Brane Mozetič
Balada
i.
to noč sem sanjal, da nekdo me ljubi, živo, votel prostor poleg, štiri stene, v belem, mir kaplje vode iz pipe, oči bolščijo obup je težji, tlači in koliko ptic v parku Batignolles šepajoče race, otročaji za ogrado sonce toplo, ko na stolu zreš v besede, črke, trdnost iščeš iz katerih let gotovost, jasnost ali ko v temi ob cesti medle sence se prestopajo, hitijo za grmovje tu in tam zabliska ogenj, kakor znak, vprašanje -večnost traja, le čigava, reka neprostosti, iger, skrivanj? globoka soteska, kamen qeden v vodi, znamenja nesrečnih smrti, nebo se komaj vidi, izgubljeno a v globeli vse od golih divjih bitij, grizejo rastline korenine žvečijo, z zobmi se drug ob drugem drgnejo, šumijo kakor listje, porjavelo, skoraj suho že jesen ljudi -
stopim k oknu, zunaj strašen vrvež kakor da življenje teče, usta govorij®, roke otipavajo, spustijo zdi se, da je vse resnično glavo vstran, v umivalnik bruhnem rdeče rjavo sluz, solzim se
kak okus ti svet da v usta
posvečeni kruh, in kri
strast se slednjič spreobrne v meč
v zarezo, v peto
tišina, ko si v stiku z ničem
praznim, toplim.
2.
gozd, drevesa po deževju, cesta žarometi osvetljujejo postave sklonjene, klečeče, kje v objemu noge izpod grma, črno notranjost avtomobilov, skrivne steze, šminko gole roke, drobno deklico z uhani čevelj nad ogorkom in belino robca, prsi, usta, bradavice dlačice med stegni, dolge prste nazaj spodvite ude, usnje v pasu -listje, samo listje, nočne ptice kriki, tam bežeči zajec, v mlaki migotanje lune, plazenje nevidnega sveta kakšna ženska na bulvarju temnih udov, v tesnih oblačilih glas ji je globok, kretnje žive na vogalu zgrabi me za roko, smeh in vodi po telesu me kot v pekel prek belih zob polzim z jezikom vonje vpijam, s prsti čutim močno izboklino med nogami, trdo kaj mi je to bitje, ki spreminja v noči stokrat se iz videza v resnico neoprijemljivo, spet navidezno, nejasno? ti me zasleduješ, neopazno, vztrajno v vsaki koži te najdevam, v vsaki pori, zdaj v laseh in v pegah v joku, v drgetanju trupa lebdiš nad gozdom, nad glavami žensk in moških, kot meglica plaziš se po Seni, vabiš, kličeš da je strah, drhtenje v prsih življenje si in smrt prinašaš šepetanja senc, duhov, kaj si se
prikradla na vogal te bučne ceste
s čim si zapeljala moje noge?
gledam v bitje pred seboj, pozorno
raziskujem, kam si skrila čar
- ja, vsako kapljo tuša slišim
čutim njen pristanek, ko te čakam
na ležišču, da te vkleščim
zaobjamem s svojo kožo, ki je
žejna vonja, znoja, drgetanja
si videla ta smeh v očeh blondinca
dolgih las, bohotnih prsi
njen porog kot kosa, ki zareže v dlan
ko stiskam, s silo, da izžel
bi tvoj vabljivi trebuh
ali je ljubezen, ali traja, ali vsaj
manj muči me, spodjeda, kaj se da ubežati
ti drugam, čez morje, z vetrom, s smrtjo?
3.
spominjaj se, spominjaj črno in belo in rdeče ogromni valovi, ki odnašajo obalo vojaki na cesti, leteča steklenica proti tebi ko se razleti in bruhne plamen težki udarci ali če sediš za mizo in te pest znenada trešči, ah, ta moč mesa, uničujoča, ki gradi razpad nosi v posteljo te ali stiska vrat spominjaj nožev se, zaporov, plinskih celic, ne pozabi, da so škornji za drobljenje drobnih glavic, da pesti izbijajo zobe, krivijo ude, da v mišicah ljubečih, čvrstih, vre, se vzpenja kri da seme se izlije, kadar nož prereže grlo, spomni se na scanje v grob ustreljenih, kadar stopaš mimo tankov za vogalom, ko začutiš cev za hrbtom ko stisneš pest, zobe, ko stopiš na stranišče, ko se ljubiš v spletu mišic ko vzdihuješ, ne pozabi, da rožlja pod oknom, da pod tabo, v tebi vre -