' r V-' ; 'V

'VW-

■M,



K

:Mib

mk

%c


.

0tj%£-  “ ■ fr-- ■'' ,Vr  '' ,-

mi : ~r  rr/ ..■' -V.:'v*"- ' . ■'■

-



B.-.!. j

f  ^ ^ 4  H

hh


ia



*.. ■*'

,,r i-'.

'..a'.-  ' •

■

■ ■■ ■ r  ?■;*• ’£*■:&,& :

„a

‘ ~.

. / a.'

* - ■ 4 :■  Š


• s-

i rA. ,i /*Vv

|B».H
>;% ' >•


■

.

’, ? - ' - , - >\ a-'":' 6 - \. >y-\  -, •

^ • . ..
^C> %ž?\  -fji ' * •.. • ■' /;» v •

• t ':<■ '  .






* ^

•V



hihiei &

SRECOLOVEC.

Povest

onim, ki si na tujem iščejo domu,
njim, ki tišoe v Ameriko.

—»*♦«—

Predejal

H. MATA It,

tuli. pom. v Klanje« na Hrv

LJUBLJANA. 1887.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigo v c

m

1*1

hi

Hi

HI

m

HI

! 8 '

HI'

HI

Hi

r 4i

'.VAA 1

ili

.HI

4i

»♦*

V J  1+1 1+1  1*1 1+1  1*1  Ifl  I *'  | 1+1 1+1  1+1  1+1  1+1  1+1

j k + 4 k.^4 k*4 *>^4 £+4 * + 4 |;»| fc+4 4 *>4 ► * 4

Srečolovec.

Povest onim, ki si na tujem iščejo
domu, izlasti njim, ki tišče v Ameriko.

LJUBLJANA, 1887.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez.

Tisek J. Blaznikovih naslednikov.

„če dalje gre, dalje mu kažejo 11 .

„Ljubi doma, kdor ga ima“.

„Drži se čvrsto domovine 11 .

(Nar. preg.)

(Nar. preg.)

(Evripid. Med. 35.)

„Močui je nagon domovinski 11 .

(Schiller: Wilh. Tell.)

Kdor ..prijatelje 11  bolj čisla'od svoje domovine, njega
zaničujem.

(Sofoklej: Ant 182.)

Tko prodati je domovinu vriedan,

U to m srce čovječje ne bije
U toga grudih, crn se pako krije.
Za toga strašan nije čin nijedan.

Fr. Markovič.

1. Proti novemu svetu.

v

Čvrsto je rezala nemška ladja ,,La-
stavica“ široširno morsko valovje, ploveča
iz Hame v Novijork. Cele štiri dni je
sopihala že po vodi naprej, in pred dvema
dnema je drvila memo zelene Irske na
odprto morje. Kakor daleč je segalo oko,
nisi videl dragega ko sivozeleno morsko
planjavo, kakor silno prestrano zeleno
polje, na kterem se je poznala penasta
brazda za ladjo. „Lastavica“ se je gibala
od začetka bolj polagoma, potem letela
kakor lastavica, včasih omahovala, šumela,
potem pa se izgubila očem v belih oblakih.
Svetloba, padajoča iz tega oblakovja na
vodo je obsvetljevala ladjin trup. Zdaj seje
trudno uzdigal iz valovja, ta trup, s kljunom
proti zapadu, zdaj se potapljal v globino,

4

kakor bi tonil. Hipoma ti je izginol izpred
oči, in hipoma se ti je pomolil na hrbtu
mogočno penečega se vala. Včasih je šel
val njemu naproti, včasih pa ladja njemu,
in takrat ga je prerezala. Za ladjo se je
penila voda, kakor bi šla velikanska bela
kača za njo. Krmilu je sledila mnogošte¬
vilna truma morskih tičev, prevračajočih
se in semtertja švigajočih, da so te bolela
ušesa. Veter je ugoden, par umerjen, jadra
razpeta. Tu in tam se pokaže kos neba
skozi raztrgano oblačje. Vetrovno je bilo,
ko je „Lastavica“ zapuščala hamski pristan,
ne viharno. Kader je veter potegnol proti
zahodu, v presledih ponelmjoč, takrat so
jadra popuščala, visela, pa le hip, in koj
so se sopet nabuhnola. Morščaki v volne¬
nih jopičih so nategali vrvi, peli, kričali,
v to so se mešali oglušivi parostrojni
piski, in dimnik je bruhal goste klobčiče
črnega dima. Potniki se vrnejo na krov,
uživat lepo vreme, sveži zrak. Zadaj na
desni strani ladje vidiš črne plašče in klo¬
buke potnikov prve kajute, izpredaj pisano
zmes izseljencev in matrozov. Nekteri se-
devajo po klopeh, kadeči iz kratkih pipic,
ti legajo, oni slone na kraju, gledajoči v

5

globoko vodovje. Tudi žensk je med njimi,
držečih otroke za roke, s posodami ob pasu.
Nekaj mladičev stopa gori in dolu, pažo-
čih na svoje ravnotežje, in pojočih: „Was
ist des Deutsclien Vaterland?“ Videti jim
je, da so nekako prisiljeno veseli.

Med vsemi temi sta dva, kako bi
rekel, ki sta najbolj tožna. Bivata odlo¬
čena od drugih, postarni mož pa mlado
dekle. Kdo sta te dva? Mahoma ju pre¬
poznaš, da sta Slovenca, pa še s Kranj¬
skega, in to s kmetov. Ne on ne ona ne
umeta nemški, zatoraj sta prava tujca med
tujci. Njemu je ime Lovro Toporec, ženski
Maričika. Potujeta v Ameriko. Danes sta
prvikrat na ladji. Obrazev sta bolnih pre¬
strašenih in silno strmečih. Plašno pogle¬
dujeta po sopotnikih, po morščakih, po
ladji, po vrveh, po mogočno hrkajočem
dimniku, po grdo veliki vodi, pene brizgoči
na krov, po teh čudnih ljudeh. Tudi sama
med seboj ne govorita: ne upata si. Lovro
se naslanja z roko na ladjin oslon, z drugo
drži kapo, da mu je veter ne odpihne.
Maričika pa se trdno drži svojega očeta;
kader ladja, vezne, takrat se ga oprime še
trdnejše. Po dolgem premolku dene stari:

6

„Maričika‘‘! „Kaj ?“ „Vidiš ?“ Vidim . 11
„ Čudiš se ? 11  „Čudim se.“

Čudila se je Maričika, a bala se bolj,
in takisto se je bal stari Toporec. Na vso
srečo je valovje polegalo. Vetroviti je ne¬
halo, solnce je razganjalo oblake. Lajše
jima bije srce, ko vidita sopet lepo domače
solnce. Mislila sta si: „Ah, taisto solnce
kakor doma v Lipovju ! 11  Vse jima je bilo
novo, le solnce se jima je zdelo kakor znani
prijatelj. V tem se morje ugladi. Jadra
maliadrajo. Zdaj se sliši žvižeg z ladji-
nega mostu. Ladjovodjino je znamenje.
Morščaki bite pritijati jadra. Skačejo po
vrveh kakor mački. Ni jim mari nevarnosti
visečim nad vodenim breznom. Toporec in
Maričika se čudita, češ, naši fantje pa ven¬
dar ne znajo tako.

,,Janez bi pa vendar znal 11 , pristavi
Maričika.

,,Kteri Janez? Pečarjev?“

„Ne, Smolakov, konjski hlapec 11 .

„Ne govori mi o hlapcih, tudi o konj¬
skih ne. Ti boš še gospa, imenitna gospa,
da se boš vozila v zlatili kočijah.“

,,Ima tudi nekaj zemlje 11 .

7

„Da nekaj perišč v Lipovju, v kraju,
za kteri nihče ne ve.“

Jadra so privezana med tem. Zdaj je
moral delati vijak. Vrtel se je tako naporno,
grabil vodo tako silno, mešal peneče moije
tako silovito, da se je tresla vsa ladja nje¬
govega dela. Polagoma je prestalo tudi to
vijakovo udelovanje in potresanje. V dal¬
javi je bila voda vsa gladka, kakor zrcalo,
modra kakor nebo.

Na krovu se pomaljajo zmeraj nove
človeške podobe: Vidiš tu, delavce, nemške
kmete, gizdaline in gospode iz pomorskih
mest, gredoče v Ameriko, ne dela iskat,
ampak sreče. Gneča je čedalje veča, naša
dva se umikata čedalje bolj. Da ne bi bila
nikomur na poti, sedeta v kot na debelo vrv.

„Oče, kaj bomo še dolgo na vodi?“
praša Maričika.

,,Kaj jaz vem! Ce tudi prašava,
odgovoril nama nihče ne bo, slovenski 11 .

„Kako bomo govorili pa v Ameriki?
Kaj nama niso rekli, da v Ameriki je ve¬
liko naših rojakov. Oče ! 11

„Kaj pa otrok, moj ? 11  — „V Lipovju
je bilo vendar le bolje . 11  — „Ne govori
tako nespametno . 11

8

Po dolgem prenehaju reče Lovro:
„Bog’ ve, kako bo“.

Dekletu stopijo solze v oči. Oba sta
mislila na Lipovje.

Cernu je šel stari v Ameriko? Kaj
mu je dalo to misel? Kmetovska ošabnost!
Pred nekterimi meseci so mu ujeli kravo
v sosedovi detelji. Sosed je zahteval, Lovro
naj mu škodo povrne, tri forinte. Lovro
pa tega ni hotel, zato gresta na sodbo.

Pravda se je vlekla. Oškodeni kmet
je zahteval, zdaj tudi za seno in sodni
iztroški so rasli vsaki dan. V začetku
še niso bili toliki, ali nazadnje so bili že
veliki. Lovro izgubi pravdo.

Sodnik je dejal: „Plačaj !“. Ker Lovro
ni imel s čim, zarubijo mu konja, ter L.
obsodijo še v zapor zavoljo njegove trmo¬
glavosti. Toporec se je vil kakor črv.
Zeti je bilo treba, rok in živine je bilo
treba, ker je bilo dosti dela. Žita ni mogel
spraviti pravi čas. Jelo je deževati, in
poljski pridelki so gnili zunaj. Po glavi
mu je rojilo, kako je mogel izgubiti skoro
vse svoje premoženje zavoljo malo popa-
šene detele. Videl je, da mu žuga lakota
na uzpomlad. Poprej je bil še dobro stoječi

9

kmet, a zdaj ? zdaj je berač. Obupaval je,
zanemaijal se je, jel je popivati.

V krčmi se je bil seznanil z nemškim
opravnikom, ki je po vaseh, češ, predivo
kupoval, a s tem je le sleparil, v resnici
je ljudi pregovarjal, naj se selijo v Ameriko.
Hvalil je Ameriko na vse pretege; časih
je bil kar penast, toliko čudežev je vedel
povedati o tej presrečni deželi. Obečal je
zemljišča, kolikor si ga nihče doma po¬
želeti ni upal, zraven tudi gozda in trav¬
nikov. Kmetje so ga poslušali odprtih usti.
Nekteri so celo jokali veselja, meneči, da
enkrat se bodo vendarle iznebili teh ne¬
srečnih in nikdar ne plačanih davkov.

Lovro sam ni vedel, bi mu li verjel
ali ne. Včasih mu je potrdil, včasih so-
pet ne.

Mavšeleben, imovit judovski zakupnik,
ta je tudi potrjeval, da opravnik resnico
govori, ter je pristavljal, da vlada Zedin-
jenihdržav daje vsakemu toliko selišča,
kolikor ga kdo hoče, in pa še denarne
podpore; da vsakdo lahko obogati, če le
delati hoče; da jih pozna, ki so si pri¬
dobili velika posestva. Jud je to vedel, na-
vodno od svojega bratranca, ki je bil v

10

Ameriki. Še amerikanski denar je kmetom
kazal ta nemški opravnik, denar, kakor ga
še nikoli niso videli, tildi pri gospodi ne.
Oba sta obdelovala kmeta, in omehčala sta
ga da se je podal.

,,Cernu naj ostajam v tem Lipovju,“
mislil si je Lovro Toporec. ,,Kaj pojdem
leč pred cerkvena vrata, pa klobuk molit
in beračit? To ne!“

Toporec seže Nemcu v roke, o s.
Mihaelu proda svoje zemljišče, pa gre se
hčerjo v ,,blaženo“ Ameriko, kjer ne bo
delal za druge, ter bo sam svoj gospod.

Potovanje pa ni bilo tako prijetno,
kakor je mislil. V Hami so mu uzeli že
veliko denarja. Na ladji sta bivala v skupni
medkrovni kajuti. Strah ju je bilo, ker se
je ladja zmeraj gugala, in ker je bilo to¬
liko vode. Govoriti nista mogla z nikomur.
Ravnali so ž njima, kakor bi bila drva;
brcali so ju, kakor se brcne kamen s ceste.
Nemški potniki so se norčevali iz njiju,
večkrat sta slišala besedo: ,,Diese bindišen
Trote!.“ Dobro, da nista umevala takega
počastila. Opoldne se je vse terlo h ku-
harju. Tu sopet nista mogla priti vselej
na vrsto, in če sta, bila sta zadnja, toraj

11

sta bila večkrat lačna. Hudo jima je bilo
na tej ladji! Tako osamljena sta bila, tako
tuja, tako odrivana, nikogar nista imela
razun Boga v nebesih. —

Pred hčerjo pa Lovro ni kazal svojih
skrbi in britkosti. Delal se je nekam za¬
dovoljnega in vedroličnega, in kapo je po¬
tisnil na ušesa. Maričiki je razkazoval to
in ono, naj bi se čudila. Tudi sam se je
čudil vsaki stvari, a zaupanja ni imel niti
v samega sebe.

Včasih ga je vendar hudo zaskrbelo;
kaj ko bi me vrgli ti neverniki z dekletom
vred v morje, ko bi me silili ti brezbož-
njaki vero zatajiti, kaj podkrižati, ali pa
satanu se zapisati: ne bilo bi nič novega.

Ladja je šumela noč in dan po brez-
krajni vodi, tresla se, tulila, pljuvala ogenj
kakor zmaj peklenski, in ponoči je vlekla
za seboj rep iz same žerjavice: vse to mu
je bilo sumljivo, nevarno čarovno. Otročji
strah mu je stiskal srce, toda hčeri ni
hotel ničesar ziniti. Slovenski ta kmet,
odkar je popustil domače svoje gnezdo, je
bil tako nestalen, tako neroden, tako
zagoveden, kakor otrok na paši. Kar
je videl, kar je bilo okolu njega, ni-

12

cesar si ni mogel priravnati. Ni čuda, če
je glavo p obešal, polno skrbi in nego¬
tovosti. Morje mu je šumelo le eno be¬
sedo : Lipovje! Ladja je žvižgala včasili
tako, kakor se je glasila v Lipovju tipka,
kader jo je pritisnil doma nespretni or¬
glavec. Zdelo se mu, da ga solnce popra-
šuje:,,Lovro Toporec! kam greš ? kaj misliš ?
kako boš? Prav zdaj sem bilo v Lipovju,
v tvoji vasi.“ Vijak je škrtal zmeraj škri-
paviše, dimnik je bljuval debeli dim, kakor
bi kurili hudobni duhovi Maričiko so ob¬
hajale druge misli. Mislila je, kako je se-
devala doma pri studencu, kako so svetile
zvezde na nebu, kako jo je prijazno gledal
mesec. Vsa vas lipovska ji je bila pred
očmi. Ljub ji je bil domači sneg, ljuba
jutranja zora, ljube vrane, leteče iz gozda
proti vasi. A zdaj? kje je zdaj? Kam so
jo pripeljali oče? Na vodo! Povsodi sama
voda, zelenkaste vodene brazde, tepoči se
valovi. In le ta ladja jo drži nad vodo,
edina ona jo pušča pri življenju, ladja,
ki pliska naprej kakor izgubljena tičica.
Zgoraj zgolj nebo, spodaj zgolj vodena
puščava, kvišku piščoči veter, okolu in o-
kolu nikjer zemlje, nikjer nič suhega, kakor

13

bi šla na konec sveta. — Solnce se je po¬
mikalo proti zahodu. Maričiki se je zdelo
da toni v morju, to je videla s svojimi
očmi. Zlatilo je vodovje s svojimi lepimi
žarki. Ladja hiti za njim, kakor bi ga ho¬
tela dohiteti. Črni dim se je izprevračal
v rdeči puli, jadra so kakor veličanske
čudne vrtnice. Morščaki pojo, a ne gre jim
nič prav od srca. Ni bilo poznati, kje se
začenja voda, kjq nehuje nebo. Sapa jame
pihati, kakor bi narava opravljala večerno
molitev stvarniku. — V takih trenotkih
je duša človeška takorekoč operjena: lah¬
ko se dviga v sedanjost, preteklost, pri¬
hodnost.

Lovro in Maričika sta čutila, da se
nista porodila tam, kamor ju veter žene,
ampak na Slovenskem, blizu Triglava. O
kako je tam pač lepo: lepo žito, pohlevni
potok, prijazna luža, krotke domače živali
tam, trdne ceste, kjer vsakdo pozdravlja:
,,Hvaljen bodi Jezus Kristus,“ in vsakdo
odgovarja: „Vekomaj Amen“. Doma jima
ni hodilo na misel, kaj takega, pa tudi ču¬
tila nista kaj takega, zdaj pa sta mislila
in čutila. Lovro se odkrije, kakor bi čakal,
kdaj bo pozvonil na angelsko češčenje. Grlava

14

mu je bila polna misli, pa upal si ni iz¬
reci jih. Naposled izpregovori: ,,Maričika!“
„Kaj ?“ „Zdi se mi, kakor bi bil nekaj
pozabil. 41  „Tudi meni se zdi tako.“—Da,
da, nekaj srca sta pustila v Lipovju. V
tem se stemni. Potniki zapuščajo krov.
Vse na ladji je mikavno in živahno. Po
tako lepem večeru noč ni vselej mirna.
Častniki žvižgajo znamenja, a morščaki
vlečejo konope. Na nebu je ugasnola zadnja
rdečina, ter izginola z morja; debela megla
je uzhajala iz vodovja. Megla se je, zgošče-
vala, zakrivala nebo, obzorje, ladjo, vidi
se le dimnik in srednji jambor. Cez eno
uro je bila megla previdljiva, razprševala
se je. Videti je bilo ognjene iskre, valeče
se iz dimnika, ladja je stranjevala (nagi¬
bala se na stran) le za izpoznanje, kakor
bi bilo morje utrujeno burkanja.

Noč je bila res mirna in tiha. — V
sredi te tihote, naustaja včasih hipoma, na
obzorju šumenje, čudno bučanje. Bilo je
kakor bi se ljudje klicali, včasih kakor
bi se glasil zbor, poječ presunljive žalo-
stinke. Vse to se je slišalo iz velike da¬
ljave. Morščaki so resnoli, da to pomeni
hudo nevihto, prihajočo iz dna morja. Lad-

15

jovodja v  stoji v deževniku na najvišjem
mostu. Častnik se postavi na svoje mesto
pred severnico. Nihče potnikov ni na krovu.
Tudi Lovro z Maričiko je odišel v medkrov.

Tu je bilo silno tiho. Svetilke, pri¬
pete za nizki strop, so slabo razsvetljevale
ta prostor in te umolkle potnike. Preširen
je bil ta prostor, a tudi premračen, podob-
nejši velikanskim kletem, ali temnim jamam
polnim duha smolenega, pomuhljega, ko-
nopnega, vlažnega, dušečega. Ta kraj pač
ni primeijati krasolikim sobam prvega
razreda. Ce se voziš dva tedna v teh
votlinah, ostrupiš si pluča z nezdravim
zrakom, obraz ti povoden!, dobiš kurdej
(čeljustno gnitje).

Lovro in Maričika sta bila še le štiri
dni na potu, in vendar kako izpremenjena!
Ono sveže dekle, rdečih in polnih lic, iz
Lipovja, pa zdaj to bledo bitje, to smrtno
kosilo! Tudi Lovro je porumenil kakor
vosek: cela dva dni ju ni bilo na krov.
Mislila sta, siroteja da ni dovoljeno to
njima. Od kodi bi bila to A^edela kaj je
njima dovoljenega, kaj ne? Saj si nista
upala še premeknoti se.

16

Zdaj je bil medkrov napolnjen s pot¬
niki. Vsaki je tičal pri svojem svežnju.
Po tleh je ležalo vse polno pokrival,
obleke, živeža, posode v večib ali manjših
kupih, da je bila veča zmešnjava. Po
takih kupih so posedali izseljenci, skoro
sami Nemci. Nekteri so čikali, nekteri
kadili. Dim se je prijemal nizkega stropa,
delali so se oblaki, težki plučam, in otem-
njevali brleče svetilke.

Otroci so jokali po kotih. Danes ni
bilo navadnega gostolenja in besedenja:
vsakega je skrbela, uznemirjala, strašila
morska megla. Izkušenejši so vedeli, da
jim preti velika nevarnost, da jim žuga
morda smrt.

Lovro pa Maričika sta bila edina, ki
o nevarnosti nista ni slutila, dasitudi sta
slišala divje tuleče glasove, kaderkoli so
se odprle kajutne dveri. Sedela sta prav v
kotu, na najožem kraju, v ladjinem kljunu.
Tu je bilo zibanje največe, zato so ju pot¬
niki semkaj porinoli. Stari je grizel kos
kruha, prinesenega še iz Lipovja, Maričika
pa si je plela kite, ker ni imela boljega
dela. Naposled pa se je vendar jela čuditi

17

češ, kako to, da so danes nemška gospoda
tako tiha in malobesedna.

„Kaj jaz vem, odvrne Lovro, kakor
navadno. „Morda imajo kakošen praznik,
to bo, ali pa . .

Zdajci se zgibava ladja tako silovito,
kakor bi se tresla groze. Posoda odzvanja
od sten. Svetilke zabrle svetlejše. Več
glasov uprašnje:

„Kaj je to? Kaj je bilo to? u

Nihče ne odgovori. Vihar pokaže sopet
svojo v moč. Ladja se trese in guglje še
bolj. Čutiti je, da jo premetava kakor lu¬
pino. Zdaj se dviga, zdaj pogreza, za¬
molklo butajo valovi v stranska okenca.

„Vihar bo“, dene plašljivo Maričika.

V tem je šumelo in bobnelo okolu
ladje, kakor če vihra po gozdu lomi drevje.
Nato se sliši sopet tuljava, kakor bi tu¬
lilo kardelo volkov. Divji veter suje v
ladjo, obrača jo na stran, obletava jo,
dviga jo kvišku, potiska jo v globočino.
Ladja poka v oklepih; posoda, svežnji,
vreče, orodje skače semtertja. Ljudi meče
iz kota v kot. Steklo na svetilkah zveni
zamolklo.

2

18

Zmeraj šumniše pljuska voda črez
krov, zmeraj silnejše poka ladjin obod,
in ženske čedalje bolj upijejo, otroci če¬
dalje bolj jokajo, drugi kriče grabijo svojino.

V vsem tem metežu je bilo vendar
še slišati velevanje častnikov, stopanje
morščakov.

„0 sveta devica Marija svetogorska!“
krikne vsa prestrašena Maričika. Res,
kljun v kterem sta čepela, se je bliskoma
dvigal in padal. Držala sta se za postelje
a vendar sta večkrat butnola v steno.
Tramovi škripljejo, kakor bi se imeli raz¬
nesti vsaki liip.

,,'Trdno se drži, Maričika!“ zakriči
Lovro, da bi preupil bučanje vode in ro¬
potanje poladjevja. Strah pa je tudi njega
stiskal za požirak, kakor druge, da ni
mogel izgolčati besede. Otroci so nehali
jokati, ženske nehale kričati. To je bilo
dihanje, sopljenje, na smrt in življenje!

Vsakdo se je krčevito držal pritrjene
reči, pripravljen pobiti se in pogtnoti preje,
nego li popustiti jo. In vendar je vihar
razsajal še hujše, zaganjal se v ladjo še
besniše, kakor bi klical vse življe, naj
mu pomorejo uničiti to borno dr veno po-

19

slopjiče in vse stvari notri. Valovi so hru¬
meli v ladjo tako hrupno in bučeče,
kakor bi vanjo streljal s topovi, metajoči
jo zdaj gori do oblakov in potiskujoči jo
zdaj dolu, na dno morskih tal, tako daje
bila več pod vodo nego zunaj. V ladji je
bila tema, smrtna senca.

„Maričika!“ jame stari tresočega glasu;
„ljuba moja Maričika! odpusti mi, da sem
te peljal v pogubo. Bliža se nama zadnja
ura, in je že tu. Grešne moje oči ne bodo
več gledale sveta. Ne moreva prejeti svete
pokore, ne s. poslednjega olja. Počivala
ne bova v domači zemlji, iz morskega
dna pojdeva k sodbi!“

Maričika je predobro umevala, kaj
oče govore: ono je sama čutila, da njima
ni pomoči, ne rešitve. Razne misli ji švi¬
gajo po glavi. Nekaj ji stiska srce, da ji
poka. Zaihti. — To je bil oddušek srčnim
solzam. A grozno se je razlegal ta obupni
krik po zaduhlem prostoru — tihem, kakor
v grobu.

„Tiho!“ — zaupije močan glas iz kota,
in koj umolkne Maričika, kakor bi se
bila prestrašila svojega glasu ...

*2

20

Svetilke so bile popadale na tla, in
zdaj je bila grozna noč. Ljudje se jamejo
stiskati v en kot, kakor bi jih tolažila
misel, da bodo skupaj ložej potonili. Strah
in trepet je vladal povsodi. Iz grozomorne
tihote se sliši Lovrov glas: „GrOspod, us¬
mili se nas! Kriste, usmili se nas!“
Maričika ihte odgovarja.

„Bog, oče nebeški, usmili se nas!“
glasi se dalje prečudno slovesno.

Nekteri izseljenci so si zavijali glave.
Polagoma se je Maričika umirila v glasu.
Njene prošnje in odgovore, izuščevane v
groznem strahu, je takorekoč porogljivo
spremljal zunaj tuleči vihar. Zdajci se za¬
sliši krik smrtnega obupa. Kaj je bilo?
Silni val se je bil zagnal v vrata, odprl
ja, ter hipoma poplavil ves prostor. Nastane
pritajeno ječanje: ljudje se rešujejo na
više kraje, na postelje. Zdaj je bilo vsem
dokazano, da so na koncu življenja. V
nekterih hipih ustopi častnik, s svetilko v
roči, ves premočen, zagotavljaje, da je
voda le po naključbi notri pljusnola, da
pa ni dobene nevarnosti.

Tako preteče nekaj ur. Vihar pa je
dalje divjal, ladja je dalje pokala v sponah,

21

legala zdaj na to zdaj na ono stran. Pot¬
niki so se udajali v svojo usodo. Nekteri
so legli celo spat.

Tako je preteklo sopet več ur . . .
Naposled šine žarčič v kajuto: na morju
se dani. Dan ta je, kako bi dejal, strahu
ves bled, vendar daje upanje. Lovro in
Marička sta izmolila vse molitve, ki sta
jih znala. Vsa trudna legneta, in trdo za-
spita. Zjutraj ju zvonec kliče k zajutreku.
A danes ne moreta jesti, glave so jima
težke, svinčene. Najhujše je bilo v
glavi staremu Lovretu; zdelo se mu je,
da jo ima vso razbito. Ni se mogel iznajti.
Nemec, ki ga je navabil v Ameriko, tisti
mu je rekel, da se bo res vozil po vodi.
Toda nikdar ne bi bil mislil Lovro, da
je ta voda tolika, da bo vožnja trpela
toliko dni in še ponoči. Mislil je, da se
bo na brodu prepeljal, kakor svoje dni iz
Gostinice črez Savo v Kleče. Ko bi bil
to vedel, da je morje tako grdo veliko,
bi bil pač raje ostal doma v Lipovju. Vrhu
tega ga je mučila še ta misel, če ne gre
s svojo hčerjo v pogublenje; če ni greh
in sramotno katoličanu iz Lipovja tako
izkuševati Boga, in dajati se na vodo, na

22

kteri se vozi že peti dan od brega do
drugega, če je kteri. In 7 celili dni mu
je še iztrpeti v takih strahotah!

Vihar je bučal še 48 ur. Vodovje se
jame gladiti. Naša dva potnika si upata
na krov. Ko pa vidita valove, velike kakor
hribe, in črna brezna, čutita sopet, da ju
rešiti more le božja roka, a človeška moč
nobena.

Naposled je bilo vse vedro. Toda
prehajal je dan za dnevom, in vendar ni
bilo zagledati nič sveta, nič suhega, le
zelenkasto modro to vodovje se je stikalo
z nebom v neizmerni daljavi. Včasih se
je pokazal oblaček, svetal, na večer rdeč,
ter se izgubil proti zapadu, kamor je ladja
hitela po neizkonečni ravnoti.

Res je menil Lovro, da morja ne bo
konec. Osrči se vendar, prašati hoče, a
koga. Sname klobuk z glave, držeč ga
ponižno pred koleni, ustavi memogredočega
morščaka, pa ga praša po slovenski:
„Milostivi gospod! Ponižno prosim, bo
li vožnja pri kraju?“ . . .

O čudo veliko! Morščak se ne zakro-
hota, ustavi se, posluša kmetiča. Videlo
se mu je, kakor da se nečesa domišlja,

23

in da misli ne more precej izgovoriti.
Potem praša:

„Ca?“

„Ce pridemo skoraj na suho, milostivi
gospod. “

„Još dva dana, još dva dana“ težavno
ponavlja morščak, uzdignovši ob enem dva
prsta. —

„Zahvalim lepo, gospod 14 .

,,Od kuda jeste ?“

„Iz Lipovja, gospod, iz Lipovja.“

„Ča? Lipovje?“

Maričika je slišala ta pogovor. Za-
rdevši tankoglasno odgovori, kakor de¬
kletca na kmetih:

„Mi smo s Kranjskega, gospod.“

Morščak gleda zamišljeno po ticah
na krovu, nato dekleta. Poznalo se mu
je na zagorelem obrazu, da miluje pot¬
nika, pa reče:

,,Bio sam u Trstu . . . i ja . . .
razumijem „kranjski“ . . . Hrvat jesam
iz Istre . . . brat sam ... A tomu imade
več puno, puno vremena . . . Sad sam
Švaba. “

Po teh besedah dvigne vrv, obrne
se, zaupije „hohoo,“ ter jo potegne k sebi.

24

Lovro in Maričika sta bila vedrejša, ker sta
našla vsaj eno bolj domačo dušo na tej
odurni ladji. Tudi vožnja je šla h kraju. Že
drugi dan ugledata sod, kise je zibal v vodi;
še dalje ugledata 2, 3. Zrak je potresen
z meglo, a pri tem vendar ugoden in čist.
Morje je gladko kakor steklo, a okolu je
čedalje več plavajoče posode. Oblaki tičev
belokrelonih so se podili za ladjo vriščeči.

Na krovu je nenavadno gibanje.
Morščaki se oblačijo v nove jopiče. Nek-
teri pometajo, nekteri snažijo in umivajo.
Na jamboru razvijejo zastavo, na krmu
drugo. Veselje je preuzemalo potnike.
Karkoli je živelo, je šlo na krov. Nekteri
so vlekli seboj svežnje, povezane z jer-
menjem.

Maričika to vidi, pa dene: „Zdaj pri¬
demo gotovo na suho.“

Silno vesela pa sta bila, ko ugledata
otok Sendihok, in nato drugi s poslopjem
na sredi, dalje nekaj motnega in nerazločne¬
ga na morju, kakor bi se zgoščevala megla
in dim. Ljudje to tudi opazijo. Nastane
ropot in šum. Vsi kažejo s prstmi tja, kaj

25

da je. Tudi ladja jame žvižgati oglušiviše.

„Kaj je to? kaj je to?“ poprašuje
Lovro.

„Njuj6rk.“ odvrne zraven njega sto¬
ječi hrvatski Istran.

Zdaj je bilo, kakor bi se čistili oblaki.
Čimdalje se je bližala ladja, tim bolje je
bilo razločevati hiše, strehe, dimnike.
Etasti stolpovi so moleli v modrino; nad
njimi velikanski pušniki, ki so puhali gost
dim iz sebe. Spodaj, pred mestom je bil
cel gozd jamborjev, okičenih s tisočerimi
zastavicami, se kterimi si je veter igral
kakor s cvetkami na travniku. Zmeraj
bližej je ladja mestu, zmeraj bolj se dviga
iz morja čudovito mesto. Vrhunec veselja
in čudenja bi bil takrat videl v Lovrovem
srcu. Gologlav, zijoč, zamaknen je stal,
ter gledal in gledal. Naposled izpregovori:

,,Maričika! za božjo voljo, ali vidiš
kaj ?»

,,Da vidim.“

,,Ali se čudiš.“

,,Da, čudim se.“

Lovro se že ni čudil, ko je bil ugle¬
dal zeleno obrežje pred mestom, opasano

26

z gozdičem. Samega koprnenja se je tresel.
Dejal je:

,,Hvala Bogu! Ce nam dajo taki kos
zemljišča pri mestu s kakim travnikom,
pa bi imeli blizu na trg. Gnali bi tjakaj
kravico in prašička, iztržili bi lepega de¬
narja. Napravili bi si lepo hišico, stajo
polno govedi, prikupili selišča. Ljudi je
kakor peska, za majbino plačo bodo de¬
lali. Na Kranjskem sem bil nebore trpin,
tukaj bom pa gospod, sam svoj.

Ta trenotek se mu odpre pred očmi
narodna drevoredina v vsi razsežnosti.
Lovro je videl lepo grmovje, skupine krasnih
dreves, pa je dejal:

,,Do tal se bom priklonil gospodu
vladnemu poverjeniku, in potem bom bolj
memogrede omenil, naj mi prepusti kakih
60 jutri tega gozda. To bo prava prav¬
cata dedovina. Vsako jutro bom pošiljal
hlapca v mesto z drvmi. Hvala Bogu, zdaj
uvidevam, da Nemci so res dobri ljudje,
ki nam hočejo in delajo vse dobro. Kako
je mogoče take dobrotnike pa tolikanj ob¬
rekovati!“

Tudi Maričika se je smehljala, da
bo gospodinila na krasnem selišču. V tem

27

pripluje čolnič k ladji. Peterica ljudi stopi
na ladjo, ki jamejo glasno govoriti in kli¬
cati. Ne dolgo zatem pridejo iz mesta oprav-
niki, gostilničarji, mešetarji, vodniki. Vsi
kriče, kar morejo, sujejo in gnetijo se po
krovu. Lovru in Maričiki je bilo, kakor
bi se jima vrtil v glavi mlinski kamen.
Nista več vedela, kaj bi počela. Istran
svetuje staremu Kranjcu, naj si premenja
denar, ter mu obeča, da bo on gledal, da
ne bo goljufan. Lovro stori takisto. Za
vse dobi 47 dolarjev srebra. Ladja se to¬
liko približa mestu, da je poznati ljudi, še
par hipov, in vožnja je končana: ladja
pritisne li kraju. Kakor žbele iz panja,
tako vro potniki z ladje po ozkem mostu,
najprej oni iz medkrova, obloženi vsaki s
svojo imovino.

Lovro in Maričika, dolgo rinena sem-
tertja, ugledata morščaka iz Istre. Obema
stisne prisrčno roke, pa dene:

,,Brate, želim ti puno sreče, i tebi i
pucici. Bog s varna! 11

,,Bog vam plačaj!“ odvrneta obadva
a daljemu pogovoru ni časa. Tolpe ljudi
so ju potiskali po mostu v carinaro. Ca-
rinar v sivem vrhniku, s sreberno zvezdo

28

na ovratniku, preišče njijuno prtljago, in
naposled reče: ,,Ali right“ (vse prav)! ter
jima pokaže proti izhodu.

Gresta in prideta na cesto.

..Oče, kaj začneva pa zdaj?“ po-
prašuje Maričika.

,, Počakati morava tukaj. Nemški
opravnik je dejal, da pride koj vladni
poverjenik ki bo prašal  po nama.“

Tako stojita, in čakata  poverjenika.
Memo njiju je sulo polno ljudi, velikomeš-
kih, neznanih, raznovrstnih. Še nikdar
nista videla kaj takega. Skrije naj se
Lipovje proti tem velikanskim hišam, rav¬
nim in širokim cestam, po kterih so se
rili, kakor na večnem sejmu. Po sredi ro¬
potajo kočije, vsevozi, tovorni vozovi, kola
cize, kolovre. Govore pa čudno ti ljudje,
ne umeta jih, kakor doma ne gosp. okraj¬
nega glavarja. Delavci in trgovci in bran¬
jevci in drugi kupci pa strašno upijejo.
Memo hojevajo črnci (zamurci) kodrastih
volnenih las. Vselej se pobožno pokrižata,
kader vidita koga takih (Bog jima grehe
odpusti) peklenskih ljudi. Vse to mesto se
jima zdi silno čudno: to žvižganje želez¬
nic, to ropotanje vozov, to drdranje kočij,

29

to kričanje ljudi, ki kar tekajo, kaj pravim
tekajo, teko, kakor bi jih kdo podil. Zdeli
so se jima kakor mravljinci kader jim
kup razbrskaš. In kakih obrazov so!
Eni črni, zelenkasti, rumenkasti, ognjeno
rdeči. Prav tam pri loki, kjer sta stala,
je bilo največe gomazenje. Nalagali so
blago z ladje na drugo. Vozovi so priro-
potavali. Na mostovih so škripale dvo-
kolke: povsodi je hrumelo kakor v des-
koreznici. Dve uri sta jima pretekli ka¬
kor bi trenil.

Še zmeraj sta stala pri steni, še
vedno ni bilo vladnega poverjenika. Ona¬
dva sta bila pač posebna človeka v No-
vemjorku: ta slovenski kmet v irhastih
hlačah, s polhovo kučmo na glavi, pa to
dekle. A ljudje so hodili memo njiju, ka¬
kor bi njiju niti ne bilo. V tej deželi hitrice
se nihče ne čudi ne obrazu ne obleki.

Sopet preteče ura. Nebo se je poob¬
lačilo. Jel je naletavati zdaj dež zdaj
sneg. Od morja sem je vlekel mrzlomokri
veter. A stala sta še zmeraj tu, čakajoča
obljubljenega poverjenika.

Kmet je navadno prav potrpežljiv, a
zdaj je presedalo tudi že Lovru. Dosti

30

sama sta bila na ladji, med zgolj tujci,
v vednem strahu na vodi. Boga sta bila
prosila iz dna srca, naj ju pripelje na
suho, izgubljena otroka, proč z divjega
morja. Mislila sta: kakor stopita na suho
zemljo, pa bo konec strahu in bede. Srečno
sta zdaj semkaj dospela, ter bila v veli¬
kem mestu novojorškem. Toda v tej mno¬
žini ljudi sta bila še bolj osamljena nego
na ladji. Poverjenika ni bilo, pa ga ni
bilo. Kaj bota počela, če bi ga res ne
bilo, ko bi ju bil Nemec vendar le ukanil?
Ta misel jima je pretresala kmetiška srca,
Kaj bo zdaj ? Ali naj tukaj pogineta ?
Veter je pihal v enomer, in dež je padal.

,,Maričika! ali te ne zebe?“ praša
stari Lovro.

,,Seveda, oče, prav zelo me zebe.“

Mestne ure odbijejo še eno uro. Mrak
lega po svetu. Pristan utihuje. Po cestah
prižigajo svetilke. Vse morje rdi neštetih
luči po mestu. Delavci se vračajo iz loke
domov, v večih ali manjših kardelih, po¬
joči hrapavih glasov. Polagoma se razidejo
ljudje. Tudi carinaro zapro.

Onadva pa stojita še zmeraj tu: ča¬
kata vladnega poverjenika.

31

Naredi se noč. V pristanu je potih-
nolo. Le dimniki ladji pljujejo zdaj pa zdaj
snopove isker, ugašujočih v temoti; ali pa
val šumovito pljusne ob kamenito ogradbo.
Semtertja pripoje tudi opojen morščak,
vračajoč se na ladjo. Luči po svetilkah
brle usled pritiskajoče megle. Naša dva
čakata še zmeraj. Če tudi ne bi bila ho¬
tela, kam naj bi se bila obrnola? kam se
zatekla? kam položila izmučeno glavo?
Zmrževalo je zmeraj hujše. Lakota se je
tudi oglašala. Da bi bi bila imela vsaj
kam pod streho stopiti!

Premočena sta bila do kože. Ah, po¬
verjenika ni, ni. Nista vedela, da takih
poverjenikov sploh ni. Nemec je bil po¬
močnik sleparske družbe, plačan za vsako
glavo, ki jo pregovori v Ameriko, in dalje
se je brigal za človeka kolikor mi za
lanski sneg. — Lovro je klecal z nogami.
Težko je stal: kakor bi ga tiščalo veliko
breme, kakor bi ga težila jeza božja. In
vendar je čakal in čakal in trpel, kakor
more trpeti le slovenski kmet. Iz take
otrpnenosti ga prebudi dekletov glas:

„Ata!“ — „Molči, otrok, molči! Naju
se nihče ne usmili.

32

„Pa se vernimo domov, v Lipovje."

Pojdi rajše ti v vodo; jaz ne grem

več.“

„0 moj ljubi Bog, moj ljubi Bog!"
uzdihuje dekle prestrašeno.

Zdaj zapeče Lovreta, prav v srcu ga
zaskli. . . kesa se.

„Uboga sirota," dene Lovro, da bi
se Bog vsaj tebe usmilil."

Dekle ga ni slišalo. Naslonilo je glavo
na steno, pa zamižalo. Tako je zaspalo.
Speči je bilo tako dobro.. .Videla je domačo
hišo, domačo vas, o preljubo Lipovje. Danilo
se je. Prvi žarki svetlobe so padali na morje,
na pristan, na ladje, na carinaro. V jutran¬
jem mraku ju je bilo skoro težko izpoz-
nati: sloneča na steni, speča, bledega mrliš¬
kega obraza, posnežena, mirna kakor pre¬
mrla. O grozna usoda, ki jima pišeš šele
začetek britkosti!

2. V Novemjorku.

V vsakem mestu je širokih lepih cest,
lepih hiš, pa tudi ozkih ulic, bornih stezic.

V Novemjorku, bolj proti loki, je polno
takih kočur, visokih, nizkih, ravnih, krivih,
trdnih, podrtnih, pobeljenih, neometanih.
Strehe jim razpadajo, zidovi pokajo, stene
grezajo, da so okna kar pri tleh: videti
je, kakor bi bile od daleč semkaj zmetane.
Ker je to predmestje blizu morja, to se
mlake skoro nikdar ne posuše. Zamazana
okna gledajo, dejal bi, mračno na luže in
na morje, pokrito s papirnimi kosi, lepen¬
kami, bruni, deščicami, se vsakovrstnim
plavajočim drobirjem. Takisto so potresene
tudi ulice, le da je še več raznega smetja.
Tu vidiš dosti grdobe, nereda, siromaštva.

V teh hišah dobivaš za dva dolarja*) na
teden, da imaš kje spati, in kaj v usta
deti. Tukaj so tudi one krčme, vč kterih
morski ribiči snubijo ljudi za kitolov, vč
kterih govore opravniki, da bi z ljudmi
naselili Venezuelo, Brazilijo, kraje ob rav-

*) reci: daler.

3

34

niku, in je žrtovali rumeni mrzlici, gotovi
smrti. Tukaj so kuhinje, ve kterih se vari
in peče, kar je bilo kdaj užitnega, in kar
bi celo morje nejevoljno pljunolo na breg.
Dobiti je brlogov, ve kterih igrajo, ki¬
tajskih prališč, raznih beznic in jam, ve
kterih se gode hudodelstva, trpi siromaštvo
in lakota, prelivajo solze. In vendar je v
tem predmestju najživahnejše. Kar ne more
ali neče iti v delavske hiše in druga po¬
slopja, vse to se tu gnete. Ce pravimo,
da izseljenci so „cvet“ evropejske družbe,
to porečemo, da ti predmeščani so ,,cvetje“
tega „evetu“, namreč ljudje, ki pohajkujejo,
brez dela, ki klatarijo od vogla do vogla.
Ponoči slišiš strel iz revolverja, krike na
pomaganje, divje pesni opitih Ircev, tulenje
pretepajočih se in krvavoglavih črncev.
Podnevu se zbirajo tolpe postopačev in
rokovnjačev, raztrganih klobukov, s pipami
med zobmi, ki pri borbah na pesti delajo
stave za 1 krajcar ali 5, kdo bo drugemu
izbil oko. Bledi otroci, majhine zamurke,
kuštroglave, se valjajo todi. Namesto da
bi šla v šolo ta otročad, ropoče s kostmi
ali pa išče po blatu in gnojišču zelenjadi,
jabolčnih obrezkov. Suhe medle Irke uz-

35

digujejo roke, proseče vsakega, bolje
oblečenega.

V takem človeškem peklu nahajamo
naša znanca: Lovro Toporca pa njegovo
hčer Maričiko. —- Kar sta menila tukaj
takorekoč podedovati, ono so bile prazne
sanje. Res pa je to. da sta v temni ozki
izbici, na pol v zemlji, prevideni z okenci
brez stekel. Po stenah se pase ogavna
plesnoba, da vonja zaduhlo, po viagi, troh¬
nobi. K steni je pritisnena pečica, zarja¬
vela, luknjata, in zraven nje stolček. V
kotu leži kup preperele ječmenove slame,
ki naj je postelja. Toliko je bilo vsega
pohištva.

Lovro poklekne pred pečico, brska
po mrtvem pepelu, ne bi li izteknol kako
podzemljico. Nič. Maričika čepi na slami,
pa strmi v tla. Bolno je dekle, zapuščeno,
reva, sirota. Maričika je, tista iz Lipovja,
bleda, upalili ličes. Očesa so ji pa veča,
tako buli ž njima. S tega obraza bereš,
da živi dekle v nezdravi sapi, v britkosti
v velikem pomankanju. Živela sta zgolj
ob podzemljicah. A zdaj že dva dni nimata
ne ene. Res nista vedela s čim se bota
hranila. Tri mesece stanujeta na tem mrzlem

3 *

36

tlaku, sedevata v tem brlogu. Denar jima
je tudi pošel do krajcarja. Stari Lovro je
popraševal vsaki dan po delu. A nihče
ga ni razumel, kaj bi rad. Hodil v pri¬
stanišče, da bi tamkaj prenašal tovore ali
oglje nakladal na ladjo. Pa kaj, ki ni
imel dvokolnice, in surovi Irci so mu iz¬
bili skoraj oči. Hotel si je kaj s sekiro
prislužiti v pristanišču, pa tudi to so mu
zavidali delavci, ki so ga osovali, da se
je vračal krvave glave. ,,A kakošen de¬
lavec je neki ta starec, ki niti ne ume,
kaj se mu pravi ?“ Kar je prijel, kar je
začel, kamor se je obrnol, povsodi so ga
izsmehovali, odbijali ga, sovali, tepli. Ni¬
česar ni toraj našel, s čimur bi si mogel
prislužiti krajcar. Lasje so mu posiveli
skrbi in toge. Upati ni bilo ničesar. De¬
narja tudi ni bilo. Lakota je jela oglašati
se hudo. Doma med svojimi, ko bi bil tudi
vse izgubil, ko bi ga bili tudi otroci pre¬
gnali iz hiše, doma v Lipovju bi bil mo¬
gel palico v roke uzeti, sesti pod križ na
razpotju ali k cerkvenim vratam, in go¬
spod bi mu bil vrgel krajcar, gospa bi mu
bila po otroku poslala dar, vsaki kmet
bi mu bil dal kos kruha, vsaka gospodinja

37

odrezala kos slanine. Tako bi se bil vendar
preživil, če tudi le kakor tičica, ki ne seje
in ne žanje. Pod križem stoječ, bi bil imel
nad seboj še svojega Izveličarja, še bolj
gori modro nebo, okolu sebe lepo polje,
in Bog bi bil gotovo uslišal njegovo mo¬
litev.

V tem mestu pa, v tem večnem šu¬
mu in hrumu, v tem ropotu, je vsaki drvil
le naprej, gledal le naprej, ne zmeneč se
za tujo stisko in nesrečo. V glavi se mu
je vrtelo, roke so mu pešale, noge šibile,
z očmi ni mogel vsega ujeti, misel je po¬
dila misel. Tu je bilo vse tako tuje in
čudno, tako odurno in razmršeno, da se
je moral vsaki razbiti kakor lonec, kdor
se ni znal gibati v tem vrtincu. Kolik raz¬
loček med tu in tam v Lipovju?

Tam v mirnem tihem Lipovju je bil
Lovro gospodar, župan, tam je imel zem¬
ljišče, spoštovali so ga moža, imel je svoj
kruh, in v nedeljo je hodil v cerkev. Tukaj
pa je naj zadnji med vsemi, sestradan pes
na tujem dvorišču, kjer se mora pred vsa¬
kim tresti in plaziti, in naposled lakote
poginoti. Prve dni si je sam večkrat oči-

38

tal: „Lovro, v Lipovju je bilo vendar
bolje“. Vest pa mu je upilaj „Lovro čemu
si zapustil Lipovje ?“ — Cernu? Ker ga
je Bog zapustil! Rad bi bil nosil svoj
kmetiški križ, rad bi bil vse pretrpel, ko
bi bil le vedel, kdaj bo tega konec. Toda
le predobro je vedel, da njegova jedinščina
je vsaki dan hujša, da vsako jutro je si-
rotnejši, nesrečniši, on in njegova hči. Kaj
je bilo storiti ? Ali naj si poišče konopec,
pomoli, pa obesi? Tega ne. Rajne matere
naukov še ni pozabil. In kaj bodi z de¬
kletom? Zdelo se mu je, kader je to pre¬
mišljeval, da ga ni zapustil le Bog, ampak
tudi pamet. Nobena pametna misel ne
zaiskri v temni glavi njegovi. Hudo mu je
bilo pri srcu. Glodala ga je huda bolečina.
Tožilo se mu je po domu Podnevu ga je
mučila tim bolj, čim manj je vedel, kaj
mu manjka, kaj ga peče. — Manjkal mu
je domači gozd, manjkalo njegovo selišče,
manjkali rojaki, gospodje in kmetje, cerkev
in duhovniki, in vse ono, kar je takorekoč
zraščeno s človeškim srcem. Bilo mu je
pri srcu, kakor bi moral greznoti v zemljo.
Najrajši bi si bil izroval lase, butal z glavo
ob zid in jo razbil, ali vrgel se na tla,

39

in kopal si živemu jamo, ali pa tulil ka¬
kor priklenem pes. Ta peklenski mestni
ropot mu je ubil že pol duše, zdaj utrplja
že druga polovica, a velemesto dalje ro¬
pota okolu njega. Globoko uzdihuje, iz¬
govarja ime Jezus, gleda okolu, toda
nikjer ni ugledati križa, nihče mu ne od¬
govori, mesto pa dalje ropoče, dekle sedi
na stelji, zre nepremekljivo v tla, trpi molče
lakote, je že napol mrtva. — M čuda, da
nista zinola, če tudi, sta po več dni skupaj
sedela. Hudih ran se nihče rad ne dotika.
A o čem naj govorita? Morda o tem, da
ni denarja v žepu, ne podzemljic v peči,
v glavi ne svetu? In pomoči nista imela
pričakovati od nikogar. Slovencev je res
nekaj v Ameriki — žali, da je tako, in
da so izgubljeni za svoj rod! — toda blizu
pristanišča ga ne najdeš . .

„Maričika!“ dene Lovro, „tako ne
moreva biti. Grem na breg, da naberem
drvi, potlej si zakuriva, in morda udobim
tudi kaj za usta.“

Ona ne odgovori ničesar. Lovro gre.
Ob bregu plavajo razbiti zaboji, polomljene
deske. Po tako drvad hodijo, ki nimajo,
da bi si kupili premoga. Tudi v tem oprav-

40

ku so ga že motili in odganjali, večkrat
pa tudi ne. Včasih je našel kaj jedivega,
kaj pokvarjene zelenjadi, vržene z ladji.
Tako je hojeval več dni. Takrat je v
megli nekoliko pozabljal na svojo bedo in
na svojo domotožnost. Ko so se ribe drstile,
so prihajali tudi dečaki semkaj, ki so
starega Lovreta naganjali, metali vanj,
kar so udobili, a pregnati ga vendar niso
mogli. Dečaki so metali konopce na reči
v vodi, ter je tako h kraju potegovali.
Lovro ni imel konopca. Zato je čakal, da
so odišli, preiskal, kar so pustili, in použil
kar je bilo užitno, ne misleč na Maričiko
ki doma tudi ni nič jela. Pa danes je bil
srečen, kolikor toliko. Vračajoč se domov,
sreča voz, naložen s podzemljicami, za
ladjo v pristanu stoječo namenjenimi, ki
je obtičal v grabi, da ni mogel z mesta.
Lovro prime koj v koželo, ter z voznikom
potiska voz iz rupe. To je bilo njemu te¬
žavno delo, da ga je hudo bolelo v kri¬
žih, naposled pa vendar konji potegnejo.
Ker je bil voz prepolno naložen, pade
mnogo podzemljic v blato. Voznik jih ni
maral pobirati, tim hlastnejše pa jih je
Lovro. Drhtavih rok jih je pospravil po

41

žepih. Zdaj mu je bilo koj ložej pri srcu.
Ce najde lačni kos kruha, to se mu zdi,
da je srečo našel.

Hvala Bogu! dejal je Lovro domov
gredoč, da nama je pomagal iz tolikega
pomanjkanja. Kranjca Bog ne zapusti.
Podzemljic je za dve kuhi. Bog je usmi¬
ljen. V hišici bo precej prijetniše. Kako
bo vesela Maričika! Saj že poldrugi dan
ni zaužila ničesar".

Tako govoreč je stopal oprezno, v
eni držeč les, z drugo pa žepe tiščeč; bal
se je, da bi mu kos ne odpal: saj je no¬
sil tako dragoceni zaklad.

Hvaležno pogleda v nebo, pa dene:

,,Mislil sem že: krasti moraš, a to je
palo brez kraje z voza, zdaj imava kaj
jesti. Maričika bo skočila pokoncu, ko
bo slišala da nosim podzemljice."

Maričika se ni premeknola, odkar so
bili oče odišli. Kader je šel Lovro zjutraj
po drva, in je prinesel, je zakurila, prinesla
vode, pa skuhala, kar je bilo, potlej pa
je gledala v „ogenj“ po cele ure. Tudi
ona si je bila iskala dela. Uzeli so jo,
da je pomivala in pometala, pa ker ž njo
ni bilo moči govoriti, odpustili so jo v

42

dveh dneh. Potlej je iskala sopet dela.
toda našla ga ni. Dan za dnevom je pre¬
sedala doma. Na cesto si ni upala: tam
so jo preganjali pijani morščaki in živin¬
ski Irci. Ker ni imela dela, je bila se
bolj nesrečna. Kopernenje jo je ujedalo,
kakor rja ujeda železo. Doma v Lipovju
hi si bila kaj pripridila in privarovala, in
potem se pošteno omožila. Tukaj pa še
dela ne dobi, ter je oblečena v cunje ka¬
kor v Lipovju nobena beračica. Kader je
gorelo v pečici, in ni bila lačna pre¬
hudo, pravil ji je ogenj, prskajoč, iskreč,
žerjaveč se, zaplapoljajoč, ugašujoč, kako
je bilo lepo v Lipovju. Danes ni bilo
ognja v pečici, ni bilo solze v očesu, iz-
iokala je vse. Večkrat ji je bilo, kakor bi
jo solze dušile, tako je bila oslabljena,
utrujena, obrezmočena, topa. Sicer je tr¬
pela tiho, krotko udano, gledaje predse
kakor tičica, kader jo mučijo. Tako je
sedevala tudi danes zroča predse, na borni
ječmenici. Nekdo stopi čez prag. Misleča,
da so njen oče. pogleda. Kar vidi tujega
človeka, starega, zamazanega mulata*),
temnogledega, v čeljustih polno čika.

*) Belega očeta in črne matere sin je mulat.

43

,,Daler“ ! zanpije mulat.

Maričika se prestraši. V njem izpozna
hišnega posestnika. Dolžna mu je bila od
prejšnjega tedna še 1 dolar, a danes nima
solda. Tu bi se dalo storiti kaj, le s krat¬
kostjo. Zatoraj poklekne prednjega, po-
Ijubja mu roke, objema mu noge.

Kje je moj dal er?

To besedo daler je poznala predobro.
Maričika zmajuje z glavo, sili se govoriti
pogleduje ga milo, dopoveduje, da sta vse
izgala, da že dva dni jela nista, da naj
se ju usmili.

„Milostivi gospod! Bog vas bo bla¬
goslovil, “ pridene po slovenski, nevedoča,
kaj bi še rekla ali začela.

„Milostivi gospod 11  jo sicer ni razu¬
mel pač pa je slutil, da dalerja ne dobi.
Z eno roko pograbi svežnje, z drugo prime
dekleta, odpre vrata, potisne jo vun, ter
vrže prtljago za njo. Kakor bi nič ne bilo,
zakliče v drugo sobo, da ta izba se od¬
daja, in precej se nekdo oglasi, da jo
jemlje.

Mulat izgine na temnem dvorišču,
Maričika stoji sama na cesti. Dekle pobira

44

svežnje, postavi je v kotiček,pri stopi zraven,
pa stoji in čaka krotko in tilio. Pijani
Irci so jo danes puščali na miru. V izbi
je bilo vse temno, tu na cesti pa je tako
svetlo. Obraz je dekletu, kakor po dolgi
bolezni, oči so ji udrte, ustnice modre,
čeljusti vidne, samo lasje so ostali kakor
prej. Podobna je bila venoči cvetici, ali
umirajoči devici. Vsi memogredoči so jo
milovali. Stara zamurka jo jc bila celo
nekaj prašala, pa ker ji dekle ni odgo¬
vorilo, je šla naprej razžaljena. — V tem
je hitel Lovro domov, blaženega srca, da
ima zdaj sopet podzemljic. Mislil je le,
kako jima bodo dišale, in kako pojde
jutri sopet vozove uzdigat in porivat. Na
pojutrajšnje ni mislil: za to je bil prelačen.
Od daleč vidi, da mu hči stoji na cestnem
tlaku pred hišo. Podvoji stopinje.

„1, čemu pa stojiš tukaj ?“

,,GrOspodar naju je izpehnol, oče!“
„Toraj : vunkaj vrgel!“

Lesovje pade Lovru iz rok. Zdaj je
bilo nepotrebno! Izvržen! pa tisti trenotek
ko ima človek drvi in podzemljic! Kaj
naj začenjata zdaj ? Kje naj kuhata pod-
zemljice? Kam naj gresta? Lovro pograbi

45

pokrivalo, vrže je za drvmi v blato pa
tarna:

„Oh, oh, oh! bore jaz!“

Teka semtertja, odpira usta, pogle¬
duje blazno otroka, praša:

„Vunkaj vržena ??“

Nato se je delal, kakor bi hotel
oditi, a vrne se koj, praša drhtavo, hri¬
pavo, preteče:

v

,,Cernu ga nisi prosila, tepica!“

,,Prosila sem ga“, uzdihuje dekle.

„Si li pokleknola preden ?“

„Tudi to sem storila 41 .

Lovro se je izvijal kakor črv, kader
stopiš nanj. Temnilo se mu je pred očmi.

,,Bog moj! kakor mrlič si!“ krikne
Lovro.

„Oče! si li morem pomagati ? 44  odvrne
dekle, bolestno ga pogledavši.

,,Ostani tukaj, ne makni se. Grem ga
prosit, naj mi dovoli, da vsaj podzemljice
skuham . 44  Lovro gre. Ne trpi dolgo, pa
nastane bučni ropot na dvorišču, cepetanje
z nogami, kričanje, v kratkem prileti Lovro
na cesto, potisnen od krepkih pesti. Hip
stoji, premišljuje. Nato de kratko: „Pojdi!“

46

Dekle pobira svežnje. Pretežki so ji,
da bi je nosila vse. Lovro ji ne pomaga.
Morda je pozabil, da pičle te imovine de¬
kle ne more vlačiti. — Tako hodita po
ulicah: ta sivi starec, to mrliško dekle.
Takih postav, kdo ne bi opazil? kdo ju
ne pogledal? resnični podobi bede! Kam
naj kreneta? Ve ktero tmico, ve ktero
globino naj se skrijeta? Dekle je stopalo
zmeraj sopotniše. Obstoji pravi:

,,Oče! ne morem več! Uzemite te
reči!“

Lovro, kakor bi se prebudil iz sanj,
odvrne osorno:

,,Pa jih vrzi proč! Pomagati nama
ne morejo nič.“

„Nič ?“ povprašuje dekle.

Lovro se ozre. Vidi pa zdaj, da se
otrok opoteka. Divje zapove Maričiki:

,,Vrzi je proč, ali pa te razbijem!“

Dekle uboga. Tako stopata dalje.
Lovro pravi sam pri sebi:

,,Zdaj pa naj bo, kar če!“

Umolkne. Pogledi njegovi pa ne ka¬
žejo nič dobrega. Hodita po blatnih na¬
smetenih ulicah, prideta na kraj prista¬
nišča, gresta po kolovnem mostu, do nove

47

lacljarnice. Visoka liodila so stala okolu
mogočnih kolov, na dno morja zabiti se
imajočih. Med bruni in hlodi in deskami
so se potikali ljudje, ki so imeli tu kaj
dela. Tukaj sede Maričika na drvo, Lovro
zraven nje. Bila je ura 4 popoldne. Ves
pristan je bil živ in poln ljudi. Megla se
je bila razkadila. Solnce je gledalo pri¬
jazno, takorekoč iz usmiljenja ogrevalo
siromaka. Z vode je pihljala sapa, sveža,
prijetna, oživljajoča. Okolu njiju je bilo
toliko svetlobe in nebeške modrine, da
sta morala pomiževati. Daleč tam se je
morje bratilo z nebom. Tu v pristanu so
kvišku moleli jambori, veliki in mali, dim¬
niki ladji, široki in ozki, plahutali prapori,
prhutale zastavice. Na obzorju si videl
ladje, zdaj se uzdigajoče, zdaj se ponižu¬
joče , napuhnenili jadri, podobnih belim
oblakom, in svetlikajočih se na gladini vo¬
dovja. Druge ladje so šikale v morje, in
za njimi je bilo poznati peneče valovje.
Gledala sta, kje bilo Lipovje, blaženo
mesto, njijuna sreča in mir.

Tudi dekle je mislilo zdaj, kako sta
se mogla tako pregrešiti, tako nehvaležno
ravnati soper Boga, da je od njiju obrnol

48

svoje obličje, da ju je pozabil, in da ju
pušča med tujimi ljudmi, sama tu na mor¬
skem obrežju. In vendar je mogel Bog
pripeljati ju domov! odplulo je toliko ladji
toda brez njiju. Vsa bolna zatisne oči,
Glava ji pade na prsi, ta hip se prebudi,
a ta hip zadremlje. Sanjalo se ji je, da
hodi po Lipovju. Prestrašena se uzdrami.
Ni v Lipovju, ampak tukaj, v pristanu
novojorškem, napolnenem s stražami, hodili,
jambori, dimniki. Sopet je nekaj ladji po-
tegnolo sidra, ž njih je odmevalo petje.
Tihi, topli, vedri večer je erdil morje in
nebo. Vsako ladjo, vsaki kol si mogel na¬
tanko razločevati. Prečudne lepo je bilo
vse okolu. Mir in sreča je bila v zraku,
kakor bi se ju veselil celi svet. Le ona¬
dva sta tako nesrečna, pozabljena od vsega
sveta. Delavci so se vračali domov, glasno
govoreči, pojoči, kričoči. Lovro in Maričika,
le onadva nimata domu. Lakota je huje
in huje grabila Lovretu po drobovju.

Mračan, naklepe kujoč, je sedel
Lovro, kakor nemi kip. Ce si ga pogledal
gledal si v lice mrliču.

Dolgo ni izpregovoril besede z otro¬
kom. Sele ko se znoči, ko se pristan iz-

49

prazni ljudi, reče ji tuje: „Pojdi, Maričika!“

„Kam pa, oče?“ praša zaspana.

„Tjakaj, na oni le most. Tam leg-
neva na hlod pa spiva. “

Gresta. V gosti trni morata opazno
hoditi, skoraj laziti, da ne padeta v vodo.
Amerikanske desčare ali hlodarne imajo
mnogo kotov, lesenih ulic. Na koncu take
ulice je uzvišen kraj, narejen iz bruni, za
njim pa kozel, ki pada na kole, rijoče v
morje. Na takem kraju je strešica, pod
njo stoje ljudje, ki gonijo kozla na kole.
Tu zdaj ni bilo nikogar. Lovro dene:

,,Tukaj bova spala .

Maričika leže, bolj prav rečeno pade
na desko, pa zaspi. Dasitudi je polno muh
in komarjev, dekle se ne prebudi. Opolnoči
pa jo uzbudi očetov glas:

,,Maričika, ustani! ‘ ‘

V tem klicu je bilo nekaj takega,
tako usodnega, tako groznega, da je takoj
ustala, prašala:

,,Ata, kaj pa je?“

V nočni tihoti in temoti in samoti
govori zamolkli glas starčev, mirno, resno,
odločno, kakor bi prihajal iz groba.

4

50

„Dekle! Nimaš več trpeti lakote, ne
beračiti kruha na pragu trdih ljudi, ne
spati na dvorišču na tleh. Zapustili so te
vsi. Tukaj je voda najglobokejša. Ne boš
se dalje mučila.“

V temi ga ni mogla videti, očeta.

„Utopil te bom, sirota. Jaz sam te
bom. Nama ni rešenja, ni usmiljenja. Jutri
ne boš lačna ne žejna, jutri ti bo dobro.“

Maričika pa še ni hotela umreti. Ne!
Se le 18 let je bila stara, pa umreti,
zdaj? Ne! V globočino srca jo potrese
misel, da jutri jo bodo utopljenko vlačili
iz vode; misel, da bi mogla ostati v vodi
med ribami, črvovi, golaznijo v blatu! Ne!
za nič na svetu ne! Prešinjal jo je smrtni
strah, ki je v teh letih najmočnejši. Nez¬
nanska nejevolja se je polasti. Lastni njen
oče, govoreč ji to v tej temi, se ji zdi
kakor hudobni duh. Starec ji položi roke
na rame, pa reče ji:

„Upij, kolikor češ, tukaj te nihče
ne sliši. Sunem te, vse bo trpelo za dva
očenaša."

„Jaz pa nečem, ata, nečem. Ali se
ne bojite Boga, ata? Ljubi moj ata, vsaj
vi se me usmilite! Kaj sem vam storila?

51

Nikdar se nisem pritoževala. Trpela sem
z vami, ljubi moj ata, trpela mraz in la¬
koto in žejo.“

Lovro diha hitrejše, prijemajo moč¬
nejše, dekle je čutilo, da roke njegove jo
grabijo kakor klešče. Vendar se Maričika
še zmeraj upira.

,,Oh, ata, usmilite se me! Kaj nisem
vaša Maričika, vaš otrok? Bolna sem, revna
sem, tako bedna, da dolgo ne bom na
svetu. Tako mi je tesno, tako se bojim.“

Tako uzdiliujoča se čvrsto oprime
starčeve suknje, poljubljaje roke, hoteče
jo baciti v brezno vodeno. Vse to je starca
užigalo še bolj. Mir njegov je bil mir blaz¬
nega, hropel je besnosti, kakor hroplje
človek v smrtnem boju. Včasih je bilo
tiho med njima. Slišal si le dolgo sopljenje,
in pokanje desak, kader sta se borila:
oče z otrokom, otrok z očetom. Globoka
noč, temna noč in črna se je storila. Po¬
moči ni bilo od nikoder. Tu je bil naj-
zadnji konec pristana, kamor še podnevu
nihče ni zahajal.

„Usmilite se me, ata, usmilite!“ krika
Maričika.

4 *

52

Starec jo vleče na rob hodila, da bi
jo prestrmil v vodo, z drugo pa jo tolče
po glavi, da bi ne upila. A tudi njeno
upitje ne najde odmeva; le pes zalaja tam
daleč včasih. Zdaj čuti Maričika, dajo  za¬
puščajo moči. Noge ji vise že črez bodila, le
z rokami se drži še starčeve suknje. Po¬
puščajo tudi roke. Njeni kriki so slabotni,
odtrga se kos suknje, čuti, da strmi v
prepad. Na srečo se ujame za desko, tako
obvisi nad globoko morsko vodo.

Kmet se skloni, pogleda dolu . . naj
li pišem, kaj dela? . . . izkuša, da ji roke
odpre od deske. Ta trenotek bliskajo
Maričiki po glavi vsakovrstne podobe:
Lipovje, odpotovanje, ladja, vihar, litanije,
siromaštvo v Novemjorku, nato dve roki,
beli, svetli, zlati, kakor oni lipovske matere
božje, Dekle zakliče:

„Ata, ne vidite li preblažene device
matere božje Marije, iz Lipovja?! 11

Roke, ki so ubogo stvar sovale v
vodeno smrt, one roke jo primejo, poteg¬
nejo kvišku, na deske: to so bile sopet
roke očetove, ne več rabljeve.

Maričika prebudivša se iz omotice
vidi, da je poleg očeta. Bilo je temno,

53

tako temno, in vendar je videla, da ji
oče leži kakor križan. Stokal je, ihtel,
zdaj sopet ječal, kakor bi mu divja bole¬
čina razganjala prsi.

„Maričika, ljubi moj otrok, odpusti
mi, odpusti nesrečnemu očetu.“

Dekle išče njegove roke, poljubi jo
pa dene:

,,Ata, ljubi naš Jezus naj vam od¬
pusti, kakor vam jaz odpuščam / 4

Polni mesec posveti skozi oblake.
Maričika je videla, kako prihajajo angeli
z meseca k nji, kakor čebelice, na sre-
bernih žarkih, kako jo obletavajo, kako
ji pojo: „Ti ubogo dekletce, mir ti bodi!
Ti sirotkena tičica, mir ti bodi! Tiha ti
potrpežljiva cvetičica, mir ti bodi! Nato
so jo obsipali s prelepimi rožicami, zlatimi
zvončeki, pa ji peli:

„Spavaj, spavaj detešce, spavaj mirno,
dete ljubljeno ! 44

O zdaj ji je bilo tako dobro, milo,
drago. Maričika je res trdno zaspala.

Noč je prešla. Jel je svitati dan. Na
vodi so se zrcalili prvi žarki jutranje zore.
Jambori in dimniki so se uzdigali iz sence,
ter oživljali. Lovro se nagne k Maričiki.

54

Menil je da je mrtva. Zaprtih oči, lic
takorekoč prtenih, oterplega obraza, kakor
bi bila pokrita s pepelnato senco, taka je
počivala. Lovro ji položi roko na ustnice,
pa čuti, da še diha, da še živi. Tudi srce
ji je še bilo, a tako slabotno, kakor bi
hotelo obstati vsaki hip. Upal je, da bo
oživela, kader razžene dan megle, kader
jo solnce ogreje. Maričiko so obletavale
morske tiče, kakor bi jih skrbelo zavoljo
nje. Nektere so posele na bližnjo bruno.
Jutranja megla se je razhajala, ker jo je
podil zahodni veter, tako mil in blag, tako
prijeten in ugoden, kakor bi nosil v
dežel ljubo uzpomlad. Nato se pomoli
solnce. Prvi žarki njegovi so zlatili
vrhove hodil. Polagoma so padali na
Maričikin obraz, hoteči ga ogreti, oživiti,
božati. Maričikino obličje, v tej svetlobi,
ovenčano z rumenimi lasmi, dasitudi raz-
kodranimi od ponočne borbe in jutranje
sape, njeno obličje je bilo v solnčnem žaru
res pravo angelsko obličje. Po prestani
bedi in stiski, po vsi svoji nesreči, recimo
je bila Maričika angel.

Prečudno lepi rožnati dan se je uz-
digal iz vodovja. Solnce je prigrevalo

55

močnejše. Sapa je sožaljno opihljavala
spečo. Tiče so jo obletavale, kakor bi jo
hotele uzbuditi. Lovro si sleče suknjo, ter
ji pokrije noge. Novo upanje se mu budi
v srcu: ginola ji je pepelnata barva z
obraza, lice ji jame erdeti, ustnice se
smehljajo, odpre Maričika oči.

Stari kmet lipovski Lovro Toporec
poklekne, pogleda proti nebu, in dvoini
potok solz mu dere po razbrazdanem ob¬
ličju. Zdaj je čutil, da ta otrok je zenica
v njegovem očesu, da je duša njegove
duše, da mu je kakor velika svetinja.
Dekle se ni le prebudilo, bilo je tudi bolj
sveže, bolj čvrsto ko včeraj. Cisti zrak
pristanski jo je ozdravil, česar zaduhli
zrak izbe ni mogel. Res se ji je povrnolo
življenje. Sede na bruno, pa de:

„Ata, zdaj bi pa res rada kaj jela.“

,,Pojdi, otrok moj, morda se kaj
najde tam na vodi.“

Gresta. Kakor je bilo videti, hotel
je današnji dan biti drugačni od poprejšnjih,
bednih. Toliko da parkrat stopita, pa ugle¬
data med tramovjem robec: v njem je bilo
zavitega nekaj pšeničnika in bravine.
Morda je delavec v ladjami to semkaj

56

uteknol, del svojega zajutreka. Po Lovre-
tovi in Maričikini misli pa je to hrano
semkaj dejal oni, ki ne pozabi ne cvetice,
ne tičice, ne mravlje, ljubi Bog sam. Mo¬
lita, jesta, pa stopata dalje ob loki, več
ur, a med tem počivata na kakem povez-
nenem zaboju. Hodila sta, a sama nista
vedela, čemu in kam. Maričika je mislila,
da morata v mesto. Spotoma srečujeta
polne vozove, hiteče v pristan. Zdaj se
odpro vrata v uveterstritskem predmestju.
Vunkaje stopi poštami gospod, visoke
postave, z mladim dečakom. Ko ugleda
te dva Kranjca, oblečena po domače,
zmigne z ramama, jame se čuditi, in ko
si ju ogleda bolj natanko, jame se sme¬
hljati. Človeško obličje, ki bi se jima pri¬
jazno smehljalo v Novemjorku, to se jima
je zdel čudež, in prav čudila sta se tej
prikazni. Sivobradi visokouzrasli gospod
pristopi^ k njima, ter ju praša slovenski:

„ Človeka božja, kako prideta pa
vidva semkaj ?“

To prašanje ju je ošinolo kakor grom
z jasnega. Lovro, namestu da odgovori,
prebledi kakor zid, kleca z nogami, ter
ne verjame ne svojim ušesam ne očem.

57

Maričika se zave prva. Poklekne pred
starega gospoda, objame mu noge rekoč:

„Iz Kranjske, milostljivi gospod, prav
iz Lipovja.“

„Kaj pa hočeta tukaj ?“

„Tu živiva v pomanjkanju, bedi, la¬
koti, preljubi gospod. Ne veva nikoder in
nikamor. “

Tu zmanjka glasu Maričiki.

Lovro se vrže gospodu pred noge,
prime ga za suknjo, drži jo tako čvrsto
kakor bi imel v rokah kos neba. Ta človek
je njegov rojak, njegov gospod, od Boga
poslan, ta ne bo puščal, da bi Lovro
lakote umrl. Mladi dečak, stoječ zraven
sivobradega gospoda, je gledal debelo.
Ljudje so obstajali in zijali, kako človek
kleči pred drugim. Se drugodi ni več take
navade, v Ameriki pa najmanj.

Stari gospod nejevoljen zijakom pove
angležki:

,,To vas nič ne briga! Pojdite po
svojih opravkih.“

Obernivši se k Lovru in Maričiki,
dene:

,,Kaj stojimo tu na cesti! Pojdita z
menoj!“

58

Gospod ju vede v bližnjo gostilno.
Da si odkazati posebno sobo, vanjo se
zaklene z njima in dečakom. Naša sta
mu hotela izkazati sopet najgloblje spoš¬
tovanje. Toda sivobradi gospod pravi:

,,Puščajta to. Saj smo iz enega
kraja, otroci ene matere . 14

Videti je bilo, da mu gre smodkeni
dim v oči. Gospod si izmane oči. Nato
popraša :

,,Ali sta lačna ?,,

,,Dva dni že nisva nič jela; danes
sva našla nekaj tam na ladjami med
bruni.“

Nato reče gospod:

„Viljem! reci, naj se jima da jesti.“

Deček gre naročat.

Gospod: ,,Kje pa stanujeta?“

,,Nikjer, milostivi gospod!“

„Nikjer?“

„A kje sta spala ?“

„Na vodi, na onih odrih ladjarskih . 44

,,Ali so vaju kje vun vrgli, iz sta¬
novanja ? 44

„Tako je, milostivi gospod ! 44

,,Tudi nič denarja ? 44

„Niti krajcarja ! 44

59

„Kaj hočeta početi zdaj ?“

,,Sama ne veva.“

Stari gospod je prašal tako hitro,
kakor bi bil nejevoljen. Hitro se oberne
k Maričiki:

„Koliko si stara? ti dekle!“

„0 unebouzetju Marijinem bom 18

let.“

,,Tako mlada! in toliko si že po¬
izkusila ?!

Maričika ne odgovori ničesar; molče
zre v tla. Staremu gospodu je silil sopet
dim v oči. Zdaj prineso piva in gorkega
mesa. Gospod jima prigovarja, naj le jesta;
reče jima, da sta neumna, če se njega
sramujeta. Dasiravno je bil gospod bolj
osornega vedenja, zdel se jima je vendar
angel iz nebes. Onadva sta jela, gospod
pa ju je gledal vesel, in marisikterikrat
je segel na oči. Videvši, da sta se do¬
volj no okrepila, prala, kako da sta prišla
semkaj in čemu.

Lovro pripoveduje, ničesar ne za¬
molči gospodu, tudi malenkosti ne, kakor
bi se izpovedoval za smrtno uro. Stari
gospod je bil zmeraj bolj nejevoljen, ter je
Lovreta v enomer ošteval. Ko mu pa stari

60

kmet Lovro izpoveduje, kako je kotel Ma-
ričiko vreči v vodo, takrat stari gospod
zakriči:

,,Potlej ki te kil jaz pa živega odrl!"

Maričiki dene gospod:

„Pojdi sem, dete kozje, pojdi!“

Nato reče:

„ Veliko kudega sta tukaj prestala.
Zemlja je dokra, toda človek mora znati,
kako da si pomaga."

Lovro je gledal slokega gospoda kakor
zabojen vol, ko je slišal, da pametni ta
gospod Ameriko imenuje dobro zemljo.

„Tako je, tepče," nadaljuje gospod
opazivši kmetovo čujenje; ,,ta zemlja je
dobra. Ko sem bil semkaj prišel, nisem
imel ničesar; zdaj pa imam svoj kos kruka.
Vi, kmetje, bodite rajši doma! Skrbite za
svoja polja. Bolje bo to, kakor če po svetu
klatarite, srečo lovite. Srečo svojo imate
vi doma, v zemlji. Če se selite, kdo bo
pa doma? Tukaj niste za nič. Lahko je
semkaj priti, toda vrnoti se, to je težko."

Po nekolikem premolku pravi stari
gospod:

„Nad štirideset let sem že tukaj. V
tem dolgem času človek pozabi na dom;

61

a želja ostane. Moj Viljem mora tjakaj,
da vitli, kje so mu živeli očetje. Vidita
to je moj sin!“

Starega gospoda je nadlegal sopet
dim po očeh. Sedel je osteklelih oči.
Nato izpregovori nekam nejevoljno:

„Dečko zna prav dobro slovenski, a
rajše govori angleški. Tukaj mora tako
biti. Kdor semkaj zajele, izgubljen je za
domovino svojo, za svoj rod. Preveč po¬
snemamo Nemce, celo Nemce v bedi, celo
v Ameriko se seleče, gredoče med divjake
in tujce, Nemce brezverne in brezdomo¬
vinske, in vendar je toliko lepega sveta
po Hrvatski in Slavoniji, po Bosni in Her¬
cegovini, po zemljah balkanskih, v lepi
Sibiriji, po ruskem svetu! Viljem pojdi,
povej, da imamo goste na večer in črez
noč.“

Dečak hitro begne. Dolgo je sedel
stari gospod, kakor bi sam veliko tega
premišljeval. Gospod govori sam s seboj:

Ali naj ju pošljem nazaj ? To bi
bilo predrago. Kaj bi pomoglo? Kar sta
imela, prodala sta. Beračiti bi morala.
Dekleta v službo? Bog ve, kaj ji služba
prinese! Ker sta že tu,’ treba je poizkusiti

62

z delom, odvesti ju na selišče. V kratkem
si najdeta kruha.

„Lovro! Si li že kaj slišal o naši
naselbini tukaj ?“ izpregovori starikavi
gospod glasno.

„Nič! milostivi gospod.“

„Za božjo voljo! Človeka, kako sta
si upala semkaj? Saj morata poginoti!
Rojakov imata nekaj v Cikagi. Tam de¬
lajo po tovarnah. Kmet spada na polje,
na njivo, ne v tovarno.' V Radomlje bi
mogla iti, ali Minesoto. A tam zmanjkuje
zemljišča. Dalje zahodno imata neobdelane¬
ga sveta, a tjakaj je predaleč, železnična
vožnja predraga. Najbolja za vaju bi bila
Borovina. Tjakaje vama morem preskrbeti
vožni listek zastonj. Kar vama dam v
roke, moreta obrnoti v gospodarstvo."

Po daljem premišljevanju dene gospod:

„Cuješ, stari! Zdaj pripravljajo novo
naselbino: Borovino v Erkenzesu. To je
lepo, toplo zemljišče, a vse je še pusto in
prazno. Tam dobiš selišča z gozdom 160
jutri od vlade ali od železnice zastonj ali
proti neznatnemu davčiču. Ali me razumeš?
Kar ti je treba za gospodarstvo, dam ti
jaz. Dam vama tudi priporočil. Rad vama

63

hočem pomagati, ker sem vajun brat. Bolj
žal mi je pa za dekleta. Veš, stari? Hva¬
lita Boga, da se je tako naključilo.“

To izgovorivši, obrne se gospod k
Maričiki:

„Ti, otrok moj, tu imaš mojo listico.
Varuj jo, sveta ti bodi. Kader boš v stiski
in bedi, osamljena in zapuščena na svetu,
le mene išči. Ubogi otrok si, a dobri otrok.
Ce takrat mene že ne bo, potegnol se bo
zate moj Viljem. Ne izgubi pa lističe. Zdaj
pojdita z menoj!“

Domov grede, nakupi jima stari gospod
obleke in perila. Uzprejeta sta bila, pri-
ševša v gospodovo stanovališče, silno pri¬
jazno. Ta hiša je bila hiša dobrih ljudi.
Na večer pridejo Viljemovo sestro obiskat
njene prijateljice. Maričika se je vsem glo¬
boko naklanjala, čemur so se prijateljice
smejale. Stari gospod je stopical med to
mlado družbo, majal z belo glavo, govo¬
ril zdaj angleški zdaj slovenski, pogovar¬
jal se z Maričiko in Lovretom, kako je
kaj na Slovenskem. Včasih si je pomel
oči; smodkeni dim ga je bol v oči, recimo;
ko so legali spat, Maričika ni mogla dr¬
žati solza, videča, da ji postelj pripravlja

64

Viljemova sestra sama. O kako so ti dobri
ljudje! Ni čuda; saj so iz slovenske zemlje
in to iz Lipovja!

Tretji dan že potuje Lovro s hčerjo
v novo naselbo, Borovino. Imel je v žepu
100 dalerjev, in svoje siromaštvo je iz¬
da vnaj pozabil. Maričika je čutila nad seboj
roko božjo. Trdno je upala, da je ta roka
ne bo zapustila, da jo bo varovala vsake
nesreče, da jo bo pripeljala domov v Li-
povje. ...

Gledajoča skozi okna železničnih
vozov, sta videla mesta, selišča kmetije.
Todi je bilo sopet vse drugačno kakor v
No vem j or ku. Na dolgo in široko same
poljane, sami gozdi, hišice in kobilice v
senci visokih dreves, razsežna gospodarska
poslopja, žitna polja, črede ovac in goveje
živine, prav kakor doma na Slovenskem.
Vlak drči dalje in dalje. Kraji se vedno
bolj praznijo ljudi, vedno bolj so neobde¬
lani, ginejo selišča, razprestira se pred
njima goljava, skoraj puščava. Tu se
ziblje bilka, tam se maje steblo, rumene
cvetice kažejo, da todi je šel nekdaj velik
voz, trnovje, osat, koprivje, bodeče grmov¬
je se giblje v vetru, kakor bi smešno

65

pozdravljalo potnika. Širokoperotni orli
plavajo v zraku, prežeči na plen. Parostroj
vleče vlak le naprej, kakor bi hotel čina
preje prileteti na kraj pustote, tja ker se
zemlja brati z nebom. Videti je roje zajcev,
črede poljskih miši. Tu in tam ugledaš je¬
lena. Nikjer ne vidiš cerkvice, mesta, vasi,
ali le hiše, ako ne šteješ kolodvorov, in
dalje od teh ni žive duše. . . Vse to je
videl Lovro, pa z glavo je majal, češ,
škoda da je toliko lepe zemlje prazne in
neobdelane. Tako prejdeta noč in dan. Drugo
jutro prispe železni konj skozi gozdovje.
Tu so stala mogočna drevesa, kakor jih
Lovro ni videl nikoli, ovita z ovijačami,
kakor človeška roka debelimi. Tu je bila
taka goščava, da se je morala s sekirami
presekati, in da je stala kakor stena. Čudni
tiči so frčali po starem in temnem tem
gozdu. Časih je bilo videti, da jezdeci ja¬
hajo po mahovih tleh, s peresjem na glavi,
pa rdeči kakor nov krajcar. Lovro, vse
to videč, te gozdove, te puščave, neznane
te čudeže, te čudne ljudi, izpregovori
strmeč:

,,Maričika“!

„Kaj je, oče“?

5

66

„Vidiš li to“?

„yidim“!

„ Čudiš li se“?

Čudim se“!

Naposled pridejo do reke, trikrat tako
široke kakor Sava, kjer se vanjo stekate
Bistrica in Ljubljanica. Pozneje izvesta, da
pravijo tej reki Misisipi. Ponoči prideta v
Borovino. — Puščajmo ju zdaj sama za
trenotek. Drugi del njijunega novosvetskega
življenja je končan. Tretji del bota sno¬
vala v gozdovih v odmevanju ostrih sekir,
v britkem potu naselnika. Bode li ta del
manj solzan, naporen, težaven, videli bomo
precej.

III. Naselsko življenje.

Kaj je bila Borovina? Naselba, kije
šele naustajala. Nemški, angleški, poljski
časniki so bili raztrobili, naj se napoti v
Borovino, v ta pozemeljski raj, kdor hoče
biti zdrav, vesel, srečen, bogat, kdor hoče
dobro jesti in piti, dolgo živeti, po smrti
pa izveličati se. Dalje so razpravljali čas¬
niki, da država Erkenses — v tej državi
namreč se je imela postaviti naselba Bo¬
rovina — da Erkenzes je zdaj res še
pusta zemlja, da pa je podnebje najzdra-
vejše na svetu. Na kraju meje stoji sicer
mestece Memfis, kjer se leže rumena mrz¬
lica, da pa ne ta in ne nobena druga
mrzlica ne more preplavati tolike reke,
kakor je Misisipi. Vrhu tega se mrzlica
boji indijanskih rdečokožnikov. Stvar je
taka, da naselci v Borovini bodo živeli
med mrzlico in med Indijanci, po takem
ima Borovina še veliko prihodnost in
da bo imela v 100 letih 2 milijona

5 *

68

prebivalcev, ter da bo zemlja v ceni
poskočila: danes je dobiti jutro lepe zemlje
da bi jo kar jedel, za polovico dalerja, a
bo stalo potem najmanj 1000 dalerjev.

Take so bile obljube in ponudbe.
Kdo bi se jim ustavljal! Indijanskih Cok-
tevcev dejali so, naj se nihče ne boji, ker
imajo bele posebno radi. Res je tako, toda
časniki so prebrisano zamolčali zakaj ?
namreč zato, da jih pojedo. Bobnali so
dalje, da zemljišče je kupila „železnica.“
Iz tega je bilo sklepati, da bo dežela
zvezana z drugim svetom, in da bo poljske
pridelke kaj lahko prodajati. Toda v ogla¬
sih je hilo to izpuščeno, da železni pot
se snuje šele. Vrhu tega Borovina ni bila
ob železnični progi, ampak daleč proč, po-
tisnena v divje goščavje. Tudi te pomi-
selke so odpravljali časnikarji, češ, da to
ne bo dolgo trpelo, in da sploh ne bo
nobenih ovir, kader bo železnica memo
drdrala.

Kakor se je hvalila s pretiranami in
lažmi ta naselba, tako se je sto in sto
drugih, slabejših od te borovinske. Kdo
bi se čudil, da so ljudje kar skupaj suli,
prodajali kmetije in gospodarstva, pa šli

69

ko naselniki v obljubljeno de v želo ameriško!
Videl si Nemce, Poljake, Cehe, Slovence,
izlasti iz Kranjske, ki so šli novi svet
bogatit, in v tujo zemljo sreče iskat, sreče, ki
jih je prezirala v domovini. Naselnikov ni
strašil niti pridevek ,,krvavi“ Erkenzes.
Takrat je bilo tu še polno razbojskih In-
dijanov, pocestnih roparjev, srečolovcev in
tatov in druge sodrge, ki je popadala z
vešal, v a dalo se je pomagati.

Česa pa se boji Kranjec? Da ima le
grjačo v rokah, rojaka na levi, rojaka na
desni, pa zadaj enega, pride naj blizu
druhal, tako ti jo zmlati, da razun cap
sledu ne bo. — Naselniki, ki so semkaj
prihajali pa videli Borovino s svojimi očmi
so se čudili in nemalo strmeli, da so našli
divjo goščavo, namestu zemljišča in polja
in gozda, ktero je bilo sesekati. Črni
hrasti, grdolesovje, svetle platane, povoljniki
jelo vina in drugo šilovje je raslo na gosto.
Spodaj je bilo drevje gosto zraščeno, zgoraj
pa z ovijačami gosto prepleteno.

Kdor je dalje silil v to goščo, ni
videl več neba nad seboj, taval je po mraku
izgubil se je za vselej. Marisikteri Kranjec
je gledal zdaj svoje pesti, zdaj sekiro, zdaj

70

debele hraste, pa mu je bilo nekam čudno
pri srcu. Lesa je bilo na ostajanje, v obilju
za kurjavo in gospodarstvo. Toda gozd
posekati, štorove izpuliti, zemljišče izrav¬
nati, potlej šele za plug prijeti: to ima
en človek več let dela. In vendar ni bilo
tu druge poti. Roj naselnikov se ustavi
na kraju ob reki na ravnici. Tu so imele
sčasoma naustati hiše, cerkvica, šola: sča¬
soma pravim, ker zdaj še koč ni bilo. Zdaj so
stali tu vozovi, na kterih so se pripeljale na-
selske družine. Vozovi so bili porazstavljeni
v trokotu, da se morejo naselci braniti,
ko bi bili napadeni. Za to vozovno utrdbo
so se pasli konji, mule, ovce, goveda, ktere
je stražil oborožen hlapec. Ljudje so spali
na vozeh, ali pa tudi pri ognjih z drvenimi
ograd bami.

Zenske in otroci so bili podnevu v
taboru, možki pa v gozdu, v kterem so
odmevali mogočni udarci sekir. Ponoči so
tulile v goščavi divje živali, izlasti jag-
varji in volkovi. Sivi medvedi, ognja manj
boječi, so hodili pogostoma gledat naselbo
in takrat se je pokadil strel v kožuh ta¬
kemu radovednežu. Spretni lovci so sebi

71

nastrelili dosti divjadi: antilop, jelenov,
bivolov. Uzpomladi potujejo te živali tol-
poma na sever. Drugi naselniki so se hra¬
nili se živili, kupljenimi v bližnjem kraju,
največ s koruzo in bravetino. Klali so tudi
ovce, kterih je imela vsaka družina po
nekaj. Na večer so prižigali ogenj, varili
večerje, ter se zabavljali po moči. Življenje
pri težkem deluje bilo bučno in neurejeno.
Glavna stvar so bile koče. Na planem
nekaj zabitih kolov v zemljo, črez deske,
skorje, trske, tudi kosi platna: to je mo¬
ralo biti za streho. Drugi, izlasti neožen-
jeni, kterim ni bilo toliko za podstreho in
kteri niso marali štorov kopati, jeli so
plužiti, kjer ni bilo pregostega korenja.
Sploh pa je bilo toliko dela, da naseljenci
niso vedeli, bi li koče postavljali, štorovje
izsekavali, na lov hodili.

Hitro se je tudi pokazalo, da je bil
njihov poverjenik, t. j. naselbinski pover¬
jenik silno površen, ker je zemljišče uzpre-
jel od železnice kar tako, na dobro besedo.
Nato pride železnični poverjenik. Treba je
bilo vsakemu odmeriti in odkazati selišče,
pripadajoče vsakemu naseljencu. Poverje¬
nika (naselbinski in železnični) vidita, kako

72

je stvar zamešana. Obračata se, besedujeta,
kregata se, zadnjič se odpeljeta, češ, da
nimata dosti meril.

Pokazalo se je tudi, da ta naseljenec
je plačal preveč, ta premalo. Najhujše je
bilo to, da nihče ni vedel, kje mu je del,
ali če je kdo vedel, vendar ne to, koliko
ga je. Naseljenci so bili brez oblasti: kje
naj iščejo pravice? Kako naj delajo in
kje? Vsaki je hotel, da se mu odkaže,
kaj je njegova last, da si more postaviti
hišico in sekati svoj gozd. Vsaki je želel
tudi bivati, kolikor mogoče, sredi trav¬
nikov, čim dalje od goščave, blizu vode.
Usled tega so ustajali prepiri.

Nekega dne se pripelje velik voz,
pokrit z debelim platnom. Gospod Grii-
nemann, njegov je bil, je pripeljal nase¬
ljencem vsakovrstnega žganja: ruma, slivo¬
vke, brinovca, tropice, grenice, in druge
močne pijače. Dobro je tržil tisti dan
gospod Griinemann, potomec Abrahamov,
a dobro so se česali tudi naselci, prepira¬
joči se zavoljo malenkosti. Nato pridejo
rdečokožniki, ter ugrabijo nekaj ovac.
Kmetje se podajo za njimi, je prepode,
enemu izbijejo celo življenje iz telesa. Zdaj

73

je bil mir, a že drugo jutro nemir, ko so
krčili sekali hosto. Tako je bila ta naselba
od dne do dne neediniša, odtrgana od
sveta. — Taka je bila Borovina, ko sem-
kaje prispeta naša znanca, Lovro Toporec
pa Maričika. Godilo se jima je v začetku
bolje nego li prej. Gozd ni novojorški
tlak, na kterem sta lakote pogibala. Tu
sta imela voz, nekaj vsakdanjik reči.
drago kupljenih, seveda, pa potrebno gos¬
podarsko orodje. V Novemjorku ju je brit-
kostila domotožnost, tu jima težko delo ni
dajalo časa. Lovro je sekal drva od jutra
do večera, ali klal trske, ali obsekaval
kolovje za kočo. Maričika je skrbela za
perilo in gospodinila okolu ognjišča. To
delavno življenje ji je izbrisalo z obraza
znamenja bolezni in bede v Novemjorku
prestajane, da je bila zdaj ogorela. Mladi
ljudje so jo radi videli. To je Lovro iz-
koriščeval. Izbere si najmanj zaraščeni
kos gozda; nihče mu ne brani, ker so
vsi dečki na njegovi strani. Nekteri so
mu celo pomagali, misleči, da tako poma¬
gajo sami sebi.

Lovro pa je dejal: Moja hči je lilija,
ki bo hodila po rožah; ne dam je pri-

74

tepencu. Lovro je dobro računal. Gospo¬
darstvo mu je napredovalo, v kratkem je
bilo boljše od drugih, ter bi bilo morda
prvo, ko bila imela borovinska naselba
kaj prihodnosti.

Preteklo je nekaj tednov. Gozd je
hil dobršno izsekan, po tleh je bilo polno
trsak in skodlanic. Lovro je imel novo
svojo hišico. Igrača bo, kar se bo še pri-
storilo. A gozd ?  Zeleni gozd polagoma
pada. Dejali so, kteri so šli globlje vanj,
da ga ni konca; da so v njem vode in
močvirja, kakor bi voda dremala pod
drevjem; da so videli strašne nestvore,
strahove ki so sikali kakor kače; da je
človeku, kakor bi ga za obleko potegovalo
in govorilo: „ne hodi“

Neki dečak iz Cikega je pravil, da
je videl samega satana, ko je grivasto
glavo dvorožno uzdignil iz barja, in za-
puhal proti njemu, da je v tabor bolj pri¬
letel kakor prišel. Drugi so resnili, da
tisti je bil bivol, a dečak je trdil, da ga
je sam videl, in da takšen bivol nikdar
ni. Nekaj predrznežev je šlo v gozd, a
nazaj jih ni bilo. Ljudje so trpeli križne
boli od presilnega dela, k temu se pri-

75

druži še mrzlica. Prepiri so se izprevračali
v krvave praske. Kdor si živine ni za-
znamenil, otevali so mu jo. Tabor se raz¬
draži, in vozove postavijo daleč narazen.
Nihče ni vedel, kdo ima pasti živino. Ovce
so crkale ali pa se izgubljale. Pretila je
toraj nevarnost, pomanjkanje, lakota,
smrt. Ljudje so zdvajali. Sekira v gozdu
ni odzvanjala. Vsem je pohajala potrpež¬
ljivost. Vsaki bi bil rad delal, ko bi mu
bil kdo rekel: „Uzemi to je tvoje!“

Po pravici so se pritoževali nad oprav-
niki, dolžeči jih, da so sleparji, ki so jih
priveli v puščavo in divjajo, naj izkoprne
ondukaje. Sedel je na voz, kdor je imel
še kaj grošev, pa se odpeljal nazaj. Naj¬
več jih je vse izmetalo, in zdaj se niso
mogli vračati. Obupno so sklepali roke,
videči da tako morajo poginoti.

Nekega večera stopi Lovro k Mari-
čiki rekoč:

„Vsi bodo konec uzeli, midva tudi.“
„Kakor Bog hoče,“ odgovori dekle.
Pa ker je tako usmiljen, naju tudi
zdaj ne bo zapustil. Reče pa pogleda v
zvezde, in zdaj, v svetlobi ognja, je ža¬
rela Maričika kakor zlata svetnica. Tudi

76

Maričika si ni mogla prikrivati, da ju
čaka še huda. Tolažila se je, da je pre¬
bila že veliko nevarnega in trpkega. Vrhu
tega je imela listico, ki jo ji je dal stari
gospod v Novemjorku, in da naj se nanj
obrne, kader bo v sili.

Vsaki dan je prinašal novih stiska
naselcem. Drugi za drugim jo je potegnol
ponoči, da nihče ni vedel, kam. A gozd
je šumel, kakor bi se posmehoval človeški
nemoči.

Stari Lovro uzboli prevelikega napora:
bolelo ga je v križu. Dva dni ni maral
za bol, a tretji dan že ni mogel ustati.
Maričika hiti v gozd, nabere mahovja,
napravi mehko postelj, ter očetu pripravi
zdravila

„Maričika!“ stoka Lovro, ,,prihaja
mi smrt iz gozda, trka mi na rame; potem
ostaneš sama na svetu, sirota. Bog me
kaznuje hudo zavoljo mojih grehov, da
sem te črez morje pripeljal v pogubo. Smrt
mi bo težka. “

„Ata! mene bi Bog še huje kaznoval
ko bi vas ne bila ubogala," odvrne dekle.

V ne še dveh tednih je bila naselba
na koncu. Živila so bila potrošena. Klali

77

so živali, odločene delu. Mrzlica jih je
potresla vsaki dan nekaj v grob. Nekteri
so kleli to goščavj e, drugi so glasno mo¬
lili, in Boga prosili, naj jih reši iž nje.

Nedelja je. Na planem kleče možki,
ženske, otroci; molijo:

„Oče nebeški, vsemogočni Bog! us¬
mili se nas!“ -

Gozd ni šumeval, poslušal je. Sele
po molitvi je jel z listi trepestiti, kakor
bi dejal:

,,Tukaj sem jaz gospod, kralj, vse¬
mogočni!“

V daljavi se bliska. Gosti tičji roji
se uzdigajo iz gozda. V taboru mukajo
goveda, cvilijo psi. Na obzorju se kažejo
goreči plameni, kakor bi semtertja švigale
ognjene kače. V gozdu poka, kakor bi
streljal. Zveri tulijo. Drevesa gore, in vi¬
deti jih je, kakor bi satan sam goreče
svoje pesti dvigal proti nebu. Obzorje erdi.
Po gozdu puha, kakor puli smrti, kakor
deh jeze božje. Nekdo je gozd zažgal. —
Drugo jutro je bilo nebo oblačno, bati se
je bilo dežja. Tretji dan je bila tolika
megla, da človek ni videl človeka, niti na
tri stopaje. Ponoči je dežilo, morda zavoljo

78

silnega ognja, ki je zbiral oblake. Vrhu
tega povodnji uzpomladi niso nič nenavad¬
nega. V Erkenzesu je toliko barij močvirij,
jezer, majhinili in velikih voda, talečega
se snega, da je uzpomladi vsa zemlja
takorekoč pod vodo. Usled tega popušča
in odstopa gorenja plast. Ljudje bolehajo,
mrjo, selijo se drugam. A kam? naprej
ne morejo, reka je izstopila, prevoz ne¬
mogoč! Dežuje zmeraj hujše, kakor bi
se ponavljali dnovi vesoljnega potopa. Na¬
enkrat se uzdigne krič v taboru:

,,Voda prihaja, voda!“

Naselci si manejo oči. Ukljub temote
vidijo okosežno belo planoto, ktero je
pljuskal dež in veter. Sivo odsvita se jut¬
ranja svetloba na tem vodovju. O bregu
sem, kjer so se zajezili hlodovi, in pa od
izgorenega goščavja, je šumela voda kaj
voda, povodenj, ki je naraščala vsaki hip,
Naustane grozno upitje v taboru. Zenske
in otroci begajo na vozove. Možki teko.
kolikor morejo, na zapadno stran, kjer je
stalo še nekaj dreves, in kjer je voda
segala le do kolen. Ljudje kličejo strahu,
drugi drugega po imenu, na pomaganje.
Živina išče zavetja po viših krajih. Ovce

79

plavajo po vodi, meketajoče, kakor bi
človeka prosile pomoči. Voda prihaja če¬
dalje veča. Dež lije kakor iz čebrov. Strah
raste od hipa do hipa. Šumenje vode se
izpreminja v grmenje. Voda žene valove.
Vozovi se gibljejo. Jasno je, da to ni
navadno deževje, da je izstopil Misisipi
se vsemi svojimi pritoki, trgajoč drevesa,
lomeč gozde. Strah in trepet je raznašal
neukroteni živelj vode. Zdajci se prevrne
voz blizu gozda. Zenske zakriče do smrti
pretresljivo. Priskoči nekaj možkih izpod
dreves pomagat. Voda jih meče semtertja,
žene proti gozdu, v pogin.

Lije hujše in hujše, kakor bi se bile
odprle zatvornice neba. Stemnjuje se zmeraj
bolj, megla se črno zgoščuje. Zdaj pa zdaj
smukne merno hlod, za kteri se drži človek.
Tam moli iz vode roka, ki se pa skrije,
in več ne pokaže. Ljudje in živali plavajo
z vodo in tonijo. Ondukaje krika mati:
,,Jezus, Marija!“ Odneslo ji je otroka.
Glej, val je pogoltnol tudi njo. Živali tu¬
lijo, a ne dolgo, voda jih zalije, nje in
vozove, na kraju naselbe je vrteča in pe¬
neča se voda.

80

Kaj je z Lovrom in Maričiko?

Lovro je ležal na postelji, na širo¬
kem ležišču, zbitem iz velikih desak. Ta
postelj je plavala kakor plav na Savinji;
plavajo po gozdu, od drevesa do drevesa,
sukajoča se, zadevajoča se dokler ju ne
zanese v strugo, in zdaj se zgibava po
deroči reki, dalje in dalje.

Maričika je klečala zraven svojega
očeta. Sklenenih in uzdignenih rok je
prosila nebo, naj ju reši. Odgovarjalo ji
je pljuskanje dežja in zaganjanje valov.
Spredaj in zadaj so plavala debla. Bati
se je bilo, da ktero ne trči ob plav, in
ga ne razbije. Plav je bliskal po vodi,
tako hitro ga je neslo, kam pa, sama
nista vedela. Večkrat je Maričika sama
odrinola kako nevarno napotje. Preteče
ura za uro. Sele zjutraj stopi reka s
plavom izmed gozdovja. Ni bilo videti
nobenega vršiča. Ves kraj je bil kakor
uzburkano rumeno morje. Dani se čedalje
bolj.

Lovru je bilo v tem zmeraj huje.
Prevelika je bila mera britkosti njegovemu
odživelemu telesu. Bližal se mu je konec,
ž njim pa večni mir. Opoldne šepeta Ma-

81

ricika: ,,Ljubi oče, kaj bo z nami“. Bog
nam naj pomaga.

Oče odgovori: ,,Huclo me je Bog po¬
koril, odpustil mi bo grebe.

Maričika moli: „Pod tvojo hrambo
pribežimo . .“

Kar zaupije Lovro:

,,Ne vrzi me v vodo, saj nisem pes!“
Ootovo se je spomnil tiste noči, ko je
hotel (iz sile) Maričiko pehnoti v vodo.
Zato pravi: ,,Odpusti mi, ljubi otrok, od¬
pusti !“

Maričika se skloni k njemu jokaje.

Na večer se nebo izjasni. Solnce
sveti na zapadu. Lovro umira. Zdi se mu,
da prodaja naselišče v Borovini, da se
vrača na Slovensko, v Lipovje, da je na
ladji, da morščaki pojo, da je že v Hami,
kjer je bil nastopil pot v Ameriko, da je
na železnici, in povsodi se govori nemški,
češki, no zdaj beseda slovenski, v domači
zemlji je; sosed orje, rž cvete, hrošči
brne, zvonovi zvone v cerkev, že je v Li-
povju, joka se veselja, zdaj krikne, skoči,
zgrudi se mrtev, ta hip pljnsne val, in
Lovretovo telo izgine pod vodo. — —

6

82

O Marija!“ zakriči Maričika, in ne¬
zavedna obleži.

Mrači se. Maričika se osvesti. Buli
predse. Kopa misli se ji vrti po glavi.
Kakor bi ji šinola prava misel, pograbi
desko, pa vesla dalje . . Ni li tam luč?
Je. Le tjakaje. Ko zagleda čoln, ploveči
proti nji, krikne Maričika na vso moč.

,,Brate! nisi li čul krik?“ pravi glas
angleški.

Glavo stavim, da je pomagaj.“

V kratkem dvignejo čvrste roke Ma-
ričiko v čoln.

V Skalini je bila Maričika dva me¬
seca v bolnišnici. Z denarjem, ki so ji
ga zvrgli dobri ljudje, se pelje v Novi-
jork. Srečno najde ono hišo, iz ketere je
bil stopil znani stari gospod. Pozvoni.
Neznan človek ji odpre.

,,Ni li tukaj gospod Lokavec? 11  praša
Maričika, ki se je bila v Borovini naučila
nekaj angleških besedi.

,,Kdo je ta?“

Tisti stari gospod,“ ter pokaže

listico.

,,Ta je davno umrl.“

,,Umrl ?“

83

„Pa sin njegov gospod Viljem ?“

,,Odpotoval je. •

„In gospodična, sestra njegova ?“

,,Je tudi odpotovala' 1 .

Človek ji zaloputne vrata pred nosom.
Kaj bo počela ta cvetica v tej kovačnici
novojorški ?

Sede na prag. Sopet je v Novemjorku
a brez varstva, brez pomoči, brez denarja
kajti na železnici so ji vse pobrali za
vožnjo. Naj li tukaj ostane? Nikakor!

„V pristan pojdem", dejala si je,
,,tam prosim ladjovodje, naj me uzamejo
na ladjo; padem prednje na kolena, prosim
je za pet ran božjih, po Nemškem se pre-
beračim, pa pridem v Lipovje.

Gre v pristan. Poklekuje pred nemške
ladjovodje. A vse prošnje ne pomagajo
nič, češ, da postave tega ne dopuščajo.
Žalostna gre na oni most spat, pre¬
bivat. Lakoto je tišila z onim, kar je voda
izmetavala. Na vso srečo je bilo zdaj po¬
letje in lepo gorko vreme. Vsaki dan je
hodila v pristan prosit ladjovodje, to se
ve, da zastonj. Moči so jele zapuščati jo.
Vedela je da bode končala bede, kader
več hoditi ne bo mogla.

84

Nekega jutra se vleče več kakor gre
(tako je bila oslabela,) v loko, čuteča, da
je zadnjikrat. Sklene , da ne bo več pro¬
sila, da bo skrivaj sela v kotiček na ladji.
Ce jo dobe, v vodo je ne bodo vrgli, pa
če jo, kaj zato? Toda most, držeč na
ladjo, je bil dobro obstražen. Sede na kol
pri vodi. Bilo ji je kakor bi jo tresla
mrzlica; ne, nije, blaznela je, sirota. Dan
na dan je bojevala semkaj sest, gledat,
kdaj pride ponjo ladja. Milosrčni ljudje
so ji semterija kaj udelili. Vselej se je
srčno zahvaljevala, pa smejala se kakor
otrok. To je trpelo mesec dni. . . Nekoč
je ni bilo v loki, odslej je nihče ni videl.
Dan nato je dejalo redarsko poročilo, da
prav na kraju pristana so našli deklino,
o kteri se ne ve, kdo da je, in od kodi.

V založbi pri Anton Turk-n
knjigovezu v Ljubljani se tudi
dobi:

Andrej Hofer, junaški vodja ti-
rolcev leta 1809. Verni popis nje¬
govega življenja, delovanja in
njegove junaške smrti v Mantovi
1810. 8°, 56 strani. Cena 14 kr.

Hedvika, banditova nevesta. Povest
iz sedemnajstega stoletja. Za prosto
ljudstvo po Tli. Kbrnerjevem igro-
kazu predelal M. Kramar, 8",
78 strani. Cena 20 kr.

V - mmmmmmm  -

Štiri povesti za slovensko ljudstvo.
1. Nagla beseda. 2. Tujčeva os-
veta. 3. Gospod Grabar. 4. List
papirja. Spisal J. Radoslav, 8°, 82
strani. Gena 20 kr.

Vnanja naročila, kakor tudi za ve¬
zanje knjig se točno, hitro in po najnižji
ceni izvršujejo.




V- -.: ' ■- ?  . ■ ■'  ;

YŠ \'V •• «*/: 1.- • (<& -i  '.•' > • . ■ '■

. Sl*: *.'. 1'.  • • • -/ ' .i“.

r  • ■'•■ 1  ; :

sli

-JMBgjjBI

. * .' .. _'..

" m  * ^

■ » # .x>JKvS«H|

V.SŽ&'. . r .' !  . r - •■

.• -h':