


$

-

N



- * • -r/


-v*'  * +


*

Ivan Pregelj
>Umreti nočejo /«

9
















SLOVENSKIH VEČERNIC 83. ZVEZEK

»UMRETI NOČEJO!«

ZGODBE SLOVENSKE BOLEČINE

NA KOROŠKEM

SPISAL

IVAN PREGELJ

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

19  3  0

TO IZD ANJE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE

DRUŽBE SV. MOHORJA

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.

(FRAN MILAVEC, CELJE)

Zakaj me imenujete tožno Koroško? Lepa
Koroška sem! Mučeništvo mi je lepota, čast in
veličje od teh dni pozdaj, dokler Bog hoče
tako!

In če se je uresničila nad menoj beseda iz
Pisma, da mi je deleznina prišla na tujce in
moje hiše na zunanje, kar Bog hoče tako, mar
naj nič več ne čakam, da mi bo spel po Pismu
tiste dni, ko pojde Judova hiša k hiši Izraelovi
in se bomo sešli od severne dežele v kraj, ki
je bil dan očetom našim, če Bog hoče tako?

Pa če bi bila še huje udarjena in še brid¬
ke je mučena kakor na sliki v cerkvi Pod -
kloštrom Mati božja, ki ji je žrebelj v čelo
zabit, mučeništva svojega vredna hočem biti:
naj ljubim, naj upam in verjamem, da bi
kdaj poveličana bila, če Bog hoče tako...

















I D E

#

» Dro!«

1. Materina pesem in ljubezen ...

V ponedeljek, dne 22. junija 1914, prav tisti dan,
ko je nevredni sin slovenske matere, koroški deželni
in državni poslanec Dobernig, psoval na prosvedoval-
nem nemškem shodu pri Sandwirtu slovensko in slo¬
vansko ljudstvo v Avstriji, da je veleizdajalsko, se
je zgodila na celovški južni postaji na vse zgodaj
zopet ena tistih kričečih krivic, s kakršnimi so po¬
niževali in strahovali že leta in leta zagrizeni nemški
in nemčurski železniški uslužbenci pohlevno slovensko
koroško ljudstvo. Blagajničarka je sirovo in posmeh¬
ljivo odgnala preprosto in starikavo kmetiško ženico,
ki je po slovensko poprosila za vozni listek do Sinče
vesi. Ženica, ki nadute ženske sploh umela ni, je osuplo
in preplašeno strmela. Skromno in boječe se je obrnila
k postrežčku, ki je stal blizu.

»Gospod,« je tožila, »v Sinčo ves se peljem; hči
Tona, so pisali, da je zbolela. Dro. Omožena je tam,
omožena. Kaj ne dajejo še kart?«

»V Sinčo ves ne,« se je obrnil postrežček nejevoljno
v stran. Potem pa se je zasmejal in dejal porogljivo:
»Vprašajte drugače. Takole recite: KI ... dorf.«

»Jezus Marija, kako?« se je zopet vsa prepala
ženica, stopila spet k blagajniški lini in skoraj za¬
jokala, ko zdajci tudi ostudno spačenega nemškega
imena za Sinčo ves ni več vedela. »Sssinča ves,« je
zaječala boječe in proseče. »Hči Fona mi je zbolela,
lepo prosim!«

Blagajničarka je rezko zaprla okence.

Za skozi Bog, Sinča ves,« je zastokala ženica proti

topi

»Versteh nicht windisch,«

in nejevoljno. Potem pa je ljubeznivo brbljal z urad¬
nico za lino. Smejala sta se zoprno. Ženica pa je začela

potniku, ki je tedaj pristopil k blagajni.

* se je otresel napulilo

* Ne urnem slovenski.

8

zmedeno begati po veži. Tako strašno je bila nerodna
in nesrečna. A potnik in blagajničarka sta se rogala.

»Mati, dajte meni denar,« je spregovoril tedaj
mlad človek ob ženici, »kupil Vam bom karto jaz.«

»O gospod, Bog naj Vam plača,« je rekla ženica
in mu dala novcev. Pristopil je. Blagajničarka je
videla, da je bil priskočil ženici na pomoč. Pričakovala
je morda odločne prosvede, da bo tudi mladi človek
hotel imeti listek po slovensko. »Herr Ruprecht —
gospod Rupert,« je zaklicala nekam nazaj v pisarno.
Uradnik starejših let, z motnimi očmi in strašno mrkim
licem je pristopil.

»Kiihnsdorf, dritter Klasse,«* je tedaj zahteval
mladi. Žaljivo nevljudno mu je postregla blagajni¬
čarka. Njemu pa je legel, ko je imel karto, nekakšen
bridkostno zlosten smeh ob ustnice in je dejal:

»Und wenn Sie so ein Grofimiitterlein je lieb
gehabt hatten, Fraulein, Sie waren nicht so stramm
national.«**

Poklonil se je naglo, odstopil in dal ženici vozni
list. Zahvalila se je vneto, toliko, da se ji je ubranil,
ko mu je hotela kar roko poljubiti. Pa je tedaj zaslišal
za seboj božjastno pobesnelo vikanje. Blagajničarka
je vpila, da jo je psoval in žalil njeno uradniško
dostojanstvo.

»Wieso — kako?« je vprašal mladi človek trpko
in se obrnil prezirljivo, da bi šel.

»Arretieren Sie den Kerl — primite, zaprite ga,«
je slišal vekati žensko. Tedaj pa mu je leglo ob ra¬
mena in roke nekaj dlani. Dva železniška uslužbenca
sta ga držala. Stražnik je stal pred njim.

»Das ist Gewalt — to je nasilno in krivično,« je
vzkliknil mladi. »Kaj pa sem zagrešil?«

»Pojdite z menoj!« je odvrnil mrko stražnik in ga
trdo prijel. »V imenu postave!«

»Kaj sem zakrivil?« se je še otresal mladenič.

»Pojdite mirno z menoj, ali pa Vas vklenem,« je
zahteval stražnik. Mladi človek se je togo vdal:

»Dobro, pa grem z Vami.«

* Sinča ves. Tretji razred.

** Gospodična, če bi bili kdaj kako takole staro mamico
radi imeli, ne bi bili tako čvrsto narodna.

9

Ozrl se je proti blagajniški lini. Ustnice so mu
zaplale v onemogli jezi. Strašno ponižujoča psovka se
mu je bila obudila nanje. Premagal se je, ni je izrekel.
Ženska jo je umela tudi tako. Videl je, ko se ji je
zlostno in divje spačil obraz. »Da si me le umela,« mu
je bilo tedaj dobro in prijetno, »da si umela, ki tajiš,
da slovenski znaš.«

Stražnik ga je potegnil s seboj na ulico. Osuplo
so pogledali ljudje po njem. Tedaj se je šele zavedel,
kaj je z njim. Da ga ženo na stražnico, da se bo moral
zagovarjati, da je obdolžen nečesa. Česa, mu ni bilo
še jasno. Tudi ni imel časa premišljati. Vsega, česar
se je v trenutku ovedel z bridko jasnostjo, je bilo to,
da je pravkar odbila sedma jutranja ura in da mora
biti ob osmih v šoli, ob tri četrti na osem, ko mu bo
kot osmošolcu početi s pismenim zrelostnim izpitom.

Ta zavest ga je vsega streznila in zmogla.

»Gospod stražnik,« je poprosil. »Nedolžen sem.
Izpustite me. In če sem koga žalil, obžaloval bom.
Samo zdaj me izpustite. Povem Vam ime, dijak sem.
Ob tri četrti na osem počnem pisati maturitetno na¬
logo. Zamudil bi.«

Stražnik je molčal.

»Gospod stražnik,« je prosil mladi z rastočo ne¬
strpnostjo. »Svojo mater sem bil pospremil na postajo.
Slučajno sem bil priča, ko tisti ženici iz Sinče vesi
niso hoteli dati listka. Smilila se mi je. Pomogel sem ji.
Ne vem, kaj je v tem nepravilnega. To je vse, to je
resnica. Videli boste, da se bo skazalo. Zdaj pa me
izpustite. Užnik Pavel mi je ime. Pa me ravnateljstvu
na gimnaziji predočite, če ne verujete. Ampak zdaj,
ob tri četrti na osem —«

»Legitimirali se boste pred gospodom komisarjem.
Jaz ne zaslišujem,« je odvrnil stražnik. Dijak je
obupno iskal v njegov obraz, ali se ne bo zgenilo
v njem nekaj človeškega. Zgenilo se je tudi, a le za
trenutek, in ugasnilo pod hladnostjo nekake trudne
podsmehljivosti. »Naj te izpustim?« je umoval dijak
v svojih bolj zrelih letih tisti stražnikov obraz. »Saj
bi te, če bi sama vedela in videla. Pa naju vsa ulica
zija in tudi tožit te pridejo s postaje. Komu naj potem
jaz račun dajem zase in zate? Mladi človek! Ne gre,

10

ne gre. Strpiva se, stopiva naglo, morda opraviš hitro.«
Topo vdano je šel dijak za stražnikom. Nekaj trenutij
pozneje je bil na stražnici. Potisnili so ga v temotno
sobo, ki je imela nekaj klopi ob steni. Tam je čakal
trpko, nestrpno. Solze so mu hotele vreti v oči, pa so
se ustavljale v grlu. Pesti je stiskal, vstajal in se s te¬
žavo premagoval, da ne bi vpil. Skozi steno je slišal,
kako govorijo stražniški ljudje. Spoznal je po glasu
svojega človeka in se umiril. Zdaj zdaj ga bodo za¬
slišali, izpustili. Še je čas, dobrih dvajset minut. Tekel
bo, prišel...

V duhu je videl ulice, kod bo begal, da bo prej
v šolskem poslopju na Bismarckovem ringu, v duhu
je iskal za priročno knjigarno, kjer bo kupil papirja
in pisalnega orodja, ki ga ima na stanovanju daleč
vstran proti Trnju v šentviškem predmestju. Še je čas,
prišel bo ...

V resnici so mu tedaj odprli iz sobe. Povedati je
moral svoje ime, svojo pristojnost in svoj poklic.
Uradnik je nemo pisal. Zdajci je dvignil oči in vprašal:

»Umgangssprache? Občevalni jezik?«

»Slovenski,« je odgovoril dijak.

Uradniku je zatrepetalo živčno ob očesu.

»Umgangssprache!« je ponovil krepkeje. »Ali štu¬
dirate na slovenskem zavodu?«

»Zapisan sem za Slovenca,« je povedal zaslišani.

Uradnik ni rekel nič več. Pisal je togo, kakor da
je ostal sam.

»Gospod,« je tedaj spregovoril dijak, »ali smem
zdaj iti? Mudi se mi.«

»Ne,« je odvrnil trdo uradnik. »Zaslišati moram
prej, kaj poročajo stranke, ki so Vas izročile straž-
niškemu varstvu.«

Dijak je shlapnel vase. Še za eno silo je imel moči:

»Ne ubežim,« je dejal, »saj maturiram. Vsako
jutro dopoldne me najdete v šoli.«

»Prav dobro, da ste me sami opozorili na to,« je
odvrnil čudno posmehljivo uradnik in se nato dvignil.
Pokazal je na temačno sobo in dejal:

»Stopite nazaj tja notri in strpite se!« In čez tre¬
nutek je dodal navidezno pomilovalno: »Mi lahko

verjamete! Meinerseits, glede mene bi ne imeli nobenih

11

sitnosti. In če bi bili Nemec in bi se priznavali za
takega, smel bi Vam tudi verjeti, da ste nedolžni.
Kakor sem dejal: meinerseits hatte ich Ihnen gerne
ali die Schererei erspart.* Tako pa ne morem. Gruli
Gott!«

Lagal je. Tisto minuto že je ovadil dijaka gimna¬
zijskemu vodstvu... * *

Prav ob osmih, kakor je bil naznanil tiste dni
prej, je šolski ravnatelj stopil z izpraševalno komisijo
iz posvetovalnice in šel po hodniku pred šolsko sobo,
ki je bila pripravljena za pismeno maturo in kjer so
se že gnetli dijaki, ki so jih bili kot pripravne pri¬
pustili k izpitu. Šolski sluga je odprl vrata v učilnico.
Vodja in profesorji so vstopili prvi, za njimi dijaki.
Bolj na redko postavljene klopi kot sicer so nekaterim

dijakom izsilile medel vzklik nekakšnega razočaranja.

S ripravnih sedež
a jo po vrsti, kakor bo klical

Še drugi so takoj iskali pripravnih sedežev. Tedaj je

in kazal. Začel je brati imena.

»Assinger Franc, Germonig Albert, Jaritz Otmar,
zadnja klop, levo,« je povedal in razrednik je nadziral,
da bi di jaki pravilno sedali.

»Kakor boste zdaj sedli, tako sedite ves čas,« je še
pojasnjeval ravnatelj in bral dalje:

»Kriefimann Ožbalt, Kusternig Egidij, Leitgeb
Avgust, zadnja klop, desno. Lučovnik Gregor, Perkonig
Jakob, Prossen Volbenk, predzadnja klop, levo. Schumi
Franc, Užnik Jakob, Zitterer Maks, predzadnja, desno.«

»Užnika še ni,« je zinil tedaj zadnji poklicani.
Razrednik je pogledal po dijakih, ki jih še niso bili
prebrali. Nato pa je še sam potrdil:

»Gospod direktor, Užnika ni.«

»Užnik Jakob.« je tedaj pozval ravnatelj. Med
dijaki je nekaj šumelo. Ravnatelj se je razburil in
vzkliknil na dijake:,

'pAli  se hočete podsmehovati. Še enkrat! Užnik
Jakob.«

»Er heifit ja Paul«,** se je tedaj oglasil profesor
slovenščine.

* Hotel sem Vam prihraniti vse te sitnosti.

**  Imenuje se Pavel.

12

»Tako?« je zategnil ravnatelj in pogledal kaj
oblastno po profesorju, ki mu je bil očitno premalo
vljudno povedal za malo napako. »Užnik Pavel,« je
zavpil nato kričavo, meneč, da dijak namenoma ne
odgovarja na napačno ime. Med dijaki ni bilo glasu.

»Ga torej ni!« je dejal nato in iskal z očmi po
dijakih in profesorjih. Nato je skomizgnil z rameni
in dejal: »Obžalujem. Nadaljujemo.«

In kakor prej je klical in posajal:

»Borovnik Jurij, Hochkofler Herman, Ječmen Urh,
desno; Kulterer Ernest, Lausegger Karol, Lessiak An¬
ton, levo; Mak Kristijan, Plautz Lenart, Raznožnik
Andrej, desno; Tschuden Valentin, Vospernik Peter,
Inko Jožef, levo ...«

Dobral je in dijaki so se bili porazvrstili vsak na
svoj sedež, razporejeni v sobi bolj v širokost nego
dolžino, kar se jim je nekam čudno zdelo, ker niso
bili vajeni. Tedaj jim je spregovoril ravnatelj, naj se
v polni meri zavedo, kako je važen ta trenutek, ko
počenjajo delati svoj prvi javni izpit.

Stoje so poslušali dijaki. Zdajci jih je pozval, naj
sedejo.

»Danes boste pisali nemško,« je povedal in segel
po zapečačenem pismu. Pokazal je vidno pečat, da je
neprelomnjen, in segel nato po škarje na mizi. Prerezal
je ovoj in vzel iz njega list z naslovi nalog, ki jih
je bil tedne prej predložil šolskemu nadzorniku učitelj
nemščine. Preletel je vsebino in pomignil nato stro¬
kovnemu profesorju. Ta je pristopil, sprejel list in
zaklical proti dijakom:

»Visoki deželni šolski svet vam je od bral sledeče
naloge. Pišite. Prvič! .Čast kronovine koroške — die
Ehre des Herzogtums Karnten.* Drugič! ,Kako je nem¬
ška prosveta vzgajala Evropo?* Tretjič...«

Ni dobral, ampak stopil pred prvo klop in pogle¬
dal dijaku Inku v list. Živčno je zavpil:

»Kako pa pišete vendar? Pišite po nemško, ▼
frakturi.«

»Tako je, v gotici!« je potrdil ravnatelj.

Profesor je narekoval še tretje vprašanje: »Der
Giiter hochstes ist doch der Mutter Lied und Liebe —
najvišja vseh dobrin je pač materina pesem in ljubezen.«

13

»Tako je,« je prikimal ravnatelj. Tudi profesorjem
je bil naslov naloge všeč.

Učitelj nemščine pa je še pojasnil, naj si dijaki
izberejo to ali drugo nalogo, kakor jim bolj prijajo,
naj pišejo zrelo in pazljivo. Glede vsebine, kaj naj
pišejo, da more pripomniti samo k prvi nalogi o »časti
koroške vojvodine«, naj pismeni izdelek ponazori le¬
poto in prosveto stare in nove Koroške, njen duševni
in gmotni napredek, naj omeni po vrednosti njene
velike može, ki so živeli tej svoji ožji domovini, nato
častitljivi donavski monarhiji, še svojemu zvanju in
še klicu velikega nemškega sveta, čigar južna marka
je dežela in zato poklicana, da vse svoje sinove vzgoji
temu visokemu smotru.

»Tako je,« je potrdil s svojo priljubljeno besedo
ravnatelj v tretje in zaključil: »Zdaj pa na delo, mladi

v •

možje!«

Pripravil se je, da bi šel s komisijo in gospodi, ki
niso imeli posla z nadziranjem. Pa se je ustavil in
vprašal še enkrat:

»Užnika Pavla torej še ni?«

Dijaki so potrdili in je vprašal, ali morda kaj vedo,
čemu ga ni. Ali morda kdo stanuje z njim skupaj?

Vzdignil se je Andrej Raznožnik in povedal, da
je odšel njegov drug zarana z doma, ker ga je bila
obiskala mati, ki jo je spremil nato na postajo.

»Pa se je menda še sam z njo odpeljal domov,«
je dejal šaleče se ravnatelj. »So viel Mutterliebe ist
nicht am Platz!* Za zgled v nalogi je ne omenjajte.«

»Iiich ggglaube ... zdi se mi,« je zajecljal tedaj,
ne da bi se bil kako javil, slabotni meščanski Laus-
egger, »da Užnika sploh ne bo.«

»Sie ggglauben?« je posluhnil in ga oponesel rav¬
natelj, »kaj pa veste?«

Jecljač je s težavo povedal, da je slišal govoriti,
češ, da so to jutro gnali stražniki nekega osmošolca.

»To bi bila pa res čast za zavod,« je odvrnil rav¬
natelj in se odpravil. Dijaki so vstali. Culi so govoriti
profesorje na hodniku. Tudi sami so se bili razvneli
ob čudni novici jecljavega Lauseggerja.

* Tolika ljubezen do matere ni prava.

i

14

»Delajte, čas hiti,« je zaklical profesor, ki je ostal
v sobi, da bi nadziral. Pa je vstopil tisti trenutek neki
njegov tovariš, ki ni imei opravka pri maturi, poše-
petal prvemu nekaj na uho in potrdil, ko je germanist
dvomil. Zdajci pa se je vzravnal in dejal proti dijakom:

»Pišite marljivo in se nič ne razburjajte. Moram
h kratki in nujni seji. Vrnem se vsak čas. Gospod
tovariš tukaj me nadomestuje.«

Šel je. Med dijaki pa še ni bilo prave zbranosti.
Neredni med njimi so izkušali izkoristiti to ugodno
priliko. Iskali so v knjigah in zapiskih, ki so jih pri¬
nesli s seboj, ali ne bi kaj našli, kar bi sodilo v nalogo.
»Unrest ali Unrast? Paracelsus, kajne? Donnerjeva
Pieta na Krki. Tomaž Koschat, Pernhart, Tschabusch-
nigg, Pichler,«* je šumelo o častitljivostih koroške
zemlje in le dvoje ali troje drugih dijakov je na tihem
po svoje štelo: Brižinski spomeniki, ustoličevanje, ce¬
lovški rokopis, Megiser, Matija Majar, Jarnik, Slomšek,
Einspieler.. .**

Profesor nemščine se je vrnil. Bil je narejeno in
pretirano slovesen. Nekaj trenutkov je togo krotil svoj
jezik in ni hotel govoriti, čemu je bil izredno pri seji.
Pa je mlado dijaštvo nekam nagonsko spoznalo, kako
bi že rad povedal. »Kaj je torej z Užnikom?« je za-
šumelo potajeno v razredu.

»Mirujte in pišite,« je vzkliknil tedaj profesor.
»Užnika so res prijeli. In to je prvo. Drugo si lahko
sami mislite.«

»K maturi ne bo mogel?« je vpraševalo izmed
dijakov. Profesor ni ne potrdil ne zanikal. Togo uža¬
ljeno in ogorčeno je dejal:

»Das kommt davon, weil es politische Hetzer im
Lande gibt, die uns die Jugend verderben — to je zato,
ker so politični ščuvači v deželi, ki nam mladino za¬
vajajo.«

Ostrmel je in utihnil. Dvoje neskončno poštenih
in nedolžnih oči je zastrmelo vanj, vpraševalo plaho
in očitajoče. Profesor je poznal dijaka, ki je znal tako
gledati. Vedel je, da je slovenskih staršev sin, a je

* Znameniti pisatelji in umetniki nemškega duha.

**  Slovenske koroške prosvete mejniki.

15

moral tudi priznavati, da je njegov najboljši učenec,
Ta trenutek, ko je videl tedaj, kako brezmejno zme¬
deno in ubito je pogledal ob njegovi besedi nanj ta
najlepši njegov dijak Andrej Raznožnik, je upadel v
svoji narodnostni nadutosti,

»Raznožnik,« je vzkliknil, »ne umejte narobe. Vas
ne mislim. Vi ste pameten. Vaše knjige so Goethe,
Schiller in Grillparzer, ne pa anonimen pamflet pod
imenom Iz koroškega vilajet  a.«*

Dijak se je dvignil, poslušal molče, prebledel in
nato molče sedel. Zagledal se je v list pred seboj. »Der
Giiter hochstes — najvišja vseh dobrin je pač mate¬
rina ljubezen in pesem,« je bral in ni nič umel. Pro¬
fesorjeve besede so mu bile v ušesa in tolkle na srce:
»Vaše knjige so Goethe, Schiller in Grillparzer, ne pa
anonimen pamflet pod imenom Iz koroškega vilajeta.«

Dijaku je sililo nekaj nepoznano grenkobnega v
grlo. Dušilo ga je. Hotelo se mu je zavpiti in zaplakati
na glas. Hotelo se mu je, da bi planil, pograbil papir,
ga raztrgal, zmečkal, vrgel učitelju pod noge: sam se
laži, jaz se ne morem! In bi šel.

»O najvišjem in najbolj vrednem na svetu naj
pišem,« je trpel, »o materi svoji, o njeni ljubezni in
njeni pesmi? O kakšni pesmi? O Goethejevi? Mar me
je take mati učila? Mojo, slovensko me je učila. In s to
pesmijo, tako je na Koroškem, ne le da je glasno peti
ne smem, sovražil naj bi jo! Tako je z materino
pesmijo na Koroškem!«

V drugo smer se je zamislil:

»Ubogi Užnik! Le kaj takega jim je naredil, da
so ga zgrabili? Saj je miren in pameten človek in
z materjo sta bila skupaj. Kakšne in čigave žrtve
hočejo spet? Zborovali bodo danes proti slovanski
politiki na Dunaju. Z dežele so poklicali svoje ljudi,
krčmo in žganjarno, učitelje in logarje in biriče.
Pijani so se morda usuli iz vozov, zadeli v Užnika,
ki utegne vzkipeti, padli po njem in se je branil. Tako
je. Napadli so ga pa ga zdaj črnijo in dolžijo upora,
izdajstva, bogve česa vsega.«

* Knjiga, ki je izšla 1. 1913 in pravično opisuje narodne
krivice koroških Slovencev.

16

Pa se mu je obudilo zopet v misel, kakor je bil
rekel profesor o knjigi Iz koroškega vilajeta.

»S knjigo bo v zvezi,« je ugenil tedaj, »vedo, da
jo je bral.«

Skoraj objestno je občutil: »Tepci, o meni, da jo
tudi poznam in imam, ne vedo, ne verjamejo!«

Pa se je pri priči njegova objest unesla. Spomnil
se je, da na profesorjevo priznanje ni odgovoril, da
ni odklonil, češ, da so mu Goethe, Schiller in Grill-
parzer ljubši nego zgodbe koroškega slovenskega

gorja. ^

»Užnik, Pavle,« je vzdihnil v sebi. »Zatajil sem te,
zatajil! ...«

2. »Dro!«

Dve uri ste bili že pretekli Raznožniku, ne da bi
se bil lotil pisanja. »Ljubezen pa je najvišja,« je začel,
svobodno se naslonivši na besedo apostola Pavla, pa mu
je zvok tega imena zopet razpršil misli, ki so se bile
začele usrejati, da je bil zopet ves izgubljen v čudni
doživljaj tega dne, v nejasno in nepoznano nesrečo, ki
je bila zadela Pavleta Užnika. In zopet je vstajal žolč
v njem in onemogla bolest: »O lepoti in najvišji vred¬
noti, o materini pesmi naj pišem? O Užnikovi? Mar
morem in smem? Prav zaradi te pesmi gonijo in stra¬
hujejo. Užnikova pesem! Zakaj jo prepovedujejo, če
je na j višje? Zakaj jo hočejo zadušiti in ubiti? Mar ni
materina, če ni njihova?« Misel, kaj bo zdaj z Užni-
kom, ga je še bolj zmedla. »Mature ne bo imel,« je
vedel, »pa za vojaka so ga potrdili spomladi. Za tri
leta bo moral iti služit. Prostovoljstvo mu je šlo po
vodi, visoka šola, napredovanje. Tri leta vojaščine, to
mu je pot, ali pa bogoslovnica, če ga sploh tako sprej¬
mejo, in na samostan.«

»Dro!« mu je zatrepetalo na ustnah. Bilo je nje¬
govo in Užnikovo dogovorjeno, samo njima znano
geslo, parola, s katero sta obnavljala duševno prija¬
teljstvo, ki se je bilo tako čudno in vendar prirodno
razvilo med njima. V to duševno sorodstvo pa nista
stopila pod vplivom skupnih stanovskih opravkov, ki
sta se učila kakor prej vsak po svoje in zase, marveč
pod osredjem nekega drugega sveta. Ta svet je bila

17

živo prebujena narodna zavest, je bila ljubezen, ki je
dotlej skoraj nista poznala, a se je zdaj začela pri-
rodno, času in njiju letom primerno razcvetati v njiju
dušah, kakor se je bila nekoč podobno razvnela v Ur¬
banu Jarniku in Matiju Ziljskem. Tihi in trpni koroški
zanos njiju mladih src je razvnemalo spoznanje tega,
kar se je tedaj spočenjalo okoli njiju. Vedela sta za
vedro prosvetno gibanje na sosednem Kranjskem in
Štajerskem, verjeti sta morala v pogum in opravičenost
tega narodnega boja, ki sta sama na Koroškem vide¬
vala dan za dnem, kako strahujejo Nemci slovensko
ljudstvo, njiju najbližje znance, prijatelje in sorod¬
nike, in vsi od kraja: v šoli, v uradu, na deželi in v
mestu; le želeti sta morala, da bi tolika odločnost ka¬
kor na Kranjskem oživela tudi na Koroškem, in sta
hlastno prebirala v domačem listu vesti o društvenem
in prosvetnem življenju njiju lastnih rojakov, o vsta¬
jenju — izraz, ki jima je tako sladko pel iz Gregor¬
čiča! — svojih bratov in sestra, gosposvetske slave,
slovenske tisočletne besede in pesmi. In potem Krek,
in potem sijajina slovanskih zmag na Balkanu, misel
političnega bratstva s plemiškimi Hrvati, vsa pomlad
jugoslovanskega preporoda od Adrije do knežjega
kamena ... in na koncu strašni J’accuse* ... knjiga o
koroškem vilajetu. S trpko in svojemu značaju koro¬
škemu lastno molčečnostjo sta začela mrziti kričavo,
puhlo in krivično nemško gonjo proti slovenstvu, Siid-
marko in Roseggerjev milijonski fond, himno o straži
na Reni, frankfurtarska banderca, zlostni pozdrav
Heil!, strupeno farizejski Griifi Gott! Dan za dnem
pa je ob tej bolesti kapljal žolč v njiju duši še od tam,
odkjer je stokrat huje troval in žgal, iz krajev »mrzle
domačije«, od Balkana, kjer je Srb tepel brata Bolgara
in avstrijski in italijanski imperializem spet izmišljal
svoboščine kraljevini Albaniji, od Ljubljane, kjer se
je Slovenija delila v divje se goneče in psujoče tabore,
od Dunaja, kjer je vlada dušila slovanske klice po
pravici in so Poljaki brate za denar izdajali, od Du¬
naja, odkoder so vpoklicevali vojaštvo in ga oblastno
ošabni pošiljali na srbske meje ... V eni svojih takemu

* Tožim!

2

Več. 83.

18

razmišljanju posvečenih ur in pogovorov sta se bila
dijaka našla do zadnjega. »Ljubezen, le ljubezen in
složnost nas bo odrešila,« je dejal Užnik. »In delo,«
je dopolnil Raznožnik. »Dro!« Tako je postala ne¬
znatna besedica klic njiju skupne ljubezni in misli..

»Dro!«

Andrej Raznožnik se je zdramil. Ura je šla v pol
enajstih. Dijak je zaprl oči, zagrizel ustnice in se ves
zagledal vase. Strašno je delal in mislil nekaj trenutij.
Nato se mu je obličje razvezalo.

»Dro!« so se mu gibale ustnice v neizgovorjeni
besedi. »Nemec me je prej javno priznal. Mar naj se
osmešim? Da nisem o ljubezni in pesmi nič zapisati
znal? Da nisem najboljši njegov, da nisem Slovenec,
Andrej Raznožnik iz Podjune, kjer je bil magister
Andreas doma, moj ded, ki v Železni Kapli počiva?
Dro! Zemlja moja, pesem moja, zapoj! Misel vnemi se,
naj pišem, naj povem, naj odkrijem, kakor čutim,
ljubim, verjamem in kolnem ...«

Tn ko mu je bilo še vedno tesno in mračno pred
duhom, kakor iz čudne dalje je dahnila nenadna do-
znava vanj. Kako že, kako ga je učila mati? Kadar
delo ni šlo in ni šlo izpod rok? Za verne duše, naj
vzdihne, v imenu Očeta in Sina in svetega Duha ...

»Za verne duše!« je tedaj vzdihnil dijak, »v imenu
Očeta in Sina in svetega Duha!«

Ob poli ene je oddal svoj spis. Ni ga utegnil pre¬
brati še enkrat. Učitelj nemščine mu je vendar drugo*
jutro češi ital. Še celo vedro po koroško:

»Dro!«

3. »Proč, morilci!«

Ko se je vrnil Raznožnik iz šole na stanovanje, je
našel sošolca Užnika doma. Sedel je za mizo in glava
podpiral z rokami. Pred njim na mizi je bila majhna
fotografija. Ko je zaslišal, da se vrata odpirajo, jo je
hotel skriti. Ko pa je videl, da je prišel Raznožnik, se
je premislil. Medel nasmeh nekakšne zadrege mu je
obrobil ustnice. Stegnil je roko s sliko proti sošolcu in
dejal trudno:

»Z materjo sva se včeraj fotografirala, lej pa mi
je že zgotovil. Zadeto, kajne? In poceni. Za spomin!«

19

»Za spomin na maturo, kajne?« je vprašal Raz-
nožnik. »Bridke spomine boš imel. Le to mi povej,
kako je vse to prišlo. Menda vendar nisi kaj nevar¬
nega počel?«

»Torej že nekaj veš,« je dejal Užnik s trepetajo¬
čimi ustnami. Zdelo se je, c a se bo zdajci razjokal.

»To vem,« je odgovoril Raznožnik, »da te ob osmih
ni bilo v šolo in da so kmalu za tem profesorji zbo¬
rovali. Na policiji da so te prijeli...«

Glas mu je neprirodno zastal. Spomnil se je brid¬
kega občutja v šoli, ko je moral pred svojo najbolj
tiho vestjo prenesti očitek, da je prijatelja zatajil.
Zdaj, ko mu je stal Užnik pred očmi z vsem svojim
čudno trpnim, a vendar nekim grozečim značajem, je
čutil obnovljeno bolečino prav istega očitka: Odpu-
ščenja ga prosi, zatajil si ga...

Togo in skoraj vihravo površno je pripovedoval
Užnik o vsem, kar se mu je bilo zgodilo na postaji in
poslej. V tem roku da ni mogoče več maturirati. O vsem
drugem da bo določal šolski svet, gospod nadzornik in
morda celo naučno ministrstvo.

»Vsaj še nekaj upanja,« je dejal Raznožnik, »po¬
iskati bo treba uglednega pri prosu j ika.« Užnik se je
suhotno zasmejal in dejal iripavo:

»Priprošnjika? Ali mi ga mar veš svetovati? Vem
za take, ki bi se radi potegnili zame, a niso ugledni.
Kaj sicer ne spregledaš, kam pes šapo moli? Ali ne
uganeš, kako jim je ta moj zločin kar všeč, ki bodo
zdaj mogli zgledno, eksemplarično, kakor pravijo, po¬
staviti svarilni zgled? Ali je zato sploh dostojno, da
bi se poniževal? Ne! Krivica je krivica. Zato se ne
bom poniževal, postavno uprl in pritožil pač.«

»Ali si kaj mislil glede vojaščine?« je vprašal ne¬
posredno in miselno dosledno Raznožnik.

»Mislim!« je vzkliknil razdraženo Užnik, da je
Raznožnik kaj lahko spoznal, kako Užnika prav v tem
oziru skrbi, ali bo le mogel še pravi čas zadostiti vo¬
jaškim predpisom glede enoletnega prostovoljstva.

»Posvetovati se moraš z nekom, ki vse to ume,« je
dejal mirno Raznožnik, nakar je Užnik povedal, da
spričo takih razmer sploh ne misli več na maturo
doma in da se bo priglasil kamorkoli, v Kranj, Ljub-

o*

20

ljano ali pa celo v Celje in Maribor. In zopet mu je
prigovarjal Raznožnik, naj se tudi glede tega pouči
pri veščem človeku.

»Pustiva zdaj to,« je tedaj vzkliknil Užnik živčno.
Izvlekel je cigareto in jo prižgal. Raznožnik se je za¬
čudil, dotlej ga ni videl tobakariti.

»Kaj neki,« je dejal obešenjaško Užnik, »kot pro¬
staku mi pojde poleg groša še zavoj tobaka. Ali ni
čas, da se mu privadim?«

Neposredno nato pa je vprašal navidezno mirno,
kako je bil naslov nemški nalogi. Raznožnik mu je
povedal.

»Lepo,« je vzdihnil Užnik. »Pisal si gotovo čudo¬
vito. Jaz bi bil morda tudi. Ne! Saj nikoli ne spravim
nad zadostno.«

»Kdo ve — « je odvrnil Raznožnik in utihnil trpko,
domislivši se, kako ima njegov sošolec res to poseb¬
nost, da tolikrat »mudi«. Neskončno žal mu ga je bilo.
Vso prijateljevo bolest je občutil pa je zavpil:

»Lumparija! Vsega je le tista baba kriva.«

»Je pa ni,« je dejal navidezno mirno Užnik. »Za
karte, da sitnari, jo višji ženejo in izobražena ni. Se
pač po svoje vozimo po Koroškem. Ampak za tisto laž,
za strup, ki je bruhnil iz nje —«

Utihnil je in se le hladno zasmejal.

»Č akaj.« je dejal nato, »se ji bom zmaščeval. Vest
ji bom skušal zbuditi, če je nič pekla ne bo. Vse te dni,
kadar bi pisati imel, pa še popoldne se bom nalašč
nastavljal tam v veži, da me bo zadosti pogledati
mogla in spoznala.«

»Pazi se! Pake ženske so zlodjeve,« je menil Raz¬
nožnik.

»So,« je odvrnil Užnik, »zato seveda Prešernovih
Poezij ne bom jemal s seboj, Anastazija Griina pa.«

Zastrmel je nekam v prazno in govoril izgubljeno:

»Anastazij Griin. Slovence je psoval. Pa nosijo
Kranjci njegove rojake na rokah. Mi, ki nismo nikogar
psovali, ki s častjo tudi Griina beremo, pa smo kakor
psi. Vsaka cunja sme pljuvati po nas, vsak mesar nas
sme klati kakor svinje .. .«

»Kako bridko se je spremenil,« je pomislil tedaj
Raznožnik o tovarišu, »sovraži, do dna sovraži. Ni bil

21

zgovoren, pa je postal. Ali je morda nazadnje tako
sklenjeno o vseh nas Korošcih, da naj nas tepo, dokler
se ne ujezimo do zadnjega in planemo?«

Ni domislil. Le bridko, bridkeje kot doslej le ke-
daj, mu je vstajal strup v duši in gonobil lepšo misel,
da je vendar še pravica na svetu in da je nad svetom,
kadar je krivičen, vendar eden, ki nikoli krivice po¬
znal ni...

Kakor je Užnik povedal, tako je tudi storil. Šel je
v vežo pred blagajno. Uslužbenka ga je takoj spo¬
znala. Ko se je popoldne in drugo jutro spet vrnil, ji
je začelo presedati. Opozorila je stražnika. Ta je
sprva skomizgnil z ramami, potem je pa le pobaral
Užnika, kaj tu išče. Da čaka, je odgovoril dijak in
stražnik mu ni mogel do živega. Popoldne se je to
ponovilo. Ko pa je stražnik postal proti večeru vendar
že nejevoljen, se je izgovoril Užnik. da pač vedri.
V resnici se je nesla prav tisto uro ob šestih silovita
nevihta nad mestom.

Naslednjega dne je Užnik svojo pot na postajo
pozabil. Domači list je bil prinesel poročilo o njegovi
zadevi. Raznožnik pa mu je povedal, kako je ta vest
vplivala na Užnikove sošolce. Na KrieRmannovo po¬
budo, s katerim se Užnik ni nikoli spoprijaznil in ki
je veljal za duševnega voditelja najbolj zagrizenih
nacionalnih dijakov v razredu, so sestavili ti nekako
zaupno adreso članom izpraševal ne komisi je, poudar¬
jajoč svojo vdanost šoli in naj višji državni in deželni
oblasti. S kaj prozorno omembo Užnikovega »upor¬
ništva« so stremušili za ugodnejšo oceno pri izpitu.
Slovencem, zlasti marijaniščnikom. lista sploh niso dali
podpisati; uprl se je pošteni Hochkofler, (ločim so vsi
drugi podpisali: Jari t z iz Ži h polja, Lučovnik, Mak,

Kusternik in Ječmen.

»Dro!« se je zasmejal Užnik. ko je to slišal. »Ali
nisem rekel, da bo za Kriefimannom prišel še Jetzt-
mann?«

Ne da bi Užniku kaj povedal, je bil Raznožnik
tiste dni skrivaj na svojo roko zbudil zanimanje za
sošolčevo nezgodo pri dobrotljivem in uglednem du-
hovskem gospodu, Ki je imel tudi s šolskim svetom
zveze. Vesel tega svojega dejanja, ki se je z njim

22

mislil zbog svojega »izdajstva« nasproti prijatelju
nekako opravičiti, je pričakoval skorajšnjega uspeha
in mu zato tudi ni bilo po volji, da je hodil Užnik na
postajo in da je domači list o zadevi poročal. Vedel je,
da bo tudi ta novica, kakor vsaka podobna, kakor
sploh vsaka slovenska pritožba znova »izzivala« za
izzivanjem bolno nemško družbo, te »smrkave kure«,
ki jim pri vsaki slovenski besedi že čampelj zraste,
kakor sta bila z Užnikom ugenila pred kratkim z lepo
podobo in še lepšo domačo besedo. Ko je tedaj spoznal
tiste dni, da se Užnik ne zna in noče krotiti in kar
navprek sošolce zbada, mu je prigovarjal, naj gre
domov. Užnik ga je začudeno zavrnil. Raznožnik je
sam umel, da Užniku v takih razmerah ni moči k ma¬
teri domov. Da bi ga vendar vsaj malo raztresel, mu
je prišla tedaj srečna misel v glavo.

»Odpočiti se moram,« je dejal v soboto po zadnji
nalogi. »Vreme je lepo, pridi z menoj na moj Ojstrc.«

»Na Obir?« je posluhnil Užnik in se zagledal
nekam v prazno.

»Pridi,« je prosil Raznožnik.

»Prav,« je dejal Užnik. »Sit sem Celovca. Grem.
In če bi ta čas stari zmaj oživel in nekaj ostude v
mestu otroval, ki se žal, golazen taka, zastrupiti ne
pusti, vrnil bi se in dejal: živelo, mesto, nekaj bolj
•čedno si.«

Pol ure pozneje sta se sošolca odpeljala čez Svetno
ves na Borovlje. Od tam sta zavila po Bajtišah mimo
Močnikove žage navzgor, po desni nato ob Javorniku
in čez Vabovec. S prvim mrakom sta bila v Selah, v
tišini te skoraj edine deviške slovenske zemlje na
Koroškem, pod bridkim grebenom slovenske Košute.
Tu sta hotela prenočiti in se okrepila. Užnik se je
u ved ril.

»Nisem v nobeni zvezi s poročilom v listu.« je
povedal Raznožniku, »vesel sem ga pa le. Posredno po
poročilu sem izvedel, kako se imenuje ona božjastnica
na postaji. Ugani!«

»Ne morem!«

»Bi tildi nikoli ne. Še verjeti ne boš hotel. Pavla je.c

»Kakor ti Pavel torej?«

»In Užnik kakor jaz Uschnigg.«

»

23

Zasmejal se je veselo svoji šali. Potem pa je ujel
domačo hčer, brhko deklico, za roko in dejal:

»Dro, Mojci* moja! Zdaj bi tudi jaz imel doma
takole sestrico, kakor si ti, pa mi je že pred desetimi
leti umrla.«

In skrivnostno in bolno je dodal:

»Pa saj je ne pomilujem. Le eden več bi bil doma,
ki bi z materjo jokal.«

Gledal je nato bolno dekletu v lice in dodal:

»Verjemi! Jokal, sem rekel. Zaradi mene, študenta
sprijenega in iz šol spojenega...«

»Spremenilo ga je, vsega ga je obrnilo,« je po¬
mislil zopet Raznožnik pretresen ob prijateljevi ne¬
sreči. In zopet mu je potrkalo na vest in je občutil kot
strašen greh, da je bil v šoli Pavleta zatajil. Streslo
ga je. Zdrznil se je in vzkliknil proseče:

»Pavle, odpusti, nikoli več!«

»Dro!« je odgovoril Užnik. Raznožnik ni vedel, ne
ali ga je prijatelj umel, ne ali ga ni...

* * *

Tista pot drugo jutro po maši je bila dijakoma
ena sama vedra pesem. Odeta v vonjivo rosno mrč
visoke medgorske doline sta spešila proti Šajdi v vi¬
soko solnce, ki je rastlo izza Male Košute, Kališniko-
vega turna in Križeve kope pa se sejalo v hosto in
bukovje v bregovih in strminah na Setičah in Bukov¬
niku. Pod Veliko pečjo sta se začela spenjati v višino,
se zasopla in postajala, se ozirala na pot, ki sta jo
prehodila. Solnce je šlo v poldan, ko sta prišla v višji
planinski svet visokih pašnikov, ki še niso bili docveli
in ozeleneli. Mrki severni prepadi v trpki senci večne
odsojnosti so jima za trenutek ustavili hojo, prvi po¬
gled je zajel sproščeno in široko vso tiho lepoto v Po¬
dravju proti Tinjam in spodnjemu Rožu, Sojnico od
Golšovega do bridke Škrbine nad Dravo pri Mohličah,
cesto in vodo, log in polje prav od Svetega Jakoba v
Galiciji in Šmarjete v Rožu pa do Žihpolja in Hum-
berka, Celovca in do Gospe sveta v gmajni okoli voj¬
vodskega prestola, ki ga je Užnik imenoval grobni
spomenik koroške slovenske slave in časti.

* Korošec zove Marijico Mojci, odrastlo pa Mojca.

24


»Koroška, tvoja Podjuna, Andrej,« je vzkliknil
Užnik.

»Domov vidim,« je rekel mirno Raznožnik in po¬
kazal z roko proti Dobrli vesi. Užnik je dejal vzhičeno:

»Čuj, zvoni!«

V resnici je bilo slišati glas zvonov iz nižine. Sto-
terokrat ena slika nedeljskega poletnega nastroja
okoli poldne je vstala Užniku in Raznožniku pred
duhom. Brez senc je ležala zemlja pod njima, bohotna
rast plodovitega polja, žitno polje rži in še pšenice, ki
je Rož ne pozna, izza Gorice se je nesel po sinjini dalj¬
nega neba teman oblak. Zagledanima in zamišljenima
v kraj in obzor se je trenutno nekam stesnilo pri srcu.
V tistem trenutku je namreč udarila od planinskega
doma sem gori znana in neprijazna pesem nemške
bolno narodnostne vzhičenosti.

»Prav nama je,« je dejal trpko Užnik, »sloven¬
skemu poldanskemu zvonu se nisva odzvala, zdaj, če
hočeš, ha j la j va s temi tu doli. Fest stelit und treu die
Wacht — beim Wein, fest steht und treu die Wacht,
die Wacht beim Bier.«*

Oblak, ki se je bil potisnil izza Gorice, se je grma¬
dil vse više in širje. Slovenski svet nad Velikovcem je
legal v senco.

»'Podjuna,« je rekel Užnik čez kratko, »čudno ime.
Odkod neki je?«

»Rimska Juenna vendar,« je povedal Raznožnik
in se ozrl z medlim nasmehom na sošolca. »Maturant,
pa ne veš za rimsko cesto mimo Globasnice na Celje.«

Užniku se je skremžilo lice. Raznožnik je videl in
dejal toplo:

»Ne zameri! Nisem te hotel spomniti bridkega.
Ušlo mi je.« /

»Kaj neki,« se je otresel Užnik Andrejeve vljud¬
nosti. »Hitiva, uživajva! Nadlega tu doli pri domu je
vstopila, da se okrepča. Ne bo jih še sem gori. Takole!
Sed im, pijem tvoje bogastvo in se krepčam, rimska
Juenna. Ti prijatelj pa uči in razkazuj. Za prvo, Dobrla
ves, kjer je Andrej Raznožnik doma ...«

* I relno stoji straža pri vinu, trdno stoji pri pivu. Parodija
na znano pesem Die Wacht am Rhein.

25

»V Dobrli vesi«, je govoril Raznožnik, »pri starših,
bratih in sestri, Podkrnosoin pri stricu, v Grabštajnu
pri teti, pri žlahti v Lovankah in Globasnici.«

»Hvala Bogu, da le v Kriehmannovem Žrelcu nič,«
je dejal trpko Užnik. »Ali učiteljica Summerer še tako
strahuje slovenske otroke?«

»Ne bahaj,« je dejal veselo Raznožnik, »tudi v
Rožu se učiteljstvo ne boji slovenskega žegna. Kuster-
nik v Borovljah, Mak v Svečah, Žihpoljčani...«

»Umolkni že,« je vzkliknil Užnik trpko. »Iz zemlje
naj jim roka poganja neusahla in miru naj ne najde,
ki je mater udarila pa zdaj še nedolžno Koroško bije.«

Oblak, ki se je bil razvlekel preko Djekš do Krke
in blizu do krajev ob celovški cesti na Velikovec, je
ogrinjal skoraj že ves svet onkraj Drave. Noben zvon
se ni več oglasil v višino.

»Tu doli pri vas nekje je kraj Slovenje,« je dejal
Užnik.

»Pod Svetim Simonom«, je pritrdil Raznožnik,
»in Sveto Hemo pri Globasnici.«

»Pod Peco? Srečne Slovenje! Kako dolgo še, da
bodo na Koroškem edine?« Zajel je z roko v velikem
polkrogu in tožil: »Pa so bile nekoč tako na široko, do
zadnjih zelenih gora, do snegov. Fej, ime Koroška!
Ubila je Matjaževe Slovenje.« In še širje je zajel z
roko preko Štajerske in Kranjske in govoril: »Ena
Slovenija, ena Matjaževa vojska! Kdo jo je ubil? Nem¬
ški cesar na Dunaju, cesarska kancelija in kronovina.
Divide et impera!* Matjaževa vojska so zdaj janičar¬
ski polki št. 7, 17, 47, 87, 97.«

Iznenajeno, skoraj plaho je pogledal Raznožnik
na razburjenega prijatelja. Z medlim nasmehom ga je
skušal pomiriti in pokarati obenem.

»Pavle,« je dejal, »ne sovraži preko mej. To smo,
kakor nas je oblikoval čas. Mislim, da nas ne ubija
Avstrija.«

»Vem. Nemštvo nas gonobi,« je odvrnil Užnik ne¬
strpno, »in Avstrija je stara postala pa neumna. V
lastni hiši ne zna več gospodariti. Verujem v pravico

* Deli, razdvajaj pa vladaj.

*

26

in pamet. Ultima erit in orbe!* Videl boš, doživel.
Avstrija danes in včeraj, jutri nič več.«

Tiho in pokojno je odvrnil Raznožnik:

»Pavle! Bojim se zate. Ljubi, ne da bi črtil. Slove¬
nec si, furor teutonicus** ti ni v krvi. Nisi naturen, če
bruhaš drzko. Prepusti usodo narodov višji modrosti.«

Bolno je zamahnil Užnik z roko. Trpko do skraj¬
nosti je odgovoril s trepetajočimi ustnicami:

»Na mojem bi morda še bolj trdo povedal in ob¬
čutil, kakor pa sem jaz. Pa zameri ali ne zameri, tako
mislim, pa je, in tako bom tudi povedal. Pri nas na
Koroškem, na Štajerskem in na Kranjskem, proti toči
zvonimo. To še znamo. To tudi, kako gre plat zvona
biti proti ognju; le za staro pravdo ne moremo zmajati
bronastih žrel kar nič. Prepali smo, degenerirali. Pa
naj bo tako v višji modrosti. Dobro mi ni. In da ti po
pravici povem. Saj se mi je prej hotelo moliti, ko je
zazvonilo. Pa sem pomislil, da na ta slovenski zvon
slovenski otroci nemško moliti morajo, in sem srce
zaprl in dejal: Četudi sredi Boga, visoko na Obirju;
na Koroškem ne molim več!«

Raznožnik je vstal burno.

»Pavle,« je vzkliknil, »to je greh. Pavle, Bog ni ne
Slovenec ne Nemec.«

»Ni,« se je rogal Užnik, »pa je Nemec škof Kaltner
in Pij X. Lah.«

»Pojdiva,« je dejal žalostno Raznožnik. Nemška
beseda spred planinskega doma se je zopet oglasila.
Oblak znad severnih planin je bil zagrnil v senco Klo-
pinsko jezero, Sinčo ves in Dobrave. Vidno je šla senca
vse bolj na jug proti goram in prisojni brežini, ki daje
Koroški pet hektolitrov domačega vina žitrajca. Kislo
vino! Premalo slovenskega solnca ima in kar gore
nemškega mraza ...

»Za veleizdajalca in brezverca me ne boš menda
ovajal,« je vprašal tedaj pikro Užnik.

»Ne bom te spoštoval, če se sam ne boš,« je odvrnil
Raznožnik, »pomiloval tudi ne, če se sam pazil ne boš.«

Užnik ni odgovoril. Videti je bilo, da mu je od¬
leglo, ko si je bil olajšal dušo s svojo bridko izpovedjo.

* Zašla bo na svetu.

** Nemška razbesnelost.


27

Pohlevno, skoraj proseče je spregovoril šele čez dolgo,
ko sta s prijateljem krenila že visoko pod vrhom v
globel podkajnskega potoka, ki jima je iz nižine na¬
vzgor grmel zamolklo čez visoki slap.

»Boš li hud? Če si mi prijatelj, ali naj se ti ne
zaupam ves in pa tak, kakršen sem? Komu drugemu
naj potožim pa kje, da bi bolj skrito bilo, kakor je
bilo tu gori?«

Raznožnik mu je molče podal desnico in dejal:

»Stopiva! Povedati moram, da imam tudi tukaj
doli nekaj žlahte. J am bova počila in se okrepila.«

»Kje pa?« je vprašal Užnik.

»Pri Kužniku se pravi pri hiši,« je odgovoril Raz¬
nožnik.

»Pri meni brez K,« se je uvedril Užnik in se za¬
smejal: »Hej, saj res. ,K‘ zamolkne nam Rožanom in
Podjuncem. Lej, pa zdaj šele urnem, kaj znači to moje
ime. Če se ponemčim, noben Uschnigg ne bom že radi
tiste ženščine v Celovcu, Herr Pestner, Herr Aussatz,
Herr Paul Grindner, če hočeš, pa.«

»Ne lajaj mi preproste in poštene žlahte,« je od¬
vrnil Raznožnik slovesno, »z nemškimi priimki najdeš
pri nas in Kranjcih dovolj zlatih ljudi.«

»Ne lajam, Nemce bijem, ki pravi niso,« je ugo¬
varjal Užnik. »Revizijo našega imena terjam: Mat-
schiedl — Močile, Strau — Struga, Frog — Breg, Dueli
— Dol.« Šaleč se je dostavil: »Greinfurt za naš Cve-
lovec, da bi cvilili in jokali vsi tisti, ki zdaj naših
krajev sveto ime sodijo, bičajo in na križ pribijajo.«

Kar objestno se je nato zasmejal in se spustil pre¬
drzno naglo po stezi navzdol. »Hitim, da se okopljem
pod slapom,« je klical, »ki vabi in kliče glasno, zraven
pa pojem novo pesem svoje domovine. Takale je:
Slovenec tu, Slovenec tam, domov več siromak ne
znam. Za kraj prav vprašati ne vem, ker prav povedati
ne smem.«

V skokih se loveč nizdol od debla do debla je vpil:
»Čajna? — Notsch, Žihpolje? — Maria Rein, Žrelec
— Ebenthal. Mag sein! AVeizelsdorf — to je Svetna vas,
iz Edlinga smo in ne iz Kazaz! Tinje, Clinje, Brinje,
Svinje — Breinach, Schweinach vse na -ah, da me je

28

kar strah. Vogrče so Rinkenberg, Korte — Trogern.
Ebriach? Augsdorf, Augsburg? Loga ves in Logi grad,
od Zadnice, ki nikjer ni zad. Iz Dobrle vasi, to je iz
dobrav, dobov in debri. Kaj pa še! Iz Merjaščega, iz
Eberndorfa smo doma, tam blizu Sinče vesi, ki se ji
po nemško Kiiknsdorf veli, in radi tega, Mojci, da veš,
en mlad koroški študent nori, holadro, holadri...«

»Bog s teboj, prijatelj Pavle,« je mislil sam pri sebi
Raznožnik in pomiloval svojega sošolca. »Obir te ni
potolažil, še se pase in se bo pasla bridkost po tebi.
Bog ve, čemu ti je to breme naložil in to preizkušnjo
poslal. On je moder, On je dober, On ve, On naj te
vodi, varuje in pripelje, tebe, mene in nas vse ...«

V preprosti kmetiški hiši sta se prijatelja uro po¬
zneje okrepila za nadaljno pot čez Blato in po cesti
mimo Zagorja pod Kamensko goro do Kamna, kjer sta
sedla v večerni celovški vlak. Pol ure kesneje sta iz¬
stopila v Celovcu. Osuplo sta gledala. Kaj neki se je
bilo zgodilo v mestu, da je šlo vse pokonci? Kmalu sta
vedela. V Sarajevem so bili ubili avstrijskega nad¬
vojvodo Franca Ferdinanda.

»Moj Bog,« je vzkliknil Raznožnik v toplem so¬
čutju do visokega gospoda in v motni slutnji, da se
spočenja nekaj strašnega zanj, za nesrečno ljudstvo,
ki se je napadalec iz njega rodil, za vse tiste, ki so že
do tedaj trpeli očitke, da izdajajo. »Koroška naša, moj
Bog,« je ponovil. Užniku se je obličje čudno spačilo.
Vsa toplota je ugasnila. Le oči so sinile mrko. Ustnice
je zgibal in rekel trpko:

»Sinča ves — Kuhnsdorf. Dro!«

* * *

V ponedeljek, dne 6. julija, ko je stal Andrej Raz¬
nožnik pri zeleni mizi in še ustno dokazoval svojo
zrelost, je mesto Celovec zopet manifestiralo in pro-
svedovalo. Ulica je vpila in preglušala modrost dija¬
kovo. Ni je preglušila. Komisija mu je morala priznati
odliko. Zrel, svoboden je stopil okoli ene popoldne iz
šolskega poslopja in krenil proti domu. Pa je obstal.
Cruča znanih mu ljudi je stala na križišču dveh ob¬
ljudenih ulic. Bili so njegovi sošolci in so vpili. Sredi
med njimi je stal Užnik. Prerekal se je s Krieumannom.

29

»Domov se poberi, s svojo prisotnostjo onečaščaš
to uro in ta kraj«, je dejal Kriehmann. »Provociraš!«

»Izdajalec, srbski ogleduh,« so potrjali njegovi
pristaši, »fej te!«

»Slovenec koroški sem in ne izdajam kot vaš Redi«,*
je ugovarjal Užnik. »Provocirate le vi, ki ste renegatje.
Fej! Kdor mater taji, tudi domovine ne ljubi! Pljujem
na tako čast!«

Ni pljunil. V tistem trenutku pa so le padli vsi
obenem po njem.

Raznožnik se je vrgel mednje. Ulica se je zgrinjala
od vseh strani. Stražniki so begali skupaj.

»Pustite prijatelja,« je zavpil Raznožnik in vlekel
Užnika iz gneče. Težko ga je tedaj udarilo od zadaj
po glavi. Izgubil je za trenutek zavest. Ko se je osve¬
stil, je stal izven gneče, ki se je rinila proti Novemu
trgu. Nekdo ga je podpiral. Raznožnik je spoznal svo¬
jega sošolca Hochkoflerja.

»Kje stanuješ? Pospremim te domov,« je dejal
družabno.

Raznožnik je povedal in se obrnil v smer proti
šentviškemu predmestju. Hochkofler mu je šel ob strani.

»Neki potepeni čevljar te je s kopitom,« je pravil
Raznožniku Hochkofler. »Sunil sem ga pod rebra, da
je kar milo pogledal. Ampak, ta sramota! Sošolci se
bi jejo med seboj in deset njih gre na enega. Schandlich!
Sramotno!«

Postal je in posluhnil. Iz ulice, ki sta jo morala
z Raznožnikom križati, je bilo čuti glasno vzklikanje
in petje.

»Manifestantje,« je dejal hladno Hochkofler. »Poj¬
diva!« In sta šla. Za njima so rj 11 le množice.

»Nieder mit den Mordern! Proč, morilci! Rache
wollen wir nehmen. Krieg, Krieg!«**

»Hdrst du? Čuješ?« je vprašal Hochkofler z rezkim
pomilovanjem. »Rojaki so mi. pa se jim smejem.
Vojsko kličejo. To se jim bo še otepala. Gelt?«

Raznožnik ni odgovoril. Motilo se mu je še vedno
od udarca, ki mu je bil vzdignil bolečo bunko. Ulica je

* Znani višji častnik na Dunaju, ki je leto pred vojsko vo¬
hunil za Rusijo.

** Maščevati se hočemo, vojsko hočemo, vojsko!

30


rjula bojevito budnico. Raznožnik se je domislil Užnika
in vprašal Hochkoflerja, kaj se mu je zgodilo.

»Stražniki so ga odvedli,« je povedal s prav istim
hladnim podsmehom, kakor je bil prej obsodil hujska¬
joče vzklike. »Ima posebno srečo, ta tvoj prijatelj in
rojak. Policija mu očividno hoče dobro.«

Nato je dejal mirno in hladno:

»Čudim se sicer. Saj ga osem let poznam. Vedno
sem imel občutje, da je mož vselej za nekaj minut pre-
kesen. Te tedne sem pa se mi zdi, da se mu na vrat
na nos nekam mudi. Kaj ga je izpremenilo?«

»Krivica, ki se mu godi,« je odvrnil Raznožnik.

»Verjamem,« je odvrnil kratko Hochkofler.

Poslovil se je od Raznožnika, mu stisnil roko in šel.

»Še so poštenjaki med Nemci,« je odleglo Raz-
nožniku.

4. Zorne žetve.

l eden dni se je še mudil Raznožnik po maturi v
Celovcu. Skrbel ga je zaprti prijatelj. Hotel ga je
obiskati. Odslovili so ga, češ, naj pride pozneje kdaj,
ko bo preiskava proti obtožencu končana. Raznožnik
je tedaj napisal Užniku pismo. Poslovil se je od njega,
povabil ga na počitnice k sebi v Dobrič ves in ga
potolažil, naj zaupa vase in — moli. Ko je zapisal to
zadnje, ga je obšlo ganotje. »Ne daj, ne daj, gospod
Bog,« je občutil v toplem sočutju se spominjaje Užni-
kovih bogomrznih besed na Obirju, »ne daj, gospod
Bog, da bi ga nesreča primorala in tako pritisnila, da
bi še molil na Koroškem, kakor se je ustil. Sam od sebe,
v ponižnem in pravem spoznanju pač, preden ga udariš,
naj moli. Zaradi matere njegove, gospod Bog, zaradi
sestre njegove Mojci, ki je že deset let pri Tebi, zaradi
mene, ki sem mu ljubezni in dobrote dolžan.«

Pismo je Raznožnik oddal, ni pa vedel, ali ga bodo
Užniku vročili. »Kakorkoli,« si je dejal; »bilo je treba
pisati. Naj vedo, da me ni sram priznati, da sem v pri¬
jateljstvu z osumljenim in zaprtim. Prijatelja ne bom
zatajil nikoli več.«

Pospravil je nato še Užnikove reči in se po krat¬
kem razmišljanju odločil, da bo pisal tudi Užnikovi
materi.

31

Oddal je pismo. Da matere ne bodo pustili k sinu,
ni niti najmanj dvomil. Pozneje je izvedel, da je niso.

V dneh najbolj zornih setev in trav se je nato od¬
pravil domov. Čudne reči so se začele goditi na Ko¬
roškem. Od vsepovsod so zganjali v Celovec ljudi,
ki so bili ovajeni, da so govorili proti državi ali da
niso, kakor gre, vdani cesarski in državni misli. Ko¬
roški Slovenci, ki so v nedeljo, dne 12. julija, še zbo¬
rovali na taboru v Št. Jakobu, so spričo vedno bolj
grozečih nemških nastopov zamolknili v plahem in
trpnem pričakovanju novih krivic, novega nasilja ...

Raznožnik je našel na postaji v Dobrli vesi, kakor
je bil sporočil domov, naj mu pridejo po prtljago,
brata z vozom. Brat je vzel blago in ga odnesel na voz.
Pred Raznožnikom pa ste stali dve deklici.

»Katri, Bog s teboj!« je oživel dijak in segel svoji
sestri v roko. Potem pa je onemel in gledal osuplo in
izprašujoče po drugi deklici, ki je stala ob sestri.

»Kaj pa tako čudno zijaš,« se je zasmejala sestra.
»Ali je ne poznaš? Tetina je iz Grabštajna.«

»Anči, ti si to?« je vzkliknil živo Raznožnik. Bila
je lepa deklica pastorka njegove tete, omožene z doma
v nemškutarskem gnezdu Grabštajnu.

Deklica je v zadregi prikimala. Rekla ni nič.

Brat Hanžej je pristopil in dejal, naj sedejo na voz.

»Sedi, Anči,« je rekla Katri svoji družici po nemško.

»Da slovenski ne ume, ki jo Katri po nemško na¬
govarja,« se je čudil Raznožnik in vprašal napol v šali,
napol zares:

»Kako pa to? Ali se po naše ne razumemo več?
Ali se nočemo?«

»Daj Anči mir,« je povedala sestra, »saj se sama
sramuje, da je tako hudo pozabila slovenski v nemških
šolah. Pa je prav zato zdaj pri nas, da se spet privadi.
Za poštarico pojde.«

»Čestitam,« je dejal Raznožnik. Neskončno dobro
mu je bilo. Vsa žalost koroškega slovenskega ljudstva,
vse nezgode in vse skrbi zadnjih mesecev in tednov
je pozabil. Venomer je moral gledati ob bratu na kozlu
nazaj v voz v to dvoje ljubkih in lepih dekliških
obrazov, ki sta si čudno sličila in bila vendar vsak
zase svoj cvet in svoja duša.

32

»Katri,« je vzkliknil, »verjemi mi, lepa si. A šele
zdaj si prvikrat vsa. Prav res. Ob tvojih očeh Ančine.
To je šele poln sijaj!«

Sunil je s komolcem brata Hanžeja pod rebra in
vprašal:

»No, kaj pa žinjaš* ti?«

Brat je zmignil z rameni prav po svoji prirodi, ki
jo je Raznožnik že kar bridko poznal, ljubil in vendar
smešil. Hanžej je nagnil glavo rahlo vstran in pogledal
od spodaj gori v Andrejevo lice.

»Vzelo te je pa bled si,« je dejal mirno in modro,
kakor kak star ded. »Pa tudi vidiš že malo,« je dodal
z neko užaljenostjo, skoraj pikro.

»Kaj pa naj vidim? Konja? Tega paziš ti.«

»Ne vidiš ga,« je svoje gnal brat. »Šele tri dni je
pri hiši.«

»Hanžej!« je vzkliknil tedaj vedro Andrej, »konj
in vol sta ti še vedno več kot brat.«

In ko je tako rekel, se je zopet ozrl po deklicah.

»Si umela?« je vprašala Katri tovarišico po slo¬
vensko.

»Sem!« je odgovorila Anči prav tako.

Raznožniku se je zdelo, kakor da je zapela...

* * *

O zemlji »svojih dedov«, tako je bil zaključil
Andrej Raznožnik nekaj let prej, ko se je vrnil
s počitniškega popotovanja po Koroški, svoje tedanje
popotniške zapiske v dnevniku: »Zemlja mojih dedov,
božja je: Šent Janž, Sv. Jakob, Sv. Lenart, Šmarjeta
osemkrat, Mati božja osemnajstkrat, sveta Hema,
Šmartin, Šmihel, Štmohor, Šempeter in Šteben, Božji
grob in Križ. Zemlja mojih dedov slovenskih, slovenska
je: petdesetkrat vedno spet na Vesi od Niče do Vidrne,
od Mizle do Vučje. Slovenska je v Beli, Bistri in
štirinajstih Bistricah; v Blatih, Blatnem in šesterem
Blatu, na Bregu in Brezju, na Brdu in Brodu, v Črni,
v Dobu in Dobravah, v desetih Dolih in Dragah,
v Gl in jem in Gorju in trojnem Zagorju, v Goričah
in na Humu, ob Jezernicah in v Krnici, v Klečah,.

* Misliš.

33

na Kneži, v Kočah, Koritu, v Kotu, na Lazih, na
Ledinah, v Ločanih in Ločah, v Lomu, Na Planini in
v Rutih, na Osojah, Podgoro in Podgradom, v Selah,
na Sojnici, na Suhi, na Tolstem vrhu, v Vratih, na Vrhu,
v Vodmatu in Želinjem. Slovenski je Celovec, slovenski
Beljak, Borovlje, Grebinj in Velikovec, ki je od dedov
naša Velika ves...«

To vse sicer ni bila zemlja Andrejevih »dedov«,
a če bi bil natančno in bahaško povedati hotel, lepo
število krajev bi bil vendarle mogel našteti, kjer so
živeli in svoj svet imeli njegovi domači iz Dobrle vasi.

Visoko v stare čase je šlo v cerkvenih knjigah ime
Raznožnikov do onega častitega začetnika v Andreju
Raznožniku, ki je bil magister in ga je smrt dohitela
v Železni Kapli 1. 1676. Andreju Raznožniku mlajšemu
oče Štefan je imel dva brata in štiri sestre. Stric
Andrejev Simon, ki je bil župnik in je umrl, ko je bil
Andrej v drugi šoli, je volil svoje skromne prihranke
mlademu šolarju. Drugi stric Jernej je živel samodrug
s sestro Nežo v Medgorju kot upokojen in samski višji
logar. Teta Elizabeta je bila samostanka, druga, po
imenu Urša, omožena v Žrelcu z vdovcem Zupancem.
Tretja, Polona, in najstarejša, je bila pri bratu za
nekakšno staro mater in hišno varihinjo. Svojo ženo
Cilko je bil poiskal Štefan Raznožnik v Globasnici pri
Jeklovih. Rodila mu je sedem otrok. Živelo jih je pet:
Hanžej in Jurij, Andrej, ki se je šolal, sestra Katri in
Jože, ki je bil pred leti zbolel za vnetjem možganske
mrene in odslej ostal nekam bebast. Teti Poloni, ki so
jo vsi kljub njeni starosti le Polonico zvali, je drugoval,
ko je postajal ob slabem vremenu mračan. Ona mu je
edina znala po volji streči, bajati mu, da je bil miren,
in mu tako preobračati, dokler se ni zopet prevedrilo
in je mogel navidezno zdrav s svojim krepkim telesom
za težkim poslom pri živini, na polju in v gozdu.

»Moj oče Štefan je trden kmet, ki redi krave in
vole, prašiče in dva konja,« je pisal Andrej Raznožnik
po otročje o svojih domačih, kakor so mu bili naložili
za nalogo nekoč v četrti ali tretji šoli: »moja mati
Cecilija je pobožna in poštena. Rada se usmili siro¬
makov. tudi brata mojega Jožeta, zaradi katerega
velikokrat joče. Jurij je moj najstarejši brat. Oče ga

3 * Več. 83.

34

posebno časti. Hanžej je neroden, a zato pri živini kaj
ročen. Pravi, da bo postal prekupec in bo s konji
trgoval na Laško. Sestra Katri je mlajša od mene in
zelo pridna. Uči se kuhati in šivati. Teta Polona je stara
in ve mnogo lepega povedati. Tudi poje, pa tako, da
takih pesmi nihče več vajen ni...«

Šest let je bilo prešlo, odkar je bil Andrej po
otroško tako popisal svoje ljudi. Od tedaj je imel le
bolj o počitnicah več prilike, da je mogel s svojim
zorečim razumom in globljim spoznanjem ugibati za
zunanjim in vsakdanjim videzom v pravo dušo in
čuvstvovanje svojih domačih, v skrito resnico življenja
v družini. Pa se mu je hotelo zazdeti že nekaj krati,
da doma ni več vse, kakor je bilo. Tako bridko in
krepko kot to leto, pa še nikoli poprej. Za prvo kar nri
očetu in materi. Videl je, da se je oče močno postaral
in spričo svoje prejšnje vedre mirnosti nekam poma-
hedravil. Iz njegove pikre in razdraženo poudarjene
besede, da stari ljudje novih časov ne ume j o več, je
ugenil Andrej, da nekaj očetu življenje greni. »Na¬
sprotujejo mu na občini kot županu, ali pa mu na¬
gajajo na glavarstvu,« je ugenil. Oče se ni jasno
izpovedal, sin pa se ni upal vprašati naravnost. Še huje
je občutil Andrej pri materi. Da joče silne j e kot kdaj
prej zaradi nesrečnega Jože, je videl dijak in ji bral
v očeh tudi skrb radi sebe. Vsa trudna, ne, kar ubito
ji je plala beseda. Dolgo ni izpustila njegove roke in
mu iskala plaho in proseče v oči. »Kaj pa boš zdaj,
Andrej ?« je vprašala in je odgovoril, da se bo za prvo
odpočil. Vzdihnila je in hotela očividno še vpraševati,
pa se ni upala in je rekla ljubeče: »Seveda, le odpočij
se, le, siromak! Hudo te je vzelo od velike noči.« Sin
pa je čutil in vedel, kaj ji je na srcu. »Mati,« je občutil
toplo, sožalno, »o, saj te razumem. Še je tvoja tiha
želja, še moliš in daješ za maše, da bi šel za duhovnika.
Še upaš in me rotiš molče. O, kako rad bi ti ustregel, če
bi mogel, če bi smel, ki prav nič sposobnosti ne čutim
za ta stan.« Z bratoma mu je bilo zbližan je lažje. Prijal
mu je plemensko lepi in pametni Jurij, ki je bil s svo¬
jimi tridesetimi leti v cvetu svoje moške zrelosti, miren,
trpko kmetiški. »Ne, ves tisti kot zadnjič pa le ni,«
je nato videl Andrej, a ni dalje razmišljal in je za-


ključil: »Mi bo že Katri vse povedala.« Da, sestra Katri,
to živo in zdravo dekle, ki ji je vse potekalo kakor
v pesmi, pa je znala obenem umevati življenje tako
čudno prirodno in pametno! Le zakaj, je ugibal Andrej,
da se ga tudi Katri nekam izogiba, da ne bi morala
govoriti, da bi mu ne odgrnila že prvo uro skrite brid¬
kosti v hiši. Tako je bil Andrej neprijetno vzneje-
mirjen radi očeta, matere, brata Jurija in še sestre.
Spoznal je, da sta ostala stara le brat Hanžej, ki je bil
ves kakor mošt v svojem zanosu za konje, v strasti, ki
se mu je bila bolno povečala v vojaški službi pri dra¬
goncih, in pa stara teta, velika bajalka in tolažnica
velikega otroka v hiši, zmešanega Jožeta.

* * *

»Kaj pa Lucija? Ali je ni več pri nas?« je vprašal
Andrej nekaj dni pozneje sestro Katri, ko je razobešala
oprano perilo v sadovnjaku za hišo. V vprašanju An¬
drejevem ni bilo nič začudenega, le čisto vsakdanja
radovednost, kje je dekla, ki je bila dotlej pri hiši.
Pa je kar ostrmel, ko je videl, kako je sestra nepri jetno
osupnila. /

»Katri!« je tedaj ujel s krepkim prijemom sestro
za roko, »dovolj mi je! Tri dni že gledam in ugibam,
kaj se je zgodilo pri nas. Ne doženem in ne urnem.
Povej! Kaj pa je z očetom, z Jurijem, z materjo pa
še s teboj?«

»O moj Jiog,« je vzdihnila sestra, da ni ločil, ali
pod silo njegovega vprašanja, ali pa v bolečini, ko ji
je stisnil roko. »Pusti me, Andrej!«

»Naj bo karkoli, povedati moraš,« je odvrnil.
»Saj se mi že nekam svita, kaj je. Ta Lucija, kajne,
je kriva.«

Dekla je bila Kustrova iz Goselne vasi. Poznal jo
je, da je čedna, prikupna, pridna in prijazna. Vedel
pa je tudi, da je njen oče bajtar in človek na slabem
lasu.

»Lucija je kriva,« je ponovil.

»Ne! Ne vem, res ne vem,« je odgovorila sestra
težko. »Jaz je ne dolžim ničesar.« Le trudoma, kakor
to, je povedala nato še vse drugo. Razjarjen in užaljen,
kakor ga dotlej niso nikoli ne videli ne poznali, je

8

36

prišel oče Raznožnik pred mesecem dni nedeljskega
večera z občine in spodil Lucijo iz službe in hiše, češ,
da pod svojo pošteno streho ni in ne bo trpel nemar¬
nosti in sramote. Molče je povezala dekla svoje reči
in šla. Pa se je tisti trenutek, komaj je bila odšla, vrnil
tudi brat Jurij s fare. Takoj je izvedel, kaj se je bilo
zgodilo. Stopil je pred očeta in mu mirno v obraz
povedal, kako misli pa kaj: Lucija da je njegova .. .
Ko je Katri tako povedala, je zajokala. Bratu se je
vdala roka, s katero je bil ujel sestro in prisilil, da
je govorila.

»Ne joči,« je dejal sožalno, »saj zdaj je vse prav.
Zdaj vem.«

Pustil je sestro samo in šel po sadovnjaku na pot,
ki je bila zadaj. Ni mislil, kam gre. Nagonsko je šel.
Tudi sestre ni nič slišal, ko je zaklicala za njim lju¬
beče, kakor bi se hotela opravičiti, da mu je napravila
bridkost. Šele, ko je pritekla za njim in se mu s solzami
v očeh obesila za rame, se je zavedel.

»Andrej!« je rekla vdano proseče. Pogledal ji je
v oči, ki so čudno verno in zaupljivo strmele vanj, da
je kar umel, kako ji je pri srcu: »Zdaj, ko veš, kako
je in kaj, daj, pomagaj. Moder si, oče te ceni in brata
boš znal pogovoriti. Potolaži!«

»Dobro je, Katri,« se je nasmehnil brat in pri¬
kimal. Šel je nato svojo pot dal je. Obšel je nizek griček
nad vasjo, ki mu pravijo Holm, in se po navadi svojih
jutranjih sprehodov pel vse više, dokler ni prišel do
tam, kjer mu je prijalo počivati, brati knjige, sanjati
in se predajati sladkostim razgleda v podjunsko polje.
To jutro Andrej ni videl ne zemlje ne lepote jutranje,
ki se je bila stkala v zdravem nastroju nad njo. Z
obličjem v solnce in hladno božajočo sapico od gora
je gledal togo sam vase in v občutje po vsem tem,
kar je bil doznal, da se je spletlo doma tako vsakdanje,
kot že stokrat prej drugod na Koroškem, pa vendar
na njegovem domu tako strašno in čudno tragično,
presenetljivo, prvikrat. Ob tem domačem dogodku,
ob pred oči t vi Jurijeve zadeve z Lucijo pa ob njegovem
zdanjem razmerju do domačih v hiši in na fari, je
pozabljal Andrej te trenutke vse tisto, kar ga je iz-
nenajalo. plašilo in bolelo zadnje čase: usodo sošolca

37

Užnika, bolečino zaradi naraščajoče nemške nestrpnosti
proti Slovencem na Koroškem, strah za nje in za do¬
mače, stotero nejasno skrb, vso negotovost bridkega
čakanja, kako se bodo razvile vse te velike reči, ki
so se začele z nesrečnimi streli v Sara je vem. Javna
bolečina je onemela v njem spričo domače, njegova
široka ljubezen je molčala ob novi osebni, rodbinski.
Zdaj je videl samo svoje ljudi in umel, zakaj se je bil
oče postaral, zakaj trpi uboga mati. Tudi to si je živo
predočil, kako je neki bratu Juriju pri srcu.

»Nesrečni Jurij,« je mislil o njem tako živo, da
je z ustnami gibal; »kdo bi si bil le v sanjah mislil kaj
takega o njem! Mar ni pameten? Mar ni prileten?
Mar ni miren in razsoden? Mar ni bil doslej vedno
pošten in reden? Pa gre in napravi, kakor zmedenci
in izgubljeni lahkomiselni ljudje. Hudoben ni, to vem,
in Lucijo misli vzeti, ki se je potegnil očitno zanjo.
A da je tako naredil! Sam od sebe? Ne! To dekle, ta
Lucija mu je morala prav res kako narediti. Pamet
mu je zmešala.«

Tako so mu šle misli, pa se je o vedel takoj drugače:

»To je neumno,« si je dejal, »Lucija, Korošica iz
Goselne vasi, ki sva nekoč v isti šolski sobi gospodu
župniku odgovarjala po katekizmu, da je šesta: ne
prešuštvuj! in nisva kar nič vedela, kakšen neki je ta
greh, ni nobena nemarnica. Priložnost pač je napravila,
kar je, in Katri, moja mirna in razsodna pa tudi pre¬
sneto pravična Katri Lucije ni obsodila, ni hotela ob¬
soditi.«

Tako je domislil Andrej o bratu in Luciji. Bolno
mu je bilo. Nestrpno, razdraženo je ugibal še dalje:

»Naj bo z Lucijo in Jurijem, kakor že hoče. To je,
da nista lepo naredila in se je zdaj treba le vprašati,
kako bosta popravila, kar se s sveta odpraviti več ne
da. Popraviti, seveda, to morata! O moj Bog! Pa saj
to je, to. Kako popraviti? Jurij naj se takoj oženi!
Lepo! A kaj pravijo oče? Žensko, ki so jo kot nečedno
deklo iz hiše spodili, naj sprejmejo nazaj kot snaho?
Štefan Raznožnik, najuglednejši posestnik v vsej Pod¬
juni, plemeniti dedič mogočnih Raznožnikov od sto,
dve sto let nazaj? Njegov glavni dedič, njegov naj¬
starejši sin da bo jemal ubogo bajtarsko dekle, ki ima

38

vrhu vsega še zanikarnega očeta? Lepa žlahta, res!
Ubogi oče! Saj ga poznam, da vem, kako mu je, kako
je užaljen v svojem ponosu in svojem živi jenskem
stališču; kako trpi, kako se sramuje, kako bi se najrajši
skril, pa mora vsak dan na občino, pred može, pred
stranke, pred gospodo, ki prihajajo od glavarstva, pred
gospoda dekana, ki mu je prijatelj, pred cestni odbor,
pred okrajni šolski svet, kjer povsod že vsi vedo o
vsem, učitelj, nadzornik, pisar in orožnik, voznik in
krčmar, sosed in domačin od podružnice, bajtar in
kmet. Ubogi oče! Ali se mu ne mrači v glavi od jeze,
ko srečava Lucijinega očeta, radi katerega je že imel
raznega posla in opravka na občini in pri orožniških
poizvedbah. Lej, potep se zdaj hoče delati lepega, do¬
mačega, vsiljuje se in izsiljuje za zdaj le še narejeno
ponižno in polilevno, a že jutri odurno naravnost s
pretnjo in psovko.«

O materini bolečini pa je dogledal Andrej z brid¬
kostjo, ki mu je grlo napolnila s solzami, ne da bi jih
bil mogel izplakati.

»Uboga mati,« si je dejal. »Tako plemiško slovesna
je bila v svoji pobožnosti in verski gorečnosti. S tolikim
svetim ponosom je že dvajset let voditeljica in pred¬
sednica domače Marijine družbe in še drugih podobnih
ustanov. Pa prav iz Goselne vasi ima največ somišl jenic.
Za misijone zbirajo, Izpostavljeno častijo, močna bramba
so slabemu, ki prihaja iz mesta in Nemcev med pobožno
naše ljudstvo. Pa mora zdaj gledati, kako se ji je pod
lastno streho skotilo grdo pohujšanje. Lepo, kaj, je
skrbela za zgledno življenje! Je že Bog vedel, čemu
jo z bridkostmi obiskuje. Da sta ji dva otroka umrla
na en dan, da je Jože okreval, pa da je bebec ostal.
Tako da jo sodijo, misli sirota, in morda sama verjame,
da jo Bog tepe. I)a je bila ošabna, da je bila mimo
resničnega občutja samoljubno tako očitno pobožna.
Zdaj prihaja kazen. Greh je že tu, zdaj pa grozi še
hujše. Krivica bi se godila, če bi Jurij Lucije ne vzel.
A če jo vzame, kaj in kako potem? Ponosna mati
Raznožnikova bo morala na stara leta streči snahi, ki
ji je bila nekoč za deklo. Prijazno bo morala jemati
za mizo moža, ki ji bo žlahtnik postal in hodil njene
gostoljubnosti terjat, kadarkoli se mu bo zljubilo, celo

39

ponoči, tak, kakor bo cepal iz krčme na cesto s kletvijo
od žganja in kvart ali pa celo biričem izpod rok ...«

Andrej se je vzdignil v strašnem sočutju.

»Mati! Nikar! To nikoli ne bo tako! Bog tega ne
bo dopustil!«

Kakor nekako vedro spoznanje se mu je hotelo
razbistriti:

»Mati,« je ponovil na glas, »ne bodiva malodušna.
Kaj ne veste več, kako ste me učili, naj napravim, ko
nič ne vem, ne kod ne kako? Za verne duše, naj rečem,
v imenu Očeta in Sina in svetega Duha! Za verne duše.
mati, reciva, v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«

Težave v njem so se sproščale, čudno zaupanje v
samega sebe se mu je budilo. »Te moje počitnice,« je
snoval, »zdaj vem, čemu mi bodo. Ne zato, da bi se
odpočival, ne za'to, da bi svojega življenja pravi poklic*
ugibal. Zato, da bom domačim pomagal, da bom nositi
in trpeti pomagal, da bom tolažil.«

Kar po vrsti je vedel, kaj mu bo delati in kako.
Za očeta, ki mu bo na dušo spregovoril: »Oče! Hudo je!
Najhujše pa ni, dokler se popraviti da. In Jurij mora
popraviti. Najhujše bi bilo le, če hotel ne bi. Najhujše
bi bilo, oče, če mogel ne bi. Oče, krivica bližnjemu
storjena, je najhujše!« Za brata Jurija je vedel, kako
mu bo v tolažbo: »Jurij, ta tvoja neumnost naj bo
prva in zadnja. Popravi, kolikor moreš in moraš. V
hiši boš gospodar. Daj očetu pa materi pa še nam
bratom in sestri potrdilo, da poslej ne boš tjavendan.
S tem, kar si bil zdaj počel, si vse Raznožnikove
zavrgel. Zasluži si novo vero vase pri nas. Ponižaj se
do skrajnosti, potolaži očetu pa materi bridkost. Do
smrti jima vračaj.« Za sestro Katri je vedel prisrčno:
»Katri, naša lepa in močna Judita! Bog že ve, čemu je
bilo treba te žalosti, ki je skalila skromno srečo tvoje
mladosti. Lej, boš pa v življenju poslej bolj vajena,
kako gre odvrniti ali pa prenašati podobne holofer-
novske nesreče in zmecle. Ljubi kot doslej, gospodinji
s svojo trpko natančnostjo, strezi nam, dokler ne pride
tvoj čas, da boš šla z doma in boš poslej stregla, ljubila
in gospodinjila drugod!«

Andrej je bil tako premagal bolečino in skrb. Ka¬
kor da je že vsa zadeva urejena, je bil vesel, živahen:

40

»Kako lepi in pametni so naši ljudje! Kako hitro
se dajo pogovoriti. Sama dobrota jih je, niso samo¬
ljubno trmasti. Hvala Bogu, vseh mi niti pogovarjati
ni treba, ne dragonskega Hanžeja ne tete Polonice ne
Jožeta, ki je preprost po duhu, a močan, da bi skoraj
koroški Peter Klepec postati utegnil, če bi časi taki

bili...«

Nestrpno, kakor da je kdove koliko zamudil, ko
ima vendar toliko in tako važnega dela doma, se je
Andrej napotil s Holma, da bi čimprej začel s svojim
pomirljivim posredovanjem v domači družini.

Prišel je, prav ko je bil brat Hanžej pripeljal od
Bele grušča in peska! Popravljali so namreč hlev in
betonirali tla. Zdaj je bilo treba breme dvigniti z voza,
pa se je Hanžej kar vojaško ostro jezil, ko ni našel
nikjer orodja, da bi kamenje vrgel na tla. Brat Jože
je stal blizu. Ko je slišal, česa išče Hanžej, se je za¬
smejal in menil, da ni treba.

»Meniš, da bi z rameni privzdignil? Še zgenil ne
boš,« je dejal Hanžej in po vsem videzu in pameti
prav povedal.

»Bom pa,« je odgovoril Jože, stopil k vozu, pod¬
ložil pleča pod breme, se uprl, odmeknil voz, se uprl
v drugo in prekobalil pesek na drugo stran voza.

»Za skozi Bog, pretegneš se,« je vzkliknil Hanžej
vzhičeno in skrbljivo, obenem pa dodal nato kaj pri-
rodno: »Kaj žinjaš? Pa vrzi še kamenje.«

Jože se je zasmejal široko in zmajal z glavo:

»Ne! Vsak svoje!«

In kakor je že bil, se je obrnil proti hišnim vratom,
da bi šel. Pesem namreč, ki se je oglasila iz hiše, ga
je zmamila od dela. V hiši je pela teta Polona. Staro¬
davno, trudno in igrivo obenem je plala pobožna pesem
v rosno jutro. Andreju se je obudilo občutje, ki ga je
bil vajen pri pogrebih z zgodnjo jutranjo mašo. V šum
veselih ptic in sapic in setev pada togo duhovnikov
psalm: Usmili se me...  Teta Polona je pela:

»Stani dolta, štam dolta
na cesta leži,
na cesta lepa
k’ je Jezusova . ..«

✓

41

Iz hiše je stopila tedaj Andreju pred oči mlada,
srčno lepa deklica.

»Katri! Zajtrkovati sem pozabil danes,« je vzkliknil
Andrej, ne da bi bil določneje pogledal. Pa se je nato
zmedel. Deklica je bila Anči. Le obleko je imela iz
prav takega blaga kakor Katri...

*

»Andrej,« je vprašala teden dni pozneje Katri
brata, »ali letos ne pojdeš nič k žlahti v obiske?«

»Ne pojdem,« je odgovoril. »Saj vidiš, da je prav,
če sem doma.«

»O, prav je, prav,« je odvrnila sestra toplo, z mo¬
krim sijajem nekake hvaležnosti v očeh.

Ne da bi bila ustnice zgibala, je govorila in brat jo
je tudi tako umel, da se mu zahvaljuje, ki ume tako
modro ublaževati spor med očetom in bratom Jurijem,
tolažiti mater in vpostavljati ugled hiše pred sosedi
in na fari. Tako je videl brat sestrino misel in občutje.
Dobro mu je bilo videti jo, kako ga spoštuje in se
klanja ostrosti njegovega razuma in njegove razsod¬
nosti. Pa se mu je kar milo storilo in je občutil, da
mora sestri vrniti, ne samo vljudno; odkritosrčno po
prepričanju, da Katri zasluži.

»Kar niČ me ne glej,« je dejal. »Sam vem, koliko
sem dosegel. Toliko ne kot ti z eno samo veliko besedo,
z eno veliko, veliko žrtvijo.«

»Nič ne vem,« se je zmedla sestra.

»Kakor si naši materi povedala,« je pravil in po¬
strani izpraševal, »da naj še očetu in Juriju pove, naj
le Lucijo vzamejo za snaho v hišo. Naj ji pa tvoj delež
za doto dajo, da ne bo prazna prišla k nam. Mar ni
tako? Pa da je prav ta tvoja beseda in pamet očetu
srce omečila, Katri, in bi te najrajši zato objel in po¬
ljubil na ta tvoja usta, ki so bridka, še ko se smeješ,
in da me k žlahti ne boš podila, dokler ni prav vse
v redu, ki mi letos vrhu tega nobene žlahte treba ni,
ker je ta žlahta že sama v hišo prišla.«

»Anico misliš?« je oživela Katri. »Pa kako si z njo?
Ali ti je zoprna? Kakor da je ne vidiš. Saj je vendar
ljubka in tako tiha in skromna. Vsaj malo vljuden
bodi z njo.«

42

»Bom vljuden,« se je nasmehnil Andrej, a je sestra
videla, da se je prisiljeno. Nagajivo je dejala, ko je
kaj prirodno zaslutila pravi vzrok Andrejevega ne¬
vljudnega obnašanja nasproti sorodnici:

»Prav! Bom videla, kaj ji boš kupil za god!«

»Za god, kdaj pa?« je vprašal.

»V nedeljo teden vendar. Lej, pa je le prav, da
sem te opozorila.«

»Prav!« je dejal.

»Hvaležna ti bo in vesela,« je menila sestra. V očeh
se ji je vnemala hudomušnost. Andrej je čutil, da se
ga loteva zadrega, pa se je obrnil molče vstran.

Potem je minilo nekaj dni. Andrej je šel v Celovec,
da bi kupil darilo za Anico. Kupil je verižico z obeskom,
prav tako, kakor nekaj let prej sestri. »Če je bila Katri
zadovoljna, bo Anči tudi,« je verjel motno čuteč, da bi
mu bilo neskončno ljubo, ko bi moglo biti tako, da bi
Anči v vsem sličila njegovi sestri. Z drugačnimi občutki
dotlej še ni razmišljal o tej svoji slučajni žlahti...

Zvečer na praznik svetega Jakoba po sobotnem
delopustu so plašili Anico z »ufrehtom«. Potem so sedli
večerjat. Pet litrov domačega žitrajca je dal Hanžej
Anici za god. Vsi po vrsti so ji voščili in se zasedeli do
desetih v noč. Bili so v izbi, zakaj vreme je bilo slabo.
Nevihta za nevihto se je sipala od zapada. Šumelo je
v oblakih in višinah planinskih vrhov, tonečih do dna
skoraj v temotah in teži nebesnih voda. Podobno težko
se je bilo zgostilo ozračje tiste dni prej tudi nad člo¬
veškimi dušami. Avstrija je bila dognala, kakor so listi
poročali, da so res v Belem gradu pripravljali napad
na nadvojvodo Franca Ferdinanda. Glasovi o vojski
s Srbijo so šumeli glasneje kot kdaj koli prej. Čez noč
so bile te vesti resnica. Država je iskala zadoščenja,
poslala Srbiji ultimatum. Kaj to pomeni, je razložil
Andrej svojim ljudem, zakaj oče Raznožnik, ki se je
te dni večinoma mudil po ves dan na občini, doma ni
o svojih poslih in svojem znanju nič povedal. Tudi ta
večer ga še ob desetih ni bilo doma.

Nov, silnejši naval nebesne jeze je kipel od Bel jaka
navzdol po Podrav ju. Strašna bliskavica se je nesla čez
jezera, dolino, porečje, čezSojnico, čez loge in dobrave.
Vse bliže je bil šum vetrov in grmenje. In zdajci se je

43

razvezala jeza voda in vodenega ognja. Naliv je pljusknil
v okna. Sredi v šumenju vode in gromu se je zazdelo
Andreju, da sliši od zunaj nekoga peti. Celo glas pojočega
se mu je zdel znan. Andreja je streslo. Ali čuje spomin?
Zunaj, prav pod oknom je pelo kričavo, bolno izzivalno:

»Bratje, mi stojimo trdno kakor zidi grada,

črna zemlja naj pokrije njega, ki odpada!«

Andreju se je zazdelo, da je spoznal Užnikovo lice
pred oknom. Zopet ga je streslo v veri, da sliši spomin.

Trenutek pozneje pa je stal res Pavle Užnik v sobi,
moker kot miš, bled, upal in slab, a veder:

»Povabil si me,« je dejal Raznožniku, »lej pa
sem tu.«

Zdelo se je, da nikogar ne vidi mimo Andreja. Tudi
res ni videl, še ves slep iz teme in vode, ki mu je
curljala čez oči.

»Torej so te izpustili?« je vprašal veselo Raznožnik.

»Že vedo, čemu,« se je zasmejal Užnik hripavo.
Tedaj pa je zastrmel neskončno zadivljeno, iznenajeno.
Zagledal je Katri in se zravnal:

»Oprostite, ime mi je Pavel Užnik,« je dejal nato
plaho in negotovo, ne da bi obrnil pogled od dekleta.
Andrej je pogledal na sestro. Njeno lice se mu je
zazdelo prečudno tuje, a neznano lepo, dobro, izne¬
najeno in plaho zagledano prav tako kakor Užnikovo.

»Moja sestra. Seveda, nisi je še videl.« je dejal in
potegnil sošolca bliže k mizi.

»Za skozi Bog,« je tedaj zmogla prvo presenečenje
Katri in vstala naglo izza mize. »Kaj pa misliš vendar.
Andrej! Gospod je ves moker, daj, pelji ga. naj se
preobleče v tvojo obleko.«

Vdano, a nerodno se je poklonil Užnik. Andrej ga
je spremil iz sobe in mu dal, da se je preoblekel. Ko
se je zopet vračal z njim v sobo, je dejal:

»Ali si prej res pel, ali se mi je le zdelo? Ifej Slo¬
vani si tulil?«

»Sem!« je odgovoril Užnik.

»Nepreviden si.« je rekel Raznožnik. »pesem ven¬
dar izziva.«

»Naj!« je menil Užnik. »Pa če bi bil klical, ruska
puška naj ubije njega, ki odpada, nihče bi me ne bil
slišal. Govoril sem v grom in nebesa.«

44

»Strašno si nepreviden,« je zopet ponovil Raznožnik,
ki ga je zabolela drzkost zadnjih Užnikovih besedi.

»Kaj moreni zato, da so setve zrele,« je dejal resno
Užnik.

Vstopila sta v izbo. Zopet sta se spogledala Užnik
in Katri kakor predramljena iz dolgega sna, ali kakor
da sta se videla davno nekje in se nato pozabila, dokler
se nista v tej viharni noči nepričakovano zopet zagle¬
dala in spoznala ...

Užnik u so postregli, kolikor so bolje mogli. Pripo-
vedal je o svojih nezgodah, vedro, podsmehljivo, kako
so ravnali z njim, kako se je branil, ki si res ničesar
kaznivega očitati ni mogel, in jim končno dal pod nos,
naj ga pa sodijo. Njegovo Veličanstvo gospod cesar da
bo imel enega vojaka manj. Kljub taki vedrini, ki je
čudno neskladno pela v vihar, ki se je sproščal zunaj,
je ležala ves čas na njegovem licu težka bolečina .. .

Tako so se poslovili, da bi legli. Tedaj je vprašal
Andrej sošolca odločno in preverjeno:

»Naš oče so še vedno na občini. Povej, kaj se godi!
Ali se je Srbija vdala?«

»Nič ne vem!« je odvrnil mirno Užnik.

Ob štirih zjutraj, ko je začel dan siliti skozi na¬
live in je videl Užnik, da Andrej že bedi, ga je vprašal,
ali ne bo več spal. Da ne bo, je odvrnil Raznožnik.
Tedaj je dejal Užnik:

»Tako! Ob spanje te nisem hotel pripraviti. Zdaj
pa lahko povem. Vojska je!«

5. God svete Ane.

Farni zvon, ki je vabil za osmo pobinkoštno nedeljo
na praznik svete Ane k zgodnji maši, se je trudno boril
s svojim klicem proti šumu in hromotu razjarjenih
nebesnih sil. Usihal je v divjem vršanju in sunkovitem
zagonu vetrov, ki so se vrtinčili nad Podjuno, zama¬
hovali pobesnelo zdaj v jug, zdaj na zapad, a se tre¬
nutek pozneje v plahutajočih nalivih nesli zopet v
sever in se odbijali na vzhod čez Dobrave ob traberški
cesti. Povodenj, ki je bila široko zalila polja, travnike
in gmajne, je vstajala grozotno vidna v medli dan, ki
je mrlel visoko nad težkimi oblaki. To gibko zračno

45

slapov je je ležalo strašno nizko v gozdove in cerkvene
stolpe, se gnetlo pod pritiskom zmagujočih severnih
sap ob boku planinskih višin v Ojstrcu in Peci in se
sesipalo v krčevitih nalivih v dolinske jarke in v bre¬
žine, da so bruhali od vseh rebri hudourniki v ravan,
trgali gorski svet in ga naplavljali v polju. Nenadoma
pa se je določno posvetilo, nevihte so se unašale, sever
je zmagoval, od bel jaške in celovške strani je velo
hladno kakor jeseni. Ljudje, ki so k maši bredli skozi
mlakuže in dež, čez uro so se vračali v suhem preko
odtekajočih se voda. Jasnine in solnčna luč so se trgale
skozi meglo, ki je vstala v rezkem vzdušju iz napojenih
tal, in jih skoraj lovile na potu domov proti Goselni
vesi in Lovankam. Sproščeno, čisto kakor za veliko
blagovest so se oglasili tedaj zvonovi. Padli pa so mimo
duš in mimo stoterega godovnega veselja svete Ane.
Z blagovestjo iz cerkve po Pavlovem pismu do Rim¬
ljanov, da je smrt plačilo mesenemu življenju, so nesli
ljudje s seboj strašno potrdilo tega apostolskega opo¬
mina, veliko novico, da kliče cesar na Dunaju svojo
vojsko pod orožje ...

• » A A

Raznožnikova Katri se je prebudila iz kratkih,
težkih sanj: mlad človek, ki mu v sanjah ni vedela
imena, a ga vendar poznala, kakor da je od mladih let
rastla z njim, človek z licem in kretnjo mahedravo
razburjenega Pavleta Užnika je stal pred njenim
oknom, jo zaklinjal, naj mu odpre, trpel v noči, mrazu
in strahu in se obenem rogal čudno nedoumno in
bridko, pa zopet trkal, prosil in klical pritajeno...
Katri se je pokrižala, zašepetala iz svoje navade hitro
molitev in se domislila, kako je ponoči kaj dolgo čula,
slišala očeta, ki je prišel z občine že kaj pozno proti
trem in govoril nato pritajeno z materjo, dolgo, togo.
kakor mu dotlej hči glasu ni poznala.

Do tistih mal se je deklica prebujala vonjivo čista,
jasna, krepka in krhko spočita kakor rože in rezeda
na malem vrtu za hišo. Vstajala je v sladkosti malen¬
kostnega domačega hišnega reda. pomilovaje s priza¬
nesljivo sestrsko dobrohotnostjo pozaspanost svojih
bratov, Jurija. Tlanžeja in Andreja, ki so vsaj enkrat
na teden, ob nedeljskih jutrih radi poležali. To jutro

46

Katri ni vstala spočita. Mrko vrejne je dušilo jedro
zarjo mladega dne, vrhu tega pa ji je ležalo iz sanj
kakor nekaka nečedna in težka usedlina na duši. »To
je zato, ker sem pila sinoči vino in legla pozno,« se je
hotela preveriti o svoji duševni in telesni togobnosti,
ne da bi se mogla. Tiho je vstala in se umivala. Ko
se je nato opravljala praznično, je videla sorodnico
Anči, kako spi pokojno. Sprva jo je obšla zlorada
želja, da bi še družico zbudila v to neprijetno, ne-
prirodno jutro. »Ne!« se je premagala iz nečesa boljega
v sebi, »naj spi, otrok. Goduje!« In z vso razbolelo dušo
se je vdala karanju same sebe. Odkod le se jemlje
včasih vanjo ta nestrpnost, da je vsa nataknjena,
zlostna? Da ji je kar žal vse tiste ljubezni, ki jo je
kdajkoli pokazala domačim! V spomin se ji je tedaj
obudila slika rajnega bratca, ki je bil zadnji umrl.
Do solz je zabolelo deklico, ko je zdajci imela živo
pred duhom žalostno smrt malega mučenca, ki je tri
dni umiral, vpil v strašnih mukah in grozah in potem
preminil tiho proti jutru. Katri se je videla, kako je
tedaj trpela vso noč, ko je otrok vpil in jo budil. »Naj
že umre, če je tak, samo tih naj bo,« je tedaj občutila
in se še vedno mogla le s solzami bridkega kesanja
spominjati tiste svoje otroške sitnosti. Spomnivši se to
pot te svoje prve nepotrpežljivosti, je bila v trenutku
vsa dobra, mirna. »Ne, nočem biti sebična,« je obujala
dobroto v sebi; »saj nisem mirna, saj nisem srečna, če
na svoje ne mislim, na brate, edina sestra, ki jo imajo,
na očeta in mater, njiju edina hči. O, moram jim biti
dobra, da mi je dobro, potrpeti z njimi, prenašati jih
in prevzeti nase, kar je najbolj težkega v hiši.« Tako
je čuvstvovala in so ji bili pred duhom vsi Raznožniki.
ne taki, kakršne jih je imela čez dan, temveč odeti v
žalostno nedorastlost tistega mrtvega bratca njenega,
slabotni, tolažbe in strežbe potrebni ... Pa ko je ostreje
pogledala sama vase, lej, se ji je zdelo, da vendar ljubi
le nekaj, kar je v njej sami, ne v bratih, očetu, materi in
teti. Lik ljubezni njene, ki se ji je posvečevala, ni bilo
oblič je Raznožnikovih. Komaj nekaj ur prej ga je bila
spoznala in v sanjah jo je klical. Katrina nedolžna duša
je vse to jutro, nevede, kaj se godi z njo, prisluškovala
temu klicanju iz noči, izza okna v mrazu in viharju. Ko

47

se je zdajci tega zavedela jasno, jo je bilo pred samo
seboj sram. Okrenila se je rezko za svojim poslom, za
svojim jutranjim delom, da bi v hiši ogenj podnetila, za¬
jela vode in zbudila brata Jožeta, naj opravi živino ...

l iho je šla v spodnjo hišo in stopila v izbo. Ostrmela
je. V izbi sta stala že opravljena brat Andrej in njegov
prijatelj Pavel.

»Dobro jutro, Katri,« je pozdravil brat, »prav, da
si zgodnja. Pavle pravi, da mora takoj domov. Daj,
požuri se, da dobi vsaj malo gorkega, preden gre.«

»Pa kam se mu tako mudi?« je vprašala Katri živo.

Pavel Užnik ji je stopil naproti:

»Ni radi gorkega,« je dejal, »vajen sem biti tešč.
Iti pa res moram takoj. Vam bo brat povedal, čemu.
Da moj sinočnji prihod v viharju ni bil navaden izlet,
si lahko mislite.«

Andrej je prikimal. Užnik je stegnil roko in dejal,
da bi se kar poslovil: »Pogovorimo se drugič kaj več!
Zdaj lepa hvala za vse.«

»Kar tešč ne greste,« je odvrnila deklica, se okre¬
nila k omari in vzela iz nje steklenico žganja.

»To pa rad,« je dejal vedro Užnik, »greje in še
cigareto si bom mogel prižgati, da me prvi dim dušil
ne bo, ker še nisem tobaka vajen.«

Pil je in pustil, da mu je večkrat nalila. Zunaj se
je medtem medlo danilo. Katri je še vedno čudno pre¬
senečeno gledala zdaj brala zdaj Užnika. »V viharju
se je vzel, v viharju gre,« je mislila o Pavletu, »in da
ni hodil za zabavo, je sam povedal. Kaj naj si mislim
o njem? Da je Andreja posetil, ker je morda nujno
denarja potreboval? Zdaj je dobil, pa gre kar ne¬
vljudno, da mu človek za dne še v obraz ne vidi.« —

Četrt ure pozneje je Užnik šel. Tedaj je povedal
Andrej sestri, da je moral Užnik zares nujno domov.
Preganjajo da ga radi njegove odločno poudarjene
narodnostne prepričanosti, pa da bi mu utegnili knjige
doma pri materi preiskati, ki iščejo vedno novih za¬
rotnikov. Hiti zato, da ga biriči ne prebite.

Katri se je medlo nasmehnila:

»Ali do danes zjutraj ni mislil na to?« je vprašala.

»Mislil je, pa ni dozdaj utegnil. Šele včeraj proti
večeru so ga izpustili.«

48

»Pa ne, da bi prvo tebe svaril? Kaj pa imaš ti ne¬
varnega med knjigami?«

»Če drugega ne, roman, ki si ga brala,« je dejal
tedaj brat, »roman iz Bosne.«

»G ospodin Franjo?«  se je začudila in nato
nasmejala. »Tega ne bojo lovili. Saj so prej dovolili,
da se tiska in bere.«

»Prej,« je pritrdil brat. »Bog vedi, kaj so prej vse
dovolili, kar bodo odslej z ognjem in mečem preganjali.«

»Ne razumem te,« je odvrnila Katri.

Brat je molče stegnil roko po ovoju nekakih velikih
listov, ki so ležali na mizi.

»To je oče prinesel s seboj ponoči,« je dejal. »Ti,
Katri, seveda še nič ne veš, kaj se je nocoj zgodilo.
Tu beri, pa boš razumela, čemu se Pavletu mudi.«

Razgrnil je liste in je brala o mobilizaciji.

S široko odprtimi očmi je zastrmela bratu v obraz.

»Umeš?« je vprašal.

»Urnem,« je odgovorila. »Pavle je moder in dober.
Preganjali bodo Gospodina Franja.«

Andrej se je začudil, kako more govoriti o Pavlu
in knjigi iz Slovenske Matice, ko je vendar brala, da
ji je cesar kar obenem dva brata poklical pod orožje.
Pa se mu je takoj posvitalo, kako neki ji je pri srcu
in v mislih. Prizanesljivo je dejal:

»Prav, da si rekla. Tudi sam sem hvaležen Pavletu.
Bog naj mu povrne in ga obvaruje hudega. Ampak,
tu smo še mi, tu so naši, Hanžej, Jurij . .. Na Jurija,
Katri, pomisli, z Lucijo, očetovo nejevoljo in zdaj še
s tem. Kaj bo, kaj bo iz tega!«

Katri se je krčevito zresnila. Zopet je videla, kako
je prejšnji večer nekaj zaživelo v njej pa ji ne da več
popolnoma verno in vdano služiti le njenim lastnim
l judem, kako grejo njene misli za nekom drugim, tu jim.
Bratova beseda ji je zbudila znova ta lastni očitek
tega njenega jutra nekaj časa prej. Plaho je strmela
nekaj trenutij. Potem se je vrgla bratu v naročje in
zajokala izgubljeno, tiho, kakor velika grešnica ...

»Grem k maši,« je dejal tedaj Andrej. »Če Jurij
pa Hanžej še spita, ne budi ju. Morda še ne vesta, kaj
se je zgodilo.«

* * *

49

»Mojstri! Poglej, Andrej, kako znajo zdaj lepo po
slovensko,« je bil dejal Užnik Raznožniku prej, ko sta
bila vstala in našla na mizi pozivnice k orožju. Teh
besed se je spomnil Andrej, ko se je boril skozi nalive
roti cerkvi. Pa mu je bilo, kakor da se je jad in gnev,
i je dušil Užnika tiste tedne prej, prelil zdaj iz
Pavlove v njegovo dušo. Po sili se mu je obujalo
odvratno, uporno, sovražno: »Tako je torej! Zdaj vem,
kam je pes šapo molil. Pet, deset let preganjanja,
krivice in tlake! Zaslepljeno Bosance, ki ima pač od
Turkov še tako v krvi, plane, strelja, ubija, se brani,
kakor pač ugrizne žival, če ji miru ne daš in si drugače
pomagati ne ve. Halo! Zdaj pa je tukaj vik in krik in
vojska, vislice in birič: zadoščenja hočemo, kri za kri!«

Nekaj bolj mirno je mislil Andrej nato. Ko pa je
prešel mimo orožniške postaje, je spet trpel: »Stara
politika. Močnejši bije slabotnega. Tako je pestil in bil
graščak mojega deda. Pestil in bil, dokler ni tlačan
za vile zgrabil in sekiro. Moj ded, naš kmet, ki ga ni
več, kronani Matija Gubec, kmetiški kralj Matjaž!
Jaz in moji smo otroci, babe in slabiči. Pestili so nas
in zaradi enega, ki je edini valptu v obraz skočil, v
smrt pojdemo pohlevno. Hudičeva štorija ta zgodovina
mojega rodu in mene samega ...«

Nekaj se je hotelo sprostiti v Andreju, hotel je
verjeti, da bi moglo biti tako in da ne more biti. Bil je
vštric domače dvojezične šole in je občutil:

»Naj kličejo pod vojake po nemško ali po naše,
prišli da ne bi! Nihče naj se ne bi oglasil, pa naj se
cesar vojskuje potem, če se more.«

In še si je dajal veselja, ko je šel mimo vrste
samih slovenskih hiš:

»Srbija! Saj je igrača z njo. V treh dneh jo zlo¬
mimo. Mislite? Mar bo ruski car roke križem držal?
Ne bo jih, ne bo jih. Ne bo lahka zmaga!«

Popolnoma se je sprostilo v njem pred krčmo, ki
je bila nemška:

»Dva brata mi bosta med njimi, ki pojdejo. Dve
tretjini vse vojske ste slovanski, ste mi bratski. Naj bo!
Naj umro, če mora biti. A zmagala bo pravica . . .«

Stal je pred cerkvijo. Celo cerkev mu je bila od¬
vratna. Zapeljivec ga je lovil za žalost, ki je kipela

4 Več. 83.

50

v njem. »Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!«
je bridko mislil. »Vojske, ki je nismo hoteli! Dal jo
je ... Ali ne pojdeš, Andrej, za pametjo Užnikovo, ki
na Koroškem moliti več ne mara in ne zna?«

»Ne pojdem za Pavletom,« se je premagal dijak.
»Bog ne, Bog ni ne Avstrijec ne Nemec. Pojdem za
dobrim, da bi mi vsaj domače vsega hudega ob¬
varoval ...«

6. Slovo.

Andrej je bil stopil na cesto pred hišo in čakal
na brata Jurija, ki je jemal še zadnje slovo v hiši,
od očeta. Mudilo se je že in Hanžej, ki ni bil ves dan
pokazal nič posebnega vznejemirjenja radi svojega
vojaškega vpoklica, se je bil odpeljal že skoraj pred
pol ure s prtljago, sestro, Jožetom in Anico na postajo.

Andrej je bil nestrpen. Do bolečine se je bilo
razrastlo to neugodje v njem od poldne do zdaj. Če
bi bil moral sam na pot, ne bi bil tako nepočakaven.
Kar otročje nemirno se je bal, da bo Jurij vlak zamudil.
Poslušal je v smer proti Goselni vesi, ali se že ne bliža
vlak, potem je pa kar s ceste stopil v trate, da bi videl
mimo sadnega drevja, ali se že ne kadi sem gori čez njive.

Lep poletni popoldan se je nagibal v večer, solnce
je ležalo nizko v doline pod Dobračem. Spočite, trpko
namočene so ležale njive in trate ob cesti. V daljavi
nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito
srebro. Čiste, z medlim snegom zalite so rasi le najvišje
čeri v Ojstrcu in na Peci. Vsa zemlja je bila svečano
tiha in le s cest in od selišč so se jemali klici človeške
želje, otročji glasovi, pijani vrisk napol odrastlih fan¬
tinov, ki so z brati vojaki pili odhodnjo, ropot voza,
žalosten, v samoto posejan lajež psa na verigi, sanja
pesmi, ki je bila preslabotna, da bi zrastla svella v
polje in luč.

»Poletje! Šele v svoj polni cvet gre,« je za nekaj
trenu ti j pozabil Andrej svoje nestrpnosti, »pa je danes
tak dan, da se sto in sto človeških pomladi vozi jeseni
naproti, zimi, smrti in grobovom.«

Nizko izza Goselne vesi se je obujal glas ropota¬
jočih železnih koles. Andrej se je zavedel v svoj po¬
ložaj, v neugodje nestrpnega čakanja:

51


»Zdaj bo pa res zamudil!«

Tisti trenutek mu je Jurij položil roko na rame
in dejal:

»Pojdiva!«

»Pojdiva! Vlak že prihaja,« je pritrdil Andrej in
se ozrl na domači prag. Pa je videl, da v domačih
vratih ni nikogar. Pač pa je bilo slišati iz hiše jok
in glasno molitev. Jokala je mati, molila je teta Polona.
Andreju ni dalo, da bi stopil za Jurijem, moral je še
skočiti pred domača vrata.

»Zbogom,« je zaklical v vežo, »z Jurijem -zdaj
greva.«

»Z Bogom hodila, z Marijo Devico se vrnila,« mu
je odgovorilo iz hiše. Teta Polona je bila tako vajena.

Andrej se je utrgal v naglo stopnjo za Jurijem in
ga kmalu dotekel. Nekaj se je zasopel, nekaj mu je

E  a čudna bridkost dušila glas v grlu; nič ni bil opazil,
ako neki je prej Jurij vzel od očeta slovo. To je
videl, da oče ni stopil na prag, da bi za Jurijem še
enkrat pogledal. Da mati ni, je umel. Žalost od jutra
do večera in te ure jo je bila zlomila ...

»Kako neki sta se poslovila?« je šumelo Andreju
zato v umu in misli in se ni dalo razvezati v vprašanje.
Postrani je pogledal bratu v obličje in je videl, da ni
ne nemiren ne žalosten, le nekam čudno starejši. Kar
mogel ni misliti, da mu je človek s tem licem brat,
deset let starejši, a vendar le brat. Pa je tedaj Jurij
spregovoril:

»Kako lep večer bo nocoj.« je dejal čudno mehko
kakor iz kranjske pesmi, ki jo je Andrej čul nekoč peti.

»Llep,« je skoraj jecljaje potrdil Andrej. Potem
pa se je šiloma zbral in vprašal:

»Jurij, ali sta z očetom vse uredila? Saj ne odhajaš
sprt?«

»Grem, kakor morem,« je odvrnil Jurij. »Veš. da
ni lahko.«

»Ne razumeš! Mislil sem zaradi — Lucije,« je sku¬
šal dopovedati Andrej. Jurij je samo molče zgibal
z rameni.

»Jurij,« se je tedaj Andreju sprostilo od srca in
iz grla, »saj nočem biti nadležen in se vtikati v tvoje
zadeve. Samo to sem ti moral povedati, da nikar ne
4 *

52

misli, da smo zoprni, če so oče. Nihče drugi v hiši ti
nič ne očita in bi ti radi pomagali. Lej, s Katri sva se
prej vse lepo pomenila, kako bova zate govorila pri
očetu in materi, pa se tudi za tisto dekle zavzela, če
bo kaj treba, in naj te le nič ne skrbi, Katri ni več
otročja. Pa saj treba ne bo. Dolgo pač ne boš zdoma,
in če koga, tebe bodo odpustili. Mar niso naš oče
župan?«

»Bo, kar bo,« je dejal z medlim nasmehom Jurij.
Stal je z Andrejem pred krčmo blizu postaje in je
rekel:

»Stopi naprej, pridem takoj za teboj.«

Andrej je ugenil, čemu neki hoče brat stopiti v
gostilno. »Z Lucijo sta se zmenila tu notri za zadnje
slovo,« si je dejal. »Nesrečno dekle! Na postajo priti
jo je naših sram.«

Šel je žalosten dalje in našel Hanžeja s sestro in
sorodnico. Pa ni utegnil muditi se kaj več z njima.
Bilo je znancev na postaji, ki so tudi odhajali in jim
je bilo treba vsaj vljudno in v naglici seči v roko.

Deset minut pozneje je ropotal vlak v postajo. Iz
vozov, ki so bili polni, je bilo slišati vriskanje, vikanje,
harmoniko in petje. Za trenutek je harmonika utihnila,
kriki mladih vpoklicancev so molčali. Le iz voza, kjer
so peli, je govorilo žalostno in trudno:

»Gor čez jezero, gor čez gmajnico,
kjer je dragi dom z mojo zibelko . . .«

V vozovih so bili vojaki od Železne Kaple, Rekarje
vesi, od Obirskega in od Kort, od Globasnice in Žitare
vesi pa s sel vzdolž Pece s Slovenjega prav doli do
Bistrice in nad Mežo.

V domačinih na čakališču pred vlakom je začelo
vrveti. Ljudje so vstopali. Znanci so se srečavali in
pozdravljali, mladi fantje, ki so bili leto, dve, tri leta

gospodarit, samci in

i ...

o skušal že ves tisti
dan biti svojima bratoma uslužen, je prenašal njiju
kovčege kakor igrače. Trpko je potisnil blago v voz
in odstopil. Tedaj ga je nahrulil pijan trščan iz Kaple.

prej odslužili in se vrnili domov
že oženjeni, zdravi, krepki, pražnj
Joža, ki je s čudno slovesnosti

»Hudič! Meniš, boš le blago vozil? Vstopi! Ali tebe
ne kličejo?«

Jože se je nasmehnil bebasto in zmajal odločno
z glavo.

»Tepec ima srečo,« je dejal človek iz Kaple, pa ga
je tedaj Hanžej sunil pod rebra, naj molči.

»Tepec je, pa je moj brat. Ne psuj ga!«-

Iskal je nato, kam bi spravil svoj in Jurijev kov-
čeg. Zunaj je Jurij jemal slovo od sestre, brata in
sorodnice Anči. Deklici ste se trudoma nasmihali med
solzami. Zdaj zdaj so se Katri stisnile ustnice. Andrej
je mislil, da bo briznila v glasen plač. Jurij je naročal
glede domačega dela, pa je govoril zelo razmišljeno.
Oči so mu uhajale nekam čez ljudi na cesto za postajo.
Sestra Katri je opazila. »Čakaj,« je vzkliknila in stekla
na cesto. Trenutek pozneje je vlekla za roko Lucijo
k Juriju.

»Kaj zato! Slovo vzemita! V roko si sezita še
enkrat,« je klicala čudno vznejemirjena, razburjena.
Mirno je podal Jurij Kustrovi roko in se obrnil v voz.

»Zdaj pa moram za Hanžejem pogledati,« je dejal.
Andrej je ugibal, ali ga ni morda sram. Ozrl se je na
sestro. Hudo je bila zardela. Lucija se je bila skromno
nekam umaknila in potajila.

Šumi na postaji so se vzburili kakor plima ob če¬
reh. Sprevodniki so piskali, podili ljudi v vlak. za¬
pirali vrata. Stroj je brnel napeto, dahnil in zasopel,
vrgel močno kepo pare in se zgenil. Ogluši j ivi klici
in vriski so udarili iz vozov, ki so se zazibali kot
čudno strašni in mrki čolni svetli zarji naproti. Kita
strahotnih rakev se je previla v to zlato luč, ki je
rastla vse lepši, vse bolj zrela. V hrumotu kolesja se je
gubila blodna harmonika in žalostna pesem ...

Molče se je vračal Andrej s sestro in sorodnico.
Jože se je bil svojeglavo izgubil po svojih poteh.
Andreju je bilo, kakor da mu je spadlo z duše, kar
ga je dražilo in tlačilo ves dan. Ko je pogledal po
svojima sopotnicama, se mu je oglasilo zopet v občutje
tisto neznano sladko, ki je zadnje dni vse žive je rastlo
v njem in se le zdaj na zdaj ob mislih na domače ljudi
utrgalo bridko. Hodil je sredi med sestro in Anči.
Katri je bila bridko stisnila ustnice. Anči je vidno še

54

vedno ihtela nekam na znotraj. Sočutno je vzkliknil
tedaj Andrej:

»Kaj boš jokala, Anči! Mobilizacija vendar še
nobena vojska ni. Seveda, če bi le s Srbi opraviti imeli!
Pa so Rusi od zadaj in Rusov se vse boji.«

Tako je rekel in se zavedel, da ne govori po
resnici in da tudi od srca ne govori, ki vojsko želi,
vojsko z Rusi, da bi tisti ponižani bili in osramočeni,
ki so jo imeti hoteli. Tega se je zavedel. Ni pa mislil,
ali ne bi utegnil kdo njegovih besed umeti drugače.
Kar začudil se je zato, da je Katri plaho pogledala,
vzkliknila nemirno in se skrbno ogledala:

»Kaj pa govoriš?«

»Anico sem hotel potolažiti,« je povedal in se Čudil,
čemu se dekle še vedno nemirno ozira. Molče so šli
dalje, hiteli nagonsko, da bi hodili sami.

Tedaj je rekla Katri čudno trpko in skoraj po¬
smehljivo:

»Ti in tvoj Pavel pač! Previdna sta pa res! Na ves
glas prej vpiješ nekaj o Rusih. Mar nisi videl, kako
se je nekdo, kakor da ga je prizadelo, ustavil, te po¬
gledal in čakal, kaj boš neki še dejal?«

»Nič nisem videl,« je odgovoril brat. »Ali ga po¬
znaš? Je li nevaren?«

Katri ni odgovorila. Kakor da ni čula, kaj hoče
brat vedeti. Andrej jo je presenečeno gledal, ko se je
zdajci kakor od studa ali mrzlice stresla in zaklicala
hripavo:

»Hitimo, saj se že mrači!«

Res se je mračilo in zarja na zapadli je gorela
kakor kri. Vlak z odpoklicanci od podjunske, kapelske
in jezerske strani je bil medtem v Sinči vesi predrožil
v drugo smer, naravnost v zarjo in kri. Hropel je slišno
sem doli čez polja in tiho somračje večerne meglice,
ki je vstajala. Iz sap, ki so hladno vele od severa in
od Tinj, je zdaj pa zdaj hotela šumeti še celo harmo¬
nika in pesem, gasnoča pesem prve velike žalosti pred
ranami in smrtjo, pesem velikega domotožja:

»Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom,
zdaj ni več moj ljubi, dragi dom ...« -

Žalostno in samotno dekle, Kustrova Lucija, ki je
daleč za Raznožnikovimi potoglavila zgubljeno proti
domu, je venomer zopet glavo obračala v smer za
zarjo kot kri in za ugašajočo pesmijo ...

Tih, tog, le sam vase mrmraje se je lovil le nekaj
korakov za njo bebasti Jože. Nekaj pijače je bil vrgel
na poti v gostilni vase. Ni smel piti, takoj se ga je
prijemalo. Tako je šel za deklico, ki se je zdajci plaho
ozrla. Tedaj je Jože spregovoril, kakor da ni bebast:

»Kaj boš jokala, Lucija! Kar meni ga povej, ki ti
miru ne da. Boš potem videla! Ali zdaj veš?«

Ni vedel sicer, kako in kaj je z njo, a slutil je
s svojo otroško pametjo, da je pomoči potrebna. Sto¬
krat pri enem in istem delu sta se bila srečala, iz ene
sklede sta jedla. Kakor Katri ali brat Hanžej mu je

bila...

»Ali zdaj veš?« je ponovil in je potrdila medlo,
da ve...

Iz sap od severa, iz zarje kot kri je šumelo tiho,
vedno tiše:

»Zdaj ni več moj dragi, ljubi dom . ..«

?.  »Ta vojska ni pravična!«

V torek, dne 28 . julija, je napovedala Avstrija Srbiji
vojsko in s tem prevarila še zadnjo preprosto slovensko
dušo, ki je do tedaj verjela in upala, da se stari in
miroljubni cesar na Dunaju ne bo dal pregovoriti
svojim bojaželjnim ministrom in generalom. Stari
gospod v resnici vojske ni hotel, a so ga preslepili
z lažjo,  da so Srbi že začeli streljati na njegove
vojake. To so tedaj vedeli tisti, ki so želeli in hoteli
vojsko, mešetarji hudičeve volje, seme, ki mu poštena
človeška postava ne kazni ne sodbe ne pozna in ki to
kazen in sodbo za take grehe, vpijoče do neba, prepušča
naj višji Pravici, Bogu in sodnemu dnevu. Hudo je
seveda, ko bereš po letih in letih, kako so naši naj lepši,
svetniško plemeniti naši ljudje, verno se zanašajoči na
cesarjevo pismo, verjeli, oznanjali sočutno in usmiljeno
in vdano v božjo voljo, da je vojska pravična.
Tolažilno je le, da je najbolj plemenitih najvišji do
zadnjega ostal moder in vse rotil pri božji ljubezni.

36

naj ne prelivajo krvi, rotil do zadnjega, vse svoje
storil in nato zamolknil, zadnji knez božjega miru
takrat na svetu — papež Pij X....

Da avstrijska bojna napoved ni pravična, so vedeli
drugod po svetu, v Rusiji, na Francoskem in Angleškem.
Vesti o mobilizacijah in bojnih oklicih teh sil v Evropi
so mogle seveda tudi avstrijskim državljanom povedati,
da se narodi drugod ne vzdigujejo proti monarhiji in
njenemu zavezniku Nemčiji brez vzroka in da menda
morejo bolj tehtno in bolj pravično povedati, čemu
vstajajo pod orožje, kakor pa je to povedal in podpisal
preslepljeni in togobno stari Habsburžan v Ischlu ...

V petek, dne 31. julija, je izšel drugi cesarski poklic
pod vojsko. Zval je vse do dvainštiridesetega leta, pri¬
letne samce, gospodarje, zakonske očete, vse nekdanje
vojaštvo in — črno vojsko.

* * *

Deveto nedeljo po binkoštih, dne 2. avgusta, so šli
Andrej Raznožnik, sestra Katri in Anči v Celovec. Po
znancih je bil Jurij od tam sporočil, da bi se mogli
videti še enkrat. Hanžej je bil odšel kot konjik drugam.
Prav za ta dan so klicali tudi očeta Raznožnika z doma
v Velikovec na glavarstvo.

Celovec je bil veliko vojaško taborišče. Nerodni,
neznatni in skromno boječi so se Raznožnikovi skoraj
ves dan lovili po mestu, kje bi našli Jurija. Ko so se
končno vendar sešli, je šlo vsem trem na jok. Kratkih
pet dni je bilo strahotno spremenilo močnega in krep¬
kega fanta. Lica so mu bila upala, oči se poglobile. Bil
je za leta starejši v preobleki in neobrit. Tudi duševno
je bil drugačen. Andrej je videl, kako odhaja brez
upanja, da se kdaj vrne. Ni mogel razumeti te čudne
togobe svojega močnega brata, ki se je zdajci poloiila
še njega, da je moral posili verjeti, da se ne bosta
videla nič več. Pa se mu je tedaj posvitalo še v drugo
smer: Jurij je bil z medlim nasmehom trudnega veselja
na ustnicah pozdravil njega samega, sestro in Zupan¬
čevo. Pa se je zdelo, da je z bridkostjo iskal še nekoga
drugega. Ali Lucijo? se je tedaj vprašal Andrej sam
pri sebi in mu je postalo jasno šele, ko so se bili po¬
slovili, da je Jurij menda pričakoval očeta. To pre-

57

pozno spoznanje je obudilo Andreju neskončno sočutje
z bratom. Spomnil se je, kako bi bil mogel Juriju vsaj
nekoliko potolažiti razbolelo srce, če bi mu bil povedal,
da oče ni mogel priti. Tako pa so se poslovili, ne da bi
bili očeta sploh kaj omenili. . . Tihi in trudni so iskali
nazaj na postajo, ki je najbolj glasno pričala, da so
se nehali stari časi in se začenja povsod drugačen red.
Vlaki so vozili neredno, nihče ni prav vedel, s koliko
zamudo.

Andrej je vedel deklici v restavracijo. Videč, da
ste deklici žalostni, je vzkliknil bridko:

»Pijte no! Na žalost tekne še bolj!«

Izlil je pijačo vase in se mu je trenutno začelo
sproščati okrog srca, pa se je bolno živo razvnel v pri¬
povedovanje o vojaških silah monarhije in o novem
načinu bojevanja. Nove vojske, je dejal, so strašne,
pa zato krajše. V nekaj tednih že se bo odločilo. Videl
je, kako je Anči verno šla za njegovo besedo, sestra
Katri je strmela prazno s stisnjenimi ustnami čez mize
ven na hodnik. V tem trenutku je zaječala, planila
kvišku in vzkliknila. Vrata v restavracijo so se odprla.
V spremstvu dveh orožnikov, zvezan kakor morilci,
je stopil s hodnika — katoliški duhovnik, razoglav,
siv, z dolgo in trpko prasko čez levo lice, ki je krva¬
velo. Bil je bled ko smrt. Očividno ga je bila prijela
slabost, pa sta ga orožnika pehnila v restavracijo, da
si opomore.

Katri je planila k čudnemu jetniku. Cula je, kako
je vprašal osupli natakar orožnika, s čim naj streže.

»Malo vode, saj plačam,« je tedaj spregovoril du¬
hovnik in omahoval. Za trenutek se je sesedel na stol
in zopet onesvestil. Katri je držala vodo. mu nesla
pijačo na ustnice in zaplakala.

»Pa tega poznam,« je spregovoril tedaj nekdo po
nemško ob njej. »Slovenski fajmošter je iz Roža. Kaj
pa je zagrešil?«

»Ein TTochverrater wahrscheinlich — najbrže vele¬
izdajalec kakor vsi taki,« je povedal še drugi grdo,
hudobno in posmehljivo.

Mrko sta molčala orožnika. Katri se je ozrla po
njima kakor za pomoč, se nato krčevito okrenila in
vzkliknila:

58

»To ni res! Duhovnik božji noben izdajalec ni,
nobene vojske ni kriv!«

Duhovnik se je bil ta trenutek zopet osvestil. Ko
je videl mlado ženo, ki mu streže in ga brani, se je
medlo nasmehnil in dejal zmedeno, dobro, nerodno:

»Ljubi Bog naj povrne!«

Dekle pa je osupnilo, se zastidila in ozrla po bratu
in družici. Pa se je zopet našla, segla naglo k sebi.
pomočila svojo ruto v vodo, ki jo je bil še enkrat pri¬
nesel natakar, in obrisala duhovniku kri raz ranjeno
lice.

»Veronika! Bog je videl,« je vzkliknil tedaj pre¬
čudno prepričano duhovnik. Solze so ga oblile. A bil
je krepkejši in se je obrnil k orožnikoma:

»Gospod, spet sem nared. Storita svojo dolžnost!«

Orožnika sta ga odvedla ...

Vzhičeno do skrajnosti sta spremila Katri brat in
Anči iz restavracije v vlak. Pol ure pozneje so se od¬
peljali ...

Veronika — Katri! Najhujše ji je bil Bog le prikril
tisti dan. Uro pozneje bi bila mogla opazovati podoben
prizor, ko sta dva druga orožnika sunila iz železni¬
škega voza še huje udarjenega in bolnega človeka,
ki nobene Veronike ni srečal, le Pavlo Uschniggovo,
zlostno z železniške blagajne, da mu je v obličje
pljunila — negodnemu dijaku-vojaku Pavletu IJžniku!

Vlak je zavozil iz mesta proti Podjuni. Tedaj je
poklical Andrej sestro in Anči:

»Glejte!«

Dekleti ste se ozrli za njegovim znamenjem. Doljre.
trudne in pod težkimi telečnjaki kolebajoče vrste vo¬
jaštva so šle mimo po cesti v mesto.

Vojaki so prešli. V prazno strme in ustnice še bolj
trpko stisnivši se je zagledala Katri sama vase izgub¬
ljena v neki svoj novi jad. Anči, ki ji je bila nasproti,
je vprašala plaho:

»Katri, kaj pa je? Kaj misliš?«

»Vem,« je odvrnila bridko Katri. Brat Andrej ie
posluhnil in ostrmel. Sestra ni gledala več v prazno,
a tudi z Anči ni govorila. Njemu mimo obraza nekam

59


je strmela, zgibala znova ustnice in povedala jasno,
izzivalno prepričano:

»Vem in izkazalo se bo. T a vojska ni pra¬
vična  !«

Andrej Raznožnik se je živčno obrnil, da bi videl,
kam je govorila sestra. Pa je zagledal za seboj člo¬
veka, ki ga je poznal in ga ni poznal. Nekam nagonsko
se je odmaknil, sedel k Anči, pogledal na sestro, ki je
zopet togo strmela v prazno, se zdajci čudno sprostil,
dvignil in vprašal neznanca:

»Ne zamerite. Ali se morda poznamo?«

»Vas,  gospod, ne poznam!« je odgovoril tedaj
nagovorjeni močno prezirljivo in omalovažujoče. An¬
dreju je zaplula kri v lice. Odvratno se je vnemalo
v njem:

»Doch, doch,« je dejal, »vendar. Danes teden sva
se srečala na postajici pri nas doma v Dobrli vesi.«

»Andrej, ne govori z njim!« je skoraj zavpila
tedaj Katri. Brat jo je strahoma pogledal. Ko se je
trenutek nato ozrl za tujcem, je bil ta odšel. Vlak je
stal.

»Kdo je vendar?« je tedaj vprašal brat sestro.

»Satan,« je odgovorila trdo, neizprosno. A drugega
ni hotela povedati nič več .. .

*

*

*

Doma so čakali nanje. Sam oče jim je prišel
naproti na postajo. Vsakdanje, mirno je povedal
Andrej očetu, da so se sešli z Jurijem. Tudi je omenil,
da je brata prvi teden vojaščine hudo vzelo, da je
omršavil in da najbrže tudi duševno trpi.

Ko je tako govoril, je čutil, kako je prav ta
trenutek kaj primeren, da bi za brata spregovoril
z očetom, ga omehčal, da bi vsaj malo zatajil svoje
žaljeno očetovsko dostojanstvo in na kakršenkoli način
dal vedeti Juriju, da se utegneta z očetom poslej bolje
sporazumeti, kakor pa sta se mogla doslej. Iskal je
pripravne besede, toliko toplega sočutja se je vnemalo
v njem, pa mu le ni prišlo določno na jezik. In Katri,
ki je šla ob strani, mu tudi ni pomagala. I rpka in toga
je bila očividno še vedno pod vtisi dogodkov v Celovcu
in v vlaku. Tako so prišli domov in sedli k večerji.

60

Nikomur se ni ljubilo jesti. Ženskam je šlo na jok.
Katri, v kateri se je bila žalost stoprv pod domačo
streho razvezala, je bila povedala, kako so se sestali
z nesrečnim duhovnikom. Teta Polona si je v prvi
grozi pokrila glavo s predpasnikom, brat Jože se je
plaho bebasto začudil, se stisnil nato nekam izpred luči
in onemel. Pa je bilo čuti, da škriplje z zobmi, dokler
ni zdajci zaklicala teta, naj bo miren in naj moli. Vstal
je molče in šel iz hiše. Ko pa so začeli moliti in je
zunaj to slišal, se je vrnil in molil z drugimi vred.

Andrej je molil razmišljeno: v medli luči je
nehote preučeval lica svojih domačih. Božja beseda,
pogovor s Tolažnikom, visoko in daleč nad vso zemelj¬
sko siroščino in edinščino, je bil rahlo upokojil brid¬
kost v slehernem obličju. Teta je bila skrivnostno
zagledana v neki, le njej slišni smisel svetih prošnja,
mati je trpela vdano, besede so ji rahlo sikajoče^ dasi
komaj slišno trepetale z ustnic. Sestra Katri je molila
vsakdanje kakor vedno, kakor v cerkvi. Anči je oči-
vidno le s težavo krotila zaspanost. Otrok je še, je
dobra in usmiljena, a se še ni zbudila v življenje, je
mislil Andrej o njej. Bila mu je prijetna in obenem
nekam nadležna, ki je nemški niso učili kdovekaj
moliti in se slovenskega še ni bila privadila. Andrej
se je ozrl še po očetu, ki je molil naprej. Ni se spo¬
minjal, da bi ga bil že slišal moliti naprej in mu je bil
ves nov. Pa ga je veselo presenetilo; verjel je, videl:
v očetu se je bilo nekaj prelomilo . . .

Zdajci se je Andrej ovedel in je videl, da sta
ostala sama. Oče je strmel molče vanj.

»Oče?« je tedaj vprašal sin vzburjeno in kratko.

OČe se je na njegov kic vzdignil in dejal mehko:

»Spat pojdi.«

»Zdaj pregovorim o Juriju in Luciji,« je pomislil
vneto Andrej, se tudi dvignil in približal roditelju.

»Kajpada,« je tedaj spregovoril oče. »Bi morda
rad vedel, kaj bo z vojsko, ki sem bil danes na gla¬
varstvu?«

»Kdo pa to ve?« je odvrnil Andrej. »Nekaj dru¬
gega, oče. Zaradi Jurija! Morda bi ga pa le preprosili
kako domov. Če mu gospodarstvo prepišete in če bi se
jaz oglasil na njegovo mesto.«

61

To zadnje, kakorkoli je bil povedal Andrej ne¬
prisiljeno, mu je vendar pognalo rdečico v lice, kakor
da ni odkritosrčen. Zavedel se je pri priči, da je zinil
o svoji žrtvi le nekako govorniško, spomnivši se bolj
prisrčne besede sestrine, ki se je svoji doti odrekala,
da bi Lucija nobene krivice ne trpela. Oče je pogledal
trpko in mračno.

»Šolan si,« je dejal, »pa žinjaš tjavendan.«

Obrnil se je, da bi šel.

»Oče!« se je razvnel tedaj sin. »Ampak tako ne
sme ostati! Krivica je krivica. Jurij Lucijo mora vzeti,
jo tudi mara vzeti. Krivica bo na Vas, ki se prepričati
ne daste.«

Trd, močen in bridek je stal oče Raznožnik. Molče
je gledal na sina, ki ga je rotil za dobro dejanje in
mu predočeval krivdo, kakršne ne sme navaliti na
svojo dušo. Nato je trudno prikimal z glavo in dejal:

»Pojdi in lezi. Nocoj te reči ne bova domislila
do konca.«

Zopet je molčal, zopet spregovoril:

»Premalo veva in premajhna sva.«

»Kako vendar? Saj ste župan!« je verjel po
svoje sin.

»Župan? Birič soldaški, reci,« je tedaj zrastel oče.
Andrej je videl, da se očetu ustnice tresejo od jada
in bridkosti. »Birič,« je ponovil Raznožnik, »gonjač,
mešetar za blago in kri. cesarski valpet...«

Skušal je biti mirnejši:

»Za to ceno bi mogel frajati Jurija.« je govoril,
»pa za tako dobro delo tega in takega greha jaz nase
vzel ne bom. Tuje krvi ne bom kriv. Danes še, jutri
nisem več župan ...«

In ko je tako povedal, je bil ves miren, dober.

»Zdaj veš, kako,« je dejal in položil sinu roko na
rame. »Srečen, kogar je la božja šiba zajela nedolž¬
nega. Jurija ni. Bog mu sodi, Bog ga vrni, da popravi.«

»Oče,« je skušal sin čudno mirno in razumno do¬
povedati: »Morda pa ni tako hudo, kakor si mislite.
Z Vašo vojaško župansko službo tako bo pač, kakor
s pravo soldaško. Streljati morajo, ubijajo pa ne. Po¬
mislite, koliko dobrega utegnete napravili, ki bi ga
sicer ne mogli.«

62

»Nič ne bom napravil,« je tedaj odvrnil kar zlostno
nejevoljno stari. Razburjenje mu je dušilo glas. Hri¬
pavo, trudoma je dopovedal:

»Danes pri glavarju... meniš, da sem na glavo
padel in kar vnaprej povedal, kaj sem pa kako mislim?
Poslušal sem lepo do konca, kaj vse nam je bral in
pravil. Nisem rekel, da bom poslušen, pa tudi uprl se
nisem. Čemu? Ko nas je odpustil, sem videl, kako je.
Vsem je stisnil roko za slovo, trem pa ne, ne županu
iz Blata, ne iz Bistrice ne meni. Blaški je potem meni
in bistriškemu povedal, zakaj pa kako. Mož ve svoje.
Po slovensko je nekoč karte hotel v Celovcu. Ni je
dobil. Jaz pa bistriški sva jo, zapisali pa so naju le.«

»Krivice, oče, Vam ne morejo delati,« je dejal sin.

»Našli bodo krivdo,« je odvrnil Raznožnik in se
medlo nasmehnil. »Ugiblješ, kako? Ne poznaš občinskih
mož na Koroškem. Ne veš, koliko je nas in koliko je
Nemcev...«

»Trije, štirje, pet...« je udaril Andrej očetu v
besedo. A oče se ni vznejevoljil. Mirno, trudno je dejal:

»Saj govoriš prav, a le veš malo. Pet jih je pravih:
dva protestanta, železniški načelnik, učitelj, sodnik,
en krčmar in en notar. Pa stoji dvesto nepristnih za
njimi, vsi tisti, ki pri Sandwirtu pijejo, vsi tisti, ki
v cerkev ne hodijo, vsi tisti, ki jim ne stare vere ne
stare Šprahe ni več mar. In že jutri bo takih tristo.
Samo podpisati se jim bo treba, da na glavarstvu
zanje zvedo ...«

»Oče,« je zastokal tedaj sin, »naj bo, kar Bog da.
Da le nad nami ne bo krivice.«

»Popravili bomo, kar se bo dalo,« je prikimal oče.

»Ampak tega, kar vojska naredi, ne bo popravil ,
nihče; prekleti bodo radi nje! Krivična je.«

»Bodi previden in pazi, kaj govoriš!« je dejal
resno oče. »Zdaj imajo vsi zidovi ušesa in še hujše bo.«

Sin ni odgovoril. Spomnil se je, kako je prav te
besede, kot on sam, spregovorila v vlaku sesira Katri
spričo človeka, ki ga je imenovala satana. V mislih
o tem človeku in o tajni, ki je Katri doslej ni hotela
razkriti, je Andrej nato legel. Dolgo ni mogel zaspati.
Ko je vsnul, so ga mučile strahotne sanje. Čete trudnih
vojakov pod težkimi telečnjaki so hodile mimo njega.

63

Videl jim je v obraze in bral v njih nemo tožbo, da
niso vojaki, da so klavna živina, ki jo ženo v mesnico.
»Ne morem več gledati,« je spregovorilo tedaj ob
Andreju, »pojdiva odtod!« Andrej se je ozrl, pa je
videl ob sebi sivolasega duhovnika, ki je z desne in
leve držal po eno deklico za roko, na desni Katri, na
levi Anči. »V cerkev vas peljem,« je dejal, »molili
bomo, potrebni smo božje pomoči.« In so bili v cerkvi,
a kje? Andreju je bilo trenutno, da je še ves otročji
in se je zdajci tudi spomnil. Na desni ob vratih je
sedel z materjo v klop. Mati moli, on pa ne more, da
se ne bi oziral na steno, kjer visi prečudno grozna
slika, Mati božja s krono in plaščem. Bogorodica ima
božje Dete pred seboj v naročju, ogrinja ga s plaščem.
Mirno strmi Dete, mrtvo gleda Mati. Nekake motne
kaplje ji rosijo s čela. Moj Bog! Materi božji je sredi
v čelo žebelj zabit. .. Andreju je spet, kakor da ni
več otroški, da je odrastel in da je z Anči in Katri in
sivolasim duhovnom pred sliko. Duhovnik govori,
uči. Andrej ne ume. Andrej se čudi. Ali je on sam
sivolas in duhovni? Ali pa je duhovni zdajci lice in
glas spremenil, da govori podsmehljivo živahno z gla¬
som Pavleta Užnika? Pavleta, ki mu vendar Katri no¬
bena Veronika ni bila? Kako je vse to? Kje je vse to?
Podkloštrom pred dvanajstimi leti, ko je Andrej hodil
z materjo s Svetih Višarij? V Celovcu, ko je Katri
vojsko za krivično obsodila? Kje drugod mar, kjer je
on sam sivolas, truden in duhovski?...

Andrej se je prebudil. Dan mu je sijal v sobo.
Ne da bi vedel, kaj bere in čemu, vidi Andrej sliko
z vezenino na steni svoji postelji nasproti. V platno so
uvezene zlate črke iz zlatih Gregorčičevih besed: »Bog
živi vse Slovene pod streho hiše ene!« Andrej je sto¬
krat videl to in bral. Ne vidi in ne bere. Podoba mar-
trane božje Matere podkloštrske iz sanj je v njem ...

Vstal je. Našel je Katri pri delu. Tedaj je tudi
sam vedel, kaj mu je storiti. Ni Hanžeja. ni Jurija,
Jože sam ne bo kos vsemu. Andrej je vzel poljsko
orodje in stopil v jutro. Pelo je v veselju stotere luči
in moči. Daleč, kdovekje, so tedaj zatulile bronaste
cevi poljskih topov, udarile strojnice in odjeknili iz¬
gubljeni streli oprezujočih patrulj...

64

8. »Heil, heil!«

Prve vesti so prihajale z bojišč. Bili so vojaško
nabrekli glasovi, trobeči samozavestno o zmagovitih
in nevzdržljivih pohodih cesarskih vojska v Srbijo,
na Rusko, preko Belgije v Francijo. Prvi bojni nastop
osrednjih sil je pričal, da ste bili Avstrija in Nemčija
skrbno pripravili vse za ta veliki boj, ki ste ga mislili
končati hitro, presenetljivo s prebojem sovražnih črt
in zavzetjem glavnih mest in središč. Na Pariz, na
Peterburg! je slulo geslo, in če že ne Avstrija, pa je
Nemčija šla kar očitno po načrtu svojemu smotru vse
bliže, ko je zavratno in sramotno pogazila Belgijo,
ogorčila Anglijo, a rušila slej ko prej trdnjave, ki so
veljale za nepremagljive, in strašila z orožjem, ki je
bilo strahotno novo, neznano, nezadržno, pred svetom
in postavo nepriznano, opravičeno le v smislu človeške
zlosti in stare modrosti, da je tisti v pravu, ki zmaga.

Trta, razbita in raztrgana je padala francoska
obrambna črta, zdeti se je hotelo, da bo viteška in
slavna ljudovlada tepena in sramotne je poražena ka¬
kor svoj čas pred Sedanom. To ime pa še klici, da bo
v nekaj dneh rožljal nemški meč po pariških buljvar-
jih, so šli kot nove, strašne krilatice skozi časopisje
in od ust do ust. Vera v ruski »valjar«, ki se je leno
zibal in zgrinjal od vzhoda, ni bila tako močna. Zdelo
se je, da utegne pač drobiti, a da bo prišel prekasno.
ko več drobiti mogel ne bo. Vsem pa je bilo, da mora
priti po prvih mogočnih spopadih, kjer so nasprotniki
polegali nekako brez pravega odpora pred nemškim
orožjem, do nekakega odločilnega udarca, ki bo po¬
kazal tako ali tako. Vesti o novih zmagah so se sipale,
odločilni boj se je oznanjal do ure natančno, a ko je
ura bila, boja le še ni bilo konec. Prav narobe: nove,
spočite sile, novi sovražniki so si stopali z orožjem
nasproti; boje, ki so se unaŠali na zapadu, so zamenjale
bitke in borbe na vzhodu. Ves svet je bil v vojski,
celina in morje, in kar je bilo najbolj čudno, bojišče,
bojna tla sama so postala bojno orožje, se spremenila
v odbijalni ščit in napadalno rezilo, rastla kot nove
vrste trdnjava, močnejša, odpornejša mimo vseh do¬
tedanjih zidanih, mimo Liitticha, Metza in Przemysla.

Star način bojevanja je odmiral, nova bojna tehnika
se je uveljavljala. Strahote nove vojske so prevpile še
bujnejšo grozotnost starih prerokovanj in bajk. A vse
je šlo vendar čudno vsakdanje: človek se je zakopal
pred ognjem, zavaroval s krinko pred strupom in si
glavo z železjem pokril pred drobci od granat in
puščicami izpod neba. V nedoglednost se je potegnilo
bojišče, v mesece in leta borba sredi med ognjem in
v vodi, glini, blatu in gnoju, snegu in pesku. Nemci
so še zmagovali, vzhajal jim je celo genij nove vojske,
Hindenburg; tepli so Ruse, krotili Angleže, zajemali
stotisoče, mrli v stotisočih, a stali, verjeli v zmago,
peli sovražno v enem samem velikem plehkem narod¬
njaštvu: heil, heil!, kleli togo, naj Bog kaznuje Anglijo,
in se morali zopet in zopet uverjati, da v prvem zaletu
le niso prodrli in da njihovih togih korakov le ne sliši
še — pariški bul j var. Ne plini ne streli na Pariz jim
niso hoteli pomagati. Svet se je obračal od njih vstran,
Turka edinega so še mogli snubiti za pomoč; zaveznica
njihova je žalostno »zmagovala«. Ruska povodenj jo
je dušila, srbski pogum jo tepel, ko še ni bila snela
slovesnih črnožoltih zastav, da je vzela stolno mesto
Beli grad .. .

*

»Ta vojska ni pravična in skazalo se bo!« je po¬
navljal togo Andrej Raznožnik vsak dan znova, ko je
prebral bojna poročila. Pa je trpel. Poročila se niso
lagala, dasi niso o lastnih porazih in neuspehih po¬
ročala. Dan za dnem znova je hrupelo v objestnem
bojnem razpoloženju koroško nemštvo, se opajalo ob
nekakih novih viteških krilaticah in geslih, da vse za
dom, da zvesti in trdni, kot vera Burgundcev na hun¬
skem dvoru, da krepko kot Siegfriedov meč in večno
kot Bog, ki je pustil rasti železo. Potem je prišla prva
zbirka: »zlato sem dal za .železo«, prišla druga, za
perilo in božični dar vojakom v jarkih; prišla je kot
tretja dobrota nadležnost, da je prositi posebe za do¬
voljenje, kdor hoče potovati po železnici, in strogo
nadziranje pisem. Orožje in strelivo lovcu in čuvaju
poljskemu so bili vzeli že prvi tedni. 2e so vstajale
tudi vesti, da se začenja draginja; moka je zrastla
prvi dan. Vse tihe in neznatne nadloge novega časa
5 Več. 8*5.

66


so začele gnati kakor ozimina spomladi. Črna vojska,
ki naj bi služila le doma in stražila, šla je v boje kakor
redno vojaštvo; govorilo se je o novih naborih in pre¬
biranju med takimi, ki dotlej še niso ne služili ne bili
spoznani za sposobne. Vojska je žrla ljudi in blago.
Stanovi, ki jih človek dotlej skoraj poznal ni, ker mu
ni bilo posla z njimi, zdaj so zrastli v ugledu, orožnik,
vojaški proviantni feldvebel, občinski birič in sodnik.
Gorje, ki je prihajalo nad ljudi, ni jih strnilo, le še
močnejši je postalo tisto malenkostno koroško samo¬
ljubje, ki ničesar za skupno dobro žrtvovati ne zna...
»Ta vojska ni pravična in skazalo se bo!« se je jadil
Andrej, ko je zopet in zopet zaslišal od krčme ali od
nemške strani v vasi pijane klice: heil, heil! ali celo
neprikrito hujskajoče ljudi, da so v deželi srbski iz¬
dajalci in ogleduhi, ljudje, ki jih gre obesiti in po¬
streliti. Smrkavi pobalini, izgubljenci, ki nikoli nobene
časti niso uživali, s takim cenenim domoljubjem so
izzivali, strašili, žalili s svojo navzočnostjo poštene
ljudi, občinske može in trezne gospodarje, uradne
osebe, izobražence, žene in matere in dekleta. Nedo-
rastla mladina je vse slišala in sprejela, rastla v siro-
vosti in odurnem besedju mrkega narodnega sovraštva
do »žganjarskega« in zavaljenega Rusa, »ušivega«
Črnogorca, »banditskega« Srba, »prašičjega« Francoza
in »prekletega« Angleža. Največ pa je mogla slišati
o vindiških psih in o neki »črni kanal ji«, o katoliških
duhovnih, ki da so vojske krivi. V ta blodni besedni
zbor stotere zlikovske slabosti, zaslepljenosti in ome¬
jenosti, v to neprestano zastrašenost tihih, pohlevnih
duš se ni oglasil ne en sam tolažilni klic, da naj si bodo
ljudje doma dobri, ko na bojišču padajo v ranah
družno sinovi najbolj različnih mater. Vesti o zmagah
so prihajale, le takih, kje materam polegajo v grobe
sinovi, in ženam in otrokom očetje, ni bilo nič. Pa so
v stoterih družinah tedne in mesece že pogrešali tistih
skromnih dopisnic z bojišča, ki niso nič povedale, ne
odkod ne kako, a eno vsaj sporočale, da je bil še, ko
je pisal, da je še živel sin, brat, oče, mož. Zadnje Juri¬
jevo pismo — Hanžej pa sploh kar nič pisal ni — so
prejeli Raznožnikovi v prvih dneh meseca oktobra.
Pozdravil je še enkrat vse skupaj.

I

67

»Pozdravim še enkrat vse skupaj. Zbogom!» je
bral Andrej že v deseto in zateknil list nazaj v okvir
pri sliki svete Trojice nad mizo. Kakor on, tako so
delali tudi oče, sestra Katri in mati, vsak zase, skrivaj,
a vendar tako, da so se videvali in brez besed umeli
v eni slutnji in eni bolesti, da so brali Jurijevo zadnje
pismo, njegov zadnji pozdrav ...

V tistih dneh so začele preizkušnje zadevati Raz-
nožnikovo hišo. Pijani Lucijin oče je nekega dne pri-
rohnel v hišo, psoval in klel in grdil. Raznožnik se mu
je skril. Andrej je skušal pijanca zlepa pogovoriti, pa
se ni dal. Pa se je tedaj teta Polona oglasila, naj stopi,
naj, Andrej po biriča. Žganjar se je stogotil do besnosti,
popadel lončeno skledo z ognjišča in jo treščil ob tlak.
Pa je tisti trenutek že sam letel iz veže na cesto. Po¬
grabil in vrgel ga je bil Jože. Ponoči okoli treh pa je
začelo peti kamenje v Raznožnikova okna. Jože je spal
in ni branil hiše. Pa je bil tiste dni Raznožnik še župan.
Ni ovadil, a je le dobil orožnika v hišo in mu je raz¬
kazal škodo. Ali je oblast pijanega pobalina kaznovala,
ni izvedel. Pač pa je teden dni pozneje sam dobil
povabilo, naj pricie na glavarstvo. Šel je. Izvedel je, da
je odstavljen. Slika »Bog živi vse Slovene« ga je bila
vrgla ... Heil!

9. Bridkosti še mimo velikih.

Bilo je deževno vreme, jesensko. Andrej Raznož¬
nik je sedel v svoji sobi in pisal. Prepisoval je svoje
zrelostno izpričevalo pa je bil raztresen in se je bil
že v tretje zmotil, da je moral vedno znova začeti.
Tudi pero mu je nagajalo, čutil je, da .se je bil lepemu
pisanju kar odvadil, odkar je bil dokončal šole. Težko
ročno delo mu je vzelo gibkost prstov in mirno za¬
okroženo črto.

Tedaj je posluhnil. Glasno, krčevito slovesno mu je
udarilo iz spodnje hiše na uho. Teta Polona je nekaj
brala in se razvnemala vse bolj od besede do besede:

»Neverski učitelji, neizmerna pohlepenost po Po¬
svetnem blagu, splošna pokvarjenost med vsemi sta¬
novi, brezkončna častilakomnost in peklenski napuh
so razjedali in kužili evropsko krščansko družbo že

5 *

68

1

dalj časa poprej; ni čudo tedaj, da so kar trumoma
zavezniki v Lutrov tabor hrumeli in dognali v katoliški
cerkvi žalostni razkol, ki je odtrgal velik del Evrope
od edino zveličavne rimske cerkve ...« J

»Velja, teta — a zdaj pišem,« se je udobrovoljil
Andrej, a vendar še nekaj časa šel za tetinim štivom:

»Peklensko seme rodi peklenski klas. Krvave
vojske, divji upori se tačas vnamejo po vsej Evropi;
podivjane vojaške čete požigajo, morijo, skrunijo,
plenijo, da je groza. Za njimi se plazi črna sestra kuga,
njej se pridruži bleda lakota...«

»Utegnemo tudi doživeti,« je zamrmral Andrej pa
se začudii, kaj so besede o kugi in lakoti čudno glas¬
neje spregovorile, kakor da bi bil kdo vrata odprl.
Res je bil nekdo k Andreju odprl, njegova mati.

Andrej je vstal. Saj ni bilo prvič, da je prišla
prejšnje čase mati tako v njegovo sobo. Zadnje čase
se to ni več dogajalo, ko je težko hodila s svojimi
krčnimi žilami na oteklih nogah in s svojo srčno hibo.
Zato se je Andrej začudil.

»Bog daj, mati, ka j pa je?« je vprašal in ji ponudil
stol, naj sede.

»Le sedi sam. Andrej, pa piši,« se je branila mati,
»se bom tu ob postelji malo naslonila.«

Kakor je rekla, je storila. Sin se ji je s stolom
primaknil in jo ujel za roke. ki so ji trudne legle
navzdol po kolenih. Tako strašno šibka je bila, zasopla,
kakor da je prilezla pol ure v breg. Andreju se je (h)
srca zasmilila.

»Vam je bilo dolgčas doli?« je vprašal, »teta bere
kakor kak korar. Le kaj. bi rad vedel.«

»O Materi božji s Svete gore na Goriškem ima
bukve,« je povedala mati, vzdihnila in dodala: »Zdaj
bo kmalu petindvajset let, kar sem bila tam.«

»Res, dolgo je od tedaj,« je rekel sin nekam ne¬
rodno, ne da bi v njegovih ustih pravi pomen imelo,
pa se zavedel in planil toplo:

»Oh, mati, jaz bi bil pa le rad še enkrat na Svetih
Višarjih. Ali še veste, kako sva hodila?«

»Vem,« je prikimala mati trudno.

»Pa o tisti sliki Podkloštrom?« je vprašal in je
spet prikimala. * ,

69

»Jaz še vedno sanjam o njej. Strašno je bridka,«
je dejal. Pa je mati tedaj dvignila svoje roke in ga
prijela za glavo. Na glas je zaihtela:

»Andrej, moj sin!«

»Mati!« je odvrnil, vprašal in prosil in se prestrašil
ob njenem ganotju: zdaj bo povedala, zdaj bo prosila,
kar nosi leta in leta na srcu ...

Mati mu je dolgo gledala v oči. Nič ni rekla, le
s tresočo se roko ga je pokrižala čez čelo, usta in prsi.
In potem se ji je nekam oko zjasnilo in je rekla trudno,
vdano in mirno:

»Mati božja podkloštrska te vselej varuj in vodi,
moj sin.«

Andrej pa je čakal, kdaj bo rekla, ali res ne misli
na duhovski stan. Ni rekla in sin je molčal. Tedaj se
je mati dvignila odločno, kakor da ni bila nikoli nič
slaba v nogah. Vsakdanje, zaupno je vprašala:

»Perila ti bomo morali sešiti. Saj pojdeš v oktobru
na Dunaj?«-—

Zaprlo mu je sapo. Njej pa se je lice rahlo zve¬
drilo. Andrej jo je čul šepetniti, kakor je zdavna
poznal in vedel:

»Za verne duše! V imenu Očeta in Sina in svetega
Duha ...«

v v

»Andrej,« je poklicala nekaj dni za tem sestra
Katri brata, ko sta bila sama. »Nekaj ti moram po¬
vedati.«

»O tistem tvojem satanu v vlaku?« je ušlo bratu,
ki ga je še vedno trpko mučila radovednost in čudna
plašnost zbog tistega človeka, ki bi bil mogel vsako uro
naznaniti sestro, da je govorila protidržavno. -

»Ne!« je odgovorila trpko sestra in umolknila za
nekaj časa. Vidno se je morala šiloma zbrati, preden
je povedala vsaj navidezno mirno:

»AnČi mi je rekla, da se vrne domov.«

»V Grabštajn? l am ji bo šele dolgčas.« je dejal
brat neprijetno podsmehljivo, da je sestra iz njegovega
glasu spoznala, kako ga je njena novica presenetila.
Dokaj bolj mirno kot prej je govorila nato:

»Reci, kar hočeš, Andrej, zanemarjali smo jo
zadnje čase. Saj se nismo kar nič menili zanjo. Ne

70

rečem kaj materi in očetu, ampak midva sva bila res
nevljudna. Anči je tiha in pohlevna, ne toži. Čuti pa
le in ve in jo je bolelo. Ne kuja se sicer, ne misli.
Dobro se zaveda, da ji v Grabštajnu ni dobro, in če¬
tudi ni morda s tem tako resnično, češ, da se je prišla
k nam naši govorici privajat, dalj časa je pa le mislila
ostati in zdaj ne more, dasi ne pove naravnost, čemu
ne. Da upa na službo, misliš? Ne brljaj! Užaljena je,
verjemi, pa če se tudi ne kuja, kakor sem že rekla,
in najina je zdaj, da popraviva, kar sva zagrešila, jo
pridrživa tu in potolaživa. Jaz sem to tudi že storila,
a mene ne posluša. Prepričaj jo zdaj ti.«

»Kako?« je vprašal brat. On sam je ta trenutek
čutil nekako užaljenost spričo svojeglavosti Ančine.
»Ali je razsodna dovolj, če doslej ni umela, da nismo
hoteli pozabiti nanjo, a da smo imeli sami s seboj
opravkov dovolj? Če je še tako otroška —«

Sestra je segla bratu v besedo:

»Ne, otroška ni več. Saj sem ženska in vidim. Anči
zori v zrelo ženo. Zato pa trdim, da se ne kuja, da trpi.
Pa sem si rekla, da boš prav ti zdaj vedel, kako je
s takimi treba. Besedo imaš in moški si. Tebi se bo
dala pregovoriti.«

Nekam negotovo je pogledal brat na sestro. Ta se
je nasmehnila in prikimala:

»Velja! Ji pa obljubi, da jo vzameš, če bo le hotela
proč.«-

* *

»Kaj je bilo med menoj in med Anči,« se je vpra¬
šal Andrej, ko ga je pustila sestra samega. Sladko,
kakor spomin na ugasli vonj žlahtne rože, ki ga je le
nekoč za kratek trenutek užil, se je spovrnilo po
tednih in skoraj mesecih tisto čudovito lepo občutje,
ki ga je bilo obšlo, ko je zagledal nepričakovano ob
sestrini strani lepo Ančino lice. Spomnil se je svoje
vzradoščenosti, ko je slišal prvo slovensko besedo iz
njenih ust. To dvoje sladkosti je zdaj znova zažnborelo
v njem, kakor dvoje usahlih studencev. Usahnila sta
bila, ne da je sam vedel dobro, kako, onemela kakor

E esem, ki jo je preglušil korak vojaških eet in ropot
ojnih voz, skrb za očeta, za Jurija in Lucijo, za
Užnika in vse tiste, ki so jih tedaj gonili v ječe in

71

preganjali. Zdaj se je ovedel, da kljub temu čudnemu
pozabljenju ni bilo v njem nič ugasnilo. Tako bližnja,
tako domača mu je bila postala Anči, da je kar občutil
ni več kot nekaj novega, se je prve dni že tako navadil
kakor sestre Katri, jo imel vselej in povsod vzporedno
ob vsem drugem v sebi, četudi ni mislil samo na njo.
Ko se je tega osvestil, je zdajci umel tudi svojo
prejšnjo nejevoljo, ko je podsmehljivo vprašal sestro,
ali Anči ne bo v Grabštajnu še bolj dolgčas ...

»Kriv sem pred siroto,« je domislil in iskal prilike,
da spregovori čimprej in na samem s sorodnico.

Našel je deklico in ji začel govoriti neprisiljeno,
kakor je prigovarjala dekletu že sestra. Poslušala je
tiho, se opravičevala in zatrjala, da ni užaljena in celo,
da ne gre rada, a da mora iti. Razvnel se je: sam ni vedel,
odkod so se mu jemale besede, ki jih je zdaj govoril,
obljubljajoč ji, da jo bo vodil na sprehode, na jezero,
kjer bosta veslala, narvala kolmeža za domačo rabo,
poslušala šumot vetra v bičevju, krmila ribice. Svoje
zemlje lepoto in bogastvo da ji bo pokazal, svoje
knjige da ji bo bral, slovenski pisati da jo bo učil,
da bosta laže vihar tam zunaj v svetu preslišala; slo¬
venski pisati jo bo učil, v pesmi, v zaljubljenem pismu,
če bi ji kdaj pisati bilo treba . ..

Utihnil je. Dekle je ves čas rdelo. Zdajci je zble¬
dela in zajokala.

»Anči, torej ostaneš?« je vprašal in se dobrikal.

Zmajala je z glavo, dvakrat, trikrat, petkrat .. .

Čez tri dni je res šla. On pa je četrti dan sedel,
da bi jo slovensko zaljubljeno pismo pisati in brati
naučil. Ni odposlal. Spomnil se je cenzure. Davno
pozneje šele je izvedel, zakaj je Anči hotela iti. Nje¬
gove matere se je bala, da ne bi trpela, da ga ji bo
vzela izpred oltarja . .. mašnika, ki si ga želi.

* * *

Kakor je mati rekla, tako se je zgodilo: Andreju
so šivali in krojili perilo, da pojde na dunajske visoke
šole. V tistih dneh se je zgodilo kakor čudo: togobna
mati Raznožnikova se je bila čudno popravila. Njena
ljubeznivost do sina je bila mirna, a brezmejna.
Andrej jo je občutil kot breme in v bridkosti in ne-

72

strpnosti že težko pričakoval dne, ko mu bo oditi. V to
bolest tistih njegovih dni je udarjala rahlo, a vztrajno
še neka drugačna togoba, nekaka mehka žalost zbog
ljubkega obličja, ki ga je bil pred meseci poleti našel
še otroško nerazvito in zadnjo uro zrelo, dovršeno in
ustaljeno. Andrej je čutil z vso dušo, da poslej gospo¬
dične Anči ne bo več pozabil, zanemaril. ..

Tako se mu je bil približal dan, ko bi mu bilo
oditi. Pospravljal je v kovčeg svoje zadnje stvari, ko
je zdajci planila k njemu v sobo Katri:

»Andrej, za božjo voljo, orožnik!«

Brat je čudno hitro našel svoje ravnovesje.

»Tvoj satan! Katri!« je rekel in jo vso premrlo
potegnil s seboj. V veži je že stal orožnik.

»Gospod Andrej Raznožnik,« je dejal, »obdolžili
so Vas nepostavnega dejanja. Ali izvolite z menoj?«

Govoril je vljudno, ali od srca ali narejeno, Andrej
ni razločil. Ob prvi besedi, ki jo je slišal, mu je od¬
leglo. »Satan« torej ni govoril, ni ovadil sestre. Če so
njega zvali, so ga radi nečesa drugega...

Orožnik ga je odvedel na domače sodišče. Uro
kesneje je Andreja zaslišal domači sodnik: Ali se
Andrej spominja, kaj je rekel o Rusih dne 26. julija
na postaji v Dobrli vesi, ko je odšel vlak z vpokli¬
canimi ?

»Spominjam se,« je odvrnil Andrej in navel do
besede, kakor je bil rekel, pa se obenem skliceval na
sestro in Anči, češ, da ga je Katri posvarila, da ni
previden, ker bi kdo utegnil narobe umeti.

Sodnik je pisal molče. Nato je dal dijaku podpisati.
Andrej je storil, kakor je uradnik velel, ki se je tedaj
dvignil in dejal:

»Tudi jaz ponovim, da bodite previdni. Bili ste
prijatelj nekemu Pavletu Užniku. Po pravici so dvomili
o Vaši lojalnosti. Zdaj pojdite in verjemite v pravico
in človečanstvo.«

»Verjamem,« je odvrnil Andrej, a vprašal: »Če bi
še to vedeti smel, kdo me je tožil radi Ruso^, izpričal
bi z osebno tožbo, da je natolceval.«

Sodnik se je trudno namuznil:

»Greste pravo študirat? Ni napačno. Imate dar.
Ampak ustreči ne morem. Ovaduh se ni podpisal.«

73

Andrej se je poklonil in zahvalil. Ko pa je šel, je
mrmral sam pri sebi:

»Verjamem, hočem verjeti v pravico in človečan-
stvo. Ovaduha ga je imenoval. To je hujše kakor satan.«

Potem pa mu je postalo brezmejno hudo. Kaj pa.
ko bo isti satan govoril o Katrinih besedah ? Katera
pravica mu ne bo verjela? Kateri sodnik bo samo
zapisal, kakor bo povedala, ji dal podpisati in jo
izpustil?

»Katri!« je zastokal Andrej v silnem usmiljenju .. .

»Katri!« je ponovil, ko je sestro zagledal na do¬
mačem pragu. Objela ga je in ji je vse povedal. Pa
se je čudil, da je vsa mirna.

»Ali me ne umeš?« je vprašal začudeno.

»Urnem,« je odvrnila, »a se ne bojim. Le ti mi bodi
odslej pameten!« Potegnila ga je krčevito za roko,
vlekla v njegovo sobo, brskala po njegovih knjigah
in izvlekla droben zvezek, kakor ga šolarji rabijo pri
svojem pouku.

»Tu beri in se prepričaj, ali te učim prav ali ne!«
je rekla.

Andrej je spoznal zvezek svojih dnevniških be¬
ležk, kamor je zapisoval od prvih šolskih let svoje
neznatne šolarske dogodke, štivo, ki ga je bral. modre
reke, krilatice iz pesnikov, lastne domislice. Na šest¬
najsti strani je bral zdaj sledeče:

»Mili brati! Otrešeni so nemškiga samosilja okovi.
Ne perpustite nigdar, de bi se le eden korak zemlje
Slovenske Slavjanski za veke odmaknil. Otmite nas
nemški prevari!«

»Si prebral?« je vprašala sestra.

»Sem,« je dejal brat, »kakor sem si nekoč prepisal
po besedah koroških Slovencev, ko so slovanski zbor
pozdravljali v Pragi, 9. malega srpana 1. 1848.«

»Pa jih niso obesili?« se je začudila sestra.

»Menda ne!« je odvrnil z nasmehom brat.

»Tebe bi,« je rekla Katri in ga znova objela. On
pa jo je začel rotiti, naj mu za »satana« pove. Odstopila
je in se upostavila kakor vojak.

»Do zadnje ure nikomur!« je rekla in stisnila lepe
ustnice...

Drugo jutro se je Andrej odpeljal na Dunaj ...

* * *

74

Prispel je srečno na Donavo in se že drugi dan
zglasil na vseučiliški kvesturi, da bi ga vpisali. Poslu¬
joči uradnik je prebral Andrejevo ime in vzkliknil
žaljivo:

»Taki zdravi in močni mladi ljudje, pa se jim zdaj
mudi študirati, ko domovina krvavi za svojo svobodo.«

»Gospod, pojdem takoj, ko me pokličejo. Zdaj me
še niso,« je odgovoril Andrej v pristni nemški govorici
svojega kraja.

»Ja so, ein braver Karntner,«* je tedaj dejal dobro¬
hotno uradnik. Andrej je mislil po svoje:

»Če za svobodo krvavi, pa pojdi in jo brani,
tepec!« -

Tri tedne je bival nato na Dunaju. Tedaj je prejel
od doma brzojavko, naj se takoj vrne, ker mati umi¬
rajo ...

Odpeljal se je s prvim vlakom, prišel domov, prav
ko so se pogrebci vračali z novega groba.

»Andrej!« mu je planila sestra naproti.

»Zamudil sem,« je zaječal brat. »Kako pa ste tele-
grafirali? Šele včeraj?«

»Pred petimi dnevi,« je povedala sestra ...

Bila je vojska... Morda na pošti niso nalašč za¬
držali žalobnega poziva ...

»Kako je umrla?« je vprašal Andrej. Sestra mu je
povedala, da za srčno kapjo, in ga sprevela na grob ...

Uro pozneje se je Andrej sestal tudi z Anči. »Kako
je vendar med nama, dekle,« mu je šlo skozi misli,
»ali se res nikoli ne bova tako srečavala, da bi si mogla
in smela biti dobra?«

To pot Anči ni takoj odpotovala. Ostala je do
božiča, praznovala z Raznožnikovimi in bila ene ra¬
dosti v hiši deležna: Hanžej se je bil oglasil, da je
zdrav ...

Raznožniku ni bilo, da bi se vračal na Dunaj.
Potrebovali so ga doma. Luciji so se bili dnevi pri¬
bližali, Andrej in Anči sta se bila ponudila za botra.
Krstili so tudi. Oče Raznožnik se je zavzel za svojega
nezakonskega vnuka in za mater. Pred njenim vsiljivim
očetom pa se je kril, kakor da je sam krivec ...

*

A tako! Vrl Korošec ste!

75

Potem so bile zime, potem so začeli snegovi kopneti
in vzhajati pomlad. Potem se je Italija vzdignila in do
Podjune so se oglašali topovi od Soče in s Tirolskega.
V tistih časih so Andreja potrdili za vojaka. Pri pre¬
biranju za črno vojsko so zvali celo Jožeta. In zgodilo
se je: Potrdili so ga ...

10. Andrejev dnevnik.

Tiste dni je začel Andrej Raznožnik zapisovati
svoje nove doživljaje. Ni beležil dnevno, ni govoril
kakor časniki o dogodkih, ki so se odigravali na ve¬
likem krvavem pozorišču. Kar je vedel povedati, je
bilo le to, kar je videl, ena soba v kasarni, en voj v
regimentu, pot ene kompanije na vežbališče, na pohod,
v jarek in boj, ena puška, kako leži na ramenu, en
bajonet, kako ga gre zatikati, ena ročna lopatica in
pet ročnih granat, kako se hranijo in vržejo. Novi
njegov vojaški stan ga je oropal kakor stotisoče drugih
vsega tistega, čemur je dotlej bil in živel, pravemu
poklicu, prvi domovini in svobodni poti v življenje in
svet. Tisto uro, ko so ga potrdili, je bil le še neznatna
enica v brezbrežnem številu podobnih enic, ena med
»puškami«, ki jih je vojska urejala v čete in štela vse
više v bataljon in regiment, divizijo in kor; bil je to,
kar so kaznjenci po ječali, »obsojenci«, kakor je An¬
drej zdaj še bolj živo in otipljivo čutil, kakor prej, ko
je take videl, obsojence, v šolo pozvane, da se klati
nauče in nato odpremijo v klanje.

Vojaški zapiski Andreja Raznožnika iz prvih nje¬
govih vojaških dni so sledeči:

»Potrjen sem. V božjem imenu! Šibkejši kakor jaz
so tudi.«

»O moj Bog, pa se iz šolskega uka in iz beril
spominjam, kako premeteno, a vendar preprosto so se
mogli nekoč naborniki odtegniti vojaštvu. Privoščim
jim, svojim dedom. Kamen so vzeli, pa si izbili prednje
zobe. Brez zob ne boš pregriznil patrone...«

»Še drugo sem videl pri naboru. Na deset nas Ko¬
rošcev ob Dravi ne pridejo niti po trije Nemci. Da jih
je nekaj več, sem vendar mislil doslej, ki toliko
vpijejo, kako smo vsi sami pragermanski. Na deset

76

niti trije torej! Pa še teh treh ne morem. Ali zato, ker
so tujci, ali ker so bolni? Ne vem. Nočem, pa jim za¬
vidam, da bodo ostali doma.«

»Potrjen sem in v nekaj dneh mi bo oditi z doma.
Vesel sem, da pojdem vendar laže, kakor pa je šel
brat Jurij, ki o njem še vedno nobenega sporočila ni.
Nobenih dolgov ne bom puščal, pa tudi glede svojih
domačih sem miren. Zadnji cesarjev sovražnik, za¬
vratni Lah, ki je zahrbtno napadel, je dal s topovi, ki
grmijo tukaj zadaj, kjer solnce zahaja za božjo gnado,
priliko našim ljudem, da še posebe pred vsemi drugimi
pokažejo in izpričajo, da so slovanski, a da niso izda¬
jalski. Služijo mačehi, ki jih tepe, a služijo do konca
zoper tistega, ki je hišo oblegel. Zid ob Soči, kdo so?
Kranjci, Štajerci, Primorci, Istra in Dalmacija, Hrvat je
in Bosna, Lika, Banat in Prekmurje. Heil, ovaduhi in
tožljivci iz Celovca, Žihpolja, Borovelj in Grabštajna!
Ne tožite več? Ne vpijete več? Ste pohlevni postali in
se potuhnili? Slovenec drži vrata in tišči, da ste na
varnem in gorkem! Ste se tudi izkričali menda, kar
nobenih zmag ni več na Ruskem, na »ušivem« Srbskem!
Heil! Iz mest med svoje vindišarje hodite, slovenski
znate? Kako to? Po kupčiji? Seveda. Preden je žito
odcvelo, že bi si ga radi zaarali. Kajpak, prva je
vojska, potem je lakota. Se shujšati bojite? Se ne
bojite, da vas slovenska moka ne zastrupi? Bog vam
blagoslovi. Moji ljudje so ljudje, dali bodo. kakor
gotovo bi jim vi ne dali nikdar.«

»Zbogom, moji ljudje, oče, sestra, strici, tete, brat!
Zbogom, Anči! Mar ni prav, da sem vojak! Ali te ne bi
bilo fanta sram, ki bi ga zvrgli, kakor da je počen in
golšak? Zbogom Dobrla ves, gospod dekan, očetje so¬
sedi, otroci, vsi Toneji in Hanžeji, vse Katri in Mojce!
Zbogom, zbogom! Zapojmo v zarjo, kjer se lije kri.
Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom, zdaj ni več
moj ljubi, dragi dom . . .«

»Sestra Katri, ne zameri! Hotela si z menoj celo
do Celovca. Sestra Katri! V vojski se ne vozi z želez¬
nico! Ne en sam, deset, sto »satanov« ti bo hodilo na pot.
Ne obiskuj me, le piši! Saj sva se domenila, kako.
Tako, da bomo le v treh umeli in prav prebrati znali,
Ti, Anči pa jaz!«

77

»Pozdravljeno, mesto Celovec! Za cesarski Dunaj,
sem menil, da te bom zamenjal, pa se kakor osramočen
dijak-ponavljač vračam v tvoje mesto, na tvoj četveri
Ring in v tvoja predmestja. V drugačno šolo se grem
vpisovat, drugačno maturo grem delat. Najvišje dobro
na svetu da je ljubezen matere in pesem. Je! Pa zdaj
ne več. Najvišje dobro zdaj je hoteti živeti...«

»Zdrav, prijatelj moj, prvi, ki te vidim! Bog te
sprejmi, Peter Vošpernik, mladi bogoslovec! Si tudi tu ?
Ti ne dajo, da bi v miru molil in se učil. Stopiva v
kasarno! Zajokal bi, pa se bom, kakor ti, — prekrižal.
Za verne duše ...«

»Dva dni v kasarni. Dejal bi, da je minilo deset
let. Tako daleč, se mi zdi, da je za menoj tisti svet,
ki sem doslej živel v njem. Bridko je biti vojak, a
dokler človek ne izkusi, ne ve. Življenje prve dni v
vojašnici! Saj sem slišal od drugih, ki so skusili, kako
je. Kakor o sitnostih, ki jih ne pozabiš, so pravili, ako
so sploh kaj povedati hoteli in niso samo z ramo zmig¬
nili kakor o stvari, ki ni vredna, da govore o njej.
Pa saj za dne se človek pozabi, ko ga gonijo, da se
topo uči pozdravljati, obračati, biti ves tak, kakor je
predpis in kakor so drugi. Da bi za to vsaj uro počitka
dali, da bi smel vsaj za kratko četrt ure za svojimi
mislimi, ki bi tako rade domov, za željami, ki so tako
skromne, a jih reglement ne dopusti, za kratko sanjo,
da bi za trenutek vrgel od sebe to zoprno vsakdanjost.
Hočem reči, da mi je najhuje, ker niti z duhom ne
smem in ne morem biti sam.  Kako mi je ponoči, ki
sem bil doslej svoje sobice vajen? Navadil se bom pač
družbe. Dve noči zdaj nisem spal skoraj nič. Tudi to
bo prešlo. Ali pa se bo spet vrnilo, kakor sem bil doslej
vajen? Da sem molil, ko sem legel, in molil, ko sem
vstal? Tu ne molim, niti mislim ne na to. l ak 6 mi je,
da čutim, da smem le to, kar ukažejo. In moliti še niso
ukazali.«

»Mislil bi človek, da bo vesel, če najde znance.
Našel sem jih in vendar nisem posebno potolažen.
Vošpernika sem že omenil, pa nas je v desetniji še
šest sošolcev, Lučovnik, Ječmen, Borovnik. Jaritz in
Kriefimann. Potem je še učiteljiščnik Nepokoj, ki je
doma nekod od Vrbe ali Blač, realčni abiturient

78

Pichler iz Žihpolja in pa neki akademik modroslovec,
čigar imena še ne vem. Sošolce poznam. Tako doživ¬
ljajo menda, kakor jaz. Vsak samega sebe so prinesli,
pa se kakor jaz še niso prelevili in sem radoveden,
kakšni bomo, ko nas preoblečejo. Jaritz in Kriefimann
sta mi bila v šolali vedno tuja, odvratna. Ali se bomo
zdaj, ko spim sredi med njima, zbližali? Skrbel bo
morda zato poddesetnik Wlattnig. Da nas vse skupaj
prezira, pokaže ob vsaki priliki. Enoletni prostovoljci
smo. Mož je pogumen. Ali pa je tako bedast. Ne misli,
da bomo napredovali. Narednik Schuster to ve in se
trudi, da bi bil družaben. Desetnik Umnig iz Borovelj
je pristranski. Trd in zlosten je zlasti z Nepokojem.
Ne vem, čemu. Kriefimannu in Jaritzu gre na roko.«

»Včasih slišim bridko šalo o svojem stanu in svoiih.
Ne vem, kje je naš Ječmen, ki svoje žive dni ni bil
ne zabaven ne duhovit, zadnje čase nekako dovtipnost
zajel. Danes n. pr. je povedal le-to: da je moral iti
nekje na ruski fronti zopet enkrat rezervni častnik
rekognoscirat in oprezovat. Se vrne, ga vprašajo to¬
variši, ali je kaj videl. Pove, da je celo govoril z Rusi.
Kaj so rekli? Da bi že radi vedeli, kakšni neki so
avstrijski aktivni  oficirji.«

»Zakaj kupujejo otrokom igračo lesenih in svin¬
čenih vojakov, pa jim ne povedo, kako težko je biti
lesen, ko se glasi: stoj! In da je lep vojaški red in
korak, a da vodi v ubijanje in smrt. Že s prvo igračo
pohujšujemo in so nas pohujšali.«

»Na vežbališču. Po tednih prvikrat izven kasarne!
Pozdravljen, zlati, svobodni svet! Nebo je sicer, da bi
se razjokal nad njim. Ves dan prši iz mrzlih megla. Tn
pod nogami se vdajajo ilnata tla, kamor nas nalašč
meče zlostno povelje: nieder!, če smo se le za korak
lenobni oddehnili, v blato in lužo. Tako krademo ves
ljubi božji dan Bogu in sebi čas, grešimo proti prirodi,
ki je hotela, da bi zemljo orali, ne pa teptali. S tega
vsakdanjega dela se vračamo ubiti, prsteni in ilnati
čez oči. Pa ta prst ni blagoslov in to ilo duši.«

»Vadim se v streljanju. Nikoli ne bi bil verjel,
da mi pojde ta posel tako od rok. Zadevam, da bi mi
skoraj drugovi zavidali. V božjem imenu: svoje sem
sklenil. Streljal bom, kadar bo povelje, a meže. Manj

79

ročen sem, ko gre metati granate, ki so za zdaj še
lesene. Telovadec nisem bil, mišice v rokah so mi po
nekaj vajah kakor raztrgane. Tudi vaje z nasajenim
bajonetom v napadu in brambi niso po mojem okusu.
Da se bom tudi tako bojeval, doslej nisem vedel. Kako
bo tu? Bom li mogel mežati? Gospod Bog, usmili se.
Saj veš, česa sem Te prosil. Ubijal da ne bi!«

»Vrgel sem prvo pristno granato. Strašno je. Cul
sem namreč, da se je nekje zateknila nekomu spričo
drugih za obleko. Vrgel se je nanjo, da bi drugove
nesreče otel. Bil je avstrijski oficir, Slovenec, s Kranj¬
skega doma. Bog zahvaljen! Še ni umrlo viteštvo, še
je dobrota v nas.«

»Učimo se kopati jarke, gibati se v njih, napadati
iz njih, metati se v žične ograje in jih trgati in rezati.
Znam, a povedati ne vem, kako to gre. Čutim sploh,
da marsičesa, ki mi je, ko ga vidim in spoznam, strašno
vsakdanje in samo po sebi umljivo, vendar nikoli prav
opisati znal ne bom. To vem, da ni ne naporno ne
dolgočasno. Te časovno strnjene vaje v vojašnicah
zdaj v vojski so sploh dobrota. Vsem nam je všeč, da
se zdaj v tednih več naučimo, kakor prej v mesecih.
Eno samo željo, ki se mi seveda nikoli izpolnila ne bo,
imam. Preden me na bojišče prepeljejo, za kratko
slovo še enkrat domov da bi me pustili. Ne bodo me.
Za verne duše... Katri, oče, teta, brat Jože! Molite
zame!«

»Prav nič se ne poznava z Nepokojem. pa mi je
fant vendar ljub. Morda zato, ker se mi smili. Ne vem
namreč, ali je res tako neroden, da ga tako strašno
preganja Wlattnig, psuje in grdi, ali pa je ubogi človek
s kakšnim dejanjem razdražil to besno človeče, da se
mu zdaj znaša. Nepokoj prenaša molče, je sam zase.
Spregovoril bi sočutno z njim, če bi priliko imel. Pa
imam vedno in neprestano občutje, da me nekdo opre¬
zuje, kdaj bom spregovoril z njim in kaj. Kdo me
oprezuje? KrieRmann? Jaritz? Pichler? hden med
njimi ali vsi trije? KrieRmann, ki je Ječmena ustra¬
hoval, naj ne sramoti avstrijskih vojakov, kakor jih je
zadnjič, ko je povedal o Rusih in naših aktivnih ofi¬
cirjih? KrieRmann, ki sem ga čul nalašč tako glasno
in izzivalno povedati, da je do dvanajstega leta znal

80

slovenski, a da poslej do smrti nobene slovenske be¬
sede več spregovoril ne bo? Kriefimann, ki neprikrito
Nepokoja sovraži, ne samo prezira, kakor je vajen
Vospernika, Borovnika in mene? Kriefimann, ki mu
Wlattnig marsikdaj nadzorstvo nad nami naklanja in
očitno razliko dela, ko gre soditi meni ali pa Jarcu in
Pichlerju? Kriefimann, bom še eno povedal, moj ne¬
vredni sošolec, ki je tovariša mi in prijatelja Pavleta
Užnika napadel, izdal in grdil, nenaturni vnuk tistega
Križmana, ki se mu je pod goro Peco sam kralj Matjaž
razodel? Bog z njim! Bog tudi z njimi, katerim bo ta
človek v vojski kot praporščak za voditelja, in če bodo
Slovenci s Koroškega! Z Nepokojem pa b o m govoril.«

»In sem govoril z njim in mi je razodel svojo
zgodbo, ki je do pičice skoraj isto, kar je prestal moj
prijatelj Užnik. Knjigo slovenske mladine iz leta 1914
pred vojsko Klic Gospe Svete  so našli pri njem.
Kaznovali so ga sodnijsko, zaprli, ker je hranil in bral
policijsko zaplenjeno knjigo. Kar čudno je, da ni
prišel pred vojaško sodišče. Ali ga je kdo izdal, sem
vprašal. Potrdil je. Da ga li pozna? Pozna. ,Odpusti mu,
v vojsko pojdemo, sem ga prosil. Ni zinil, le ustnice
so mu drhtele in sem videl, da ni odpustil in da ne bo.
Pa vsaj povej ga, da se ga bomo drugi ogibali, sem
rekel in je odvrnil kratko, da je tistemu ime Satan.
Satan? Streslo me je. Katri mi je stopila pred oči. Nič
nisem vedel odgovoriti, leda j je dejal Nepokoj toplo
in prijateljsko, naj se ga navidez ogibljem in se delani,
kakor da ga ne maram. Politično osumljen da je in
zapisan med nje, ki jim je sojeno kratko, strupeno,
satansko z dvema črkama: P. V.«

»In včeraj sem ga skrivaj opazoval. Opraviti si re
dal s puško. Prav nič ni bilo treba. Pa sem skočil
k njemu in ga stresel za rame. Strašna misel me je bila
namreč obšla, da je znorel, da ga je zmoglo trpljenje
in da si bo sam pognal kroglo v glavo. Obrnil se je
k meni. Strašno je bil bled. Blodno se je nasmehnil.
Ne smeš! sem zavpil po nemški in je stal pred menoj
poslušno in topo, kakor pod Wlattnigovo psovko. Ko
pa sem se vstran obrnil, glej, res je oprezoval Kriefi¬
mann in se čudno posmihal. Se ti smili? me je potegnil
vstran in me učil: ,Ne nori! Njemu so sodili in prav

je tako. Če pa je njegova reč tudi tvoja, prav! Sam
si pripiši. Svaril sem te. Zadnjič! Za staro šolsko tova¬
rištvo. Zdaj veš pa hodi ali z njim ali z menoj. Bist
ein deutscher Soldat in einem deutschen Kriege.* Kdor
ne posluša, dobi kroglo v glavo ali pa vrv za vrat. —
Hvala lepa! sem odvrnil. Ne vem, če bom s tem člo¬
vekom še kdaj govoril.«

»Odhajam iz Celovca in le to je hudo, da mi od
doma ves ta čas prav nič niso pisali. Katri, Katri!
Zakaj si me zapustila!«-

•k k  *

Andrejevi nadaljnji zapisniki o dnevnih dogodkih
so medlo stvarna poročila o tem. kar je videl, trpel
in prenesel. Vedno vidneje so te neurejene beležke le
trenutno zajeti vtisi, bolno hitro zabeležena občutja
v službi, ki mu ne prija in ga utruja do otopelosti,
opazke s poti iz krajev, ki se mu ni zdelo vredno, da
bi si njih ime zapomnil, o bojnih drugovih in višjih,
n. pr. o stotniku, ki je velel svojemu moštvu, da mora
pustiti rasti brado po cesarjevem okusu. Te vojne
izpovedi so najbolj trpka obsodba velikega, s puhlo
vojaško ničemurnostjo započetega morjenja, izraz
mlade duše, ki nikoli za sovraštvo rojena ni bila in ki
je morala v bojni službi spričo prirojene ji človečan¬
ske dobrote togo molčati ob pogledu na stotero svojo
in tujo bolest. Andrej Raznožnik ne svojih ne tujih
doživljajev zapisovati hotel  ni.

»Vozim se mimo krajev,« piše, »ki so včeraj zgo¬
dovinski postali ali pa bodo v novi bitki jutri za¬
sloveli, da se bodo ta nova imena kitila v zgodovini
teh dni. Jaz pa ne priznam nobenih takih zgodovinskih
nazivov. Nobenega veličastja ne občutim, če še čujem
imena kakor so Krasnik. Przemysl, Limanova ali Gor-
lice; ‘prazno mi je slišati o Verdunu, o siegfriedskih
postojankah in Hindenburgovi črti. Kar bojišča, to
vojvode: Hindenburg, Mackensen. Petaine, Foch. Ko¬
maj malo topleje mi je ob nazivih za bojišča na naših
tleh ob Soči, na Oslavju in za Dobrdobom. Komaj
nekaj hvaležnosti me objame, ko slišim imenovati
Boroevičevo ime. Ne radi tega vojaka, ki stoji z mojimi

* Nemški vojak si, v nemški vojski!

6

Več. 83.

82

in zmaguje, radi sebi sorodnih drugov bojnih, ki bodo
legli pod njim, kakor bom jaz najbrže proti Brusi¬
lo vu ...«

Zrelo, ljuto sodi nato Andrej o »hijenah« velike
vojske, o poklicanih in nepoklicanih bojnih poroče¬
valcih iz prvih mesecev bojnih dni, o bojevitih besed¬
nikih v zanesenem govoru, ki se lagotno v zaledju s
tinto proslavljajo v svojem lažnem rodoljubju.

»Imamo sovražnika,« piše rogaje se, »ki nas brez
bojne napovedi podi od bojišča do bojišča. Ne Nemec
ne Francoz mu kos ne bosta. Proti temu enemu je ves
boj zastonj: sovražniku temu je ime — Uš! Tista
črna,  ki pegavico prenaša ...«

»Ali bi mi kdo verjel,« pripoveduje Andrej v na¬
daljnjem, »če bi trdil, da v te j vojski nikakega junaštva
ne najdem? Hraber more biti pač le človek. Kadar mu
gre kri in zdravje tvegati za nekaj še višjega in
boljega. Tako, kakor pa sedaj gonijo moštvo v boj,
hodi klavna živina v mesnico. In da se prav tako kot
živina smrti ne boji, ga v najhujšem z rumom
opajajo. Tako se je do besede spolnilo, kakor je pisano
na živinskih vozovih: 6 Pferde oder 4 0 Mann.
Konj je bolj škoda kot človeških duš ...«

»Nisem sicer videl, a pravili so mi, da se neredko-
krat pri naskokih spopadejo ljudje bolj sirovo in
divje kakor zveri. Zver nosi svoje zobe od prirode
s seboj, da si plen trga za žrtje. Ljudje po božji po¬
dobi skačejo s krvavimi noži v zobeh drug na drugega.
Človeka s krvavim nožem med zobmi med jezne vol¬
kove bi postavil: bežali bodo. Bolj so po božje ustvar¬
jeni. Pa se mi ljudje studijo in srni ijo. In ko sem
zadnjič videl nepregledne vrste ruske, kako so se
mirno zibale vse bliže med našimi strojnicami in
lastnim topovskim ognjem, strašna groza me je obšla:
spoznal sem, da ne more le živina, da bo v teh stra¬
hotah stekel  tudi človek. Gorje tedaj njim, ki so ga
v najblaznejše nagnali. Gorje napuhu in misli niče¬
ma rni, ki je svet poživinila. Gorje vojski, ki v tako
grozo komandira! Tako je vojaka ponižala, da ga je
vojaške časti in prisege odvezala.«

Tako je doživljal Andrej Raznožnik prvo svojo
vojno službo v tretjem letu velike morije. V bilkah


83

proti Brusilovu je dobil pri umikanju strel v roko.
Ein Kavalierschufi, ki je tisoč goldinarjev vreden, je
veljala med vojaki beseda o taki srečni rani. Bil pa je
rane manj vesel, kakor pa da bo zopet enkrat legel
v posteljo in se očedil mrčesa. Kot slutnja nekake
čudne sreče se mu je začelo v povojaščeni duši ogla¬
šati človeško hrepenenje: kako neki je tam, kjer ne
gore noč za nočjo rakete nad jarki, ne orjejo granate,
ne drdrajo strojnice, ne sopejo in ne hropejo živi
ljudje kar na kupu med razlitim mozgom in drobovjem
v blatu in govnu, v smradu in brezdušni onemoglosti
iz ure v uro, iz noči v noč: skratka, kako neki je daleč
doli ob Dravi pod Sinčo ves jo, na Koroškem, v Podjuni,
doma ... Vsak dan se je krčeviteje veselil bolniškega
počitka. Tako se je vračal v življenje in svet za vojsko.
Že pozno na jesen je res dobil dopust. Vozil se je skozi
Dunaj prav tisto uro, ko je Fritz Adler ubil ministr¬
skega predsednika grofa Stiirgkha. »Ali se morda nič
več ne vrnem v vojsko?« je pomislil ob tej vesti Andrej
v veseli slutnji. »Kakor bo,« si je odgovoril, »zdaj se
vračam domov in to je zdaj vse moje življenje.«

11. Na dopustu.

Ko je privozil vlak čez Semmering v Bruck na
Muri, je bila enajsta ponoči. Andreju je bilo tu čakati
dobro uro. Stopil je z voza, da bi spil čašo piva in se
nato nekoliko sprehodil in razgibal po vožnji. Prav ko
je hotel vstopiti v restavracijo, mu je nekdo položil
roko na rame in vprašal:

»Herr Kameran! Če se ne motim — ali si pravi,
Andrej?«

Raznožnik se je ozrl in vzkliknil veselo prese¬
nečeno:

»Pavle, ti? Bog te snrejmi!«

Bil je v resnici Pavle Užnik, ki ga Andrej ni več
videl od tistega usodnega jutra na god svete Ane in
ki o njem do teh dob tudi nič več slišal ni. S tem večjo
radovednostjo je zato zdaj ogledoval prijatelja, videl,
kako ga je bila vojska prečudno spremenila, postarala
in pomožatila. a mu dala tudi isto praporščakovsko
čast, kakršno si je bil priboril tudi Andrej. Še več.

6 *

84

Užnika so bili odlikovali. Zdaj pa je bil očitno, soditi
po opravi, na novem pohodu v transportu.

Prijatelja sta si nekaj trenutkov molče stiskala
roko.

»Kako dolgo že!« je šlo Andreju ganotje v glas
ob prvem domačem človeku na potu iz tujine.

»Kaj? Kar sva se zadnjič videla,« je odgovoril
vedro Pavle.

»Stopi z menoj! Popijeva čašo piva. Utegneš?« je
dejal Andrej.

»Ne morem. A stopiva nekajkrati tu gori pa doli,«
je odvrnil Pavle in potegnil prijatelja s seboj. »Duša
draga, kako torej?«

»Čudim se, komaj verjamem,« je dejal Andrej in
pogledal ljubeče Pavletu v lice. »Si ves čas v vojski.
Povej vendar!«

»Ni časa,« je odvrnil Pavle. »Odloživa za pozneje,
če bova kdaj utegnila. Na kratko: vojak pa od za¬
četka. Hudo osumljen, poslej pošteno reden, trikrat
ranjen, odlikovan, dvakrat skoraj zdrav ujet, če bi
maral bil, in zdaj na poti v soško bitko, katero že?
Nič ne bereš? Ne veš. Jaz tudi ne.«

Andrej je naglo in mimogrede povedal, da je bil
v bitkah na Ruskem in da se zdaj vrača domov na
bolniški dopust. Potem je vprašal, kako je pa s Pav¬
letom. Ali ni bil ves čas nič doma.

»Bil,« je odvrnil Užnik, »pred letom. Sem matu¬
riral in mater pokopal.«

»Tako, seveda,« se je zmedel Andrej, ne vede, ali
bi čestital prijatelju, da se mu je vendar posrečilo
priboriti si šolsko priznanje, ali pa bi ga miloval kol
osirotelega sina. »Zdaj si torej kar ves sam . . .«

»Bog me, sem, Mojci,« je odvrnil prečudno vedro
Užnik. »Zato pa lahko služim. Ni mi več dolgčas po
domu.«

»Ali si morda kar prodal?« je vprašal Andrej.

»Doma vendar, pa četudi je samo golazen v njem,
noben Korošec prodajal ne bo. dokler je živ,« je od¬
govoril Pavle, da Andrej ni mogel dobro razločiti, ali
se roga ali pa iz prepričanja govori slovesno.

»Nekaj domačih pa znanih menda vendar še
imaš,« je dejal zato vsakdanje.

/7

r

85

Užnik je odgovoril:

»Imam! Ampak, naj me, kdorkoli! Ne vem zanje.«

Pa je le začel izpraševati Andreja po sošolcih in
tudi po Andrejevih domačih, kolikor jih je poznal.
Andrej mu je povedal, kolikor je vedel.

»Ali poročnika Janka Kranjca poznaš?« mu je
segel Užnik v besedo.

»Ne,« je odgovoril Andrej.

»Pa je vendar iz Dobrle vesi,« je dejal Pavle, po¬
mišljal in povedal: »Nekje pred Przemyslom sem ga
srečal. O tvojem bratu, kako mu je že ime? ...«

»Jurij.«

»O Juriju, da so ga ujeli Rusi, torej je povedal...«

Sredi besede ga je Andrej objel in vzkliknil:

»Pavle, Bog ti plačaj to vest. Naši domači ga že
leto in dalj objokujejo za mrtvega.«

»Katri, tvoja sestra, kajne?« je vprašal toplo,
medlo Pavle. Andrej ni umel te čudne gasnoče dobrote
v Užnikovi besedi in dejal veselo:

»Seveda, in če sem morda jaz prvi, ki se vrnem
domov s tem poročilom — o Pavle, niti slutiti ne
moreš, koliko dobroto si nam storil.«

»Potem Bog blagoslovi, da bi vse res in dobro
bilo,« je dejal Užnik.

Transportni vojaški vlak se je očividno pripravljal,
da odide. Tedaj je potegnil nekam nemirno Pavle
Andreja v senco konec vozov in dejal polglasno in
pritajeno:

»Kaj sem dejal? Da ne gre doma prodajati. Zato
pa. Ta trenutek se odpeljem. Če se ne vidiva več.
Andrej... ali smem nekaj vprašati?«

»Vprašaj!«

»Če še kaj ljubiš Koroško in če kaj veš?«

»Kaj neki? O Stiirgkhu?«

»To si bral. Drugo! Kam gremo.«

»Kam? V zmago ali smrt.«

»V smrt, a ne vsi!«

Nekaj trenutij sta prijatelja molčala. Pavle si je
dal nekaj opraviti z žepom, ki ga je imel na notranji
strani svoje vojaške suknje. Previdno se je ozrl. potem
pa je stisnil Andreju nekaj zavaljanih listov v roko
in rekel: '

86

»Skrij in beri doma skrivaj! Potem boš vse umel
in vedel, ,čemu kopriva ne pozebe, čemu se Pavle dva¬
krat ni dal ujeti, a se bo v tretje dal.«

Komaj slišno je šepetnil:

»Dal, če bo srečno, pa če tudi prekletemu Lahu.«

»Pavle! Pazi se!« je skoraj zastokal Andrej. »Pri¬
segel si ... obesi jo te.«

»Norčije! Mar sem krivo? Le prav  nisem.«

Stresel je prijatelju roko:

»Zdrav. In če bi kje drugov, ki smo ene misli, najti
želel, z eno besedo jih išči.«

»Kako?« je vprašal sopeče Andrej.

»AEIOU.« je odvrnil Pavle.

»Austria erit in orbe ultima?«* je
začudeno.

»Takisto, le narobe!« se je zasmejal Pavel.

Vlak „e je odpravljal. Užnik je skočil k vozovom.
Po se je še enkrat okrenil in zaklical:

»AEIOU! Po smislu, kakor želiš. Srečno.«

Tn še je klical, a manj vedro. Nekam trudno in
bridko:

»Sestro Katri lepo pozdravi!«

* * *

Pa to slučajno in pomembno Andrejevo srečanje
ni bilo njegovo zadnje čudno in nenavadno. Že čisto
blizu doma mu je bilo namenjeno doživeti nekaj, kar
je bilo neskončno bolj pretresljivo mimo sestanka
s prijateljem Pavletom. Ko se je pripeljal namreč
v Celovec, bi bil moral ves popoldan do večera čakati
na vlak. Pa se je kaj lahko odločil, da pojde kar neš
ob Svetem Jakobu, po cesti čez Krko in mimo Dražje
vesi. Spotoma bi se oglasil v Grabštajnu pri teti. Tam
bi videl, dasi ni ves, kakor gre biti mlademu častniku,
gospodično Anči.

Vreme je bilo jesensko mrko, a cesta je bila lepa
in Andrej je čutil od koraka do koraka, kako mu
plima nova moč po telesu, kako mu polje zdravje in
veselje po žilah. Sladko, živo, kakor da ni tako daleč
in davno, se mu je spovračalo v spomin, kako je videl

* Avstrija bo poslednja na svetu. Dvoumno: češ, ure so ji

štete.

vprašal Andrej

87

deklico svoje prve sanje zadnjič pri slovesu. Kar čuditi
se je moral samemu sebi, kako da v vojski ni več in
bolj vneto mislil nanjo; saj mu je bila vendar sestra
Katri vsaj nekajkrat sporočila tudi njene pozdrave ...

V takih mislih je bil prišel do Dražje vesi in je
imel kakor na dlani za četrt ure onstran železne ceste
odsojni Sepec, Ščitarče in sam Grabštajn, ki se je bil
v zadnjih desetletjih tako strašno pokvaril, odtujil
domačiji in materinski besedi. »Ne, Anči,« je Andrej
pomislil, »za rojstni tvoj dom te ne zavidam. Iz gnezda
naših poturic si, iz hujšega kakor je Žihpolje. A da
zamerila ne boš, dobra, ki se zdaj že tretje leto slo¬
venske pesmi in modrosti učiš.«

Rezko se je prebudil iz svojih misli. Prešel je bil
skozi vas in je stal blizu tam, kjer se odcepi cesta na
sever proti Buhli in Dolini. Pa se mu je ponudil pri¬
zor, da sam ne bi bil vedel takoj povedati, kako, ali
smešno ali bridko. Pred svetlim nadporočnikom, ki je
bil razjahal in je zamahoval z bičevko, je stal mrko
zravnan visok človek, napol kmetiški, napol vojaški.
Prav po kmetiško tudi ni gledal častniku v obraz,
marveč pokorno sklanjal glavo, držeč obenem in vrteč
vojaško kapo v rokah. Častnik je klel, psoval, skakal
in se obnašal kakor pobesnel. Ne da bi pogledal ne¬
srečnega nerodneža natančno, je pristopil Andrej, sa¬
lutiral in se javil častniku. Spoznal je v njem nekda¬
njega svojega poročnika iz vojašnice. Ta se je okrenil,
se nekoliko unesel in vihral pripovedovati mlajšemu
in nižjemu drugu nekam pokroviteljsko stanovsko, da
se že dobro četrt ure jadi s tem čudnim človekom, ki
prvič pozdravljati, drugič stati, tretjič in sploh nič ne
sliši in ne ume in ne govori. »Znate slovenski? Povejte
mu, da ga pretepem,« je nato vpil. »da ga prebijem do
krvi, obesim v vezi, zaprem in ustrelim.«

Andrej ga je komaj za silo slišal, kaj je klical.
Premotril je bil čudnega človeka in prebledel. Vsega
ga je streslo. Pa se je po vojaško okrenil in povedal:

»Zu Befehl, gosporl nadporočnik. Moža poznam,
pospremim ga domov in sporočim vse nadaljnje.«

»Kako?« je zijal nadporočnik. »Domov? Jaz za-

P ovedujem, da ga primite ali sami, ali pa z orožniki,
ojdite, pokličite jih. Jaz sam ga bom medtem pazil.«

88

Še bolj je zbledel Andrej in dejal:

»Gospod nadporočnik. To mora biti nekakšna po¬
mota. Ta človek ni vojak, ne more biti, ni pri čisti —«

Vzelo mu je besedo.

»Potem je zločinski. Med vojsko sili,« je vpil nad¬
poročnik.

»Morda ne sili. Morda so ga po pomoti res po¬
trdili,« je dejal Andrej.

»Če so ga potrdili, ni norec,« je vedel po svoje
častnik.

»Pa je moj resnični in nesrečni bebasti brat,« je
vzkliknil tedaj do skrajnosti izmučeno Andrej. Nad¬
poročnik mu je bral v obrazu, kaj trpi, in začutil
obenem, da se je sam brez potrebe osmešil.

»Nach Haus mit ilim — spravite ga torej domov!«
je še zaklical, se vrgel na konja in pognal.

Tedaj je stopil Andrej k svojemu bratu Joži, ga
stresel za rame in dejal:

»Jože! Kaj pa počenjaš take norčije po svetu?
Zakaj nisi doma?«

Bebasti je dvignil obraz, ki se mu je trenutno raz¬
vezal, ko je mož spoznal brata.

»Andrej!« je dejal toplo. Potem se je ozrl za
častnikom, ki je bil odjahal, in se uvedril: »Pa si ga le.
pa si ga le ugnal, ki si višji, kaj?«

»Pojdiva!« je dejal trudno Andrej. Ni več mislil
na Anči. Vedel je brata na postajo. Ni ga izpraševal,
ne kako ne kaj. Prehudo mu je bilo. Strahotno je bilo
vzelo močnega človeka! In najhujše v oči, ki mu jih je
bilo zblodilo ...

Ko sta tako čakala, se je spomnil Andrej, da nosi
s seboj nekaj brašna.

»Ali si lačen?« je vprašal brata, ki je prikimal in
odgovoril čudno pametno, da ni sam. da je zdaj na
Koroškem veliko več lačnih kakor pa sitih.

»Na, jej!« je dejal Andrej in mu ponudil.

Poldrugo uro pozneje sta bila doma. Pa je obstal
na pragu Jože in dejal:

»Vstopiva tiho. Teta modlijo.«

Res je bilo iz hiše slišati bolno zaneseno besedo
stare bajalne ženice. Pa prav tisto je bajala in pravila,
kakor pred leti:


89

»Peklensko seme rodi peklenski sad. Krvave voj¬
ske, divji upori se tačas vnamejo po vsej Evropi; po¬
divjane vojaške čete požigajo, morijo, skrunijo, ple¬
nijo, da je groza ... Toda — kedar je najhujša sila,
je roka božja najbolj mila in tudi roka njegove ne¬
beške Matere. Milostno se ozre nebeška Gospa na sile
in stiske svojega ljudstva, naglo mu priskoči na pomoč,
priskoči osebno, pomaga s čudežem ...«

»Moj ubogi, žalostni dom!« je občutil Andrej živo
do solz. V tistem trenutku je zaslišal presunljivo za¬
klicati svojo sestro Katri:

»Oče, teta, Lucija, Andrej je prišel!«

Le trenutje pozneje je ležala bratu v objemu,
jokala in se smejala in šla venomer zopet vrnivšemu
se s svojo drobno, a delavno ročico čez bledo, raskavo
lice. In ko je zdajci zagledala še Jožo, je znova ihtela
in govorila in pravila bratu, kako so ljudje neumni in
hudobni. Odkar so Jožo pomotoma in morda tudi iz
nagajivosti potrdili za vojaka, ga za teden dni vzeli
v vojašnico in nato poslali domov; domačini — saj si
lahko misli, kateri — nesrečnega človeka pošiljajo
vsako toliko časa v Celovec, češ, da se mu je spet

a lasiti. Vsa zasopla je še rekla: »Tako, glej, saj bi jih
ela! Ki je ves otročji, pa ga še otroci, da bo bridko
smrt storil kje, kakor Jurij ...«

»Katri,« je tedaj dejal toplo Andrej. »Malo tolažbo
ti vem za bridkost. Jurij je ujet in živi.«

Deklica je zastrmela, nato znova zavpila:

»Oče, teta, Lucija! Jurij živi!«

»Oče, Jurij živi,« je ponovila, ko je stal zdajci stari
Raznožnik pred vrnivšim se sinom. Andrej je opazil,
kako išče sestra z nekakim čudnim nemirom zdaj
v njegov, zdaj v očetov obraz. Pa je kaj lahko in kar
na mah umel, česa in zakaj se sestra boji. Bala se je
zanj, ki bo videl, kako se je oče spremenil, in se
obenem sramovala za očeta, pomilujoč ga. da se je bil
tako čudno zavrgel. Ves je bil prepal. Andreju je bilo,
da bi zavpil od bolečine, ko je gledal očetu v lice.
Imel je občutek, kakor da je očetov obraz prav tisto
prazno in bolno lice, kakršno je videl prej pri bratu,
ko je stal pred razjarjenim nemškim oficirjem.

Katri ga je pustila ta trenutek samega z očetom.

90

»Oče,« je vzkliknil tedaj toplo Andrej; »ali ste
bolni ? «

Stari Raznožnik je odgovoril narejeno pikro:

»Kakor me vidiš, tak pa sem. Ne spim več. H koncu
gremo!«

Brezmejno tesno je postalo Andreju, ko je gledal
očetu v razdejani obraz. V nezdravi zabuhlosti je bila
možu usahnila čila jedrost kmetiškega lica, ki tako
čudovito označuje preprosto in čisto slovensko dušo;
jasne in mirne oči so se bile umeglile in utonile v bolni
onemoglosti. Andreju bi ne bilo treba ne izpraševati
ne izvedeti, kaj se godi z očetom: z obličja mu je bral
vse. »Telesno prenaša, a duša mu peša,« je vedel.
»Ovdovel je, nikogar nima, da bi mu nositi pomagal.
Sinove in kmetiške delavce mu je vojska razgnala.
Čast in ugled so mu ponižali, užalili ga javno pred
prijatelji in sosedi. Premoženje mu prepada, dajatve
in davki ga žro, nemško, kakor otroci, se mora siliti
govoriti, klanjati se orožniku, ki mu je bil svojčas
prihuljeno pohleven, odgovarjati proviantovcem iz
vojske, naduti smrkavosti mestnih oficirčkov. Pa še
domače zlo! Jurijeva zadeva. Lucijo ima v hiši. Dela
mu, ali pa mu more biti všeč kot snaha? In otrok!
Moj Bog! Kadar mu je dobro, da bi ga kot stari oče
in ded malega vnučeta v naročje vzel, ali se mu ne
obrne od zlosti, če vidi v mladem licu Kustrove oči,
da mora vstran od nedolžnega bitja, kakor da je stru¬
peno, da ga opsuje ne, kakor navadno psujejo? Ljubi
dete, pa golta z jezo svoj žolč: vnuk si mi, pankrt
pa le!«

Stari Raznožnik je bil medtem postavil cilarico
žganja na mizo, ponudil piti sinu, ki je odklonil, in
nato popil sam nekaj izdatno globokih čašic. Oživel je
nekako in je dejal, kakor da bere sinu po mislih:

»Jurij, si rekel, da živi. Če se vrne, prav. Jaz sem
svoje storil in tudi odpustil sem. Pozabil pa ne bom
nikoli.«

Zopet je segel po pijači. Ustnice so mu drhtele,
zdelo se je, da ga tudi pijača nezdravo stresa.

»Lucija je pridna,« je rekel po kratkem molku
mehko in dobrohotno kroteč svoj jad; »zna potrpeti
in molčati. Tudi neumna ni. Je pač služila in ve, kako.«

91

Sin je molče prikimal. Oče je pogledoval po pijači.
Tedaj se je zdramil Andrej:

»Kaj pa stari, oče Kustrov, mislim reči?«

Očetu se je vnela mrka žalost v očeh. Do strašne
bridkosti pikro je povedal:

»Saj bi ga potreboval, odkar nam ujetih Rusov
ne zaupajo več, za pomoč na polju. Za hlapca mi je.
Za kakšnega pa, si lahko misliš sam, ki ga zmlada do
dobra poznaš.«

Pa kakor da se je bil do skrajnega premagal, je
nato planil kar besno, udaril s pestjo po mizi in zavpil:

»Hudičevo je vse skupaj. Srbe so že razgnali, zdaj
bodo pa še nas na Koroškem.«

Sin je čutil, da govori oče mimo svoje bridkosti
z besedo za tujo nesrečo, pa mu je le prijal ta trpki,
navidezno politični upor.

»Hudičevo,« je vzkliknil Raznožnik v drugo. »Zato
pa, naj bo konec! Pijem! Kako ne bi, ko me bridkost
duši vsak dan, vsako uro!«

Andrej je videl, da sega oče res že v tretje po

• • v *

pijači.

»Oče, nikar! Vse bo še dobro,« je zaprosil.

»Na Koroškem nikoli!« je odgovoril togo oče.
Andreja je presunilo. »Za verne duše, v imenu Očeta
in Sina in svetega Duha!« se mu je obudilo prečudno
kakor glas iz onostranstva v spomin in tolažbo ...

Tisti trenutek je planila Katri v sobo. Njene dobre
in plahe oči so nemirno pogledale in prebegnile od
brata na očeta. Zdajci je roke sklenila in se je zdelo,
da se bo na kolena zrušila pred moškima in ju prosila,
naj si bosta dobra.

»Oče, Andrej!« je vabila toplo in prisrčno, »pre¬
nesimo, Bog nas preizkuša!«

Tako je stala. Oče je pogledal prebujeno nanjo.
Pa se je Andreju zazdelo, da se očetovo lice čudežno
preoblači v staro lepoto in dobroto iz lepših in boljših
časov. Ustnice so se tresle možu, lice, ki je bilo za¬
buhlo, je splahovalo, oči so se hotele zmegliti v zdravi,
topli bolečini. Solza se je ukradla čez trepalnice na
pobledelo polt. Počasi, trudno, a slovesno je vstal
Raznožnik in stopil k hčeri. Zdajci je bila res zdrknila
na kolena. Ujela je očetovo levico in jo jokaje se

92

pritisnila na ustnice. Stari mož je položil tedaj dekletu
desnico na glavo, sklonil se, zajel z roko, kakor da
hoče objeti in vzdigniti, pa je ostal tako bolno sključen
in je le spregovoril, toplo, usmiljeno, iz najgloblje
bolesti in očetovske ljubezni:

»Sirota!«

Nato se je zravnal in pogledal po sinu.

»Andrej!« je zaklical. »Naša Katri! Dro! Dobra je.
Saj je ne boš zapustil, ko bo sama ostala.«

»Ne bom, oče,« je planil Andrej. Katri je živo
ihtela.

»Tn tudi hudo da ji ne boš delal, kakor sem ji jaz,«
se je trgala žalost z usmiljenjem Raznožniku iz grla.
Pa mu je Katri padla v besedo:

»Ni res, ni res! Nobenega hudega mi niste delali!«

Stari Raznožnik je molče odstopil, pokimal sinu
in se obrnil. Šel je. Brat je držal sestro za roko. Jokala
je tiho in tožila in opravičevala:

»Zdaj si videl. Ni pijan. Dober je tako. Trpi in
nosi molče. Ubijajo ga. Vsak dan, vsi, še prijatelji.
Dom mu raznašajo. Zase mu ni, zase ne skrbi. Le zaradi
nas otrok mu je hudo, zaradi nas vseh, še zaradi Juri¬
jevega otroka in Lucije ...«

»Pije,« je potožil brat.

»Andrej!« je vzkliknila očitajoče Katri. »Najin
oče je.«

Otresla se je burno bratove roke, strmela z jarkiini
očmi vanj, lepa, jezna in užaljena. Tedaj se je Andreju
razodela še enkrat vsa lepota njene močne, lepe in
usmiljene duše. 1 . .

»Katri, mar očitam?« je skušal popraviti svojo
besedo. Umiril je razburjeno. Z bolno zgovornostjo
mu je razodela vse tisto majhno in veliko gorje, ki je
bilo po vojski prišlo nad vse kraje, v vse sloje in
družine, nad Kranjsko in Koroško, nad Sinčo in Dobrlo
ves ... In ko je Katri šla, je šel Andrej za njo. Zlostno,
pod vtisom tega, kar je bil izvedel, da trpi tudi zaledje,
njegov oče, sestra, brat in teta. je mrmral togo, ob¬
sojajoče, nespravljivo:

»AEIOU ... Prepala, Avstrija! Sama si kriva .. .i

* * *

93

Naslednje dni je obiskal Andrej svoje domače
na vasi in v fari. Druge krati mu takih posetov ni bilo
treba. Zdaj pa je nekako motno čutil, da so mu dolžnost
in da bi mu utegnilo biti bridko žal, če bi jih opustil.
Moral skoraj je še enkrat videti vse, kar je doma
poznal, vzeti morda za vedno slovo od vseh, priti,
potolažiti in potožiti z vsemi, ki so ga poznali in jih je
poznal po vrsti in pameti, še po redu, kakor jim je
letno za advent prebiral poštena in lepa slovenska
imena v Mohorjevem koledarju že petnajst let: go¬
spoda prošta in dekana Matijo, gospoda kaplana, Brež-
jakove, Dretnikovo oblastno mater, Dularjevega Fran¬
ceta, Grašičevega Andreja, Hribarjeve, Korešnika,
Miho Lesjaka, Mihevovo Julijano, Logarjevo Uršo,
Petkove in Petelinove, Smrtnika in Rebca, Zablačanovo
Lenčko, Topličeve, da jim o Alešu pove, kako ga je
našel živega v bolnišnici, Vedenkove, starega Vovka,
Zdovca, Žerjavovo Lenko in vse druge ...

Žalosten pa tudi potolažen se je vrnil s te poti.
Našel je svoje ljudi, kakor so bili: tihe. pohlevne,
delavne in pobožne. Celo šegavost je še medlo živela
v njih. Stokrat eno samo so hoteli vedeti: kdaj bo
vojske konec. Pa je našel še drugo. Trpljenje, ki je
bilo vojake v jarkih zbližalo, tu v zaledju je trgalo
ljudi na dvoje. Polno nezaupnosti in malega samoljubja
je videl. »Vojska, krivica in pohujšanje,« je umoval,
»na bojiščih nam tare telesa, doma duši duše!« Srečal
je otroke, ki so šli iz šole. Čebljali so po svoje, po
slovensko. Ko so ga ugledali, so plaho utihnili in za¬
jecljali omledno šolski: GriiR Gott! Pa jih ie vprašal,
čigavi so, a so se raztepli, ne da bi odgovorili. »Vojska
— krivica in pohujšanje!« je čuvstvoval še bridkeje.
»Kako bodo vzrastli, če jih oče učil ne bo in matere
umeli ne bodo, ko jih v šoli po nemško — nesrečne
vindišarske psičke — lajati uče!« Tedaj se je spro¬

ščalo v srdu in odporu v njem: »Hudiči! Če smemo po
slovensko umirati, zakaj ne bi smeli moliti in ljubiti?«

Ves razbolel se je tedaj zaprl s sestro Katri v sobo
in ji začel brati iz listov, ki mu jih je bil dal Užnik.
Bili so tuji časopisi, novice onstran avstrijskih in
nemških jarkov. Popisovali in pripovedovali so o bojih
in zmagah, a ne tako. kakor domača poročila. Sijajne

94

»nemške zmage« so bile po teh vesteh bridke izgube,
strašne rane, četudi že ne porazi. Beročima ni bilo več
tako strašno tesno, da bode Hindenburg potrl ves svet.
Pa še drugače tolažilno in presenetljivo je bilo brati
o nečem neskončno bolj tolažijivem in vzpodbudnem:
o rastoči sili človečanske misli in vere v dobroto, pra¬
vičnost in usmiljenje. Veliki narodi so se zavzemali
za trpeče in zasužnjene male, pribijali vedno zopet,
da so šli prisiljeni v boj za podedovana načela pravič¬
nosti proti zlostni samoljubnosti lažnega in oholega
častihlepja, ki se hoče živeti od puhle krilatice, da je
»gosposki narod«, in priznava le eno načelo, pravico
močnejšega nad slabejšim. Tu je stalo zapisano, da te
vojske ne bodo odnehale do konca, do zmage. Avstrij¬
skim slovanskim narodom so obetale svobodo, vsta-
jenje.

»Katri! Verjemi, ne bo nas ne še konec in tudi na
Koroškem bo še dobro,« je dejal Andrej, ko je prečital
do konca. Sestra je prikimala. Tedaj je brat rekel, da
bo zdaj liste zažgal. Pa mu jih je sestra iztrgala in
prosila, da ji bojo za spomin.

»Nevarni so,« je dejal, a ni silil več v sestro, ko je
opazil, da je vsa zagorela v lica. Hotela jih je hraniti
kot spomin na — Pavleta...

Dobro je bilo Andreju, ko se je tega osvestil. Pa
se je zdajci spočela druga misel v njem. Kako neki
je le bilo moči? Nekaj dni že je bil doma, a niti z be¬
sedico ni bila sestra omenila deklice, ki jo je bil vajen
videti vsako uro v njeni bližini, preden je odšel k vo¬
jakom. Zakaj ne govori sestra o Anči? Iz te domisli
je vprašal:

»Katri! Kaj pa Anči? Ali boš utegnila v nedeljo?
Obiskala bi jo.«

Videl je, kako je postalo sestri nekam mučno.
Molčala je, kakor je bila navajena v takih položajih
in jo je kot tako že poznal.

»Le povej,« je dejal zato, »če ste sprti. Bom šel
pa sam v Grabštajn.«

Tedaj je dvignila Katri zaupno k njemu oko:

»Ne hodi! Ni je doma.«

»Kje pa je? V službi?« je vprašal brat kratko, dasi
mirno; »v službi na pošti?«

95

Zopet se je sestra borila, ali bi odgovorila. Skoraj
zlostno je povedala:

»Za vojaškimi je šla. V bolnišnice ...«

Andrej je vse umel in ni odgovoril. Sestra ga je
skušala potolažiti:

»To še ni nič slabega. Kaj zato, če so druge take —
nemarne.«

»Slovenskega se ne bo več učila,« je odvrnil tosro

brat. V trenutku se je obvladal v bolesti, ko je spoznal,

kako se mu je utrnila še ena tiha sanja in ugasnila

za vedno ... Bolelo ga je nekaj časa le še to, kdo neki

mu je zavel neuko deklico iz varnega doma v močvare

ran in vojaške zlosti... Pozneje nekoč je izvedel

zanj ... za sošolca, ki mu nikoli ni bil prijazen, za

vnuka iz koroških dedov od tistega očeta, ki se mu je

bil prikazal sam kralj Matjaž, za odpalega Križmana

— KrieRmanna. Tedaj pa je bilo Andreju dobro.

Spomnil se je, kako prav je bilo, da Anči niti prvega

zaljubljenega pisma ni bil poslal. Ni ga bilo treba biti

sram in prav nič se ji ni bilo treba bati, da ji bo kdaj

kaj očital... .

j  * * *

Dopust mu je potekal. Od ljudi se je bil že po¬
slovil. Zdaj je hotel imeti slovo še od zemlje. V bolnem
nastroju mokre in pozne, zadnje jeseni je pohajal po
domačem polju, po logih in gmajnah. Tako strašno
tiho je bilo tu, kakor v dušah ljudi. V ta mir brezmejne
tesnosti je udarjala le daljna jeka topovskega ognja
nekje za Kepo pri Bovcu ob Soči in od Tirolov. Nekoč
na teh samotnih potih se je zdajci zgostila bolest v An¬
dreju. Popadlo ga je občutje dušeče tesnobe: brez¬
mejna osamelost. Kar v misel mu je prišlo, da bo odšel
dva dni, preden treba, z doma. Hotel je najti v Celovcu
vojnih drugov, porazgovoriti se z njimi, razbremeniti
si dušo do zadnjega, zavreči se nekam, napiti se, ubiti
noč ali dve in se nato priglasiti, kam mu je iti za
polkom ...

Kakor je bil sklenil, je storil. Vzel je slovo in šel.
Pa se ni napil, ni zavrgel. Ko je segel sestri v roko
in ji videl čez rame blodno bratovo lice. se je nekaj
prelomilo v njem. »Če tako narediš, kakor si zmislil,
ne vrneš se!« mu je nekaj spregovorilo v vesti. Prišel

96

je v Celovec. Vso pot je bil še vedno ves zmeden, kaj,
kako in čemu. Potem je našel čisto mirno in vsakdanje
z majhnim preudarkom: »Anči! Ta blodnja moja,

zaradi tebe  je bila! Anči, srečno! Naj padem ali pa
naj živim, blodil ne bom več!« —-

Ko je izstopil, se je sestal s človekom, ki mu je
bil ljub. Bil je njegov veroučitelj z gimnazije. Povabil
ga je s seboj:

»Morate, prijatelj! Ne bo Vam žal! Presenetilo
Vas bo.«

Andrej je povabilo sprejel. Pri profesorju je našel
tovariša in prijatelja Vošpernika ... Drugo jutro je
vstal k maši, se spovedal in obhajal. Nikoli ni bil
mirnejši. Ko se je zglasil, so mu rekli, da mu je iti za
polkom na Tirolsko.

»Arsiero,« je umel, potem pa še točneje:

»ValF d Astico.«

12. AEIOU.

Tisto uro, ko se je pripeljal Andrej v Trident, je
došla obenem z njim novica z Dunaja, da je umrl stari
cesar Franc Jožef. V Andreju se je nekaj sprostilo in
stesnilo obenem. Čutil je, da je minil s to smrtjo neki
posebni čas in se počenja zdaj zanj in za mnoge nova
doba. Misel, da se utegne zdaj kmalu nehati vojska,
ga je obšla za trenutek, pa ni mogel verjeti in se
ogreti. Če stari morije ni znal preprečiti, tem manj
bo umel mladi boriti se proti osredju, ki je za vojsko,
vojaški, kakor so ga vzgojili.

Spomnil se je, da bo novi vladar zahteval ponovne
vojaške zarotitve. Kar je bil dejal nedavno Užnik, mu
je prišlo v spomin: po krivem da ni prisegel, a prav
da le ni...

Andreju je postalo tesno. Ni se mu hotelo razodeti,
kako naj bi bilo s to zadevo. »Vojaška in bojna prisega
— prisiljena.« je dejal, »a sveta je vendar. Mar ljudem
govorim, ko obljubljam, ali pa se za ljudi rotim pred
Bogom? Greh in odgovornost nanje, ki s silo robijo
duše, a greh tudi nate, ki Boga kličeš, naj zate priča,
da se ne lažeš, ko se vendar lažeš. Kaj torej? Ali laž
ali bogoskrunstvo? Ali boš krivo prisegel ali pa prav
ne boš?«

97

Spričo takih pomislekov Andrej poslej ni potoval
več tako vedro, kakor dotlej izpred spovednice in
obhajilne mize. Pozneje, ko je prisegal, ni mislil nič.
Na »figo v žepu« je bil kar pozabil, le z nekako brid¬
kostjo se je otel k Bogu za mir: »Kakor Ti veš, kolikor
bom res moral in še smel...«

Pet dni se je še nekako pretiskaval, da bi mu ne
bilo iti takoj v jarke, potem je krenil na pot, k vodu.
kamor so ga pridelili. Nekje na robu nekakšne visoke
p anote, tam, kjer kljunasto sili kot peč med dvema
dolinama Vali’ d’ Assa in Vali’ d’ Astico. Potoval je s
slugo, ki mu je bil rojak od Rožeka, Jernej Hutter . . .

S tisto uro, ko je stopil Andrej zopet v bojno črto.
je za mesece in leta zopet odmrl življenju, ki je za
vojsko, in zaživel v osredju, ki mu sicer izza Karpatov
li bilo čisto novo, a vendar zanimivo drugačno. Marsi¬
kaj je že vedel, kakor n. pr. ugeniti po glasu, kam bo
topovska granata udarila, pa je kaj kmalu spoznal,
da udarja angleški ogenj huje. Tudi ozračje mu je
bilo drugo, jarki v skali, kaverna. Stare so bile le smrt.
rane, uši in stotnik, ki je svojčas zahteval, da so si
morali puščati rasti cesarsko brado . . .

*

lz jarkov v rezervo in spet v jarke, zdaj na ogledi,
zdaj v šolo, tako so mu minevali meseci in minilo leto.
Misel na nov dopust mu je začela dramiti duha. Veselil
se je in upal nanj z nekakim drugim občutjem kot
doslej: telesno, samo telesno. Prehrana jc postajala
nezadostna; doma, je upal, bi se mogel najesti do sita.
V avgustu tistega leta se mu je bilo res posrečilo dobiti
dovoljenje za kratek odhod. Večer, preden je odšel,
pa so vse dopustnice preklicali. Po desetih bitkah je
bil namreč udaril Lah ob Soči v enajsto. Ali bo uspel,
vojaki niso ugibali. Vedeli so svoje: kako strelja
angleški top in kako mro sestradani Bosanci ... Andrej
je s toplim sočutjem pomislil na prijatelja Užnika in
svojega brata Hanžeja, ki ga je bilo zadnje mesece
zaneslo nekam nad Kobarid.

V veliko tolažbo mu je bilo tiste dni. ko je prejel
dvoje pisem obenem, od doma in od Vospernika v
Celovcu, kjer je ostal v pisarni, ker ga je bil bojni
7 Več. 83.

98

napor utrudil do nesposobnosti. Katri je pisala Andreju,
da se je vrnil Jurij kot ranjenec brez desne roke preko
Švedske domov in da se bo v kratkem poročil z Lucijo.
Pisala pa je tako, da je Andreja ganila do solz. O svoji
kaverni ji je bil sporočil pred tedni, da spi »v kameniti
kamrici«. Na te besede je deklica razplela svoje pismo,
svojo prvo in zadnjo pesem.

»Moj bratec, moj ljubi Andrej«, je pela, »je pošto
poslal, da je še vedno vesel in zdrav, a da hudo m
trdem leži, ki v kamrici kameniti spi. V kamrici taki
zdaj žinjam vsak dan, v kamrici taki naš Bog je bil
zakopan. O Kristus, ki si od mrtvih vstal, prosim Te
lepo, sprevedri nebo že, da bratu polajšano bo, okraj¬
šano bo; Te prosim na glas, ki mu umreti ni ne treba
ne čas ... So leta mu mlada ko brezju za Mitlovem
veje, ko bezeg je zelen, ko solnce ga greje, kot rosa
krepak in čil in tako malo je še dobrega užil in tako
dolgo, tako dolgo že več pri očetu, pri bratu, pri sestri
ni bil. Zato naj to pismo ga vsaj razvedri, zajeto iz
moje srčne krvi. Je bratr mu Jurij iz ruskih se vrnil
ljudi, z desnico nič več, z levico si briše oči, ko ga oče
objemajo in so rekli, da prav se jim zdi, da hiša novega
gospodarja dobi, ki sam si že je gospodinjo izbral in
bo ležal, kakor si je postlal. In gospod dekan so ozna¬
nili in oklicali že v drugo zakonski stan. Tako je vse
prav in mene le eno boli, da ljubega Andreja na sva-
tovščini ni. Tudi Hanžeja bomo pogrešali hudo, ki zdaj
nekje za božjo gnado pije vodo. Mu tekne, piše, je
zdrav in se le hudih mušic boji, ki opikajo do krvi...«

Ko je tako zapisala in povedala, pridodala je Katri
še naj lepše:

»Moj ljubi brat! Sam Bog, ki vse vidi in ve, naj ti.
ko trpiš, na uho pove: ko te srce, ki si zdoma, najhuje
bolelo bo, da je še v smrti nam dobro, če — molim  o.«

Vošpernik je pisal Andreju drugače, a ga ni manj
potolažil. Previdno in modro, kakor v maturitetni na¬
logi, je obvestil Andreja o novih političnih razmerah
pod novim vladarjem, o državnem zboru, o pomilostitvi
političnih obsojencev, kakor je bil tudi nedolžni Ko¬
rošec Grafenauer, o odločnosti slovanskih voditeljev
in njihovi borbi za narodne pravice njih ljudstev, o
Kreku, evangelistu nove svobode, o njega veličastno


zgodovinski majski deklaraciji, o strnjenosti slovenskih
duš in lepoti vzbujene nove slovenske pesmi. Sredi v to
poročilo se mu je vzela pesem od novo vzbujene besede:

»Beseda je izšla, izšla med nami res! Slovenska
misel, vzpluj, vrzi se do nebes! Razpni se! Po razponu
tvojih kril bo meril narod čilost svojih sil.. .«*

Dlje in več to pot Vošpernik ni pisal. Že s tem je
bil zbudil dušo prijateljevo iz mrtvila in mrtvaških
senc. Telo je usihalo v jarkih, duša je vzhajala v sve¬
tove solnčne širokosti in sinjine brezkončnega nebesa...

»Naši ljudje, ali nore, Župančič in moja Katri?
Pesmi pišejo, pojejo. Kakor da bi pesem mogla pre-
glušiti hropot orožja?« je občutil začudeno Andrej.

Pa mu je hotelo vstati vendar veselo upanje:

»Daj, gospod Bog, da bi pesem preglušila topove!«

V tistih dneh se je oglasila tudi drugod po jarkih
nova misel in nova beseda. Ljudje so mrli za avstrij¬
skega cesarja, a hodili so v boj z geslom čisto novega
zvoka, z imenom nove vere, novega upanja, nove lju-
bežni, lej ljubezni se je reklo Jugoslavija  . . .

V božičnih dneh tistega leta je prejel Andrej od
Vošpernika podobno pismo. Zakrito je počenjalo spo¬
ročati o rastočem odporu nemške vlade proti slovanski
ideji:

»Ledene sape od severa se znova bude in gredo
tudi čez Koroško. Še borovcem ne prizanašajo, češ:
proč, izdajalci! V takih dneh in žalostili berem in trpim
s Cankar jevim Bebcem Martinom.** Prepisal sem ti ga.
Beri in veruj!«

In Andrej je bral o siromaku Martinu z zmešano
glavo, kako so ga za vojaka potrdili, se mu v kasarni
v skodelico podelali, ga nato odpustili, da je blodil
po žalostni slovenski zemlji, dokler ni srečal samega
Gospoda Jezusa, ki ga je potolažil in kateremu, Enemu
Edinemu, je vendar smel potožiti radi skodelice, ne da
bi se mu bil smejal.

Tako je prebral Andrej, sklenil roke kakor za
molitev in se zamislil. In ko je mislil, se mu je danilo,
kakor še nikoli. Srce se mu je širilo. Iz kaverne v hru-

* Iz knjige: »V zarje Vidove«.

**  Iz knjige: »Podobe iz sanj«.

100

pot šumečih izstrelkov je stopil. Zvezde so sanjale
visoko, strašno je zeblo. Andreju je bilo toplo.

»Lepota naša,« je našel besedo za to, kar je bil
domislil do konca, do neomahljive uverjenosti, »lepota
naša in dobrota naša, to dvoje! To je nam orožje,
to je naša rešitev. Vstajamo! Ti pa, AEIOU! Padaš.
Nisi hotela lepote, dušila si dobroto. Amen.«-

Pomlad je prišla, minil je majnik. V junijskih
dneh je poizkusila cesarska vojska še z enim naskokom
prebiti sovražne vrste. Morda bi bili uspeli, pa so on¬
stran vedeli za napad in ga pričakovali, vzdržali in
zavrnili... Bili so namreč tostran, ki jih prisega ni
yeč ne plašila ne težila ...

V tistih bojih je storil Andrej svojo dolžnost.
Verno se je gnal s svojim vojem mimo oščajajočih se
Madjarov — »Tot ist tot, Wurst wo!«* — v angleške
jarke. Došel je v prazne in stal v njih, dokler ga ni
podrl strahotni sovražni ogenj ...

Ko se je osvestil z ožganim licem, sicer pa kaj
rahlo ranjen, je začudeno posluhnil. Glasovi neznanega
jezika so mu udarili na uho: ugenil je, da je v angle¬
ških rokah. Medlo je zaklical, da bi ga našli in mu
pomagali.

»Nemec?« je slišal in umel nato tujega vojaka.
Odgovoril je svetlo in prvikrat:

»Jugoslovan!«

* * *

In tedaj se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi
po vsej človeški pameti in po pričakovanju vseh tistih,
ki so od začetka verjeli vase, v pravico in Boga: kri¬
vica je padla; tisti, ki so bili vojsko izzvali, obnemogli
so pod pritiskom človečanske misli in pod silo zdru¬
ženega orožja. Nemška moč v Franciji se je ubila,
francoski in jugoslovanski srd je prebil sovražni zid
na vzhodu: Kosovo polje je vzhajalo poveličano iz
nove in najbolj krvave zarje ...

Pesmi zmagovitega orožja nasproti je pela pesem
nove lepote in dobrote, slovenska in človečanska misel.
Pravljica o kralju Matjažu je postajala resnica. Lep,

* Smrt je smrt. Figa kje! Resničen vzklik madjarskega čast¬
nika na tirolski fronti.


101

sijajen, davno klican je vstal in jahal pobratimu kra¬
ljeviču Marku naproti...

Slovenske zemlje so se oddahnile, pele, vriskale.
In le dvoje mož, dvoje sejalcev Lepega in Dobrega,
dvoje blagovestnikov slovenskega človečanstva, Janez
Evangelist Krek in Ivan Cankar,  nista pela,
nista vriskala v zboru. Kakor tisoči njiju bratov in
skromno nepoznanih rojakov, sta tiste dni legla za
večno po boju. Njiju smrtni dan je postal rojstni god
novemu življenju, novi dobi, novi slavi, viteštvu nove
1 j ubezni...

Vzhajal je beli orel nad dvoglavega črnega. Na
podrtijah razrušene habsburške monarhije je ugasnil
cesarski klic: Viribus unitis — Z združenimi močmi.
Ugasnil, ker je postal laž in se sprevrgel v krivo. Pre¬
rokba o večni Avstriji — Aeiou — je zbledela in
ugasnila. Nebo se je vnelo nad preizkušano ljubeznijo
in sijalo daleč in dolgo v vse vetrove in ljudi: SHS.

Dro!

DRUGI DEL

»Dokler Bog hoče tako!«

1. »Ave, Carinthia — dro, Koroška!«

V  četrtek, dne 31. oktobra popoldne, v zlatem
solncu tiste blagoslovljene jeseni leta 1918, je jezdilo
troje potnikov v uniformi avstrijskih častnikov s slo-
venskimi kokardami na kapah proti sedlu vrh Ljubelja
Za dobrih sto metrov niže jim je sledil vojak nižjega
reda, narednik z dvema močnima priprežnima konjema.
Če ni priganjal z vedro in jasno besedo, je pa žvižgal
in zdaj pa zdaj spregovoril zadovoljno sam s seboj.
Častniki so jahali molče. Ko pa so že pod vrhom v naj¬
težjih klancih razsedlali, so se razvezali v neprisiljeno
besedo. Bili so vsi trije v najlepših letih od petindvaj¬
setega do tridesetega, zagorelih in upadlih obrazov, a
bridko lepi, kakor jim je bila vojska ustrojila telo.
Tudi duše in besedo. Dva se nikakor namreč nista
mogla prav najti v daljši pogovor. Zato je bil pa tretji
čudno veder in zgovoren. Zdajci je razjahal, potegnil
konja na rob ceste in se zagledal podse.

»Blagoslovljena kranjska dežela,« je dejal, »lepa
si kakor iz pesmi!«

V resnici je bilo tako. V sijajinah prečudno lepe
jeseni je vse gorelo pod njim in ob njem: solnce nizko
od doline, kjer je bila megla in vlaga že vzela toplo-
rjavo luč hrastovja, vse više v še kaj čvrsto in živo
rumeno zlato zarjo mladih bukev in medlo prosojnega
igličevja v macesnih prav do sivozelenega cretja in
borovcev ob trpko posejanih mokro zelenečih smre¬
kah in jelkah.

»Kakor iz pesmi!« je ponovil vojak in se ozrl po
sopotnikoma. Pa se mu je vse obličje ubralo v čudovito
objest, ko sta togo prikimala, in je vzkliknil:

»Kako sem rekel? Blagoslovljena? Saj sem se
zmotil. Drugače bi moral reči. Ne bom. To uro namreč
sem že ozdravel od nje. Kaj bi jo klel.«

103

»Kako pa si zbolel za njo?« je vprašal spremlje¬
valec, ki je bil po videzu najstarejši.

»Do tu sem molčal,« je rekel prvi, »iz vljudnosti.
Zdaj, ko sem prebolel, lahko povem. Za kranjskim
gostoljubjem, bom rekel, za tistim navdušenjem v
Ljubljani predvčerajšnjim in pa za vinom. Hudič me
vzemi, če me ni prav do Koroškega glava bolela po

njem.«

»Lasje,« se je nasmehnil medlo tretji častnik.

»Dro, lasje, kakor vselej po slabi družbi,« se je
še bolj vedril prvi. »Ves čas v vojski, če odštejem tisto
malo krvi, ki mi je odtekla, ko so mi puščali, pa še
ti tega pol funta mesa, ki sem ga izgubil, že vesta kje,
ki  vendarle še lepo jaham; zares, v vojski sem hitreje
prebolel. Zato pa rečem jaz ...«

»Najlepša je mladost,« mu je zapel drug v besedo.

Vedri vojak je zmajal z glavo in povedal po svoje:

»Zato pa rečem jaz, da huda vojska je, najhujše
ne. Najhujše je na svet’, poštenega mačka imet’. Ali je
o ro tako?«

»Prosimo Boga, da bi bili Kranjci vina bolj vajeni,
kot si ga ti,« je dejal dobrohotno in mehko najstarejši.
»Te dni zdaj jim bo presneto bistrih glav potreba.«

»Koroško izdajaš! Meniš li, da nje ne bo bolelo?«
;e vzkliknil vedri prvi pol resno in pol šaljivo. »Naj¬
bolj lačna sodrga s Ti rola se bo zavalila po Dravi. Boš
že videl.«

»Mirujta že s tem,« je vzkliknil tretji. »Sebe po¬
glejta. Mar se vračata kot roparja? Jaz verjamem,
kar sam vem. Mar je vojaku jemati, ko se mu domov
mudi. Jesti bo seveda moral in železnice bo tudi iskal.
Prevoz je treba pametno urediti, pa je.«

»Janko.« je dejal tedaj prvi. »verujva Joži. Vojska,
ki se umika, nas ne bo snedla. Kar znajo Kranjci, bodo
menda tudi naši znali.«

Potegnil je konja za vojke. pa je čez nekaj ko¬
rakov zopet obstal in dejal; »Ampak, da se tako vra¬
čamo domov. Ali bi bila kdaj verjela?«

Najstarejši, ki ga je vedri nazival za Janka, je
prikimal:

»Čudno hitro je šlo.«

»Prenaglo in prepozno,« je dejal tret ji. Jože.

104

P

»Kako to misliš?« je vprašal prvi. Nagovorjeni je
molčal nekaj trenutkov, potem je dejal prečudno ža¬
lostno:

»Celovec ni Ljubljana in naši ljudje niso Kranjci.«

»Pa misliš, da ne bodo spoznali?« je vzkliknil živo
prvi. »Da ne bodo ugenili, da je prav zdaj tisti čas?
Ljubi moj! Prenaglo, deš! Ali jih pet let avstrijske
vojske ni ničesar naučilo, če bi že bili vse prejšnje
pozabili. In prepozno? Zaklel bi se, da to uro že urejata
telefon in telegraf iz Ljubljane upravo in vlado v Ce¬
lovcu. Verjemi, zaupaj!«

Najstarejši se je oglasil posredovalno:

»Upajmo najboljše. Lepše bi seveda bilo, če bi z.
nami marširalo troje slovenskih bataljonov.«

»Ti še pridejo,« je menil prepričano prvi...

Bil je Pavle Užnik, tovariša sta mu bila Jože Ne
pokoj iz Loge vesi in Janko Kranjc iz Dobrle vesi.
Narednik, ki je za njimi gonil svoja konja, je bil tudi
iz Podjune, Raznožnikov Hanžej ...

Trije prijatelji so molče dospeli na sedlo do skalne
preseke. Zopet se je hotela obuditi v Užniku nekakšna
vesela razposajenost, da bi poklical drugovoma, naj
s slovesno pesmijo zavzamejo svojo slovensko Koroško:
»Slovenac, Srbin, Hrvat, za vijek brat i brat...,« pa se
je v njem samem nekaj stesnilo, kakor v motni slutnji.
Ko je potegnil konja čez mejo, je komaj slišno vzdihnil:

»Ave, Carinthia, — dro, Koroška!«

In se je sklonil po kamen na tleh, ga nesel s čudnim
ganotjem na ustnice, da bi poljubil košček svoje do¬
movine, pa se je zazdel samemu sebi smešen, se ozrl
po drugovih in dejal porogljivo in žalostno obenem:

»Kamen, kakor drugod. Pa če bo treba zanj še
enkrat pod ogenj, šli bomo.«

»Dro!« je prikimal Kranjc. Nejiokoj je molčal in
gledal v stran. Imel je oči j>

Lepota jesenske koroške zemlje, pod Ljubelj na
Plajberk do Žingarice in na vzhod proti Bajtišam in
Selani, se je razgrnila potnikom pred očmi. Bila je prav
tista jesenska lepota, kakor na kranjski strani, a imeli
so jo v drugačni luči in z drugačnim srcem. Kakor tihi
kresovi so gorele barve: temnožolto in zamolklorjavo
hrastje. prosojno medlo luč igličevja v macesnih iz

105

bledorumenega pri tleh v bolnozeleno pri vrhu, žarko,
rdeče in zlato se prelivajočo toploto nizkih bukev,
umazano mokrotnost na vlažnem jelševju, zeleno bla-
zinje cretja, trpke kope nizko iz globeli se pnočih
smrek, sanjavo sinjo, kakor slana posejano senco za
nizkim grmičevjem, togo trpko, kakor iz platna ure¬
zano in razgrnjeno odsojnost pod čermi na Kozjaku.

»Tu nam je lepo in dobro,« je spregovoril Užnik
popolnoma pri rodno, »ali bomo počivali in se od¬
dahnili?«

»Malo niže v prisojah,« je pritrdil Kranjc, »tu piše
neprijetno.«

Vodili so konje niže in našli kmalu kaj pripravno
mesto za počitek in razgled. Neskončno čudno jim je
l ilo. Brezmejna tišina je sopla v vrheh in iz dolin.
Niso skoraj mogli verjeti vanjo, tako dolgo že je niso
lišali, kako je dobra, zdrava in lepa. O tišina!

Hanžej pa je medtem stregel svoje vrste ljubezni:
svoji strasti za konje. Za pet goldinarjev je vodil do¬
mov dvoje težkih ornih živali in je le eno skrb imel.
kako bo s krmo in ovsom...

S kranjske strani od Ankeleja pod Sveto Ano so
imeli častniki vina od prejšnjega leta, ki je bilo
blagoslovljeno dobre letine. Ugrela je srca in okrepila.
V  mirnem pomenku o vsem tem, kar so bili doživeli
zadnje tedne in dni, so govorili. Med slovensko besedo
so obilno mešali nemških vojaških izrazov: komaj so se
mogli še zavedati, da je vojska zares minila. A preživo
in prenazorno so se spominjali zadnjih dni, velikanske
narodne manifestacije v Ljubljani, sijajne množice, ki
je vstajala za lastno državo, že tudi v resnici bila
država, vladala, klicala pod orožje, pobirala davek,
sodila in odlikovala, imela ime in grb in stolico, svoj
telegraf, svojo železnico, svoje topove in svoje diplo¬
mate. Iz teh pomenkov jih je vzdramil Hanžej. Daši je
potoval z njimi v družbi, je vendar po vojaško po¬
zdravil, izpil sicer ponujeno mu vino, a se opravičil,
da bi rad šel nekaj niže, kjer bi našel konjem kaj paše
in vode. Častniki so mu izročili še svoje konje. Brez
ugovora jih je prevzel, zopet salutiral in šel.

106


»Zdaj vidiš, Jože,« je dejal tedaj Užnik Nepokoju.
»Takole, glej, bomo prišli in imeli svoje ljudi, če bo
treba, kakor tega zlatega tvojega rojaka, Janko, tega
Hanžeja, čigar brat, sam Bog ve, kod hodi, in bi ne
vem kaj dal, ko bi vedel, da bi doma pri Raznožnikovih
povedal.«

»Kako? Ali misliš z menoj v Dobrlo ves?« je
vzkliknil Kranjc veselo in začudeno.

»Takoj ko se doma naspim pa konja odpočijem
v Mačah,« je odvrnil Užnik.

»Ali si pri Raznožnikovih poznan?« je vpraša
Kranjc. Užnik je prišel nekam v zadrego, a se našel

»Po Andreju, seveda,« je dejal. Čez trenutek pr
je dodal: »Sicer tebi ni treba nič sporočati, da sc
zglasim.«

»Tudi ne bom,« je odvrnil Kranjc. »Petnajst let
me že ni bilo tam. Sam ne poznam več ljudi.«

Užnik ga je pogledal začudeno.

»Zakaj neki ne?« je dejal Kranjc. »Prodali smo.
Zdaj smo v Šmarjeti.«

Ko pa je začel zdajci govoriti o Dobrli vesi, se je
Užnik zopet čudil. Toliko tega je vedel Janko iz svoje
mladosti in celo o neki poredni Katrici, ki ga je grdila,
da je »Kranjc — usranc«, za kar jo je bil sunil,
da je padla, krvavela iz nosa in ga do smrti grdo
pogledala, a brez solza.

»Če bi le vedel, čigavo je že bilo tisto zlato otroče,«
je zaključil, »odpuščenja bi jo šel prosit.«

»Jo bom jaz za te,« je ušlo Užniku. Zardel je in
se nato zasmejal ...

2. Koroška mobilizira.

Pavle Užnik je sodil Korošce po tem, kakršen je
bil sam. V enem se sicer ni bil zmotil. Zares, skoraj
tisto minuto, ko je na Ljubelju omenil domačo vlado,
so se res sestali v Ljubljani nekateri predstavniki slo¬
venskega ljudstva in določili Narodno vlado s pred¬
sednikom in dvanajstimi poverjeniki. Narodno Veče
v Zagrebu je kot edina avtoritativna oblast nove države
Slovencev, Hrvatov in Srbov še tisti popoldan ljub¬
ljansko vlado potrdilo. Ob sedmih zvečer se je nato

107

zbralo ministrstvo zedinjene Slovenije k seji. Sanja
in misel slovenska od oseminštiridesetega leta doli je
bila resnica postala, hrepenenje in bridkost slovenskih
pesnikov in rodoljubov je bilo dopolnjeno. Vse duše
ed Soče do Mure in Drave so se v eno zgrnile; ob
svojo prestolico se naslonile vse zemlje slovenske: Pri¬
morje, Štajerska, Koroška, Prekmurje...

-k -k -k

Pavle Užnik in Nepokoj sta bila prijahala s prvim
nrakom do Bistrice pri Svečah. Tu sta počivala in
mstila konje. Sama pa sta krenila še tisti večer v Mače.

»Začniva z delom za domovino kar takoj,« je dejal
IJžnik, ko je pregovoril prijatelja, naj ga spremi;
»govoril bom jaz, pa bo tvoja navzočnost več zalegla.
Poznam svoje ljudi in očeta Kosma, ki mi je boter in
mi ta leta sem upravlja siromašen rovt.«

In ko je stopal s prijateljem vse više, je neutru¬
dno govoril, kaj in kako je treba s Korošcem, da
človeka razume in posluša.

»Dokler ti v obraz ne pogleda, govori kakor sveto
pismo ali sveti Pavel, nimaš ga še,« je sodil, a naj se
Nepokoj le zanese nanj, ki mu je nemška krivica
odvezala jezik.

»Molčiš? Nisi skusil,« se je skušal povzdigovati
nato; »ne veš, kako boli, če te samo zato tepo, ker se
svoje slovenske matere ne sramuješ.«

»Vem.« je dejal tedaj togo Nepokoj.

»Skusil pa nisi,« je ugovarjal Užnik.

»Pa sem,« je rekel Nepokoj. Užnik se je obesil
nanj, naj pove, kako. Le nerad in kaj površno je nato
povedal Nepokoj zgodbo svojega rodoljubja izpred
vojske.

»Tako?« je vzkliknil Užnik. »Torej še huje kot
mene so te gonili? Pred vojaško sodišče da bi bil
kmalu prišel? Pod vislicami da si skoraj že stal? Pa to
tako mirno poveš? In še tega ne izvem, kateri ljubez¬
nivi duši da si za to doživetje hvaležen. Za ovaduha,
hočem reči, ne poveš. Ca ne poznaš?«

»Poznam,« je dejal svetlo Nepokoj.

»Imenuj ga, če je živ. Vračala bova.«

Nepokoj se je medlo nasmehnil in dejal:

»Neki Rudolf Noč iz Mač.«

»Iz Mač? Rudolf Noč?« se je začudil Užnik. »Svoje
žive dni nisem nič slišal za nobeno Noč v Mačah.«
Nepokoj je zamahnil z roko:

»Prešlo. Bog je vedel in ve ...«

Stegnil je roko in pokazal na hiše, ki so bile vidne
z malega brega:

»Mače?«

»Moj dom,« je odvrnil Užnik, a mrmral venomer:
»Rudolf Noč, iz Mač, Rudolf, Noč iz Mač... Moj
rojak...«

»Miruj že,« se je oglasil Nepokoj. »Ni vreden, da
bi ga poznal. Ne zaradi judeštva, zaradi umazanosti,
ki je na njem... Gnusen je, satanski.«

Čez trenutek je dodal:

»Pa saj je v tem času gotovo že svoje ime spre¬
menil. In obraz. Naj! Bog ga ne bo izgrešil.«

»Skrivnosten si,« je dejal Užnik. Medlo se je po¬
svetilo iz mraku pred njima rdeče zastrto okno.

»Doma sva,« je menil Užnik, »in kakor je videti,
boter Kosem ne stradajo petroleja. Anti bo tudi za
večerjo kaj?«

Pa se je obrnil k tovarišu in vprašal toplo:

»Povej po pravici, ali ti nisem bil nadležen, da
sem te spravil sem gori? Tvojim domačini sem te vzel.
Če bi bil podvizal, dojahal bi bil vendar do Loge vesi.«

»Bi bil,« je odvrnil Nepokoj, »pa se mi res ne
mudi. Imel sem samo še omoženo sestro tam, pa mi je
pred letom umrla.«

»Saj se mi smiliš,« je rekel Užnik, a mrtvo, vsak¬
danje in razmišljeno. Zakaj miru mu ni dalo in je še
vedno sam pri sebi iskal in vpraševal:

»Rudolf Noč? Rudolf Noč? ...«

* * *

Drugega dne sta se Pavle in Nepokoj poslovila
v Svečah. Obema je bilo tesno in obenem dobro pri
srcu. Dober teden dni sta se poznala, a si bila postala
draga. Preden sta legla prejšnji večer, sta si bila
z besedo segla drug drugemu do duše, ko sta se raz¬
govorila pod vtisom njiju prvega nastopa za jugo-
slovensko državo. Da ne bo slekel vojaške suknje, je

109

dejal

Nepokoj. Pavle je
oblekel, k

enil, da se tudi ne bo pre-
er se nima kam. »Zaradi žensk,« je rekel
Nepokoj, »prija jim.« »Hočeš reči,« je vprašal Pavle,
»da bodo ženska krila prva naša armada na Koro¬
škem?« Da bodo, je potrdil slovesno brez vse šale
Nepokoj in dokazoval, kako že zdavna pozna koroške
matere in sestre, da so bolj zveste, bolj verne. Z bridko
podsmehljivostjo je dejal Užnik:

»Ne poznam jih mimo ene, ki me je obrekovala
in sovražila. V Celovcu na železniški postaji.«

»Tudi med angeli je bil satan,« je velel Nepokoj
in Pavle mu ni ugovarjal. Pred duha mu je vstala
slika lepe in čvrste Podjunke, Raznožnikove Katri.
Vsega ga je prevzela misel nanjo in hrepenenje. Dolgo
ni zaspal in ko je zadremal, je v snu sproščen hodil
nekje ob bregu Klopinskega jezera, sredi med zelenjo
jezerskega kolmeža in šelestenjem bukovega lesu.
Vzporedno z njim je veslala v čolnu Katri in lomila
z veslom v mlado bičevje, ki je gnalo iz dna. Mlada
dva sta se igrala, lovila, kdo bo hitrejši. Užniku je bilo.
kakor da je obema tako in bi že rada prišla, prišla isti
čas, si segla v roke in se vrnila objeta. Ni

Zadnji sen mu je utrgal dan, ki se je zoril...

prišel.

In zdaj je jahal v megleno jutro navzdol po Rožu

Glin

na

mimo Svetne vesi in Kaple, na Borovlje in onnje
Šmarjeto, Apače in Galicijo, odkoder je mislil zaviti
skozi Mohliče na Kamen in Katri naproti mimo jezera,
kjer je hodil v snu. V svetlo hrepenenje se mu je
oglasil spomin na besede, ki sta jih govorila z Nepo-
kojem, preden sta bila prišla v Mače. Sproščeno je
spregovoril Pavle sam s seboj:

»Pa je le obrekoval moj France. Oče Kosem, ki
svoj Rož poznajo, za enega vedo, ki mu je Noč ime.
Pa je iz Svetne vesi, kamor je nemški Celovec že tudi
stegnil svoje prste, ne iz Mač.«

Dobro uro ježe še je potoval in prišel v Dobrlo ves.
Našel jo je v slovenskih trobojnicah. Na Raznožnikovem
pragu mu je stopila bleda, suhotna, a lepa deklica
naproti. Komaj jo je prepoznal. Slajša je bila, kakor si
jo je v svojem hrepenenju predstavljal. Ko ga je
ugledala, se je medlo nasmehnila, a že je imela oči
polne solza.

110

»Gospod Užnik,« je rekla, »Andreja še ni doma.«

Stegnil je roko v pozdrav in odgovoril:

»Se mi je zdelo. Gospodična, pa ne jokajte. Pre¬
pričan sem, da se vrne zdrav.« In da bi ne mislila na
bridkost, je dejal in vprašal:

»Ali je Hanžej srečno došel s konji?«

»V hiši je s tastom,« je rekla, se rahlo poklonila
in povabila v hišo.

Šel je za njo in našel v izbi Hanžeja prečudno
razburjenega spričo zanemarjenega in očividno ne več
treznega postarnega človeka. »Nadloga v hiši za Juri¬
jevo zmoto pred vojsko,« je uganil Pavle. Ne Hanžej
ne Kuster nista opazila, ko je vstopil s Katri.

»Pa ti jih vzamejo in jih,« je gnal trmasto Kuster.
»Lepa je ta. Za pet goldinarjev dva konja. Vsa Koroška
bi drla za takimi kupčijami na Kranjsko, če bi kaj
veljale. Pametno ti svetujem, fant, vrni! Z eraričnim
blagom ni šala.«

Hanžej je udaril z roko po mizi:

»Naš erar je zdaj Ljubljana ...«

»Niso še oklicali,« je ugovarjal Kuster.

»Pa bodo,« se je gadil Hanžej, zagledal Užnika.
vstal naglo in trenutno bil ves pohleven in zanosen.
Podsmehljivo je pokazal na Kustra:

»Ta cmok, gospod, povejte mu no in potrdite, kje
smo zdaj v Dobrli vesi.«

»V Jugoslaviji,« je dejal široko zavestno Pavle.

Kuster se je zmedel, se čutil ugnanega. Vstal je
izza mize, se zibal in odpravljal, da pojde.

»Smo, če je tako cesar rekel,« je govoril napol
Hanžeju nasproti napol Katri, venomer in vse mimo
Užnika. Tudi oči ni vzdignil. »Če je oblast rekla, in
da so take kupčije veljavne! Par konj za deset kron.
Pa na Koroškem?«

Šel je. Ko je zaprl vrata za seboj, je vprašal Han¬
žej sestro:

»Ali je Jurij taka mevža, da ne sune te mrhe iz
hiše?«

»Potrpi, Hanžej,« je rekla mirno Katri. »Pomaga
le, če ni pijan.«

»V hlev h konjem naj ne hodi,« je odvrnil trdo
Hanžej. In obrni vsi se k IJžniku je dejal:


111

»Ne skrbite. Za Vašega bom poskrbel takoj.«

Šel je in pustil Užnika samega s sestro. Deklica je
gostu postregla s kruhom in medom. Tudi žganja je
postavila na mizo in menila, da to zadnje kuhati ume
prav tisti nadležni človek od prej, ki je sicer domač,
ker je snahin oče. Pa kakor da je že prezaupljivo
ovorila o domačih razmerah, se je zmedla in utihnila,
astrmela je trudno predse v tla, Sedeča na klopi ob
teni, z rokami sklenjenimi v naročju. Pavle jo je
airno gledal. Kakor da s kožo in obrazom čuti njegove
/či, je naglo pogledala kvišku in zaprosila:

»Pa povejte, kako Vam je bilo. odkar se nisva
videla.«

»Hudo in dobro,« je odgovoril. Deklica se je bila
dvignila in mu nalila. »Hudo in dobro,« je ponovil.
>Hudo, ko sem mislil na smrt. in dobro, ko sem žinjal
domov.«

Pogledal je dekletu odprto v oči in dejal nato
skoraj prešerno:

»Pa saj sem se zlagal. Domov v Mače mi ni bilo
veliko mar, v Dobrlo ves sem hodil vasovat.«

Deklica je zardela. Podobno objestno je hotela
povedati:

»Nisem Vas videvala.«

»Ponoči! Kako neki? Saj ste spali,« se je igral
Pavle.

»Včasih nisem,« je vračala v igri in zares.

»Pa ste videli, kam?« je pleteničil on, a že rahlo
nemirno.

»Nisem,« je rastla v deklici sila.

»Škoda,« se je branil fant s skrajno in zadnjo
domiselnostjo.

»Res, zaradi bratov sem prebedela marsikatero
noč,« je bila tedaj Katri vsa resna in vsakdanja. Le oči.

i s#  • • * « •

ki je z
bile in

burno približal dekletu.

»Katri, k Vam sem romal štiri leta. vsako uro . . .«
Ni dogovoril. Dekle se je vzdignilo. V sobo sta
stopila enoroki Jurij in njegova žena...

! ona teciaj Natri vsa resna in vsaKcianja. i,e oci.
njimi gledala fantu v obraz, so se smejale, lju-
izdajale. Tedaj je Pavle planil od mize in se

* ¥ ¥

112

Dva dni se je zamudil pri Raznožnikovih in se
uživel v to domačijo, kakor da je tu doma od rojstva.
Še isti dan, ko je prišel, se je sestal s prijateljem
Kranjcem in sta začela urejati narodno gardo. Za silo
je šlo, a tako, kakor je Užnik sprva pričakoval, ne.
Od Ljubljane ni bilo nobenih jasnih določil, kako pa
kaj. Kje in v čem je poverjeništvo pokrajinske vlade
za Koroško, ne Pavle ne Kranjc nista vedela. To sta
znala povedati, kar sta izvedela iz listov, ki pa so pri¬
hajali neredno, in kar sta sama doživela v Ljubljani.
Od celovške in beljaške strani so prihajali vsak čas
vračajoči se vojaki. Nihče ni vedel povedati, kaj bo.
Drugi, ki so prihajali od štajerske strani, so pač spo¬
ročali, da se je Štajerska vzdignila za slovensko stvar,
a strašili so tudi s poročili, da je okoli Dravograda
pravi pekel, kjer delavci iz mežiških rudnikov in iz
guštanjske fabrike ropajo in plenijo. Poročila o tem
so nekaj bolj razgibala ljudi. Ko se je Užnik odprav¬
ljal, da bi šel, je bil Kranjc vendarle zbral nekako
štirideset mož, ki so bili orožja vajeni. Domači orož¬
niki se niso genili. Niso vedeli, komu jim je biti po¬
kornim, pa so čakali. Za prvo so bili podrejeni še stari
oblasti v Velikovcu. Pa se je zdelo, da je res vsa stara
oblast izgubila svojo moč in svojo razsodnost. Celo iz
Celovca ni vedel nihče ne svetovati ne pomagati.
V Nemcu in Slovencu se je tedaj zbudilo motno spo¬
znanje, da bi bilo pač najbolje, če bi deželo zasedla
tuja vojska, zmagujoča angleška ali francoska milica,
tudi srbska. Le italijanska ne ...

Pavel Užnik se je vračal čez Kamen na Grabštajn
in Žrelec. V Svetni vesi je izvedel, da imajo Borovelj-
čani že svoj narodni svet, ki je prevzel začasno vse
upravne posle. Nekaj odločnih mož, tovarnar Poschin-
ger p. d. Kokala v zvezi z župnikom Trunkom, urarjem
Lečnikom in puškarjem Borovnikom so bili proglasili
trg za jugoslovansko ozemlje in sklicali tabor. Bil je
to prvi odločni slovenski politični uspeh in Pavle je
kar osupnil. Ali se krčma in Nemci niso nič upirali?
Obrnil je konja na Borovlje in prišel z mrakom do
Kožentavre. Tam je stopil v krčmo, da se odpočije in
napoji konja. V gostilni je bilo polno pivcev, doma¬
činov in tujcev, vojaških ljudi in domače kmetiških.

113

>

I

Užnik je pozdravil po slovensko. Nekaj kmetiških mu
je odzdravilo. Gostilničar Rac je pristopil. Užnik je
naročil piti in vode za konja. Krčmar je šel. Užniku
ni postregel nihče. Pogledal je po krčmarju. Stal je
pri mizi, kjer so sedeli nekaki mestni ljudje, in se
pogovarjal z njimi. Užnik je videl, kako se je zdajci
o zrl čez rame in pogledal nanj. Pomignil je z roko.
a oni je očividno nalašč prezrl znamenje. V Užniku je
začela vreti zlost. Že mu je bila nemška beseda na
ustih, da bi poklical uspešneje, pa se je premagal,
posedel še nekaj trenutij malomarno in se nato dvignil,
da bi šel.

»So ist recht,«* je spregovoril tedaj nekdo za njim.
avle se je ozrl. Njegov bivši sošolec Krieflmann je
stal za njim. Ni bil opravljen po vojaško, marveč po
koroško, kakor lovski ljudje.

»Glej, glej,« je dejal tedaj Užnik. »Si še živ?
Dolgo se nisva videla.«

Ni hotel biti piker; prav nič ni mislil ta trenutek
na tisto, kar je bil doživel s tem svojim šolskim dru-
gom, a vendar ni spravil iz grla popolnoma jasnega,
ravnodušnega glasu. »Kako? Kaj si rekel?«

»Da je prav, da greš, sem dejal,« je udaril trpko
KrieRmann in se rezko obrnil.

»Ti, prijatelj, počakaj ...« je šlo Užniku na jezo.
Pa se je tisti trenutek kakor zavalilo predenj: kopica
ljudi se je postavila medenj in Križmana. V trenutku
je bil na cesti. Užnik je segel po pištoli.

»Pusti,« je spregovoril tedaj nekdo ob njem po
slovensko. »Žihpoljčani so. Nikoli ne bodo priznali
srbskega kralja. Orožje pa znajo rabiti, kakor ti in
več jih je.«

»Naj!« je vzkliknil razburjeno Užnik. Vrata pred
njim so se bila zaprla. »Naj! Na slovenskem Koroškem
je mojih menda več.«

Le nejasno je razločil v mraku lice človeku, ki je
stal ob njem. V tem trenutku se je od hiše skozi okno
pobliskalo. Strel. Pavle je čutil, da mu je krogla za¬
žvižgala mimo ušes. Odskočil je h konju. Tedaj so se
vrata zopet odprla. Krčmar je stal v njih in zaklical:

* Tako je prav.

8

Več. 83.

114

»Ist ein Ungliick geschehen? Gott sei Dank. Nicht!*
Po nesreči se je nekomu sprožilo.«

Užnik se je molče vzpel na konja. Vedel in umel
je po svoje. Komaj dvajset korakov je bil vstran, ko
mu je udaril smeh na uho. Racovi gostje so se veselili
svoje pobalinščine.

»A kdo je bil tisti drugi?« se je vprašal Pavle, sp *-
minjaje se človeka, ki mu je bil razodel zagrizeno ?
Žihpoljčanov. »Ali je naš ali nemški?«

Živo, kakor se je bilo v svitu onega strela razodel- >
tujčevo obličje, je zdaj živelo pred Pavletovim duhom
lepo, bledo in sorazmerno, a trudno in zlostno v nekak
nepoznani bolečini. »In tudi njegov glas,« se je do
mišljal Pavle, »je prečudno svojstven, mehak, prijeten
domač. Pa sika nekaj iz besed, kakor bi modras pihai
iz grma.«

»Bog z njim,« se je nato oddehnil, »ne vem, kako.
Pa me je bilo Žihpoljčanov manj strah, ko njega
edinega ...«

Pognal je konja. Ko je jahal v Borovlje, si je
dejal trpko:

»Ne! Krčma in Nemci se bodo vendar upirali.« —

Ni vedel sam. Prav tisto uro so prišli koroški slo¬
venski odposlanci v Ljubljano, naj vlada takoj zasede
svoje ozemlje spričo nevarnih vojaških in političnih
razmer. Od tiste ure se je zlostni odpor v deželi nekam
potuhnil. Vsako uro znova so prihajale vesti o kora¬
kajočem vojaštvu. Niso bile popolnoma neresnične. Že
6. novembra je bila Narodna vlada poverila stotniku
Alfredu Lavriču narodno brambo na južnem Koroškem.
Od štajerske strani pa je tisto uro že prihajal Franc

Malgaj strahovat ropajočo drhal in branit slovensko

Ji \

9 .  novembra j

sedel Borovlje, »da izvede vojaško organizacijo slo-

zemljo v Podjuni in nad Velikovcem ...

19. novembra je prekoračil Lavrič Ljubelj in za-

venske Koroške in da priklopi to pokrajino jugoslo¬
vanskemu državnemu ozemlju«. Področje njegovega

E oslovan ja je bila vsa zemlja južno od Drave, od Pod-
loštra do Galicije. Smoter njegovega bivanja v Bo¬
rovljah je bila zasedba mesta Celovca, ki je vsak dan

Ali se je zgodila kaka nesreča? Hvala Bogu, nobenal

115

bolj uvidevalo, da bo prešlo v jugoslovansko posest, in
se skušalo obdržati s pogodbo, kjer se je začasno do¬
ločila Drava za mejo. Malgajeva mala vojska, ki je
medtem uredila Mežiško dolino, zastražila Črno, Pre¬
valje, Guštanj in Libeliče, je prodrla čez Pliberk do
Velikovca. Pripravljena do zadnjega moža kljubovati,
so je tu uprla nemškim četam od Celovca, ki so se po
] ovelju umeknile in povlekle za Krko.

V novih pogajanjih je poteklo štirinajst dni:
nemška Koroška se je medtem zavedela in utrdila
s Heimwehrom.

Vrata v Celovec so se zaprla.

Pač pa je ležala slovenska Koroška odprta sto¬
teremu nemškemu napadu.

Ubogo koroško slovensko ljudstvo! Kje pa se je
znalo in moglo postaviti po robu tujemu meščanskemu
in gosposkemu življu? Kje naj bi se bilo naučilo boriti
se z ljudmi, ki so ga od nekdaj s šibo in grajo vadili
verovati vanje kot v svojo postavno oblast, podrejati
se jim molče, stati pohlevno ob strani in spoštovati,
kakor že zapovejo nemški grof in glavar, sodnik in
nadzornik, učitelj in vahtmajster, orožnik in birič,
načelnik na postaji in sprevodnik v železniškem vlaku,
logar in birič, še krčma, še psovka, še trgovec in
branjevka, ki sta povsod drugod zaradi ljubega za¬
služka pohlevna in vljudno postrežljiva? ...

S to vojsko so šli v boj za Nemce pa še vsi nevredni
slovenski sinovi.

In šlo je vse, kar se je bilo od dvajsetih let
zajedlo trujočega v zdravo slovensko zemljo in dušo,
ki je ves ta čas prej in poslej imelo le enega pravega
prijatelja, tolažnika in voditelja, osovraženega koro¬
škega slovenskega duhovnika s svetlim Kristusovim
blagovestjem, za Nemce in Slovence v isti meri, o lju¬
bezni do bližnjega zaradi Boga, v čigar usmiljenju naj
bi se vsi oteli...

* * *

Tiste dni je posetil še enkrat Pavle Užnik Raznož-
nikovo Katri. Sprejela ga je bolj veselo, kakor prvi¬
krat. Brat Andrej se je bil oglasil iz italijanskega

8 *

116

ujetništva. Pač pa je našel Pavle Hanžeja močno ne¬
jevoljnega. Zadnji čin velikovškega glavarstva je bil
res ta, da so mu zaplenili konja, ki ju je bil privel
s Kranjskega ... Kakor pod pritiskom nekake slutnje,
da jemlje za dolgo slovo, se je to pot razodel Pavle
deklici. Poslušala je molče. Ko je dogovoril, je dvignila
oko in rekla mirno:

»Pavle! Odloživa to zdaj!«

Ni je umel in je strmel plaho. Pa se je nasmehnila
segla po njegovi roki in mu nateknila prstan, ki si ga
je snela.

»Tako si zdaj moj in za vselej,« je rekla slovesno.
On pa ni nič imel, da bi ji za prstan vrnil, in ji je začel
zmedeno ponujati svoj drugi, manjši samokres. Smeje
se je odklonila. Ko pa sta poslej govorila o tem in
onem in je mimogrede omenil Pavle Mače, Nepokoja
in tisti tedanji pogovor o skrivnostnem Rudolfu, ki mu
je Noč priimek, je zdajci Katri zbledela. Videl je in
vprašal. Pa ni povedala ... In zdaj je sama prosila, naj
ji da samokres za spomin ...

Prav tisto uro se je njegov bivši sošolec Kriefl-
mann pri Jarcu v Žihpoljah priveril strahotno:

»Prisežem. Enega slovenskega oficirja vsaj in
enega farja bom moral ubiti!«

»Vse, vse!« so mu zatulili drugovi v odgovor. . .

3. »In mir ljudem na zemlji!«

V Celovcu je zboroval Vojaški svet. Inženjer
Schueler je zagrizeno celo predlagal, naj se pozapre
vsa slovenska duhovščina. 6. januarja so natisnile Freie
Stimmen oklic za nedeljeno nemško Koroško in pod¬
pisal ga je tudi Velikovčan Pičnik. Zveza učiteljev je
pozivala na vojsko. V Trbižu in do Podkloštra je stal
Italijan. V štirinajstih dneh sta uredila oberst Ludovik
Hiilgerth in Ziljan Vincencij Šumi »domovinsko obrano«.
Odslovljeni avstrijski mornarji, uradništvo, ki je pre¬
beglo iz slovenskih pokrajin, nekaj malo domobrancev,
strelcev od Spittala, častniška kompanija in sodrga,
kupljena od velikašev in veleposestnikov, se je strnila
v to deželno vojsko, ki naj bi pregnala slovensko in
srbsko vojsko iz slovenske Koroške.

117

Zahrbten napad na srbsko posadko 14. decembra
ponoči v Grabštajnu je dal znamenje za sovražnosti.
Za eno noč je prijel nato major Lavrič boroveljskega
župana kot talca, ko je v mraku nekdo za las mimo
glave streljal nekomu izmed njegovega častniškega
zbora. Miho Perkoniga, ki je javno grozil slovenski
posadki, je poslal čez deželno mejo v Ljubljano. Poslej
so morali tja še trije: mesar Zec in učitelja Mak in
Marinič iz Kaple. 21. januarja so jih izpustili; »krivica,
ki je v nebo vpila«, je bila v tem, da je tolsti mesar
shujšal za 19 kilogramov. Kot odgovor na te opravičene
odredbe slovenske vojaške oblasti je Heimwehr stra¬
hoval celovško vzhodno okolico, zlasti Žrelec, odkoder
se je kar čudežno otel osovraženi župnik, dočim so mu
sestro in sestrično odvedli v jezuitsko kasarno, odkoder
so ju gnali sredi celovške sodrge, da ju je bila, trgala
in pljuvala, v Spittal, v Litzlhof. Matere z otroki,
sedem starih duhovnikov, dekleta in komaj odrasli
dečki so šli v to pregnanstvo, kjer so jih redili z gnilim
konjskim mesom in jim niti vode ne privoščili. Koroška
nemška glupost je namreč trdno verjela, da so ti ljudje
»že kosilo kuhali za Srbe«. Sodnik vsaj jih je resno
izpraševal o tem ...

Mrzlično so medtem vojaški utrjali prehodno pot
na Celovec: homburške višine nad dravskim mostom.
Slovenske straže v Rožeku je lahkomiselno in lahko¬
verno ves ta čas pomirjeval domači učitelj in nad¬
poročnik, dočim se je bila v nemškem zaledju nemška
vojska uredila in čakala ugodnega trenutka, da nastopi.
Nekaj dni pred božičem so napadli Nemci v Labudu.
Tedaj je dal major Lavrič zapreti demarkacijsko črto
za vse moške od 17. do 42. leta. Vsak trenutek je moglo
priti do bojev, ki sta jih za praznike do 27. decembra
ob šestih zvečer preprečila ljubljanski in krški škof.
posredujoča uspešno za premirje ...

Tiho je cofnal moker sneg v gluho noč. Stari in
sivi župnik v Šent Jakobu je bil povečerjal. Druga leta
za ta sveti večer je bil vajen leči. da je bil potem pri
polnočnici spočit. To noč do polnoči pa je sklenil prebiti
v molitvi in pobožnem razmišljanju. Pa saj se mu tudi

118

ni dremalo. Ob spanje in potrebni mir ga je bila spra¬
vila vojska, ki se mu je zbirala ob vseh mejah njegove
fare. Nezgode in nevarnosti, ki so se vsak dan bolj
grozeče zgrinjale okoli njega, so ga begale, da že ni
več mogel mirno zmoliti enega očenaša, kaj šele bre-
virske molitve. V tej in taki bridkosti je hotel vsaj
za božično noč biti ves izven sveta. Glasno in krčevito
je molil že v tretje veseli del rožnega venca, a pri
vsaki prošnji se mu je hotelo zmesti: zopet in zopet
je bil v Rožu, sredi med bojnima črtama, sam in
njegovi izročeni na milost in nemilost domačemu in
sovražnemu orožju. Stari duhovnik ne moli več, ne
more. Topo se je zagledal v evangeljsko besedilo, ki
leži na mizi pred njim, bere, bere in prvikrat v živ¬
ljenju ne ume:

»In zdajci jih je bilo per angelji množica nebeške
vojske, kteri so Boga hvalili in rekli: Čast Bogu na
visokosti, in mir na zemlji ljudem dobre volje.«

Iz starega duhovnika je zavrela bridkost.

»Gospod moj in Bog,« je vzkliknil, »s čim sem
zaslužil to bolečino nocoj ? Ne m o r e m moliti! Gospod,
pomagaj, ki se trudim, ki hočem od vsega srca!«

V tistem trenutku mu je planila strežnica v sobo
vsa preplašena. Povedala je, da je slišati od spodnjega
Roža streljanje. Nemci da se ne drže pogojenega
premirja.

Župnik se je dvignil, stopil k oknu in ga odprl.
Res je jekalo ostro od Sojnice. Župnik je mirno zaprl
okno in potolažil sestro. Ko je ostal sam, je domislil
po svoje:

»Streljajo, pa so menda vendar še ljudje in krščan¬
ski. V boj pač ne mislijo nocoj. To pač, da bi pošteno
in mirno ljudstvo prebegali, da bi v cerkev ne prišlo.
Pa pravim: Proč roke od mojega ljudstva! Moje slo¬
vensko je in Kristusovo.« -

Tako je domislil župnik. Poslej je molil zbrano
do ure nebeškega rojstva.

Kdor pa hoče vedeti, kako je govoril o duhovščini
nemški učitelj Perkonig v spisu Heimat in Not, naj
poišče. Bogve, da se mu bo nemščina prigabila ...

* * *

119

Premirje je minilo. Na vzhodu se začenjajo boji.
Nadporočnik Maierhofer je vrgel Slovence v Labudu.
V Rožu se prožijo streli. Kadar za ure utihnejo, jim
odpeva božična pesem slovenskih cepcev pri mlačvi.
Noči so strahotne. Vse ure tulijo psi. Žaromet s Hom-
burga obtipava Rož, vsako brdo, vsako selo, vsak stog.
Nad Borovljami in proti Kožentavri se vnemajo svetilne
rakete. 3. januarja je naskočil Lavrič Homburg. Ni mu
uspelo. Nekaj mož patrulje, ki se je bila ukradla preko
Drave na Humče, je moralo nazaj. 4. januarja pa se je
odpeljal stotnik Gressel z Mute in zavzel drugi dan
Podklošter in Brnco. Isti čas je šel stotnik Eglseer
z mornarji in strelci iz Vrbe proti Rožeku. Ponoči
v  strahotnih nalivih je prišel do mostu nad naraslo
vodo. Pod Semislavčem je zatel dva čolna in ukrcal
dve patrulji. Z orožjem so prisilili vojaki brodarja,
da sta jih predrožila: oče in sin, Jernej Hutter po
imenu, ki je v vojski služil Andreju Raznožniku. Prvi
čoln je preplaval srečno, drugi se je začel potapljati.
Brodnik in dvoje mož se je otelo nazaj na levi breg.
drugi so potonili.

»Schuft!« je zgrabil častnik brodarja. »Izdal si.
Čoln je bil navrtan.«

»Jaz ga nisem,« je odvrnil mirno brodnik.

Častnik se je za trenutje oddaljil in se posvetoval
s tovariši. Nato se je vrnil.

»Priznaj!« je velel Slovencu.

»Ne bom!« je odgovoril mladi.

»Si vojak?«

»Sem!«

»Zato smo ti sodili po vojaško. Na kolena!« je po¬
veljeval častnik.

Vojak je mirno stal.

»Na kolena, pes!« je kriknil častnik božjastno.
Vojaki so potisnili fanta na mokra tla. Nekdo mu je
posvetil od strani v obličje z električno žepno svetiljko.
Nesrečni je v tem svitu videl le bridko žrelo vojaške
pištole.

»Nedolžen sem. Čoln je bil slab. Zato sem prepustil
boljšega očetu —« je še dejal.

»Heil!« je zaklical tedaj nekdo kakor za znamenje.
Smrtna cev je skočila fantu naravnost med oči. Rezko

120

je počilo v noč in šumenje voda. Prva krivično sojena
žrtev je padla... Na Koroškem, prekletem; na Slo¬
venskem; ubitem kakor Marija Mati božja Podkloštrom,
naravnost v čelo ...

Z desnega brega kraj mosta je jeknil strel. Krogla
je pogodila slovenskega Korošca. Poročnik Unter-
luggauer oprezuje, kako bi udaril čez most preko
žičnih ovir. Strojnice se zbude. Medtem je druga pa¬
trulja dospela do hiše kraj mostu, kjer se krije mala
slovenska posadka. Ročne granate skozi okno. Strelivo
je v hiši, vname se. Hiša gre v zrak. Branilci izgube
razsodnost. Nemška sila prodre preko mosta, divja nad
Rožek. »Jokaje od veselja se usipljejo ljudje iz hiš,«
poroča bebasto Jože Miroslav Perkovnik iz Borovelj.
Ob dvanajstih je Šent Jakob nemški. Od zapada je
čuti streljanje. Tam so napadli Beljačani v smeri proti
Ledenicam. Umakniti so se morali do Baškega jezera.
Eglseer in njegovi častniki hočejo po sili do predora.
Poročnika Vogl-Boeck in Ebert se zagrizeta na postaji.
Stotnik Martinčič in nekaj Srbov z nadporočniki Ste-
novcem, Gregoričem in Kordišem drže krčevito, a se
niso zanesli na napad. Eglseer išče stika s Homburgom,
rad bi sla za denar. Dobil ga je: Filipa Mortla od Mač
ob Dravi. V smeri od Homburga na Borovlje poveljuje
oberst Schenk trem kompanijam celovške brambe, vo¬
jakom in štiriindvajsetim Žihpoljčanom. Onstran mostu
v krčmi pri Simandlu so Lavričevi. Narednik Mader,
ki hoče čez most, pade. Tedaj pogodi strel hišo in
slovenski odpor popušča. Nemci so čez most. Nad¬
poročnik Miiller se obrne proti Svetni vesi, da bi se
združil z Eglseerjem, stotnik Reindl hiti mimo Kožen-
tavre na Podgoro do »Karavanškega dvora«, odkoder
zavije po Dobravi proti Borovljam, kjer ga ustavijo
pri železniškem mostu slovenske strojnice. Sedmega
januarja je ob enajstih. Stotnik Lavrič z adjutantom
poročnikom Sirnikom stoji v prvih vrstah. V Goričanah
ob gostilni Steyrer ga nevarno rani Žihpoljčan Pichler.
Ob sedmih zvečer ga ujemo Nemci. Kraj zadnje hiše
je legel Sirnik zadet v trebuh. 8. januarja ob devetih
je letalec nad Borovljami in meče bombe. Borovlje so
nemške, slovenska straža razbita, begotna na Bajtiše
in Sela. Boroveljska sodrga ne vzhaja še, ne pali slo-

121

venske trobojnice, ne skruni cerkve. Slovenca Renka
ne zakoljejo še v lastni pivnici za tocajno mizo. Pod¬
juna od Šmarjete do Velikovca je napad vzdržala.
Najimenitnejši plen se zdi Nemcem pečat iz Karavan¬
škega dvora z besedilom: »Okrajno glavarstvo SHS
Celovec, Beljak, Šmohor, Politična ekspozitura Bo¬
rovlje« ...

* *

Dne devetega januarja pride vest, da je ubit ge¬
neral Maister, uro pozneje ob devetih udari plat zvona.
Vse Borovlje so pokonci, meščanska bramba hiti pod
orožje. Častniki navdušujejo množico, heinrvvehrovci
čakajo mrko. Vesti o približevanju Slovencev od
Šmarjete niso resnične. Meščanstvo se umiri, razhaja...

Pa kaj je to? Mlad rdečelas in nezdravo suhoten
človeček z upaljenimi očmi, zavrženo zapravljen,
z gnusno strastnostjo v bolehavem sušičnem licu, se
je vzpel sredi ljudi na zid in govori, govori in maha
in kaže z roko:

»Gnezdo izdajic in zatočišče! Požgati je vse treba,
razbiti. Kri za kri! Na Bajtiše in naprej v Sele!«

»V Sele, v Sele...« pritrjuje sodrga. Lačna je,
rada bi jedla, kradla ... Tri skromne ženice v preprosti
kmetiški hribovski obleki z rdečimi in rumenimi rutami
na glavi, kakor se nosijo Selanke, stoje kraj pobesnele
množice. Ujele in razumele so klic o Selah; tudi ne¬
srečnega rdečelasca so menda prepoznale, se ga ustra¬
šile in se spogledale. Izvedele so za grozečo nevarnost.
Obrnejo se, cla bi prišle, še pravi čas domov in svarile.
Hite mimo cerkve, a že so jih spazili zlikovci. V tek
po bližnjici za njimi in jih zajemo kraj mesta, ženo
s porogom nazaj, sramote, kakor se niti živina ne
sramoti. Zdaj šele vzhaja podivjana sodrga, pali
slovensko trobojnico, oskruni cerkev, ubija Slovenca,
krčmarja Renka, in razbija urarju Lečniku, Štangerju,
Špeku in Borovniku...

V mestu se oglasi švicarska komisija s časnikarjem
Fredom du Bois. Meščanska nemška garda mu razkazuje
barbarstva slovenske vojske, opustošenja povzročena
Slovencem od Nemcev. Še v cerkev ga peljejo. Glej,
glej! Saj božji hram ni le kar orožarna, tudi kantina je.
Prav pred glavnim oltarjem je miza s praznimi stekle-

122

nicami in ostanki očividno živahnega obeda. Kruh, bel
kruh je razmetan po tleh.

Kdaj so tu gostovali Jugoslovani, pozveduje časni¬
kar, ki je segel po drobtino kruha na tleh. Pred tremi
dnevi, mu odgovore. Nič ne reče, le z ramenom zmigne.
Ne more umeti, kakšen neki je slovenski kruh, ki je
še po treh dneh, kakor da so ga pravkar vzeli iz peči.. .

Zato pa mu verjemi, moj brat, ko boš bral, kako
o duhovniku slovenskem Jože Miroslav Perkovnik piše.
Strašno mi je pristudil nemško berilo s svojo podlo
lažjo ...

* *

Čoln, ki se je odtisnil pod Breznjem nasproti
Želučam od brega v motno šumenje vode, je trenutno
ugasnil v megli in gostem sneženem metežu. Brodnik
se je uprl z veslom v valove in spregovoril na glas:

»V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha!«

Valov je je prijelo čoln in ga gnalo proti sredi.
Samski brodnik je dvignil vesla in se dal nesti, kakor
je šel tok/ Pol ure je vztrajal tako, potem pa je živčno
gibko zopet pognal vesli in se skušal prebiti na levi
breg. Veslal je vneto, brez konca. Kljub mrazu in moči
se je uznojil. Vse bolj napeto in nemirno je iskal, ali
že ni blizu breg. Gosta kakor kamen je ležala pred
njim noč. Brodnik je motno zastokal. Roke so mu mrle
od trudnosti. Tedaj je čoln zadel nekam tako močno,
da je padel brodnik skoraj vznak. Iz mrtve teme je
posijalo bledo. Bil je sneženi breg. Ne da bi se še
zmenil za vesla, je skočil potni iz čolna.

Znova je spregovoril sam s seboj:

»V imenu Očeta in Sina in svetega Duha .. .«

Kar počez zajemaj e nato v sneg je iskal za potoni,
hodil dolgo in našel slednjič trdo cesto pod seboj. Od
nekod se je oglašal petelin. Nekaj trpko vežočega se
je sprostilo potniku od srca. pa mu je takoj nato nekaj
bridko hladnega objelo čelo. Ne da se je bal, ga je
začela gnati nekakšna mrzlica in kakor da blazni, je
šepetal, burno, brez prave zveze in vsebine:

»Prijatelj Nepokoj, če se ne vidiva več ... a pozab¬
ljeno ne bo ... in treba je, treba, za dom, za brate . . .
za Katri... da je ne presenetijo, kakor so Rožek . . .
Bog, Bog, Bog... zakaj si zapustil Koroško!...«


123

e z očmi in

Danilo se je. Tudi snežilo ni več. Popotniku na uho
je udaril od blizu cerkveni zvon. Iskal j<
zagledal na desni cerkev. Spoznal jo je: bil je v Kot-
man vesi... Zopet se je prekrižal...

J ako je nastopil Pavle Užnik, preoblečen v gornje-
koroškega kmeta, svojo pot po nemškem bojnem
ozemlju, da bi svojim boljših novic prinesel, kakor
pa jih je dotedaj vedel domači nadučitelj ...

Po štirinajstih dneh se je prebil mimo Medgorja
čez Sojnico do Drave. Čutil je, da so mu zasledovalci
za petami. Prešel je Dravo blizu Zagorja. Slovenska
straža bi ga bila skorajda ubila. Bil je ves zmešan. Ni
vedel povedati, nego to, da je srečal satana...

»Ali je bilo vredno, Pavle, da si šel na to svoje
nevarno popotovanje?« je vprašal Kranjc Užnika, ko
se je prespal in prekuhal iz vročnice.

»Bilo je vredno,« je odgovoril Pavle bridkostno.
»Izvedel sem in spoznal, da bomo v tem boju prepadli.«

In prijel se je za glavo in tožil:

»Moj Bog! Ko bi ti vedel, kako nas črtijo. Lej,
v Celovcu so raznašali vesti, da smo padlim rezali
ušesa. S takimi izmišljenimi trapotami so ščuvali svoje
ljudi na naše in budili s tako lažjo ne samo strahu in
srda, kar gnus proti nam.

»Zlodjevci!« je vzkliknil Kranjc.

»Pusti jih,« je dejal mirno porogljivo Užnik. »Zvi¬
jača! Vedo, kako nahujskati in ostrašiti.« Glas se mu
je togotno vnemal:

»Kaj pa zaslužimo drugega, kakor da nas nabijejo
in izženo iz dežele? Mar smo šli Koroško zares osvajat?
Podrožčico? Kako je tu na vaši strani, ne vem. Gori
ob predoru je tako, da me je sram. Nekaj mladostnih
in navdušenih kranjskih dijakov, ki puške doslej v
rokah niso imeli. Mar boclo taki podjetno nemško
oficirsko kompanijo zavrnili? Jeseničan, Tržičan pa naš
Korošec, ti na, ti pojdejo v boj! Z Jesenic smo še
menaže stradali. Trije Srbi, Orli pa peščica blejskih
Sokolov, to smo bili vsa posadka; neki živahni in
poredni Gostinčar pa še vojni kurat iz Krope, Jernej
Hafner, jaz pa Nepokoj.c

124

In Užnik se je zopet kar živčno in bolno prijel
za glavo.

»Pa sem spoznal, kako so se utrdili,« je govoril
o Nemcih. »Igraje bi bili mi prej zasedli Celovec, zdaj
bi ga morali zavzeti kot trdnjavo. In vsak dan so moč¬
nejši in zato zlostnejši. Strašno gonijo naše ljudi. Od
Celovca do Velikovca ropajo in plenijo. Kdo bo
vzdržal? Gorje Podjuni, če nas še tu potisnejo nazaj!«

»Zato pa se utrjujemo,« je dejal mirno Kranjc.
»Ali se hočeš sprehoditi? Boš videl.«

»Pojdiva!« je privolil Užnik in Kranjc ga je vede!
in mu pokazal jarke in utrdbe vzdolž ob cesti proti
Zagorju in čez Anin most. Užnik se je nekoliko pomiril.
Ko se je vračal s prijateljem proti Šmarjeti, sta zadela
na Raznožnikovega Hanžeja. Vrli fant je bil eden
redkih Korošcev, ki se je vpisal in priglasil med
brambovce. Užnik je izvedel oa njega, da je šla Katri
v Grabštajn k bolni teti. Prevzelo ga je. Molče je šel
ob prijatelju. Potem pa se ni mogel dlje krotiti in je
vzkliknil:

»Nesrečno dekle, da si kaj tega upa!«

»Bog pomagaj, žensk vendar ne ubijajo,« je dejal
Kranjc.

»Hujše!« je dejal trpko Užnik. Čez trenutek pa je
začel pripovedovati:

»V Celovcu, glej, sem videl. Četo naših ljudi so
gnali. Od glave do nog so jih bili opljuvali. Udarjali
so po njih in trgali obleko raz nje. Pa so bile ženske
med njimi, tri še prav mlade. Za udarce, sem videl,
jim ni bilo; a ko so jim hoteli obleko potrgati z udov.
so ginile. Pa je bil med svojatjo gosposki človek. Kako
je oprezoval in iskal z očmi! Kakor tebe tu sem ga
videl. Prežal je, kako bi udaril nesramno, pohotno.
Lej, pa sem po tem takoj slutil, kdo je. Tovariša Ne-
pokoja je takšen človek izdal. Prav tisti je. In da ga
Katri pozna in se ga boji...«

»Ali mu veš ime?« je vprašal Kranjc nestrpno.

»Preprostega pometača sem vprašal,« je odgovoril
Užnik; »tako na slepo srečo, lej. ra ga je res poznal.
Gospod Rolf da je. To da ve v Celovcu vsaka cesta.
Nak, je še dejal, da ni zoprn in da ne hrani. Vrag vedi,
kje jemlje. Ženskam pa, ljubi Bog, kakor osa na

medeno hruško. Pa še drugače, a da policija potrpi,
ker je mož bogat in vnet rodoljub. Extrafein, sonst ein
S'chwein,* je rekel in če dam za merico piva, ki ga je
potem s slastjo popil.«

»Pa da ga Katri pozna, si dejal?« je vprašal Kranjc.

Užnik je hlipal za besedo, ki bi z njo mogel zajeti
vso bridkost, ki je vrela v njem.

»Satan ga je imenovala,« je dejal; »prisegel bi,
da ni mislila drugega. Zakaj pa je bila bleda in da
me je za orožje prosila? Ugibam, lej, ne vem, a čutim.
Tisti je, nihče drugi. In še to vem, da sem že govoril
z njim, in da bi prisegel, da je prej in zdaj izdajalec,
zdaj pri nas, zdaj pri Nemcih in da išče, išče in da
je morda prav tisti, ki se je zvijače z odrezanimi ušesi
spomnil, in da mu je pravo domače ime Rudolf Noč.«

»Noč?« je vzkliknil tedaj Kranjc.

»Noč. Jaz njega ne, a menda je on bolje mene
poznal,« je govoril Užnik. »Opazil sem, da se mi je
obesil za pete, pa sem prebegnil čez Dravo ...«

»Noč, Rudolf Noč je naš vojak,« je dejal mirno
Kranjc.

»Če je, ni tisti, a če ga ni, je pa bil pravi,« je dejal
mirno Užnik.

Rudolfa po imenu Noč res ni bilo več v slovenski
vojski. Prebegel je bil...

4. »Avstrija ali Jugoslavija?«

Raznožnikova Katri je bila res odšla v Grabštajn.
Teta je bila sporočila v Dobrlo ves, naj za skozi Bog
pride, in odločna deklica se ni obotavljala, temveč
takoj krenila čez Škocjan in Kamen, prekoračila Dravo,
ki je mejila med nemškimi in slovanskimi četami, in
dospela brez nesreče v Grabštajn. Ko jo je teta ugle¬
dala, jo je s solzami objela in pravila zmedeno, da tega
več poslušala ne bo, ki nič kriva ni, in naj si dekle
samo pripiše, kar se je zgodilo z njo. Katri jo je mogla
šele čez nekaj časa razumeti, da je Anči prišla domov,
a da je močno slaba in da bo umrla. Teta ji je pokazala
k bolnici.

* Izredno fin, a prašeč

126


Katri je vstopila in našla svojo nekdanjo ljubo
prijateljico neskončno spremenjeno. Trenutno je uge-
nila, da Anči ne bo več okrevala. Saj jo je komaj še
prepoznala, tako je bila upadla in se postarala.

»Anči,« je zastokala, »moja ljuba Anči! Kaj so
počeli s teboj!«

Bolnica se je nekam nejevoljno in zlostno zgenila.
Ni odgovorila. Katri je jokaje silila vanjo. Tedaj je
vzkliknila Anči nestrpno:

»Vsaj umreti me pustite v miru!«

Katri je obrisala solze, sedla ob postelji in molčala.
Hotela je bolnici streči, pa je spoznala, da ne zna.
Telesno pomagati, to je umela. Pa je videla, da je Anči
duševne tolažbe bolj potrebna, da umira obupano,
sprta z vsem svetom. Katri se je v glavi zvrtelo, ko je
pomislila, kaj vse je moral ta ljubki ženski otrok pre¬
stati, preden je tako strašno prepal.

»Pojdi, pusti me!« je nenadno zaklicala Anči, ki je
ves ta čas oprezovala obiskovalko. V Katri se je zbudila
neka čudna moč:

. »Nočem, ne grem, Anči,« je odvrnila odločno,
skoraj trdo. Še je kljubovala bolnica. Potem pa je
začela živčno jokati, da je bila kar odvratna.

»Kakor razposajeni otroci se kujaš,« je očitala
Katri; »pa še krivična si. Ali sem ti jaz kriva nesreče,
morda kdo drug naših, teta, Jože, ...Andrej?«

Krčevito je zavpila tedaj Anči in se pognala kvišku.
Hotela je iz postelje:

»V vodo grem, v vodo grem,« je vpila.

Katri jo je rahlo potisnila nazaj v blazine. Vso silo
je morala zbrati, da je premogla lastno slabost, za¬
dušila solze in strah. Mrtvo, a krepko je rekla:

. »Lej, Anči, tako ti je pač, kakor si hotela. Bredla
si, zdaj se gabiš sama sebi. Pa sem tu jaz, Anči. Vedno
sem te ljubila, molila zate in sem hvaležna Bogu, da
te je vsaj za zadnjo uro vrnil domov. Anči, kar je, je!
Ne vpij. V dveh dneh boš tako tiha, da bo mušica
preglasila tvojo moč. Umrla boš...«

S široko odprtimi očmi je zastrmela bolnica. Katri
se je zazdelo, da se je prebudil pod njenim razvaljenim
obličjem tisti davni ljubki dekliški obraz, ki ga je bila
ubila vojska.

127

»Ti pač, Anči, si šla in nas vse zapustila in izdala.
Mi te nismo. Anči, te zadnje ure, preden greš, ali
nočeš, ali res ne znaš in ne moreš več k svojim domov?
Anči, prvo k svojemu Bogu, da ti bo vse odpustil,
potem k očetu, k drugi materi, k meni, k Andreju,
ki si ga hudo bolela, pa ni ne z eno besedo potožil...
Lej, verižico kakor meni ti je kupil nekoč. Anči, spo¬
vedala se še nisi. Anči, dotlej boš trpela, poslej ne več.
Lej, vidim, da me umeš. Saj jočeš!«

In z vsem srcem se je vrgla po bolnici in jo po¬
ljubljala na čelo in uvelo lice. Bolnica se je onesveščala,
hropla divje in obležala nato pokojno. Katri je začela
moliti ob njej.

Tiho se je mračilo. Nekod od zunaj je bilo čuti
preširno in zabavijivo nestrpno nemško pesem. Grdila
je Slovence ... Peli so vojaki, ki so stali v Grabštajnu
in od tu vedno zopet nadlegovali brambovce z one
strani, vsako uro spet kršili dogovorjeno premirje.

»Katri!« je zaklicala tedaj čudno plaho bolnica.
>Ali slišiš? To so tisti...«

»Tisti, ki so te pogubili, Anči, poznam,« je tolažila
Katri. »Bog jim bo sodil. Ti pa odpusti.«

In čez trenutek je dodala:

»Anči, lej! Že kar nocoj se daj prevideti. Boš
videla, kako mirno ti bo potem prešla noč.«

»Sram me je, sram me je,« je tožila bolnica. Katri
jo je pogovarjala. Ni vedela kako, a videla je, da kopni
zakrnjena žalost v bolnici...

Že uro pozneje se je Anči res dala prevideti. Proti
jutru v isti noči je začela umirati. »Andrej naj od¬
pusti.« so bile njene zadnje besede ...

* * *

Anči so pokopali. Od Raznožnikovih iz Dobrle vesi
je bila le Katri navzočna. Pač pa sta bila prišla iz Med-
gorja še Katrin stric Jernej in teta Neža. Katri ju ni
že dolgo videla. Bilo je sicer čudno snidenje, stali so
si nasproti skoraj kakor tuji ljudje. Prva se je znašla
teta. Katri ji je morala pripovedovati, kaj vse se je
bilo zgodilo doma, odkar je bila mati umrla. Stric je
bil manj zgovoren. Katri je spoznala, da očitno rad
po nemško govori. Hotela je razmisliti o tem, pa ni bilo

128

ne prilike ne časa: skoraj grdo vsakdanje bi bilo
spričo žalostne Ančine smrti...

Nekam sproščeno so se oddahnili, ko je legla Anči
v grob. Tiho so se vračali, pa so zašli, ko so prišli na
trg v živahno množico. Sredi ljudi je stal gosposki avto.
Nekaj svetlih inozemskih oficirjev je bilo izstopilo.
Spremljali so jih domači velikaši, sami zavestni Nemci
ali Nemcem naklonjeni domačini. Katri je ugenila, da
utegnejo biti častniki tista ameriška komisija, o
kateri so pravili, da se je ponudila Korošcem in Slo-
vencem, da bo posredovala za začasno pravično in
pripravno demarkacijsko črto. Prav ta čas je tudi
nekdo iz spremstva to oznanil ljudem in klical, naj se
brez skrbi oglasijo in povedo, ali so za Avstrijo ali
Jugoslavijo. Ali sem Slovenka ali Nemka, naj bi me
vprašali, je pomislila Katri in pomignila teti, da bi šle.
Pa je stala, bogvedi kako, kar trenutno pred onimi.. .

»Das Fraulein, wofiir stimmt das Fraulein?«* je
vprašal človek v avstrijski vojaški obleki. Katri je
streslo, ko je čula ta glas. Pogledala je kvišku in zble¬
dela. Lep, bled, a zlosten jo je gledal človek, ki jo je
bil nagovoril. Poznala ga je ...

»Satan!« so ji dehnile ustnice neslišno. Vsa se je
stresla.

»Nur keine Furcht, Fraulein Raznožnik!«** je pri¬
govarjal oni. »Avstrija ali Jugoslavija?«

Prečudno tiho je postalo vse okrog. V Katri se je
tedaj trpko stisnila duša. V trenutku se ni ne bala ne
jezila. Skoraj na smeh ji je hotelo iti, pa je-^ekla
svetlo:

»Za Jugoslavijo seveda, Slovenka sem.«

Katri je videla, kako se je angleškemu človeku
obraz, dasi le neznatno, a vendar potegnil. Ali je to pot
rvikrat slišal, da je le še nekdo na Koroškem, ki hoče
uiti  Jugoslovan?... Nekaj zlostnih in motnih glasov
je hotelo vzrasti v prosvedovanje. Človek, ki je prej
govoril, je posredoval, da ima vsakdo pravico povedati,
kakor čuti in misli. Katri je ujela le še en pogled v
enem licu, ki je bilo z Američani. Začudila se je: du-

k

* Gospodična! Za kaj glasuje gospodična?

** Le brez skrbi, gospodična Raznožnik!

129

liovniški človek je bil tam in kakor svetnici ji je
hvaležno pogledal v jasno lice ... V trenutku je po¬
zabila »satana«...

Pa jo je tedaj neka trda roka potegnila za seboj.
Ozrla se je. Stric logar iz Medgorja jo je vlekel za roko.

»Heim miissen wir!«* je klical glasno in se klanjal
na desno in levo. »Was hat das Weibervolk bei poli-
tischen Angelegenheiten mitzusprechen, ha?«**

Ljudje, ki so ga slišali, so mu pritrjevali.

» J ako je, oče. Kar v Čuše jo pošljite po uši. candro,
lajdro oficirsko!« Katri je zalila rdečica.

»Stric, ne maram...« je skušala ugovarjati in se
oprostiti njegove roke. A je držal krepko in jo vlekel,
vlekel, dokler se ni topo vdala. Od daleč za njima je
šla teta in jokaje klicala, naj čakata, ki je nadušljiva.
Stric logar je hodil, kakor da je ne sliši...

Prešli so bili most čez najbolj južni tok reke Gline.
Stric je obrnil po poti vštric pod goro in zavil čez
dobro četrt ure naravnost na jug v dolino proti Med-
gorju. Tu šele na samoti sredi gozda je obstal in dejal:

»Počakajva teto.«

»Pa saj jaz ne maram k Vam,« je odvrnila neje¬
voljno Katri. »Ali ste znoreli? In odkdaj ste tak nem-

čur, stric?«

Mož je segel mirno po dolgo pipo v svoj notranji
žep, jo napolnil in prižgal. Potem pa je dejal kratko,
a dobro po koroško in slovensko:

»Dro! Pamet nucaj!«

,Tn Katri ga je umela. Stric se je bal zanjo ... Pre¬
nočila je pri njem. Preoblečeno v staro tetino krilo,
kočemajko in ruto jo je naslednji dan prepeljal čez
Dravo, češ, da vozi »heb o« v Lenče.

5. Za matere ljubezen in pesem.

Častnika, ki sta bila ustavila Katri v Grabštajnu,
tista zgodovinska ameriška komisija je bila. polkovnik
Miles in poročnik King, ki sta se ponudila, v smislu
Wilsonove misli, da bosta posredovala za mirno rešitev
spornega vprašanja na Koroškem med Slovenci in

* Domov moramo!

**  Kaj pa imajo govoriti babe pri političnih zadevah, ha?

Več. 83.

9

130


Nemci. Ne sodimo, da nista bila poštena, a hvaležni
biti jima ne moremo. Kot tujca sta po svoje gledala in
sodila. Odločila sta Nemcem v prid, da sta potegnila
mejo pri Mežici. Pa je njima ugovarjal drugi član
ameriške komisije, Kerner, ki je zahteval Dravo za
mejo. Po svoje sta poslej ameriškemu predsedniku raz¬
ložila in celo po nemški sodbi ustrezala Nemcem.
Ustavi ja je se sredi nemškutarskih trgov, ob pricestnih
krčmah, tam, kjer so jima Nemci pokazali, sta seveda
mogla čuti le, da je vse za Avstrijo ...

Kakor vedno doslej, ko so se Nemci čutili močnejše,
so tudi v teh zimskih mesecih, ko so snegovi ovirali
kretanje naših straž na višinah od Golice do Železne
Kaple, venomer kršili dogovor jeno premir je in objestno
napadali naše posadke. Manliherce niso utihnile, vse
noči so lajali psi spričo šumov in luči, ki so vstajali
od Humberka na Borovlje in Rož, s Sojnice nad Za¬
gorjem na Šmarjeto in Dravo, od Grabštajna čez
Jadovško barje preko Tinj na Velikovec. 300 Tirolcev
pod stotnikom Dragonijem jim je prišlo pomagat. Za¬
sedli so Podgor je v Rožu. Zato so mogli špitalski strelci
in brambovci pod vodstvom nadporočnika Steinacherja
napasti 30. marca Velikovec. Odbiti so omahnili nazaj
za Krko, tajili v Gelovcu svoj neuspeh in ščuvali znova,
da so v deželi izdajalci. Nesrečna Miglerjeva hiša v
Tinjah je trpela, gorela, dočim je moral gospodar pre¬
begniti. Gesta od Gelovca do Velikovca je bila ena
sama dolga pot od Jeruzalema do Jerihe: ropar in
tolovaj sta prežala v hosti. Vasi so bile osirotele. Moški
so bili pozaprti v Litzlhofu, če niso prebegnili. Druge
so nasilno poteknili v svoje čete. Pa je bil sveti postni
čas, ko se navadno kristjani pripravljajo za veliko noč.
Na Koroškem tiste dni ni bil varen niti Zakrament v
cerkvi. Pa je minevala zima, kopnel sneg, zapel kos
in se pokrila livada s cvetjem. Pomladne pesmi ni bilo
le ljudem, ki so je bili tako potrebni. Ne molitve ne
pesmi, samo teman, zlosten srd, strah pred ognjem ali
kroglo skozi okno, hrupot glupe nemške bojne pesmi,
ki je psovala in pljuvala božjastno. In lakota, beda,
ugasle oči, prazne, kakor da nikoli niso videle solnca,
matere z otroki, ubite, bolne do blodnosti, vse trudne

F

131

spričo ugaslih ognjišč in zaprtih božjih hramov. Pa je
imelo priti še hujše.

V noči od 28. aprila na devetindvajsetega namreč
so prešle čete Dravske divizije v napad in udarile iz¬
nenada na Nemce, da odrešijo nesrečno slovensko

l judstvo. Ni uspelo .. .

J  ^  * * *

Pred svitom, zavite v šum pomladnih nalivov so
sprva presenetile slovenske čete Nemce na vseh koncih,
prodrle izza Drave čez Velikovec do Tinj, Grabštajna
in Krke in se tu držale proti premoči nekaj dni. Od
Šmarjete na Glinje pa čez Sele v Bajtiše proti Borov¬
ljam navzgor so iskali drugi, da bi prišli nemškim
baterijam pod Homburgom in nad Grabštajnom v
hrbet. Že je obkolila kompanija stotnika Kneza in
Razlaga posadko v Glinjah. Iz spanja prebujeni Nemci
so bili nekaj trenutij brez svesti. Pa sta se vrgla tedaj
dva iztirjena vojaka Umnig iz Vetrinja in Boroveljčan
Goriup z ročnimi granati med Slovence, ki so bili vas
obkolili. Svoji avstrijski kapi sta bila obrnila, da ju
niso nasprotniki prepoznali, in se tako prebila do
strojnic in alarmirala druge, rešila ujetništva sebe in
častnike, stotnika Gerstmanna in poročnika Schaara.
Že je tedaj, okoli petih zjutraj, jeknil tudi prvi strel
iz topa izpod Homburga in vzdramil baterijo na
Golšovem. Slovenske četice so morale nazaj. Pri tistem
umikanju pred Glinjami proti Zadolam se je zgrudil
v nogo zadet poročnik Janko Kranjc. Bil je med
zadnjimi. Ozrl se je po pomoči in zaklical po Raznož-
nikovem Hanžeju. Pa ta je bil obležal že v Glinjah
in našel umirajoč poštenega nemškega rojaka, ki mu je
obljubil, da bo njegovo smrt sporočil v Dobrlo ves.
Nesrečni poročnik pa je obležal, ne da bi si mogel
pomagati, v vodi in blatu. Kratko pozneje so prišli
mimo Žihpoljčani in nekaj Celovčanov. Mlad oficirski
človek je skočil k ranjencu.

»Kaj iščeš na Koroškem?« je vprašal rezko.

»Doma sem tu.« je odvrnil mirno Kranjc.

»Potem umri, pes!« je menil ledeno Nemec in iz¬
strelil ranjencu pištolo Para bellum v srce.

In se je obrnil k drugim pa dejal porogljivo, za¬
vestno:

9 *

1

132

»So halte ich mein Wort. Ein windischer Offizier
ist hin.«*

Žihpoljčani, Pichlerjevi, Hrovat, Jarčeva dva in
Plaš so mu pritrjevalno vzkliknili, bradat praporščak
iz Celovca se je le medlo porogljivo nasme nnil:

»Glaub’s gerne. Aber nobel war es nicht.«**

»Ti ni prav?« je vprašal oni divjak.

»Mi ni! Und mache auf diese Weise auch nicht
mehr mit,«*** je odvrnil poštenjak. Bil je prvemu
sošolec, prodancu Križmanu, pravi Nemec Hochkofler ...

*

*

Več sreče so imeli napadalci pri predoru v Pod-
rožčici. Nemški poveljnik Eglseer se je mudil v Ce¬
lovcu, ko so Slovenci zajeli v logarski hiši pri postaji
kompani jo Tirolcev, segli do Zlatne in Reke, zajeli tu
nemške topove in pozneje ujeli posadko v Šent Jakobu.
Poročnik Fritz je sporočil svojim od tu iz zajetja po
hčerki nemškega poštarja Schustra, kako močni so
sovražniki. Stotnik Dragoni se je proti večeru z vsemi
svojimi umaknil čez Dravo v Žel uče. Od (Jelovca so
prišla ojačen j a čez Vrbo in po železnici z oklopnim
vlakom. Šentjakobska čela se je morala vdati, Nemci
so prodrli do predora in gnali kot trikrat močnejši
razkropljene Slovence in Srbe nazaj. S Homburga so
medtem topovi vžgali Šent Janž, čele od Borovelj pod
Perkom so potisnile naše iz Svetne vasi v Žingarico in
Babnjak. V teh bojih je izkrvavel tudi poročnik Ne-
pokoj. Umrl je pod slovensko streho; slovenska mati
mu je svečo držala, troje otrok je kleče ob njem molilo.
Šel je z nasmehom odtod. Storil je bil svojo dolžnost. . .
Odpustil je, preden je vedel, da bo umri...

To je bilo nekako ob petih zvečer; prav tedaj se
je posrečilo njegovemu prijatelju Pavletu Užniku, da
se je prebil pod Želučami čez Dravo in prišel s štiri¬
desetimi možmi in eno strojnico v gozdove nad Pre-
blami. Do petdeset korakov blizu homburški bateriji
v hrbet se je priplazil pod Pekovčev slog, ko ga je

* Tako držim besedo. En slovenski oficir je, proč.

** Verjamem, a lepo ni bilo.

***  Tudi ne prem na ta način več dalje.


133

izdala kmetica Frančiška Žerjav. Topničarji na cesti
pod njim so se poskrili. Z ognjem iz strojnice jih je
Ižnik krotil, da niso mogli k topovom, ki naj bi krili
prodiranje oklopnega vlaka proti Podrožčici. Tedaj
.so se oglasile vrlemu vojaku puške od strani z desne.
Zmešale so mu moštvo, da se je začelo umikati. S tremi
se je ustavljal sam in hotel nato rešili vsaj orožje, ko
so se res začeli zgrinjati od vseh strani sovražniki
nadenj. Sopihajočega in borečega se pod težo orožja
ga je zajel strel iz topa, ki je bežeče gonil s cesie pod
Homberkom. V trenutku je bilo Pavletu brezmejno
dobro in lahko. Ko se je zavedel, je spoznal strašno
rano. Odtrgalo mu je bilo nogo v stopalu in mu nalo¬
milo hrbet. Bil je živalskih živcev, sam si je obvezal
nogo. Tedaj so ga dotekli Nemci. Odkod, so vprašali in
se je norčeval, da od Celovca. Hoteli so ga ubiti, pa jim
je neki oficirski človek zabranil ...

Oblaki so se bili na zapadi? pretrgali, zarja je
krvavela izza Dobrača in Kepe. Slaboten in dremoten,
kakor da je pijan, jo je videl Pavle. Pa se je ovedel,
kaj se godi z njim in da bo umrl. Ni mu bilo hudo, le
nečesa da se spomniti ne more, se mu je zdelo in ga
vznemirjalo.

»Ali bi kaj rad?« je vprašalo tedaj nekje za njim.
led a j se mu je sprostilo in je vedel.

Katri, Katri, če bi jo še enkrat videl,« je jecljal.
Raznožnikovo v Dobrli vesi?« je vprašalo za n jim.
Pa ta glas ni bil več sočuten. Oprezoval je zlostno.
Ranjenec se je skušal ozreti in vprašal plaho:

Kdo si? Pokaži se!«

»Raznožnikovo poznam, kaj ji hočeš sporočiti?« je
vpraševalo od zadaj. Tedaj se je Užnik prevrgel in
videl človeka, ki je vpraševal. Spoznal je Rudolfa po
imenu Noč.

»Satan, pusti me!« je še vzkliknil in se onesvestil ..

Kakor ropar se je vrgel oni nanj. mu potegnil
prstan z roke in mu iskal po žepih. Našel je pismo, ga
razgrnil in bral: »Katri, umiram in te poljubljam...«

»Njen zaročenec,« se je zlostni zasmejal porogljivo,
spravil pismo in se obrnil proti cesti. Užnika so nekaj
pozneje pobrali in še živega prepeljali v Celovec...


»

¥ ¥ ¥


134

Na celovški postaji, ko so ga prenesli iz vlaka, se
je sklonila nadenj neka ženska in mu nesla hladila
na suhe in mrzlične ustnice.

»Pij, siromak!«

Užnik je odprl oči, pil, se ovedel in nasmehnil.
Jecljal je zahvalo:

»Hvala, gospodična Pavla Uschnigg!«

Ženska je zadrhtela in zavpila. Posoda s pijačo ji
je padla iz rok. Menila je, da krepi koroškega vojaka,
pa je dobro storila človeku, ki mu je nekoč hudo
storila in ga sovražila do te ure . . .

Pavle je umrl tisto noč proti jutru .. .

Tisto noč in drugi dan, še drugo noč in še drugi
dan pa še eno noč je stala verno srbska straža kraj
mosta pod Velikovcem. Zadnji vojnik, ki je tam stal,
je bil kakor v plohi zajet od naših in nemških izstrelkov,
ki so rušili most. Razsoden slovenski podčastnik je
opozoril zvestega človeka, naj se vendar umakne.
»Neču,« je odvrnil Srb, »dokler me kralj, ki me je sem
postavil, ne pozove!« Takega junaštva, tolike vernosti
ne Žihpolje ne Koroška ne premore. Tisti most je
vendar padel, padlo mostišče, propala Podjuna, umrla
Šmarjeta, umolknile strojnice pod Zagorjem. Junak
Malgaj je padel daleč na Tolstem vrhu. Za lase so ga
vlekli nemški vojaki v Guštanj. Za vojsko, gonečo
Slovence, so šle hijene, tisti rdečelasi sušični iz Borovelj,
tisti Filip Mo rti od Svetne vasi in še neki Račnikov sin,
ki je nekaj dni prej bližanje naših čet od Kamna spo¬
ročil nemški posadki pod Zagorjem na gradu ...

Premagana in obkoljena se je vdala posadka v
Šmarjeti. Pa so zdajci začele leteti na nesrečne častnike
in moštvo nemške ročne granate. Ali so se obkoljenci
iz Gline bali, da jim utegnejo Razlag in Jurca vrniti
in se prebiti? Niso pač imeli takih kap, da bi jih
obrnili. Ali so se torej bali, ali pa so le tako sovražili?
Srb na velikovškem mostu in Nemci v Šmarjeti! Slo¬
venska ljubezen in pesem, nemška zvestoba in juna¬
štvo, katero je pravo?

Tiste dni so nekje pobožne slovenske žene in de¬
kleta rešile Zakrament pred najhujšim skrunjenjem.
Nedolžno, štiriletno dete jih je obhajalo, ker ni bilo
duhovnika. Eden je ostal v vasi, preoblečen v kmeta,

135

gospod Luka Viternik v Javorju pri Črni. Kakor na
dlani je z višin imel pregled čez boje. Skrbneje kakor
Viternik so se krili drugi slovenski duhovniki. Niso
bili plašni, a drugega niso ne vedeli ne smeli.

»Und jetzt kommen die Pfaffen dran,«* je bil
namreč vzkliknil v Šmarjeti po zavratnem pokol ju
Kriefimann, prepali človek, ki je hotel do zadnjega
ostati mož-beseda. Ostal je in noben Hochkofler ga ni
več karal. A videl je Bog in čakal, čakal .. .

* * *

Raznožnikovi v Dobrli vesi so ostali vsi doma.
listo uro namreč, ko so Nemci udrli čez Dravo, je
stopil v hišo stric Jernej iz Medgorja v svoji logarski
opravi in v koroških barvah. S puško na rami je stal
nato na pragu, ko so domači molili v hiši za rajnega
Hanžeja. Nem in velik in strašno tog mu je družbo
delal Jože. Snahin oče Kuster se je vse tiste dni pijan
potikal z doma. Nihče ga ni pogrešil.

Tako je bil stric logar za varuha bratu Štefanu in
enorokemu Juriju, dokler ni prešla vojska in gonja.
Ves ta čas ni ne jedel ne pil, še pipe ni natolkel. Šele,
ko je bilo najhujše mimo, se je zganil, si pogladil svojo
sivo cesarsko brado, stopil v hišo in si dal postreči.

In ko se je krepil, je trpko po nemško modroval,
glasno, oblastno, kakor da nikoli slovenski znal ni.
Pa se je vmes nekam tiše tolažil po domače:

»Prekleta pravda in vojska taka. koroška! Za golšo
in špralio, ki ne nemška ni ne naša.«

Tn ko je nato pipo napolnil in jo zapalil, je menil
dobrohotno sestri Poloni nasproti:

»Moliš? Prav. Vse pa to ni. Kadar pomaga ne!«

In h Katri se obrnivši je ponovil, kakor je dejal
v Grabštajnu:

»Pamet nucaj!«

6. Sodba.

V soboto, 3. maja, proti večeru, ko je še na vseli
koncih vihrala koroška bitka, je dobila Raznožnikova
Katri skrivnostno sporočilo, naj pride v Kamen, kjer
umira Pavle Užnik. Neznan ji dečak. Račnikov. kakor

* Zdaj pridejo farji na vrsto.

136

je povedal, je bil prišel s poročilom. Za dokaz je pri¬
nesel dekletu prstan, ki ga je bila nekoč dala Pavletu.
Sel je bil izprašal zanjo, da je v cerkvi, in jo tam poiskal.

»Kamen?« je vprašala Katri in prebledela. Ni
mogla verjeti pa je iskala dečku v obraz. Ni je po¬
miril. A ko je pogledala prstan, je zopet morala verjeti.
Da se mudi in da ji hoče pot kazati, se je ponujal sel.
Odmajala je z glavo in šla domov. Prosila je snaho,
ali bi jo pospremila. Lucija se je branila in začela
jokati. Naj za skozi Bog molči, jo je prosila Katri, šla,
se preoblekla, vzela Pavletovo orožje in se odpravila.
Pa se je spomnila na brata Jožo. Iskala ga je. Nihče
ni vedel zanj. Tedaj se je še enkrat zglasil oni Račni-
kov, ali pojde. Pomignila mu je, naj molči, in stopila
nato za njim v prvi večer. Z desne in leve, od zadaj
in daleč od Roža so jekali streli. Katrinega spremlje¬
valca je očividno vojska bolj zajemala kot deklica.
Nekajkrati se je hotelo zazdeti dekletu, da fant tako
govori, kakor da bi ga veselilo, če Nemci Slovence tepo.
in se je začela nezaupno ozirati po njem. Bila je v
Bukovju, ko se je znočilo. V mlajevo tiho noč so se
trgali streli glasneje kot za dne in bliže. Žaromet se je
sipal čez polja. Spremljevalec se je bil približal prav
tesno, da se ga je začela Katri resno bati. Zdajci je
vprašal pobalinsko, drzko, pa da se ga menda vendar
ne boji. Ni odgovorila, pa je postal še bolj vsiljiv;
kaj neki, če ne bo ta fant, ki umira, njen, mar ni na
Koroškem drugih dovolj ? »Drzan je že, zato so ga pač
poslali,« je mislila Katri tedaj o smrkavcu, »pokvarjen
pa tudi.« Račnikov, odkod? Iz Humliž? Kako mu je
ime? Tone Puaschunder. Kaj ni Slovenec? Zakaj se
smeje? Seveda, zlosten je, nagradila ga ni. Zato pa je
neprijeten. Iskala je pri sebi, pa ni v temi spoznala,
koliko ima denarja, in je rekla, da ga bo plačala, ko
prideta. V temi je komaj še vedela, kod hodi. Vsa
trudna je že bila. Na Pavleta, v solzah in ljubezni bi
bila mislila, pa ni mogla. Da bi že morala biti v
Škocjanu, se ji je zdelo; pot pod nogami je občutila
nekam drugače, kakor da ni več na cesti, marveč na
poljski poti. Ali nista zgrešila, je vprašala fanta, ki
je bil utihnil. Da ne, je povedal. A njej 'se je vedno
spet hotelo zdeti, da hodita kar naravnost nekam v

137

\  smer proti Dravi med Srejami in Štrekno vesjo. In
zdaj sta morala res pod železniško progo na drugo
stran. Katri je obstala in se obvedela.

»Ti,« je vzkliknila na fanta, »pa tu je Goreča ves,
ne Kamen.«

»Kakor je prav,« je odgovoril, »kar za menoj.«
Glas mu je bil zdaj mirno vljuden. Katri se je poto¬
lažila. Zopet je šla kratkih deset minut. Z desne je cula
od blizu pasji lajež. Spremljevalec jo je prijel za roko
in jo vedel po nekakšni grivi nizdol. Tu je postal, dejal,
naj počaka nekaj trenutkov, in izginil v temi. Že je
zagledala prav blizu nekako nizko hišo. Slabotna luč
je sinila. Nekdo je zaklical: »Le bliže!« Prav tedaj se
je oglasil ob njej Račnikov, ali vidi in zdaj ve, kam.
»Vidim,« je rekla, pa naj počaka, da ga nagradi. Da ne
utegne in tudi ne mara, je odvrnil drzko. Pa je kar
v temi zajela od denarja in mu dala, ne da je vedela,
kaj. Vzel je brez zahvale, izginil, kakor da se je vdrl
v zemljo. Tedaj je stresla deklico čudna groza. Prav
blizu je slišala šumeti Dravo, onstran nekje pod Tinjami
so jekali streli; nekje je gorelo. Onstran pri koči so se
zdajci odprla vrata. V medlem soju je stal visok vo¬
jaški človek. »Prav sem prišla,« je obšla trenutno
nekaka odločnost deklico. Strašno sočutje ji je stisnilo
grlo. »Pavle,« je vzkliknila in se pognala naprej. Ko je
tako stopila burno, ji je udarilo trdo po stegnu. »Nje¬
govo orožje, njegov revolver,« se je domislila ...

Stala je pred kočo, vojak se je bil odmaknil v temo.
Pozdravila je, vstopila, iskala. Siromašna postelja je
bila v siromašni, bolj hlevu ali stogu, nego človeškemu
stanovanju podobni hiši. Postelja je bila prazna. Na
nerodni mizi je bilo nekaj steklenic in preprosta luč.

»Pavle, kje je Pavle?« je vprašala in se ozrla.
Vojaški človek za njo je bil vstopil in je zapiral vrata.
Zdaj se je-okrenil in dejal:

»Ni ga! Mar ni bolje tako, da živi?«

Tedaj je Katri odrevenela od groze. Za trenutek.
Že se je našla.

»Proč, satan!« je vzkliknila, se pognala v človeka, ga
vrgla vstran, v trenutku odprla vrata in skočila v noč.

Bežoč je slišala, da je moški za njo. In zdaj ji je spo¬
drsnilo, ko se je hotela gnati po spolzki grivi navzgor.

138

»Katri, živo ali mrtvo, imel te bom,« je sopel moški
za njo, jo držal, vlekel nase.

Še enkrat se je utrgala ...

Prav tisti trenutek se je posejala luč od Tinj do
Grabštajna. Nemški žaromet je igral. Katri je bila na
koncu vseh svojih moči.

»Ubijem te,« je sopla, iskala za orožjem in ginila
pred moškim. Videla je, da počenja nesramno, da se
hoče razgaliti. Z zadnjo močjo se je pobrala, naperila
orožje vanj in čakala .. .

Tedaj, sredi čudnega smeha, se je zrušil in padel
brezglasno. Katri je še strmela. Saj vendar n i strel jala!
Ali se je ponaredil? Tisti trenutek je spoznala. Njej
sami je zažvižgalo mimo ušes. Krogla čez Dravo, nem¬
ška, jo je bila otela... Satan pa je obležal gnusen,
nesramen, kot nastreljen sod. bruhajoč kri kakor
gnojnico . . .

* *

listo uro je bilo bednemu oži, kakor da je prav
razločno slišal. Poklical da je Hanžej, ki so ga ubili
v G linjem, naj Jože pride, da mu bo nekaj povedal,
fn Jože je vstal. Ob treh zjutraj je bilo. Nihče ga ni
videl, ko je odšel, le motno ugenivši, kod mu je hoditi:
mimo Goselne vesi ob progi, do Rebrce, kjer se pri
Miklavcu pravi, pa nato pod gorami, kar pod gorami
naprej nekam do Drave. Bo že Hanžej poklical in
povedal, kod ...

Ko se je danilo, je bil pod Žitaro ves jo, potem je
videl, da je pod gorami, in je zavil čez most. Srečaval
je umikajoče se vojaške ljudi, postal bebasto kraj
ceste, da so prešli, in nadaljeval svojo pot. Nemškim
domobrancem je prišel v roke, prijeli so ga, suvali in
preiskali. Z obličja in oči so mu videli, da je bebast,
se smejali. »Gut windisch, was?«* so se rogali in je
pohlevno potr jal. Poslej in drugim pred Šm^irjeto se je
previdno umaknil. Potem je sedel truden in lačen pod
križem pred Zadolami in se mu je začelo dremati v
solncu. Pa je zopet prišel Hanžej in poklical, naj
pride ,..

Proti poldnevu se je bližal Glinjam. Šum vesele
godbe mu je udaril na uho. Previdno se je umaknil

Pošten Slovenec, kaj?


139

s ceste in opazoval, kako je mimo korakala nemška
godba. Odhajala je za zmagovito vojsko na Železno
Kaplo. Brezmejno temna bolečina se je zbudila bebcu
v duši. Prej, ko je vojake srečaval, ni pomislil, da so
prav ti ubili Hanžeja, zdaj je vedel. »Ti so ga,« je
verjel, »hudiči! Zato piskajo in godejo.« Stisnil je
pesti, iskal, da bi kamen vrgel. Pa ga je zopet pozvalo:
»Jože, hiti!« In je zopet vstal, prišel v Ciin je. Prav
pametno je povprašal staro ženo, kam so zagrebli
vojake. Zastokala je, mu pokazala in šla še sama za
njim. Pa je pokleknil na mlad grob in govoril, kakor
da govorita v dveh. »Kaj pa je, Hanžej? Tu sem, lej!
Poslušam.« »Branil me nisi, Jože!« »Nisem. Odpusti!«
»Kakor so meni, tako njim, Jože!« »Tako jaz njim,
Hanžej!« »Orožja nisi vajen.« »Imam pesti in zobe.«
»Dobro je, Jože!« »Da jih pregrešna misel mine, Han¬
žej, da konj več jemali ne bodo in požigali.« »Dobro
je, Jože!« »Da bo tebi prav, Hanžej.« »Da bo, Jože!« . . .

In je tisto uro pobesneli koroški »Peter Klepec«
vstal na pot. Pod Lenčami tesno nad Dravo je ujel
prve tri, ki jih je moral ubiti. Čul jih je, da so govorili
o požiganju. Vrgel se je nanje, zdrobil prvemu s ka-
menom glavo, treščil drugega ob tla in zadušil tretjega.
Nič več niso poslej strahovali ne rdečelasi iz Borovelj,
ne Filip Mortl od Svetne ne Račnikov. Pluli so mirno
po Dravi, kamor se je unašal nemški vojni vrišč . . .

7. Danes meni, jutri tebi.

Nemška Koroška je bila pobesnela. Kjer so vedeli
za le malo bolj zavednega Slovenca, najsi je bil moški
ali ženska, star ali mlad, duhovnik ali posvetnjak, kmet
ali delavec, meščan ali deželan, če ni pobegnil ali se
skril, prijeli so ga in odgnali v garnizijski celovški
zapor, pa na Spittal v Litzlhof in pozneje še dalje v
Antonijevo bolnišnico v Gmiindu. Kar čete takih de¬
portirancev so obsodili tačas na ujetništvo in njega
nadloge, kakršne so v svetovni vojski presta jali nesrečni
ljudje, ki jih je vrgla sovražnost v bridko internacijo.
Strašno je hrupela gonja proti duhovščini. Železničar
na celovški postaji je udaril s službeno lučjo sivega
duhovnika po glavi. Slovenca z zgodovinskim imenom

J 40

1

Fuggerjev so skoraj ubili, kakor pozneje Limpla. Raz¬
bojniške čete so medtem strahovale znano slovenske
vasi, Šmarjeto, Sele, Apače, Globasnico, Šent Jakob in
Šent Janž. V preglušljivem kriku in hajlanju so pra¬
znovali zmagovalci teden dni. Ko se spričo nemške
nepopustljivosti Narodna vlada v Ljubljani ni mogla
sporazumeti z Avstrijo in so se pogodbe 16. maja
prekinile, je začela za svoje ozemlje okradena nova
država pripravljati se za vojaško delo. Nemcem se je
začela obujati slaba vest. Izza meje so se trgale strašeče
vesti. Nemškutarstvo pod Dravo se je pripravljalo, da
bo zdaj samo bežalo. Le nekaj nezrele in objestne
mladine iz takozvanih alarmijskih kompanij, izgub¬
ljenci in prepalice iz vojnih let so se še šopirili. Y
Borovljah zbrani so bahali, da bodo udarili čez Ka¬
ravanke. Dne 25. maja so res odšli v treh skupinah,
da bi vrgli še zadnje slovenske straže z Ljubelja. Z leve
so hoteli priti čez Košuto na Sveto Ano, z desne čez
Plajberk na Zelenico. Srednja četa naj bi zavzela
prelaz. Po dvajsetih urah so se vrnili zbiti in .tihi.
osramočeni. Peščica Gorenjcev iz okolice t rž iške jih je
vrgla nazaj, desne so odpoklicali in tisti na levi niso
našli poti. Prav tisto uro je bila izza meje naša vojska
pripravljena. V sredo, dne 28. maja, na dan pred
Vnebohodom, je odjeknil prvi jugoslovanski top v Pod¬
juno in Rož. 22 bataljonov, 4 švadroni in 20 baterij je
vstalo za koroško »pravdo« pod poveljstvom divizij¬
skega generala Krste Smiljaniča in štabnega načelnika
podpolkovnika Miljutina Nediča. Šli so v štirih smereh:
labudski oddelek pod generalom Maistrom z maribor¬
skim in tržaškim vojaštvom pa konjenico v smeri
Dravograd—Št. Pavel; koroški odred pod generalštab-
nim polkovnikom Ljubom irom Maričem s slovenskimi
planinci, ljubljanskim polkom in Celjani na Guštanj
in Črno — Pliberk, Velikovec in Gospo Sveto; jezerski
odred pod polkovnikom Milenkovičem čez Jezersko in
Železno Kaplo proti Celovcu; ljubeljska vojska pod
artiljerijskim polkovnikom Savo Tripkovičem z Ljub¬
ljančani in prostovoljci čez Ljubelj na Borovlje in
Celovec. 200 pušk in 2 topa sta ostala v Podrožčici v
defenzivi, dva in pol bataljona mož je stalo v rezervi
v Ljubljani in Slovenjgradcu. Po hudi borbi so vrgli

141

polkovnik Raktelj in njegovi planinci Nemce pri
Kotljah in prodrli do Guštanja. Ob 11. nri dopoldan je
strl nadporočnik Novak pri Črni nemški odpor in pro¬
diral ob Meži. Zajel je nadporočnika Franzla z dvesto
možmi. Naslednji dan je bil že v Pliberku in Sinči vesi.
Više gori je padel Dravograd, Št. Pavel in 3. junija
Velikovec. 30. maja so zavzeli Ljubeljski Borovlje. Od
Velikovca in Borovelj je šlo zdaj v čudoviti naglici na
Celovec: Ljubljančani čez Pokrče mimo Krajcarja do
Krke in navzgor čez Otmanje, Škofji dvor, Rotmano
ves na Gosposvetsko polje. 6. junija so vkorakali od
severa v Celovec Slovenci, od juga Srbi pod Milenko¬
vičem. Razbita, blodna od boja in bega je ginila nemška
vojska; z vojsko je bežalo vse, kar ni imelo mirne
vesti. Tudi celovška vlada je pobegnila. V Spittal.
Zavratno, zlohotno se je tedaj pojavil zmagujočemu
jugoslovanskemu orožju ob boku kar ves zbor italijan¬
ske vojske z eno brigado v Trbižu, z drugo v Trgu in
tretjo v Šent Vidu. 4. junija je zaprosila Avstrija za
premirje, podpisala v Kranju pogodbo, a jo zvečer
preklicala. Bilo je prav tisto uro, ko so se pripravljali
slovenski odposlanci v Parizu, da stopijo pred velikega
Wilsona in mu predočijo tragedijo razkosane, sra¬
motno zapuščene in izdane domovine. 5. junija jih je
veliki državnik sprejel. Bil je lep, dober, a verjel in
umel je Koroško, kakor so mu bili sporočili Miles,
King in profesor A. C. Coolidge. Sreča je bila, da se
niso kar Karavanke določile za demarkacijsko črto,
marveč tista takozvana »zelena« v premi črti s Kepe
na Dravo do rožeškega mostu, na Vrbo, po sredi jezera
do Marije Loretske, po Vankerti do Gline nad Žrelcem,
do Krke in navzgor na Trdnjo in Vasjo ves, na Šmihel
in Mostič, nato nad Malim Šent Vidom in navzgor v
ostrih vijugah vrh Djekš v Svinsko planino pa navzdol
mimo Svetega Lenarta. Loma. Svetega Miklavža nad
Grebinjem in po razvodju na Kasparstein in vzporedno
z Dravo do Magdalenske gore in Svetega I rbana . . .

■k k k

V Celovcu. V Kolodvorski ulici. Sredi vrveče mno¬
žice, ki je pred tedni pljuvala po Slovencih, grdila
jugoslovansko orožje, pesem, ljubezen in kralja, blodno

142

tepla nedolžnim ljudem v obraz in oči, grabila ostudno
dekletom v nebogljeno telo, sredi te svojati sedi na
konju: mrk in neznansko velik Srb, kakor ulit iz bro-
novine, novi heroj koroški, sijajnejši mimo tistega, ki
na trgu zmaja ubija. Tam blizu je slovenske matere
sin, poturica Wlattnigg, policijski višji svetnik. Grize
si ustnice. Poleg njega je sin slovenske matere, sedmo-
šolec, mašni strežnik iz elizabetinske cerkve, sad iz
nove nemške koroške šole, drzek, zlosten. »Jetzt haben
wir keine Heimat mehr,«* besediči, »vse slovenske
duhovnike bi kazalo pobesiti...« Tiha, šibka in trudna
slovenska gospa, ki so ji moža odvedli v Litzlhof, sliši..
Zaplakala bi od bridkosti, pa ji je v trenutku spel
dobro. Oči ji zagore, pokaže na vojnika. »Evo ga! Naš
kraljevič Marko, naš kralj Matjaž ...«

Na Glavnem trgu so polegle po tlaku kompanije
Srbov. Do sile so izmučeni od bojev in poti. Celovški
ženski svet jih ogleduje in si šepeče. »Pa kako? Saj
niso zlostni. Še nikoli bolj tihih  ljudi v Celovcu,
kakor so ti Srbi...«

Med ženskami je ena, ki strmi za čudo presenečeno
najbližjemu vojaku v obraz. Obrne se k sosedi:

»Ali ga vidiš? Smili se mi. Žejen je!«

»Kdo? Ga li poznaš?« jo vprašajo.

»On,« pravi ženska skrivnostno, »moj brat.«

In zavro ji solze v oči. Blodno se zajoče in vpije
živčno:

»Ich lieille Paula Uschnigg und er ist auch Paul.**
Moj brat, moj brat!«

Ljudje se spogledujejo. Pristopi stražnik, miri ne¬
srečnico in jo odvede ...

Znorela je ... Božji mlini...

In še eden je tiste dni nesrečno končal. Raznož-
nikovih tast, oče Kuster. Pijan se je pačil srbskim
vojakom, ko so šli mimo Miklavčevega. Nekdo ga je
sunil vstran, da je padel vznak, si pretresel možgane
in umrl. ne da bi se bil še zavedel...

»Dro,« je menil stric logar, »pamet bi bil nucal!«

* Zdaj nimamo nobene domovine več. Prim. knjigo Boj za
Koroško.

** fmeniijem se P. U. in on je tudi Pavel.

f

143

8. »Koroška Korošcem!«

Na binkoštno nedeljo, dne 8. junija 1919. je bil
Slovenski polk pri maši pri Gospe sveti: sanja sloven¬
skega elegično trpnega rodoljubja se je bila uresničila.
Polje s knežjim kamenom se je v slovenskem jeziku
klanjalo svojemu Bogu in novemu vojvodi pod pra-
porci belega orla. Moj Bog, pa je bilo te slave tako
kmalu konec, kljub bolečinam in ranam, kljub zmago¬
vitim bojem, žrtvam in gomilam, in še tisti pri Svetem
Rupertu, ki jo je tiste dni obiskala Raznožnikova
Katri, nevesta Pavlu Užniku, da je na njej molila in
obljubila, da bo poslej le še enemu moškemu dobra
na svetu, bratu Andreju, ki mu še dolgo niso bili šteti
dnevi trpljenja v gnoju in smradu lesenih barak za
žico na Monte Cassinu ...

* * *

»Ave, Wilson, morituri Te salutant!«

»Zdrav, Wilson, na smrt obsojeni te pozdravljamo.«

Ob »dvanajstih« je tako prosil in zaklinjal pred¬
sednik ljubljanske deželne vlade velikega moža v Pa¬
rizu. Veliki človek je umel, državnik ne. Prošnja je
bila glede Koroške sejana v veter. V pravdi za slo¬
vensko Koroško je hotel soditi tujec. Zato. ker je
umel, da koroškega ozemlja ne gre deliti, jo je sekal
v tri dele: nemški, slovensko-nemški in slovenski —
brez Celovca! Pamet diplomatov, danes, včeraj in
jutri ...

31. julija je morala jugoslovanska vojska iz Ce¬
lovca in z Gosposvetskega polja za meje novo določene
črte, dokler ne bi ljudstvo glasovalo, ali hoče biti v
Avstriji ali pa z brati onstran velike karavanške stene.
Strahoma je tiste čase izpraševal slovenski pesnik:

»Razpregel zemljevid je diplomat...

1 jaz razganein pred seboj napi rje:
glej — rodna zemlja, naša draga prst!

Ko drugi grabijo vse dalje, širje,
boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?

O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje.

Celovec. Maribor. Gorica. Prst?...«

144

Prav te besede so bile prvo, kar je slovenskega

{ >rebral Andrej Raznožnik, ko se je meseca marca
eta 1920 vračal iz ujetništva čez Brindisi in Dubrovnik.
»Celovec...,« se je zamislil. Potem je bral:

»Kdo si, ki rad bi kupil narod moj? ...

Si že izmeril njega globokost? ...

Veš, kaj je dolgih, težkih tisoč let?

Veš, kaj izsanjal v njih je kralj Matjaž?

Moj narod moder je kot kralj Matjaž,
moj narod star je težkih tisoč let...«

Tako je prebral Andrej, se razvnel do solz, ljubil
in hrepenel vso pot do Koroške, do doma, ko je segel
sestri Katri v roko in ji povedal, kakor se je bil med
vožnjo na pamet naučil. Pa je deklica tiho sklonila
glavo, da ne bi zajokala na glas in da bi ji srečni brat
vsaj prvo uro doma ne videl solza. Pa jih je videl in
prijel deklico za roko.

»Povej, kako?« je vprašal hripavo, pa je rekla
trpko, kratko:

»Sreče nimamo ne pameti. Zakaj nismo Nemci!«

Ni je umel in je vprašal, kako misli.

»Nemci,« je rekla. »Hočejo, pa dobe. Naši ne
verjamejo, ne upajo in hoteti ne morejo.«

Tedaj se ni mogla dlje zadrževati, zajokala je na

A trgala beseda, ko je pripove-
Joži, kako je pobesnel in znorel

»En sam, ki je hotel  zares ...«

Pa Andrej ni vedel, ali je mislila brata ali ne¬
srečnega Pavla Užnika ...

* * *

A tistemu, ki je bil slep, je bilo tedaj lahko verjeti,
da bo vse prav. Verno kakor v vojski so čuvale slo¬
vanske straže, ob novi meji, vojak, orožnik in dacar.
Ni izkusila le nesrečna Betty Lido, zidarjeva iz Hom-
burga, ko je bredla čez Vankert v Celovec, kako straži jo
Srbi. marveč tudi poredni in nepočakavni fant, ki je
hotel preko črte v vas. Za zavratno ubite koroške slo¬
venske fante ni vedel nihče, za zidarjevo, ki je bila
svoje smrti sama kriva, ves svet.

glas. v Hitenju se ji
dovala bratu o ubogem
do konca ...

145

r

»Pamet nucaj!« je ponavljal tiste čase vedno bolj
zdražljivo stric Raznožnikov logar in še sam segal po
pijači, ki je v njej vedno bolj vidno sahnil nekdanji
mogočnjak Štefan Raznožnik. Andrej je videl: pre¬
padel je dom. gospodarsko in duševno* in se čudil. Kar
nič preveč hudo mu ni bilo: čutil je, da ljubi doma
\ le še — sestro.

Iz ljubezni do nje se je tedaj vrgel v zadnji boj
za slovensko Koroško ...

* •k k

Bivša nemška armada na Koroškem pa se je bila
medtem oborožila za drugačno borbo. V Šent Vidu je
organiziral nadporočnik Steinacher deželsko agitacij¬
sko središče za neokrnjeno Koroško pod geslom »Ko¬
roška Korošcem«. Sedem okrožnih vodij mu je bilo
podrejenih, Kraigher, Škrjanec, Arnejc in Fritz, Dorf-
linger, Lackner. Vsi prebegli nemčurji, uradnik in
mesar, krčmar in učitelj in dijak, so bili vojska te
deželne brambe, ki se je pozneje prekrstila v Heimat-
dienst. Zvijača in zahrbtnost in zlorabljanje dobro¬
srčne in zaupljivo poštene slovanske oblasti je bilo
orožje novega sovražnika. S Celovcem vred so stradali,
pa so zato tihotapili papir, lepak, časopis, pogrde vse
vrste čez črto in našli skritih zaupnikov in pisarn, na
Hombergu, v Šent Jakobu v Seidlerjevi hiši, v Borov¬
ljah, v Velikovcu. Pesem in kleveta, obljubljanje in
grožnja se je sipalo od Celovca mimo Zeca pri Mi 1-
neriču ob Vankerti na Rož. Krilatica postane vest, da je
v Jugoslaviji prekucija, da Hrvatje in Slovenci sami
nočejo biti s Srbi. Vedno krčeviteje zahtevajo Nemci,
naj se odpravi demarkacijska črta. Ulica, ki rjove v
Celovcu zaradi draginje, je dobrodošla: mar zdaj an¬
tantna komisija ne vidi, da je vojaško nredeljena
dežela zapisana umiranju? Zastonj prosveduje jugo¬
slovanska stran, deželna vlada v Ljubljani. Komisija,
ki je začela poslovati, odpravi mejo, jo odpre zlost-
nemu stoteremu strahovanju. Boj za nemške glasove
med Slovenci se začne. Povodenj oglušujoče kričavega
papirja se siplje v vasi, na ceste, na hišni prag, na
vsak zid, na znamenje kraj poti, na sveto podobo.

j o Več. 83.

146

»Mama, požinjajte,« roti sin staro mater v sliki; »v
Jugoslaviji mora Vaš sin k žovnirjem!« Drugod groze
očitno: »Vergefit nicht die Volkswehr im Mai!«*

»Strži bel list, sicer stržeš domovino!« snubijo drugod,
»lhr Karntnerbriider! Die Herzen erhoben, rettet die
Heimat, wahlt griin, wahlt griin!«** vabijo in bude
v pesmi, naj oddajo Slovenci pri glasovanju slovensko
belo glasovnico strgano, a zeleno celo ... Skromno se
brani Slovenec, ko dokazuje, da je Avstrija gospodar¬
sko prepala, ko smeši nemčurja: »V Weizelsdorf sem
rojen, slovenske mame Kind, še precej sem prismojen,
ker nemško sem gesinnt.« Drugod z Gasparijevo sliko
o koroški zibelki in napihnjeni nemški žabi, še drugod
z malo okusno domislico desetih plebiscitnih zapovedi.

Slovenski tabori in nemški shodi snubijo neuko
ljudstvo, ki je postalo prečudno nezaupno, trpno togo.
Oborožene grozeče čete ustanavljajo Nemci, da bi
v zadnjem trenutku pa vsaj moralično vpričo komisar¬
jev strahovali pohlevne ljudi. Volilni imeniki se niso
sestavljali povsod pravilno. Nemci čutijo, da jim gre
komisija na roko. Italija jih podpira .. . Italija, ki tisto
uro pusti zažigati v Trstu Narodni dom, jemlje jugo¬
slovansko ozeml je in morje in grdi... Satansko zlostno
počenja nemška gonja z lažjo in ponoči. Najbolj verne
slovenske hiše označuje z napisi: »To je švabska hiša!«
Da bi Slovanski sami padli po svojih in jih odvrnili.
O, eno vedo Nemci. Tisoč let so sužnili slovensko kme-
tiško ljudstvo: vedo, da se jih še boji, da še verjame,
ki se v 16 mesecih slovenske neprikupljive svobode še
ni navadilo. Ln še eno vedo: da imajo prijatelje v sod¬
nikih, ki jih viteški in preprosto herojski Srb nima.
Evropska civilizirana pamet zmaguje nad obsojenim
»barbarskim« plemenom! Še hoče evropska propalosi
krvi in vojske. A za njeno civilizacijo noben Srb ne
bo poslej mrl. noben pevec več budnic pel . ..

20. nedeljo po Binkoštih, dne 10. oktobra, je tedaj
oznanil župnik v Šent Jakobu besedo apostolovo:
»Glejte tedaj, bratje, kako bi varno hodili, ne kakor

* Ne pozabite, kaj je naredila narodna hramba v maju.

** Brat je Korošci, kvišku srca! Rešite domovino, volite zeleno!

147

nespametni, ampak kakor pametni; odkupi j ajte čas,
ker so dnevi hudi! Ne bodite torej neumni, ampak
umejte, kaj je božja volja ...« Tako je bral duhovnik,
molil in verjel, da bo prav. In je tudi bilo prav. On in
vsi njegovi, prav so volili. Vsaj 200 glasov slovenske
večine je bilo pod Dravo le. Onstran Drave je bilo
mimo naših 6000 nemških glasov več. Ker so sodniki
hoteli tako, da naj zmaga nemška zlost, sleparija, na-
silstvo: tako, da za tako zmago volijo mrtvi,  volijo
tujci,  volijo eni in isti po večkrat,  volijo morda
Slovenci v večini,  a se njihove glasovalne šte¬
vilke štejejo za Nemce...  In vendar! Kljub
vsemu, 15.278 zavednih glasov je bilo slovenskih, tisto
uro 15.278 slovenskih duš obsojenih na duhovno in
morda tudi telesno smrt.. . Nemška obljuba, da bodo

spoštovali »jezikovno in narodno samobitnost sloven-

E o;

esede. Slovenec na Koroškem nima ne

spe

ski

h rojakov«, pozabljena je, kakor vse prejšnje ob-

svojih šol ne uradnikov, ki bi ga umeli. l iste dni je
moral tudi Andrej s sestro prestati nemško jezo. Zopet
je Celovec pljuval v slovenske oči, ubijal slovenskega
duhovnika, strahoval z ječo in grožnjo. In skrunil:
celo sveto znamenje: v Velikovcu, pri Kreuzwirtu pod
Železno Kaplo, v Grabšta jnu in Žili pol ju .. .

Tedaj je Andrej odhajal v edinščino, da morda
dozori vendarle novim vzorom, novi ljubezni . . .

9. V edinščini.

Tako je nastopil Andrej zopet tisto pot, s katere
ga je bila vrgla vojska za šest let. Dozorel kot človek,
bolj zrelemu moškemu podoben, kakor pa mladostno
živahnemu mladeniču se je odpravil, da si pribori po
telesnih bojih v duhovnem in umskem tisti uspeh, ki
si ga je bil obljubil kot mlad, golobrad abiturient. Če
je pomislil, da je izgubil šest let mladosti, zdravja in
dragega časa. zavreti je hotelo v nekakem motnem srdu
v njem, do vseh tistih, ki tako brezvestno ubijajo
človeka, hujši mimo vsakega roparja. Novi duh zlostne
osvetnosti, ki je vzhajal izza daljnih ruskih mej. tudi
v njegov razum in občutek je segel. Če pa je Domislil,
kako je vendar prešel srečno mimo tisočero živi jenskih
10 *

J 48

nevarnosti, mimo vse strašne zapuščenosti, in imel
vsaj solnce, vsaj zemljo svojih dedov, četudi utrujeno
in ubito, pa samega sebe, utrjenega, nepohabljenega,
preizkušanega v ognju in še živega, s srcem, ljubeznijo,
žalostjo in sanjo sahnočo, o dobrem in lepem, če je
tako pomislil in videl in štel prijatelje, sošolce, znance,
domače svoje, ki so bili v vojski prepali v ranah,
prisadu, v tetanosu, golici, pegavici, v duševni zblodi
in obupu, potlačil je vse tisto nečlovečansko v sebi. ki
je vpilo po osveti, pa čutil ves blagoslov, ki se z nebes
razlije v dušo, ki je odpustila in Bogu predala pravdo,
naj On sodi in poplača in maščuje ali prizanese. Tako
je nastopil Andrej svojo pot iz osirotelega in gospo¬
darsko prepadajočega doma za svojim poklicem, na
visoko šolo v Ljubljani, ki naj bi ga poučila in uspo¬
sobila, da bi pozdaj vsaj samega sebe in morda še
sestro vzdrževati mogel. Bila je — če je hotel voliti,
kakor je volil, ko je še mati živela — edina pot, ki mu
je bila odprta. Služba na Koroškem, pa če bi bil deset¬
krat učen v vsem pravoznanstvu, mu je bila prepove¬
dana. Smotrno se izobraziti in pripraviti se je mogel
le v Jugoslaviji.

Tako je prešel čez Dravo in se pripeljal na Jesenice
in v Ljubljano. Pri sebi je imel nekaj perila in novcev
pa še juridične knjige, ki jih je bil pred vojsko od¬
ložil. Pa je bil veder in je nekako objestno sam pri
sebi sklenil, da se ne vrne domov ne na obisk ne za
počitnice, dokler ne dokonča svojih naukov. »Koroška,«
je trpel ne zbog svojih domačih, ki jim kaj odpustiti
ni imel, marveč radi širje domačih: »Koroška! Dese¬
tega oktobra si me izdala in klela gomile svojih naj¬
boljših! Prah tvoj naj otreseni za pet let s svojih nog.
Nisi vredna usmiljenja! Nesrečna zibel prvotne slave
slovenske! Ne Kranjec ne Štajerec ne Srb te nista iz¬
dala! Torej si se sama zavrgla!?« Pa se je ulegla ta
žalost v njem, da je tudi ljubil. »Petnajst tisoč, dve sto
osem in sedemdeset,« je ugibal, »tam pa dva in dvajset
tisoč! Jezus, moj Bog! Ali je moči tako? Ali niso kar
obrnili pri komisiji ? N a š i li vsaj dva in dvajset tisoč,
tako pač!«

V vlaku, ki ga je nosil v Ljubljano, ovit v pesem
zdrave in čiste slovenske besede in v mirno, vsakdanje

149

kramljanje o vsem dobrem in vsem slabem v novih
življenskih razmerah, e trpel in bil obenem srečen, je
blagoslavljal in zavidal in objokoval: »Tako bi se zdaj
na Koroškem vozili... Če bi dva in dvajset naših tiso-
čev hotelo bilo, kakor ni...«

Potem je bil v Ljubljani, prenočil, ne da bi spal,
in jokal do jutra. Ko je vstal, je bil zadnjo bolest slo¬
vesa izpral iz duše. Zagrizel je zobe v ustnico in se
odločno usmeril za smotrom. Pozdaj je bil ves v na¬
ukih, v Institucijah, v cerkovnem pravu, meščanskem
zakoniku, v Justinijanu, nemškem pravu in še jugo¬
slovanskem Dušanovem. Uspeval je in živel z instruk-
cijami in časnikarskim delom. Ves čas do slovesnega
zaključka, ko so ga imenovali za doktorja, je bil le
enkrat doma: tedaj, ko mu je stric umrl. Ob tisti priliki
— Bog da je vedel, čemu ga je bil tedaj vrnil domov —
se je poslej osveščal, je izvedel za vse tisto malo in
veliko gorje, ki je padlo nad slovensko Koroško, ko
je bila spet pod nemško vlado in upravo. Da ubijajo
in gonijo duhovnike, da so streljali na župnika Limpla,
ko je šel previdevat, da so ugonobili Miglerja v Tinjah,
da sil ujejo povprek, ponemču jejo, kakor bi šlo za
stavo, ubijajo vero v Boga in človečanstvo in derejo
z davki... »Omahljivci, babe in mevže!« mu je bilo
za trenutek dobro, ko je pomislil na šemaste svoje
Slovence. »Zdaj vidite! Zdaj čutite! Kaj je hujše, ali
nemška gospoda ali srbski kaplar? Pako ste se bali
vojaščine, zdaj ste vsi v eni sami kaznilnici. Kaznilnici,
ne kasarni!« Pa se je takoj pokaral za svoje trdosrčje:
»Moj Bog! Naj ne sodim! Zapeljanci, otroška pamet so.
Žebrali in žinjati znajo, pametno misliti pa ne!«

Kar je bil Andrej to pot prinesel s Koroškega v
Ljubljano, ni več umrlo v njem. Eno je postajalo vsak
dan bolj jasno v njem. Vedel je do zadnjega, ne da bi
znal že povedati, kako potem: »Doštudirati moram,« je
vedel, »ampak za službo v Jugoslaviji ne bom. Saj
nisem domač. Ne pusti, ne pusti me Koroška iz svojega
objema!« Tedaj je stokrat zopet odpuščal: »Koroška

moja, ljubim te!«-

Krotil se je, se skušal na vse načine znebiti pre¬
čudnega domotožja. Ni se mogel. S prebeglimi rojaki,
ki so se bili tostran udomačili, se je sestajal. V po-


150

govorih o domovini se je našel kakor v družbi novih
prijateljev. Pa se je čudil, da so ti ljudje laže pogrešili,
kar so bili izgubili, da so se polagoma vživljali v nove
svoje razmere, v svoje drugo državljanstvo in šli z
ljubeznijo in srdom svojih novih rojakov za tostran¬
skimi smotri. Cul jih je, živo videl, kako so odmrli
domu: pozdaj jih zajema le, kaj dela Beograd, kako
se košatijo Hrvatje, kje in kdaj bo ta ali druga slo¬
venska stranka prišla v vlado ... Andrej Raznožnik je
v nekaj letih izgubil svoje rojake v Jugoslaviji iz srca
in oči. Pozdaj je hodil le še na planine, na Košuto, na
Stol in počez do Golice in Kepe, pa od tam sanjal
v globel, kjer je bila njegova domovina. Bolelo ga je:
s v o j e g a sveta v Podjuni ni imel tako blizu pred
seboj. Od povsod, z Grintavca ali z Vrtače, zaslanjala
so mu jo predgorja, Setiče, Obir, Peca .. .

V tistem planinskem svetu nekoč, že blizu tam, ko
je doktoriral, se mu je prečudno sprostilo v duhu. Vrh
ostrega grebena na Košuti, s prijaznimi Selami pod
seboj, se je zamislil v življenje teh dobrih gorskih
ljudi. In zdajci mu je bilo, kakor da ne govori njegova
lastna misel iz njega, marveč neki duh. »Ali niso
vredni ljubezni?« je vprašalo. »Kakor otroci brez
očeta so. Učitelj je Nemec, očim, župnik jim je mati.
Tu doli! Kjer niso popolnoma osiroteli! Kje pa imajo
drugod mater, slovenskega duhovnika? In če ga imajo,
kako dolgo še? V krčmi, ki jim že zdaj le to po slo¬
vensko pove, naj ne pljujejo po tleh?« »Moj Bog!« je
vedel nato. »Pravim, da ljubim! Sodim svoje koroške
begunce, da so pobegli. Kaj pa sem boljši? Lahko lju¬
biti od daleč, kjer je kar dolžnost! Težko ljubiti, ko
le gonijo. A moj kmet, moj Selan, moja Katri, naše
Mojce, ostali so, kakor so bili. Ne gredo, trpe; ne beže,
le molče, a ljubijo, ljubijo ...«

Teh in takih misli je tedaj spoznal Andrej nekega
dne starega koroškega župnika iz Roža, kakor so ga
bili Nemci pregnali. Ko se je stari gospod seznanil
z Andrejem, se je do bridkosti ves razodel: »Grešil
sem,« je dejal, »da sem zapustil svoje ovce! Ubiti bi
se bil smel dati, zapustiti hleva svojega nikoli!« Ko je
Andrej to slišal, je spoznal še zadnjega zadnje. »Vrnem
se,« je dejal. »Ena pot mi je tudi na Koroško še odprta.

151

Nisem zastonj pravnik! Mojim ljudem je treba od¬
vetnika in še več . ..«

Nekaj dni po slovesni promociji je prosil krškega
škofa, naj ga sprejme v bogoslovje.  Sprejeli so
ga in se je poslovil od Kranjske. Stari župnik, ki ga je
vračajoči se Andrej posetil, ga je blagoslovil. Navdu¬
šena slovenska mladina je do Jesenic s svojo pesmijo
jemala slovo od njega ...

10. Domov.

Tako je vzel Andrej še svoje zadnje slovo od
Kranjske pri svojem rojaku, starem pregnanem
duhovniku iz Roža. S toplim sočutjem obnavljajoč
njegovo duševno bolest in bridko domotožje, je prispel
zopet na Jesenice in stopil v vlak. Mlada družba iz
vlaka prejšnji dan se je bila vrnila s planinskega
izleta, trudna, a neugnana. V novo pesem se je raz¬
vijala, nekako rodoljubno davorijo, ki je Andrej do¬
tlej ni čul. Vlak se je imel vsak čas odpeljati. Andrej
je ujel besedila začetek iz pesmi, ki je bajala žalostno
v težkem G-molu:

»Tam za zadnjo goro, tam je naša Drava,
tam je pokopana naša stara slava;
tam so nam domove težke trne pokrile,
tam so tuje pesmi našo preglasile ...«

Brzec, ki se je Andrej vozil z njim,  je potegnil,
pesem je ugasnila v hrumotu kolesja in ostala zadaj.
A Andreju je brnela vsevdilj v ušesu .. .

Tisti trenutek se je vrgel vlak iz trpko jesenskega
in jutranje gorenjskega solnca nenadoma v noč in
preglušljivo jeko karavanškega tunela. Luč v vozu je
oživela. Toplo in obenem bridko se je obudilo potniku
pri srcu. Zaskelelo ga je, kakor da se vozi z doma in
ne domov. Potem pa se je hvaležno spomnil Kranjskega
in tople slovenske domačnosti v gostoljubni deželi. Pa
je v isti sapi zahrepenel v bridkem hrepenenju: »V
desetih minutah bom na Koroškem!« Bil je sam v vozu.
Zatisnil je oči, zdrknil vase in se ves prepustil čuvstvo-
vanju. Neugasljiva ljubezen, nepotolažljivo hrepenenje

152

po domači in rodni zemlji mu je obudilo čudno živo
duhovno videnje: gledal je poveličano tisočero lepoto
koroške zemlje, nedognano bolest ljudi, njegovih bra¬
tov in sestra, imel njih pesem in sanjo, njih jad in
njih jok.

Vsaj enkrat po dolgem in počez je bil preromal
Andrej dotlej to svojo domačijo. Pa mu ni ležala na¬
zorno pred duhom, kakor da jo ima na zemljevidu,
poznal jo je z vsem srcem, celo s spominjanjem na
bolečine trudnih nog in žejnega, zaprašenega grla,

E reznojene srajce in zasoplih pljuč. Živela mu je,
akor že jo je bil doživel, v vseh odtenkih luči in poti,
ure in vremena: kakor je v žgoči in dušeči poletni
soparici, v vonju rosnih juter in večernih zarij; tako,
kak or jo je spoznal z višin in daleč od strani, kakor
jo je videl od blizu v najmanj znatnih okolnostih,
z voza, peš, z romarske in počitniške rajže in ne malo
celo, kakor ji je rast, razvoj in zgodovino poznal iz
knjig. Tako mu je vstajala te trenutke v t e m i pod
zemljo in gorami domovina vsa živa in jasna  pred
duhom: imel ni samo razgledniško lepih slik; vsak
kraj, vsaka steza mu je bila v občutju vsega tistega,
kar je bil kjerkoli na tej pozornici doživel: ko je
z rajno materjo prvikrat romal, ko je plaho nastopil
svoje prvo dijaško popotovanje v nemški severni del,
ko je v domotožju kot šolar blodil po holmih blizu
Celovca, posedal ob jezerih, sanjal v samotah, snoval
v nejasnem mladostnem hrepenenju, jemal slovo, so¬
vražil, zavidal, trpel in ljubil, ljubil venomer ...

Razgrnila se mu je domovina vsečez v vsej tisti

f )osebnosti, ki jo loči od drugih slovenskih dežel: kako
eži potegnjena od zapada proti vzhodu kot nekdanje
dno usahlega jezera in uglajena od peterih gorskih
led ovi j sredi med apnenčevo steno in nasipom iz kri-
stalca, da nima z juga pozimi solnca, a severne zmrzali
preko nasipa preveč. Kot žila gre Drava po sredi in se
redi z leve s samimi motnimi in z desne s samimi čistimi
dotoki. Tam je Glina, Motnica in Blatnica, tu so Bistre.
Bistrice in Bele. Vstajal mu je stoteri nastroj, lepota
gornje strani, srednje in spodnje: Ziljani, Rož, Celov¬
ška polja, Podjuna, togo polje za Gospo sveto, prisoj¬
nost Svinskih planin, Sojnica z jezeri, predgorja sne-


153

ženili kranjskih planin: Kepa, Plevnica, Suhi vrh,
Belščica, Žingarica in Orlovec, Setiče in Obir, Ovčeva
in Peca. Na tem mogočnem vekovitem svetu je vedel
za neskončni nastroj, nekakšen svojstven nadih, ki je
vekoviti trup oživljal, presojal kot duša: tu so bili
dravski bregovi s togim jelševjem, tu tihe obali zabla¬
tenih jezer in jezernic z bičevjem in kolmežem, tu
nizke in visoke romarske cerkvice, čudovito preprost
odpev starinskim in slovitim božjim domovom v rav¬
nini, v Tinjah kraj togega Jadovškega barja, v Dobrli
vesi kraj polj in traberških Dobrav, Božji grob, Sveta
Hema, Sveti Lenart, Uršlja gora, šenturška gora, Sveta
Magdalena, Djekše ... Siva starost in mlado uboštvo
je bilo v sosedstvu: grad Ostrovice, Landskron, Hum-
berg, Krka, Breže, Vetrinj in kmetiški dom s poljem,
ostrvmi in kopanclji in lipo, lipo, lipo ...

A že ni več popotnik zajemal povprek, že mu je
živelo vse v podrobnem, ozkem. Občutil se je vrh
Dobrača ob slovenski cerkvici nad strašnim prepadom
in je kakor tedaj še verjel, da je vzel Satan Zveličarja
prav sem gori, ko ga je skušal. Videl se je na Tabru
vrh Baškega jezera, kjer bi ga bil skoraj pičil gad.
Spomnil se je samotne breze visoko v stenah na Ka-
čarici, žalik-žen v Mrakovih pečeh na Seloveu, zaklete
deklice pod Kanjskim gradom, cerkvice v Podgorju,
ki so jo hudiči s kamenjem obmetavali, razgibanega
Pazrijskega jezera, tesni od Rebrce do Železne Kaple
in prič o Turkih, z verigo opasane cerkve svetega Le¬
narta: le v to železo ugrizni, pa te ne bodo več boleli
zobje ... Potem je hodil v duhu po traberški cesti pod
Velikovcem v nevihti, meril most čez Dravo pod llum-
perkom, da je 340 korakov dolg, ustrašil se na cesti
pod Ličjo vasjo velikega psa, imel z Ži h polj a ves Rož
v čudoviti večerni zarji, hodil s prijateljem Užnikom
čez Bajtišče in Sele na Obir, se vračal mimo žalostnega
Aninega mostu na Kamen in mimo nemškutarskega
Grabštajna, tri mesece v letu odsojnega stolpa Pod-
krnosom in togo usihajočega slovenskega Žrelca. In
zdaj je hodil tako davno, kakor da res ni bilo: v Krki,
v cerkvi svete Ilenie. Plašita ga togi prepad pročelja
in skrivnostno starinska vrata. V svetišču pa samo
strmi in ne ume. Ves je še otročji in plašan, ko vidi*

I

154

kako je omahnil črn krivoverec s strehe nad pridižnico,
kako skoraj sope Donnerjeva žalostna Mati božja v
svincu, kako umira zastrupljeni škof na sliki, kako
prečudno živ je marmornati lik Vere na svetničinem
grobu. Koliko pa je stebričev v kripti? Sto. Kaj pa ie
neki že želel tedaj, ko ga je mati posadila na kamen,
ki je na njem sedela svetnica? Ali je tam nekje slika
o ozdravljenju nekoga, ki je bil »krank alle Tag an
Fieber und Fraifi«? Ne. V Krki še ni znal brati, pri
Gospe sveti pač, kjer je prvo nemško besedo umel,
o dveh Pehajmcih, ki sta na Laško romala pa na
Marijino povelje pri tej cerkvi ostala ... In zdaj je
spet doma, na Holmu nad Dobrlo vesjo z razgledom
vse čez po vsej Podjuni, v Obir in Peco, v Dobrave
do Pliberka, v Velikovec, Grebinj in zložno rast planin
do Gorice onstran Labuda. Tu sanja, tu bere. O Miklovi
Zali in Tresoglavovi Almiri, o Juriju Kozjaku, o Tur¬
jaški Rozamundi, o Kajtimaru in Valjhunu, o sladki
Bogomili. Tu se vnema ob rodoljubju Gregorčičeve
pesmi, ob Meškovih Tihih večerih, ob Finžgarjevem
»svobodnem solncu« ..., tu piše svoj dnevnik, svoje
prvo in zadnje zaljubljeno pismo... O Anči! Počivaj
v miru, cvetka pohojena! Minulo, prešlo, izginilo,
kakor tisti dijaški dnevnik. Kako neki se je začel?
»Jaz, Andrej Raznožnik, pravi potomec učenega ma¬
gistra Andreja Raznožnika, tistega, ki ga je v Kapli
vasi na potovanju smrt doletela, kar, ljubi čitatelj, vse
z njegovega grobnega kamena na zidu tiste farne
cerkve bereš, da bi svojega slovenskega pradeda vre¬
den postal ...«

Pot skozi zemljo se je prevalila, kakor strašna
tromba je zabobnel predor. Andrej je vedel, da je
mimo meje. Pa mu je vstala domovina še bliže in še
globlje zajeta pred duha. /daj ni več samo trpno
gledal, zdaj je gorel, ljubil, čutil in hrepenel z vso
dušo, govoril, slavil, basnil in pel v besedi in pesmi,
kot je dotlej ni imel.

»Zemlja moja! Kakor lepo dekle, kakor rajna Anči
si! Prav zato, ker si lepa, te kvarijo in ubijajo. Ali je
res, da mora biti tudi tebi v prokletstvo tvoje lepote
blagoslov? Tvoja jezera s tihimi odsevi neba, tvoje
polje in tvoj log, tvoja zimska odsojnost in tvoja

155

pomlad, tvoja pesem, ki je ne Nemec ne Kranjec prav
posnela ne bosta, tvoja slovenska beseda v Zilji, v Rožu
in Podjuni? O, saj teče že motno in le zdaj pa zdaj se
iz kalnega kot zlata žilica stara slovenska žlahtnina
oglasi. Tvoje lepote, Koroška, blagoslov? Staroslavno
brižinsko pismo, naša noša in legenda, naš knežji pre¬
stol. Tvoj blagoslov, Koroška: naša kri, naše lice, naša
boječa preprostost, naše skromno gostoljubje, naša
slabost, plašnost in nerodnost. Tvoj blagoslov, Koroška:
neskončno bogastvo slovenskih imen od davnine, od
Inka do Semislavč in Kajtimarje vasi, še tam, kjer nas
ni več. Kjer se naša lepota in dobrota, zastrta in ubita
in ukradena, le še včasih in medlo odkrije in pokaže:
na licih nedolžnih otrok v ponemčenih krajih ... O,
deca naša! Kaj vse so ti vzeli, kaj vse ti še jemljejo
vsak dan! Nič več ne boš pozdravljala z vekovitim:
Bog Vas sprejmi! Po nemško znaj, po šolsko: Griifl
Gott! ...«

»V božjem imenu! Imej pozdrav, ki je v pobožnih
ustih lep in grd le, ko je laž in Judežev poljub,« je
čuvstvoval Andrej vse bolj trudno in bridkostno; »saj
vem in verjamem, da se nič ne zgodi brez božje volje.
Pa to božja volja biti ne more, da bi obenem z besedo,
ki nam jo dušijo, tudi nesmrtnih duš lepoto ubijali.
In nomine Domini! Jaz, doktor Andrej Raznožnik, Ko¬
rošec in Slovenec iz Podjune, vračam se. Vračam kot
vrtnar v svoj svet, da obudim v novo življenje po¬
mendrano cvetje, pohojeno mladiče v je. Tožim pred
Bogom. Dovolj! Ne odtujujte otroka materi, ne jem¬
ljite ga zemlji, naturi, Bogu. Nočem kretinske
Koroške! Če smemo zamorce učiti v njihovem jeziku,
mar samo za koroške slovenske otroke ni ne l jubezni

ne pravic?«

Ko je Andrej tako videl in trpel, se mu je spovrnila
kakor za čudežno tolažbo slika umorjene Matere božje
na sliki v cerkvi Podkloštrom. Pa zdaj ni bila toliko
slika, bil je napis, ki ga je potresel. »Wie anmtiethig in
der Mutter schofi die WeiRlieit sitzt des Vaters grofi,«
je šepetnil in se poglabljal v skrivnost božje vsevid-
nosti. »Ubita nebeška Dobrota.« je skoraj jokal, » I i
veš, Ti dopuščaš, da križajo in kronajo, da z žrebljeui

156

v čelo ubijajo. V Tvoje roke usodo svoje slovenske
Koroške izročim. Sebi, Odrešenik, v čast in Tvoji
Materi v počeščenje, ta moj današnji prvi vstop v do¬
mačo zemljo blagoslovi! Ne zapusti me, vodi me,
uči me! Ljubezni, brezmejno ljubezni mi bo treba,
toliko jeze je peklo razlilo nad moj svet. Gospod moj,
Zveličar! Napravi me modrega! Ves novi Izrael celov¬
ški naj me ne premodri. Napravi me močnega! Da me
ne bosta bolela ne glavar ne sodnik, ne krčmar ne
baron, ne učitelj ne birič, ne Heinrvvehr ne Bauern-
bund. Napravi me ponižnega! Vsem zapeljancem da
bi vedno zopet odpustil in jih kot izgubljene ovce spet
domov in k Tebi privel!«

Jz te žalostne molitve se je zdajci sprostil Andrej
v občutje prečudne moči in sile. Hropot železniških
voz, ki so se borili že v prvi daljni svit koroškega
solnca in dne, se mu je kot nekaka bojna objest prelil
v uho in kri. Vstal je, vrgel roke predse in govoril,
kakor da propoveduje neki sovražni srenji, ki ga
skuša prevpiti:

»V imenu troedinega Boga ljubezni! Ljubim bliž¬
njega kakor samega sebe! Zato pa, ekscelence, oblast¬
niki, gospod glavar in sodnik in birič, vsi učitelji in
učiteljice, logarji in orožniki, vojska koroška in kme-
tiška zveza, Žihpolje. Grabštajn in Velikovec! Proč
roke od mojega vinograda! Od mojih dušic, od mojega
rodu, mojih žalostno nerodnih očetov, mojih trudnih
mater, mojih Mojc in Hanžejev. Proč roke! Ne boste
jih ubili! Nočejo umreti!«

»Dro! Nočejo umreti!« je vzhajal v svetli veri,
»umreti nočejo! To je ves njihov zločin, ekscelence,
prodanci in verniki glupe nemške veroizpovedi, da ste
samo vi izbrano ljudstvo. Nočejo, pa nočejo! Desetega
oktobra dvajsetega leta jih je bilo še petnajst tisoč
dvesto osem in sedemdeset:, ki jih niso oplašili ne lepak
ne grožnja, ne učitelj ne soldat, ne Bauernbund ne
Heimatschutz. Nočejo umreti. Ne smejo .. .«

Tedaj je prhnil vlak v luč in dan. Andrej je ostrmel.
Le kje je ostalo trpko, a zdravo solnce s kranjskih
Jesenic? Koroško je zalijala siva, težka in mrzla
megla ...

157

11. Dokler Bog hoče tako ...

Andrej Raznožnik je nato poslušal štiri leta bogo¬
slovne nauke. Velike in hude življenske preizkušnje
so ga bile napravile trpko moškega. Ugleden pa je bil
pri profesorjih in sošolcih radi svoje umske zrelosti
kot preizkušen in častno diplomiran doktor oboje
pravde. »Iz nemškega narodnega prava pa tudi jugo¬
slovanskega Dušanovega,« se je medlo utegnil pošaliti,
če so mu dvorili. Smejati se je bil odvadil. Pa je zato
tembolj molil, se učil in ljubil. Nekako čudno svoje¬
vrstno mistiko si je bil zamislil, nekako »alianso ali
zvezo z Bogom«: »Gospod moj Stvarnik in Zveličar,«
je molil, »pogodim naj se s Teboj. Ljubiti Te hočem,
ves Tvoj hočem biti. A Ti si močan, jaz sem šibak,
Ti si ves za vse svetove, a jaz bom kmalu en sam za
vso svojo Koroško, za ta nesrečni vinograd, ki so mu
vse mladike potrli in vso rast pregnali, /ato, Gospod,
zvezo skleniva! Ti meni sebe vsega, jaz sebe vsega
Korošcem. Zate, Stvarnik, Sin božji in sveti Duh. Proti
vsem, ki niso dobre volje! Z besedo in razumom,
z ljubeznijo in vojaško rezkostjo.«

Tako se je pripravljal za svoj novi stan in imel za
plačilo neskončno tolažečo zavest, da je rajni materi
ustregel, da bo največji dobrotnik svojim domačini,
rajnemu junaku Hanžeju, pobesnelemu siromaku Joži,
sestri Katri, ohromeli teti Poloni, očetu Štefanu, ki se
bo utegnil navsezadnje še pred njegovo novo mašo
zapiti, kakor se je snahe oče, mahedravo koroški
Kuster, in še vsem drugim, živim in mrtvim, ljubim in
nedragim, še tistim morda, ki bi ga to uro še radi
ubijali, psovali, pljuvali, preganjali in mrzili ...

Prejel je nižje in višje redove, potem je molil
svojo prvo mašo, tiho. skromno, v tihi samostanski
cerkvici celovški. Pri I rabesingerju v Celovcu je nato
praznoval skromno novomašniško svatbo, se vrnil
domov, se okrepil v lepoti in zdravju svoje Podjune,
obiskal grobove vseh dragih in poti svojih spominov,
Obir, Karavanke, Podklošter in Dobrač, starega pre¬
gnanega župnika iz Roža pod Golico, stanovske tova¬
riše Vošpernika, Inka in klavca, domačo hišo vseh
onih drugih, ki jih je bila vojska vzela: Ječmenove,

158

Kultererjeve, Lesjakove, duhovnike slovenske, ki so
v deželi ostati smeli, pa še vse dobre kjerkoli, kakor
jih je še nekaj iz koledarjev poznal vedno manj,
vedno manj ...

Tedaj je prišel na svojo prvo službo v Globasnico.
Verna mu sestra Katri je šla z njin Poživil je cer-
kovne družbe in pobožnost. Njegova slovenska in
nemška beseda je že v nekaj tednih zaslovela. Po svoje
je znal povedati, ogreti in zanesti s seboj, da se je
človek moral zamisliti. O ljubezni, venomer o ljubezni
do bližnjega je učil. Pa je imel prečudno svojih podob:
ko je govoril o Odrešeniku kakor nebeškem
kralju Matjažu,  ki je prišel odrešit ves svet in
bo prišel sodit žive in mrtve, ko je bajal o hrepenenju
grešne duše po rešen ju in Bogu pa jo primerjal lepi
Vidi,  ki je na daljnem Španskem objokovala svoj
greh; ko je pel slavo strpnosti in prijaznosti med so¬
sedi pa navajal kot zgled človeškega samoljubja in
samopridnosti zgodbo o R o š 1 i n u in Ver janku,
o Mladi Zori,  o hudobni T resoglavovi Al¬
miri  in verni Miklovi Zali.  Iz Unresta je zajemal
pri jetnih zgodeb, koroško slovensko legendo je navajal,
celo besedo je posnel po podjunski in rožanski, še list
nemškutarski »Koroško Domovino«  za šalo, v
njeni farizejsko pisani, izvirno popačeni slovenščini .-..

Tedaj so ga poklicali v Velikovec na glavarstvo.
Odgovarjati je moral. Mar ne govori Nemcem po nji¬
hovem? Po Domovini,  ki »obsoja vsakogar, ki
pridiguje sovraštvo in nespravljivost«? O nebeškem
K y f f h a u s e r j u , o hrepenenju po Bogu. ki je vseh
sinjih cvetek  najlepša, o odpuščenju po Hebblo-
vih Nibelungih, o strpnosti z besedo iz S c h i I 1 e r j a ,
o krščanskih krepostih po W e b r o v i h kiticah v
D r e i z e h n 1 i n a e n ?

Ugnal je gospodo, ni pa zahrbtnih tožljivcev,
krčme, žganja, vlačugarstva. Tožili so ga škofu. Šel je.
se z rokopisi opravičil, a vzel nase še eno bridkost:
da hoče na Koroškem politika še cerkev strahovati.
Doma je segel s trpko bolestjo po knjigi, da bi se
iz nje razvedril. In se mu je odprlo in je bral po
Danijelu o videnju kraljevem, kako je bila podooa
z glavo iz zlata, s prsi iz srebra, s trupom iz brona,

159

z nogami iz železa in ila. Pa se je z visoke gore utrgal
kamen in podobo razbil. »Tiste dni teh kraljestev,« je
vedel in umel, »pa bo nebeški Bog obudil kraljestvo,
katero ne bo razdejano na vekomaj .. .«- »Kraljestvo
miru božjega in ljubezni,« se je toplo sproščalo v njem.
Tedaj ga je obšel dremec in je imel sanje kakor vidci
in preroki.

Na žalostni poljani pod Gospe svetom je čakal z ve¬
liko srenjo. Bili so njegovi ljudje, a bili so še vsi drugi
Korošci. In je vedel: čakamo vojvodo, da pride, in ga
po stari koroški šegi ustoličimo. In bo iz klobuka pil,
obljubil pravico in vladal. Pa so zdajci zašumeli ljudje.
Od daleč je prihajal vojvoda z dvanaj¬
sterimi spremljevalci, kakor v starih
slavnih dneh . . . In zdaj^je bil knez blizu
in o n mu stopa naproti, da ga pozdravi
v imenu vseh svojih, da mu po slovensko
postavi vprašanje, kdo je, ali mu je
znana dežele postava in pravica in ali
hoče biti pošten in pravičen gospod.

Tako se bliža Andrej pa se zdajci ruši
na kolena. Knez, ki prihaja, Gospod
Kristus sam je in njegovih dvanajstero
županov, apostoli so, s v e t c i božji.  » A  ve,
rex gloriae!« kliče vneto Andrej, »Bog Vas sp rimi,
kraljevski nebeščani!«* kličejo množice in zemlja in
nebo pojeta in zvonovi z Gospe sveta šumijo kot slap ...

Na glavarstvu v Velikovcu se je bil Andrej ne¬
nadoma sestal s sošolcem Krielhnannom. Streslo ga je.
Vse je bil izvedel, kaj je nesrečni človek počel v ple¬
biscitnih dneh in da ima najbrže tudi župnika Limpla
na vesti. Kar prav mu je bilo, ko je videl, da se oholi
človek spakuje, kakor da ga ne pozna. »Ali neki še
šteje, kako dolgo že ne zna več^ slovenski?« se je
vprašal pomilovalno .. .

Iz Tinj, kamor se je tiste jeseni preselil, je zašel
v dneh okoli svetega Martina na izlet proti Celovški

* Aluzija na starostavni spomenik pri Liechtensteinskem:
>Bog Vas sprimi. kraljeva Venus!« —

160

*

cesti mimo Tinjskega polja. Pa sta mu privihrala dva
domača človeka čez polje, da se je neki gospod iz Ve¬
likovca obstrelil kraj barja, in je pohitel za njima.
Pod medlim borovcem je našel vsega v krvi —
Krielhnanna.

.»Mein Herr, wollen Sie beichten?«* je vprašal in
se sklonil nad ranjenca, ki mu je bil strel razparal vse
rame in del pljuč. Pes, ki ga je imel na vrvci, je bil
potegnil in mu izprožil strel v telo. Zdaj se je ranjenec
medlo zavedel in spregovoril:

»Andrej! Kaj se godi z menoj?«

»Umrl boš,« je odvrnil mirno duhovni, »misli na
Boga!«

Kriehmann je ‘ zaječal, se izpovedal in ugasnil
duhovniku pod roko. Duhovni je še postal ob njem
in molil. Potem je dvignil oči k nebu in se zahvalil:

»Po slovensko, kakor nič več znati ni htel, je
obžaloval. Usmili se ga, Gospod!« -

Še prenekatero bridkost poslej je moral prenesti
dr. Andrej Raznožnik na Koroškem. Nosil je z vese¬
ljem. Verjel je svoje, da je ves svoji Koroški, svoji
slovenski Koroški, a da je tej Koroški, tej žalostni
Koroški, vendar z njim isti dobri Bog kot vsem drugim.
In če jo tepe, On ve, čemu.

Koroška, trpi, dokler Bog hoče tako!

* Gospod, ali se hočete spovedati?

'

• . -I,

•• v

«

COFI J SS

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

.- -ib r b'

u


s

T