Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
1 Uredništvo in uprava:	Ce	n a : Posamezna štev.	L	25 I
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina: Mesečna		L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za	inozemstvo : Mesečno	L	190
mam 11 ■'
Leto V. - Štev. 17
Gorica - 23. aprila 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Ali bo gospod prof. Fadda izpolnil upe trž. Slovencev
G. prof. Fadda je načelnik Prosvetnega urada, ki, mu je podrejeno vse šolstvo na tržaškem ozemlju. Ta urad so ustanovili leta 1945 zapadni zavezniki. Prvi njegov načelnik je bil več let stotnik g. Simoni. Pozneje mu je sledil zavezniški častnik Marchall, temu je nasledoval g. prof. Andri. Lansko leto pa je dobila soudeležbo pri upravi Svob. tržaškega ozemlja italijanska vlada, ki je sporazumno s poveljnikom področja, gen. Wintertonom poslala v Trst nekaj nad dvajset višjih u-radnikov; ti so prevzeli vodstvo po-edinih upravnih oddelkov, ki bi imeli značaj ministrstev tržaške države, oziroma glavnih ravnateljstev na teh ministrstvih. Ob tej priliki je prevzel vodstvo Prosvetnega urada, to bi bilo nekako naučno ministrstvo, g. prof. Fadda, dosedanji Provveditore degli Studi v Sieni.
Po pravici povedano je treba priznati, da si tržaški Slovenci ob tej upravni spremembi nismo delali rožnatih upov ter smo proti njej glasno protestirali, ker so ti ukrepi kršili mirovno pogodbo. Posebno smo bili zagrenjeni, da je izročila vojaška uprava slovensko šolstvo v roke uradniku italijanske države, katera nam je prej v teku 25 let neusmiljeno uničila vsako sled slovenskega šolstva na tem ozemlju. Dati slovensko šolstvo v oskrbo takim ljudem, je pomenilo spustiti kozla v zelnik.
Naše skrbi niso bile neutemeljene. Kmalu po svojem nastopu je novi načelnik Prosvetnega urada g. prof. Fadda ukinil Področno nad-zorništvo za slovenske šole (lspetto-rato di Zona), ki je imelo sorodno funkcijo, kot jo je imela temu nad-zorništvu nadrejena »Višja šolska uprava«, »Sovraintendenza Scolasti-ca« za italijansko šolstvo. Ta ukrep je utemeljeval prof. Fadda s trditvijo, da za omenjeni inšpektorat ni podlage v italijanski zakonodaji. To je res. Toda v isti zakonodaji, ki v Trstu še ne velja, ni niti podlage za slovensko šolstvo. Obljubil pa je, da bo mogel dosedanji slovenski področni nadzornik dalje vršiti svojo funkcijo kot slovenski svetovalec pri Višjem šolskem upravniku (Šovra-mtendente) prof. Rubini-ju. Po nekaj tednih pa se je izkazalo, da je ta obljuba le prazna beseda. Vse tudi kaze, da je istočasno izgubil znaten del svojega vpliva slovenski svetovalec pri Prosvetnem uradu, kjer se je še celo pod prof. Andri-jem, razen v nekaj redkih primerih, stalno upoštevalo njegovo mnenje. Tako je prešla v bistvu oskrba slovenskih šol na Svob. tržaškem ozemlju v italijanske roke.
Vsako leto je navadno izdala Vojaška uprava preko Prosvetnega u-rada posebno upravno odredbo (y>or-dinama«) glede podeljevanja službenih mest na slovenskih šolah. Doslej se je ta uredba izdajala vedno tudi v slovenskem jeziku. Letos je Prof. Fadda prvič izdal to okrožnico samo v italijanščini.
Ne smemo pa pozabiti, da se dogajajo vse te stvari istočasno, ko se pojavljajo v tržaških nacionalističnih italijanskih krogih predlogi, da bi tržaški Slovenci pristali na pri-ključitev ozemlja k Italiji pod pogojem, da se jim zajamči podobna avtonomija kot južnotirolskim Nemcem. Najprej je treba omeniti, da dobro poznamo položaj južnotirol-skih Nemcev, ki so bili 25 let naši sotrpini pod fašistično Italijo. Dobro nam je znano, da oni s svojim položajem niso zadovoljni. Potem
pa bi imeli pripomniti, da ni verjeti praznim obljubam. Doslej se je bilo mogoče izgovarjati, da za zatiranje našega življa ne odgovarja Italija, temveč Vojaška uprava ter njeni lokalni italijanski uradniki, ki so doma iz obmejnih krajev ter zato toliko bolj nestrpni. Toda zdaj se je položaj spremenil. Področni predsednik dr. Palutan je že odšel za prefekta v Vicenzo, kjer ga ne bodo več mogle vznemirjati nabrežinske dvojezične tablice. Menda se pripravlja na odhod tudi naš župan inž. Bartoli. Za njim ne bodo žalovali niti vrabci na Akvedotu, ki jim ni dal miru. Upravo področja so prevzeli čistokrvni Italijani, ki jih je poslal sem sam De Gasperi. Sedaj
bi Italija mogla pokazati v dejanju, kako si zamišlja avtonomijo med tržaškimi Slovenci. G. prof. Fadda je zamudil redko priliko. Lahko bi bil prepustil oskrbo slovenskih šol Slovencem samim, ali pa vsaj tiste o-Stanke slovenske udeležbe pri šolski upravi pustil na miru. Ali bi ne bila lepa gesta: »Vojaška uprava je slovenske šole preveč poverila nam Italijanom. Sedaj pa prihaja velikodušna italijanska država in vam Slovencem podeljuje šolsko samoupravo. Upam, da bo moj zgled posnemalo tudi drugih dvajset italijanskih višjih uradnikov, ki so prišli obenem z menoj v Trst prevzemat vodstvo uprave na drugih področjih.« Če bi Slovenci doživeli kaj takega, bi morebiti obljube o avtonomiji vzeli bolj resno.
Verjetno pa pričakuje prof. Fadda ostrejših slovenskih protestov proti svojim ukrepom v škodo slovenskemu šolstvu. Svoj čas smo že pokazali z znano stavko uslužbencev
na slovenskih šolah, da znamo upoštevati tudi take želje italijanskih upravnikov...
Italijanski krogi se te dni obračajo na kominf or mističnega voditelja Vidali-ja, da podpre njih načrte pri ureditvi tržaškega vprašanja. Zato nam ne more nihče zameriti, če se v tem članku obračamo na maršala in predsednika Tita. Ko se bo pogajal glede Trsta, naj ne podari Italiji niti ene slovenske hiše. Mi sicer komunizma ne maramo in zato ne želimo priti pod sedanjo Jugoslavijo. Zavedamo se tudi, da bivata na tem ozemlju dve narodnosti, katerih člani so medsebojno tako pomešani, da ni mogoče potegniti etnične razmejitve. Edina rešitev je Svobodno tržaško ozemlje. Tov. Tito, mi ne maramo tvoje vlade. Prosimo pa te, bodi pri pogajanjih nepopustljiv. Tako boš pripomogel k temu, da se bo prej ali slej uveljavila mirovna pogodba z našo državo vred, to je »Svobodnim tržaškim ozemljem».
Eisenhowerjeva mirovna ofenziva
V	četrtek 16. aprila je predsednik ZDA Eisenhower imel važen zunanjepolitični govor, ki je globoko odjeknil po vsem svetu. Govor je bil namenjen novim sovjetskim voditeljem, ki naj bi iskrenost svojih miroljubnih besed dokazali z dejanji ter skupaj z Združenimi državami in ostalim svetom obnovili dobo miru in medsebojnega sodelovanja ter del ogromnih sredstev, ki ga zahteva sedanje oboroževanje, obrnili za odpravo siromaštva in pomanjkanja. Iz tega govora prinašamo tukaj le kratek izvleček. Eisenhower je takole začel:
»V pomladi leta 1953 obravnava svobodni svet eno vprašanje pred vsemi drugimi: možnost pravičnega miru za vse narode. Ko obravnavamo to možnost, se takoj spomnimo na drugi nedavni veliki odločilni dogodek. Pinesla ga je še upapol-nejša pomlad 1945, polna svetlega upanja na zmago in svobodo. Tudi takrat je bil pravičen in trajen mir upanje vseh pravičnih ljudi.
Toda to skupno upanje je trajalo le kratek čas. Narodi sveta so se razdelili in stopajo po dveh ločenih poteh. Združene države in svobodni narodi so izbrali ono pot; voditelji Sovjetske zveze so si izbrali drugo.
Pot Združenih držav bi lahko o-značili z nekaterimi smernicami, po katerih se ravnajo v svetovnih zadevah. Te smernice so:
1. Nobenega naroda ne moremo v celoti imeti za sovražnika, ker vse človeštvo teži po miru, bratstvu in pravičnosti.
2. Noben narod ne more doseči varnosti in blagostanja, ako se loči od drugih, ampak samo v sodelovanju z drugimi narodi.
3. Vsak narod ima pravico, da si izbere obliko vlade in gospodarski sistem, in te pravice mu ne more nihče vzeti.
4. Vsak poskus kakega naroda, da bi vsilil drugim narodom obliko njihove vlade, je nevzdržen.
5. Upanje na trajen mir ne more sloneti na oboroževalnem tekmovanju, ampak na odnosih pravičnosti in poštenega sporazuma z vsemi drugimi narodi.
Teh načel so se držale Združene države. Sovjetska vlada pa je imela zelo drugačne zamisli. V svetu, ki ga je ona zamislila, bi morala sloneti varnost ne v vzajemnem zaupanju in pomoči, ampak na sili: v vojaških armadah, podtalnem rovarjenju in zasužnjenju sosednih narodov. Njen cilj je bil dobiti nadoblast za vsako ceno.
Ogromni razvoj sovjetske sile je
opozoril svobodne narode na nevarnost napada ter jih prisilil, da so potrošili za oborožitev toliko denarja in sile, kot še nikoli. Prisilil jih je, da so ustvarili orožje, s katerim morejo vsakega napadalca takoj in strašno kaznovati.
Vendar je ostala ona stvar, ki je sovjetsko zadržanje ni bistveno spremenilo, in to je pripravljalnost svobodnih narodov pozdraviti z odkritim veseljem vsak iskreni dokaz miroljubnih namenov.
Svobodni narodi so že večkrat zagotovili Sovjetski zvezi, da njihovo odločno združevanje ni imelo nikoli kakega napadalnega namena. Vendar pa se je zdelo, da skušajo sovjetski voditelji sami sebe, ali svoje prebivalstvo, prepričati, da je temu drugače. In tako se je zgodilo, da je bila Sovjetska zveza deležna istega strahu, ki ga je zanesla v ostali svet.
Na kaj naj upa svet, če ne krenemo s poti, ki jo je izoblikovalo osem let strahu in sile ?
Najhujše, kar nas lahko zadene, je atomska vojna. Najboljše pa bi bilo življenje stalnega strahu in napetosti, breme oboroževanja, ki bi izčrpalo bogastvo in delovne sile vseh narodov.
Z vsakim topom, z vsako bojno ladjo, z vsakim raketnim izstrelkom okrademo končno tiste, ki so lačni in prezebajo. Za ceno enega samega težkega bombnika bi lahko postavili trideset modernih šolskih poslopij; ali dve elektrarni z električnim tokom za 120.000 prebivalcev; ali dve lepi, popolnoma o-premljeni bolnišnici.
Za vsako lovsko letalo plačujemo pol milijona mernikov žita. Za ceno enega rušilca bi zgradili lahko domove za 8.000 ljudi.«
Poziv novim sovjetskim voditeljem
Eisenhower je nato poudaril, da je nastopil trenutek, ko morajo vse vlade sveta povedati, kaj nameravajo, nakar je nadaljeval:
»Svet se zaveda, da se je s Stalinovo smrtjo končalo eno obdobje. V njegovi izredno dolgi, 30 let trajajoči dobi vladanja, se je sovjetski imperij razširjeval, dokler se ni raztegnil od Baltiškega do Japonskega morja ter končno zavladal nad 800 milijoni duš.
Sovjetski sistem, ki so ga izoblikovali Stalin in njegovi predhodniki, se je rodil iz prve svetovne vojne. Z vztrajnim in večkrat občudovanja vrednim pogumom je preživel drugo. Ohranil se je in zdaj grozi s tretjo.
V	Sovjetski zvezi so prevzeli sedaj oblast novi voditelji. Njihove vezi s preteklostjo, četudi tesne, niso take, da bi jim odvzele popolno svobodo dejanja. Bodočnost si bodo v veliki meri kovali sami.
Ti voditelji imajo drugačno priložnost, da se z ostalim svetom zavedo, do kake točke je nevarnost narasla in da pomagajo preusmeriti tok zgodovine.
Ali bodo to 6torili? Tega še ne vemo. Nedavne izjave in poteze sovjetskih voditeljev dajejo nekoliko sklepati, da so se morda zavedli tega kritičnega trenutka. Mi pozdravljamo vsako pošteno dejanje miru, ne maramo pa prazne retorike.
Priložnosti za taka dejanja je več, tako na pr. podpis avstrijske mirovne pogodbe ali izpustitev tisočev
vojnih ujetnikov, za kar je potrebno le nekaj dobre volje.
Prvi veliki korak na tej poti pa mora biti sklenitev častnega premirja na Koreji ter začetek razgovorov za izvedbo svobodnih volitev v združeni Koreji.
To pa naj bi pomenilo konec neposrednih ali posrednih napadov na Indokino in Malajo. Premirje na Koreji, ki bi samo sprostilo napadalne armade za napad kje drugje, bi ne bilo drugega kot zvijača.
Mir, ki naj zavlada v Aziji in v svetu, mora biti resničen in celoten. Na tej podlagi bi se dosegla lahko ureditev ostalih vprašanj med svobodnim svetom in Sovjetsko zvezo.
Ko bo napredek na vseh teh področjih ojačil zaupanje sveta, bomo lahko pristopili k naslednji veliki nalogi, to je k zmanjšanju bremena oboroževanja.« (Tu je naštel Eisen-hower glavne točke razorožitvenega načrta).
Boj revščini in stiski
Sadovi uspeha v vseh teh nalogah bi privedli sedanji svet pred največjo nalogo, da bi posvetili vse svoje sile, vse bogastvo in zamisli novi vrsti vojne. Ta vojna bi bila totalna vojna, napovedana surovim silam revščine in stiske.
Naša vlada je pripravljena pozvati ameriški narod, naj se pridruži
ostalim narodom ter naj posveti večji del prihrankov, ki bi jih prinesla razorožitev, skladu za svetovno pomoč in obnovo. Cilji tega velikega dela bi bili: pomagati do napredka zaostalim področjem sveta, podpirati donosno in pošteno svetovno trgovino ter pomagati vsem narodom, da spoznajo blagoslov svobodne proizvodnje.
Spomeniki te nove oblike vojne bi bili ceste in šole, bolnišnice in domovi, hrana in zdravje. S temi in takimi dejanji smo pripravljeni narediti iz ZN ustanovo, ki bo mogla uspešno čuvati mir in varnost vseh narodov.
Kaj pa je pripravljena storiti Sovjetska zveza? Ali je novo vodstvo Sovjetske zveze pripravljeno izrabiti svoj odločilni vpliv v komunističnem svetu, da ne pride le do premirja na Koreji, ampak tudi do resničnega miru v Aziji?
Ali je pripravljeno dopustiti drugim narodom, tudi narodom Vzhodne Evrope, svobodno izbiro njihove lastne oblike vladavine ter pravico, da se svobodno združijo z drugimi narodi v svetovno skupnost, v kateri bosta vladala zakon in pravica l
Ali je pripravljeno delati skupno z drugimi narodi za resnično razorožitev, ki naj bi jo garantiralo obvezno nadzorstvo ZN?
Vsi narodi imajo dragoceno priložnost, da zavrnejo črni tok dogodkov. Če ne bomo izkoristili te priložnosti, bo sodba prihodnjih časov trda in pravična.
Ko stavijo Združene države te predloge, je njihov namen preprost in jasen. Ti predlogi izhajajo iz našega hladnega prepričanja, da plamti želja po pravičnem miru v srcih vseh ljudi, nič ne manj onih v Sovjetski zvezi in Kitajski, kakor v naši lastni državi.
Tudi oni verujejo trdno z nami, da je Bog ustvaril človeka za uživanje, ne pa za uničevanje sadov zemlje in njegovega lastnega dela. Tudi oni hrepenijo po tem, da bi se z njihovih pleč in človeških src dvignilo breme orožja in strahu, da bi napočila zanje zlata doba svobode in miru.«
Izmenjava ujetnikov
V	Panmunjonu se je pričela zadnji ponedeljek zamenjava bolnih ujetnikov. Vsak dan zamenjajo po 500 komunističnih in po 100 zavezniških ujetnikov. Izmenjava se bo nadaljevala, dokler ne bodo vsi za to določeni ujetniki zamenjani.
Medtem sta se obe bojujoči se stranki sporazumeli, da obnovita pred pol letom prekinjena pogajanja za premirje. Kakor znano, so se ta pogajanja razbila zaradi vztrajanja komunističnih zastopnikov na zahtevi, da je treba vse ujetnike, tudi proti njihovi volji, vrniti domov. Sedaj se zdi, da so se komunistični voditelji vdali ter pristali na to, da se ujetniki, ki bi se ne hoteli vrniti domov, izročijo kaki nevtralni državi, kjer bi se v teku neke dobe morali izjaviti, ali se hočejo vrniti domov ali ne.
Popustitev s strani korejsko-kitaj-skih voditeljev daje dobre izglede za nadaljevanje pogajanj, vendar bo preteklo precej časa, predno bo prišlo do pravega miru na Koreji, posebno ker bodo zavezniki zahtevali, da se s sklenitvijo miru na Koreji reši tudi vprašanje komunističnega delovanja v Indokini in na Malaji.
Pogajanja za premirje se pričnejo 25. aprila.
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - štev. 17
Tretja nedelja po Veliki noči
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16, 16-22)
T isti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Še malo in ne boste me več videli in spet malo in me boste videli, ker grem k Očetu.« — Tedaj so nekateri izmed njegovih u-čencev med seboj govorili: »Kaj je to, kar nam pravi: ’Še malo in ne boste me videli in spet malo in me boste videli’, in ’Grem k Očetu'?«
— Govorili so torej: »Kaj je to, kar pravi, malo? Ne vemo, kaj govori.«
— Jezus je spoznal, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O lem se sprašujete med seboj, ker sem rekel: 'Še malo in ne boste me tfideli in spet malo in me boste videli?' Resnično, resnično povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, ali vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; ali spet vas bom videl in veselilo se bo vaše srce in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.«
*
RAZGOVOR OB SLOVESU
Zamislimo se v večer zadnje večerje. Tedaj se je zgodilo, kar nam pripoveduje evangelij. Sami smo z Gospodom. Izdajalec je odšel ven v noč. V dvorani je tiho kot pri povzdigovanju: »To je moje telo... To je moja kri...« In čujejo se Gospodove besede pri obhajilu: »Vzemite in jejte... Pijte iz njega vsi...«
Kako radi bi ob tem trenutku sloneli na Gospodovem srcu kakor Janez.
»Še malo in me ne boste videli in spet malo in me boste videli.« Tako čudno zvene te besede, posebej Se ob čudnem večeru zadnje večerje, ko apostoli vse bolj kot sicer čutijo potrebo Gospodove bližine. Torej hoče odtod? Kadar se morajo posloviti in ločiti ljudje, ki se ljubijo, najdejo sto in tisoč razlogov, da se odhod ali odloži ali prepreči. Če pa tega ne, pa se najde spet sto in tisoč možnih poti, da se spet snidejo. Pisma romajo od enega do drugega, rože si pošiljajo v spomin,
{»ozdrave naročajo, končno jih pa jubezen spet približa in združi.
Tudi Gospod ljubi svoje apostole, zato jim obljubi, da ga bodo spet videli. Torej slovo ne bo za večno, za vselej. Enkrat je vedno svidenje s Kristusom in to za vsakega človeka.
A prpden bodo Gospoda učenci spet videli, bo njih življenje polno joka in žalovanja. Kako čudno nasprotje s svetom, ki išče samo veselja, uživanja, ugodnosti. Apostoli bodo žalovali, svet se bo veselil. Da, žalost jih čaka, trpljenje, zavest velike in težke odgovornosti v apostolski službi. Pa še vse več: preganjanje in smrt, inučeniška, težka smrt jim bo zaključila njih pot življenja.
Tako je Gospod napovedal učencem tedaj, na večer zadnje večerje. Zdi se mi, da isto napoveduje učencem svojim tudi dabes, nocoj, vsakemu izmed nas, vsakemu kristjanu. Jok in žalost, ki inu ga povzroča od Boga odtujeni svet. Saj se je to dogajalo že vso zgodovino Cerkve, stokrat in tisočkrat do danes in se bo ista pesem nadaljevala vso človeško zgodovino do konca sveta. Stvar je jasna:	Svidenje	s Kristu-
som ima kot preludij jok in žalost, preganjanje in zaničevanje, odpoved telesu in njegovemu poželenju, trdo delo v apostolatu, znojno čelo in tesno skrb v zavesti soodgovornosti za duše bližnjih. Zakaj, nimamo tu stalnega bivališča, ampak iščemo prihodnjega, kakor nas sv. Pavel opominja.
Svet — saj ga poznamo in vemo, kaj Gospod s to besedo misli — se veseli. Njegovo veselje včasih morda celo zavidamo: življenje vzeto lahkotno in pohotno, vdajanje požele-
nju in strasti zahteva manj odpovedi in žrtve, prinaša veliko prijateljev in dvorjenja, a malo žalosti ter joka. A vendar tesnoba v duši teh ljudi oslane, v njej je praznina, ki jo čutijo, a hočejo napolniti z uživanjem dobrin tega sveta.
Dva nasprotujoča si svetova!
»Ali vaša žalost se bo spremenila v veselje.«
Dva svetova, dvojno življenje, dvojni finale življenja. Jasno nam je tudi to:	spremenijo	se na koncu
življenja akordi življenjske pesmi: enim v jok in žalost, drugim v veselje in svidenje s Kristusom.
Srce in duša se ob tem evangeliju takole pogovarjata z Gospodom: Gospod, Ti hočeš iti od mene? Nikar od mene, Gospod, saj si mi Ti edini življenje in njegov smisel. Sedaj, ko se hočeš posloviti, šele čutim, da Te resnično ljubim. Tvoje ime je zapisano v mojo dušo in mnoge vode, ki se zaganjajo vame, ne bodo pogasile ljubezni. Gospod, na vseh potih Te iščem, v vsakem človeku Te gledam, v vsakem revežu s Teboj govorim. Brez Tebe sem kakor človek brez duše. Kakor svet, nad katerim se ne razteza nobeno nebo. Kakor zvezda, ki je zgubila svoje sonce, okrog katerega bi se morala vrteti. Daj, da se žalost ob vsem tem že tu na svetu spremeni v veliko veselje duše v meni, v mojih bratih, v vseh, ki Te ljubijo, preganjajo, sovražijo.
»In vašega veselja vam ne bo nihče vzel.«
Večnost božjega srečanja in veselja je pa kakor mogočni aleluja, ki bo odmeval vso večnost pri dobrih, plemenitih, zvestih Gospodu!
In večnost onih, ki se sedaj vesele?
ZA KATOLIŠKI DOM
Darovi za Katoliški dom
Šmarnice »Kraljica Stvarnikova"
so izšle v Gorici. Sestavil jih je neutrudni naš šmarničar prot. dr. Ivan Tul. Nove šmarnice imajo priročno obliko molitvenika in so tiskane na prav čednem papirju, tako da je kar veselje jih vzeti v roke. Za prihodnji mesec maj bodo gotovo prav prišle za šmarnično branje, saj so polne globokih verskih naukov. Govorijo nam o Bogu kot stvarniku zemlje in vesoljstva, življenja na zemlji in človeka. Ob stvarjenju človeka se šmarnice ustavijo dalj časa in govore o človekovi duši in njenih lastnostih. Končajo pa se z naukom o
božji previdnosti. 2e iz tega kratkega pregleda je razvidno, da se v šmarnicah ustavlja ob nekaterih važnih resnicah, ki so posebno danes pomembne, ker jih sedanji brezbožniki najbolj napadajo. Zato bodo te nove šmarnice res povsod dobrodošle, kjer jih bodo letos brali. Poleg naukov so v knjigi tudi številni zgledi. Vsi niso sicer najnovejši, vendar so vedno koristni za osvetljevanje verske resnice dotič-nega dnevnega premišljevanja. Šmarnice se dobijo v Katoliški knjigarni v Gorici in pri Fortunatu v Trstu.
Našim dekletom
OB LEPI OBLETNICI
Zadnja nedelja aprila se bliža. Ta dan naj prikliče našim goriškim dekletom in tudi vsem drugim v spomin prelepe dneve, ki smo jih ravno z zadnjo nedeljo v aprilu začeli praznovati lansko leto; bili so to dnevi našega evharističnega kongresa. Začeli smo zadnjo nedeljo v aprilu z dekliškim dnevom ter nato nadaljevali ostale nedelje do 18. maja, ko je bila zaključna evharistična procesija v Štandrežu. Vsem so nam še živo v spominu ta prelepa slavja. Tedaj smo napravili razne sklepe. Smo jih izpolnili? Če jih nismo, še je čas.
Dekleta, danes 'besedo za vas. Vzamemo jo iz govora, ki ga je imela na dekliškem dnevu v dvorani malega semenišča prof. dr. Iva Hrovatinova. Ob njenih besedah naj znova vzplamti val navdušenja in ljubezni do presv. Evharistije, ki je lani napolnil vaša srca.
»Današnje življenje je v ustroj človeške družbe prineslo premnogo velikih sprememb. Dekleta, ki so v preteklih stoletjih bila pretežno pod zaščito skrbnih staršev, ■se dandanes že zgodaj znajdejo bolj ali manj osamljena v boju z vsakdanjim življenjem. Preganja jih ne le skrb za vsakdanje nujne potrebe, temveč jih kaj kmalu zajame tudi skrb za čim udobnejše in lagodnej-še življenje. Le malo je deklet, ki prinesejo v boj z vsakdanjostjo že tako ustaljeno dušo, da so kos vsem zapeljevanjem in pregrešnosti svojega okolja. Ta dekleta niso pozabila onega velikega trenutka, ko se je prvič oglasil v njihovi duši Odrešenik. V tem spominu najdejo ono moralno silo, ki jim pomaga preko vseh strmin in pre-podov modernega življenja.
Dekle, ki osamljeno išče izhoda iz današnjih težav, ki ne najde poti k živemu izviru tolažbe in moči pri obhajilni mizi, blmli in tava tako dolgo, dokler ne zablodi in v svoji malodušnosti spozna, da zanjo ni več povratka na pravo pot. Tudi v tem se moti, kajti Odrešenik je rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obteženi, in jaz vas poživim.«
Človeško srce po svojem bistvu išče dobro in hrepeni po ljubezni. Otrok najde utehe svojemu, hrepenenju v materi, prijatelj v prijatelju, učenjak v znanju. V sv. Evharistiji pa izkazuje Jezus največ jo nedopovedljivo ljubezen do človeka. Zato nam je postavil zakrament, v katerem najde naša duša dan za dnem zadoščenje svojemu hrepenenju po ljubezni, ki se nam daje sama sebe, saj pravi Kristus: »Vzemite in jejte!«
V naši dobi nam je treba pogumnih deklet, deklet, ki bodo v vsako nov o nastajajočo družino nesla spoznanje Kristusovega apostola Janeza: »Kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem.«
Danes opažaillo, kako družino razkrajajo nezdravi vplivi. Družinski člani ne čutijo več povezanosti z družino in vsak išče na lastno roko razmah svojim čustvom izven njenega kroga. V to smer ga vodijo razne zabave, ki jih nudi moderni razvoj in materialistično pojmovanje družbe.
Ako hočemo človeško družbo obnoviti in jo vrniti k Bogu, moramo začeti s pokristjanjevanjem družin, kajti družina je prvotna celica človeškega občestva. To nalogo mora v družini vršiti predvsem mati. Ni brez osnove slovenski pregovor, ki pravi, da gospodinja drži tri vogle pri hiši! Toda, kako bo mali kos tako težki nalogi, ki zahteva od nje neprestanega zatajevanja, če se ne pripravi na to že v svojih dekliških letih? Zato je naša dolžnost, draga dekleta, da se globoko zamislimo na odgovornosti, ki nas čakajo v družinskem krogu, in se nanje temeljito pripravimo.
Presv. Evharistija nam pomaga, da same sebe premagamo in da gojimo plemenito ljubezen do svojega bližnjega. Evharistija usposobi naš duh in naš značaj, da lahko gledamo na vsa življenjska vprašanja v luci prave in resnične ljubezni.
Mi si želimo, da bi naše ljudstvo našlo zopet pravo pot v svoja priljubljena svetišča, tja, kjer so naši dedje in pradedje gojili globoko spoštovanje in čisto ljubezen do Marije in sv. Evharistije. Dekleta, mnogo lahko naredimo me na tem polju. Z našo dobro voljo, ljubeznijo, modrostjo in ljubeznivostjo lahko privedemo zopet naše predrage k Bogu, poleg tega bodi naše pogosto prejemanje sv. Evharistije še v zadoščenje grehov, ki ranijo Kristusovo srce. Sv. Marjeti Alacoque je Zveličar ponovno izrekel željo: »Prihajam, v tvoje srce z namenom, da mi s svojo gorečo ljubeznijo zadostuješ za žalitve, ki jih moram pre-trpeti.n S prejemanjem sv. Evharistije obujamo krepost žive vere, ponižnost, prisrčno kesanje in srce, ki se pri sv. obhajilu očisti v Bogu, je pripravljeno na vsako žrtev iz največje ljubezni.
Vera, upanje, ljubezen, predvsem ljubezen, to troje velja, posebno v današnji dobi, kot najkrepkejše: orožje proti zmedam današnje družbe. V prvi vrsti pa mora stati ljubezen do Evharistije. Evharistijo častimo zato, da izkazujemo dolžno ljubezen, Evharistijo častimo zato, da bomo deležne ljubezni!«
F. Uršič - Videm Žv. C. M. - Gorica -	-	-
N. N. - Gorica - v spomin pok. msgr. Setničarja -Bitežnik - Gorica ... M. F., Gorica, mesečni prisp. Delavec - Gorica, za mesec marec............................
Lir 1.000.— » 1.000.—
» 10.000.— »	500.—
» 1.000.
»	600,—
Hvalič-Žigon - Gorica -M. T. - Trst -	-	-	-
S. R. - Štmaver -Debenjak Karolina - Milan Družbenica iz Trsta -Družbenica iz Trsta -Vendramin Jožef - Oslavje Faigel Cecilija - Modena Skrt Štefan - Trbiž -Louis Ussai - Cleveland -
» 1.000. » 2.500,-» 2.000,-» 1.000,-» 1.000,-»	500,
» 2.000,-» 2.000.-» 1.000,-» 10.000,-
Iz življenja Cerkve
Za 1. maj ne bo zdržka
Prvi maj pade letos na petek. Ker je ta dan nekako prazniški dan, ki ga vsi želijo praznovati tudi pri mizi s kakim priboljškom, je tržaški nadškof dal vsem vernikom svoje škofijo spregled od zdržka, zato smejo ta dan vsi verniki tržaške škofije uživati mesne jedi.
Nove „verske“ nakaznice
Poročevalska družba CIP poroča iz Londona, da so nekateri konservativni poslanci, med katerimi je tudi nekaj katoličanov, razpravljali na jugoslovanskem poslaništvu v Londonu s Titom o nevzdržnem verskem položaju v Jugoslaviji. Sestanek je trajal tri četrt ure. Sam Churchill je izročil Titu spomenico kneza Norfolškega in 19. katoliških organizacij, ki jo je Tito pozorno prebral. Enako je Churchill opozoril Tita na vznemirjenje in nevoljo v svetu zaradi dejanj proti katoliški Cerkvi v Jugoslaviji. Tito je izjavil, da bi nikakor ne mogel dovoliti, da bi se v njegovi državi preganjala vera, in da je rešitev v tem, da bodo vse vere v Jugoslaviji enake. Morda je mislil, da bodo enako zvezane, enako pohlevne, enako boječe? Priznal je, da je očividno, da katoliška Cerkev v Jugoslaviji ni zadovoljna z današnjim položajem, kljub temu, da je on govoril z jugoslovanskim episkopatom. Pristavil je, da se bo jugoslovanski parlament kmalu bavil z zakonom o verskih skupnostih. Ljubljanski minister je že nakazal, kot smo videli v prejšnji notici, kako bo ta zakon prikrojen. Svoj čas je tudi Hitler delil Cerkvi v Nemčiji in v zasedenih pokrajinah »verske« nakaznice, ki so kakor živilske nakaznice značile stanje stiske: toliko gramov, ne več... da bodo vsi enako preganjani.
Skoro sto tisoč je bilo pobitih
od 1. 2. 1948 do danes brez procesa češkoslovaških državljanov, zaradi političnih ali socialnih razlogov. Zaradi istih razlogov je zaprtih v raznih taboriščih 380.000 državljanov. Število dnevno raste. Katoliška Cerkev je še posebno preganjana. Gottwald je že položil račun, pri nas pa Kidrič, kar je naredil hudega. Ali srečno, je drugo vprašanje.
Pekel živih
je naslov spisu bivšega italijanskega komunista Franka Silvestri-ja. Ta inož je bil dlje časa na Češkem. Iz naslova vidite, kaj je v spisu. Med drugim omenja pisec, da je ves naval komunistov, iztrgati vero iz src Čehov in Slovakov, naperjen proti nadškofu Jožefu Beran-u. Znano je, da je bil ta nadškof pod Hitlerjem konfiniran v Dachau-u. Se vidi, da so komunisti tam gori brezbožni nacisti, drugače se ne da razlagati.
Tudi na Poljskem
skušajo komunisti škofe kakor koli odstraniti. Če ne zlepa, pa zgrda, da jih aretirajo ali konfinirajo v kak samostan. Potem nastavijo kakega vikarja, ki je iz vrst »ljudskih« duhovnikov. — Tudi to se zgodi. Pod okriljem vlade pride nekaj »ljudskih« duhovnikov iz tuje škofije, napravijo sejo in nato sklep, naj škof imenuje kakega »ljudskega« vikarja kot svojega namestni-
^a-   Judež je Jezusa izdal farizejem —
a je sam obvisel na drevesu. Na dobičku niso bili no on ne farizeji. Skoraj dva tisoč let praznuje ves svet Jezusovo zmago. »Ne bojte se, jaz sem svet premagal,« je Jezus potrdil apostole in z njimi Cerkev in vernike.
Kristonosci
se imenuje v Severni Ameriki društvo laikov, ki se posveča modernemu verskemu apostolatu. Izdajajo verski vestnik mesečno v nad milijon izvodih. Upravljajo potujočo knjižnico z dvema milijonolna publikacij. Razdeljujejo razne verake filme zavodom, šolam, župniščem itd. Imajo tri tedenske radiotelevizijske oddaje. Vsak dan lahko objavljajo kar koli želijo v posebni koloni v velikih dnevnikih. S tem apostolatom zajemajo nad deset milijonov ljudi. — G. urednik, ali se ni nekaj pisalo, da so pri slovenski radiooddajni postaji Trst II dovolili versko uro le pod določenimi pogoji? Kakor se vidi, so v Ameriki bolj napredni...
Minister gre vsak dan
k sv. obhajilu. Vsa njegova družina se vzgaja v verskem duhu. Eden njegovih sinov, John, doktor prava, se pripravlja, da vstopi v cistercijanski samostan. In ta minister ni minister kake uboge državice, ampak je to minister za delo v Washingto-nu, Mr. Martin Durkin, znan zaradi svoje globoke vernosti.
Veterani tridesetih dežela
iz zadnjih dveh vojn se bodo zbrali v Lurdu od 3. do 6. julija. Namen je, zbližati srca, ki so si stala na bojišču sovražno razpoložena; želijo ohraniti svetu mir s povezavo teh veteranov. Predsedoval bo kardinal Tisserant, dekan kardinalskega kolegija; francoske veterane bosta vodila pariški kardinal Feltin in lionski kardinal Gerlien, nemške pa kolnski kardinal Frings in monakovski kardinal Wendel... In naši veterani? Iz kočevskih in drugih jam so se že zbrali na onem svetu v slavi...
Svojevrstna usoda knjige
Leta 1948 je italijanski pisatelj Guareschi napisal knjigo »Don Camillo«. Ko jo je pisal, gotovo ni slutil, kakšno usodo bo imela. Knjiga pomeni namreč enega največjih književnih uspehov po vojni. Samo v Italiji je izšla v že 25 izdajah. Poleg tega so jo prevedli na mnoge jezike in posneli po njej film. Pravijo, da je temu filmu prisostvovat tudi sam sv. oče. Ali zanimivo je tudi to, da se za knjigo navdušujejo tudi slovenski titovci. »Soča« objavlja iz nje odlomke ter pravi, da se v Sloveniji pripravlja izdaja celotne knjige. Morda bo Don Camillo spreobrnil tudi titovce, kakor je Pepponeja.
Če ne dajo krstiti otrok
Madžarske komunistične oblasti so pričele kampanjo proti kršČevanju otrok. Po poročilih novinarjev prejemajo matere od tajništev komunistične stranke v podpis izjavo naslednje vsebine: »Jaz ne bom pustila krstiti svoje dete.« Nagrada, ki je določena za tak podpis, je voziček za novorojenčka in drugi predmeti. Pozivi na podpis pa vsebujejo tudi grožnje: kajti kdor te izjave ne podpiše, se bo smatral za sovražnika ljudske vlade in socialističnega napredka. Kaj to pomeni zlasti za državne uradnike, lahko vsak sam presodi.
Ruskega pisatelja Tolstoja
nečakinja Marija, je prestopil,! v katoliško Cerkev iz pravoslavne. Poučuje na univerzi v Michiganu v Ameriki.
Položaj v Indokini
Ministrski predsednik Laosa (In-dokina) je poslal pretekli teden slovesen protest ZN, zavezniškim državam in svobodnim narodom z zahtevo, da obsodijo napad komunističnih čet (Vietminha) na severne pokrajine Laosa.
Po poročilih so vietminhove čete prekoračile laoške meje, kar je pri-sililo francoske in laoške čete, da so se morale umaknili iz Sam-Naue ter hiteti, da jih sovražnik ne obkoli in uniči. Da pridejo na varno, morajo prehoditi na stotine km.
S tem grozi nevarnost, da se vojna, ki divja v Vietnamu že sedem let, razširi na sosednji Laos, ki je samostojna država in ki spada z Vietnamom in Kambodžo k francoski uniji.
katoliški glas" v vsako slovensko družino I
PRAT JE TAKO! ZDAJ SE VSAJ POZNANO!
GIOISIPIOIDIAIRISITIVIO
Pri teni našem članku bomo pustili tržaški Radio II pri miru zaenkrat.
Naše zares usodne ugotovitve se bodo m tikale »Demokracijecc in stranke, katera ta list izdaja. V članku »Kat. glas in Radio Trst II« je nekoliko usodnih trditev, ki nam kot žarko sonce osvetljujejo svetovni nazor te skupine tržaških Slovencev.
Prvič: ta list govori o katoliškem svetovnem nazoru zelo poniževalno ko piše: »Rdeči kulturi, znanosti, razvedrilu, športu naj bi se postavila po robu, črna, modra, zelena in ne vem še kakšna kultura, znanost, razvedrilo, športa.
Že te žaljive besede nam zadostujejo, da se spoznamo.
Drugič: »To je zares zelo preprosti in na oni strani zares izpovedani obrazec: Moskva ali Rim, ki ga obnavlja pri nas na-silniška miselnost.«
Te besede pomenijo: mi nismo ne komunisti ne katoličani.
Bolj jasno svojega protikatoliškega svetovnega nazora list ni mogel izraziti. Rimski katoličani smo oznanjevatelji diktature, kajneda, »Demokracija«?
Tretjič: »Prepričani demokrati zavračajo prav tako sovjetsko kakor špansko kulturno tlako«.
»Demokraciji« torej ne gre za politične diktature, te lahko obstojajo, nevarne so
Na belo nedeljo je v mali slovenski kapelici v Rimu ponovil novo mašo novo-mašnik p. Janez Sodja. Slovenci, ki bivajo v Rimu, so se te nove maše v velikem številu udeležili. Prišli so tudi številni begunci iz taborišč. Novomašnik je daroval sv. mašo v vzhodnem obredu. Med sv. daritvijo je dovršeno pel pevski zbor iz zavoda »Russicum«. Novomašni govor je imel sorojak z Gorenjske, ki je v prekrasnem
V	preteklem tednu je praznoval zavod sv. Hieronima v Rimu 500-letnico svojega obstoja. Leta 1453, pod papežem Nikolajem V., je pričel z delovanjem najprej kot hospic in bolnica, leta 1790 pa je bil pretvorjen, pod papežem Pijem VI., v zavod sv. Hieronima. Ob tej priliki so bile v zavodu različne slovesnosti, ki so se jih udeležili najodličnejši predstavniki sv. Cerkve. Na slavnostnem večeru v nedeljo 19. aprila
SLOVENSKI ROJAKI V CLEVELANDU
so sedemdesetletnico rojstva škofa Rožmana praznovali z vso slovesnostjo. V nedeljo 8. marca so se zbrali v največji dvorani Slov. narodnega doma v Clevelandu ter jo napolnili do zadnjega kota, čeprav je bilo zunaj zelo grdo zimsko vreme s snegom in mrazom. Prišli niso samo rojaki iz Clevelanda, temveč tudi mnogi zastopniki iz vseh Zdru-zenili držav. Slavnostni govornik je bil J°že Nemanič, glavni podpredsednik K.S. K.J. Med brzojavnimi čestitkami prevzviše-nemu za ta dan je bila tudi ona guvernerja Lausclieta. Vsa slavnost je bila tudi umetniško na višku in je izpričala o močni življenjski sili, ki polje med ameriškimi Slovenci.
WILHELM HCNERMANN:	15
©če ^Damijan.
»Jožef,« mu je rekel opoldne Lambert Conrady. »Danes imamo do večera prosto. Prosim, pojdi z menoj!«
Toda Jožef je tovariša samo nahrulil: »Pojdi! Pusti me samega!« In ko je Lambert začuden vprašal po vzrokih, je samo jezno zaklical:
»Pusti me! Pojdi!«
Globoko užaljen se je Valonee obrnil. Jožef pa je zdirjal ven in vse popoldne blodil po praznih poljih, ne da bi pazil na pot.
Ko se je vrnil domov, je mali črnolasi Valonee stopil v njegovo sobo. Jožef de \ euster je vstal, mu stopil naproti in rekel :
»Oprosti, Lambert, nisem le hotel užaliti! Toda moral sem biti sam.« V njegovih očeh je ležalo toliko iskrene žalosti, da je bil prijatelj ginjen in je pozabil na svojo prikrito jezo.
samo kulturne tlake. Nas Španija tu ne zanima, zanima nas dejstvo, da »Demokra-cija«. istoveti katoliianstvo s Španijo. Če-tudi »Demokracija« krščanske vrednote spoštuje, krščansko kulturo pa v celoti zameta.
Prijatelji, naša pota gredo narazen, saj tudi našim šolam očitate klerikalizem. Ali ne?
Pečat ste pa postavili svoji protikrščan-ski izpovedi z besedami: »Prepričan sem in z menoj pretežna večina tržaških Slovencev (seveda, ker štejete tudi titovce in kominformiste), da je slovenska radijska uprava v solidnih rokah, ter da bo krepka dovolj, da bo vzdržala sedanje in morebitne prihodnje diktatorske pritiske, ki bi hoteli Radio Trst II uporabljati kot orodje duhovnega zatiranja, obenem pa bi radi svoje ideološke lončke pritaknili k ustanovi, ki je in mora ostati last vseh Slovencev (brezvercev, liberalcev, klerikalcev, to-gliattijevcev, socialistov, radilkacev, oportunistov itd.) in ne agentura kateregakoli ideološkega središča«.
In vendar si tudi ti nDemokracijaa ravno s tem člankom pokazala spoje ideološko stališče, ki zameta Rim.
Zdaj se dokončno poznamo!
Tu katoliški Slovenci — tam brezverci!
Tem poslednjim pomeni demokracija tudi svoboda zla!
govoru poudarjal vzvišenost duhovniškega poklica. Seveda ob koncu maše ni smela manjkati naša tradicionalna »Novomašnik, bod’ pozdravljen« in pa običajno slovensko novomašniško slavje tudi pri mizi, kjer spet ni manjkalo napitnic in »govoranc«. Zvečer je novomašnik imel po vatikanskem radiu kratek nagovor na sorojake v domovini. Po radiu je podelil tudi vsem novo-mašniškj blagoslov.
so bili n. pr. navzoči tudi kardinal Cop-pello iz Buenos Airesa, dalje kardinal Ot-taviani in Fumasoni Biondi, škofje Fogar, Gavvlina, Rerretti, župnik pri sv. Petru, msgr. Oddi, DeII'Aqua, Poggi iz Državnega tajništva in številni drugi. V torek je bila v zavodovi cerkvi sv. maša v vzhodnem pbredu, v ponedeljek pa so bili gojenci in predstojniki v posebni avdienci pri sv. očetu.
SLOVENSKI AKADEMIKI V USA so sprožili misel, naj bi se ustanovil visokošolski dom za slov. katol. akademike. Opažajo namreč, da begunski akademiki le z veliko težavo morejo nadaljevati v domovini začete študije. Teh srečnih visokošoleev je le dobra tretjina, dočim sta dve tretjini mo-tali opustiti misel na dokončanje univerzitetnih študij. Zato vidijo rešitev temu vprašanju le v ustanovitvi akademskega doma. ki naj bi se imenoval »Slomškov dom«. Ideja je gotovo dobra. Če se bodo Ameri-kanci zanjo dovolj ogreli, jo bodo tudi brez dvoma , izpeljali.
V	KANADI
V	KANADI se je po zadnji vojni naselilo precej lepo število slovenskih beguncev.
»Kaj ti je, Jožef?« je vprašal plaho. »Mi vsi te ne poznamo več.«
»Dobiti moram jasnost o neki stvari, o kateri ne moreni s teboj govoriti,« je Jožef resno odvrnil.
»Morda bi ti lahko pomagal!« je rekel Valonee. »Toda prišel sem samo, da te vprašam, če greš z menoj k misijonski pridigi. Govoril bo neki redemptorist.«
»Prav, grem,« je dejal Jožef po kratkem obotavljanju.
Četrt ure kasneje sta Jožef in Lambert že stala v prostorni cerkvi, ki pa je bila do zadnjega kotička polna. Orgle so začele pesem k svetemu Duhu in kmalu je napolnilo hišo božjo mogočno petje, sveti klic k Duhu, ki je nekoč v viharju in ognju prišel na ljudi.
»Veni sanete Spiritus!« je kričalo tudi v duši mladega Flamca.
»Pridi sveti Duh! Napolni s svojo lučjo moje srce, da spoznam božjo voljo. Presuni me z ognjem svoje ljubezni in daj, da vidim pot, po kateri me hočeš voditi! Morda stojim danes na robu svojega lastnega binkošlnega dne in ti, Duh, mi odpri vrelec milosti.«
Svoje kulturno in versko središče imajo v Torontu, kjer je tudi največ novonase-ljenih Slovencev. Tam mislijo ustanoviti posebno slovensko faro, ki jo bodo vodili slov. lazaristi. Sedaj sta tam nastavljena č-g. dr. Kolarič in pa Janez Kopač, ki je v Torontu našel svojo začasno misijonsko postojanko, potem ko so ga komunisti izgnali iz Kitajske. Za ustanovitev fare imajo že privoljenje, cerkvenih oblasti. Trenutno so osnovali poseben odbor za zidavo cerkve. Ta odbor je nabral že skoro 20 tisoč dolarjev in kupil zemljišče za 9.700 dol. Načrte za cerkev bosta izdelala slovenska begunca inž. Viktor škof in stavbenik Stoje. V Torontu živi in uči na tamkajšnji glasbeni šoli tudi naš rojak Mirko Rener.
Torontski Slovenci so se tudi organizirali v razna društva. Dekleta so ustanovila Marijino družbo, fantje pa imajo svojo športno organizacijo. Kot športniki so se dobro uveljavili in v orodni telovadbi veljajo kot najboljši telovadci v mestu.
SMRTNA KOSA
IZ ARGENTINE je prispela vest, da je v Buenos Airesu umrl župnik Vinko Lovšin. Izdihnil je dne 17. marca po dolgi bolezni. Rak na jetrih mu je v starosti 58 let pretrgal nit življenja. Pokojni Vinko Lovšin je bil vsestransko delaven mož, ki se je udejstvoval kot glasbenik, prevajalec, publicist in seveda kot skrben dušni pastir. Po rodu je bil Dolenjec in nazadnje v službi v Litiji. Od tu so ga pregnali Nemci v Srbijo. Po vrnitvi iz Srbije se je leta 1945 podal na begunsko pot, ki se je zanj sedaj končala na mestnem pokopališču v Buenos Airesu.
V	življenju je V. Lovšin bil vsestransko delaven. Svojih talentov ni zakopal, temveč je v vrsti spisov, člankov, prevodov, v slovenščini in tudi v tujih jezikih, skušal prispevati za dobro stvar. Omenil bi, da je v Argentini pripravil španski prevod Jurija Kozjaka, ki sedaj čaka v rokopisu, da ga kdo izda.
Postali smo komunistično glasilo
Italijanski fašisti so že od nekdaj sloveli kot izredni poznavalci slovenskih razmer. Posebno oni, ki živijo v Gorici, Trstu in Vidmu, nas poznajo tako, kot pozna navaden zemljan, recimo Samojede v Sibiriji. Vedo, da bivajo, ker je o njih kdaj slišal ali bral, ypč pa niu ni znano. Tako so bili poučeni o nas naši domači fašisti v preteklosti in to so izročili tudi svoji nadebudni mladini pri MIK Vedo, da so nekje »sciavi«, ki jih je treba sovražiti, zakaj in čemu, pa sami ne znajo. Sedaj po vojni so temu znanju pridali še novo: vedo tudi, da žive Slovenci v Jugoslaviji, kjer vlada komunizem, zato so jim vsi Slovenci komunisti. Taka je namreč modrost, ki jo razglaša »II Friuli sociale« v aprilski Številki. Tam beremo, da se samo y Gorici tiskajo štirje slovenski listi: »Soča«, »Demokracija«, »Katoliški glas« in »Matajur«. »In vse te časopise, čeprav so komunistični, vneto širijo tudi mnogi župniji v SlpV-Benečiji«, trdi omenjeni list. Torej »Katoliški glas« je postal komunistično glasilo. Zato čakamo, kdaj bo »II Friuli sociale« o-vadil nas urednike »Kat. glasa« sv. Oficiju, da nas suspendira zato, ker pišemo in izdajamo »komunističen« list.
| prispevajte iii II za f L. Kemperlov skladi iij
Na prižnico je zdaj stopil duhovnik v obleki redemptoristov. Mogočna je bila njegova postava in oči so mu bile ožarjene od notranjega ognja.
Tiho je bilo v hiši božji in duhovnik je začel z odločnim, krepkim glasom:
»Danes, ko slišite Njegov glas, ne zakrknite svojih src.«
Jožef de Veuster se je zdrznil, kot bi se ga bil dotaknil plamen.
Še enkrat je misijonar ponovil uvodne besede:
»Danes, ko slišite Njegov glas, ne zakrknite svojih src! Bog vas kliče v svetem misijonu. Bog trka na vaša srca. Gorje mu, kdor ne odpre in ne sprejme božjega klica kakor njiva setev. Bog pojde mimo s svojim blagoslovom.«
Redemptoristova pridiga je bila kakor kladivo, ki je udarjalo na srca.
Proti koncu je govoril še o izrednem klicu. O tisti milostipolni izvolitvi, ki jo Bog podari svojim apostolom. Ta klic je največja milost in ljubezen, pa tudi železna zapoved, ki se kakor meč zasadi v dušo.
»Ta klic je nekoč odtrgal dvanajstero izvoljenih od njihovih mrež na jezeru, iz
Da bodo leseni koli več trajali
Če so koli suhi, potem je najbolj primerno rabiti katram ali karbolinej. Karbo-Iinej je bolj učinkovit, če ga rabimo toplega. S tem namažemo one dele kola, ki imajo priti v zemljo. Z enim kg korboli-neja lahko namažemo 30 do 40 kolov s premerom 5-6 em na en meter dolžine. — Čez kakšno leto kole lahko nekoliko odkopljemo in na mestu zopet namažemo.
Mnogi ožigajo spodnji del, ki ima priti v zemljo. Kdor tako dela, misli, da bo s tem onemogočil gnitje. To pa so prazne utvare in zato ožiganje kolov nima smisla.
Če pa so koli sveži, potem je najboljše sredstvo namočiti jih v raztopini modre galice, brez apna. Raztopina modre galice mora biti močna, in sicer med 4 in 6% (v 100 litrih vode raztopimo 4 do 6 kg galice). Spodnji del kola postavimo v to raztopino in jo pustimo tam najmanj 10 dni, najmanj 10 dni, najbolje dokler se ne pojavi na zgornjem koncu kola značilna plava barva galice. Ko se ta pojavi in nam je ostala še raztopina modre galice, lahko napravimo iz te brozge za škropljenje dreves ali trt. Pri tem moramo upoštevati, da je raztopina bolj šibka in zato moramo raztopino pred škropljenjem preizkušati z laksumovim papirjem je li dodanega dovolj apna ali jedke sode.
Se I! izplačajo umetna gnojila?
Tvrdka »Montecatini«, ki poseduje v Italiji večino tvornic za umetna gnojila, organizira vsako leto gnojitvene poskuse širom cele države. Vsako leto potem izdajo knjižico z zbranimi podatki o teh poskusih. V vsak poskus morata biti vključeni dve parceli: ena brez gnojenja, druga pognojena, ali ena pognojena navadno, druga pa še dodatno. V stroške dodatnega gnojenja so računani stroški za nakup gnojil in za trošenje teh.
Iz poročila za lansko pšenično žetev je razvidno, da je znašal najvišji dobiček od gnojenja na enem hektarju 156.787 lir, najmanjši dobiček pa je znašal 9.937. Razlika je torej velika.
Organizacija zapadnoevropske-ga enotnega trga
za kmetijske pridelke ali »zeleni pool« napreduje sicer počasi, a napreduje. Najbrže bodo končne odločitve padle v prihodnjem oktobru, ko se zopet zberejo zastopniki 17 udeleženih držav. V zadnjem času sta namreč pristopili še Španska in Portugalska.
Dočim se je pri začetku mislilo organizirati enotni trg le za par predmetov (žito. sladkor, meso), so se odločili razširiti dogovor še na druge pridelke, in sedanji načrt predvideva 7 skupin:	žita,	sadna	in
Vrt ca semena, živina in nieso, mlečni izdelki, sladkor, tobak in les. Vse (e skupine predstavljajo yeč kot 3/4 zapadnoevropske trgovine s kmetijskimi pridelki. Ni pa izključeno, da ne bodo vključeni v končni dogovor tudi a) vino, za kar se potegujeta predvsem Italija in Francija, b) bombaž, ki zanima Turčijo, c) konoplja ip surova svila, ki zanimata predvsem Italijo ter č) lan, ki zanima Italijo in Francijo.
Do prihodnjega oktobra morajo ppsebpe. komisije, v katerih je zastopanih vseh 17 držav proučiti podrobnosti glede potreb in ponudbe, vprašanja financiranja, prevoza, carin, davčnih dajatev in delovne sile.
Od enotnega zapadnoevropskega trga za kmetijske pridelke bodo imeli vse udeležene države zelo mnogo koristi, na drugi
sssasg-sg=gggg=..u.-'.J-:-.'.:..'.-''...'.i.'.'...'M..i ■ ——
njih domovine, iz njih družin. Ta klic je razbil vse vezi, ki so jih priklepale na zemljo in jih sprostil za uajvišjo službo.
Ta klic meče v dušo ogenj. Kogar zajame njegov plamen, more pasti samo na kolena in reči: Tukaj sem, Gospod! Ta more samo ponoviti besede Device ob uri njenega obiskanja: Glej, dekla sem Gospodova! Zgodi se mi po Tvoji besedi! Potem vžge Bog v dušo pečat svetega posvečenja. Potem pokaže izvoljencu nekje na svetu njegovo njivo, mu potisne v roke plug in ga pusti, da orje brazde, in poklicani se ne sme ozirati nazaj ne po grudi, na kateri je bil rojen, ne na ljudi, s katerimi ga veže srčna kri, kajti kdor položi roko na plug in se ozira, ni vreden božjega kraljestva.
Toda nekje, morda na daljnem otoku, so ljudje, ki stezajo svoje ranjene roke po ljubezni, ki z razpokanimi ustnicami prosijo pomoči, ki jim od bede ugasle oči hrepenijo po rešeniku, ki bi se sklonil k njihovi revščini in njihovo breme prevrgel na lastna ramena. In Bog bo izvoljenega prijel za roke in ga poslal k trudnim in obteženim in ubogi, stiskani in obteženi mu bodo brat in sestra, oče in mati in daljni
strani pai tudi žrtev, posebno ker bo uki-njenje carine v marsikateri državi občutno zadelo posamezne proizvajalne kroge. Za italijanske živinorejce ne bo prijetno, če bosta prihajala v držayo brez carine meso in živina kakor tudi mlečni izdelki.
Italija pa upa, da bo mogoče rešiti v ti širši gospodarski enoti eno najvažnejših italijanskih gospodarskih vprašanj, in to je zaposlitev odvisne delovne sile, ki v Italiji ne more najti zaposlitve.
Italijanska trgovska bilanca
Italijanska trgovska bilanca je zaključila 1. 1952 s primanjkljajem 582 milijard lir, ki predstavljajo razliko med uvozom (1446 milijard) in izvozom (864 milijard). Na-pram prejšnjemu letu se je uvoz zvišal za 8%, izvoz pa zmanjšal za 16%.
Kar se tiče kmetijskih pridelkov in izdelkov, sta se zmanjšala uvoz in izvoz. Uvoz se je zmanjšal, ker je bilo uvoženih 3 milijone q pšenice in 1.7 milijonov q koruze manj kot prejšnje leto. Manj je bilo uvožene žive živine, volne, maščob, na drugi strani pa je bilo več uvoženega mesa, sira, kož, krme in še nekaterih drugili predmetov. — Pri zmanjšanju izvoza so najbolj prizadete povrtnine in sadje, kar je pač posledica stremljenja v vseh državah, da razvijejo svoje sadjarstvo in vrtnarstvo. Znatno je bil povišan izvoz riža, po katerem je sploh zrastlo povpraševanje.
Kronanje krave
Dne 14. januarja t. 1. so se zbrali v Seatle (Washington, ZDA) različni profesorji živinoreje, ravnatelji in strokovnjaki kmetijskih preizkuševališč in uradov, znani živinorejci, v celoti nekaj nad 250 oseb. Prisostvovali so kronanju krave »C. Home-stead Daisy Madeap«. Kronana je bila z vencem svežih nageljnov.
Imenovana krava je holštanjske pasme, rodu »Carnation«. Navedeni dan je bila zaključena doba 365 dni, tekom katerih je dala v treh dnevnih molžah rekordne količine, in sicer:
16.531 kg mleka s 4.15% tolšče. Torej je dala tekom enega leta 686 kg tolsče ali 858 kg masla. V enem dnevu, to je 27. marec 1952 je dala 59.5 kg mleka.
Krava je velika in tehta 860 kg. Stara je
9	let. Otelila se je 5krat, enkrat dvojčke, v celoti torej 6 telet. Eden njenih bikcev je bil prodan v Meksiko za 19 milijonov ital. lir. Sedaj je zopet breja.
NJENA KRMA
Kaj je krava požrla tekom leta?
Dnevpo je dobila 10 kg močnega krmila z 18 do 20% beljakovin. Dnevno in skozi celo leto je dobivala tudi po 4.5 kg zrezkpv sladkorne pese in po II do 18 kg sujie detelje.
Skozi 6 mesecev se je pasla po 3 ure dnevno, in sicer zgodaj zjutraj. V ostalih 6 mesecih je dobivala dnevno po 60 do 90 kg sveže trave.
Dodatno je dobila skozi 6 mesecev dnevno po 13.5 kg ensilgže, skozi 2 meseca po 22.5 kg koruzne ensilaže in skozi 4 mesece po 14 kg korenstva (korenja, pese, itd.).
Dnevno jo krmijo 8 do )p krat.
Kaj naj se naučimo iz tega poročila? Marsikaj! Predvsem pa, da krava pri gobcu molze, a imeti mora tudi dobre podedovane lastnosti. Prvovrstne živali si vzgojimo samo s selekcijo, z izborom. Pomniti pa moramo, da ni za zarod bik nič manj važen, kot krava — mati.
otok, najbolj zapuščena dežela mu bo domovina, ker tam ljudje čakajo njegove ljubezni.«
Še enkrat je pridigar zbral vso silo. Roki je stisnil v pesti:
»Danes, ko slišite Njegov glas, ne zakrknite svojih src!«
Jožef de Veuster je čutil, kako se je prst božji dotaknil njegovega srca. Ta ura je razblinila vse dvome in kakor blisk razpršila vso meglo, vrgla kopreno raz oči ter dala polnost jasnosti.
Kako je Jožef sploh mogel dvomili! Ali ni božji glas vedno klical s tihim in jasnim zvokom ali pa mogočno in trdo kakor uničujoči grom? Ali ni bilo vse trpljenje zadnjih tednov, vsa muka, ki je s svojo senco zatemnila dušo, samo odmev tega klica, kateremu se je bil upiral?
Zdaj pa je bilo vse svetlo in jasno iii varna gotovost. Prevzelo ga je veselje, vrisk človeka, ki je po dolgi, nevarni blodnji slednjič zagledal luči domovine.
Kakor omotičen je de Veuster zapustil cerkev. Spet so iz stolpa doneli zvonovi. Zdaj njih glas ni bil več klic in opomin, ampak mogočen, veličasten, svet slavospev,
Nova maša v Rimu
Petstoletnica sv. Hieronima v Rimu
NEKAJ VESTI IZ AMERIKE
S TRŽAŠKEGA
Dijaška akademija v Trstu
V	nedeljo 12. aprila se je vršila v Trstu vsakoletna tradicionalna dijaška akademija. Nastopilo je skupno kar pet zavodov. Če pomislimo, da je v teh šolah cvet naše mladine in da je celotno število dijakov zelo veliko, tedaj si prireditelji ne morejo preveč čestitati, če se je velika dvorana dvakrat docela napolnila. Taka množica dijakov, taka množica njihovih sorodnikov, bi lahko pripravila in se udeležila več šolskih akademij. Vsaj dve akademiji bi zmogla tržaška mladina pokloniti svojim rojakom. Tu mislimo v prvi vrsti na učiteljišče, v 'katerem se vzgajajo novi voditelji naše mladine. Če vkljub velikim težavam ne uspe niti učiteljišče, da hi se vsako leto predstavilo s posebno akademijo, kako naj potem pričakujemo, da bodo novi učitelji jutri pripravljeni za tako požrtvovalno delo. Razen nekaj zelo častnih izjem je naše učiteljstvo po vaseh mrtvo za izvenšolsko delo. Krivdo iščimo tudi v tem, ker se na to polaga veliko premalo pažnje na učiteljišču samem. Na tako delo se mladina navadi samo z zgledom in stalno vajo. Če bi se učiteljišču pridružili še naši višješolci, bi s tem njihova vsakoletna akademija bila kulturni dogodek, izredno važen za sedanjost in bodočnost.
0 sporedu samem smo mnenja, da je bil izredno lahko sestavljen in izpeljan popolnoma brez nadzorstva. Tu mislimo na dvignjeno pest v prizoru »mladi delavci«. Človek si težko razlaga, kako se more kaj takega zgoditi pri dijaški akademiji v Trstu ! Zelo nas zanima, kaj so mislili o stvari prisotni zavezniški predstavniki. Ze-
lo	verjetno si kaj podobnega še nihče ni privoščil v njihovi dvorani. O treh plesnih točkah velja ponoviti, da se na ta način spored akademije zelo hitro in lahko sestavi, toda cilj reprezentančne skupne dijaške akademije ni dosežen. Končno bi lahko najeli lepše plesalce kjerkoli v Trstu in naši dijaki bi zraven peli in igrali narodne pesmi. Kakor je nerazumljiva komunistična pest pri tržaški dijaški akademiji prav tako je nerazumljivo, da se daje tolik poudarek prvi ljubezni in nekoristnemu sanjarjenju. Celo v nekem komunističnem časopisu smo brali, da se pač vsi gledalci idejno ne bodo strinjali s temi plesnimi točkami. Če mislimo na pedagoško poslanstvo šole, tedaj moramo reči, da tudi tu ni bilo nobenega nadzorstva, da so plesne točke nastopajoči mladini radi mnogih vaj mogoče bolj škodile kakor koristile.
S temi opombami nikakor nočemo celotne akademije odkloniti. Nasprotno, reči moramo, da so mladi dijaki na splošno vse točke izredno dovršeno podali. Boljše izvedbe ne bi nihče pričakoval in dosegel od mladine in to zlasti v Trstu, kjer so take akademije združene s stoterimi težavami. V gornjih vrstah smo želeli poudariti le, da je mogoče sestaviti spored za bolj slovensko akademijo, za skupni nastop, od katerega bo odhajalo občinstvo bolj bogato, bolj zavedno, bolj trajno navdušeno in trajno hvaležno za težko delo med mladino. Če bi bilo vsaj še nekaj točk tako idejno zdravih in v resnici naših kot je bil brezhibni nastop obeh dijaških zborov, tedaj bi celotna akademija veliko pridobila. Oba profesorja petja sta s svojima velikima zboroma pokazala, kaj zmore tudi tržaška mladina. Čeprav se je zdel pevski spored učiteljišča nekaterim pretežak, je ta nastop bil brez dvoma višek dijaške akademije. (Nikar ne sodimo viška akademije v Trstu po ploskanju in po ponavlja-
nju nekaterih točk. Če ostanemo pri tem merilu, tedaj ne bo več smisla za lepo slovensko besedo v prizorih, v igri, v recitaciji. Glavni poudarek je treba dati v celotni akademiji materinski besedi v pesmi in prozi. Lahkotni prizori naj se vpletejo v program le za oddih).
Skupna dijaška akademija v Trstu je tako važen dogodek, da se moramo za naprej tega bolj zavedati. Ne tolažimo se z dejstvom, da druge šole v Trstu še tega ne zmorejo. Tudi vsak drug izgovor po resni presoji položaja končno odpade. Naš skupni cilj pri dijaški akademiji bodi le, več ljubezni za slovensko besedo, več še bolj resnega dela za našo študirajočo mladino !
»Slovenski oder" v Bazovici in v Dolini
Na belo nedeljo 12. aprila so se člani znanega Slovenskega odra predstavili v Bazovici z novo premiero »Župnik iz cvetočega vinograda«. Isto igro so ponovili 19. aprila v Dolini. V obeh vaseh je predstava krasno uspela. V Bazovici je bila brez dvoma celotna prireditev lepša, ker imajo pravilen izpremenljiv oder, v Dolini pa imajo samo sobne kulise in še te niso njihove. Zanimivo pa je to, da je bilo v Dolini precej več gledalcev, saj se je dvorana dvakrat popolnoma napolnila; to je znamenje, da je v Bregu veliko pravega zanimanja za resne prireditve. Zelo smo povsod hvaležni »Slovenskemu odru« za to lepo gostovanje, saj je ta velikonočna igra polna pomladne lepote in tistega pravega miru, ki si ga vsi želimo. Trdno upamo, da bomo po predstavi v Avditoriju brali strokovno oceno, ki bo ostala v dokaz zanamcem, kako smo se leta 1953 kulturno udejstvovali. Tam za Martinovo nedeljo v jeseni pa si želimo, da bi nas odlični »Slovenski oder« zopet razveselil z novo prireditvijo.
*
(Kakor vidite, smo naredili oklepaj in v tem oklepaju želimo povedati petim tujim razgrajačem, ki so nekoliko motili večerno predstavo v Dolini, sledeče: če bi se še kdaj kaj takega ponovilo, naj vedo, da bodo zelo na kratko odnesli. Vsa javnost bo zvedela, kdo so in odkod so. Noben človek ni zadovoljen, če pride njegova rojstna vas radi par neolikancev ob dober glas. Najmanj pa bodo zadovoljni v tisti vasi v našem Bregu, o kateri se do teh časov še nič slabega ni slišalo. Zelo koristno bo, da bi oni fantje najprej v domači vasi dobili pravo šolo. Tu naj bo za danes stvar pozabljena in oklepaj zaključen!)
DRAMSKI ODSEK IZ ROJANA priredi v nedeljo 26. aprila v treh dejanjih
M A M I C l
Začetek ob 17.15 Med odmori srečolov Vabljeni!
Učiteljiščniki iz Trsta pojdejo na Koroško
Letos bodo dijaki iz zadnjih treh razredov učiteljišča v Trstu priredili šolski izlet na Koroško. Odšli bodo dne 1. maja ter ostanejo na potu tri dni. Kot poroča Koroška kronika bodo dne 2. maja zvečer
nastopili v Celovcu v Kolpingovi dvorani, da zapojejo nekaj pesmi po veseloigri »Beloglavček«, ki jo bodo istega večera priredili Korošci.
Slovenska prosveta v Trstu javlja, da bo zadnji letošnji prosvetni večer dne 30. IV. ob 19.30 v Marijinem domu, ul. Risorta 3. Predaval bo g. Andrej Gabrovšek o prizadevanju primorskih Slovencev za svoj obstoj.
SLOVENSKI ODER priredi v Avditoriju ZVU v TRSTU v nedeljo 26. aprila 1953 ob 20. uri dramo v treh dej. in devetih slikah:
Župnik iz cvetočega vinograda
Spisal: linimermans
Režiser: Jože Peterlin
Osebe :
župnik	Martin	Globočnik
Gomar, njegov	brat Slavko Rebec
Leontina, njegova hči L. Peterlinova Izidor	Jože Peterlin
Dr. Bos	Vilko Čekuta
Zofija, kuharica	Stana Oficija
Mieke Zand	Tonči	Turkova
Van Mol	Jurij Slama
Tržaški Slovenci bodo lahko prvič videli prelepo igro flamskega pisatelja »Župnik iz cvetočega vinograda«. To je pesem ljubezni, odpovedi in žrtve. V tej pesmi je polno veselih in nasmejanih prizorov dobrih ljudi.
Ne zamudite igre, ne bo vam žal! Kar je bil »Cvrček za pečjo« za božični čas, to je »Župnik iz cvetočega vinograda« za pomlad.
Pridite!	Pridite!
OPOZORILO: Nabavite si vstopnice v predprodaji! V Trstu v trgovini Lupše na vogalu ulic Coroneo-Rismondo; na Opčinah v Trgovini Podobnik.
X. slovenski prosvetni večer
Na zadnjem, X. prosvetnem večeru, ki je bil dne 25. marca, je predaval prof. dr. Turnšek Metod o 1200-letnici pokristjanje-
nja Slovencev. V predavanju je g. predavatelj orisal trnjevo pot našega naroda skozi zgodovino. Predavanje je bilo izredno zanimivo.
Poleg predavanja smo videli nekaj zgodovinskih slik.
Nastopil je tudi harmonikaški kvartet iz Sv. Ivana, ki je vse poslušalce navdušil.
Iz Beneške Slovenije
Odkritje orožja v Tarčentu
Veliko zalogo orožja in. streliva so odkrili orožniki iz Podbonesea na ozemlju vasi Tareent. Domnevajo, da so ves ta material skrili pred kratkim elementi, ki so pripadali zloglasnim trikolorističnim tolpam, kajti vse orožje, mitre, strojnice, puške in naboji, je še v najboljšem stanju. Odkritje tolikšne zaloge orožja v Nadiski dolini je na ondotne prebivalce napravilo globok vtis. Sedaj so morale tudi oblasti priznati, da trikoloristično gibanje ni bilo samo plod ljudske domišljije, marveč da te tolpe v resnici obstajajo. Ali je ljudstvo Slovenske Benečije res tako uporno, da morajo biti zanje pripravljene strojnice in mitre?
Globa za vsako slov. besedo
Tudi to se dogaja v Benečiji. V Sv. Petru Slovenov so že lansko leto ustanovili več vsposobljenostnih tečajev za brezposelno mladino. Te tečaje za zidarsko in mizarsko obrt obiskuje okrog 60 brezposelnih fantov. Ker pa v Slovenski Benečiji vsaka ustanova služi le v raznarodovalne namene, se je vodstvo teh tečajev že od vsega po-četka odločilo, da učenci ne smejo govoriti med seboj v slovenščini, ki je njihov materin jezik. Za vsako izgovorjeno slovensko besedo morajo plačati 5 lir globe. Tako so na ta podel način nabrali že lepe vsote. Tudi na ljudski šoli v Topolovem je skušalo učiteljstvo uvesti isti sistem, a so ga zavedni slovenski starši preprečili.
Darovi za sklad L. Kemperla
Namesto cvetja na grob pokojne Marije Čuk, daruje Marija Kralj iz Trebč lir 300; Dekliški krožek - Rim lir 600.
Lepa hvala!
Z GORIŠKEGA
V nedeljo 26. aprila priredi „Dekližki krožek“ iz Doberdoba veseloigro »Izgubljeni raj“
Pred igro zapoje nekaj narodnih pesmi.
Vljudno vabljeni v Doberdob ob 4h popoldan.
Kulturni večer v Gorici
V sredo 29. aprila 1953 ob 20.30. Gospodarski podvigi in padci v zadnjih
50. letih. Sledijo recitacije ter pevske točke baritonista Venceslava Gorjana.
Vzorni teden v Gorici
V goriški dekliški Marijini družbi je ze dolgo let navadai, da se vrši enkrat na leto »vzorni teden«, to je teden odprtih duhovnih vaj. Teden je namenjen predvsem druž-benicam, vendar so dobrodošle tudi druga dekleta in žene. Letos vodi »vzorni teden« č. g. Vidmar. Pridige so že od nedelje vsak dan ob 6h med sv. mašo ter zvečer ob 8h z blagoslovom v cerkvi sv. Antona Starega. Zaključek tedna bo v nedeljo 26. aprila ob 4h popoldne. Nato se bo v dvorani Mar.
družbe predvajal misijonski film »Junaki brez slave«. Začetek filmske predstave bo ob 5.30. Vstop prost.
Nadškofov obisk v Alojzijevišču
V	soboto 18. aprila je goriški nadškof msgr. Ambrosi napravil pastirsko vizitacijo v Alojzijevišču. Zjutraj je za dijake maševal in jim prisrčno govoril o dolžnosti, ki jo imajo, da se vzgoje v plemenite krščanske značaje. Nato si je ogledal zavod in se do potankosti zanimal za njegovo stanje in življenje.
»Vera in naš čas"
Eri radijski oddaji »Vera in naš čas« bo govoril v nedeljo 26. aprila ob 9.30 preč. g. dr. Jože Gracar o temi: Kaj so čudeži.
Jazbine
V	ponedeljek dne 20. aprila je umrl v Trebežu 78-letni Ivan Klanjšček. Z njim smo izgubili enega vidnejših briških mož, ki so radi svoje povezanosti z rodno grudo, značajnosti in energije uživali splošno spoštovanje. Izvrsten kmečki gospodar, ki je visoko dvignil svojo domačijo, je rad* pomagal bližnjim in daljnim z nasvetom in dejanjem. Zvest Bogu in narodu, ni ni- m koli zatajil svojega prepričanja in se je ^ znal postaviti po robu laži in krivici, tudi ko je bilo nevarno.
Pogreb iz Jazbin na števerjansko pokopališče se je izvršil dne 21. aprila popoldne in je s številno udeležbo pokazal, kako so vsi cenili pokojnika. Vsem sorodnikom izražamo občuteno sožalje.
Pokazala pa se je tudi nujna potreba po domačem pokopališču. Res bridko je, da mora pok. Ivan Klanjšček, dolgoletni cerkveni ključar, ki se je tako trudil za ustanovitev samostojne duhovnije na Jazbinah, počivati v drugi župniji, ker doma ni še pokopališča. Upamo, zatorej, da bodo oblasti upoštevale to potrebo.
Radio Trst II.
Nedelja 26. aprila: 8.45 Kmetijska oddaja.
— 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. —
16.00 Malo za šalo - malo zares. — 17.00 Koncert mešanega zbora iz Lonjerja-Ka-tinare. —	18.00 Novice iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.00 Izbrana lirika. — 22.00 Wagner: LOHEN-GRIN, 1. dejanje.
Ponedeljek, 27 4.: 13.30 Kulturni obzornik.
— 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Književnost in umetnost. — 21.45 Wa-gner: LOHENGRIN, 2. dejanje. — 23.00 Chopinovi valčki in poloneze.
Torek, 28. 4.: 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Koncert sopranistke Vide Jagodic.
— 19.00 Tehnika in gospodarstvo. —
20.30 Aktualnosti. — 21.00 Čitamo za vas.   22.00 Wagner: LOHENGRIN, 3. dej.
Sreda, 29. 4.: 13.30 Kulturni obzornik. —
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.00 Koncert violinista Karla Sancina, -— 21.30 Vokalni kvartet. —
22.00 Beethoven: Simfonija št. 3.
Četrtek, 30. 4.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence.
— 20.40 Slovenski motivi. — 21.00 Radijski oder - Niccodemi: POLET.
Petek, 1. maja: 9.00 Slovenske pesmi. — 10.41 Koncert saksofonista L. Slamiča. —
13.00 Prvomajski govori — nato Glasba po željah. — 16.00 Radijski oder - Niccodemi : POLET, ponovitev. — 19.00 Kraji in ljudje. —, 20.00 Slovenski motivi. —
20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21.00 Dramatizirana povest - Legenda Joe Ma-
garac-a. -  22.00 Iz koncertnih dvoran
Velike Britanije.
Sobota, 2. 5.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. —
19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 21.30 Baletna glasba.
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVISCE
V	počastitev spomina pok. msgr. Franca Setničarja, prvega vodje Slov. Alojzijevišča, daruje sestra Angela 10.000 lir; N. N. v spomin na pok. Emila Lestana 1000. — lir.
Velikodušnim dobrotnikom naj Bog bo-gato povrne, njihovim rajnim pa naj dodeli večni mir.
Cerkveno skrbništva v Rupi ponovno povprašuje po harmoniju. Kdor bi ga imel na prodaj, naj to javi na upravo »Katoliškega glasa«.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
ki se je dvignil iz obdarjene duše v radosti izvolitve.
»Kako ti je bila všeč pridiga?« je vprašal Lambert Conrady. Toda Jožef de Veu-ster je v odgovoru samo zgrabil prijateljevo roko, jo krepko stisnil in rekel:
»Ti, zdaj je vse dobro. Zdaj vem za pot!«
Molče sta stopala drug poleg drugega.
»Jožef, glej!« je dejal Valonee čez nekaj časa. »Nebo je polno zvezd.«
»Nebo je polno zvezd!« je počasi ponovil Jožef. »Da, prijatelj. Luč je prodrla skozi viharje. Nebo je polno zvezd!«
Tisto noč Jožef ni mogel spati. A niso bili dvomi, ki so ga dramili, temveč sreča, v kateri mu je prekipevalo srce, luč, ki je gorela v njegovi duši.
»Kaj so bile stare ovire, ki so ae mu zdele nepremagljive? Gotovo, tega se je zavedal tudi v lej uri, domovine ne bo nikdar pozabil. Flamsko bo vedno nosil v svoji duši. In moč domovine mora ostati
v	njem, ako mu tudi Bog odkaže novo domovino, v kateri ljudje hrepenijo po njegovi ljubezni. Jožefu je bilo kakor da v resnici vidi pred seboj ljudi, ki stegujejo proti njemu roke in hrepenijo po ljubezni.
Zdelo se mu je, da v prividu gleda deželo bede, ki naj mu postane domovina. Kako je dejal pater?
»Ubogi, strti in stiskani mu bodo brat in sestra in oče in mati.«
»Tukaj sem, Gospod!« je v tej noči zaklical Jožef de Veuster. »Tukaj sem, Gospod! Zdaj mi daj svojo moč! Tukaj sem,
vi	moji ubogi, trpeči bratje! Pridem!«
Sklenil je roke in iz dna duše mu je privrela molitev:
»Gospod, daj mi ljubezni!«
Nato je občutil le še srečo in mir in sveto radostno hvalnico:
»Magnificat anima mea Dominum!« Moja duša poveličuje Gospoda.
Zunaj se je vihar pomiril.
In nebo je bilo polno zvezd.
POPOTNIK V SENCI GILJOTINE Pariz, 4. marca 1792.
V	kapeli irskega seminaria so razgrajali jakobinci. Že več mesecev so se shajali v svetišču. V rdečih čepicah so revolucionarji sedeli pred oltarjem in divje metali karte na obhajilno mizo ter potresali čaše s kockami. S kletvijo in psovkami so drug pred
drugega porivali velike bankovce. Vnel se je prepir. Zasvetili so se noži. Neki pijanec se je opotekal mod prepirljivci. V roki je vihtel zlat mašni kelih, iz katerega je teklo žganje. Nekje v kotu je sedel drugi in s patene jedel slanik, da bi se prej streznil.
»Pobotajta se, državljana1, pobotajta se!« je blebetal pijanec.
»Ne. prepirajta se zaradi denarja. V Parizu ga je še dovolj! Pijta rajši in zapojta! Zapojta, državljana! Zapojta!« In z bleketajočim glasom je rjovel:
»Ah, ga ira, ga ira, ga ira!..« Zdajci so vsi poprijeli. Poslikana okna kapele in kipi svetnikov so se tresli zaradi njihovega rjovenja:
»Ah, ga ira, 5a ira, ga ira!..«
»Les aristocrates a la lanterne! — Plemstvo na svetilke!«
Medtem je klečal v knjižnici iste hiše mlad mož v svetni obleki ob nogah škofa, ki je bil tukaj zaprt. Tiho je sivolasi cerkveni knez položil tresoče roke na mladeničevo glavo. Ustnice so se mu premikale v iskreni molitvi. Nato je vzel roke novo-posvečenega duhovnika v svoje in vprašal
s tresočim se glasom:
»Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in pokorščino ?« Nato se je škof sklonil, poljubil novomašnika na čelo in spregovoril:
»Mir Gospodov bodi vedno s teboj!«
Iz kapele je odjeknil peklenski krohot.
»Ah, ga ira, ga ira, ga ira! — Les aristocrates a la lanterne! Les pretres a la lanterne! — Duhovnike na svetilnike!« se je zadrl vmes nekdo in ves zbor je ponovil med rjovečim smehom:
»Les pretres a la lanterne!«
»Mir Gospodov bodi vedno s teboj!« Je spet ponovil škof in mladi duhovnik je odgovoril :
»Amen!«
Zdaj je škof dvignil klečečega mladeniča in rekel:
»Jožef Coudrin, posvečeni ste bili na robu pekla!«
»In vendar je tukaj nebo,« je odvrnil duhovnik in v njegovem glasu je bilo za-upanje.
»Duhovnike na svetilnike!« je tulil zbor pijanih jakobincev...
Pol leta kasneje je pariške ulice pojila
kri mučencev. Skozi Francijo je besi pekel. Giljotina si je skoraj v sleherni vi poiskala svoje žrtve. Kakor divjad so izs dovali duhovnike in jih vlačili na moriš Nekoga pa so krvniki in patrioti pr posebno lovili, nekoga nevidnega in nep jemljivega, ki se je pa v škofijah Tou: in Potiersa vedno znova pojavljal v vsaki mestu in v vsaki vasi, a se vselej spret iznikanil vsem njihovim satanskim Z1 kam. V cunje zavit je hodil neki berač vasi in pred vsakimi vrati stegnil umaza roko za miloščino. Tu in tam so ga sj stili v hišo — in čez nekaj trenutkov berač že govoril besede odveze ob bolni postelji in umirajočemu podelil sveto ] slednje olje...
Na glavnem trgu je stala giljotina in r tala svojo togo, črno senco daleč prek 1 Pri giljotini je stal revolucijski vojak čital »Objavo«, ki je bila nabita na stebi »Tisti, ki izroči revolucijskemu sodi duhovnika P. J. Coudrina, dobi tisoč fr kov nagrade.
Patrioti, storite svojo dolžnost!
Na svetilnike z zapeljivci ljudstva!«
(Nadaljevan