42 Zvečer se je utrujen. in obupan vrnil v zavod Naše Gcspe, da bi Alojziji porceal o svoiem neuspehu. Ivledtem ko je eakal nanjo v govorilnici, je prišla sestra Benigna in ga vprašala, kaj je dosegel. Ko ji je potožil, je odvrnila sočutno: »Ljudje so trdi. Jaz bi vedcla za c-n izhod, če ooste z njim zadovoljni. Cerkovnik cerkve svetega Jožefa je star in potrebuje pornoč. Ali bi hoteli prevzeti to mesto, dokler ne najdete kake boljše zaposlitve? Plača sicer ne bo veiika, a tudi delo ne bo težko. Razmišljajte o stvari in mi jutri sporočite.« Štefan je ponoči razmišljal o sestrini ponudbi. Nasiednjega jutra je povedal sestri, da sprejme službo. Sestra rnu je nato povedala, da bo dobil petnajst doiarjev raesečne plače in brezplačno hrano v zavoau. Štefan je bil zadovoljen s službo. Morda bi pri kakem Šternovem znancu dobil boljšo službo, a zdelo se mu je, da se nikjer ne bi počutil tako srečnega. Ob jutrih je odpiral cerkvena vrata in jih zvečer, po odhodu zadnjega vcrnika, zapiral. Pometal in čistil je cerkev. Eil je tako rekoč varuh in oskrbnik tistega mesta, ki si ga je Kristus izbral za bivaližče. Vsak dan je bil pri sveti maši in svetcm obhajilu. Ob vsaki uri je mogel iti na obisk v cerkev, kjer je v tihi molitvi govoril z Jezusom. Tako se je šebolj približa! Bogu. V njegovo varstvo so bile izročene tudi drai^ocene svete pcsode in obleke. Cerkev sv. Jožefa mu ie postalr. «•"••—-¦ ''—. -¦--'-: ~j tJstega trcnutka, kc mu je Alojzija povedala, da je v njej srečala prvič niegovo mater in gospo Dugan. Sobico je imel v sosednji ulici. Uredil si jo je skromno, stanu primerno. Dasi plača ni bila velika, mu je denar vendar preostajal. Tega je razdajal v cerkvene namene in revežem. V ^obici je večkrat razmišljal in je vsak dan na novo ugotovil, kako je človek srečen, ee je prost. Lahko stori, kar hoče. Včasih je bil kljub tej ugotovitvi pobit. Ob takih prilikah mu ni bilo za delo. Zdelo se mu je, da je ves svet velika ječa. Nekega večera je bil ravno v takem razpoloženju, ko je zagledal Alojsijo, ki je šla iz cerkve. Ritel je za njo. Nato jo je spremljal proti savodu. Spotoma se je vdal misli, ki se je nenadoma rodila v njegovi glavi, in je prosil Alojzijo, naj postane njegova žena. Ko je dekle odkimalo, je dejal: »Ne zaslužim rnnogo, toda če bi za vas moral deiati, bi vse storil.« Skoraj iste besede je govoril pred dvanajstimi leti Nini. Ko se je spomnil na to, je sramežljivo povesil oči. »Štefan, pustiva to,« je resno dejala Alojzija. »Vem, da bi bila zadovoljna ob vaši strani, toda mislim, da se ne bom možila. V zavodu vršim tako deio, ki ga kdo drugi ne bi mogel tako opraviti. Razer. tega pa sem se tako privadila življenju v zavodu, da ga skoraj ne bi rnogla pogrešati. Najraje bi postala redovnica, toda sestra Bsnigna ne pusti. Pravi, da scm ji v večjo korist, če ostanem v svetu.« »Alojzija...« »Kar se vas tiče,« ga je prekinila, »vem, da vam srce ne bo počilo od žalosti, če ne bom vaša žena.« »Alojzija, vi se mi posmehujete!« »O, ne!« »Glejte, jaz vas spoštujem in bi si prizadeval, da bi bil dober mož!« »Toda to zame ni dovolj. Nočern biti žena takega človeka, ki drugo ljubi.« Štefan je ostrmel. »Alojzija,« je zajecljal, »ali mislite, da še vedno ljubim Nino?« »So ljudje, ki so zaljubljeni, ne da bi sami vedeli. Prepričana sem, da ste tudi vi med tistimi.« »Potem pa naj bo, kakor želite!« je žalostno odvrnil Štefan. Nekaj časa sta molčala. Potem se je oglasil spet Stefan: »Jutri bo nedelja. Ali ne bi šla popoldne kam na sprehod?« »Lahko, če hočete.« Nato sta se poslovila. Naslednji dan je bil zelo lep. Steian je po popoldanskem blagoslovu v cerkvi vse uredil, nato je hitel v zavod po Alojzijo. Pred zavodom je stal lep, nov avto. Ko je Štefan pri vhodu pozvonil, je na drugi strani vrat zaslišal vesele glasove: enega moškega in več ženskih. Ee preden so se vrata odprla, je v moškem glasu spoznal glas gospoda župnika Burkeja. Vrata so se mcdtem odprla in Štefan jc v lopi zaglsdal gospoda župnika, katerega so obkrožaie ssstra Bcnigna, Alojziia, gospa Dugan in nekaj drugih žensk. »Stefan!« je vesslo vzkliknil duhovnik, ko ga js zagleda!. »Baš sem hotel iti po vas.« Štefan je ves srečen stiskal župnikovo desnic? »Pripeljal sem se po vas, da bi vas peljal na spr<, hod. Rad bi se pobahal z avtom, lii mi ga je kupi] gospod škof.« Štefan je pogledal Alojzijo. »O, zdi se mi, da imata skupsn načrt!« se je ljubeznivo smejal duhovnik. »Nič ne de. Tudi gospodična lahko prisede. In tudi vi s. Benigna. Malo svežega zraka vam ne bo škodilo.« S. Benigna je nekaj časa razmišljala. Nato js odvrnila: »Naj bo! Redko se nudi tako ugodna prilika, kajne Alojzija?« Ko je Alojzija cdšla po odeje, se je na ogiu oglasil drhteč, a vendar oster glas. Štefan je takoj spoznal, da ta glas ne spada k hiši, vendar pa se mu je zdelo, da ga pozna. Kmalu js zagledal lastnico tega glasu, staro ženico nizke postave. »Popolnoma njemu podobno.« je godlo ženšče. »Ni dovolj, da bi sebe pobil do smrti pri kakem telegrafskem drogu, marvcč s seboj hoče peljati kar celo kopico ljudi. Iz tega, da je on vsak hip pripravljen za polet v nebo, še ne s)edi. da si tudi drugi tako žaliio proč s to !e^^ ¦ '' rDalje sledi)