NAPIS NAD ČLANKOM 34 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 Grafična ponazoritev oblikovanosti Zemljinega površja s sencami IZVLEČEK Senčen relief je simboličen, posplošen in pretiran približek resničnosti, hkrati pa intuitiven in estetski prikaz rezgibanosti površja. Prispevek predstavlja pregled razvoja tehnik senčenja in glavne protagoniste, njihova orodja in teoretična izhodišča, vse od analognega senčenja s svinčnikom in papirjem do digitalne dobe analitičnega senčenja reliefa in njegovih izboljšav. Ključne besede: kartografija, relief, senčenje. ABSTRACT Shaded relief is symbolic, generalized and exaggerated approximation of reality, wich at the same time represents topography in aestetic and intuitive manner. The article presents an overview of the development of shading techniques and the main protagonists, their tools and theoretical frameworks, since the analog shading with paper and pen to the digital era with analytical shaded relief and its improvements. Key words: cartography, relief, shading, hillshading. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 | 35 SENČENJE RELIEFA Z nameniti slovenski kartograf Ivan Selan je zemljevide izdeloval s prepro-stim risarskim orodjem, ki si ga je v veliki meri izdelal sam (Žerovnik 2012). Danes zemljevide izdeluje in uporablja več ljudi kot kadarkoli prej, čeprav, oziroma prav zato, ker se za to uporabljajo izredno sofisticirana računalniška orodja. V časovnem obdobju ene generacije je kartografija, po- dobno kot fotografija, doživela splošno popularizacijo. Po mnenju Eduarda Imhofa, eminence kartografskega prikaza reliefa, je ena od temeljnih nalog kartografa primeren prikaz razgibanosti površja (Imhof 2007). Vpliv napredka v znanosti in tehnologiji na kartografijo v klasičnem smislu se morda še najbolj kaže prav v načinih prikaza reliefa in načinih njegove izdelave. Senčen relief so bili nekoč sposobni izdelati le nekateri mojstrsko izurjeni ume- tniki, danes pa ga lahko z nekaj kliki izdela vsak, ki ima na razpolago ustrezno (tudi brezplačno) programsko orodje. Kaj je senčenje reliefa in od kod izhaja? Določen del informacij uporabnik zemljevida prejme inuitivno in malo je kar- tografskih prikazov, ki so tako intuitivni, kot je senčen relief. Med psihologi in kartografi, ki raziskujejo, kako ljudje zaznavamo in dojemamo zemljevide, prevladujejo različne teorije, kaj poteka na zavedni in kaj na podzavedni ravni (MacEachren 1995). Čeprav je način prikaza trirazsežnostnega površja na plo- ski površini eno najstarejših prizadevanj kartografov, pa je o tem, zakaj in kako nam v fiziološkem in psihološkem pogledu različni odtenki barve nakazujejo obliko površja, le malo znanega. S pojmom senčenje v kartografiji označujemo (eno)barvno toniranje površine na vnaprej znani način, ki ustvari zaznavo trirazsežnostne pokrajine (Imhof 2007). Sence določimo glede na hipotetični točkovni izvor svetlobe, pri čemer stopnja osvetlitve nakazuje obliko in orientacijo površja (MacEachren 1995). Senčenje reliefa je bilo do pred nekaj desetliji izrazito umetniška veščina, ka- tere navdih so bile slikarske tehnike senčenja. V likovni umetnosti se tehnika z uporabo svetlobe in sence, z namenom da se ustvari iluzija trirazsežnostnih predmetov v prostoru, imenuje chiaroscuro. Beseda je sestavljena iz italijanskih besed chiaro (svetloba) in oscuro (tema) (Horn 1981). Čeprav z razvojem teh- nologije vedno manj, je kartografija od nekdaj razpeta med znanostjo in ume- tnostjo. Zanimivo je, da so na nekaterih najstarejših zemljevidih, na katerih so vzpete dele prikazovali s senčenimi krtinami, sence narisali na desni (na sever orien- tiranim zemljevidom na vzhodni) strani (Gašperič 2016). Danes velja prepri- čanje, da mora biti relief osvetljen od zgoraj, kot najboljša postavitev vira sve- tlobe velja točka zgoraj levo (torej severozahod pri zemljevidih, orientiranih na sever). Čeprav je takšna postavitev na severni polobli nasprotna dejanski smeri Sončevih žarkov, se zdi na zemljevidu logična, saj ljudje sence na zemljevidih Avtorica besedila: TANJA KOŽELJ, univ. dipl. geog. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: tanja.kozelj@ff.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni članek 36 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 SENČENJE RELIEFA bostih prikazovanja reliefa s črtkami oziroma s sencami in okrog sto let sta bila oba pristopa skoraj enakovredno zastopana (Imhof 2007). V tem času so se ljudje vse bolj za- vedali vpliva, ki ga imata nadmor- ska višina in oblikovanost površja na temperaturne razmere, rastlinstvo in posledično njihovo življenje in delo- vanje. Hkrati je napredek v tehniki omogočal čedalje natančnejše merit- ve. V kartografiji je nastal razkorak med prizadevanji za čimbolj realisti- čen prikaz na eni strani in kar najve- čjo natančnostjo na drugi. Do začet- ka 20. stoletja so se za prikaz reliefa uveljavile tri tehnike – poleg senčenja in črtkanja še prikaz s plastnicami – in seveda njihove kombinacije. Med vsemi kobinacijami se je najbolj uve- ljavila švicarska metoda prikaza relie- fa, ki združuje plastnice z izrisanimi in slikanja. To je bil prvi zemljevid v planimetrični perspektivi (od zgoraj), kjer je bil relief prikazan s sencami. Ker je šlo za vojaško skrivnost, je ze- mljevid ostal skrit in ni imel vpliva na sodobno kartografijo. Zemljevidi s senčenim reliefom primerljive kako- vosti in lepote so začeli nastajati šele 200 let pozneje (Imhof 2007). Kdaj je bil natisnjen prvi zemljevid s sen- čenim reliefom, ni povsem znano, zagotovo pa po letu 1796, ker je bilo šele z iznajdbo litografije omogočeno tiskanje v različnih odtenkih oziroma barvah (medmrežje 1). Uporaba litografije v kartografiji se je povsem uveljavila šele po letu 1840, zato na zemljevidih, nastalih do sredi- ne 19. stoletja, prevladuje prikazova- nje reliefa s črtkami. V drugi polovici 19. stoletja so med kartografi potekale burne razprave o prednostih in sla- dojemamo podobno kot na umetniš- kih slikah (MacEachren 1995). Na sliki 1 je primer reliefa, osvetljenega iz dveh različnih smeri. Na desni sliki so vzpeti deli videti kot vdolbine in pogreznjeni kot izbokline. Zgodovina razvoja tehnik senčenja reliefa V kartografiji se senčenje pojavlja že na najstarejših zemljevidih, vendar do 19. stoletja le kot dodatek stilizirane- mu načinu prikaza reliefa (Gašperič 2016). Prvi primer bolj realističnega prikaza, kjer vzpetine niso le simbo- li, so zemljevidi Toskane, ki jih je v letih 1502‒1503 narisal Leonardo da Vinci (Imhof 2007). Leta 1667 je Hans Conrad Gyger vodstvu mesta Zürich predstavil svoj 5 m2 velik zem- ljevid širšega območja mesta v me- rilu 1 : 32.000 s senčenim reliefom, za katerega je porabil 38 let raziskav Slika 1: Razlika v videzu senčenega reliefa, enkrat osvetljenega iz severozahoda (levo) in drugič iz jugovzhoda (desno) (avtorica Tanja Koželj, podatki GURS, DMV05). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 | 37 SENČENJE RELIEFA se na izseku senčenega reliefa, ki ga je izdelal skupaj z Heinzom Leuzin- gerjem, vidi izpopolnjenost metode švicarskega načina senčenja s prepo- znavno zračno perspektivo. Knjižnica Inštituta ETH ima o njegovem življe- nju in delu izredno bogato in podrob- no biografsko spletno bazo, kjer lahko si lahko ogledamo njegovo neverjetno kartografsko, pa tudi slikarsko nadar- jenost in plodovitost (medmrežje 3). Med njegovimi sodobniki in nasle- dnjiki velja izpostaviti Avstrijca Hei- nricha Caesarja Beranna, Američane Hala Sheltona, Billa von Allmena, Toma Pattersona, Tiborja Tótha, ki je bil po rodu Madžar, Švicarje Pau- la Witzlerja, Fritza Häfelija, Eduarda Geissbühlerja, Paula Ehrlicha, Rudol- fa Morfa, Heinza Leuzingerja in Ško- ta Michaela Wooda. Večinoma so bili šolani kartografi (topografi), nekateri Povsem svojevrstno metodo senčenja je razvil Nemec Karl Wenschow. Po njegovi metodi se v tridimenzionalni mavčni model vreže natančen relief, ki se ga nato iz strani osvetli in s po- sebnim fotoapartom fotografira z raz- dalje od 40 do 50 metrov. Najbolj uveljavljeno ime, ki ga po- vezujemo s kartografskim prikazom oblikovanosti površja, je prav gotovo Eduard Imhof, ki je bil med letoma 1925 in 1965 profesor kartografije na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo (ETH Zurich). Najbolj slaven je zaradi svojih prikazov površ- ja na šolskih zemljevidih in v atlasih, pa tudi legendarne knjige z naslovom Kartografski prikaz reliefa (Karto- graphische Geländedarstellung), ki je bila v nemščini izdana leta 1965, pr- vič prevedena v angleščino leta 1982 in leta 2007 ponatisnjena. Na sliki 2 klifi, senčenje ter obarvanost višin- skih pasov (hisometrijo) in upošteva zračno perspektivo (atmosferski uči- nek) (medmrežje 1). Švicarski način senčenja reliefa (angleško Swiss Style Relief Shading) je izredno učinkovita in vizualno prijetna metoda senčenja, s katero so najvišji deli prikazani z naj- svetlejšimi toni in najtemnejšimi sen- cami, proti dolinam pa se moč senc zmanjšuje. Eden prvih zemljevidov, ki so nastali v maniri švicarskega načina senčenja reliefa, je leta 1887 natisnjeni topo- grafski zemljevid Fridolina Beckerja. Backer je bil tudi eden od kartogra- fov pri Švicarski planinski zvezi, ki je imela pionirsko vlogo pri razvoju metode. Konec 19. stoletja je pod njenim okriljem zaradi pomanjkanja natančnih zemljevidov za potrebe pla- nincev nastalo 35 izletniških zemlje- vidov, večinoma v merilu 1 : 50.000. Beckerjevo tehniko so prevzeli tudi drugi kartografi in njene osnove se v veliki meri še vedno upošteva pri izde- lavi švicarskih šolskih atlasov. Neka- teri Beckerjevi sodobniki so njegovo metodo povsem prevzeli, drugi so jo nadgradili, praktično do popolnosti pa jo je izboljšal Eduard Imhof. Pred Imhofom so pri Švicarski planin- ski zvezi, Zvezni geodetski upravi Švi- ce (Swisstopo) in Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo (ETH Züri- ch) delovali številni kartografi, ki so se v zgodovino zapisali kot umetniki sen- čenja reliefa. Najbolj znani med njimi so Rudolf Leutzinger, Xaver Imfeld in brata Kümmerly. Kljub prevladi Švi- carjev so se pri senčenju reliefa uve- ljavili tudi nekateri drugi kartografi. Slika 2: Izsek senčenega reliefa Eduarda Imhofa in Heinza Leuzingerja iz leta 1963 ali prej, ki je bil uporabljen za šolski stenski zemljevid švicarskega kantona Graubünden (medmrežje 4). 38 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 SENČENJE RELIEFA Orodja in pravila pri analognem senčenju reliefa Sprva so za senčenje reliefa uporabljali le grafitni svinčnik, kmalu so za pou- darke poleg njega začeli uporabljati še črnilo, oglje in kredo, po letu 1950 pa je prevladala tako imenovana airbru- sh tehnika (medmrežje 2). Airbrush je zelo natančna pršilna naprava, pri kateri pritisk zraka potisne akvarelno barvo skozi šobo, za katero je igla, ki barvo razprši v izredno drobnih ka- pljicah (Imhof 2007). Ne glede na vrsto premaza (grafit, oglje, črnilo, akvarelna barva, kreda) je pri ročnem senčenju reliefa po- membno, da je premaz drobnozrnat, gost in v razponu od najčistejše bele barve do najglobje črne ter od čiste prosojnosti do popolne motnosti (Im- je nadaljeval Marko Žerovnik, ki je o Selanu napisal tudi obširno biografijo. pa so se prvotno izučili za slikarje in so se kartografije priučili kasneje. Najbolj znan slovenski kartograf in izdelovalec reliefov Ivan Selan je bil za razliko od večine švicarskih in ostalih kartografskih strokovnjakov samouk. Poleg izdelovanja zemljevidov se je do svojega 65. leta aktivno ukvarjal tudi s kmetovanjem. Po drugi svetovni vojni, ko je na Slovenskem primanjkovalo kartografkih gradiv za šole, je v sode- lovanju z geografoma Valterjem Bo- hincem in Francetom Planino, ki sta njegove izdelke priredila, izdelal števil- ne zemljevide, na katerih je mojstrsko prikazal tudi relief s sencami. Na sliki 3 je izsek z enega njegovih največkrat ponatisnjenih zemljevidov, turistič- ne avtokarte iz leta 1962 s subtilnim a učinkovitim senčenjem. Na večini ostalih zemljevidov je, da bi dosegel čim boljši učinek, senčenje uporabil v kombinaciji s hipsometrijo (Žerovnik 2012). Kartografsko delo Ivana Selana Slika 3: Izsek iz Selanove Turistične avtokarte Slovenije z Istro in Hrvatskim Primorjem. Slika 4: Osnovni zemljevid s plastnicami in hidrografsko mrežo švicarske Zvezne geodetske uprave (swisstopo) (medmrežje 1). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 | 39 SENČENJE RELIEFA Ljubljana). Digitalni model višin za celot no državo s celično mrežo ločlji- vosti 100 metrov je bil izdelan leta 1984, nakar je več let trajalo odtranje- vanje njegovih grobih napak (Podob- nikar 2003). Leta 1995 je z uporabo tega modela na Geografskem inštitu- tu Antona Melika ZRC SAZU nastal prvi v celoti na digitalni način izdelan prikaz razgibanosti površja Slovenije. Na zemljevidu v merilu 1 : 250.000, ki sta ga izdelala Drago Perko in Mi- lan Orožen Adamič, je relief prikazan plastično, z obarvanimi višinskimi pasovi (hipsometrijo) in senčenimi nakloni površja (Perko 2001). Analitično senčenje reliefa (angleško hillshading) temelji na računalniško podprtih postopkih za vizualizacijo na podlagi digitalnega modela višin (Po- dobnikar 2013). Operacija se izvede tako, da se orientacija celice (usmer- jenost in naklon) primerja z lokacijo vira svetlobe, ki ga določimo z azimu- tom in višinskim kotom. Celicam, na Digitalna doba in uveljavitev analitičnega senčenja Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je Pinhas Yoeli, učenec Eduarda Im- hofa na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo (ETH Zurich), začel s poskusi računalniškega načina senče- nja reliefa. Na podlagi plastnic ali ste- reomodelov je v gosto pravilno mrežo vnesel višine posameznih celic in tako ustvaril digitalni model višin. Nato je izračunal kosinus kota med izbrano smerjo Sončevih žarkov in pravokot- nico na površje vsake celice (slika 5). Ta vrednost je sorazmerna z inten- zivnostjo osvetlitve posamezne celi- ce. Vrednosti je nato normaliziral in njihovemu razponu od 0 do 1 določil diskretne odtenke na lestvici sivin ter tako dobil prvi digitalni senčen relief (Imhof 2007). V Sloveniji je bilo že v sedemdesetih letih nekaj poskusov ročne izdelave digitalnega modela višin za posamez- na manjša območja (Domžale, hof 2007). Sence se nanaša na pod- lago, na kateri je gosta mreža usmer- jevalnih linij; kadar gre za zemljevide velikega ali srednjega merila, so to po- navadi plast nice. Na sliki 4 je primer nedokončanega senčenja, ki nakazuje postopek ročnega senčenja na podlagi plastnic. Za ročno senčenje so kartografi nava- dno uporabljali svinčnike, palčke iz oglja, grafit v prahu, ki so ga nanašali z gobo ali bombažno vato, čopiče in airbrush spreje. Daleč najpomemb- nejše orodje je bil dober svinčnik, ki ga je vsak dober kartograf moral znati pravilno ošiliti. Samo šilček ni zado- stoval, potrebna je bila še uporaba noža in smirkovega papirja, tako da je konica dobila obliko vitkega klina, s katero je bilo možno narisati tako najbolj tanko črto kot tudi barvati prostrana območja. Ker se grafitni premazi zlahka razmažejo, je bilo že izrisane dele treba zaščititi s celofa- nom. Najprimernejša podlaga je bil kakovosten, povsem bel (modro-bel je boljši kot rumeno-bel) gladek papir, vzdržen na radiranje ali praskanje, ne- svetleč in slabo vpojen (Imhof 2007). Airbrush tehnika je v primerjavi z dru- gimi hitrejša, sence imajo večji kon- trast in bolj gladke prehode, vendar so popravki težje izvedljivi, upravljanje z napravo pa je zahtevno (medmrežje 2). Imhof je bil prepričan, da je tehni- ka precenjena in primerna predvsem za hitro barvanje večjih površin enake vrednosti, kot so nižine in dna dolin, za mehčanje prehodov med pokra- jinami z večjim kontrastom in kot dodatek za toniranje učinkov zračne perspektive. Slika 5: Načelo računanja osončenosti pri postopku analitičnega senčenja reliefa (avtorica Tanja Koželj). vrednost kosinusa kota je sorazmerna intenzivnosti osvetlitve celice pravokotnica na površino celicekot Sončevih žarkov naklon celice ravnina površi na cel ice 40 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 SENČENJE RELIEFA Danes se kljub neprimerno boljši opremi in bistveno večjemu obsegu podatkov precej kartografov ukvarja s podobnimi problemi kot v prete- klosti. Hiter razvoj izboljšave metod analitičnega senčenja v zadnjem de- setletju gre pripisati predvsem izbolj- šanju kakovosti in s tem uporabnosti digitalnega modela višin. Znanstveni- ki so tako predlagali vrsto pristopov, ki upoštevajo različne tipe izvora sve- tlobe, odbojnost različnih materialov, posnemanje naravnega videza reliefa, prilagajanje značilnostim reliefa ali iz- vedbo slikarskih tehnik (Podobnikar 2013). Za uporabo analitičnega senčenja za vizualizacijo je dandanes na voljo ve- liko orodij in postopkov. Posamezni algoritmi so dostopni tudi kot podalj- Izboljšave tehnik senčenja in senčenje reliefa v sodobni kartografiji Zaslužni profesor züriške univerze Kurt Brassel je v članku, objavljenem leta 1974, predlagal izboljšave analitič- nega senčenja, ki bi posnemale švicar- sko metodo senčenja. Prva predlagana izboljšava je upoštevanje več virov svet- lobe iz različnih smeri. Poleg primar- nega naj bi se za vsako celico upošteval tudi vir svetlobe, prilagojen ekspoziciji te celice, za posamezno celico pa naj bi se prilagajala tudi višina Sonca. Druga predlagana izboljšava je uved- ba atmosferskega učinka, pri čemer se nižjim nadmorskim višinam kon- trast zmanjša. Tretja je generalizacija na način, da se ostri robovi zabrišejo (angleško blur). katere svetloba pade neposredno, se pripiše vrednost 255 (bela), celicam, na katere svetloba sploh ne pade, se dodeli vrednost 0 (črna). Ostale celice imajo stopnjo sivine določenoglede na količino prejete svetlobe. Na sliki 6 je prikazano, kako spreminjanje višinske- ga kota vpliva na dolžino senc. Čeprav se je najbolj uveljavil način senčenja z vrednostmi azimuta 315° in višine Sonca 45°, je vselej treba preveriti, če to dejansko ustreza izbranemu reliefu. Če bi tako senčili na primer gorsko ve- rigo, ki poteka v smeri SV–JZ in ima pobočja nagnjena za približno 45°, bi dobili črno-belo sliko, čemur se mora kartograf pri senčenju reliefa izogibati. Druga skrajnost je z istimi vrednostmi senčeno gorovje, ki se razteza v smeri SZ–JV in bi se povsem izgubilo, saj bi bilo enakomerno sivo obarvano. Slika 6: Primer analitičnega senčenja z različnim višinskim kotom (avtorica Tanja Koželj, podatki GURS, DMV05). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 | 41 SENČENJE RELIEFA ročno. Orodja, ki jih pri tem upora- bljajo, so digitalni svinčniki in digital- ne airbrush naprave v kombinaciji z grafičnimi tablicami. Sodobna digital- na orodja imajo enake zmožnosti kot njihovi analogni predhodniki in eno zelo pomembno prednost – možnost enostavnih popravkov. Primer takega reliefa je ročno senčen relief sveta na sliki 9, narejen za potrebe zemljevidov v majhnem merilu. Avtor Tom Pat- terson je za njegovo izdelavo porabil 100 ur (medmrežje 2). Patterson v so- delovanju z Jenny Bernhard vzdržuje splet ni arhiv prosto dostopnih, veči- noma tudi georeferenciranih ročno senčenih podlag (medmrežje 4). Sklep Turistični in planinski zemljevidi, av- tokarte, stenski zemljevidi in seveda atlasi morajo poleg svoje funkcional- nosti zadostiti tudi estetskim meri- hitrostjo oziroma zahtevnostjo izdela- ve in kakovostjo rezultatov. Kljub časovni zamudnosti nekateri kartografi še vedno senčijo relief tudi ški (ekstenzije) določenih GIS orodij (na primer DEM Surface Tools for ArcGIS avtorja Jeffa Jennessa (Jenness 2013)). Večinoma gre za algoritme, ki poskušajo analitičnemu senčenju do- dati učinek švicarskega načina senče- nja reliefa. Nekatera GIS orodja ima- jo izdelane visoko kakovostne reliefne podlage, ki jih lahko na svoj zemljevid umestimo le s povezavo na izdelek v oblaku. Za nameček so te podlage lahko dinamične, kar pomeni, da se bodo v realnem času prilagodile me- rilu zemljevida, podobno, kot se na interaktivnih zemljevidih prilagaja to- pografska rastrska podlaga. Na sliki 7 je primer ESRI-jeve podlage, senčene iz šestih različnih smeri v velikem in majhnem merilu (ESRI 2015). Kljub številnim izboljšavam anali- tičnega senčenja sodobni kartografi najbolj pogosto končni izdelek nare- dijo tako, da analitično senčen relief obdelajo z grafičnimi orodji. Takšna metoda je najboljši kompromis med Slika 7: ESRI-jeva podlaga Multi-Directional Hillshade v merilih 1 : 50.000 (levo) in 1 : 2.500.000 (desno) (ESRI 2016). Slika 8: Primerjava analitično senčenega reliefa na osnovi Jennesovega algoritma (metoda Multidirectional Oblique-Weighted Hillshade – MDOW; Jenness 2013) in analitično senčenega reliefa s klasično metodo programskega paketa ArcGIS ter grafično obdelavo z orodjem Adobe Photoshop. NAPIS NAD ČLANKOM 42 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2016 SENČENJE RELIEFA pa pospešila. Kljub temu napredku si kartografi še vedno prizadevajo izbolj- šati načine senčenja reliefa, bodisi z nadgradnjo metod analitičnega senče- nja bodisi v kombinaciji z grafičnimi ali ročnimi digitalnimi tehnikami. meroma zgodaj in še v analogni dobi kartografije postavili glavne smernice dobrega sečnenja reliefa. Digitalna doba je na to področje prinesla veli- ko sprememb in postopke senčenja v marsičem poenostavila, predvsem lom. Prikaz razgibanosti površja, naj- pogosteje kot kombinacija senčenja, hipsometrije in prikaza plastnic, veli- ko pripomore k privlačnosti končnega izdelka. S tehnikami senčenja reliefa so se kartografi začeli ukvarjati že raz- Viri in literatura 1. ESRI 2016: Terrain: Multi-Directional Hillshade. Medmrežje 5: https://www.arcgis.com/home/item.html?id=3cedfc19d7b941d89ee15b0e2f454070 (5. 9. 2016). 2. Gašperič, P. 2016: Razvoj metod prikaza kartografskih elementov na starih zemljevidih ozemlja Slovenije. Doktorska disertacija, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Koper. 3. Horn, B. K. P. 1981: Hill Shading and the Reflectance Map. IEEE Proceedings 69. Medmrežje: http://people.csail.mit.edu/bkph/papers/Hill-Shading.pdf (5. 9. 2016). 4. Imhof, E. 2007: Cartographic Relief Presentation. Esri Press. Redlands. 5. Jenness, J. 2013: Manual - DEM Surface Tools for ArcGIS. Medmrežje: http://www.jennessent.com/downloads/DEM%20Surface%20Tools%20for%20ArcGIS_A4.pdf (5. 9. 2016). 6. MacEachren, A. M. 1995: How maps work. Representation, Visualization and Design. The Guilford Press. New York, London. 7. Medmrežje 1: http://www.reliefshading.com (5. 9. 2016). 8. Medmrežje 2: http://www.shadedrelief.com (5. 9. 2016). 9. Medmrežje 3: http://www.library.ethz.ch/exhibit/imhof/imhof3_e.html (5. 9. 2016). 10. Medmrežje 4: http://www.shadedreliefarchive.com (5. 9. 2016). 11. Perko, D. 2001: Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije 3. Ljubljana. Medmrežje: http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/9616182943.pdf (5. 9. 2016). 12. Podobnikar, T. 2003: Kronologija izdelave digitalnega modela reliefa Slovenije. Geodetski vestnik 47/1-2. Medmrežje: http://www.geodetski-vestnik.com/47/12/gv47-1_047-054.pdf (5. 9. 2016). 13. Podobnikar, T. 2013: Napredno senčenje reliefa za topografske karte. Delo 54-298 (27. 12. 2012). Medmrežje: http://www.delo.si/druzba/znanost/napredno-sencenje-reliefa-za-topografske-karte.html (5. 9. 2016). 14. Žerovnik, M. 2012: Ivan Selan. Od ponarejanja denarja do slavnega kartografa. Občina Komenda. Komenda. Slika 9: Izsek iz ročno senčenega reliefa sveta Toma Pattersona v izvornem merilu 1 : 50.000.000 (medmrežje 2).