Ozir po svetu.
Turki.
Spisal M.
Dandanes že zel6 klenka turškemu carstvu. Zanimivo tedaj utegne biti mnogim našim bralcem, da kaj več izvedo od Turkov.
28
Težko, kakor pri vsakem ljudstvu, je tudi pri Turkih, razjasniti njihovo prvo zgodovino. Veliko so se vbijali učeni s tem; al še le v novejšem času so bili v stanu, jo nekoliko razjasniti iz kitajskih (kine-ŠkihJ virov. Toliko se sme skoraj gotovo reči, da njihova prva domovina je zemlja med Kino, altajskimi gorami in bajkalskim jezerom. Kmalu so se razprostrli z velikega gorovja altajskega in s tangnuških snežnikov po bližnjih nižavah in od tod proti južnemu zahodu in izhodu. Že zgodaj so se naselili v deželi, ki seje pozneje po njih imenovala T ur ki stan, to je, kraj , ki ga meji na vzhodu severna Kina, na severji Sibirija, na zahodu aralsko jezero in Kovarezmija, na jugu Tibet in velika Buharija.
Turki so bili v začetku razdeljeni na več rodov, ki so živeli nomadno. Bili so divji, surovi in krvoželjni, pa srčni, in napadali so vedno kitajske okrajne. Okoli 1200 pred Kristusom združi posamezne rodove nek kitaj sk carevič, ki je bil s 500 ljudmi zbežal iz očetove hiše, ter se podal k Turkom, ki so se takrat po kitajski še Hiungnu imenovali. Zdaj so začeli biti močni in nevarni sosednim ljudstvom. Napadali so jih vedno in njihova sila je čedalje veča prihajala, tako, da so imeli Kitajci že 200 pred Krist. grozen strah pred njimi. Ali že 141 po Krist. jih zmaga v krvavi bitvi cesar Hiaovuti, ter razbije in pokonča vso njihovo moč. V malo letih so se jih lotile še druge nesreče, notranje razprtije, bolezni in napadi od bližnjih narodov, tako, da so bili že za Kristusa razdeljeni v južno in severno državo in da so bili podložni kitajskim cesarjem.
Južni Hiungnu (to je še zdaj njihovo ime) se z vežejo zdaj s Kitajci in napadajo vedno svoje severne brate. V drugi polovici prvega stoletja po Kristusu jih zapode proti zahodu in v 5. stoletji že zgine ta veja popolnoma iz zgodovine. Al tudi južni Hiungnu, ki so se bili že tudi sprli s Kitajci, dolgo niso mogli vzdržati napadov od kitajske strani in od ljudstev, ki so bila prišla namesti pregnanih severnih Hiungnu. Pričeli so se tudi pri njih prepiri. Zadnjega vladarja, ki je čez vse gospodoval, vjamejo okoli leta 216 po Krist. Kitajci in si podvržejo ves narod, ki se zdaj razdeli v rodove, tako, da ima vsak rod svojega poglavarja. Okoli 460. leta pa zginejo tudi iz zgodovine in le tu pa tam se še pokaže kteri rod, ki vstanovi v drugem kraji kako novo državo.
Ravno takrat, ko zginejo Hiungnu iz zgodovine, se naseli ob al tajski gori, kakor se pripoveduje, okoli 500 družin, ki so jih Kitajci imenovali Tiukiu, in ki so bile pred ko ne oddelek zginulih Hiungnu. Veliko so prestali pred svojimi sosedi; v sredi 6. stoletja pa jih oprosti sosedovega jarma knez Tumen, ki si pridene ime kan in ustanovi lastno vlado. Ko Tumen že čez 2 leti umrje, prevzame vlado njegov starji, in za tem njegov mlaji sin. V 20 letih se je to kraljestvo tako okrepčalo in razširilo, da je slovelo ne samo v Azii, ampak tudi že na bizantinskem dvoru. Leta 562. pošljejo Tiukiu poslanca do cesarja Justinijana I., da bi zabranil zvezo med njim in Avari, ki so jih bili že v Evropo potisnili. Bojevali so se sosebno s Kitajci in dobivali od njih davek. Pa kar se po navadi z velikimi kraljestvi zgodi, taka se je tudi Turkom pripetila. Že 572. leta se razkroji njihova država v dva velika ka-nata in iz teh so postali 581. Štirje mali. Pa ravno to je bila za njih nesreča, ker nesloga ni nikjer pridna. Leta 586. se loči zahodni kanat popolnoma od vzhodnega in pride v pest Kitajcem , ki so vedno sejali in redili razprtije med Turki. Kakor poprejšnji Hiungnu, oslabite tudi te dve državi po vednih bojih s Kitajci in Perzijani, in zgubite se, vzhodna okoli leta 744., zahodna proti koncu 8. stoletja.                      (Dal. prih.)
36
Ozir po svetu.
Turki.
Spisal M. (Dalje.)
Na njihovo mesto pride drug rod, ki je med tem, ko je imenovani hiral, vedno močneji prihajal. Ta si podvrže v 8. stoletji Ujgure, in od tega časa se tudi njega to ime prime. Ujguri so znameniti za to, ker pri njih se je pokazalo med vsemi turškimi rodovi naj prvo neko bolj živo gibanje v duševnem življenji. Imelo je to gibanje velik upliv do drugih rodov. Jezik njihov, iz kterega se izpeljuje novoturški, in pisava sta dosegla že zgodaj veliko popolnost. Al tudi ta rod ni dolgo gospodoval; vedni boji in prepiri so ga oslabili in leta 848. nehal je na vzhodu.
Vidimo tedaj iz tega, da že v začetku so imeli Kitajci velik upliv do Turkov, kar se tiče jezika in tudi njihovih šeg in navad. Tudi v poznejem času se ta upliv ni dal zatajiti. Zarad tega, in da se poznejše dogodbe lože razumejo, bilo je treba pogledati na to vzhodno turško vejo.   Vrnimo se zdaj k zahodni.
Že v drugi polovici 8. stoletja razširi rod, ki si je bil Ujgure podvrgel, svojo državo proti zahodu, in ko so bili vzhodni Tiukiu pokončani, do bregov Jaksarta, aralskega jezera in kaspiškega morja. Ta narod na zahodu so Oguzi in Selčuki, k&kor ga imenujejo ev-ropejski pisatelji.
Oguzi, kterih prvi oče Oguzkan je živel.za Abrahama, kakor pravijo, so stanovali med rekama Oksom in Jaksartom in so se vedno bojevali z Arabci in Perzijani, ktere so bili 999. leta prav do dobrega otepli.    Leta 1018.  so si   prisvojili   vso  deželo unstran
Oksa in Jaksarta in prišli so v dotiko s Selčuki, kte-rih zgodovina se steka skupaj z zgodovino Ozmanov. O z man i pa so tisti rod, ki se je razširil po mali Azii in prihrul v 15.  stoletji v Evropo,   kjer je še
dan danes.
Selčuska država v Azii se razdeli že kmalu po svojem pričetkunadve veji: vzhodno in zahodno. Vzhodna se je razprostirala čez Perzijo in bagdaški kalafat, zahodna pa čez malo Azijo in azijaške okrajne bizantinskega cesarstva. Proti koncu 10. stoletja so bili Selčuki sicer majhen, pa srčen in bojaželen narod. Živeli so z Oguzi v miru, pa ne dolgo. Sel čuk (po njem tudi ime) se spre ž njimi in se umakne s svojimi tremi sinovi od Buhare nazaj. Okoli leta 1034. jih prisili sultan Mahmud, da morajo iti čez reko Oks in se tam naseliti. Mislil je, da bodo zdaj ž njim v zvezo stopili; al čutili so se že premočne, da bi jim bilo Mahmudove zveze treba in da bi se po njem ravnali. Komaj da so prišli na uno stran imenovane reke, že so jeli ropati po deželi notri do Mosula in nadlegovati ljudstva ob bregovih perzijskega zaliva; pa tudi Mahmudove čete so večkrat nabili. Prvega kralja so si izvolili leta 1038; bil je Togrulbeg, sinovec Selčukov, in stoloval je v mestu Nišabur-u. Bojeval se je srečno proti naslednikom Mahmudovim in razširil je državo svojo do Huluana. Manj ugodna mu j e^ bila sreča v vojski z bizantinskim cesarjem Konstantinom Monomahom, s kterim se je več let bil zavolj neke okrajne, pa zastonj. Obrne se leta 1050. proti jugu, podvrže si 1051. glavno mesto perzijansko Ispahan, leta 1055 Bagdad, vrže tadanjega kalifa v ječo, ter se polasti vlade. Ne šari, suženj kalifov, ki mu je že pred vlada dišala, se obrne za pomoč do egiptovskega kalifa; al tudi tega zmaga Togrulbeg in se v drugo polasti Bagdada leta 1057.
Slovesno je prejel zdaj Togrulbeg od kalifa oblast in naslov emirolumera, to je, „kneza vseh knezov."
Zadnja leta njegovega življenja so mu dali veliko opraviti puntarji po vsem kraljestvu; zdaj tu, zdaj tam. Nesarija, ki se je večkrat zoper njega spuntal in se za malo časa Bagdada polastil, dd leta 1060. umoriti. Zdaj bi bil lahko miroval; al vendar ni hotel opustiti vojske. Vedno je nadlegoval dežele ob Evfratu in okrajne bizantinskega cesarstva, dokler ga ni pobrala smrt leta 1063. v 75. letu njegove starosti.
(Dalje prihodnjič.)
37
Ozir po svetu.
Turki.
Spisal M.
(Dalje.)
Tako je Togrulbeg postavil državi trden temelj in njegov stričnik in naslednik Alp-ar s lan, to je, močen lev, ga je posnemal. Za Togrulbega je bil ta skoz 10 let deželni poglavar v okrajini korazanski in potem kralj selčuski. Prva leta je skušal utrditi svoje kraljestvo, potem se je pa kakor njegov stric začel bojevati. Tri leta se vojskuje neprenehoma z bizantinskim cesarjem Romanom Diogenom; al sreča ga zapusti hipoma. Roman ga zmaga 1. 1071. z deset tisoč pešci in nekoliko konjiki, ga vrže čez Evfrat, se polasti trdnjave Malaskurd in ga prisili, da sklene mir ž njim. A to je bilo Ar s lanu preveč. Naglo zbere vojsko, udari na sovražnika, zmaga in vjame cesarja v krvavi bitvi. Ravnal je s svojim jetnikom, kakor se spodobi cesarju; al vendar ga ne izpusti, dokler mu ne obljubi dati en milijon zlatov odkupa, vsako leto 160.000 zlatov davka in izpustiti vse jetnike. Pa tadanje spremembe na bizantinskem dvoru so branile cesarju spol-niti svojo obljubo. Se na poti ga vjame armenski kralj, ki ga oslepi in v neki samostan pošlje ? kjer je kmalu umrl.
Ko Alp-arslan to zve, gr6 s svojo vojsko v malo Azijo, in med tem, ko on tukaj zmaguje, mu sin Malekšah podvrže Ge orgij o. Zdaj ko je bil svojo državo na zahodu utrdil, se obrne proti vzhodu, da bi si pridobil deželo svojih preddedov Turkistan. Z dvesto tisoč možmi gre čez reko Oks, vzame trdnjavo Berzem in že je skoraj končal vojsko, ko ga razdivjani kovarezniški poveljnik JusufKotval z bodalom smrtno rani. Umrl je leta 1072. v najlepših letih. Vladal je le 9 let in 6 mesecev; al vendar si je pridobil v tem tako kratkem času veliko slavo. Bil je pravičen in blag vladar, ki ga je vse ljubilo in spoštovalo.
Za njim pride na prestol njegov sin Malek-šah, ki si gaje bil oče že prvo leto svoje vlade za naslednika izvolil. Pa to se ni zgodilo mirno. Bojevati se je moral za prestol se svojim ujcem, kterega je zmagal, vjel in s strupom usmrtiti dal. Vladal je potem neodvisno. Ko umrje leta 1075. v Bagdadu kalif, izvoli Malek-šah druzega na njegovo mesto in potem pošlje svoje vojskovodje v Egipt do Kaire in v Sirijo do Antiohije. Ti mu podvržejo Damask in nekaj emirov, ki so bili do tistikrat še nekoliko samostojni. Srečno se je bojeval tudi proti svojemu  bratu,   ki   se je  hotel  polastiti
45
Kovarezmije. Leta 1089. jo vdari se svojo vojsko čez Oks, posede Samarkand in si podvrže več knezov, ki so vladali v teh krajih.
Znamenita je njegova vlada zavoljo miroljubnega obnašanja velikega vezira, ki se sme šteti med najpre-vidniše državnike in najbolj učene može, kar jih nahajamo v stari turški zgodovini. Veliko je storil za šole, podpiral je vednosti in skrbel za izobraženje ljudstva. Pa nevošljivost mu skoplje grob. Zameril se je bil M a 1 e k - š a h u in leta 1092. ga umori zavratno neki suženj, ki ga je zato vdinjal njegov naslednik.
Male k-Šah umrje še tisto leto v Bagdadu v 39. letu svoje starosti, v 20. svojega vladanja. Njegovi štirje sinovi si razdele okoli leta 1103. po dolgih in krvavih bojih veliko kraljestvo, ki jim ga je oče zapustil. Zdaj je začelo iti vzhodnje selčusko kraljestvo svojemu poginu naproti, zahodnje pa si je jelo pomagati in rasti. Mahomed, ki je dobil po smrti svojega brata leta 1104. naslov „sultana vseh Selčukov", se je bojeval skoraj ves čas svoje vlade zoper notranje sovražnike, in Čeravno je zmagoval, oslabel je vendar tako zelo, da se je še komaj mogel braniti križarjem, ki so bili takrat Sirijo posedli. Umrl je leta 1118. in zapustil državo svojemu 141etnemu sinu Abulkarem-Mohamedu, ki je pa le malo časa vladal.
(Dalje prihodnjič.)
46
Ozir po svetu.
T u r k i.
Spisal M. (Dalje.)
Abulkarem-Mohamedov stric Sančar, ki je bil že 20 let poglavar v Kovarezrnii, še dobro ne zve smrti svojega brata, pa že si da naslov ,,sultana." Napoti se se svojo vojsko proti Perzii, zmaga Mohameda v krvavi bitvi ter mu vzame vse zunaj malega kosčeka perzijske zemlje. Mohamed vlada potem še 13 let pod vodstvom svojega strica v Iraku, vedno se bojevaje se svojim bratom, ki si je bil dal tudi naslov sultanov, s križarji v Sirii in z bagdaškim kalifom, ki ga prisili, da mu da vse orožje in da mu mora davek o dr aj to vati.
Po njegovi smrti leta 1131 prevzame brat M as ud vlado v Iraku. Tudi on se je bojeval z bagdaškimi kalifi, dokler ni vzel za ženo hčeri kalifove Fatime. S tem pa si pridobi oblast in pravico, da se sme njegovo ime imenovati v molitvah; vendar vladar prav za prav je bil le Sančar, ki se je tudi vedno bojeval z bližnjimi in daljnimi sosedi, dokler ga leta 1140. karizmiški sultan v krvavi bitki ne zmaga. Pokonča mu vso vojsko, vzame mu vse, kar je premogel in še Sančar sam mu komaj uide. Kmalu ima zopet pripravljeno vojsko, udari jo zopet na karizmiškega sultana in povrne mu, kar mu je šlo. Ze stara resnica je, da sreča stori človeka prevzetnega, in to se je pokazalo kmalu tudi pri Sančaru. Namesti da bi bil skrbel zdaj, kako bo zacelil rane svojemu narodu, ki so mu jih bili vsekali vedni boji, iskal je le priložnosti za nove boje. Le prehitro za-nj se mu ponudi taka priložnost. Zgodilo se je pa to tako-le: Oguzi, ali kakor so jih Bizantini imenovali, Turkomani, so živeli mirno, pečaje se z živinorejo v balŠki okolici in odrajtovali so Selčukom davek. Mahoma švigne emiru balškemu misel po glavi, da jih napade se 10.000 vojaki in jih skuša drugam segnati. Oguzi bojujejo se ko levi in v malo urah je vsa emirova vojska pokončana. Emir se obrne za pomoč do Sančara, kteri mu je tudi ne odreče. Kolikor mogoče hitro zbere vojsko sto tisoč mož močno , med tem, ko Oguzi divjaje mesta in vasi požigajo. Ko izvedo, da namerja Sančar po njih udariti, mu ponudijo sužnjev in denarja kolikor bi hotel, samo, da bi jih v miru pustil; al Sančar hoče razsoditi z orožjem v roki. Vojski se sprimete — sreča je ugodna Oguzom. Ne samo, da so mu vso vojsko pokončali, ampak vjamejo celo Sančara samega. V začetku ravnajo ž njim, kakor se takemu spodobi; ko jim pa noče prepustiti glavnega mesta, dajo mu tudi okusiti, kaj se pravi vjetemu biti. Cela 4 leta razsajajo potem Oguzi po Sančarovih okraj-
61
nah, in to tem grozovitnejše, ker si domišljujejo biti izvoljenci za to, da svet očistijo islama (turške vere). V imenovanih štirih letih vendar zber6 Sančarovi emiri ostanke velike vojske in svojega gospoda in deželo rešijo iz sovražnikove oblasti. Maščevati se misli zdaj Sančar zavolj tolike sramote, ki so mu jo napravili Oguzi; al ni mu bilo dano, kajti leta 1156. ga pobere smrt in mu tako uniči vse naklepe njegove.
Po Sančarovi smrti je bilo kmalu konec vse moči selčuske. Nesloga in prepiri med emiri so kraljestvo v kratkem času tako globoko pogreznili in v nič spravili, da že čez 40 let po Sančarovi smrti mine v Perzii oblast selčuskih vladarjev. Zadnji vladar, kije imel še naslov sultana, umre leta 1195. Veči del dežele, ki je bila pod vlado selčusko, dobi sultan kovarezmijski, ki pa si podvrže tudi skor vso Sirijo in velik del male Azije, dokler si pozneje ne prisvoje Mongoli Kovarez-mije, cele Perzije, Sirije in male Azije.
Ozrimo se zdaj še malo na mlajšo selčusko vejo.
(Dalje prihodnjič.)
62
Ozir po svetu.
Turki.
Spisal M. (Dalje.)
Začetnik ji je Kutulmiš, sinovec Selčukov, ki je svojo oblast kmalu razširil čez malo Azijo. Ko pa skuša se odtrgati oblasti Alparslonovi, ga ta zmaga in on sam pogine na begu. Enaka osoda zadene po njegovi smrti tudi sina Mansura. Mlajšemu Sulejmanu pa je bila sreča bolj ugodna. Sultan Malekšah ga pošlje z oddelkom vojske v malo Azijo, da bi si tukaj kaj zemlje pridobil, in res mu je šlo vse tako po sreči, da dobi leta 1081 Nicejo in jo izvoli za naprej glavna mesto nove turške države. Aleksij Komnen, bizantinski cesar, ga sicer zopet zapodi, in ga prisili, da sklene mir, ali ker more se svojo vojsko se precej domu vrniti, tudi Sulejman ne miruje več. V naglici se polasti leta 1085 Niceje in Antijopije.    Ravno zarad  teh  mest
f>a se zaplete v prepir z večimi emiri in že prihodnjega eta umrje, kakor eni pravijo, v boju, kakor drugi, sa-momorno.
Vedni prepiri in boji z grškimi cesarji, v kterih zdaj ta, zdaj uni zmaga, pa zopet onemore, polnijo dobo, ko je imela zahodnja veja selčuska največi moč. Njen najslavniši vladar Aledin umrje leta 1237 ostrup-ljen od lastnega sina. Za njega je bilo v deželi blagostanje, ko ne pred ne potlej. Vednosti, obrtnija in kupčija so bile takrat v najlepšem cvetu,  in tudi,  kar se
88     
turške vere tiče, je skrbel za njo, da se ni zanemarjala. Njegov sin, morivec lastnega očeta, pogrezne državo v največo nesrečo. Punti in verske homatije so kmalu požrle vse, kar si je bila dežela pridobila za Aledina. Strašna lakota je morila ljudi, in česar niso pobrali vedni boji, se je bližalo vedno bolj poginu. Sestra išče sestre, pravi pregovor, še ena nadloga pride čez ubogo državo. Leta 1243. pridero Mongoli v Ar-monijo. Selčuski vladar jim gre sicer z malo vojsko, ki jo je mogel skupaj spraviti naproti, ali malo mu to pomaga. Pobijejo mu vso in on sam mora bežati k grškemu cesarju v Carigrad. Ko se tudi s tem ne more zastopiti, poskuša udariti Še enkrat po Mongolih, pa tudi zdaj ni nič bolj srečen, ko prvikrat. Njegovi lastni emiri ga zaduse leta 1247. Z velikanskimi koraki se je bližala država selčuska brezdnu pogube, v kterega se je pogreznila leta 1307.
Ta čas, ko se je selčuska država vedno bolj bližala koncu svojega obstanka, se ustanovi na njenih po-drtinah več samostojnih državic, ki so obsegale velik del sprednje Azije. Meje njihove so bili na vzhodu Mongoli, na zahodu bizantinsko cesarstvo, in imenovale so se največ po vladarjih. V začetku 14. stoletja je bilo 10 takih malih držav na grobu selčuskega kraljestva.
Za nas najvažniši je država Ozmanova, ki je obsegala velik del Galicije in Bitinije do Olimpa, ki je bil vzhodni mejnik bizantinskemu cesarstvu. Druge so manj znamenite in tudi je njihova zgodovina tako zamotana in temna, da se skoraj ne d& v kratkem kaj gotovega o nji povedati. Zato se pa hočemo ogledati po državi O z man o vi, ki jo smemo imenovati zibelko velikega turškega carstva.               (Dal. prih.)
89
Ozir po svetu.
Turki.
Spisal M. (Dalje.)
Ozmanov oče je bil Ertogrul. Svojo malo državico je po previdnem vladanji kmalu povekšal in jo že precej močno zapustil svojemu sinu leta 1296. Od tega časa seje imenovala ta turška država ozmanska.
Ozmanova prva skrb po nastopu vlade je bila ta, da utrdi še bolj svojo državo, druga pa, da jo tudi razširi. Obrne se proti Niceji in Nikomediji, ki ste bili poklicali Mongole na pomoč. Al Mongoli so jima kaj malo pomagali. Otoke v grškem morji so bili prebivalci iz straha pred Turki tudi že zapustili in vse je vrelo v Carigrad. Revščina po celem cesarstvu je bila strašna, in tudi vojakov je manjkalo, ker ni bilo denarja, da bi jih bili plačevali, in vrh vsega tega v več mestih nastane kuga, posebao v Brusi. Najbolje nam popisuje stan grškega cesarstva o tem času neki grški pisatelj okoli srede 14. stoletja. On pravi: „V poprejšnjem času je imelo življenje še nekaj božjega na sebi; poznalo je ravno pot k veri in čednosti. Bilo je polno nebeške vode, ki je delala duha poslušalcev rodovitnega in ga vodila k dobremu. Al s časom je bilo vsega tega konec, tako, da je zginulo dan danes vse, kar je poštenega in se potopilo tako rekoč v globočino morja. V cerkev se je vrinila splošna kuga in nastala je taka nesramnost, da se slišijo za en sam oboi strašne ro-tije. Luč vere in pameti je ugasnila. Sploh ni druzega ko zmešnjava. Veliko se jih je lotila živalska nevednost. Nobeden ne ve, kaj bi koristilo in osrečilo in v čem se ločite pobožnost in hudobija. V cesarstvu grškem tedaj ni bilo ne duševne, ne materijalne moči. Sovraštvo med vladarji in prepiri za prestol so bili tako omorili in zaslepili Grke, da so se tako daleč pozabili, v svojih prepirih Turke na pomoč klicati.
Leta 1326 pade Brusa Turkom v roke. O z man zve to novico na smrtni postelji. Opominjal je še sina Urhana, da naj bo pravičen, ponižen in pobožen, in da naj mu bo njegova prva skrb blagor narodov in razširjanje islama. Zapustil je državo lepo vredjeno svojemu sinu Urhanu (1326—1359).   Še  v novejšem času so ro-
112
mali Turki na njegov grob. Bil je vnet za čast in slavo svojega naroda, in imel je trdno vero v preroka.
Urhan izroči po očetovi smrti svojemu bratu nalogo, da vredi državo in ga naredi vezir a. Veziri so imeli v poznejih časih skoraj vso vlado v rokah; bili so skoraj mogočniši ko sultani sami. Posebno so bile Ur-hanu denarne zadeve pri srcu; on je bil prvi, kije Turkom dal denarne postave. Da bi vojna zgubila vsaj nekoliko svoj nomadni značaj, zato jo vredi vse drugače, kakor je bila do njegovega časa. Prida ji in ustanovi j aničare. Janičari so bili poturčeni krščanski otroci, odgojeni v kosarnah, in so namestovali turške pešce. Oni so mnogo pripomogli k razširjanju turške oblasti, kajti bili so neznano srčni, pa tudi strašno
krvoželjni.
Prijateljstvo z grškim cesarjem ni imelo dolzega obstanka. Kdor prepira išče, najde ga kmalu in tako je bilo tudi pri Urhanu. Že dolgo je gojil v sebi željo pridobiti si kaj zemlje v Evropi; al do zdaj mu to še ni bilo mogoče. Leta 1345 ga pokliče grška cesarica Ana na pomoč svojemu sinu Ivanu Paleologu zoper Kantakucena s ponudbo, da sme vse ljudi Kantakucenove, kolikor jih vjame, v sužnost odpeljati. Urhan res pride Paleologu na pomoč, a ne za dolgo časa. Kantakucen previdi namreč, da s časom bi mu utegnil Urhan še veliko bolj nevaren biti, kakor do zdaj, in tedaj sklene, da si ga pridobi za prijatelja. Da mu v ta namen leta 1346 svojo hčer v zakon in Urhan mu pošlje 10.000 vojakov na pomoč zoper Srbe. Komaj je prišla turška vojska v zvezi z grško do utrjenih sotesk pri Kristopolu, ko jo zapusti in jame ropati po bližnjih mestih. Druga vojska z 20.000 možmi, ki jo pošlje Urhan Kantakucenu, da bi pregnal Srbe iz Mace-donije, ostane le malo dni v Evropi, in potem jo pelje Urhanov sin Sulejman, kakor mu je bil oče skrivaj zapovedal, nazaj v Azijo leta 1349. Leta 1367 vzame Drhan mesto Kalipoli, in s tem postavi temelj turški državi v Evropi, kajti to sicer malo mestece bilo je ključ v Evropo. Urhan sam ni bil sicer nikoli v Evropi, kajti prepustil je bil vsa opravila tukaj svojemu sinu, kteri je pa že leta 1358 nesrečno smrt storil. Očetu je prizadjala smrt sina njegovega toliko žalost, da se odpove vladi in že čez 2 meseca potem umrje 75 let star. Na prestol prišel je zdaj njegov sin Murad.
Misliti bi se utegnilo, da je Urhanova smrt saj ne-količo zadrževala turške napade, pa temu ni bilo tako. Leta 1361. pride Murad v Evropo. Ko se je bil polastil že več trdnjavic bizantinskega cesarstva, udari jo na Adrianopel7 ki je bil za Carigradom glavni steber že onemoglemu cesarstvu. Po dolgem in krvavem boji se vda mesto. Murad sam se vrne v Azijo in prepusti vsa opravila v Evropi svojima vojvodoma Dalašhinu in Evrenu. Prvi razširja turško oblast proti severu, drugi proti jugu. Filipopel in druga mesta padejo sovražniku v roke brez brambe, al vsaj po kratkih bojih. Reva je velika po deželah, al na bizantinskem dvoru se malo zmenijo za to. Saj nimajo — tako si mislijo — bogati zakladi teh mest za njih nobene veljave, ter jih pre-puste sovražniku, zadovoljni, da pusti glavno mesto pri miru.
Turška moč je bila zdaj v Evropi že tolikošna, da ji bizantinsko cesarstvo ni bilo več kos; vse krščanstvo bilo je v nevarnosti. Pa ravno v tem Času nahajamo na donavskem in savskem pobrežji narode, ki so ko trden zid branili turškim vojskam naprej. Pokazati se je moralo, kdo da bo odjenjal: ali islam ali krščanstvo? Murad previdi, da tukaj je treba zdatne moči, da predere trdno mejo, ki so mu jo delali južni Slovani in Vlahi,   in ki  se je  stezala od jadranskega do
črnega morja. Bili so ti narodi močni že po samem, tedaj toliko bolj po tem, ko so se bili združili zoper sovražnika. Ko so si bili Turki že prisvojili Filipopel, poda se grški poveljnik k srbskemu vladarju Urošu prosit pomoči. Uroš sam premalo močan, se združi 1363. leta z ogerskim in bozniškim kraljem in knezom valaškim in v kratkem času se poda močna vojska proti Adrianopelu, kjer je bil tačas glavni oddelek turške vojske. Turški poveljnik pošlje hitro sporočilo Muradu, da naj mu kaj pomoči pošlje, ker drugače ne bo mogel ubraniti mesta. Zvezniki so imeli še komaj 2 dni do Adrianopela. Ker Muradu ni bilo mogoče poslati pomoči svojemu vojvodu, zato ta sklene udariti na Srbe, kajti zdaj se mu je zdelo vse eno, ali čakati mogočne nasprotnike v mestu ali jim iti naproti. Ko zve od ogleduhov, da je v srbskem taboru vse dobre volje in brez skrbi, prime s svojimi vojaki od 4 strani Srbe in sicer tako nepričakovano, da še ne utegnejo vrediti se in odbiti turški napad. Le malo se jih reši, veliko jih potone v bližnji reki Marici, in druge, kar jih ni bilo smrt storilo, odpelje ljuti sovražnik v sužnost. Brezskrbnost je pokončala močno vojsko.
(Dalje prihodnjič.)
113