Šopek črešenj.
Bilo je zadnjega dn6 meseca majuika. Ljudje so šli od šmarnic, katerih sklep so ravnokar v farnej cerkvi okončali. Med njimi ste bile tudi Terezina, vdova poštenega meščana, in njena hči Zalika. Ker je Zalika ves mesec pridno hodila k šmarnicam, kupili so jej danes mati med potoma šopek prvih črešenj, ki jih je bila Ipavka na prodaj prinesla. Pot ju pripelje skozi lipov drevored proti domu. Ker je bilo prijazno ia zel<5 ugodno vreme, vsedete se na leseno klop, ki je stala v senci pod košato lipo. Tu jej mati pripovedujejo, da na prostoru, kjer je zdaj lipov drevored, v katerem ljudje od dela trudni počivajo, stala je pred leti prijazna eerkvica, v katero so ljudjč v velicem številu do-hajali in Boga molili v dugnih in telesnih potrebah.   V tem,  da so mati to
162                                                    iJ^
in 6no svojej hčerki pripovedovali in še posebno povdarjali, kako se na svetu vse izpremeni, a na <5nem svetu v nebesih ne bode nikoli nobene izpremembe, nobene žalosti, nobenih. solza, pripelje se memo imenitna gospa s svojo hčerko Marijco; ob6 je spremljal služabnik v lepej rudečej obleki. Mati in hčerka se vsedete na klop pod lipo ne daleč od vdove Terezine.
Zalika radovedno gleda imenitno gosp6 in zalo gospodično, a Se z večjim veseljem svoj šopek črešenj. Uže jih hoče obirati ali škoda jih je, ker so tako lepo rudeče. Tuja gospodična vidfcč, da ima Zalika už6 prve črešnje, kmalu se ž njo spoprijazni ter jo vpraša, kje je kupila tako lepe črešnje? Zalika povč da so jih mati kupili od Ipavke, ki je črešnje prodajala takdj pri vhodu lipovega drevoreda. Marijca pravi, da bi jih tudi ona rada kupila, ali Ipavka je gotovo už6 vae prodala, ker jo je videla, da je s prazno košaro odšla.
Zalika, ki je bila dobrega srca dekletce, ne pomišljuje se dolgo, nego brž razveže svoje čresnje v dva šopka ter podari jednega Marijci rekofi: nProsim, goapodična, vzemite jib. od mene to polovico, ker človeku vsaka refi bolje diši, ako jo deli v ljubezni z drugimi."
Marijca pogleda svojo mater, in ker jej ta prikima, da jih naj le vzame, veselo seže po rudečih črešnjah in jih pozoblje.
Tuja gospa videč, da ste si dekletci tako prijazni, približa se k Zalikini materi ia se prav prijazno ž njo razgovarja. Še le pozno na veder se lodite ter greste vsaka s svojo hčerko in po drugem potu aa svoj dom. Zalikina mati niso znali, kdo je imčnitna gospa, s katero so 3e danes prav po domače razgovarjali.
Druzega jutra, ko je Zalika ravno zajuterkovala, stopi 6ni sluga v rudečej obleki v hišo, poda jej zapečateno škatljico in otide. Zalika bi ga bila rada vprašala od kod in kaj da je prinesel, ali prepozno je bilo, ker sluga je pre-hitro iz hiše odšel.
Zalika odpre škatljico, in kaj najde v njej ?! Lepo pozlačeno molitevno knjižico in zraven listek z naslednjimi besedami: nDraga prijateljica! Ravnokar so prišli moj oče iz popotovanja domdv in so mi prinesli dvoje inolitevnih knjižic s seboj. S privoljenjem svojih dobrih staršev pošljem tukaj tudi tebi jedno. Spomnila sem se tvojih besed, da filoveku vsaka reč bolje diši, ako jo deli v ljubezni z druzimi. Prosim te, sprejmi blagovoljno ta majhen dar v spomin moje hvaležnosti.   Z Bogom!"
Zalika tak6j teče v drugo sobo k tnateri in jim pokaže zali dar in pisemce od svoje neznane prijateljice. Mati se zel<5 zavzamejo nad prelepim darilom in so zdaj še bolj radovedni, kdo bi bila imenitna gospa z nežno hčerko, katere poprej 8e nikoli videli niso. Zalika je prelepe knjižice zel6 vesela, ter jo kot najdraži spominek spravi v materino ornaro.
Ni Se preteklo dober mesec dni od te dogodbe, da necega jutra stopi listonoša v izbo, ter poda Zaliki zapečaten zložek. Ker niti mati niti Zalika niste pričakovale ničesar iz pošte, poda Zalika materi zložek, da bi ga raz-pečatili. V zložku je bila velika svilena ruta za Zaliko in zraven naslednje pisemce:
nLjuba prijateljica!
Danes je moj god. Starši mi so za vezilo podarili dve svil6ni ruti. Ker pa vsaka reč človeku bolje diši, ako jo deli v ljubezni z druzimi, zatorej
163
pošljem  tukaj  tudi tebi jedno v dar,  katero   blagovoljno sprejmi od  svoje prijateljice                                                                               Marijce."
Mati in Zalika ogledujete lepo ruto in liatek ter radovedno izprašujete listonošo, ali morda on ve, od kod bi bila lepa ruta. Ali on jima samo to vt> povedati, da mu je zložek med potjo izročil neki sluga v rudečej obleki. Obe sicer tak<5j uganete, da je to prelepo darilo zopet od 6ne gospodične, ki je Zaliki molitevno knjižico poslala, ali tega vendar ne veste, kje gospodična stanuje in čigava da je. Da bi jo vendar bodi si kakorkoli našle, narekujejo mati Zaliki naslednji listek:
,,Draga gospodična!
Da-si Vam sem zel<5 hvaležna za prelepi darili, ki ste ju poslali mojej hčerki Zaliki, vendar inene in inojo hčerko v srce boli, da se nama nočete razodeti, kdo in kje da ste, da bi se Vam mogle osobno zahvaliti. Nadejaje se, da bo Daju Vaše Ijubeznjivo src6 uslišalo ter nama dovolilo, da se Vam osobno zalivalive, ostajeve                       Vam
.,<                                                                                         hvaležne
Terezina in Zalika T . . ."
Ta listek izroče mati listonoši, ter ga prosijo, naj bi ga oddal 6nemu slugi v rudečej obleki, ako ga še kedaj sreča, ter ga naj prosi, da ga odda nepoznanej gospodični Marijci.
Bilo je prvega jesenskega dnž. Solnce ni več sijalo tako gorko, kakor po leti; listje po drevji je jelo rumeužti, in tudi cvetice so uže umirale po vrtnih gredicah. Lastovke, ki so po leti veselo memo okna švigale in okolo svojih gnezd prijetno žvrgolele, so ae zdaj tužno cvrčeč na cerkvenem stolpu zbirale in pripravljale na odhod v daljne, gorkeje kraje. Tudi Zalika in njena mati ste zamišljene sedele pri mizi in 'vezle z mnogobarvnimi volnatimi nit-kami nov prt, katerega jima je neka gospa" v delo izročila. Op6mneti moram, da Zalikina inati po smrti svojega moža, niso rok križem držali, nego s ši-vanjem in vezanjem so sebi in hčerki pošteno kruha služili.
Mati so ravno govorili, da se bliža začetek šolskemu letu, in da bi hčerko, ki je domačo šolo izvršila, dali radi v kako višjo učilnico, ako bi imeli s čim plaževati učnino, ko stopi sluga v mdečej obleki v hišo in jim izroči zapefiaten listek. Danes je nekoliko postal in v daljnem razgovoru po-vedal, da je njegova gospa bogata kneginja iz glavnega mesta, ki se je s svojim soprugom in jedino hčerko preselila zunaj mesta v svojo graščino.
V Iistu je stalo zapisano:
nCastitagospa!
Ne zamerite, da se Vam do zdaj še nisem razodela; v to sem imela poseben uzrok. Od kar sem Vašo ljubeznjivo hčerko prvič videla, prikupila se mi je s svojo lepo obnašo tak<5, da je ne morem pozabiti. A še bolj se je prikupila mojej hčerki Marijci. Vedno govori le o njej. Eada bi jo imela vedno pri sebi in vse veselje bi rada ž njo delila. Darila Vašej Zaliki jej je z mojim privoljenjem poslala, ter ne želim nobene zahvale zato. Mnogo bolj moram biti jaz hvaležna Vašej hčerki,  ker je mojo Marijco naučila lepo
11*
18*
čednost, kako je treba bližnjega v dejanji ljubiti. Pristaviti moram, da je t>ila moja Marijca dosihdob zel<5 skdpa in trdoserčna. Od onega časa pa, ko jej je Yaša Zalika dala polovico svojih črešenj, postala je vsa drugačna; sama Ijubezen jo je, in vedno me nadlegnje, da bi jej dopustila, da se z Vašo Zaliko bolje seznani. Prosim Vas toraj, blagovolite me danes poptfludne obiskati, to se zna, da tudi svojo ljubo Zaliko s seboj pripeljite.
Va8 pozdravlja
Ljudmila, kneginja." i"
Z velikim veseljem ste mati in Zalika sprejele to povabilo, ker jima je bila priložnost dana, da se visokej dobrotnici osobao zahvalite za prejeti darili.
Ko pridete pop<51udne v giaščino, pričakovala ju je kneginja s svojo hčerko už6 na pragu ter ju je prijazuo sprejela. Po prigovoru: nSličua srca se kmalu združijo," ste obe materi in hčerki, da-si zel<5 različne po stanti, vendar kmalu sklenile čvrsto prijateljstvo.
Zalikiaa mati so morali plemenito gosp6 večkrat obiskati, in ona jim je bila velika dobrotnica. Kneginja je še tisto je3en dala svojo hčerko v nek samostan v šolo in s privoljenjem matere je morala na prošajo gO3podične Marijce tudi Zalika ž njo v šolo; vse troške za živež in učnino je knegiaja plačevala tudi za ubogo Zaliko. Cez dve leti, izvršivši saaiosfcansko šolo, prišle ste zopet zdrave in rudecolične, ter nepokvarjene na duši in telesu v največje veselje svojih roditeljev dom6v. Ker Zalikina mati niso imeli pre-moženja, vzela je kDeginja Zaliko k sebi v službo, kjer se jftj je v družbi go-spodične Marijce prav dobro godilo in je tudi toliko zaslužila, da je svojo one-moglo mater na stare dui zdatno podpirati mogla.                           P.G-s.