^__Slavistična revija, letnik 38/1990, št. 1, januar-marec
PRIPOMBE K POSKUSNEMU SNOPIČU SLOVARJA STARE KNJIŽNE PREKMURŠČINE: PREDSTAVLJANJE OBLIK
1 Količina in razporeditev podatkov o oblikovni podobi besedja.
1.1	V uvodu je na str. 9 rečeno, da »končnica, ki je navedena za geselsko besedo, uvršča to v ustrezni sklanjatveni in spregatveni vzorec stare knjižne prekmurščine«. V uvodu bi zato kazalo podati te osnovne vzorce, v zaglavju pa navesti le posebnosti: odmike od osnovnih paradigem ali variantne oblike.
1.1.1	Tako sta npr. v zaglavju pri artikuluš relevantni obliki Articulusje in Articulusi zaradi podatka, da sta v 1 mn. izkazani končnici -i in -je. Če je iz izpisov razvidna tudi njuna pogostnost in razvrstitev (po avtorjih in v času), bi bilo zelo koristno navesti tudi ta podatek (podobno kot citirani primeri ob bàtrivitel kažejo razvrstitev oblikoglasnih variant batrivitel/ batriviteo). Nerelevantni sta pri istem geslu obliki Articulus in articuluffe. Ob neselektiv-nem navajanju se posebnosti izgubijo v množici regularnih primerov; npr. dvojno obliko v M mn. samostalnika čas (v csaszaj/po csaszih) v množici ostalih, čisto regularnih primerov komaj opazimo; zanimivo pa bi bilo izvedeti kaj o razširjenosti in razvrstitvi ene in druge končnice.
1.1.2	Bolj izbirno navajanje oblik bi rešilo tudi problem z njihovim prepoznavanjem. Domnevamo lahko (čeprav to iz povedanega ni gotovo), da so pri geslih z zaglavjem navedene vse izkazane oblike. Vendar pa iz gradiva večinoma ni bilo moč dobiti celotnih paradigem, zato so tudi spiski v zaglavju nepopolni; tako so oblike brez oznak kljub »[razporeditvi] v klasičnem slovničnem zaporedju« dostikrat težko prepoznavne, še zlasti, ko manjka večina paradigme. Avtor po lastni presoji ponekod sicer navaja oblikoslovne oznake, vendar nedosledno. Ko bi bile izmed oblik navedene samo posebnosti, bi bile te oznake lahko ob vsakem primeru, s čimer bi se nejasnostim in nedoslednostim izognili.
1.2	Če gre za zaglavje »z oblikoslovnimi podatki«, kot se trdi v uvodu na str. 9, ni potrebno ponazarjanje vseh pojavnih (tudi pisnih) oblik določene iztočnice - to verjetno sodi v ponazarjalno gradivo. Tako pa je v tem delu veliko preobilnosti, ki jo ustvarjajo ne le pričakovane oblike, ampak zlasti več primerov iste oblike, ki se razlikujejo samo v zapisu (najpogosteje sičnikov/šumevcev in sredinskih samoglasnikov, kar je razvidno iz preglednice črkovnih znamenj in ustreznih glasov v uvodu). V uvodu je sicer rečeno, da so pri močneje zastopanih primerih navedeni po trije izpisi: najstarejši, najznačilnejši za pisca (kar je nejasno, za katerega) in najmlajši, vendar je pri nekaterih geslih teh ponazoritev še več; prim, beteinfk ikar štirje primeri za redni T mn.), človéjstvo (T ed. s štirimi ponazoritvami), JèzuS Kristuš (I ed. z osmimi ponazoritvami) ipd. V bistvu zaglavje bolj prikazuje vse pisne različice določene besede; a v uvodu ni nič rečeno o tem, če se v slovarju podajajo tudi vse pisne različice posameznih oblik in kaj je s primeri s po manj kot petimi izpisi. Navajanje oblik, odvisno od količine gradiva in ne od njegove oblikoslovne relevantnosti (zaglavje z oblikoslovnimi podatki imajo daljša gesla, tista s po več kot petimi izpisi), je morda smiselno in prikladno merilo za sestavljavca, ne pa tudi za uporabnika slovarja. Vsekakor bi bilo treba natančneje predstaviti merilo izbora navajanih oblik (pa tudi ponazarjal nega gradiva), da bi uporabnik natančno vedel, s kolikšnim deležem razpolaga pri pogostih besedah in ali ima pri redkih opraviti z vsemi pojavnimi oblikami.
1.2.2 Posebno negospodarno je navajanje vseh izpričanih oblik pri (dovolj pogosto izpričanih) glagolih; za zložene oblike bi bilo dovolj navesti opisni deležnik na -/ oz. na -n/-t, inventar teh oblik in nekaj preprostih pravil za tvorbo pa bi lahko podali v uvodu. Po drugi strani pa manjkajo podatki za zgodovinsko ali narečno razločevalne oblike pri manj pogostih (?) glagolih. Tako npr. ni jasna oblikoslovna podoba glagola belegiivali, saj so si podani podatki prav nasprotujoči: za iztočnico navedeni končaj -Ujem naj bi jo uvrščal v ustrezni spregatveni vzorec (ki ga ne poznamo), a domnevamo, da se pripona -ilva- v vsej sedanjiški
M. Pirnat-Greenberg: Pripombe k Poskusnemu snopiču SSKP	57
paradigmi premenjuje z -üje-, v ponazarjalnem gradivu (zaglavja ni) pa je samo primer z nespremenjenim -üva- (betegüvajo).
2	Stalne besedne zveze kot iztočnice. - Primeri kot dvèjgiibèj, Jezus Kristus, jezero jezer, tâhititi, tâ nositi so stalne besedne zveze in bi jih bilo bolje podati znotraj geselskega članka v frazeološkem gnezdu, in ne kot iztočnice ali podiztočnice. Izjema so po nemščini kalkirani glagoli (in njihove izpeljanke) v zvezi s smernim prislovom, ki pomensko bodisi modificira glagol kot predpona ali pa je pomensko prazna prvina (doli spadnoti, doli spadnenje). V teh in še nekaterih drugih primerih (npr. pri prislovih po časi, ob enim) bi moral slovaropisec postaviti jasno načelo pisanja skupaj oz. narazen. Odsotnost tega merila v predstavljenem gradivu gre verjetno pripisati dejstvu, da se je avtor hotel držati pisnih navad starih piscev; vendar bi veljalo pisavo tudi v tem poenotiti - tako kot je bilo to storjeno še za marsikaj drugega (npr. raznovrstno zapisovanje nekaterih glasov, naglasa ipd.) in pisati besede (razen tistih s prostimi morfemi) skupaj in besedne zveze narazen. Kot že zgoraj omenjeno, predstavitev vseh pojavnih oblik določene besede (tudi pisnih) sodi v ponazarjalno gradivo.
3	Izostriti bi bilo treba tudi merilo, kaj so različne besede in kaj le različne pojavne oblike iste besede: Azija in Atija sta gotovo ista beseda z različno glasovno uresničitvijo zaradi različnega vira ali poti prevzetja, in ju zato ne gre navajati kot dve iztočnici. Pod eno iztočnico sodita tudi sprotoléjtje in sprotléjtje (morda tudi sprôtoljel), ker je drugo le reducirana varianta prvega; ali hasnoti in hasniti z variantno pripono.
4	Pri besedah, ki imajo enak pomenski obeg kakor vzporednica v slovenskem knjižnem jeziku, so pomenske razlage večinoma kot v SSKJ; namenjene so za razmejevanje pomenov posamezne iztočnice, kakor se le-ti kažejo v ponazarjalnem gradivu, vendar včasih to nalogo le slabo opravljajo (prim, pomenske razlage besed čas, dugovanje, erci).
Marta Pirnat-Greenberg Filozofska fakulteta, Ljubljana