STIHOSLOVJE. I. SPLOŠNI DEL D5: NIKOLAJ OMERSA. CELJE 1925. ZALOŽILA GORIČAR & LESKOVŠEK. / A DRŽAVNA (LICEJKlMlM) l» LJUBLJANI, Natisnila Zvezna tiskarna v Celju. 42415 m? VSEBINA. Stran Uvod..........................5-8 Postanek ritmičnih oblik v pesništvu. Splošni del. Osnovni zakoni stihoslovja. Ritem in jezik.......................9 — 10 Vezani in nevezani govor. Ritmični poudarek in jezikovni naglas...........10—11 »Kvantitujoči« in »akcentujoči« stihoslovni sestav. Osnovni zakoni antične metrike..............11—15 Osnovni zakoni romanskega stihoslovja ..........15—18 Osnove naSega stihoslovja. Naglas.........................19-25 Besedni, naglas. — Svobodni naglas. — Miselni naglas. — Inverzija. — Čuvstveni naglas. — Prestavljeni naglas. — Nadomeščanje naglašenitt zlogov" z nenaglašenimi. Stopica.........................25-33 Vrste stopic. — Ponarejeni spondej. — Odmor. — Stopica in beseda. — Apostrof. — Sinkopa, apokopa, elizija, afereza, siniceza. — Stišna in besedna stopica. — Določanje metra. Stih............................33-41 Monopodična in dipodična učlemba. — Kataleksa. — Stišni končaj. — Isfostopni in raznostopni stihi. — Naglasni stihi. — Stih in stavek. — Premor. — En-jambement. Kitica...........................42-50 Perioda. — Preprosta in deljiva kitica. — Spev, od-pev. — Število kitic v pesmi. Stran Stik............................50-63 Aliteracija. — flsonanca. — Rima. — Razširjena rima. — Čistost rime. — Razporedba rim. — Samoglasniška igra. — Medstišni stik. — Refren. — Akrostih. Proste ritmične oblike...................63—66 Prosti stihi. — Vodilni stih. — Prosti ritmi. — Vodilni motiv. Zgradba pesnitve.....................66—67 Uvod, sredina, završetek. — Somerje, sorazmerje; nasprotje, stopnjevanje. Skladnost med zunanjo in notranjo obliko...........68 UVOD. Stihoslovje je znanost, ki proučuje lepoto ritmičnih oblik v pesništvu. Pesništvo je umetnost. Umetnosti se dele z ozirom na zunanjo obliko že od nekdaj v dve skupini, v umetnosti prostora in v umetnosti časa. Stavbarstvo, kiparstvo in slikarstvo so umetnosti prostora ali upodabljajoče umetnosti; ples, glasba in pesništvo so umetnosti časa ali muzične umetnosti. Zunanja lepota umetniških oblik v upodabljajočih umetnostih je zasnovana na formalnem redu mirujočega prostora: na somernosti (simetriji) in sorazmernosti (proporciji); v muzičnih umetnostih je zunanja lepota umetniških oblik zasnovana na formalnem redu potekajočega časa, t. j. na enako-mernosti v gibanju ali na ritmu. Ritem je vsem trem muzičnim umetnostim skupen. Pri plesu se javlja v gibih človeškega telesa; v glasbi in pesništvu pa so nositelji ritma sluhu dojmljivi gibi zraka, to so zvoki. Glasba uporablja v to svrho neučlenjene (nearti-kulirane) zvoke glasbil, pesništvo učlenjene glasove človeškega govora. V glasbi se uveljavljata poleg ritma kot enako važni muzikalični prvini še melodija in harmonija. V pesništvu nimata vsled prirodnih lastnosti človeškega govora tolikega pomena. Glasovi človeškega govora so tesno zvezani z miselno vsebino. Zato ima v pesništvu večji pomen miselna vsebina govora. Čim više je razvita pesniška umetnost, tem večjo važnost polaga na miselno vsebino; čim enotnejše je soglasje med miselno vsebino ali notranjo obliko in muzi-kalično ritmično zunanjo obliko, tem popolnejša je lepota pesniškega umotvora. Z ritmiko pesništva so se znanstveno bavili najprej stari Grki. Proučevali so jo ob enem z ritmiko glasbe ali harmoniko in z ritmiko plesa ali orhestiko. Aristoksenes iz Tarenta, učenec slavnega Aristotela, je v »Elementih ritmike« prvi opredelil zakone ritmike v pesništvu in s tem položil temelj antičnemu stih oslov ju ali metriki. Ko sta se pa v aleksandrinski dobi oddeiili lirika in dramatika od glasbe in plesa in so se pesniški proizvodi začeli le recitirati, se je ločila tudi metrika od harmonike in orhestike. Orhestika in harmonika sta prešli v področje matematičnih in fizikalnih proučavanj; z metriko pa so se bavili nadalje gramatiki, a le v poučne svrhe. Tako se je pretvorila metrika tekom časa v kompendij vobičajenih pravil, ki so ostala kljub svoji okorelosti skozi več stoletij vzorna za klasicistično poezijo. Sedaj tvori stihoslovje poseben del poetike in spada z njo vred v obseg estetike. Stihoslovje je tedaj estetika ritmičnih oblik, ki se rabijo v pesništvu. * Da ponazorimo zgradbo ritmičnih oblik, uporabljamo metrične vzorce ali sheme. Ti vzorci ne predstavljajo ničesar stvarnega, temveč so le šablonska pomožna sredstva za znanstveno opredelitev. S tem, da smo določili, iz kakšnih stihov in kitic je zgrajena pesem in k'ako so razporejene rime, še nismo rešili dovoljno naše naloge; treba nam je proučiti vso pesnitev po vsebini in obliki, potem se nam šele pokažejo bistveni znaki njene ritmične zgradbe. Naloga stiho-slovca je, da te bistvene znake raztolmači, popiše in opredeli. Predmet stihoslovnega proučevanja sme biti vrhu tega le po smislu in slogu pravilno in glasno recitirana, ne pa samo z očmi nemo prečitana pesem. Stihoslovje se deli I. v splošni in II. v posebni dei. V splošnem delu skušam dognati in opredeliti osnovne zakone stihoslovja, v posebnem delu pa navedem v sestavnem pregledu ritmične oblike, ki se uporabljajo v našem pesništvu. Postanek ritmičnih oblik v pesništvu/ Človeku je prirojeno stremljenje, da skuša dati vsakemu proizvodu duha in rok poleg sposobnosti za vsakdanjo uporabnost tudi estetično dopadljivo obliko. Cim višja je stopinja kulture, na kateri stoji človek, tem jače in za-vedneje se udejstvuje v njem to stremljenje, ki je izvor za vsako umetniško proizvajanje. V tem dejstvu moramo iskati tudi pobudo za ritmično oblikovanje govora. Smisel za ritem je utemeljen že v fiziološkem ustroju človeškega telesa. Kri se pretaka po njem pod ritmičnimi utripi srca, pljuča se v enakomernih presledkih širijo in ožijo, roke in noge navajajo na ritmične gibe. Pri delu, mlatvi, kovanju, zabijanju kolov in korakanju je spoznal človek že v davnih vekih gibe urejajočo in delo pospe-šujočo moč ritma. Po dovršenem delu in ob slovesnih prilikah so se prijeli naši davni pradedje za roke in zaplesali kolo, najpreprostejši in najstarejši ,ples. Pri plesu enakomerno gibanje že ni imelo več praktičnega namena; ritem se je začel udejstvovati kot samemu sebi služeč izraz človeške notranjosti, kot umetniški element. To je orhestični ritem. Ker je bil ples prvotnemu človeku izraz notranjosti, ga je spremljal z vzkliki radosti. Vzklik je sledil vzkliku, skupni povod jim je dal skupno vsebino, nastala je prvotna oblika pesmi. Iz orhestičnega ritma je vzrastel prvotni govorni ritem. Kakor se v kolu pomaknejo plesalci najprej za nekaj korakov na levo, potem na desno, nato za hip obstanejo in to gibanje iekom plesa neprestano ponavljajo; HJ ^ ravno tako so najstarejši pesniki prirejali po dvoje približno enako dolgih besednih členov drugega poleg drugega in to ponavljali skozi vso pesem. Ta način ritmične učlembe govora je bil običajen v najstarejši egipčanski, hebrejski, indski in grški poeziji. Znanstvenikom je znan pod imenom vzpo-rejanja členov — parallelismus membrorum. On je moj Bog, | hvalil ga bom! Bog mojega očeta, | povzdigoval ga bom! Zal vojščak je Gospod, | Gospod mu je ime! Zaveznil je v morje | kralju vozove in vojsko njegovo, zbrani njegovi vojvodi | so se potopili v rdečem morju, brezni so je zakrili! | Sli so kamnu enako na dno! Tvoja desnica, Gospod, [ je moč razkazala s častjo, tvoja desnica, Gospod, | je sovražnike strla! Mat. Ravnikar, Mozesova zahvalna pesem. Kolikor bolj pa je, posebno na umetniško blagoslovljenih tleh stare Grecije, napredovala pesniška umetnost, toliko bolj se je oproščal govorni ritem tesnih spon primitivnega orhestičnega ritma. S tem so bila pripravljena tla, iz katerih je vzrastlo v teku nekaj stoletij mnogolično število novih ritmičnih oblik. Od iz davnosti sporočenih so se odstranile one, ki niso več ugajale estetičnemu čutu novega roda (izbfra, selekcija oblik), po naliki (analogiji) obdržanih oblik so se gradile zopet nove enakega ali drugačnega ustroja (kombinacija in variacija). Ustalil se je slog. Miselni in čuvstveni naglas je prihajal vedno bolj v veljavo z namenom, da se izobličijo učinkoviti ritmi z razločno čutnim etom in blagoglasno melodijo. Duh si je ustvaril telo. Od kulturno više stoječih narodov so prehajale tako nastale oblike k narodom z nižjo omiko in vsepovsod oplo-jale pesniško ustvarjanje. Po izvoru so oblike vezanega govora 1. prvotne, 2. sprejete iz tujih slovstev in 3. po kombinaciji in variaciji nastale nove oblike. Vsaka ritmična tvorba v pesništvu ima tedaj poleg subjektivne stilistične še neko objektivno zgodovinsko obliko. SPLOŠNI DEL. Osnovni zakoni stihoslovja. Ritem in jezik. Tvarina, ki je pesniku dana od prirode, da ustvarja iz nje svoje umotvore, so učlenjeni glasovi človeškega govora, to je jezik. ■ Glavno vprašanje vsakega stihoslovnega sestava se glasi: Kakšno razmerje vlada med zahtevami ritma in pri-rodnimi lastnostmi jezikovne zvočne mase? Ritem učlenjuje čas, v katerem se vrši neko gibanje (telesa, zraka), v čutom zaznavne časovne enote. Da postane ritmična učletnba čutom zaznavna, je potrebno, da so nekateri časovni deli močneje poudarjeni kakor drugi in da se močneje poudarjeni časovni deli povračajo v enakomernih razdobjih. Tema zahtevama se mora tvarina, v kateri se javlja ritem, ukloniti. V pesništvu je to jezik. Govor vsakdanje rabe ali prozaični govor je sicer ritmično indiferenten, ima pa lastnosti, ki ga usposobljujejo, da se more ritmično učleniti ali »vezati«. Dve svojstvi sta, ki to omogočujeta: naglas in delji-vost v glasovne skupine. Prirodni jezikovni naglas daje zlogu, v katerem se nahaja, neko posebno tehtnost, da se pred drugimi zlogi znatno odlikuje. Jezikovna zvočna masa se^o prirodi deli v zloge, besede in stavke, v glasovne skupine, ki so sposobne, da se urede v somerne ritmične in miselne enote. Ritmični ali »vezani« .govor je posledica izenačenja med zahtevami ritma in prirodnimi lastnostmi jezikovne zvočne mase. V čemer se nevezani govor loči od vezanega, je edino to, da se v nevezanem govoru povračajo naglašeni zlogi v neenakomernih razdobjih. Treba nam je le jezikovno zvočno maso razporediti tako, da se naglašeni zlogi vrste v enakomernih razdobjih, in govor postane vezan. Nevezani govor: V Turjaškem dvoru stoji hrast, svoj vrh vzdiguje v oblake, v senci pri kamnitni mizi sedi zbor žlahtne gospode. Vezani govor: Hr&st stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje sv6j v oblake, i v senci pri kamnitni mfzi ' zbor sedi gospode žlahtne. Vezani govor je izšel iz človeku prirojenega umet" niškega stremljenja, da hoče dati lepi misli tudi lepo zunanjo obliko. Ritmični poudarek in jezikovni naglas. Najvažnejše sredstvo za učlembo in razporedbo jezikovne zvočne mase je naglas (akcent). Že latinski slovničar Diomedes pravi, da je naglas oživljajoča prvina govora: anima vocis. Naglas nadreduje in podreduje, loči in združuje. Najmanjša zvočna enota v govoru je zlog. Vsak zlog ima tri lastnosti: a) neko določeno glasovno jakost, b) višino, c) trajnost. Ob naglasu se te lastnosti stopnjujejo, toda ne vse istočasno in v vseh jezikih enako. Jeziki, ki pri na-glašanju stopnjujejo osobito glasovno jakost, imajo dinamični naglas; oni, ki pri naglašanju izpreminjajo glasovno višino, imajo tonični naglas. Ritmični poudarek je vedno in povsod dinamičnega značaja. Iz teh dejstev sledi za določitev osnovnih zakonov vsakega stihoslovnega sestava važno pravilo: V jezikih, ki imajo dinamični naglas, se morata ritmični poudarek in pri-rodni jezikovni naglas nahajati v istem zlogu, sicer bi si vsled enakega učinkovanja nasprotovala; v jezikih, ki imajo tonični naglas, ni treba, da sta oba naglasa v istem zlogu, ker si vsled različnega učinkovanja ne nasprotujeta. Poskusi čitati spredaj navedeni zgled tako, da prestaviš vse naglase za en zlog naprej 1 Hrast stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje svoj v oblake, . v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne. Kako smešno in — neprirodno, porečeš. Res je! Grešil si proti prirodi našega naglasa, ki je dinamičnega značaja in zahteva, da ostane tudi v pesmi na onem mestu, na katerem se nahaja v navadnem govoru. Drugače je bilo pri starih Grkih. Jezikovni naglas starih Grkov je bil toničnega značaja, zato je bil pri njih ritmični poudarek nezavisen od prozaičnega naglasa. V tem tiči razlika med antičnim »kvantitujočim« in modernim »akcentujočim« metričnim sistemom. Osnovni zakoni antične metrike. Prirodni naglas starogrškega jezika je bil toničnega značaja. Grki so pri govorjenju »peli«, dvigali so glas in ga zopet nižali. Za naglas so rabili izraz lat. accentus, kar bi se po naše reklo »pripev«. IfpomoBioc 6c;s?a. lat. accentus acutus C) je označevala visoko glasovno lego, Trp. fJapsia, lat. acc. gravis nizko, rčp. -spt<7wo|jiv7], lat. acc. circumflexus (~j zategnjen, najprej se dvigajoč, potem padajoč glas. Večina glasov je imela nizko lego.* Znane * Tudi stari indski slovničarji so ločili tri naglase: visokega udatta, nizkega unudatta in zvenečega svarita. Homerjeve besede: šdffsirat r,[j.«p. stkv so se glasile iz ust starega Grka približno: (HM nt? zry - ryz - ~y.i r, - o - tav Dr. K. Borinski, Deut. Poetik, 4. nat., str. 74. Glasovna jakost prirodnega naglasa je morala biti zelo majhna, niti slovničarji niti stihoslovci je nikjer ne upoštevajo. Zato pa je bilo uho starega Grka tem občutljivejše za glasovno trajnost. Trajnostna vrednost vsakega zloga je bila natančno določena. Zloge so delili v kratke in v dolge (-). Dolg zlog je imel v splošnem vrednost dveh kratkih (—="«). Kratki zlog je veljal za osnovni čas ritmične učlembe. Ritmični poudarek, cruafffoc, lat. percussio, ictus, je bil dinamičnega značaja in neodvisen od prozaičnega naglasa. Tipični Homerjev stih: Tov y i-a[j.si|io|j.svo: spoascprt v.op-j^aK^or ' Iv/.Ttop se je naglašal s prirodnim naglasom: Tov B' a-aos(,(j6[J.svo: -poffscprj -/.o^Jj-moIo' "Ey.T<»p z ritmičnim poudarkom pa: Tov 8' a~a;j^i3o[j.sv6; r.poazvr, xopu8-afoXos "ExTtop. Vzporedimo oba načina naglašanja v nazorni sliki tako, da črna črta predstavlja ritmični poudarek, točkana jezikovni naglas! Tov B'a--«-[A£i-j3o-;j.s-vo; tpv; xo-po-8-ai-Q-Xo? cEx-T n. pr. zlato, to je jamb ; v trozložni stopici, a) da je prvi zlog naglašen, drugi in tretji sta nena-glašena (_?___), n. pr. deklica, to je daktil, b) da sta prvi in drugi zlog nenaglašena, tretji je naglašen (_ ___!-), n. pr. oratar, to je anapest in c) da je drugi zlog naglašen, prvi in tretji zlog pa sta nenaglašena (--—), n. pr. blaginja, to je amfibrah. V antičnem stihoslovju so rabili še mnogo drugih stopic, od katerih pa naši pesniki, kadar posnemajo antične ritmične oblike, upotrebljajo le še daktilski spondej. Antični daktilski spondej sestoji iz dveh dolgih zlogov z iktom v prvem zlogu. Pri nas morata biti oba zloga naglašena, in sicer prvi močneje od drugega. Ker imamo v našem jeziku več nenaglašenih zlogov ko naglašenih, je taka zveza zlogov le redkokdaj mogoča. Zato svetuje Stritar pesnikom, naj v takih slučajih rabijo »ponarejene spondeje«, rekoč: »Stvar je prav lahka: Vzemi dolg, to je: naglašen zlog, bodi si naglašen končen zlog kake besede ali pa sama enozložna beseda: to je prva polovica spondeja; za drugo polovico vzemi enozložno besedo ali pa prvi zlog, če tudi kratek, nenaglašen, druge besede — in spondej, seveda ponarejen spondej, je gotov! Kar je namreč drugi zlog prekratek, nadomestuje odmor, prenehljaj med prvo in drugo besedo.« . _ \> V —- U — —■ -t— - ~ v Tjje tvoj |( ^dmisr-^lfi, brat J.vH|emtine-J mirno p_o~ \ čiva . . ,. Grom naj bob- | ni, vi- I hSfjfr bu-(| ci naj) J_ M- | djt§.. . Blažjega | ni sr-.j cdjp(- | včnsfeaji&frj zemlja r'o- I dila £ In nad | njim pri- \ jatelj bo i tvoj, šhr- | jinec žvr- | golel . ]os. Stritar. Jedro stopice je krepki del. Brez krepkega dela ni stopice. Kolikor naglašenih zlogov je v stihu, toliko stopic šteje. Od krepkega dela je odvisna tehtnost stopice, od šibkega dela hitrost (tempo) govora. Za izgovor dvozložne stopice namreč rabimo povprečno ravno toliko časa kot za izgovor trozložne. Pri dvozložni stopici zadržimo povprečni tok govora, pri trozložni ga nekoliko pospešimo, tako pridobi dvozložna stopica na tehtnosti, trozložna pa na živahnosti. Od tehtnosti in živahnosti je zavisen čuvstveni značaj ritma in govora. Šibki del stopice more odpasti in na njegovo mesto stopi odmor (A). Odmor povzroči, da se pred njim stoječi zlog nekoliko potegne in ojači, kajti vsako proti gibanju usmerjeno protivje vzbudi povečano odporno moč. Tega sredstva za ojačenje poudarka in označitev čuv-stvenega značaja dikcije se je Prešeren v naglasnih stihih prav spretno posluževal. Nezakonska mati. Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubodefe lepo, meni, mladi (deklici, neporočeni materi? — Oče so kleli, tepli me mati nad mano jokali se; moji se mene sram'vali so, tuji za mano kazali so. On, ki je sam bil ljubi moj, on, ki je pravi 6ce tvoj šel je po svetu, Bog ve kam tebe in mene ga je sram. Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo! fll te je treba bilo, al ne, vender presrcno ljubim te. / --I • -jf^AA — ^Vai^s-AI^ A-l-*-A K-A—j L.--f-1.1 AJ^ ---•{ & f\ ——Al-^- Z.—| X j ^ i-- --j Z i--If A Alf--->7 J.---_ j a - j ■L t--. .Meni nebo odprto se zdi, "" _ —p— » kadar se v tvoje ozrem oči, —— I — A ~~' kadar prijazno nasmejaš se, 1. — — S—--(— — ft | — kar sem prestala, pozabljeno je. _—I— — — (--— —| — On, ki ptice pod nebom živi, S --— --- naj ti da srečne, vesele dni! 1.__j—---j — — Al ~ Rl te je treba bilo, al ne, 1.__f----A —'< — vedno bom srčno ljubila te. ——J-^--—Al"~ Stopica in beseda. Število zlogov v stopici je stalno odrejeno. Drugače je z zlogi v besedi, lahko je enozložna, more pa biti tudi n. pr. peterozložna. Obseg besede se tedaj v stihu ne more vedno ujemati z obsegom stopice. Včasih je beseda krajša kakor stopica, včasih daljša. More se obenem s stopico začeti in končati, lahko pa se tudi v stopici začenja in v sledeči končuje. Grški in latinski pesniki niso radi rabili v stihu zaporedoma enako dolgih besed, izogibali so se tudi temu, da bi se besede po obsegu ujemale s stopicami. V naših stihih nastopata oba slučaja v najrazličnejših zvezah in oblikah. N. pr. Kdor sam | ne ve, | kar ni, | kar je . . . J — \j — ■— Ant. Medved. Dokler | zmaga | sreče | jezo^ zadnja | ljub'ca, | — bela | smrt. jm> !*> o vj — CJ — Vrh soln- | ca si- ] je soln- | cev ce- | la če- j da po ne- | ba svet- | lih po- | tih raz- | krop- | lje- | na . . . Kak s se- | boj me | vedno J_ vleče, koder | hčdi, | njen o- j braz, kak o- | bličje | nje cve- | teče v srcu | nosim | vsaki | čas . . . Fr. Prešeren. Protivnost (antagonizem), ki vlada med stopico in besedo, da se tu končuje stopica, tam beseda, ohranja ritem svež in preprečuje utrujajočo enoličnost. Naši starejši pesniki so, posnemajoči grške in rimske pesnike, krajšali besede, ki so imele več zlogov, kakor so jih potrebovali. Okrajšave so označevali z apostrofom. Naj-samovoljnejši v tem oziru je bil Ivan Vesel — Koseski. Stritar je rekel o njem, »da ima neusmiljeno navado, da kakor hitro mu ni všeč kaka beseda, pa ji kar odstriže rep, kakor poredni paglavec nedolžnemu martinčku, ali pa odseka celo glavo, kakor petelinu! namestu rahlo pravi — rah; namestu množica — množ in vad — namesto navad«. Krajšali so besede v glavnem na štiri načine. 1. Odvrgli so nenaglašen samoglasnik v besedi, to je bila sin kop a: Ped'ca beraška . . . Iz prav'ga mezlana . . . Mi brazd'jo konjiči . . . Bogat mu s'romaku . . . Val. Vodnik. S Parnasa moj'ga rožice prič'joče . . . Od solnca, ljub'ga svoj'ga, zapuščena . . . Tiho tožbo moj'ga bled'ga vel'ga lica . . . In cel'ga neba hoč'te . . . Druz'ga, poč'lo bo srce . . . Fr. Prešeren. 2. Odpahnili so nenaglašen končni samoglasnik; če se je sledeča beseda začenjala s soglasnikom, so rekli, da je apikopa, če se je sledeča beseda začenjala s samoglasnikom,, je bila elizija: Breztelesen bit želim . . . Menim, da že v neb' živim . . . Kar mat' je učila . . . Vse po svet' narobe gre . . . Val. Vodnik. Bi bližnji sosed varoval — svef Marka . . . Bogov ne more rešit' slavnih staršev . . . Bila je druga njif visoka žena . . . Fr. Prešeren. Neznan svet se teb' odpre . . . Pojd' in obrazi . . . Val■ Vodnik. Das' od ljubezni usta so molčala . . . Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta . . . Prašajte raj' oblak neba . . . Da ljubit' mor'mo se praV uk njegovi . . . Se od veselja svet' obraz device . . . Bog vaj' obvar' in vaj'ne ljub'ce zale . . . Fr. Prešeren. 3. Izpustili so na začetku besede samoglasnik ali kar cel zlog, ta način krajšanja se je zval afereza: 'Mam židano voljo ... Tukaj bistra Sava 'zvira . . . Pa v 'nograde Laške ... Val. Vodnik. Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene ... 'Zuce nas v stariih letih časov sile . . . VafVnmuk. 4. Spajali so pri izreki končni samoglasnik z začetnim samoglasnikom sledeče besede v en zlog, to je bila siniceza: Godi se eno čudo . . . Fr. Prešeren. Bog" te obvarji. . . Kdo uči k. . Duh"praznote ki ima, božjega prazna duha... Fr Prešeren. Stritar je izgnal apostrof iz našega pesništva, kajti protivi se prirodi in lepoti jezika. Stišna in besedna stopica. Vsaka važna beseda tvori v vezanem in nevezanem govoru metrični stopici podobno zvočno enoto s skupnim naglasom, imenujemo jo besedno stopico. Besedne stopice se razlikujo od stišnih stopic, da niso vse enako dolge. V besedno stopico spadajo poleg glavne besede, ki je povedni samostalnik ali glagol, še vse pred njo in za njo stoječe besede, ki se nanjo naslanjajo, to so pridevniki, pridevniški zaimki in števniki, enozložni prislovi, vezniki in nesamostojni medmeti. Četrta kitica Sim. Gregorčičeve legende o Rabeljskem jezeru se n. pr. deli v sledeče besedne stopice: Za gore | vtonilo je | solnce;zlat<5/ ' in noč | sejže dela | iz mraka; po ozki stezici I še stopa | nekdo, počasi | k vasici ; koraka. Neznano ženico, | sam Bog ve | odkod prinesle | stopinje so trudne"' | do tod, in ženi | otrok T-go 6tnx|e privija se | v mehko naročje. Razčlenjenje v besedne stopice nam služi, da moremo v nekaterih pesniških oolikah dognati pravilni metrum. V navedenem zgledu se vse besedne stopice,' izvzemši dveh (»solnce zlato« in »v mehko naročje«), začenjajo z nenagla-šenim zlogom ter očividno kažejo značaj rastočega ritmg. Napačno, bi bilo tedaj smatrati prvi zlog v stihu za uvajalni zlog (anakruzo) in meriti stihe daktilski: i ' i ' i ' i ' - |---|---j---| — A A Za | gore vto- | niloje | solnce zla- | to, in | noč se že | dela iz | mraka; po | ozki ste- | žici še | stopa ne- | kdo, po- | časi k va- | sici ko- | raka. Ne- | znano že- | nico, sam | Bog ve od- | kod pri- | n^sle sto- | pinje so | trudne do | tod, in | ženi o- | trok po o- | tročje pri- | vija se | v mehko na- | ročje. Treba nam je poseči po stopicah rastočega ritma, po amfibrahih in aiapestih. Poskusimo najprej z amfibrahi (__:--)! Za gore | vtoniio I je sofnee [ zlato, in noč se | že dela j ' iz inraka; po ozki | stezici I še stopa | nekdo, počasi | k vasici i koraka. Neznano | ženico, | sam Bog ve | odkod prinesle | stopinje | so trudne | do tod, in ženi | otrok po | otročje privija | se v mehko | naročje. Kaj opazimo? Stihi so razpadli v vrste samostojnih stopic, ki se vse končujejo obenem z besedami. Ritem je razsekan in zato neblagoglasen. Preostaje nam še eno, da se odločimo za anapeste, in sicer za anapeste v zvezi z jambi: 'iOM-Js^ — 4- CU-i-aJM^ Za go- | re vtoni- | lo je soln- 1 ce zlato, in noč | se že de- 1 la iz mra- | ka; po oz- | ki stezi- | ci še sto- | pa nekdo, poča- | si k vasi- | ci kora- | ka. Nežna- | no ženi- | co, sam Bog | ve odkod prine- | sle stopi- | nje so tru- | dne do tod, in že- | ni otrok [ po otroč- | je privi- | ja se v meh- | ko naroč- | je. Edino na ta način se strnejo stopice in besede v trdno enotno ritmično zgradbo, ne da bi se prot;vil ritem stiha prirodnemu ritmu besednih stopic. Iz podobnih stihov so zgrajene kitic«; v Prešernovem »Povodnjem možu«: --- ! -- - I - To re- | če hitre- i je sta se | zasuka- | la, i 11 da- | lje in da- | lje od po- | da spusti- | la, na bre- | gu Ljubljan'- i ce se tri- | krat zavi- | la, plesa- | je v valo- | ve šume- | če plani- | la. Vrti- | nec so vid'- i li čolnar- | ji dereč, . ' al (Jr- | šike vi- | del nobe- | den ni več. Stih. Stih ali verz je z ritmom in miselno vsebino zvezana vrsta stopic. Učlemba stiha je enostopna ali dvostopna. V eno-siopni, monopodični, učlembi je osnova posamezna stopica, v dvostopni, dipodični, učlembi je osnova dvostopje, dipodija ali meter. Dvostopni stisni člen s skupnim naglasom v prvi ali drugi stopici je dvostopje ali dipodija. Trostopni stih s skupnim naglasom v prvi ali v tretji stopici je tripodija. Četvero-stopni stih je, če ima skupen naglas, tetrapodija; navadno pa razpada v dve dipodiji in se imenuje dimeter. Petero-stopni stih sestoji povečini iz dipodije in tripodije. Šestero-stopni stih more biti sestavljen iz tetrapodije in dipodije, ali pa iz treh dipodij, potem se imenuje trimeter. Sedmero-stopni stih sestoji iz tetrapodije in tripodije. Osmerostopni stih je povečini učlenjen v štiri dipodije in se imenuje tetra-meter. Stihi, sestoječi iz več stopic, so pri nas zelo redki. — — i — — dipodija, meter — — | — — J — — tripodija tetrapodija •-----~---dimeter ~ ~ : ~ — ( — — I I ~~ ~ tripodija in dipodija Omersa: Stihoslovje. 3 , ,--"--tetrapodija in dipodija - 1- -7 I T ~ ] ~ T trimeter ! 1 . |--' : tetrapodija I I — I — I — — in tripodija tetrapodija in tetrapodija I--I tetrameter Stih je a) po/noštevilen ali akatalektičen, če se končuje s popolno stopico: _i___ | ___| --| --_ W - Komur pevski duh sem vdihnil, p, z njim sem dal mu pesmi svoje; drugih ne, le te naj poje, dokler da bo v grobu vtiljnil. Fr. Prešeren. t T I * 1 * __' I I I Kar sreče sem na svčti vžil, sem jo v mladosti cveti pil, sem pil vrh solnčnih jo višin planine pr6ste prosti sin. Sim. Gregorčič. Za vsako povelje 'mam židano voljo, za brambo dežele, al hoditi v šolo. • Val. Vodnik. Pomlad spet obhaja veseli svoj god; glej, spet je tu riba in ptiček in brod, a lista čakalcu ne nese nikdo le ptica nad glavo mu peva glasno. Sim. Gregorčič. b) nepopoln ali katalektičen, če se končuje z nepopolno stopico: Leti, leti, drobni ptič, na gorenjsko stran, v vejah ne počivaj nič, s perutnico gnan! Fr. Levstik. Ne hčere, ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo. Val. Vodnik. - r--- i --- !--A _ | '---| ^---|_Laa Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči . . Fr- Prešeren. c) čezštevilen ali hiperkatalektičen, če pristopi k zadnji popolni stopici še eden zunaj stopice stoječ nenaglašen zlog: 1 - Moj duh tako razpel je krila svoja; nemirno kraj za krajem oblelava; na desno hrepeneč, na levo plava, miru željan in sladkega pokoja. /os. Stritar. Po grobih sera hodil, kjer trava zelena 's trohljivosti znamenje upa poganja, po grobih, kjer starost leži položena, kjer v prahu počiva lepota nekdanja. Sim■ Jenko. Stih se končuje a) topo, če je zadnji zlog naglašen, b) zveneče, če je naglašen predzadnji zlog, in c) tekoče, če je naglašen predpredzadnji zlog. In kakor ovije se val okrog skd/,- 4 C i-O ob Gradu se lije Ljubljana, vsa z mesecem posejana; boječe se strehe stiskajo, , « _ po vrsti mi križi bliskajo \1. perioda skrivajoča drag zaklad. / P01"®*4 j In tako moj duh bi rad 1 ^ tajnosti odgrnil mrak, f Prorek i, 2 perioda vsem stvarem prodrl do dna. porek J Ant. Medved. Tone solnce tone za večerne gore, ž njim le moja toga vtoniti ne more. Sim. Gregorčič. Periode iz neenakih členov: Samotno v kletki bom pojpeval, dokler ne poči to sreč; vam dušo mrzlo bom ogreval, in sebi bom hladil gorje! Sim. Gregorčič. Na gomile zapuščene prišla je nocoj pomlad, pred slovesom jih poljubit zadnjikrat.i j prorek j porek prorek ^ porek ) 1. perioda prorek \ n porek >2-Perioda > prorek ^ porek Ani. Medved. Kadar se rodimo, dokler ne sprahnimo, meriš ti nam čas: leto gre za letom, vene cvet za cvetom, vene nam obraz. Fr. Levstik. Tiho prihaja mrak, J-plah je njegov korak, 0 ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš ? c Česa, povej, se bojiš a v tej minuti? Prorek j 1. perioda porek j prorek j porek 2. perioda prorek ] >1. perioda j porek j prorek "j L Oton Župančič. | porek f perioda Po številu period, iz katerih sestoje, se ločijo kitice v nedeljive in deljive. Preprosta ali nedeljiva kitica obsega le eno ritmično periodo ter se kaže v vsi svoji zgradbi kot enotna celota. Zlatih otev je krdelo zaprhutalo čez selo, plava v solnčnato deželo ali vidiš, duša moja? Ant. Medved. • Vrnil bo se prejšnji čas; prorek hodil pota bom temotne, 1 kamor sreče bo togotne } porek gnal nemili me ukaz. Fr. Prešeren prorek porek Deljive kitice obsegajo najmanj po dve periodi. Povečini so dvodelne, morejo pa biti seveda sestavljene tudi iz več delov. V nekaterih kiticah so posamezni deli enaki, v drugih zopet različni V dvodelni iz neenakih delov sestavljenih kitici sledi navadno daljšemu uvodnemu spevu krajši odpev, ki se razlikuje od prvega dela v razporedbi stihov in rim, včasih tudi v ritmu. Če je spev dvodelen, se imenuje prvi del strofa, drugi pa antistrofa. Odpev ima cesto obliko refrena. Zgledi. Kitice iz enakih delov: Česar želel, kar sem ljubil, \ kar imel sem, vse izgubil; f up, svoboda sta zbežala -- | pesem le mi je ostala. / Fr. Levstik. Ne straši moč viharja, \ ] ne grom valov mornarja, j se smrti ne boji. ) Spomin v potopu mine, | ^ ljubezni bolečine j y vsak dan spet oživi. Fr. Prešeren. Nepokojni vi ljudje! V daljno strmo visočino, v brezen temnih globočino vam uhajajo želje! Jedno je potrebno le: Skrbi zase', ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata bodi ti sodnik srce! Fr. Levstik. Žalost vidi vsem se na obrazi, kar jih ni na vojsko šlo krvavo; starček, ki ob palici se plazi, žalostno pobeša sivo glavo. Vse je tiho; pesem se ne poje, tiho ziblje mati dete svoje. Jos. Stritar. Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah, v život se vrtežni vrzite! Vas solze ne bodi ni radosti strah; iščite, vživaje trpite! Namen se razgrne vam zemskih ljudi, nesreča i sreča po sveti; naj pametnik vas i neumnik uči, kako bi nam bilo živeti. Fr. Levstik. I Kitice iz neenakih delov: Prijateljev vernih sem mnogo imel, a šli so vsi skoro pred mano, ko suhemu debiu za listom so list odpadli mi rano. Sim. Gregorčič. Od cvetov posušenih kita spominov bridkih vzbujaš moč: ko zor na nebu se zasvita, že nje očesi te kropita bolestno zroč . . . Ant. Medved. spev j- odpev spev odpev Na steni slika tvoja — to je vse, ^ kar še imam od tebe — to je vse, }> spev in šopek črnih las in — grob. ) Oh to je vse in druzega nič ne, V očem vse drugo vzel je tvoj pokop. j oclPe^ Ant. Medved. Kot zvezde luč, poprej nikoli znane, i prisvetil nam tvoj duh je iz noči; !> spev a cvetju so le kratke ure dane! ) Za tabo zgodaj nam oko rosi ^ na grob, v katerem je vmolknila j> odpev tvoja struna mila. ) Fr. Levstik. Kar storiš za se, to že s tabo izgine, \ j kar storiš za narod, ostane vselej; j i v donesi le kamen za zgradbo očine, \ ' a raslo naprej na podlagi bo tej; j ) pomogel si s tem ji k višavi, k lepoti, \ in del tvoj ostane v poslopja celoti! j °dPev Sim. Gregorčič. Zdaj veselo je živeti, dokler še mladost nam sveti, kri nam pleše in igra, tana nina, tina na! Lauda, Sion, auditores, et imprimis professores, kar jih svoje delo zna! Fr. Levstik. }> spev } odpev (refren) Glej, jezero temno sred gorskih vrhov, glej burne jezerske valove, in čuj med hrumenjem, šumenjem valov te votlo zvoneče glasove! Odkod se to votlo zvonenje glasi, ko sapa viharna valove vali? In kodi ta hiša na prodi z valovi obdana povsodi? Sim. Gregorčič. spev i! odpev Sila naša nam je razdeljena, ^ trijem carjem Leh se klanja, [> Stambul tare srbsko kri; a za Donom lipa še zelena i tisoč vej, mladik odganja, i nemerjen svet hladi. J Tam stoji ponosna ruska glava. | ^ spev i antistrofa s Kavkaza odmeva ruski grom; j tamkaj ima še oltarje Slava, \ i ta dom je naših bratov dom. i t Fr. Levstik. Kupa življenja. Pod tabo pekel in nebo nad teboj, ^ a zemlja visi mej obema, ! in gori i.i doli zajema j ti v kupo življenja kipeči napoj: j Zdaj boli pekla, zdaj veselje neba, ^ pogosto vse vmes! Glej, to ti je res osoda sveta! — Kedor je možak, strupene se kupe ne brani, sladke se nikdar ne vpijani, no vedno ostane enak, in vedno ohrani si pokoj sladak! J> odpev J. strofa > odpev spev Sim. Gregorčič. Tihi grob. Kdo ne misli nič nate? L b Kdo si nikdar ne želi, da mu daj zavetni strop? Kdo za tvoj prostorček ve ? Kdo pred tabo ne drhti? Kdo ti vteče — tihi grob? Jaz pa neki kraj poznam, i kjer ušes ne najde golk, }• kjer so pšice — v steno bob. > Straži ga čuvar en sam: ^ resen, trdovraten molk. J> In ta kraj je — tihi grob. > ■ strofa .c o antistrofa Ko se povrnem v prah, moj grob prerasti mah, ki ni ne list, ne cvet, ne sad, in je kot tak t odPev (fambi) najlepši znak neplodnih del in praznih nad. Ant. Medved. Število kitic more biti v pesmi zelo različno. So sicer pesniške oblike, ki so vezane na določeno število kitic, n. pr. sonet, kancona, glosa, toda povečini je pesniku dano na <4-40 ^--izBerT da jih voli, kolikor hoče. Kadar prosto voli, je število kitic odvisno ponajveč od snovi, katero pesniško oblikuje. Lirik jih rabi za izraz svojega čuvstvovanja manj, kot epik za lagodno pripovedovanje kakega dogodka. Najlaže si napravimo pravilno sodbo, če primerjamo, kako so v tem oziru postopali naši najboljši pesniki. Za ^gled sem vzel Prešernove Poezije (Pintarjeva izdaja), Stritarjeve Pesmi (1869), Gregorčičeve Poezije I (1882) in Aškerčeve Balade in romance (1890). Izločil sem stišno zgrajene pesmi, sonete, gazele in Prešernovo Gloso ter prišel do zaključka, da se število kitic giblje med 1 in 27. Koliko kitic rabijo omenjeni pesniki v svojih pesmih, razvidimo iz sledečih preglednic. Številka brez oklepaja pove, koliko kitic ima pesem, številka v oklepaju pa, po koliko pesmi je tako zgrajenih. Prešeren. 1 (33) 2, 6 (7) 8 (5) 5, 7 (4) 9, 26 (3) 3, 10, 11, 14 (2) 4, 13, 15, 18, 32, 47, 53, 82 (1) 12, 16, 17, 19 do 26kitičnih pesmi nima, daljše so : Zdravilo ljubezni (32), Nova pisarija (47), Krst (53) in Ženska zvestoba (82). Stritar. 1 (23) 4 (16) 5 (11) 2 (10) 3 (9) 6 (7) 7 (6) 8, 12 (2) 11, 21, 22 (1) 9, 10, 13 do 20 kitičnih pesmi nima, najdaljša je 22 kitična. Gregorčič. 1, 6, 7 (6) 9 (4) 4, 5, 10, 11 (3) 8, 12 (2) 2, 14, 17, 20, 25 (1). 3, 13, 15, 16, 18, 19, 21 do 24 kitičnih pesmi nima, najdaljša je V pepelnični noči (25). Aškerc. 14 (5) 13, 15 (3) 6, 7, 8, 9, 10, 12, 16, 17, 21, 22, 24 (2) 4, 19, 27, 39, 40 (1) 1, 2, 5, 11, 18, 20, 23, 25, 26 kitičnih pesmi nima, daljši sta Na sedmini (39) in Stara pravda X (40). Om c r s a: Stihoslovj e. 4 Vsi štirje pesniki skupaj: 1 (61) 6 (22) 4 (21) 2, 5, 7 (18) 38 (11) 9 (9) 14 (8) 10 (7) 11, 12 (6) 13, 15 (4) 17, 21, 22, 26 (3) 16, 24 (2) 18, 19, 20, 25, 27; 32, 39, 40, 53, 82 (1). 23kitične pesmi nima nobeden izmed njih. Ako se ne oziramo na enokitične pesmi, vidimo, da rabi Prešeren najrajši 2, 6, 8kitične, Stritar 2, 4, 5kitične, Gregorčič 6, 7, 9kitične, a Aškerc kot epik 13, 14, 15kitične pesmi. Povprečno je največ pesmi 2, 4, 5, 6 in 7 kitičnih. Stik. 5 stikom pristopi k muzikalični vezi ritma še harmonična vez zvočnega soglašanja. Stik se rabi v navadnem govoru kot stilistično sredstvo za okras jezika. Priljubljen je v narodnih rečenicah in pregovorih: Čez drn in strn; čez rob in glob ; hrušč in trušč; glad in strad. Mladost je norost. Odkladki so odpadki. V metričnem oziru pride stik do veljave, ako je nameščen na stalnih mestih, da veže manjše ritmične člene v enote višje vrste. Stari Grki in Rimljani stika niso rabili v metrične svrhe, dasi so ga govorniki v prozaičnem govoru ljubili. Njihove ritmične oblike v pesništvu so bile tako umetno zgrajene, da so ga lahko pogrešali. Narodom pa, ki rabijo svobodnejše ritmične oblike, kakor so n. pr. Romani, je stik neobhodno potreben; kajti čim rahlejša je vez ritma, tem bolj je potrebna harmonična vez stika. Stik je trojen: 1. soglasniški stik ali aliteracija, 2. samo-glasniški stik ali asonanca, 3. polni stik ali rima. Aliteracija. It* Soglasniški stik ali aliteracija je germanskega izvora. Pesniki germanske starodavnosti so vezali vzporedno učle-njene stišne člene v stihe tako, da so prirejali drugo poleg druge besede, katerih osnovni zlogi so še začenjali z istim sog/asnikom. Her furlaet in lante j lutila sitten jjrut in bure, j barn unvvahsan. Er verlieB in dem Lande elend sitzen die Braut in dem Bauer (Gemach), ein Kind unervvachsen. Naši pesniki rabijo aliferacijo le kot stilistično figuro, n. pr. siva skala, ob solncu slana, pod svetlim solncem sužni dnovi, Slovenstva stebri stari. Slovani namreč ponavljajo rajši besede in vrstice kakor posamezne glasnike. Asonanca. v Samoglasniški stik ali asonanca je prišla s Španskega. Priljubljena je bila posebno v srednjeveških viteških romancah. Asonanca veže dve besedi, kadar soglašata v njih oba naglašena samoglasnika in vsi ostali samoglasniki, ako jima slede. Po obsegu je asonanca a) enozložna, krepka, n. pr. noč : zor, mož : rekoč, ali b) dvozložna, zveneča, n. pr. pravdo : staro, bogato : pisalo. Razporejena je asonanca povečini tako, da se povrača ob koncu vsakega drugega stiha. Asonujoči samoglasniki ostanejo skozi vso pesem isti. »O prcdpust! ti čas presneti, da bi več ne prišel v drugo! Sem obesil zavolj tebe dokaj časa uk na kljuko; treba prečuvati bode več noči s prižgano lučjo, dolgo si glavo beliti, da popravim spet zamudo . . . Fr. Prešeren Asonanco najdemo v pregovorih, narodnih pesmih in v umetnem pesništvu, kamor jo je uvedel France Prešeren. Rana ura, zlata ura. Stara navada, železna srajca. Majol-, majol-, majoičica: odzvun je lepo pisana, od znotrej vinca štrihana. Nar- pesem. Vrjanko gre pod bukvico, v Rošlina sproži puškico, odpre mu žile s sabljico in v svojo belo kangljico natoči vroče si krvi. Nar. pesem. To je zvedel oče stari, stari oče, sivi mož, kregal svojo lepo hčerko in svaril jo je rekoč: »Rko boš pri oknu stala, kadar mimo hodil bo, ak po noči govorila, ino z njim vas'vala boš, hišo bodem ti ogradil, zidal zid bom krog in krog, spustil bom okoli hiše Sultana, da lajal bo, stari hišni bom ukazal, da bo spavala s teboj«. Fr. Prešeren. Bolj ko lepa Rozamunda lepši Lejia mu dopade, v grad Turjaški je ne pelje, na svoj grad domu jo vzame. Cvet junakov Ostrovrhar ji srce nedolžno gane. Vero zapusti Mahoma, turške šege in navade. Ko bila se naučila vsfeh resnic je vere prave, jo je krstil, potlej njiju je poročil grajski pater. Fr. Prešeren. K svetemu Tomažu pride dekla božja, zlo užejala jo je človeška košnja. Svetega Tomaža krčma ti je dobra, vina ga poprosi, ne diši ji voda . . . Mat. Valjavec. Polni stik ali rima. V rimi soglašajo samoglasniki in soglasniki Rima je po obsegu a) enozložna, krepka, n. pr. oči : rodi, sad : mlad, ^ ' čast: oblast; b) dvozložna, zveneča, n. pr. seje : veje, počasne: ugasne, očitar : kopitar, slavček : puščavček; r) trozložna, zveneča, n. pr. planemo : zmanemo, stiskajo : bliskajo ^ Kadar mogočni gospodar, a drevi jih sJmtertjž vihar, a Fr. Prešeren. Ko Noe je izpustil bil goloba, veselo razprostrt peroti čile: sedaj je konec sužnjosti nemile nastala nova je, vesela doba! Jos. Stritar. Ta črni plašč vam je v zasrneh a — ga umijete ? Umete roso v teh oč6h, ki se jej smejete? „ ' Sim. Gregorčič. Na str. 36. sem omenil, da rabijo naši pesniki z dvema nenaglašenima zlogoma končujoče se stihe neredko kot tope stihe. Enako postopajo tudi v stiku. Glasovne skupine i z naglašenega in dveh nenaglašenih zlogov jim služijo sedaj kot trozložne, sedaj kot enozložne rime. Kadar jih rabijo kot enozložne rime, jemljejo v upoštev le zadnji zlog. V tem slučaju je tuintam rima nadomeščena z asonanco. Bog živi vas, Slovenke, a prelepe, žtahtne rožicfe! b Ni take je mladenke, a ko naše je krvi deklč; b naj sinov c zarod nov c iz vas bo strah sovražnikov! c Na zadnje še, prijatli, a kozarce zase vzdignimo, b ki smo zato se zbrafli, a ki dobro v srcu mislimo, (asonanca) b Dokaj dni " c naj živi c Bog, kar nas dobrih je ljudi! c Fr. Prešeren. b o') prestopna razporedba (a b a b . .) List za listom z drevja pada, z listi veter si igra; in tako za nado nada gine meni iz srca! Jos. Stritar. c) oklepajoča razporedba (a b b a ..) Duža je od tebe bolna in brez tebe ne ozdravi: ah, kako se tebi pravi, roža ti skrivnosti polna ? Oton Župančič. c) prekinjena razporedba (x a i* a) Kvišku plava moje hrepenenje sredi polnoči; zvezda zlata seva na lazurju, zvezda ta si ti. Oton Župančič. Posebno umetno so prepleteni stiki v nekaterih daljših kiticah. Vendar peti on ne jenja, a grab'te d'narje vkup gotove, b kupovajte si gradove, b v njih živite brez trpljenja. a Koder se nebo razpenja, a grad je pevca brez vratarja, c v njem zlatnina čista zarja, c srebrnina rosa trave, i s tem posestvom brez težave č on živi, vmrje brez d'narja. c Fr. Prešeren. Prešeren rima v Pevcu vse samoglasnike zapored. Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha! Kdo vc kregulja odgnati, ki kljuje srce od zora do mraka, od mraka do dne! / Kdo uči izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet' spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje mori! Kako bit' hočeš poet, in ti pretežko je v prsih nosit' al pekel, al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! Ta razporedba rim je bila znana že v srednjem veku in se imenuje samoglasniška ali vokalna igra. Stik je navadno nameščen na koncu stiha, nahajati se pa more tudi v stihu, imenuje se potem medstični stik. Ti migni — blisku žar se vpihne, le prst zavzdigni — grom potihne, le veli — bič se razdrobi, le želi — led se raztopi . . . Sim. Gregorčič. Od zore do mraka rosan in potan ti lajšaj in slajšaj človeško trplenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja. saj moško dejanje krepčuje moža, a pokoj mu zdrave moči pokonča. Sim. Gregorčič. Stik ni omejen le na eno kitico, nadaljuje se lahko tudi v sledečih kiticah. Življenje klije krog in krog, a poljublja zemljo žarek topel, b pomlad objema vrt in log. a Na oknu cvet mi je takoj c z opojnim vonjem stan zasopel, b prepeva z vej mi ptičev roj. c Ant. Medved. Kako, cvetice, a še vedno spite? b Oči odprite, b in svet bo vrt! c Ven, medarice, a ven iz ulnjaka! d Z roso pretaka d se sladka strd. c Oton Župančič. Trojna vez ritma, stika in miselne vsebine je v nekaterih pesmih ojačena še z refrenom. Beseda refren izhaja iz provansalskega glagola refraingre = odbijati. Kakor se valovi morja odbijajo od obrežja in zopet vedno in vedno povračajo, tako se v kiticah povračajo zapored isti zvoki, besede ali stavki kot odmev pesnikove čuvstvene vzbujenosti. V večernem žaru se gora blišči, mrak tihi v dolini logove zagrinja; ni čuti glasu — le meni doni po gozdu samotnem samotna stopinja. Po svetu popotujem, sam ne vem kam, tako sam, tako sam! O da sem zapustil te, drago srce! Pregrešno me gnalo je poželenje; sedaj se mi zbujajo v srci želje, po tebi se zbuja mi hrepenenje; kaj ti si mi bila, zdaj še le znam — tako sam, tako sam! Jos. Stritar. Refren je nameščen navadne ob koncu kitice, da ga zbor, ki spremlja pevca, ponavlja. Pobratimija. Naj čuje zemlja in nebo, kar dans pobratimi pojo!. Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj. In ko ločitve pride čas, na razno pot odžene nas; tu na, pobratim, roko mojo, ti mi podaj desnico svojo, da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj. Beseda dana, vez vejja, ne zemlje moč, ne moč neba in ne pekla ognjena sila vezi ne bode razrušila, saj srca zvesta kakor zdaj ostala bodo vekomaj. Sim. Jenko. V zunanji obliki se refren povečini ne izpreminja, dočim se miselno rad prilagoduje vsebini kitice. V pesmi Bratje zapojmo! izpreminja Anton Medved osnovno misel refrena, da je petju dana raznovrstna oblast, z menjajočimi se epiteti: Petju je dana — sladka, nežna, mila, krepka, čista, čarna, žalna, stalna, višja oblast, kakor ravno zahteva vsebina kitice. Bolj redki so slučaji, da se refren ponavlja ob začetku in koncu kitice. Ne zveni mi, ne zveni mi! Bog solnca ti dajaj in rose hladilne, metuljev te brani in slane morilne, in toče sfc zrni ledenimi — ne zveni mi, ne zveni mi! Ne zveni mi, ne zveni mi! Najprva, najlepša cvetica pomladi! Kot danes na solnčni kraljuješ livadi, procvitaj še v pozni jeseni mi — ne zveni mi, ne zveni mi! Sim. Gregorčič. Anton Medved rabi v pesmi Miruj srce! dvojni refren t »Miruj srce!« »O vse zate!« Miruj srce! Na nebu, glej, že solnce vzhaja in zlati svoj razliva zor, v demantni rosi cvetje vstaja, po drevji poje ptičev zbor. O vse zate! Da temni bi spomini tvoji Izginili kot temna noč, da bi te v trdnem dušnem boji objela upov sladka moč. Miruj srce! Za jutrom jutro se prizarja, in noč vrsti se za nočjo; po gromu silnega viharja posmeje čisto se nebo. O vse zate! Da bi potrto od nesreče, da bi prevzeto od slasti, vzbudilo njega koprneče, ki v jutro pije brez noči. Miruj srce! Bolj zunanjo vez med stihi in kiticami tvori akrostih. V akrostihu imenuje pesnik z začetnimi črkami stihov ali kitic ime osebe, kateri je pesnitev posvečena. Redkeje se v njem skriva ime pesnika ali kaka želja. Prešernov Sonetni venec je posvečen Primčevi Juliji in nosi črke njenega imena. Magistrale. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Iz srca svoje so kali pognale Mokrocveteče rož'ce poezije. Iz krajev niso, ki v njih solnce sije; Cel čas so blagih sapic pogrešVale, Obdajale so vtrjene jih skale Viharjev jeznih mrzle domačije. Izdihljaji, solze so jih redile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Lej, torej je bledo njih cvetje velo; Jim iz oči ti pošlji žarke mile, In gnale bodo n6v cvet b61j veselo. S stikom se pridruži k blagozvočnosti ritma (evritmiji) šg blagoglasjc (cvfonija) jezika. Blagoglasnost stika je odvisna od glasnosti samoglasnikov in od razmerja med samoglasniki in soglasniki. Proste ritmične oblike. Prosti stihi. Vseh mrtvih dan! Na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje, kjer kmalu, kmalu dom bo moj 5 in — tvoj, nocoj se vsul je roj močan, saj jutri bo vseh mrtvih dan, vseh mrtvih dan! Bledo trepeče nad grobovi 10 tisoč svetil, in križe, kamne vrh gomil jesenski venčajo cvetovi — vseh mrtvih dan! Kjer dragi spe jim po pokopi, 15 kleče, solze živočih tropi, oh dušo tr£ jim žal in bol; pod zemljo pol, na nžbu pol nocoj jim je srce: na grob lijo grenke solze, 20 v nebo kipe gorke prošnje! O, le klečite, le bolite, po nepozabnih vam solzite, da bode grob od solz rosan, saj jutri bo vseh mrtvih dan, 25 vseh mrtvih dan ! Solzite, molite! . . . In jaz? Ko misli vsakedo na svoje, 30 koga, koga pa srce moje « spominja se tačas? Vas, zabljeni grobovi, kjer križ ne kamen ne stoji, ki niste venčani s cvetovi, 35 kjer luč nobena ne Brli. O, če nikdo nocoj se vas ne spomni, pozabil ni vas pevec skromni in pa — nebo! Sim. Gregorčič. Prehod od enakoličnih k prostim ritmičnim oblikam tvorijo naglasni stihi V naglasnih stihih sta ritem in število naglašenih zlogov vedno stalna, dočim se število nenaglašenih zlogov svobodno menja. vProsti stihi se razlikujejo od naglasnih v tem, da se v njih tudi število naglašenih zlogov menja. Iz prostih stihov zgrajene pesmi sestoje iz poljubnega števila stihov različne dolgosti, ki so vsi rastočega ali padajočega ritma. Število in razporedba stihov je odvisna od miselne vsebine. Stih, ki prevladuje nad ostalimi, je vodilni stih. Pesem, ki smo si jo izbrali za zgled, ima sledečo vsebinsko dispozicijo : 1 Spev. Živoči na grobovih svojih dragih (st. 1— 27). a) Strofa: Ziv&či krase grobove s svetili in cvetovi (st 1—13); b) antistrofa: Živ6či se solze in molijo nad grobovi (st. 14—27). 2. Odpev: Pesnik na grobovih pozabljenih (st. 28—39). Vodilni stih je jambski dimeter, pridruženi so mu eno-stopni do trostopni jambski stihi. Nositelj glavnih misli je vodilni stih, krajši stihi uvajajo in zaključujejo posamezne dele, da jih tem učinkoviteje zaokrožajo in drugega od drugega ločijo. Najkrajši stihi se nahajajo v prehodu iz speva v odpev: Solzite, | molite! . . . || In jaz? Prosti ritmi. V prostih ritmih ni stalno niti število naglašenih niti število nenaglašenih zlogov, stalna ni dolžina stiha ne značaj ritma. Značilno za to vrsto ritmičnih oblik je, da uporabi pesnik pospešeni ali zadržani tok ritma in zvočnost rime za muzikalični izraz čuvstvene ubranosti, ki preveva vso pesem. Tu iščeš zaman enakomernih stopic; nadomeščene so namreč z večjo ritmično edinico (navadno z dipodijo nagiasnega značaja), ki prepleta kot vodilni motiv (akord) vso pesnitev in ji daje enotno ritmično-muzikalično ozadje. Proste ritme je uvedel v naše pesništvo Oton Župančič in s tem ustvaril za našo moderno značilno obliko pesniškega izražanja. Vodilni motiv---— — — — — - KJ - ---- - ' Ti | skrivnostni_moj cvet, | ti roža mogo- | ta, jaz sem te iskal, _ mi- | mo tebe sem šel | in | pogledal sem te in | sem ves vztrepetal . . . Omersa: Stihoslovje. 5 In moje srce | zaslutilo je tvo- | jo tajno moč, in moje srce | začutilo je, da | jasni se noč. In v moji du- | ši | vzcvetelo ja zakladov nebroj, r vse bitje mi | za- | hrepenelo je za | teboj, za tebgj, ii | skrivnostni moj cvet, | ti roža mogo- | ta . . . O jaz sem bogat — pomagaj, poma- | gaj | mi dvigniti mo- | je duše zaklad! Oton Župančič. Zgradba pesnitve. Prišla si .. tak pride zlat oblak & na večerno nebo: popotnik je komaj ustavil korak c in komaj zadivilo se je oko, že zagrne ga v črne koprene mrak. ' Prišla si . . tak pride pesem dev iz dalje do tihih dobrav : popotnik obstane.. spet tiho.. odmev še lovi se med debli strmečih goščav, in v šumenju lesa zatopi se spev. Prišla si . . in gledal sem tvoje oči, poslušal ti zvonki glas — odšla si . . popotnik zaprl je oči in sanjal oblaka je zlatega kras, in sanjal je pesem, ki ne izzveni . . Oton Župančič. Zgradba pesnitve je zunanja in notranja Na zunaj more biti pesniški umotvor zgrajen stišno ali pa kitično. Ritem je enakomeren ali prost. Po notranji obliki ali miselni vsebini mora biti vsaka pesnitev v sebi zaokrožena celota z uvodom, sredino (vrhom) in završetkom. Razmerje med temi deli urejujejo vsem umetnostim skupni zakoni somerja in sorazmerja, nasprotja in stopnjevanja. Zunanja zgradba našega zgleda. Pesem je zgrajena kitično. Kitice so dvoperiodske, prva perioda je dvočlenska, druga tročlenska. Ritem je prost. Rima je prestopna. Notranja zgradba. Pesem kot zaokrožena celota. Uvod: Prišla si kot zlat oblak na večernem nebu, kot pesem dev iz daljine. (Pričakovanje.) Vrh: Prišla si, gledal sem tvoje oči, poslušal tvoj zvonki glas. (Izpolnitev.) Završetek: Odšla si, zaprl sem oči in sanjal pesem, ki ne izzveni. (Posledica.) Somerje in sorazmerje. Enake kitice (zunanje somerje) se vrste druga za drugo v sorazmerju dvodelnega speva proti enodelnemu odpevu (zunanje sorazmerje). Spev je objektiven, odpev je subjektiven (notranje sorazmerje). Popotnik : oblak, pesem — pesnik : nje oči, njen glas (notranje somerje). Nasprotje. Oblak pride — mrak ga zagrne; pesem pride — spev se zatopi; prišla si — odšla si ; ti — jaz. Stopnjevanje. 1. Oblak pride na nebo, popotnik se zadivi.tc.ai^ J 2. Pesem pride iz dalje, popotnik posluša. 3. Prišla si, gledal sem te, poslušal sem te. 4. Odšla si, popotnik sanja kras oblaka in pesem, ki ne izzveni. »Arhitektonika in kompozicija so manifestacije duha umetnikovega, arhivi umetniških idej poetovih, en del vsebine umetnin samih«. Dr. Avg. žigon. Skladnost med zunanjo in notranjo obliko. Skladnost med zunanjo in notranjo obliko je nujen pogoj za umetniško lepoto pesniškega proizvoda. Stritar pravi: Pri umetnosti je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar. Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični zvezi, to mora biti pri vsakem umotvoru. Da ni pravega umotvora brez lepe ideje, to se ume ob sebi; a tudi kjer se oblika ne strinja in zlaga v harmoniji z mislijo, bodi še tako lepa, tam je nedostatnost, tam ni čistega uživanja, tistega blagega neskaljenega veselja, katero nam vzbuja vsak resnični umotvor. (Zbrani spisi, V, str. 146). »Po mojem mnenju programi niso bistveni,« se zagovarja Vojeslav Mole v Pojasnilu k pesniški zbirki Tristia ex Siberia. »Vsebina postaja v poeziji samaposebi forma, kadar jo je prepojilo življenje, in čemveč je v njej globokega življenja, tem enotnejša je umetnina. Odločilna in važna je pri tem edinole pesnikova individualnost, ki najde za svoje preživljanje najbolj odgovarjajoči izraz«. Na vseh potih naj vodi pesnika njegov prirojeni in ob delih velikih pesnikov prejšnjega in sedanjega časa izobraženi okus. * »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo vstvarill« veli naš največji pesniški genij Prešeren. Stihoslovec proučuj in tolmači — a ne sodi! Sodi čas, ki po besedah Frana Levstika kakor veter pleve razpihava in le zrno pušča. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 00000430399