160
Ipavci: Naprej!*)
Tako se glasi prvi moj in prav srčen pozdrav na javnem odru do Vas. Ako pogledamo na sedanji stan ipavski, oziramo na kmetijo, oziroma na živinorejo; ako enačimo tukajšnje razmere razmeram druzih dežel, žalibog, da skoro moram reči, da gremo Ipavci rakovo pot. Uboštvo bije glasneje in glasneje na naše duri, dolgovi tarejo že tako razcepljene kmetije, zemljišča hirajo zarad pomanjkanja gnoja, sadjereja se opušča, živine je mnogo mnogo premalo, in mi vse to mirno gledamo , godemo kakor so jo stari godli, obrezujemo trte po starem kopitu, napravljamo mošt po najslabšem načinu, dokler nas težka butara dolga iz sanj ne zdrami, da s tužnim srcem zdihnemo: „kaj bo! Bog pomagaj! na svetu ni več živeti!" — Ipavci! zakličem vam, prav imate, starokopitnežem je ura odkljenkala ; svet se je spremenil; zob dosti, kruha malo; kdor se svetom ne napreduje, gorje mu! Le kdor umno gospodari, se bode živil in si pomagal. Se ima naša zemlja dosti prostora. Povejte mi, predragi! ali resnico govorim ali ne, ako rečem, da lOkrat toliko bi se lahko pridelalo, kolikor se pridela v Ipavi. Kdor ima sedaj 10 gold. dohodkov, imel bi jih lahko 100. V revi in nadlogi zdihujemo po soldu, na toliko sto in sto zlatov, ki pred nami, pa pod ledino leže, pa ne mislimo. Kolikokrat letamo in letamo, da par soldov vjamemo, sadjerejo pa, s ktero bi lahko na stotine goldinarjev pridelali, zanemarjamo; koliko praznega prostora, tako zvanih gmajn, je še, ktere sedaj malo ali celo nič dobička ne dona-šajo, na kterih bi vendar tako žlahno sadje rodilo. Koliko zemljišča imamo tudi po njivah, nogradih in pašnikih , kjer bi brez vse škode okusno sadje izrejali! Ni laž ne, ako rečem, da bi nam sadje lahko vrglo ravno toliko, kolikor za vino vzamemo. In s kako lahkoto bi te denarce prislužili! Zakaj puščamo zlati denar iz rok, kterega tako krvavo potrebujemo?
Vem, da mi porečete: govoriti je lahko, storiti pa je vse drugo. Kje bodemo pripravne divjake dobili? ti ne rastejo za vsacim grmom vrh Nanosa. Iz fižola ne rastejo drevesa, iz repe tudi ne. Glejte si, tu moram ravno omeniti, da mi Ipavci nismo še do tega prišli, da bi iz pesek drevje izrejali. Koliko hrušek, jabelk, češpelj itd. pojemo, peške pa pomečemo, da ne pridejo v nobeno rabo , čeravno bi nam dajale lepih divjakov, ali ki bi jih lahko prodali. Iz vsake peške zraste krasen divjak, kteri je mnogo mnogo lepši od gozdnega divjaka. Na malem prostorČeku zemlje zaredi se tako lahko na tisoče drevesec; to žemljico je treba le prekopati, peške posejati in — delo je opravljeno. Koliko bi to našo dolino olepšalo, koliko novcev bi s tem našim kmetom v žep smuknilo! še celo našemu prehudemu mačku, burji, bi s tem figo pokazali.    Zato, pre-
*) To-le je govoril gosp. A. Pegan v poddraški čitalnici na velikonočni pondeljek pri mali besedi , pri kteri se je tudi pelo in se marsikaj deklamovalo. Ker se nam zdi govor tehten, zato ga podamo „Novicam."                                        J. S—č.
dragi, poprimite se sadje reje, poprimite se je na vse kriplje! Mali trud, ki ga boste s tem imeli, se Vam 1)0 stoterno poplačal; koristili boste s tem sebi, koristili svojim potomcem, koristili vsej Ipavi.
Toda ne le v sadjereji, ampak tudi v vinoreji bi se dalo mnogo mnogo zboljšati. Res, da je v naši dolini glavni pridelek vinski, in da toraj kmet ves denar skoraj le iz vina skupi. Vendar ako pomislimo, kako drugod vino pridelujejo, postavimo, na Reni ali tudi v našem cesarstvu v dolnji Avstrii, na Ogerskem itd., ako primerjamo dalje tamošnja vina z našimi, spoznali bodemo, da se razločijo po okusu kot noč in dan. Oni imajo lepo dišeča okusna vina, ktera prodajajo po 30, 40, 50 gold. vedro, ko mi za tako zvani „kvinč" k večemu bornih 15 gold. potegnemo. In zakaj ne pridelujemo tudi mi takih vin? Naša dežela je gorkeja od unih, in znano je, da ravno gorkota pospešuje okus vina. Po tem takem bi mogla naša dežela še boljša vina pridelovati; zakaj jih pa ne prideljujejo? kaj'je temu krivo?^ Ako se tako vprašamo, vrinila se nam bo nehote misel „oni znajo, mi ne znamo", in res je tako. Zatoraj, predragi, učimo se od njih, učimo se iz Vrtovčeve „Vinoreje« in drugih bukev in časnikov slovenskih, kterih imamo, hvala Bogu, že obilo. Učimo se, skušajmo in obdržimo, kar je dobrega. Napravimo ipavskemu vinu prosto pot v ptuje dežele, spravimo ga v kupčijo s tem, da ga umno obdelujemo.
Al, poprimimo se zraven tudi živinoreje, kajti živina je podlaga vsemu kmetijstvu; poprimimo se reje ovac, kjer je kraj za-njo pripraven.
Sejmo mesto žita kupčijske sadeže, kteri vendar več dobička prinašajo, nego drobno zrnje, ki ga pridelujemo. Varimo gozda, da nam silna burja še sil-niša ne postane in hiš ne odnese.
Napravimo si za kmetijo pripravniša pohištva, prostorna in zračna poslopja, da si zdravje ohranimo.
Napravimo si boljša gnojišča , da se ne bode toliko za kmetijstvo vredne gnojnice zgubivalo. Dajajmo pridno otroke v šolo, da se kaj koristnega nauče. Učimo jih delati, ne postopati, da bodo kadaj delavni kmetje.
Ne pravdajmo se tako radi, da dohtarji naših krav ne pomolzejo.
Ne jemljimo po nepotrebnem na posodo, da v dolgove ne zabredemo; — kajti vzeti je lahko, vrniti je težko.
Učimo se pošteno in složno živeti, da se mir in sreča v naše hiše povrne.
Predragi sodoljanje, ako bodemo tako delali, zago-tovljam vas, da revščina sčasoma zgine, dolg bo plačan. Ipava, prelepa Ipava bode še lepša postala ; sivi Nanos smehljal se bode zali nevesti ter kazal mesto ostrih zob, sivih skal, z drevjem ovenčano glavo. Ipavca ime bode slovelo po vnanjem svetu, na njegovo poštenje zanašala se bodo vsa ljudstva. In to zaupanje, predragi Ipavci! privabilo nam bode mnogo gostov v našo dolino, privabilo tudi mnogo novcev v naše žepe: kjer je čast, ondi ni brez dobička!
Zatoraj delajmo, in še enkrat rečem, delajmo, in razlegalo se bode od rebrnatih Rebrnic do višnjevega Cavna, od sivega Nanosa do puščobnega Krasa: Srečna, trikrat srečna, presrečna si Ipava!