DR. EMILIJAH CEVC
NAGROBNIK VITEZA VILJEMA GOTHOLDA RASPA V STARI LOKI
Nekateri umetnostni spomeniki bodisi zaradi svoje kvalitete bodisi zaradi
posebne slogovne ali zgodovinske pričevalnosti znova in znova vabijo k nadrobnejšemu
raziskovanju. Med take spada tudi nagrobnik viteza Viljema
Gotholda Raspa, ki je danes vzidan v starološkem gradu. Uvrstiti ga moramo
namreč prav v kvalitetni vrh renesančne plastike na Slovenskem, saj tekmujejo
z njim po kakovosti le renesančni nagrobniki in kamnitni oltar sv. Andreja
v Gornjem gradu. Na Loškem se s kamnitnimi reliefi Mojstra Filipove plošče
(Jakoba Schnitzerja iz Loke?),' z reliefom Križanja iz leta 1550 na nunskem
samostanu- in s starološkim nagrobnikom Jurija Feichtingerja-' druži v ugledno
skupino osrednjeslovenskega kiparstva v kamnu v 16. stoletju.
Pri dosedanjem opisovanju, vrednotenju ter časovnem opredeljevanju
Raspovega nagrobnika so vsi dosedanji pisci z menoj vred napravili nekaj
napak, za katere pa je najprej »kriv« spomenik sam, ki ga spremlja vrsta
ugank; zgodovina se je z njim še tako poigrala, da mu je nadela zapeljivo,
a nepristno letnico. A preden se lotimo vnovične analize tega nagrobnika, se
najprej na kratko in kolikor je za naš namen potrebno, pomudimo pri zgodovinski
podobi viteza Raspa.
Viljem Gothold Rasp je bil precej pomembna osebnost tako na nekdanjem
loškem ozemlju kot na Kranjskem. Izhajal je iz plemiške družine, ki jo lahko
zasledujemo do 13. stoletja nazaj, na Kranjsko pa se je njen prvi zastopnik
priselil šele v 16. stoletju. To je bil Pavel Rasp, rojen 1462, sin Jurija Raspa,
ki je umrl 1491 v Passauu. Pavla je na Kranjsko poklical najbrž cesar Maksimilijan
I. leta 1501 in ga postavil za deželnega oskrbnika, leta 1512 pa je
dobil deželanstvo. Oženil se je z Uršulo Gallenberško in se nato z družino
naselil v gradu Dol. Leta 1510 je prejel od Maksimilijana I. delež pri idrijskem
rudniku živega srebra. Leta 1508 je postal tudi oskrbnik loškega gospostva,
kar je ostal do smrti 1524. Kot tak je doživel tudi kmečki upor leta 1515,
umetnostna zgodovina pa ga pozna kot prizadevnega podpornika zidave novega
prezbiterija loškega Sv. Jakoba in kot sopodpisnika pogodbe za zidavo crngrobskega
prezbiterija leta 1520 s stavbarjem Jurkom iz Loke.
Viljem Gothold je bil Pavlov drugi sin. Starejši sin Seifrid je podedoval
po očetu Dol in Sostro, Viljem pa se je ustalil na Loškem; oba sinova sta
prejela tudi delež idrijskega rudnika, kjer je bil Viljem v letih 1535—1540
celo upravitelj. Sklepal je tudi pogodbe za prodajo živega srebra in cinobra,
tako npr. leta 1536 z augsburškim trgovcem Hansom Paumgartnerjem, v Idrijo
pa je s svojih loških posestev prodajal pšenico, prekajeno meso in mast. Leta
1531 se je oženil z Nežo, hčerko loškega kaščarja in oskrbnika Baltasarja
55
Siegersdorferja, ki pa je umrl že dve leti poprej (1529). Leta 1532 je Viljem
od svaka Andreja Lambergerja s Crnelega kupil starološki grad ter po njem
prevzel ime »zu Altenlack«; s tem je postal začetnik starološke veje Raspov.
Posest si je pomnožil še z drugimi nakupi, zamenjavami in fevdi, ki jih je
prejel tudi od freisinške gospoščine. Vsekakor je bil ugleden loški fevdalec
in spreten gospodarstvenik — k vprašanju, če je bil poleg vsega tudi loški
oskrbnik, pa se bomo še povrnili. Umrl je leta 1562.''
O njegovi pomembnosti nam gx>vori tudi nagrobnik, ki so ga iz loške cerkve
sv. Jakoba prenesli v starološki grad in ga vzidali pod arkade notranjega dvorišča
levo od glavnega vhoda; danes je v zaprtem prostoru, ki je na tem
mestu nastal po zazidavi arkadnih lokov in ga porabljajo za mrtvašnico doma
slepih. Nagrobnik je izklesan menda iz rumenkastosivega kompaktnega peščenjaka,
a je tako nesrečno prebeljen, da kamen komaj tu in tam zaslutimo
izpod beleža; ta zakriva tudi tanjčine kiparske modelacije, predvsem pa vse
popravke in dodatke na reliefu ter zabrisuje črke na okviru, kar otežuje
branje napisa. Ker je rob kamna skrit v stenskem ometu, njegove velikosti ne
moremo izmeriti do pike; njegova približna višina je 200 cm, širina 95 cm,
globina reliefa do temeljne ploskve ozadja pa znaša okoli 9 cm. Po merah je
torej nagrobnik kar monumentalen in figura rajnika je enaka naravni velikosti.
Pravokotni okvir, ki obdaja ploščo, je širok 19—20 cm. Sestavljajo ga zunanji
letvasti rob, od katerega se poševno vzpne navznoter širši pas z napisom;
ta pas preide (spet navznoter) v žlebič, po katerem poteka ob spodnji in
ob navpičnih stranicah biserni niz, sestavljen iz vrste štirih kroglic (biserov),
m.ed katere se vrivajo diamantni oktoedri. Nato se okvir vnovič poglobi: spodaj
z ravno poševnino, ob daljših stranicah z lahno usločenim žlebom, ki ga spremlja
še zaokrožen paličast obrobek. V začetku zgornje četrtine se notranji del
okvira simetrično izteče v dva krepka kapitela, ki sta sestavljena spodaj iz
večje polkrogle, iz venca manjših polkrogel nad njo in na vrhu iz trakasto
nabrazdane čase, ki ima zgtiraj prstanast žlebičast profil. Iz kapitelov rasto
kakor iz vaz šopi dolgih, jezikastih listov z granatnimi jabolki, proti vrhu pa
se ta ornamentika plamenasto razživi ter se razširi proti sredini, kjer se sreča
s snopom na sredi (s prstanom in bisernim pasom) povezanih jezikastih listov,
ki se iztezajo v levo in v desno, tako da skupaj z listovjem nad kapiteli sestavljajo
ločni motiv kot zaključek notranjega dela okvira in kot poudarek
okoli vitezove glave in ramen.
V ta okvir je frontalno postavljena močno plastično izstopajoča figura viteza.
Mogočen in resen stoji pred gledalcem, od glave do peta obdan z železnim
oklepom. Telo je negibno v svoji osrednji osi, le desna noga je lahno
pomaknjena naprej in vstran, tako da bi morala teža telesa počivati v resnici
na levi nogi, ki pa je skrita za velikim grbom. V loku zapognjena levica počiva
na križastem držaju dolgega meča, okoli katerega je ovit ozek trak.
Z desnico dviga vitez ob desni rami bojno kladivo, katerega ročaj poteka
vzporedno s smerjo meča in ima na koncu zapestno pentljo. Vitezov oklep
je pravi »kiiriss«. popolni konjeniški oklep. Šlem s ščitastim obraznim izrezom
in s celim obradkom ima vizir dvignjen, da vidimo plemičev markantni, še
dokaj mladostni obraz brez brk in brade, ki vzbuja kar portreten vtis; oči so
odprte in ustnice lahno razprte, kakor bi imeli pred seboj živega in ne že
umrlega moža; gube ob ustih in nad nosnim korenom so poudarjene. Vrat in
del ramen prekriva členast ovratnik, ramena varujeta naramnika z močnima
56
Nagrobnik viteza
Viljema Gotholda Raspa v
Stari Loki
odbojnima robovoma; vzdolžni dekorativni robovi potekajo z naramnikov na
člene nadlahtnika do komolcev. Prsni del oklepa krasi grebenasto žarkovje,
ki se steka proti pasu, izpod katerega se spušča bočni del oklepa, prav tako
razčlenjen z navpičnimi dekorativnimi grebeni. Tudi stegnenski oklep (»Diechling
«) poživljajo radialni, od kolen navzgor se razširjajoči grebeni; kolenski
del je oblikovan v obliki razporkov; golenski oklep prehaja v spredaj razširjena
stopala s krožno nakazanimi prsti. Roke tiče v železnih rokavicah. Od vratu
pada vitezu na prsi še debela verižica. Ohranjen je tudi verižni sramni
mošnjič, ki so ga sicer v poznejših časih na starih nagrobnikih (»zaradi spodobnosti
«) radi odklesali.
Pred vitezovimi nogami, malo iz sredine na našo desno (heraldično gledano
na levo) pomaknjen stoji srčast ščit z Raspovim grbom: z dvema v komolcu
zalomljenima, simetrično postavljenima rokama, katerih navzven odprti dlani
tičita v železnih rokavicah. Sicer pa nima grb niti šlema niti okrasja na vrhu.
Na (heraldični) levi strani je ob vitezovem levem boku poševno nameščen
manjši tarčast ščit z gallenberškim grbom (Viljemove matere Uršule Gallenberg);
čez njegov vrhnji rob se preveša zavih traku, ki poteka nato za ščitom
in se spodaj spentlja izpod njegovega roba. Vzporedno je na vitezovi desni
drug, po obliki enak, a prazen ščiteč, v katerem bi pričakovali grb Viljemove
žene Neže Siegersdorferjeve. Izza ščitka se spet spušča v valovitih zalomih
daljši trak, ki sega do spodnjega roba nagrobnika. Heraldično je razvrstitev
grbov popolnoma pravilna; glavni, družinski grb Raspov je največji in v sredi,
»priženjena« grba sta pomaknjena v isto vrsto in nalahno nagnjena drug proti
drugemu, tako da sestavljata z velikim grbom trikot. Trakova sta bila morda
namenjena za grbovno devizo ali za ime grba, hkrati pa sta slikovita poživitev
kompozicije. Danes ni na njima sledu o kakih črkah — niti o vklesanih niti
o naslikanih. Prav tako je vprašanje, kaj se je zgodilo s praznim desnim ščitom:
je bil mar grbovni motiv na njem kdaj vklesan in nato uničen ali samo
naslikan — ali pa je bil ščit že od vsega začetka puščen prazen?
Glavni napis pa je vklesan z značilno gotsko minuskulo 16. stoletja na
zunanjo poševnino okvira. Začenja se na desni (naši levi) strani spodaj, poteka
nato po vsem robu in se konča na spodnji stranici okvira; črke so obrnjene
na notranjo stran, proti figuri. Takole beremo (črke v oklepajih so uničene,
vse številke do dvomljive in drugotne): Hier untrn vor Vnser Frau Altar
ligt begraben Der Edll Wilhelm / Gotthold Herr von Ralp der /' Zeyt Phleger
zw Lackh Der ge.ftorben iit 54 Jahr alt anno 1530 / t... r dem Got gen(adig
sei) /. — K napisu se bomo še povrnili.
Kari pl. Strahl v katalogu umetnin svoje galerije v Stari Loki' med popisi
predmetov umetne obrti in starin navaja tudi Raspov nagrobnik in pripominja,
da izvira iz župne cerkve v Skofji Loki, kjer je njegova hrbtna stran
nekoč rabila kot plošča v tlaku; ko so tlak zamenjali, se je plošča zlomila na
več kosov, od katerih so se nekateri (pač manjši) celo izgubili — tako npr.
kos z letnico vitezove smrti; kot dopolnilo vnesena letnica 1530 je napačna,
kajti Viljem Rasp je vendar umrl že v 15. stoletju.
Ta Strahlov podatek je zelo dragocen, ker nam sporoča provenienco spomenika
in stanje njegove ohranitve ter opozarja na napačno dodano letnico.
Žal pa nam ne pove, kdaj so nagrobnik dvignili s tal in ga prenesli v Staro
Loko. Seveda pa se je Strahl zmotil, ko je premaknil Viljemovo smrt v 15.
stoletje. V resnici je Viljem Rasp umrl leta 1562.
58
Tudi Fračišek Pokorn se je dotaknil Raspove družine in našega nagrobnika,*
pri tem pa je — prav po zaslugi napačno pripisane letnice! — napravil
iz enega kar dva Viljema Raspa. Ob prvem sporoča pravilne podatke, za
Viljema Gotholda pa piše, da je umrl 54 let star leta 1530 in da je bil pokopan,
kot pravi napis na plošči, v loški cerkvi sv. Jakoba, kjer so nagrobnik
našli v cerkvenem tlaku, ko so njegove plošče zamenjali.
Kakor pove napis, je bil Viljem Gothold Rasp pokopan »pred oltarjem
naše ljube Gospe« — po Pokornu pod poznejšo prižnico (ki je danes odstranjena).
Morda so nagrobnik odstranili ob barokizaciji cerkve ob koncu 17. stoletja
in ga, obrnjenega s hrbtno stranjo navzgor, porabili kot ploščo v cerkvenem
tlaku. To je bila vsekakor sreča, kajti tako je dočakal naš čas. Prav tako
ne vemo, kdaj so tlak v cerkvi zamenjali in spomenik prenesli v starološki
grad. Zelo verjetno se je to zgodilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod
prizadevnim župnikom B. Sokličem, ki je od leta 1855 dalje vsako leto napravil
v cerkvi kaj novega — ali pa že okoli leta 1855, ko so začeli cerkev
popravljati.' Prvi datum bi se tudi dobro skladal s časom, ko je Edvard pl.
Strahl že znašal svojo starološko umetnostno zbirko; prav verjetno je prav
Edvard Strahl poskrbel, da je Raspov nagrobnik prišel na varno v grad, ki je
bil svoje dni njegova lastnina. Odtod tudi spomin pri Edvardovem sinu Karlu
Strahlu, kakšen je nagrobnik v Staro Loko prišel.
Kdo si je izmislil letnico 1530, vdolbeno na obnovljeni kos nagrobnika
in kako je prišlo prav do te letnice? Po vsej verjetnosti vitez Edvard Strahl.
Se bolj nedoločno je leto Viljemove starosti — številka je tako nespretno
vgravirana v okvir, da jo bolj uganemo kot prebero, a tudi Pokorn jo je
bral kot 54. Kajpak je tudi ta številka fiktivna. Na novo je dodan — namesto
pomanjkljivega napisa — tudi križ na spodnjem robu okvira.
Razlaga je preprosta: vitez Rasp si je dal nagrobnik izklesati in postaviti
v cerkev še za življenja, kar ni bilo v srednjem veku nič nenavadnega. Ni se
pač zanašal na potomce, da mu bodo oskrbeli nagrobnik, kakršnega bi bil po
svoji misli in želji zaslužil. Seveda pa sta morali mesti za leto starosti in za
letnico smrti ostati prazni, kar na ustreznih mestih med napisom res lahko
opazimo. Po Viljemovi smrti pa se ni nihče potrudil, da bi bil poklical kamnoseka,
ki bi manjkajoči številki doklesal. Sin in starološki dedič Viljemovega
posestva, Baltazar Rasp, se za nagrobnik ni zmenil —• napis je pustil nedodelan.*
S tem pa ugank še ni konec. Napis na nagrobniku omenja, da je bil Viljem
Gothold »derzeyt Phleger zw Lack« — torej oskrbnik loškega gospostva.
V kritičnem seznamu loških oskrbnikov, ki ga je skrbno sestavil dr. Pavle
Blaznik' za leta od 1248 do 1803, pa Viljemovega imena nikjer ne najdemo,
ker za njegovo oskrbništvo še ni najti arhivske opore. Si je mar Viljem ta
naslov prilastil po krivici — ali si ga je morda želel in nanj upal vsaj v
prihodnje? »Derzeyt« — »ta čas«, je zapisano. Pač — v Blaznikovem seznamu
je prav majhna vrzel: med letom 1533 in 1534! Za čas nekaj mesecev ali največ
enega leta je oskrbniško mesto še prazno (med službovanjem Krištofa
Gallenbergerja 1529—1533 in Antona Thurna 1534—1551). — Je morda v teh
mesecih opravljal oskrbniško funkcijo Viljem Rasp? Je morda v tem času
nastal tudi njegov nagrobnik? Dokler nam o tem ne bo spregovoril še kakšen
drug zgodovinski vir, bo prvo vprašanje ostalo brez določnega odgovora.
Na drugo vprašanje pa nam vsaj približno odgovarja stilni značaj spomenika.
59
Po umetnostni, stilni in tipološki strani sva se Raspovega nagrobnika mimogrede
dotaknila podpisani'" in dr. Sergej Vrišer,'' pri tem pa oba prezrla
Strahlovo korekturo letnice in datirala spomenik s fiktivno letnico 1530. Stilnih
pomislekov za ta datum nisva imela in jih tudi danes nimava. Vrišer
je lopozoril na konstantni motiv vitezove figure in stoje, ki pa je s poigravajoče
desno nogo že zrahljana, in da tudi dekorativni elementi že dokazujejo, da
spomenik ni več gotski. — Tudi jaz sem poudaril renesančni značaj rastlinske
ornamentike in mehko modelacijo viteške figure v oklepu, ki me je spominjala
na podobno občutene in prav tako že (severno) renesančno nadahnjene
figure na sklepnikih v prezbiteriju loškega sv. Jakoba ter cerkve sv. Katarine
v Srednji vasi pri Šenčurju; prvi so nastali okoli leta 1524, drugi pa 1530 ali
1534; izklesal jih je le po monogramu znani mojster H. R. Sklepal sem celo,
da bi bil lahko mojster H. R. tudi avtor Raspovega nagrobnika, saj je deloval
na Loškem tudi okoli leta 1530, ko je izklesal Marijin sklepnik za crngrobski
prezbiterij. Danes te misli več ne zagovarjam, dasi časovnostilne podobnosti
veljajo.
Ali pa ima Raspov nagrobnik pri nas vsaj kakšne tipološke vzporednike?
Posebnih ikonografskih novosti si njegov kipar ni izmislil. Tip viteškega
nagrobnika te vrste sega s svojimi elementi še v srednji vek in želi z oklepom
in orožjem poudariti rajnikov bojeviti viteški značaj in oblastno moč, z grbi
pa dokazati plemiške pravice. Toda medtem ko so figure na starejših nagrobnikih
največkrat negibne in dokaj neosebne — še obrazi so včasih zakriti z
vizirjem —• sta jih poznogotski in za njim renesančni čas poskušala razgibati
in »poživiti« s kontrapostno stojo, s prenosi teže na eno nogo, z rahljanjem
simetričnosti. Tudi naš kipar je pomaknil vitezu desno nogo malo naprej čez
spodnji rob okvira, s čimer bi morala teža telesa počivati pravzaprav na levi
nogi, a tega težnostnega premika ne občutimo. Telo je od kolen navzgor še
vedno trdo zravnano in vitezovi rami sta v isti višini. Tudi simetričnost z različno
držo rok ni kaj prida oslabljena, saj se ji podrejajo vsi drugi elementi
do grbov in konzol. Pač pa togo kompozicijsko vertikalo malce blažijo poševno
postavljena meč in bojno kladivo ter poševni vzporednici vitezovih podlahti.
Nekoliko živega nadiha vnaša tudi plemičev obraz, ki je zelo verjetno kar
portretno zajet, kar ustreza času, ki je zorel v vedno močnejši individualizem.
Razen tega je upodobljen Rasp kot živ in ne kot mrtev mož; pod glavo ni
blazine in usta ter oči so razprte.
Podobno, a bolj živahno, je rešil spomeniško nalogo kipar Osbalt Kitell,
avtor nagrobnikov Ivana Kazianerja (umrlega 1539) v Gornjem gradu in plemiča
Viljema Villandersa (umrlega 1547) v frančiškanski cerkvi v Novem
mestu.'- Villanders ima v desnici celo bojno kladivo, s čimer se Raspu še
bolj približuje. Vendar je v primerjavi s tema nagrobnikoma Raspov monumentalneje
občuten, ker se ne izgublja v kopičenju detajlov, kakršni so npr.
pri Kazianerju perjanica, brokatno ozadje, gube zastave, okraski na meču,
lobanja, peščena ura itd. Po obliki grbov in gotski minuskuli v napisu se
Raspov nagrobnik spogleduje še z gotiko iz konca 15. stoletja, zato pa je že v
renesančnem občutju pogojen (iz Italije izposojeni) biserni ornament in nekdanjo
gotsko dekoracijo vrha reliefa je zamenjal severnjaško preoblikovan
motiv listne girlande, le da se je tu spremenila v bohotno razrast listov
in granatnih jabolk. Prava renesančna girlanda se je v našem kiparstvu prvič
pokazala okoli leta 1516 na nagrobniku sestra Neuburgerjevih na zunanjščini
60
opatijske cerkve v Celju" in reči smemo, da je ta likovno čistejša od fantastičnega
nemira rastlinskega okrasja na loškem nagrobniku. Tudi prehod iz
renesančnega bisernika in okvirnega žleba v testeno modelirana kapitela je
v Loki neprepričljivo izpeljan, kar kaže na neko mero oblikovne zadrege v
kiparjevem motivnem svetu. Gotsko občutje se še ni docela umaknilo renesančnim
pravilom. Poznogntska dediščina so tudi trakovi ob grbih.
Po tipu in impostaciji vitezove figure bi Raspovemu nagrobniku našli
precej vzporednih del na tujem in tudi doma.''' Med domačimi spomeniki bi
smeli v prvi vrsti omeniti spet Kazianerjevega v Gornjem gradu in Villandersovega
v Novem mestu, ki pa kažeta očitne elemente »sloga vzporednih gub«
in loškemu nagrobniku pač nista bila neposredni vzor, razen tega pa zlasti
prvi, kljub nesporno renesančnim rekvizitom in klasični latinici napisa, s svojo
vitko eleganco prav tako ne more prikriti poznogotskih izhodišč. Vsaj pogojno
bi smeli približati Raspovemu tudi nagrobnik nekega uda družine Kazianer,
ki pa mu, na žalost, ne vemo provenience; svoj čas je prišel v ljubljanski
Narodni muzej, zdaj pa je razstavljen na Blejskem gradu. Relief je tako izlizan,
da ne moremo prebrati niti napisa na preprostem pravokotnem okviru,
niti obnoviti vseh nadrobnosti modelacije. Pod renesančno občutenim potlačenim
lokom — kote med njim in zunanjim robom izpolnjujejo trikotne rozete
— stoji lahno razkoračen vitez v oklepu z dvignjenim vizirjem; ob levem
boku ima meč, v desnici drži zastavo, pred nogami pa je grb, ki ga razberemo
kot Kazianerjevega. Po kvaliteti ta nagrobnik zelo zaostaja za Raspovim, dasi
je z njim precej sočasen. Kakšne delavniške povezave med njima pa prav
tako ne moremo ugotoviti.
Po obliki oklepa bi lahko Raspov nagrobnik datirali v drugo četrtino 16.
stoletja, vendar raje pred leto 1540 kot po njem. Po stilni strani pa bi ga smeli
uvrstiti v dvajseta ali trideseta leta. Glede na to, da se v napisu še ne omenja
Stara Loka (Altenlack) in da je bil spomenik namenjen za škofjeloško in ne
za starološko cerkev, bi morda smeli sklepati, da je nastal še pred letom
1532, ko je Viljem priposestvoval starološki grad, po omembi Viljemovega
loškega oskrbništva pa bi morda smeli pomisliti res na leto 1533 ali 1534.
Manj verjetno se mi zdi, da bi si bil dal izklesati Viljem nagrobnik še pred
letom 1531, to je pred poroko z Nežo Siegersdorferjevo, in da zato na reliefu
še ni njenega grba. Na splošno bi veljalo, da je nagrobnik res nastal v zgodnjih
tridesetih letih 16. stoletja in da na novo dodana letnica precej ustreza
temu času, nikakor pa ne letu vitezove smrti.
O p o m b e
1. E. Cevc, Mojster Filipove plošče in problem Jakoba Schnitzerja iz Loke, LR
XII/1965, 30—38. — 2. Isti, Rezbar Hans iz Loke in relief Križanja na nunskem
samostanu, LR XIII/1966, 67—7L — 3. Isti, Feichtingerjev nagrobnik v Stari Loki,
LR IX/1962, 105—110. — 4. Najpreglednejšo in kolikor mogoče kritično genealogijo
družine Rasp je sestavil M. Miklavčič pod geslom »Rasp« v SBL III, 29—33. — Prim.
tudi: P. Blaznih, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, passim, zlasti
str. 167; M. Verhič, Gospodarski stiki Loke z Idrijo v 16. in 17. stoletju, LR X/1963,
97; F. Pokom, Loka, DiS VII/1894, 534—535. — 5. Objavil J. Polec, Katalog Strahlove
galerije slik, ZUZ X/1930, 113. — 6. Fr. Pokom, o. c, 535. — 7. Ibid. 659. — Prim.
tudi: Zgodnja Danica 1855, 76; Novice 1855, 371. — 8. Podoben primer imamo tudi
na Schwartzovem nagrobniku v Stari Loki (župna cerkei'); "VVolbenk Schwarz si
je dal nagrobnik izklesati še, ko je bil živ, prostor za letnico smrti je ostal prazen
61
— pozneje pa ni napisa nihče izpopolnil (E. Cevc, Mojster Filipove plošče .. ., o. c,
33 sq.). — 9. P. Blaznih, o. c, 451—453. — 10. E. Cevc, Kipar HR, LR III/1956, 171—172.
—• 11. S. Vrišer, Renesančni viteški nagrobniki v Sloveniji, ZUZ nv., VII/1965, 198. —
12. E. Cevc, Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1970, 246 sq in 249 sq,
si. 178 in 180; isti. Štirje renesančni nagrobniki v Novem mestu, gl. Novo mesto
1365—1965, Maribor—Novo mesto 1969, 182 sq. — 13. E. Cevc, Poznogotska plastik
a . . . , o. C. 234 sq, si. 174. — 14. Prim. npr. Kunsthistorischer Atlas der K. K.
Central-Commission zur Erforschung u. Erhaltung der kunst- u. historischen Denkmale,
X. Abteilung, Sammlung von Abbildungen mittelalterlicher Grabdenkmale...
(uredil Kari Lind), Wien 1892. Tipološko sorodni nagrobniki: Sebastiana Kirchpergerja
(+ 1511) v samostanski cerkvi v •Wilheringu (Tab. LIV, si. 1), Wolfganga von
Elreching (+ 1521) v Minningu (Tab. LXIV, si. 3), WiIboldta von Pirching (+ 1536)
v Efferdingu (Tab. LXIV, si. 4), grofa Sigmunda Hardegga (+ 1502) v Greinu (Tab.
LXIX, si. 6.) itd.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DER GRABSTEIN DES RITTERS WILHELM GOTHOLD RASP
IN STARA LOKA
Der Grabstein des Ritters Wilhelm Gothold Rasp im Schlosse von Stara Loka
gehort zu den schonsten Denkmalern der (Nord-)Renaissance in Slowenien, doch
sind vvir noch nicht imstande, ihn einer bestimmten Bildhauerwerkstatte zuzuweisen.
Typologisch verwandt sind die Grabsteine Hans Kazianers (t 1539) in Gornji
grad und Wilhelm Villanders (1547) in Novo mesto (Franziskanerkirche) — beide
aus der Werkstatt des Bildhauers Osbald Knittel — und eines Ritters Kazianer,
der aber stark abgeniitzt ist und sekundar in das Burgmuseum in Bled iibertragen
•wurde. Der Grabstein Rasps befand sich urspriinglich in der St. Jakobskirche in
Škof j a Loka, doch •wurde er in den sechziger Jahren des 19. Jh. in Eduard Strahls
Kunstsammlung im' Schlosse von Stara Loka iibertragen. Rasp, der 1562 starb, lieB
seinen Grabstein noch seit seines Lebens aufstellen, vermutlich in den friihen
dreiBiger Jahren des 16. Jh., deshalb blieb der Raum fiir das Sterbedatum leer.
Bei der Ubertragung meiBelte man die fiktive Jahreszahl 1530 ein, die so ziemlich
der Zeit der Entstehung des Grabsteins entspricht, keineswegs aber dem Todesjahr
Rasps.
W. G. Rasp war eine angesehene Personlichkeit unter den Feudalherren des
16. Jh., Teilhaber des Quecksilberbergwerks in Idrija und von 1535—1540 auch
Verwalter des Bergwerks. Er vermahlte sich 1531 mit Agnes, der Tochter des
Getreidespeicherverwalters Balthasar Siegersdorfer in Škof j a Loka, erwarb im Jahre
1532 kauflich das SchloB von Stara Loka und wurde so der Begrijnder des genealogischen
Stara Loka-Zweiges der Familie Rasp. Die Grabinschrift nennt ihn zwar
auch »Phleger zu Lack«, was aber archivmaBig nicht bezeugt ist; die einzige fiir
seine eventuelle Pflegerschaft in Skofja Loka mogliche Zeit ware in einige Monate
zwischen den Jahren 1533 und 1534 zu setzen.
62