.............................................. 1915. Izhaja dvakrat na mesec. 12. seš. SVETOVNA VOJSKA Hemtija. Avstrija - Belolia, Franclja, Hngllla Vsebina: Avstrija In Belgija. — Sunek proti severni Belgiji. — Podrobnosti Iz feh bojev. — Boji za Antverpen. — Padec Antverpna. — Antwerpen po padcu. — Kdo Je uničil Belgijo? — Pisma slovenskih vojakov z belgijskega boJISča. — Cena <0 vinarjev, četrtletna naročnina (6 seiltkov) s K. Urejuje Ivan Podlesnik - Zalotila Katoliška Bukvama v Avstrija in Belgija. 28. avgusta 1914. vstrijski poslanik na belgijskem dvoru je dobil naročilo, da naj brzojavi belgijskemu zunanjemu ministru: »Ker pomaga Belgija s svojo vojaško močjo Franciji in Angliji, ki sta Avstro-Ogrski napovedali vojsko, in ker je Belgija odklonila ponovne predloge Nemčije; ker se je pred očmi belgijskih oblasti z avstrijskimi in ogrskimi podaniki tako v Belgiji postopalo, da to ne odgovarja niti navadnim zahtevam človekoljubja — je Avstro-Ogrska primorana prekiniti diplomatične zveze ter se od tega trenutka smatra z Belgijo v vojnem položaju.« Avstro-ogrski poslanik je s svojim osobjem zapustil Belgijo in izročil varstvo nad avstro-ogrskimi podaniki poslaniku amerikanskih Združenih držav. Sunek proti severni Belgiji. V 4. sešitku smo opisali prvi pohod Nemcev v Belgijo in padec dveh trdnjav, Liitticha in Namurja. Trdnjava Namur je padla dne 28. avgusta, torej na dan, ko je tudi Avstrija napovedala Belgiji vojsko. V 11. sešitku smo opisali pohod Nemcev proti Francozom do konca meseca avgusta. V teh dveh sešitkih so torej opisani boji prvega meseca vojske Nemcev proti Belgijcem, Francozom in Angležem. Naša naloga je sedaj, da zasledujemo nadaljnji razvoj dogodkov. Pogledali bodemo naj-prvo, kaj se je zgodilo v Belgiji od padca trdnjave Namur naprej, V Belgijo je prodrlo severno ali desno krilo celokupne nemške armade. Spored prodiranja nemških armad smo priobčili v 11. sešitku. Iz istega je razvidno, da so operirale v Belgiji nemške armade pod poveljstvi generaloberstov pl. Klucka, pl, Biilowa in pl. Hausena. Do Liitticha sta šli Svetovna vojska. N.-B.-F.-A. armadi pl. Klucka in pl. Biilowa skupaj. Po padcu Liitticha pa sta se ti dve armadi razdelili. Ona pl. Biilowa je prodirala čez Namur proti Maubeuge, kjer je operirala skupno z armado pl. Hausena. Armada pl. Klucka pa je prodirala od Liitticha proti Bruseljnu. Pred Bruseljnom se je razdelila in je šel en del proti Antwerpnu, drugi pa v dveh črtah proti Lille in Cambrai. (Natančnejše glej spored v 11. sešitku.) Nam se je sedaj predvsem pečati z operacijami armade pl. Klucka, ki je prodiral proti severni Belgiji. Trdnjava Liittich je padla že dne 6. avgusta. Od Liitticha se je pomikala ena nemška armada, pod poveljstvom gene-ralobersta pl. Biilowa, proti Namurju; druga, pod poveljstvom generalobersta pl. Klucka, pa je nastopila pot proti Bruseljnu. Nemška uradna poročila o prodiranju armade pl. Klucka so se glasila: 20. avgusta. Naše čete so vzele pri Tirlemontu eno poljsko baterijo, eno težko baterijo in eno zastavo. Ujele so tudi 500 sovražnikov. Poročilo iz Holandske pa se je glasilo: V Bruseljnu je izdal preteklo noč župan razglas, v katerem je naznanil, da nameravajo nemške čete zasesti Bruselj. V razglasu opominja za mir. Mestna uprava ostane na svojem mestu. Meščansko gardo so razorožili in orožje poslali v Antwerpen. Prebivalci Tirlemonta in Lowena beže v Antwerpen, kjer se nahaja zdaj belgijski glavni stan, ki je bil prej v Mechelnu. 20. avgusta. Nemške čete so prišle v Bruselj. 26. avgusta. Neki Zeppelin-zrakoplov se je prikazal v noči med 24. in 25. avgustom nad Antwerpnom, kjer je vrgel sedem bomb v mesto. 10 oseb je bilo ubitih, 25 ranjenih in mnogo poslopij razdejanih. V bližini kraljevega gradu so se razletele granate, ki pa niso povzročile mnogo škode. 27. avgusta. Iz Antwerpna so dne 25. in 26. avgusta štiri belgijske divizije napravile napade na naše čete v smeri proti 5 Bruseljnu. Belgijsko prebivalstvo se je povsod udeleževalo bojev, vsled tega smo morali izdati najstrožje odredbe, da zatremo franktirerstvo in četaštvo. Dopolnilno poročilo: V tisti uri, ko se je izvršil izpad Belgijcev iz Antwerpna, je poizkusilo prebivalstvo mesta Lowen dogovorjen napad na nemške čete. Takojšnjemu odporu nemških vojakov se je posrečilo napraviti konec zavratnemu boju. Ker se je takoj izvajala kazen v najstrožji obliki, je danes del tega na umetninah tako bogatega mesta razvalina. 2. septembra. Nad Antwerpnom se je pojavil zjutraj ob 3. uri Zeppelin-zrako-plov, ki je začel mesto z bombami napadati. Napravil je veliko škodo. Mnogo ljudi je ubitih in 19 hiš močno poškodovanih. Zrakoplov so obstreljevali iz topov in pušk. 2. septembra. Nemci so obstreljevali mesto Mecheln, čigar posadka se je umaknila. 4. septembra. Nemci so vzeli trdnjavo Termonde. Belgijske čete, ki so branile to trdnjavo — vsega 15.000 mož — so spadale k posadki trdnjave Namur. Po padcu Na-murja so te čete bežale v severno Francijo, se vkrcale v Havru na angleške parnike ter tako zopet prišle na belgijsko obal. Čeprav so trdnjavo Termonde varovali trije zunanji forti Antwerpna, katerih arti-ljerija in posadka se je bojev udeleževala, je vendar trdnjava v malo urah padla Nemcem v roke. Belgijska garnizija se je umaknila v smeri reke Šelde, in sicer tako hitro, da ni mogla niti mostu čez Šeldo pri Ham-me podreti. 5. septembra. Belgijci so predrli Lo-wenkanal, da bi spravili okolico pod vodo, 6. septembra. Nemci prodirajo severozahodno od Bruseljna med Gentom in Ant-werpnom. Zveza med tema dvema mestoma je razdrta. Pri Oordeghemu v bližini Wetterena, južno vzhodno od Genta, se je vršil 5. septembra boj. Belgijci so se morali umakniti pred sovražno močjo. En poveljnik je padel. 8. septembra. Nemške čete so prepodile Belgijce pri Melle. Dne 7. septembra so taborile nemške čete v okolici Termonde in Aalfta ter prodirajo sedaj proti Gentu. Nemški general je naprosil župana v Gentu, da naj pride radi pogajanja v Oordeghem. Sklenilo se je, da nemške čete ne bodo šle v Gent, da bo meščanska garda v mestu razorožena in da bo prevzelo mesto dobavo nekaterih vojaških potrebščin. V Gentu je bilo prebivalstvo veselo tega. Navzlic temu se je vsled nesporaz-umljenja pripetilo popoldne, da se je streljalo na dva nemška častnika, od katerih je bil eden ustreljen, drugi pa ranjen. Žu-PaiJ >e.šel takoj k nemškemu generalu, da je ž njim o tej zadevi obravnaval. 9. septembra. Zlato nacionalne banke s?. lz Antwerpna prepeljali v London. Belgijskemu generalnemu štabu sta bila pri-deljena dva angleška častnika. Južno od Antwerpna ležeče ozemlje nameravajo v razsežnosti 70 kvadratnih milj poplaviti, da bi s tem preprečili pohod Nemcev. 14. septembra. Tri belgijske divizije so poizkusile izpad iz Antwerpna, ki na ie bil odbit. Podrobnosti iz teh bojev. Uradna poročila, ki smo jih navedli, kažejo, kakor bi se pohod nemških čet skozi Bruselj in druga mesta, ki leže od Liitticha do Antwerpna, vršil brez posebnih bojev. V resnici pa je bil ta pohod dolga krvava črta, ker je ravno v teh krajih najbolj cvetelo franktirerstvo in je belgijsko prebivalstvo povsod sprejemalo nemške vojake z orožjem, pripravljeno s krvjo braniti vsako ped belgijske zemlje. V 4. sešitku smo že opisali boje frank-tirerjev v Luttichu, Andenne in Dinantu. Vsa ta mesta so postala žrtve franktirer-skih bojev. Vrhunec pa je doseglo franktirerstvo v Lownu. Lowen. Takoj ko so nemške čete vkorakale v Lowen, je izdala mestna oblast na prebivalstvo oklic, v katerem je pozvala prebivalstvo, da naj ostane mirno. Posebno je bilo opozorjeno, da naj meščani ne streljajo, ker bi bilo v tem slučaju mesto strogo kaznovano. Duhovnikom je bilo naročeno, da naj ta oklic v nedeljo dne 13. avgusta po cerkvah preberejo in opozore nanj ljudstvo. Nemško poveljstvo je vzelo talnike, ker pa je vse ostalo mirno, so jih 24. avgusta zvečer zopet izpustili. V torek dne 25. avgusta zjutraj je bilo po cerkvah ljudstvo iznova opominjano, da naj se zadrži mirno. Popoldne tega dne so prikorakale nove nemške čete v mesto, ker so prejšnje odrinile naprej. Tudi te čete so bile od meščanov prijazno sprejete; častništvo in moštvo je bilo bogato pogoščeno. Neki častnik je pripovedoval: — Ljudje so sedeli pred kavarnami, po ulicah je valovilo živahno življenje, prav-tako kot v mirnem času. Naš gospodar, pri katerem smo bili nastanjeni, se je pa nekam čudno obnašal. Predvsem se je hotel prepričati, da smo v resnici častniki, ker je rekel, da sme glasom odredbe poveljnika samo častnike sprejeti. Vsakemu je odkazal posebno sobo, slugi pa podstrešno izbico. Mene je vprašal, če sem najvišji izmed nas štirih, in me silil, da naj si izberem sobo, ki je bila sama na nekem oddaljenem hodniku. Vsa stvar se nam ni zdela prav nič sumljiva, vendar sem sklenil, da bom spal v sobi, ki je ležala v istem nadstropju kot one za tovariše. Pravtako se je godilo z vsemi častniki regimenta, gotovo so se nameravali teh najprvo polastiti. V hišah, kjer je bilo nastanjeno moštvo, se je poizkušalo isto pregovoriti, da naj odloži puške v posebnih prostorih. Ves ta peklenski načrt se je pokvaril vsled tega, ker smo bili alarmirani. — Alarm je bil izdan vsled tega, ker je belgijska garnizija iz Antwerpna poizkusila izpad in je bilo treba v Lownu nastanjeno moštvo pritegniti oni nemški armadi, ki je korakala proti Antwerpnu. V mestu se je bliskovito med prebivalstvom razširilo poročilo, da prihajajo od dveh strani Francozi in Angleži na pomoč Belgijcem. Ko je vse drugo vojaštvo že odšlo iz Lowna in je ostal v njem samo oddelek infanterije, je prebivalstvo smatralo, da je prišel ugoden trenutek za napad. Dr. Pavel Grabein je ta napad v »Ber-liner Tageblattu« takole popisal: — Naša infanterija se je podala na pot proti kolodvoru ter je morala skozi glavni del mesta. Nič v mestu ni kazalo na kaj posebnega. Nasprotno, prebivalstvo je prijazno pozdravljalo odhajajoče vojake in dajalo moštvu in častništvu tupatam kozarec vina kot okrepčilo na pot. Naenkrat pa so se oglasili zvonovi in v tistem trenutku je začel padati od vseh strani ognjeni dež svinčenk. Bilo je kot bi bili vsi peklenski duhovi izpuščeni. Naši vojaki so oledeneli, srca so jim zastala, potem pa so se vrgli na tla in vsak si je mislil: to je tvoja zadnja ura! Peklensko prasketanje je šumelo nad glavami od leve in desne. Vsak naših je mislil, da živi samo on še, da so tovariši že vsi postreljeni. Toda čez malo časa se je to mrtvilo med vojaki poleglo. Neki nadporočnik je skočil pokoncu in zavpil: »Pokonci, kerlci, sedaj pa nadnje!« Takrat so vsi odskočili s tal, vsi, kar jih je še živelo; vsi, ki so mogli gibati z rokami in nogami. V divji jezi so začeli lomiti vrata hiš, gorje mu, kogar so našli v hišah oboroženega! Tak ni imel več časa vzdihniti proti nebu. — Ritmojster Karl Friderik pl, Esmarch, nečak nemške cesarice, je bil poveljnik kornega glavnega stana v Lowenu. On je popisal dogodke takole: — Prebivalci so streljali skozi zapore na oknih, iz katerih smo videli strele se bliskati. Morale so biti prej napravljene luknje v zaporih, kar kaže, da je bil napad že prej dobro premišljen. Jaz sem hotel jezditi h kompaniji, ki je bila v spodnjem koncu mesta, da bi ji dal povelje. Moral sem jezditi mimo voz našega vojaštva. Takrat je bil moj konj ustreljen, mene pa so zadeli štirje streli, potem me je pa še povozil trenski voz, katerega konji so se splašili. Pri tem sta mi bili izpahnjeni obe roki v ramah. Ko sem prišel pozneje k zavesti, sem spoznal, da mi je moj sluga rešil življenje. Nahajal sem se v bližini kompa-nije, da sem ji mogel dati še nekaj povelj. Kompanija je medtem streljala na vse hiše in s tem prisilila sovražni ogenj, da je ponehal. Prebivalci tega dela mesta naj-brže v temi niso opazili, da se je tam nahajala še naša kompanija, in so bili vsled tega preplašeni. Moštvo kompanije si je potem razdelilo hiše, razbilo vrata in začelo hiše požigati. Goreče petrolejske svetilke so metali po sobah, odpirali plinove zatvor-nice in žgali s plinom, odeje, preproge in zastore so metali v plamen. Ko se je začel ogenj razširjati, so začeli prihajati tudi po hišab skriti franktirerji na cesto. Imeli so še orožje v rokah: revolverje, puške itd. Spodaj stoječi naši vojaki so jih postrelili. Pri tem pa naši dobri vojaki ženam in otrokom niso storili nič žalega. — Na kolodvoru je ostal za varnost črno-vojniški bataljon št. 9. V trenutku, ko je divjal v mestu najhujši boj, je prišel na kolodvor še neki drugi infanterijski regiment. Vojaki na kolodvoru so začuli streljanje v mestu. Kaj je to? Burno so bila srca. Neki stotnik je skočil iz vagona, da bi videl, kaj to pomeni, V tistem hipu pa so začeli že leteti streli tudi na vlak. Stotnik, vlakovodja in kurjač so bili ustreljeni. Skozi stekleno streho kolodvora so padali streli; cerkev sv. Petra v bližini kolodvora je bila izpremenjena v pravi fort: skozi okna in izza stebrov so streljali civilisti na vlake, ki so vozili nemške čete. Toda svinčeni dež je le še podžgal srd nemških vojakov, Z nasajenimi bajoneti so leteli vojaki od kolodvora v mesto na pomoč svojim tovarišem, V kratkem je bil odpor prebivalstva strt, hiše izpraznjene in ljudje skupaj nagnani. Moški so bili ločeni od žen in otrok. Huda sodba je bila izvršena nad moškimi: postreljeni so bili. Žene in otroke pa so poslali v Antwerpen. Toda tudi mnoge žene so pobesnele. Neki očividec je pripovedoval, kako je neka pobesnela ženska še potem, ko so jo že prijeli, divjala in kričala: »Vsem Nemcem se morajo pre- grizti vratovi in iztakniti oči!« Po teh dogodkih je nemško poveljstvo iznova vzelo izmed uglednih meščanov tal-nike. Med njimi se je nahajal namestnik rektorja z univerze Coenraets, dominikanski subprior in še dva druga duhovnika. Od magistrata so peljali vojaki talnike po cestah, kjer so morali ti na cestnih voglih opominjati ljudstvo k miru, 1 o je trajalo do 4, ure zjutraj. Navzlic temu se je celo noč iz posameznih hiš streljalo. Neki potnik iz Kolina, ki bi bil v nekem hotelu kmalu po nedolžnem umorjen, je pripovedoval: — Bilo je strašno. Mesto je gorelo na vseh koncih. Pred našimi očmi pa so vojaki streljali prebivalce, katere so zalotili z orožjem. Po gostilnah so se razletavali sodovi s špiritom; bil je tak hrup, da v peklu ne more biti hujši. Naslednji dan smo videli grozne slike. Tukaj so ležali ustreljeni, tam so prepeljavali druge, da jih po-strele, Tam zopet so prihajale jokajoče žene in otroci. Navzlic jezi nad zahrbtnim napadom, ki je bil izvršen prejšnji večer točno ob 8, uri, se ni mogel nihče prema- gati, da ne bi čutil žalosti v srcu nad mnogimi nedolžnimi žrtvami, — Dne 26. avgusta opoldne so vodili iznova talnike po ulicah, ki so oznanjevali ljudstvu, da bodo tudi oni postreljeni, ako ne bo odpor prebivalstva ponehal. Nič ni pomagalo; še med tem prepeljavanjem tal-nikov ni ponehal sovražni ogenj; še celo na vojake, ki so prepeljavali talnike, se je streljalo. Celo noč na četrtek so se ponavljala ta grozodejstva. Kakor se je iz preiskav pokazalo, je bilo prebivalstvo na ta napad že dolgo prej pripravljeno. Stotine prebivalstva se je udeleževalo teh napadov; več strojnih pušk je bilo na pripravnih mestih postavljenih po hišah, cel napad pa so vodili organizirani dijaki. Značilno je tudi to, da je bil ta napad izvršen v istem času, ko je poizkusila belgijska posadka izpad na nemške čete iz Antwerpna. Ker je bila krivda prebivalstva na napadu dokazana, je bilo treba mesto v svarilo drugim strogo kaznovati. Ker 45.000 ljudi ni bilo možno postreliti, je bilo ukazano, da naj se mesto zažge. Tako se je tudi zgodilo. Dne 27. avgusta ob 9, uri dopoldne je bilo izdano povelje, da naj prebivalci mesto zapuste tekom ene ure. Ko se je to zgodilo, je začel plamen objemati mesto Lowen, ki ima za seboj že 1200letno zgodovino ... Lov,'en v plamenu, (Od očividca,) Lowen gori. Iz oči še odseva strašna drama. Iz oči in iz blodnih obrazov. Uboge sestre! Že peto noč ne spe. Bilo je strašno, strašno. A Lowen je sam kriv. Sedimo v oddelku tretjega razreda. Tri sestre, ki se peljejo k svojim sorodnikom, frančiškanke iz Lowna, Tam stoji njihova materinska hiša. Na stotine jih je danes, petek zjutraj, dospelo v Aachen. Stara generalna prednica (sestra Mihaela), rojena v Paderbornu, je z njimi. Trudna in izmučena. Razen njih še par dominikancev in benediktincev, nekaj nemških deklet iz mesta in begunci. Med sestrami jih je bilo osem, ki so po tridesetletnem redovnem življenju topot prvič zapustile klavzuro. Iz Lowna v Aachen so se sestre 20 ur peljale v vojaškem vlaku. Na kolodvoru so se od prevelike trudnosti zgrudile. Jedo nekaj malega. Na spanje ni misliti. Kajti Lowen gori. Plameni še švigajo skozi možgane. Sestre so se razdelile in se peljejo, da razbremene samostane v Nemčiji, predvsem v svoje rojstne kraje. Ena izmed treh sester se vrača topot prvič po dolgih letih v domovino. 65letna starka. V službi se je izrabila. 37 let, tako pripoveduje, sem noč in dan stregla bolnikom. Trudno postavi svoje zavoje v kot. Zadnji teden jo je dognal. Spomin jo že zapušča, vendar se veseli na brata in na domačo hišo. Kakšen red in mir je to, ki jo obdaja? Na tretji postaji se celo pregledujejo listki, v Belgiji so pa pripovedovali, da na Nemškem divja upor. Mlajša sestra, rojena Frankobrodčan-ka, pripoveduje o Lownu in materinski hiši (Rue de Namur 145), ki je sedaj že pač tudi v plamenih. S svinčnikom v roki zapisujem njeno nazorno povest. 28. avgusta, petek popoldne. V sredo pred osmimi dnevi, tako pripoveduje, so nemški vojaki vriskaje vkorakali v Lowen. Pri Tirlemontu in Low-nu so se sijajno borili. Po kratki brambi je bilo mesto v njihovih rokah in vse je tudi mirno ostalo. Orožje se je moralo izročiti (a se ni vse oddalo, niti strojne puške ne) in vojaki so prijazno občevali s prebivalci, obiskovali prodajalne in gostilne. Kupovali so in kramljali po mestu. Naši nemški vojaki so se izborno obnašali. Tu je nenadoma izbruhnilo. V torek zvečer, 25. avgusta. Iz Antwerpna se je izvršil izpad in iz Lowna je odhajalo aktivno vojaštvo proti sovražniku. Najbrže so hoteli čete na bojišču podpreti z vstajo v mestu. To sta bili potem dve strašni noči — od torka na sredo in od srede na četrtek. Še danes ne morem razumeti, kaj vse sem videla, in ne morem z besedami opisati. Rue de la Station je strašno gorela, Vročina je bila tako velika, da se je moglo komaj teči sredi po cesti. In kakšen strašen hrup je bil! Prejšnje dni je bilo pravzaprav tiho. Cerkveni zvonovi niso smeli zvoniti in strelov ni bilo slišati. Me sestre smo stregle v »Seminaire Leon XIII,«; to je bogoslovni zavod, v ka- terem smo v mirnem času vodile gospodinjstvo, Ker so bile počitnice, ni bilo nobenega vseučiliščnika v zavodu in postelje so bile na razpolago vojakom za prenočevanje in za ranjence. Najprvo so ležali ondi Belgijci. Kako slabo so bili ti ljudje opremljeni! Mnogi so imeli spodaj na nogavicah debele vozle, Saj niso mogli hoditi. Nasprotno pa so bili nemški vojaki izvrstno oblečeni in opremljeni. V torek sem šla z doma po srajce za moje ranjence. Ceste so mirne, Tu poči strel. Približa se mi neki častnik. Nobeden ne ve, odkod je padel strel. So li res streli? Častnik pravi: »Dal Vas bom spremljati.« Vljudno se zahvalim, ker se nič ne bojim. »Če me ustrele, bom pač mrtva. Pripravljena sem umreti,« Tedaj se je začelo, Čim dalje grem, tem razločneje slišim. Streli na nemške vojake iz oken in s streh. Streli iz zasede. Divja tolpa, ki plane. S kolodvora prihiti vojaštvo na pomoč vojakom na cestah. Hiše, iz katerih se je streljalo, zadene zaslužena kazen. Od torka na sredo gori prvi požar.« »Kako si razlagate to?« vprašam sestro, »Ne vem ničesar,« mi odvrne; »me smo veliko občevale z lowenskim prebivalstvom, ne da bi se mogle čezenj karkoli pritožiti. Na vseučilišču smo imeli preizvrstne profesorje. Med njimi medi-cince, ki so za reveže najneverjetnejše storili, jih brezplačno operirali i. dr. Mestna uprava je, kakor veste, vseučilišču in verskim redovom sovražna in skrajno liberalna. Dijaki so bili, kakor sem Vam že rekla, na počitnicah. Napad na nemške čete je bil, kakor se govori, od oblasti pripravljen, Zveze ne vem. Znana so mi le strašna dejstva. Ko sem v četrtek prišla na kolodvor, so ravno pokopavali nekega vojaka. Le-ta je bil, kakor so nam pripovedovali, nastanjen pri nekem brivcu, ki mu je ponoči prerezal vrat. Vojaka so pokopali ravno pred van de Weyerjev spomenik sredi cvetličnih gredic, Nato so oddali tri salve v zrak, To je bilo nekaj strahotno-lepega, česar nikdar ne pozabim. Spomenik, grob, salve, zadaj pa goreče mesto, To je bilo v četrtek opoldne. Zjutraj so šla po mestu najrazličnejša poročila. Eden nam je rekel: Vaši hiši se bo prizaneslo; sestre, ostanite. Drugi zo- pet: Potrebujemo vas za ranjence, ostanite tu. Štabni zdravnik pa je rekel: Gotovo bomo prizanašali poslopju, toda jamčiti ne more nihče. Ob 12. mora biti izpraznjeno. Ob 2. streljajo topovi. Prebivalstvo mora končno spoznati, da naših vojakov ne pustimo zavratno streljati. Požar se je začel, kakor sem Vam že rekla, v torek zvečer. Dvakrat sem šla preko gorečih cest. Dvignem krilo in skačem preko gorečih brun. Vedno je treba paziti na padajoče goreče lesovje. Tako dospem dol v Rue de canal. Tu stoje ljudje in ihte pred vratmi. Nekatere poznam. Tem sem preje sama stregla. Kam, da, kam? Pojdite z menoj! Vsi gredo z menoj. Kjer stoji kak vojak, dvignemo kvišku roke in jaz mu pravim: »Jaz sem Nemka, in te tu moram vzeti s sabo.« Vojak nato: »Sestra, Vi lahko greste skozi.« Tako prehodimo Rue de Diest. Potem gre dalje proti katedrali. Tu vse gori. Cele gore ognja. V teh kotih postaja nevarno. Na roko vzamem malo dete, ki je med nami, ter drvim pred drugimi. Zakličem jim: »Za mano!« Drugače ne bi bil nihče prišel koraka dalje. Vodovod je porušen. Iz tal žubori voda in teče čez cesto. Luči gore cel dan, ker ni nikogar, ki bi jih pogasil. Deloma so na sredi upognjene in razbite. Sedaj plapola plin iz cevi. Podoba jeruzalemskega požara. Grozno. Z delikatesne trgovine zlete na tla trije goreči tramovi. Skočim naprej in potegnem ostale za sabo, Tu stoje vojaki; gola bodala in nabite revolverje v rokah. Zakličem: »Prijatelji, Nemci, pustite me skozi; Nemka sem, in to so moji varovanci.« Torej dobro, gremo mimo in ljudi spravim na varno. To je bila moja prva pot skozi požar. V torek zvečer. V sredo popoldne ob četrt na tri pridem drugič ven. Na koncu Rue Marie Therese se vale gosti oblaki dima. Opozorim stražo. Ali gori kolodvor? Ne vedo sami. Ko pridem dalje, po cesti navzdol, stoji tam sto žensk in otrok, ihte, obupujejo, Vojak jih po nemško vpraša, kaj bi radi in jim pravi, naj gredo vendar s ceste in domov. »Dovolite, da jim jaz povem.« Torej jim povem po flamsko. »Oh, sestra, mi nimamo nobenih domov več. Naše može so odpeljali in jih bodo ustrelili, in naše hiše gore. Vzemite nas s sabo, sestra!« Torej z menoj, Kaj naj napravim s sto in več ljudmi? Poizkusimo pot nazaj. Ti so presrečni ter me neso kos pota. Kakor v triumfu. Pustite to, ljudje! Vojaki, ki me zopet spuste skozi, me sedaj že poznajo in se mi smehljajo, Mirno me puste mimo in posreči se mi spraviti celo krdelo v sosednji samostan, kjer dobe prenočišče,« Sestra postane. Obe drugi z glavama pritrjujeta njeni pripovesti, Le tu in tam dostavita majhno opombo o času in kraju, o katerem se govori. Podam jim ilustriran časopis z vojaškimi slikami. Ah, Moltke. Kaj je zopet en Moltke zraven? Franko-brodčanka pripoveduje dalje: »To so bili dnevi, Kaj se nam ni vsega pripovedovalo! Diisseldorf oblegan, Ber-revoltira. Aachen porušen, Lakota vlada na Nemškem. Cesar je pobegnil v Moguncijo. Tudi najmirnejši časopisi so prinašali taka fantastična poročila. Potem se je reklo, da leže vsepovsod v zemlji skriti Francozi in Angleži. Ti bodo iz tal streljali, ko bodo Nemci šli mimo, in jim potem padli v hrbet. Ne, kaj takega nismo verjele.« »Sestra, kako je bilo ob odhodu?« »Pripovedovala sem Vam že o vojaku, ki so ga pokopali pred spomenikom nasproti kolodvoru. Zjutraj smo hitele v našo materno hišo. Vsaka je pograbila, kar je mogla v naglici zvezati skupaj. Teh par svežnjev, ki jih vidite zavezane v predpasnike tu na tleh in gori v mreži, je vse, kar smo mogle vzeti s sabo. Ena obleka, ogrinjalo in par žepnih robcev. Shrambe in sobe za perilo so bile zaklenjene. Morale smo proč. Vidite, to je vse.« »Da,« pripomni stara sestra, »tako se človek loči od sveta.« Ona je morala pustiti v Lovvnu velik zaklad, ki ga ni mogla vzeti s sabo. Cel zaboj rožnih vencev, ki jih je bila sama izgotovila, Oboje umetnih klešč ima pri sebi v žepu. A zaboj je ostal v Lownu. »Naj bo v imenu božjem,« pravi vdano. »A nisem vedela, da je človek še tako navezan na časne stvari. Sedaj sem tudi to premagala.« Mlajša sestra pripoveduje dalje. »Ko smo odhajale (bilo je ob 2. v četrtek), so v plamenih gorele — kakor sem videla na lastne oči — naslednje ceste: Rue de la Station, Rue de Diest, Plače de Peuple, Rue de Tirlemont in Rue Leopold. Opoldne so sredi mesta streljali s topovi na vse štiri strani in ob 3. zopet, ko je vlak že odhajal. Sedaj pač vse gori.« »Ali je bilo veliko prebivalstva v mestu?« »Veliko jih je bilo odšlo. A veliko jih je pa tudi ostalo. Tako vseučiliški rektor (Deploige) in redovni predstojniki. Ti so se trudili, da bi se v mestu ohranil mir, kolikor je bilo v njihovi moči. A rekla sem Vam že, kako malo vpliva imajo na liberalno mestno vodstvo. Od naših lastnih sester, tudi nemških, so še sedaj nekatere ostale v gorečem mestu. Kasneje nameravajo streči ranjencem, ako bodo še žive. Lahko si mislite, kako smo navezane na našo materno hišo in na semenišče »Leon XIII.«. Zlasti še, ko smo ondi prestale take dneve. V zadnjih dneh smo imele sv. mašo v semeniški dvorani, ker je bila cerkev izpremenjena v lazaret. Na steni je visel rdeč križ. Pred njim je bil napravljen oltar. Tam smo vsak dan prejemale sv. obhajilo. V kapeli je ležal stari Michotte (njegov sin je vseučiliščni profesor v Lownu) umirajoč. Njegova hiša, ki je stala v bližini, se je morala ponoči tudi izprazniti. Nemški vojaki so umirajočega prenesli v cerkev. Krog 2. ure smo se odpeljali. Je bila to vožnja! V vojaškem vlaku. Z nami še 350 angleških ujetnikov. V našem oddelku poročnik, ki je imel nalogo spremljati ujetnike. Potem so bile notri še sestre iz mesta in neko nemško dekle iz neke lowen-ske kavarne. Poročnik je bil iz Vzhodne Prusije in šele štiri tedne oženjen. Skrbel je za nas vse, nam dal svojo čokolado in steklenica z vodo je šla od ust do ust.« »Sedaj ste zopet pri nas,« pravim sestram. »Kako vam je dopadla nemška armada?« »Da,« pravi poročevalka, »to se nam je zdelo kakor pravljica iz tisoč in ene noči. Ta organizacija in ta red!« Najbolj so jim pa imponirale poljske kuhinje, ki delujejo kar med potjo. »Najraje bi bila šla z vojaki in se z njimi vred borila!« je pripomnila ena. Sestre so izstopile, da dobe zvezo v domači kraj. Pomagamo jim in jim podamo njihove svežnje. »Kmalu boste zopet v Lownu. Tam vas bodemo potrebovali.« »Da, ako samostan še stoji.« V njihovih očeh pa je bilo zapisano, kar niso povedale: da pač več ne stoji, njihova materna hiša v uničenem mestu. Zamišljen se peljem dalje. Lowen gori. Čudovita univerza. Krasna knjižnica. Divna katedrala sv. Petra. Še pred dvema letoma sem bil ondi in flamske zastave z njihovimi levi so polnile mestne ceste. Flamske pesmi so zvenele skozi tihe noči. Kakšno odgovornost nosijo oni, ki so to ljudstvo, čigar ekstremno liberalno in individualistično zgodovino in nebrzdano antimilitaristično vzgojo vsak pozna, z zločinskimi časnikarskimi poročili tako nahujskali in z zlaganimi vestmi o zmagah tako zmedli, da se te grozne ljudske vojne, ki je razbila belgijsko krono in belgijsko samostojnost, ne udeležuje le sodrga, marveč tudi resni pa-triotični krogi. Mračno in polno groze zahaja solnce nad mrtvim mestom, v katerem je teklo toliko nemške krvi. Kako izgleda v Lownu? Umetniški konservator nemškega generalnega guvernerja v Bruslju poroča, da je v Lownu natančno pregledal cerkve, mestno hišo, knjižnice in druge zanimivosti. Vse umetnosti se nahajajo pod poveljnikovim nadzorstvom v mestni hiši, ki ni čisto nič poškodovana. Streha cerkve svetega Petra je močno poškodovana. Popolnoma nepoškodovane so cerkve sv. Mihaela, sv. Jakoba s Hubertovo kapelo in cerkev sv. Jedrte. Zunanje stene lepe knjižnice so močno poškodovane, a jih bodo lahko popravili. Uničena je približno šestina mesta. Hiše okoli mestne hiše in cerkve sv. Petra so železničarji na ukaz mestnega poveljnika razstrelili, da ni požar mestne hiše in cerkve dosegel. Dierick Boutsovi sliki »Zadnja večerja« in »Sveti Erazem« sta nepoškodovani ohranjeni. Razdrta poslopja, iz katerih se je streljalo, so moderne, zasebne hiše brez vsake zgodovinske vrednosti. V cerkvi sv. Pavla je nekoliko le eno okno poškodovano. Cerkvenega zaklada in muzejev se Nemci niso dotaknili, V Higu je ostala kolegiatna cerkev nepoškodovana; štiri omare z relikvijami so, kakor je duhovščina izpovedala, prepeljali v Antwerpen. Uničeni Lier. Neki nemški poročevalec podaje naslednjo pretresljivo sliko uničenega belgijskega mesta Lier: Nekaj strašnega je vojna. Koliko desetletij bo treba, da se iznova zgradi, kar sta sedaj uničila ogenj in meč! Nobena vojna v svetovni zgodovini ni morda s tako uničujočim korakom šla skozi dežele, kakor velika usodna vojna narodov leta 1914. Posebno v Belgiji je vojna pustošila na najrazličnejši način ter deželo razdejala in uničila. Mesta in vasi so zašle v sredo žarečega artiljerijskega boja in bile često uničene od ognja lastnih granat. Največkrat pa so belgijski kmetje s svojim zločinskim početjem izzvali kazen. Cvetoča mesta leže v razvalinah, iz katerih se še kadi. Mesto Lier. 26.000 prebivalcev je preje tu imelo delo in kruh. Sredi mesta je prestolovala Gomarijeva cerkev, ena najlepših in najznamenitejših cerkva v Belgiji. Celo mesto je razstreljeno. Tako popolnoma razstreljeno, kakor nobeno drugo v'tej vojni. Strašen, omamljujoč prizor nudi pogled na razvaline. Celo mesto ni drugega nego ogromen kup kamenja, ki so ga nametale vkup granate. Strehe so s hiš popadale na tla; temeljno kamenje je dvignjeno iz tal in razkropljeno; cele vrste hiš so se sesedle. Stolpi so se zrušili in potegnili za sabo manjše zgradbe in jih pokopali. Iz kleti mole dimniki in kamenite stopnice vise na visokih obžganih ostankih zidov, kakor bi jih bila pramoč zavihtela in zapičila tjekaj. Pred praznimi ožganimi zidovi neke hiše ždi na širokem naslanjaču prastara ženska. Svetlo opoldansko solnce jo obseva. Gledala nas je z ugaslimi, ravnodušno mrzlimi očmi. Na Leopoldovem trgu »Festsaal-Casino«. Kakor bi se sesedel kupček vžigalic. Železni tramovi in šperovci vise v zraku kakor tenke ožgane niti. Na črnem ožganem ozidju nasproti cerkvi sv. Esprita, ki so jo vso razrile granate, dva bela goloba. Od Antwerpna dol se prebivalci zopet vračajo na svoje domove. Toda zaman je njih pot: svojih hiš ne najdejo več! Niti do razvalin svojih domov ne morejo, ker leže cele ceste zasute s kamenjem, pokopane in pokrite pod ogromnimi gomilami. Nemi in zmedeni stoje ljudje pred vso to usodo, ki je zadela njihovo življenje. Ozirajo se na par nedotaknjenih in nepoškodovanih hiš, ki so pod belimi robci in zastavami iskale varstva in ga tudi našle. In ko pride večer, nimajo, kamor bi položili svoje trudne ude. In podajo se naprej po jesenski cesti skozi deželo, ki je bila svojim otrokom slaba nespametna mati. Mecheln, mrtvo mesto. Vojni poročevalec poroča: Najdivjejša vojna vihra, najpretreslji-vejše smrtne tragedije, vse bolesti in vse vojne stiske niso tako težke in človeka ne potro tako zelo, kakor strahotni, svinčeni, sivi mir, ki vlada nad starim mestom Mecheln. Življenje v mestu je izumrlo. Mesto je mrtvo. Šestdeseteri tisoči prebivalcev so zbežali. Temne hiše stoje odprte. Ceste so prazne. Praznota je tako neizmerna, tako nepojmljiva, da človek sam ustavi svoj hiteči korak. Zdaj pa zdaj gredo čez cesto nemški vojaki. Na Grad Plače, Wollmarktu in Plače d’ Egmont, na kolodvoru delajo vojaki v večjih skupinah. Toda prebivalcev manjka. Pobegnili so v Antwerpen, ko je bil Mecheln po neizvedljivih vojnih slučajih potegnjen v središče artiljerijskega ognja obeh nasprotnikov. Pustili so svoje hiše in njihove sobe leže kakor so ležale. Pustili so jed na mizi in plašče v predsobi. Morda je še dvajset prebiva 1-cevvmestu. Morda le samo deset. Ne more se vedeti. Jaz sem videl vsega skupaj le pet oseb. Tri ženske in dva moška. Tiho so se plazili skozi mrtvo mesto, V sivini oblačnega dne so bili videti kakor strahovi. Kakor mrtvi, ki so vstali iz grobov. Vojak s stražnega poveljstva mi je rekel, da je le še 14 meščanov v mestu. Že na dolgo raztegnjeno predmestje Muysen je bilo izumrlo. Vsa hišna vrata so rt > rt •3-* 2 o G m 2 * -M ■*-* •OD - o J2 Irt w ir> N ra *'H ^ (X rt o m S 0) «? M .2 -*i ^ jr ^ 2 M gaj 1-4 O J2 'S J3 o na > ^ H *rt • Oh *ao .2. o ^ o 3 vo C § - g s -g s »f-4 .*_* rt O .-h- G ►> >N 0) C0 O (0 •OD o > ^7 (TJ O zn o •ao"^ 3 "* 2! S 8 S •*■* M -2 °° .2« S hZ» t-C n a A) rt « *>• S -i rt J* d o (N > o ., a— o J3 -♦-• 'Tj -G ■— v . > G O rt i * ^ rt c > G N ^ N aJ O >(/) > rt G .,-. N *