DOMOVINA Stev. 22. ¥ Ljubljani, 28. junija 1918. Leto I. J. D. S. V soboto in nedeljo se vrši v Ljubljani ustanovni občni zbor Jugoslovanske demokratske stranke. Prvikrat se snidejo napredni Slovenci iz vseh delov naše lepe zemlje, da se strnejo v skupno politično organizacijo; prvikrat se zbere slovenski del jugoslovanskega naroda, da položi temelj novemu političnemu življenju. Zdelo se je že, da je zmožna svetovna vojna vse streti in njena surova sila vse uničiti; sedaj pa vstajajo narodi sredi njenega gorja kot mlado, čvrsto življenje. Tudi jugoslovanskemu narodu je svetovna vojna raztrgala suženjske okove, tudi nam Slovencem je podarila svobodo. Naši svobodi, našemu novemu narodnemu ujedinjenju, Jugoslaviji ustvarjamo Jugoslovansko demokratsko stranko. Hočemo, da vzcvete iz nas nov rod, ki bo v znamenju demokracije dal Jugoslaviji jedro, silo in moč. Veliko nadogo kakor še nikdar v svoji zgodovini postavil si je v svetovni vojni čas naš narod, nič manj nego izvojevati svojo popolno neodvisnost od stoletne nadvlade drugih narodov. Vsi resni možje v naši domovini so mnenja, da to ni prazna sanja, ampak da se naša lastna državnost mora izbojevati. Ali bi pa ne bila ta velika naloga na pesek postavljena, če bi jo prepustili trenutnemu navdušenju, ki' se izraža na taborih preteklih mesecev? Tembolj, ker se nam šiloma odvzema začasno svoboda zborovanja! Naš narodni program nujno potrebuje trdne opore, katero mu morejo dati le stranke, žive politične organizacije, med njimi pa v odlični meri baš snujoča se Jugoslovanska demokratska stranka. Vsa čast požrtvovalnim posameznikom kot voditeljem naroda. Toda skušnja uči, da so velike zahteve v politiki zmiraj prišle do veljave šele po dolgotrajnem boju množic, ki so se za jednako misel združile v enotno bojno vrsto političnih strank. Ni treba pač nobene besede več izgubljati o potrebi naše stranke kot jugoslovanske, saj že ta beseda označuje velik del njenega programa. Da bode njeno delo uspešno, pričakovati je, ker bode združitev množic kolikor toliko jednakega svetovnega nazora. Kakor pa odklanjamo pristaše drugih strank, tako odločno moramo opozarjati na dolžnost, da se vsak zaveden Slovenec, kdor spada k nam, dejansko oklene politične organizacije, torej naše nove stranke. Nikakor ni preveč narodnih delavcev, zlasti dokler nam jih največ odteguje vojna. V dobi, ko se je nam nasprotna vlada oprijela trhle veje šta-jercijanstva, bila bi večna sramota, če bi Slovenci z okrepitvijo svojih narodnih strank ne podali dokaza, da je ves narod le v naših vrstah in da so odpadniki brez moči in pomena. Pokažimo z močno organizacijo jugoslovanske stranke, da naše ljudstvo noče nič vedeti o kakem enotnem koroškem narodu ali nerazdeljivosti Štajerske, ampak da se čutimo kot živa neusahljiva jugoslovanska veja. Z energijo in navdušenjem se oklenemo svoje nove politične organizacije, a tudi brez sanjarskega optimizma, da dosežemo izlah-ka in brez boja svoj ideal. Pravilno je označil posl. dr. Ivan Tavčar naše načelo: »Mi hočemo biti stranka pravice, resnice pa tudi stranka reda in discipline, ki je v političnem življenju dostikrat še bolj potrebna ne drugod!« Jugoslovanska demokratska stranka bodi — kakor je zapisal naš dr. Tavčar tako slikovito — dobroobdelana njiva, na kateri bomo lahko iz lastne moči obilo pridelovali, ne da bi bili prisiljeni, v temnih nočeh prestavljati mejnike ali žeti klasje po tuji lasti. Pristaši JDS. smo si s svojim programom na jasnem in z jasnim čelom pojdemo na delo. Dež. posl. dr. Fran Novak: Preteklost m prihodnost. V razvoju je napredek, v zastoju smrt. Vse, kar hoče živeti, se spreminja in razvija na svetu. Tudi programi strank, oziroma stranke same. Sedaj spreminjamo in popol-njujemo program prejšnje narodno napredne stranke, izkoriščamo uoigoletne izkušnje, širimo obzorje svojega programa in ustanavljamo s tem novo jugoslovansko demokratsko stranko. S starim imenom odložimo tudi hibe in napake, ki smo jih kot take spoznali. Program stranke so dejansko spozna v najrazličnejših korakih in rešitvah v političnem, gospodarskem in kulturnem življenju, vse te posamezne podrobne rešitve morajo kazati skupno program stranke. Kakor se bela luč skozi prizmo razreši v številne mavrične barve, tako morajo praktični nastopi stranke v svoji skupnosti podati načela jugo-slovanstva, demokratstva. Dosledni moramo biti v vsakem oziru. Priznavamo versko svobodo in lfravico zaščite veroizpovedovanja, spoštujemo verstvo kot nravnega- činitelja v človeškem čustvovanju. S tem je obenem izrečena liedopustnost omalovaževati kogarkoli radi njegovega verskega prepričanja in omalovaževati obrede in činitelje, ki jih izvršujejo. Stvar posameznika je, Ua si napravi svojo sodbo v verskem oziru, blatenje in zasmehovanje niso argumenti, ki bi koga prepričali o napačnem njegovem verskem čustvovanju. Proti zlorabi verskega čuta, ki ga spoštujemo, se seveda upirajmo z dostojnimi sredstvi. Zdrava misel mora končno prodreti sama. ' Ko gledamo nazaj v preteklost, vidimo, da so nas časih dogodki prehitevali. Ko je n. pr. ideja splošne enake volilne pravice bila že skoro skupna last, se s strani naše .stranke ni storilo vsega za njeno poglobitev. Ideja je zmagala navzlic temu. Zadružništvo smo v splošnem pobijali začetkom, dasi je bilo v narodu dosti zdravega razpoloženja za organizacijo zadružništva. Ko smo pobijali izrastke, hoteli smo ubiti otroka samega. Na ljubo posamezniku ali posameznemu sloju ne s in e m o n i k d ar z a p r e t i oči koristim širokih slojev, koristim s k u p n o s t i. Tako nam veleva program, ki je duša naše duše. Demokratstvo povdarjamo prav posebno v našem programu; jugoslovanska demokratska stranka smo. Ze v preteklosti smo bili demokrati, če ne po programu, pa vsaj po besednih izjavah. Ne eno ne drugo ne zadošča. S smotrenim nastopom v dejanskem življenju pokažimo iskrenost našega demokratskega mišljenja! Iščimo stikov z onimi, ki zahtevajo od strankine organizacije resničnega demo-kratizma. Demokratizem pa ni' anarhija, niti demagoštvo. Niti ni tisti demokrat, ki se v cestnem jarku povalja in v umazani suknji razvija s svojim glasom silo svojega instinkta, niti ni demokrat oni, ki ne priznava avtoritete in discipline. Jedro in obenem posledica resničnega, poštenega demokratstva je v tem, da dvigne polagoma duševno kulturno višje stoječi nižje stoječega k sebi, ne pa obratno, da sodeluje lahko vsakdo za napredek in svobodo svojega naroda. Cilj nam ie skupen. Tekmujmo pa med sabo v sposobnosti! Vsakdo imej pravico do najvišje kulture in do najboljšega krtina. Bodisi moški ali ženska, meščan, delavec ali kmet, zakonec ali ne-zakonec: vsi naj imaio pravico do svobodne omike in dela. V tem zmislu iščimo vedno stike s širokimi sloji. In pomnimo: Jugoslovani smo! Dosedaj smo se naslanjali na nemško kulturo. Toda nemška duša nam ni sorodna, zato nas nikdar ne more ogreti, saj kri ni voda. Naša največja napaka je bila, da smo preveč sledili nemškemu, nam tujemu čutu( a premalo sorodnemu — slovanskemu. To bodi poslej drugače! Gospodarsko bomo v naši Jugoslaviji — to vsi upamo — jačji nego smo bili dosihmal. Podrediti hočemo interes posameznika interesu skunosti. Otroške bolezni bomo pri tem zopet prestajali, to je gotovo, toda premagamo jih in se okrepimo. Danes smo Slovenci žrtve državnoprav-nih razmer. Naše dežele so predmet kolonizacije za nemške jndustrijce in deloma madžarske ograrce. Železne izdelke n. pr. smo morali drago plačevati nemškemu avstrijskemu kapitalu. Visoka carina nam je zabranje-vala kupovati jih izdatno ceneje od zunaj. Živila, ki smo jih kupovali od Ogrske, bi tudi lahko ceneje dobiii drugod, če bi nam to ne zaprečevala carina. Domači industriji so se stavili tako razne ovire. Tuj kapital je znal izrabiti naše zaklade, mi pa smo stali ob strani. V bodoče iščimo stikov s Hrvati in Srbi ter s .Cehi, a ne le na kulturnem, nego predvsem na gospodarskem polju. Brat k bratu! Vojna nam je odprla oči, da vidimo, kje so naši prijatelji. Saj je res: tudi prijatelj je le — č!ovek. Tudi on ima svoje napake. Toda z vsemi svojimi hibami je vendarle naš brat, naš prijatelj! Sovražnik pa ie večno — le sovražnik ... Ne pozabljajmo nikdar te resnice, otresimo se filistrske ozkosrčnosti, smešnega lokalnega patrijotizma, puhle vasezaljublje-nosti ter iščimo pri svojih bratih onega, kar nnajo za nas najboljšega, za naš narod najkoristnejšega! Vzgledujmo se na njihovih vrlinah, njiii hibe (sami jih imamo toliko in toliko!). pa bratsko odpuščajmo ter iih skušajmo z ljubeznivostjo popraviti! V prihodnost korakajino za skupne narodne cilje v strnjenih vrstah! Domače strankarske razmere naj bodo pri teh ciljih postranskega značaja. Organizirajmo' se vsi po svojih načelih, a na zunaj korakajmo skupno proti cilju, srečni bodočnosti naše Jugoslavije! Brez umetnih vplivov, brez prisiljenosti od znotraj ali od zunaj, iz čisto svobodne odločbe se razhaja za narod zaslužna narodno-napredne stranka in se snuje v znaku združe-ževanja vseh napredno, svobodomiselno, demokratsko in jugoslovansko mislečih in čutečih narodnih si! nova JDS. Nedvomno srečonosno je dejstvo, da imata velik del svojega programa skupno JDS. in očiščena SLS.: to je napredek v splošnoslovenki politiki, tiri katerem gre priznavati narodno-rtapredni stranki veliko zaslugo. Odločno obsojamo notranjo strankarsko nepošteno politično agitacijo. Naši cilji so jasni. Kdor pristopi k stranki, naj se svojega p ri sto p a zaveda. Kdor misli, da služi narodu bolje v drugi stranki, naj se ga ne vabi. Ne bodimo majhni in malenkostni: načela zmagujejo, ideje prodirajo s svoio vsebino. Lačni in žejni agitatorji in pristaši so znak preteklosti! Ko] pomeni Z3 milijard Mora? Glasom uradnih poročil ni bilo še nikdar toliko bankovcev v prometu kakor sedaj. Še nikdar se ni Avstro - ogrska banka tako zadolžila napram avstro - ogrskemu gospodarstvu, kakor v zadnjem času. Nič manj, kakor 23 m i 1 i j a r d b a n k o v c c v je sedaj v prometu! Praviloma bi morala Avstro - ogrska banka vsakemu, ki ji predloži bankovec, ga izplačati v zlatu. Da bi izpolnila to dolžnost, bi morala imeti 23 mi-Ijard zlata, to je okroglo 72.000 q kovnega zlata. Namesto 72.000 q pa ima — glasom poročil iz ogrske magnatske zbornice — komaj 1000 q, to je za 320 milijonov kron. Dunajski finančniki in politiki so mnenja, da so sedanje nezaslišane cene provzročile velikanski, do sedaj popolnoma nepoznani bankovčni promet. Pravijo, da bi se promet takoj zmanjšal, ako bi padle cene. Da je vse jako drago, posebno pa živila, je vsakomur znano. Ofieialne (uradno razglašene) cene so petkrat, desetkrat tudi dvajsetkrat višje, kakor pred vojsko. Ogrska goveja živina stane 5 K 80 v do 9 K (za 1 kg žive vage), pred vojsko pa 85 vin. do 1 K, salam 31 K 80 v do 54 K napram 3 K 58 v, ogcska mast 20 K do 25 K napram 1 K 44 v pred vojska itd. To so uradne cene, ki pa niso mero-dajne za velik del prometa; na prostem trga ne stane mast samo 20 K, ampak 50 do 80 K en kilogram. Vsaka hišna gospodinja mora imeti dandanes nekaj stotakov razpoložnine, pred vojsko pa ji je zadostovalo nekaj desetakov. Tudi drugi zasebniki imajo izdatno debelejše denarnice, kakor nekdaj. Denar je sredstvo, s katerim se kupuje. Ako rabi sedaj družina 600 K mesečno za živila, medtem ko je izhajala pred vojsko, reeimo, s 150 K, je razumevno, da mora biti dosti več denarja, to je bankovcev, v prometu. Tudi banke ter drugi denarni zavodi, sploh vsi gospodarski činitelji, ki imajo posla z denarjem, imajo sedaj bolj polne blagajne, kakor poprej. Končno je treba vpoštevati vojake na bojišču ter neštete vojne blagajne, v katerih leže stotine milijonov. Z ozirom na ta dejstva pravijo nekateri ekonomi, (gospodarji); da bi sedanje nenormalno (nenavadno) stanje Avstro - ogrske Ministrski svet. Ministri tam na Dunaju so vsedli se za mizo in so o tem premišljali: kako rešiti — krizo. Minister Seidler je dejal: »Velike so težave, saj čudno, da vsled teh zmešnjav še nisem zgubil glave. Da kriza je — o tem ni dvoma, razdor je vedno večji, nastane lahko hud polom, če stvar se ne posreči. Na Cehe se najbolj jezim, ker to so rebelanti, z boljševiki se bijejo in služijo antanti. In z njimi gredo proti nam zdaj vsi Jugoslovani, ne vem. kako je v Zagrebu, a slabo je v Ljubljani. Dozdaj za silo bili so zavezniki Poljaki, a zdaj težave delajo pri priliki mi vsaki. In če Poljakom ugodim, jezijo se Rusini, in pravijo, da s tem vzbudi odpor se v Ukrajini. banke popolnoma ozdravelo, ako bi se zasebniki, banke ter vse druge zasebne in javne blagajne primorale, da obdrže samo toliko denarja, kolikor ga neobhodno rabijo in da izročijo ostalo vsoto Avstro - ogrski banki. Na ta način bi se po njih mnenju sedanji bankovčni promet, ki znaša 23 milijard kron, znatno zmanjšal: velik del bankovcev bi prišel nazaj v osrednjo banko. Na ta način bi se ozdravila — po njih mnenju — Avstrp-ogrska banka, ter ž njo naša valuta (vrednost denarja) in sploh naše denarništvo. To mnenje je popolnoma napačno. Z 1 o, ki razjeda naše denarništvo, se ne more odstraniti s takimi pripomočki, kajti to zlo tiči globoko v vsem avstro - ogrskem gospodarstvu. Recimo, da bi se s predlaganimi sredstvi zmanjšal bankovčni promet za polovico, tako da bi imeli namesto 23 mi-ljard samo 11'5 miljard kron v prometu. Kaj pomagajo ta sredstva, ako je avstrijska vlada (brez ogrske) tekom meseca maja t. 1. vrgla v promet nove tri milijarde kron? V kratkem času bi bil promet zopet nasičen s papirnatim denarjem. Dne 25. maja je dolgovala avstrijska vlada Avstro - ogrski banki nič manj kakor 16 milijard kron. Obe polovici, Avstrija in Ogrska, imata okroglo 40 milijard letnih izdatkov, dohodkov pa samo 7, torej 33 milijard primanjkljaja. Primanjkljaj se pokrije s papirnatim denarjem. Torej Avstro - ogrska vsili prometu letno 83 milijard, oziroma izda to svoto za blago, katerega ne more plačati s svojimi rednimi dohodki, to je z davki in drugimi državnimi pristojbinami. Ako bi mogla država pokriti vse vojne izdatke ali vsaj velik del z rednimi dohodki, bi prišli bankovci avtomatično v kratkem času zopet nazaj v Avstro - ogrsko banko, in bankovčni promet ne bi znašal več 23 milijard, ampak mogoče komaj eno tretjino ali pa še manj. Angleška banka' je imela 6. junija t. 1. 51'8 milijonov funtov šterlinov "(to je 1213 milj. K po kurzu pred vojsko), bankovcev v prometu ter 63'8 miljonov funtov šterlinov zlata v svojih zalogah; torej več zl^ta kakor bankovcev. Pred vojsko je bilo tam skoro ravno toliko bankovcev v prometu, kakor sedaj. Tudi Anglija ne moro kriti vseh izdatkov s tekočimi dohodki, vendar je raz-morje med dohodki in izdatki bolj ugodno, kakor pri nas. Kajti v računskem letu 1917/18 (31. marca) je izdala 55 miljard K, Tako težave so povsod: vse sami izdajalci — edini, ki se nas drže, so nemški nacionalci. Zato ni s parlamentom nič. nerad pritožbe čujem, saj paragrafov je dovolj, kar z njimi uradujem. Saj parlament je lepa reč, kar tiče se tujine, kako pa naj ga skličemo , če nimamo večine? Sicer bi sklical ga prav rad, če vsi bi obljubili, da vse nam odglasujejo. kar smo doslej storili: zaplembe, konfiskacije, prepovedi in zbirke, nasilje, konfinacije in češke oktrojirke ...« Minister Wimmer je na to povzel besedo — pravi: »Jaz mislim, da je glavna stvar, kaj bo tam na Piavi. Denar, denar je glavna stvar, ker to je naša sila — zato skrbeti je pred vsem za vojna posojila. Ker treba je, da imamo povsod dovolj kredita, saj veste: vojna žre in žre in ta ni nikdar sita. redni dohodki pa so znašali 16*3 milijard kron. Zadnji vzrok našega nezaslišanega bankovčnega prometa je razlika med dohodki in t r o š k i državnega proračuna. Iz nje izvir* preplavljenje denarnega trga z bankovci. Ako bi hoteli odstraniti to preplavljenje, bi morala država zmanjšati izdatke ali pa povečati redne dohodke tako, da bi se bankovci — z davki in drugimi pristojbinami — vrnili v Avstro - ogrsko banko. Vsa druga sredstva, kakor n. pr. določba, da smejo javne in zasebne blagajne obdržati samo toliko denarja, kolikor ga neobhodno rabijo ter da morajo vse ostalo izročiti Avstro - ogrski banki, br mogla pač nekoliko zmanjšati svoto (23 milijard) bankovcev, ki so sedaj v prometu, s t e m p a b i se vrednost našega denarja prav nič ne i z b o 1 j š a 1 a, in stanje Avstro-ogrske banke se ne bi podkrepilo. Kajti vkljub temu bi znašali dohodki vse monarhije 7, izdatki pa 40 milijard K. V gospodarskem oziru ni merodajna množina bankovcev, ki je v prometu, ampak merodajen je vzrok, ki je provzročil promet, to je državni deficit. Glasom avstrijskega (brez Ogrska) proračunskega načrta za leto 1917./18. bi znašali dohodki 4,194.081,536 K (4 milijarde), izdatki pa 22,169.662,326 K, (22 milijard). Torej primanjkljaj 17,965.580,790 K; (skoraj 18 milijard) ta proračun pa se je prekoračil, tako da bo znašal primanjkljaj za finančno leto, ki poteče s 30. junijem, najmanj 20 milijard. Dokler se državni proračun ne spravi v normalni tir, so zaman vsa jadikovanja o nezaslišanem bankovčnem prometu. Ko bo država krila vse izdatke s tekočimi rednimi dohodki, to je z davki in državnimi pristojbinami, tedaj bo tudi bankovčni promet sam od sebe padel; ako pa bi ostal na isti višini kakor danes, ne bi bil opasen gospodarstvu. Nasprotno pa tudi razmeroma mala množina bankovcev nosi laliko kal nezdravega gospodarstva. Množina bankovcev, ki so v prometu, je samo z n a k in ne vzrok dobrega ali slabega gospodarstva. Premagani in pobešeni kmetje srednjega veka so nam zapustili svoj testament. Glasi se: Osvobodite našo zemljo! Abditus (Problemi malega naroda.) Kdor snedel je sredico prej, ta naj loti se skorij, zato nas briga najpoprej računski provizorij. Pritožbe so, da bankovcev preveč se zdaj razširja, in da denarja je preveč ko malo je — papirja!« Minister Gayer je na to besedo rekel tako: »Jaz mislim, da storili smo že v marsičem napako. Svobode bilo je preveč, sem proti amnestiji, ker kar se zdaj pri nas ffodi, je proti monarhiji. Zato je zdaj že zadnji čas, da to se ne dogaja," to mislim, bodi prva skrb ministra-polieaja. Poslej skrbel bom jaz za to, da mir bo, red v državi, dokler se vse ne pomiri, kar kliče po ustavi. Tako bo šel naš voz naprej in Seidler naj ga vodi, da vse bo, kakor doposlej, to prva skrb nam bodi!« Ker s tem je dnevni red končan in vsak se je poučil, kako je zdaj dejanski stan, se shod je ta zaključil. Nošo narodno nošo. S prebujanjem naše narodne zavesti je vzrastlo tudi zanimanje za t. zv. narodno nošo. Resnica je, da ima naša narodna noša na sebi nekaj lepega, značilnega, svojega. Kako se temeljito razlikuje na pr. od narodne noše hrvatske! V Beli Krajini še vidiš >bregeše« (bele prtene hlače), tostran Gorjancev pa jih ni več. Zato so nam Belokranj-ci rekli, da smo »črni Kranjci«, ker prt nas prevladuje temna barva'. Tudi ženska narodna noša je precej različna n. pr. od one, ki jo nosijo Žumberačke in Bojanke. Pa tudi ziljska narodna noša je drugačna nego n. pr. dolenjska, kjer prevladuje »peča« nad »av-bo«. Avba je predvsem doma v gorah. Vsa naša narodna noša ima na sebi go-ralski značaj t. j. spominja nas na gorske narode. Sicer pa se povsod v narodni noši izraža namen: prilagoditi obleko krajevnim razmeram. Na vročili ravninah slavonskih je bela lahna prtena obleka najprimernejša. Isto opažamo n. pr. v vroči Romuniji, kjer so moški po večini popolnoma belo oblečeni. Za naše kraje bela obleka ni bila primerna: za v gore, za v hrib je bila primernejša jirhovi-na. Lepa bela ženska obleka, ki je kras vsake Hrvatice, bi se zdela pri nas preveč bela, prazna in premalo olišpana. Zato se je vzelo barvano blago temne barve. Slovakinje so bolj ljubile svetle barve domačega izdelka: pa tudi Slovaki so ljubili slikovito nar. nošo. Na Češkem sploh prevladujejo žive barve. Isto bi mogli pisati o poljskih, ruskih, ukrajinskih nar. nošah. Vsak narod si je izbral obleko po svojem okusu. Zato se v obleki izraža nekak ljudski okus in celo več: zdi se, da je v nji izražena ljudska duša. Zato je razveseljivo, ko čita-mo, da raste pri nas zanimanje za narodno nošo: želeti je le, da bi rastlo v pravem smislu. Ni namreč vsaka izmišljena stvar — narodna noša. Bili so časi, ko so si naše žene izdelovale svojo obleko same doma. Pisec teh vrst je še poznal staro ženico, ki je delala peče. Danes ni več niti te ženice niti njene koče. Bilo je zanimivo videti, kako je imela starka napeto belo blago na statvah in je vanj vezla najlepše rože in liste, kakor si jih je sama izmislila. Dandanes se peče in avbe več ne izdelujejo, pač pa se posveča večja pozornost narodnim vezeninam. To, kar zo-vemo navadno narodno nošo, je bila prazni-ška obleka naših prednikov. Imeli so jo za nedelje in praznike, za svatbe in za domače slavnosti. Toda poleg te praznlške obleke so nosili tudi obleke po svoji modi. Takrat mesto ni imelo na deželo takega upliva, kakor dandanes. Sedaj je navadno vsaka novo moda v par tednih prišla iz me- Vprašanja in odgovori. F. C., Toplice. Ker je dne 6. marca 1917 umrl mož, ki je bil na plačilni poli za državni vzdrževalni prispevek napisan kot prejemnik izplačil, je njegova žena dne 1. aprila 1917 oddala polo, da bodo odpisali moža, a še dosedaj ni poje nazaj in je žena seveda ves čas brez podpore. Kako pomagati? Če je bila podpora priznana za več oseb, ima podporna komisija, če je dobival podporo umrli mož tudi za svojo osebo, ustaviti le na umrlega odpadajoči del podpore, za doslej ostale upravičence pa je napraviti novo polo in na njej napisati novega prejemnika izplačil, ki ima pravico hoditi po podporo; če pa umrli mož za svojo osebo ni dobival nobene podpore, temveč, bil na poli napisan le kot prejemnik izplačil v imenu drugih upravičencev, mora pustiti komisiji višino podpore nespremenjeno — razen v kolikor jo ima po poznejših zakonih zvišati — in le ime prejemnika izplačil popraviti. Ce ta malenkost še dosedaj ni rešena, skušajte spraviti zadevo najprej potom osebnega posredovanja na c. kr. okrajnem glavarstvu v tek; če to ne bi pomagalo, se pa pritožite na c. kr. domobransko ministrstvo na Dunaju, s čimer sicer lahko tudi že na glavarstvu zagrozite. Mogoče je pa tudi, da je bila podpora priznana samo za umrlega moža in je komisija-podporo kar ustavila, ker ni bilo po njegovi smrti nikogar več, kateremu je bila izprva podpora pri- sta tudi na kmete: Tam so mislili, da je to »gosposko«, in uboge šivilje so morale na vso moč skrbeti, da so bila naša »kmečka dekleta« na oko bolj »gosposka«. To pa je bila velika napaka, ker smo pri tem popolnoma pozabili na svoje domače vzorce, ki so jih poznale naše stare žene. Kaj morebiti mislite, da starj ljudje niso imeli okusa? Kaj še! Imel so ga več nega ga ima današnji svet. Le odprite kako skrinjo, kjer so stare obleke kake stare tetr ali babice — boste videli, koliko je na njih lepega! Takrat so žene sledile svojemu zdravemu kmečkemu okusu in to, kar so nosile, je bilo res njihovo, t. j. bile so to slovenske žene, one, ki jih je videl še naš pesnik Vodnik in jim je zapel pesem. Danes bi komaj še katera naših deklet vedela, kakšna je bila mezelanka. S tem nečem reči, da je vse slabo, kar je prinesel poznejši čas in da v evropski, ljubljanski, dunajski ali pariški modi ni nekaj primernega tudi za naše kmečke žene. Hočem samo reči, da je bilo v starih oblekah mnogo lepega in kar je glavno, da je bilo to naše. Naše stare »mojškre« so znale po svoje šivati, ne rečem, da niso poznale svetovne mode, saj moda je kakor bolezen, ki se kmalu povsod razleze, ampak uporabljale so pri tem bolj naše stare reze in načine. V tem smislu se je začelo na pr. na Češkem zadnji čas gibanje med ženstvom za je 1* za zaslužek nesposobna m nj««« »reraoieiije »e »adostuie za preživljanj«. Tudi č* dobivajo š« polovico vpoklicatičave plač« (koliko?), imajo pravico do podpor«, č« ta polovica v sedanji draginji n« zadostuje za njihovo preživljanje, kar bržčas tudi ne bo, ker si lahko vsakdo misli, da družina stalnega nastav-ljenca res ne more več shajati, če kar naenkrat polovica dohodkov odpade. Zakon izrečno določa, da svojci nimajo pravice do podpore le tedaj, če vpoklicancev zaslužek popolnoma odpade, temveč tudi tedaj, če se toliko zniža, da ne zadostuje več za preživljanje. Sploh so pa odpadle družini poleg polovice vpoklicančeve stalne plače bržčas tudi kake postranske pristojbine, kakor jih imajo navadno železničarji, zlasti strojevodje. II. Mati je dobivala po vpoklicanem sinu podporo do 15. aprila 1918, potem ji je 1)lla pa ustavljena, češ, da je za delo zmožna. Stara je 50 let in bolehna. Ali res nima pravice do podpore? Ce je bila mati od sina odvisna in je po njem že dobivala podporo, je popolnoma protizakonito, če bi ji hotela podporna komisija sedaj podporo vzeti, pod pretvezo, da je za delo zmožna. Tudi če bi bila res za delo zmožna in celo če bi vstopila v kako službo, zato po zakonu ne bi izgubila podpore, ker zakon z dne 27. julija 1917, št. 313, v § 2 izrečno določa, da lasten delavni zaslužek od vpoklicanca odvisnim svojcem ne jemlje pravice do podpore, če je pa mati v resnici za delo nezmožna in nima toliko premoženja ali dohodkov, da bi se iz tega lahko preživljala, ima pa po zgoraj navedenem zakonu od 1. avgusta 1917 nadalje pravico do podpore tudi ne glede na to, ali je bila od sina pred njegovim vpoklicem odvisna ali ne, ker ima po splošnem državljanskem zakoniku kot mati napram njemu pravico do alimentacije. III. Ali imajo mati in sestre, od katerih je najstarejša stara 15 let, na večjem posestvu pravico do podpore po vpoklicanem sinu, oziroma bratu, če se dokaže, da se ne bi bile inogle niti pred vojno kljub posestvu brez njegove pomoči preživljati radi velikih stroškov za tuje delavce? V tem slučaju imajo pravico do podpore. Primerjajte zadnje vprašanje v 6. številki »Domovine«! Ob Soči. Cesar se je mudil v Gorici in Fur-laniji. V Gorici so mu razlagali, kako s« Goriško - Gradiščanska obnavlja. Bog zna, koliko resnice so mu povedali. Ako bi moglo ljudstvo govoriti, bi se razvila pred cesarjem grozna slika obnove dežele. — Cesar je več časa govoril z našim nadškofom dr. Sedejem. Nadškof je poudarjal, da manjka živil in delavnih moči, zato je naprosil cesarja, naj odredi, da dobijo domači naši vojaki dopust, zlasti pa starejši letniki, ki bi delali z veliko večjim veseljem na svoji lastni grudi, kakor pa ruski in italijanski vjetniki. Prosil je tudi, naj bi se ne rekviriralo zvonov in or-gelj. Cesar je odgovoril, da se bo zgodilo vse, kar le mogoče. Dvorni svetnik Schullern je v pogovoru s cesarjem tudi poudarjal, kako manjka živil in delavnih moči. Vse obsodbe vredna nebriznos t onih glavnih faktorjev, ki so tako lep« •bljubljali obnovo GoriSka pa jo izvajajo tako grdo, da si ljudje n« morejo prira diti nili najpotrebnejših bivališč, utegn« imeti za posledico nov beg z rodnp grude ali pa nasilno evakuacijo. Kako bodo ljudje bivali čez zimo skoro na prostem? Izmučeni, gladni, trpinčeni bodo morali prav res poginiti na svoji zemlji, ako se ne bo pomagalo. Zakaj niso oblasti še doslej vslišale prošenj prebivalstva glede barak. Ako bi vladala pri teh oblastih poštena volja, ljudstvu pomagati, bi bilo lahko še polno barak postavljenih ljudem na razpolago, tako pa ni skoro nič. Naše ljudi odganjajo s praznimi besedami, gonijo od pisarne do pisarne, od ekspoziture do ekspoziture pa nikjer ni zanje ne delavske moči, ne materijala, ne živine, ne vozov, ne barak, sploh ničesar. Znova moramo pribiti, da je pa vse dovolj za tujce, za nemške plemenitaše, kar jih je v deželi. Za te se strašno mudi popravljati domove in zemljišča, Slovenec - domačin pa naj pogine. Tako želijo »obnovlj^valci Goriške.« Uravnava Soče in njenih pritokov je počivala seveda tekom vojnih dogodkov, pa tudi razna že izvršena dela so mnogo trpela. Deželni odbor se je takoj, ko je odšel sovražnik iz dežele, obrnil do ministrstva, da naj se skliče tehnični odsek in deželna komisija za uravnavo Soče in njenih pritokov in se prične baviti z najnujnejšimi deli za uravnavo Soče, Tera, Idrije in drugih vod. Ta dela so »potrebna zlasti, da se preprečijo poplave. S v e t a Lucija, Vedno jednake nesreče. lOletni Ivan Kovačič je našel na polju patrono in se igral ž njo. Patrona je eksplodirala in dečku odtrgala na desni roki več prstov. Dečka so prepeljali v bolnišnico v Celovcu. Stavbena zadruga »Svoj dom* v Gorici bo imela dne 4. julija t. 1. svoj« zborovanje »pri Jelenu«. Čevljarska zadruga v M i r n u se v kratkem preseli s Štajerskega domov. Zadruga ima sedaj delavcev 120. Kako se skrbi za trpine ob Soči, nam priča zopet jasno okolnost, da se je s posebnim odlokom pritegnilo tudi ožje vojno ozemlje v begunsko oskrbo in bi moralo torej potrebno goriško prebivalstvo dobiti tudi obleko in obutev. Ali odlok je bil izdan sicer, toda obleke in obutve ni nikjer in tudi nihče noče nič vedeti o njej. Tako se skrbi za goriške ljudi. Toliko nezaslišanega trpljenja v begunstvu, sedaj pa doma zmrzni bos in nag, ako te že lakota ne pahne v grob. Naše ljudske šole se morajo otvo-riti. Ako ni poslopja, se mora preskrbeti baraka. Otrok ne smemo puščati samih, ker so izpostavljeni raznim nevarnostim za telo znana. S«v«da bi vas bila morala pa komisija pot«m o ustavitvi podpore obvestiti. Č« j« to zadnje domnevanje pravilno, česar pa sev«da ne moremo v«deti, ker nam niste naznanili, kako visoka je bila podpora in za koliko eseb je bila priznana, dobite pa podporo lahko le potem nazaj, če je upravičen še kdo drugi izmed vas do podpore po vpoklicancu. Za tega upravičenca ali za te upravičence (če jih je več), morate pa napraviti novo prošnjo. II. Imam tudi nezakonsko hčer, staro 17 let, ki je bila tudi evakuirana ter je od 22. maja 1915 do 27. marca 1917 živela skupaj z mojo družino v Mariboru ob mojem preskrbovanju. Ali imam tudi za njo pravico do kake podpore in kam naj se v to svrho obrnem? Da bi vam mogli dati podrobnejša navodila, bi nam morali naznaniti še vse podatke, kakor so navedeni za vprašanja glede vojaške državne podpore v 5. številki »Domovine«, zlasti še pojasniti, ali in kako ste skrbeli pred nastopom vojaške službe za svojo nezakonsko hčer, ali jc živela pri vas v skupnem gospodarstvu ali s čim se je sicer preživljala, ali je imela takrat in ali ter od kdaj ima sedaj kak zaslužek in koliko, v katerem kraju je živela ob času vašega vpoklica in v katerem živi sedaj ter s čim se sedaj preživlja. odkar ne živi več pri vaši družini. Kar se tiče vojaške državne podpore, ie imela vaša nezakonska hči že po starem zakonu od dneva vašega vpoklica nadalje pravico do nje, če je bila do takrat od vaše podpore odvisna in je prišlo njeno preživljanje vsled vašega vpoklica v nevarnost. Po novem zakonu z dne 27. julija 1917, št. 313 drž. zak., veljavnem od 1. avgusta 1917 nadalje, ima pa, ker ima kot nezakonski otrok napram vam po zakonu pravico do alimentacije, to pravico ne glede na to, ali ie bila pred vašim vpoklicem od vas odvisna, če je le za zaslužek nesposobna in nima toliko premoženja, da bi se iz njega lahko preživljala. Glede višine vojaške državne podpore, do katere imajo nezakonski otroci pravico, in poznejših poviškov te podpore glejte vprašanje. Prošnjo je treba vložiti pri županstvu ali c. kr. okrajnem glavarstvu hčerinega sedanjega bivališča, ki jo bo odposlalo pristojni oblasti. Do begunske podpore irna vaša nezakonska hči pravico, kakor prav vsakdo, ki je res begunec. III. Moja tašča, stara čez 70 let in za delo popolnoma nezmožna, dobiva le po 1 K na dan podpore. Ali bi se dobilo lahko za njo kak povišek in kam se obrnit)? Da nam bo mogoče odgovoriti, nam najpreje naznanite, ali dobiva vojaško državno ali begunsko podporo. Če dobiva vojaško podporo, po katerem sorodniku jo dobiva, od kdaj je ta pri vojakih, kako jo ie pred vpoklicem podpiral, ali je živela tašča z njim v skupnem gospodarstvu, od česa živi, ali ima kaj premoženja, pokojnine ali drugih dohodkov, kje je živela ob vpoklicu svojega vzdrževalca in kje živi sedaj. Od katere podporne komisije in od kdaj dobiva podporo? Ali je begunka? J. F., Št. Peter. I. Ali imajo mati in sestre vpoklicanega železničarja pravico do državnega vzdrževalnega prispevka po njem, čeravno dobivajo še polovico njegove stalne plače? V splošnem imajo pravico, če so bile do njegovega vpoklica od njegovega delavnega zaslužka odvisne, mati pa, ker ima napram njemu pravico do alimentacije, tudi ne glede na to, da t. zv. »sveraz«. Kaj je »sveraz«? Sveraznv pomeni toliko kot »svoje vrste«. Namen tega gibanja je vzbuditi zanimanje za domačo obleko, torej ne za oni narodni kroj, ki ga rabimo za slavnostne prilike in za veselice, ampak tudi za obleko sploh. Čemu bi se namreč mi vedno tako oblačili, kakor si to izmislijo na Dunaju ali kje drugod? Zakaj bi ne poiskali, kaj so naši predniki v tem oziru lepega imeli? Sicer pa imamo po kmetih še polno vzorcev, ki so dokaz našega dobrega domačega okusa. V tem oziru posebno matere za svoje otroke in deklice hranijo mnogo lepih domačih vzorcev. To je tem važnejše dandanes, ko je blago drago, ko se po mestih ne da več kupiti tuje izdelke, kakor nekdaj in je glede mode sploh zavladala misel: vsak po svoje/Zakaj bi mi ne dokazali, da znamo biti Svoji? Čemu bi vedno posnemali druge? Bodimo enkrat samim sebi podobni. Saj nas veseli, če vidimo n. pr.. na sliki nizozemske žene v njih domačih oblekah, ali švedske v njih priprostih krilih, ali srbske v njih priprosti noši. Vsak narod ima nekaj svoje g a — zakaj bi mi svoje zametovali in bili vedno oboževalci — tujcev? Saj nismo brez-narodni , saj pravimo, da smo zavedni, da hočtmo biti jugoslovanski in smo —- demo- kratični. Zato pokažimo, da ljubimo svoje in gojimo svoj lastni kroj! V Pragi je že nekaj tvrdk, ki nosijo naslov »Sveraz«. Kakor je lepa slika, kadar vidiš na shodu ali na slavnosti gruče pisanih narodnih noš, tako je prijetno na ulici gledati nove priproste obleke ukrojene po pri-prostem češkem načinu! Razlikujemo torej dvoje: narodne noše, ki se rabijo navadno ob slavnostnih prilikah in »domača moda«, ki uveljavlja lepe domače priproste kroje, ki so se ohranili med narodom. Oboje priča o narodnem okusu in pospešuje domačo obrt. Na zunaj pa to oboje kaže narodno samozavest in ponos. Naša smer gre od visoke mednarodne puhlosti nazaj k zdravemu narodnemu vrelcu: tu, kjer je doma naš jezik, naša krepka sila, naše priprosto narodno življenje, tu je skrito še mnogo dobrega, česar doslej nismo videli, ker smo. čakali vse odrešenje od sveta. Tu leži še mnogo zdravega okusa, v starih oblekah po škrinjah in drugod leži še mnogo zanimivih vzorcev, ki bi jih naše žene in dekleta lahko odkrile, oživile in uveljavile v življenju. Tako bomo res »naši«. »Včasih so bila dekleta kakor rože« — je rekla mati, ko smo v nedeljo gledali ljudi, ki so šli k maši — »sedaj pa je vse gosposko in zmaličeno«. Zato bi mi sedaj rekli našim mladenkam: »Bodite kakor rože, kakor naše slovenske rože«. Smisel za lepoto je dobra lastnost vsakega naroda. Seveda je razlika med lepoto in gizdavostjo. Prazni napuh, našemljenost i. t. d. se kmalu spozna in je v zasmeh pametnim ljudem. Vsak se oblači svojemu stanu primerno. Mislim, da vsak rajši "vidi dekleta v lepi domači obleki, nego v gosposki modi. Zato nazaj k našemu domačemu kroju! Odkar so se v šolah gojila ročna dela, so se naše žene kot deklice mnogo naučile. Žal, da se je premalo oziralo na domača vzorce. Zadnji čas je tudi v tem oziru boljše. Sedaj je izdal prof. Sič nekaj lepih vzorcev. A to smer pouka bi bilo treba še izpopolniti. Poleg r o č n i h d e 1 bi se moralo gojiti tudi šivanje in pouk o krojih. Pri tem bi se bilo treba ozirati na naš domači kroj in na to, da se vzgaja okus. Sicer pa smo prepričani, da bodo naše žene in dekleta, ki jim doslej ni manjkalo dobrega okusa v tem oziru same našle pravo pot! Junij Brut. in dušo. Ali tudi v tem oziru se odlikuje splošna zanikernost oblasti, ki pravijo, da hočejo deželo obnoviti. Naši vojaki, ki prihajajo na dopust, pridejo pač s tem namenom, da bi za vojce priredili kako stanovanje, popravili, kar nujno treba, da imajo vsaj nekaj zavetja. Gotovo bi bilo prav, da bi jim šle oblasti na roko, da bi bili ti fantje in možje prvi postreženi, ali godi se to, da prosijo pa ne dobe nič. Tistih par tednov kmalu mine pa ni učakal ne ene deske, ne ene ključavnice ne kake druge reči, ki služi popravljanju domačije. Dopust je pri kraju pa hodi nazaj na fronto. Namesto da bi se pomagajo onim, ki so že doma in bi se omogočila vrnitev tudi drugim, ki so še v begunstvu, se vse obnovljevalno delo ovira. Res, nebeško potrpežljivo je naše ljudstvo. Pač ve, da v takih razmerah kakršne sedaj razsajajo po deželi; večno ne bo živelo! Vse je zopet oživelo v krajih, ki se ne nahajajo v neposredni bližini nekdanje bojne črte. Polja so skoro vsa obdelana, celo tista, ki so bila steptana, ali ki so stale barake na njih. Pridni so naši ljudje in ljubijo svojo zemljo. Zakaj vendar tega ne vpošte-vajo v polni meri oblasti in zakaj ne pomagajo našemu ljudstvu. Ali ima res poginiti in napraviti prostora tujcu?! Na živila z Goriškega, zlasti na črešnje in zgodnjo zelenjavo so mislili marsikje v tujini, tako tudi v Solnogradu. Solno-graški magistrat se je bil radi tega obrnil do vojaške oblasti, da bi začasno oprostila vojaške službe nekega trgovca,ki pozna goriški trg. Ko je bila dotična prošnja predložena okrajnemu glavarstvu v Gorici, je odločilo, da ne more priporočati oprostitve v svrho nabavljanja pridelkov na Goriškem, ker izvoz živil se ne bo pospeševal, marveč preprečeval v vsakem oziru. No, vendar se je iz Gorice in s trga v Rihembergu obilo letošnjih pridelkov izvozilo v notranje dežele. Iz Gorice. Otroški vrtec se je otvoril pred kratkim v Gorici pri uršulinkah za slovenske, italijanske m nemške otroke. — Sedaj vozi tramvaj redno tudi za civilne osebe. Nekaj časa so se smeli voziti brezplačno. — Na južni postaji izdajališče voznih listkov ni več v baraki, marveč v čakalnici. Postaja se počasi popravlja. Razbita je bila grozno. — V Gorici se je pred par dnevi prodajal grah po 6 K, črešnje po 4 K 80 v do 6 K. Na izvoznih trgih v Krminu in Rihembergu se je prodajalo take in druge pridelke mnogo cenejše kakor v Gorici. Glede na naše prehranjevalne razmere je le obžalovati, da je šlo toliko pridelkov proti severu. — Varnost imetja v Gorici je še vedno taka, kakor je bila; to je, ako imaš kaj shranjenega v svojem stanovanju pa se oddaljiš, pri povratku najbrže ne dobiš več svojega imetja. Koliko je takih slučajev. — V Gorici je prebivalstva okoli 5000. S K r a s a. Po noči na 15. t. m. se je slišalo pri nas neprestano in grozno grmenje topov z italijanskega bojišča. Od kar je šel Italijan iz goriške dežele, se ni slišalo tako razločno divjanje topov, slično svoječasno soškemu grmenju. Ljudstvo je bilo vreme razveselilo, ker se upa na dobro letino, to strašno grmenje pa je obdalo vse s strahom, kakor da bi bil sovražnik zopet v bližini. Toda le .potolažimo se in bodimo prepričani, da Italijan ne pride nikdar čez Piavo. Groza streza človeka, ako potuje po Krasu, čez bivšo Kostanjevico, Faj-tov hrib, krene preko Mirna v Šempeter pri Gorici, potem pa čez Sveto goro na Kuk. Vidi se tuintam cela okostja, rebra, noge, kosti do kolen, ki tiče v čevljih. Potem pa čez Plavi, Kanal, do Tolmina na hrib Sv. Marije. To je potovanje, ki mora ganiti najtrše srce; tako j« razdejanje in povsodi sledovi padlih junakov. e*. Politične vesti. = Nastavljena past. Od badenske avdi-jence sem se vrši proti našemu narodu velikopotezna ofenziva vseh zakletih sovragov našega ljudstva. Od takrat se zaganjajo v nas vedno nove kolone obrekovalcev, denun-cijantov, provokaterjev in špicljev. T o j e protiofenziva pokvarjenih elementov proti majski deklaraci-j i. Pred dobrimi 14 dnevi je neki italijanski ali francoski letalec raztrosil nad Ljubljano »jugoslovanske letake«. Policija jih je skrbno zbirala in shranila in senzacija je v par dneh vtonila v morje drugih dogodkov. Niti grol Barbo, niti dr. Lampe se nista razburjala. Šele čez 14 dni je v služabnikih Šusteršiča in Volksratov zavrela patrijotična duša in dne 19. junija opoldne je Lampe v mrzlični naglici sklical nujno sejo deželnega odbora ter predložil resolucijo, ki prekipeva ogorčenja in obsodbe zaradi dr. Trumbiče-vih letakov. O tej seji je v »Slov. Narodu« poročal dr. K. Triller: »Jaz sem zahteval, da se mora sprejeti v izjavo hkrati tudi brezpogojno izpoved deželnega odbora za majniško deklaracijo, ker bi sicer morala napraviti izjava vtis, da kranjski deželni odbor prezira zahtevo po samostojni jugoslovanski državi, katero je sam deželni glavar dvakrat podpisal kot državni poslanec in kot načelnik S. L. S. Večina deželnega odbora je to mojo zahtevo o d k 1 o-nila z motivacijo, da bi za tako izjavo ne mogel glasovati nemški odbornik grof Barbo, niti bi je ne mogle sprejeti nemške občine v deželi. Izjava pa da bo imela zaželjeni efekt le, ako bo soglasna. Seveda je bila izjava nato po odklonitvi po meni predlagane dopolnitve sprejeta, vendar le samo z večino in brez mojega glasu.« Moški nastop deželnega odbornika dr. Trillerja je razkrinkal Barbo - Lampetov naklep. Kdor bi še dvomil, za kaj gre, ta si je sedaj na jasnem. Kaj nas brigajo Trumbičc/i letaki! Imamo resnejšega dela, da bi delali dr. Šusteršiču usluge. Kakšna naivnost pričakovati, da se bodo zavedne slovenske občine vjele v to past in da bodo hitele sprejemati resolucijo, iz katere sta ta dva gospoda izbrisala vsako sled majniške deklaracije! Naši ljudje se bodo vprašali, kako pride gr:.I Barbo k protestu, ki končno njega nič ne briga? Ali so jugoslovanski letaki naslovljeni tudi nanj in na njegove Kočevarje? V naših narodnih vprašanjih odklanjamo vsako vtikava-nje nemške gospode in deželnega odbora, ki je po svoji večini le slepo orodje največjega škodljivca našega naroda, dr. Šusteršiča. Iz-vrševalni odbor Narodno - napredne stranke je nad vse jasno označil, kar sta skuhala Lampe,in Barbo: šusteršičevsko - nemško-nacijonalna izjava ni nič drugega, nego poskus, zlorabiti patrijotizem prebivalstva v protinarodne svrhe. Ta poskus se ne bo obnesel. Slovensko ljudstvo je zrelo, vidi nastavljeno past — in se ne da vjeti. = Seidlerjevo maščevanje. Seidler je na Čehe in Jugoslovane besen. Zato se maščuje. •Ustavljati daje liste, prepoveduje shode, kon-fiscira in igra Stiirgkha v slabši izdaji. Na 'Slovenskem je njegova vlada ustavila »Tedenske Sike«. Uspeh? Nikak. V Zagrebu je prepovedal pošiljati na Slovensko list »Glas Slovenaca, Hrvata in Srba«, a učinek? Nikakršen. Te dni je dal prepovedati ustanovni zbor češke državnopravne demokracije, na kateri bi bilo prišlo v Prago nad 1000 delegatov krajevnih organizacij iz vseh čeških dežel. A zakaj? Zato ker se je v Pragi ob slavnostih Narodnega gledišča »manifestiralo proti državi ker so se vršile državi sovražne demonstracije in se je kršil javni red«. Mi, ki ne slišimo trave rasti in plank žvižgati, nismo opazili niti sledu teh velezločinov. Da se ne bo dalje »proti državi« manifestiralo, je izdala Seidlerjeva vlada celo prepoved, da se v nad 100 let stari narodni spevoigri »Pi-skrovezec« ne sme peti več pesem — »Kje dom je moj?« V Trstu gostuje hrvatska opera iz Zagreba. Da se ne bi manifestiralo »proti državi«, je bila prepovedana nad 50 let stara češka opera »Prodana nevesta«, ki se poje tudi na dvornih odrih na Dunaju in v Berolinu. Zagrebčanom pa je bilo tudi prepovedano, rabiti v operi »Zrinjski« hrvatsko zastavo, s katero je junaški branitelj Sigeta planil v obrambo krščanstva in Evrope z Nemčijo in Madžarijo vred na takratne Os-mane! Vse te prepovedi zbujajo seveda le strmenje in krohot resnično kulturnih ljudi, a ne zastrašijo prav nikogar. Vitez Seidler poj de vendarle že v kratkem v pokoj. Mi pa ostanemo, kakor smo bl'i, enega srca, ene krvi! = Naši škofje in jugoslovanska deklaracija. Znano je, da sta goriški nadškof dr. Sedej in ljubljanski koezoškof dr. Jeglič odločno za zedinjenje jugoslovanskega troime-nega naroda v samostojno državo pod našim vladarjem v smislu majske deklaracije. Za škofoma je ogromna večina najvišje in tudi najponižnejše duhovščine, vsa zavedna inteligenca in ves narod S. H. S. z delavci vred. Današnja jugoslovanska politika torej ni advokatska ali profesorska ali duhovniška ali kakoršnakoli le osebna ali le stanovska, nego je v s e n a r o d n a. Delavec, kmet, gospod, moški ženske in otroci: vsi smo za majsko deklaracijo: Zdaj se je oglasil za to našo deklaracijo tudi hrvatski škof, slovenski pisatelj dr. Anton M a h n i č, ki je napisal za hrvatske »Novine« več člankov za deklaracijo. Škof dr. Mahnič piše: Sumničijo nas nelojalnosti. S svojimi narodno - političnimi željami — pravijo — ogrožamo obstanek monarhije, ker težimo za cilji, ki se ne morejo spraviti v sklad z njenimi življenjskimi koristmi 1 Mi smo nasprotno prepričani, da bi ne moglo nič bolje pospešiti prave koristi manarhije ter zagotoviti obstoj habsburške monarhije nego izvršitev naše majniške aspiracije. Za nas južne Slovane je dr-žavnopravno vprašanje o razmerju našega vprašanja do habsburške dinastije rešeno. Naše želje ne samo da ne nasprotujejo lojalnosti, temveč smo s svojo majniško deklaracijo svojo zvestobo do cesarja in države ob tem kritičnem času svetovnih prevratnih dogodkov pred svetom dokazali. Naj se slednjič izvede ustavna preosnonova habsburške monarhije kakorkoli, nič ni v interesu monarhije bolj poželjno kot osnovanje jugoslovanske države, kakor je zamišljena v majniškem programu. Najboljše jamstvo za obstoj države je v božji previdnosti. »Po meni,« pravi večna modrost, »vladajo kralji.« Dokler ostane država zvesta poklicu, ki ga mu je odločila previdnost, stoji pod varstvom Vsemogočnega — nerazrušna. . Zato poziva sv. Duh vladarje narodov, da ljubijo modrost, in bodo vekomaj vladali. »Ljubite svetlobo modrosti!« — kaj pomeni to drugega, nego uravnavati krmilo državne politike kja k cilju, ki ga je narodu odločila Previdnost ? = Istra za Jugoslavijo. Politični odbor za Hrvate in Slovence v Istri je 14. t. m. protestiral proti nakani dunajske in budipeštan-ske vlade, da bi se jugoslovanske dežele raztrgale ter priklopile deloma Madžarski, deloma Avstriji. Izjavlja, da politična, narodna in gospodarska bodočnost Istre zahteva brezpogojno združenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno samostalno, od vsakega go-spodstva drugih narodov svobodno državno telo, osnovano na demokratskem temelju. — Dalmitinski Srbi o narodnem ujedin-jenju. Splitski dnevnik »Nova Doba« prinaša uvodnik od zadrskega Srba dr. Uroša Desnice, v katerem ta opisuje uspeh vojne z ozi-rom.na naše narodno edinstvo in pravi: »Vojna nas je iztreznila, zedinila nas in nam vrgla v objem tudi slovenske brate in tako je dozorel blagoslovljeni sad našega bratstva in edinstva. Kdo bi nas danes spoznal? Ako se zamislim za četrt stoletja nazaj in ako primerim svojo takratno smer mišljenja z dana- * šnjo ideologijo in mišljenjem, skoro ne spoznam samega sebe. Odrastel v dobi mržnje, napojen duha naših časopisnih polemik osemdesetih in devetdesetih let preteklega stoletja sem sovražil Hrvatstvo kakor je mogoče sovražiti samo smrtnega sovražnika (duš-manina). Zavestno in preračunano sem odbijal vsako sorodstvo z njim, branil se hrvatskih knjig kakor strupa. Do svojega petin-' dvajsetega leta jaz, ki sem znal gotovo na pamet vse srbske pisatelje in pesnike tretje in četrte vrste, nisem še prečital niti enega stiha iz Preradoviča ali Mažuraniča in ko sem kot zastopnik dunajske »Zore« prišel na Gunduličevo svečanost v Dubrovnik, sem imel zavest, kakor da grem na krvavo vojno proti Hrvatstvu. Pa tak nisem bil samo jaz, taki smo bili vsi z obeh strani plota. Danes so moji otroci na nejasnem ali so Srbi ali Hrvati, danes so jim stihi Smailage in Putnika vrlo znani, danes nad njihovo mizo med slikama Dositija in Vuka visi podoba biskupa Strossmajerja! Priti je morala ta vojna, tre-balo je nasilja in preganjanj in vsakovrstnih muk, da izzovejo v narodu ta preobrat. Zato blagoslavljam to vojno, ki nas je pripravila, da smo našli sami sebe,.ker nam je pokazala ono stezo, ki vodi k sreči; te pridobitve nam ne iztrga nobena sila več.« — Tudi med Slovenci in Hrvati je bilo mnogo takih le-Slo-vencev in le-Hrvatov. Danes je že drugače. = Državna kriza. Seidierjevo ministrstvo je podalo demisijo in zdaj se vrše pogajanja z vsemi strankami, kako sestaviti novo vlado, ki bi imela v parlamentu večino, da bi spravila proračunski provizorij in vojne kredite pod streho. Seidler, ki vodi državne posle začasno dalje, se oklepa Nemcev ter skuša pridobiti zase tudi Poljake in Ukrajince. Nemci Seidlerju na vso moč zaupajo ter delajo vse, da bi ostal še dalje na krmilu protislovanske politike. Nemcem je ljubši absolutizem in brezparlamentarna vlada, kakor da bi se napram Cehom in Jugoslovanom popustilo. Sam cesar zaslišuje voditelje strank ter je poklical k sebi tudi češke in poljske voditelje in seveda tudi Jugoslovana, dr. A. Korošca. Poljedelski minister grof Silva Taroucca se je pogajal s strankami glede sestave parlamentarne večine, a Nemci so proti njemu in absolutno za Seidlerja. Dogodki na fronti ob laški Piavi se čutijo na Dunaju: vse vre, se pogaja in skuša ven iz akutne krize. Govori se najrazličnejše in ugiba; toda odločitev je le v cesarjevih rokah. Baje Seidler ostane, a se kabinet preosnuje, -v juliju pa se snide državni zbor na kratko zasedanje. Saj se oglašajo lačni! Na Ogrskem imajo splošno delavsko stavko, tudi na Dunaju se giblje delavstvo, v Plzni in v Požunu so bili delavski izgredi. Povsod se oglašajo nezadovoljni želodci, a Nemci vidijo ves spas države v političnih persekucijah proti Slovanom. Težko, črno nehvaležnost žanjejo Slovani za vse svoje ogromne žrtve. Toda zaupajo v zmago pravice, resnice in — pameti! Ce kdo, so se Slovani v velikem času izkazali velike. = O čeških četah tia italijanski fronti poroča »Pester Lloyd« po »Agenzia Štefani« iz Rima: Dne 14. junija je pregledal kralj Vittorio Emanuele na nekem travniku v vojnem ozemlju v spremstvu generala Diaza, šefa generalnega štaba in mnogoštevilnih častnikov jednote češko - slovaškega zbora, ki se bo od sedaj naprej boril na strani italijanskih in aliiranih čet. Češko - slovaške čete imajo na čepicah tradicijonalno lipovo pero in sokolski znak. Kralja, katerega je spremljal zastavonoša z narodno zastavo češkega zbora, so sprejeli vojaki s pevanjem češke himne. Kakor poroča »Temps«, je izročilo mesto Pariz češko - slovaškim četam zastavo. Na belo - rdeči svileni podlagi se nahaja napis v češkem in francoskem jeziku: »Pariz češko - slovaški armadi«. V uradnem vojnem poročilu z Dunaja pa čitamo dne 22. t. m.: Število laških ujetnikov je naraslo na 40.000. Med temi so se nahajali tudi nekateri češko - slovaški legionarji, proti katerim se je po vojnem zakonu takoj postopalo po predpisih prekega soda: to se pravi — postreljeni so bili na mestu. *==1yezadovoljni Bolgari. Kralj Ferdinand in ministrski predsednik Radoslavov imata zgodovinsko zaslugo, da sta Bolgarijo navezala na Nemčijo, Avstro - Ogrsko in Turčijo ter da sta pomagala z junaškimi bolgarskimi četami premagati Srbijo, Rusijo in Romunijo. Radoslavov je zastopal Bolgarijo še pri sklepanju brest - litovskega miru, zdaj pa je padel kakor Černin. Grki se udeležujejo bojev proti Bolgarom v Macedoniji, a centralne države vendarle ne napovedo vojne Grčiji. Bolgarija je upala na severno Dobrud- žo, a dobi jo Romunija ali Ukrajina. Nasprot-no»pa se zahteva, naj Bolgarija odstopi Odrin Turčiji, češ, da morajo biti meje med Bolgarijo in Turčijo strategične za slučaj nove vojne med njima. Turčijo baje podpirajo v tej zahtevi centralne vlasti — proti Bolgariji, češ, da morata biti Turčija in Bolgarija najboljši sosedi brez sporov, zakaj gotovo je, da bo Bolgarija v bodoče izpostavljena sovraštvu Srbije, Grčije in Romunije. Edino pomoč ji bo mogla dati le Turčija, če ji da Bolgarija Odrin z okolico. Radoslavov tega noče in je zato odstopil. Ves čas je vladal brez parlamentarne večine in le z nasilnimi sredstvi. Razširil je v Bolgariji nemški jezik, nemško misel, gojil nemško kulturo, klical nemške igralce, pevce in profesorje v Sofijo, a zdaj vendarle noče iti Nemčija ž njim proti turškemu apetitu po Odrinu. To mu je bilo prehudo razžaljenje, in je — šel v pokoj. N. v m. p.! = Nemški cesar Viljem je slavil 15. t. m. 30 letnico svojega vladanja v nemškem glavnem stanu. Pri slavnosti ga je nagovoril v imenu nemške generalitete fm. Hindenburg, ki je povdarjal, da se ima Nemčija za svoj mogočni razvoj zahvaliti cesarju Viljemu. Zavidljivci ne privoščijo nemškemu narodu prostora na solncu. Celo angleški ministrski predsednik je bil nedavno tako predrzen, da je možato borbo Nemčije imenoval »zavratno bolezen«, »kugo«, ki jo je treba zatreti«. V svojem odgovoru je ccsar Viljem povdarjal, kako se je vedno trudil držati nemško armado na višini in kako hvaležen je nebesom, da so v velikem odločilnem boju za eksistenco in življenje podarila nemškemu narodu može, kakršna sta Hindenburg in Ludendorff. Cesar je nadaljeval: Nemški narod se pri izbruhu vojne ni zavedal, kaj bo ta vojna pomenila. Jaz sem to natančno vedel. Natančno sem vedel, da pomenja intervencija Anglije svetovno vojno. Ne gre za strategično vojno, gre za boj dveh svetovnih naziranj. A 1 i n a j ostane v časti prusko -nemško-germanski svetovni nazor, pravica, svoboda, čast in morala, ali pa anglo - saksonski svetovni nazor, ki pomenja malikovav-stvo denarja. Nartodi sveta delajo kot sužnji za anglo - saksonsko raso, ki jih podjarmlja. Oba svetovna nazora se borita in eden mora biti brezpogojno poražen. To ne gre v dnevih in tednih in tudi ne v enem letu. To mi je bilo jasno. Pa tudi vsak zunaj na bojišču ve, zakaj se bije. Zato bodemo zmagali. Gre za zmago nemškega svetovnega nazora. — Trezni nemški listi s tem govorom nemškega cesarja niso povsem zadovoljni. Vprašujejo, ali se tudi oni narodi, ki se nahajajo na strani Nemčije, a niso nemški — slov. in romanski — borijo za prusko - nemško - germansko svetovno naziranje in delajo zlobne primere med pruskimi in angleškimi razmerami. Dušo zdravega in rastočega naroda for-muje pisatelj in filozof. Še tako slaven pravnik, inženir, kirurg, politik, čeprav bi nosili svetovna imena, na dušo narodovo nimajo vpliva. Tudi historik, — ako je pesnik, Pa-lacky, da, Tomek ne. Kar je narod danes, zahvaljujemo svoji literaturi. Tem, ki so bili pred nami, nam, ki nad njegovo dušo bdimo v tej dobi. J. S. Machar (»Narod«: Češkim spisovateldm.) Gospodarstvo. Sprejem goveje živine na pašnik c. kr. kmetijske družbe kranjske na Ivju v radeš-kem sodnem okraju na Dolenjskem. Kmetijska družba je kupila moderno urejen pašnik na Ivju, ki leži 500—600 m visoko nad morjem v dobri legi, z dobro vodo, z ugodnim podnebjem, ter je zato tudi prikladen za živino, ki prihaja naravnost iz hlevov. Paša je obila, enaka kakor na kakem bujno rastočem travniku, zato more živina jesti kolikor hoče. Izključna reja na paši noč in dan je izrednega pomena za zdravje in razvoj živine. Ob deževnem in mrzlem vremenu ima živina prost vhod v hleve, kjer se ji poklada, če je potrebno, dobro seno. Najboljši uspehi se dosežejo pri živini, ki še rase in ki je torej »/« do V/i leta stara. Družba sprejme na paš- nik še kakih 50 glav zdrave goveje živine v popolno oskrbo do konca letošnje pašne dobe, t. j. nekako do konca meseca oktobra. Pristojbina za pašo znaša 1 K za vsak kilogram žive teže, ki jo živina na paši pridobi, oziroma najmanj 50 vinarjev na dan, če je živina iz kateregakoli vzroka dovolj ne zredi, če je na pr. prestara, se sploh neče rediti ali pasti itd. Živina se na pašniku redno tehta in če kako živinče dovolj ne uspeva, se to sporoči lastniku, da jo eventualno vzame s pašnika. Oni kranjski živinorejci, ki hočejo dati svojo govejo živino na ta pašnik, naj jo kar preprosto pripeljejo na Ivje, kjer naj jo izroče upravniku Mihi Čerčku, ki da vsa druga pojasnila. Dohod na pašnik Ivje je iz Radeč čez Njivice in Močilno, ali čez Bru-nek in Rudno vas, ali iz Št. Janža čez Les-kovec. Banaško žito za Avstrijo? Iz Budimpešte poročajo 18. junija: Iz Banata prihajajo ugodna poročila o stanju žetve. Koncem tedna bodo na Južnem Ogrskem in v Bački pričeli z žetvijo. Žito bodo takoj pri mlačvi re-kvirirali in v prvi vrsti porabili za preskrbo Avstrije. Prodaja sena v košnji je po novi odredbi dovoljena, toda posestnik travnika mora navesti ime kupca (najemnika) in množino pridelanega sena. Kupec (najemnik travnika) mora dobiti za prevoz sena potom dotič-nega županstva prevozno dovoljen-j e, ki ga izda poslovalnica za suho krmo pri c. kr. uradu za ljudsko prehrano, podružnica za Kranjsko v Ljubljani. Opozarjamo na to naša županstva, posestnike travnikov, ki so oddali svoje travnik^ v najem ali so prodali samo košnjo in kupce takih košenj oziroma najemnike travnikov. Brez prevoznega dovoljenja se ne sme kupljeno seno prepeljati, ker bi se sicer lahko zaseglo in odvzelo. Maksimalne cene za novi krompir so določili na Ogrskem na 60 K za metrski stot. Vžigalice se zopet podraže! Dunajski listi poročajo, da se vžigalice že zopet podraže. Doslej je veljala škatljica 6 vinarjev, sedaj se zviša cena na 8 vinarjev. Povišan je davek na vžigalice, materijal in delo pa se je zvišalo tudi za 100 odstotkov. Na Dunaju prodajajo vžigalice po 6 vin. škatljico, na Hrvatskem pa po 20, 24, 30 in 40 vinarjev, v Bolgariji in Turčiji pa celo po 60 vinarjev. Gospodarska pogajanja med Avstro-ogrsko in iNemcijo se viecejo jako na dolgo. Sedaj so sklenili, da se bodo nadaljevala še le meseca julija in sicer se snidejo zastopniki v Solnogradu. Avstrijski industrijci in posebno dunajska visoka iinanca ter madžarsko veleposestvo nočejo prav nič vedeti o kaki carinski zvezi, še manj o kaki tesni gospodarski združitvi. Vse kaže, da je mnenje, ki smo ga že opetovano zastopali, pravilno, da ne more namreč priti do gospodarske zveze med monarhijo in Nemčijo, ker to bi pomenilo smrt za avstrijsko industrijo ter madžarsko veleposestvo. Pomankanje. Na Dunaju so zopet skrčili količino moke. Vsled tega je prišlo v večih mestnih okrajih do izgredov. Ljudje so pobijali šipe, ustavljali vozove in drugo. Policijsko ravnateljstvo je zapretilo, da se posluži najostrejših odredb, ako se bodo nemiri ponovili. — Z- ozirom na vedno slabši položaj ljudske prehrane je avstrijski prehranjevalni minister naprosil Nemčijo pomoči. V Berlinu so izjavili, da so takoj pripravljeni poslati 1000 vagonov krušnega žita v Avstrijo. 500 vagonov je menda že na poti. Odkod v Nemčiji tako izobilje, pri nas pa tako pomanjkanje — to je vredno premisleka. Za otroke. Iz Nemčije poročajo, da je neko mesto sklenilo vsem rodbinam s štirimi otroci zmanjšati davek. V slučaju, da ne plačujejo davka, se jim nakloni častna nagrada 25 K, za pet otrok pa 50 K. Angleška pokupila vso avstralsko volno. »Dailly Chronicle« poroča iz Melbourna« Angleška vlada je pokupila vso, v Avstraliji pridelano volno za čas vojne in eno leto po vojni. Avstralija ima ogromno ovac. Samo volna dveh strižb znaša sto milijonov funtov šterlingov. (En funt šterling = 24 K.) Slovenci, Hrvati ln Srbi! Približuje se 5. julij, naš narodni praznik. Odbor slovenskih, hrvatskih in srbskih žen za sirote, kot akcijski odbor Sred. Zem. odbora v Zagrebu pošilja zajedno z Družbo sv. Cirila in Metoda ter akademsko mladino narodu ta poziv, da se letos proslavi narodni praznik v vseh naših pokrajinah z nabiranjem v korist gladne dece. — Slovenci, Hrvati in Srbi! Nebrojna velika bremena tlačijo danes naš narod. Izgublja se narodna kri in imetek. V greki sedanjosti gledamo na lastne oči, da preti glad uničiti deco, temelj naše bodočnosti. Zahteva dobe, v kateri živimo, zahteva naše bodočnosti je, da storimo vse za očuva-nje našega plemena, za spas svoje krvi. Ali naj bo tujec proti nam pravičen, če to sami nismo? Ali naj se nas on usmili, če nimamo .,sami tega čuta napram sebi? Ali naj gledamo prekrižanih rok, kako nam umirajo cele pokrajine, kako na usehlih grudih matere izdihuje nedolžno dete? Odgovornost za vsako naše dete, ki umre od gladu ali njegovih posledic, naj pade na dušo onim, ki so zakrivili ta pomor, pa tudi onega, ki bi si lahko odtrgal od svojih ust, pa tega noče storiti. Na dan 5. julija dokažimo. da je v našem srcu dovolj mesta za vso našo široko domovino in za vse njeno trpljenje! Ujedinimo se ta dan v ljubezni in požrtvovalnosti! Slovenci. Hrvati in Srbi! Vaša narodna dolžnost je, da-položite na narodni praznik svoj dar za spas naše dece. Deca vas prosi za to, _ Ne obračajte glav, ko vpirajo sirote v vas svoje oči, polne solz in prošnje! Narodni praznik 5. julija naj pokaže, koliko držimo sami do svoje dobočnosti! Vsak Slovenec. Hrvat in Srb, vsaka naše žena mora ta dan položiti svoj dar za boljšo bodočnost našega plemena in naše domovine. Nekdaj so zahajali v bitko vitezi, ki so bili z železno verigo prikovani drug na drugega. Taka železna veriga veže sedaj viteški narod češki z narodom z juga, tako da pademo mi, če ste padli vi, a tudi mi zmagamo, če ste zmagati vi! Zmaga pa je gotova. Dr. Ivan Tavčar (Na slavnostnem zborovanju v Panteonu v Pragi.) —————— Tedenske vesti. — Kupovalcem »Domovine« v nadrobni prodaji. S prihodnjo številko smo primorani dvigniti ceno »Domovine« v nadrobni prodaji. Mesto 24 vin. bo stala številka 30 vin. Naročnina za naročnike ostane ista in znaša za 1 mesec 1 K, od 1. julija do konca leta 6 K. Naročnina se lahko pošilja ali po čeku ali pa po poštni nakaznici. Nov naročnik na i pri pošiljatvi denarja pripomni, da . ... ^"'SHj je nov. n — Šusteršič na begu. Dr. Šuster|ič< je poslal vsem krajskim občinam posebno okrožnico, v kateri izjavlja, da sam odlaga častno občanstvo v se h občin brez izjeme, češ, da občinski sklepi, s katerimi brišejo narodne občine ime deželnega glavarja iz imenika častnih občanov, vsebuje neumestno demonstracijo zoper dostojanstvo deželnega glavarja, česar on — dr. šusteršič — ne more ln ne sme dopuščati! Dostojanstvo naj ščiti moža, ki bi bil moral že davno odložiti glavarstvo, ker ga ne mara nihče. Vsakdo, ki ima ponos in čut za čast, bi ga že davno odložil. — Slovensko pevsko društvo »Ljubljanski Zvon« izvaja na nedeljskem prijateljskem večeru sledeče skladbe. N. Volarič: »Slovan na dan«; F. Koran: »Potrkali na okno«, moška zbora. Dr. A. Schwab: »Dekletce podaj mi roko; St. Mokranjac: Srbsko narodne pesmi, drugi šopek; F. Adamič: Petnajst let, mešani zbori. Poleg moškega in mešanega zbora nastopi tudi moški oktet z izbranimi skladbami. — Dr. Koroščeva slika nevarna mornarici Prav čedne so dopisnice s sliko drja Korošca, načelnika Jugoslovanskega kluba. Ali ako dospe taka dopisnica v roko mornariške oblasti, pozove predse naslovljenca in mu za- trozi s preiskavo, oziroma ie bilo v zadnjam času že uvedenih nekaj preiskav proti mornarjem, ki so dobili dopisnice s sliko drja Korošca. Zagrozijo mornarju tudi, da bodo preganjali odpošiljatelja. — Kar se tiče časopisov, srno že poročali, da je prepovedano veliko število slovanskih listov, po večini čeških m jugoslovanskih. Kakor čujemo sedaj, je označenih 60 slovanskih listov za take, katerih se ne more priporočati mornarjem. Med zabranjenimi časopisi so skoraj vsi slovenski, izvzemši »Resnico«. — Jubilej dijaški. Pred 50 leti je bil v Ljubljani prvi slovenski dijaški shod^ 2e 28. ivgusta 1867 so imeli v Zgornji Šiški pri »Kamniti mizi« sestanek abiturijentje. Šuklje je krasno in energično govoril proti nemškim turnarjem, zato ga je znani nemškutar Ger-tseher hotel zapreti. Toda abiturijent Šuklje je bil že leto pred tem v bitki pri Kralj. Gradcu ranjen za državo, zato so ga izpustili. Na sestanku v Zgornji Šiški sta bila tudi pisatelja Pr. Leveč in Janko Kersnik. Ti abiturijenti so na Dunaju ustanovili društvo »Sava«, ki je imelo namen vzgajati govornike, pevce in pisatelje. Slovenci na Dunaju so imeli že prej svoje društvo »Jug«, ki se je leta 1868. združilo s »Savo« ter se leta 1869. prekrstilo v društvo »Slovenija«, ki deluje še danda-.nes. V parlamentu smo takrat.imeli poslance brez programa, solzarje, bojazljivce in drob-tinčarje. Ti poslanci so podpisali dualizem, pozabili so na Zedinjeno Slovenijo ter so se vnemah v družbi Tirolcev za konkordat. A dvignila se je naša akademična mladina. V počitnicah leta 1868. se je vršil v Ljubljani prvi dijaški (akademični) shod, na katerem so govorili Josip J ti r č i č, Fr. L e v s t i k. Leveč, C e 1 e s t i n i. dr. — sami naši duševni voditelji.Vsi so obsojali gnilo životarje-nje političnih polovičarjev in omahljivcev ter so zahtevali odločnosti, jasnosti in neomaj-nosti. Ta mladina je dvignila prapor narodnega radikalizma, ki vihra še danes nad nami in vedno živeje. Čast tedanji naši mladini, ki bodi vzor današnji! — Naš strelski pol št. 2., ki je prišel šele pred tremi meseci v Ljubljano iz mrzlega Ad-monta na Zgornjem Štajerskem, je bil te dni poklican v Enns na Gor. Avstrijskem v okrajnem glavarstvu linškem. Mestece šteje okoli 5000 prebivalcev. V Ljubljano pa pridejo namesto domačih strelcev tirolski cesarski strelci. Tako bomo imeli v Ljubljani poslej le madžarsko in nemško vojaštvo. »Slovenski Narod« je dne 22. t. m. glede na nerodno zavijanje »Resnice« poročal sledeče: »Mi nismo trdili, da bi se vojaški krogi o vojaških zadevah bili informirali pri civilistu dr. Šusteršiču. Narobe, mi smo trdili, da ie civilist dr. Šusteršič i z 1 a s t n e i n i c i j a t i v n e in ne da bi ga bil kdo vprašal, denunciral slovenske vojake. Ali ima dr. Šusteršič stike z vojaštvom na fronti, ne vemo; če hoče s tem, da te stike utajuje. reči, da ni mogel o razpoloženju tega vojaštva nikogar informirati, se bori proti trditvi, ki je mi nismo izrekli. Šusteršič jevsvojem pismu denunciral namreč vojaštvo v zaledju, in, da kar naravnost in točno povemo, vojaštvo 2. gorskega strelskega polka v Ljubljani, ki je b i 1 s e d a j prestavljen v Enns. Napram Šusterši-čevi debelo tiskani »do pičice zlagano« postavljamo mi svoj kategorični: »do oičice resnično« in pristavljamo, da je bilo Šusteršiče-vo pismo odposlano meseca maja ter od gotovih krogov prav spretno izrabljeno. Šusteršič je zahteval odstranitev 2, gorskega strelskega polka iz Lj u b 1 j a n e ! — Šusteršič poživlja državne oblasti, da se spravijo nad nas, ker smo razkrili njegovo« nezaslišano lopovstvo. Bilo bi res nad vse sijajno, da bi državna oblast nastopala kot zaščitnica njegove slabe vesti. — Napram Šusteršičevim dementijem ponavljamo svojo obtožbo: Šusteršič je denunciral slovensko vojaštvo. — Tudi 97. pešpolk je prestavljen in sicer iz Radgone v madžarski Sekesfehervar, 17. pešpolk in 7. lovski bataljon pa na Tirolsko, prvi v Tolmezzo, drugi v Dogno. — Glasbena Matica v Ljubljani priredi svoj redni občni zbor za društveno leto 1917/18 dne 11. julija 1918 točno ob 8. zvečer v društveni dvorani, Vegova ulica št. 7. Dnevni red: Nagovor predsednika. Poročilo tajnika. Poročilo blagajnika. Poročilo pregle-dovalcev računov. Volitev predsednika, 13 odbornikov !n 2 pregledovaleev ra