ve^i^ 2-2005
Planinski vestnik in razlogi za njegovih že 110 let*
& Aljoša Rehar
Ob tako častitljivi obletnici izhajanja, kot jo letos praznuje osrednja slovenska gorniška revija, se povsem razumljivo postavi tudi vprašanje, kaj je pripomoglo k temu dolgoletnemu izhajanju. Okroglih 110 let bolj ali manj nepretrganega izhajanja, s katerim je Planinski vestnik (PV) tudi najstarejša še izhajajoča slovenska revija, je namreč v svetu sodobnih medijev prava redkost - tako doma kot v tujini.
PV in nacionalna identiteta
Temeljni razlog za dolgoletni obstoj Planinskega vestnika je velika navezanost slovenskega naroda na gorski svet in gorniško delovanje. Ta navezanost se kaže v tesni prepletenosti vsakdanjega življenja z gorskimi motivi. Simbol Tri-
Prispevek je povzetek diplomske naloge avtorja (Planinski vestnik skozi čas. Fakulteta za družbene vede. 2004).
glava, ki je med drugim sestavni del državnih simbolov, je več kot zgovoren primer.
Gorniško delovanje je v slovenskem prostoru vedno imelo posebno vlogo. Nikoli ni bilo samo šport ali rekreacija, temveč je v sebi vedno nosilo tudi narodnostno, kulturno in še kakšno razsežnost. Planinski vestnik je bil eden ključnih elementov tega delovanja, saj je z rednim izhajanjem in poudarjanjem temeljnih gorni-ških in s tem tudi slovenskih vrednot pomembno prispeval k oblikovanju slovenske nacionalne identitete.
Že prvi letnik revije (1895) potrjuje, da je PV svojim bralcem prinašal dokaj izrazito narodnostno obarvano vsebino, seveda navezano na takrat zelo jasno izraženi narodni pomen slovenskih gora. Neposredno potrditev narodnostnega poslanstva PV je zaslediti tudi v uredniški besedi ob koncu letnika: »Planinski Vestnik pa tudi zastopa težnje, katere morajo ugajati vsakemu, ki res ljubi dom in rod svoj. Krepko poudarja naše pravice do zemlje do-
Ustvarjalci naše gorniške revije1
i s
Ž
2
hm
Čeprav za ustanovitveno leto Planinskega vestnika šteje leto 1895, nekateri menijo, da bi kazalo imeti za zametek glasila tudi društveni poročili SPD za leti 1893 in 1894, posebno zato, ker so v obeh separatih poleg društvenih poročil tudi zgodovinski članki in razprave. Zgodovinske razprave je po večini zbral in prispeval načelnik Slovenskega planinskega društva (SPD) Fran Orožen.
Anton Mikuš 1985-1908
Prvo številko, ki nosi ime Planinski vestnik in datum 8. februar 1895, je uredil prof. Anton Mikuš (rojen 3. 1. 1858, umrl 26. 9. 1933). Rodil se je v Ljubljani. Po gimnaziji na Dunaju je študiral sla-
vistiko; ta mu je bila več let poklic, saj so mu kot uredniku zaradi temeljitega lektoriranja pravili »krtačko«. Bil je ugleden jezikovni in tiskovni korektor, posebno pri Ljubljanskem Zvonu v obdobju od leta 1897 do 1911 ter pri najrazličnejših knjigah in tiskih, pa tudi pomemben sodelavec pri urejanju Pleteršnikovega slovarja; veliko je
Jedro prispevka je povzeto po članku Toneta Strojina: Ustvarjalci naše gorniške revije, Planinski vestnik, 2/1995, str. 97.
■
12
mače in zvesto čuva, da nam jih nič ne otmo (PV, 1895: 190).«
Še bolj neposredno se je povezava Planinskega vestnika s slovensko ljubeznijo do gora oziroma domovine pokazala leta 1921. Po koncu prve svetovne vojne so namreč Slovenci izgubili velik del Koroške, ki je bil priključen Avstriji, ter Primorske in dela Notranjske, ki so ju zasedli Italijani. To je močno zaznamovalo slovensko zavest, kot se kaže tudi v Planinskem ve-stniku: »Zrušila se je stara država, ki nas je trdo oklepala, da se nismo mogli razširiti. Vstala je Jugoslavija, vse je vzkipelo radosti, mislili smo, da je za nas napočil zlati vek. Toda kaj pravi stari Rimljan: Timeo Danaos et dona ferentes. -Bojim se Danajcev, tudi ko prinašajo darove. In
res, prišli so, pozdravljeni, v znamenju zlate svobode, a obenem so zasedli in obdržali naše najlepše pokrajine in niso nam bili v pomoč nasproti sovražniku na severu. Danes je naš narod naravnost razkosan (PV, 1921: 18).«
Sledi narodnostnih idej tudi v letu 1948 ni težko najti. Že na prvi strani prve številke je Svetozar Ilešič v članku z naslovom Osvobojene gore zapisal: »V letih strašne vojne, ki so pomenila vsemu poštenemu človeštvu boj za osnovne človeške vrednote, Slovencem pa hkrati boj za narodni obstoj, smo slovenski planinci pridružili željam za porazom fašizma in zmago svobode še eno stransko, skrito željo: da bi se nam odprl ves naš široki planinski svet onstran dotedanjih krivičnih meja, da ne bi na vsakem
prevajal in »v življenju opravil veliko podrobnega, nevidnega in nehvaležnega dela«. Njegov naslednik na uredniškem mestu Planinskega vestnika Josip Tominšek mu je v nekrologu v Planinskem vestniku napisal, da je bila »njegova izključna usmerjenost v Planinskem vestniku formalna stran jezikovne produkcije, ki mu je vzela zanimanje za vsebino spisov«2. Mislim pa, da je prav, da je šibko drevesce, kot je bil Planinski vestnik, ki se je s sodelavci vred šele iskal, dobilo močno in strokovno oporo pri uredniški lekturi v osebi starega slavista prof. Antona Mikuša. »Zaradi strokovne doslednosti, ki ga je formalno utesnjevala, se tudi ni mogel pripraviti, da bi sam pisateljeval,« pravi o njem dr. Josip Tominšek. Kot član profesorskega krožka je hkrati s Franom Orožnom v navdušujoči domoljubni zavesti postal eden usta-
22 Planinski vestnik, 1933, str. 415.
novnih članov SPD in prvi tajnik Osrednjega odbora SPD. Še bolj vidno pa je njegovo urednikova-nje. Uredil je prvih trinajst letnikov Planinskega vestnika, od februarske številke leta 1895 do septembrske leta 1908. Tudi izpregel je skoraj hkrati kot prijatelj in načelnik SPD Fran Orožen. S tem se je končala prva, nekateri jo imenujejo romantična doba SPD in Planinskega vestnika.
Josip Tominšek
1908-1940
Naslednje obdobje urejanja Planinskega ve-stnika je povsem v znamenju dr. Josipa Tominška (rojen 4. marca 1872 na Slatini pri Gornjem Gradu, umrl 22. marca 1954 v
I
K
Ž
§
b*
13
2-2005
svojem planinskem potu zadeli na mejnike, na pregrajo, ki nam je vsa leta stare Jugoslavije zapirala pot v najlepše naše gore, med najčistejše naše ljudi. In res, vse naše gore so bile osvobojene. (PV, 1948: 1).«
Leta 1979 se je nacionalni naboj gorništva v PV pokazal npr. ob slovenski osvojitvi Everesta. V letu 1991 pa se je izrazil ob osamosvajanju kot ob vsaki dotedanji preizkušnji slovenskega naroda. PZS je ob vojaškem napadu na Slovenijo pretrgala vse stike s Planinsko zvezo Jugoslavije (PZJ), tedanji predsednik PZJ Tomaž Banovec pa je odstopil s predsedniškega mesta (glej PV, 1991: 369).
čile, da je prehodil tako dolgo obdobje v tako različnih družbenih razmerah.
Preostali razlogi za obstoj PV
V dosedanjem besedilu se je potrdila trditev, da je na obstoj PV vplivala navezanost slovenskega naroda na gore oziroma vloga PV pri oblikovanju nacionalne identitete. Na podlagi analize posameznih letnikov PV pa je obenem mogoče trditi, da je osrednja gorniška revija razvila veliko sposobnost prilagajanja družbenim in drugim razmeram, ki po navadi vplivajo na obstoj revije ali kakšnega drugega tiskanega medija. Ob tem se je v analizi pokazalo kar nekaj razlogov oziroma lastnosti, ki so PV omogo-
Prvi razlog - vloga glasila
To, da je PV že od svojega začetka pa vse do danes glasilo krovne gorniške organizacije, je eden ključnih razlogov za dolgoletni obstoj osrednje slovenske gorniške revije, če že ne najpomembnejši. Navezanost na kulturno in v določenem pogledu tudi gospodarsko močno ter uveljavljeno matično organizacijo z velikim številom članov mu je namreč v vsej zgodovini omogočala materialno preživetje in relativno trdno finančno in duhovno podporo. S finančnega stališča je PV vedno ostajal v okvirih gla-
1
S Ž
2
hm
Ljubljani). Z bratom Franom Tominškom, ki je postal načelnik SPD, je več kot tri desetletja z vso ljubeznijo in duhovno zrelostjo urejal Planinski vestnik. Pod njegovim uredništvom je postal vsebinsko primerljiv z drugimi planinskimi glasili po svetu. Čeprav tudi on - enako kot njegov predhodnik - ni pisal potopisov in osebnih meditacij z gora, pa velja opozoriti, da se je ukvarjal ne le z lektorskim in mentorskim delom, ampak tudi s prikazi in slovstvenimi ocenami knjig, opisovanjem jubilejev in nekrolo-gov ter zbiranjem društvenih novic in zanimivosti. Posebej je treba omeniti njegovo delo pri jezikoslovju (Antibarbarus), zunaj SPD pa živahno delovanje pri pisanju učbenikov, urejanju knjig pri Matici slovenski ter pisanju spremnih besedil in ocen. Josip Tominšek je bil splošno znan in ima veliko zaslug pri utemeljevanju splošne jezikovne kulture. Kdo ve, ali ne bi po-
stal tudi eden prvih univerzitetnih profesorjev na mladi ljubljanski univerzi, če ne bi bil gimnazijski ravnatelj v Mariboru. Med kandidati je že bil. Tako kot njegov predhodnik je bil tudi Josip Tominšek strokovnjak za jezikoslovje, nadvse spoštovan tudi v javnih krogih zunaj SPD. Kot osebnost ni bil le razgledan, temveč tudi bolj prilagodljiv za spremembe, ki jih je prinašal čas. Preuredil je Planinski vestnik, mu dal novo naslovno podobo, trše platnice in boljši papir, v glasilu je bilo več ilustracij. Značilno Smrekarje-vo upodobitev Triglava s Kredarico na naslovnici je Planinski vestnik obdržal do konca 1. svetovne vojne in nato vse do spremembe na krmilu SPD leta 1931, ko je postal avtor naslovnic akademski slikar Janez Trpin. Za Tominškovega urednikovanja so bili v Planinskem vestniku postavljeni temelji mnogim področjem spoznavanja in opisovanja gorskega sveta, pojavov in živ-
13

k 2-2005
sila svoje matične organizacije. Nikoli ni imel profesionalnega marketinga. Le redko se je prodajal v prosti prodaji, naročnike si je pridobival predvsem prek gorniške organizacije in že obstoječih bralcev. Tako tudi nikoli ni imel visoke naklade oziroma izjemno velikega števila naročnikov. Nekdanji urednik PV Tine Orel je tako med drugim dejal: »Glasilo je raslo, kakor je rasla organizacija, vsaj po kvantiteti, glede na obseg in število naročnikov. Že samo to dejstvo potrjuje, da je glasilo potrebno in da je potrebam tudi v vseh desetletjih in letih zadostilo. Če se zdaj giblje število naročnikov od 5000 do 6000, in to brez kakih akviziterskih prijemov, brez trdne poverjeniške mreže, brez organizirane naslonitve na šolsko mrežo, je to za kulturnega zgodovinarja vsaj materialen dokaz o upravičenosti in življenjski odzivnosti glasila (Orel, 1967: 609).«
Drugi razlog - vloga arhiva
Zelo pomembna je tudi vloga arhiva, ki si jo je PV pridobil z dolgoletnim izhajanjem: »Planinski vestnik je kot školjka, ki si jo lahko daš k ušesu, da poslušaš šum časa. Ko planinske organizacije v današnji organiziranosti ne bo več, bo edino Planinski vestnik tisti, ki je kaj ohranil za za-
namce. Boljšega arhiva za nazaj, kot je to glasilo, obstoječa organizacija nima (Strojin, 1990: 50).« PV je torej z nepretrganim objavljanjem društvenih novic in novic, povezanih s krovno gorniško organizacijo, postal nezamenljiv arhiv gorniških dejavnosti na Slovenskem in tudi v tujini. »/.../ Planinski vestnik je namreč izredno pomemben arhiv vsega, kar je povezano s planinstvom in alpinizmom v Sloveniji (Habjan, 2001: 467).« Tudi to je pripomoglo k ohranitvi PV.
Tretji razlog - zavzemanje za splošno sprejete vrednote
PV se je v vsej svoji zgodovini odkrito zavzemal za nekatere splošno uveljavljene družbene
ljenja v njem. Oglašati so se začeli številni avtorji, ki so pozneje veljali za poznavalce določenih tem. Predaleč bi nas pripeljalo, če bi zapisali vsa imena in področja, pa saj so o njih pisali že dru-gi3. Predvsem pa je bil Josip Tominšek osebnost in avtoriteta, ki je povezovala starejše in mlajše rodove. Njegov naslednik na uredniškem mestu, Tine Orel, je o njem zapisal: »Bil je rojen za to, da planinstvo povezuje s kulturotvornostjo, zvest večnemu prizadevanju človeštva, da bi slehernemu dejanju vdihnil tudi duha in s tem tudi planinskim storitvam dal vsaj relativno trajno vrednost. Tominškove uredniške škarje pa so v skrbi za čistočo jezika, tekoč slog in razumljivo vsebino, ki naj bi pomenila trajnejšo
3 Josip Wester: Dr. Josipu Tominšku ob 25-letnici uredništva. PV, 1934/1. Tine Orel: PV, 1954, str. 276. Ev-gen Lovšin: PV, 1963, str. 494. Dr. Teodor Tominšek: Trije Tominškiplaninci, založba PZS, Ljubljana, 1981.
vrednost, šle tako daleč, da so pri nekaterih sodelavcih (ne)upravičeno povzročile slabo voljo. Vendar velja opozoriti, da od uredniških posegov ni bil izvzet nihče - razen Henrika Tume, ki jih je kategorično odklanjal, to pa se je potem poznalo v njegovih besedilih. Če Josip Tomin-šek ne bi osebno poznal skoraj vseh sodelavcev in ne bi zaslužnim nič napisal ob življenjskih jubilejih ali za osmrtnico, bi danes o teh možeh vedeli le malo. Kaj takega je pozneje imel za uredniško dolžnost samo še njegov celjski naslednik Tine Orel. Oba pa sta imela srečo, da so ju pri tem delu dopolnjevali nekateri bolj razgledani sodelavci. Za slovensko literarno zgodovino je pomemben Tominškov Antibarbarus, ki je v Planinskem vestniku izhajal tri leta, od leta 1936 do 1938. V njem je odkrival svoje poglede na pisanje krajevnih imen, na vlogo določenih črk, na fonetično rabo sestavljenih besed itn.
I
K
Ž
§
b*
14
PLANINSKI ^^^
vestji 2-2005
vrednote, kot so domoljubnost, varstvo okolja, odgovornost in marljivost, duhovno in telesno zdravje, vzdržljivost in enakopravnost. Skratka, vse tiste vrednote, ki jih širi tudi gorništvo samo in so pomembne tako za celotno družbo (narod) kot za posameznika. Strojin tako ugotavlja: »Najbrž je pomembna razlika v tem, komu je doslej služil Planinski vestnik, človeku ali institucijam. Velika prednost je v tem, da je vedno in prvenstveno služil človeku, tistemu prefinjene-mu odkrivalcu in poslušalcu naravnih lepot in vrednot. To mu daje neprecenljivo vrednost in prednost posebno zdaj, ko toliko govorimo o krizi vrednot (beri: potrošniškega sistema), o padcu avtoritete institucij, organizacij in vodilnih osebnosti, pa čeprav to razumemo le v planinskih razmerah (Strojin, 1990: 52).«
Četrti razlog - politična nevtralnost
Čeprav je PV vedno jasno zagovarjal nacionalne interese, ni nikoli odkrito stopil na to ali ono politično stran. Vedno je ostajal na metapo-litični poziciji, ki je bila sprejemljiva v vseh časih, saj je zagovarjala najširše politične cilje slovenskega naroda. Poleg tega osrednja gorniška revija ni nikoli neposredno polemizirala s tre-
Mil;HI!Hll|ilM
Sf h.
nutno politično oblastjo. To je PV omogočalo, da je preživel politično zelo razburkana obdobja. »Ene stalnice pa se je Planinski vestnik držal v vseh časih: nikoli ni bil z oblastjo polemično glasilo. Vedno je zasledoval cilj: biti strokovno, leposlovno in novičarsko glasilo. Koliko mu je pri tem uspevalo oziroma koliko je uspelo urednikom, je vprašanje okoliščin, posluha urednika, pa tudi patronata planinskega vodstva nad Planinskim vestnikom (Strojin, 1995: 49).«
Peti razlog - vsebinska raznovrstnost
Zagotovo je PV ves čas svojega izhajanja bolj ali manj poskušal ugoditi čim večjemu krogu
1
S Ž
2
hm
Žal Tominškov Antibarbarus ni tako znan kot tisti, ki ga je napisal Miroslav Krleža, čeprav je nastajal neodvisno od njega. Če bi poleg jezikovnega in mentorskopovezovalnega dela hoteli ocenjevati še Tominškovo osebno nagnjenost h gorništvu, bi morali opozoriti na njegovo ide-ološko-estetsko usmerjenost v gorniškem življenju. Vse njegove ocene, prikazi knjig, pa tudi nekaj ideološko naravnanih člankov4 je pisanih v umirjenem tonu. Za Josipa Tominška so značilni velika tolerantnost, prizadevanje za harmonijo in glajenje morebitnih sporov med sodelavci. Čeprav je nekaj teh sporov bilo, pa še hudih, v Planinskem vestniku ni hudih besed z nobene v spor vpletenih strani. Morebiti Planinski vestnik zaradi take Tominškove naravnanosti, ki so jo nasledili tudi nekateri drugi uredniki, ni bil nikoli polemičen, čeprav malo alternative glede pogledov na gorništvo ne bi ško-
dilo. Vse uredniško delo - z obširno korespondenco vred - je Josip Tominšek opravljal sam in to ga je vsako leto stalo nemalo nedelj. In tako več kot tri desetletja, do leta 1941, ko mu je nemška zasedba Maribora, v katerem je stanoval, onemogočila stike s SPD, s tiskarno in pretežno večino sodelavcev. S tem je bila končana Tominškova doba urednikovanja, ki se je začela z oktobrsko številko leta 1909.
Arnošt Brilej51941-1949
Leto 1941 je bilo za slovenski narod v vseh pogledih prelomno, saj je bila dežela okupira-
Dr. Josip Tominšek: Motivi pravega planinstva, PV, 1925/1, str. 1. Dr. Josip Tominšek: Štirideset let obstoja Slovenskega planinskega društva, PV, 1933, str. 271-279. Več o Brileju v PV, 7-8/2001, str. 304: Urednik treh obdobij Arnošt Brilej (Marjan Raztresen).
16
4
5
ves :
2-2005
ljubiteljev narave in posebno gorskega sveta. Tega se je lotil tako, da je poskušal prinašati čimbolj pestro vsebino, ki bi pokrila številna področja, ki se neposredno ali posredno navezujejo na gorski svet. To mu je omogočalo, da si je kljub neprofesionalnemu tržnemu in distribucijskemu pristopu pridobil in obdržal vsaj delno zadovoljivo število naročnikov oziroma bralcev.
Na podlagi analize posameznih letnikov in v preteklosti že izvedenih opredelitev PV (Orel, Dobnik, Strojin, Habjan) je mogoče oblikovati tudi definicijo osrednje gorniške revije na Slovenskem, ki potrjuje to vsebinsko pestrost. PV je tako:
a) strokovno-informativna revija (PV je revija, saj je periodično izhajajoča publikacija s spe-
cializirano vsebino, ki prinaša informacije ter strokovno-izobraževalne članke s področja gor-ništva oziroma gorskega sveta);
b)	glasilo (PV je glasilo krovne gorniške organizacije na Slovenskem);
c)	narodna revija (po eni strani zato, ker je edina oziroma osrednja gorniška revija, po drugi pa zaradi poudarjanja nacionalne identitete);
d)	kulturna revija (po eni strani z vidika leposlovnih vsebin, slovstvenih ocen in gorniške fotografije, po drugi pa z vidika poudarjanja du-hovno-kulturne vloge gorništva);
e)	okoljevarstvena revija (PV si s stalnim opozarjanjem in pisanjem o pomenu ter varstvu okolja zasluži tudi to oznako).
Šesti razlog - navezanost bralcev
O tej med drugim pričajo številni samoprispevki in odpovedi honorarjem v prid ohranitvi revije, dokaj razširjeno zbiranje letnikov PV, ne nazadnje pa tudi dokaj čustveni odzivi bralcev na vsakršne spremembe, pomanjkljivosti ali napake. To povezanost v določeni meri kažejo tudi prenove PV, ki so vse bolj ali manj posledica zahtev iz vrst določenega dela bralstva ter želje pridobiti še več naročnikov.
na in razkosana na območja pod okupatorjevim vplivom. Na ramena dr. Arnošta Brile-ja je poleg drugih dolžnosti padlo tudi uredništvo Planinskega ve-stnika. Kot dolgoletnemu članu kulturno-znanstvenega odseka
SPD in izvrstnemu potopiscu iz domačih in balkanskih gora mu delo v Planinskem vestni-ku ni bilo tuje. Ker je bil tajnik SPD in dobrodošel družabnik v marsikateri planinski družbi, mu je uspelo zadržati in povezati preostale sodelavce tudi takrat, ko je bilo možno le omejeno kulturno in potovalno delovanje znotraj tedanje Ljubljanske pokrajine. Tudi prva povojna leta v spremenjenih političnih
in siceršnjih socialnih razmerah je Arnošt Bri-lej v Planinskem vestniku, ki je leta 1945 izšel kot Planinski zbornik in v letih 1946 in 1947 z imenom Gore in ljudje, ohranil vsebino dogajanj v gorskem svetu na dotedanji ravni, predvsem pa ni postal trobilo takratnih oblasti. Arnošt Brilej se je rodil 15. februarja 1891 v Ljubljani in je v tem mestu tudi umrl 20. oktobra 1953. Po končani ljubljanski klasični gimnaziji je končal pravne študije v Pragi. V gore je začel zahajati kmalu po 1. svetovni vojni in si je vestno zapisoval vsak izlet posebej. V gore je hodil po načrtu, ki si ga je prej izdelal, sam ali v družbi. Tako si je ustvaril velik krog prijateljev in znancev, s katerimi je pozneje sodeloval kot tajnik SPD in urednik Planinskega vestnika. Odločilno za njegovo poznejše gorniško življenje pa je bila stalna družba, imenovana Gojzerica. Takšnih je bilo v sloven-
I
K
Ž
§
b*
17
2-2005
S čim si je PV pridobil takšno navezanost in zvestobo bralcev oziroma naročnikov? Najbrž s svojim relativno nekomercialnim pristopom, z amatersko, a požrtvovalno in vdano uredniško ekipo, pripravljenostjo na odprto komuniciranje z bralci in nenehnim kritičnim samospraše-vanjem o kakovosti in vsebini revije, ki je pripeljala tudi do nekaj korenitih prenov PV. Prav tako pa tudi s tem, da so pomemben del vsebine revije vedno ustvarjali prav naročniki oziroma bralci sami, in delno s svojo vlogo arhiva in zavezanosti ohranjanju častitljivo stare revije. Verjetno so prispevali svoje tudi politična nevtralnost, poudarjanje predvsem duhovnih vrednot ter odkrita ljubezen do gorskega sveta in domovine. O tem se je ob 95-letnici PV razpisal
tudi Dobnik: »Slovenski planinci smo lahko upravičeno ponosni na Planinski vestnik, ki letos vstopa v petindevetdeseto leto svojega življenja. Niso ga zlomile mnoge težave in viharji preteklih let, ne uničile različne nevarnosti. Rojen je bil iz ljubezni, ta pa je močnejša od vseh težav. Imeli so ga radi njegovi prvi bralci, nestrpno tudi danes pričakujemo vsako novo številko. To je bilo poroštvo za njegov obstoj in je tudi za njegovo bodočnost. Kot v preteklosti nam je tudi danes pri srcu, ker v njem ni visoke politike, ne strankarskih prepirov in zvenečih obljub, ne mržnje med ljudmi, temveč nas z njim povezujejo gore, naša in Vestnikova ljubezen in skrb (Dobnik, 1990: 52).«
PV, kot omenjeno, tudi nikoli ni želel postati le še ena komercialna revija. S tem se je delno izognil zakonitostim neizprosne tržne ekonomije, ob tem pa ohranil ključne lastnosti, ki so ga tako dolgo obdržale pri življenju: »Večkrat se je že zastavilo vprašanje, zakaj se PV ne spremeni v reportažno-magazinsko revijo, ki bi morda ustrezala valovom potrošniškega okusa in miselnosti, vendar ni prišlo do zadevnega sklepa zaradi vrednosti planinskega izročila in družbene naloge planinstva v potrošniško-stehnizirani
1
S Ž
2
hm
ski gorniški zgodovini še nekaj6 in so slovenskemu gorništvu, predvsem pa planinski organizaciji iz družbe, dale nekaj znanih imen. Tudi Arnošt Brilej je imel širok in svetovljanski odnos do gorništva in umetnosti na splošno. V tem pogledu je pisal in fotografiral veliko več kot njegov predhodnik. Žal je njegov pisateljski opus, z naslovom Sreča v višavah, najbrž izgubljen.7 V Planinski vestnik je pisal zgodovinske članke, najpogosteje najave jubilejev, osmrtnice za zaslužnimi gorniki in odborniki, slovstvene ocene in prikaze ob izidih knjig. Brez teh Brilejevih zapisov bi o takratnih možeh in dogodkih vedeli veliko manj. Bil je stalni sodelavec radijskih oddaj o gorah. Samo s
6	Na primer profesorski krožek Frana Orožna, piparji, drenovci.
7	Glej opozorilo Evgena Lovšina v PV, 1966, str. 255 spo-
daj.
sinopsisi radijskih oddaj bi napolnil debelo knjigo. Tudi sicer je veliko pisal v predvojno in povojno dnevno časopisje in revije, pogosto predaval in sodeloval z referati na zasedanjih Zveze slovanskih planinskih društev in Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA), ker je obvladal več tujih jezikov. Skupaj s predsednikom SPD, Jožo Pretnarjem, je sodeloval v Zvezi planinskih društev kraljevine Jugoslavije. Izkazal se je tudi kot prevajalec iz angleščine, češčine in ruščine. Koliko hvaležnega, pa tudi nehvaležnega dela je opravil kot tajnik SPD v treh obdobjih, ki so se med seboj znatno razlikovala - od pretrganja s staro gardo SPD prek predvojnega obdobja v tihi konkurenci s TK Skala, med vojno vihro 1941-1945 in po osvoboditvi do ustanovitve takratnega Planinskega društva Slovenije (PDS)! Lahko rečemo, da nam Amošt Brilej še
17
več
2-2005
družbi. Zdi se nam, da ni pogojev in ne potreb za posnemanje nekaterih zgledov pri velikih narodih (PV, 1975: 703).
Sklep
Glede na dosedanje ugotovitve lahko sklenem, da je eden izmed poglavitnih razlogov za dolgoletni obstoj PV, osrednje gorniške revije in obenem najstarejše še izhajajoče revije na Slovenskem, močna povezanost Slovencev z gorskim svetom. Ta je dovolj močna, da si je PV, čeprav so ga uredniki in preostali sodelavci ustvarjali nepoklicno, vseeno pridobil dovolj velik krog zvestih ustvarjalcev in naročnikov oziroma bralcev.
Tudi druga trditev, ki pravi, da je PV razvil veliko sposobnost prilagajanja družbenim in drugim razmeram, se je potrdila. PV je uspelo združiti sklop zgoraj navedenih šestih značilnosti, ki so se izkazale za dober dolgoročni recept za dolgotrajno in nepretrgano izhajanje.
PV je s svojo dolgoletno tradicijo postal razpoznaven in skoraj neločljiv element slovenskega gorništva. Poleg tega je s svojo bogato zgodovino tudi pomemben del slovenske kulture, zaradi vztrajnega poudarjanja domoljubnosti pa se je počasi uvrstil tudi med sicer manj vidne, a vseeno trdno stoječe elemente slovenske nacionalne identitete.
Literatura in viri:
Planinski vestniki (1895, 1914, 1921, 1948,1956, 1967, 1979, 1990, 1991,1995, 2001, 2002)
Dobnik, Jože (1990): Blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik. PV, 1990, str. 52-53.
Habjan, Vladimir (2001): Med tradicijo in spremembami. PV, 2001, str. 466-467.
Orel, Tine (1967): Urednikovo sporočilo naročnikom in bralcem Planinskega vestnika. PV, 1967, str. 608-611.
Strojin, Tone (1990): Iz školjke poslušamo odmev časa. PV, 1990, str. 49-52.
Strojin, Tone (1995): Sto let slovenske gorniške revije. PV, 1995, str. 49-52. O
vedno ostaja tako malo znan, kot se pri vsem njegovem vsestranskem delu pač ne spodobi. Ker je bil osebno skromen, je bil nekako v senci glasnejših, res pa je tudi, da je živel v časih, ki so bili neugodni za uvaljavljanje. Z njegovim uredništvom se je končalo obdobje meščanskega gorništva in uveljavljanja številnih področij v gorništvu, na primer kulturnega alpinizma. Po vojni so hoteli biti revolucionarni časi drugačni. Nova ljudska oblast je novi planinski organizaciji pomagala v vseh pogledih, zlasti pri obnovi planinskih koč in poti ter pri pospeševanju množičnosti. Nekaj se je prepisalo tudi iz ruske literature. To je bil čas kolektivizma in številk, obdobje planinskega gospodarstva in kvantitete, ki se je tudi dosti pozneje ni bilo moč kar tako odkri-žati. Poleg tega se je hitelo iskati nove vsebine gorništva.8 O tem so se razpisali že Pre-
tnar, Zoran Polič, Cene Malovrh, Fedor Košir, Miha Potočnik in drugi.9
Tine Orel 1950-1979
Čeprav je zimsko gorništvo pognalo korenine že pred 1. svetovno vojno, strma turisti-ka ali alpinistika pa v obdobju med svetovnima vojnama, so se alpinisti lotili plezalnih stopenj zgornjih težavnosti šele v začetku petde-
8	Tine Orel: Planinstvo v novi stvarnosti, PV, 1948, str. 66.
9	Evgen Lovšin: 90 let Planinskega vestnika, PV, 1985/6,
str. 244 (za obdobje 1941-1950).
I
K
Ž
§
b*
19