TIM
com Willisom - in postane pri se-deminšestdesetih spet player. Film The Player postane hit v Cannesu, Ameriki, Evropi & na Marsu. Altman kot parazitski player, akoprav je brez denarja, se zna vedno prilepiti razredu, ki ima denar - naj bo to Hollywood, off-Hollywood, underground, TV, video, 16 mm, opera ali pa Broadway.
Altman kot kompulzivni hazarder. njegov oče je bil hazarder & on sam je hazarder - film M*A*S*H pa je itak dobil povsem hazardersko, namreč kot štirinajsti oz. petnajsti režiser, zato ni čudno, da je kmalu zatem posnel film California Split, himno hazardu.
Altman kot izumitelj: osemstezni zvočni sistem Lion's Gate, ki mu je omogočal hkratno & sinhrono snemanje različnih govorcev, je postal njegov trademark, modus operandi & bleščeči vizualni organon, zaradi katerega ljudi slišimo tudi, ko jih ne vidimo, in zaradi katerega ne vemo, kdo sploh govori & koga pravzaprav slišimo - efekt prekrivajoči se dialogov ni slab ali pa nejasen zvok, ampak prav prekrivanje podobe & glasu, potemtakem izgubljenost enotnega »izvira«.
Altman kot šamanski manipulator zvezd: v film Nashville je zvabil 24, v film A Wedding 42, v film The Player pa 63 zvezd - Paula Newmana je na
vrhuncu kariere zmamil v film Buffalo Bill and the Indians, or Sitting Bull's History Lesson, ki je katastrofalno skrahiral, toda že tri leta kasneje gaje imel spet v filmu Quintet, katerega pa ni hote! potem nihče niti distribuirati. Altman kot studijski tycoon: njegov Lion's Gate je bil MGM brez rjovečega leva.
Altman kot salonski lev. prvič, party kot zgodba - M*A*S*H, Nashville, A Wedding S The Player, neki njegov pred-hollywoodski home-movie pa je imel itak naslov The Party; drugič, party kot modus operandi - vse imaš na kupu, zelo racionalno, obvladljivo & nenapor-no, če pa imaš pri roki še osemstezni zvočni sistem Lion's Gate, lahko sam vmes igraš celo natakarja; in tretjič, party kot gimmick- prirediš party in vsi pridejo, tako zvezde kot gledalci (filmi M*A*S*H, Nashville & The Player so njegovi edini hiti).
Altman kot velik filmar. M*A*S*H, Mc-Cabe and Mrs. Miller, The Long Goodbye, California Split, Nashville & Popeye.
In Altman kot zadnji človek na svetu, ki Hollywood jemlje osebno.
v» v
marcel stefancic, jr.
HOLLYWOOD — ANTIHOLLYWOOD
100 let so vas učili, da so hollywoodski producenti sadistične svinje, ki porivajo svoje tajnice, uničujejo scenariste in terorizirajo zvezde. Zdaj je prišel Altmanov film The Player, v katerem zveste, da so hollywoodski producenti sadistične svinje, ki porivajo svoje tajnice, uničujejo scenariste in terorizirajo zvezde. Film The Player velja kajpak za protihollywoodskega in ko za kak film rečemo, da je protihollywoodski, hočemo s tem vedno poudariti le to, da je nastal zunaj Hollywooda ali pa ob Hollywoodu. V filmu The Player je sicer najmanj toliko hollywoodskega denarja kot v kateremkoli drugem hollywoodskem filmu, toda funkcionirati skuša kljub temu kot nekaj, kar je nastalo mimo Hollywooda, kar pa je itak lastno naturi samega protihollywoodskega filma. V čem je glavni paradoks obhollywoodske kritike Hollywooda? Natanko v tem, da nam pridela tako rekoč isti obrazec kot katerikoli hollywoodski film o Hollywoodu, ali z drugimi besedami, da bi katerikoli hollywoodski film postal protihollywoodski, je dovolj že to, da se dogaja v Hollywoodu: v trenutku, ko se hollywoodski film postavi v Hollywood oz. ko Hollywood obrne kamero proti sebi, postane protihollywoodski. Vzemite katerikoli film -A Star Is Born, The Big Knife, The Legend of Lylah Clare, The Last Tycoon, Postcards from the Edge ali pa Barton Fink. Med hollywoodsko in obhollywoodsko kritiko Hollywooda ni nobene razlike.
marcel štefančič, jr.
Tim Rabbins, sicer boyfriend Susan Sarandon, se je priključil trendu igralcev, ki so se v zadnjem času prelevili v režiserje - Kevin Costner (Dances with Wolves). Kenneth Branagh (Henry V.), Keith Gordon (Midnight Fear), John Turturro (Mac), Edward James Olmos (American Me), Bill Duke (Rage in Harlem), Kevin Dobson (Shades of Gray). Billy Crystal (Mr. Saturday Night), Peter Weiler (Valve), celo Bud Cort (Ted and Venus) in Alex Winter (Freekz). Bob Roberts je naslov Rohbinsovega prvenca, pozna pa se mu, da je bil režiser tako rekoč istočasno tudi igralec v Altmanovem filmu The Player: Bob Roberts je namreč satirična zgodba o folksingerju, ki se skuša promovirati kot kandidat za politične višave (Nashville + Tanner), Tim Rohhins je na letošnji podelitvi Oskarjev sedel sicer v pni vrsti, toda bržčas le zato, ker je bila Susan Sarandon tedaj že praktično v izdatnem devetem mesecu in bi ji sedenje med dvema vrstama povzročilo marsikatero nevšečnost, ne pa, denimo, zato, da hi se ga bolje videlo: Robbins ne predstavlja ravno ideje običajne zvezde, temveč prej idejo igralca (s Susan Sarandon in nekaj zanesenjaki ima celo nekako minimalistično potujoče off-glcdališče), kije mimogrede, naključno in predvsem po naravi stvari same tudi zvezda, akoprav
O <
ci O O
drži, da je da! svoj prispevek enemu izmed največjih finančnih krahov osemdesetih, Lucasovi ekstravaganci Howard the Duck (Willard Huyck). Tudi v filmih so njegove vloge zelo nevsiljive, nepopadljive & zadržane, lahko bi rekli celo drugače: čeravno ima v filmu glavno vlogo, se vedno zdi, kot da prihaja iz ozadja, z drugimi besedami, zdi se, kol da v resnici podpira stranske igralce, celo tedaj, ko so njegove vloge vsaj formalno energične & agresivne, denimo v filmu Tapeheads (Bili Fishman), v katerem igra ambicioznega mladeniča, ki se skuša prehiti v svet show-businessa, ali pa v filmu Buli Durham (Ron Shelton), v katerem igra nadarjenega igralca baseballa, ki se skuša priličiti vsem zvezdniškim klišejem, akoravno je natural. In akoravno pretežno igra predvsem v resnih komedijah, v katerih pride lahko njegovo napadanje-iz-drugega-plana do polnega stasa (Cadillac Man, Roger Donaldson; Erik the Viking, Terry Jones: Miss Firecracker. Thomas Schlamme), in akoravno se ne brani debutantskih & ansambelskih filmov (Bill Fishman iS Thomas Schlamme, Five Corners), je najbolj zablestel prav v - praktično monodramskem -psihothriUerju Jacob's /Mdder (Adrian Lyne). v katerem ne ve, da ga v resnici ni več, in v katerem ves čas pobira & sestavlja le ostanke, ne-stavke, potrgane kadre <£ diskontinuirane konce, ki so jih pustili glavni igralci fantomskega kompleta- Buli Durham & Jacob's Ladder sta vsekakor definitivna filma njegove dosedanje kariere.
marcel štefančič, jr.