I Iz vsebine: ROMAN ALBREHT Ob gospodarski reformi JANEZ VIPOTNIK Naloge izobraževanja na drugi stopnji JOŽE GORIČAR Družbeni pomen empiričnih socioloških raziskav RUDI VIDETIČ Komparativne prednosti in gospodarski razvoj LJUBLJANA V JUNIJU 1965 Teorija in praksa — revija za družbena vprašanja Izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani Urejuje uredniški odbor: Adolf Bibič, Bogdan Cepuder, Stane Kavčič, Sergej Kraigher, Stane Kranjc, Boris Majer, Lev Modic, Zdenko Roter, Janez Stanovnik, Vida Tomšič, Vinko Treek, Joža Vilfan, Jože Zakonjšek, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane KAVČIČ ODGOVORNI UREDNIK: Stane KRANJC Tehnični urednik: Janez KOROŠEC, lektorja: Mojca MOČNIK, Janez SRŠEN, oprema: ing. arch. Branko SIMČIČ UREDNIŠTVO: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 10 39, 31 13 77 UPRAVA: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 13 77 int. 238 Letno Izide 12 številk. Celoletna naročnina 2000 din, polletna 1000 din, posamezni izvod 200 din Tekoči račun 600-15-603-13 Visoka 5ola za polit, vede — za revijo »Teorija In praksa« Tiska ČP »Delo», obrat Blasnlkova tiskarna, Breg 12—14 Rokopisov ne vračamo Teorija in Praksa Letnik II. 1965 št. 7-8 revija za družbena vprašanja VSEBINA STANE KRANJC: Politično delo in pragmatizem 1059 ROMAN ALBREHT: Ob gospodarski reformi 1065 JANEZ VIPOTNIK: Naloge izobraževanja na drugi stopnji 1086 JOŽE GORIČAR: Družbeni pomen empiričnih socioloških raziskav 1100 RUDI VIDETIC: Komparativne prednosti in gospodarski razvoj 1116 AKTUALNI INTERVJU: Dileme v mednarodni sknpnosti — Odgovarjajo: MARJA FORT1C. JOŽE SMOLE in STANKO PETERIN 1134 POGLEDI, GLOSE, KOMENTARJI: RADO JAN: Gimnazija v sistemu našega šolstva 1153 TILKA BLAHA: Ovire izobraževanja odraslih 11 >9 STANE MOŽINA: Mnenja upravljavcev 1164 DUŠAN DOLINAR: Vprašanja ob Alžiriji 1174 BOGDAN KAVČIČ: Nerazumevanje ali komodnost? 1178 MARIJAN DROBEZ: Vidiki obmejnega sodelovanja 1181 SLAVKO GRČAR: Napačna pojmovanja delitve dohodka v upravi 1188 ODMEVI: IZTOK WINKLER: Neskladnosti 1192 BRANKO RUDOLF: še o kulturi 1198 POLEMIKA: JANEZ ŠINKOVEC: Nagrajevanje po delu v kazenskem pravosodju 1201 KATJA VODOPIVEC: Pospeševanje napredka? 1206 MNENJA: ZDRAVKO MLINAR: Samoupravljanje v komuni 1209 SOCIALIZEM IN RELIGIJA: BORIS ZIHERL: Ob dialogu »Krščanstvo in marksizem danes« 1222 ROGER GARAUDV: Marksistični humanizem in religija 1228 LUCIO LOMBARDO - RADICE: Pluralizem v družbeni praksi 1247 VUKO PAVIČEVIČ: Marksizem, ateizem in toleranca 1254 SOCIALISTIČNE DEŽELE: M. POHORILLE - A. WOS: Motivi za proizvodne odločitve kmetov na Poljskem 1258 MEDNARODNO DELAVSKO GIBANJE: STANE JU2NIČ: Justicialistična gibanja 1268 JANKO PLETERSKI: Kongres avstrijskih komunistov 1277 PRIKAZI, RECENZIJE, BELEŽKE: FRANCIS BACON: Novi organon (Vlado Sruk) 1288 OTO BIHALJI - MERIN: Prodori moderne umetnosti (D. Kraigher) 1291 iPogledi« — novi makedonski trome-sečnik (2ivko Kojevski) 1294 Beležke o tujih revijah 12% BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 1504 CONTENTS STANE KRANJC: Political Work and Pragmatism 1059 ROMAN ALBREHT: Some Notes on the Economic Reform 1065 JANEZ VIPOTNIK: Educational Tasks on the Second Step 1086 JOZE GORICAR: Social Significance of the Empiric Research in Social Science 1100 RUDI VIDETIC: Theory of Comparative Advantages and Economic Development 1116 THE INTERVIEW: Dilemmas in International Community Answers given bv: MARJA FOR-TIC, JOZE SMOL'E, and STANKO PETERIN 1134 GLOSSES, VIEWS, COMMENTS: RADO JAN: Secondary Schools in Our Educational Svstem 1153 TILKA BLAHA: Hindrances in Education of Adults 1159 STANE MOZINA: Opinions of Self-me-nagers 1164 DUSAN DOLINAR: Some Thoughts about Algeria 1174 BOGDAN KAVCIC: Misunderstanding or Ease? 1178 MARIJAN DROBEZ: Some Aspects of the Possible Collaboration of two Boundarv States 1181 SLAVKO GRCAR: A Misunderstood Comprehension of the Distribution of Income in the Administration Board 1188 ECHOES: IZTOK WINKLER: Disproportions 1192 BRANKO RUDOLF: Again about Culture 1198 CONTROVERSY: JANEZ SINKOVEC: Rewarding according to Activity in Criminal Law 1201 KATJA VODOPIVEC: Promotion of Progress? 1206 OPINIONS: ZDRAVKO MLINAR: Selfgovernment in the Commune 1209 SOCIALISM AND RELIGION: BORIS ZIHERL: To the Dialogue „Christianity and Marxism to-day" 1222 ROGER GARAUDY: Marxist Humanism and Religion 1228 LUCIO LOMBARDO-RADICE: Pluralism in Social Praxis 1247 VUKO PAVICEVIC: Marxism, Atheism and Tolerance 1254 SOCIALIST COUNTRIES: M. POHORILLE - A. WOS: Motives causing the decision of products among Polish farmers 1258 INTERNATIONAL WORKERS' MOVEMENT: STANE JUZNIC: „Justicialistical" Movements in Latin America 1268 JANKO PLETERSKI: The Congress of Austrian Communists 1277 COAEP5KAHHE CTAHE KPAHbU: noAHnmecicaa Aea-TeAbHOCTb H nparMaTH3M 1059 POMAH AAbEPEXT: no n0B0AY 3koho-MHMeCKOH peKiipa 1174 EOrAAH KABHH1: HenoHHMaHne hah xaAaTiiocTb? 1178 MAPbHH APOBE^C: nepcneKTHBbi no-rpaHHHHero coTpyAHH^ecTBa 1181 CAABKO TPMAP: HenpaBHAbHoe hohh-MaHne pacnpeAeAeHHH AoxoAa b aAMHHHCTpaUHll 1188 OTKAHKH H3TOK BHHKAEP: AncnponopuHi 1192 EPAHKO PYAOAb®: Euie pa3 o K\'Ab-Type i 198 nOAEMHKA: 51HE3 IIIHHKOBEU: Harpa>KAeHHe no TpyAy b yroAOBHOM npaBocyAHii ^^^ KATbH BOAOIIHBEU: rioompeiiHC ycnexoB? 1206 MHEHHH: 3APABKO MAHHAP: CaMoynpaBAeime B KOMMyHe 1209 COUHAAH3M H PEAHTH51: BOPHC 3HXEPA: no noBOAy AiiaAora »XpHCTHaHCTBO h MapKCH3M ceroA-Ha« 1222 PO>KEP TAPOAH: MapKCHCTCKHH ry-Mami3M ii peAiirna 1228 AYHHO AOMBAPAO-PAAHME: nAiopa-ah3m b ouuieCTBennoM npaKTHKe 1247 BYKO nABHMEBH1!: MapKCH3M, aTCH3M h TepniiMOCTb 1254 COHHAAHCTHqECKHE CTPAHbl: M. nOXOPHAE-A. BOC: MoTHBauim np0H3B0ACTBeHHWX peuieHitft cpeAH nOAbCKHX KpeCTbflH 1258 MEXAYHAPOAHOE PABOHEE ABH-3KEHHE: CTAHE IOXHHII: »HiocTimnaAncT-CKIie« ABIOKeHHH B AaTHHCKOH A.ue-pHKe 1268 HHKO nAETEPCKH: Cie3A aBCTpHH-CKHX KOMMyilHCTOB 1277 Politično delo in pragmatizem V razmerah socialistične demokracije politika ni oziroma ne sme biti sila nad družbo, ne sme biti oblika človeške odtujitve, monopol skupine ljudi, ki v imenu takšnih ali drugačnih interesov upravlja z drugimi ljudmi. Vse bolj mora postajati del vsakodnevnega življenja in delovanja svobodnih ljudi. Preraščanje ločenosti družbene in politične sfere, družbenih in političnih odnosov uresničujemo v naši družbi skozi prakso družbenega samoupravljanja. Dosežene uspehe in stanje ne idealiziramo. Težavam in objektivnim mejam, ki jih postavlja relativna ekonomska nerazvitost in nizka produktivnost dela se pridružujejo še mnoge subjektivne slabosti in deformacije. Normativno-institucionalno je naš delovni človek že postal nosilec sleherne družbene akcije. Ali pa je tako vedno tudi že v družbeni praksi? Odgovor verjetno ni težak. Marsikje in marsikdaj še ne. Mnogo je še birokratskih spon, nezaupanja, omejevanja samoupravnih pravic, prazne politične deklarativnosti in raznovrstnega političnega pragmatizma in subjektivizma. O teh in podobnih težavah in subjektivnih slabostih pri razvijanju in utrjevanju samoupravljanja so zelo odprto spregovorili tudi kongresi Zveze komunistov. V samoupravni družbi postaja politično delo vse bolj sinonim za družbeno delo. Vendar bi storili slabo uslugo tem procesom samim, če bi bili z doseženim stanjem zadovoljni. Družbena praksa je lahko resnično revolucionarna in socialistična le, kolikor je kritična. Ostrina kritike pa mora biti obrnjena predvsem k naši lastni aktivnosti z željo, da pogumno in odločno odpravljamo slabosti in deformacije. Tudi politično delo mora pogumno premagovati in odpravljati takšne svoje prvine in delovne metode, ki pomenijo objektivno oviro in zavoro tem procesom. Mednje nedvomno sodijo tudi različne inačice političnega pragmatizma in subjektivizma, če ga opredelimo, bodisi kot svojevrstno politično prakso ali pa kot način mišljenja in ravnanja. Ne gre le za to, da spoznamo in opredelimo te in podobne pojave, ki so v globokem nasprotju z resnično demokratičnimi smotri — ta naloga niti ni najzahtevnejša — ampak da v družbeni praksi takšen način dela odpravljamo, bičamo in da gradimo ter razvijamo takšne delovne odnose, vsebino in metode, katerim bo sleherni moralni pragmatizem in subjek-tivizem močno tuj, da onemogočimo, da bi se določen posebni ali posamični interes trajneje proglasil za obči interes. Pragmatizem kot politična, idejna, ekonomska ali drugačna praksa ali kot filozofska smer, način mišljenja, kot svojevrsten duh, klije predvsem iz protislovij našega časa, ekonomske nerazvitosti, birokratizma, iz določene navidezne »avtonomnosti« posameznih sfer ali segmentov družbe itd. Tudi vpliv določene kulturne, politične in druge dediščine preteklosti ne gre podcenjevati. Birokratizem kot element družbenoekonomskih odnosov, kot specifičen odnos med družbenim in individualnim interesom ne le omogoča razraščanje in utemeljevanje pragmatizma, ampak ga tudi neposredno reproducirá. Birokratizem kot negacija samoupravljanja in procesa osvobajanja človeka in njegovega dela ustvarja tisto in takšno družbeno klimo, takšne družbene odnose in oblikuje takšno moralno zavest, ki omogoča in dovoljuje različne oblike pragmatistične prakse. Pragmatizmu je kriterij za takšno ali drugačno ravnanje. delovanje, stališče iti akcijo predvsem neposredna korist. Fetišiziranje dane empirične prakse in neposrednega izkustva pomeni privoliti v to prakso, v doseženi razvoj, rezultate, a to je le drug izraz za družbeno stagnacijo. Takšno samozadovoljstvo pa ne kaže le na idejnopolitično pritlika-vost njegovih zagovornikov, temveč je v nasprotju s sleherno resnično humanistično vizijo prihodnosti. Res ni vedno lahko v labirintu dolgoročnih in kratkoročnih nalog, protislovij in težav, ob včasih neposredno težko spoznavni ločnici mecl resnično naprednim, resnično demokratičnim in humanim ter nazadnjaškim poiskati najboljšo rešitev, najti trajnejšo skladnost med posameznimi in občimi interesi. To pa je še posebej težko ali pa postane celo nemogoče, če je oprto le na empirično izkustvo in instrumentalističen pristop. Kvantitativno kopičenje političnih nalog in pa dnevni praktici-zem pri njihovem razreševanju sta najslabši izbiri. Demokratizacija političnega življenja bo toliko hitrejša in uspešnejša, kolikor večje bodo možnost, sposobnost in zavestno hotenje osnovnega nosilca politične akcije, človeka samega, da čimbolj sodeluje v političnem življenju. Sodelovati pa mora v vseh fazah, od sprejemanja odločitev pa do njihovega zavestnega izpolnjevanja. Ni dovolj, da je človek le potencialni politični subjekt, marveč mora postati realni politični subjekt. Sodobno politično delo zahteva in vključuje dobro poznavanje družbenih pojavov. Trajnim in ne le trenutnim potrebam prilagojeno proučevanje družbenih pojavov, odkrivanje protislovij, deformacij, stranpoti, povezovanje prakse in teorije, je pomemben element pri premagovanju pragmatističnih odločitev in delovnih metod. Za sodobno družbeno življenje je med drugim značilno tudi to, da je zdaj veliko pomembnejša vloga zavestnega usmerjanja družbenih odnosov in procesov. To ni posebnost le naše družbe, ampak je v tej ali drugnčni obliki značilno za vse sodobne družbe. Da sta dnevni prakticizem in empirizem brez globljih in celostnejših spoznanj o potrebi po takšni ali drugačni družbeni akciji lahko v nasprotju s cilji akcije same, ne gre izgubljati besed. Trajnejši usedlini političnega dela lahko postaneta predvsem tam in takrat, če vidimo le delovne metode, če se ukvarjamo le z njimi. Tako pogosto organiziramo in reorganiziramo, integriramo in dezintegriramo, rišemo nove sheme, se prepiramo, kaj sme in kaj ne sme ta ali drug organ in podobno, pri tem pa kaj radi pozabimo na bistveno. Politično delo, ki je le na nivoju dnevnega empirizma, ne more dati trajnejših rezultatov. Njihovi zagovorniki običajno poudarjajo predvsem svoja izkustva in favorizirajo preteklo prakso, hitro se navdušujejo nad »empiričnimi proučevanji« najslabše vrste, pogosto operirajo z javnim mnenjem, še pogosteje pa z mnenji »vodilnejšega« foruma ali »odgovornih« tovarišev. Na idejnem področju se politični pragmatizem običajno kaže kot svojevrsten eklekticizem in idejna brezbarvnost. Namesto jasnih in dialektično enotnih izhodišč in odločne akcije za krepitev samoupravljanja, delitve dohodka po delu, realizacije pravic in dolžnosti vseh in vsakega, slišimo pogostokrat prazno moraliziranje in enostransko premlevanje politično obrobnih zadev. Tak politik pragmatist skuša s svojo eklektiko, s preprostim združevanjem in razdruževanjem stališč, mnenj in pogledov pomiriti družbena protislovja in uravnavati družbeno akcijo. Tako postane idejni ekvilibrist in politični slalomist. Sicer pa pogosto molči in meri sile, svoje mnenje pa skriva za primeren čas. Dostikrat se odloča za tista in takšna stališča, ki so zanj iz določenih utilitarističnih razlogov »konjunkturna«, tj., ki so ali pa bodo zanj koristila. Ne gre le za materialno korist, čeprav tudi materialnih privilegijev pri tem ne gre podcenjevati, ampak za določen egocentrizem; samoljubje, željo po oblasti in podobno. Njegovo geslo je, hoditi po uhojenih, preverjenih poteh, kajti družbeno življenje ima svojo logiko in ni se varno spopadati, bojevati. Pogostokrat tudi pači pravo vsebino in revolucionarni smisel idejne in akcijske enotnosti ter boja mnenj. Pozablja, da morajo tudi družbeno najodgovornejša stališča, sklepi in akcije izhajati iz najširšega, najbolj argumentiranega in družbeno ter strokovno najustreznejšega boja mnenj in iz vsestranske analize, ter temeljiti na njiju. Potrebna nam je resnična, v družbeni praksi potrjena in realizirana enotnost osnovne politične linije, ki pa hkrati omogoča samoiniciativno delovanje in ustvarjalnost slehernega posameznika in tako daje tudi optimalne družbene rezultate. Čim bolj je kaka odločitev pomembnejša, dolgoročnejša, tem bolj zahteva široko izmenjavo mnenj, kar je sočasno tudi pogoj, da bo sprejeta odločitev v resnici najboljša, najperspektivnejša. Včasih pa se pragmatizem v političnem delu kaže tudi drugače. Ne kot dogmatiziranje določenih stališč in politike, ampak kot nasprotnik sleherne organiziranosti in družbenega normiranja. Izgovarja se le na posebnosti, posebne možnosti in okvire delovanja, družbeno dinamiko in podobno. Ali pa je to tudi vedno res? Pogosto ne, marveč se za takšnimi stališči in prakso večkrat skrivajo le posebni interesi in smotri. Ali je dinamika družbenih gibanj in politične akcije res takšna, da danes nekaj ocenimo kot resen prispevek, novo kvaliteto, dobro rešitev, že jutri pa je naša ocena prav nasprotna. Ali ni v teh in podobnih ocenah precej subjektiviz-ma, ali se za njimi pogostokrat ne skrivajo takšna ali drugačna hotenja prikazati stvari drugače, kot v resnici so. Niso vedno vzrok temu le nepoznavanje stvari, slaba analiza, nestrokovnost in neznanje, ampak predvsem določeni lokalni, skupinski ali osebni interesi. Npr. različne integracije in dezintegracije delovnih organizacij ali pa nenehne reorganizacije na področju družbenih služb, prenašanje bremena z rame na ramo in podobno. Ne da se vedno vse opravičiti in dokazati z objektivnimi razmerami in vzroki, z družbeno dinamiko in naglim razvojem. Ko zanikam enostransko razumevanje in subjektivno interpretacijo družbene dinamike, v ničemer ne mislim zmanjševati resničnih naglih sprememb in doseženega razvoja. Vendar verbalno sklicevanje ob vsaki priložnosti le na to, ne da bi resnično analizirali te spremembe, ugotovili resnični napredek (res je včasih težko izmerljiv), je lahko le opravičilo za različne oblike subjekti-vizma in pragmatizma. Ali niso včasih razne reorganizacije, združevanja in razdruževanja, ustanavljanja in ukinjanja raznih delovnih mest in podobno tudi plod določene »stolčar-ske« psihologije posameznikov? Le-ti včasih pokličejo na pomoč strokovne službe, da pripravijo njihovim vnaprej postavljenim smotrom ustrezne analize in argumente. Tudi določenih sociopsiholoških predpriprav, ki večkrat mejijo na odkrito demagogijo in katerih namen je izsiliti takšno ali drugačno rešitev, ne gre podcenjevati. Žal se posameznikom ali skupinam še prevečkrat posreči pod videzom demokratičnosti izpeljati marsikakšen manever, sprejeti marsikako odločitev, ki je v svojem bistvu slaba, neperspektivna in tudi nedemokratična. Politično delo je zadnja leta že izgubilo precej prvin »kampanjščine«, vendar jih je tudi danes še precej. Včasih je sicer potrebno v določenih časovnih obdobjih intenzivneje reševati posamezna vprašanja, ki so najpomembnejša za nadaljnji gospodarski in družbeni razvoj. Toda politično delo se ne sme in se ne more reducirati na različne politične kampanje, ki so si cesto po oblikah in metodah na moč podobne, vse skupaj pa preobremenjene z deklarativnostjo in pretiranim sestankarstvom. Takšno delo je pogosto rezultat nesposobnosti vodstev, ki čakajo le na direktive in niso sposobna kreativnega dela. Pragmatizem kot oblika politične prakse se pogosto kaže kot plod tistega načina mišljenja in delovanja, ki ne želi ali pa ni sposobno preseči horizonte različnih delnih interesov. Kaže se kot nemoč, nesposobnost, ali pa kot utilitaristični kriterij ne videti dlje od praga svoje tovarne, institucije, lokalne ali druge skupnosti. Pragmatistična politika, pa naj bo na mikro ali makro nivoju, se je še vedno pokazala v svojih dolgoročnih posledicah in rezultatih kot slaba in neperspektivna. Družbenih protislovij ni moči rešiti tako, da ukineš en pol te protislovnosti, da zamenjaš en interes z drugim. Nista vedno trenutni empirično zaznani korist in prednost sočasno tudi resnični in gledano s stališča družbene celote tudi naj perspektivnejši, najnaprednejši. Logika socialistične samoupravnosti zahteva, da je politika funkcija slehernega človeka, osvobojenega izkoriščanja in upravljanja nad drugimi in s strani drugih. Tako je možna ustvarjalna sinteza med individualnimi in splošnimi interesi. Le politično delo, ki zna združevati preteklost, sedanjost in prihodnost, ki izhaja iz tankega posluha za probleme delovnih ljudi in gradi na tem, da je naš delovni človek ne le potencialni, ampak da je čedalje bolj tudi realni politični subjekt, je lahko resnično napredna. Misliti in delati nasprotno pomeni znajti se v ozkem političnem pragmatizmu in biti tako v nasprotju z družbenim ™Predkom- STANE KRANJC ROMAN ALBREHT Ob gospodarski reformi V trdem pionirskem delu za naš gospodarski sistem smo se spet lotili novega, po pomenu in obsegu zelo važnega posega. Tokrat so naša prizadevanja osredotočena na to, da ključne pozicije gospodarskega sistema (cene, devize, krediti, družbeni prispevki itd.) dosledneje izoblikujemo v skladu z logiko socialistične tržne ekonomike in tako še bolj osvobodimo osnove gospodarskega sistema administrativne regulative. Potreba po takem posegu je dejansko dozorela že pred časom. V zadnjem obdobju pa se je 'pokazalo, da je postal omenjeni poseg gospodarsko in družbeno že tako nujen in neizbežen, da ga ni mogoče več brez večje škode odlagati. Zabteva ga več vzrokov. Med temi so vsekakor na prvem mestu sedanje razmere v cenah: v sistemu, v politiki in v odnosih cen. Cene so že precej časa nenehno na dnevnem redu, nenehno so vir nemira in predmet korektur, kontrole, intervencij itd. Kljub vsemu temu pa je čedalje večji prepad med njihovo logiko in ekonomsko logiko, ki jo narekujeta sistem in gospodarski razvoj. Od kod in zakaj vse večje preglavice? Osnofni vzrok tiči v tem, ker se na področju cen doslej niso razvijali niti po ekonomski vsebini niti po obsegu in dinamiki enaki razvojni procesi, kakršne že vrsto let preživlja naš gospodarski in družbeni sistem, ker nismo vzporedno s celotnim razvojem in spremembami v gospodarskem sistemu dovolj dosledno in temeljito spreminjali koncepta cen. Praktična posledica tega je bila, da sino zaostajali v razvoju sistema cen in zaradi tega nismo mogli koreniteje poseči v temeljne odnose cen, podedovane iz ob-dobj a administrativnega gospodarjenja. Zaradi tega je bila družbena dejavnost na področju cen nujno omejena na parcialne ukrepe, večinoma na administrativne intervencije in podobne posege. Ob tem je vse bolj rasla tale dilema: Kadar smo pri administrativnih intervencijah bolj spoštovali samoupravnost gospodarstva, so bile intervencije skoraj praviloma malo učinkovite ali povsem neučinkovite, kolikor niso povzročile še škodljivih gospodarskih posledic (verižno povečevanje cen, registriranje istega proizvoda pod drugim imenom in podobno). Če pa smo z intervencijo učinkovito uresničili administrativno odrejen smoter, pa smo s posegi vedno neizbežno prizadejali ekonomsko pobudo in učinkovitost samoupravnega mehanizma in ekonomskih osnov gospodarskega sistema (opuščanje proizvodnje določenih proizvodov, stagnacija v razvoju stimulacije v delitvenih odnosih in povečana infiltracija potrošnje v materialne stroške proizvodnje in podobno). Zato pa je bilo vsak dan bolj jasno, da na dosedanji način sploh ni mogoče uspešno razreševati kapitalnih problemov cen, ki pa so postajali čedalje nemirnejše žarišče nestabilnosti, nasprotij in dilem v gospodarstvu. V takih okoliščinah se je kajpak vse do zdaj lahko ohranilo pri življenju volontaristično pojmovanje cen. To pojmovanje je nastalo še v obdobju administrativnega gospodarjenja. Kasneje je trdovratno preživelo vse spremembe v osnovah našega gospodarskega sistema in upravljanja in ves čas zelo močno vplivalo na obstoječe razmere in na klimo na področju cen. Tako je povzročalo številne preglavice in težave, ne samo pri urejanju posamičnih problemov, temveč tudi pri odločnem uveljavljanju koncepta cen, ki je v skladu z našim razvojem in logiko gospodarskega .sistema in upravljanja. Volontaristično pojmovanje cen ima svoje teoretične korene v povsem netočni predpostavki, da si je sodobna socialistična družba že sposobna v celoti podrejati ^delovanje tržnih zakonitosti. V birokratsko administrativni interpretaciji pa taka predpostavka pomeni, da v socialistični ekonomiki tržnih zakonitosti preprosto ni več potrebno upoštevati in spoštovati. Cene se zaradi tega preprosto določajo v skladu z družbenimi hotenji in težnjami. Na nastanek takega pojmovanja cen je seveda močno vplivala tudi praktična politika cen, ki so nam jo narekovale razmere neposredno po koncu vojne. Naš tedanji proizvajalni potencial je bil povsem nerazvit, nevarnost kapitalistične infiltracije in restavracije pa očitna. V takih razmerah je bilo možno samo dvoje: zapreti ekonomske meje in tako preprečiti kapitalistično in-filtracijo ter si na vso moč prizadevati za izgradnjo proizvodnega potenciala. Zaprto notranje tržišče je onemogočilo neposreden vpliv svetovnih cen na cene na notranjem tržišču. To je omogočilo uveljavljanje tako imenovanih planskih cen, v bistvu cen, ki jih je odrejala država. Osnova politike planskih cen je bila: koncentracija pretežnega dela presežnega dela v finalni proizvodnji. Celo na presežno delo pa se je pri tedanjih delitvenih odnosih (glede na udeležence v gospodarjenju) izlival v tako imenovano akumulacijo, s katero je razpolagala država. Tako so bili zagotovljeni temeljni pogoji za uveljavljanje tedanje gospodarske usmeritve. Surovine in reprodukcijski materiali ter delovna sila so bili relativno zelo poceni (ekonomsko depresirane cene in zaslužki). Zaradi tega so bile tudi investicije relativno zelo poceni, in tako je bila omogočena (na račun drugih oblik potrošnje) pospešena investicijska graditev. Sredstva za investicije so dotekala iz državno dirigirane akumulacije, in to neodvisno od gospodarskega uspeha posameznih dejavnosti. V teh razmerah torej gospodarske organizacije niso same prigospodarile presežnega dela za svoj razvoj, ampak je država neposredno odrejala sredstva za razvoj določenih dejavnosti. Za razpored presežnega dela na posamezne oblike in nosilce potrošnje torej ni bila primarnega pomena družbena produktivnost dela, temveč so odločala merila, ki jih je odrejala država, v skladu s svojo gospodarsko politiko. Eno takih meril so bile planske cene in dirigirane plače delavcev, drugo pa dirigirano plansko razporejanje akumulacije. Neposredno angažiranje države na področju gospodarjenja, mimo normalnih ekonomskih procesov in tokov, je bilo takoj po vojaški zmagi revolucije neizbežno in koristno. To najzgovorneje dokazuje razvoj našega proizvodnega potenciala. Res pa je tudi, da je tako angažiranje države vnašalo od vsega začetka v proizvodne odnose klice administrativno birokratskih deformacij, v gospodarsko usmeri- tev pa klice subjektivnega volontarizma. Ekonomsko izolirano nacionalno tržišče je bilo namreč zelo ugoden teren za razvoj avtarkične gospodarske miselnosti in usmeritve Ekonomska izolacija nacionalnega tržišča namreč preprečuje tako škodljive (infiltracija kapitalističnih prvin) kot koristne vplive svetovnega tržišča na razvoj in tokove na notranjem tržišču. Svetovno tržišče in cene, ki se na njem oblikujejo, v takih razmerah ne morejo neposredno vplivati na raven družbene produktivnosti dela in na ekonomičnost gospodarjenja na zaprtem nacionalnem tržišču. Popolno pomanjkanje takega ekonomsko impulzivnega in stimulativnega vpliva svetovnega tržišča in njegovih cen na notranje tržišče (ekonomski pritisk na raven produktivnosti dela, na razvojno politiko, ki temelji na komparativnih prednostih, s katerimi razpolaga nacionalno gospodarstvo itd.) je v sodobni ekonomiki kot trajna sistemska rešitev že direktno škodljiva. To je v bistvu voda na mlin avtarkizma, nizke produktivnosti, uravnilovke, skratka — zaostalosti nasploh. Teh nevarnosti smo se temeljito zavedali. Prav zato smo tudi vztrajno iskali in tudi našli nova konkretna pota za razvoj socialističnega gospodarstva na temelju dohodkovnega gospodarskega sistema. V njem se namreč na temelju spoštovanja in upoštevanja zakonitosti blagovne proizvodnje povezujejo vse elementarne prvine socialističnega gospodarjenja: samoupravnost, družbeno usmerjanje in delitev oziroma prisvajanje po delu. Odkar'smo se odločili za dohodkovni gospodarski sistem in začeli uveljavljati njegovo logiko v materialnih in družbenih odnosih, so se začeli ti odnosi temeljito spreminjati. Gospodarstvo je začelo na široko razvijati gospodarsko pobudo. Razvoj in uspešno uveljavljanje te pobude pa sta čedalje odločneje zahtevala, da se medsebojni odnosi v gospodarstvu zasnujejo na spoštovanju družbene produktivnosti dela in ekonomičnega gospodarjenja (pogoj za prisvajanje po delu) in da se v osnovi spremeni odnos v razpolaganju s presežnim delom med gospodarstvom in državo, s 1em da gospodarstvo neposredno prevzame nase tudi poglavitno skrb za razširjeno reprodukcijo. Zaradi tega smo morali začeti sočasno oblikovati in uveljavljati ekonomske instrumente in družbene institute dohodkovnega sistema in korenito spreminjati delitvene odnose. Te spremembe so bile potrebne v dveh smereh: prvo, da se dohodek oblikuje v odvisnosti od družbene produktivnosti dela in, drugič, da z dohodkom v osnovi razpolaga gospodarstvo samo (seveda, razen tistega dela sredstev, ki so potrebna za uspešno delovanje negospodarskih dejavnosti in za družbeno usmerjanje gospodarskega razvoja). Skladno s to koncepcijo in logiko se je tudi praktično razvijal in uveljavljal naš dohodkovni sistem, zlasti zadnjih nekaj let. Jasno in razumljivo je, da ta razvoj ni šel niti premočrtno niti lahko. Ves ta čas je bila namreč potrebna zelo žilava in trdovratna borba. Morali smo se boriti proti vsiljevanju modelov, šablon in receptov za sistemske rešitve, kakršni so se izoblikovali v razmerah državnega administrativnega gospodarjenja pri nas in v drugih socialističnih deželah. Hkrati smo se morali spopadati z gospodarsko miselnostjo, ki se je izoblikovala v administrativnem obdobju in si mestoma povsem prilaščala monopol, da odloča o tem, kaj je socialistično v gospodarskih odnosih in kaj ne. V teh procesih se je doslej precej spremenilo tudi v cenah. Toda te spremembe so na neki način svojevrstne. Nastale so pretežno le kot posledica kompromisa med obstoječim sistemom cen in odnosih v cenah na eni strani in razvijajočim se dohodkovnim sistemom na drugi strani. Mnogo manj pa so nastale kot posledica bistvenih sprememb v samem konceptu cen, v osnovah sistema cen. V tem tiče vzroki, zaradi katerih so postale cene prava cokla v razvoju dohodkovnega sistema in zaradi katerih je trenutno družbeno razumevanje cen krepko obremenjeno z volont a ris tičnimi pojmovanji. Gospodarski sistem pa kajpak ne more delovati kot konsistenten gospodarski in družbeni činitelj, dokler cene, ki sestavljajo enega izmed bistvenih njegovih elementov, ne temelje na istih osnovah kot celoten sistem. Zaradi tega je trenutno za razvoj in učinkovitost gospodarskega sistema primarnega pomena, da čimbolj dosledno uresničimo koncepcijo sistema in odnosov cen na dohodkovnih načelih. Kaj v naših trenutnih razmerah konkretno pomeni ta zahteva? To predvsem pomeni, da cene, praviloma, samostojno odrejajo proizvajalci, to je delovne organizacije na podlagi svojih kalkulacij in presoje tržnih možnosti, končno pa jih izoblikuje tržišče. V takih razmerah vpliva družbena skupnost na cene predvsem posredno, na temelju ekonomskih analiz tržnih gibanj in teženj v oblikovanju materialnih in družbenih odnosov, z gospodarskim sistemom (davek na promet, carina, krediti, blagovne rezerve in podobno), o čemer odločajo predstavniška telesa. Neposredni admini- strativni posegi državno upravnih organov ostanejo v uporabi torej le še kot izjema in ne več kot pravilo sistema. Tako dobijo proizvajalci praktično možnost, da odrejajo cene samostojno in samoupravno in da postane politika cen normalen sestavni del njihove samostojne gospodarske in razvojne politike. Družbena raven produktivnosti dela in količina družbeno potrebnega dela, porabljenega za prodano blago, postaneta tako spet osnovni merili za oblikovanje cen in dohodka. To pomeni šele pravi in resnični konec administrativno odrejenih planskih cen, ki so v svojem bistvu pomenile obliko poprejšnje administrativne razdelitve presežnega dela med posameznimi gospodarskimi vejami, neodvisno od dejanske ravni njihove družbene produktivnosti dela. S to operacijo na področju cen se bo šele pokazala prava ekonomska slika o ravni družbene produktivnosti dela in dosežene gospodarnosti v posameznih gospodarskih vejah. Ta pokazatelj, ki je bil vse dotlej krepko zamegljen in popačen, pa je seveda gospodarstvu in družbeni skupnosti silno potreben. Razbistril bo številne probleme, ki so se doslej zdeli skoraj nerešljivi. Predvsem bodo odpadle mnoge dileme, ki so se doslej praviloma pojavljale vselej, ko je bilo potrebno koncipirati in odrediti smer gospodarskega razvoja. Odpadle bodo namreč varljive predstave o gospodarski koristi vseh tistih naložb, ki so bile doslej rentabilne po zaslugi presežnega dela, ki jim ga je zagotavljalo administrativno odmerjanje cen. "V takih razmerah bo šele mogoče temeljito oblikovati delitveni mehanizem gospodarskega sistema in osredotočiti družbeno pozornost na elementarni in ključni nalogi: prvič, na izpopolnjevanje stimulativno funkcionalnega delovanja delitvenega mehanizma, in drugič, na nujne intervencije v tistih primeiih, ko bi delovanje tržišča lahko resneje zameglilo pravo ekonomsko orientacijo proizvajalcev (v primeru izredne konjunkture ipd.). Ekonomsko neurejeni odnosi cen so se doslej seveda kazali tudi v dohodku, ki v takih razmerah ni mogel v celoti zadovoljivo izpolnjevati svoje vloge (sintetični pokazatelj gospodarskega uspeha) pri urejanju delitvenih odnosov. Pokazal je nekatere pomembne slabosti pri odmeri in verifikaciji uspeha gospodarskih organizacij. Zato so ga začeli mestoma zavračati kar nasploh. V tem je tudi eden izmed vzrokov, da je zelo hitro zamrlo nedavno tako vehementno sproženo in začeto delo za komparativne gospodarske analize. Praksa pa je tudi že prav neusmiljeno jasno razkrila prave vzroke tega odpora: porajata ga uravnilovka in administrativno distributerstvo, ki se vedno znajdeta skupaj, kadar je potreben odpor proti logiki dohodka. V takih objektivnih okoliščinah in pod naraščajočim pritiskom upravičenega in neutemeljenega nerazpoloženja do dohodka kot merila gospodarskega uspeha je bilo oblikovanje delitvenega sistema usmerjeno predvsem na neposredno urejanje kvantitavnih odnosov v delitvi. Skrb za stimulativno funkcionalno delovanje delitvenih instrumentov je bilo s tem nujno drugotnega pomena. Delitveni instrumenti se v takih razmerah nikakor niso mogli razvijati v pravi smeri. Namesto da bi vse bolj uveljavljali enaka merila za ugotavljanje rezultatov, so se razvijala vse bolj neenaka merila. Do tega je nujno moralo priti, ker smo skušali z instrumenti delitve čedalje bolj popravljati ekonomske nelogičnosti v odnosih cen. Pod takimi pogoji si delitveni instrumentarij nikakor ni mogel izbojevati svoje prave vloge v gospodarskem sistemu, to je, da bi za enak gospodarski uspeh zagotovil enak dohodek. Nasprotno, vse bolj se je spreminjal v instrumentarij administrativne distribucije dohodka. To najjasneje kažeta zlasti dve značilnosti delitvenega instrumentarija. Prvič, delitveni instrumenti so bili za posamezne gospodarske dejavnosti različno odmerjeni (obrestne mere, anuitete in podobno). Drugič, uveden je bil davek na dohodek (prispevek od dohodka in od izrednega dohodka), ki so ga morale plačevati samo produktivnejše delovne organizacije. Vnašanje elementov administrativne distribucije v delitveni instrumentarij pa seveda ni razrešilo, ker ni moglo razrešiti nelogičnosti, ki so izvirale iz neurejenih ekonomskih odnosov cen. Še več, tako ravnanje je še stopnjevalo obstoječe nelogičnosti. V taki klimi se je nujno zelo okrepilo uravnilovsko gledanje na gospodarstvo. Gospodarske organizacije so začele čedalje bolj pritiskati na delitveni sistem in zahtevati sredstva za svoje potrebe (v skladu s splošno politiko, po kateri je treba pretežen del presežnega dela prenesti z države neposredno na gospodarstvo), ne glede na lastno produktivnost dela in dosežene gospodarske uspehe. Tako je začela v grajah delitvenega sistema vse bolj prevladovati izključno potrošniška modrost in začele so deževati pobude, da je treba delitveni sistem popraviti tako, da bo enakomerno in pravično razdelil presežno delo na vse dejavnosti, da se bodo lahko enakomerno razvijale, da bodo lahko poboljše-vale življenjski standard delavcev — seveda, vse to pa ne- odvisno od stopnje dosežene lastne produktivnosti dela in ekonomičnosti poslovanja in resničnih razvojnih možnosti. Dejanska slabost delitvenega sistema pa je, da ni dosledno zasnovan na načelu delitve po delu, temveč je obremenjen z mnogimi elementi administrativne distribucije. Tak sistem pa seveda tistim, ki jim daje mimo produktivnosti, nikoli ne da dovolj, močno pa vznemirja tiste, ki jim odvzema več, kot bi jim po načelu delitve po delu smel vzeti. Razumljivo je, da v tem primeru delitveni sistem ne more postati trdna in zanesljiva podlaga za razvoj samoupravnosti in stimulativne delitve po delu, temveč le peščina, na kateri se nujno vse bolj razraščata administrativno dirigiranje in uravn i lovska miselnost. Znaki takih teženj so jasno vidni tudi v naših trenutnih delitvenih odnosih. Razlika med najnižjim in najvišjim povprečnim osebnim dohodkom, ki se je izoblikoval lani v posameznih gospodarskih vejah, kot so industrija, promet, kmetijstvo itd., znaša samo 14%, medtem ko je razmerje v doseženih gospodarskih uspehih (razlika med doseženim dohodkom v primeri z razpoložljivimi sredstvi) in v odnosu do osebnih dohodkov, najmanj 1 : 2 in več. Realizacija predloženih sprememb v sistemu cen pa bo vsekakor pripomogla tudi k temeljitejši razjasnitvi nekaterih zmotnih pojmovanj o delitvi v socializmu. Med taka pojmovanja sodi, recimo, teza, da je delitev po delu nerazdružl jiva z blagovno proizvodnjo. Zagovorniki te teze navajajo v dokaz Marxovo misel, da v socializmu ne bo več treba meriti dela posredno, z vrednostjo, ker bo vsako delo že neposredno družbeno potrebno. Na podlagi te njegove misli preprosto sklepajo, da je tudi pri nas že vsako individualno delo hkrati družbeno potrebno in da je torej vsak delavec (in delovna organizacija) docela upravičen, da sodeluje v delitvi na podlagi svoje individualne porabe delovne sile (ki jo, recimo, ugotovimo na podlagi delovnega časa in strokovnega znanja delavca). S to logiko so avtorji omenjenih razmišljanj na temelju svojevoljne razlage Marxove misli dejansko zavrgli bistvo njegove teze o delitvi po delu v socializmu. Spodrsljajem te vrste se je seveda lahko ogniti. Pogoj za to pa je, da skrbno razlikujemo med znanstvenimi dognanji, do katerih se je Marx dokopal, in med njegovimi vizijami o konkretnem nastanku in razvoju socializma. Smisel Marxove teze o delitvi v socializmu je: prvič, osnova za udeležbo v delitvi je delo, drugič, za enako delo se dobi enak delež. To svoje pojmovanje je Marx zelo nedvoumno opredelil. Posebej je namreč naglasil, da delitev po delu pomeni samo zahtevo, da se delo meri z enotnimi merili, ker je samo tako možno ugotoviti različne količine dela, ki ga opravijo posamezniki. Kako pa se meri delo, to je odvisno od stopnje razvitosti proizvajalnih sil. To je »duša« marksistične razvojne teorije. Marx je menil, da se bo začel proces graditve socialistične ekonomike v industrijsko najrazvitejši deželi, da bo prerasla socialistična revolucija v svetovno revolucijo itd. To se ni uresničilo. Dogodilo se je prav nasprotno: socializem si je začel utirati svoja pota najprej v relativno slabo razvitih deželah. V teh gospodarstvih seveda delujejo zakoni blagovne proizvodnje. Zaradi tega se delo zaenkrat meri še posredno, z vrednostjo, opredmeteno v prodanem blagu. Marx je seveda vedno opozarjal na to, da socialistična družba ni komunistična in da se ne razvija v celoti na lastnih osnovah, ampak da se poraja iz dediščine kapitalizma in da je zaradi tega še v mnogočem obremenjena z ostanki kapitalistične družbe. V našem primeru je tak ostanek tudi blagovna narava proizvodnje. Naše gospodarstvo danes seveda ni niti po svojem proizvajalnem potencialu niti po proizvodnih odnosih več isto, kot je bilo prva leta po vojni. Sedaj razpolaga že s proizvodnim potencialom, kakršnega imajo srednje industrijsko razvite dežele. Zanj pa so okviri našega notranjega tržišča ekonomsko že močno pretesni, če hočemo dosegati gospodarske učinke, kakršne dosegajo v drugih deželah, in če hočemo, da se bo naš proizvodni potencial razvijal v tistih smereh, ki so za naše gospodarstvo najugodnejše. Kratko in malo, nadaljnji razvoj in vzpon našega gospodarstva in avtarkična gospodarska usmeritev sta že nezdružljiva. To se pravi, da smo sedaj na pomembnem, odločilnem gospodarskem razpotju. Izbira je majhna. Sta dve možnosti. Prva je. da se z vso svojo gospodarsko močjo iu z vsemi silami vključimo v mednarodno blagovno menjavo in si zagotovimo udeležbo v mednarodni delitvi dela. To pomeni, da si odpremo neslutene, praktično neomejene možnosti za razmah našega gospodarstva. Druga možnost je, da se zapremo sami vase in se tako obsodimo na gospodarsko stagnacijo in splošno zaostalost. Kompromisov in polovič- ni h rešitev ni. To nam zelo nedvoumno dokazujejo že nekateri naši sedanji gospodarski problemi, ki večinoma nastajajo, ker je naš proizvodni potencial za avtarkično gospodarstvo že preveč razvit. Od kod in zakaj ti problemi? Razvoj sodobnih proizvajalnih sredstev neusmiljeno ruši ekonomske meje nacionalnih gospodarstev in z jekleno ekonomsko logiko zahteva povezovanje nacionalnih gospodarstev v mednarodno delitev dela, v mednarodno blagovno menjavo. V tej smeri delujeta predvsem dve razvojni silnici. Prva silnica je silna koncentracija proizvodnih sil. Vedno več je namreč gospodarskih dejavnosti, v katerih je tehnični potencial proizvodne sile dela dosegel tako stopnjo razvitosti, da je proizvodnja ekonomsko zanimiva samo, če se proizvajajo silno velike količine proizvodov (visoka stopnja podružbljenosti proizvodnega potenciala). Ekonomsko optimalne količine pa so praviloma tako velike, da mestoma nekajkrat presegajo konzumacijsko sposobnost celo velikih nacionalnih tržišč. Drugo silnico predstavlja zelo hiter in vsestranski razvoj potrošnje vseh vrst, ki prinaša zelo dinamično pomno-ževanje vrst blaga. Vse manj je nacionalnih gospodarstev, ki bi zmogla, seveda na ravni družbene produktivnosti dela. ki jo prizna svetovno tržišče, sama proizvajati proizvode vseh vrst, ki jih zahteva sodobna potrošnja. Naše gospodarstvo je relativno slabo vključeno v mednarodno delitev dela in mednarodno blagov no menjavo. Poleg tega pa je njena vključitev v mednarodno delitev dela za naše gospodarstvo zelo neugodna: naše gospodarstvo izvaža predvsem manj obdelane proizvode. Vzrok je ta, ker je praviloma produktivnost dela tem nižja, čim višja stopnja obdelave je potrebna. V dejavnostih z visoko stopnjo obdelave pa se produktivnost dela ni razvijala z ustreznim tempom in v ekonomsko potrebnem obsegu in dejavnosti preprosto niso bile postavljene pred alternativo, da se ekonomsko prilagode zahtevam mednarodnega tržišča. Reprodukcijski material in surovine smo zanje uvažali po zelo nizkih, ekonomsko nerealnih cenah. Uvoz gotovih izdelkov smo onemogočili z visokimi carinskimi banierami, izvoz domačih proizvodov pa smo podprli z relativno velikimi diferencialnimi premijami. Po vrhu vsega tega p^i smo jim v delitvenih razmerjih sistematično rezali dohodek (prispevek iz dohodka in izrednega dohodka, relativno visoke obrestne mere, visok davek na promet itd.), ker smo ga kar naprej primerjali z dohodkom povsem neproduktivnih in neakumulativnih dejavnosti, ki pa so vegetirale zaradi majhnih družbenih obveznosti (obresti na sredstva, obresti od kreditov in podobno) in dotacij vseh vrst in oblik. V takih ekonomskih razmerah se je naše gospodarstvo soočilo z razvojnimi tokovi v sodobnih proizvajalnih sredstvih. Ob tem so se porodile nekatere za nadaljnji razvoj našega gospodarstva zelo hude dileme. Med take dileme sodijo tudi razmišljanja o tem, ali niso nekatere naše proizvodne kapacitete prevelike, predimenzionirane, ali ni škoda, da gradimo več proizvodnih kapacitet iste vrste, za proizvodnjo enakih proizvodov? Taka in sorodna vprašanja so vznikla zaradi nekaterih pojavov v našem gospodarstvu, ki so povzročili povsem upravičeno zaskrbljenost. Vedno več je gospodarskih organizacij, ki so po svojem proizvodnem potencialu zelo razvite, ki pa ne delajo s svojo celotno zmogljivostjo. Ekonomskih vzrokov je več: ekonomsko neustrezna lokacija, popolna odvisnost proizvodnje od uvoza reprodukcijskega materiala, ki pa presega po obsegu realne zmogljivosti našega gospodarstva, in ne na koncu, proizvodnja temelji na zastareli organizaciji dela in na neustreznih delovnih postopkih in ne more biti dovolj ekonomična. V te potenciale so kratko in malo vložena ogromna družbena sredstva, toda le del teh sredstev je dejaven, je živ, rabi svojemu namenu. Take gospodarske organizacije seveda ne morejo ekonomsko živeti, zato so leglo tako gospodarskih kot družbenih problemov. Zelo pogosto skušajo gospodarske organizacije, ki se znajdejo v težavah, in njihovi zagovorniki celotno krivdo zanje naprtiti na naše tržišče, ker pač premalo konzumira, in na gospodarski sistem, ker ne kaže dovolj razumevanju za njihove težave. Na temelju takih »argumentov« nekateri prenagljeno sklepajo, da kratkomalo preveč proizvajamo in da imamo prevelike proizvodne kapacitete in preveč. Od tega, vseskozi napačnega sklepa pa do različnih predlogov, po katerih je potrebno natančno planirati, katere in kolikšne kapacitete potrebuje naše gospodarstvo in potem odločno preprečiti graditve kapacitet zunaj takih okvirov, je samo še en in to ne velik korak. Seveda pa bi ravno tak korak bil usoden, ker bi to bil korak nazaj v administrativno planiranje in avtarkično gospodarjenje, korak nazaj k polobrtniški proizvodnji in revščini. Vir osnovnih težav in problemov kajpak res tiči v tržišču: naše tržišče je predvsem premalo razvito, vse preveč je pod pritiskom administrativne regulative, preveč je zaprto in odtrgano od svetovnega tržišča. Brž ko seveda pogledamo na zadevo iz tega zornega kota, je takoj jasno, da ni govora o prevelikih, odvečnih, dvojnih kapacitetah, ampak da je naše tržišče že premajhno za naše proizvodne zmogljivosti. Vprašanje pa je, zakaj ne prodremo z našimi proizvodi v večjih količinah na druga tržišča, na svetovno tržišče. Glavno težavo nam na tej poti povzročata premalo ekonomična in premalo produktivna proizvodnja. Domače tržišče praviloma trpi nižjo produktivnost, kot jo priznajo druga tržišča, bodisi regionalna, bodisi svetovno tržišče. Take razmere na domačem tržišču varujejo številne adiministrativne bariere (prepoved uvoza, zaščitne carine, izvozne premije ipd.), ki preprečujejo ekonomski pritisk svetovnega tržišča na raven družbene produktivnosti dela v nacionalnih okvirih. To se pravi, da smo se trenutno znašli v ekonomsko nevzdržnem, protislovnem položaju. Po eni strani imamo gospodarstvo močno zavarovano pred vplivi svetovnega trga, po drugi strani pa smo dosegli že tak razvoj v proizvodnem potencialu, da mu je domač trg ekonomsko pretesen. Fo ekonomsko nelogično stanje je treba nujno razrešiti. V ta namen je potrebno urediti predvsem dvoje: urediti je treba razmerje med dinarjem in obračunsko valuto na svetovnem tržišču, tako imenovano pariteto dinarja. To razmerje je treba urediti tako, da bo realno izražalo sedanja razmerja med ravnijo družbene produktivnosti in cenami na notranjem in svetovnem tržišču. To je pot, ki vodi dinar med konvertibilne valute. To pa bo močno olajšalo neposrednejše vključevanje našega gospodarstva v mednarodno delitev dela. Poleg tega pa je treba odločno demontirati sedanji mehanizem administrativnega urejanja mednarodne blagovne menjave in totalnega varstva domače proizvodnje. V ta namen je nujno potrebno korenito spremeniti carinsko politiko, razširiti delovanje tržišča tudi na kupoprodajo tuje valute, v osnovi osvoboditi uvoz administrativne zapore itd. Osrednji člen v verigi vseh teh ukrepov je vsekakor količinska odmera razmerja med domačo in komparativno valuto. O tem je tudi največ dilem, ker je odločitev o tej zadevi zelo nevaren dvorezen nož. Pri odmeri razmerja bo treba izbrati med dvema možnostma. Prva možnost je, da se odločimo za relativno visoko ceno tuje valute. Taka rešitev bi omogočila, da se pretežen del gospodarstva brez večjih težav in preglavic vključi v nove pogoje gospodarjenja. Hkrati pa bi to pomenilo, da družbeno priznamo relativno zelo nizko raven produktivnosti dela in ekonomičnosti gospodarjenja. Ekonomska posledica take odločitve bi kajpak bila, da bi se globalno razmerje med proizvodnimi stroški in potrebnim delom na eni in presežnim delom na drugi strani poslabšalo, ali pa se vsaj ne bi nič popravilo. Kolikor bi iskali odločitve v tej smeri, bi se nujno oddaljili od prvotnih ciljev, ki smo jih hoteli z ureditvijo razmerja med domačo in tujo valuto doseči. Osnovna zamisel o tem, da je potrebno bolj aktivirati ekonomske vzvode, ki naj spodbude večjo produktivnost dela, bi neizbežno končala v ekonomskem samaritanstvu. Tak eksperiment pa bi drago plačali z občutnim zmanjšanjem vseh oblik potrošnje. Druga možnost je, da odmerimo relativno nizko ceno valuti (seveda bo v vsakem primeru občutno večja, kot je na videz sedanja, ker je prava cena tuje valute že sedaj občutno večja). V tem primeru bodo nastale številne težave. Gospodarstvo bo moralo namreč povečati produktivnost dela in ekonomičnost gospodarjenja. To pa pravzaprav hočemo doseči. Samo povečana produktivnost dela in ekonomičnejše gospodarjenje namreč lahko odpreta našemu gospodarstvu pot na svetovno tržišče in tako ustvarita možnosti, da razvije svojo proizvodnjo v polnem obsegu. Ob presoji teh ukrepov se je nujno potrebno zavedati, da imamo trenutno že več preglavic s tistimi podjetji, ki so tehnično sodobno razvita, ker ne proizvajajo z vso zmogljivostjo oziroma veliko proizvajajo predrago, kot pa s tehnično zaostalimi. To pa se pravi, da težave, ki jih omenjena usmeritev prinaša, niso nepremostljive, ampak izrazito prehodne narave. Odstranjene bodo z istim tempom, s kakršnim bo gospodarstvo aktiviralo svoje velikanske notranje rezerve. V taki usmeritvi je tudi pravi ekonomski ključ, ki odpira povsem nove dimenzije standardu. Kot na dlani je jasno, da celotne operacije na področju cen, tržišča in mednarodne blagovne menjave, z vsemi spremembami, ki jih je treba v tej zvezi napraviti (ureditev delitvenih instrumentov, revalorizacija sredstev, revalorizacija osebnih dohodkov) ni mogoče opraviti čez noč, ker je za to preobsežna in ker je gospodarstvu nujno potrebno določeno adaptacijsko obdobje, da se prilagodi in usposobi za gospodarjenje v novih razmerah. To seveda ne pomeni, da bi smeli z operacijo odlašati, kakor že predlagajo nekateri, ki so si, kot kaže, pred časom vso zadevo zamišljali precej preprosto. Vsako odlašanje bi prineslo nepopravljivo škodo, kajti železo je razbeljeno in treba ga je skovati. Jasno pa je seveda potrebno potegniti črto ločnico med tem, kaj sestavlja v celotni operaciji sistemske rešitve in kaj je režim adaptacijskega obdobja. To nam narekujejo bridke izkušnje preteklosti. Kolikor ne bi ravnali tako, se nam bo, kot vselej do sedaj v takih primerih, dogodilo, da bo gospodarstvo poskušalo spremeniti režim adaptacijskega obdobja v organsko sestavino sistema. Kolikor bi popustili pred takim pritiskom, z njim pa je treba realno računati, potem bi režim adaptacijskega razdobja postal čez noč sistem, sistem pa bi odšel v anale. Po istem načelu je treba tudi jasno opredeliti vlogo administrativnega mehanizma v prehodnem obdobju. Nekateri mislijo, da poseben adaptaoijski režim sploh ni potreben. Vse prehodne rešitve preprosto označujejo kot gospodarski oportunizem in popuščanje, ki lahko povzroči politične težave. Kratko in malo poskušajo politično diskvalificirati njegovo uvedbo. Prav bistvo te navidezne doslednosti je seveda zelo očitno. Že prvi dan po uvedbi bi morali umakniti vse ukrepe, ker bi se v praksi nujno pokazalo, da jih gospodarstvo ne more uveljaviti čez noč. Tako bi se znašli objektivno v položaju, da pretežen del gospodarstva ne bi mogel spoštovati ukrepov. Izid takega stanja je povsem jasen: spremembe bi morali umakniti. Bili bi seveda silno kratkovidni, ko bi nasedli takim na videz doslednim gospodarskim zahtevam in se pustili tako poceni potisniti z vsemi spremembami vred v slepo ulico. Adaptacijsko obdobje pa je potrebno ne le zategadelj, da se gospodarstvo prilagodi novim razmeram gospodarjenja (če bi kovinsko predelovalna industrija povečala stopnjo izkoriščanja razpoložljivih sredstev na 80%, bi po dosedanjih izračunih planerjev poleg vseh sprememb v ekonomskih razmerah gospodarjenja, ki so na videz zanjo neugodne, dosegla sedanjo stopnjo akumulacije, le s to razliko, da bi poslej s to akumulacijo razpolagala sama) temveč tudi da zasnovane sistemske spremembe sploh lahko evolu-irajo od sedanjega stanja v nove rešitve. Sedaj imamo zamrznjene cene in sistem družbene kontrole cen. Med cenami obstajajo občutna ekonomska nesorazmerja, in to v odnosih na notranjem tržišču in v primerjavi z odnosi na svetovnem tržišču. V teh razmerah, naravno, je postalo najpomembnejše osnovno vprašanje: kako preiti iz sedanjega stanja v nove rešitve in pri tem zagotoviti spremembe v ekonomskih odnosih cen, ne da bi s tem prehodom povzročili močnejše ekonomske potrese v tem smislu, da bi spremembe povzročile stagnacijo v proizvodnji, v dinamiki produktivnosti dela, povečanju mednarodne blagovne menjave, ali pa da bi neugodno vplivale na udeležbo osebne potrošnje v splošni bilanci delitvenih odnosov. jasno je, da se prehod od administrativno zamrznjenih cen, obremenjenih s številnimi ekonomskimi disparitetami, v samoupravno formiranje cen, v skladu z zakoni blagovne ekonomike in ekonomskimi (ter samo v izjemnih primerih tudi administrativnimi) vplivi družbene skupnosti lahko az-vršilec v določenem času. Seveda ta časovna perspektiva ne sme biti neskončna, ampak mora biti prav neposredna prihodnost. Za ta prehod je odločilnega pomena zlasti dvoje. Jasna odločitev za realizacijo koncepta cen in nobenih dolgoročnih kompromisov s produktivnostjo, ki ne daje minimalne stopnje preseženega dela. Predvsem bi bilo nesprejemljivo, ko bi prehodne rešitve za one gospodarske dejavnosti, ki se bodo znašle v težavah, skušali poiskati v delitvenem instru-mentariju. Tako bi ta instrumentarij ponovno obremenili z elementi distribucije in pokvarili bi načelo enakih meril, osnovno načelo delitve po delu. Kolikor so prehodne rešitve nujne, to pa je nedvomno, potem jih je treba poiskati v kreditnem mehanizmu, v carinski politiki in v politiki davka na promet. Drugi pogoj za uspešen prehod v nove razmere na področju cen pa je, da na področju družbenega usmerjanja opravimo bistveni premik. Premik v tem smislu, da bi težišče družbene presoje cen in odnosov v cenah prenesli z upravno administrativnih organov na gospodarstvo samo. To bi dosegli, če bi aktivirali delovne organizacije, da njihovi upravljavci v okviru zbornic sami presojajo cene na temelju komparativnih gospodarskih analiz in v skladu s sistemskimi rešitvami in politiko cen. Tako bi urejanje cen dobilo novo družbeno komponento: temeljilo bi na samoupravnih dogovorih, na ekonomsko jasno opredeljenih elementih, in neupoštevanje takih cen bi pomenilo predvsem grobo kršitev lastnih moralnih norm. Tako bi lahko upravni aparat opravljal res samo splošni nadzor na področju cen, sicer pa bi se osredotočil na ekonomsko proučevanje osnovnih tendenc v razvoju tržišča in tržnih odnosov in injiciral ekonomske ukrepe za potrebne družbene posege. Devizna reforma, kot se v dnevnem žargonu imenuje celotna operacija na področju mednarodne blagovne menjave, prinaša ne samo neposredni ekonomski vpliv na produktivnost dela in ekonomičnost gospodarjenja z razpoložljivim proizvodnim potencialom, ampak bo bistveno vplivala tudi na smeri našega nadaljnjega razvoja. V teh okoliščinah bo neizbežno potrebno razčistiti dileme o tem, kaj pomeni v sodobni nacionalni ekonomiki zahteva o uskladeni ekonomiki, o skladnosti gospodarstva. Še vedno je namreč zelo živo mnenje da je smisel usklade-nosti v ekonomiki v tem, da nacionalni proizvodni potencial praviloma proizvede vse tiste vrste proizvodov, ki jih nacionalna skupnost potrebuje v potrošnji. V taki naturalno avtarkični miselnosti, ki je do nedavna povzročala velike preglavice tudi razvoju planiranja pri nas, imajo svojo zaslombo razne teorije o »nacionalnih interesih za določeno proizvodnjo,« o »solidarnosti delavstva med različnimi panogami«, in podobne. Z njimi opravičujejo, bodisi ekonomsko zavožene investicije, daleč predrago proizvodnjo ali pa skušajo na ta način zagovarjati programe za razvoj določenih kapacitet, ki so evidentno sprti z ekonomsko logiko. S takimi nazori bo treba korenito razčistiti, ker nam bodo sicer delali velike preglavice pri realizaciji tiste razvojne politike, ki zagotavlja resnično ekonomsko skladnost v gospodarstvu. Ekonomski smisel skladnosti v nacionalnem gospodarstvu je namreč v tem, da dosežemo ravnotežje v potrošnji med blagovnimi in kupnimi fondi, in to po obsegu in po asortimentu. To se pravi, da je praviloma vseeno, kdo je določene proizvode izdelal, važno je, da so na tržišču. To pa se pravi, da je, splošno vzeto, za nacionalno ekonomiko odločilno, da proizvaja predvsem tisto blago, ki ji prinaša največji ekonomski učinek. S tem si namreč ustvarja realne možnosti za vključitev v mednarodno delitev dela in blagovno menjavo. Pod vplivom naturalne avtarkične miselnosti je pri nas še zelo močna tendenca, da bi sicer gradili tehnično zelo moderne tovarne, z najmodernejšo tehniko in opremo, da pa skušamo hkrati razvijati vse proizvodne veje, in tako z domačimi proizvodi pokriti celotne potrebe domačega tr- žišča. Posledice simptomov omenjene gospodarske usmeritve v našem gospodarstvu že dobro občutimo. Predvsem, za uresničenje take koncepcije gospodarskega razvoja razpoložljiva akumulacija nikoli ne zadošča. To se pravi, da je taka zamisel razvoja v popolnem nasprotju z realno ekonomsko akumulacijsko sposobnostjo nacionalnega gospodarstva. Ker pa razpoložljiva akumulacija nikoli ne zadošča, je taka zamisel razvoja nepresahljivi vir najrazličnejših pobud za pritisk na standard in druge oblike splošne potrošnje. Zaradi tega pa postane tudi vir gospodarske nestabilnosti, ker duši ekonomsko normalen razvoj določenih vrst potrošnje, kot sta osebna in splošna potrošnja. V proizvodnih odnosih, kakršni so pri nas, kjer sta osebni dohodek in osebna potrošnja temeljni stimulativni in gibalni činitelj gospodarjenja v najširšem smislu, pa pomeni taka dušitev normalnega ekonomskega razvoja osebne potrošnje dušitev elementarne gibalne sile uspešnega gospodarjenja. V sodobnem svetu je vsekakor zelo malo nacionalnih gospodarstev, ki so tako ogromna, da bi si lahko privoščila tak razvoj proizvodnih sil, da bi s svojo proizvodnjo natu-ralno pokrivala svojo celotno potrošnjo. Če nič drugega ne — bii taka razvojna politika vsekakor pomenila določeno relativno zaostajanje v kakovosti potrošnje. Manjša gospodarstva pa si nitii teoretično ne morejo več privoščiti take razvojne orientacije. Ne samo, da jim tega ne dopušča premajhna akumulacijska sposobnost, temveč take usmeritve ne dopušča več niti najelementarnejša logika ekonomičnosti. Sočasno namreč ni mogoče razvijati v vseh proizvodnih dejavnostih najmodernejši, tehnično močno dejaven proizvodni potencial. Tega preprosto ne dopušča akumulacijska sposobnost. Zato je pri taki široki razvojni usmeritvi nujno potrebno vlagati tudi v razvoj tistih proizvodnih kapacitet, za katere se vnaprej ve, da so tako v pogledu tehničnih rešitev in drugih činiteljev proizvodne sile dela manj produktivne, ekonomsko manj rentabilne ali celo nerentabilne in podobno. S takimi proizvodnimi sredstvi sicer proizvajamo blago, ki nosi znamko »Made in Yugoslavia«, toda s tako proizvodnjo- ni mogoče ustvarjati presežnega dela, vsaj ne v pomembnejših relacijah. Z izgradnjo takih kapacitet ne povečujemo nacionalnega bogastva, marveč nasprotno, ohranjamo relativno ekonomsko revščino. Širša vključitev našega nacionalnega gospodarstva v mednarodno delitev dela in v blagovno menjavo nam bo tudi z vso ekonomsko doslednostjo odkrila komparativne prednosti našega gospodarstva pred drugimi nacionalnimi ekonomikami. V prihodnje bomo morali razvijati zlasti tiste gospodarske veje in dejavnosti, za katere imamo določene prednosti (visoka stopnja obdelave, storitvene dejavnosti, kot je npr. mednarodni turizem itd.). Sprostitev delovanja ekonomskih zakonitosti v našem gospodarstvu odpira seveda nove realne možnosti za nadaj-nji razvoj samoupravnosti. Brez teh sprememb si je sploh težko predstavljati, kako bi pri sedanji razvojni stopnji proizvajalnih sil moglo gospodarstvo na osnovah samoupravljanja prevzeti nase skrb za razširjeno reprodukcijo. S prenosom razširjene reprodukcije na delovne organizacije pa stopa z vso elementarno vehemenco v ospredje ekonomska in družbena nujnost, da ustrezno z razvojem delovnih funkcij delavcev izoblikujemo tudi odnose v delitvi, v prisvajanju. Delitev oziroma prisvajanje po delu je vsekakor ena izmed odločilnih determinant, ki opredeljujejo socialistično naravo naših samoupravnih proizvodnih odnosov. V teh razmerah vsebuje pojem »delo« osebno delo določene zvrsti, tako imenovano strokovno delo v proizvodnji, delo za smotrno nabavo in uporabo delovnih orodij in predmetov dela, delo pri upravljanju in podobno. V delavčevem delu se torej že čedalje bolj staplja, združuje posebna zvrst dela, strokovno delo, upravljanje in gospodarjenje. To se torej pravi, da se pri nas pojem »delo« že bistveno razlikuje od pojma in vsebine delavčevega dela, ki se je izoblikovalo v mezdnih pogojih. Delitev, 'prisvajanje, odnosi v delitvi morajo izražati način in odnose dela delavcev v proizvodnji in gospodarjenju, ker je svobodno delo osnovni agens v samoupravnih proizvodnih odnosih. Samo v tem primeru je mogoče doseči ravnotežje, stabilnost in funkcionalno povezanost med delom kot agensom proizvodnje in gospodarjenja in delom kot osnovo za prisvajanje. Povsem naravno je, da novi vsebini in funkciji delavčevega dela ne ustrezajo več mezdni načini in oblike udeležbe delavcev v delitvi, čeprav vsebujejo določene prvine »plačevanja po delu«. V samoupravnih proizvodnih odnosih opredeljujeta delavčevo udeležbo v delitvi zlasti temeljni determinanti. Prva determinanta je ekonomski učinek dela; to je količina presežnega dela. Presežno delo je namreč sintetični izraz kompleksne dejavnosti delavcev: rezultira namreč iz koli- čine blaga, ekonomičnosti dela, smotrne uporabe presežnega dela, uspešne poslovne dejavnosti itd. Druga determinanta pa je, da proizvajalci sami določijo, v kakšnih relativnih odnosih so njihova posamezna dela in udeležba v delitvi. V naši praksi pa v nasprotju s tako logiko delitve in prisvajanja po delu prav v tem času ponovno oživljajo nekatere zamisli in pobude, ki so nezdružljive z vsebino in pojmovanjem dela in z načelom prisvajanja po delu v samoupravnih odnosih. Mnogim je resen kamen spotike v našem sistemu delitve po delu to, ker pač temelji dohodek na tržni ceni; torej ne neposredno na resnično porabljenem delu, temveč na kvantumu dela, ki ga prizna tržišče. O tem je bilo doslej pri nas veliko povedanega in veliko napisanega. Graje na račun tržne cene kot komponente dohodka so zelo različne; prav tako so različni tudi predlogi, kako pri merjenju rezultatov dela zamenjati tržno ceno z drugimi rešitvami. Vendar pa vsebujejo nekaj skupnega: skupno jim je staro mezdno pojmovanje dela in njegove vsebine. Ta skupna črta je zelo vidna v vseh grajah tržne cene kot elementa v dohodku. Dokazi: nekatere moti to, da imajo delavci iste stroke in istega strokovnega znanja različne zaslužke, ker ne vidijo gospodarjenja, upravljanja. Spet druge moti, ker na zaslužke delavcev vpliva dober poslovni uspeh. Trdijo, da ta ni dosežen po zaslugi delavcev. Pri tem pozabljajo, da je mogoče bolje izdelano blago bolje prodati, da je mogoče sezonske proizvode, ki pridejo pravočasno na trg, bolje prodati kot na koncu sezone in podobno. Tudi taki so, ki trdijo, da bi morali biti zaslužki delavcev odvisni samo od ravni dosežene produktivnosti dela, merjene z naturalnimi merili. To se pravi, da povsem zanikajo vphv delavcev na stroške, na ekonomičnost proizvodnje. Za vsako od teh pripomb na račun osebnih dohodkov je značilno, da ne vidi celotnega kompleksa dela, z vsemi njegovimi komponentami. Povsem razumljivo je, da na taki podlagi potem ni mogoče v celoti razumeti osnov, na katerih temelji udeležba delavcev v delitvi. To se pravi, da nastajajo osnovne koncepcijske dileme, ki se pojavljajo v zvezi z delitvenimi odnosi v bistvu ne zaradi take ali drugačne rešitve v delitvi, temveč zaradi različnega pojmovanja in presoje vloge dela v samoupravnih odnosih. Delitveni odnosi so samo projekcija odnosov z dela: če ne vidimo celote dela, je težko razumeti njegovo projekcijo v delitvi. Tu je treba izbojevati temeljni boj za delitev oziroma prisvajanje po delu, tu, na področju dela, in ne na torišču matematike in subjektivnega razglabljanja o tem, kateri osebni dohodki so majhni in kateri veliki. Matematika ima svojo logiko: po tej logiki je, recimo, 20 malo, 100 pa veliko. Ekonomika pa ima svojo logiko; to je logika presežnega dela. Po tej logiki je vsak osebni dohodek, ki je krit z majhnim presežnim delom, velik, in narobe, vsak osebni dohodek, ki daje velik presežek dela, je relativno majhen. Toda samo po tej logiki se je mogoče bojevati za gospodarski napredek in standard: res pa je, da je slabemu delu in majhni produktivnosti taka logika nesimpatična in da raje išče svojo modrost v mezdno uravnilovski logiki. Jasno je, da se v socialistični ekonomiki ne more in ne sme pri urejanju delitvenih odnosov zanemarjati osebne potrošnje in z njo povezanega standarda delavcev. Nasprotno: osebna potrošnja je v razmerah samoupravnih proizvodnih odnosov osnovni materialni stimulans, ki spodbuja procese in tokove v delu in gospodarjenju. Zato mora biti osebna potrošnja ne samo sredstvo, ampak tudi cilj gospodarjenja. To se pravi, da mora imeti, praviloma, dominantno vlogo pri odrejanju osnovnih globalnih odnosov v delitvi. Toda vsako konkretno prisvajanje osebnih dohodkov pa mora biti zasnovano na delu, na delovnem prispevku in rezultatih dela. To je logika delitve po delu. Če opustimo to logiko, potem delitev takoj zapade v območje volonta-rizma in s tem pod vpbv različnih pojmovanj o- odnosih v delitvi, ki v naših razmerah nastajajo zato, ker so še občutne razlike med vrstami, kakovostjo in težino posameznih vrst dela, ki tudi porajajo različne poglede na vrednotenje dela. V tem primeru torej zgubimo enotno merilo za delitev in delitev zgubi svojo stimulativno »dušo«. Te zadeve bo seveda potrebno upoštevati pri odmerjanju osnovnih delitvenih instrumentov in globalnih odnosov v delitvi. Z osvoboditvijo cen administrativnih spon in z njimi dirigirane primarne delitve, ki je bila v grobi disonanci z ekonomsko logiko, bo mogoče instrumentarij delitvenega sistema zastaviti precej drugače kot doslej. Prevladala bo lahko njegova funkcionalna stran: sistem bo moral biti bolj dinamično zasnovan in usposobljen za veliko natančnejše, suptilno usmerjanje tokov in procesov v gospodarstvu. V novo nastalih razmerah v delitvenem mehanizmu ni več prostora za prispevek iz dohodka, ki so ga v gospodarstvu hudomušno imenovali, seveda ne čisto brez vzroka, davek na pridnost. Davek na promet proizvodov in carina se bosta morala spremeniti iz pretežno fiskalno administrativne postavke, ki se je doslej preprosto vgrajevala v ceno proizvodov, v prožni tržni instrument. Davek na promet se bo moral preseliti iz proizvodnje v sfero blagovnega prometa. Carina pa bo morala postati prožnejši instrument za usmerjanje odnosov med domačim in svetovnim tržiščem. Predvsem ne bo smela več delovati kot instrument popolne zaščite domače proizvodnje, temveč bo morala delovati na domačo proizvodnjo in njen razvoj selektivno. Pri taki preobrazbi bosta omenjena instrumenta tudi veliko manj kot doslej obremenjevala gospodarstvo (po nekaterih računih naj bi se obremenitev gospodarstva s carinami zmanjšala za več kot polovico). Oba instrumenta, tako davek na promet kot carina, pa bosta morala korenito spremeniti svojo naravo: iz dosedanjih okorelih, fiskalnih instrumentov bosta morala postati živa, dinamična instrumenta, ki bosta omogočala uravnavanje tokov na tržišču. S tema instrumentoma se mora namreč najkoreniteje spremeniti način družbenega usmerjanja gospodarstva. Iz grobo administrativnega dirigiranja gospodarstva, ki v svojem bistvu vidi v tržnih zakonih in cenah pravi bav-bav za socializem, se bo razvil sistem in mehanizem davka na promet in carine, ki bo deloval po isti logiki kot tržišče, le da bo posegal v tržne tokove tam in v tistem primeru, ko bi tržna stihija lahko škodovala. Seveda bo potrebno v te namene razviti ustrezno službo in metodologijo, ki bo omogočala spremljanje dejanskih ekonomskih tokov na tržišču. V delitvenem sistemu bosta seveda ostala oba temeljna delitvena instrumenta, to so obresti na sredstva in prispevki iz osebnega dohodka. Nujno pa bosta doživela določene kvantitativne modifikacije. V tako očiščenem delitvenem sistemu bo postal dohodek »čista« kategorija. S tem bodo podane možnosti, da se vse sile gospodarstva osredotočijo na to, da se prigospodari čim večji dohodek. Torej: lotili smo se res velikega dela, toda lotili smo se ga korenito. To je res prava gospodarska reforma. In ne samo gospodarska. To je hkrati tudi nov pomemben korak naprej v razvoju naših samoupravnih proizvodnih odnosov. Poseg je tako vsestranski in tako korenit, da ne bo pustil nikogar ob strani. Od vseh nas in vsakogar med nami pa je odvisno, ali bomo dejavno posegli v te tokove, ali pa jih bomo skušali zajeziti. Toda tokov časa in razvoja doslej še ni nihče ustavil. JANEZ VIPOTNIK Naloge izobraževanja na drugi stopnji ... o prihodnjem razdobju bomo morali pospešiti modernizacijo naše industrije, dosledneje uporabljati obstoječe kapacitete, zagotoviti zniževanje proizvodnih stroškov, večjo specializacijo v proizvodnji, razširitev in zboljšanje asortimenta in izboljšanje kvalitete proizvodnje, razvijanje industrijske kooperacije doma in v mednarodnih okvirih, uvajati in izpopolnjevati moderno tehniko in tehnologijo ob istočasni zdravi delovni kooperaciji, dviganje strokovne ravni kadrov, izpopolnjevanje organizacije v podjetjih, razvijanje znanstvenoraziskovalnega dela itd. Posebne napore je treba vložiti v dviganje ravni produktivnosti dela, in to predvsem s procesom modernizacije in avtomatizacije proizvodnje, z bojem proti kopičenju delovne sile v delovnih organizacijah, s stalnim izpopolnjevanjem kvalifikacijske strukture zaposlenih, z boljšo organizacijo dela itd. Edvard Kardelj na VIII. kongresu Z K J Ko sodobna družba v svojem prizadevanju za hiter razvoj šteje med odločilne činitelje tega razvoja maksimalno izkoriščanje sodobnih dosežkov znanosti in tehnike, uvajanje sodobnega intenzivnega gospodarjenja na podlagi specializacije in kooperacije, vključevanje v mednarodno delitev dela in podobno, mora v tej tehnični revoluciji računati predvsem z delovnim človekom, ki je prvi pogoj progresivnega razvoja, računati z njegovo strokovno, intelektualno, kulturno, politično in družbeno ravnijo. Čim izrazi- tejša je modernizacija proizvodnje, tem večja je zahteva po znanju in sposobnosti upravljavca, po takšnem delovnem človeku, ki vedno precizneje kontrolira mehanične in druge procese in jih s svojo intelektualno močjo nenehno izpopolnjuje. Čedalje pogostejše so namreč v svetu znanstvene trditve, da je izobraževanje in usposabljanje prav tako pomemben činitelj gospodarskega razvoja kakor količina vloženega dela in kapitala. Najnovejše ekonomske raziskave so pokazale, da povečevanje delovne sile in fizičnega kapitala ne opravičuje v celoti obstoječe stopnje gospodarske rasti, marveč da dokajšen del povečanega proizvoda ni krit z evidentiranimi naložbami. Od tod tudi zasnova tako imenovanega »tretjega faktorja« proizvodnje, v katerem ima, kakor vse kaže, izobrazba pomembno vlogo. Sama podmena, da znanje in ročnost, ki ju vnaša delavec v proizvodni proces, vplivata na njegovo produktivnost,1 ni pravzaprav nič novega niti revolucionarnega. To, kar zanima sodobno družbo, predvsem pa tiste, ki se ukvarjajo z metodologijo planiranja kadrov, je vprašanje, ali je mogoče in kako je mogoče upostaviti neke vrste količinske odnose med izobrazbo in gospodarsko rastjo, ali je 1 Ze 1924. leta je ugledni ruski ekonomist S. G. Strumilin objavil študijo o gospodarskem pomenu ljudske izobrazbe. To študijo je zasnoval na predpostavki, da povečani zaslužki delavcev, ki rezultirajo iz višje stopnje izobrazbe, kažejo na neposredno zvezo med izobrazbo in nacionalnim dohodkom. Strurai-linova študija je v porevolucijskem obdobju bila del dokumentacije za sovjetsko reformo šolskega sistema. Njegovi obračuni stroškov spodbujajo k uvajanju obveznega šolanja in opozarjajo na učinkovitost tega šolanja v nacionalnem dohodku. Danes so ti obračuni tudi metodološka osnova, na kateri sovjetski ekonomisti gradijo in izpopolnjujejo ekonomiko izobraževanja. Leta 1962 je E. F. Denisov v svoji študiji »Izvori gospodarskega razvoja ZDA in alternative, ki so pred nami« izhajal iz domneve, da zaslužki, ki temelje na višji izobrazbi delovnega človeka, predstavljajo dohodek izobrazbe. Istega leta je John Vaizy objavil knjigo »Ekonomika izobraževanja«, v kateri zastopa stališče, da se samo z analizo komplementarnosti izobraževanja, tehnologije in fizičnih investicij, ki se proučujejo na konkretnih, podrobno obdelanih primerih, lahko približamo odgovoru na to zapleteno vprašanje. Profesor Jan Timbergen išče rešitev tega problema tako, da usklaja določene ekonometrijske metode v povezovanju izobraževanja in kvalificiranosti delovne sile z gospodarsko rastjo itd. Tako izvajanje Denisova kakor tudi izvajanje Vaizvja in Timbergena so naletela na popolnoma različne reakcije ekonomistov. Razprava študijske skupine OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) o teh problemih, v kateri so sodelovali najeminentnejši zahodni ekonomisti s področja javnih financ in gospodarskega razvoja, pedadogi, specialisti za vprašanja delovne sile in drugi, ni pripeljala do enotnih pogledov. Popolnoma nasprotna stališča so si bila enotna le v tem, da izobraževanje in splošna rast znanja ljudi pomenita nedvomno važen faktor v gospodarskem in družbenem razvoju. Kvantifikacija tega faktorja in pa način njegove meritve sta ostala še naprej predmet proučevanja, ki naj bo zasnovano na temeljitih teoretičnih analizah. mogoče z obsegom investicij v izobraževanje doseči predvidene ekonomske cilje? Odgovora na to vprašanje še ni, čeprav je bilo v tej smeri že veliko poizkusov. Vendar pa moramo tudi pri nas z zadoščenjem ugotoviti, da se čedalje bolj uveljavlja mnenje, da pomeni raven izobrazbe delovnih ljudi, njihova strokovna, splošna in kulturna raven funkcijo razvoja materialnih sil in družbenih odnosov. Kadar govorimo o naši nadaljnji razvojni poti in njenih perspektivah, nam je nenehno pred očmi dejstvo, da je napredek družbenoekonomskih in demokratskih odnosov odvisen predvsem od rezultatov materialne proizvodnje. Čeprav s ponosom ocenjujemo uspehe graditve socializma, saj so bili na primer zadnjih deset let v rasti nacionalnega dohodka in industrijski in kmetijski proizvodnji doseženi rezultati. ki štejejo v svetu med najvidnejše v tem obdobju, se vendar na drugi strani srečujemo še z veliko zaostalostjo in revščino. Poglejmo na primer tisto, kar nas posebej zanima — izobrazbeno strukturo zaposlenih: Izobrazba V Jugoslaviji v Sloveniji brez šole ali z t do 3 razredi osnovne šole 10.0 4,2 s 4 razredi osnovne šole 46,1 43,5 z 8 razredi osnovne šole 10.9 17,4 s šolo za kvalificirane delavce 18,3 22.5 s šolo za visoko kvalificirane delavce 0,5 0,7 z gimnazijo 2,0 1,5 s srednjo strokovno šolo 7,1 6,1 z višjo šolo 1,7 1.0 z visoko šolo in fakulteto 3,2 2,6 neugotovljivo 0,2 0,5 Pri prvem podatku moramo upoštevati, da je v Jugoslaviji med zaposlenimi 4,5 odstotka nepismenih in v Sloveniji 0,7 odstotka. To se pravi, da imamo v naši deželi 56% zaposlenih, ki niso končali osnovne šole, in da je takšnih v Sloveniji 47,7%. V boju za večjo produktivnost pomenijo te vrste rezerve velike potencialne možnosti. Na VIII. kon gresu ZKJ je bilo povedano, da je povprečna stopnja nacionalnega dohodka v povojnem obdobju bila 7%, lahko pa bi se po dosedanjih proučevanjih naših planer- jev povzpela do 1970. leta na 8 do 10%. Takšne cilje bi bilo moč doseči, če bi mobilizirali tiste rezerve, ki jih skrivajo modernizacija proizvodnje, dobra organizacija dela, maksimalno izkoriščanje sedanjih kapacitet, znižanje proizvodnih stroškov, boljša kvaliteta proizvodov, predvsem pa nenehno izboljševanje kvalifikacijske strukture delovnih ljudi, njihovo izobraževanje in kulturna rast. Aktivno ekonomsko in družbeno življenje in razvoj samoupravljanja zahtevata torej z vsakim dnem višjo raven strokovnega in splošnega znanja delovnih ljudi. Od tod tudi zamisel o nadaljnjem izpopolnjevanju vzgojno-izobraževalnega sistema, posebno na tako imenovani drugi stopnji. Seveda izhajajo pobude za izpopolnjevanje še od drugod. Čeprav nikakor ne smemo zanikati velikih uspehov, doseženih po vojni tudi na področju izobraževanja, se vendarle sredi naglo razvijajoče se družbe čedalje bolj vsiljuje vprašanje: ali ustreza naš sistem šolstva druge stopnje potrebam sodobnosti? Poudariti moramo, da težave druge stopnje nikakor niso nekaj specifičnega, nekaj, kar je nastalo v našem razvoju. Nasprotno, razprave, ki smo jim priče ob mednarodnih srečanjih in na konferencah, namenjenih vzgojno-izobraževalnim nalogam, pa tudi razprave v tisku kažejo, da je problem druge stopnje izobraževanja pravzaprav skupna zadeva domala vseh dežel. Dejstvo je, da ugotavljamo največje razlike v vzgojno-izobraževalnem sistemu ravno pri drugi stopnji. Medtem ko srečujemo na primer v večini dežel bolj ali manj enaka mnenja o obveznem osnovnem šolanju, seveda z vsemi specifičnostmi, ki so karakteristične za posamezna področja in njihove potrebe, in ugotavljamo nekaj podobnega kljub vsej zapletenosti in velikemu številu specifičnih strok tudi v visokem šolstvu, pa so na drugi stopnji izobraževanja očitne in potencirane razlike. Z reformo, ki je bila uzakonjena 1958. leta, se ta stopnja ni bistveno spremenila, marveč je ohranila veliko značilnosti iz prejšnjega obdobja. Zdi se, da pogoji za kakšne večje spremembe še niso dozoreli. Tako smo izboljševali notranjo programsko strukturo posameznih šol, uvajali več smeri v gimnazijo in nasploh težili za tem, da se izboljša kvaliteta izobraževanja. Rezultati reformiranja te stopnje izobraževanja so bili torej veliko skromnejši kot v osnovni šoli in na visokošolskih institucijah. Takšna orientacija je kaj kmalu rodila posledice. Dve leti kasneje je namreč prišlo do resolucije o izobraževanju strokovnih kadrov, ki je dala tehtne rezultate. Resolucija je izobraževanje na drugi stopnji osvobodila notranje togosti, omogočila svobodnejši razvoj, ki naj bi bil usklajen z aktualnimi potrebami, dosegla večji vpliv teh potreb na sistem sam in usmerila iniciativo, predvsem gospodarstva, k ustanavljanju institucij za strokovno izobraževanje in formiranje potrebnih kadrov. Četudi je pravilno, da kar najbolj pozitivno ocenjujemo pomen resolucije za razvoj izobraževanja, so se v nadaljnjem razvoju vendarle pokazale nove težave in nova vprašanja, ki terjajo odgovor. Morda je ena poglavitnih pomanjkljivosti sistema stalna težnja po podaljševanju šolanja. To tendenco srečujemo pri drugi stopnji, zlasti pa pri visokošolskih študijah, ko dodajamo učnemu programu neprestano novo snov, ki jo prinaša s seboj razvoj znanosti, kar je seveda normalno, če naj izobraževanje ne zaostaja za življenjem; pozabljamo pa, da je treba hkrati izločevati preživelo snov, polno histori-cizma, faktografije in enciklopedijske preobteženosti, ki po nepotrebnem obremenjuje učenca, zožuje bazo aktualnosti in ustvarja mnenje, da strokovno usposabljanje bolj ali manj zapostavljamo. Od tod tudi številni nesporazumi med šolami in uporabniki kadrov; v tej smeri najpogosteje iščemo vzroke za nerazpoloženje gospodarskih faktorjev in družbenih služb, za njihovo nezadostno aktivnost, ko gre med drugim tudi za probleme financiranja izobraževalne institucije. Dolgotrajno šolanje doživlja vsepovsod po svetu ostro kritiko. Vsepovsod si prizadevajo, da bi skrajšali šolanje in tako čim hitreje vključili mladega človeka v neposredno delo. Seveda ne gre samo za to, da se mlad človek čim bolj svež in čim hitreje loti ustvarjalnega dela za svojo lastno blaginjo in za blaginjo skupnosti, ampak tudi za to, da dolgotrajno šolanje odteguje mladega človeka od družbene prakse in odgovornosti. Pri nas pa še vedno kljub škodljivim posledicam prevladuje mnenje, da imajo resnično družbeno vrednost samo tiste oblike izobraževanja na drugi stopnji, ki trajajo štiri leta, in se zavoljo tega tudi otežuje normalni postopek pri vpisovanju, na primer pri vpisu na univerzo, višje in visoke šole. V modernem izobraževalnem sistemu gre za skrajševanje študija in za povezovanje tega študija z neposrednim delom in družbenimi procesi, tako da bi bilo omogočeno vsakemu delovnemu človeku, da se hkrati, ko dela, uči, da se torej delovni človek uči in pravzaprav izpopolnjuje vso svojo delovno dobo. Na drugi strani pa pouk v šoli in uporaba učenčevega znanstveno-teoretičnega mišljenja dobiva pri svoji specifični teži v spojitvi s proizvodnim delom, kajti samo proizvodno delo je lahko vir novega znanja in pomeni kot tako tudi del pouka. Proizvodnega dela seveda ne smemo razumeti kot ozko manualno spretnost, ki jo povezujemo s preprostim ročnim orodjem. Proizvodno delo, povezano s teoretičnim delom, postaja pomembnejše in učinkovitejše predvsem zaradi pestrih delovnih metod, zaradi tehnike dela, zaradi uporabe novih tehnoloških postopkov in podobnega, kar vse ne samo pripomore k samostojni in domiselni rešitvi proizvodnih nalog, marveč tudi bogati delavčevo osebnost. Proizvodno delo ni samo sebi namen, njegov razvoj je povezan z razvojem in potrebami proizvodnje in tehnologije, proizvodno delo naj učencu olajša adaptacijo na njegovo bodoče delovno mesto v delovni organizaciji. Zato stopa čedalje bolj v ospredje, pravzaprav postaja bistveno vprašanje, ravno najneposrednejša koordinacija med šolo in delovno organizacijo. Če bo seveda koordinacija med šolo in gospodarsko organizacijo ali družbeno službo temeljila na stari, nesodobni, zastareli, obrtniški proizvodnji in ne bo upoštevala sodobne tehnologije, potem tudi kadri, ki bodo prišli iz šole, ne bodo sodobni. Od tod z vidika izobraževanja tudi zahteva po modernizaciji proizvodnje. Ena bistvenih značilnosti izobraževanja na drugi stopnji, pa ne samo pri nas, ampak tudi drugod, je bila prejšnje čase stroga delitev na splošno in strokovno izobraževanje. Tako po svojih splošnih namenih kakor po vsebini in družbenem vrednotenju je splošno izobraževanje pomenilo osnovo, pot in način za dosego akademskega naziva in z njim tudi ustreznih družbenih položajev. Zato so se za te vrste šol učenci skrbno odbirali, saj so bili vnaprej določeni za bodočo »smetano« družbe. Na drugi strani pa je strokovno izobraževanje pomenilo izobraževanje za delo, za prakso, kjer je ob ustrezni strokovni teoriji prihajala bolj do veljave ročna spretnost. Čeprav je med opisanim in sedanjim stanjem poteklo pri nas že četrt stoletja revolucionarnega obdobja, moramo, žal, priznati, da je za sedanjo strukturo druge stopnje še vedno značilno pripravljanje mladine na delavske in uslužbenske poklice. Tako seveda nikakor ne odmira nevzdržno staro pojmovanje o družbeni vrednosti fizičnega in umskega dela. Naš sistem izobraževanja ne sme poznati starega konflikta med fizičnim in umskim delom, naš sistem izobraževanja moramo preoblikovati v sestavni del naporov družbe za razvoj proizvajalnih sil in družbenega standarda delovnega človeka, v njegovo tako imenovano podaljšano delo. Čeprav statistika trdi, da obiskuje le 30 odstotkov učencev srednjih šol gimnazije, pred vojno pa je bilo ravno narobe, je vendarle treba ugotoviti, da šole in druge izobrazbene institucije za delavske poklice stagni-rajo, nekatere celo izgubljajo učence, medtem ko se na drugi strani povečuje število učencev in število šol, v katerih se formirajo uslužbenci. Seveda zahteva specialnost strokovnih šol marsikdaj zelo drago opremo in zamotano strukturo vzgojiteljev, kar je mogoče organizirati največkrat samo na področjih z razvitim gospodarstvom. Zato so nerazvita področja brez te vrste šol in ugotavljamo neprestan pritisk na šole v razvitih centrih. Hkrati pa favorizira takšno stanje v nerazvitih področjih, kjer je zaradi maloštevilnih industrijskih podjetij že samo po sebi več mladine, ustanavljanje gimnazij. Tako se do neke mere odpira tudi vprašanje provenience bodočih uslužbencev oziroma strokovnih delavcev. Končno gre še za nekaj. Na dosedanji ravni druge stopnje izobraževanja je zelo izpostavljeno mesto gimnazije, ki zajema, kot je bilo rečeno, še vedno približno tretjino vseh dijakov druge stopnje. Nenehno je čutiti tudi težnje, da bi se število gimnazij in število njenih dijakov zvečalo. Ne glede na nekatera druga vprašanja o gimnaziji, ki jo, mimogrede rečeno, vsi sentimentalno branimo, je treba vendarle reči, da kvaliteta in množičnost, s katero se vključuje gimnazija v strukturo druge stopnje, pomeni nesporno neskladje v notranji organizaciji izobraževalnega sistema, povečuje stroške šolanja, ker se mladina v njej pripravlja izključno na nadaljnje štiri do petletne študije in predstavlja s tem v praksi pogosto izvor privilegijev za nadaljnje šolanje. Naša zakonodaja omogoča mladincu, ki je končal osnovno šolo, to se pravi izpolnil petnajst let, da stopi v delovno razmerje. To je nedvomno zelo pomembno in dopolnjuje vzgojno-izobraževalni sistem, saj se človek z delom tudi ustrezno strokovno izpopolnjuje. Vendar pa se po končani osnovni šoli velik del mladine ne vključi takoj v neposredno delo in v strokovno usposabljanje. Nasprotno, praksa je pokazala, da ravno gospodarske organizacije niso priprav- Ijene vključevati mladih ljudi te starosti v delovno razmerje. V opravičilo svojega ravnanja navajajo različne argumente, s katerimi dokazujejo, da niti fizična niti mentalna zrelost mladinca s petnajstimi leti ni zadostna za delo, ki ga sodobna proizvodnja terja od vsakega delavca. Ankete v najrazvitejših gospodarskih organizacijah samo potrjujejo to stališče delovnih kolektivov, ki se zavzemajo za sedemnajstletnike. Izkušnje v drugih državah narekujejo prav takšno prakso. Ali je treba naše gospodarske organizacije omajati v njihovem stališču in jim dokazati, da nimajo prav? Bržkone bi bilo zaman, ker izvira njihovo stališče iz prakse. Na drugi strani pa se delovnim kolektivom z njihovo nadaljnjo rastjo, z bojem za trg, za modernizacijo in večjo racionalizacijo glede delovne sile množijo novi argumenti za takšno stališče. Ob takšni praksi se nam odpira resno družbeno vprašanje, kam z mladino do sedemnajstega leta. Y zadnjih petih letih je končalo osnovno šolo skupno 777.992 učencev. Učenje v srednjih šolah je takoj nadaljevalo 617.541 ali 79,3%. V teku omenjenih petih let se je vpisalo v srednje šole še 53.834 učencev, ki so nadaljevali šolanje po najmanj enoletnem presledku. Po teh podatkih je v zadnjih petih letih nadaljevalo pouk v srednjih šolah, okrog 86% vseh učencev, ki so končali osnovno šolo. Od preostalih 14% se jih je nekaj vključilo v neposredno delo, drugi pa čakajo večidel na izpraznjeno mesto v srednjih šolah. Menda ni treba posebej opozarjati na škodljivost tega brezdelja. Y drugih deželah, posebno v razvitejših, prihaja čedalje pogosteje na dnevni red zvišanje ravni šolanja, ki naj zajame vso mladino. Analize kažejo, da se tamkaj — seveda z različno intenziteto, pač glede na stopnjo razvoja posamezne dežele — čedalje bolj uvaja praksa, da bi dvignili izobrazbeno in tehnično raven celega naroda na stopnjo, ki ustreza drugi stopnji izobrazbe. Prizadevajo si, da se izobrazbena raven vsega prebivalstva neprestano izboljšuje. Orjaška gibanja v modernizaciji proizvodnje vodijo k čedalje bolj dovršenim in kompliciranim proizvajalnim sredstvom, tisti pa, ki jih spravljajo v obratovanje in kontrolirajo, morajo imeti čedalje širšo in temeljitejšo izobrazbo, ki ima v naši družbeni praksi, v socialističnih družbenih odnosih in samoupravljanju še posebne naloge. Pri teh ugotovitvah gre še za nekaj. Sedanja struktura srednjih šol zahteva, da se mladi človek zelo zgodaj odloči za bodoči poklic. Te zgodnje odločitve o bodočnosti v letih, ko mladi ljudje še niso dovolj zreli za tako pomemben življenjski korak, imajo več neprijetnih posledic. Najnovejši rezultati tako psiholoških kot pedagoških raziskav trde, da so v nekoliko zrelejših letih te odločitve mnogo uspešnejše, da je manj tavanja in pozneje manj spreminjanja poklica, kar je v prid seveda tudi družbenim interesom. Tudi to je eden izmed argumentov, ki ga moramo upoštevati, ko bomo v prihodnje reševali vprašanje drugostopenjskega izobraževanja. Ko čedalje močneje poudarjamo tehnično in profesionalno izobrazbo, pa seveda s tem nočemo zapostavljati splošne in humanistične izobrazbe. Nasprotno. Sodobna družba in njeni razvojni procesi zahtevajo vsestransko po-livalentno osebnost, osebnost, ki bo imela aktiven odnos ne le do vprašanj tehnike in znanosti, marveč tudi in čedalje bolj do družbenih in političnih ved, ki v sistemu samoupravljanja in neposredne demokracije postajajo pomemben činitelj v razvijanju socialnih, ekonomskih, kulturnih, političnih in družbenih procesov našega časa. Zato nam seveda tehnično in poklicno izobraževanje ne sme pomeniti samo usposabljanje visoko kvalificiranih specialistov, tehnikov in druge vrste strokovnih tehničnih profilov, ne sme nam pomeniti (kakor tudi ne vsako drugo izobraževanje) samo pripravljanje človeka za delo, ki ga opravlja ali vodi, marveč tudi za samoupravljanje, za družbene odnose. Vsak delovni človek je hkrati upravljavec, zato mora poznati družbene procese, mora se vključevati vanje na svojem delovnem mestu pa tudi v okolju, ki ga absorbira v njegovem prostem času, in s svojim političnim, kulturnim in sploh družbenim diapazonom vplivati na okolje in ga potiskati naprej. Družbeni odnosi in družbeni procesi so iz dneva v dan bolj zamotani, sočasno pa bi jih naša dinamična družba rada kar najhitreje razvijala. Toda tempo njihovega razvoja in reševanje protislovij sodobnega časa sta v premem sorazmerju s stopnjo družbenopolitične zavesti, z nivojem splošne, tehnične in ekonomske izobrazbe, zlasti pa s sposobnostjo ljudi, da razumejo vsebino teh procesov in družbenih odnosov. Zato je tudi s tega zornega kota gledana problematika, o kateri je govora, potrebna integracija družbenopolitičnega in poklicnega izobraževanja. Pa še nekaj: Ljudje z večjim vsestranskim znanjem v samoupravljanju, v razvoju družbenoekonomskih odnosov hitreje zmanjšujejo razlike med telesnim in umskim delom. Odvisnost in medsebojno prepletanje znanosti, telinike in politike v najširšem pomenu besede, zahteva resnih prizadevanj pri oblikovanju izobraževalnih institucij, pri utrjevanju njihovih delovnih metod, predvsem pa pri sprejemanju in izvedbi učnih načrtov in programov. Ce tega ne vidimo povsem jasno in ne rešujemo povsem odločno, bomo zadeli na tehtne kritike, kar zadeva tehniza-cijo izobraževanja, zapostavljanje humanizma in podobno. Našteli smo torej nekaj argumentov, ki so pokazali, kako potrebno je izpopolnjevati dosedanji sistem na drugi stopnji. Vsi ti argumenti, in morda še drugi, zahtevajo medsebojno organsko povezavo in ustrezno mesto v sistemu izobraževanja. Na tej osnovi je bil sestavljen predlog, da se vzgojno-izobraževalni sistem na drugi stopnji prične z dveletnim šolanjem po končani osemletki. To je dveletna pripravljalna šola, ki vključuje nov element tehnične izobrazbe s proizvodnim delom in je v tem seveda najtesneje povezana z gospodarstvom in družbenimi službami. Programsko bi bila tako organizirana, da bi zajela naslednja izobrazbena področja: humanistično, prirodoslovno-matematično, obče tehnično, proizvodno delo in fizično in zdravstveno vzgojo. Splošna izobrazba, ki jo sestavljajo našteta področja, je po pravilu enotna in predstavlja splošno skupno osnovo nove vsebine izobraževanja na drugi stopnji za vse učence. Prirodoslovno-matematično in tehnično izobraževanje s praktičnim delom je po pravilu usmerjeno k domenam dejavnosti, k industriji, kmetijstvu in drugim področjem, kot so družbene službe, terciarne dejavnosti in podobno. Dveletno industrijsko-tehnično izobraževanje ima dvojno funkcijo: Prvič, da omogoči mladini bolj številno in uspešnejše vključevanje v neposredno delo, kot nam je to uspelo z osnovno šolo, saj daje gospodarstvu in drugim dejavnostim človeka s 17 leti, ki ima poleg tega, da je zrelejši in so njegova leta bolj primerna za neposredno delo, tudi širše ob-čekulturno in prirodnoznanstveno izobrazbo ter osnovno teoretično in praktično znanje iz določene veje proizvodne dejavnosti. Njegovo vključevanje v neposredno delo in pa nadaljnje strokovno usposabljanje na delovnem mestu lahko zdaj delovna organizacija uspešneje organizira, tudi v skladu s svojimi kadrovskimi potrebami. To nalogo opravi laže, učinkoviteje, hitreje in ceneje, kot pa jo je opravljala s 15-letnim mladim delavcem, ki je pravkar končal osnovno šolo. Druga funkcija dveletnega izobraževanja je priprava za nadaljnje sistematično šolanje. Če torej želimo specializacijo, ali določen strokovni profil ali pripravo za študij na visokih šolah, se izobrazba nadaljuje na različnih šolah, ki so rganizirane glede na svoje specifične naloge, ki pa bodo zaradi svoje specifičnosti zahtevale mnogo intenzivnejše šolanje, z uporabo vseh sodobnih učno-vzgojnih sredstev in čimbolj racionalno uporabo časa, to so: šole za strokovne delavce, za tehnične in njim podobne kadre, gimnazije, kot šole, ki pripravljajo mladino za ustrezna področja študija, pa tudi za nekatere poklice in podobno. Izhajajoč iz teh načel, je programsko strukturo pripravljalnega izobraževanja na drugi stopnji treba graditi na fondusu, ki je odprt za vse ali vsaj za večji del poklicev, kot občekulturna in tehnična priprava za nadaljnjo strokovno izobrazbo, izpopolnjevanje in neposredno delo. Takšen fondus izobrazbe bi bilo treba postopoma, v skladu z možnostmi, razširiti tako, da bi postal lastnina vsake mlade generacije do 17 leta starosti, drugič, da bi postal ob organizaciji, ki bi omogočila istočasno delo in učenje, lastnina vseh zaposlenih, ki bi hoteli končati pripravljalno šolo. Bodisi da bi bile te šole organizirane v okviru sedanjih šol druge stopnje, bodisi da bi bile samostojne, bodisi da bi bile vključene v šolske centre industrijskih podjetij, njihov namen bo dosežen le s pogojem, da bodo kar najbolj neposredno povezane z gospodarstvom in družbenimi službami. Koordinacija med temi ustanovami in proizvodnimi podjetji, bolnicami, zavodi in podobnim bi se morala pokazati predvsem: v orisu splošne fiziognomije šole in njenih nalog glede na gospodarske organizacije in ustanove, v kontinuiteti učnih načrtov in programov, zlasti za proizvodno delo, v izbiri in strokovnem izpopolnjevanju predavateljev iz vrst inženirjev in tehnikov, v tem, da bi šole stalno spremljale tehnološke procese in organizacijo dela tistih gospodarskih in družbenih panog, za katere pripravljajo kadre, v tem, da bi dajale gospodarske organizacije na razpolago delavnice, laboratorije, tehnično in drugo dokumentacijo, in podobnem. Sklepno izobraževanje na drugi stopnji bi se realiziralo v drugi fazi študija. Po dejanskih potrebah in funkciji se sklepno izobraževanje deli na tri skupine: v specialno tehnično, v profesionalno tehnično in v gimnazijsko izobraže- vanje. Značilnost specialnega tehničnega izobraževanja je intenzivnost in konkretnost glede vsebine, metod in norm dela. Zaradi tega se v praksi omenja tudi kot obratno izobraževanje, ker posreduje specialno proizvodno tehnično znanje, sposobnosti in metode, ki so neizogibne za učinkovito obvladanje delovnega mesta v pogojih moderne industrijske proizvodnje ali na istih načelih zasnovanih drugih družbenih dejavnosti. Glede na to, da je specialno tehnično izobraževanje zasnovano na predhodnem širokem fondusu znanja, je seveda široko odprto k nadaljnjemu šolanju. Profesionalno tehnično izobraževanje ima prav tako široko podlago v pripravljalnem izobraževanju, ki zagotavlja sorazmerno visoko raven znanja iz matematike, prirodo-slovnih znanosti in iz splošnih tehničnih disciplin ob istočasnem eksemplaričnem poznavanju proizvodnje in dela, delovne spretnosti in metod. V takšnih pogojih je to izobraževanje lahko tudi strokovno širše in globlje. Proces pro-fesionalno-tehničnega izobraževanja poteka v načrtno organiziranih pogojih šolanja in pouka v delavnicah, v laboratorijih, praktikumih in na izbranih delovnih mestih v neposrednih proizvodnih procesih. Profesionalno tehnično izobraževanje se razlikuje od specialno tehničnega po tem, da programsko ustreza zahtevam širših in trajnejših kombinacij dela v njegovi delitvi, zahtevam univerzalnejših poklicev ali tehničnih, ekonomskih, zdravstvenih in drugih služb, ki hočejo večji radij strokovno teoretičnega in praktičnega znanja in pa razvoj osebne in delovne kvalitete. To šolanje bi trajalo eno do dve leti. Gimnazijsko izobraževanje zajema vse tiste stroke, ki zahtevajo višjo stopnjo sistematičnega znanja, bodisi s področja družbenih in ekonomskih znanosti, bodisi iz matematike in prirodoslovnih ved. V razpon delovnih profilov, ki se lahko oblikujejo v procesu gimnazijskega izobraževanja, štejemo raznovrstne poklice v laboratorijih kemijskih in metalurških, agrotehničnih, elektrotehničnih in drugih obratih, v turizmu, bančništvu, v dejavnosti telekomunikacij in prometa, v inekanografiji, v administraciji in drugod. Za vse te profile je značilno, da so razmeroma zelo zahtevni glede poznavanja sistema ustreznih znanstvenih področij, metod dela in praktične orientacije za delo te vrste. Tudi tu je mogoče, da se zavoljo večje intenzitete in interesne angažiranosti učencev ta oblika izobrazbe začne pri dosedanji strukturi gimnazijske izobrazbe diferencirati in da se izobraževanje programsko usmeri na smotrnem skupnem znanstvenem aspektu, kot je na primer družbenoekonomska smer, matematika in prirodoslovne vede, družbene vede, kombinirane z jeziki, družbene vede z močneje poudarjeno klasično humanistično vsebino in podobno. Glavna skrb za izobrazbo bi bila še naprej zaupana gimnaziji, ki bi po končanem dveletnem pripravljalnem šolanju trajala največ dve leti. Od pripravljalnega šolanja do gimnazije pravzaprav celotni sistem odpira možnosti in hkrati postavlja zahtevo po racionalnem postopnem krajšanju šolanja. Zastavlja se vprašanje, kakšne prednosti ima opisana struktura izobrazbe za drugo stopnjo. Ustvarja se čvrsta osnova za obogatitev splošne in tehnične kulture delovnih ljudi in olajšuje — v perspektivi — postopni prehod bodočih generacij mladine k vsesplošni izobrazbi na drugi stopnji. Organizirano se omogoča mladini, da se takoj vključuje v delo, izbira bodočega poklica pa se pomakne od 15. na 17. leto. Delovnim organizacijam se odpirajo široke možnosti za neposredno izobraževanje kadrov, ki so jim potrebni, s čimer se celotni sistem izobrazbe izpopolnjuje, viri družbenih sredstev za financiranje izobrazbe pa se zaradi racionalnejšega in ekonomičnejšega trošenja krepijo in množijo. Omogoča se cenejša izobrazba nasploh, skrajšuje šolanje, manjšajo izdatki za opremo, kar pripomore k hitrejšemu kvantitativnemu usklajevanju izobrazbenih kapacitet z naglo rastjo novih generacij mladine in s čedalje večjimi potrebami po kadrih. Proizvodno delo kot nedeljiva komponenta vzgoje in izobrazbe prihaja do veljave mnogo bolj kot v dosedanjem sistemu in postaja integralni del osnove vseh vzgojno-izo-braževalnih procesov. Opisani koncept izobraževanja na drugi stopnji olajšuje aktualizacijo učno-vzgojne vsebine, vnaša sodobne dosežke znanosti in tehnike v proces izobrazbe in eliminira preobširne in enciklopedijske programe, ki obremenjujejo učenca in podaljšujejo šolanje. Zaposlenim omogoča ta koncept lažjo realizacijo ravni te izobrazbene stopnje; zaradi stalnih novosti tehnološke narave prilagajajo zahtevani delovnih procesov in po potrebi tudi laže prekvalificirajo. Predlagani sistem druge stopnje neprenehoma zahteva modernizacijo proizvodnje in družbenih služb. Olajšuje se dislokacija izobrazbenih ustanov, kar bo postopoma pripeljalo do razbremenitve sedanjih centrov z razvitim šolstvom in približalo šole njihovim uporabnikom v krajih, kjer živijo in delajo. Zmanjšuje se razlika med intelektualnimi in delavskimi poklici. Predlagani koncept je spodbuda za različne integracijske procese, odpira možnosti za nastajanje močnih vzgojno-izobraževalnih delovnih organizacij, izboljšuje kvaliteto šolanja, racionalizacijo izobrazbenih procesov in podobno. Novi aspekti druge stopnje izobraževanja seveda nikakor niso takšnega značaja, da bi jih bilo mogoče uveljaviti takoj in v celi državi. Nasprotno, te aspekte je treba temeljito proučiti in jih preizkusiti v nekaj izobrazbenih centrih in v različnih krajih Jugoslavije. Treba bo temeljito proučiti vse spremembe, ki jih bo izzval predlog na osnovnih šolah in posebno v visokošolskem študiju. Treba bo izračunati finančne pokazatelje, koliko zahteva takšen način šolanja od družbe, in seveda tudi to, kaj z njim družba materialno pridobi. Proučiti bo treba tempo izvajanja tega koncepta, postopnost in pogoje za realizacijo. Treba bo proučiti materialne in kadrovske učinke, pregledati zlasti predavateljske kadre in določiti njihov profil. Temu konceptu bo treba prilagoditi gimnazijo, njene naloge, njen položaj in podobno. Ce je ta predlog v skladu s splošnimi družbenimi interesi, če ustreza posebnim zahtevam gospodarstva in družbenih služb, intenzivneje odpira možnosti za izpopolnjevanje kadrovske strukture delovnih organizacij, približuje razne oblike izobraževanja ne samo mladini, marveč tudi odraslim, če odpira najširše možnosti za istočasno delo in učenje in prispeva k ustvarjanju kontinuiranega in permanentnega izobraževanja vsakega delovnega človeka, potem bo verjetno težko zanikati upravičenost njegove realizacije. JOŽE GORIČAR Družbeni pomen empiričnih socioloških raziskav Za našo sociološko znanost* je morda najbolj značilno to, da nobena zanjo pomembna okoliščina ni v zadostni meri empirično raziskana. Zategadelj tudi nimamo na voljo zadosti korektno zbranega gradiva, na podlagi katerega bi lahko dajali ustrezne, neoporečno utemeljene znanstvene izjave. To velja v polni meri tudi za vprašanje o družbenem pomenu empiričnih socioloških raziskav samih. Kakor koli bi se ta trditev utegnila zdeti pretirana — tako namreč, da za razmišljanje o vprašanju, o katerem pišemo, empirično gradivo le ne bi bilo potrebno — je vendarle pravilna. Tudi za adekvaten odgovor na takšno vprašanje bi bilo treba namreč upoštevati predvsem resnično stanje, takšno, kakršno objektivno je, ne pa subjektivna mnenja o njeni, ki se kažejo v različnih stališčih prizadetih ali neprizadetih posameznikov. Ker tedaj ne razpolagamo s korektno zbranim gradivom, na katero bi se mogli sklicevati, zanašajoč se na njegov objektivni pomen, bomo pri tem razmišljanju izhajali predvsem iz izkušenj, ki smo si jih nabrali med večletnim delom v znanstvenih zavodih, ki se ukvarjajo z empiričnimi sociološkimi raziskovanji. 1. Zadnja leta je pri nas v delu veliko, celo zelo veliko empiričnih socioloških raziskav. Za precejšnji del le-teh pa lahko le v formalnem pogledu trdimo, da so empirične in sociološke. V tem članku ne bomo poimenovali z empiričnimi sociološkimi raziskavami kakršnega koli proučevanja družbenih stanj »na terenu« ali pa celo kakršnih koli anke- * Prirejeni referat, ki ga je imel avtor na posvetovanju o metodoloških problemih v družboslovju v maju 1965. tiranj, ki se zadnji čas naravnost množično izvajajo, marveč bomo obravnavali le takšna raziskovanja, ki se izvajajo »lege artis«, se pravi, ki upoštevajo dognanja sodobne sociološke metodologije, ki so tedaj teoretično zasnovana ter metodološko korektno izvajana. Ko razmišljamo o družbenem pomenu empiričnih socioloških raziskovanj, izhajamo iz domneve, da daje takšnim raziskovanjem določen družbeni pomen že sama okoliščina, da so izvajana »lege artis«. Čisto drugačno je seveda vprašanje, kakšen pomen pripisujejo nekorektno in ignorantsko izvajanim »sociološkim« raziskavam nekateri posamezniki ali pa skupine pri nas. Pri tem se odpira vprašanje dokaj širokega razpona o takšnih raziskovanjih, ki naj bi služila —■ ali pa morda tudi že služijo — apologetskemu prikazovanju različnih družbenih dogajanj in stanj, ali pa o takšnih, pri katerih njihove rezultate »frizirajo« iz najrazličnejših pobud. Ker pa za zdaj ni nobenega razloga za trditev, da kaže takšna vrsta empiričnega raziskovanja na kakršno koli dejavnost širšega obsega, moramo ugotoviti naslednje: četudi pripisujejo morda posamezniki ali posamezne skupine družbeni pomen nekaterim nekorektnim in šarlatanskim »sociološkim raziskavam«, to ne govori o kakšnih načelnih ali pa apriorističnih stališčih, marveč govori kvečjemu o tem, da tisti, ki tako delajo, ne poznajo pomena, dometa in funkcije empiričnih socioloških raziskovanj. Apo-logetski in »frizirani« rezultati pa kažejo po drugi strani tudi na subjektivne pomanjkljivosti, na nezadostno teoretično in metodološko razgledanost nekaterih »raziskovalcev«, pa tudi na njihovo zrahljano znanstveno moralo ali pa tudi na popolno pomanjkanje znanstvene morale. 2. Medtem ko smo tako še kar lahko določili, na katera empirična sociološka raziskovanja se bo nanašalo to naše razmišljanje, smo pa spričo potrebe, da določimo vsebino pojma družbeni pomen (empiričnih raziskovanj) pred precej težjo nalogo. Kaj bomo tedaj razumeli z družbenim pomenom raziskovanj, o katerih govorimo? Vprašanje ni lahko konec koncev tudi zaradi tega, ker se ta kategorija — namreč kategorija »družbeni pomen« — razteza vsaj na treh nivojih, ki jih moramo vzeti v poštev, ko razmišljamo o zastavljenem vprašanju. Gre za naslednje nivoje: — teoretični nivo (vpliv raziskovanja oziroma njegovih rezultatov na razvoj teorije), — nivo uporabljanja rezultatov raziskovanj v družbeni praksi, — nivo usposabljanja raziskovalcev. Rešiti je, nadalje, tudi vprašanje o tem, v kakšnem medsebojnem odnosu so naslednji pojmi: družbeni pomen empiričnih raziskovanj, njihova družbena vrednost in končno njihova družbena koristnost in pa interes, ki zanje obstaja (ali pa ne obstaja). Vsebina kategorije družbeni pomen je empirično pozitivistične narave, kar pomeni, da jo določajo vsakokratna (pozitivna ali pa negativna) mnenja, ki jih pač ljudje imajo o empiričnih socioloških raziskavah. Kategorija družbene koristnosti je pragmatično utilitaristične narave, zakaj za koristno se šteje po navadi to, kar služi kakšnemu družbenemu namenu. Kategorija družbene vrednosti pa je etično normativne narave, njeno vsebino določa obstoječa družbena, v našem primeru predvsem znanstvena morala. Iz tega tedaj izhaja, da je pojem družbeni pomen širši od pojma družbena vrednost in družbena koristnost (empiričnih raziskovanj) in da prvi pojem druga dva vključuje. Zaradi tega smo do neke mere upravičeni, da obravnavamo ta druga dva pojma sinonimno. Interes za empirična sociološka raziskovanja pa bomo šteli za enega izmed indikatorjev družbenega pomena, ki gre tem raziskovanjem. 3. O interesu za empirična sociološka raziskovanja kot enem izmed indikatorjev njihovega družbenega pomena lahko ugotovimo, da takšen interes pri nas obstaja in da se celo iz leta v leto veča. Kar zadeva vprašanje o nosilcih tega interesa oziroma tistih skupin, organizacij, ustanov in služb, ki s svojimi dejavnostmi ta interes najbolj očitno izražajo, ni težko ugotoviti, da gre za dve vrsti takšnih nosilcev. To so na eni strani raziskovalne organizacije oziroma njihovi delovni kolektivi, na drugi pa družbeni skladi za financiranje znanstvenega dela. Ko opazujemo to stanje, ni težko ugotoviti, da med nosilci interesa za empirična sociološka raziskovanja skorajda popolnoma manjka tisti nosilec, ki bi moral biti pravzaprav v ospredju. Gre za takšne organizacije, ustanove in službe, ki naj bi bile »neposredni uporabniki« rezultatov empiričnih socioloških raziskovanj, tedaj za najrazličnejše delovne organizacije v gospodarstvu, za družbenopolitične organizacije, družbenopolitične skupnosti — posebno komune — in pa za najrazličnejše družbene in javne službe. Gornjo trditev lahko podpremo vsaj kot zelo verjetno hipotezo na podlagi tehle podatkov: od celotnih finančnih sredstev, ki jih je v letu 1964 dobil za raziskovalno delo inštitut za sociologijo in filozofijo pri ljubljanski univerzi, je prišlo na neposredne uporabnike raziskovanj komaj 12,72% teli sredstev, medtem ko je prišlo na zvezni sklad za financiranje znanstvenega dela 25,97%, na Sklad Borisa Kidriča pa 61,31%. Podobna situacija je bila tudi pri nekaterih drugih raziskovalnih zavodih s področja družbenih ved v Sloveniji. Morda ne bo odveč, če v tej zvezi povemo še to, da so pri tehniških in tehnoloških raziskovanjih v istem času sodelovali neposredni uporabniki s 63% finančnih sredstev. Med neposrednimi uporabniki najdemo v tem primeru predvsem gospodarske delovne organizacije. Zelo verjetno je, da položaj glede tega tudi v drugih naših republikah ni bistveno drugačen. Če kažemo na ustrezne raziskovalne organizacije na eni strani, na drugi pa na družbene sklade kot na tiste subjekte, ki pri nas predvsem izražajo interes za empirična sociološka raziskovanja, moramo ugotoviti še to, da so bile raziskovalne organizacije prvo desetletje po osvoboditvi pri uresničevanju tega interesa aktivnejše kakor družbeni skladi. To je bilo obdobje administrativnega financiranja raziskovalnega dela. S prehodom na pogodbeno financiranje tega dela, oziroma na sistem dohodka tudi v raziskovalnih organizacijah, pa stopajo kot uresničevalci interesa za empirične sociološke raziskave v ospredje družbeni — zvezni in republiški — skladi. Iz tega, ko ugotavljamo, da so neposredni uporabniki doslej le v neznatni meri sodelovali pri financiranju empiričnih socioloških raziskovanj, pa še ne gre sklepati, da pri njih interesa za takšna raziskovanja ne bi bilo. Nasprotno, na podlagi dosedanjih izkušenj lahko trdimo, da so tudi neposredni uporabniki zainteresirani za empirična raziskovanja. Vzrok, da neposredni uporabniki le pičlo financirajo te družboslovne raziskave, namreč ni v pomanjkanju interesa za takšne raziskave, marveč preprosto v tem, da ti uporabniki sami nimajo dovolj sredstev, s katerimi bi lahko financirali tiste empirične sociološke raziskave, za katere so zainteresirani. To velja še prav posebej za vse družbene službe, za velik del družbenopolitičnih organizacij, kakor tudi za velik del družbenopolitičnih skupnosti, posebno pa za mnoge komune. Če je tedaj delež neposrednih uporabnikov, ki smo jih navedli, pri financiranju empiričnih socioloških raziskav majhen, je to dejstvo pripisati predvsem temu, da pri delitvi družbenega dohodka premalo mislimo na to dejavnost. Drugo vprašanje pa nastaja zaradi nesorazmerja, ki obstaja med družbenimi sredstvi za matematično-tehniške in tehnološke raziskave in pa družbenimi sredstvi za družbo- slovne raziskave, za katere se dajejo — kakor je splošno znano — mnogo manjša finančna sredstva kakor pa za prve. Ce opozarjamo na to nesorazmerje, se hkrati popolnoma zavedamo velikega pomena matematično-tehniških in tehnoloških raziskav za razvoj materialnih produktivnih sil družbe. Toda če je kakšna družba dolžna z vsemi razpoložljivimi sredstvi pospeševati družboslovna empirična raziskovanja, potem je to ravno socialistična družba. V samem bistvu socialistične politike namreč je, da načrtno posega v družbena dogajanja. Takšno poseganje pa bo uspešno le, če bo izhajalo iz znanstveno ugotovljenih spoznanj in dognanj. Do teh pa je mogoče priti predvsem z empiričnim raziskovanjem družbenega dogajanja, ki pa je — zelo drago. Kvantitativno nesorazmerje med sredstvi za prirodoslovna in sredstvi za družboslovna raziskovanja vzbuja vtis, da se pravzaprav še zmeraj nismo otresli ene izmed poglavitnih norm političnega liberalizma, ki je »prepovedoval« vsakršno zavestno, načrtno, znanstveno poseganje v družbeno dogajanje, saj bo le-to potekalo najbolj skladno tedaj, če ga prepustimo nemotenemu delovanju »prirodnih zakonov«. Kljub vsemu temu pa se interes za empirične sociološke raziskave pri nas, kakor smo že dejali, vendarle veča. To izhaja posredno tudi iz števila publikacij, ki so zasnovane na takšnih raziskovanjih. V tem pogledu so značilni tile podatki, ki jih povzemamo po publikaciji »Bibliografske ano-tacije dela empirijskog karaktera iz oblasti društvenih nauka«. (Institut društvenih nauka, Beograd 1964. V prvi vrsti so navedena leta od 1945 do 1962, v drugi pa število ustreznih objavljenih del, pri čemer so upoštevana samo dela s sociološko vsebino.) 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 1 2 1 1 3 5 8 11 15 12 15 23 31 37 41 74 52 35 Razpredelnica kaže, da se število publikacij v letih 1945 do 1955 relativno počasi veča, da je to povečevanje v razdobju 1956 do 1960 precej dinamično, da je bilo objavljeno največje število publikacij leta 1960, v zadnjih dveh letih pa se število publikacij spet znižuje in je v letu 1962 zdrknilo pod število iz leta 1958. Zanimivo bi bilo, če bi kdo to nekoliko nepričakovano časovno distribucijo publikacij s področja empiričnih socioloških raziskovanj podrobneje proučil, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se je število teh publikacij začelo zniževati v letih, ko so raziskovalne organizacije prehajale na nov način financiranja raziskovalnega dela. 4. Prehod od administrativnega financiranja raziskovalnih organizacij s področja družbenih ved na samofinanci-ranje oziroma na sistem dohodka za te organizacije ni bil ne preprost ne lahek. Odprl je celo vrsto problemov in vprašanj, ki bodo dalj časa vplivala na družbeni pomen empiričnih socioloških raziskovanj. Vsaj na prehodu od enega načina financiranja k drugemu se namreč dogaja, da se navedene delovne organizacije vsako leto znajdejo za določen čas v precejšnjih finančnih težavah. Vzrok zanje je predvsem v tem, ker se dinamika uporabljanja sredstev, ki jo narekujejo empirična raziskovanja — posebno pa raziskovanja, ki se izvajajo na terenu — ne sklada z dinamiko nakazovanja teh sredstev iz ustreznih družbenih skladov. Empirična raziskovanja zahtevajo namreč največ sredstev v prvih fazah — za kritje stroškov terenskega dela in pa za mehanografsko obdelavo zbranega gradiva — medtem ko skladi v tem času nakazujejo največ do 40% odobrenih sredstev. Takšno stanje ima celo vrsto slabih posledic. Od njih bi navedli samo dve. Prvič, ker je treba mlade sodelavce takoj vključiti v delo pri raziskovalnih projektih, zato da »ustvarjajo dohodek«, poteka strokovno izpopolnjevanje teh sodelavcev vse preveč prakticistično in enostransko. Za mlade sodelavce v raziskovalnih delovnih organizacijah ni ne časa ne sredstev za temeljit sistematični razvoj in poglabljanje njihovega teoretičnega in metodološkega znanja, kar pa je neizogiben pogoj za formiranje dobrih in zanesljivih znanstvenih delavcev. Drugič, pri nekaterih članih raziskovalnih delovnih organizacij, ki se občasno bore z manjšimi ali večjimi materialnimi težavami, nastaja prepričanje, češ da je poglavitna naloga teh organizacij »ustvarjanje dohodka«, ne pa znanstvenoraziskovalno delo. (»U-stvarjanje dohodka« dajemo med narekovaje zaradi tega, ker se dohodek ustvarja samo in izključno na področju materialne produkcije. Na področju kulturnih dejavnosti se samo razdeljuje tisti del nacionalnega bogastva, ki ga družba določa za to vrsto dejavnosti.) Tako prva kakor tudi druga okoliščina imata lahko samo negativen vpliv na kvaliteto empiričnih socioloških raziskovanj in zaradi tega seveda tudi na njihov družbeni pomen. S tem ko opozarjamo na slabe posledice, pa se nikakor ne izjavljamo zoper sistem dohodka pri raziskovalnih delovnih organizacijah. Nasprotno, mnenja smo, da je sistem pogodbeno določenih empiričnih socioloških raziskovanj med najmočnejšimi sredstvi za to, da bo raziskovalna tema- tika tudi resnično aktualna. Do takšne aktualizacije raziskovalne tematike bi predvsem prišli, če bi bili neposredni uporabniki pri pogodbenem financiranju raziskav bolj udeleženi kakor pa so bili doslej. Prav tako neizogibno potrebno pa je, da se delovnim organizacijam, o katerih govorimo, dajo na razpolago določena finančna sredstva čisto neodvisno od njihovih raziskovalnih nalog, in sicer za strokovno izpopolnjevanje mladih strokovnjakov kakor tudi za sistematičen in trajen študij vseh raziskovalcev, članov takšnih delovnih organizacij. Nesporno je, da bi se v tem primeru družbeni pomen naših empiričnih raziskovanj večal, to pa ne samo zaradi interesa, ki za takšna raziskovanja pri nas nesporno obstaja, marveč predvsem zaradi večje kvalitete teh raziskovanj in njihovih rezultatov; večala bi se namreč njihova družbena vrednost in koristnost. Ne nazadnje pa obstaja tudi določena kore-lacija med znanstveno kvaliteto empiričnih socioloških raziskovanj in njihovih rezultatov na eni strani in pa večanjem ali pojemanjem družbenega interesa zanje na drugi. Pomembno in koristno bi bilo, če bi to korelaCijo na nekaj primerih podrobneje proučili, zlasti v odnosu do neposrednih uporabnikov raziskovanj, zakaj ustrezni podatki bi lahko odigrali veliko vlogo ravno pri teh uporabnikih kot potencialnih naročnikih empiričnih raziskovanj. 5. Družbeni pomen empiričnih socioloških raziskovanj je odvisen — kakor smo že navedli — od vpliva, ki ga imajo ta raziskovanja vsaj na treh področjih: na teoretičnem področju, na področju družbene prakse in pa na področju formiranja raziskovalcev. Kako je pri nas z vplivom empiričnih raziskovanj na prvem, teoretičnem področju? V splošnem lahko rečemo, da vplivajo empirična raziskovanja na teorijo pozitivno v vseh tistih primerih, ko bodisi potrjujejo teoretične hipoteze (ali pa jih ne potrjujejo), bodisi vodijo do novih hipotez in tako spodbujajo nadaljnje teoretično delo. Zaradi takšnega pozitivnega vplivanja empiričnih socioloških raziskovanj na teorijo se družbeni pomen teh raziskovanj prav gotovo veča, zlasti glede na tisto komponento, ki smo jo ob začetku označili kot družbeno vrednost empiričnega raziskovanja. Ta raziskovanja pa lahko seveda tudi negativno vplivajo na teorijo, so pa tudi takšna, ki nanjo ne vplivajo ne tako ne drugače. Negativen vpliv imajo predvsem takšna raziskovanja, ki jih izvajajo nekorektno in nestrokovno, medtem ko so brez vpliva takšna, sicer korektno zastavljena in izvajana raziskovanja, ki nimajo nobenih teoretičnih pretenzij. Tu gre v večini pri- merov za raziskovanja aplikativne narave, ki se izvajajo bolj ali manj rutinsko in katerih teoretična ter metodološka izhodišča ne pomenijo nobenega problema več. Primeri takšnih raziskovanj so mnoga raziskovanja trga, javnega mnenja, nekatera raziskovanja s področja industrijske sociologije ipd. Čeprav vprašanje, ki smo ga s tem načeli, sega nekoliko 6 čez okvir tematike, o kateri pišemo, se bomo pri njem vendarle kratek čas zadržali, to pa predvsem zaradi problema, o katerem se zadnji čas pri nas precej razpravlja. Gre za vprašanje o odnosu med teorijo in empirijo v naših družbenih vedah sploh, v sociologiji pa še posebej. »Pas de faits sans idées, pas d'idées sans faits«, je pred več desetletji zapisal francoski ekonomist in sociolog Durk-heimove šole F. Simiand, ko je razmišljal o odnosu med teorijo in empirijo v družbenih vedah. Če s stališča te misli pregledamo stanje v naši sociologiji danes, bomo brez večje težave prišli do naslednje ugotovitve: naša sociološka teorija je v glavnem brez dejstev, naša empirija pa je v glavnem brez teorije; vsaka si izbira svoja pota, ki se zelo redko srečujejo in križajo, če se sploh kdaj. (Ugotovitev je morda rahlo pretirana, toda kdaj pa kdaj velja nekoliko pretiravati, že zato, da se opozori na bistvo problema.) Doslej smo pri nas sociološko teorijo gojili in razvijali — kolikor smo jo sploh razvijali — predvsem na filozofski, kabinetski, seminarski način. To je razvidno med drugim tudi iz okoliščine, da smo pri teoretičnem delu v zelo majhni meri uporabljali empirične podatke o tistih spoznanjih o konkretnem in živem družbenem dogajanju doma in v svetu, ki bi nam jih morala »dobavljati« empirična sociologija. Takšna kabinetna sociologija je nenehno v nevarnosti, da bo zapadla v najrazličnejše apriorizme, ki z resničnimi stanji in dogajanji v svetu nimajo več nobene zveze in se seveda — takšni apriorizmi namreč — kaj lahko izrode v najčistejši dogmatizem. Zaradi vsega tega se v naši teoretični sociologiji tudi ni izostril smisel za sodobne probleme empiričnega sociološkega raziskovanja; ti problemi za nekatere naše teoretike bodisi sploh ne obstajajo, ali pa jih pavšalno zavračajo, češ da grozi marksistični družbeni misli nevarnost »amerikanizacije«. Nespametno bi seveda bilo, če bi zapirali oči pred to nevarnostjo in jo trdovratno ter neargu-mentirano zanikali. Problem pa bo ostal slej ko prej pereč tako dolgo, dokler ne bodo empiriki in teoretiki začeli delati skupaj na znanstvenem razvozlavanju kopice družboslovnih problemov, ki jih je poln sodobni svet. Pri tem bi morala ravno sociološka teorija odigrati vlogo poglavitnega iniciatorja in usmerjevalca empiričnih socioloških raziskovanj s tem, da bi postavljala takšne raziskovalne hipoteze, ki bi bile bistvenega pomena za nadaljnji razvoj marksistične teorije o družbi, predvsem glede na sodobna stanja in dogajanja v svetu. Po drugi strani pa se je sociološka empirija razvijala pri nas v glavnem brez teorije in mimo nje. Tako so si raziskovalci pridobili precejšnjo metodološko rutino, kar pa seveda ni dovolj za korektna empirična raziskovanja. Zelo dobro obvladujejo različne tehnike za zbiranje podatkov in pa za matematično-statistično obdelovanje teh podatkov. Ne da pa se trditi, da bi prav tako dobro obvladovali tudi tiste faze raziskovalnega postopka, ki jih ni mogoče opravljati zgolj rutinsko. Zaradi tega ni naključje, da je velik del naših dosedanjih empiričnih raziskovanj najslabši ravno v začetni fazi, ko je treba določiti teoretične cilje raziskavam z ustreznimi hipotezami, kakor tudi v končni, sintetični fazi. Ena in druga faza terjata namreč široko poznavanje ter ustvarjalno uporabljanje sociološke teorije; prva faza zaradi tega, da se določijo teoretični cilji raziskovanju (razen pri raziskavah čisto praktične, neposredno aplikativne narave), druga pa zaradi tega, da se pride do odgovorov na vprašanja, ki jih vključuje raziskovalni načrt. Ker takšnega znanja ni ali pa ga je premalo, se gibljejo naše raziskave v glavnem le na ravni preprostih kvantitativnih deskripcij. Odveč bi bilo, če bi spričo takšnega stanja s prstom kazali samo na raziskovalce-empirike, zakaj dobršen del krivde zanje je na strani tistih teoretikov, ki bi morali imeti posluh za teoretični pomen empiričnih raziskovanj, pa ga doslej ali niso imeli ali pa ga niso pokazali. 6. Ko iščemo odgovor na vprašanje o vplivu empiričnih socioloških raziskovanj na družbeno prakso, se gibljemo v glavnem na ravni družbene koristnosti teh raziskovanj kot ene izmed komponent njihovega družbenega pomena. Načelno je stvar v tem, da rezultati empiričnih raziskovanj omogočajo — oziroma vsaj naj bi omogočali — smotrno, racionalno družbeno akcijo. Nastaja tedaj vprašanje o odnosu med empiričnimi sociološkimi raziskovanji oziroma njihovimi rezultati in pa družbeno prakso. To vprašanje lahko razširimo na odnos med družbenimi vedami sploh na eni strani in pa družbeno prakso na drugi. Odgovora na tako zastavljeno vprašanje seveda ni mogoče reducirati na zahtevo za bolj ali manj mehaničnim in neposrednim prenašanjem spoznanj s področja družbenih ved na področje družbene prakse; problem je namreč veliko bolj zapleten. V bistvu gre tu za dialektični odnos med obema področjema družbene aktivnosti, znanstvene in pa prak-tičnodružbene, oziroma družbenopolitične v najširšem smislu: iz družbene prakse dobiva znanost o tej praksi nene-homa novo gradivo in nove spodbude, po drugi strani pa so znanstvena spoznanja družbeni praksi krepka opora in ji odpirajo zmeraj širše razglede. Najbolj uspešno bo človek obvladoval svojo lastno družbeno prakso tedaj, ko bosta hodili praksa in znanost o njej z roko v roki. To je že staro, zelo staro spoznanje, ki pa ga zgodovina, na žalost, vse do danes še ni mogla uresničiti. Ker smo pojem družbene koristnosti opredelili na začetku s pragmatističnim in utilitarnim kriterijem, ga moramo zdaj bolj natančno določiti. Kolikor bi namreč družbeno znanost — s tem pa tudi empirična raziskovanja — šteli za navadno sredstvo dnevnih političnih interesov, potem bi znanost prej ali slej zdrknila na raven najbolj sterilnega konformizma in dogmatizma. Do tega lahko pride samo v takšnih političnih strukturah, v katerih izvajajo na znanost in na znanstvenike najrazličnejše pragmatistične, vulgarne pritiske. V takšnih strukturah gre seveda tudi družbenemu pomenu empiričnih socioloških raziskovanj čisto negativen predznak. Ne bo odveč, če si s tem v zvezi prikličemo v spomin tista načela iz programa ZKJ, ki govore o maksimalnem osvobajanju ustvarjalnih sil v znanosti, o usklajevanju subjektivnega delovanja družbenih sil z objektivnimi družbenimi gibanji, o pospeševanju družbenih in političnih znanosti, o osvobajanju intelektualne dejavnosti razrednih determiniranosti in omejitev itn. V prav takšnem duhu so napisani tudi tisti deli resolucije VIII. kongresa ZKJ, ki govore o vlogi in funkciji družbenih znanosti v naši današnji družbi. Iz tega pa izhaja, da obstajajo pri nas vsi pogoji, ki so potrebni za to, da hodi družbena praksa z roko v roki z družbeno znanostjo. Za to, da bi to spoznanje lahko resnično zaživelo, pa so potrebni na strani družbenih ved oziroma znanstvenih delavcev s tega področja vsaj tolikšni napori, kakršni so potrebni na strani družbene prakse oziroma njenih subjektivnih sil. Gre predvsem za čim bolj pravilen odgovor na vprašanje o odnosu med družbeno znanostjo in družbeno prakso, za takšen odgovor na to vprašanje, ki bi bil kar najbolj v skladu z gornjim spoznanjem. To vprašanje lahko zastavimo — morda nekoliko togo in celo vulgarno — takole: ali je funkcija družbenih ved, s tem pa tudi empiričnih razi- skovanj, v tem, da dajejo družbeni praksi že povsem izdelane, izgotovljene recepte in formule, ki jih mora le-ta obvezno uporabljati, če hoče biti uspešna in pravilna? Pozitiven odgovor na tako zastavljeno vprašanje bi bil seveda napačen; dokazoval bi, da je tisti, ki se zanj zavzema, na »scientističnem« stališču do družbene prakse, na stališču tedaj, ki ne pelje nikamor. Družbena praksa terja tako rekoč permanentno odločanje v konkretnih situacijah, družbena znanost pa ne more določati ne vsebine ne oblike takšnega odločanja; družbena praksa se venomer srečuje z danimi, prezentnimi, današnjimi situacijami, medtem ko grade družbene vede svoja spoznanja na takšnih substratih, ki pripadajo z vidika družbene akcije že preteklosti; v družbeni praksi je treba marsikdaj hitro odločati in tudi improvizirati, v znanosti pa se ne improvizira, marveč se potrpežljivo raziskuje in išče znanstvene rešitve zastavljenih problemov po poteh, ki jih narekujejo metodologija in tehnika empiričnega raziskovanja; in končno, v družbeni praksi se nenehno vrednoti, medtem ko družbena znanost, če hoče ostati empirična, ne vrednoti, marveč ugotavlja. Seveda pa s to zadnjo ugotovitvijo nikakor nismo »likvidirali« problema vrednotenja v družboslovju, še celo ne v marksističnem družboslovju. Mnenja smo, da velja ugotovitev le za njegov empirični del, pa še zanj le tja do analitične faze empiričnega raziskovanja. Brž ko pa pride do sinteze in posploševanja, tudi družboslovec nujno vrednoti; družboslovec marksist vrednoti v skladu s tistimi progresivnimi humanističnimi vrednotami, ki jih vsebuje marksistična revolucionarna družbena misel. Vsekakor pa si moramo biti na jasnem o tem, da družbena znanost ne more nikdar odgovoriti aktivistu družbene prakse na vprašanje, kakšne naj bodo njegove konkretne odločitve. Te odločitve so namreč konec koncev vselej rezultat tehtanja, primerjanja, pa tudi žrtvovanja v konkretnih, posebnih okoliščinah. Po drugi strani pa vsekakor drži, da bodo posledice takšnega tehtanja, primerjanja in žrtvovanja toliko pomembnejše in skladnejše z družbeno stvarnostjo, kolikor bo aktivist resneje računal s tistimi spoznanji, ki mu jih nudijo družbene vede, tedaj tudi ustrezna empirična raziskovanja. Takšno pozitivno in racionalno razmerje med družbeno prakso in družbeno znanostjo lahko močno poveča družbeni pomen empiričnih socioloških raziskovanj. Pri nas večkrat beremo in slišimo, da družbene vede nasploh, sociologija pa še posebej, zaostajajo za družbeno prakso. Te okoliščine se ne da zanikati, zakaj v določeni meri jo pogaja to, da družbene vede raziskujejo takšna stanja, ki spadajo s stališča tekoče družbene prakse v preteklost, o čemer smo že govorili. Kolikor se tedaj z ugotavljanjem o zaostajanju družbenih ved misli na takšno stanje, potem ustrezne izjave ne kažejo na nikakršno našo posebnost. Vendar pa ima ugotovitev o zaostajanju še neko drugo, za nas morda zares specifično podobo. Kolikor se namreč hoče z njo opozoriti na okoliščino, da naša empirična raziskovanja ne zajemajo —• ali pa vsaj ne v zadostni meri — aktualnih, perečih problemov družbenega dogajanja in zaradi tega družbena praksa ne more uporabljati njihovih dognanj in rezultatov, je treba takšni kritiki pritegniti. Vendar pa je treba hkrati opozoriti tudi na to, da so raziskovalci in njihove delovne organizacije le deloma krivi takšnega stanja. Drugi del krivde je na strani tistih, ki bi morali bolj živahno kot doslej sodelovati z raziskovalci s tem, da bi jih opozarjali na probleme, ki jih srečujejo v družbeni praksi in ki jih štejejo za pereče. Tisti so deloma krivi takšnega stanja, ki bi morali bolj kot doslej nastopati kot iniciatorji empiričnih raziskovanj, njihova dognanja pa uporabljati in preverjati med svojo družbeno aktivnostjo. Samo s skladnim sodelovanjem raziskovalcev in družbenih delavcev bomo namreč lahko spravili z dnevnega reda doslej še upravičeni očitek o zaostajanju družbenih ved za družbeno prakso, s čimer bi se seveda družbeni pomen empiričnih raziskovanj le še povečal. S takšnim skladnim sodelovanjem raziskovalcev in družbenih delavcev bi lahko premaknili z mrtve točke tudi vprašanje o uporabljanju dognanj empiričnih socioloških raziskovanj. To vprašanje je zdaj, kot smo dejali, popolnoma na mrtvi točki, in sicer zaradi dveh komplementarnih razlogov. Prvi razlog je ta, da so zdaleč največji del takšnih raziskovanj izvajali raziskovalci oziroma ustrezne raziskovalne institucije na lastno pobudo. Le relativno majhen del raziskovanj — in to je drugi navedenih dveh razlogov — je bil izveden na pobudo neposrednih uporabnikov. Gradivo in rezultati prve vrste raziskovanj leže v arhivih inštitutov, zadnji čas pa tudi v arhivih družbenih skladov za financiranje znanstvenega dela. Tako v prvem kakor v drugem primeru so gradivo in rezultati težko dostopni zainteresirani javnosti, ki po večini tudi ni obveščena o tem, aU je bilo raziskovanje kakšnega problema sploh že izvedeno in kje bi se dobili ustrezni rezultati ter druga dokumentacija. Redno in sistematično obveščanje zainteresirane javnosti bi •'j 1111 j>J laliko zaradi tega odigralo pomembno vlogo pri uveljavljanju družbenega pomena empiričnih raziskovanj, posebno še zato, ker objavljamo pri nas le neznaten del študij, katerih osnova so empirična družboslovna raziskovanja. Vsekakor bi kazalo resno razmisliti o večjih možnostih za publicira-nje dognanj empiričnega raziskovanja s področja družboslovja. Gre predvsem za materialne možnosti. Nemara bi bilo koristneje, če bi v ta namen dajali večja sredstva, bolj pa skoparili s sredstvi, ki gredo, recimo, za najrazličnejše simpozije, ki so postali zadnji čas že prava manija. Zastaviti bi si bilo treba tole vprašanje in nanj resno, odgovorno in neprizadeto odgovoriti: ali so relativno velika sredstva, ki gredo za najrazličnejše simpozije s področja družbenih ved, v resnici tudi »koristno naložena«? Mar ne bi bilo bolje, če bi vsaj del teh sredstev namenili za publiciranje dobrih empiričnih raziskav in njihovih dognanj? Tako bi zainteresirani strokovnjaki imeli več možnosti, da bi takšne publikacije v miru in temeljito proučili ter jih — tam, kjer bi bilo to potrebno — kritično obravnavali v tisku. Nemara bi takšno ravnanje več prispevalo k nadaljnjemu razvoju naših družbenih ved kakor pa gore hitro pisanih in razmnoženih referatov in koreferatov, ki jih le redkokateri udeleženec najrazličnejših simpozijev v resnici tudi prebere. Tam, kjer je prišlo do empiričnega raziskovanja po naročilu neposrednih uporabnikov, je stanje enostavnejše oziroma bi takšno vsaj moralo biti. V teh primerih namreč lahko pričakujemo, da bo naročnik tudi res uporabljal dognanja raziskave. Vendar pa temu ni zmeraj tako oziroma je tako verjetno le v zelo redkih primerih. Dogaja se, da naročnik rezultatov raziskave ne uporablja, zato ker je moral ukrepati že prej, preden je bilo raziskovanje končano, ali pa zaradi tega, ker raziskovanje ni dalo dobrih in uporabnih dognanj, končno pa tudi zato, ker se z doseženimi dognanji ne strinja ali pa mu sicer niso všeč. S tem v zvezi nastaja precej delikatno, hkrati pa tudi zelo pomembno vprašanje — delikatno in pomembno tako s stališča znanosti kakor s stališča prakse — namreč o tistih raziskovanjih, katerih dognanja niso takšna, kakršna si je naročnik želel ali pa pričakoval. Vse te variante uporabljanja ali pa neuporabljanja rezultatov empiričnih raziskovanj po naročnikih ali drugih interesentih pa bodo večidel le golo ugibanje vse dotlej, dokler ne bomo imeli na razpolago zanesljivih podatkov o tem, kako je pravzaprav s stvarmi na tem področju v resnici. Zelo pomembno bi zategadelj bilo, če bi posvetili po- sebno empirično raziskavo ravno temu problemu; vprašanju namreč, kako pravzaprav ravnajo naročniki z dognanji tistih empiričnih raziskovanj, ki so jih naročili. Se več, predlagano raziskavo bi kazalo razširiti in po možnosti čim bolj natančno ugotoviti, kako v naši družbeni praksi ravnajo s tistimi dognanji, ki jih dajejo empirična družboslovna raziskovanja, kakšni problemi pri tem nastajajo in ali se ta dognanja sploh uporabljajo. Vsi namreč občutimo, da obstajajo na relaciji empirična raziskovanja — družbena praksa določene težave. Ali izvirajo te težave iz nezadostne vrednosti naših raziskovanj, iz tega, ker njihova dognanja niso uporabna, iz odpora družbenih delavcev proti empiričnemu raziskovanju ali pa iz slabo delujočih komunikacij med raziskovalci in družbenimi delavci? Takšna raziskava in ustrezna dognanja bi utegnili pomeniti krepak korak naprej pri večanju družbene vrednosti in koristnosti empiričnih raziskovanj na področju družbenih ved. 7. Velika vloga pri uveljavljanju družbenega pomena empiričnih socioloških raziskovanj gre tudi okoliščini, da se ob teh raziskovanjih formirajo mladi znanstveni kadri. Med pomembnimi sredstvi za to, da pridemo do novih, dobrih raziskovalcev, je prav gotovo sodelovanje mladih znanstvenih delavcev pri ustreznih raziskavah. Kakor koli je že takšno sodelovanje pomembno in koristno, je vendarle samo eno izmed sredstev, nikakor pa bi ne smelo biti poglavitno ali pa celo edino sredstvo. Pri nas pa je — vsaj doslej — na področju formiranja in izpopolnjevanja raziskovalcev tako, da večina tega kadra nastaja in se oblikuje skoraj izključno le ob sodelovanju pri empiričnih raziskovanjih, kar velja še prav posebno za raziskovalce sociologe. Takšno stanje narekuje nekaj okoliščin, med katerimi je najpomembnejša ta, da se pri nas šele malo časa ukvarjamo z empiričnimi sociološkimi raziskovanji. Ko smo s temi raziskovanji začeli, sploh ni bilo diplomiranih sociologov. Zaradi tega so prihajali na ustrezne institucije strokovnjaki iz drugih, sorodnih panog družboslovja. Usposabljanje teh strokovnjakov z drugih področij — psihološkega, ekonomskega, pravnega, filozofskega področja — za raziskovalce sociologe samo ob izvajanju empiričnih socioloških raziskovanj je bilo v tistem času sicer nujno, vendar pa enostransko, celo pa je bilo enostransko povsod tam, kjer ti mladi ljudje sami niso občutili potrebe po samostojnem študiju specifično socioloških, tako teoretičnih kakor metodoloških problemov. Kljub tej okoliščini je treba poudariti, da je prva generacija naših sociologov raziskovalcev dobro in solidno usposobljena in da se moramo predvsem pripadnikom te generacije, njihovemu delu in dosedanjim uspehom zahvalili za to, da uživa naša empirična sociologija tako doma kakor v svetu kar dober sloves. Seveda pa kljub tem uspehom metodika formiranja sociologov raziskovalcev iz prvega, »herojskega« obdobja naše empirične sociologije ne sme postati pravilo. Pri normalnih in smotrnih prizadevanjih za usposabljanje mladih raziskovalcev je njihovo sodelovanje v raziskovalnih projektih samo eno izmed pedagoških sredstev. Vendar pa se je tega pravila zelo težko držati, zlasti pri tistih raziskovalnih delovnih organizacijah, ki so popolnoma odvisne od tako imenovanega samofinanciranja, oziroma od sistema dohodka. Mnenja smo, da je neizogibno potrebno, da dobe takšne delovne organizacije, poleg pogodbenih sredstev za raziskovanja, tudi še posebna sredstva za permanentno strokovno in znanstveno izpopolnjevanje strokovnih in znanstvenih sodelavcev. S tem pa hkrati nikakor ne zagovarjamo mnenja nekaterih, da bi moral biti mlad človek plačevan z »gotovim denarjem« prav za vse svoje delo pri lastnem izpopolnjevanju, tedaj tudi za tisto delo, ki je potrebno za njegovo habilitacijo. Kdor ima nagnjenje in ljubezen za znanstveno in raziskovalno delo, bo že našel čas za lastno izpopolnjevanje tudi poleg tistih dolžnosti, ki ga vežejo na njegove delovne obveznosti pri raziskovalni organizaciji, ki ji pripada. Spričo teh zahtev imajo pomembno vlogo, pa tudi veliko odgovornost fakultete in visoke šole za družbene vede. Na teh fakultetah in šolah se opravlja tudi študij III. stopnje, katerega poglavitni namen je ravno v tem, da usposablja znanstvenike raziskovalce. Že zaradi te funkcije podiplomskega študija bi se na ustreznih fakultetah in visokih šolah moralo opravljati tudi raziskovalno delo ali pa bi morali fakultetni učitelji s svojimi študenti tretje stopnje sodelovati vsaj pri nekaterih raziskovanjih, ki jih izvajajo ustrezni inštituti. To se pravi, da so potrebni dobri kooperativni odnosi med znanstvenoraziskovalnimi institucijami in pa fakultetami. Ti odnosi pa, žal, niso vselej in povsod tako dobri, kot bi bilo zaželeno, kar seveda otežuje solidno in smotrno izvajanje tretjestopenjskega študija. Menimo, da bi bilo tudi zaradi nadaljnjega uveljavljanja družbenega pomena empiričnih družboslovnih, posebej pa še socioloških raziskovanj, kakor tudi zaradi večanja njihove znanstvene vrednosti in koristnosti prav, če bi se študij III. stopnje izvajal na družboslovnih fakultetah in visokih šolah, pri čemer naj bi ustrezni raziskovalni inštituti trajno in odgovorno sodelovali. Po drugi strani pa ti inštituti v prihodnje praviloma ne bi smeli sprejemati za raziskovalca nikogar, ki ni z uspehom končal študija na tretji stopnji. V našem sistemu univerzitetnega študija in organizacije raziskovalnega dela je to edina pot, ki bo peljala k stalnemu izboljševanju našega empiričnega raziskovanja. RUDI VIDETIČ Komparativne prednosti in gospodarski razvoj Gospodarstvo posameznega območja v luči komparativnih prednosti Malokatero državo lahko pojmujemo s stališča socialne in gospodarske politike za homogeno; bolj primerno jo je obravnavati kot sistem med seboj optimalno povezanih območij, ki imajo vsako svoje specifično obeležje. To temeljno spoznanje prodira v koncepte gospodarskega razvoja mnogih držav in vsa terminologija s tega področja gospodarske dejavnosti, kot so to izrazi: policentrično planiranje, regionalni razvoj, razvita in nerazvita območja itd., so dejansko sinonimi za isti gospodarski fenomen, ki ga bi, zgodovinsko gledano, lahko šteli za nasprotni pol političnim in gospodarskim procesom XIX. stoletja, ki so se odigravali na evropskih tleh in v katerih Slovenija iz razumljivih razlogov ni sodelovala niti kot narod (razen nekaj naprednejših posameznikov) niti kot gospodarski subjekt, čeprav je imela in še ima — gledano skozi prizmo poli-centrizma — vse atribute zaokroženega gospodarskega območja; vendar poudarek ni na »zaokroženo«, ker bi to pomenilo osmišljanje preživelih vrednot v smislu zakasnele romantike, ki je danes že močno neinventivna celo v deželi risorgimenta, to je v Italiji. Italija danes v svoji gospodarski politiki invertira romantični zanos, izvirajoč iz risorgimenta, v policentrični regionalizem, katerega posledica je ustanavljanje več samostojnih žarišč regionalno gospodarske politike, med drugim tudi ustanovitev dežele Furlanije-Julijske krajine. Tega priznavanja specifičnosti posameznih območij ne moremo pripisati prožnemu političnemu oportu-nizmu, temveč je posledica spoznanja ekonomskih zakonitosti, ki obstoje v sodobnih gospodarskih skupnostih. Domneva, da bo nadaljnji tok dogodkov med našim in italijanskim primerom pokazal te skupne zakonitosti, ni ne-uresničljiva, čeprav je prvi primer vezan na eno etnično skupnost in drugi na mnogonacionalno državo, kajti ni nujno, da bi se moralo npr. slovensko govoreče območje pokrivati z enim gospodarskim področjem, in logično bi bilo, da bi »Zagrebačka privreda« v svoji nadaljnji ekspanziji, kot komplementarni faktor prihodnjega razvoja, računala tudi na male kmete po Bizeljskem in Dolenjskem. Gospodarska politika ne raste torej iz nacionalnih korenin in je tudi za takšne državne oblike, kot so federacije in konfederacije, sprejemljiva, ker ni destruktivna in pomaga odpravljati vizijo o nujnosti pokrivanja nacionalnih in gospodarskih kriterijev po vsi sili, je internacionalna in postavlja narodovo eksistenco v odvisnost od gospodarskih procesov, ki potekajo v širšem gospodarskem prostoru, kot je to narodovo ozemlje ali ozemlje državne tvorbe, v kateri živi. Cilj področne gospodarske politike v mejah neke države je odprava razlik v dohodku med posameznimi območji (pri čemer je vedno mišljen realni dohodek na prebivalca, ker za isto vsoto denarja lahko kupim npr. na trgu v Trbovljah manj kot na trgu v Apatinu) in v mednarodni delitvi dela izkoriščanje vseh komparativnih prednosti območja. Tako navaja področna gospodarska politika k integraciji gospodarstva, ker premaguje nacionalne in državne meje. S pomočjo mednarodne delitve dela se je že od nekdaj izvajala najširša gospodarska integracija gospodarstva, pa čeprav je svetovno gospodarstvo zlasti zadnjih sto let šlo skozi značilne faze integracije in dezintegracije. Do zopetne integracije gospodarstev po drugi svetovni vojni prihaja z neverjetno intenzivnostjo in do tega procesa ne moremo biti ravnodušni, ker imamo vse pogoje za to, da se v ta dogajanja aktivno vključujemo. Slovenskemu gospodarstvu je veliko do tega, da se vključi v mednarodno delitev dela, ker zaradi svoje majhnosti ne more živeti z avtarkičnim ekonomskim delom, ki nima domovinske pravice niti v velikih državnih organizmih. Gospodarska gibanja, ki se razvijajo v našem gospodarskem prostoru, so del splošnih jugoslovanskih gibanj in jih je treba obravnavati v sklopu jugoslovanske gospodarske problematike, pri tem pa upoštevati, da ima slovensko gospodarstvo tudi v enotnem ekonomskem prostoru svoje specifičnosti in svojo vlogo, kjer je mogoče uveljavljati njegove komparativne prednosti tako navznoter kot navzven. Po predvidevanjih zavoda za ekonomsko planiranje SRS bo skupen izvoz blaga in storitev v letošnjem letu dosegel 63,6 milijarde deviznih dinarjev oz. 133 $ na prebivalca. Primerjava naših številk z blagovnim izvozom na prebivalca (brez izvoza storitev) v nekaterih drugih državah pa je takšnale: NORVEŠKA 297$ ARGENTINA 65$ AVSTRIJA 191 $ BELGIJA 517$ BOLIVIJA 17$ KANADA 337$ DANSKA 406$ ITALIJA 101 $ JAPONSKA 57$ ŠPANIJA 24$ JUGOSLAVIJA 53$ Vir: Barclays Bank Limited, 1965 (Economic inteligence department). Primerjava izvoza na prebivalca navznoter med posameznimi območji v SFRJ je v letu 1965 takšnale: SR Srbija 46$ SR Hrvatska 73$ SR Slovenija 98$ SR BiH 33 $ SR Makedonija 56$ SR Črna Gora 27$ SFRJ 53$ Vir: podatki službe za gospodarsko sodelovanje z inozemstvom pri GZ SRS. Izvoz na prebivalca iz našega območja pa se še poveča, če upoštevamo blagovne tokove v okviru enotnega ekonomskega jugoslovanskega prostora ter posreden izvoz. Kolikšen je obseg tovrstne realizacije (medrepubliške izmenjave), ne vemo, je neznanka. Seveda, če bi hoteli narediti takšno primerjavo, bi morali vzeti v poštev ves uvoz in izvoz, torej tudi iz jugoslovanskega prostora, ker bi le tako dobili realno predstavo o količini in vrednosti blaga, ki ga slovenski ekonomski prostor sprejema v svoje območje in iz njega izdaja. Upoštevati pa je treba, da ie velik del naših kapacitet organsko vezan na jugoslovanski trg, čemur botruje nekoliko tudi tradicija, ker so že v stari Jugoslaviji mnoge naše tovarne bile dimenzionirane glede na absorbcijske zmožnosti jugoslovanskega trga; to krepi avtarkične težnje v takšnih delovnih kolektivih in ta faktor je lahko zaviralni moment v naših naporih za čim večjo udeležbo v mednarodni delitvi dela. Tudi dandanes gradijo še mnoge obrate z utemeljevanjem, da bodo nadomestili uvoz, pri tem pa upoštevajo samo potrebe jugoslovanskega trga, ki za zdaj še ni tako zahteven kot tuji trgi, in potemtakem začetne naložbe že takoj načelno spreminja v nerentabilne s stališča širših perspektiv slovenske industrije, saj se take kapacitete kalkuli-rajo po internih cenah, ki se razlikujejo od svetovnih cen. Zaradi objektivno pogojene razlike med notranjimi in zunanjimi cenami so mnoge naše investicije zunaj komparativnih prednosti in se lahko vključujejo v izvoz samo z novimi deformacijami v cenah, konkretno s premijami in davčnimi olajšavami, čeprav so zlasti zadnje v svetu splošno priznano dejstvo, kar je povod za permanentno inflacijo. Razen tega so take investicije že s stališča naše notranje investicijske in gospodarske politike problematične zaradi čedalje večjega industrijskega in slabo koordiniranega razvoja drugih republik. Iz tega razloga bi naša podjetja morala nastopati čedalje močneje na tujih trgih in zavračati avtarkični koncept ekonomskega razvoja. Bojazen, da bodo s tem izgubila hvaležen in donosen trg, je odveč, ker se bodo, če bi na svetovnem trgu prišlo do krize, še vedno laže spoprijela s konkurenco doma oziroma jim ne bo težko zamenjati zahtevni trg z manj zahtevnim. Družbeni proizvod, ki ga zamenjavamo, je še vedno majhen zlasti v primerjavi z državami, ki so usmerjene k izvozu. Nimamo izvozno orientirane industrije niti nimamo koncepta, kakšno naj bi bilo dolgoročnejše vključevanje gospodarstva SRS v mednarodno delitev dela na temelju komparativnih prednosti. Izvoz je atomiziran na množico artiklov, ki so včasih tudi čisto nepričakovani presežki. Spričo tako razdrobljenega izvoza ne moremo pričakovati večjih izvoznih rezultatov. Zato nas čaka težavna naloga: ugotoviti moramo, kakšna struktura ekonomike bi najbolj ustrezala našemu konceptu dolgoročnejšega ekonomskega razvoja. DELEŽ IZVOZA V PROIZVODNJI 1962 1963 1964 1965 Industrija 11,1 11,9 13,1 12,0 Črna metalurgija 3,3 6,2 4,51 13,8 Pisana metalurgija 21,9 22,2 21,8 i Nekovine 26,5 22,1 28,1 14,4 Kovinska industrija 11,8 12,0 1441 27,7 Elektroindustrija 6,3 8,1 11,4/ Kemična industrija 6,3 8,1 7,6 7,0 Lesna industrija 43,9 40,2 40,2 27,7 Papirna industrija 7,4 9,3 14,2 Tekstilna industrija 9,5 9,4 11,8 — Gumarska industrija — — — 13,3 Industrija usnja in obutve 14,3 18,6 21,7 — Živilska industrija 11,9 10,6 12,0 7,9 Vir: Zavod za gospodarsko planiranje SRS. Iz teli podatkov izhaja, da imajo kovinska predelovalna industrija, elektroindustrija, papirna industrija, industrija usnja in obutve ter živilska industrija najbolj enakomeren, konstanten trend izvoza in da je verjetno med temi strokami iskati izvozno propulzivne kapacitete. Sicer so med temi industrijskimi strokami tudi veliki uvozniki reprodukcijskega materiala, kar zmanjšuje možnosti teh strok za večji izvoz, saj je za vsak izvoz potreben precejšen uvoz reprodukcijskega materiala. Če pustimo ob strani kemijsko industrijo, ki je nismo omenili med izvoznimi industrijami, je zlasti tekstilna industrija — pa tudi usnjarska industrija — močan uvoznik reprodukcijskega materiala. Politika podaljševanja krajše noge in skrajševanja daljše oziroma povečanje izvoza in relativno zmanjševanje uvoza je tesno povezana s pravilno izbiro izvoznih dejavnosti in komparativnih prednosti. Merkantilistično pojmovanje trgovinske bilance, ki je značilna za vsako zaprto gospodarstvo, je danes močno anahronistično in ne upošteva zahtev pospešenega razvoja, ki je neizogiben za države v razvoju in potemtakem tudi za našo državo. Iz tega izhaja, da moramo pasivo, izvirajočo iz blagovnih postavk naše menjave, nadomeščati tudi z drugimi viri, predvsem neblagovnimi postavkami in najemanjem dolgoročnih kreditov, da bi dosegli s pospešenim gospodarskim razvojem ravnotežje plačilne bilance na višji ravni. Financiranje pospešenega razvoja iz lastne akumulacije bi pomenilo občutne omejitve v osebni in splošni potrošnji. Izhod iz tega neskladja med razpoložljivimi sredstvi in potrebami po pospešenem gospodarskem razvoju je iskati v politiki večjega vključevanja v mednarodno delitev dela. kar pomeni, zaradi šibke surovinske baze naše industrije, tudi večanje uvoza. To nasprotje naše mednarodne menjave lahko premagamo z uvajanjem širših konceptov v naše gospodarstvo, in to predvsem koncepta proizvodnje po komparativnih prednostih, s čimer bomo razširili manevrski prostor slovenske industrije. Industrija se naj usmeri k tisti surovinski bazi, ki ima po svetovnih normativih najugodnejšo perspektivo, oziroma k tistim dejavnostim, kjer ima primerjalno prednost. Ne smemo pozabljati, da je danes konjunktura za nafto, naftovode, plinovode. V tem smislu je treba proučiti vse možnosti za perspektivni uvoz surovin iz afriških držav, kjer uživa naša država velike simpatije. Seveda moramo pri naših razvojnih načrtih upoštevati tudi želje držav v razvoju, glede njihovega izvoza; zato se je treba tem državam približati s kompleksnimi načrti, ki bodo perspektivni in komercialno ugodni za obe strani. Nizka produktivnost in tehnična opremljenost naše industrije nam že vnaprej določata slabše rezultate v mednarodni menjavi. Oblika eksploatacije, in to predvsem razvitejših držav, je lahko zaradi mehanizma intervalutnih paritet, zaradi disparitete tečajev za nas zelo neugodna. Zaradi tega večine naših izdelkov ne moremo izvažati po obračunskem tečaju 750 dinarjev in so potrebne premije in davčne olajšave, ki znižujejo naš obračunski tečaj. V taki situaciji imamo zlasti pri izvozu večjo tendenco k depreci-aciji kot pa pri uvozu, kjer je dolar cenejši od dolarja v izvozu. Ta tendenca k depreciaciji v izvozu postaja močnejša, čimbolj se veča naš delež finalnih izdelkov in investicijske opreme v obsegu izvoza, kar je dokaz za trditev, da depreciramo dinar v izvozu predvsem zaradi naše nižje produktivnosti. Če primerjamo posamezne elemente stroškov v ceni proizvodnje, lahko ugotovimo nekaj zanimivega, namreč, da smo včasih pri istem izdelku lahko hkrati nad in pod svetovno ceno, kar je največkrat tudi posledica odnosov, podedovanih iz administrativnega obdobja; vendar teh disparitet ni mogoče odpraviti čez noč. Če si ogledamo strukturo cen (surovine, osebni dohodek, dohodek, dajatve družbi) nekaterih naših proizvodov, postanejo zlasti zanimivi kooperantski odnosi s tujimi partnerji, in potrebno bi bilo primerjati strukturo cene pri tistih zunanjih partnerjih, ki bi prišli za nas v poštev, in ugotoviti koristi in prednosti, ki jih pogojuje takšna strukturna primerjava. Industrij sko-tehnično sodelovanje bi tako dobilo dimenzijo, ki bi bila veliko bolj realna, kot pa je zdaj, ko preračunavamo z enotno ceno. V nastali situaciji je vprašanje tako imenovanih komparativnih stroškov oziroma komparativnih prednosti, ki naj bi jih imelo slovensko oziroma jugoslovansko gospodarstvo v mednarodni delitvi dela. vedno aktualno. Razprav okoli tega vprašanja je zelo veliko in skoraj vsaka pomembnejša rešitev gospodarstvenikov izzveni v prid komparativne prednosti. Na žalost manjka tem razpravam teoretičnih dokazov in praktičnih preizkušenj. Ponavadi je v njih prevladovalo mnenje, da je neizogibno, da naša industrija postane sposobna prodajati po svetovnih cenah oziroma po cenah, ki bi bile konkurenčne. Ta cilj naj bi dosegli s takšno kombinacijo proizvodnih faktorjev (naravna bogastva, surovine, kvalificiranost delovne sile, sredstva itd.), ki bi zagotavljala v naših razmerah največji možni izvoz po relativno najbolj ugodnih izvoznih cenah. Zaradi majhnosti našega slovenskega trga, pa tudi jugoslovanskega, je seveda toliko manj možno, da bi snovali nove industrije optimalnih kapacitet; zato je izbira proizvodnih faktorjev še posebno težavna. Živinoreja zahteva relativno več zemljišča kot proizvodnja čevljev, elektroindustrija pa več naložb kot proizvodnja pohištva. Zato je težavno povečevati lesno industrijo preko njenih možnosti, ki so omejene z zalogo lesa v gozdovih, pa tudi pospeševati razvoj elektroindustrije in elektronske industrije, če primanjkujejo potrebna finančna sredstva. Potemtakem zahteva komparativna prednost slovenskega gospodarstva v mednarodni delitvi dela: proučili teorijo komparativnih prednosti. Teorija komparativnih stroškov Teorija komparativnih stroškov, ki je ob svojem nastanku pomenila merkantilističnemu nasprotno pojmovali je zunanje trgovine, je danes sestavni del sodobne teorije ekonomskega razvoja. Tradicionalni postulati o absolutnih prednostih, ki jih imajo posamezne države udeleženke v mednarodni delitvi dela, niso prenesle poznejše kritike in svet, v katerem živimo, zahteva pravično razdelitev bogastva med revne in bogate, čeprav pot, ki drži k temu cilju, ni pot miloščine in pobiranja darov revnih ter misterij darovanja bogatih, ampak pot zavestnega sodelovanja vseh udeležencev v mednarodni delitvi dela, ki postaja na vseh področjih življenja družbe osnovna potreba našega časa. S premiki v strukturi svetovne potrošnje, kjer pomen naravnih surovin relativno pojema, so spremembe v industrijski strukturi razvitih držav nujne, ker se morajo te države odreči produkciji nekaterih dobrin, ki jih zdaj proizvajajo. Če v razvitih državah ne bo prišlo do tega spoznanja v skladu s proizvodnjo po komparativnih prednostih, bodo nerazvite države primorane sprejemati lastne koncepte industrializacije, ne da bi upoštevale kriterije proizvodnje po komparativnih stroških, zakaj med politiko ekonomskega razvoja in teorijo komparativnih prednosti obstaja logična neločljiva povezanost. Ragnar Nurkse je to medsebojno povezanost označil s temile besedami: »Če se obseg produktivnih faktorjev v nerazviti državi veča in če njen izvoz v razvite države zaostaja ali je kako drugače oviran, nastane potreba po večanju dohodkov v realizaciji, ki so di-verzificirani v skladu s prožnostjo povpraševanja po dohodku doma, zato da bi oskrbeli vsak parcialni trg posebej, v nasprotju z ekspanzijo proizvodnje za izvoz, ki se zdaj specializira v skladu z notranjimi komparativnimi prednostmi.« (Equilibrium and Growth in the World Economy; Ragnar Nurkse, Harward Univ. Press 1961.) Prožnost dohodka iz uvoza pri razvitih državah v primerjavi z državami v razvoju je bila po podatkih U. N. World Economic Survey, 1962, takale: To pomeni, da je povečanje dohodka v razvitih državah za eno enoto povzročilo povečanje izvoza držav v razvoju pri surovinah 0,76 enote in pri kmetijskih pridelkih in rudah samo za 0,60 enote. Ta paradoks zunanje trgovine spreminja tudi vrednost Leninove ocene imperializma kot poslednjega stadija kapitalizma in predvsem njegovo tezo, da imajo razvite kapitalistične države interes, da ohranijo status quo v gospodarstvu nerazvitih območij in kolonij. Nerazvita območja so danes za razvite države breme in ovira pri njihovem lastnem razvoju. Tako je razvitim drža- Surovine Kmetijski pridelki, rude Goriva Industrijski izdelki Prožnost doh. 0,76 0,60 1,40 1,24 vam do tega, da se razvijajo države v razvoju — samo da to svojo potrebo pojmujejo bolj kot funkcijo svojega potencialnega razvoja in manj s stališča potreb držav v raz-voju. Potrošnja surovin se v industrijsko razvitih državah počasneje veča kot obseg proizvodnje zaradi uspešnejše tehnologije predelave in razvoja sintetike; razen tega se potrošnja tudi ne veča v premem sorazmerju z večanjem dohodka v razvitih državah. Glede Brazilije je bilo v omenjenem poročilu Združenih narodov ugotovljeno, da obstaja pri najpomembnejšem brazilskem izvoznem produktu nizka cenovna in dohodkovna elastičnost na trgu ZDA, največjem potrošniku kave. Račun je pokazal, da je 10-odstotnemu zvišanju cene kave sledilo 2,5-odstotno zmanjšanje potrošnje, medtem ko je 10-odstotno povečanje realnega dohodka pri ameriških potrošnikih povzročilo samo 2,5-odstotno povečanje potrošnje kave. Takšna odvisnost Brazilije od deviznega dotoka ne more biti trdna podlaga za avtonomno injiciran gospodarski razvoj, pa čeprav lahko trdimo, da ima Brazilija komparativne prednosti v proizvodnji kave v smislu teorije komparativnih prednosti. Njene blagovne znamke kave so svetovno znane, naravna renta in vse drugo, kar ji povzroča nizke proizvodne stroške, ji že vnaprej dajo določene prednosti na trgu kave, pa vendar se niti Brazilija niti druge monokulturne države ne morejo usmeriti samo na proizvodnjo tistih predmetov, kjer imajo komparativne prednosti. Gerald Meier trdi, da zato ne, ker izkupički iz trgovine lahko olajšajo gospodarski razvoj, ne morejo pa biti nadomestilo za razvojne sile, ki morajo biti ustvarjene neogibno v okviru domačega gospodarstva. Takšen sklep je logičen, sicer bi bil to račun brez krčmarja. S kakšno pravico bi torej lahko Braziliji svetovali, naj vse svoje napore v gospodarskem razvoju usmeri v izvoz, če pa ne moremo zagotoviti, da bodo razvite države privolile v to igro in sprejele njen izvoz. To je tudi najmanj trdna točka teorije komparativnih prednosti. Teorija komparativnih prednosti vsebuje namreč implicitno domnevo, da so tako proizvodnja kot vse možnosti trgovanja vedno znane enemu ali vsem udeležencem v zunanji trgovini in da svetovni trg vselej reagira v smislu njenih predpostavk. Tako vseskozi jasnih situacij v stvarnosti ne poznamo, ker imamo opravka z množico različnih ekonomik. Predpostavke teorije komparativnih prednosti bi še veljale tam, kjer imamo opravka z dobro vpeljanim produktom, ki ga prodajamo na znani trg po vpeljanih mrežah trgovanja. Toda kakor hitro pride do strukturnih sprememb se tudi potrebe trga začnejo spreminjati in vsakršno prerokovanje o tem, kako bo reagiral trg, postane nerealno. Zaradi tega ima teorija, ki spregleda dejstvo, da večina kupcev in prodajalcev ne pozna njenih koristi, zelo omejen obseg delovanja. Teorija komparativnih stroškov ima potemtakem samo takrat neko veljavo, če se njeni igri kombinacij podredijo vsi udeleženci v mednarodni delitvi dela, ker bi v tem bila edina možnost, da ovržemo tisto pesimistično noto, ki bo po našem mnenju do nje prišlo, če se bodo koncepti ekonomskega razvoja posameznih držav v razvoju, kakor tudi razvitih držav križali. Tako bi razvoj tekstilne industrije v nekaterih afriških državah prav lahko bil precejšen udarec za indijsko tekstilno industrijo, kakor tudi gojitev kave v Afriki za brazilski izvoz kave. Ob teh razmišljanjih se nam podzavestno postavlja vprašanje, ali bi ne bilo bolje ubrati poti medsebojnega in medregionalnega itegriranja in sporazumevanj in npr. v omenjenem primeru Indije opustiti proizvodnjo tekstila v tej državi, s pogojem, da bodo afriške države kupovale od Indije proizvode višje stopnje predelave (npr. tekstilne stroje), za katere bi se Indija specializirala. Takšne in podobne potencialne konflikte, do katerih bo prišlo tudi med nerazvitimi državami, bo verjetno težko razvozlati in razrešiti s pomočjo teorije komparativnih prednosti. Prizadete države bodo najbrž skušale izgube oziroma relativno pojemanje deviznega dotoka za njihove izvozne produkte paralizirati tako, da bodo spremenile strukturo izvoza in nadomestile z novimi domačimi kapacitetami. Tako se postavlja teoriji komparativnih prednosti edina možna alternativa v politiki industrializacije, ki pa v današnjem svetu ne more biti neomerkantili-stična in avtarkična, temveč usmerjena k integraciji posamezne industrije kakor tudi celih ekonomik v svetovno gospodarstvo. Ali to pomeni, da teorija komparativnih prednosti nima nobene praktične vrednosti? Ne, temveč kvečjemu to, da ne daje receptov za prakso, ampak samo osnovna spoznanja, ki olajšujejo razumevanje smisla in kavzalno-genetične povezanosti gospodarskih gibanj v svetu. Izkoriščanje teh spoznanj je prepuščeno konkretni regionalni ekonomski in trgovinski politiki. Po teoriji komparativnih prednosti bi država, ki ima obilje delovne sile, vse svoje napore osredotočila v industrijo, ki zahteva mnogo delovne sile. Takšna država bo po S. E. Harrisu (S. E. Harris: »International and interregional Economics«) težila za tem, da bo varčevala pri kapitalu, ker je kapital razmeroma drag. Konkurenčna sposobnost pa ni odvisna samo od količine proizvodnih faktorjev, ampak tudi od njihovih cen. Države, ki majo veliko delovne sile, ne bodo pospeševale dejavnosti, ki zahtevajo veliko delovne sile, če je le-ta predraga. Če se plače zvišajo, se utegne zgoditi, da industrija, ki proizvaja z veliko potrošnjo delovne sile, izpade iz vrste izvoznih industrij. Hkrati se lahko zgodi, da industrije, ki zaposljujejo manj delovne sile, v novi situaciji ugotovijo, da imajo možnosti za izvoz, in se uvrstijo med industrije, usmerjene k izvozu, ker jih zvišanje cene delovne sile ni toliko prizadelo. Relativno proizvaja zdaj taka industrija z nižjimi stroški. Podobno vplivajo tudi nihanja cen surovin, obresti, transportni stroški, cen za javne storitve, davki itd., seveda glede na to, kakšen je delež teh stroškov v skupnih proizvodnih stroških. Namen kombiniranja proizvodnih faktorjev je narediti industrijo sposobno za prodajo svojih izdelkov na svetovnem trgu po cenah, ki so nižje od cen njenih konkurentov. Cene in kakovost proizvodnih faktorjev, razpoložljive količine in uspešnost njihovega izkoriščanja, velikost podjetja ali industrije -— vse to je treba upoštevati pri kombiniranju. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je velikega pomena tudi velikost trga. Velike države, kot so ZSSR, LR Kitajska, ZDA, imajo lahko že samo zaradi tega komparativne prednosti, medtem ko so majhne države ravno zaradi pomanjkanja domačega trga glede tega v razmeroma slabšem položaju, pa čeprav trdijo nekateri zagovorniki teorije komparativnih prednosti, da v trgovanju med veliko in malo državo mala država pridobi, velika pa izgubi. Verjetno je pri malih državah prav njihova majhnost razlog za zanimanje, ki ga kažejo do integracijskih gibanj v svetu; to velja zlasti za Evropo (EGS, EFTA) in Latinsko Ameriko. Razen tega je obseg trga tesno povezan z optimalnimi kapacitetami proizvodnje podjetij in industrijskih strok, saj je majhen trg huda ovira v prizadevanju po ekonomičnem poslovanju, po optimalnih kriterijih. Poleg pomembnosti trga so še mnogi drugi faktorji, ki povzročajo komparativno prednost kake industrije. Med temi bi omenil uspešno vodenje podjetij in tehnološki proces, strojno opremljenost industrije, energetski faktor, intenzivnost izkoriščanja strojev, stopnjo izkoriščanja kapacitet, uporabo moderne tehnologije, stalno obnavljanje kapacitet, lahko dosegljiva bančna sredstva itd. Razumljivo je, da bo vsaka država prilagodila svojo proizvodnjo tako glede obsega kot glede strukture omenjenim proizvodnim faktorjem in proizvajala tiste produkte, kjer ima komparativno prednost. Razvite države se bodo potemtakem usmerile k proizvodnji tistih izdelkov, ki zahtevajo veliko denarnih naložb, moderno tehnološko znanje in malo delovne sile, torej k proizvodnji izdelkov visoke stopnje predelave. Pri tem pa ne smemo mimo dejstva, da je v razvitih državah delovna sila sicer draga, toda njena visoka strokovna usposobljenost ji daje glede na to, kar ustvarja, značaj cenenosti v primerjavi s produktivnostjo delavca v državah v razvoju, kjer je delavec sicer poceni, toda temu primerna je tudi njegova produktivnost. Teze naših sindikatov, ki poudarjajo ravno ta odnos med visokimi osebnimi dohodki in produktivnostjo, nam postanejo v tem kontekstu razumljive, ker delavec z nizkimi osebnimi dohodki tudi v naših razmerah gospodarjenja ne more biti liomo economicus in protagonist ekonomskega napredka. Nizki osebni dohodki so tudi združeni z nizko kvalificiranostjo delavcev in ne samo z nizko produktivnostjo delavcev, kar ugotavljamo pri nas zlasti v gradbeništvu, kjer bi industrijski način gradnje izboljšal kvalifikacijsko strukturo delavcev, in sicer povečal povprečje osebnih dohodkov gradbene stroke — toda hkrati bo gradbeni delavec relativno cenejši glede na to, kar bo proizvedel. Marksistična misel in teorija komparativnih prednosti Če lahko trdimo o klasični teoriji komparativnih prednosti, da še temelji na delovni teoriji vrednosti, potem ta trditev za sodobno teorijo ne velja več. Sodobna teorija trdi, da delo kot tako, abstraktno delo nima vrednosti, niti ne more biti delo skupni imenovalec za primerjanje vrednosti blaga raznih vrst, ker se blago ne proizvaja samo z delom, temveč tudi s kombiniranjem vseh treh osnovnih proizvodnih faktorjev, zemlje, dela in denarnih sredstev. Če primerjamo delež dela pri dveh produktih, recimo pri nafti, moških srajcah ali pri hmelju in telefonskih aparatih, dobimo napačno predstavo o njihovih relativnih vrednostih. Proizvodnja nafte zahteva veliko večje denarne naložbe kot pa proizvodnja moških srajc, proizvodnja hmelja več zemljišča kot proizvodnja telefonskih aparatov. Ta različni delež osnovnih proizvodnih faktorjev pri proizvodnji posameznih produktov pa po mnenju sodobne teorije komparativnih prednosti zanikuje veljavnost delovne teorije vrednosti. Sicer se tudi sodobna teorija deli v dve smeri, in sicer v teorijo ravnotežja (general equilibrium theory) kjer »je vse odvisno od vsega drugega« (Condliffe) in teorijo substitucije stroškov; in zlasti za zadnjo bi lahko dopuščali možnost, da do neke mere ne izpodbija veljavnosti delovne teorije vrednosti. Zlasti trditev, da bo cena pšenice čez daljši čas znašala toliko, kolikor sukna mora država žrtvovati, da bi priskrbela dodatne količine pšenice, omogoča stično točko med klasično in sodobno teorijo, ker se v obeh primerih predpostavlja, da je delo homogeno, in potemtakem sploh ni pomembno, ali so faktorji, ki opuščajo proizvodnjo sukna, tudi zares pripravni za proizvodnjo pšenice ali niso. Vprašanje se preprosto glasi: koliko nekega proizvoda je treba žrtvovati, da bi dobili več drugega proizvoda; vendar na tej točki ne pride do rehabilitacije delovne teorije vrednosti in tudi Haberler, predstavnik »opportunity costs« ali teorije stroškov substitucije, izjavlja: »Jasno je, da nam ni več potrebna delovna teorija vrednosti. Do pogojev substitucije med dvema proizvodoma lahko pridemo in jih izrazimo v obliki krivulje substituci je ravno tako v primeru, kadar imamo na razpolago več proizvodnih faktorjev kot tedaj, kadar imamo samo homogeno delo. Ne glede na to, za koliko faktorjev gre, bodo relativne cene dveh proizvodov, ki ju obravnavamo, (ob danem povpraševanju) določene z njihovimi stroški — toda zdaj moramo po poti avstrijske šole in ne smemo stroškov meriti z absolutno količino potrebnega dela, temveč z neustvarje-nimi alternativami. V tem smislu je treba marginalni strošek določene količine x proizvoda A smatrati kot tisto količino artikla B, ki se mu moramo odreči, da bi lahko proizvedli x namesto x-l enot artikla A. Menjalno razmerje na trgu med artikloma A in B mora ustrezati njenim stroškom v povedanem smislu.« (Haberler: »The theory of international trade«, str. 176.) S stroški substitucije je Haberler hotel najti skupni imenovalec za merjenje vrednosti vseh proizvodnih faktorjev, skratka tisto merilo, ki ga ima delovna teorija v nekvalificiranem enostavnem delu in okrog katerega se tudi v naši ekonomski teoriji lomijo kopja, kar je bilo zlasti očitno v razpravah o dohodkovni in proizvodni ceni oziroma o normalni ceni pri nas. Kako si je Haberler zamišljal povezanost med teorijo stroškov substitucije in delovno teorijo vrednosti, bo najbolj razumljivo, če povemo z njegovimi besedami: »Dejansko ima vsaka država veliko število raznih proizvodnih faktorjev, celo vrsto raznovrstne delovne sile, zemljišča različnih kakovosti in druga naravna bogastva kot tudi proizvedena proizvajalna sredstva, kot so zgradbe, tovarne, oprema in surovine. Tehnično je nemogoče meriti vse te razne proizvodne faktorje s katerimikoli skupnimi količinskimi enotami. Vse to se ne da zreducirati na nekvalificirano delo. Dalje, mnogi izmed teh proizvodnih faktorjev imajo poseben značaj, ali jih lahko uporabijo samo za eno vrsto proizvodnje, ali bodo dali mnogo manjši dohodek, če jih bomo uporabili v kak drug namen (npr. če bomo stroje uporabili kot staro železo), tako da jih ne bomo uporabljali drugje...« »Videli smo... da je edini namen, zaradi katerega smo uporabili delovno teorijo vrednosti, bil v tem, da bi določili relativne cene v vsaki od obeh držav. Ker, kot je pojasnil Ricardo, delo kot strošek določa cene z vplivanjem na ponudbo. To lahko prikažemo na diagramu takole: Zamislimo si, da so stroški v proizvodnji konstantni in da zahteva vsaka enota produkta A porabo ene in vsaka enota produkta B porabo dveh enot dela. Na gornji skici merimo količine produkta A vzdolž osi x, količine produkta B pa vzdolž osi y; tako predstavlja vsaka točka v prostoru med dvema osema določeno kombinacijo omenjenih dveh faktorjev. Če uporabimo vso razpoložljivo delovno silo za proizvodnjo produkta A, bomo lahko proizvedli količino Oa. Za vsaki dve enoti produkta A, ki jih ne bi proizvedli, bi lahko proizvedli po eno enoto produkta B. Na ta način lahko proizvede razpoložljiva delovna sila Oa produkta A in niti ene enote produkta B, Oa. produkta A in Oh- produkta B ali Oa" in Ob" produkta B itd. Ali lahko proizvede Ob produkta B in nobene enote artikla A... Menjalno razmerje med proizvodom A in B je stalno razmerje, v katerem se lahko ta dva produkta medsebojno substituirata, namreč odnos dveh enot proizvoda A za eno enoto proizvoda B.« (The theory of international trade, 1956.) Potemtakem računa teorija komparativnih stroškov v vseh svojih inačicah na popolno ekonomsko svobodo posameznikov — kakor tudi držav, ki sodelujejo v mednarodni delitvi dela: eden in drugi naj na podlagi svoje lastne komercialne presoje izbereta najboljšo rešitev. Vse inačice te teorije, naj gre za preprosto Smithovo varianto absolutnih razlik proizvodnih stroškov, za Ricardov del relativnih proizvodnih stroškov ali za izpopolnjen J. S. Millov vzorec ali kasnejše inačice, je v sferi abstraktnega antitetičnega polemiziranja računsko težko izpodbijati, toda kakor hitro skušamo s teorijo komparativnih prednosti reševati naše vsakdanje gospodarske zadeve bodisi na ravni podjetja ali narodnega gospodarstva, nam teorija komparativnih stroškov kaj malo pomaga. Popolne svobode gibanja kapitala delovne sile in popolne svobode sprejemanja drugih odločitev, ki vplivajo na lokacijo proizvodnje, v svetu dejansko nikoli ni bilo. Niti za časa Peelovih žitnih zakonov v Angliji. Lahko smo pa toliko širokosrčni in dopustimo tudi to možnost, da bi dali teoriji še enkrat priložnost, da dokaže svojo veljavnost. Toda ali bo v luči Marxovega pojmovanja zunanje trgovine vzdržala to preizkušnjo; znano je namreč, da Marx ni vzel komparativnih stroškov za osnovo svojega proučevanja zunanjetrgovinskega fenomena (za katere tudi meščanski ekonomisti trdijo, da ne primerjamo individualne kalkulacije, temveč odnose stroškov, npr. Viner), temveč gradi svojo razlago za nagibe, ki spodbujajo k odločitvi udeležencev v zunanji trgovini na podlagi vrednosti povprečnega dela posameznih gospodarstev, na podlagi iste mednarodne enote — povprečnega dela, in so potemtakem po Marxu mednarodni ekonomski odnosi samo posebno protislovje procesa kapitala. Vilfan je to takole povzel: »Po eni strani proces kapitala žene k vedno bolj vsestranskemu izkoriščanju naravnih in človeških lastnosti in zato k vedno večjemu obvladovanju narave kot narave in človeka, k razvijanju znanosti in racionalnega, k osvobajanju človeka od njegovih lokalnih (pa tudi nacionalnih) posebnosti in od odvisnosti od narave in na tej osnovi k zajemanju in povezovanju vsega sveta in k ustvarjanju človeštva. Po drugi strani proces kapitala ostaja kot način življenja družbe še vedno stihijen, neracionalen in vedno znova postavlja meje. To je posebno notranje protislovje kapitala, ki lahko izgine samo z odpravo kapitalizma. To notranje protislovje in oblike, v katerih se pojavlja, moramo vedno imeti pred očmi, kadar obravnavamo proces kapitala, kot konkreten zgodovinski, svetovni proces, kot proces, ki pride do izraza v zunanji trgovini in oblikovanju svetovnega trga. Svetovni trg nastaja iz medsebojnega učinkovanja in povezovanja obeh polov tega protislovja.« Teoretiki komparativnih stroškov nimajo mnogo besed za pojasnjevanje notranjih gospodarskih gibanj, čeprav ravno gospodarska gibanja, kakor se manifestirajo v zdajšnji danosti gospodarstev po svetu, negirajo neposredno delovanje komparativnih stroškov. Današnja teorija komparativnih stroškov plava v zraku ali pa je oprta na sodobne meščanske teorije razvoja ali konjunkture in nima pravega stika z gospodarskimi dogajanji v svetu realnosti. V tem pogledu je še slabša od klasične teorije komparativnih stroškov, ki je vsaj preko teorije kombinacije treh proizvodnih faktorjev bila vsaj na zunaj v dotiku z dogajanji v notranjosti gospodarstev. Tako je v teoriji komparativnih stroškov totalnost procesa kapitala razbita v dva popolnoma ločena gospodarska fenomena in imamo sodobno teorijo za pojasnjevanje notranjih gospodarskih dogajanj, torej kadar gledamo gospodarstvo navznoter, in teorijo komparativnih stroškov, ki je pa tudi največji zagovorniki liberalizma v zunanji trgovini ne uporabljajo, kadar njena uporaba ni v skladu z njihovimi narodnogospodarskimi interesi, ko gledamo gospodarstvo navzven, ko obravnavamo zunanjetrgovinske odnose, kakor da zunanjetrgovinski odnosi niso funkcionalno samo druga stran enega in istega gospodarskega fenomena, procesa kapitala. Tudi si ne moremo razložiti po teoriji komparativnih vrednosti zastare-vanja raznih gospodarstev v smislu Keynesove teorije, ki je postavil tezo o potrebi zastarevanja gospodarstev zaradi čedalje višje organske sestave kapitala, ko želimo ohraniti popolno zaposlenost. Če je Keynes postavil to tezo, je s tem hote ali nehote zanikal teorijo komparativnih stroškov, ker bi današnje zastarevanje gospodarstev morala preprečiti visoka profitna stopnja držav v razvoju, zakaj s povečevanjem organske sestave kapitala v razvitih državah bi se večala privlačna sila po tem kapitalu v državah v razvoju. Če se vprašamo, zakaj se v sedanji situaciji toliko govori o proizvodnji v smislu komparativnih prednosti, je odgovorov verjetno lahko več. Predvsem je to posledica resignacije zaradi neuspeha administracije, da bi delovnim kolektivom, pa tudi gospodarstvu kot celoti razodela vedno najbolj donosne gospodarske rešitve. Administracija ni bila sposobna vselej in za vse natančno izračunati, pri kakšnih cenah je kaka proizvodnja rentabilna. Zaradi tega, tj. zaradi nerazčiščenih pojmov, je bilo najlaže sprejemati tiste investicijske odločitve, vsaj dokler je bila njena vloga v razširjeni reprodukciji prevladujoča, pri katerih je domnevala, da imamo najboljše pogoje za razvoj (domače surovine, delovna sila, lokacija itd.), težje pa je bilo tam, kjer ni bilo tako jasno, kam se je treba usmeriti pri ekonomskih odločitvah. V takih primerih je administracija seveda neizogibno odpovedala. Poleg tega je vzrok tudi v tem, da nam manjka izdelan koncept regionalnega razvoja republike in pa v pomanjkanju realnega valutnega tečaja, ki nam bi omogočal investicije po realnih kalkulacijah; tako nam manjkajo »standardi« produktivnosti, ki so v razvitih državah znana stvar. V valutnem tečaju bi se morala odražati povprečna stopnja produktivnosti našega gospodarstva v svetovnem denarju. Tako bi gospodarske stroke ali delovni kolektivi s povprečno produktivnostjo, ki bi presegala stopnjo povprečne produktivnosti, izraženo s paritetnim tečajem našega dinarja, bile stimulirane za izvoz, medtem ko bi hkrati bile stimulirane za uvoz s tistih področij, kjer je produktivnost pod svetovnim povprečjem. Po Marxu ne bodo odločali proizvodni stroški (kakor je to v primitivni varianti teorije komparativnih stroškov) o takšni ali drugačni mednarodni delitvi dela, temveč razmerje paritet tržnih cen, ki bodo v državi izvoznici ex definitione na pariteti ali nekaj pod pariteto in ki bodo v državi uvoznici nekaj nad pariteto. Ali to pomeni, da je koncept gospodarskega razvoja, temelječ na izkoriščanju komparativnih prednosti gospodarskega področja, že a priori nerealen? Mislim da ne, predvsem ne vidim nepremostljivih nasprotij med Marxovim pojmovanjem zunanje trgovine in politiko koordiniranega avtonomnega razvoja. In če se odločimo, da bomo v prihodnje razvijali predvsem lesno, kovinsko predelovalno industrijo in elektroindustrijo, potem moramo imeti za tak koncept zagotovilo, da ne bo v nasprotju s koncepti razvoja območij in področij tako doma kot v zamejstvu. Ta riziko — za katerega smo že dejali, da je najbolj kritična točka v teoriji komparativnih prednosti, kadar jo hočemo aplicirati čisto konkretno, moramo iz naših kalkulacij za investicijske odločitve eliminirati, ker sicer lahko vlagamo a fond perdu, upoštevajoč, da se pri komparativnih prednostih posamezni projekti dopolnjujejo, največkrat pa izključujejo... (npr. projekt naftovoda Koper—Dunaj in Trst—Dunaj). Skratka, da je treba za koncept gospodarskega razvoja našega področja očrtati na zemljevidu večji krog, kot so to republiške meje, in v okviru tega kroga poiskati v sporazumu z vsemi gospodarskimi in drugimi subjekti obojestransko razumevanje za projekte — ki bodo povzročili kar največje ekonomske učinke gospodarskih prizadevanj, torej komparativnih prednosti vseh udeležencev v metabolizmu človeka z naravo in v menjavi med seboj. Aktualni intervju Dileme v mednarodni skupnosti Uredništvo revije je povabilo k razpravi o sodobnih dilemah v mednarodni skupnosti več publicistov, političnih in drugih javnih delavcev. Prosili srno jih, da odgovorijo — med drugim — zlasti na naslednja vprašanja: 1. Številni dogodki v novejšem času kažejo, da se je mednarodni položaj občutno zaostril. Ali menite, da gre zgolj za ponovno oživljanje ozračja in prakse hladne vojne ali pa imajo morda prav tisti opazovalci, ki to stanje razlagajo s kvalitativno novimi elementi? Kje so po vaši sodbi temeljni vzroki za sedanje zaostritve, kakšne so resnične dileme in realne možnosti za krepitev pozitivnih procesov v mednarodni skupnosti? 2. Zaostritev protislovij v mednarodnih odnosih je dobila svoj značilen izraz tudi v krizi OZN, Kako ocenjujete vlogo, ki jo je odigrala OZN v minulih dvajsetih letih v spreminjanju odnosov v mednarodni skupnosti (afirmacija novih načel na področju političnih, ekonomskih in drugih odnosov, glavne slabosti, ovire itd.), in kakšne so možnosti, da bi premostili sedanjo krizo? Kaj je v strukturi in delovanju te organizacije potrebno spremeniti, da bi lahko svoje naloge bolje opravljala? 3. Kakšno vlogo pripisujete politiki »neangažira-nja« v sedanjih razmerah? Katera so najpomembnejša spoznanja iz preteklosti, ki bi jih morali upoštevati pri določanju temeljnih strateških in taktičnih ciljev te politike v prihodnosti? V tej številki objavljamo prve prispevke, ki so jih poslali Mar j a Fortič, Jože Smole in Stanko Pelerin. MARJA FORTIČ Vzroki zaostritve Vaša vprašanja na temo »Dileme v mednarodni skupnosti« so vprašanja, ki nam jili vsak dan vsiljuje sedanje kritično mednarodno dogajanje. Neusmiljene intervencije, kot npr. v Dominikanski republiki, razširitev agresije na ves Vietnam, odkrite akcije za razbijanje arabske enotnosti (Bonn—Kairo), ofenziva proti enotnosti organizacije afriške enotnosti — ob vseh teh skrb zbujajočih zaostritvah, ki so občutno poslabšale mednarodni položaj, se nujno vprašujemo, kje so temeljni vzroki zanje, kateri či-nitelji jih spodubujajo in kateri bi jih utegnili zavreti, kakšna bi morala biti OZN, da bi bila učinkovit instrument pozitivnega mednarodnega razvoja, kakšne so vloga, vpliv in naloga nevezanih držav v tem trenutku, ko je nujno treba poiskati poti za popuščanje sedanje napetosti, če nočemo, da bi nad alternativo miroljubne koeksistence prevladala alternativa nasilja, ki bi vodila v atomsko brezumje. Rada bi podrobneje obravnavala vaše prvo vprašanje. Vzrok ni v tem, da bi mu pripisovala večjo pomembnost, nasprotno — vsa vaša vprašanja se nanašajo na enako pomembne aspekte današnjega mednarodnega dogajanja. Spodbudila me je le vaša formulacija .. ali pa imajo morda prav tisti opazovalci, ki to stanje razlagajo s kvalitetno novimi elementi«. Po mojem mnenju namreč sedanja zaostritev sicer s taktiko, ki je še značilna za hladno vojno, vendarle kaže na kvalitetne spremembe kot posledico procesov, ki so se v zadnjih letih razvijali v mednarodnih odnosih: — naglo se razvijajoči proces dekolonizacije in osamo-svojevanja narodov; — uveljavljanje socializma kot vodilne sile v sodobni družbi; — kvantitativno naraščanje držav in narodov, ki imajo politiko aktivne miroljubne eksistence za edino alternativo, kar zadeva obstoj človeštva; — okrepljeni boj za enakopravne ekonomske odnose; — boj za razorožitev. V teh procesih gre za vrsto silnic in tokov tako v ekonomskem razvoju kot v politiki. Za zdaj je še težko reči, kateri sklop teh sil je imel odločilno vlogo. Nedvomno pa drži. da je pri vsem tem močno vplivalo široko gibanje za ohranitev miru in za demokratične odnose med državami. To gibanje narašča že vrsto let in že zdavnaj ni več samo želja ali geslo, ampak se jasno izpričuje v konkretnih pobudah in širokih mednarodnih akcijah, po zaslugi katerih je to gibanje postalo odločilna stvarna sila današnjega sveta. Ta sila je izzvala proces nove polarizacije sil v svetu, ta sila je v zadnjih letih tako močno zoževala področje delovanja imperializma, da ga je prisilila k umikom in dialogom, k opuščanju vojaških pustolovščin. (Bili smo priče poskusu konference na vrhu v Parizu leta 1960., sestanku med Hruščovom in Kennedyjem leta 1963 in sporazumu o delni prepovedi jedrskih poskusov istega leta.) Treba je poudariti, da se imperializem sam od sebe ni niti najmanj odrekel svoji strategiji in svojemu cilju — imperializem ni spremenil svoje narave, pač pa je bil prisiljen popuščati. Ko je mednarodna napetost popuščala, ameriški vojaško industrijski krogi gotovo niso bili nič bolj miroljubni, čeprav so morda v prepričevanju svoje javnosti, da je treba še naprej pospeševati oboroževalno tekmo, poudarjali raje ekonomske argumente (zaposlenost, standard), kot pa da bi odkrito priznavali hegemonistične cilje. Res je tudi, da so se v ZDA začele krepiti sile, ki so nasprotovale vojnim pustolovščinam, in da so se razvijale kot sestavni del svetovnega gibanja za mir in koeksistenco. Nedvomno je bila liberalna politika predsednika Kennedvja v določenem smislu pod vtisom tega razvoja, čeprav je seveda vsebovala še vedno vse značilnosti politike ZDA kot vodilne sile imperializma. Tudi izvolitev predsednika Jolin-sona nasproti Goldvvaterju je bila potrdilo razpoloženja večine ameriške javnosti za mir, za zmernost brez vojnih pustolovščin nasproti odkriti politiki sile, ki jo je zagovarjal Goldwater kot Dullesov naslednik. Zaradi tega razvoja, ko je gibanje za mir postajalo odločujoča sila na mednarodnem prizorišču in zaradi vrste drugih razlogov in silnic: — premagovanje ideološke krize v mednarodnem delavskem gibanju (stalinizem); — večja vloga in bolj sproščeno delovanje socialističnih držav na mednarodnem prizorišču; — osamosvajanje evropskih držav v zahodnem bloku (de Gaulle); — večja širina in povezanost delavskega gibanja na Zahodu z drugimi demokratičnimi silami; ■— hitro naraščanje novoosvobojenili držav, ki so odklanjale blokovsko pripadnost in svoje zunanje odnose tudi uradno usmerjale v nevezanost, so se dotedanje konstelacije sil na liniji blokov začele krhati in rušiti. Če so prej prevladovali v mednarodnih odnosih izključno vojaški, strateški problemi (ki so se od časa do časa osredotočali v nevarna vojna žarišča — Koreja, Kvemoj, berlinska kriza), so zdaj postopoma prihajala na dan druga vprašanja: ekonomski problemi in trgovina ne glede na blokovske meje, odnosi med razvitimi in nerazvitimi, razorožitev in konstruktivna funkcija ZN v pospeševanju teh pozitivnih procesov. Vsa ta mogočna preusmeritev svetovnega razvoja k miru, k takim mednarodnim odnosom, ki spoštujejo neodvisnost in suverenost držav, k enakopravnejšim ekonomskim odnosom v svetu, je dobesedno potiskala imperializem v kot, zato je komaj čakal trenutka in priložnosti za nasprotne akcije, ki bi mu omogočile vsaj zavreti ta proces, če si že ni mogel znova pridobiti izgubljenih položajev. Kot tako priložnost je ocenil sedanji položaj v mednarodnem delavskem gibanju (zaostritev spora SZ—Kitajska) in začel ofenzivne akcije, ki so povzročile sedanjo krizo mednarodnih odnosov. Ena teh akcij je bil poskus začasne ohromitve ZN. Ta poskus se je tudi posrečil, čeprav ne kaže pozabiti, da je moral odstopiti od prejšnje taktike (glasovalni stroj) in se zateči k umetno izzvani finančni krizi, kajti tudi ZN so postali ogledalo kvalitetno spremenjenih razmer v svetu. Sodim, da se je začasna ohromitev ZN posrečila, ker svetovna organizacija še ne odseva v celoti teh razmer, bodisi glede zastopstva držav vsega sveta v njej (brez Kitajske, deloma brez Indonezije), bodisi glede organizacijskega in operativnega mehanizma (struktura VS in drugih organov), in končno tudi glede ustanovne listine, ki še ne izraža pravil koeksistence kot mednarodnopravne obveznosti za vse članice, ter se tako ni mogla hitro in učinkovito upreti razdiralni akciji. Drugo komponento imperialistične ofenzive so sestavljale izrazite demonstracije politike sile z vojaškimi intervencijami (Kongo, Dominikana), s širitvijo vojaškega spopada (Vietnam), z okrepljenim neokolonialističnim pritiskom (Kongo, Kambodža, Laos, Ciper, Brazilija, Bolivija), s poskusi razbiti enotnost v regionalnih grupacijah, kot so Arabska liga (bonska afera) in Organizacija afriške enotnosti (razbijaški nastop afriško-malgaške skupine). Če upoštevamo silovitost in široki operativni prostor sedanje ofen- žive imperialističnih sil, kaže, da je cilj teh sil (zdaj, ko menijo, da so sile miru in socializma zaradi razmer v mednarodnem delavskem gibanju oslabljene) ne samo zadržati gibanje sveta k miru in demokraciji, ampak tudi deloma osvojiti izgubljene pozicije (Latinska Amerika). Toda že zdaj vidimo, da je ta najnovejši imperialistični sunek prinesel druge rezultate, kot pa jih je nameraval. Geslo »boj proti komunizmu« kot krinka in izgovor za uporabo sile v mednarodnih odnosih je doživelo popoln polom. V ZDA je ta sunek zbudil nenavadno močno opozicijo proti politiki sile, tako da lahko govorimo o razmajanem tradicionalnem dvostranskem sistemu (za katerega je bilo značilno, da so načela zunanje politike obeli strank enotna, tj. na temeljih politike sile) in o nastanku novega demokratičnega v bistvu opozicijskega gibanja. V svetu so se neposredni rezultati pokazali na eni strani v novih pobudah za pozitivne akcije na fronti miru (sprejem resolucije o sklicanju svetovne konference za razorožitev v komiteju ZN), na drugi strani pa v novih manevrih ZDA (Johnsonov poziv voditeljem socialističnih držav in pa spodbujanje po-miritvenih misij prek tretjih — to je misije Commouvvealtha za Vietnam in OAE za Dominikansko republiko). Iluzorno bi bilo seveda ocenjevati, da so to že trdna izhodišča, po katerih bi lahko sklepali, da ofenziva slabi. Nasprotno, najnovejši razvoj dogodkov (Alžirija, čeprav ne gre za bistvene spremembe) imperialistične sile gotovo ocenjujejo kot novo ugodno priložnost za nove akcije v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. V teh okoliščinah torej lahko pričakujemo nadaljevanje ofenzive, verjetno tudi z novo taktiko, ki bi bolj upoštevala današnje kvalitetno spremenjene odnose v svetu. V takem položaju je vprašanje, kaj storiti, da bi premagali sedanjo krizo v mednarodnih odnosih in pospešili pozitivne procese v mednarodnih odnosih, kajti nedvomno je nadaljnje zoževanje vplivne sfere imperializma spričo teh pozitivnih procesov prvi pogoj, da pridobljene kvalitetne spremembe v prid miru in demokratičnih odnosov v svetu ne le ohranimo, ampak tako okrepimo, da bo mogoče imperializem prisiliti k miru, in to tudi ob prisotnosti različnih ideoloških tokov v mednarodnem delavskem gibanju. Upoštevati moramo namreč, da bo razčiščevanje dolgotrajen proces in bo kot tak v prihodnje stalna komponenta in sestavni del mednarodnih odnosov. Nedvomno vsaka najmanjša sprememba, bodisi da gre za nadaljevanje procesa dekolonizacije (ki je že tako daleč. Ha je le še vprašanje časa) ali za krepitev vseli drugih pozitivnih procesov, sil in tendenc v sodobnem mednarodnem življenju, za politično in ekonomsko krepitev novih neodvisnih držav (učinkovita pomoč državam v razvoju), dalje za delne in popolne ukrepe za razorožitev (likvidacija atomskega orožja) itd. torej nujno vpliva na odnose sil na svetu, in sicer na škodo imperialističnega sveta; tako mu jemljejo manevrski prostor in slabe njegove možnosti za uspeh tudi v tako imenovanih lokalnih spopadih. Naj končam s Titovimi besedami: »Treba bi bilo. da bi se v akcijah za ohranitev miru združile vse miroljubne sile: socialistične države, tako imenovane nevezane države in vsi tisti, ki se ne strinjajo s politiko vojne, z »urejanjem« raznih spornih problemov s politiko sile itd. Tu ne gre za pasivno združevanje, temveč za združevanje v znamenju močnih akcij v ZN in zunanjih.« Mir, nenehna akcija za mir (ne pacifizem in deklaracija ali »mir na pogoriščih«) kot mobilizacijsko sredstvo v procesu nadaljnje polarizacije sil in za še hitrejšo krepitev naprednih procesov v svetu je torej tisti temelj, ki ga je treba potrpežljivo utrjevati in razvijati. Nekatera znamenja celo napovedujejo tako imenovano fronto miru z izredno širokim razponom (podobno kot nekdanja antifašistična fronta). Pripisujejo ji eno izmed najmočnejših vlog v nadaljnjem utrjevanju sedanjih kvalitetnih sprememb. JOŽE SMOLE Mednarodni odnosi v prehodnem obdobju 1. Ne gre zgolj za ponovno oživljanje ozračja in prakse hladne vojne, temveč za poskuse določenih imperialističnih sil, da do skrajnosti izkoristijo sovjetsko-kitajski spor in vse večji konflikt v mednarodnem delavskem gibanju. Pri tem pa je treba poudariti, da je moč imperializma le relativna in da sedanja resna mednarodna zaostritev nikakor ne pomeni slabitev sil miru. Za današnje mednarodne odnose je značilno, da se razvijajo v okvirih prehodnega obdobja: od starega sistema. ki je temeljil na imperialistični in kolonialni dominaciji nekaj velesil, k novemu sistemu svetovnih odnosov, ki naj bi bil zgrajen na enakopravnosti narodov kot subjektov mednarodnega življenja in na njihovem vsestranskem mednarodnem sodelovanju. Ta novi sistem se šele poraja z vsemi težavami, odstopanji, krizami in mukami. Na celotno mednarodno življenje bistveno vplivajo revolucije, ki spreminjajo podobo sveta. Socializem je idejno že zmagal na svetu. Svetovni družbeni proces, ki ga je pred oseminštiridesetimi leti sprožila oktobrska revolucija, se je razvil v takšno širino in globino, da daje osnovni pečat celotnemu dogajanju v sleherni deželi in v svetu nasploh. Socializem, če ga pojmujemo kot proces ustvarjanja novih družbenih odnosov, se nenehoma krepi. Zmagala je revolucija kolonialnih in odvisnih narodov. Stari svetovni klasični kolonialni sistem je zrušen. Dežele, ki so nekdaj bile v mednarodnih odnosih zgolj objekti politike velesil, so postale subjekti svetovnega dogajanja. Z rušenjem kolonialnega sistema ni nastal nikakršen va-cuum, kot so to pričakovale neokolonialistične sile, da bi tako same napolnile »prazen prostor«. Velikanski napredek znanosti in tehnike in sredstev gospodarskega razvoja z revolucionarno močjo spreminja proizvajalne sile. Upor proti revščini in zaostalosti tistega dela človeštva, ki predstavlja večino, je postal danes že tako močan, da je dobil vse značilnosti revolucije. Povsem je jasno, da se temeljni problemi današnjega sveta zrcalijo v velikih razlikah v stopnji gospodarskega razvoja med industrijskimi in gospodarsko nerazvitimi državami. Čedalje jasneje je, da je celoten napredek sveta odvisen od reševanja tega poglavitnega problema. Pri takšnih globokih spremembah se seveda zaostrujejo nekatera stara protislovja, nastaja pa vrsta novih. Najbolj reakcionarni krogi kapitalizma in imperializma se še vedno niso odpovedali načrtom o agresivnem pohodu proti komunizmu in socialističnim deželam. Čeprav družbeni procesi znotraj vsake dežele, vključno kapitalistične, nenehno krepijo elemente socializma, so vendarle sile reakcije še vedno močne in nikakor ne gre podcenjevati njihovega vpliva. Na ruševinah klasičnega kolonializma nastajajo nove oblike neokolonializma. Gospodarsko zaostalost, revščino in druge notranje težave posameznih držav sistematično izko- riščajo za to, da bi jim vsilili ekonomsko in politično odvisnost v novi obliki. Stara nedemokratska praksa, antikomunizem, težnje po hegemonizmu in vmešavanje v notranje zadeve — vse to so pomembni činitelji današnjega mednarodnega dogajanja. V vseh delih sveta so žarišča novih kriz in spopadov. Današnja demoralizatorska kitajska politika, ki v razmerah svetovnega miru ne vidi perspektive, zelo škoduje boju za mir. Čeprav je pobarvana z radikalnimi protiimpe-rialističnimi gesli, objektivno vzeto koristi najbolj reakcionarnim in agresivnim krogom kapitalističnih držav. 2. Kljub številnim organizacijskim slabostim in političnim napakam je Organizacija združenih narodov imela izredno pomembno pozitivno vlogo pri spreminjanju mednarodnih odnosov. To ne velja samo za politične, temveč tudi za gospodarske, socialne, zdravstvene in kulturnoprosvetne vidike svetovne skupnosti. In prav sedaj, ko bi njena vloga morala postati še večja, je OZN zašla v globoko krizo. Očitno je, da ne gre za finančne težave. Teza o finančni krizi je povsem izmišljena. Politično krizo so povzročile tiste velesile, ki so jim Združeni narodi že napoti. Zaradi velikih kvantitativnih sprememb v OZN (povečanje števila držav članic od 51 na 114) so nastale seveda tudi globoke vsebinske spremembe, zlasti kar zadeva demokratizacijo celotnega pojmovanja in delovanja svetovne organizacije. To pa pomeni, da tistim velesilam, ki hočejo izvajati politiko diktata in enostransko reševati mednarodne probleme, ni več do OZN. Dilema: konfrontirati ali ne konfrontirati nasprotujoča si stališča o »finančni krizi«, je sedaj bistveno zgubila na veljavi in aktualnosti. Pred nekaj meseci je šlo pri vseh prizadevanjih za premostitev krize OZN za to, kako razrešiti omenjeno dilemo. Danes je že precej drugače, kajti ogromna večina držav članic je skrajnje nezadovoljna s pasivnostjo OZN. Ta pasivnost je posledica politične krize svetovne organizacije. Zato je slišati vse bolj odločno zahtevo po odstranitvi umetnih pregraj, ki so onemogočile normalno funkcioniranje OZN. Konkretna akcija nevezanih držav je solidna podlaga za koordinirana prizadevanja čedalje številnejših držav članic za odstranitev krize OZN. Marsikaj je treba spremeniti v strukturi in delovanju OZN. Predvsem je treba spremeniti odnos do LR Kitajske in ji omogočiti, da zavzame svoje mesto v svetovni organizaciji. Jasno je, da ima odsotnost LR Kitajske daljnosežne negativne posledice za OZN in za vse mednarodne odnose. Potrebno je spremeniti tudi sestavo posameznih organov Združenih narodov. Organizacijsko strukturo OZN, ki so jo formulirali leta 1945, je vsekakor treba uskladiti z globokimi spremembami, ki so vzadnjih dvajsetih letih nastale v svetu. • 3. V svojem bistvu politika »neangažiranja« ni nič drugega kot dosledna politika miru in vsestranskega mednarodnega sodelovanja na demokratičnih osnovali. Kot takšna ima veliko perspektivo. Politika »neangažiranja« nikdar ni bila ozka, vase zaprta politika. Prav nasprotno. Bila je in je še najpriklad-nejša oblika demokratičnega koncepta o mednarodnih odnosih oziroma boja za nove svetovne odnose. V tem smislu je »neangažiranost« izražala in še izraža splošne težnje miru in napredka v svetu. Vsako ozko pojmovanje politike »neangažiranja«, še posebej v smislu ekskluzivnosti, bi bilo izredno škodljivo. Ta politika ima svoj pravi pomen samo v najtesnejši organski zvezi z vsemi naprednimi in miroljubnimi tokovi v današnjem mednarodnem življenju ne glede na oblike njihovega delovanja. Razvoj dogodkov je potrdil utemeljenost načelnih stališč politike »neangažiranja«, ki so bila izdelana in sprejeta na beograjski konferenci. Na podlagi načelnih idejnih izhodišč so bili izdelani številni predlogi za konkretne akcije, kar se je jasno pokazalo na kairski konferenci. Sedaj gre v prvi vrsti za to, da bi predvidene konkretne akcije uresničili. STANKO PETERIN Spremembe v strukturi mednarodne skupnosti in njihovi pravni vidiki Zdi se, da sedanje napetosti in zaostritve v mednarodnem življenju niso zgolj oživljanje hladne vojne, ampak da so za mednarodni položaj v novejšem času značilne poleg kvantitativnih tudi kvalitativne spremembe. Med najgloblje vzroke rastoče mednarodne napetosti štejemo po pravici vse večji prepad med razvitim in nerazvitim delom sveta. Vrsta znanih vzrokov stopnjevano poglablja v zadnjih desetletjih ta prepad in krepi iz njega izvirajoče nasprotne ekspanzionistične pritiske in odpor v mednarodnih odnosih. Prav v zadnjih letih pa se je glede tega drugim pridružil še povsem nov faktor, osvoboditev velike večine nekdanjih kolonij. Poprej so bila vprašanja, ki so prizadevala te dežele, notranja zadeva njihovih metropol; slednje so bolj ali manj učinkovito urejale ta vprašanja, pa čeprav so jih pogosto in vse bolj »urejale« s »pravnimi« instrumenti in ukrepi odkritega nasilja, ki so se morali končati z neuspehom. Danes se je vsa teža problema prevesila na mednarodno področje, ki ne pozna spopolnje-nih notranjih državnih instrumentov sile in nasilja in zato tudi ne reda, ki temelji neposredno na državni sili in državnem nasilju. V primeri s tem problemom, katerega reševanje je postalo tako šele zdaj neposredna in neodložljiva naloga mednarodne skupnosti, je bilo formalno osamosvajanje nekdanjih kolonij, nujnost tega je dozorela v prejšnjem desetletju, lažje narave. Pri njem so se na splošno še ujele sicer nasprotne koristi: odvisni narodi so želeli svobodo zato, da si odpro pot gospodarskega in socialnega vzpona, medtem ko so si nekdanje metropole in njihovi vladajoči razredi pri tem obetali nove, lažje in cenejše načine njihovega izkoriščanja. Reševanje poglavitnega problema, ki mora načeti življenjske postojanke samega izkoriščevalskega sistema, je bilo po vsem tem samo odloženo. Ali ne pomeni zato šele že dosežena neodvisnost velike večine nekdanjih kolonij tistega nenadnega premika v razmerju sil, bi je dokončno odpravil osamitev in inferi-orni položaj socialističnih držav, s tem pa tudi razveljavil idejo o utrjevanju njihovega državnega bloka in njegovih ozkih okopov ter jim zastavil vprašanje o novih načinih boja in uveljavljanja? Ali ni šele sedaj, ko sta se z osamosvojitvijo nekdanjih kolonij bogastvo in revščina odkrito pokazala kot poglavitno vprašanje odnosov med vsemi državami in narodi, stvar socializma dobila povsem človeško in vsem razumljivo vsebino in prekoračila lastne in vsake državne okvire? S premikom poglavitnega problema na mednarodno področje so se spremenila »pravila igre« med nasprotniki. V mednarodni skupnosti so se po času, ko je dokončno propadla zamisel ene same svetovne države in vesoljne cerkve, oblikovala in razvijala pravila mednarodnega sožitja, lo sožitje je bilo vsekakor skrajno pomanjkljivo, vsak čas rušljivo sožitje medsebojnega strahu, ki je bilo neštetokrat tudi porušeno, je pa vendar (kljub temu, da je uzakonilo geslo »vojne vseh proti vsem«) napravilo konec nenehnim bojem in anarhiji, ki so se v srednjem veku razpasli pod plaščem enotnega svetovnega reda in krščanske solidarnosti. Na novi podlagi, ki je sicer dajala državi monopol sile in nasilja v njenih mejah, je nastajala zavest o enakih pravicah in enakih dolžnostih v meddržavni skupnosti. Nova pravila mednarodnega sožitja so bila po svoji zunanji obliki demokratična, po svoji vsebini pa so bila privilegiji, saj so se nanašala le na države »krščanske civilizacije« in »evropskega kulturnega kroga«, branila pa predvsem koristi najmočnejših med njimi, ki so za njihovo uveljavljanje imele resnične možnosti. Z neodvisnostjo nekdanjih kolonij in njihovo lastno državnostjo se je veljava pravil mednarodnega prava razširila na malone vse narode sveta. To je bil odločilen korak k spremembi privilegijev nekaterih v pravice za vse. Vsaka stopnja družbenega napredka pa zahteva tudi nadaljnje razvijanje dosežkov preteklosti. Stara pravila sožitja ne morejo ustrezati potrebam sveta, v katerem so se skrajšale razdalje in se navezali tako tesni stiki, da je postal skrajno občutljiv za vsakršne motnje v družbenem mehanizmu. Po vsem tem je razumljivo, da je s pojemanjem hladne vojne, med katero je teorija o »tretjem stanju, ki ni ne mir ne vojna«, nakazovala zaton klasičnega mednarodnega prava, zorela in z osamosvojitvijo kolonialnega sveta dozorela ne le politična, ampak tudi pravna zavest o aktivni miroljubni koeksistenci: zavest, ki ne vidi v njej samo vodil za ravnanje naprednih držav, ampak norme, ki so obvezne za vse države. Po svoji zunanji obliki njena načela niso več kot potrditev in spopolnitev klasičnih mednarodnopravnih načel; vendar pa vnaša ta kvantitativna sprememba zaradi njenih nosilcev po svoji vsebini novo kvaliteto na področje mednarodnega prava. Vnaša jo kot vsebina, kot dejavnost tistih sil, ki jo uveljavljajo. Pogoj za novo kvaliteto je tolikšna vsebina kvantitativne spremembe in tako učinkovita dejavnost njenih nosilcev, da je sposobna prebiti oklep stare kvalitete, da je — bistveno nova vsebina. Nova pravna načela koeksistence niso — kakor vsaka pravna načela in pravila — sama po sebi, brez ustrezne vsebine, nič drugega kot prazne pravne formule. Boj za njihovo kodifikacijo je nesmiseln, če ni združen z učinkovitimi prizadevanji za reševanje poglavitnega problema v sodobnem svetu, z vsestranskimi napori za ohranitev in utrditev miru, ki je danes v prvi vrsti odvisen od odpravljanja mednarodnega izkoriščanja, od uspešne premostitve prepada med razvitimi in nerazvitimi deželami. Vend ar pa niti pri pravnih oblikah ne gre samo za kvantitativne spremembe. Novejši razvoj bistveno vpliva na samo naravo mednarodnega prava kot oblike, kot sistema pravnih norm »kot takih«. Ni še dolgo tega, ko so z geslom »pacta sunt servanda« razglašali za poglavitno načelo mednarodnega prava svetost kakršnihkoli pogodb med državami; z njimi so voljo — največkrat že dveh — držav postavljali na najvišje mesto v hierarhiji norm mednarodnega prava in je bila zato načeloma pravno neomejena; druga pravna načela so le še krepila pravni položaj države. Tudi dandanes velja isto načelo, vendar se vse bolj podreja novim načelom in pravilom, ki veljajo za vse in odsevajo zato koristi mednarodne družbe; mednje sodijo poleg prepovedi agresivne vojne — ki vključuje prepoved napadalnih pogodb, neupoštevanja tajnih pogodb in drugih primerov, zlasti prodirajoča pravna načela aktivne miroljubne koeksi-stence, ki celo v tistih svojih — celo bistvenih — sestavinah, ki krepijo pravni položaj vsake države, v resnici utrjujejo položaj vseh, omogočajo normalen postopek sprejemanja splošnih obvez in omejitev »države kot take«, in tako varujejo koristi mednarodne skupnosti. Tako ima sprememba oblike po svoji strani vzvraten vpliv na vsebino: norme, ki so dozorele na določeni stopnji družbenega razvoja, so nad vsakokratno dejavnostjo držav, družba je nad državo. Pravni instrumenti, ki so se na področju mednarodnega prava od vsega začetka izmikali samovolji posameznih držav, se tako izmikajo samovolji držav sploh, samovolji države kot take. Pravni instrumenti v mednarodni družbi na tej razvojni stopnji še niso odigrali svoje zgodovinske vloge, spreminjajo pa svojo družbeno vlogo, z doseganjem družbenih smotrov pa se tudi sami spreminjajo. V tej smeri se že nakazuje en vidik skrajno zapletenega procesa odmiranja države v mednarodnih odnosih. Prelepo bi bilo, ko bi ta proces samodejno odseval, spremljal in pospeševal resnično integracijo sodobnega sveta v materialni proizvodnji in na drugih področjih. Poleg nosilcev napredka in poleg spoznavanja dolgoročnih koristi vseh delujejo v svetu tudi nasprotni faktorji. Zato niso slučajna prizadevanja, da bi po zgledu notranjega prava »spopolnili« sedanje mednarodne instrumente in jih »uskladili« z dejstvom, da je danes svet nedeljiva celota; da bi z njimi uvedli vanj »red namesto anarhije«; da bi mehanizem sil, ki v določenih okolnostih res pušča v mednarodnih odnosih odprta vrata nasilju, nadomestila organizacija sile, ki bi bila podobna državi, bi pa bila nad njo in bi sprejemala zanjo obvezne sklepe. Na videz revolucionarnemu značaju teh predlogov in načrtov, temu, da se kažejo v najrazličnejših in tudi zelo blagih oblikah, in pa okolnosti, da se neredko navezujejo na že obstoječe mednarodne organizacije in organe (npr. na OZN, na Mednarodno sodišče ipd.) in se sklicujejo le na potrebo po njihovem »učinkovitejšem« delovanju, je pripisati širok razmah podobnih prizadevanj. Pri oblasti pa je še vedno bilo tako, da je z njo razpolagal tisti, ki je imel največjo organizirano moč, o izbiri sredstev v njenem delovanju pa niso nikoli odločale dobre želje, ampak dejanske razmere. Ali ne gre v bistvu za to, da tam, kjer odpoveduje pritisk najmočnejših držav, nastopi zanje naddržavna oblast in uvede odkrito zapovedo-vanje in pokorščino na področju, na katerem bi sicer same nenehno zadevale na formalno enakost drugih držav, na dolžnost vsaj formalnega sporazumevanja z vsako med nji-mii in — v najnovejših razmerah — na vse bolj samostojno politiko in čedalje večjo moč prav tistih dežel, ki so bile še včeraj zgolj objekt tuje politike in tujih koristi? Najnovejše preobražanje Organizacije ameriških držav iz nekdanjega instrumenta regionalnega sodelovanja (in prikritih pritiskov) v oboroženega varuha »reda«, kakršnega si zamišljajo ZDA v Latinski Ameriki, je zgovoren primer, ki kaže, kam pelje taka pot v današnjih odnosih med razvitimi in nerazvitimi deželami. S pretvezo reda in varnosti se vsiljuje družbi država v svoji novi razsežnosti in z novimi oblikami nasilja, katerih posledica bi bila le to, da se še bolj zaostrijo napeti odnosi med narodi. Vključitev večine nerazvitih dežel v mednarodno skupnost enakopravnih narodov v zadnjem desetletju je torej postavila svet pred alternativo, ali naj se v mednarodnih odnosih še naprej uporabljajo, razvijajo in spopolnjujejo stara »pravila igre«, ali pa naj se pravila, ki urejajo te odnose, preobrazijo po zgledu notranjega, državnega prava. Ta alternativa je v bistvu le pravni vidik mnogo globljega vprašanja o prihodnjem družbenem režimu v svetu. Zato odločitev o tem, kakšna naj bo prihodnja smer razvoja mednarodnega prava, ne more biti v prvi vrsti odvisna od argumentov razuma in od pravniških diskusij, ampak, kakor še vselej v zgodovini, od argumentov moči, od razmerja sil, ki delujejo v družbi. Zdi se, da so se tudi glede tega pokazali v novejšem času novi kvalitativni elementi. Pojem hladne vojne vključuje nekatere posebnosti mednarodnega položaja, do kakršnega je prišlo po drugi svetovni vojni; mednje štejemo zlasti popolno prevlado dveh supersil z lastnima državnima taboroma, iz nje izhajajočo polarizacijo in skrajno labilno ravnotežje sil, kakor tudi nevarnost izbruha nove svetovne vojne in uporabe vseh vojnih sredstev, kakor hitro bi bilo ravnotežje porušeno. Spopad v Koreji ni bil lokalna vojna, ki bi bila omejena po svojih ciljih, ampak — kot že nekoč državljanska vojna v Španiji — preizkus in tipanje nasprotnikov, v pričakovanju neizbežnega svetovnega požara. Njen neodločen izid in cela vrsta drugih dogodkov sta potrjevala ravnotežje, tveganje v odločitvah in relativno nemoč obeh taborov; omogočila sta hitri vzpon držav, ki so se glede na dano kon-stelacijo sil imenovale »neblokovske« in »neangažirane«; končno pa so se začele že tudi razkrajati notranje vezi v enem in v drugem državnem bloku. Ljudje so se začeli zavedati umetne, po državnih koristih in ideologijah povzročene delitve Vzhod-Zahod; kot stvarni družbeni problem v mednarodni družbi se je vse bolj kazal odnos Sever-Jug in sprostitev silnic na tej relaciji je obetala neovirano spopadanje resničnih družbenih nasprotij, ki danes ločijo narode, in zato njihovo sprotno razreševanje. To je obenem čas pomembnih mednarodnih sporazumov, kodifikacije dela mednarodnega prava in krepitve ugleda in vloge Organizacije združenih narodov. Tudi ta razvoj pa je poznal svoja notranja nasprotja; trajal je bolj ali manj nemoteno le toliko časa, dokler je ravnotežje med bloki hromilo dejavnost nosilcev blokovske državne politike; razkrajanje blokov, ki zaradi različnih razmer v njih ni moglo biti enakomerno, pa je moralo prej ali slej porušiti to ravnotežje in spodbuditi manj prizadetega tekmeca, da izkoristi doseženo prednost. Tako prelomno točko novejšega razvoja pomeni razhod Kitajske s Sovjetsko zvezo ali, natančneje, nekoliko zapoznela ocena nasprotnika, da ima omenjeni spor globlji in trajnejši pomen. Od tedaj dalje je bila ameriška načrtna politika agresije in oboroženih intervencij le še vprašanje časa, povodov in priložnosti. Ali ni s tem svetu vsiljena politika sile? Ali ni — v sistemu kolektivne varnosti, ob pojmovanju nedeljivega miru in za bodočo zopetno afirmacijo družbenih koristi in pravnih in moralnih pravil sožitja edini mogoč odgovor agresorju oboroženi nastop vseh miroljubnih sil? Odgovor, ki bi v resnici pomenil neposredno vojaško intervencijo socialističnih in nekaterih drugih držav? Morebitna inferiornost njihovega vojaškega potenciala še ne more biti argument proti takemu stališču; znano je, kako je v časih načrtne agresivne politike nacizma vsak še tako brezupen odpor prispeval k zmagi in, nasprotno, kako se je s poznejšimi strahotnimi žrtvami maščevalo vsako, po trenutnem razmerju sil še tako razumljivo popuščanje. Vse kaže na to, da so se razmere v primeri s tisto dobo temeljito spremenile. Namen stopnjevanja nacističnega agresivnega pritiska in izbiranja njegovih delnih ciljev je bil uvesti v svetu »novi red«, torej končno izzvati splošni spopad; delne poprejšnje zmage naj bi bile le olajšale in omogočile končno popolno zmago. V vrtincu dogodkov, ki je takrat zajel Evropo, se vrhnji sloji v zahodnih državah še niso ovedli, bodisi iz otrplosti, v katero sta jih bila spravila zmaga v prvi svetovni vojni in pretirana zavest lastne moči, bodisi iz sanj o trajnem miru, ki naj bi ga za vse večne čase zagotovila Društvo narodov in razčlenjeni sistem mednarodnih pogodb; del množic, ki so zlasti v letih svetovne gospodarske krize spoznale nevzdržnost obstoječega družbenega režima, pa je celo nasedal fašističnim in nacističnim na videz revolucionarnim geslom; splošno zmedenost je pospeševala okolnost, da se napredna misel takrat še ni mogla osvoboditi spon, v katere so jo vklepale posebne koristi ene same države. Eden izmed vidikov druge svetovne vojne je bil v tem. da je agresor spričo pomanjkanja družbene zavesti ljudi sprožil napad, nameril svoj udarec na države in si prizadeval, da z zaporedno »bliskovito vojno« zoper posamezne državne vojske odloči svetovni spopad, še preden posežejo vanj prebujene množice. Sedanji agresor, ki je bil v času hladne vojne še računal na neogibnost nove svetovne vojne, porušenega ravnovesja državnih blokov ni izkoristil za to, da bi jo začel, ampak se je odločil za politiko »stopnjevanega pritiska«. S samim tem seveda ni odpravljena objektivna nevarnost svetovnega spopada, saj bi ga, razen nepredvidljivih dogodkov, navsezadnje sprožili že uspehi take politike in z njimi rastoča pričakovanja njenih nosilcev, da se skladno z njihovimi nazori in posebnimi koristmi tudi dokončno zagotovita »red in varnost v svetu«. Vendar pa pomeni stališče »stopnjevanega pritiska« umik, ki je po vsej verjetnosti posledica spoznanja, da si dandanes od svetovne vojne še tako močna država in ob zanjo še tako ugodnem razmerju državnih sil ne more obetati niti Pirove zmage. Tak umik si lahko razlagamo le s tem, da je danes poleg državne sile v mednarodnem življenju izredno vpliven še neki drug faktor moči; očitno je to družbeni faktor, zavest in volja ljudi. Agresor si je torej zastavil skromnejše cilje in je začel bitko na ožjem odseku fronte, na katerem računa na lastno nesporno premoč. Ni se zavedal, da je s tem šele prav razširil fronto in še bolj oslaibil svoje položaje. Postavil se ni proti kaki državi ali državnemu bloku, ampak naravnost proti naravnim stremljenjem kakega naroda, proti silnicam sodobnega družbenega razvoja, za status quo v družbi, proti sami družbi. Omogočil je tako razvrstitev sil, v kateri državne meje in koristi ne bodo umetno ločevale in zavajale ljudi iste misli in v kateri izoblikovanje družbene zavesti ne bo šele rezultat strahotnih žrtev, kakor je to bilo v zadnji vojni. Ali ni tako razumeti npr. komentarjev ob intervenciji v Vietnamu, ki ugotavljajo, da bodo ZDA celo ne glede na vojaški izid boja izgubile politično bitko? Je pa še neka možnost, in omenjeno trditev je moči razumeti tudi v drugem smislu. Politični poraz agresorja pomeni v določenih razmerah lahko tudi krepitev položajev kake druge državne ideje, navsezadnje torej še vedno afirmacijo države kot take. Če in kolikor sodobna družba ne bo dovolj močna, da se uspešno upre nasilju ene države ali državnega bloka, če in kolikor ne bo dovolj močna, da iičin-kovito rešuje tudi druge neodložljive probleme, ki jih je prinesel čas, se bo nujno morala zateči še vedno k drugi državi ali državam; njihova »pomoč« bi stala človeštvo znatno, če bi bila ta pomoč spričo izzvane skrajne zaostritve odločilna, lahko tudi ogromno ceno in bi predstavljala velik ovinek na poti družbenega napredka. Če je nemogoče predvideti, kako se bodo razvijali dogodki, pa je vendar mogoče zaznati temeljne tendence v njihovem razvoju, z zasidranjem spoznanja teh tendenc v zavesti ljudi pa manj ali bolj tudi odločilno vplivati nanje. Zdi se, da je danes taka temeljna tendenca v tem, da se država v mednarodnih odnosih umika v ozadje, ne glede na vse pretrese, ki lahko motijo in zadržujejo ta neogibni proces. Ta urnik se kaže konkretno v postopnem upadanju pomena organizirane oborožene sile in v naraščanju vpliva, ki ga ima v mednarodnem življenju strateški faktor človek — ne kot njen brezimni pripadnik, ampak kot faktor v naj- različnejših družbenih dejavnostih. Težišče spopadov se v novejši dobi prenaša na posredne faktorje vojaške moči, na politično, pravno, moralno in druge oblike družbene zavesti. Ali ne kažejo mednarodni dogodki, da se je v najnovejši dobi težišče tudi že preneslo na omenjeno področje? Sankcija prava je v fizični moči, iz katere pravo ne samo izhaja, ampak se nanjo tudi opira. Pri notranjem pravu je sankcija v delovanju organizirane državne sile, pri mednarodnem pravu pa je v zakonitostih, po katerih deluje mehanizem sil v mednarodni družbi. Ta mehanizem je bil v zgodovini vselej meddržavni mehanizem in sankcija mednarodnega prava je bila navsezadnje v uporabi fizične sile. v rezultatih vojnih spopadov. Pri dozorevajoči družbi, ki se postavlja na lastne noge in vsestransko reagira na zunanje motnje, postaja zaradi jasnega odnosa faktorjev moči v njeno korist — im zaradi strahotne uničevalne moči najmodernejšega orožja — fizično merjenje državnih sil vse bolj nesmiselno, postaja celo vsaka fizična moč vse bolj zgolj potencialna sankcija mednarodnega prava. Politika »stopnjevanega pritiska« kaže na to, da se je ta premik začel; n jen popoln neuspeh bi pričal o tem, da je tudi že končan. Kot potencialna sila pa bo fizična moč še dolgo uravnavala mednarodno življenje, ohranjala veljavo njegovih pravnih instrumentov in jih razvijala. Mir. ki bi ga utrjeval tak razvoj mednarodnih odnosov, bi podobno vplival tudi na družbene razmere znotraj državnih meja. Oblikovanje družbene zavesti vpliva na to, da ima prisilna sankcija na številnih področjih dejavnosti državljanov, kjer je splošna korist očitna, malone izključno potencialni značaj, ko zagotavlja določen red, ne da bi jo v resnici uporabljali. Prisilno sankcijo pa, nasprotno, uporabljajo toliko bolj, kolikor manjša je družbena zavest in kolikor se uveljavljajo v škodo družbenih posebne koristi vladajočih slojev in razredov; to pa je mogoče predvsem takrat, ko se nosilci slednjih lahko sklicujejo na resničen ali izzvan in namišljen obstoj zunanjih nevarnosti, torej lakrat, ko se posebne koristi enačijo s splošnimi ali privzemajo njihov videz. Spričo manjše uporabe sile in občutka varnosti — ob ravnotežju sil tudi relativne varnosti — v odnosih med narodi so se vedno razmahnile napredne družbene sile v mejah posameznih držav. Razvojne tendence in preobrazba sodobnega mednarodnega prava, ki izhajajo iz njegovih tradicionalnih osnov in spodkopujejo vlogo države v mednarodnih odnosih, se potemtakem ujemajo z razvojem družbenih sil v sedanjem svetu in imajo v njih svojo materialno oporo. V nasprotju s pogledi in z načrti, ki bi ga hoteli nadomestiti s »popolnejšim« pravom, po zgledu pravnega reda v državi, mednarodno pravo na novi razvojni stopnji ne sodi v svet želja posebnih skupin ali miselnih konstrukcij zanesenjakov, ampak odseva živo družbeno stvarnost in zakonitosti v njenem spreminjanju. Vendar pa to pravo ni le izraz moči, ki odpove v tistem trenutku, ko izgubi njeno oporo, ampak je tudi samo, kot oblika ali kot pravo »kot tako«, bolj ali manj učinkovito. Po utemeljevanju, da gre za pravo moči, je torej prav, da se dotaknemo vprašanja o — moči tega prava. Značilnost prava je v tem, da »varuje« kako družbeno situacijo, jo skuša ohraniti in uspeva pri tem toliko, kolikor preprečuje, da bi vsakokratna nihanja in manjše spremembe v odnosih sil vplivale na dogajanja v družbi. Če se s pravnimi instrumenti organizira kaka sila, pomeni, da bodo to silo smotrneje uporabljali in da se bo tako povečala njena učinkovitost; v tej svoji vlogi in obliki je pravo najbolj konservativno in služi koristim vladajočih krogov v posameznih državah, kateri s takimi pravnimi instrumenti razpolagajo. V mednarodnih odnosih ni take organizirane sile. Pravo lahko utrjuje položaj in varuje koristi članov kake družbe, in omogoča s tem večjo stabilnost in obenem gibkejše, za pomembnejše premike v odnosu sil občutljivejše delovanje kakega družbenega mehanizma. Taka vloga prava se docela kaže v mednarodnem življenju, kjer pravni instituti neposredno niso odvisni od prej omenjenih instrumentov sile, od državnega monopola prisiljevanja. V tej svoji obliki je pravo po eni strani konservativno, ker krepi moč tistih, ki jo že imajo, po drugi strani pa vendarle odpira nove možnosti za uveljavljanje tudi drugih, tistih, ki so se komaj in s težavo povzpeli mednje. V slednjem je npr. pomen zgolj pravne, formalne neodvisnosti in iz nje izhajajočih prav tako še bolj ali manj formalnih, z resničnimi možnostmi uveljavljanja še ne podprtih pravic nekdanjih kolonialnih narodov, ki pa vendar predstavljajo prvi in znatni dosežek in trdno izhodišče za uspešnost njihovih nadaljnjih prizadevanj. Končno je pravo oblika družbene zavesti. Ta zavest se izraža v pravnih načelih, ki so prodrla v zavest ljudi in pomenijo v toliko družbeno silo. Na področju pravnih načel so »pravice« še najmanj oprijemljive, še najmanj jasno določene, še najbolj dovzetne za različne razlage in zato tudi za vnašanje nove socialne vsebine. Obenem pa so po svoji obliki, kot pravna načela, tudi najtrdnejše in najmanj spremenljive Vladajoči razredi so jih vedno izkoriščali, da so ovekovečali svoje pozicije v časih lastnega vzpona, so jih pa morali zanikovati takrat, ko so prišli navzkriž z zakonitostmi družbenega razvoja in so se morali zato vse bolj zatekati k uporabi sile. Ob družbenih spremembah je sklicevanje na pravna načela in zahteva, da se dosledno uresničujejo z ustreznimi konkretnimi določbami v pravnem redu in z njihovim izvajanjem, pomembna oblika v boju naprednih sil. Kvalitativne spremembe v sodobnih mednarodnih odnosih bistveno povečujejo njihovo težo in krepijo vlogo pravne zavesti kot posebnega vidika družbene zavesti in kot posebne, sedanji razvojni stopnji ustrezne oblike sprostitve družbenih sil, ki bijejo danes odločilno bitko s politiko sile, z režimom nasilja v mednarodni družbi. t Gimnazija v sistemu našega šolstva Družbenoekonomski razvoj domala vseb delov sveta nezadržno liiti naprej. Svet vse bolj postaja zaključen v svoji protislovnosti, hkrati pa terja tudi od nas vse večje vključitve v mednarodno delitev dela, če naj zagotovimo nadaljnjo rast gospodarstva in družbenih odnosov in še intenzivneje razvijemo samoupravni sistem. Vprašanje enakopravnega vključevanja mladine v proces šolanja in v poklice razodkriva številna protislovja, ki jih pogojuje današnji sistem šolstva. Zato smo se namenili v pričujočem razmišljanju prikazati nekatera osnovna protislovja v našem šolskem sistemu s posebnim ozirom na drugostopenjsko šolstvo in položaj gimnazije v tem sistemu. Ker nimamo na voljo zadosti ustreznega gradiva, naj bo izvajanje le skromen doprinos k razpravi o aktualnem vprašanju. Vprašanje smo zastavili tako. ker smo prepričani, da kadri rešujejo vse in da je usposobljenost delovnega človeka bistveni pogoj za našo nadaljnjo rast in v skrajni kon-sekvenci: za uresničitev idealov, ki si jih je socialistična revolucija zastavila, da bi osvobodila človeka — neposrednega proizvajalca vseh tistih alienacij, katerim je podvržen danes predvsem zaradi tega, ker se v proizvodnji ne more pojavljati kot povsem enakovreden faktor tistim strukturam, ki danes upravljajo in vodijo naš družbeno-politični in gospodarski sistem, predvsem pa ne more uspešno stopati v konkurenčni boj na tržišču, ker se na ravni takšne tehnologije in takšnih kadrov, s katerimi danes razpolaga, ne more najadekvatneje uveljavljati. Brez dvoma je še cela vrsta drugih vprašanj, ki hrome in onemogočajo, da bi lahko hitreje napredovali — vsekakor pa je prav vprašanje vzgoje in izobraževanja kadrov ena glavnih postavk nadaljnjih kvalitetnih premikov. Zastavlja se vprašanje o celovitem izobraževalno vzgojnem sistemu in hkrati z njim zlasti vprašanje o mestu in vlogi sistema drugostopenjskega šolstva in znotraj tega: vloga gimnazije, tiste šole, ki je do nedavna edina pripravljala mladino za študij na univerzi in višjih ter visokih šolali in akademijah. Predvojni in povojni družbeno-ekonomski razvoj je živa priča, da je gimnazija ne glede na to, da je bila zgolj pripravljalnica za univerzo (kar so ji očitali, ko je stopala v prvo reformo gimnazije), opravila veliko družbeno zgodovinsko vlogo v formiranju kadrov, ki vodijo današnje gospodarstvo in javne službe. V kolikor te posle opravljajo namesto njih ljudje, ki se niso oblikovali v tej šoli, to še nikakor ni dokaz za to, da je gimnazija v našem šolskem sistemu nepotrebna. Prav je tudi, da se vsak državljan, ki je končal katerokoli srednjo šolo, lahko vpisuje na univerzo, čeprav- so prav ljudje z univerze nemalokrat poudarjali, da se pri študiju neprimerno bolje uveljavljajo maturanti gimnazij kot ostalih srednjih šol. Ob teh ugotovitvah so prav tako posebej poudarjali prednost gimnazijskega šolanja, ker da gimnazija vendarle široko splošno razgledanost, znanje tujih jezikov in povečano sposobnost za logično abstrahiranje, kar je bistvena zahteva vsakega zahtevnejšega dela. Motilo pa je, da gimnazija vendarle ni zaključena šola. da je v določenem smislu družbeno škodljiva, ker vzgaja in potencira intelektualizem, ker je odtrgana od življenja in utripov prakse — zlasti ekonomsko-tehnične in proizvodnje sploh. Poudarjeno je bilo, da je to šola za priviligirani del mladine in da jo je treba zategadelj spremeniti. Ne da bi se poglabljali v protislovja in še posebej v celovitost protislovij, ki jih poraja sodobna družbeno-eko-nomska problematika, se danes vsekakor vprašujemo, zakaj je bilo treba razvijati v Jugoslaviji kar šest različnih koncepcij gimnazije, ker je jasno ko beli dan, da v naših strukturah potrebujemo kadre z enakšno družbeno usmerjenostjo, ki izvira iz narave družbenega sistema in stopnje razvitosti ter strukturiranosti našega gospodarstva. Razvoj gimnazij ni bil enakomeren in smotrn glede na ostale potrebe po kadrih srednjega profila, še zlasti pa je bila močno razširjena misel — ta je še vedno živa — da je najbolje razvijati gimnazije, ker da so najcenejše in razen krede ter tabel in morda knjig ne potrebujejo ničesar. Tako smo prišli v splošno jugoslovanskih razmerah do strukture drugostopenjskega šolstva, ki ne odgovarja našim dejanskim potrebam, kar je najbolj ilustrativno izraženo v tem, da je v Jugoslaviji najmanj 65% gimnazij in le 35% strokovnih šol, medtem ko je v Sloveniji danes stanje ravno obratno. Če naj ostale republike razvijajo svoja gospodarstva na raven današn je slovenske ekonomske ravni, bi se tako moral delež srednjih strokovnih šol povečati kar za 35% glede na sedanje stanje. Pri tem usklajevanju pa se postavlja več vprašanj. Naj bolj načelno je vsekakor tole: ali vzpostaviti sorazmerja v okviru dosedanjih konceptov izobraževalno-vgojnega sistema ali bi kazalo preiti na celotno preobrazbo sistema drugostopenjskega šolstva. Zlasti če se vprašanjem približamo po deduktivni in ne-izkustveni poti, se kot zelo vabljiva pokaže potreba po spremembi celotnega sistema, ki naj bi organsko rastel iz vzgoj-no-varstvenih ustanov v osnovno šolo celotnega tipa k enotni šoli prve stopnje na drugi stopnji šolanja, kateri naj bi sledila, kakor predlagajo avtorji Zveznega zavoda za napredek šolstva, druga stopnja drugostopenjskega šolanja, ki bi bila bolj specialistično usmerjena in bi v nekem smislu predstavljala pripravljalndco za vključevanje v gospodarstvo in javne službe ter za študij na adekvatnih fakultetah. Koncept se zdi na videz zelo vabljiv, saj je po logični dedukciji smiselno zaokrožen in deljiv tako rekoč brez ostanka. Tak sistem bi vsem mladim, ki uspešno zaključijo prvostopenjsko šolanje v osemletni obvezni šoli, zagotovil možnosti nadaljnjega šolanja in usposabljanja pod določenimi pogoji. Vsej generaciji, ne glede na to, v katero strokovno šolo naj bi se že vključevala, bi zagotovil večjo in zlasti enako splošno izobrazbo, brez katere zlasti v sistemu samoupravljanja ne more biti uspešnega strokovnega usposabljanja in samoupravljanja. Praksa nam vse bolj potrjuje, da se samoupravni sistem ne more ugodno in harmonično razvijati v pogojih, ko ima osnovna množica proizvajalcev premajhno splošno razgledanost, da bi lahko učinkovito posegla v odločanje, soodločanje in delitev tako znotraj obratov podjetij kakor tudi na ravni komune. S teh stabšč, ki jih zlepa ni moč oporeči, je tak sistem, kakor smo ga skopo in morda enostrano prikazali, utemeljen. Toda prav tak sistem, če naj bi ga uspešno uresničili, eminentno zahteva uresničitev mnogih predpogojev, sam pa odpira številna nova protislovja. Prvo zaskrbljujoče vprašanje, ki se ob teh ugotovitvah zastavlja, je, kako odpraviti visok odstotek nepismenih, saj se zaradi njih močno zmanjšuje načelo totalne selekcije in razvrstitve vseh sposobnosti, ki potencialno obstojajo. Znano je tudi, da sedanja osnovna šola zaradi neustrezne kadrovske zasedenosti, nerazvitosti šolske mreže, materialno tehnične osnove, neurejenih vprašanj v zvezi z otro- žkim varstvom in pomanjkljivimi službami za zaščito družine ter zlasti za razbremenitev žene, ne more opraviti funkcije, ki ji je bila s projektom dana in tako obstaja bolj kot organizacijska shema, ne pa kot stvarna vsebina. Rezultat: relativno nizko število mladih uspešno zaključi obvezno šolo, mnogi, ki pa jo končajo, pa nimajo razvitih delovnih navad in mnogoterih sposobnosti, ki naj bi se bile do predvidene starostne stopnje razvile. Zaradi tega tudi šole druge stopnje ne morejo dati univerzi in višjim šolam — ali pa gospodarstvu samemu takih kadrov, kot si jih te institucije želijo. Srednja šola tako popravlja slabosti osnovne šole, višja in visoka pa slabosti srednje. Totalna odprava nepismenosti je zategadelj kategorični imperativ, utrjevanje materialno-tehnične ter kadrovske baze, zlasti pa metod in oblik dela na osnovni šoli pa logična kon-sekvenca. Osnovni šoli bi še posebej pripomogla h kvaliteti urejena mreža posebnih šol, saj bi tako nastali na teh šolah pogoji, da bi se v celoti in zares lahko posvetili vprašanjem, ki so danes zaradi prevelike heterogenosti sestava učencev, zapostavljena. Uresničitev zamisli o enotni osnovni šoli — kot šoli vsega ljudstva — zlasti onemogočajo tudi naslednje slabosti: premajhen poudarek na bistvenih sestavinah splošne izobrazbe (materinščina, matematika, tuj jezik), prevelika razdrobljenost učno-vzgojnih področij in od tod dezintegracija in atomizacija učno-vzgojnega procesa, kasneje pa nepotrebno izgubljanje čaisa za stvari, ki bi v normalnih razmerah morale biti že osvojene. Odvisnost šol od razmer v komunah, pomanjkanje materialnih sredstev in posledično: stanovanj in kadrov, zapostavljenost pedagoškega dela, ki ne temelji na materialni zainteresiranosti, izgubljanje boljših kadrov, ki iz pravkar navedenih razlogov zapuščajo ne-interesantno področje vzgoje in izobraževanja, vse to so posledice, ki v skrajni konsekvenci vodijo k zvodenelosti in zmanjševanju rezultatov in kvalitete učno-vzgojnega dela, to pa tudi k slabši kvaliteti proizvodnje. Za kakršenkoli sistem drugostopenjskega šolstva se bomo odločili, moramo vedeti, da sistem ne bo spregovoril in dal rezultatov ob enakšni materialno-kadrovski bazi. Prav zaradi tega pa se zastavlja v sedanjih razmerah vprašanje, kje bomo dobili sredstva za preobrazbo šolskega sistema, ko niti obstoječega ne moremo ustrezno vzdrževati. Drugostopenjske šole v zamisli reformatorjev ne bi mogle biti ob enakšni inaterialno-tehnični in kadrovski zasedbi nič boljše od sedanjih. Verifikacijski proces, katerim so podvržene gimnazije v Sloveniji, je pokazal, kolika sred- stva so potrebna za sanacijo razmer na naših gimnazijah. Toda prav sanirana osnovna problematika (kabineti, knjižnice, laboratoriji in oprema) jo že odkrila novo plast problemov. V moderni šoli, ki abstraktno eksaktnost in verbal-nost povezuje z laboratorijsko prakso, delom v delavnici in proizvodnjo, so potrebni tudi vsebinsko drugačni organizacijski sestavi. Medtem ko je predavatelj v stari, nereformi-rani gimnaziji lahko poučeval s kredo in knjigo v roki celo do petdest učencev, je sedanji normativ le 32 učencev — pa je že sedaj čutiti, da pri kabinetnem pouku ne more uspešno sodelovati več kot šestnajst učencev. (Na Češkem jih ima kemik le 8!) Taka šola brez dvoma lahko daje kvalitetne kadre, delavci delajo v normalnih pogojih in zato dosegajo višjo kvaliteto usposobljenosti učencev, hkrati pa se tudi sami z veseljem prilagajajo novemu in boljšemu. V strukturi šolstva druge stopnje v Sloveniji se trenutno zastavlja vprašnje: ali modernizirati obstoječe šole in ob procesu modernizacije pripravljati nov sistem, ki bo prevzel pripravljeno materialno dediščino sedanjih strokovnih šol in gimnazij, ali preiti v nov sistem na celotni fronti. Odgovor na zastavljeno vprašanje ni lahak, če se le zavedamo, da se je potreba po strokovnih kadrih rodila predvsem tam, kjer je gimnazij preveč, strokovnih šol pa premalo. Revolucionarne in nagle spremembe v šolstvu niso možne, zato bi po mojem mnenju kazalo najprej prestrukturirati obstoječo strukturo šol druge stopnje, zagotoviti tej strukturi materialno tehnično bazo, vzporedno pa pripravljati in preverjati v praksi nove reformne zamisli in jih uveljavljati šele tedaj, ko bodo docela preverjene. Sedanja gimnazija še ni v celoti reformirana. Šele čez leto dni borno zaključili prvi reformni ciklus. Pretežna večina gimnazij bo šele v tem času dosegla status verificirane šole, zlasti pa bodo domala vse gimnazije v najbližji prihodnosti uresničile vsaj minimalne pogoje za sodobni učno-vzgojni proces. Šele prihodnje leto bodo zapustili šolo prvi maturanti, ki se uče po novih učnih načrtih. Zato je menda na mestu, če predlagamo, da sedanja reforma (v mislih imam slovenski tip, ki je, kot vse kaže, najprimernejši!) najprej zaključi, oceni in korigira na osnovi kritičnih stališč znanstvenoraziskovalnih ustanov, zlasti pa raziskav in mnenj, ki jih lahko da gimnazija sama, nato pa uveljavi kritična stališča v naslednjem ciklu, da bi se tako lahko dokončno izrekli o objektivnem smislu obstoja ali ukinitve gimnazije kot splošno izobraževalne šole druge stopnje. Vsaka drugačna reši- tev bo delavce na gimnazijah demoralizirala. Obstoj takšne gimnazije, kot jo danes hočemo uresničiti, pa v ničemer ne ogroža modernizacije ostalih strokovnih šol v republiki in najmanj sprememb, ki bi jih bilo treba v teh šolah uresničiti. S tako strategijo bi omogočili ne le ustvarjanje materialne baze in kadrov za novi sistem, marveč tudi induktivno približevanje k uresničitvi sistema, kakor je zamišljen v glavah predlagateljev in ki mu ni moči nasprotovati. Menimo pa, da bi na ta način pridobili tudi čas za pripravljanje temeljitih projektov in njih preverbo, da bi se tako v naslednjem obdobju lahko lotil uresničevanja reformne zamisli na širši fronti. V prid obstoju sedanje gimnazije govori vsekakor dejstvo, da naglo spreminjanje proizvodnih načinov in razmeroma pogosto prilagajanje novim razmeram na tržišču, ne govori v prid preozkim specializacijam, oziroma preozkim profilom kadrov, saj je splošno znano, da se široko razgledani kadri lahko hitro preusmerjajo, medtem ko so specialistično oblikovani ljudje uporabni le na ozkem spektru potreb po sposobnostih. V družbenem sistemu, ki ima za končni cilj osvoboditev dela in ki postavlja človeka-proizvajalca v središče dogajanj, pri sodobni stopnji znanosti ne more biti ustrezna takšna splošna izobrazba, ki ne bi temeljila na širokih teoretičnih osnovah matematike in naravoslovja, hkrati pa katerakoli strokovna izobrazba ne more pogrešiti širokih dimenzij družboslovja, če naj delavec in občan postane v isti osebi upravljavec družbenega dogajanja. Zato je po mojem mnenju vsekakor bolj na mestu odpravljati slabosti tam, kjer danes so, kakor rušiti razmeroma dobre osnove za prav takšno izobraževanje, ki jih že imamo. Sodobno gimnazijo je treba še bolj intenzivno povezati z laboratorijskim, seminarskim, praktičnim in proizvodnim delom, naprej racionalizirati učno-vzgojni proces, izboljševati kadrovsko zasedbo in izpopolnjevati sistem upravljanja in delitve tako v delovnih skupnostih kot v dijaško-samouprav-nih organizmih. Cehovstvo nekaterih srednjih strokovnih šol pa kaže razbiti, zagotoviti učencem teh šol večjo druž-beno-jezikovno razgledanost, pa bomo nekatere probleme odstranili že v fazi, ko po mojem mnenju nismo sposobni uspešno spremeniti sistema izobraževanja in vzgoje, ker nimamo za to niti sredstev, še manj pa kadrov. Spremenjen odnos do šolstva in izobraževanja ter vzgoje, stalen pritisk javnosti, zlasti pa zavestnih sil zoper bi- rokratske tendence, ki hočejo konservirati obstoječe tehno-loško-proizvodne in s tem (tudi kadrovske strukture v podjetjih in javnih službah, zavestno spoznanje nujnosti, da lahko samo z boljše vzgojenimi in usposobljenimi ljudmi ustvarjamo nove pogoje gospodarjenja in s tem nadaljnjega zagotavljanja razširjene reprodukcije, tako materialne kot idejne, vse to naj bo vzpodbuda, da bomo v reševanju zastavljenih vprašanj bitko tudi zares dobili. RADO JAN Ovire izobraževanja odraslih Razprave o izobraževanju in strokovnem usposabljanju kadrov, ki so že dalj časa na dnevnem redu mnogih družbenopolitičnih in gospodarskih organizacij oziroma njihovih organov, opozarjajo na dva navidezno nerazumljiva in nasprotujoča si pojava. Na podlagi analiz in statističnih podatkov ugotavljamo, da je nivo splošne izobrazbe zaposlenih nezadovoljiv (47,7% zaposlenih ima le 1 do 4 razrede in nadaljnjih 17,4% le 5 do 8 razredov osnovne šole). Podatki o izobrazbi vodilnih in strokovnih kadrov pa nas opozarjajo na izredno nizko stopnjo strokovne usposobljenosti večine teh kadrov. (Po podatkih iz ankete sociološkega inštituta SRS je v 6 najmočnejših gospodarskih panogah v Sloveniji kar 57,9% vodilnih in strokovnih kadrov, ki imajo le nižjo strokovno izobrazbo). Ob takih ugotovitvah običajno poudarjamo tudi drugačen položaj delovnih ljudi v našem sistemu samoupravljanja, ki nujno zahteva višji nivo splošnega kulturnega, strokovnega in ekonomskega znanja vseh delovnih ljudi. Zaradi nezadovoljive splošne, družbene in strokovne izobrazbe zaposlenih, ki zahteva sistematična prizadevanja vseh prosvetnih in družbenopolitičnih organov, smo v preteklem letu sprejeli vrsto priporočil in sklepov, ki podrobneje določajo naloge in obveznosti tako gospodarskih organizacij, občinskih in republiških predstavniških ozr. upravnih organov kot tudi vseh prosvetnih ustanov in strokovnih služb. Po vseh teh razpravah in ukrepih, ki smo jih v zadnjih nekaj mesecih sprejemali na različnih nivojih, bi normalno pričakovali precej večja prizadevanja delovnih organizacij in občinskih skupščin za izboljšanje izobrazbene strukture zaposlenih. Menili smo, da se bo to pokazalo tudi v odnosu delovnih organizacij in občin do izobraževalnih ustanov. Vendar ni tako. V praksi se, nasprotno, prav v zadnjem času šolske in druge izobraževalne ustanove vse pogosteje srečujejo z velikimi težavami, ker niti za normalno delo in obstoj ne dobivajo finančnih sredstev. V težavnem in negotovem položaju so zlasti šole druge stopnje, to je prav tiste, ki vzgajajo kadre, po katerih je v našem gospodarstvu največ povpraševanja, ter nadalje nekatere ustanove za izobraževanje zaposlenih (oddelki za odrasle pri rednih šolah, delavske univerze). Zakaj gospodarske organizacije pa tudi mnoge občinske skupščine doslej v svoji praktični politiki niso bistveno spremenile odnosa do izobraževanja in investiranja v kadre oziroma kje so vzroki, da se priporočila in sklepi v praksi ne uresničujejo? Često zlasti med prosvetnimi delavci slišimo mnenja, da je poglavitni vzrok za to v neizdelanem, neurejenem in nestabilnem načinu financiranja vzgojno izobraževalne dejavnosti. Hkrati z zahtevami po urejenej-šem in stabilnejšem financiranju izobraževanja pa slišimo predloge, naj bi uvedli avtomatično — fiskalno zbiranje sredstev iz gospodarstva in praktično uveljavili tako delitev, Koszty pro-dukcji w gospodarstivach indiwidualnych, panstwowych in spoidzielniach produk-cynycli«, dodatek k zvezku 2/1961 Zagadnien Ekonomiki Rolnej, str. 259; Brzoza A., Marczewska H., Jelenski E.: »Koszty podstawowych produktow rolnych w Polsce v latuch 1939/60 — 1960/6U, dodatek k zvezku 5/1962 Zgadnien Ekonomiki Rolnej, str. 156; »Koszty podstawowych produktow rolnvch w latach 1960/61 in 196162«, dodatek k zvezku 3/1963 Zagadnien Ekonomiki Rolnej, str. 89; Koszty podsfawowych produktov rolnycli w Polsce w latach 1961/62 — 1962/63« dodatek k zvezku 3/1964 Zagadniefi Ekonomiki Rolnej, str. 144. ■naj bi nudili podatke za predvidevanja srmeri reakcije kmetijskih producentov na spremembe v obstoječem sistemu cen, raziskovanja elastičnosti produkcije in ponudbe pa naj bi nudila osnovo za predvidevanja, kako močne bodo te reakcije. Tako analiza stroškov kot tudi raziskovanje elastičnosti produkcije imata omejeno spoznavno vrednost. V kmetijstvu je kalkulacija posameznih lastnih stroškov praviloma povezana z več ali manj arbitrarnim sprejetjem vrste predpostavk. To zadeva način porazdelitve splošnih stroškov, izračunavanje amortizacije in odstotkov od investiranega kapitala, ocene lastnega dela ipd. Zato ekonomisti navadno poudarjajo, da pri izračunavanju lastnih stroškov nimajo osnovnega namena samo absolutne količine, ob katerih moramo biti zelo previdni — ampak tudi smer sprememb pri stroških in cenah. Omejeno spoznavno vrednost imajo tudi raziskovanja elastičnosti produkcije in ponudbe kmetijskih proizvodov. Glede na arbitrarnost vrste elementov pri izračunavanju lastnih stroškov in rentabilnosti produkcije v kmetijskih gospodarstvih nasploh, posebno pa na kmečkih posestvih, je smotrno sistematično konfrontirati rezultate tega izračuna (ki g a običajno opravijo zunaj kmetijskega gospodarstva inštituti in znanstvene institucije) s kalkulacijo in oceno rentabilnosti zgolj kmetijskih proizvajalcev samih. Takšna konfrontacija lahko tvori izhodišče za bolj vsestrano ekonomsko in sociološko analizo procesov, ki se dogajajo na kmetijskih posestvih. Popolne in verodostojne rezultate pa je mogoče dobiti, če izvajamo raziskovanje hkrati v treh smereh: 1. z analizo posameznih elementov proizvodnih stroškov, 2. z raziskovanji elastičnosti in ponudbe, 3. z anketo raziskovanj motivov proizvod-nje in investicijskih odločitev individualnih kmetijskih producentov. Na Poljskem je bil prvič izveden poskus raziskave motivov za proizvodne odločitve kmetov leta 1959. Rezultati te raziskave so bili vzpodbudni, zato je bila raziskava ponovljena tudi leta 1961. Pričujoča obdelava vsebuje sintetični prikaz rezultatov te raziskave. Cilj raziskave je bila pojasnitev vprašanja, kaj usmerja kmete pri proizvodnih odločitvah, kako ocenjujejo rentabilnost osnovnih smeri kmetijske produkcije in kakšne so njihove reakcije na ekonomske impulze. Prav tako je bila bistvenega pomena pridobitev informacije, ali dani tip raziskovanja in uporabljena raziskovalna procedura lahko s pridom služita gospodarski praksi. Raziskovanje, ki smo se ga lotili, ima značaj pomožnega raziskovanja. Z njim naj bi dobili bolj popolno sliko situacije v kmetijstvu in tendenc, ki se pojavljajo v njem, hkrati pa naj bi signalizirali določene pojave, ki jih je komaj mogoče ali jih sploh ni mogoče zajeti pri uporabljanju drugih raziskovalnih metod. Vendar pa ni namen našega raziskovanja postavljati osnovo za formuliranje postulatov na naslov gospodarske poli- tike aLi dajati gospodarske prognoze. Samo na enem področja ima lahko samostojno vlogo, in sicer: lahko služi za določitev značaja in tehnike gospodarskega delovanja drobnoblagovih produeentov v sedanjih pogojih poljskega kmetijstva. Znana sta dva osnovna modela gospodarske dejavnosti: tra-dioionalno-običajski in racionalno-smotrni. V prvem modelu so tako cilji kot tudi sredstva, ki služijo za uresničenije teh ciljev, ustaljeni in sankcionirani po tradiciji ter uiso podvrženi analizi in verifikacij. Drugi se odlikuje s smotrno, na sklepanju temelječo izbiro sredstev delovanja in z eliminiranjem vseh neučinkovitih nepotrebnih sredstev — ne glede na to, kakšen odnos ima do njih tradicija.3 Tradicionalno-običajska gospodarska dejavnost dominira v naturalnem gospodarstvu. Glede na stopnjo razvoja blagovne produkcije in blagovno-denarne izmenjave dobiva gospodarska dejavnost vedno bolj racionalno-smotrni značaj. Blagovno-de-narni odnosi rušijo okvire, ki sta jih postavila in ustalila tradicija in navada, vodijo k emancipiranju posameznika od ozkih združb in ga vključujejo v širše družbeno-ekonomgke mehanizme ter ga podrejajo zakonom, ki vladajo v njih.4 Kako naj z vidika vsega, kar je bilo do sedaj povedano, klasificiramo značaj dejavnosti pravega kmetijskega gospodarstva na Poljskem v sedanjem času? Poznavanje splošnih zakonitosti nam sicer res nudi takšen sistem odnosov, da lahko ugotovimo mesto predmeta naših raziskav v kontekstu družbene stvarnosti, vendar tako dobljena ocena ni zadostna. Zelo je razširjen nazor, da v kmetijskem gospodarstvu, kjer so se obdržali v veliki meri elementi naturalnega gospodarstva, torej na področju produkcije in distribucije, še vegetira tradicionalno običajska dejavnost.5 Ali ta nazor potrjujejo dejstva? V koliki meri se stvarna dejavnost drobno-blagovnih produeentov pokriva s sprejetim stereotipom? Na to vprašanje lahko odgovorimo samo s tem, da konkretno raziščemo, kako se oblikuje mnenje kmetov ob problemih, ki zadevajo produkcijo in izmenjavo ter na podlagi analize njihovih produkcijskih odločitev. Glede problemov, ki naj bi jih načelo naše raziskovanje, je bila edina možna tehnika zbiranja materiala — intervju. Intervju je bil javen, na podlagi teksta vprašalnika je bil izveden z že prej izbranimi osebami. Vprašalnik je vseboval vprašanja dvoje 3 Glej Lange O.: Ekonomia polityczua. Zagadnienia ogolne, Warszawa 1959, str. 154—140; Weber M.: »Wirtschaft und Gesellschaft« Tubingen 1956, zv. I., str. 12 in naslednje. 4 Marx in Engels pišeta ob opisovanju prevrata, ki ga je napravil kapitalizem na področju mednarodnih odnosov: >. . . vse, kar je stanovsko in stalno, izhlapeva, vse sveto se oskrunja in ljudje so končno prisiljeni gledati s treznimi očmi na svoj življenjski položaj in na svoje medsebojne odnose . . .« K. Marx in F. Engels: Manifest komunistične partije«, Ljubljana 1947, CZ, Str. 18. 5 Glej O. Lange, op. cit., str. 142. vrste; a) vprašanja, ki zadevajo materialna dejstva in ki jih je mogoče objektivno preveriti, in b) vprašanja, s katerimi naj bi ugotovili nazore, ocene in motive, ki so usmerjali kmete pri njihovih produkcijskih odločitvah (mimogrede — gre za ugotovitve o poznavanju določenih dejstev). Med zadnjimi vprašanji lahko razlikujemo po vrsti tri skupine. Prva je zadevala vzroke sprememb v strukturi kultur in kmetijske proizvodnje v preteklosti. Druga vrsta vprašanj je skušala ugotoviti, na kakšen način kalkulirajo kmetje rentabilnost hlevne živine, pa tudi kako ocenjujejo rentabilnost osnovnih smeri produkcije. Tretja skupina je skušala odkriti namene v prihodnosti. Konfrontiranje odgovorov na vprašanja z objektivnimi podatki o kmetijskem gospodarstvu in o spremembah v razdobju nekaj let in s splošnimi podatki o tržni situaciji (ki so bila dobljena po drugi poti) nam — vsaj zdi se tako — pomembno bogati naše znanje o procesu proizvodnih odločitev kmetov. Pri tem velja poudariti, da smo naš intervju izvedli dvakrat na istih posestvih in v istem letnem času, tj. med junijem in julijem (v letu 1959 in v letu 1961). Za svoje raziskovanje smo izbrali tri rajone. Pri tem smo eliminirali vasi, v katerih igra veliko vlogo zaslužek izven posestev, in predmestne vasi. Svoje raziskovanje smo osredotočili na 38 vasi, v katerih smo izbrali 355 gospodarstev. Številčnost reprezentacije je po našem prepričanju dovolj velika. To prepričanje pa nam utrjuje dejstvo, da velik del kmetov ocenjuje rentabilnost posameznih smeri produkcije na osnovi mnenja in izkustev sosedov, kar seveda silno zmanjša obseg variabilnosti, v katerega so vključeni razni nazori in reakcije na tržne impulze. Zavedli smo se, da moramo priti do odgovorov na posamezne skupine vprašanj na razne načine. Stopnjo natančnosti in verodostojnosti odgovorov (vsaj večine njih) je mogoče sorazmerno lahko ugotoviti s pomočjo splošnega poznavanja kmetijskega gospodarstva. S tega vidika med podatki, ki smo jih dobili z intervjujem, lahko razlikujemo naslednje osnovne skupine: 1. Številčni podatki o gospodarskih dogodkih (spremembe v strukturi produkcije, količina kupljenega gnojila, paš itd.), 2. mnenje o rentabilnosti posameznih smeri produkcije, 3. izračunavanje rentabilnosti gojenja hlevne živine, 4. odgovori, ki zadevajo gospodarske namere v najbližji prihodnosti (predvsem v obdobju oblikovanja strukture produkcije, delno pa tudi produkcijskih investicij). Težko bi bilo pripisovati podatkom o gospodarskem dogajanju vrednost absolutne natančnosti, saj kmetje nikoli natančno ne merijo hektarskega donosa posameznih poljskih kultur in ne vodijo njihovega knjigovodstva. Zato na podlagi dobljenih rezultatov ni mogoče meriti napetosti določenih pojavov (npr. elastičnosti produkcije glede na cene). Vendar pa ti podatki popolnoma zadostujejo za ugotovitev smeri določenih sprememb, za odkritje splošnih tendenc, ki nastopajo v raziskovani množici. Raziskovanje o rentabilnosti posameznih smeri produkcije lahko vzbudi dvojen dvom: a) ali imajo kmetje zadostno podlago (znanje) za formuli-ranje te vrste mnenja? b) ali so ta mnenja iskrena? V zvezi s prvim dvomom se vsiljuje še dodatno vprašanje: ali je termin »rentabilnost« kmetu razumljiv? V zvezi s tem je treba pobliže pregledati dve možni situaciji: a) čeprav blagovna produkcija zahteva, da se poslužujemo pojma rentabilnost, kmet ne more zadostiti tej zahtevi; v tem primeru moramo ugotoviti, da njegova gospodarska dejavnost nima znakov smotrno-racionalne dejavnosti; b) kmetje, ki nimajo možnosti, da bi vodili natančen ekonomski račun, se poslužujejo — opirajoč se na mnogoletno izkustvo, dobljeno na področju produkcije in v stikih s trgom — poenostavljene kalkulacije rentabilnosti, ki vsebujejo določene elemente ekonomskega računa. Ko smo pristopili k raziskovanjem, smo sprejeli predpostavko, da je tipična druga izmed omenjenih situacij. To predpostavko moramo sprejeti za uvodno hipotezo, ki zahteva verifikacijo med samim raziskovanjem. Tej hipotezi daje prednost tudi dejstvo, da drobnoblagovno gospodarstvo na določen način reagira na spremembe pogojev rentabilnosti. Naša raziskava naj bi privedla do boljše osvetlitve tega problema. Posebno važno pa je bilo raziskovanje vprašanja — ali eksistira določena logika pri oblikovanju mlnenj kmetov o rentabilnosti posameznih produktov in ali imajo ta mnenja vpliv na odločitve glede produkcije. Pozitiven odgovor na to vprašanje bi pomenil v določenem smislu potrditev sprejete teze, negativen — njeno zanikanje. Izmed vseh odgovorov prav lahko izločimo tiste, ki jim je mogoče priznati relativno pravilnost. Vendar pa je težje izvesti razmejitev med odgovori, ki so zavedno ali nezavedno napačni. Takšna razmejitev pa bi imela bistven pomen, kajti ko raziskujemo tip gospodarskega delovanja drobno-blagovnih producen-tov, je treba razlikovati racionalno delovanje v metodološkem smislu od racionalnega delovanja v stvarnem smislu.6 Če so ocene kmetov oprte na pravilnem sklepanju, a na napačnih izhodiščnih podatkih, je delovanje metodološko racionalno, s stvarnega vidika pa napačno. Naš intervju žal ne omogoča točne določitve pogostnosti nastopanja posameznih tipov delovanja na raziskovanih gospodarstvih, vendar pa vsaj po našem minenju dokaj zanimivo osvetljuje ta problem. 6 Glej O. Lange, op. cit., str. 141. Odgovorov na vprašanja, ki zadevajo gospodarske namere v najbližji prihodnosti, ni mogoče jemati preveč dobesedno. To namreč ni programiranje produkcije, ki bi temeljilo na natančnem ekonomskem računu in na oceni dejanskih možnosti. Namere kmetov imajo v zelo veliki meri značaj »pobožnih željam. V momentu formuliranja odgovora je prisotnih preveč neznank, da bi bilo mogoče presoditi stopnjo realnosti namer. Na čem torej temelji spoznavna vrednost teh odgovorov? Te izjave (same ali pa skupaj z drugimi podatki intervjuja) omogočajo orientacijo v treh vprašanjih: a) ali kmetje izvajajo logične zaključke iz mnenj o rentabilnosti posameznih smeri produkcije, ki so bila formulirana na drugem mestu; b) kakšne tendence se kažejo v razvoju posameznih smeri produkcije; c) v kakšni meri si te tendence utirajo stvarne poti? Iz navedene vsebine vprašalnika in značaja vprašanj je jasno razvidno, da je bil to tako glede na cilj kakor tudi po raziskovalni metodi poskus povezovanja ekonomskega raziskovanja s sociološkim, torej povezovanja analize objektivnih procesov in gospodarskih pojavov s sondo mnenj o njih. Kakšne važnejše zaključke in hipoteze je prineslo naše raziskovanje? Naj omenimo samo zaključke splošne narave, pri tem številčnih rezultatov ne bomo navajali. 1. Ugotovljeno je, da imajo pri individualnih kmetih bistveno vlogo pri proizvodnih odločitvah cene pridelkov. 2. Velik je vpliv cen prostega trga na oblikovanje mnenj o rentabilnosti posamičnih proizvodov, čeprav je obseg te oblike prodaje na Poljskem majhen. 3. Kmetje se pri svojih produkcijskih odločitvah ne ravnajo po absolutni, temveč po relativni rentabilnosti posamičnih smeri. 4. Zaradi organskih zvez med posameznimi vejami kmetijske produkcije povzročajo obstoječe razmere v pogojih produkcije ne enosmernih, ampak celo verigo raznosmernih reakcij. 5. Spremembam, ki se dogajajo v tistih vejah produkcije, ki odločajo o velikosti denarnega dohodka, so podrejene vse druge spremembe v strukturi produkcije. 6. Osnovni — pravzaprav — skoraj izključni vir denarnega dohodka iz realizacije kmetijske proizvodnje v raziskovanih gospodarstvih so denarni dohodki od prodaje pridelkov iz živinoreje in iz gojitve industrijskih rastlin. 7. V raziskovanih gospodarstvih se kaže stanje precejšnje napetosti v bilanci delovne sile, kar omejuje svobodno izbiro smeri produkcije. 8. Vidna je visoka stopnja korelacije med mnenji o rentabilnosti posamičnih produktov in gospodarskimi investicijami. To kaže na dominacijo racionalno-smotrnega modela dejavnosti. 9. Prišli smo do zaključka, da nazor, po katerem naj bi drobna posestva slabo reagirala na cene, ni resničen. Čeprav zaradi objektivnih pogojev zdaj takšne reakcije ni, to ne izpre-minja dejstva, da so lastniki kmetijskih posestev zelo občutljivi na cene. Primeri tržne inercije ne izhajajo iz tradicionalno-obi-čajske forme niti ne iz organske nesposobnosti sprejemanja zunanjih impulzov, temveč iz pomanjkanja objektivnih pogojev za izvršitev sprememb na področju produkcije, pri čemer pa lahko ugodni ekonomski pogoji večkrat prelomijo omejitve, ki jih povzročajo naravni produkcijski pogoji. 10. Čas med sprožitvijo impulza in določitvijo producenta na eni strani in učinkom na drugi strani je odvisen (poleg naravnih pogojev) od organizacije trga, tempa in načina prodiranja informacije do producenta in od celokupnosti ekonomskih pogojev (kredit, strokovni nasveti itd.). 11. Pokazalo se je, da so individualna mnenja kmetov o rentabilnosti v zelo veliki meri odvisna od mnenj okolja. Praviloma je mnenje okolja bolj racionalno od posameznikovega mnenja. * * * Naša raziskovanja o proizvodnih odločitvah kmetov kažejo, do močno razširjenega mnenja, po katerem še vedno vegetira v kmetijskem gospodarstvu tradicionalno-običajska dejavnost, naša stvarnost ne potrjuje. Pri pregledu rezultatov intervjuja najbolj preseneča dejstvo, da se odgovori skladajo v logično, znotraj monolitno celoto. To dejstvo je težko pojasniti z delovanjem slučajnih čiuiteljev. Treba je sprejeti, da kmetijska gospodarstva po večini pravilno dojemajo tržne impulze in reagirajo nanje; da jih označuje smotrna izbira sredstev delovanja, ki temelji na sklepanju; njihova dejavnost ima v pretežni meri smotrno-racionalni značaj. Faktorji, ki otežkočajo smotrno izbiro sredstev delovanja, so: 1. Nezadostno poznavanje tehnično-ekonomskih relacij, ki se kaže v dokaj velikem delu gospodarstev (ta pa je rezultat tako nezadostne ravni splošnega znanja kakor tudi povezovanja produkcijske obrti z domačim gospodarstvom); 2. Zakasnitve in pomanjkanja na področju informacij in tržnih dogajanj. Ce ne upoštevamo prej omenjenega problema popačenega in nezadostnega znanja o dejstvih, ki ima bistven pomen za racionalno gospodarsko dejavnost v stoarnem smislu, ostanejo še sociološki faktorji, ki imajo nedvomno veliko vlogo pri oblikovanju produkcije v kmetijskih gospodarstvih. Razvoj katerekoli smeri produkcije lahko npr. naleti — kljub relativno visoki rentabilnosti in obstoju rezerv delovne sile — na določene ovire samo zato, ker zahteva dodatno količino dela, ki ga po običaju štejejo za moško ali žensko. Prav tako je znano, da imata na ocene manjših kmetijskih proizvajalcev velik vpliv okolje in njegovo mnenje. Ali ti vplivi ne uvajajo v produkcijske odločitve kmetov iracionalnih elementov? Da in ne. Nekateri ekonomisti opozarjajo na dejstvo, da tudi kapitalist, ki je vzorni primer smotrno-racionalno delujočega podjetnika, pogosto podlega iracionalnim činiteljem. Ker nima možnosti, da bi točno predvidel cene, podleže mnenjem določenega okolja in pada v pretirani optimizem ali pesimizem.7 Podvrženost kmetijskih gospodarstev vplivom okolja igra dvojno vlogo. Y določenih okoliščinah se lahko zgodi, da se morebitne iracionalne reakcije razširjajo in dobe množični značaj. Vendar pa mnenje okolja pogosto korigira napake individualne kalkulacije in bogati vrednost posameznih kmetov s skupnim izkustvom. Teze o smotrno-racionalni dejavnosti kmetijskih producen-tov ne kaže pojmovati ahistorično. Formulirali smo jo, opirajoč se na empirično dobljeni material. Pojasniti pa je treba še, kakšen vpliv imajo na dobljeno pogodbo splošne spremembe druž-beno-ekonomskih pogojev na Poljskem. Ker bi analiza tega vpliva presegla okvire našega dela. naj zato omenimo samo določene faktorje, ki so nedvomno imeli močno pomembno vlogo pri oblikovanju značaja gospodarskega delovanja poljskih kmetov. K tem faktorjem sodijo: 1. močan porast mobilnosti ljudi iz vasi v primerjavi z obdobjem med vojnama; 2. okrepitev vezi med kmetijskimi gospodarstvi in trgom; 3. nove forme ekonomske vezi med socialističnim sektorjem in kmetijskim gospodarstvom, ki zmanjšujejo riziko na minimum in eliminirajo negotovost, ki otežkoča izvršitev ekonomskega računa;8 4. produkcijska in kreditna pomoč države olajšuje kmetom izvrševanje nujnih sprememb v strukturi produkcije. Že bežno naštevanje faktorjev, ki delujejo v novi situaciji kmetijskih gospodarstev, nam v primeri s predvojnim obdobjem omogoča, da se zavemo dejstva, da je razvoj elementov smotrno-racionalnega delovanja v teh gospodarstvih rezultat podrejanja (subsumcije) teh gospodarstev produkcijskim odnosom, ki vladajo v družbi.9 Prav tako moramo z vplivom socialističnega sektorja razlagati relativno veliko učinkovitost kmetijskih gospodarstev pri 1 Primerjaj: J. Marchai: >Essai de révision de la théorie des prix à la lumière des progrès de la psvholosie expérimentale«, Wien 1946, str. 142 in naslednje. 8 Eden izmed vzrokov iracionalnih reakcij kmetijskih gospodarstev na tržne impulze v kapitalističnem sistemu je pomanjkanje poznavanja tržnega mehanizma in nemožnost točnega predvidevanja cen v prihodnosti. V naših pogojih ta problem nima praktičnega pomena. 9 O marksistični teoriji subsumcije zanimivo piše H. Cholaj v delu: Procent jako kategoria ekonomiczna w gospodarce chlopskiej«, Warszawa 1963. PWE, str. 116—132. prilaganju na spremembe v strukturi povpraševanja. Priče te učinkovitosti so morda že spremembe, ki so bile v raziskovanem obdobju storjene v smeri živinoreje. Kmetijske produkcije ni mogoče šteti za neelastično ex natura.10 Elastičnost ponudbe lahko postane predmet zavestnega vplivanja države. Pogosto je slišati tezo, da je plansko vplivanje na produkcijo bolj učinkovito, če ni v nasprotju z delovanjem tržnih sil in če temelji na impulzih, ki delujejo preko mehanizma cen. Ta teza je nedvomno pravilna. Nič manj pa ni pravilna tudi nasprotna teza. Cene namreč lahko postanejo učinkovito orodje reguliranja kmetijske produkcije, kadar impulzi, povezani s cenami, temelje na širši akciji države, ki neposredno vpliva na pogoje proizvodnje in na višek prodaje. Dejavnost države je hkrati edini faktor, ki more na določenem področju dinamizirati kmetijska gospodarstva. Vse spremembe tako v metodah proizvodnje kakor tudi v produkcijskih odnosih (nastanek kmetijskih krožkov, mehanizacija dela. širša uporaba selekcioniranih semen in drugih za seme primernih pridelkov, razvoj gojenja drobnice itd.) so v naših sedanjih pogojih rezultat vsestransko se razvijajoče povezave med drobnoblagov-nim gospodarstvom in socialističnim sektorjem. Pri analiziranju produkcijskih odločitev kmetov ni težko opaziti, da imamo tu opraviti s tipom prilagoditvenega napredovanja. Kmetijska gospodarstva izvajajo spremembe na področju produkcije pod vplivom zunanjega imperativa,11 ne kažejo pa sposobnosti dinamičnega delovanja za uvajanje inovacij na lastnem področju, za spreminjanje parametrov svoje dejavnosti. Ze od nekdaj ustaljeno mnenje, da ima tradicionalizem veliko vlogo v gospodarski dejavnosti drobnih kmetijskih producentov, nikakor ni brez podlage. Da pa bi se izognili nesporazumom, moramo poudariti, da pomeni ; tradicionalizem« tukaj nekaj popolnoma drugega kot pa to, kar običajno kvalificiramo kot »tradicionalno-običajsko dejavnost«. Kajti tu ne gre za to. da se naš kmet pri svoji dejavnosti ravna po nekakšnih pravilih, prenesenih iz običajev in tradicije (kakor npr. pri srednjeveških obrtnikih), temveč gre za to, da je bolj nagnjen k hoji po že utrjenih poteh. To nikakor ni v nasprotju z njegovo »ekonomsko pripravljenostjo«. V tem vprašanju se moramo strinjati z J. Scliumpete-rom,12 ki pravi, da »... izbira novih metod ni niti nekaj, kar se samo po sebi razume, niti ni element pojma racionalnega eko- 10 Takšen nazor narekujejo formulacije v nekaterih delih kmetijskih ekonomistov. Primerjaj npr. J. Milhau: »Traité d'économie rurale«, Paris 1954. H Tudi podjetja, ki so par exellence kapitalistična, delujejo pod vplivom zunanjega imperativa, ki ga predstavlja nasilje konkurence. Ko uporabljamo to definicijo glede na kmetijska gospodarstva, bi hoteli poudariti, da ta imperativ ni zunanji glede na posamična gospodarstva, temveč je zunanji glede na celotni sistem drobnoblagovnega gospodarstva. 12 J. Schumpeter: »Teoria razwoju gospodarczegoc, Warszawa 1960, str. 128. nemškega delovanja, temveč je poseben proces, ki zahteva specialno pojasnitev.«13 Težko pa se je strinjati s poskusom razlage tega procesa, kakršno je predlagal že omenjeni J. Schumpeter. Kajti to je čisto idealistični poskus. Avtor vidi v podjetnem kapitalistu, ki uvaja v produkcijo inovacije, glavno gonilno silo gospodarskega razvoja. Mesto objektivnih razvojnih zakonov je zasedel kreativni duh kapitalista. Prav tako bi bilo idealistično, če bi poskušali razlagati značaj napredovanja drobnega kmetijskega producenta z njegovimi psihičnimi lastnostmi. Pomanjkanje dinamike v kmetijskih gospodarstvih je predvsem povezano z nezadostnim obsegom akumulacijskega fonda. Revolucija v produkcijskih procesih zahteva investicije, ki presegajo možnosti manjših kmečkih gospodarstev. Te investicije lahko izvršujejo bodisi velika kapitalistična posestva ali pa združbe kmetov (takšen je cilj ustanovljenega sklada za razvoj kmetijstva na Poljskem). Psihološka razglabljanja pa seveda zato nikakor ne morejo pojasniti problema »dinamičnosti« ali »tradicionalizma« kmetijskih gospodarstev. Naš intervju je bil — čeprav je pustil precejšnje mesto subjektivnim ocenam kmetov — kar moči daleč od takšnih poskusov. Načeli smo problem »tradicionalizma« kmečkih gospodarstev in njihove »ekonomske pripravljenosti«, da bi pojasnili pogostne nesporazume, povezane s križanjem dveh med seboj različnih si delitev: na smotrno-racionalno dejavnost in tradicionalno-običaj-sko ter dinamično in nedinamično dejavnost (ki vsebuje mnogo elementov »tradicionalizma« in rutine). Jezik naših raziskovanj je popolnoma jasen. Kaže na rastočo vlogo ekonomske kalkulacije (»ekonomske pripravljenostih) pri proizvodnih odločitvah kmetov in na njihovo relativno občutljivost na tržne impulze. Edina pot za pojasnitev produkcijske od-ločtive kmetov je torej analiza objektivne stvarnosti. Prevedel: Frane Jerman 13 >Predpostavka — piše J. Schumpeter — da je napredovanje praviloma hitro in racionalno, je vedno fikcija. Vendar pa je ta predpostavka zelo blizu resnici, če imajo stvari dovolj časa, da vcepijo ljudem v glavo logiko novih dogodkov. Tam, kjer se je to zgodilo in v tistih mejah, v katerih se je to zgodilo, se je mogoče zadovoljiti s to fikcijo in na tej podlagi konstruirati teorijo . . . ista teoretska slika pa se nanaša v svojih najbolj splošnih obrisih na posameznike, ki sodijo v popolnoma različne kulture, ne glede na stopnjo inteligence in ekonomske racionalnosti. Lahko smo prepričani, da kaže kmet pri prodaji svojega teleta isto zvitost in egoizem kot član borze, ki prodaja paket akcij. Toda tako je samo tam, kjer so neštevilni precedensi desetletja oblikovali podlago takšnega ravnanja. Zunaj teh meja izgublja naša fikcija svojo resničnost.« Idem str. 126—127. Mednarodno delavsko gibanje Justicialistična gibanja Med najbolj tipičnimi oblikami političnih organizacij v Latinski Ameriki v obdobju, ko se je kapitalizem na tem področju začel zgodovinsko stabilizirati, so vsekakor politična gibanja, ki bi jih morda lahko imenovali »justicialistična«. Vsekakor je pri teh gibanjih najbolj tipično to, da so, rečeno posplošeno, nastala kot politično ogrodje državnega kapitalizma, razvijala pa so se kot formule za organizacijo delavskega razreda. Od vseh gibanj, ki so nekako zrasla iz latinskoameri-ške politične in družbene realnosti, je nemara prav gibanja, vezana na močan politični voz državnega kapitalizma in na »paternalistično« obliko oblasti, najteže razumeti. Pogostokrat so jih prav zato, ker so bila neposreden izraz latin-skoameriške resničnosti in pa zaradi nerazumevanja njene specifike označevali z raznimi »fašističnimi« denominacija-mi, ali pa so jim prisojali takšno napredno vlogo, kakršne v resnici niso imela. Naziv za ta gibanja, ki ga v tem sestavku uporabljamo, se pravi, »justicialistična« (kar izvira iz španske besede »justicia« — pravica) je le približen in brez konkretnega pomena zunaj argentinskih meja, kjer se je tako gibanje, ki je bolj znano po svojem začetniku Juanu Domingu Peronu kot »peronizem«, najmočneje politično uveljavilo in tudi zapustilo najgloblje sledove v političnem življenju. Toda stična gibanja s podobnimi značilnostmi lahko zasledimo tudi v drugih državah Latinske Amerike, zlasti pa politični fenomen v Braziliji, ki ga lahko po njegovem ustanovitelju Getuliu Vargasu imenujemo »vargaizem«. Vargas je bil dolgoletni diktator in predsednik Brazilije. Poskusi, da bi podobno gibanje s »harizmatičnim« voditeljem in na podobnih premisah kot v xlrgentini institucionalizirali tudi v drugih latinskoameriških državah, so bili veliko manj uspešni in pomembni in so se zlasti zaradi slabosti držav in delavskih sindikatov sprevrgli v »klasične« oblike voja- ške diktature, brez tistega zgodovinskega poslanstva, kakršno je imel »justicializem« v Argentini. Razporeditev razrednih sil je bila za nastanek in politično uveljavitev justicializma zelo svojevrstna: gibanje je pripadlo povsem določeni zgodovinski dobi, kadar so pogoji za socialno revolucijo na podlagi razrednih nasprotij, ki jih je povzročil kapitalistični razvoj, že tako dozoreli, da so bila ta gibanja katalizator revolucije in da so s pomočjo močne svojevoljne državne oblasti otopela ostrino razrednega boja, zlasti pa preusmerila na stranpot zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda. Da bi razumeli »justicializem« kot socialno doktrino in politični sistem oziroma kot organizacijski okvir delavskega razreda, moramo najpoprej analizirati socialno-gospo-darske razmere, ki so ga omogočile. Kot posledica nagle urbanizacije in pospešene industrializacije v obdobju II. svetovne vojne in deloma še prej je v Argentini nastaja! zelo številen delavski razred, ki zaradi primitivnega življenja na podeželju, iz katerega izvira, in zaradi subjektivnih slabosti delavskih strank ni imel nobenih organizacijskih izkušenj. Kolikor je sindikalno gibanje obstajalo, je bilo anarhizirano in celo anarhistično po svoji ideologiji ter oslabljeno z notranjimi spopadi raznih političnih struj, zlasti med socialisti in komunisti. Zvesti svojim evropskim vzorom so eni kot drugi vztrajno zavračali agentinsko realnost. Delavska zakonodaja, kakršna se je improvizirala med naglim vzponom radikalne stranke k oblasti, nekje okoli I. svetovne vojne, je bila docela neustrezna, in še več. represivna, kajti radikali, ki so imeli oblast, so zastopali interese buržoazije kot razreda in si prizadevali to tudi ohraniti na osnovi bistveno nespremenjenih arhaičnih struktur. Celotna politična struktura države je bila prav v tem času v Argentini v ostrem nasprotju s hitrim razvojem kapitalizma. Ta struktura politične oblasti je namreč temeljila na družbeni dominaciji starih velikoposestniških »elit«, ki so bile najtesneje povezane s tujim kapitalom in z velikimi kapitalističnimi metropolami zunaj Latinske Amerike. Ko je dobila oblast radikalna stranka, je bilo pričakovati omejitev tradicionalne oblasti zemljeposestniške oligarhije, toda radikali na oblasti so se hitro »buržoazirali«, politično so paktirali s staro oligarhijo in končno sami našli v tradicionalni oblasti in političnem sistemu velike prednosti za svoj družbeni razred. Volilne prevare in korupcija državne oblasti so samo najbolj plastično označevale režim, ki je hitro razpadel zaradi svojih protislovnosti. Argentinski državni udar, ki so ga izvedli na tradicionalni latinskoameriški način s pohodom oboroženih sil 1943. leta, je zapečatil razpadanje političnega režima, ki je temeljil na polovični politični zmagi buržoazne radikalne stranke. V argentinskem političnem življenju se je začela »pero-nistična era«. Juan Domingo Peron je takoj izredno spretno začel ustvarjati množično podlago za svoj politični vzpon znotraj nove strukture politične oblasti, ki jo je ustvarjala armada. Pospešeno je organiziral sindikate in izvedel vrsto ukrepov, kar zadeva socialno zakonodajo. S tem si je pridobil delavski razred. Razočarana nad radikalskim politikantstvom in spričo ekskluzivnosti delavskih organizacij. ki so se, ustvarjene po evropskih vzorih, potegovale za avantgardno vlogo, je delavska množica z navdušenjem sprejela peronizem, ki je svojevrstno in na najbolj primitivnem političnem nivoju definiral njene težnje, da bi jo politično izkoristil. Ker je režim podpirala tudi vojska, je bil njegov uspeh zagotovljen. Ko je Peron tako ustvaril trdne temelje svoji oblasti, je brez težav zmagoval na vseh volitvah, zlasti pa je bila odločilna zmaga na volitvah leta 1946. S temi zmagami se je krepila tudi peronistična stranka in postala ena najmočnejših političnih strank, ki so kdaj koli obstajale v Latinski Ameriki. Fašistične ideje so nedvomno vplivale pri kristalizi-ranju ideologije argentinskega »justicializma«, se pravi, peronističnega gibanja kot politične filozofije in prakse. Vendar je bila globoka in bistvena razlika med fašizmom evropskega tipa in peronizmom v Argentini. Medtem ko se je fašizem v Evropi kot udarna sila, naperjena zoper močne stranke delavskega razreda, množično opiral na drobno buržoazijo, ob dobrohotni privolitvi velike buržoazije, ki se je bala naraščajoče politične moči delavskega razreda, pa je imel peronizem oporo v najširših delovnih množicah. Opozicija peronizmu je bila drobna buržoazija, medtem ko je bila zemljiškoposestniška oligarhija njegov najmočnejši nasprotnik. Edino podobno družbeno oporo sta imela tako prvo kot drugo gibanje (evropski fašizem in peronizem v Argentini) v lumpenproletariatu, in to zaradi podobnih »političnih« akcij. Vendar je bil resnični položaj argentinskega »obrobnega« proletariata v bistvu vseeuo drugačen, tako da tudi tu ni bilo popolne identičnosti. Toda nekatere oblike političnega delovanja je peronizem očitno podedoval od fašizma. Ne gre le za policijsko državo in za tiransko oblast, celo takrat, kadar ni bilo resnične nevarnosti za režim, temveč gre predvsem za vzdušje, ki ga je peronizem ustvaril s politično nespravljivostjo, ki je bila pogostokrat podobna fašizmu. Sicer pa je mogoče reči, da so bile metode in taktika peronizma v mnogočem fašistične, nikakor pa ni bila fašistična tudi njegova zgodovinska vloga v argentinskem družbenem razvoju. Politična filozofija peronizma je temeljila v glavnem na tako imenovani »tretji poziciji«: med »kapitalizmom« in »komunizmom«, med vsemi »nasprotji«. Ta filozofija je oznanjala razredni mir in zmožnost peronistične države biti vrhovni razsodnik v razrednih spopadih. Poglavitni ideal je bila močna država, afirmacija argentinske nacionalnosti, višja stopnja politične emancipacije v odnosu do industrijskih metropol, na katere je bilo vezano argentinsko gospodarstvo. Državni kapitalizem se je v peronistični obliki vladavine docela uveljavil, ker je vsestransko, četudi ne zmeraj kdove kako premišljeno in gospodarsko utemeljeno pospeševal industrializacijo. S svojim razglašanjem razrednega miru si je peronizem pravzaprav prizadeval, da ne bi spremenil relativno pozicijo družbenih razredov. Navzlic svoji dozdevni neopredeljenosti za katerikoli družbenoekonomski sistem, je peronistični režim zaznamoval eno najpomembnejših faz v učvrstitvi kapitalizma v Argentini. Sicer pa je resnično opredeljenost peronizma mogoče razbrati tudi iz njegove »doktrine«, ki ne skriva kapitalističnega bistva peronizma. Toda peronizem je vendarle, ko je iskal družbeno oporo in ko jo je našel zlasti v delavskem razredu, potenciral družbeno razslojevanje, ki je tudi sicer prav v tem času spremljalo intenzivni razvoj kapitalističnih družbenih odnosov v Argentini. Peronizem kot tudi druga politična gibanja, ki so temeljila na podpori mestnega prebivalstva, se ni dotaknil sistema zemljiškega lastništva, osnov prevladujočega družbenega statusa in politične moči zemljiško-posestniške oligarhije. Toda opogumil je buržoazijo, da pod protekcionističnim plaščem močne države prevzame funkcije kapitalističnih podjetnikov. Temeljni značilnosti »peronistične erec sta vsekakor močan vstop najširših množic v politično življenje in njihovo usmerjanje izven logičnega prizadevanja teh množic, da zahtevajo spremembo celotnega sistema, ne pa le minimalna izboljšanja svojega statusa, ter odločen nastop nove industrijske buržoazije. Peronizem si je svojevoljno pri- zadeval »sintetizirati« oba procesa. Zlom peronističnega režima leta 1955 je pokazal, da je to povsem nemogoče. Peronizem je proletariatu, ker ga je podprl, priznal sicer umirjene, vendar pomembne socialne ugodnosti. Poleg tega je peronizem pomenil za delavski razred novo politično izkustvo, prebudil je njegovo razredno zavest, razpršil številne predsodke, ki so vnaprej določali podrejeno vlogo delavstva, in omogočil nastanek močnih sindikatov, ki so trajna pridobitev argentinskega delavskega razreda. Se več, peronizem je na poseben način opozoril na politični pomen delavskega razreda in pospeševal »ponovno preučevanje zavesti« avantgardnih delavskih strank, zlasti komunistične partije. Buržoaziji je peronistični režim vsekakor gospodarsko ustrezal. Ne samo zaradi intenziviranja kapitalističnega razvoja in državne intervencije, katere namen je bil predvsem prelivanje sredstev iz poljedelstva v industrijo, ampak predvsem zaradi »industrijskega miru«, ki ga je nudil s svojo vsestransko kontrolo nad sindikati. Vendar je prav buržoaziji postal režim vse bolj neprijeten, ker so sindikati prehitro, namreč za interese kapitalističnega razreda, forsirali delavske zahteve. Poleg tega je buržoazija že kmalu po končani drugi svetovni vojni mislila, da ji protek-cionistični plašč peronističnega režima ni več potreben in da bo uspešneje uveljavljala svoje razredne interese v gospodarskem sistemu liberalnega kapitalizma. Končno je logika režima, ki je ob močni opoziciji skoraj celotne strukture tradicionalne oblasti, katero ni dokončno uničil, moral zaradi samoohranitve iskati vse bolj intenzivno oporo v delavskem razredu, vzbudila tudi razredni instinkt buržo-azije, ki je v takem procesu videla rušenje temeljev družbenogospodarskega sistema, ki je v Argentini dokončno prav za časa peronističnega režima postal kapitalističen. Močne družbenopolitične institucije, kot je katoliška cerkev, so ravno tako vedno bolj nasprotovale peronizmu. Prav tako velik del oboroženih sil, ki so se bale, da bi izgubile svoj vojaški monopol, če bi se na podlagi močnega sindikalnega gibanja razvili oboroženi odredi delavske milice ali pa kaj podobnega. Tuji kapital in tuji interesi že od samega začetka niso bili zadovoljni s peronističnim režimom. Državni kapitalizem je omejeval gospodarski in politični vpliv tujega kapitala. Ambicije peronističnega režima, da postane vsaj v Južni Ameriki protiutež severnoameriškemu vplivu in njegove vsaj proklamirane težnje k »tretji poziciji«, niso bile niti malo všeč Združenim državam Amerike. Ko je peronizem začel hitro moralno propadati, ker se mu ni posrečilo organizirati posebno kvalitetne državne uprave in je omogočil neskrupulozno izkoriščanje prednosti oblasti nekaterim svojim funkcionarjem, se je številna opozicija znašla na enotnih osnovah. Delavstvo je ostalo režimu zvesto, toda, — in tu se je pokazala prava ideologija režima, — Peron se ni bil pripravljen odreči svojemu »nad-razrednemu« stališču. Če bi se oprl izključno na delavski razred, bi se tisti hip spremenile osnovne premise njegovega režima in v Argentini bi prišlo do temeljite družbene revolucije. Brez vsestranskega angažiranja delavskega razreda pa je peronistični režim propadel. Juana Dominga Perona so strmoglavili septembra leta 1955. Državni udar je zopet izvedla vojska; najbolj odločilen antiperonistični del je bila mornarica, pribežališče aristokratskih sinov in tisti rod oboroženih sil, ki je bil najbolj vezan na tradicije starega tipa argentinske politične oblasti. Toda s Peronom ni propadlo tudi peronistično gibanje. Strmoglavljenje peronističnega režima je prineslo zmagoslavje tradicionalnim vladajočim razredom in serijo povračilnih ukrepov proti delavcem in njihovim organizacijam. Proti njim je z brutalno silo nastopila vojska. To pa je še bolj strnilo delavske množice okrog peronističnih gesel, ne le zato, ker sile socializma še niso toliko subjektivno dozorele, da bi mogle pomeniti delovnim množicam alternativo v politično avantgardnem smislu, temveč zlasti zategadelj, ker se je peronistični organizacijski strukturi posrečilo vzdržati ta pritisk, delavstvo pa je ostalo zvesto spominu na »harizmatičnega« voditelja, ki je prvič v zgodovini dal delavcem občutek lastne vrednosti in moči. Justicializem kot politični sistem oblasti je z odhodom Perona z oblasti mrtev in neponovljiv kot ravnotežje med nasprotujočimi si družbenimi silami, kot politično gibanje pa še nadalje obvladuje večino argentinskih delavskih množic. Objektivno pomeni to gibanje za nadaljnje perspektive delavskih množic slepo ulico, hkrati pa označuje tudi prehodno razdobje v razvoju argentinske družbe, razdobje, v katerem so se kapitalistični družbeni odnosi naposled uveljavili ob aktivni udeležbi proletariata, ki pa še nadalje tava pod vplivom praznih upov peronističnih formul. Vargasova »Estado Novo« (1930—1945), ki je bila v Braziliji za več kot celo desetletje pred »peronizmom« v Argentini, vsebuje celo vrsto podobnosti s strukturami, ka- kršne si je Perón prizadeval uresničiti v Argentini. Ge-túlio Vargas si je prizadeval ustvariti korporativistično državo in v razdobju globoke krize brazilske družbe — kriza je nastala zaradi zloma mednarodnega tržišča po veliki svetovni gospodarski krizi v letih 1929—1930 — postaviti na noge močno državno oblast. V istem času si je tudi on prizadeval z močjo te države izriniti zemljiškoposestniško oligarhijo in utreti mladi buržoaziji pot do popolne razredne uveljavitve. Kakor Perón je tudi Vargas uporabljal moč delavskih organizacij, ki jih je sproti ustanavljal. Kakor Perón je tudi on položil temelje močni državni intervenciji v gospodarstvu. To, česar pa ni ustvaril docela tako kot Perón, je močna »justicialistična« stranka. V prvi fazi vladanja mu je zadostovala država s svojim, čeprav nedovr-šenim, pa vendarle razmeroma močnejšim mehanizmom. Šele ko je minilo prvo razdobje njegove oblasti, ki je bila po obliki diktatorska, je ustanovil tako imenovano delavsko stranko (Partido Trabalhista). Potem pa je leta 1950 ponovno prišel na oblast prav zaradi svojega vpliva na najširše delovne množice, leta 1954 pa je spričo moči reakcije in tujih interesov napravil samomor. Stranka, ki jo je ustanovil, ni nikdar postala tako močna kot peronistična v Argentini, zato pa tudi ni doživela usode argentinske stranke. Se naprej je delovala v sistemu brazilskih strank in tako določila tudi svojo fizionomijo, kajti delavstvo ni bilo njeno osnovno članstvo. a Peronizem izven politične oblasti, kot se je pokazalo po letu 1955, ko je padel njegov ustanovitelj Juan Domingo Perón, je bil seveda nekaj čisto drugega kot peronizem na oblasti. Predvsem je treba upoštevati, da so peronistični režim strmoglavile združene sile argentinske reakcije in da tuji kapital ni bil daleč od aktivnega sodelovanja s političnim kompleksom, ki ga lahko označimo kot »antiperoni-stičnega«. A tej politični zvezi so delovale zemljiškoposest-niška oligarhija, velika buržoazija, in politične sile okoli katoliške cerkve, skupaj z »aristokratskimi« deli argentinske vojske, ki je bila tista fizična sila, ki je uničila celotno strukturo peronističnega režima, razen seveda jedra peronistične politične organizacije: delavske sindikate, ki so vzdržali divjanje »goril«, kot so se imenovali borbeni antiperonisti. Politična nestabilnost je bila po Perónovem padcu skoraj popolna. Prepričani o »slučajnosti« peronističnega fe- nomena so argentinski vladajoči sloji najprej poskusili nasilno uničiti peronistično gibanje. Ko se jim to očitno ni posrečilo, je napredni del nacionalne buržoazije, politično organiziran v stranki »nespravljivih radikalov« Artura Frondizija, našel formulo, s katero naj bi preusmerili pe-ronistične politične množice v »demokratski politični proces«. Frondizi je obljubil, da ne bo več pritiskal na delavski razred in na njegove organizacije pod pretvezo boja proti peronizmu. Tako je 1. 1958 dobil veliko večino pero-nističnili glasov in postal predsednik republike. Kot izredno sposoben politični akrobat je potem skoraj 4 leta laviral med nasprotujočimi si silnicami argentinskega političnega in družbenega življenja: predvsem med odločnimi sindikati in politično ambiciozno vojsko, med zelo zahtevno katoliško cerkvijo in drugimi političnimi silami. Ko je bil prepričan, da je peronistični pojav že preteklost, je dovolil peronistom, da so kandidirali na volitvah 1. 1962. Pri tem je bil prepričan, da bo njegova stranka dobila večino. Pe-ronisti pa so na volitvah zmagali in vojska se je Frondi-ziju maščevala tako, da ga je vrgla s predsedniškega položaja. peronistom pa je preprečila, da bi se okoristili z volilnimi uspehi. Toda vojska, ki je spet imela neposredno oblast, je kmalu začela izgubljati moč v medsebojnih trenjih. Državljanska vojna je bila pred vrati, zato so našli pragmatično rešitev v dirigiranih volitvah. Peronistom so prepovedali kandidirati. Za predsednika republike je bil na listi Fron-diziju sovražne radikalne stranke »narodnih radikalov« izvoljen Arturo Illia, tipična kompromisna osebnost, čigar edine zasluge so bile neoporečna politična preteklost in s tem morebitni vpliv na srednje sloje, ki so izredno pomemben družbeni konglomerat argentinskih mest. Peronizem je v tem času burnega političnega življenja vsekakor doživljal zanimivo preobrazbo. Antiperonizem in antidelavska politika sta postala sinonim v Argentini. Tako je peronizem ušel politični smrti, potem ko se je zrušila politična struktura oblasti, v okviru katere je nastal. Temelj peronizma je dokončno postal delavski razred. Priljubljenost samega Perona, ki živi v izgnanstvu v Španiji, je ostala sicer pomemben faktor, posebno med politično manj zavestnim »obrobnim« proletariatom, njegova prisotnost pa pravzaprav irelevantna, in kar so mnogi peronistični politiki jasno opazili, celo nezaželena. Peronistična dokrina je ostala ista kot za časa Peronove oblasti, toda samo na zunaj, kajti argentinski delavski razred je zelo hitro politično dozoreval in se oddaljeval od povestic o »razrednem miru« in »tretji poziciji«. Splošna konfederacija dela, iz katere kljub vsem manevrom meščanskih političnih strank in pritiska vojske ni bilo mogoče iztisniti dominanten peronistični vpliv, posebno v najpomembnejših sindikatih (t. im. »66«), je postala v situaciji, ko so politične stranke doživljale popolno dezintegracijo, najvažnejši politični faktor v Argentini. Resnično moč peronizma in konkretno stanje političnih sil so pokazale volitve marca 1965. Argentina je imela 222 (dvestodvaindvajset) političnih strank. Samo stara radikalna stranka je dala 20 raznih frakcij. V skladu s preizkušeno formulo so oborožene sile spet poskusile, da bi zavarovale interese vladajočih razredov in preprečile peroni-stom, da bi določili svoje kandidate. Predsednik Illia je bil v precepu, kajti taka rešitev bi pomenila edino povratek k vojaški vladi in netenje državljanske vojne. Poleg tega je upal, da bodo njegovi »narodni radikali« dosegli pomembne uspehe. Kompromis s peronisti je bil v tem, da niso dovolili neposredni naštop »justicialistične stranke«, vendar pa so dovolili, da so peronisti kandidirali na listah drugili strank. Peronisti so dobili skoraj 38% vseh glasov, »narodni radikali«, vladna stranka pa le nekaj manj kot 30%. In še teh 30% so zbrali le zato, ker je prišlo do jasne polarizacije političnih sil, ko so mnogi antiperonisti raznih vrst glasovali za »narodne radikale«, da bi tako našli protiutež peronistom. Tako so peronisti postali druga najmočnejša parlamentarna skupina. Gibanje se je spričo tega znašlo pred novo dilemo: parlamentarni boj, ali pa dotedanje oblike boja, ki so že mejile na oboroženo vstajo. In to takrat, ko je bilo vidno, da se gibanje revolucionizira, ker so bile antiperonistične sile nepopustljive. Peronizem se bo vsekakor še naprej preobražal. Zaradi svoje žilavosti proti vsem pritiskom in manevrom je postal eno najmočnejših delavskih gibanj v Latinski Ameriki. Toda še vedno ni iznašel nove ideologije, ki bi to delavsko gibanje vključila v konstruktivnejše oblike boja za družbeno preobrazbo Argentine in v zavesten boj za socializem. STANE JUZNIČ Kongres avstrijskih komunistov omunistična stranka Avstrije (KPO) je majhna in se še manjša: leta 1961 je štela 42.460 članov, leta 1964 pa 36.408; na prvih parlamentarnih volitvah neposredno po vojni, jeseni 1945, je dobila 174.257 glasov, na zadnjih, leta 1962. pa 135.482. Številčno je njen delež v kompleksu avstrijskih političnih sil torej prav majhen. Pazljivost, s katero je avstrijski strankarski in tako imenovani neodvisni tisk spremljal delo nedavnega kongresa KPO, pa je nesorazmerno večja in govori o tem, da je problem KPO širšega pomena kot pa zgolj problem majhne stranke. Za avstrijske politične opazovalce je KPO zanimiva predvsem kot domača predstavnica družbenega reda, ki se v resnici začenja že na avstrijskih državnih mejah proti severu, vzhodu in jugu. V njenem razvoju ugotavljajo odsev procesov v Sovjetski zvezi in drugih socialističnih državah. Zanimiva pa je tudi, ker pomeni še neizživeto politično silo in zanjo ni mogoče trditi, da ne bi utegnila kdaj postati nov pomemben dejavnik avstrijskega političnega življenja. Problem KPO je zanimiv tudi za mednarodno delavsko gibanje, ker je njegovo bistvo v marsičem podobno problematiki komunističnih strank v nekaterih drugih razvitih kapitalističnih deželah. Tudi pri KPO gre a) za problem komunistične stranke v razviti kapitalistični deželi »blaginje«, kjer je velika večina delavskega razreda združena v stranki socialdemokratskega tipa s staro tradicijo; b) za problem komunistične stranke v evropski kapitalistični deželi, ki nosi nasledke svojega položaja in vloge v obdobju stalinistične prakse v mednarodnem delavskem gibanju po drugi svetovni vojni, problem komunistične stranke v državi, kjer antikomunizem ni razredno omejen, ampak je tako rekoč aksiom vsega političnega življenja. V Avstriji sta omenjeni sestavini v skupku odprtih vprašanj za KPO še posebno ostro izraženi in nič čudnega ni, da je tukaj proces razčlenjevanja lastnega položaja, iskanja izhoda iz novih poti počasnejši in dolgotrajnejši. Po vsem videzu je XIX. kongres KPO v dneh od 27. do 30. maja 1965 {imenujejo ga »kongres obnove«) kvalitetno nova stopnja v tem procesu, pravzaprav šele njegov pravi začetek. Huda utesnjenost KPO v političnem življenju dežele ni posebnost šele druge avstrijske republike, ampak jo spremlja že od njenega začetka. ^ vsem parlamentarnem obdobju prve avstrijske republike 1918—1934 KPO pri volitvah ni dobila nobenega poslanskega mandata v parlamentu, medtem ko so socialdemokrati dobivali od 36 do 41 % glasov. Kaj je pravzaprav vzrok temu, da KPO niti v revolucionarnem obdobju takoj po prvi svetovni vojni niti pozneje ni zajela širših množic avstrijskega delavstva, je še vedno nepojasnjeno. Tudi zadnji kongres KPO se s tem ni ukvarjal, čeprav bi lahko pričakovali, saj je to eden poglavitnih problemov v razmerju KPO do socialistične stranke (SPO), ki je o njem sicer bilo dosti govora na kongresu in pred njim. Verjetno gre tukaj tudi za splošnejši pojav, ki se kaže v deželah, kjer je močno razvito socialdemokratsko delavsko gibanje že v desetletjih pred prvo svetovno vojno doseglo stopnjo vsestransko razvitega strankarskega organizma z ustaljenim birokratiziranim vodstvom in aparatom, sposobnim obdržati vajeti trdno v rokah, in kjer sta se v političnem razvoju že močno polarizirala meščanski in delavski oz. konservativni in napredni tabor, tako da ima politični faktor v delavskem gibanju le malo nerazgibanega prostora. Obenem gre gotovo že za specifični značaj avstrijske socialne demokracije, ki je že od konca 19. stoletja tako močno uveljavila misel o enotnosti stranke, obenem pa je znala s svojo avstromarksistično teoretično besedo obdržati v očeh delavstva ugled marksistične, revolucionarne stranke. Prestop enega dela avstrijskih socialdemokratov k ilegalni KPO po 1934. letu to domnevo potrjuje. Po pretresu obdobja 1934—1945 je bila usmeritev avstrijskega delavstva sicer znova odprto vprašanje, a volitve leta 1945 so KPO kljub pričakovanjem spet postavile v bistvu na staro mesto. Ali je to še bilo pod vplivom tradicije ali pa je že bil nasledek sovjetske zasedbe in nesamostojne vloge KPO v okvirn staiinske zunanje politike, tudi še ni ugotovljeno. Preobrazba SPO iz stranke »socialdemokratov in revolucionarnih socialistov« (tako se je še imenovala v mesecih politične obnove 1. 1945) v odkrito reformistično stranko (novi program SPO 1. 1958) ni utesnjenost KPO nič spremenila in bi to utegnilo pomeniti, da ima drugi izmed omenjenih faktorjev še danes večji učinek. Prav o tem, tj. o potrebi dokazati avtonomnost KPO z vztrajnim in premišljenim delom za oblikovanje in postopno uresničevanje poti v socializem, izpeljane iz avstrijskih razmer in potreb, pa je bilo na »kongresu obnove« razmeroma največ govora. To razpravljanje ni bilo nepripravljeno. Zadnja štiri leta so avstrijski komunisti zelo veliko in nenehno obravnavali boj za socializem v Avstriji z najrazličnejših vidikov in se v tej diskusiji sproščali in obnavljali. Gotovo je, da so na to sproščanje vplivala dogajanja v drugih komunističnih in delavskih strankah tako na Vzhodu kot na Zahodu, vendar je ta debata, ki ji je komunistični tisk v smislu proste tribune odmerjal veliko prostora, bila veliko več kot zgolj aplikacija mednarodnega dogajanja in spoznavanja na avstrijske razmere. Pomenila je samostojno in ustvarjalno prizadevanje širokih vrst članstva KPO. Pri tem se je okrepila zavest lastne odgovornosti za usodo KPO, za socializem v Avstriji in obenem zavest pravice in sposobnosti odločati o njunih vprašanjih. V delu kongresa, v njegovem splošnem razpoloženju, se je to očitno pokazalo. Ze dva meseca pred kongresom je vodstvo KPO dalo članom in javnosti v obravnavo tri programske tekste: Teze o perspektivah, Boj za soodločanje delavcev in nameščencev, Diskusijska podlaga o vprašanjih stranke. To je dosti pripomoglo, da je kongres imel delovni značaj kakor že dolgo ne. Od vprašanj, ki zadevajo evropske kapitalistične dežele »blaginje« in s tem Avstrijo, je kongres predvsem obravnaval razvojne možnosti kapitalizma. Sklenil je, da je za rešitev sodobnih nalog delavskega gibanja treba najprej zavreči stare šablone (računanje na ciklične gospodarske krize, oboroženi upor in državljansko vojno, na neogibnost svetovne vojne, ki bi prinesla nove zmage socializma), da je treba ugotoviti, da delavske množice razvitih kapitalističnih držav ne bodo spoznale nujnosti socializma zaradi čedalje večje revščine, ker se njihov standard v resnici izboljšuje, da ni mogoče propagirati oboroženega upora, čeprav so komunisti mnenja, da ni poti v socializem brez boja, zgolj na podlagi kakega parlamentarnega sklepa, a da je razmerje sil takšno, da je ta pot možna brez državljanske vojne. Nikjer seveda ni jamstva, da bo ta pot v resnici tako prehojena, a takšna usmeritev je danes edina možna politika, kajti napačno bi bilo zapirati oči pred šibkostjo delavskega gibanja ravno v nekaterih najrazvitejših državah. Računanje s svetovno vojno pa je sploh nedopustno. Nova pot pomeni predvsem postavljanje etapnih ciljev in boj za njihovo uresničevanje (ohranitev in širjenje podržavljene industrije, uveljavljanje soodločanja delavcev in nameščencev v gospodarstvu, demokratizacija državnega aparata itn.). To so cilji postopnega omejevanja moči kapitalističnih monopolov in večanja tehtnosti delavskega razreda. Ob tem si mora delavsko gibanje ohraniti svojo temeljno revolucio- narno orientacijo, kar pa ne pomeni preprosto razglašati gesla o poglavitnem cilju, ampak iskati sredstva in poti k njemu. Pri usmeritvi na mirno razvojno pot v socializem je novo to, da je kongres razvil celo vrsto vprašanj, ki se za konkretno politiko KPO iz takšne usmeritve porajajo. Poleg že omenjenih etapnih ciljev so postavili jasne teze tudi o tem, kako je treba gledati na geslo o diktaturi proletariata. na geslo o vodilni vlogi KPO, katere so družbene in politične sile, ki je z njimi treba računati, kakšen naj bo odnos KPO do drugih strank, posebno do socialistične, kakšen do sindikatov itn. O diktaturi proletariata je govoril sekretar CK F. Fiirn-berg. Opozoril je na spremembe, ki jih je v zavest ljudskih množic vnesla pretresljiva izkušnja s fašizmom, spremembe, ki dolgo učinkujejo in ki pomenijo veliko politično in materialno silo. Izražajo se v misli: Nikoli več fašizma z njegovo roparsko vojno in morilskim režimom! Ta misel pa se izraža tudi drugače: Nikoli več nobene diktature, za vsako ceno obvarovati demokracijo! »Ljudske množice,« je dejal Fiirnberg, »se ne morejo poglabljati v potankosti teorije, ki pravi, da je diktatura proletariata mišljena kot diktatura ljudstva. To jim je še toliko težje, ker je buržoazija znala zelo spretno izkoristiti huda kršenja demokracije v Sovjetski zvezi in socialističnih deželah, tako da je med ljudske množice zanesla mnenje, da so komunisti enako kot fašisti za diktaturo in proti demokraciji. Sovraštvo proti fašizmu j e bilo izkoriščeno za boj proti komunizmu ... Namesto o diktaturi proletariata je treba govoriti o demokraciji za ljudstvo.« Kongres je zato v prvi vrsti poudaril misel, da bodo delovni ljudje sprejeli mirno pot v socializem le tedaj, če bodo prepričani, »da socialistična revolucija k veljavnim demokratičnim svoboščinam in pridobitvam dodaja zanje še nove in da nikakor ne odpravlja že priborjenik, kakor tudi, da ne omejuje sedanjih osebnih svoboščin«. Kongres je skušal razgrniti perspektivo nadaljnjega razvijanja demokracije na področja, ki presegajo običajno parlamentarno demokracijo. Govoril je o boju delavcev in nameščencev za soodločanje v gospodarstvu, o revoluciji v dostopnosti izobrazbe, o emancipaciji žena, o razvoju svobodnega umetniškega in znanstvenega ustvarjanja, o jamstvih za svobodo mišljenja, o spoštovanju čustev religioznih ljudi; obenem je zagotavljal, da bo ohranjena funkcija privatne posesti v mali industriji, obrti in kmetijstvu, da bo mirna pot v socializem potekala ob sodelovanju več strank. — Razumljivo je, da se je tukaj kongres moral posebej ustaviti ob morda najbolj bolečem problemu avstrijske partije, namreč ob okoliščini, »da mnogi ljudje v nas komunistih ne vidijo niti demokratične niti avstrijske stranke«, in da takšno mnenje ne izvira zgolj iz preprostega antikomunizma. — »Ta pojav je v zvezi z napakami stalinskega časa, ki so jih delali v Sovjetski zvezi in drugih socialističnih deželah. Je pa tudi v zvezi z napakami naše partije. Te napake smo napravili predvsem med zasedbo in še danes učinkujejo« (F. Muhri). Če je kongres ugotovil, da je zato najvažnejša ideološka in politična naloga partije opredeliti pozitivno razmerje komunistov do demokracije, potem je razumljivo, da je že sam storil marsikaj, da bi to pozitivno razmerje dokazal in o njem prepričal avstrijsko demokratično javno mnenje. Tako je precej govoril o notranji demokratičnosti v KPO in slišati je bilo marsikatero ostro besedo na račun nedemokratičnih delovnih metod, posebno višjih partijskih forumov. Glavno težišče pa je bilo na dokazovanju politične avtonomnosti KPO, zlasti v razmerju do Sovjetske zveze in drugih socialističnih dežel, v poudarjanju kritičnega odnosa do dosedanjega razvoja teh dežel (»V Avstriji sta sijaj in privlačna moč konkretne vizije socialistične prihodnosti izgubljena. Sovjetska zveza, dežele ljudske demokracije, s katerimi nas veže nezlomljiva solidarnost, niso vzor, ki bi ustrezal razmeram naše dežele, željam našega ljudstva. Na vprašanje, kako si zamišljamo socialistično Avstrijo, moramo odgovoriti na svoj način, odkrito in prepričljivo.« — Iz diskusije Ernsta Fischerja). Teze o perspektivah poudarjajo avtonomnost KPO, ki svoje koncepte razvija iz razmer svoje dežele in interesov njenega delavstva in ki lahko zato prihaja tudi do drugačnih sklepov in stališč, kot pa so stališča drugih komunističnih partij. Te razlike v mnenjih je treba obravnavati v stvarni in prijateljski obliki brez prekletstev in ekskomunikacij. »Ker v preteklosti nismo vselej dovolj pazili na to avtonomijo, smo napravili marsikatero politično napako.« V isti zvezi je tudi močan poudarek, ki ga je kongres dal na videz preprosti ugotovitvi: »Smo avstrijski komunisti«. Z obrambo interesov in perspektiv avstrijskega delavstva koristijo avstrijski komunisti tudi splošnim interesom mednarodnega delavskega gibanja. »Nimamo nobenih interesov, ki bi se ločevali od interesov avstrijskega naroda, no- benili interesov, ki bi se ločevali od interesov avstrijskega delavstva. V opredelitvi za avstrijsko narodnost, v obrambi nevtralnosti in neodvisnosti naše dežele proti nemškemu militarizmu vidimo temelj, na katerem se lahko zedinijo vsi avstrijsko misleči ljudje naše dežele.« Okoliščina, da v tezah o perspektivah nikjer ni bila izrecno omenjena vodilna vloga komunistične partije na mirni poti Avstrije v socializem, je zbudila marsikak pomislek. Te pomisleke oziroma ugovore je teoretično glasilo »Weg und Ziel« zavrnilo z opozorilom, da takšnega izrednega poudarjanja vodilne vloge komunističnih strank ni najti niti pri velikih komunističnih strankah v kapitalističnih deželah. Zato je to tembolj razumljivo v Avstriji, kjer ni mogoče upati na zavezništvo socialistov in levih katolikov, če bi jim komunisti dali vedeti, da bodo jutri le še vodeni in dopuščeni sopotniki. Njihova resnična vloga je pač odvisna od dejavnosti komunistov samih in je ni moči dekretirati. Iz vsega kongresnega gradiva izhaja, da si avstrijski komunisti mirno pot v socializem zamišljajo predvsem v sodelovanju s socialisti in pa z levimi katoliki, s strankami, ki bodo doživele določeno notranjo preosnovo. Ko govore o preosnovi meščanske ljudske stranke, mislijo predvsem na notranjo diferenciacijo v tej stranki, na ločitev duhov, do katere bi prišlo z zedinjevanjem vseh demokratičnih sil na podlagi avstrijskega nacionalnega patriotizma, odpora proti velikonemškim in neonacističnim težnjam, ki nastopajo v tesni medsebojni zvezi na osnovi obrambe nevtralnosti in razvijanja aktivne vloge Avstrije za pospeševanje mirnega razvoja v svetu. Da bi avstrijski komunisti omogočili takšno združevanje demokratičnih sil, ne smejo gledati na ljudsko stranko kot na »reakcionarno maso«, ugotavljati morajo tiste sile v tej stranki, ki so sposobne demokratičnega razvoja. Med temi so na kongresu izrecno omenili delavce in nameščence, organizirane v stanovski organizaciji ljudske stranke. Ta organizacija ima protislovno vlogo, ker krepi vpliv ljudske stranke v delavskem razredu, obenem pa se trudi, da bi zastopala interese delavcev in nameščencev; iz tega nastajajo možnosti skupnih akcij. Posebno pozorno pa je kongres govoril o novih tokovih v avstrijskem katoliškem taboru, o tako imenovanem levem katolicizmu: »Čeprav so pogledi in misli posameznih osebnosti iz tega tabora še tako raznoliki, imajo vendar nekaj skupnega: opredelitev za avstrijsko narodnost, za antifašizem, za nevtralnost in za mir, pripravljenost sodelovanja z vsemi drugimi demo- kratičnimi silami za te cilje, zanimanje za dialog z marksizmom.« Ta teza ni zbudila nobenih resnejših pomislekov ali diskusije in lahko bi se zdelo malce osupljivo, da je bila sprejeta gladkeje kot pa opredelitev bodočega razmerja s socialisti. Res je dialog z levičarskimi katoliškimi intelektualci (»stati desno, misliti levo« je njihovo tradicionalno geslo) kot odločnimi antifašisti in demokrati, obenem pa zagovorniki avstrijstva kot posebne narodnosti v nasprotju z nemštvom, občutno lažji in sproščenejši kot pa s socialisti. Tem krogom, katerih vpliv v ljudski stranki je zadnja leta desničarskemu, z industrijskim in finančnim kapitalom povezanemu vodstvu čedalje bolj odveč, se ni treba bati očitka, da so skrivni pomagači komunizma, očitka, ki močno hromi debato s socialisti. Imajo pa za dialog na protifašistični in patriotski podlagi dobro izhodišče, saj se je njihova politična miselnost v glavnem oblikovala v nacističnih koncentracijskih taboriščih in v prizadevanjih obnoviti avstrijsko republiko skupno s socialisti in komunisti. Njihov odločni protifašistični nastop v letošnji pomladi ob akciji za odstavitev vseučiliškega profesorja, izrazitega nacista, ko je v spopadu med demonstranti bil ubit komunist Kirchweger, je njegovo stališče in vlogo v avstrijski politiki vnovič potrdil in utrdil. Vendar bi za kako bolj sistematično akcijsko povezavo z njimi bilo treba poprej še marsikaj storiti. O priznanju KPÖ kot avstrijske politične sile so takole menili: »Dokler se KPÖ ne bo zavestno in hoteno pokazala kot del avstrijske celote in dokler bo samo kazala hotenje sama postati ta celota, toliko časa nas tudi ne more veseliti njeno nastopanje kot poroka avstrijske narodnosti. Ni nam mogoče pozabiti, da so morali avstrijski komunisti v letih 1939 do 1941 zaradi višjih koristi sovjetske domovine, a tudi tretjega rajha, opustiti svojo vlogo branilcev avstrijske narodnosti, ki so jo sicer mnogi tovariši z veseljem prevzeli.« — Letošnji kongres se je z besedo in duhom ravno prizadeval odvrniti takšne pomisleke in uveljaviti ugled KPÖ kot avstrijske stranke. Dosti zahtevnejše pa je vprašanje, kako doseči enotnost avstrijskega delavskega razreda oz. kako opredeliti in oblikovati svoje razmerje do socialistične stranke, ki je vsaj formalno v svojem okviru precej enotna. »Vemo, da bo mogoče izbojevati socializem v Avstriji samo skupno s socialističnimi delavci. Za to nam je akcijska enotnost s socialističnimi tovariši srčna zadeva,« ugotavljajo teze o perspek- tivah. O tem, kako to enotnost uresničiti, je kongres utrdil nekaj novih pogledov. Na podlagi negativne izkušnje z nekdanjimi poskusi, da bi z geslom o ljudski opoziciji dosegli diferenciacijo in celo razcep v SPO, so že v debati pred kongresom zavrnili taktiko »razkrinkovan ja« vodstva SPO kot neprimerno. Značilno je, da je v tej zvezi teoretično glasilo KPO opozarjalo na nekdanje napake nemških komunistov, ki so se v odnosu do socialnih demokratov odrekli di-ferenciranju in jih v Stalinovem smislu označevali kot dvojčke fašizma ter tako bili tudi sami krivi, da delavstvo ni bilo enotno v boju proti prihajajočemu nacizmu. »Orientacija na mirno pot v socializem,« je dejal na kongresu novi predsednik KPO Muhri, »ni zvezana z odstranjevanjem, ampak s spremembo sedanjih strank. Razvoj zadnjih let je potrdil, da niti socialistična niti ljudska stranka nista stranki, ki bi se v njih nič ne spreminjalo in nič ne razvijalo.« Med spremembami v SPO je naštel stvarnejši odnos do socialističnih dežel, širše razlaganje avstrijske nevtralnosti kot zgolj vojaške, bolj nedvoumno opredelitev za avstrijsko narodnost, boljše vzdušje med socialisti in komunisti v podjetjih, sindikatih in občinah, to, da je SPO vodila kampanjo ob letošnjih predsedniških volitvah bolj v antifaši-stičnem duhu in da je prvič opustila nenačelno tekmovanje za glasove nemških nacionalcev. Kako pospešiti in podpreti takšen razvoj v SPO? Muhri je najprej zavrnil iluzije nekaterih socialistov, ki menijo, naj bi komunisti opustili svojo stranko in z vstopom v SPO okrepili njeno levo krilo. »Pozitivne spremembe v socialistični stranki,« je dejal, »krepitev levice v njenih vrstah so neločljivo povezane z delovanjem avstrijskih komunistov kot avtonomne marksistične stranke. Neločljivo so povezane s funkcijo komunistov, da zastopajo socialistično načelno politiko, da se v vseh vprašanjih dokopljejo do razrednega stališča. Krepitev KPO je zato pomemben dejavnik za okrepitev levih sil v SPO.« Ni za vse čase veljavnega recepta za odnos do SPO, razmerje komunistov do te stranke sloni na avtonomni politiki, ki zmeraj izhaja iz koristi delavskega razreda in nacionalnih interesov. — Teze o perspektivah so to vprašanje takole opredelile: »Naše stališče do politike SPO je odvisno od tega, ali se ta politika zavzema za demokratične alternative, za akcije delovnih ljudi, ki služijo tem alternativam in socialistični perspektivi. Podpiramo vsak korak SPO, ki je v prid delovnim ljudem in napredku. Zavedamo se, da je odločilne uspehe na socialnem, notranjem in zunanjepo- litičnem področju, v vprašanjih demokratizacije itn. mogoče doseči samo tedaj, če bodo veliki deli socialističnega delavstva te zahteve povzeli in skupaj s svojimi razrednimi tovariši dejavno, z akcijami pritisnili na voditelje SPÖ, da bodo upoštevali zahteve delavskega razreda. Zato vidimo v prizadevanjih za sporazumevanje s socialističnimi tovariši svojo poglavitno politično nalogo.« Da, s socialističnimi tovariši, gotovo, ne pa s SPÖ! je bilo čuti ugovore v diskusiji. Ali pa: Vse lepo in prav, a do zdaj je od naših dobrih pobud in idej, ki so se uveljavile, še vedno imela 'politično korist samo SPÖ, mi pa smo ostali praznih rok! V programskem uvodniku pred kongresom je »Weg und Ziel« na takšne ugovore odgovarjal: Pravite socialistični tovariš. Kaj pa je socialistični tovariš? Član SPÖ! in to bo tudi ostal. Treba je računati z večstrankarskim sistemom v socializmu, pogoj pa je preobrazba strank, in na to se je treba usmeriti. — Ob drugem ugovoru je uvodnik opozoril na primer, ko je na pobudo KPO, ki so jo povzeli tudi drugi antifašisti, bil prepovedan shod veteranske organizacije nacistične vojske. In to je že zadosti: Za svojo pobudo ne zahtevamo posebne premije, naše plačilo je uspeh vseh antifašistov! Kongres je povedal, da KPO ni nasprotna udeležbi socialistov v koalicijski vladi z ljudsko stranko, kajti ta udeležba bi lahko pomenila določeno utesnitev velikega kapitala in omejitev reakcije. Odločno pa nasprotuje politiki tako imenovanega socialnega partnerstva, tj. sodelovanja z velikim kapitalom na tak način, da se delavska stranka odpove krepki in neodvisni delavski politiki in socialistični perspektivi. »Politika socialnega partnerstva je odločilna ovira, ki preprečuje, da bi izkoristili ugodne strateške možnosti v Avstriji za odvzem oblasti velikemu kapitalu.« Za odvračanje SPO od takšne politike je osnovni vzvod akcijska enotnost socialistov in komunistov proti neofašističnim prizadevanjem, akcijska enotnost za poglabljanje demokracije, za nacionalno suverenost in mir, posebej še za neposredne koristi delovnih ljudi. Akcijska enotnost ne pomeni kake opredeljene politične formacije tipa ljudske fronte, ki bi zahtevala poprejšnje stike in dogovore med vodstvi strank, ampak skupno delovanje v določenih konkretnih položajih za isti konkretni cilj. Prav poseben pomen bodo po mnenju KPO imeli za uresničevanje take enotnosti avstrijski sindikati, ki že zdaj kot enotna razredna organizacija zajemajo pripadnike različnih strank. To je tudi najpomembnejša organizacija za sporazumevanje med sociali- 8ti, komunisti, krščanskimi in strankarsko nevezanimi delavci. Ob tem so v diskusiji izrecno poudarili, da je treba opustiti zastarelo gledanje na sindikate in na množične organizacije kot na »transmisije« politike KPO; komunisti sodelujejo v njih zato, ker delujejo za cilje, ki so tudi cilji komunistov in z vztrajno dejavnostjo v teh organizacijah bo mogoče povečati ugled komunistov v očeh prebivalstva. Ob tezi, da vse politične volitve v Avstriji, zlasti parlamentarne, pomenijo pravzaprav alternativne volitve, da torej odločajo o prav majhnih spremembah v ravnovesju sil med obema velikima strankama vladne koalicije in da je zato vedno manj tistih, ki glasujejo za KPO, so obravnavali tudi prihodnjo volilno taktiko, ali bo KPO pri takšnih volitvah še samostojno kandidirala. Seveda že iz taktičnih razlogov' ni bilo mogoče o tem nič določenega skleniti, vendar so se ob vsem razpravljanju zavedali izkušnje s pravkar minulih volitev predsednika republike, ko so komunisti glasovali za kandidata SPO Jonasa in dejansko odločili njegovo zmago. Na kongresu je bilo rečeno, da se KPO ni odločila za Jonasa kot za manjše zlo, ampak je to storila v okviru akcijske enotnosti delavskega razreda in povezave vseh demokratičnih sil, kajti šlo je za to, da bi preprečili izvolitev predstavnika desnih ekstremistov. Vsebina avtonomne volilne kampanje KPO pa je bila dati predsedniškim volitvam antifašistično noto, kar se je tudi posrečilo. Osnovna teza v oceni današnjega položaja KPO v avstrijski politiki, od katere je kongres izhajal in na katero je oprl svoje sklepe, je teza o protislovju med številčno šibkostjo KPO in ožino kroga njenih volivcev in pa med velikim učinkom njenih političnih gesel in predlogov. Prodor zavesti o avstrijski narodnosti, o trajni in aktivni nevtralnosti, strnjeni nastop demokratičnih sil proti neofašističnim poskusom, uspešna obramba proti posegom kapitala v podržavljeno industrijo, večji delež delavstva pri dobrinah, ki jih prinaša gospodarska konjunktura, izjalovitev poskusov pritegniti desničarsko svobodnjaško stranko v vlado, bodisi v zvezi z obema koalicijskima strankama ali pa v mali koaliciji s SPO, v teh in še v vrsti drugih dosežkov demokratične politike vidi KPO nedvomen uspeh oz. prispevek predlogov, idej in boja avstrijskih komunistov. Pa vendar se njihov poskus znova doseči predstavništvo v parlamentu ni posrečil, število članstva in aktivistov se je zmanjšalo. »To protislovje je glavni problem naše stranke,« ugotavljajo teze o perspektivah. Koliko drži ocena o resničnem učinku politike avstrijskih komunistov na premike, ki jih je bilo v zadnjem času opaziti v avstrijskem življenju, ni lahko soditi. Nedvomno pa obstaja nasprotje med zares široko občutenimi potrebami po demokratičnem razvoju v Avstriji in pa med še nepremaganim nezaupanjem velikega dela dobronamerne javnosti do KPO, ki danes te potrebe najdosledneje in naj-določneje formulira. Zato je vsekakor realistično opozorilo novega predsednika KPO F. Muhrija, da ni mogoče pričakovati, da bi to protislovje že v bližnjem času premagali in da je treba vse delo avstrijskih komunistov prilagoditi daljšemu obdobju. jankq pLETERSK, Prikazi, recenzije, beležke FRANCIS BACON Novi organon (Naprijed — Zagreb, 1964) Knjiga, ki je pred nami, sodi v vrh svetovne filozofske literature. Francis Bacon Verulam-ski je predvsem s tem delom postal začetnik filozofije novega veka — njene empiristične smeri. Tako kot racionalist René Descartes, je tudi on močno poudaril metodo znanstvenega raziskovanja. S tem se je najodločneje uprl srednjeveškemu formalizmu in jalovim špekulacijam. Bacon je gradil novi organon, ki naj bi bil omogočil veliko obnovo znanosti in umovanja sploh, veliko obnovo napredne človečnosti. Instaura-tio magna, delo, ki naj bi bilo nova, najširša svetovnonazorska in akcijska sinteza, je žal ostalo nedokončano (in — kot bomo videli pozneje — je tudi moralo ostati fragmentarno); filozof je v celoti napisal le drugi del — pričujočo knjigo (Novum Organum sive indicia de interpreta-tione naturae); toda vse, kar je nastalo kot osnutek, kot skica, kot prolog ostalih petih delov, nam priča, da se je Baconov genij s konstruktivnim, pozitivnim programom zoperstavljal miselnostnim inertnostim fevdalne družbe, ki so pogojevale stagnacijo misli in dejanj, tj. — celotne človečnosti. Ta zapis ob delu velikega misleca, bi lahko naslovili GENERIS HUMANI FORTUNA (sreča ali usoda človeškega rodu). Pisanja šestega dela Velike obnove (Druga filozofija ali aktivno vedenje) se filozof niti ni lotil: čeprav je hotel veliko sintezo, je slutil, da še ni napočil čas zanjo ... Prvi del, Razdelitev znanosti (nova klasifikacija znanosti, sistematični pregled njenega stanja in njenih razvojnih perspektiv), drugi del, Novi organon, (nove spoznavne metode znanosti), tretji del Pojavi sveta (v univerzumu) ali naravna in eksperimentalna zgodovina, (ki naj služi) utemeljitvi filozofije, (novi izvirni poskusi zgodovinskega opisovanja pojavov kot podlaga za nadaljnje posplošitve), četrti del, Skala razuma (primeri raziskovanja po novi metodi), in peti del. Predhodniki ali an-ticipacije druge filozofije (začasna filozofija, utemeljena z že spoznanimi dejstvi in zakonitostmi) — vse to naj bi se harmonično združilo v šesti del, Druga filozofija ali dejavna veda; ta naj bi vsrkavala vsa dogna- nja eksaktnega znanstvenega raziskovanja celotne stvarnosti. Toda Bacon je napisal, da takšno delo presega njegove sposobnosti in da ga lahko opravi le ge-neris humani forluna. Ta gene-ris humani fortuna je Baconovo prepričanje, da je sam le začetnik, da je le glasnik in pionir nove epohe; v tem izrazu je zgoščeno filozofovo zaupanje v znanost, kot v eno najžlahtnej-ših prvin napredne človečnosti. Bacon je gledal v duhu veličastni razvoj znanosti — videl je velike možnosti teorije in prakse, iskanja in aplikacije. Ta izraz je v veliki meri določeno intenzivno intelektualno čustvo, ki izraža veličino prizadetosti in prizadevnosti velikega empirista. V Baconovem delu se je močno uveljavila že v renesančni filozofiji dovolj poudarjena težnja po obvladovanju narave s stvarnimi, resničnimi spoznanji. Znanost naj koristi človeštvu; obogati naj življenje ljudi z vsemi potrebnimi dobrinami. Le dejavnost, ki jo usmerja novi organon, ustrezni, sodobni in-strumentarij spoznavanja, lahko zadovolji človeške naravne potrebe, ki jih stari (fevdalni) svet prezira. Baconovo delo prežema nekakšen obči, humani uti-litarizem; filozof je nasprotnik delnih, zoženih interesov: uveljavljanja osebnih oblastniških interesov in slavohlepja sploh, izreka nezaupnico pretiranemu patriotizmu in nacionalizmu, ki omejujeta druge narode itd. Niti posamezniki niti skupine ne morejo biti izhodišče; le družba kot celota se lahko (s pomočjo znanosti) povzpne do resnične, učinkovite »oblasti« — do obla- sti nad naravo, nad stvarmi. Imperativ in cilj praktične koristnosti je najtesneje povezan s spoznavanjem vzročnih zvez v naravnem dogajanju. V času velike premoči religije in teologije pa najrazličnejših mističnih, magičnih, alkimističnih, astroloških in drugih »praznovernih« špekulacij in procedur je bila Baconova filozofska ustvarjalnost najbolj izčiščena varianta miselnosti naprednih družbenih sil na Otoku in na celini. Morda prav v tej zvezi lahko rečemo nekaj o aktualnosti te knjige za naš čas ... Nikakor ne mislimo na strogo filozofsko aktualnost ali na kaj drugega, kar bi zanimalo stro-kovnajaka-teoretika ... Reči je treba nekaj manj ambicioznega. Tudi dandanes se je treba kar najpogosteje vračati k premišljeni, pametni in neposredni besedi, umirjeno je treba premisliti izvire, poteke in meta-morfoze naše civilizacije. Eden njenih duhovnih očetov je Fran-cis Bacon. Morda nam lahko delno pomore pri »akciji« zoper miselnostne in druge stiske, zoper različne regresije ... Svetle kulturne tradicije vsebujejo moč vsestranskega kultiviranja in katarze; tekst, kot je Baconov, spodbuja zaupanje v razum, navdušenje za napredno misel in dejanje. Bacon ni zagovornik »čiste« znanosti, ločene od neposrednih, življenjskih človeških potreb. Zavzema se za uporabno znanost. Pri tem opozarja na neko lastnost znanstvenih dognanj — da je njihova nepraktičnost največkrat le navidezna in začasna, da svojo uporabnost, vrednost in koristnost za človeka lahko dolgo časa skrivajo v sebi. Tako je filozofova usmeritev vse kaj drugega kot slepi prakticizem ali »požrešni« pragmatizem. Ne da bi se odrekal praktični učinkovitosti in utilitarnim aspektom znanosti, vztraja pri moralni ideji, da je treba težiti bolj k resnici kot pa k udobnemu življenju. Ta misel je ekstremno aktualna tudi dandanes. Naj skiciram vsaj grobo in približno podobo Baconove ustvarjalnosti in njegovih svetovnonazorskih stališč. Prizadeval si je izoblikovati logični sistem, ki bi lahko funkcioniral kot znanstvena metoda in metodologija. Tako je postal na začetku prebujanja znanosti eden največjih akterjev njene občeteoretične utemeljitve in s tem — napredka. Zavzemal se je za dokončno ločitev filozofije in teologije. Ni se spopadal z ortodoksno religijo, ker se mu je verjetno zdelo takšno početje mnogo bolj nevarno kot pa koristno. Raje je uporabljal teoretična sredstva; tako npr. njegova teorija »dvojne resnice« zvito, z določenimi miselnostnimi posledicami ločuje resnice razuma od resnic razodetja. Baconu je pomenila indukcija vse, dedukcija pa nič. Mislec je odklanjal deduktivno logiko in njenega tvorca Aristotela zlasti zato. ker se je ta metoda kompromitirala v srednjeveški sholastični filozofiji, in pa zaradi doginatične in formalistične revizije velikega antičnega logika in einpirista. Bacon se nikoli ni zavedal, kako blizu je Aristotelu. Njuni gnoseološki poziciji sta si v mnogih bistvenih rečeh podobni, še posebej pa sta bila oba strastna iskalca resnice v empirični, dani realnosti. Toda med njima je bil srednji vek, in tako je Bacon subjektivno doživljal ustvarjanje novega organona kot nasprotovanje Aristotelovemu organo-nu, v resnici pa gre za konstruktivno, novodobno nadaljevanje. In še to: tako pri Aristotelu kot pri Baconu je organon pred filozofijo. T. i. teorija idolov je nenavadno zanimiv del Baconove filozofije. Gre za tiste slabe lastnosti ali »navade« zavesti, ki vedejo iskalca v zmote. Idola tribus (idoli plemena) so napake, ki izvirajo iz same človeške narave. Tu se močno uveljavlja skupna značilnost vseh »starih; materializmov: metafizična ločnica med subjektom in objektom; kot da se subjekt poskuša »znebiti« subjekta ... Manj težavna, pa vendar močno aktualna še danes je problematika drugih treh kategorij idolov. Idola specus (idoli votline) so zmote in napake občutkov, zaznav, predstav, zamisli itd. posameznih raziskovalcev; še posebej pačijo spoznanja apriorna mnenja, predsodki. Idola fori (idoli trga) se izražajo kot neizčiščenost ter zmotnost sporočil; besede prihajajo v zavest drugega človeka ter prinašajo vanjo (s tega ali onega razloga) neustrezne pomene. Idola theatri (idoli gledališča) so zmote, ki jih »povzročajo« ana-hronistični in drugi neustrezni sistemi mišljenja ter ideologije. Še bežna pripomba v zvezi z indukcijo. Dr. Gajo Petrovič vi- di pomen Bacona za induktivno logiko tudi v tem, da je opozarjal na uporabo hipoteze, Bert-rand Russell pa meni, da filozof (na največjo škodo metode) ni dovolj naglašal pomena hipoteze; po Russellu, je Bacon upal, da iz natančne razporeditve gradiva, iz sistematične urejenosti dejstev, z nujnostjo re-zultira pravilna hipoteza. Res je oboje: za Petroviča (s stališča Baconove dobe) dovolj, za Rus-sella (s stališča naše dobe) premalo. Kar zadeva samo družbeno opredeljenost in družbeno nazorsko pozicijo Bacona, je mogoče oboje zelo na splošno in z določenim pridržkom označiti kot napredno-meščansko. Filozofov odnos do vsega, kar je bistveno za miselnost fevdalne družbe, je vedno bolj ali manj očitno negativen. Toda po drugi strani ne smemo pozabiti na angleško posebnost, na posebne značilnosti v razvoju družbene in razredne strukture Anglije na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem: tu ni prišlo do naj-ostrejših, občih, »francoskih navzkrižij, pač pa so »kombinacije« družbenih okoliščin porajale kompromise med fevdalno aristokracijo in novim plemstvom. Zato ni niti najmanj čudno, da je Engels lahko označil nedvomno napredni angleški materializem kot pretežno plemiško, aristokratsko miselnost. Ta Engelsova opredelitev velja močno za Francisa Bacona, še bolj pa za Thomasa Hobbesa. Sicer pa velja za Bacona tisto, kar je o njem napisal Marx v Sveti družini, da je oče angleškega materializma in vseh modernih eksperimentalnih ved. VLADO SRUK OTO BIHALJI-MERIN Prodori moderne umetnosti Vsaka umetnost je igra s kaosom; ose bolj nevarno se mu približuje in mu trga vedno večja območja duše. Če je v zgodovini umetnosti sploh kak napredek, potem je o nenehni rasti teh kaosu iztrganih območij. Amold Hauser Umetnost danes, včeraj, jutri: vrsta esejev, izkustveno bogatih razmišljanj široko razgledanega in visoko kulturnega izobraženca, svetovljana razuma in duha, Ota BIHALJI - MER1NA, je zajetih v razkošni izdaji založbe NOLIT pod skupnim naslovom »Prodori moderne umetnosti (Utopija i nove stvarnosti)«. Živahni, izredno bogati avtorjev duh razgrinja pred nami v stilno zanimivih esejih čar in skrivnosti, izvor in pogojenost moderne umetnosti, modernega časa in človeka v njem. Podobno kot H. Read skuša tudi Oto Bihalji »povezati sodobno umetnost z njeno filozofsko osnovo«, predvsem pa pokazati, »kako se njen navidezni nered lahko reducira na estetsko določeni red«. Polna ustvarjalna osebnost Ota Bihaljija, zrasla in obogatena na tradicijah evropskega kulturnega kroga ter oplemenitena s sodelovanjem v naprednih tokovih svetovnega političnega dogajanja, zadira z ustvarjalno radovednostjo in neposrednostjo pristopa v »pustolovščino moderne umetnosti«, ki jo spremlja v vseh njenih »zavednih in nezavednih impulzih«. Vendar pa avtor nikakor ne želi dajati dokončnih odgovorov o umetnosti, temveč le pokazati »stvarnost in sanje o stvarnosti, ki jih umetnost odraža«. V ospredju avtorjevega zanimanja stoji slejkoprej človek posameznik, človek-ustvarjalec, graditelj in neutrudljivi raziskovalec. Človek, ki je s svojo dejavnostjo vplival na preoblikovanje, na razširitev meja in okvirov, v katere je potisnjena naša eksistenca, ta človek zanima avtorja naših esejev o umetnosti. — Podobno kot pri A. Hauser-ju,* temeljijo poglavitna načela Bihaljijevih izvajanj na tem, da »v zgodovini vse ustvarjajo posamezniki, da pa se posamezniki zmerom znajdejo v časovno in * A. Hauser: iz predgovora k >Phi-losophie der Kunstgeschichtec, 1958. prostorno opredeljeni situaciji in da je njihovo ponašanje posledica njihovih predispozicij in te situacije«. Toda Bihaljijev človek je determiniran, on živi v stoletju, ki je takorekoč v vsa področja življenja vneslo korenite spremembe. Tega človeka nam Bihalji predstavi takole: »Na neki višji stopnji spoznanja človek znova stoji — istočasno ko stopa preko vseh meja zemeljskih zakonitosti in ustaljenega reda v planetnem sistemu — neskončno zmanjšan, pred koordinatnim sistemom vesoljskih razmerij med časom in prostorom, ki se mu dozdevajo nepojmljivo kaotični. Tako je njegova naučena, znanstveno podprta predstava o svetu znova potisnjena v okvire, pojmi se razblinijo in mu ne morejo pomagati, da bi razumel in si razložil to aperspektivistično dojemanje. Znova je fantazija umetnikov in pesnikov ta, ki — analogno kot matematične formule pri fizikih — zaradi spremenjenih stikov človeka z razširjeno naravo, oblikuje mite in simbole slutenja. Mar ne obstaja prav tu skrita vez med zgodnjimi in poznimi simbolnimi oblikami človeštva?« Bihaljijeva naklonjenost ostaja pri individuumu, človeku, ki sicer živi v družbi, a ostaja vedno bolj osamljen, razdvojen do bolečine, izgubljen v začasnosti, zmeden in nesrečen. Groza ga je pred časom in prostorom, pred modernim tempom življenja, pred »na novo odkritimi in ne-premaganimi horizonti v najmanjše in največje prostore materije in vesolja«. Človek se v tej svoji elementarni grozi zate- ka v mitos (kakor v tistih najzgodnejših obdobjih samih začetkov človeške zgodovine), v zavetje simbolov — kot razlage za nerazložljive procese v naravi. Ekspresija strahu in želja po begu v neko spiritualno zavetje, iskanje izmikajočega se občutka stabilnosti, pretirana sen-zibilnost ustvarjalca moderne, sodobne umetnosti, žive v našem času — to so motivi, ki se prepletajo v vsakem izmed Biha-Ijijevih esejev. Njegova razglabljanja, razkošno iskrivi prebliski duha in enciklopedičnega znanja o umetnosti, kar pešajo pod pe-zo »mitološke groze« pred »nad-časovnostjo« in »nadprostornost-jo«, ki mu označuje vse naše bivanje. Bihaljijev kozmopoliti-zem, ki daje bleščavo njegovemu življenjskemu izkustvu in umetniškemu poletu, ne daje občutka avtorjeve svetovno nazorske opredeljenosti, vsaj v filozofskem smislu ne, čeprav Bi-halji polno živi v naši stvarnosti in z njo. Bihaljijev odnos do družbe — v elementarnem smislu — je odnos aktivne osamljenosti. Avtor z nostalgijo priznava, da se današnja človeška družba ne more povrniti v arhaično skupnost; zgodovino človeštva (pravzaprav vsak napredek, storjen v tej zgodovini) sestavljajo zgolj rezultati naporov in žrtve neprilagojenih posameznikov. Resda obstaja kontinuiteta med posameznimi dejavnostmi, vendar pa le kot skupno število vseh žrtev posameznikov, njihovega nepo-drejanja, upornosti duha in smelosti idej. Vselej je bila človekova dilema: skupnost ali osamljenost? Bihalji je na strani osamljenosti in »osamljencev«; komajda priznava stremljenja k skupnosti, pa še to pod pogojem, da posameznik ohrani svoj lastni neokrnjeni Jaz. Kaotičnost časa in prostora, v katerem moderni človek, človek posameznik našega časa, tipaje skuša uveljaviti svojo eksistenco, se odraža v vseh umetnostih naše dobe. »Tempo modernih metamorfoz v umetnosti je vrtoglav. V obdobju mutacije — ki jo lahko imenujemo tudi obdobje krize — so umetniške smeri in umetniške šole, ki so si v marsičem različne in si nasprotujejo, neke vrste polemika proti konvencio-nalnemu in tradicionalnemu, hkrati pa predstavljajojo tudi študije in priprave, da se v obzorje vnese nova predstava sveta.« Bihalji nikakor ne polemizira s stališči oz. z naziranji, ki bi bila v očitnem nasprotju bodisi z njegovim estetsko kritičnim izhodiščem, bodisi s posameznimi navedbami ali razlagami, ki jili daje. Svetovljansko širok, šarmanten kozer, ki blesti v sozvočju stavkov, besed, misli, primerjav in citatov, se drži začrtanih območij. Umetnosti pripisuje odrešujoč pomen (»svetloba upanja, ki jo umetnost prenaša preko prepadov, mračnih obdobij časa ...«), človeku bodočnosti pa svetle perspektive. Toda: Bihaljijeva filozofija je skoraj mitično zaupanje v vsezaje-majočo in vseobvladujočo moč človekove osamljenosti, rahlo eksistencialistično obarvana vera v končno zmagoslavje te osamljenosti, katero je v svojih esejih zasledoval od samih za- četkov prehajanja človeštva iz brezimnosti časa in prostora v zgodovino, v zavest ljudi. In to kljub temu, da postavlja v vizijo nekega sveta spremenjene odnose: »Človek se pripravlja, da bo svojo zavest prilagodil strukturi materije, ki se pred njim od- kriva, razsežnostim vesolja, ter da bo pomiril tista večna nasprotja med posameznikom in množico s tako sintezo, v kateri svoboda posameznika ne bo v nasprotju s skupnostjo, temveč njena funkcija, njen resnični izraz.« D KRAIGHER »Pogledi« novi makedonski tromesečnik Od oktobra lani izhaja v Skopju trimesečnik za družbena vprašanja »Pogledi«. Že dalj časa razpravljajo v Makedoniji o tem, kako potrebna bi bila revija, ki bi širše obravnavala družbeno življenje in razvoj. V makedonščini je izhajalo nekaj revij, ki so zadoščale potrebam po razvoju družbene misli in kritike samo na določenih področjih. »Pogledi« naj bi tako pravzaprav zapolnili praznino v razvoju družbene misli na torišču, kjer se kažejo specifičnosti jugoslovanskih tokov družbenoekonomskega, političnega in kulturnega razvoja. Prva številka »Pogledov« pri-občuje zajetnejše delo znanega publicista Mite Hadži-Vasileva z naslovom »Neposredna demokracija in Zveza komunistov«. Avtor razglablja o aktualni dilemi, ali ima ZKJ teorijo partije, o kateri je v raznih debatah zadnjih nekaj let slišati čedalje več. Članek polemizira s prispevki H. Hadži Omeroviča, L. Ta-diča, B. Ibrahimpašiča in še z nekaterimi drugimi, ki jih je priobčila sarajevska revija »Pregled« št. 6, 1964. V omenjeni debati je med drugim zapisano, da nimamo teorije partije za razmere socialistične graditve, da uporablja ZKJ v novih razmerah teoretične osnove partije iz časov boja za osvajanje politične oblasti, da tako rekoč nimamo teorije partije po tej osvojitvi oblasti, da smo teorijo opustili in da so že dozoreli pogoji za temeljitejšo izdelavo teoretičnih koncepcij ZKJ, kajti sicer bo njen vpliv na družbeno živ-jlenje čedalje šibkejši. V odgovoru na te trditve piše Hadži-Vasilev, da je Leninova koncepcija partije oblika za uveljavljanje ustvarjalnega razvoja Marxovih pogledov na avantgardo. Pri neposredni demokraciji ne gre za preraščanje bistvenih načel te koncep- cije, temveč za njihovo novo družbeno vsebino v Zvezi komunistov, za novo prakso teh načel in za njihov nadaljnji razvoj. Teorija partije, kar zadeva razmere neposredne demokracije. se lahko razvija z nastankom socialističnih odnosov na podlagi neposrednega povezovanja proizvajalcev s proizvajalnimi sredstvi in z graditvijo, se pravi, na podlagi avtentičnega socialističnega demokratizma. Teorija izraža preraščanje specifične zgodovinske protislovnosti v biti partije znotraj administrativnega socializma. Komunisti so takrat realizirali avantgardno vlogo, ko so na podlagi države začrtali in izvajali politiko razvoja materialnih in družbenih sil, ki naj bi omogočile razvoj svobodnih socialističnih faktorjev in organizacijskih oblik družbenega dela, in to ne z administrativnim pritiskom. temveč na podlagi ekonomskih odnosov, z ekonomsko in družbeno silo socialistične proizvodnje. Toda prav s to avantgardo se je njeno bistvo znašlo v protislovju, saj je začela urejati družbene odnose na podlagi države, ki je dobila materialno - proizvajalne sile. Razvijajoč neposredno demokracijo, piše Hadži-Vasilev, se partija uresničuje neposredno, s čimer je avtentična avantgardi, in se spreminja od zunanjega faktorja, od sile, ki vlada razredu, vnovič v notranji faktor razreda, v gibalo njegove svobodne samostojne družbene akcije, ki je dobila obliko samoupravljanja. Misel, ki ne posveča potrebne pozornosti izrednemu pomenu takšnega razvoja Zveze komunistov na podlagi novih družbenih odnosov, piše Mito Hadži-Vasilev, je brez resnične podlage pri obravnavanju problemov demokratizacije partije. Zategadelj je ta misel naklonjena ahsolu-tizaciji formalne plati in sekundarnih problemov demokracije. Poleg tega obravnava avtor v svojem delu tudi protislovja pri uveljavljanju nove vloge ZKJ, enotnost v njenih vrstah in načine za poglabljanje značaja ZKJ kot antibirokratske sile. Razprava Hadži-Vasileva je resen prispevek k preučevanju teorije naše partije v sedanjih razmerah. Revija »Pogledi« priobčuje v svoji prvi številki tudi članek Trpeta Jakovlevskega z naslovom »Kvalitativen skok v vlogi družbene zavesti pri nas«. Avtor poskuša pojasniti, kako se spremembe v razvoju socialističnih družbenih odnosov kažejo v vsej družbenopolitični nadgradnji in v oblikah ter metodi delovanja ljudi. Narava institucij in organizmov nadgradnje ustreza naravi socialističnih odnosov, katerih bistvena komponenta je. kot trdi Jakovljevski, zavesten razvoj družbe, se pravi, čedalje odločilnejša vloga zavesti v vseh družbenih gibanjih. Avtor nato pojasnjuje, kako večja vloga družbene zavesti v spremenjenih družbenih razmerah vpliva na razvoj političnih oblik združevanja, organiziranja in delovanja množic kot instrumenta družbenega razvoja. Dr. Stevan Gaber obravnava v članku »Metodološka retrospektiva zgodovine makedonskega ljudstva« metodološke prijeme pri analizi dosedanjih do- sežkov v razvoju makedonskega naroda. Avtor zlasti omenja metodološke pomanjkljivosti makedonske historiografije pri preučevanju razvoja makedonske nacionalnosti. Poleg tega prinaša revija članek Vladimira Tanevskega »O nekaterih družbenih aspektih planiranja makedonskih mest«, prispevek Tomislava Čokrev-skega k debati o statutu ZKJ, prispevek Slavka Milosavlevske-ga in Nikole Bošalevskega »Razvoj demokratskih načel v statutu ZKJ« in še nekaj ocen in recenzij knjig in revij. ZIVKO KOJEVSKI Beležke o tujih revijah DEUTSCHE ZE1TSCHRIFT FUR PHILOSOPHIE št. 2, februar — št. 3, marec 1963 Reinhold Miller piše o problemih in nalogah etičnega raziskovanja v Nemški demokratični republiki. Zavzema se za sistematično obdelavo etičnih kategorij družbenih odnosov in posebno še odnosov socialistične prakse. Etične raziskave se morajo povezati z ekonomskimi, pedagoškimi in drugimi znanostmi. Nadrobna obdelava etičnih odnosov je, kot meni avtor, zelo pomembna za programiranje socialistične vzgoje mladine. Kurt Wagner, O pravilni interpretaciji Helmholtzove teorije znakov, trdi, da cela vrsta tez tega velikega nemškega naravoslovca ni v nasprotju z marksistično spoznavno teorijo. Pisec odklanja poskus pozitivistične interpretacije te teorije. Velik del prostora je posvečen že prispelim referatom za kongres na temo »Marksistična-leninistična filozofija in tehnična revolucija«. Kongres je bil od 22.-24. aprila 1965 v Berlinu. Zanimivi so posebni prispevki Erharda Albrechta Filozofski problemi jezikovne znanosti in znanstve-no-tehnična revolucija, Rudolfa Rochausena O nadaljnjem delu na področju filozofskih problemov moderne biologije in Martina Guntaua Filozofski problemi geoloških znanosti. Številka prinaša tudi bogato bibliografijo domačih in tujih knjig ter člankov s področja filozofije, filozofije in naravoslovja, logike, spoznavne teorije, sociologije, etike in estetike. Tretja številka je v glavnem posvečena gradivu s kongresa j.Marksistična-leninistična filozofija in tehnična revolucija«. Kongres je bil v Berlinu (NDR) od 22. do 24. aprila leta 1965. Kurt Tessman: »Človek, produkcija in tehnika o znanstve-notehnični revoluciji«, je zahteval, da mora biti temeljni vidik za obravnavanje znanstveno-telinične revolucije spremenjena vloga človeka o produkcijskem procesu. Avtorjev prispevek je v bistvu polemika proti nekaterim temeljnim mislim filozofa Georga Klausa v njegovem članku »K sociologiji simbioze člo-vek-stroj«. Očita mu, da je zožil celotno družbeno proizvodnjo na neposredno materialno proizvodnjo. Na podlagi tega je posplošil, da človek z uvajanjem avtomatizacije izginja iz celotnega proizvajalnega procesa. Avtor je definiral nov značaj človekove ustvarjalnosti in se prikopal do temeljne ugotovitve, da se naravni proces snovnega izmenjavanja med človekom in. naravo spreminja z neposredno materialno proizvodnjo v tehnični urejen in nadziran proces. Erich Leschevitz: »Tehnična revolucija in socialistični delovni kolektivi, ugotavlja, da neposredno kolektivno delo prehaja v sfero priprave, planiranja in vodenja proizvodnje. O filozofskih problemih naravoslovja pišejo Klaus Fuchs-Kittowski: Kibernetika v molekularni biologiji«, Horst Lesser: »Časovni odnos vzroka in učinka idr. Huber Laitko: »O vlogi discipline filozofskih problemov naravoslovne znanosti«, polemizira z nekaterimi stališči sovjetskih in domačih avtorjev o tem problemu. Zavzema se za samostojnost te discipline v okviru marksistične filozofije. Meni, da je namesto termina »dialektika pri-rode* veliko bolj umesten izraz »filozofski problemi naravoslovne znanosti«, ker kaže, da marksistična filozofija nima nobenega drugega dostopa do pri-rodne stvarnosti kot naravoslovno znanost in da je tako ta znanost sama pritegnjena v filozofsko analizo. - ak - OTAZKY MARKSISTICKEJ FILOZOFIE št. 2, marec—april 1965 J. Bodnar poizkuša razjasniti osnove Sartrove femenološke ontologije, ki jo šteje za resen poizkus preseči tako ontologijo idealizma kot metafizičnega ma-terializma. M. Žigo (K filozofskemu pomenu zakona o ohranitvi energije) kritizira napačno argumentiranje z zakonom o ohranitvi energije, ki je pogosto v maksistični filozofiji. To po njegovem kaže na nejasnost v razumevanju razmerja med znanstvenim zakonom in filozofskim principom. O Alienaciji z vidika ciljev človeške dejavnosti piše J. Jebavy in meni, da je eden izmed virov odtujitve prav v tem, da subjekt ravna z doseženimi cilji kot s predmeti, v predmetnosti doseženih ciljev. Odpravljanje odtujitve je treba pojmovati tako, da si vsak posameznik in skupnost kot celota nenehno postavljajo cilje in jih tudi dosegajo. Pri preseganju odtujenosti dela gre za formulacijo cilja, ki razrešuje razmerje med individualnim in kolektivnim in tako ustvarja enoten družbeni subjekt. Polemizira z mnenjem, da bo že zgolj nadaljnji tehnični razvoj v socializmu negiral sedanjo odtujenost dela. J. Zemanov članek Informacija in psihična dejavnost izhaja iz predpostavke, da lahko človeške možgane pojmujemo kot specifičen transformacijski kanal. Oriše nekatere principe tega transformiranja in razvojne možnosti človeškega mišljenja. K razpravi o filozofskih problemih kibernetike — ki ni ak- tualna le v ČSSR — se priključuje polemični članek J. Bobera. Revija nadaljuje tudi diskusijo o marksistični sociologiji. - mk - STUDIA SOCJOLOGICZNE št. 1, januar—marec 1965 A. Matejko skuša v uvodnem članku prve letošnje številke osrednje poljske sociološke revije določiti pojmovni aparat za obravnavo odnosov med ljudmi v proizvodnem podjetju. R. Dvoniziak priobčuje v študiji Konflikti med skupinami v industrijskem podjetju dognanja večletnega proučevanja odnosov v eni poljskih tovarn. Kot najpomembnejše skupine navaja konstruktorje, tehnično osebje, uslužbence v administraciji, kvalificirane in nekvalificirane delavce ter vodilno osebje. Zanimajo ga odnosi med skupinami in razmerje vsake od skupin do podjetja in dela. Vzrokom in posledicam pore-volucijskega prihoda številnih delavcev na položaje v vodstve-no-upravnem aparatu posveča pozornost članek Poklicne poti uslužbencev. Za najnovejše obdobje ugotavlja avtor, da se uslužbenci z nizko strokovno izobrazbo vedno pogosteje zaposlujejo v neposredni proizvodnji. K. Lutvnska pa povzema rezultate raziskav o značilnostih in družbenem statusu uslužbencev v industriji. O. Hoser (Poklicne usmerjenosti inženirjev) meni. da je na Poljskem za inženirje značilna visoka »poklicna zavestt. razmeroma slabo pa so povezani z delovno organizacijo in delovnim mestom, kar se kaže tudi v prevladovanju teženj po stro- kovnem napredovanju ob hkratnem izogibanju višjim in odgovornejšim položajem v organizaciji dela. J. Szalai se zavzema za sociološko proučevanje jbudžeta časa«, D. Tehniczek pa dokazuje potrebo po raziskovanju družbene gerontologije. Dva prispevka se opirata na statistične podatke: prvi prikazuje družbeni položaj žensk v raznih deželah, drugi pa razmerje med strukturo družine in njenimi' izdatki. - mk - KÖLNER ZEITSCHRIFT FÜR SOZIOLOGIE UND SOZIAL PSYCHOLOGIE št. 1, januar—marec 1965 Najpomembnejšo zahodno-nemško sociološko revijo pod vodstvom znanega sociologa R. Königa izdaja sociološki inštitut univerze v Kölnu. E, Scheuch skuša v študiji Družbene spremembe in družbene raziskave analizirati položaj in funkcijo empiričnega sociološkega raziskovanja v razmerju do družbenih sprememb. Raziskovanje šteje avtor hkrati kot posledico in agens slednjih. Ob tem obravnava vsebino in vire kritike, ki se izreka na račun empiričnih raziskav, češ da prispevajo k ohranjevanju statusa quo v družbi ipd., oriše zgodovino empiričnega sociološkega proučevanja in tipe raziskav. Prikaže tudi razlike v družbenem položaju empirične sociologije v ZDA in v Evropi. L. Hamburger piše o tradicionalni tajski družini in jo predstavi kot primer formalno in stvarno izredno šibko povezane skupnosti. H. Treiven (Simbolična navezanost na kraj) pa priobčuje prvi del daljše teoretične in empirične študije o vzrokih in posledicah indentifikacije posameznika z določenim krajem. Ta identifikacija je eden izmed elementov takoimenovanega »problema domovine«. Več kot polovico revije obsegajo prikazi in ocene knjig ter informacije o dogajanju v znanstvenem življenju na področju sociologije. - mk - VOPROSY FILOSOFII št. 4, april 1965 Uvodnik Razvijati leninski stil v filozofskih raziskovanjih poudarja pomen kritičnega ustvarjanja in hkrati navaja nekatere konkretne primere neustrezne, dogmatiene kritike, ki se še pojavljajo in ki spominjajo na obdobje stalinizma. J. A. Zamoškin piše o krizi buržoaz-ne ideologije in osebnosti. Posebno analizira doktrino »tle-ideologizacije«, ki je zadnji čas zelo priljubljena in razširjena v ZDA. L. I. Seleznev piše o naravi nekaterih socialističnih teorij v nacionalnoosvobodilnih gibanjih današnjega časa. Mnoge afriške države zavračajo perspektivo kapitalističnega razvoja. Glede na stopnjo razredne družbe deli avtor nekdanje kolonije in napol kolonije na dve skupini. Kritično pretesa poglede nekaterih afriških voditeljev na socializem. Posebno tehtni in zanimivi so prispevki A.A.Zem-cova, V. G. Bajkova in A. S. Dučala, ki z različnih aspektov obravnavajo prosti čas in razvoj osebnosti. Študije so plod najnovejših empiričnih raziskav. lft* K. A. Švarcman in A. F. Siškin priobčujeta članek o nekaterih filozofskih problemih etike. B. J. Pahomov: O principu kvantno mehanične relativnosti, trdi. da v mikrosvetu obstojita kvalitativno različni vrsti pojavov. Strinja se z ruskim matematikom A. D. Aleksandrovim, da bistvo Einsteinove relativnostne teorije, ni v relativnosti, temveč v odkritju, da so relativne značilnosti samo aspekti relativnega absolutnega. Tudi ta številka prinaša pisma iz korespondence F. Engelsa in P. Lafargueja, ki do sedaj še niso bila objavljena v ruščini. -ak- PROBLEMY MIRA I SOCIALIZMA št. 4. april — št. 5. maj 1965 Četrta številka prinaša ob obletnici Leninovega rojstva članek Dolores Ibaruri. Članek govori tudi o položaju v Španiji. Sestavek »Tehnična revolucija in ekonomsko sodelovanje socialističnih dežeh govori o ekonomskem internacionalizmu in o nerešenih problemih ekonomskega sodelovanja med socialističnimi deželami. Sestavek 'Politika vojaške diktature v Braziliji« obravnava doktrino Ca-stela Branca o zunanji politiki Brazilije, naraščajoč pritisk reakcije in nezadovoljstvo množic. Prispevek »Zoeza znanosti in demokracije« avtorjev M. Ma-mardašvilija in I. Florova govori o preobrazbi znanosti v neposredno proizvodno silo družbe in o vlogi znanstvenikov v borbi za mir, demokracijo in socialni napredek. Številka prinaša ~ 1299 prav tako vrsto krajših sestavkov o Vietnamu in Mongoliji. Peta številka objavlja govor Walterja Ulbrichta pod naslovom »Pomemben prispevek za mir in varnost v Evropi«. Članek Nove smeri v mednarodnem položaju« skuša orisati razmerje sil v svetu, ekonomski položaj, problem ameriškega imperializma, položaj Anglije ter vlogo novo nastalih držav. Sestavek »Veliko zgodovinsko izkustvo« je posvečen dvajsetletnici obstoja evropskih socialističnih držav, zgodovini socialistične izgradnje ter faktorjem, ki pospešujejo razvoj socializma v mednarodnem merilu. Mednarodnemu prazniku dela prvemu maju pa sta posvečena članka: »Solidarnost in enotnost« ter »Maj stopa po zemlji«. O uspehih in neuspehih kmetijstva v Sovjetski zvezi piše S. Trapez-nikov pod naslovom »Program za krepitev ekonomike v kolhozih in sovhozih«. »Politični premiki v deželah kapitala« — članek prikazuje mesto, ki so ga zavzele demokratične sile na zadnjih volitvah. Isto tematiko obdeluje sestavek »Krepitev enotnosti demokratičnih sil«, ki opisuje lokalne volitve v Franciji. Revija objavlja še članke o razvoju Turčije, Irana ter Iraka. -ee- PRESENCE AFRICAINE št. 53, januar—marec 1965 Prva letošnja številka objavlja vrsto prispevkov, ki bi jih lahko dali pod isti skupni imenovalec: Upor zoper koloniali-zem, privilegiranje belih ljudi, nerazumevanje belih za proble- me obarvanih ljudi, želja za uveljavljanjem na vseh področjih. Uvodni članek »Organizirati in določiti pravo vrednost afriških izkušenj«, načenja vsa ta vprašanja, ki jih posamezni sodelavci podrobneje razčlenjujejo. Eduardo C. Mondlane, vodja gibanja FRELIMO (Frente de Liberagao de MoQambique) podaja v članku »Osvobodilno gibanje Mozambika«, zgodovinski oris uporov zoper portugalski kolonialni režim, ki krši temeljne demokratične pravice mozambiškega ljudstva in v ta namen uporablja vse mogoče zahodne institucije od katoliške cerkve do NATO. Aaron Tolen pojasnjuje zapleten položaj po zanzibarski revoluciji, ko so Uganda, Kenija in Tanganjika prosile za pomoč pri vzpostavitvi miru svoje nekdanje angleške kolonizatorje. Zgodovinska resnica kolonialnih narodov je pretežno subjektivna zgodovinska resnica kolonizatorjev. Alain Albert razpreda to svojo misel v x>Zapiskih o dekolonizaciji . Socialna nasprotja niso po njegovem nič drugega kot inkarna-cija zgodovinskih nesoglasij med moralnimi načeli. Marksizem kakor tudi krščanstvo, ne moreta biti za Afričana naravna svetovna nazora, ker ga obravnavata kot individuuma, ločenega od njegove rase, tradicije in kolektivizma. Prikaz P. N.' gom N' Goudija dIndustrializacija: osnova afriške enotnosti«, smiselno zaključuje prvi del revije. Pod naslovom »Rasni predsodek v Braziliji«, objavlja več avtorjev vrsto člankov, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo rasne in razredne odnose v Latinski Ameriki. Revijo zaključujeta prikaza M. Bakole o afriški univerzi in N. S. Hopkinsa o modernem gledališču na Maliju ter literarni prispevki. -sa- NARODY AZIJI I AFRIKI št. 2, marec—april 1965 V tej številki je Vietnam zastopan z dvema člankoma: Prvi »O naravi nacionalno osvobodilne revolucije o Južnem Vietnamu«, govori o kršitvi ženevskega sporazuma in o revolucionarnih silah dežele (kmetih, budistih in proletari-atu). Drugi zapis govori o oblikovanju delavskega razreda v tej deželi. Sestavek »Delavski razred Tajske« govori o razredni strukturi dežele, o industrijskem in kmečkem proletariatu ter na pol proletariatu. Kritiko buržo-aznih teorij ekonomske vloge države o osvobojenih deželah obravnava članek V. M. Koban-taja »Državni in privatni sektor«. Kaj je nafrikanizacija« upravnega aparata? — to tematiko obravnava istoimenski članek avtorja B. B. Runova. Pozornost zasluži diskusija N. B. Tar-Akonjana: »Razvoj pogledov K. Marxa in F. Engel-sa o azijskem načinu proizvodnje in poljedelski občini«. -ee- CRITICA MARUSTA št. 2, marec—april 1965 Druga letošnja številka tri-mesečnika PCI je skoraj v celoti posvečena temi »re&istenzet, italijanske vstaje proti domačemu in nemškemu fašizmu. Av- torji razpravljajo o »dveh etapah« v zgodovini italijanskega proletariata, o politiki in vlogi narodnoosvobodilnih odborov (CLN) ter polemizirajo z interpretacijo antifašističnega in odporniškega gibanja raznih katoliških avtorjev. Objavljeni so tudi razni doslej javnosti še neznani dokumenti o stališčih komunistične in socialistične stranke proletarske enotnosti (PSIUP) od oktobra 1943 do aprila 1944. Revija prinaša tudi tri članke o Vietnamu in vietnamskem osvobodilnem gibanju: — problemi izgradnje socializma v demokratični republiki Vietnam (avtor Jacques Char-riere), — narodnoosvobodilna fronta v Južnem Vietnamu (avtor članka Nguyen-Van Ba), — boj delavskega razreda in mestnih ljudskih množic v Južnem Vietnamu (avtor Nguyen Minh Vy). Na koncu objavlja revija prikaze in recenzije v rubrikah »Marksizem v svetu« in »Družbene vede«. -jk- NEW LEFT REVIEW št. 30, marec—april 1965 V članku »Industrializacija in kapitalizem« Herbert Marcus razvija Webrovo klasično kritiko zahodnega kapitalizma. Max Weber trdi, da proces industrializacije v kapitalistični družbi objektivno zahteva socialno preobrazbo te družbe. Marcus nadalje analizira zakonitost in logiko Webrove misli, ki jo na Zahodu, še posebej v Angliji, preveč povzdigujejo v mit. Raymond Williams v članku z naslovom »Britanska levica« noi analizira položaj britanske levice. Vzroke njenih porazov vidi v ugodnem gospodarskem položaj« v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni. Ugotavlja, da je poglavitni ideološki element angleškega delavskega razreda moralna kritika kapitalistične družbe. Ta kritika temelji na načelih »bratovščine« in »sodelovanja« nasproti zaprtemu in-dividualizmu. Čeprav vidi avtor v laburistični politiki številna protislovja, poudarja začasno edino možnost nove levice in komunistične partije, da podpreta laburistično vlado. V tesni zvezi s problematiko prejšnjega članka (razlike v stališčih!) je prispevek italijanskega avtorja Giorgia Fantija, ki daje pregled političnih tokov in stalisč v laburistični stranki. Čeprav se uredništvo ne strinja z vsebino članka italijanskega avtorja, poudarja potrebo po dialogu v evropskem delavskem gibanju o laburistični stranki in današnjem komunizmu, -rr- Publicistika: ZGODOVINA ČASNIŠTVA HRVATSKE Časnikar, publicist, zgodovinar in prevajalec Josip Horvat je napisal zgodovino časništva na Hrvatskem. Izvirni naslov knjige: Povijest novinstva Hrvatske 1771—1939. Obseg: 440 strani. Knjigo je izdala 1. 1962 časnikarska založba »Stvarnost« v Zagrebu. Besedilo ponazoru-jejo slike in risbe ter povečini doslej nenatisnjeno ilustrativno gradivo. Delo zajema pregledno razvojno sliko periodičnega tiska, ki se je (ne glede na jezik) porajal ter oblikoval v območju Hrvatske v obdobju od prvih vzgibov časniške besede na Hrvatskem tj. od 1771 pa tja do časa, ki je razplamenel požar druge svetovne vojne. Pri izvedbi obsežnega dela je črpal J. Horvat iz doslej še neobjavljenega arhivskega gradiva, nadalje iz ohranjenega časniškega materiala, iz rezultatov lastnih preučevanj ter nekaterih prvih poskusnih pregledov časništva in časnikarstva na hrvatskih tleh. Tu gre npr. predvsem za »Hrvatsko štampo< (1798—1911) Jos. Loka-toša in za dr. J. Hergešičeve -Hrvatske novine i časopise od 1848 god.« Omeniti je razen tega tendenčno delo dr. Ernesta Bauerja »Die Entwicklung der Publizistik in Kroatien« ter razne monografsko zasnovane spise s področja hrvatskega časništva, katerega nadrobnejša navedba ne sodi v ta okvir. Tu naletimo na vprašanje J. Horvatove Metode. V bistvu gre za zgodovinsko metodo, zajeto v obravnavi gradiva po zgodovinskem zaporedju in v presoji predvsem po političnih in kapitalistično finančnih, manj pa po družbeno gospodarskih razvojnih okvirih. Glede na to je pisec razporedil snov po naslednjih poglavjih: prvo zajema pojav prvih časnikov na Hrvatskem; v drugem je govora o hrvatskem časniškem tisku v obdobju narodnega preporoda (1835—1860). Tretje poglavje se nanaša na strankarsko čas-ništvo, četrto pa na obdobje od 1904—1939. Ločnica označena z 1. 1904 ni povsem jasna, saj se vzporedno s prodiranjem informativnega časništva tudi v tem času uveljavlja strankarski časniški tisk na hrvatskih tleh. Ob sklepu vsakega poglavja so nanizani izvirni časniški teksti s priključitvijo objavljenih uporabljenih virov ter literature. Seveda zevajo tu nekatere praznine. Motijo npr. dispro-porei v merilih snovne obdelave. Zgodovinsko, razvojno bolj oddaljeni periodični tisk je razčlenjen na dolgo 111 široko. Pri razglabljanju o težkih razmerah, ki so se v njih razvijali časniki delavskega gibanja, pa se pisec omejuje na skopo odmerjene osnovne navedbe. Glede na to ugotavlja Vaso Bogdanov v uvodni besedi povsem pravilno, da predstavlja J. Hor-vatovo delo v bistvu zgodovino buržoaznega periodičnega tiska na Hrvatskem. Pri tem ugotavlja, da so razvijali hrvatski strankarski ter nestrankarski časniki izvzemši redke izjeme »dosledno in brezobzirno pro-tikomunistično propagando«. Hkrati opozarja, da so za spoznavanje pravega značaja strankarskega ter nestrankarskega meščanskega hrvatskega periodičnega tiska posebno pomembni članki, kritike in polemike Avgusta Cesarca in Miroslava Krleže v zvezi s tem tiskom. Prav glede na to se je odločila zagrebška časnikarska založba »Stvarnost«, kakor navaja V. Bogdanov v uvodu, da bo objavila v posebni knjigi zgodovino delavskega tiska na Hrvatskem. Stvarno je ta pobuda že uresničena v »Pregle- du zgodovine jugoslovanskega časnikarstva«, natisnjenega v nedvomno snovno ter tehnično kvalitetni publikaciji »Suvre-meno novinarstvo« (Stvarnost, Zagreb 1964). Razen tega je upoštevati še nekatere prejšnje publikacije, ki pomenijo bistveno dopolnilo J. Horvatovi knjigi. Ze 1. 1948 je namreč izšla v založbi Urada za informacije pri Predsedstvu vlade LR Hrvatske knjiga z naslovom »Tisk v boju za svobodo in socialistično izgradnjo«. Vsebuje vrsto podatkov v zvezi z razvojem naprednega tiska na Hrvatskem. Istega leta je izdal CK LM Hrvatske knjigo o mladinskem tisku. V »Vjesniku« leta 1957 je bil natisnjen sestavek M. Uradina o partijskem tisku na Hrvatskem med obema vojnama; tri leta pozneje pa je bila tu objavljena vrsta feljto-nov Vlade Madjareviča o razvoju naprednega hrvatskega mladinskega tiska v obdobju med obema vojnama. Omeniti je še bibliografski pregled naprednih hrvatskih časnikov ter časopisov med obema vojnama, ki je bil natisnjen v časopisu »Putevi revolucije«. Vsekakor pa daje pregledno zbrano gradivo s področja zgodovine periodičnega tiska na Hrvatskem J. Horvatovemu prizadevno sestavljenemu delu poseben pomen. Prav zaradi tega bo lahko koristilo vsem, ki se zanimajo za razvojno stran teh časnikov iu časopisov, pa tudi publicistom, časnikarjem ter slušateljem Katedre za novinarstvo V5PV in raznih drugih časnikarskih šol, tečajev ter seminarjev v območju SFR Jugoslavije. _yafr Bibliografija knjig in člankov A. KNJIGE IN ČLANKI IZ SFRJ I. MARKSIZEM —: Dnevnik soeijalizma. Uredio Stevo Ostojič. — Zagreb, Stvarnost 1965. 565 str. — III/2400 SMISAO i perspektive soeijalizma. Zbornik radova drugog zasjedanja Korčulanske Ijetne škole. Zagreb, Hrvatsko filozofsko društvo 1965. 354 str. PAVIČEVIČ Vuko: Jedan vid kritike marksizma. Politika I. V. 1965 II. FILOZOFIJA O SOCIJALISTICKOM moralu. Zbornik priloga. Beograd, (Univerzitetski komitet SKS) 1964. 160 str. — 4850, P CENGLE France: Besmiselnost nihili-stičkog otpora filozofiji. Odjek, 1. V. 1965 PAVICEVIC Vuko: Naša filozofija da-nas. Politika 16. V. 1965 PETROVIČ Gajo: Otudjenje i raztu-djenje (alijenacija). Naše teme 1965, br. 3, str. 401—414 ROD,IN Davorin: Dvije aporije dija-lektičkog stava. (Odlomci iz reče študije). Naše teme 1965, br. 4, str. 593—611 III. SOCIOLOGIJA BREZNIK Dušan: Demografski simpo-zijum u Zakopanima. — Stanov-ništvo 1964, br. 4, str. 373—367 BUGARSKI Kamenko: Socijalno poreklo i ponašanje učenika. (Istra- šivanje jedne beogradske gimnazije). Gledišta 1965, br. 3, str. 395 do 407 CAZENEUVE Jean: Sociologija radija i televizije. Sociološko stanovište. — Kulturni život 1965, br. 5, str. 567—591 DAJIC Putnik: Struktura slobodnog vremena. Sociološka istraživanja u socijalističkim zemljama. — Informativni pregled 1965, br. 4, str. 21—27 DAMJANOVIČ Milan: Sociologizam i sociologija umetnosti. — Književne novine 29. V. 1965, br. 250 DAVIDOVIC Dragomir: Privredni kriminalitet i nloga društvene kontrole u njegovom suzbijanju. Beograd, Institut za kriminološka istraživanja 1965. 165 str. — 11137 DJORDJEVIC J oran: Teorije o masov-nom društvu i državi blagostanja i savremena društvena stvarnost. — Medunarodni problemi 1964, br. 4, str. 13—26 ERLICH Vera: Porodični odnosi prije prodora individualizma. — Sociologija sela 1964, br. 5—6, str. 37—46 GORICAR Jože: Idejni tokovi v naših družbenih vedah. Zapiski s posvetovanja v Ohridu od 5.—9. V. 1965. — Naši razgledi 22. V. 1965, št. 10 GURVITCH Georges: Pojam društvenih klasa od Marksa do danas. Beograd, Visoka škola političkili nauka 1962. 158 str. — IV/1787 LEG RADIČ Rudolf: Sociologija prava. Beograd, Savremena administracija 1965. 312 str. — 11/9998 MARTIČ Mirto: Kretanja zaposlenosti i promjene u kvalifikacijsko] strukturi radnika i službenika u dru-štvenom sektoru poljoprivrede u SR Hrvatskoj. — Sociologija sela 1964, br. 5—6, str. 84—99 MILIC Vojin: Metodologija istraživanja društvenih pojava. I. deo. Sarajevo, Visoka škola političkih nauka 1963. 314 str. — IV/1793-1 MITROVIC Aleksandar: Savetovanje o sociološkom istraživanju komune. — Gledišta 1965, br. 3, str. 451 do 455 MLINAR Zdravko: Lokalne skupnosti. Ljubljana, Visoka šola za politične vede 1963. 38 str. — IV/1791 MLINAR Zdravko: Neformalna grupna participacija u selu. — Sociologija sela 1964, br. 5—6, str. 24—56 SAMOLOVCEV Borivoj: Neke sociološke pretpostavke savremenog obrezovanja odraslih. — Obrazovanje odraslih 1965, br. 3—4, str. 1—26 SENTIČ Milica: Karakteristika razvoja sklopljenih i razvedenih brakova u Jugoslaviji. Referat na Demo-grafskom simpozijumu u Zakopanima 10.—13. X. 1964. — Stanov-ništvo 1964, br. 4, str. 329—339 IV. PSIHOLOGIJA ROT Nikola: Psihologija osebnosti. Prevedel Božidar Borko. Ljubljana, Cankarjeva založba 1965, str. 249. — 1/2341 V. ZNANOST _ KULTURA -PROSVETA - SOLSTVO IZCEZLE civilizacije. Zaboravljeni narodi drevnog sveta. Uredio Edvard Bekon. Preveo s engl. Veselin Ko-stič. Beograd, Jugoslavija 1965. 360 str. 802 ilustracija — V/333 JAMNIK Rajko: Elementi teorije informacije. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964. 171 str. — 1/2290-10 LIKAR Miha: Skriti prijatelji človeka. Ljubljana, Cankarjeva založba 1965. 258 str. — 11146 OPCA pedagogika, uredil S. Pataki. 9. izdanje uredil Edo Vajnaht. Zagreb, Pedagoško-književni zbor 1964. 342 str. — 4847, P SIREC Jože: Objektivnost ocenjevanja učenčeve delovne storilnosti v osnovni šoli. (Doktorska disertacija). Ljubljana, Djržavna založba 1965. 133 str. — 11139 SVETSKI almanah 1965. Dogadaji, či-njenice, brojke. Treče godište. Zagreb, Stvarnost 1965. 744 str. — 9929-3 ČOSIC Dobrica: Naš društveni i književni trenutak. Kako konkretni] e stoje stvari u književnostima ju-goslavenskih naroda iz aspekta an-gažovanja i savremenosti sadržaja? (Uvodno izlaganje za Susret jugo-slavenskih i italijanskih književnika u Opatiji 6—10. V. 1965. — Vjesnik 9. 16. V. 1965 CUCKOVIC Milan: Školske teme i dileme (O izključitvah zaradi slabih ocen). Naše teme 1965, br. 3, str. 391—401 JEROV5EK Janez: Materijalni osnovi kulturnog života u slovenskom selu. — Sociologija sela 1964, br. 5—6, str. 48—57 KLAMPFER Olga: Zaposlovanje mladine, ki konča obvezno šolanje. — Kadrovska politika 1965, št. 2 —: Nepismenost i osnovno obrazovanje radnika. Skračeni tekst analize o nepismenosti iz sednice Predsed-ništva CV Saveza sindikata Jugoslavije. — Kulturni život 1965, br. 5, str. 465—483 MARKUŠ Zoran: Socijalizam i moderna umetnost. — Delo—Beograd 1965, br. 5, str. 619—630 ORLIC Miodrag: Univerza na raskršču. — Gledišta 1965, br. 3, str. 379 do 395 PEIČ Branko: Mostovi razumevanja. Jugoslovenska književnost u ino-stranstvu. — Medunarodna politika 1. V. 1965, br. 362 PEROVIC Latinka: Problemi kulturne revolucije u socijalizmu. Naše teme 1963, br. 3, str. 333—356 STAJNER Džordž: Humanističko ob-razovanje. (Prevod.) — Književne novine 29. V. 1965, br. 250 Sl'VAR Stipe: Osnovna škola i njeni učinci u selu. (Prilog proučavanju društvenih institucija u selu). — Sociologija sela 1964., br. 5—6, str. 59—TO YIPOTNIK Janez: Pomen vzgoje in izobraževanja v našem družbenem in gospodarskem razvoju. Referat na seminarju ZPM 15. IV. 1965 na Bledu. — Glasilo DPM/Društva prijateljev mladine) 21. V. 1965, št. 5 VUČENOV Nikola: Putevi usavršavanja univerzitetske nastave. — Gledišta 1965, br. 3, str. 367—378 VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: MESARIC Milan: Uvjeti i metode razvoja nedovoljno razvijenih zemalja. Zagreb. Informator 1963. 192 str. — II/10000-2/1 BRITOVšEK Marjan: Stavovi druge internacionale prema ratu i kolo-nijalnom pitanju. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta. i965. 285 str. — 10364-3 HARBI Mohamed: Jedno mišljenje o odnosu partije i države. Dokumentacija medunarodnog radničkog pokreta 1965, br. I, str. 93—103 2. Družbeno politični sistem SFRJ: D2INIC Firdus: Samoupravljanje u oblasti zajedničke potrošnje u pre-duzcčima. Beograd, Institut društvenih nauka. Odelenje za poli-tičke i pravne nauke 1963 . 203 str. — 4824, P KARDELJ Edvard: Problemi naše socialistične graditve. Knjiga 6. Ljubljana, Državna založba 1965. 433 str. — 2053-6 MDAKOV1C Zoran: Samoupravljanje u društvenoekonomskim čelijama preduzeča. Zagreb, Savezni centar za obrazovanje rukovodnih kadro-va u privredi 1961. 134 str. — 4779, P BAKARIC Vladimir: Neposredni pro-izvodač postaje osnovni agens proizvodnje i društvenih odnosa. — Naše teme 1965, br. 4, str. 481 do 483 BILANDiŽIČ Dušan: Pretpostavke da-ljeg razvitka radničkog samoupravljanja. — Gledišta 1965, br. 3, str. 325—338 DESPOTOVIC Milan: Radni odnosi u Jugoslaviji. — Medunarodna politika 1. V. 1965, br. 362 DRNDIC Ljubo: Jugoslavija — otvo-rena društvena zajednica. — Medunarodna politika 16. V. 1965. br. 363 DRAGICEVIC Adolf: Radnička klasa i ekonomsko oslobodenje rada. — Naše teme 1965, br. 4, str. 513—336 FIAMENGO Ante: Faktori procesa samoupravljanja. (Samoupravljanje i socijalizam 6). — Samoupravljanje 15. V. 1965, br. 72 GINIČ Ivanka: Petnajesta skupština Stalne konferencije gradova Jugoslavije. — Stanovništvo 1964, br. 4, str. 363—373 —: Gradivo IV razširjenega plenuma RS ZSJ za Slovenijo o problematiki samoupravljanja. Referati: Mitja Svab, Bogdan Kavčič, Vlado Vo-dopivec, Ivan Kristan, Polak in dr. — Delavska enotnost — Pogovor 13. V. 1965 KAMUŠIČ Mitja: Sprejemanje poslovnih in socialnih odločitev v delovnih organizacijah. — Kadrovska politika 1965, št. 2 KARDELJ Edvard: Osvoboditev človeka postaja resničnost. Na zborovanju samoupravljavcev Slovenije ob 20-letnici osvoboditve. — Delo, Borba, Politika, Vjesnik 9. V. 1965 KARDELJ Edvard: Aktualni problemi našega razvoja. Razgovor z urednikom Nove Makedonije. — Delo, Borba, Vjesnik 30. V. 1963. NUH1C Muhamed: Ustavno načelo javnosti rada i informisanje. — Novinarstvo 1965, br. 1, str. 9—21 PEROV1Č Latinka: Društveni položaj žene. — Gledišta 1965, br. 3, str. 333—339 —: Peti kongres Zveze komunistov SR Srbije: Kardelj Edvard: »Bratstvo in enotnost moč naše revolucije«. Pozdravni govor. Referat Jovana Veselinova. — Delo, Borba, Politiko 12. 13. 14. V. 1965, Komunist 14. V. št. 20 PUŠIC Eugen: Razvoj samoupravljanja. — Naše teme 1963, br. 4, str. 536 do 549 —: Osmi plenum CK Zveze mladine Slovenije: Ostvarifi enake možnosti za izobraževanje na II. stopnji. — Mladina — Zapiski 8, 1. V. 1%5, št. 17 —: Pred I. Konferenco ZMJ. Šolstvo II. stopnje kot stvar posebnega družbenega interesa in pomembno področje delovanja Zveze mladine. — Mladina — Zapiski 9, 15. V. 1965, št. 19 RATrOSAVLJEVIC Momčilo: Samoupravljanje u rudnim jedinicama preduzeča. — Radovi 1965, br. 2, str. 1—26 SIROTKOVIC Jakov: Problemi izgradnje društvenog planiranja u uslo-vima samoupravljanja radnih ljudi. Teze za diskusiju na VIII kongresu ■SKJ. — Ekonomski pregled 1965, br. J, str. 1—19 —: Peli kongres Zveze komunistov Hrvatske. Riječ Aleksandra Rauko-viča, referat Marijan Cvetkovič, — Vjesnik, Borba, 27. 28. 29 . 30. IV, Delo 29, Komunist 30. IV. 7. V. št. 18, 19 SVAB Mitja: Razvito samoupravljanje je pomemben pogoj za racionalno gospodarjenje. Referat na republiški seji sveta sindikatov. — Delo 5. V. 1965 —: Usmeravanje društvenog razvoja u socijalizmu. Trodnevni razgovor pot k socializmu? Odgovarjajo: u redakciji »Gledišta«. Izvodi iz referata: Mihail Markovič, Jovan Dordevič, Najdan Pašič i. dr. — Privredni pregled 29. V. 1965 VRANICKI Predrag: Bili »iznad društva« znači »ne biti« u njem. Iz diskusije na V. kongresu SK Hrvatske. Telegram 21. V. 1965, br. 264 3. Družbenopolitični sistemi in politične organizacije: DRUSTVENO-POLITICKI sistem soci-jalističkih zemalja. Materijali sa savetovanja održanog 10. i 11. aprila 1964 u Beogradu. Beograd, Institut za izucavanje radničkog pokreta 1964. 203 str. — II/9988 MILENKOVIC Milutin: Sudan posle Abuda. Beograd, Sedma sila 1965. 64 str. — 9011-5/112 SARIČ Milica: Društvenopolitička panorama Gane. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1962. 99 str. — 2374, P COVIC Lazar: Industrijska demokracija u zapadnoevropskim zemljama. — Informativni pregled 1965, br. 4, str. 28—35 GAŠPAR Šandor: Neka pitanja jačanja rukovodeče uloge partije i metoda rada. — Dokumentacija 1963, br. 1, str. 5—26 — : Promené u planiranju i upravljanju Cehoslovačke privrede. Referat Jožefa Lenarta na Plenumu CK KPC. — Dokumentacija 1965, br. 1, str. 70—92 PRVULOV1Č Ljubivoje: Diskusije o promenama u privrednom sistemu SSSR-a. — Medunarodni problemi 1964, br. 4, str. 65—83 —: Osnovne smernice ekonomske politike KP Sovjetskog Saveza. Eks-poze Kosigina. — Dokumentacija 1965, br. 1, str. 27—52 VOJINOVIČ Novica: Diskusija o planiranju i upravljanju u privredi SSSR. — Informativni pregled 1963, br. 4, str. 14—21 —: Ali obstaja v Skandinaviji skupna Gustavsen (Norveška), Hermansson (Švedska), Larsen (Danska) — Naši razgledi 22. V. 1965 št. 10, Dokumentacija 1965, br. 1, str. 53—65 4. Delavska in progresivna gibanja: MEDUNARODNI radnički i progresivni pokreti. Godišnji pregled 1964. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1965. 615 str. — IV/140-1964 PRIKLMAJER-T.OMANOVIČ Zorica: O savreraenim kretanjima u komuni-stičkom pokretu Zapada. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1962. 90 str. — 2374, P —: Radnički i narodni pokreti Latinske Amerike. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1965. 171 str. — 4763, P SARIČ Milica: Gvineja. Borba za ne-zavisnost i demokratski razvoj. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1964. 123 str. — 3476, P —: Četrti kongres Poljske ujedinjene radničke partije. — Dokumentacija 1965, br. 1, str. 103—223 LEKIC Nikola: Kultura i politika u KP Italije. Razgovor sa Rosanom Rosandom. — Politika 30. V. 1965 KOLIŠEVSKI Lazar: Progresivna kre-tanja u Indiji, Kambodži i Japanu. — Medunarodna politika 16. IV. 1965, br. 361. KOMAR Slavko: Sedmi kongres indijskih komunista. — Socijalizam 1965, br. 3, str. 405—417 PRIKLMAJER-TOMANOVIČ Zorica: Ne-slaganja u komunističkom pokretu Francuske, o aktuelnim pitanjima socijalizma. — Informativni bilten 1965, br. 2, str. 8—11 —: Togliatti. Iz življenjepisa. Jaltski zapiski. Odlomki govorov in člankov. Uredil Mirko Kapelj. Trst, Delo 1964. 35 str. — 11/99954-1964 VUKMANOVIC Svetozar-Tempo: Pre-vazilaženje tradicionalnih okvira djelovanja sindikata razvijenih ze-malja. Intervju o posjetima delegacije SSJ sindikatima Italije i Velike Britanije. — Rad 23. IV. 1965, br. 17 5. Mednarodni odnosi: BADURINA Berislav: Nuklearna strategija NATO. Beograd, Sedma sila 1965. — 64 str. — 9011-5/111 GERHARDSEN Ejnar: Najvažniji cilj — obezbedenje mira. — Medunarodna politika 16. V. 1965, br. 365 JEFTIC Bora: Iznudeni napredak. Prvo zasedanje Saveta UN za trgovin« i razvoj. — Medunarodna politika 16. V. 1965, br. 363, str. 14 MEDENICA Milija: Ekonomski odnosi Jugoslavije sa nordijskim zemljama. — Medunarodna politika 1. V. 1965, br. 362 MILENKOVIC Vladislav: Neki vidovi politike pomoči kao sredstvo za usmeravanje razvoja zemalja u razvoju. Medunarodni problemi 1964, br. 4, str. 45—54 PETKOVIČ Rade: Ujedinjene nacije i vijetnamska kriza. — Medunarodna politika 1. V. 1965, br. 362 PITERMAN Bruno: Austrija i zemlje Istočne Evrope. — Medunarodna politika 16. V. 1965, br. 363 POPOVIC Koča: Nevarnost uporabe sile še vedno živa. Iz govora na skupni seji vseh zborov zvezne skupščine zveznega zbora SZDL in ZZB NOV. — Delo 11, Borba Vje-snik Politika 10. V. 1965 RADOVANOVIC Ljubomir: Prilaz problemu OUN. — Medunarodna politika 16. V. 1965, br. 363 VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO ALBREHT Roman: Velika i mala za-rada. Razgovor o zaradama, raspo-nima, povečanju najmanjih prima-nja, radnoj jedinici i raspodeli kao društvenem odnosu. — Borba 25. IV. 1965 AVBELJ Viktor: Odnos med ponudbo in povpraševanjem odločilen za čimvečjo stabilnost. Iz govora na posvetovanju sekretarjev občinskih komitejev ZK. — Delo 28. V. 1965 B1CANIC Rudolf: Tri koncepcije ru-ralnog planiranja. — Sociologija sela 1964, br. 5-6, str. 3—24. DABCEVIC-KUCAR Savka: Osigurati planiranje koje če biti u skladu sa» zahtevima našeg društva. Sa tribine V kongresa SK Hrvatske. — Privredni pregled 8. V. 1965 FARKAŠ Vladimir: Ekonomika jugo- slavenske industrije. Zagreb, Informator 1965 . 269 str. — 11/10000-1/6 KONFERENCI J A Ujedinjenih nacija o trgovini i razvoju. Beograd, Kultura 1964. 466 str. — 4837, P MARINKOVIC Pribislav: Politička ekonomija socijalizma. Beograd, Sa-vremena administracija 1964. 66 str. — 11144 MEZEI Stevan: Osnovi političke ekonomije. Drugo izmenjeno i dopu-njeno izdanje. Beograd, Savreme-na administracija 1965. 402 str. — 11/9999 MITROVIČ Jovan: Izbor modela rada — raspored radnog vremena. — Produktivnost 1965, br. 4, str. 227 do 235 MOŽINA Stane: O dvainštiridesetur-nem delovnem tednu. Kakšno pot bomo ubrali. — Naši razgledi 22. V. 1965, št. 10. PAPIČ Augustin: Razmena s inostran-stvom i privredni razvoj. — Privredni pregled 1. V. 1965, br. 2812. POKORNI-SALABOV Vladimir: Problemi produktivnosti ženske radne snage. — Produktivnost 1963, br. 4, str. 284—290 PROBLEMI teorije i prakse socijali-stičke robue proizvodnje u Jugoslaviji. Zagreb, Informator 1965. 208 str. — II/10000-2/3 PROBLEMI organizacije ekonomskih jedinica i uuutrašnje raspodele u proizvodnim preduzečiina. Beograd, Privredni pregled 1964. 320 str. — 11126 SAMARDŽIJA Miloš: Privredni sistem Jugoslavije. I. deo. Uslovi funkci-onisanja i karakteristike privred-nog života. Beograd, Naučna knjiga 1965. 366 str. — II/9997-1 STANOVNIK Janez: Zemlje u razvoju u svjetskoj privredi. Zagreb, Informator 1965. 132 str. — II/10000-1/7 ŠEFER Berislav: Životni standard i privredni razvoj Jugoslavije. Zagreb, Informator 1965. 205 str. — II'10000-2/? ŠTAMPAR Slobodau: Novi sistem bu-džetskih prihoda. — Naše teme 1965, br. 4, str. 549—567 VESELICA Vladimir: Neka pitanja sistema investicija. — Naše teme 1965, br. 3, str. 313—330 V [D A KO VIČ Zoran: Naučno upravljanje industrijskim i ekonomskim procesima. Udruživanje radnika upravljača u proizvodnoj delatno-sti. — Odjek 1. V. 1965 VINSKI Ivo: Pristup analizi globalne produktivnosti. — Ekonomski pregled 1965, br. 1, str. 20—54 VUKMANOVIC Svetozar: Družbena kontrola nad investicijsko politiko in osebnimi dohodki. Pogovor z novinarji »Komunista«. — Komunist 30. IV. 1965, št. 18 VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE DADIČ Branko: Specifičnost radija kao sredstva informisanja u sa-vremenim uslovima. Novinarstvo 1965, br. 1, str. 64—71 TANIČ Zivan: Izučavanje masovnih komunikacija. Novinarstvo 1965, br. 1, str. 49—64 X. ZGODOVINA IN GEOGRAFIJA CALMETTE J.: Feudalno društvo. S franeuskog preveo Branislav Ne-deljkovič. Sarajevo, Veselin Ma-sleša 1964. 182 str. — 11131 CERMKLJ Lavo: Slovene! in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. V počastitev dvajsetletnice osvoboditve. Ljubljana, Slovenska matica (965. 333 str. — 11145 —: Drugi svetski rat. Pregled ratnih operacija. III. knjiga. Dogadaji od nov. 1942. do decembra 1943. Beograd, Vojnoistorijski institut 1964. 652 str. — 11/4563 PECAR Zdravko: Afrika. Ljubljana, Državna založba 1965. 270 str. — 11147 PLETERSKI Janko: Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848—1914. Ljubljana, Slovenska matica 1965 . 478 str. — II/7895-7 STRUGAR Vlado: Socijal-demokratija o stvaranju Jugoslavije. Beograd, Rad 1965. 378 str. — 11136 XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI SLOVENSKA bibliografija. Časopisje in knjige. Članki in lepopisni prispevki v časopisju in zbornikih. XV 1961. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica 1965. 390 str. — IV/333-15 B. KNJIGE IZ TUJINE I. MARKSIZEM LENIN V. L: Lenin ob edinstve pariii. Moskva, Gos. izd. političeskoj literatur}- 1957. 451 str. — 4821, P LENIN V. I.: Lenin o profsojuzah 1895 do 1923. Moskva, Izd. VCSPS Prof-izdat 1957. 848 str. — 4822, P IV. PSIHOLOGIJA Le BONT Gustave: Psychologie der Massen. Mit einer Einführung von Helmut Dingeldey. Stuttgart, Alfred Kröner Verlag 1961. XXVII + + 156 Str. — 3678, P LEWIS J.: Socializm i ličnost. Per. s angl. Moskva, izdatelstvo inostr. lileratury 1965. 110 str. — 10519 V. ZNANOST — KULTURA -PROSVETA — UMETNOST IKONNIKOV A. V., STEPANOV G. P.: Estetika socialističeskogo goroda. Moskva, Institut živopis, skulptu-ry imeni I. E. Repina 1963. 288 str. Ilustr. .— 11/467, P Me. La Habana, Afio de la econo-mia 1964. 68 str. — 11120 PROT1V sovremennogo abstrakcioniz-ma i formalizma. Sbornik perevo-dov. Redakcija i vstupit. stat'ja M. P. Baskina. Moskva, iP^ogres« 1964. 376 str. — 111245 TIMIRJAZEV K. A.: Nauka i demo-kratija. Moskva, Socekgiz 1963. 497 str. — H/9329 VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: DOMENACH Jean-Marie: La propagande politique. Paris, P. U. F. 1962. 127 str. — 3671, P DUVERGER Maurice: Constitutions et Documents politiques. Deuxième édition. Paris, P. U. F. 1960. VII + + 592 str. — 3697, P MAO-Tse-Tung: Izbrannye proizvede-nija po voennym voprosam. Moskva, Voennoe izd. min. obor. so-juza SSR 1958. 398 str. — 4826, P PARLIAMENTARY Reform 1933-1960. A Survey of Suggested Reforms. London-Cassell, The Hansard Society 1961. IX + 193 str. — 4812, P SPIRO Herbet J.: Politics in Africa. Prospects Souih of the Sahara. En-glewood Cliffs, N. J. Prentice-Hall, Inc. 1962. VIII + 183 str. — 4782. P SZABO Imre: Socialističeskoe pravo. Perevod s vengerskogo. Pod redak. i s vstupit. stat'ja V. A. Tumano-va. Moskva, »Progress« 1964. 396 str. — 11123. 3. Družbeno-politični sistemi in politične organizacije: EISEXBERG Dennis: Fascistes et nazie d'aujourd'hui. Adapté de l'anglais par Catherine James. Paris, Ed. Albin Michel 1963. 222 str. Ilustr. — 3698, P C.WIN William B.: Democracy and the Cost of Politics in Britain. London. The Athlone Press 1962. VIII + 236 s(r. _ 4814, P 4. Delavska in progresivna gibanja: CASTRO Fidel: History Will Absolve CASTRO Fidel Ruz: Fanal Kuba. Reden und Schriften 1960—1962. Mit einem Dokumentenanhang und einer Chronologie. Berlin, Dietz Verlag 1963. 438 str. — 3734, P FERGUSON J. Halcro: The Revolutions of Latin America. (The Great Revolutions) London, Thames and Hudson 1963. 189 str. — 3739, P LEFRANCE Georges: Le syndicalisme dans le monde. Paris, P. U. F. 1963. 136 str. — 3668, P MHITARJAN S. A.: Borb'a v'etnam-skogo naroda za nacional'nuju ne-zavisinost, demokratiju i mir. (1945 do 1955 gg). Moskva, Izd. Akade-mii nauk SSSR 1957. 196 str. — 4791, P OSTERROTH Franz, SCHUSTER Dieter: Chronik der deutschen Sozialdemokratie. Hannover, Dietz Verlag 1963 . 672 str. — 11118 PURCELL Victor: The Revolution in Southeast Asia. (The Great Revolutions). London, Thames and Hudson 1962. 200 str. — 3741, P 5. Mednarodni odnosi GOODSPEED Stephen S.: The Nature and Function of International Organization. New York, Oxford Univ. Press 1959. XI + 676 str. Ilu-str. — 4840, P VII. POLITICNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO GEORGE Pierre: L'économie des États Unis. Paris, P. U. F. 1963 128 str. — 3665, P HAYEK F. A.: Monetary Nationalism and international Stability. (Reprints of Economic Classics), New York, Aug. M. Kellev 1964. XIV + + 94 str. — 4811, P IIAZI.EWOOD Arthur: The Economy of Africa. London, Oxford University Press 1961. 90 str. — 5699, P AIZELS Alfred: Industrial Growth and World Trade. An Empirical Study of Trends in Production, Consumption and Trade in Manufactures .from '1899—1959 with a Discussion of Probable Future. (London), Cambridge At the University Press 1963. XX + 563 str. — llustr. — 4831, P PEYRET Henry: La stratégie des trusts. Paris, P. U. F. 1961. 128 str. — 3663, P ZAMJATNIN V. N.: Istorija ekonomi-ceskih ucenij. Izdanie 3-e perera-botannoe i dopolnennoe. Moskva, »VysSaja skola« 1964. 548 str. — 4817, P VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE BURDOWICZ-NOWICKA Maria: Rola televizji w nauczaniu. Wroclaw— Warszawa—Krakow, Polskia aka-demia nauk 1965. 184 str. — 11119 DENOYER Pierre: La presse moderne. Paris, P. U. F. 1962. 128 str. — 3669, P WORLD communication« press, radio television, film. (Amsterdam). Unesco 1964 . 380 str. — 4852, P IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE O NEKATORYH osobennostjah sovre-mennoj religioznoj ideologu. Moskva. ltd. Mosk. univers. 1964. 260 Str. — 10689 ROPS Henri Daniel: The Second Vatican Council of Pope John XXIII. New York, Hawtorn Books, Inc. 1962. 160 str. — 3744. P VELIKOVIC L. N.: Cerkev' i sociap-nye problemy sovremenosti. Moskva. Akademii nauk SSSR 1964. 200 str. — 10748 X. ZGODOVINA IN GEOGRAFIJA BEZTMENSKIJ L. A. Germanskie general — s Hitlerom i bez nego. Moskva, »Mysl'< 1964. 534 str. — Ilu-str. — 4818, P GLUNIN V. I. Tret'ja graždanskaja re-voljucionnaja vojna v Kitae (1946 do 1949) Očerk političeskoj istorii. Moskva, Izd. Vostočnoj Literatury 1958, 201 str. — 4787, P NIKITINE V.: Kurdy. Perevod s fran- . cuskogo. Vstupit. stat'ja i redak. I. O. Farizova. Moskva, »Progrest 1964. 432 str. — 11122 XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — SLOVARJI - LEKSIKONI NASELENIE mira. Spravočnik. Pod obščej redak. B. C. Urlanisa. Moskva, Izdatelstvo pol. literatury 1965. 344 str. Ilustr. — 4804, P TUJI AVTORJI: Dr. HORST BLEY (z dr. Stinglom soavtor prispevka »Novi gospodarski sistem v NDR«, objavljen v 6. številki) je profesor za strokovno področje ekonomike dela, direktor Instituta za ekonomiko dela in dekan ekonomske fakultete Univerze Karla Marxa v Leipzigu. Izdal je več strokovnih del in je eden od avtorjev učbenika »Ekonomija dela v NDR«. Dr. KURT STINGL je doktor ekonomije, star 27 let; študiral je ekonomske vede na Univerzi Karla Marxa v Leipzigu, kjer je zdaj tudi predavatelj. Ukvarja se s politično ekonomijo socializma. LUCIO LOMBARDO - RADICE — profesor geometrije na rimski univerzi. Je član Federalnega komiteja Komunistične partije Italije za Rim. PAVICEVIČ VUKO — profesor filozofije na beograjski univerzi; je avtor številnih filozofskih razprav in obsežnejšega »Uoocla v etiko«. Udeležil se je posvetovanja »Krščanstvo in marksizem danes«, ki je bilo od 29. aprila do 3. maja 1965 v Salzburgu. Razen njega so se posvetovanja udeležili še prof. Branko Bošnjak in prof. Oleg Mandic iz Zagreba in pa prof. Boris Ziherl iz Ljubljane. Iz vsebine naslednjih številk: Bogdan Osolnik: Javno mnenje v sodobni politični teoriji Gustav Guzej: Načelo javnosti v občinskih statutih Bojan černjaoič: Ekonomičnost in kvaliteta visokošolskega študija Ivan Kristan: Statuti delovnih organizacij v procesu odmiranja prava Kolakomski - Moraroski: Dialog o estetiki Jerzy J. Wiatr: Industrializacija in lokalne skupnosti Rafael Tabor: Nove težnje v mednarodnem sindikalnem gibanju Aktualni intervju: Dileme v mednarodni skupnosti