249
Smeh
M esec je raztrešči svoj zeleni smeh: vrba se do vode je nagnila, v ozkem stolpu je zajokal bron, stara ura  je  polnoč  odbila.
S šalom, ki je srkal vonj narcis, sem skrivaj v terasni vrt stopila, slak ovil je noge dolgih miz, divja trta je ograjo krila.
Zadaj so gore kot težke lise pile kos ledenega neba, bleda noč je tise, vedno tise tkala pot do bolnega srca.
Z mesecem so bilke govorile, mesec mi je svetil na laseh; ustne  so srebno pesem pile, roke božale zeleni smeh.
Vida  Taufer.