875
FRANCE KLOPČIC, NERAVNO-DUŠNI DRŽAVLJAN
Klopčičeva knjiga Neravnodušni državljan prinaša izbrane spise s področja politike, ekonomije in kulture v dveh delih. Prvi obsega članke iz let med 1923 in 1930, drugi iz let med 1957 in 1973. Vmesno praznino 27 let avtor opravičuje v predgovoru: leta 1930 je France Klop-čič emigriral iz Jugoslavije v SZ in se vrnil domov leta 1956. V tem času avtor ni mogel spremljati predvsem političnega dogajanja v do-
France Klopčič, Neravnodušni državljan (razčlembe in misli, DZS Lj. 1974, opremila Nadja Furlan, str. 393).
876
M. Z.
movini, seznanil pa se je z razmerami v SZ. Med leti 1937 in 1945 ga je čistka stalinskih časov pognala v taborišče Uhta, od koder se je lahko vrnil v domovino šele po Stalinovi smrti in doseženi sodni in partijski rehabilitaciji in po sklenitvi konvencije med Jugoslavijo in SZ o vrnitvi vojnih ujetnikov Jugoslovanov v rodne kraje.
Temeljna Klopčičeva postavka, neke vrste modus vivendi, je spoznanje, da človek-državljan, ne more in ne sme biti ravnodušen do tega, kar se dogaja v družbi, katere član je on sam (na to opozarja že naslov Neravnodušni državljan). Klopčičev smotrni nazor, kakršen se kaže že v njegovih publicističnih začetkih in družbenopolitičnem delovanju, je marksističen. Avtorjeva spoznavanja sveta se že v letu 1923 srečujejo s temeljnimi problemi slovenskega delavskega gibanja, z njegovim razrednim bojem (Misli o rudarskem štrajku leta 1923). Moč buržuaznega razreda je, kot ugotavlja France Klopčič, v Sloveniji še prevelika, da bi si mogel proletariat priboriti boljše gospodarske razmere in prevladujočo družbeno vlogo. V ospredju avtorjevega publicističnega zanimanja druge polovice dvajsetih let so volitve leta 1925, na katerih je doživel delavsko-kmečki republikanski blok neuspeh v vsej Jugoslaviji (Vzroki neuspehu v volitvah), Trboveljska premo-gokopna družba (Trboveljska premo-gokopna družba in slovenska banka), razmerja med razredi in slabšanje položaja delavskega razreda (Nove pregru-pacije v delavskem razredu in naša taktika) in več krajših prispevkov, ki so bili prvotno objavljeni predvsem v Edinosti.
Drugi del knjige Neravnodušni državljan prinaša Klopčičeve sestavke, ki so bili prvotno objavljeni med leti 1957 in 1973. Avtor večinoma nadaljuje z aktivnim poseganjem v družbenopolitično, ekonomsko in kulturno življenje Slovenije in Jugoslavije, predvsem z razkrivanjem bistva stalinizma
(Jugoslovanski komunizem in stalinizem) s posameznimi spominskimi sestavki (Ob štiridesetletnici brestlitovske-ga miru, Spomini na ustavni kongres KP v Sloveniji leta 1920, Spomin na 1. junij 1924 v Trbovljah, G. V. Čiče-rin, ustvarjalec sovjetske diplomacije, Dosežki Sovjetske zveze, Vprašanja stališča), Opaznejša sestavina drugega dela Neravno dušne ga državljana je Klopči-čevo sodelovanje v kulturnih problemih slovenskega naroda (K izjavi Hanzeja Kacianke o koroških Slovencih, Lovro Kuhar in dvajseta leta, Iz kamna kruh, O sovjetski književnosti, Pavel Golia v Rusiji med revolucijo 1917 do 1918, O površnem obravnavanju problemov okoli  Maškarade).
Klopčičevi diskusijski prispevki kažejo avtorjevo jasno in dosledno zavzemanje stališč predvsem v jugoslovanskem političnem življenju (Za zgodovinskost, za resnost v boju zoper stalinizem, O internacionalnem in nacionalnem, O federaciji). Ob nekaj obsežnejših recenzijah (Ob branju spominov Mihe Marinka, Temeljita in pogumna presoja) končuje knjigo Neravnodušni državljan prikaz Leninovega pomena za Slovence in s tem potrjuje Klopčičevo marksistično usmerjenost, ki ji je ostal zvest od prvih zavestnejših spoznavanj sveta in prvih aktivnih publicističnih poseganj v probleme slovenskega prole-tariata, prek obsežnega obdobja emigracije do povojne Jugoslavije (Lenin in Slovenci, Leninovo stališče do frakcij v partiji, Lenin in mali narodi, Popačeni Lenin in samoupravljanje).
Klopčičeva prizadevanja, kakršna se nam razkrivajo v vsem povojnem obdobju, uresničujejo že spoznano osnovno življenjsko načelo o nujnosti posameznikovega aktivnega sodelovanja v družbenem, političnem, kulturnem in gospodarskem življenju, zato bi ob posameznih sestavkih komaj lahko vzdržali pregled celote v tistih dimenzijah, ki se kažejo v kontekstu. Oblika ponatisov   ohranja    veliko    dokumentarno
877                                                                          France Klopčič, Neravnodušni državljan
vrednost in omogoča diahron presek Klopčičeve publicistike in v dobršni meri tudi vpogled v avtorjev razvoj stališč in osebnostno rast. Vendar bi bila za bralca sedaj privlačnejša knjiga spominov, ki bi obsegala dobo ne samo avtorjevega aktivnega družbenega življenja med leti 1923 in 1973, marveč tudi leta emigracije. To pa bi bistveno obogatilo bralčevo predstavo o pomembnem družbenem in političnem delavcu Francetu Klopčiču.
M. Z.