|10| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 UPADANJE LEDENIKOV Od ledeniške krnice do čelne morene Ledeniki – dinamične tvorbe, ki spreminjajo Zemljino površino V sak ljubitelj vzpetega sveta se na svoji gorniški poti prej ko slej sreča z ledeniki, pred tem pa (praviloma …) vsaj z osnovami gibanja v ledeniškem svetu in ledeniško vrvno tehniko. Čeprav že pred tem beremo, vidimo in izvemo marsikaj o njih, pa je vse drugače, ko se srečamo z njimi v živo. Med vzponom na gorske vršace je vedno dovolj časa za razmišljanje, pa ne samo o tem, zakaj, s kom in s čim smo tam, temveč tudi o nastanku in značilnostih ter dinamiki naravnih pojavov, ki nas obkrožajo. Eno od zanimivejših zgodb o gorskem svetu nam pripovedujejo ledeniki, in to vse od dolinskega parkirišča pa do znamenja na vrhu gore. Njihova zgodba pa je v resnici ravno obrnjena, saj se prične tam, kjer je naša šele malo čez polovico, v krnicah pod visokogorskimi vršaci … 1 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Besedilo: Mateja Ferk in Miha Pavšek 1 Ledenik Baltoro v Karakorumu je največji na svetu. Foto: Marko Prezelj prekrivajo zlasti celino in niso pod močnim vplivom oblikovanosti podlage) ter alpsko poledenitev (ledeniki nastanejo v gorskih območjih, od koder se v nižine stekajo po dolinah). Gledano z vidika jugovzhodne Evrope lahko določimo še tretji, to je dinarski tip poledenitve (na dinarskih kraških planotah so bili oblikovani zlasti ledeniški pokrovi in krniški ledeniki, v nižje predele pa so se spuščali odtočni ledeniki). V pleistocenu sta bila na območju Slovenije razvita alpski (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje) ter dinarski tip po - ledenitve (Snežnik, Trnovski gozd). Oblika ali morfologija posameznih ledenikov sta odvisni od lokalnih Ledene dobe Ledeni pokrovi in ledeniki prekrivajo okoli desetino površja našega planeta in zadržujejo približno več kot 30 milijonov km 3 sladke vode, kar je okoli tri četrtine vse sladke vode na Zemlji. V preteklih geoloških dobah je obseg poledenelega površja precej nihal. V zemeljski zgodovini so strokovnjaki do sedaj prepoznali vsaj pet večjih ledenih dob, najbolj znana in raziska- na pa je zadnja oziroma najmlajša, kvartarna ledena doba. V njej se je zvrstila serija hladnejših obdobij, imenovanih glaciali ali stadiali, med njimi pa so bila toplejša obdobja, ime- novana interglaciali ali interstadiali. V preteklosti so omenjali zgolj štiri ohladitvene faze, imenovane po rečicah na severnem obrobju Alp (Mindel, Günz, Riss in Würm), danes pa vemo, da je bilo teh obdobij precej več. Trenutno smo v obdobju intergla - ciala, imenovanega holocen, ki se je začel pred okoli 10.000 leti, še zmeraj pa v kvartarni dobi. Nenehno prostor- sko širjenje in krčenje obsega polede- nitve sta z odnašanjem kamninskega gradiva z enih ter odlaganjem tega materiala na drugih območjih izrazito preoblikovala velik del površja. Zaradi velikosti, raznolikosti in slikovitosti teh oblik spadajo ledeni pokrovi in ledeniki ter ledeniško preoblikovane pokrajine med najzanimivejše na Zemlji. Ker gre v največji meri za vzpeti svet, so ta območja deležna pogostega obiska najrazličnejših obiskovalcev gora. Raznolikost ledenikov Glede na geografsko pojavljanje ločimo dva osnovna tipa polede- nitve: celinsko (ledeniški pokrovi |11| podnebnih razmer in izoblikovanosti podlage. Vsak posamezni ledenik je glede na obliko in lokacijo edinstven. Prav zaradi tega obstaja vrsta različnih tipov ledenikov, ki jih glede na značil- no zgradbo in oblike združujemo v tri večje skupine: ledeniške pokrove in kape, ledenike, odvisne od izobliko- vanosti podlage, ter morske ledenike. Procese in oblike, ki so povezani z delovanjem ledenikov in ledu, obrav- nava veda o ledenikih ali glaciologija. Ledeniške ali glacialne procese v splošnem delimo na erozijske, kjer prevladuje odnašanje kamninske podlage, akumulacijske, kjer prevla- duje odlaganje erodiranega gradiva, ter fluvialne (posredno ledeniške), ki so posledica delovanja vodotokov, odtekajočih izpod ledenikov. Ravno kamenine so tiste, še posebej če so tik pod vrhovi gora drugačne kot spodaj v dolini, ki nam pogosto razkrijejo izvorno območje posameznih lede- nikov. Ne smemo pa pozabiti, da se tudi precej raje krušijo na mestih, kjer jih je nekdaj prekrival ledeni pokrov, zato velja biti tam toliko pozornejši na padajoče kamenje. Spreminjanje ledenikov Osnovna pogoja za nastanek ledeni- kov sta dovolj nizka temperatura in zadostna količina snežnih padavin. Takšne razmere so najznačilnejše za visoke geografske širine in visokogor- je, kjer je tudi v današnjih podnebnih razmerah še omogočen obstoj lede- nikov. Naraščanje ali zmanjševanje količine ledu sta odvisna od razmerja med dotokom snežnih mas in njiho- vim taljenjem. Zaradi teh značilnosti so ledeniki dinamične tvorbe, ki se neprestano spreminjajo in prilagajajo okoljskim spremembam; ledeniki rastejo in se talijo, spreminjajo obliko in smer premikanja, delujejo mehan- sko na kamninsko podlago ter pre - meščajo velike količine kamninskega gradiva različnih velikosti, ob tem pa se sproščajo tudi ogromne količine vode, ki odteka izpred njih. Posamezni ledenik na ta način vzpostavlja energetsko in snovno ravnovesje med območjem kopičenja ledu in območjem njegovega izteka. Nekaj takega ravnovesja in obilo izku- šenj ter spretnosti potrebujemo tudi vsi, ki bi se radi seznanili z ledeniškimi značilnostmi od blizu ali pa le prečkali njihovo slikovito površje. Nastanek krnic in dolin Tisti del, kjer se kopiči sneg in dela nov led, ledenik pa raste, imenujemo erozijski del ledenika ali redišče. Zaradi naraščanja debeline snega in ledu se v odvisnosti od naklona |12| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 kamninske podlage in pritiska zgoraj ležečih ledeniških plasti začne ledena gmota premikati. Na strmejših pobočjih se ledenik začne premikati že pri debelini ledu okoli 15 metrov. V povprečju obsega redišče skoraj dve tretjini površine celotnega ledenika. Debelina ledu in pritisk premikajoče se ledene gmote na podlago povzročata na tem delu le- denika učinkovito in globoko erozijo kamninske podlage. Z vtekanjem vode v razpoke v kamninski podlagi in njenim zmrzo- vanjem se pod vplivom zmrzalnega preperevanja od podlage lomijo, trgajo in luščijo kamninske gmote različnih velikosti in oblik. Odlomlje - ni kamninski kosi nato zamrznejo v ledenik in postanejo del tovora, ki ga nosi s seboj. Ker prenašajo ledeniki v sebi velike količine kamninskega gradiva, ne deluje na podlago samo led, temveč jo drgne in brusi tudi kamninski tovor. Drobni delci zdro- bljene kamnine delujejo na podlago kot brusni papir in jo "spolirajo". Kadar je v spodnjem delu ledenika za- mrznjen večji kamninski blok, lahko ta na podlagi pusti črtasto drsno sled v obliki ledeniških raz. Po umiku ledenikov se v zgornjem delu najpogosteje razkrijejo velike polkrožne kotanje, imenovane krnice, ki se prek pragov in okrešljev nadaljujejo v globoke in široke lede- niške doline, katerih prečni prerez ima obliko črke U. Če so se v glavno ledeniško dolino stekali še manjši, stranski ledeniki, imamo po umiku ledenikov nad glavno dolino še višje, stranske ledeniške ali obvisele doline. Voda, ki priteka iz obviselih dolin, pogosto pada v slikovitih slapovih v glavno dolino. Zdaj veste, zakaj moramo včasih na poti iz gorskih dolin pod najvišje vrhove – zadnji del vzpona nanje je po navadi najbolj strm – že v srednjem delu poti gristi kolena bolj, kot smo pričakovali ob načrtovanju ture … Kamninski material, ki ga ledenik odtrga s podlage, ter gradivo, ki pade na ledenik z okoliških pobočij ali ga prinese veter, se premikata skupaj s tokom ledenika do konca območja redišča, kjer se začne ledeniška akumulacija. Mejo med rediščem in tališčem ledenika predstavlja ravnovesna meja ali ELA (izraz izhaja iz začetnic poi- menovanja v angleščini: equilibrium line altitude) oziroma tista nadmorska višina, nad katero led v glavnem nastaja, medtem ko pod njo večinoma izginja. V grobem jo lahko za določen, sicer manjšinski tip ledenikov v zmernih geografskih širinah enačimo s snežno mejo. Pred desetletji je bila na območju Alp še tik pod našimi naj - višjimi gorami, danes pa je že krepko prek 3000 metrov. Odlaganje kamninskega gradiva Območje ledeniške akumulacije se imenuje tališče ali območje taljenja ledenika. To pomeni, da je akumula- cija snega in ledu manjša od taljenja, zaradi česar se prostornina ledu na letni ravni zmanjšuje. V tem delu so ledeniki mnogo bolj razčlenjeni z razpokami, zato je priporočljivo, da jih prečkamo čim višje. Na njihovi površini prevladujejo podolžne razpoke, ki se pahljačasto raztekajo proti čelu ledenika. To predstavlja najnižjo točko oziroma območje, do koder seže ledenik. Pod ravnovesno mejo na območju ledeniške akumulacije se ob ledeni- kih, pod njimi in pred njimi kopiči nesortirano kamninsko gradivo ali til, ki ga ledeniki nosijo s seboj. Dokler ledeniki v zgornjem delu (redišče) še rastejo, se ledene gmote premikajo. Njihovo delovanje lahko ponazorimo z delovanjem tekočih stopnic. Vse gradivo, ki ga nosijo s seboj, se na območju taljenja ledenika odlaga iz enostavnega razloga – ko se led enkrat stali, ni več transportnega sredstva, ki bi nosil gradivo naprej, saj voda, ki odteka izpred ledenika, nima tolikšne moči, da bi lahko sproti odnašala vse gradivo. Dlje kot ledeniki vztrajajo na istem mestu, kar je odvisno tudi od ustaljenih podnebnih razmer, večje so količine tila, ki se nabira ob njih. Najznačilnejše akumulacijske oblike tila so morene. Ob robovih oziroma bokih ledenikov se obliku- jejo bočne morene, pred koncem oziroma čelom ledenika pa čelne. Grbine iz tila, ki ostanejo po dnu ledeniške doline po umiku ledenikov, imenujemo talne morene. Hitrejše in enakomernejše kot je umikanje lede- nikov, manj izrazite so čelne morene, ki ostanejo za njimi. Če se ob umiku ledenika pojavi daljše obdobje sta- gnacije čela ledenika oziroma ta dlje časa vztraja na istem mestu, imamo opravka s čelnimi morenami, ki so znak umikalnih stopenj ali stadijev ledenika. V primeru, da se umikanje ledenika ustavi in začne ledenik ponovno rasti, se sledi prejšnjih akumulacij, predvsem umikalnih stadijev, zabri- šejo. Zato talne morene in umikalni stadiji vedno predstavljajo le razmere, ki so vladale ob zadnji poledenitvi. Kadar vode talečega se ledenika zastajajo za čelno moreno, ker nimajo kam odteči, imamo opravka z ledeniškim jezerom, kakršna sta po nastanku tudi naše Bohinjsko in Blejsko jezero. Odtekanje vode izpod ledenikov Ledeniki se v čelnem delu neprestano talijo, zato izpred njih odtekajo velike količine vode z značilno mlečno barvo (ledeniška voda ali lednica), ki ji rečemo proglacialni tok. S seboj od- našajo mnogo kamninskega gradiva in njihovo mehansko delovanje Prečni prerez ledenika krnica ledeniške razpoke srednja morena čelo ledenika čelna morena Skica iz učbenika Obča geografija (za 1. letnik gimnazije), Založba Modrijan, Ljubljana, 2002. |13| (erozija) na rečno strugo takoj pod ledeniki je zelo izrazito. Proglacialni tokovi so pogosto oblikovali globoke soteske in korita. Ob koncu sotesk, kjer se doline razširijo ali preidejo v širše kotline, pa so tovrstni tokovi nasuli obsežne vršaje iz f luvioglaci - alnega gradiva (ledeniško gradivo, ki ga je preložila tekoča voda). V vršajih pod ledeniki so včasih odloženi tudi ogromni zaobljeni kamninski bloki, ki po dimenzijah daleč presegajo velikost običajnega fluvioglacialnega proda. Transport in akumulacijo takšnih velikih blokov so omogočili tako ime- novani ledeniški izbruhi. To je pojav, ko se iz ledenika naenkrat sprostijo Do table na fotografiji je še pred 30 leti segal znameniti ledenik Pasterza pod Großglocknerjem . Foto: Bojan Erhartič ogromne količine vode, ki je bila zaje - zena z ledom ali čelno moreno. V tem primeru se stali ledena zapora ali pa zaradi povečanega pritiska akumuli - rane vode pride do predrtja moren- skega nasipa. Ob tem lahko nastane poplavni val, ki odnese vse pred seboj in material odloži daleč vstran ter mnogo nižje v dolini ali kotlini. Nekaj podobnega so skušali preprečiti tudi lansko poletje nad Chamonixom na ledeniku Tete Rousse, kjer je pred 120 leti že prišlo do ledeniškega izbruha, ki je terjal 175 življenj. Z geomorfološkim proučevanjem sledi poledenitev v preteklosti ne prepoznavamo le učinkov ledu na morfološko preoblikovanje pokrajine, ampak nam značilnosti poledenitve, predvsem hitrost napredovanja in umikanja ledenikov, razkrivajo dragocene podatke o pod- nebnih spremembah nekoč. Samo s podrobnim raziskovanjem dogajanja v preteklosti in razumevanjem pro- cesov lahko pravilno razumemo tre- nutne podnebne razmere na Zemlji in poskušamo predvideti, kakšni so podnebni trendi za prihodnost. Ob opazovanju ledenikov in ledeni- ško preoblikovanega sveta se tudi lju - bitelji gora zavedamo svoje minljivosti in hkrati enkratnosti, zato se s toliko večjim veseljem vsakič znova vračamo med gore ter ledeniško preoblikovane nižje vzpetine in doline. Morda šele tam dodobra občutimo vso mogoč- nost planeta, na katerem živimo in se nam tako velikodušno razdaja, mi pa smo včasih do njega prav mačehovski. Ledeniki nas postopoma že zapušča- jo, le koliko časa bo imela potrpljenje z nami naša mati Zemlja? Morda smo prav v tem oziru vsi, ki zahajamo v gorska nedrja, njeno zadnje ali pa morda celo edino upanje … m