711                                                                     Sprehod po jugoslovanskih In tujih revijah
ODMEVI NA . . .
Zgovorna bibliografija (Franceta Vurnika)
Obravnava moje moralne oporečnosti na straneh Sodobnosti (1983, št. 1, str. 84—88) je zbudila nekaj opomb in vprašanj s strani prizadetega (»Omejenost neizvirne kritike«, Sodobnost 1983, št. 3, str. 324—5). France Vurnik, moj moralni sodnik, pa na te opombe ali vprašanja ni odgovoril, ampak je prešel na zmerjanje (Sodobnost 1983, št. 4, str. 447). V svojem dvajset vrstic obsegajočem prispevku je uporabil deset zmerljivk: sprenevedav, rokohitrski, besedičenje, zaonegavil, nebogljen, sprenevedanje, prežvečen, prodaja, pretvarjanje, rokohitrstvo. Velika frekvenca zmerljivk (ena na dve vrstici) in slogovna neskrbnost (dve zmerljivki se ponovita!) pričata o Vur-nikovi razburjenosti in nerazsodnosti, ki se mi zdita prav neverjetni. S tem nočem reči, da Vurnika ne razumem. Seveda ga razumem, saj na moje opombe oz. vprašanja ni mogel odgovoriti, ne da bi priznal svojo napako. Ta pa je za kritika, kar Vurnik očitno hoče biti, kar nevšečna.
Gre za mešanje — preprosto povedano, da mi Vurnik ponovno ne očita, da »zavijugam« svoj »nauk« — estetske in moralne presoje. Glede prve pustim Vurnika, naj le sodi in očita, kakor je ustvarjen, jaz pa še kdo pa si bomo mislili svoje. Glede morale pa so zadeve resnično neprijetne, kajti moralni kodeks za dramatiko (razen v obliki »Indexa librorum pro-hibitorum« in kakega priročnika agitpropa) še ni napisan. To pomeni, da mora Vurnik, če očita »moralno neobčutljivost«, predložiti vsaj osnutek, vsaj majčkene teze za tak kodeks; kot je seveda naravno, da mora kritik, kadar sodi (vsaj na današnji stopnji civilizacije) predložiti svoj kritiški model, zakone, iz katerih izhaja pri svojih sodbah. To je seveda odgovoren in težak posel in zato imamo malo dobrih kritikov. Vurnika ni zraven.
Da mu (Vurniku) vseeno ne bi bil krivičen, kajti veselje do življenja in literature mi ne dopuščata, da bi sproti bral njegove kritike, sem se odpravil v knjižnico, kjer imajo zbrane vse njegove in sploh vse kritiške dosežke.
712
Dimitrij Rupel
Odprl sem zadevni predal in na svoje veliko razočaranje odkril, da Vurnik ne premore nikakršne teoretične ali kritiške knjige, na podlagi katere bi človek mogel sklepati o njegovih kritiških nazorih in modelih: tam sta registrirani dve njegovi pesniški zbirki, nekaj malega spremnih besed in neka stvar v zvezi z jezikom. Ker sem se ravno ukvarjal z Beckettom, kar je moja poklicna dolžnost v zvezi z mojim znanstvenim poklicem, ki ga opravljam po predpisih in pravilih, ki o njih Vurnik žal ne more soditi, ker za to ni ustrezno kvalificiran, sem si ogledal bibliografijo, ki je dodana Beckettovi knjigi, ki je izšla v zbirki »Nobelovci«. Tam sem opazil, da je na področju svetovne literature France Vurnik prispeval zapis z naslovom »Studiozno dolgočasje«, ta prispevek pa je izšel v Dnevniku 31. maja 1974. Naj navedem značilen odlomek:
»To in takšno do skrajnosti prignano schopenhauerjansko ali po naše stritarjansko svetobolje, izraženo s kratkimi stoičnimi oznakami, naj bi torej učeči se mladini predstavilo neko ne tako davno obdobje dramske in gledališke zgodovine. Samo predstavi jim ga lahko in kvečjemu odvrne od gledališča, tako s svojo morbidno in puščobno tematiko kot s samo strukturo teksta, v kateri tudi z dobro voljo ni mogoče odkriti kaj prida dramatičnih sestavin, pa naj jih dramaturgi še tako iščejo, češ da se skrivajo v odnosu do samega sebe, do lastne preteklosti in podobno. Ostane samo mučen vtis . ..«
Šlo je za Beckettovo igro Poslednji trak.
Ko sem ugotovil, da Vurnik Poslednji trak označuje s schopenhauerjan-stvom in celo s stritarjanskim svetoboljem (Krapp's Last Tape ima letnico 1958!) in ko sem spoznal, kaj je sposoben naš »kritik« povedati o Beckettu (ko se je morda poučil, da je Beckett bral Schopenhauerja), sem se dokončno pomiril in sprijaznil. Ne gre za nikakršno napako in za nikakršen spodrsljaj, ki zbudi hipen sram, potem je pa vse dobro; ampak gre za preprosto provincialno samovoljo in slab posluh. Torej lahko Vurnik napiše, kar hoče, zame je zadeva ad acta.
Dimitrij Rupel
Dopolni: V »Razmišljanjih ob stoletnici Mancove smrti« (štev. 5, str. 452) je zaradi mojega slabega korekturnega pregleda izostal stavek: Anglež Robert Owen je kljub svojemu utopično poslovnemu komunizmu predhodnik modernega socializma v Angliji. Francoz Etienne Cabet je trdil, da je Kristus komunist, itd.
B. K.