MATERI. ZORANA.
Minil ti svetnih borb je trpki dan,
sprejel k počitku te je grob teman,
in duh je tvoj odplaval vrh zvezda
tja, kjer Zemljanov sreča je doma ....
A jaz sem sama ! Ah, ta mrzli svet,
kot s hladnim ledom vir srea odet.....
Ljubezni sreča, tujka si mi ti,
kar matere srce mi v grobu spi ....
«        >s
Usoda ! Ah, kako si jezna, kruta,
v pesti se krčijo roke same ....
Zakaj, zakaj, zaman se povprašujem,
razločiš bitji ti ljubeči dve ? ,
Zakaj, zakaj       Obup se vjed '. v dušo ....
O Bog odpusti ! Glej siroto ti,
in v to srce nesrečno, razdvojeno
tolažbe jedno kapljico mi vlij ....
Ali, glej, kako se morje vpira v vesla,
ko jih zapustil krepki je krmar,
a zdaj drvi brez cilja šibki čolnič ....
Kam pač zanese divji ga vihar . , . .
*
Spominčice, spominčice,
na grobu ji vzevetite
in rosni biseri v očeh
jim modrih se iskrite ....
Ob, koliko spominčic mi
SI ce hvaležno polni,
bolesti solza pa rosi
te cvetke v duši bolni ....
.33