JANEZ DOLENC 
SAMOTAR Z VANCOVCA 
(Etnosocioloska podoba) 
Bil sem student slavistike, ko sem zvedel, da v gori Vancovec (1085 m) blizu 
Martinj Vrha v Selski dolini zivi stari samotar, ki mu pravijo »Saroncov sostar«. 
Pozimi 1953 sem sklenil, da ga obiscem in bolje spoznam tega nenavadnega cloveka. 
Kupil sem vrecko kave in sladkorja, da ne bi prisel prazen na obisk. Ker je v hribih 
bilo se precej snega, sem se 24. februarja zjutraj podal s smucmi in fotoaparatom 
iz Cetene Ravni preko Zaprevala, Rovta in Martinj Vrha v Vancovec. No, tu so bila 
strma pobocja ze precej kopna in tako sem nekje v gori kmalu nasel majhno leseno 
hisico, ki bi jo lahko stel kar za prebivalisce palckov. Okrog hise so bile majhne 
njivice in na njih majhni klopotci, ki naj bi verjetno odganjali zivali. 
Vstopil sem v nekako vezico, odkoder so vodile stopnicke v gornje nadstropje. 
Ob malem tnalu so bila nacepljena drobna polenca. Potrkal sem se na naslednja 
vrata, a se ni nihce oglasil, zato sem kar vstopil. Tu se je v sobici ob gaspercku 
grel mozicek, ki je bil ves skustran in ocitno ze dolgo neobrit in neumit. No, zame 
je bil zaradi tega se bolj zanimiv. Predstavil sem se mu, mu izrocil skromno darilo 
in ga prosil, da bi mi kaj povedal o svojem zivljenju, predvsem o zivljenju v tej 
samoti. Najprej sva ugotovila, da sva celo v daljnem sorodstvu. Potem je samotar 
vrgel nekaj polen na ogenj in povedal svojo nemilo usodo: 
»Ime mi je France in sem ze v 86. letu zivljenja. Doma sem bil na kmetiji pri 
Saroncu v Martinj Vrhu. Do 16. leta sem pasel govedo v Vancovcu v druzbi 
Brsklanovega, Miznikarjevega in Smrekarjevega pastirja. Birtov pastir pa je pasel 
Saroncov Prance, samotar z Vancovca Foto J. Dolenc 
3 Loski razgledi 33 
Hisica samotarja z Vancovca 
Foto J. Dolenc 
samo ovce. Pasti smo zaceli majnika, nehali pa v oktobru. Opoldne smo gnali zivino 
domov; le jeseni, ko se je skrajsal dan, smo pasli ves dan. Cas smo si na pasi krajsali 
tako, da smo »svinjo bili« in »kozo krepelali«. Naredili smo si hodulje, jaz celo 
klaftro dolge. Na Saroncevi ravni smo naredili pastirsko bajtico, zapazeno in s 
klopco. Spomladi smo sekali grmovje in pripravili na vrhu Vancovca grmado za 
kres. Na kresni vecer smo skakali cez kres in streljali z moznarjem. Vancovec je 
bil tedaj se skupno zemljisce, zato so bajtarji in gostaci naredili na njem polno 
lazov, tako da je bilo grdo pasti. Sicer so okoli laza nabili kole in jih prepletli s 
sibami kot kaksen kos, a se je nasel kak bik, ki je z rogovi strgal ta kos in govedo 
je vdrlo v laz, kjer je raslo zito, krompir, fizol, ajda... Laze so nekateri gnojili s 
poziganjem hoste, nekateri so pa tja celo nosili gnoj. 
Moj oce je se pomnil medvede, ki so v lazih pozrli ajdo, radi so pa tudi tresli 
in jedli zrele hruske. Nastala je celo pesmica, ki smo jo peli pastirji: 
Lisica je lajala, 
volk je pa tulil, 
medved je lazarjem 
ajdo populil! 
Zoper volkove so kopali jame, dva metra globoke, jih pokrili s palicami in 
praprotjo ter dali kos mesa gor. Na ta nacin so ujeli precej volkov in dobili zanje 
nagrado. Se sedaj se pozna vdolbina tarn, kjer sedaj pravijo Volcja jama. 
Oce je se kopal in nabiral v Vancovcu zelezno rudo in jo nosil v Zeleznike 
prodat za plavz. V solo je poslal samo enega od mojih bratov k slovitemu ucitelju 
Levicniku v Zeleznikih, da se je naucil brati in pisati in je potem doma ucil se nas 
druge. Nekaj mojih bratov je slo v Ameriko, mene je pa oce poslal k Sobru na Zali 
Log, kjer sem se izucil za cevljarja pri Simnu Zupancu. 
Vojak sem bil le tri mesece pri »trenu« na Primorskem, potem so me odpustili. 
Slisal sem pa dosti zgodb, kako so se nekateri v starih casih izmikali vojascini. 
Lovcem na fante so rekli previzarji, posebno radi so lovili hlapce. Pri Bohincu 
je sluzil Miznikarjev Tine. Ko so prisli ponj, je zgrabil dve cimprovki (tesaski sekiri) 
in zaklical: »Le pridite sem, ce si upate!« Pobegnil je na Kal, kjer so imeli begunci 
skrivalisce. Ko je bil nekoliko stran nad Plesenicami, je celo predrzno zavriskal. 
34 
Moje zivljenje je bilo tako, da je bil joj in hoj! Za majhen denar sem sival cevlje 
po domovih. Ker obrti nisem prijavil, sem se moral skrivati pred zandarji. Ce bi 
me dobili, bi moral placati kazen ali pa se za en dan zapreti. Gostoval sem sest let 
v Mohoricevi bajti, bili smo v sorodu in Mohoricev Janez je bil moj birmanski boter. 
Znal je tudi zagovarjati in moji materi je zagovoril, ko jo je picil gad. 
Potem sem sam postavil bajto v Jami, a sem zaradi vlage v osmih letih moral 
sestkrat menjati pod. Ker drugje nisem mogel dobiti zemljisca, sem sel v Vancovec 
in si iz Birtovega ovcjaka uredil to hisico, kjer zivim ze 50 let dalec od ljudi. Najbliiji 
sosed mi je kmet Vancar globoko doli v grapi pod Vancovcem. Nekoc so pri tej hisi 
imeli velik cebelnjak s poslikanimi panjskimi koncnicami; spominjam se, da sta 
bila na eni naslikana Pegam in Lampar. 
Oce je imel hudo nesreco pri zivini - neko leto mu je poginilo 18 govedi in 3 
prasici, samo par volov mu je ostalo. Stara Lesarica, ki je zdravila zivino, je ukazala, 
naj kopljejo pod hlevskim pragom. Nasli so mehur z rumeno gosco in bili prepricani, 
da je bilo z a v d a n o. Zagovarjati je znal tudi Koblar z Osojnika. Ko je sentlenarski 
zupnik zvedel za to, mu pri spovedi ni hotel dati odveze. Ko pa je zupniku zbolela 
krava, ga je dal poklicati, naj kakorkoli pozdravi kravo. Zagovoril jo je in jo 
ozdravil, dobil pa je poleg placila se odvezo in dovoljenje, da zagovarja se naprej. 
Ocetu in materi sem obljubil, da se ne bom zenil. Rekla sta mi: »Ozenjen bos 
tezko zivel! Noben otrok se nama ni tako zameril, da bi mu privoscila ta stan!« 
Res, bratu doma na kmetiji se je slabo godilo; z zeno se nista razumela in zacel je 
piti. Veckrat mi je dejal: »To si srecen, ker se nisi ozenil!« 
Mohoriceva dekla Alenka me je velikokrat obiskala, ko sem gostoval v njihovi 
bajti. Rada bi bila vzela mene ali pa brata Matevza. Bila je res na eno oko slepa, 
a grozna punca. (V Martinj Vrhu »grozna« pomeni »zala«!) Tudi Skrobovo 
Lucijo bi bil lahko dobil. Se najbolj vsec mi je bila Kamnarjeva Liza, ki bi me kot 
mlada vdova tudi rada vzela. Porocila se je stara komaj 18 let, saj je se pasla v 
Vancovcu, ko so jo snubili. Trideset let stara je postala vdova z dvema otrokoma 
in lepo kmetijo. Bila je se vedno »grozna«, a bil sem ji bratranec in kmetija me ni 
veselila. 
Tako sem ostal samec in postal samotar tu na Vancovcu. Pozimi sem sival 
cevlje, poleti pa kuhal kope v Vancovcu in po vseh gozdovih okrog Martinj Vrha 
vse do zadnje svetovne vojne. Med vojno so me Nemci hoteli ustreliti, kljub starosti 
so me imeli za »bandita«. 
Ze moj oce je rad igral na citre in jih je tudi znal sam narediti. Zlasti ob kosnji 
je po vecerji rad zaigral koscem in grabljicam, ki so radi zaplesali kljub celodnev-
nemu delu. Tudi jaz sem se naucil na citre en »bolcar«, eno polko in en »stajeris«. 
Oce mi je podaril citre, a sem jih posodil nekomu, ki jih je v pijanosti stolkel. Naucil 
sem se pa tudi igrati na harmoniko tako, da sem gledal in poslusal druge godce. 
Ob nedeljah popoldne sem igral pri Skrobu in pri Posecniku, kjer je bilo vec mladih 
deklet, ki so rade plesale. Na pustni torek sem igral pri Mesicu in nabral v »gosli« 
tudi do 5 goldinarjev, se vec pa na ohcetih...« 
Tudi meni je zaigral na svojo staro harmoniko, nato sem fotografiral njega in 
njegov dom. Poslovil sem se, a nedolgo potem sem slisal, da je zbolel in se zatekel 
v svoj rojstni dom, kjer je preminil. 
35 
Zusammenfassung 
DER EINSIEDLER VOM VANCOVEC 
(Ethnosoziologisches Bildnis) 
Der Autor hat als Student den 86-jahrigen Saroncer-Franz in seinem Hauschen auf dem 
Berg Vancovec im Selca-Tal besucht und dessen Bericht iiber sein Lebensschicksal nieder-
geschrieben. Darin ist charakteristisch, daB er nicht heiraten wollte und mehr als ein halbes 
Jahrhundert sein Leben weit weg von der Dorfgemeinschaft in der Bergeinsamkeit verbrachte. 
Mit dieser Gemeinschaft kam er nur als Schuhflicker in der Winterzeit und als Kohler in der 
Sommerzeit in Beruhrung. 
36