Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega
AVGUST LEŠNIK
POVZETEK
Avtor v razpra\>i obraxnava frakcijski boj za Leninovo dediščino v sovjetskem partijskem in državnem vrhu v letih 1924-1927. Vtem kontekstu analizira nasprotujoče si teoretične poglede Trockega, Stalina in Zinovjeva glede perspektiv "graditve socializma v eni sami deželikot tudi njihovo različno pojmovanje notranje partijske demokracije. Trockije\> boj proti birokratizaciji partijskega in državnega aparata ni bil uspešen, saj je Stalin obvladoval - s svojo kadrovsko politiko - celoten politični prostor v državi. V ostrem političnem boju - na kongresih in konferencah - je Stalin bitko dobil, saj je z grobo politično disla'aliftkacijo onemogočil delovanje opozicije ter na XV. kongresu VKP(b) dosegel izključitev drugega moža oktobrske revolucije -Trockega in Zinovjeva iz partije. Ob tem je boljševiški funkcionar in diplomat Joffe zapisal, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo rewlucije ter "dogodek, ki mora v naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja..."
ZUSAMMENFASSUNG
STALINS POLITISCHE DISQUALIFIKA TION VON LEW TROTZKIJ
Der Verfasser untersucht in der Abhaiullung den Fraktionskampf um das Erbe l.enins an der sowjetischen Staats- und Parteispitze in denJahren 1924-1927. In diesem Kontext analysiert er die gegensdtzlichen theoretischen Ansichten Trotzikijs, Stalins und Sinowjews hinsichllich der Perspektiven \>om "Aufbau des Sozialismus in einem Land" so wes ihre unterschiedliche Auffassung von der Demokratisierung der Partei. Trotzijs Kampf gegen die Biirokratisierung des Partei- und Staatsapparats blieb erfolglos, Stalin beherrschle - mit seiner Kadcrpolitik -den gesamten politischen Raum im Staat. In dem scharfen politischen Kampf - auf Kongressen und Konferenzen - gewann Stalin die Schlacht, da er durch grobe politische Disqualifizierung die Arbeit der Opposition unterbaiul und es ihm gelang, auf dem XV. Kongrefl der KPdSU(V) die beidcn Manner der Okloberremlution - Trotzkij und Sinowjew - aus der Partei auszuschliefien. Daruber schrieb der bolschewistische Funktionar utul Diplomat Joffe, Trotzkij s Ausschlufi bedeute die Liquidation der Re\>olution und "ein Ereignis, des in unserer Partei unausweichlich ein Zeitalter des Thermidor eroffnen mufi..."
Ixnin jc imel brez dvoma prav, ko je v svoji oporoki1 zapisal, da se v odnosih med Trockim in Stalinom skriva nevarnost za razcep v partiji. To jc potrjevala tudi ostra razprava, ki se jc začela že za časa Ixninovcga življenja ; v njej se jc Trocki odkrito izrekel zoper triumvirat - Stalin, Zinovjev, Kamcnjev. Ključna točka takratnega nesoglasja jc bilo vprašanje notranje partijske demokracije. Kritičnost Trockcga je bila usmerjena predvsem na birokratizem v partiji, v čemer jc videl usodno nevarnost za ves nadaljnji razvoj mlade sovjetske družbe3. Odmev in rcakcija vodstva na kritičnost Trockcga sta bila silovita; Trocki je imel v vodstvu partije skoraj vse proti sebi. Njihov srd je bil tolikšen, da je zahteval Zinovjev izključitev Trockcga iz partije in celo zapor4.
Naslednja leta so že v znamenju frakcijskih bojev za Ixninovo dediščino5. Problem graditve "socializma v eni sami deželi" je privcdcl do razkola med vodilno trojico (Stalin, Kamcnjev, Zinovjev). Stalin je svojo idejo prvič formuliral jeseni leta 1924; njegov cilj jc bil diskreditirati Trockcga in njegovo teorijo o permanentni revoluciji ter mu "dokazati", da ni leninist6. V nasprotju s Trockijevim prepričanjem - da se bo revolucionarno gibanje uspešno razvijalo in doseglo zmago lc, če bo postalo vseevropsko, medtem ko naj bi bilo obsojeno na zanesljivo smrt, če bi ostajalo v nacionalnih okvirih7 - jc Stalin postavil svojo formulo "samobitnosti" ruske revolucije8. Zinovjev in Kamcnjev nastopita proti Stalinu in mu očitata, da v svojih pogledih podccnjuje svetovno revolucijo in nacionalno omejenost. Zinovjev je menil, da "v okoliščinah osame, bede, ni mogoče ekonomsko in kulturno prekosili zahodnega kapitalizma in tudi ne ukiniti razrednih razlik, zatorej tudi nc države"9.
Na XIV. kongresu (18.-31 .XII. 1925) je prišlo do dokončne ločitve med Stalinom na eni ter Zinovjcvom in Kamenjevcm - "nova" opozicija - na drugi strani. "Nova" opozicija je zavrnila geslo o graditvi socializma v eni sami deželi, toda pri tem ni imela izdelanega nikakršnega učinkovitega nasprotnega programa. Zavrnila jc tudi notranje partijski režim, ki jc pod geslom o enotnosti dobival vse bolj nedemokratične oblike. V tem smislu je opozicija skušala na kongresu doseči odstavitev Stalina s položaja generalnega sekretarja. Kamcnjev jc pogumno izjavil: "Pred celotnim kongresom ponavljam: prepričan sem, da tovariši Stalin nc more združevati funkcije celotnega boljScviškcga štaba v svoji osebi."10 Stalin je spretno diskvalificiral Kamenjeva in Zinovjcva s sklicevanjem na dejstvo, da sta revolucijo že enkrat izdala (oktobra 1917) in jo potemtakem lahko ponovno izdata; izkoristil pa je tudi njuno takratno nestrpnost do Trockcga. S pasivnim vedenjem na kongresu jc Trocki izpustil odločilno priložnost za odpor proti birokratskemu partijskemu in državnemu vodstvu. Triumvirat je prenehal obstajati; Stalin je zmagal in v njegovih rokah jc bila najvišja oblast.
1 - Marjan BritovSek: Boj za Ixninovo dediičino, 1. knjiga, str. 237-273 (Leninov testament), Ljubljana, 1976.
2-Glej - M. Britovšek: Dileme "Novega kur/.a" Leva Davidoviča Trockcga, Zgodovinski časopis, 1990/1, Ljubljana.
3	- Glej - Ijv Trocki: Novi kurs, Rijeka, 1972.
4	- Isaac Deutscher: Razoružani prerok (Biografija Trockcga, II. knjiga), str. 105, Zagreb, 1976.
5	- Glej - M. Britovšek: Boj za Ixninovo dediSčino, Ljubljana, 1976.
6	-1. DeuLscher: Stalin, str. 260, Ljubljana, 1977.
7	- Lav Trocki. Permanentna revolucija, Rijeka , 1972.
8	- JosifStaIjin: Pitanja lenjinizma,str. 89-103 (Oktobar i teorija permanentne revolucijcTrockega), Zagreb, 1981.
9	- Zinovjev: Ixninizm, str. 293, Moskva-lxningrad, 1925.
10	- M. Britovšek: Carizem, revolucija, stalinizem, II.knjiga, str. 146, Ljubljana, 1980.
Zadn je obdobje odkritega spopada v partiji zoper "levo" opozicijo je trajalo od poletja 1926 do pozne jeseni leta 1927, ko so se T ročki, Zinovjev in Kamcnjev - ki so začasno pozabili na svoje nedavne zagrizene spore - združili terse postavili na čelo nove "združene" opozicije. Teoretična platforma združene opozicije je zajemala vse temeljne teze tako trockističnc opozicije iz let 1923-24, kot tudi teze "nove" opozicije iz leta 1925; zahtevali so gospodarsko vraščanje Sovjetske zveze v svetovni kapitalistični sistem, povečanje tempa industrializacije, ki naj črpa sredstva za svoj razvoj iz povečanja davkov kulakom in nepmanom, nadlaje razširitev in poglobitev demokracije v partiji, boj zoper birokratizacijo partijskega in državnega aparata ter obenem zavračali možnost graditve socializma v eni sami deželi. Pri tem ne gre prezreti, da je opozicija napadala ne toliko Stalina kolikor Buharina, ki je imel v letih 1924-28 dejansko vlogo poglavitnega teoretika sovjetske partije'
Na zasedanju plenuma CK (14.-23. julija 1926) je opozicija ponovno proklamirala svoj gospodarski program. Na plenumu je glavno breme ekonomske diskusije nosil Buharin, medtem ko se je Stalin omejil na organizacijska in zunanjepolitična vprašanja. Buharin je opoziciji priznal, da njena kritika ni brez osnov: "Če pri nas ne bi bilo nobenega birokratizma, če pri nas delavska mezda ni bi bila še vedno nizka, če pri nas vaSka revščina ne bi živela v težkih pogojih, tedaj opozicija ne bi imela temeljev."1' In dalje: "Vsak monopol krije v sebi nevarnost določene dcgcncracije..."'1 Teh besed Buharin ni namenil le združeni opoziciji, temveč v prikriti obliki tudi svojemu partnerju v duumviratu - Stalinu.
Kljub vsemu je bilanca spopada na julijskem plenumu za Stalina ugodna. Stalin namreč posreduje CK podatke o "delovanju" I^aševiča (pomočnika komisarja za obrambo), ki je v vojski organiziral napol tajno organizacijo simpatizerjev opozicije. Odkritje Laševičevc dejavnosti je bil rušilni udarec za opozicijo. Uiševiča zamenjajo in izključijo iz CK, njegov zaščitnik Zinovjev pa izgubi mesto v politbiroju14. To je izzvalo zmedo v vrstah opozicije. Trocki, Zinovjev, Kamenjev in drugi 4. X. 1926 podpišejo skupno izjavo, v kateri priznajo, da so kršili pravila statuta partije in da sprejmejo obveznost, da bodo razpustili svojo "partijo v partiji". S tem aktom je Stalin načrtno prisilil opozicijo v ilegalo, da jo je lahko v skladu s statuti povsem onemogočil.
Na plenumu CK (21.-23. X. 1926) so ponovno razpravljali o dejavnosti opozicije. Stalin je napadel opozicijo kot "socialdemokratsko deviacijo" in zahteval, da njeni vodje priznajo svoje zmote ter se pokesajo. Tedaj je vstal Trocki in imel enega svojih največjih govorov; govoril je v imenu opozicije kot celote. Med drugim je izrekel tudi daljnovidno sodbo: "Prvi sekretar predlaga svojo kandidaturo za mesto grobarja revolucije!"15 Toda sestava politbiroja je takšna, da onemogoča kakršnokoli presenečenje s strani opozicije. Še več, Stalinu uspe izključiti Trockega - zaradi frakcionaštva - iz politbiroja; v tem telesu predstavnikov opozicije ni več.
11	- Glej - M. Britovšck: Buharinovi ekonomski in politični pogledi (Buharinov bolj s Stalinom), Zgodovinski časopis, 1989/2.
12	- Inprekorr (Internationale Pressc-KorTcspondenz), 103/1926, str. 1724.
13	- Ibid., str. 1715.
14	- Boris Souvarinc: Staljin, str. 303, Zagreb, 1989.
15	- I.Deutscher: RazoruJani prorok, str. 188-189, Zagreb, 1976.
Poleti in v zgodnji jeseni leta 1927 seje razprava med opozicijo in vodilnim jedrom vse bolj zaostrovala. Začela se je s kritiko opozicije glede sovjetske zunanje politike (prekinitev diplomatskih stikov med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo, poraz politike Moskve na Kitajskem itd.16, ki je povzročila osamitev Sovjetske zveze in oslabila njeno obrambo pred morebitno intervencijo kapitalističnih dežel. S tem v zvezi je Trocki dal svojo tako imenovano "clemcncaujevsko izjavo", v kateri opozarja, da bo poskušal doseči spremembo režima in organizirati obrambo dežele, če bodo razmere kritične17. Toda Stalin izkoristi razpravo o vojni nevarnosti v svojo korist - "Glavni problem sedanjega trenutka je nevarnost nove vojne... v teh okolnostih je nujno potrebno, da naša partija oblikuje čvrsti blok." Nasprotno pa Trocki poudarja, da jc želja levice, da se bori za "socialistično domovino", vendar pri tem ne pristaja na kakršnokoli "sveto edinstvo"; obenem occnjujc, da je Stalin nesposoben zagotoviti zmago in postavlja alternativo: "Termidor ali opozicija."18
Na plenumu CK VKP(b) konec julija in v začetku avgusta 1927 so na podlagi referata Ordžonikidzeja (predsednika Centralne kontrolne komisije, ki je v juniju 1927 raziskovala Trockijevo kršitev partijske discipline)19 obdolžili opozicijo, da je postala objektivno središče, okrog katere se zbirajo protipartijske in protisovjetske sile, na njihovo razkrajajoče dejavnost pa računa tako notranja kot zunanja kontrarevolucija20. Plenum je Trockcga in Zinovjcva opozoril, daje članstvo v partiji nezdružljivo z njunim ravnanjem ter ju v svarilo strogo ukoril.
Kljub prepovedi delovanja je opozicija s svojim bojem nadaljevala ter razmnoževala in ilegalno širila svoj programski dokument - "platformo boljševikov-lcninistov" kot nekakšen volilni manifest za XV. kongres VKP(b), dccembra 1927; platformo je podpisalo 83 vodilnih članov opozicije. Zinovjev in Kamcnjev sta napisala poglavje o kmetijstvu in kominterni, poglavje o industriji pa je napisal Trocki. V platformi so izrekli tudi kritiko stalinistov: "V svojem precenjevanju si stalinisti olajšujejo manevre tako, da partijo dejansko izključujejo od sodelovanja pri političnih odločitvah." Glede mednarodnih odnosov so bili še boli astri: "Vojna imperialistov proti Sovjetski zvezi ni smo verjetna, temveč je neogibna."2
Stalin je s pomočjo organov GPU preprečil nadaljevanje tega dela. Opozicijo so obtožili "zarotništva" in "povezovanja s kontrarevolucionarji". O teh dogodkih so razpravljali na zaprti seji CK (21.-23. X. 1927). Trocki je sicer protestiral22, kar pa je ostalo brez učinka; Trocki in Zinovjev sta bila - zaradi ilegalne frakcionaške dejavnosti -izključena iz CK VKP(b)23.
16	- Giuseppe Boffa: Povijcst Sovjetskog saveza, I.knjiga, sir. 239-241, Opatija, 1985.
17	- L. Trotsky: The Stalin School of Falsification, New York, 1937.
18	- B. Souvarine: Staljin, str. 316. Zagreb 1989.
19- Glej - L. Trocki: Izobličena revolucija (1927-1929), str. 296-324 (Trocki je optu7.cn za krienje partijske discipline - govori Trockcga na zasedanju Centralne kontrolne komisije, junija 1927), Rijeka, 1972.
20	- KPSS v rezoljucijah II, str. 390, Moskva, 1953.
21	- M. Britovšek: Stalinov termidor, str. 88-89, Ljubljana, 1984.
22	- Glej - L. Trocki: Izobličena revolucija (1927-1929), str. 339-349 (Isključcnjc Trockog iz Centralnog komiteta - govor Trockega na plenumu CK in CKK, 23. oktobra 1927), Rijeka, 1927.
23	- KPSS v rezoljucijah II, str. 431, Moskva, 1953.
Opozicionalci z delom niso prenehali; sklenili so, da bodo ob 10. obletnici oktobrske revolucije organizirali demonstracije in zborovanja. Po ulicah Moskve in Leningrada so 7. novembra demonstrirale opozicijske grupe z rdečimi zastavami in gesli po demokratizaciji; policija je demonstracije razbila. 15. XI.1927 so na hitro sklicali zasedanje CK VKP(b), na katerem so sprejeli sklep o izključitvi Zinovjeva in Trockega iz stranke in odstranili znane opozicionalce s partijskih položajev24. Stalin je dosegel svoj cilj: diskvalificiral je opozicijo ter ji na ta način preprečil nastop na XV. kongresu; s tem je bila onemogočena vsaka razprava v zvezi s "platformo" opozicije, ki bi lahko imela za končno posledico delitev oblasti Stalina s Trockim in Zinovjevom. XV. kongres partije je 18.decembra 1927 sprejel resolucijo, ki oznanja, "da pripadnost opoziciji ter propagiranje njenih pogledov nista združljivi s članstvom v partiji", ter izključil iz partije 75 vodilnih članov opozicije. Naslednjega dne se opozicija razcepi. Trockistični del zavrne zahteve kongresa "po monolitnosti gledišč v partiji", zato oblasti deportirajo Trockega v Aim o Ato (17.1.1928). Zinovjev, Kamcnjev in njuni privrženci pa podpišejo skupno izjavo, v kateri se odrečejo svojim pogledom.25
Ob tem je boljševiški funkcionar in diplomat Adolf Joffe, privrženec Trockega, zapisal, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo revolucije ter "dogodek, ki mora v naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja..." (Joffejevo poslovilno pismo Trockemu, 16. XI. 1927).
Z odstranitvijo Trockega si je Stalin utrl pot do čctrtstoletnega gospostva. Njegova moč je nenehno rasla; kot temna senca se je širila nad deželo, v kateri ni bilo več nikakršne organizirane opozicije, ker so jo brez usmiljenja zadušili.
24	- M. Britovšek: Stalinov termidor, str. 97, Ljubljana, 1984.
25	- I.Deutschcr:Slalin, str. 285, Ljubljana, 1977.
26	- Pierre Brouč: Trotsky,str. 352, Paris, 1988.