KAJ NAS UČI PRATIKA?
5. Advent.
abica: Danes pa začnem z zastavico. Povejte, kateri advent je bil najdaljši? Le dobro pomislite, preden odgovorite.
Janko: Tisto leto, ko je sv. Janez Krstnik Ijudi pripravljal na Kristusov prihod. .Adven-tus" pomeni prihod (Oospodov).
Babica: Seveda ti je lahko znano, da pomeni beseda advent toliko kot prihod, ko hodš že v latin-ske šole; toda moje zastavice nisi prav rešil. Sv. Janez Krstnik ni oznanjeval Jezusovega prihoda na svet, marveč le njegov prvi nastop, da bo začel javno (očitno) med Ijudmi učiti in delovati.
Marica: Zdaj se mi je posvetilo. Najdaljši ad-vent je bil v stari zavezi. Saj so ljudje pričakovali vcč tisoč lel prihodnjega Odrešenika; od takrat, ko ga je Bog obljubil Adamu in Evi pa do prve svete polnočnice, ko je bil rojen naš božji Zveličar v bet-lehemskem hlevcu. Ves ta čas se sme imenovati pri-pravljanje na prihod Gospodov ali advent.
Babica: Prav si uganila mojo zastavico. Iz tega pa tudi lahko takoj spoznate, kakšen pomen ima zdaj kršČanski advent v cerkvenem letu.
Janko: Babica, zdaj-le je pa že meni šinila neka zastavica v glavo   Ali jo smem zastaviti ?
Babica: Seveda, saj veste, kako me veseli, če vidim, da ste pazljivi in znate sami kaj misliti. Kar povej.
Janko: Za nazaj je Marca vrio dobra uganila. Jaz bi pa rad vedel, kateri bo najdaljši advent v pri-h o d n o s ti?
Babica: Imaš precej prebrisano glavico, Janko, pa nas ne boš ujel ne. Najdaljši adtfent z oztrom na prihodnje čase — to ni tako težko uganiti — so vsa ona leta, kar j'h bo šc do sodnjega dne; zakaj do zadnjega dne bomo vsi pnčakovali Oospodovega prihoda k vesoljni sodbi.
Otroci, res nisem prič«kovala, da se bo naš da-našnji nauk tako lahkotno zasnoval in razvil. Imenovali
Si   50   rs
ste mi že dvojen advent ali prihod Gospodov; dosla-viti mi je še tretji — duhovni advent, ko pride Jezus pri sv. obhajilu v naše srce.
Vendar moram tukaj pomen adventa nekoliko zasukati. Beseda advent ne pomeni tolikanj prihoda samegja, marveč čas pripravljanja na prihod Oospodov. Zato je bila dolgo doba stare zaveze, ko so vsi boljši Ijudje hrepeneč pričakovali Odrešenika iz nebes, predpodoba našega adventa; naš advent pa bodi predpodoba za pripravo na Kristusov prihod k vesoljni sodbi. Torej nam preostaje le še vprašanje: kako naj se vredno pripravimo na prihod Gospodov. Pa to vam je pač še znano iz šolskega pouka. Ti janko, ki si prvi omenil sodnjega dne, boš vedel po-vedati, s čim nas sv. Cerkev posebej opominja v tem času, da bi resno mislili na sodbo.
Janko: Sv. Cerkev nas k temu posebno opo-minja s tem, ker prvo in zadnjo nedeljo v cerkvenem Jetu veli brati evangelij o poslednji sodbi.
Babica: Marica nam bo povedala, kako nas še sicer sv. Cerkev v adventu pripravlja na božične praznike.
Marica: S tem, da zapoveduje post v sredo in petek, tretji teden pa je kvaterni teden in tudi zadnji dan pred Božičem je postni dan. Prepovedano je tudi šumno razveseljevanje. Najlepše pa se pripravijo oni, ki vredno opravijo izpoved in sv. obhajilo.
Janko: Nekaj je pa izpustila, kar daje adventu še poseben sijaj. Zornic ni omenila. Zornice so nekaj izredno lepega in veličastnega. Zjutraj na vse zgodaj hite pobožni ljudje od vseh strani v cerkev; nekateri prihajajo prav oddaleč; mnogi si svetijo s plamenicami, <da ne zgrete gazi. \n kako je v cerkvi vse sveča-nostno: obilna razsvetljava, lepo petje, vidna pobožnost zbrane množice . . .
Babica: Teh besedi sem pa res vesela, kakor tne je v adventu veselilo, da sta tudi vidva rada vsta-jala in hitela k zornicam. Bistvo zornic je v tem, da se vsakdan v adventu slovesno opravlja sv. maša v čast Matere božje, in zde se mi kot nekakšno dopolnilo prelepemu Marijinemu prazniku brezmadež-
St    51    tS                         4*
nega SpoČetja. Saj so se vsi oni, ki so se v stari zavezi pripravljali na prihod Zveličarjev, pripravljali tudi na prihod njegove božje Matcre, ki se tako pri-merno imenuje Zjutranja zarja, Zgodnja danica. Po vsej pravici bi smeli adventne zornice imenovati   zimske   šmarnice!
Sv. Vincencij Fererl. Nedopovedljivo velika čast in sreča je za človeka, če je tako izvrsten, da ga je mogoče primerjati ange-lom. Glejte, sv. Vincencij Fereri je bil tak. Zato ga je slikar na pratiki naslikal kar kot angela.
Ta svetnik res zasluži to izredno čast, da se imenuje angel v človeški podobi. Najprej posebno zato, ker je bil ves čas angelsko čist in nedolžen. Že v otroški in mladeniški dobi mu je vzcvcla bela lilija svete čistosti in se tako utrdila, da je pozneje kljubovala tudi najhujšim vihar-jem. In ko se je nekoč začela lažnivo trositi govorica, češ, da je pri njem nekaj obledela ta rajska cvetka, se je sijajno tudi v javnosti izpričala njegova angelska nedolžnost, ko je bilo razkrinkano zlobno obrekovanje. Angelom podoben je bil sv. Vincencij tudi po svoji nenavadni bistroumnosti in plemenitosti serafsko gorečcga srca. To se je izkazalo že v šolah, po-sebno pa potlej v njegovem javnem delovanju.
V 18. letu je stopil v dominikanski red. Saj je bila pač bela dominikanska halja najprimernejše krilo za tako angelsko plemenitost. Če je bil že poprej angel, se je pa zdaj šele prav povzpel nad navadne Ijudi na perutih serafske pobožnosti in gorečnosti. V cerkveni zgodovini ni lahko dobiti moža, da bi bil toliko dosegel v izpovednici in po cerkvenih govorih, kot je dosegel sv. Vincencij Fereri. Njego-vim navdušenim besedam se ni mogel nihče ustavljati, ne jud, ne turk, ne še tako zakrknjen grešnik. Prcpo-toval je razne dežele: domačo špansko, francosko, laško, angleško itd. Povsod je imel izredno srečne uspehe, —  tisoče   in  tisoče  izpreobrnjencev.   Zaradi
SSi   52    VS.
svoje apostolske gorečnosti še posebej zasluži ime angel, saj že besedi angel in apostol pomenita isto, — poslanec božji.
Trudi se tudi ti, kolikor moreš, da bodo mogli oni, ki te poznajo, tudi na tebi opaziti kaj angelskega, osobito pa, da bo tvoj angel varih mogel biti zado-voljen s tabo.
*         *
Sv. Juri, Slovencem posebno priljub-ljeni svetnik, je živel pred 1600 leti. Bil je imenitne, krščanske družine. Očeta je izgubil že kot mladenič. Ko je doscgel postavno starost, je bil vojak. Bil je pogumen junak; zato je postal polkovnik. Cesar Dioklecijan ga je zelo čislal in ga je radi njegove vo-jaške vrlosti izvolil za svojega namestnika. Cesar pa ni vedel, da je Juri kristjan. V 20. letu je junaški vojak izgubil tudi svojo mater ter je bil zdaj posestnik obilnega premoženja.
Ko je videl, kako zelo je začel cesar preganjati kristjane, je takoj spoznal, da tudi do njegove muče-niške krone ni več dolgo časa. Zato razdeli vse svoje premoženje med uboge, da svojim sužnikom prostost; potlej pa stopi pred cesarja in mu očita, zakaj tako kruto preganja kristjane, in se mu sam razodene krist-jana. Vsledtega mora prestati raznovrstne ftazovite muke in je siednjič obglavijen leta 303. Radi izredno hudega in dolgega mučenja se imenuje nveliki m učen ec".
Na slikah se vidi kot junaški vitez zmagovalec, ki ima v roki sulico, pod nogami pa zmaja. To pomeni, da jc bil pred svetom izvrslen vojak, pred Bogom pa zmagoslaven krotitelj peklenske kače, grešne strasti in hudobije.
Malo je svetnikov. ki bi se po vsem katoliškem svetu tako splošno častili kot sv. Juri. Sv. Cerkcv ga prišteva 14 pomočnikom v sili. Friporočaj se mu (udi ti v raznih potrebah, posebno pa v dušnih nevar-nostih in izkušnjavah za hrabro zmago.
B4   53   S3