208
Ozir po svetu.
Softe na Turškem.
Ker Turčija dandanes v prvi vrsti stoji na dnevnem redu politiških vprašanj, utegnila bi zanimati tudi posebna Turska šolska naprava, katere dijaki (učenci) se zovejo „softe".
Turek po veri Mohamedovi (islamu) nima nikakih uredjenih bogoslovnih naprav. Poleg vsake mošeje (Turske cerkve) se pa nahaja poslopje, ki se zove ,,m e-dresse" (to je, hiša preiskovanja) in v kateri se navadno razlaga in uči slovnica, koran (Turško sv. pismo) in njega tolmačenje, potem poezija, zgodovina, zemlje-pisje, pravoznanstvo, matematika, včasi celo zdravilstvo in mistika, s kratka vse, kar je Turku treba vedeti in česar si kdo želi. Svoje dohodke ima ,,medressa" navadno iz pobožnih zapuščin , katerim Turška vera pripisuje posebno veljavo.
Ako želi mlad Turek vstopiti v takovo ,,Turško semenišče", zamore to storiti vsak čas, kajti v teh šolah ni velikonočnih, ne jesenskih počitnic, sploh nikakorš-nega časa za vpisovanje. Pogodbe za sprejem v te šole so tudi prav primitivne; posebnih tirjatev ne stavijo ondi. Mladeneč, ki se je oglasil včeraj, je danes že „akademik" in prejme naslov „softa". O pomenu te besede še dandanes niso arabski jezikoslovci jedini in če jo nekateri izmed njih izpeljavajo od grškega „so-phos" (učenjak, modrijak), jo drugi sopet smatrajo kot izvirno Perzijsko besedo, in sicer kot popačen participi] besede „sumhleh" (žgati, sežigati), tedaj za vednosti vžgan mladeneč.
Svoj   živež   si   pridobiva   softa,   ako   ni  bogatih starišev, ali v „medressi" (odgojišču), kjer so ustanove, za uboge dijake ,   ali,   ako kje   prevzame  službo knjigovodje, pisarja ali odgojnika.    Navadno   se jim izroča odgoja (izreja) mladine, zategadel si dobode vsak bogat Turek kakega softo iz odgojišča,   kateri   ima pri njem hrano,   stanovanje   in tudi majhno plačo,   za kar mora njegove sinove — dekleta  se ali v haremu po materi,   ali   po   kaki   služabnici   odgajajo  — izrejati,   da bodo   pošteni   „moslemi".    Tak softa je  navadno desna roka,   „faktotum"   hiši,   nekakov „spiritus   familiaris", ker je   učitelj   otrokom,   korespondent   gospodarju   ter njegov   svetnik  in   nadzornik,   da   se   vse- v  hiši  godi po  verskih   postavah.     Ko   je   softa   preskrbljen   z  živežem,   lahko   se   potem  uda   svojim študijam.    Ker v „medres8ah"  vlada  popolna prostost v obziru učitve in učenja in ondi nikakoršnega  šolskega reda   ni,   vsaj v evropskem smislu ne, zato je vsakemu učitelju dovoljeno, da določi ure svojemu prednašanji, kakor se mu poljubi, dijakom pa tudi je zopet prosto, da menjajo učenike in predmete, ako hočejo,   vsak dan v tednu.    Sicer pa v „medressah"  ni   poznan šolski red in uČe učitelji včasi dve ali tri ure zapored, če je učenik vnet za svoj posel, kajti tak ne gleda toliko na plačo svojo,   nego   na plačilo ,   katero ga čaka  v nebesih,   ako zvesto   izpolnuje svoje dolžnosti in odgaja svoje učence za bogabojne in učene mosleme.    Tudi bi se ne drznil nijeden softa, da bi med ukom odšel ali pokazal,  da se dolgočasi, kajti bil bi to pregrešek zoper spodobnost in neb6.
Pri svojem prednašanji sedi profesor na čelu dvorane na nizkem divanu, njegovi slušatelji pa sed6 na praprogah ali živinskih kožah. Ugovori v sredi pred-našanja so dovoljeni in sicer je Še profesorju zelo ljubo, ako njegovi učenci o ravno prednašanem predmetu ž njim ali med seboj debatirajo.
Ko je preživel softa neko število let v „medressi" in je — po svojih mislih — dobro pomnožil zaklad svojih vednosti, tedaj se, kedar mu je ljubo, odpove šoli in vstopi v javno življenje. Odhodne preskušnje mu ni treba delati, tudi mu ni treba iskati zrelostnega izpričevala; vsak profesor mu da svoje pismo, v katerem popisuje pridnost in pobožnost svojega učenca in ga tako dalje priporoča. Navadno dobi tak abiturient po dobro dovršenih študijah službo pri vladi, in sicer kot „imam" (pridigar) v kaki moseji ali kot „mul lah" (duhovnik), ali kot „mufti" (razlagalec postav, notar, odvetnik), ali kot „kadi" (sodnik). Ako hoče doseči kako duhovensko službo, predstaviti se mora šejku iil-islamu (glavarju islama), ki stoluje v Carigradu ali kakemu „kadi mulahu" (dušnemu oskrbniku ali sodniku kake provincije), ki ga izpraša, ali je dovolj spreten za svojo službo in če je dovolj vešč v koranu in njega iz-lagalcih, zmožen staro-arabskega in deželnega jezika in njega slovnice, biografije proroka Hašamskega, Ben Mohamed El-Rebb'i-ja, nekaterih oddelkov modroslovja itd. Ako kandidat skušnje ne prestane, imenujejo ga začasno „naiba" (prisednika sodniškega) in ako se med tem pripravi za drugo preskušajo, sprejmo ga med „muftije" ali „kadije"; tako postane „ulem" (državni modrijan) in drzniti se sme , pri vladi izpregovoriti kako besedo. „Imami" (pridigarji) in „mullahi" (duhovniki) pa se ne prištevajo „ulemom". Najviši med m uf t i je „mufti el Kebir" (veliki mufti), ki ima tudi naslov „šejk-iil-islam" (glavar islama). Ta služba ima to dobroto, da njenega zastopnika ne morejo obsoditi na smrt.
209