78                                                 Zimski spomini.
Revni gostilničarji siromašnega turjaškega trga so iztočili tisti dan nenavadno veliko vina in spečali skoro ves kruh, kar so ga bili napekli. Zabarji in Videmci so si privoščili jedi in pijače v polni meri, zakaj imeli so sladko nado,  da  dobe  Ratike.   Ko   se  odpro
v
vrata v sodiško dvorano, planejo Zabarji in Videmci vanjo, da se hipoma napolni.
Sodnik in pisarji njegovi so čudeč se gledali prišlece. Gospoda v sodiščih je še dandanes čmerikava in sitna in taka je bila tudi takrat. Tudi je bila v onih časih ošabna in trda, poleg tega še navdana z nemškim duhom. S preprostim slovenskim kmetom je le z veliko silo lomila njegov zaničevani jezik. In prav iz sodišč se je med ljudstvo zatrosilo mnogo popačenih nemških besedij, katere še sedaj kaze govorico preprostega kmeta.
»Kaj pa vi? Od kod ste?« vpraša sodnik.
»Iz Bruhanje Vasi. Iz Vidma«, odgovore naši znanci.
»Kaj bi pa radi ? Se-li tožite, ali kaj ?«
»Pravdat smo se prišli!« zagrme vsi, da sodnik ni prav nič razumel.
»Jeden naj pove, kaj hočete imeti!«
»Pravdo hočemo začeti«, odgovore zopet vsi. Prej se niso nič zmenili, kdo
bode govoril, zato so sedaj vsi odgovarjali, ker je vsak mislil, da bodo drugi molčali, ako on ne pove.
Sodnik malo zarentači, potem jim pa pravi: »Svojega .folmahtarja1 mi pošljite, ta naj pride namesto vas, vi pa bodite doma.«
»Kaj pa je to ?« vprašujejo nekateri Zabarji.
»Kralja si izvolite, da bode za vas govoril«, pravi jim suh, sestradan pisar, ki ni znal bolje po slovensko razložiti lepe sodnikove besede.
v
»Kaj, kralja je treba?   Čudno!«  go-
v
vore Zabarji. »Takega pa še ni bilo, kar pomnimo, da bi si morali kralja izvoliti.«
»Koga pa naj izvolimo, saj ne poznamo nobenega kralja.«
»Kogar hočete. Izmed sebe jednega. Kateri je bolj izkušen in več zna, tistega si izberite«, poučuje jih pisar.
»Kralja,  kralja bodemo   imeli!«  go-
v -
vore Zabarji gredoč iz grada, »Ratike gotovo dobimo, ko bodemo imeli dobrega kralja.«
Vračali so se iz Turjaka veselega srca in zidane volje. In razvedelo se je takoj po vsej dolini, da so Zabarji in Videmci zaradi Ratik pravdo napeli ter da si bodo izbrali svojega kralja. (Dalje.)
~L3
K------
Zimski   spomini.
itlltožen je oblačni dan; %%* Nad zimsko plava pokrajino t   In siplje z neba sneg droban, Vrtove beli in dolino.
A glej, razgrne se oblak, Dražestno solnčece prisije, Pred njim zbeži megleni mrak In čarovit nam kras odkrije.
Na snežnih gorah solnca zor V srebrnih iskrah se zrcali, Na drevju pa v podkrilju gor Bliščijo ivja se kristali.
Tako v življenja dan gorjup Tolažbe žarek zaleskeče, Ko sladek nas prešine up Prihodnje — a nadzemske sreče.
Gorislava.
<*$
„DOM IN SVET5' 1892, štev. 4.                                    163
a pelji jo tudi, kamor hočeš; k nam je pa ne vodi! Od naše hiše ne dobiš ni beliča. Trpel boš zaradi svoje trme.« Nekoliko pomolči, potem pa izpregovori odločno:
»To so moje zadnje besede. Premisli se do jutri; če ne, pa od hiše ! Pokrcelj ni še nikdar požrl dane besede.«
Gregor vstane in gre ven, sam ne vedoč, kam ga nesejo noge. Krene jo proti koči one Lenčke, za katero je prav poprej tako odločno govoril. Stopi v vežo in glasno pa prijazno pozdravi. Toda namesto odgovora na njegov prijazni pozdrav se usuje nanj ploha psovk tam skozi neka vrata, kjer se je oglasil Lenčkin oče, nazivajoč ga: slepar, goljuf, zapeljivec, lažnivec, ki danes vse obljubi, jutri pa že drugo snubi.
»Sedaj vidim, da se je vse zarotilo zoper mene«, vzdihne Gregor ter odide domov. — Drugi dan je  bila nedelja.
Gregor  se   odpravi  k »deseti« maši
v
v sosednjo vas. Se oteščal se ni doma. To je pa slabo znamenje, pravijo, če gre kdo tešč od hiše, znamenje velike nesreče. Po litanijah popoldne je bil Gregor med prijatelji in znanci v gostilni. Nekoliko so bili že gorki, ko nekdo pove, da se je vpisal k »Meksi-
kajnarjem«. Vsi radovedno stegnejo vratove in vprašajo: kako, kje, kdaj, za koliko plačila in za koliko časa. Nekateri so rekli, da bi se takoj vpisali, ko bi ne bilo tako daleč. »Prinesli bi domov polne žepe cekinov«, šalili so se med seboj. Se dolgo so govorili o tem, in nikdo ni opazil, da je Gregor nekam izginil.
Prijazno je svetila luna tisti večer, in že pozno je bilo, ko se je iz hripavih grl razlegala po vasi pesem:
Mi smo fajn možje Meksikajnarji, Gremo v Meksiko, Gremo na vojsko.
Tudi Gregor je bil med njimi, močno je bil vinjen. Popil je mnogo, a še več plačal vina nocoj. V razburjeni domišljiji je videl jasno svojo bodočnost: ko se vrne iz Meksike s polnimi žepi zlata, ne bode mu težko živeti. Tedaj potrka na okno pri Lenčki in prav na vsa usta ji pove, da jo v treh tednih popelje pred altar. Zdelo se mu je nemogoče, da bi se drugače končale njegove želje. Se pozno je odmevalo hri-pavo petje v gluho noč. Naposled se »junaki« vendar poizgube počivat. (Konec.)
~L3
&~
Zimski   spomini.
dSfsfe
II.
jlfamotna ob cerkvi gomila, 1 In golo kraj tebe drevč! Ko vaji sem nemo motrila, Srce mi je bilo tesno.
Skrb duše ni moje polnila V spominu na tebe, drevo: Saj vem, da te vesna vzbudila In s cvetjem ovenčala bo.
A kaj bode ž njim, ki v gomili Pod tabo leži zakopan? Vzbudi li v bliščečem se krili, Ko pride vstajenja mu dan ?
$F»
Gorislava.
11'