Stanko Janež
NEZNANA LEVČEVA OCENA IVANA CANKARJA
(v zvezi s Cankarjevo prošnjo za državno pisateljsko podporo)
V poglavju o Levčevem mentorstvu je morda najpomembnejši, a doslej neugotovljeni in prejkone neugotovljivi Levčev delež pri utemeljitelju slovenske moderne — Ivanu Cankarju, delež, ki ga ima Leveč kot njegov učitelj slovenskega jezika, kot njegov podpornik, najprej kot profesor dijaka Cankarja na ljubljanski realki, potem pa kot podpornik Ivana Cankarja ¦— literarnega ustvarjalca. Pri tej trditvi se opiramo zlasti na Cankarjevo izjavo, ki jo je dal bratrancu Izidorju Cankarju za knjigo Obiski. Ko je Ivan Cankar v Obiskih leta 1910 odgovarjal Izidorju na vprašanja, kaj je bral v dijaških letih, navaja od domačih pisateljev Janeza Trdino, od svetovnih pa Shakespeara, Moliera, Homerja, Sofokleja, Evripida, Horaca, Maeterlinoka, Verlaina, Baudelaira, Go-golja, Dostojevskega, nato pa značilno dodaja: »Moj najboljši učitelj, ki sem mu veliko hvaležnosti dolžan, pa je bil Leveč«
Ce torej Cankar sam postavlja Levca na prvo mesto svojih učiteljev, je upravičeno vprašanje, kaj je tisto veliko, za kar mu je dolžan hvaležnost. Odgovor na to vprašanje nam je lahko celotna Levčeva osebnost, njegovaosebnost kot učitelj — vzgojitelj, kot literarni kritik in teoretik, kot literarni zgodovinar. Iz Cankarjevih pisem Levcu, ki nam govore o njuni literarni zvezi, lahko razberemo, da je šlo Cankarju pri teh pismih le za prošnje glede izplačevanja honorarja pri Slovenski Matici, za katere je bil zmerom v stiski. Leveč pa je bil tisti, ki mu je s honorarji širokogrudno pomagal.
Leveč je bil Cankarjev učitelj slovenščine na realki od četrtega do sedmega razreda, vendar je dijak Cankar prejkone vzbujal njegovo pozornost že prej. Kot šestošolec je Cankar napisal domačo nalogo o Ivanu Kacijanaxju v verzih kot balado. Leveč je poskrbel, da je bila pesem natisnjena na naslovni strani novembrske številke Ljubljanskega Zvona 1893, in je za nagrado mlademu pesniku idal goldinar. Tako je mladega literata, ki je nanj prejkone vplival kot učitelj s svojimi književnimi idejami, kot »mož naprednih, čisto estetičnih idej«, s svojo duhovno kulturo kot eden naših najuglednejših literarnih teoretikov, kritikov in literarnih zgodovinarjev, kot urednik zbranih del slovenskih pisateljev uvedel v vodilno slovensko literarno revijo. Kot učitelj ga je seznanjal posebej s poetiko, ki jo je v 5. in 6. razredu realke 1892/4 učil po svoji rokopisni knjigi. Cankarja je opozarjal na dela evropske in svetovne literature in v Lev-čevi šoli je prejkone Cankar našel spodbudo za živahnejšo literarno dejavnost, za kritiko in polemiko.
Na Cankarjevo prošnjo je Leveč posredoval pri Bambergu, da mu je založil pesniško zbirko Erotiko (1899), kot urednik Knezove knjižnice in predsed-
179
nik. Slovenske Matice pa mu je priobčeval — naj navedemo najpomembnejše ¦— novele in povesti: Popotovanje Nikolaja Nikiča (1900), Tujci (1901), Na klancu (1902), Življenje in smrt Petra Novljana (1903), Križ na gori (1904), Potepuh Marko in Kralj Matjaž (1905), Martin Kačur (1906), vse to, dokler je bil Leveč predsednik Slovenske Matice. Pozneje, iko je bila Slovenska Matica pod Ilešiče-vim predsedništvom, je v Knezovi knjižnici Cankar objavil samo novelo Novo življenje (1908).
Pri Slovenski Matici objavljene Cankarjeve povesti Na klancu. Križ na gori in Martin Kačur sodijo po jasni umetniški zgradbi, globini misli, obdelavi slovenskega družbenega življenja in umetniški izrazni moči nedvomno med tista slovenska pripovedna dela, ki ne bodo obledela.
Dokler je bil Leveč pri Slovenski Matici, to je do leta 1907, sta imela Cankar in Meško v njem svojega podpornika, ki je branil njuno delo pred moralističnimi, konservativnimi »superkritičnimi« odborniki. Ce Leveč moderne ni sprejemal brez pridržka, kritično sodil o Cankarjevi prozi, da je pesimistična in včasih nejasna, je tako sodil kot predstavnik realistične šole, vedel pa je pravilno vrednotiti Cankarjev bleščeči, »očarljivi« literarni slog. Cankar pri Levcu ni iskal literarnih nasvetov ali od njega želel, da mu popravlja literarna dela, kaikor je za literarne nasvete prosil Levca in se mu za popravke zahvaljeval Meško; bil je že zgodaj dograjena, samozavestna pisateljska osebnost, ki je o družbenih, umetnostnih in literarnih vprašanjih imel izoblikovana spoznanja. Leveč mu je priznaval, da je mojster literarnega izraza.
Za razmerje med Levcem in Cankarjem je kaj značilno in pomembno, da to razmerje ni bilo pokroviteljsko, marveč prijateljsko. Cankar je zahajal k Lev-čevim kot prijatelj domačega sina Vladimira, a tedaj, ko so slovenski meščanski nacionalisti zaradi Proftove zadeve napadali Levca, ko je list Notranjec klical, da je treba Levca kot »izdajalca slovenskega naroda« vreči na smetišče, s tem pa Levcu prizadejal krivico, ki je Levca mučila do smrti, je isti Leveč prav tedaj, ko je Cankar na listi socialdemokratske stranke kandidiral za poslanca v državni avstrijski zbor, spodbudil Cankarja, da je zaprosil za državno pisateljsko podporo in jo tudi dobil po Levčevem priporočilu in predlogu.
Levčeva ocena Cankarjevega dela v spremnem poročilu k Cankarjevi prošnji, potem ko je le-ta šla skozi policijske urade na Dunaju in v Ljubljani, je bila pogumno dejanje, ki nam z modro in pretehtano presojo slovenskega ali bolje kranjskega družbenega življenja in okolja, ki je vedelo biti krivično tako pisatelju Cankarju kakor deželnemu šolskemu nadzorniku Levcu, v pravi luči razodeva Levčevo veličino.
Naj podamo to znamenito, doslej neznano Levčevo oceno o Cankarju, napisano 4. junija 1907 kot uradno poročilo Levca — poročevalca pri deželni vladi na Kranjskem, v našem prevodu:
»Ivan Cankar zavzema kot dramatik, novelist in satirik taed sodobnimi slovenskimi pisatelji odlično mesto.
Njegove tri drame Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi in posebno Za narodov blagor so v Ljubljani igrali z največjim zasluženim uspehom.
Za vse tri drame je značilno ostro (tenkočutno: prečrtano) označevanje, duhovit dialog in odrezava domislica, a tudi natanko poznavanje dramatske tehnike.
180
Ker se v teh dramah brezobzirno bičajo napake in pomanjkljivosti sodobne vladajoče slovenske družbe in so posamezni tipični predstavniki te družbe prav nič njim v korist prikazani s pravo, pravcato fotografsko natančnostjo, so te tri drame v literarni kritiki — glede na politično in socialno stališče recenzentov — našle različen sprejem in so izginile z odra, na katerem bodo nedvomno spet oživele v spremenjenih razmerah.
Kot pripovednik in novelist je Cankar priznan utemeljitelj in voditelj (slovenske) moderne.
Kot tak je čvrsta, samosvoja pisateljska osebnost, ki se ne naslanja na nikake predhodnike, marveč hodi svojo lastno izvirno pot. (Po bleščečem slogu je nedosegljiv. Prečrtano: S. J.).
Od shematskih realistov in veristov se loči po tem, da se ne zadovoljuje s površnim zunanjim opisovanjem in vidnimi efekti, marveč prodira v globino človeške duše, ljudi razčlenjuje, (junake dušeslovno: prečrtano) dogajanje du-šeslovno utemeljuje, značaje tenkočutno cizelira, v socialnih razmerah išče skrite vzroke in nagibe, ki jih z odličnimi umetniškimi sredstvi odkriva, druži, v pretresljivo podobo in v hitrem tempu dovede do neizprosnega logičnega konca.
Okolje, ki se v njem .gibljejo njegove postave, je umetniška bohema, so sodobne socialne razmere na Kranjskem. V svojih pripovedih za predmet opisovanja posebno rad izbira socialno revščino delavca in malega obrtnika, idealnega izgubljenega študenta, umetnika in ljudskošolskega učitelja, ti so zavoljo tega, ker jim za praktične življenjske cilje nedostaja razumevanja, zapostavljeni in jih naduta in plehka družba odriva, zato v naglem boju za obstanek izgubljajo svoje ideale in oporo ter bedno propadajo.
Kritika je zategadelj očitala pisatelju, da ne pozna nikakih idealnih ljudi in da upodablja samo potepuhe (vagabunde). Na to je Cankar po pravici odgovoril, da si ljudi in razmer ne izmišlja, marveč da jih upodablja prav take, kakršne pozna in kakršni so v resnici. Po tankočutni opazovalni nadarjenosti, po ostrem označevanju nastopajočih oseb, po posrečenem, jedrnatem opisovanju kraja in razmer nedvomno prekaša vse sodobne slovenske pisatelje. Njegova oblikovalna moč je velika, izražanje v velikih stavkih brez graje, blago-glasnost njegovega lahkotno tekočega jezika očarljiva. Kar piše in upodablja, so resnični ljudje s toplo opisanim življenjem, prikazani resnično v izvirni umetniški obliki.
Cankar je izredno plodovit pisatelj.
V razdobju desetih let je priobčil 14 samostojnih del in razen tega s prispevki zalagal vse slovenske revije.
Njegove najboljše stvaritve so povesti Na klancu — Križ na gori in Martin Kačur. Vse tri je v zadnjih letih izdala Slovenska Matica. V prvi povesti upodablja (na pretresljiv način: prečrtano, S. J.) revščino revnih prebivalcev vasi Klanec v nasprotju z dejanjem in nehanjem dobro situiranih prebivalcev bližnjega trga. Povest je predvsem avtobiografija pisatelja in družine, iz katere izhaja. Treba je — če razmere poznamo natančneje — samo zamenjati Klanec s Hribom, trg z Vrhniko in junaka povesti z imenom Mihov s pisateljevim očetom — revnim krojaškim mojstrom na Vrhniki in pred seboj imamo spretno prikrito resničnost. V ljubezenski zgodbi Križ na gori slika nežno razmerje med mladim, kvišku strmečim slikarjem in nedolžno, lepo in prikupno cerkov-
181
nikovo hčerjo Hano, njegov trdi boj z zoprnostmi življenja in z družbo, ki je brez razumevanja za umetniška stremljenja.
Martin Kačur (»življenjepis idealista«) je presunljiva tragedija idealnega ljudskošolskega učitelja, ki je pregnan v Blatni dol in propade, a hferati je tudi ostra kritika kranjskega učiteljstva in razmer, v kakršnih živi. (S plavim svinčnikom prečrtano: S. J.).
Cankarjevi satirični spisi so naperjeni proti obstoječim razmeram v slovenski umetnosti in literaturi. Ce pisatelj tudi pretirava tu pa tam in je oseben, je treba njihovo tendenco, da biča široko se razmahujočo po-vprečnost in koterijo in da priznanje pribori dobremu, pohvaliti.
Cankar se je najprej poskusil z zvezkom pesmi Erotika, ki pa v nravstvenem pogledu ni brez ugovora. Celotno naklado je zategadelj pokupil visok cerkveni dostojanstvenik in jo s tem odtegnil prodaji. (Prečrtano z modrim svinčnikom: S. J.).
2e dlje časa pa so mu vsa takšna nagnjenja v spisih tuja in proizvodom njegovega peresa celo revije strogo katoliške smeri, kakor časopis Dom in svet, rade odpirajo svoje kulturne predale. Trda življenjska šola, ki jo je prestal pisatelj, ima v vseh njegovih spisih pomembno vlogo.
Zatorej mi bodi dovoljeno, da vriem majhen pogled na njegove življenjske razmere.
Cankar je bil sedem let moj učenec na državni višji realki v Ljubljani in lahko rečem iz lastnih opažanj, da je kot taik bil navezan samo na podporo dobrih ljudi in se je šolal v največjem pomanjkanju. V nižjih razredih je navzlic temu vsako leto bil najboljši učenec v razredu, nadarjen, priden, hitro je dojemal in bil živahen, prikupen, ljubljenec svojih učiteljev. V višjih razredih se je poprijel branja romanov in študija modernih jezikov ter je zanemarjal zaradi tega realistične stroike, tako da je opravil šibko maturo. Potem je odpotoval na Dunaj, da bi študiral moderno filologijo, a je kmalu opustil študij in se docela posvetil pisateljevanju.
Navzlic svoji izredni plodovitosti na tem področju doslej ni prišel na zeleno vejo, marveč prav do današnjega dne ostal ubog revež. Kot tak uživa usodo vseh slovenskih pisateljev, ki so navezani samo na zaslužek svojega peresa.
Ljubljana, 4. junija 1907. Franc Leveč«
Leveč je napisal svoj referat, potem ko mu je Cankar v pismu z dne 28. maja 1907 ponudil Kristanov referat o svojem delu, češ: »Meni se zdi, da se Kristan, ki pozna vsa moja dela, v nobeni važni stvari ni zmotil.«
Policijski referent, ki je k Cankarjevi prošnji moral pripisati svoje ugotovitve, je ob robu Levčevega poročila pripisal pripombo. Le-ta pravi, da je Cankar pri zadnjih državnozborskih volitvah nastopil kot socialdemokratski volilni kandidat, ne da bi se pri tej priložnosti omadeževal na kak prononsiran način.
Pol leta kasneje je bila Cankarju na Dunaju izročena državna pisateljska podpora v znesku 400 kron. Pisatelj je na način, ki je bil za njega kaj značilen, dogodek proslavil s prijatelji v neki dunajski predmestni krčmi, a slovenskega referenta v dunajskem ministrstvu dr. Frana Skaberneta, ki se je potrudil, da je Cankar brez kakih večjih formalnosti dobil to vsoto denarja v celoti, in na pro-
182
slavo prišel kot gost, sprejel s prav cankarjanskim humorjem: »To je tisti mandarin, ki mi je izplačal štipendijo!«
Zgodilo se je prvič v slovenski kulturni zgodovini, da se je Slovenec, ki je kot deželni šolski nadzornik bil pač visok državni funkcionar v avstrijski prosvetni administraciji in moral od domačih poniglavih osebnih nasprotnikov zato poslušati očitke, da je »vladni podrepnik«, s svojo odločujočo besedo drznil avstrijski vladi na Dunaju priporočiti in predlagati, naj državno pisateljsko nagrado podeli pisatelju, ki je mesec dni prej kot predstavnik slovenskega prole-tariata »pri zadnjih državnozborskih volitvah« nastopil kot socialnodemokratski volilni kandidat. Leveč je bil tisti, ki je v nemšikem poročilu osveščeno poudarjal resnico o Cankarjevem umetništvu, ko v njem hvali tendenco njegovih satiričnih spisov.
• Po Levčevem referatu je Cankarja ocenil in vladi priporočil univ. prof. Vatroslav Jagić. Cankar se je pozneje večkrat kar najugodneje izražal o svojem učitelju Levcu. Ob Levćevi smrti je Ljubljanski Zvon celo najavil Cankarjev nekrolog, ki pa ni izšel, bodisi da ga Cankar ni napisal, kakor je nameraval, ali pa je bilo krivo kaj drugega.