Saša Babic Beseda n i konj Saša Babic Beseda n i konj Ethnologica – Dissertationes 6 Urednika zbirke Jurij Fikfak, Ingrid Slavec Gradišnik Uredniški odbor Barbara Ivancic Kutin, Dan Podjed Saša Babic Beseda ni konj Estetska struktura slovenskih folklornih obrazcev © 2015, Založba ZRC, ISN ZRC SAZU Uredila Barbara Ivancic Kutin Recenzenta Aleksander Bjelcevic, Vida Jesenšek Jezikovni pregled Tjaša Jakop, DEKS Prevod Manca Berkopec Oblikovanje in prelom Monika Klobcar Izdajatelj Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Zanj Ingrid Slavec Gradišnik Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogacnik Tisk Collegium Graphicum Naklada 300 Izid knjige je omogocila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (za leto 2014) Slika na ovitku Jurij Fikfak CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398(497.4) BABIC, Saša, 1979­Beseda ni konj : estetska struktura slovenskih folklornih obrazcev / Saša Babic ; [prevod Manca Berkopec]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. - (Ethnologica - Dissertationes / Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ISSN 2232-3090 ; 6) ISBN 978-961-254-766-0 278195712 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612547660 Saša Babic Beseda n i konj Estetska struktura slovenskih folklornih obrazcev Ljubljana 2015 Vsebina Beseda h knjigi 7 Folklorni obrazci kot del slovstvene folklore 9 Oblike in lastnosti folklornih obrazcev slovstvene folklore 10 Folklorni obrazci z vidika folklornega dogodka 12 Folklorni trenutek 14 Metode zbiranja in preucevanja folklornih obrazcev 17 Estetika in slovstvena folklora 21 Splošni oris 21 Estetika v slovstveni folklori 22 Estetika folklornih obrazcev glede na ravnine folklornega trenutka 25 Pregled posameznih žanrov folklornih obrazcev 33 Delovni vzkliki 33 Pozdravi 36 Kletvice 39 Pregovori 48 Uganke 80 Obredni folklorni obrazci: zagovori in folklorne molitve 92 Zagovori 94 Folklorne molitve 117 Sklep 135 Beseda ni konj (Word is Not a Horse / It Doesn't Hurt to Ask): 141 Kratice 145 Literatura in viri 145 Zahvala Pri nastajanju te knjige je sodelovalo veliko posameznikov in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Posebej se zahvaljujem prof. ddr. Mariji Stanonik, ki me je usmerjala v casu doktorskega raziskovanja, ter sodelav­cem, ki so podpirali moje raziskovanje in delo. Zahvaljujem se tudi urednici knjige, dr. Barbari Ivancic Kutin, za pregled besedila in predlaganje izboljšav, ter uredniku zbirke, dr. Juriju Fikfaku. Najlepša hvala tudi moji družini, ki mi je stala ob strani, še posebej Olji in Vasju in Gregu. Beseda h knjigi Slovenski folklorni obrazci postajajo v sodobni slovenski slovstveni folkloristiki po eni strani znova in po drugi na novo odkrita tema: nekatere oblike, npr. pregovori, so bili od nekdaj aktualni in so zbujali zanimanje, druge, npr. kletvice, so bile deležne prvih resnih obravnav šele v 90. letih 20. stoletja, tretje, npr. delovni vzkliki in pozdravi, pa so bili v slovenski slovstveni folkloristiki prezrta oblika sporocanja. Ne glede na obravnavanje v preteklosti je v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU1 veliko število tudi teh enot, zato se je pojavila potreba po pregledu in obravnavi celotne skupine folklor­nih obrazcev, ki so poleg folklornih pesmi in proze pomemben del slovstvene folklore. Namen dela je predvsem dolociti, kaj in kateri so slovenski folklorni obrazci; reprezen­tativne oblike folklornih obrazcev umestiti v folklorni dogodek, podati njihov pregled po posameznih žanrih in nakazati njihovo estetsko strukturo v okviru komunikacije. Dolocitev skupine folklornih obrazcev in njihova obravnava temelji predvsem na gradivu Inštitutskega arhiva. Gre za gradivo iz Štrekljeve zbirke ter locene zbirke folklor­nih obrazcev. Štrekljeva zbirka obsega iz skupine folklornih obrazcev okoli 23 psovk, 600 pregovorov in 153 vremenskih pregovorov, 742 ugank, 33 folklornih molitev, 14 zagovo­rov. Samostojna zbirka folklornih obrazcev je na kartotecnih listkih in obsega posame­zne enote (posameznih) informatorjev; folklorni obrazci so zabeleženi v zbirkah glede na vrsto (zbirka pregovorov, zbirka ugank, zbirka kletvic itd.). Ta zbirka je nastajala v okviru predmeta Slovstvena folkloristika, ki je potekal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru pod mentorstvom ddr. Ma-rije Stanonik, seminarskega dela na oddelku za Etnologijo in kulturno antropologijo (Univerza v Ljubljani) ter v okviru terenskega dela sodelavcev iz slovstvenofolkloristicne sekcije. Študentje so zapisovali folklorne obrazce, ki so jih zasledili pri terenskem delu, jih izpisovali iz casopisov in iz leposlovnih del. Zbirka je izredno obsežna, vecina pozor­nosti pa je bila do sedaj namenjena pregovorom (vec kot 60.000 enot), ki so trenutno v postopku digitalizacije. Gradivo, ki se nanaša na sodobno rabo folklornih obrazcev, predvsem pa na od-nos do njih, je bilo pridobljeno z intervjuji, opazovanjem vsakdanje komunikacije ter spremljanjem in izpisovanjem iz tiskanih in avdiovizualnih medijev ter s spletnih strani (forumi, blogi, družabne strani …). V arhivskih in knjižnih zbirkah je namrec vecinoma zapisan le tekst posameznega folklornega obrazca, manjkata pa opis konteksta in teks­ture. O odnosu govorcev do posameznega folklornega obrazca najvec izvemo iz opazo­vanja komunikacije, zato je bila potrebna terenska raziskava, iz katere se je dalo razbrati vec podatkov o odnosu in kontekstu rabe folklornih obrazcev. Ciljni informatorji so bile polnoletne osebe iz razlicnih krajev po Sloveniji. Nekateri podatki so bili pridobljeni v V nadaljevanju ISN ZRC SAZU. sprošceni komunikaciji, npr. kletvice ali mnenje o kletvicah. Pri redkejših folklornih obrazcih, npr. folklornih molitvah ali zagovorih, so bile izbrane starejše osebe, ki so do-mnevno poznale kakšno besedilo ali pa vsaj rabo in obred. Knjiga je razdeljena na pet poglavij. V prvem poglavju so opredeljeni folklorni obrazci v okviru slovstvene folklore, znotraj skupine folklornih obrazcev pa je še po­sebej opredeljena skupina obrednih folklornih obrazcev. Pomemben del tega razdelka je dopolnitev strokovne terminologije z vidika komunikacijskega procesa: folklornemu dogodku in folklornemu srecanju, ki slovstveno folkloro obravnavata s treh ravnin, te­ksta, konteksta in teksture, je bil za obravnavo folklornih obrazcev dodan in definiran termin folklorni trenutek. V drugem poglavju so predstavljene metode zbiranja in obravnav folklornih obraz­cev iz referencne literature kot tudi metode, ki smo jih upoštevali pri našem terenskem in analiticnem delu. Tretje poglavje obravnava estetiko kot cutno dojemanje posameznega fenomena, pri cemer estetsko strukturo folklornih obrazcev zajema na vseh ravninah komunikacijske­ga dejanja. Cetrto poglavje obravnava vsak posamicni folklorni obrazec posebej: opredelitev in izvor, nato uvrstitev v tipologijo, umestitev v folklorni dogodek in predstavitev estetske strukture po posamicnih ravninah folklornega dogodka. Na koncu obravnavanega fol-klornega obrazca je predstavljeno, kako so se zbiranja in obravnave dolocenega folklor­nega obrazca lotevali v preteklosti. Folklorni obrazci kot del slovstvene folklore Folklorne umetnosti zajemajo tri velike sklope: scensko folkloro, glasbeno folkloro in slovstveno folkloro. (Slovstvena) folklora obstaja kot komunikacijski proces, ki poteka v casu in prostoru, in je omejen na manjšo skupino ljudi (Boškovic-Stulli 1973: 161–163). S folkloristicnega vidika je slovstvena folklora umetniška komunikacija v verbalnem me-diju; raziskujemo jo na ravnini teksta in tistega dela teksture, ki se nanaša na stih ali poved (pri tem posredno beležimo dramatizacijo teksture in kontekst oz. zunajbesedilne elemente). Z vidika književnosti je slovstvena folklora estetski pojav, ki je prešel iz narav­ne (kontaktne) komunikacije (Boškovic-Stulli 1973: 172). Za slovstveno folkloro je znacilna sinkreticnost, tj. hkratnost razlicnih funkcij, npr. hkratnost estetske, didakticne, razvedrilne funkcije itd. (Stanonik 2001: 281–284) in hkratnost razlicnih nacinov sporocanja (beseda, gib, mimika, oblikovanje z glasom, melodija itd.) (Ivancic Kutin 2005: 14), zato njena obravnava obsega razlicne ravnine, definirane znotraj folklornega dogodka. Slovstvena folklora se podaja z naravnim tipom komunikacije,2 torej gre za soca­sno podajanje in sprejemanje, kar jo uvršca tudi med casovne umetnosti (Stanonik 2001: 277), »saj se njeni proizvodi skozi cas v njeni naravni obliki vsak hip spreminjajo, nasta­jajo novi, umirajo« (Stanonik 1999: 54).3 Obstoj žanrov in motivov slovstvene folklore ni odvisen zgolj od nosilcev slovstvene folklore, ampak tudi od stika z naslovniki in od zunanjih dejavnikov (prenašanje folklornega dela v razlicne družbene skupine, anahro­nizem, ne/homogenost družbene skupine; Kiril V. Cistov te dejavnike poimenuje zunaj­besedilni stabilizatorji) (prim. Stanonik 2001: 157–164). Folklorni obrazci so poleg proze in (dela) folklornih pesmi tretja samostojna sku­pina oz. vrsta slovstvene folklore. Vrsta folklornih obrazcev je raznovrstna, sestavlja jo veliko žanrov in obsega veliko funkcij in komunikacijskih situacij. Slovstvena folklora4 je besedna umetnost, posredovana z govorjenim jezikom, po navadi v narecju, v novej­šem casu tudi v pogovornem jeziku (Stanonik 2001); gre za verzificirane (uganka, balada …) in neverzificirane žanre (pravljica, povedka, anekdota, delovni vzkliki …) razlicnih 2 K. V. Cistov je z vidika komunikacije opredelil naravni tip komunikacije (govorjenje) in tehnicni tip komunikacije (pisanje) (prim. Stanonik 2001: 141, 142). 3 Seveda slovstvenofolklorna dela izhajajo tudi v tiskanih oblikah, torej preidejo v tehnicni tip komunikacije; takšnih oblik ne uvršcamo vec v folklorni dogodek, temvec se ob njih vzpostavlja vprašanje folklorizma. Hkrati pa s tiskano obliko slovstvena folklora pridobiva na casu in postaja manj casovno pogojena in »bežeca«. 4 Termin slovstvena folklora je definirala in utemeljila Marija Stanonik; z njim nadomešca nedorecene pojme, kot so »tradicijno/tradicijsko/ustno/ljudsko slovstvo/narodno blago« (gl. Stanonik 2001: 33–114). Prav tako je vzpostavila žanrsko klasifikacijo slovenske slovstvene folklore kot teoreticno vprašanje z razlicnih vidikov in avtorjev (2001: 188–256). dolžin. Eno od temeljnih dejstev slovstvene folklore je formulativnost (Boškovic-Stulli, Zecevic 1978: 34); formula namrec pomeni »fiksacijo neke misli ali pojma, ki je postal tradicionalen in se lahko v razlicnih povezavah redno ponavlja v enaki ali približno ena­ki verziji« (Boškovic-Stulli, Zecevic 1978: 22). Oblike in lastnosti folklornih obrazcev slovstvene folklore Folklorni obrazci so pestra skupina praviloma kratkih folklornih besedil, ki se med seboj mocno razlikujejo že po dolžini: lahko obsegajo eno besedo (npr. pozdrav), eno poved (pregovori, uganke) ali pa manjše strnjeno besedilo (zagovor, molitev). Tudi njihova struktura, funkcija, tekstura in kontekst rabe so zelo razlicni. Gre za formule, ki so bile doslej manj raziskane ali celo prezrte. Zbiratelji so sicer zbirali in zapisovali predvsem kompleksnejše strukture, npr. pregovore, uganke, zagovore itd., vendar so se nekatere besedne zveze (npr. delovni vzkliki in pozdravi) zdele tako same po sebi umevne, da jim ni bilo namenjeno veliko pozornosti. Te forme so šele v novejšem casu vkljucene v raziskave: pozdravi v pragmaticno frazeologijo, kletvice med sociološke študije, pregovori deloma v frazeologijo itd. Polje folklornih obrazcev je široko: pozdravi, vošcila, delovni vzkliki, kletvice in ža­ljivke, zmerljivke, izštevanke, krajše rimane skovanke, t. i. wellerizmi oz. modrovanja, lo-milci jezika (tongue twisters), frazemi, pregovori, uganke, šale, zagovori, uroki, folklorne molitve, otroški folklorni obrazci, kot so izštevanke, otroške zbadljivke ...5 V knjigi želim predstaviti sistem estetske strukture vseh folklornih obrazcev. V njej so obravnavani v slovenskem jeziku najbolj reprezentativni in zastopani folklorni obrazci: delovni vzkliki, pozdravi, kletvice, pregovori, uganke, zagovori in folklorne molitve.6 Ena od specificnih lastnosti folklornih obrazcev je njihov izvor: ta ni povezan zgolj z jezikom, temvec tudi s kulturnimi stiki med jezikovnimi podrocji, vplivom prevladu­joce ideologije itd. Prav tako je izvor folklornega obrazca dolocen z rabo: lahko je prišel iz tujega jezikovnega okolja (najveckrat iz latinšcine ali nemšcine), vendar so ga govorci vkljucili v svoj jezikovni in kulturni kod ter mu dodali lastnosti svojega jezika in kultur­nega okolja ter ga s casom preoblikovali glede na življenjski prostor in miselnost. Prav iz tega je razvidna folklornost z vsemi prostorskimi in jezikovnimi dolocili. 5 Otroški folklorni obrazci kot del otroške slovstvene folklore bi morali biti deležni samostojne raziskave zaradi specificnosti naslovnika (tj. otroka), zato so v tej obravnavi izpušceni. 6 S frazemi se poglobljeno ukvarja frazeologija, ki se je v slovenskem prostoru razživela v 80. letih 20. stoletja z Eriko Kržišnik (Kolšek). Frazemi ([kdo] biti cez les, [kdo] biti v rožicah, [kdo] iti po gobe itd.) so leksikalna enota v jezikovnem sistemu, ki so odvisni od samostojnega oblikovanja govorca ali pisca, medtem ko je pregovor že minimalno zakljuceno besedilo (Fleischer 1992: 156). V komunikaciji so frazemi sicer zelo zastopana skupina, vendar bodo na tem mestu obravnavana že zakljucena besedila z minimalnimi variacijami, zato so frazemi izpušceni iz obravnave. Terminološka opredelitev folklornih obrazcev V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ena od opredelitev obrazca predpisano ali ustaljeno besedilo za dolocene namene: izgovarjati carovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego / ustaljena ali pogosto ponavlja­ joca se oblika cesa: obrazec obrednih pesmi. (SSKJ 1979: 219) Pri folklornih obrazcih slovstvene folklore lahko govorimo o formulah, te pa so do­locene, npr. na ravni jezika frazemi, pregovori (Stanonik 2001: 123). Tudi Andre Jolles je poudaril, da je oblika pri teh tipicno dolocilo (Stanonik 2001: 129). Sprva jezik poimenuje vse, kar je bilo proizvedeno, narejeno, pojasnjeno, nato jezik postane proizvajalec, stvari­telj in pojasnjevalec. Kjer se jezik zgosti, nastane književnost (Jolles 1978: 19) oz. dobimo besedno umetnost, v katero sodi tudi slovstvena folklora. Termin folklorni obrazci je uvedla Marija Stanonik in jih opredelila kot najmanjše in najkrajše oblike slovstvene folklore, za katere je znacilna kraci­ na, ritmizirano podajanje, besede imajo prav pri razlicnih oblikah tega žanra najvecjo težo in pomen, uporabljajo jih (bolj ali manj) razpršeni uporabniki. (Stanonik 1999: 75) Med folklorne obrazce uvrsti tudi delovne vzklike (za konja, vola, kokoši, sodelavce itd.), pozdrave, kletvice, pregovore, uganke, zagovore, folklorne molitve ter otroško slovstveno folkloro, kot so zbadljivke, premetanke, izštevanke, nagajivke, vabljivke itd. Žargonsko so veckrat lahko poimenovani tudi drobna slovstvena folklora, saj gre za »drobiž, ki ga pobiramo znotraj vecjih enot« (Stanonik, ustno). Opredelitev folklornih obrazcev pa je treba še nekoliko dopolniti: k njim štejemo še zagovore in folklorne molitve, kracina ni vec karakteristicna, saj so pri teh dveh žanrih besedila lahko tudi daljša ali celo zelo dolga (npr. zlati ocenaš). Folklorne obrazce lah­ko opredelimo kot ustaljene oblike, forme, fiksirane obrazce, sestavljene iz ene besede (kletvica, pozdrav), besedne zveze (pozdrav) ali pa že zaokroženega besedila (pregovori, uganke, zagovori, folklorne molitve). Zanje je znacilna vecja stabilnost kot pri daljših žanrih, kar pogojujejo ritem, ponavljanja, rima, deloma kracina, pri folklornih molitvah in zagovorih pa sta pomembna predvsem zapovedana oblika in besedišce, saj naj bi ob spreminjanju besedila izgubila želeni ucinek. Razlikujejo se tudi po sami rabi oz. izvedbi. Kletvice, pozdravi in pregovori se pojavljajo v širšem besedilu, v vsakdanji komunikaciji, medtem ko so folklorne molitve in zagovori vezani na dolocene okolišcine, zagovori se celo uporabljajo pri vecinoma le vnaprej dogovorjenih dogodkih. Izlocitev folklornega obrazca iz ostalega besedila nam ne pove veliko o situaciji, v kateri je bil folklorni obrazec izrecen, tj. o kontekstu, govornem položaju in o nacinu izreke, tj. o teksturi, zato ostane veliko vprašanj odprtih. Folklorne obrazce je treba razi­skovati kot del komunikacijskega procesa. Folklorne molitve in zagovori pa že sestavljajo samostojni folklorni dogodek – tako zaradi dolžine besedila kot zaradi spremljevalnih neverbalnih dejanj. Kljub temu, da so folklorni obrazci naceloma dolocene, fiksirane forme, je njihov obstoj podvržen spreminjanju; nekatere spremembe so hitre, druge tako pocasne, da jih skorajda ni zaznati. Gre za odstopanja in spremembe, ki se ne pojavljajo zgolj individual-no, ampak tudi na ravni skupnosti oz. družbe, kar je pogojeno tudi s spremembami na-cina življenja, družbenih norm in ocen (Schmaus 1971: 143) in vsakic znova kolektivne cenzure. Novi nacini življenja, družbenih norm in ocen ne vplivajo le na spremembe ali izginjanje obstojecih folklornih obrazcev, temvec vplivajo tudi na nastanek novih. Sesta­va in raba folklornega obrazca je tesno povezana z jezikom in njegovo zgradbo. Velja tudi obratno: jezik in zgradba folklornega obrazca se prilagajata rabi folklornega obrazca. Gramaticne oblike, leksika in možnost sintakticnih konstrukcij se med seboj usklajujejo s posebnimi zahtevami kratkih žanrov (Schmaus 1971: 144). Folklorni obrazci z vidika folklornega dogodka Slovstvena folklora živi prek tradicije, izvajalca, teksta, naslovnika, vse te sestavine pa sestavljajo komunikacijsko situacijo, t. i. folklorni dogodek. Vsak tekst igra vlogo medija v komunikaciji med pošiljateljem (osebo, ki ga je ustvarila ali reproducirala) in naslov­nikom. To pomeni, da »lahko variirajo vsi cleni komunikacijske triade: pošiljatelj – tekst – sprejemalec oz. naslovnik« (Stanonik 2001: 176). Ta komunikacijska triada se ne spre­minja niti pri folklornih dogodkih, kjer je naslovnik abstrakten, fiktiven, tj. pri zagovo­rih in folklornih molitvah, kjer so naslovniki Bog, Devica Marija, narava, bolezen itd. V teh žanrih ima naslovnik v pošiljateljevi percepciji enak status in pomembnost, kot da bi bil fizicno navzoc; pošiljatelj se nanj obraca, kot da bi bil zraven, kot da bi ga poslušal in gledal; vcasih se celo zdi, kot da bi pošiljatelj videl in razbiral sprejemalceve reakcije. Ameriški folklorist Alan Dundes je v šestdesetih letih 20. stoletja razvil teorijo o folklornem dogodku. Slovstvena folklora se primarno in najcisteje pojavlja prav v obliki folklornega dogodka. Gre za preplet treh ravnin: teksta, teksture in konteksta, ki so med seboj nelocljivo povezane, se prepletajo in delujejo druga na drugo. Glede na namen fol­kloristicne analize jih lahko obravnavamo tudi loceno (Dundes 1980: 20–32). Tekst Tekst je besedno sporocilo, ki ga ustvarjalec sporoci naslovniku; gre za najbolj oprije­mljivo ravnino za raziskovanje, saj besedilo lahko zapišemo ali posnamemo, vendar pa pri zapisanem ali posnetem tekstu umanjkata tako tekstura kot kontekst, ker je tekst iztrgan iz folklornega dogodka (Stanonik 1999: 50–54). Tekst je brez upoštevanja teks­ture tudi vedno prevedljiv (npr. kakva matka, takva Katka lahko prevedemo, vendar so možnosti, da se ohrani rima, zelo majhne) (Dundes 1980: 23). Med tremi ravninami folklornega dogodka je tekst najmanj variabilen (Dundes 1980: 29). Tekstura Tekstura je nacin izvedbe, interpretacije: ritem govora, napev, spremljava, jezikovna struktura, prozodija, stavcni in verzni slog, fonemi in morfemi. Gre za zvocne prvine (pri pregovorih npr. rime, aliteracije; naglas, intonacija, onomatopeje itd.). Pri tej ravnini so pomembna tudi neverbalna sredstva: mimika, kretnje, drža telesa itd. Za teksturo je znacilno, da je sorazmerna z dolžino besedila: cim daljše je besedilo, vec je razlicnih možnosti realizacije in s tem tudi vec možnosti za spremembe ob vsaki vnovicni izvedbi (Stanonik 1999: 52). Tekstura je nelocljivo povezana s tekstom in kontekstom: z njima se prepleta in do-polnjuje. Bolj ko je tekstura trdna pri izvedbi besedila, težje je prevedljiva v drug jezik, ceprav je tekstura fiksiranih žanrov – kjer je besedilo stalno – navidezno prevedljiva, npr. frazemi (imeti masla na glavi), pregovori (kar macka lovi, rado miši lovi), kletvice (sa­krabolt nazaj); t. i. tongue-twisters oz. lomilci jezika (npr. klop pod klopjo, bezgov brizgec brizga bezgovo brozgo) so tako odvisni od teksture, da so povsem neprevedljivi (Dundes 1980: 22). Heda Jason pojem teksture razdeli na dva dela: 1. slovnicna struktura, prozodija, stil – vse, kar je znotraj stiha, frazema, pregovora – tj. jezikovna tekstura; 2. dramatizacija teksture v interpretaciji z glasom, mimiko, melodijo, gestami – tj. nejezikovna tekstura (Jason 1987: 619). Po tej razdelitvi je težko obravnavati teksturo loceno od teksta: slov­nicna struktura, prozodija, stil so nelocljivo vezani na sam tekst, zato jih v tem delu obravnavamo v okviru teksta. Dramatizacijo teksture v interpretaciji pa bomo obravna­vali loceno, pod pojmom tekstura. Kontekst Kontekst je bil v preteklosti najbolj zapostavljeni del folklornega dogodka: je seštevek vseh okolišcin, v katerih se realizira ne le folklorno besedilo, temvec tudi lastnosti in cu-stvena razpoloženja udeležencev. Gre za specificno družbeno situacijo, v kateri se zgodi folklorni dogodek (Dundes 1980: 26). V enem kontekstualnem prerezu lahko najdemo šale, pregovore in folklorne pesmi (npr. pri protestu), po drugi strani pa lahko uganka zapolni vrsto kontekstualnih prerezov; kontekst pregovora ni enak kontekstu uganke. Sprememba konteksta vpliva na spremembo teksta in teksture (Dundes 1980: 29–32). Kontekst lahko razclenimo na: jezikovni kontekst (jezik komuniciranja in njegove posebnosti v danih okolišcinah), družbeni kontekst (udeleženci in njihova medsebojna razmerja, kraj, cas in okolišcine pripovedovanja), emocionalni kontekst (razbrati ga je mogoce iz odzivov poslušalcev) (Ivancic Kutin 2011: 27). Vse vrste konteksta so preplete­ne in medsebojno sovplivajo ena na drugo, hkrati pa vplivajo tudi na pripovedovalca in na poslušalce (sprejemalce). Pri obravnavi konteksta Dundes poudari, da je treba razlikovati funkcijo in kon­tekst: funkcija je abstrakcija na osnovi številnih vrst konteksta. Pri funkciji gre vecinoma za raziskovalcevo trditev, kakšna je funkcija dolocenega folklornega žanra, npr. ena od funkcij pregovora naj bi bila prenesti stoletno izkušnjo na trenutni dogodek (Dundes 1980: 23). Zapisovanje konteksta je pomembno, da odgovorimo na vprašanje, zakaj je dolocen tekst uporabljen v doloceni situaciji; poznavanje razlicnih kontekstov lahko ra­zloži tudi razlicne variante (Dundes 1980: 24–27). Tekst in deloma teksturo (na ravni povedi) lahko relativno uspešno opazujemo in analiziramo tudi zunaj komunikacijskega konteksta (ko so zapisani ali posneti), kon­tekst pa lahko opazujemo in analiziramo zgolj znotraj komunikacijskega konteksta; pri analizi besedila je treba vedno upoštevati teksturo in kontekst (Boškovic-Stulli 1973: 165). Skupek folklornih dogodkov sestavlja folklorno srecanje: med enkratnim obiskom na terenu je prestreženih vec folklornih pripovedi zaporedoma, torej vec folklornih do-godkov; casovni interval obsega vse od prihoda raziskovalca in/ali pripovedovalca na prizorišce pripovedovanja, zacetek, potek in konec pripovedovanja. Ta niz vselej poteka strnjeno; vmes je lahko pretrgan z veznim besedilom, ki poteka na ravni vsakdanjega posredovanja in ne pripovedovanja. Vezna besedila so navadno tudi izhodišca za nove pripovedi (Ivancic Kutin 2004: 628; 2011: 27–29). Folklorni trenutek Postavlja se vprašanje, ali lahko pri folklornih obrazcih, kot so pozdravi, delovni vzkliki, pregovori, še govorimo o folklornem dogodku, saj gre za trenutek, hip, izsek, in ne daljši casovni interval kot pri pripovedovanju (npr. tudi pri pravljicah, šalah, pesmih itd.). Gre za izrazite oblike, povezane z vzpostavljanjem in zagotavljanjem komunikacije: delovni vzklik ob spodbujanju dela, pozdrav ob srecanju ali slovesu, pregovor v funkciji pritr­jevanja ali metaforicnega pojasnjevanja; pri delovnem vzkliku lahko govorimo tudi o apelativni ali vplivanjski funkciji. Pri pozdravih, pregovorih in kletvicah je v ospredju pragmaticna funkcija (Jakobson 1989). Razlike med folklornimi obrazci se kažejo na ravnini teksta (obseg besedila), v teksturi (nacin podajanja), v kontekstu (naslovniki, okolišcine podajanja) kot tudi po funkciji, zato jih je treba raziskovati in definirati glede na vse sestavine folklornega dogodka. Pri folklornih obrazcih je nujno razlikovati kon­tekst in funkcijo7 (npr. bistvena razlika med pregovorom in uganko je kontekstualna, medtem ko se pregovor in zagovor razlikujeta na vseh ravninah folklornega dogodka in funkcije). Zato je bil za najmanjše oblike uveden pojem folklorni trenutek. Folklorni trenutek je kratko omejen cas izreka pozdrava, kletvice, pregovora in uganke, medtem ko folklorne molitve in zagovori zaradi svoje dolžine že lahko tvorijo folklorni dogodek, zato je nji­hova uvrstitev med folklorne obrazce lahko vprašljiva. Zaradi funkcijske specificnosti zagovorov in folklornih molitev ter specificnosti njihovega folklornega dogodka so te oblike uvršcene med obredne folklorne obrazce. Tako ostajajo v skupini krajših besedil z Funkcija je pravzaprav abstrakcija, narejena na podlagi številnih kontekstov; navadno je funkcija trditev raziskovalca, kaj naj bi bil dolocen žanr (Dundes 1980: 23). natancno doloceno funkcijo, po drugi strani pa s posebno skupino kažejo na vsebovane specificnosti, ki jih oddaljujejo od skupine folklornih obrazcev. Folklorni trenutek se lahko zgodi kot samostojna enota v obliki minimalnega fol-klornega dogodka, npr. delovni vzklik, pozdrav, kletvica. Ce govorimo o folklornem trenutku kot samostojni enoti, mora biti folklorni obrazec osvobojen jezikovnega konte­ksta; pogosto spremljajo tak folklorni obrazec geste in mimika. V takem primeru lahko izenacimo folklorni trenutek s folklornim dogodkom. Lahko pa je folklorni trenutek zgolj del folklornega dogodka: pozdrav, kletvica, pregovor, uganka in/ali del zgodbe so lahko del komunikacije ali vezni clen v folklornem srecanju. V tem primeru je najbolj pomemben jezikovni kontekst. Zastavljanje in reševanje ugank je na meji med folklornim trenutkom in folklornim dogodkom: ce si v folklornem srecanju udeleženci zastavljajo uganke, gre za folklorne dogodke, združene v folklorno srecanje; enako npr. kadar je uganka zastavljena kot vezni clen v pravljicah (pri tem sta pomembna motiv pravljice in motiv uganke – imeti morata skupno tocko). Ce pa je uganka zastavljena v spontani komunikaciji, zgolj kot vrivek, jo lahko obravnavamo kot folklorni trenutek (npr. pri zastavljanju šaljivega vprašanja). Folklorni obrazci v vsakdanji in v obredni komunikaciji Pozdravi, kletvice in pregovori so povezani z vsakdanjim življenjem in so del vsakdanje komunikacije.8 Pregovori in kletvice so ekspresivni govor, delovni vzkliki pa služijo za spodbudo živali oz. sodelavcev. Zagovori in folklorne molitve so obredna besedila in so povezani s posebnimi okolišcinami rabe (naslovnik, kraj, cas, nacin govora idr.). Zago­vore so izrekali ob boleznih, da bi jih pozdravili, ali za odstranjevanje ali unicenje neže­lenega pojava. V molitvah so se ljudje s prošnjo obracali na Jezusa, Marijo ali svetnike. Uganke so popestrile dan in so bile didakticno sredstvo za razvijanje logicnega mišljenja. Pozdravi, kletvice, pregovori in uganke so pogosto tudi sestavni del daljšega žanra, kot so pravljice, povedke itd. Zagovori in folklorne molitve predstavljajo posebno skupino, tj. obredne folklorne obrazce. Obredni folklorni obrazci so besedila, ki izražajo magicno mišljenje in imajo poudarjeno magicno funkcijo: zagovori in folklorne molitve so pospremljeni z dejanji in drugim dolocenim kontekstom. Gre za povsem samostojno skupino, enakovredno pragmaticnim folklornim obrazcem. Za obredno slovstveno folkloro so znacilne stalnost in nespremenljivost; variabilnost je manjša kot pri drugih folklornih obrazcih. Velikega pomena so spremljevalna dejanja, predmeti in kontekst, brez katerih obrazec ne bi vec Frazeologija te žanre uvršca v pragmaticno frazeologijo in jih pojmuje kot pragmaticne frazeme. Termin pragmaticni frazem prva uporabi Erika Kržišnik (1994: 163–166), natancneje pa se s pragmaticnimi frazemi ukvarja Nataša Jakop in tudi utrdi termin pragmaticni frazem: to so frazemi, ki se rabijo kot enote sporazumevanja – govornega dejanja (gl. N. Jakop 2006). Pragmaticni frazemi se (že sami po sebi) rabijo v neformalnih govornih položajih, še zlasti pri vsakdanjem sporazumevanju (Marc Bratina 2006: 368). Z njihovo ekspresivno funkcijo v ožjem smislu govorec izraža custva (vzkliki, kletvice) in pozitiven ali negativen odnos do naslovnika (kletvice, psovke) (N. Jakop 2006: 124). ustrezal svoji funkciji (npr. zagovor brez spremljevalnega obrednega predmeta ne bi vec ucinkoval, pri nekaterih molitvah je obvezen rožni venec). Ta besedila s spremljevalnimi dejanji in predmeti tvorijo dokaj vnaprej predviden samostojni folklorni dogodek, v katerem je velik del konteksta vecinoma že vnaprej dolocen; lahko so predpisani gibi pri zagovarjanju jecmena, lahko sta obvezna voda in oglje pri zagovarjanju uroka, niso pa še doloceni konkretni udeleženci. Obredni folklorni obrazci imajo izrazito magicno-religiozno funkcijo, kar Jan Mu-karovský opredeli kot mešanico prakticne in simbolne funkcije (Mukarovský 1978: 244). Pri teh folklornih obrazcih je znacilno nagovarjanje »višje sile«, npr. bolezni, zle sile, usode ali božje osebe. Nagovarjanje se odvija v obliki prošnje (pri folklornih molitvah) ali pa ukaza oz. zapovedi (pri zagovorih). Kljucnega pomena je verovanje v moc besede: beseda pripomore k ugodnemu razpletu nastale situacije (zagovor pri bolezni oz. boljše-mu vremenu, molitev pri prošnji). Metode zbiranja in preucevanja folklornih obrazcev Z raziskovanjem folklornih obrazcev se ukvarja vec razlicnih strok – nekatere so bolj osredotocene na njihovo strukturo, spet druge išcejo kulturne povezave in ozadja. Poleg slovstvene folkloristike raziskujejo folklorne obrazce tudi v paremiologiji, kjer se osre­dotocajo predvsem na pregovore; v lingvisticni antropologiji, v etnolingvistiki ter v je­zikoslovju pa namenjajo najvec pozornosti pregovorom in frazemom. Jerzy Bartminsky je ugotavljal, da imajo dialektologija, zgodovina jezika, stilistika, fonetika, leksikologija in morfologija pri slovstvenofolkloristicnih raziskavah izredno pomembno vlogo, saj je jezik slovstvene folklore strukturalno in funkcionalno drugacen od vsakdanje govorice (Stanonik 2001: 122). Etnolingvistika in lingvisticna antropologija ter deloma tudi paremiologija so mocno povezane tudi z etnologijo in kulturno antropologijo, predvsem v obravnavi življenjskega konteksta pojava, medtem ko se posamezne lingvisticne panoge posvecajo predvsem jezikovni zgradbi in etimologiji ter narecnim variantam, v zadnjem casu pa je tudi vse vec kulturoloških analiz (lingvokulturološki pristopi). Z daljšimi folklornimi obrazci, kot so zagovori in folklorne molitve, se ukvarja predvsem etnolingvistika. Lingvisticna antropologija, etnolingvistika in paremiologija se pri raziskovanju krajših folklornih obrazcev, predvsem pregovorov, prepletajo; meje med njimi so velikokrat tanke, celo zabrisane. Metodologijo in teoreticne predpostavke vseh treh ved uporablja tudi slovstvena folkloristika. Metode zbiranja folklornih obrazcev se razlikujejo glede na vrsto folklornega obraz-ca. Problem dosedanjih zapisov folklornih obrazcev je, da so vecinoma iztrgani iz širšega teksta in konteksta, kar zmanjša dokumentarno vrednost, otežuje rekonstrukcijo njiho­ve rabe in morebitno revitalizacijo. Delovnih vzklikov in pozdravov v preteklosti sploh niso nacrtno zbirali in zanje ni arhiva; kletvice so bile »prevec nedostojne«, da bi se sploh kdo ukvarjal z njimi: grdo jih je (bilo) izgovarjati, kaj šele zapisovati. Skozi zgodovino so bili najvec terenskega zapisovanja (nacrtnega in nenacrtnega) deležni pregovori, vendar so zbiralci zapisovali samo njihov tekst brez razlage pomena in opisa konteksta. Uganke so bile zapisane tako z odgovori kot brez njih. Molitve so bile naceloma dosledno zapiso-vane, a veckrat manjkajo opombe o kontekstu. Pri zagovorih zasledimo najbolj dosledne zapise, saj gre vecinoma za opis celotnega obreda; tudi podatki o teksturi in kontekstu so natancno zapisani. Kontekst je bil (in je velikokrat še vedno) zanemarjen predvsem ob zbiranju prego­vorov in ugank, npr. besedilo pregovora samo po sebi ne pove nic. Najvecja težava je pri starejših pregovorih, katerih pomen že bledi, sploh pri pregovorih, za katere nimamo vec razlage, npr.: - dekliški glas gre dalec v vas: ob preverjanju njegove razumljivosti nihce ni vedel pomena, vecinoma so ugibali oz. povezovali ta pregovor s pregovorom dober glas seže v deveto vas zaradi podobne leksikalne zapolnitve ter ritmicne in melodicne podobnosti, vendar niso bili prepricani o njuni povezanosti; - plavec murca liže: pregovor je danes že povsem neznan in nerazumljiv, njegov do-besedni pomen je ‘gorece oglje železno rudo topi’ (Grafenauer 1952: 18).9 Pri tem lahko le sklepamo na pomensko sorodnost s pregovorom tiha voda globoko dere zaradi domnev­nega podobnega metaforicnega prenosa. Pomembnost konteksta se kaže tudi npr. pri pregovoru življenje ni praznik: v dveh razlicnih kontekstih ima dva razlicna pomena: ce je izrecen, ko je clovek v stiski, pomeni, da je v življenju redko láhko in lepo; ce je izrecen v delovnem zagonu, pomeni, da v življenju ne moremo le pocivati, da je treba delati. Tudi Jurij I. Levin poudarja, da je pomen pregovora bistveno bolj odvisen od konteksta kot pomen posamicne besede, zato pregovora nikakor ne smemo raziskovati in analizirati loceno od konteksta (Levin 1984: 109). V nadaljevanju bosta opisani dve metodi zbiranja pregovorov, ki ju lahko razširimo na zbiranje vseh folklornih obrazcev. Prva opisuje celovitejše zbiranje pregovorov (in sploh folklornih obrazcev), razvila sta jo Dundes in Ojo Arewa. Druga je metoda prostih aso­ciacij, ki jo je razvil Richard Bauman. Kakovostno je prva metoda ustreznejša, saj z njo pridobimo vec informacij o samem folklornem obrazcu, z drugo metodo pa pridobimo neprimerno vec gradiva. Slovstveni folklorist za obravnavo potrebuje tekst v kontekstu ter pomensko razlago folklornega obrazca. Arewa in Dundes opozarjata, da sámo poznavanje pregovora še ne pomeni vednosti o njegovi uporabi ter da snemanje teksta ni enako snemanju uporabe teksta, ki je edino zadovoljivo. Poudarjata, da je pri zbiranju in obravnavi pregovorov pomembna njihova konkretna funkcija v dolocenem kontekstu. Osredotocita se na zbi­ranje pregovorov, vendar njune ugotovitve lahko apliciramo na zbiranje vseh folklornih obrazcev. Prav raba posameznega folklornega obrazca nam namrec pokaže vse njegove karakteristike, zato naj bi zapis / posnetek vseboval folklorni obrazec v jezikovnem so-besedilu, informatorjevo razlago folklornega obrazca, pojasnilo o okolišcinah rabe ter za katere naslovnike in situacije je folklorni obrazec primeren10 (Arewa, Dundes 1964: 71). Takšno metodo je l. 1930 opisal ter uspešno uporabil že Herskowitz: poudaril je, da mora zbiralec prositi informatorja, naj rekonstruira celotno rabo pregovora: tipicen in primeren kontekst ali situacijo za rabo posameznega pregovora, in upoštevati, da razmere vecinoma niso idealne, kar pomeni, da informator skuša ustvariti posnetek reprezenta­tivne variantnosti, ki vkljucuje tudi informatorjeve sodbe. Arewa in Dundes v svojem 9 Ta pregovor se v arhivu ISN ZRC SAZU Ljubljana pojavlja tudi kot uganka, kar kaže na spreminjanje in prenos funkcije dolocenih pregovorov in ugank v dolocenem casovnem obdobju in kontekstu. 10 Tako izpostavita nekaj glavnih vprašanj, ki bi morala biti odgovorjena ob zbiranju folklornih obrazcev (pri tem se opreta na Herskowitzevo metodo): kakšni so pogoji rabe obrazca, kdo ga lahko rabi in komu je lahko namenjen? V kakšnih okolišcinah? Na katerih mestih? S katerimi osebami prisotnimi oz. odsotnimi? Preko katerega kanala (pisnega ali slušnega)? Ali so doloceni obrazci povezani z doloceno témo? Kakšni so natancno kontekstualni dejavniki za rabo obrazcev, ali so primerni ali neprimerni? tekstu dokazujeta, da je to metodo mogoce uporabiti za zbiranje vseh folklornih obrazcev (Arewa, Dundes 1964: 72–73). Drugo metodo za zbiranje folklornih obrazcev opiše Bauman (1963). Metodo je pov­zel po judovskem folkloristu Judah Loeb (Yehude Leyb) Cahanu. Zbiralec naj bi se s po­mocjo dolocenih kljucnih besed kot resnica, clovek, izposoditi si, imeti itd. poskusil sam spomniti pregovorov, da bi preizkusil in se seznanil z metodo pred terenskim zbiranjem. Nato naj bi kljucne besede zapisal na kartice, ki naj bi jih med pogovorom v družbi – ob primernem casu – izvlekel in vprašal: »Ali kdo ve kakšen pregovor ali rek o jabolku?« Nato naj bi razložil, da zbira pregovore po razlicnih kljucnih besedah (Bauman 1963: 271– 272). Res gre za metodo, pri kateri pregovor oz. folklorni obrazec iztrgamo iz konteksta in res je, da je metoda, ki sta jo opisala Arewa in Dundes, popolnejša in zato primernejša za analizo, vendar je po Cahanovi metodi, ki jo je opisal Bauman, nastala vecina zbirk pregovorov, na Slovenskem npr. zbirka Renata Podberšica (2007). Ta metoda je primerna izkljucno za zbiralca, ki zbira folklorne obrazce v maternem jeziku oz. v jeziku, ki ga živi. Ce preucujemo folklorne obrazce v tujem jeziku (lahko tudi narecju), je nujno, da je poleg pregovora tudi njegova razlaga ter kontekst, v katerem ga uporabimo (opis situacije, govorec, naslovnik itd.). Pomembno je tudi pokrajinsko preucevanje pregovorov, ker »ta ali oni kraj lahko hrani boljše variante splošno znanih pregovorov ali pa take pregovore, ki so bili nekdaj verjetno razširjeni tudi drugod, a so se že izgubili« (Maticetov 1948: 35, 36). Ce bi delali izkljucno po eni od zgoraj navedenih metod, bi pridobili manj podat­kov, zato se zdi za zbiranje folklornih obrazcev najprimernejša kombinacija obeh (Arewa, Dundes in Bauman): pri terenskem zbiranju (strukturiran intervju) lahko poizvedova­nje zacnemo po Baumanovi metodi, saj informator lažje dobi asociacije. Tako je mogo-ce zbrati vec folklornih obrazcev, nato pa zbrano dopolnimo z dodatnimi vprašanji, ki sta jih predlagala Arewa in Dundes. Na ta nacin je najlažje dobiti krajše in družbeno sprejete folklorne obrazce: delovne vzklike, pozdrave, pregovore, pri katerih informator nima nobenih custvenih in moralnih zadržkov, hkrati pa so tako rekoc dnevno v našem jezikovnem in funkcionalnem svetu. Navedeni trije žanri so del vsakdanjega besedišca, pri katerem lahko racunamo na t. i. paremiološki minimum, tj. na najbolj razširjene in poznane tovrstne folklorne obrazce pri informatorjih. Uganke so žanr, ki ni del vsakdanjega govora, zato je njihovo poznavanje odvisno od posameznega informatorja: kot se je izkazalo pri terenskem poizvedovanju, nekateri in-formatorji ne poznajo niti ene uganke, nekateri zgolj najbolj znane,11 nekateri pa poznajo veliko folklornih ugank razlicnih tipov. Folklorne molitve so bile žanr, vezan predvsem na skupinska sedeca dela, kot so ci-šcenje poljšcin (lickanje koruze), rocna dela (delanje preje) itd., na dolocen dnevni ritem (jutranje in vecerne molitve) ali na življenjske (predvsem tragicne) dogodke (vojne, smrt). Mnoge od teh so celo Županciceve uganke, vendar informatorji avtorstva ne prepoznavajo vec, kar kaže na proces folklorizacije Župancicevih ugank. Gre za žanr, ki ga informator neobremenjeno pove zbiralcu, vendar pa je njihovo zbiranje oteženo, saj se jih spomnijo le starejši ali pa so že pozabljene. Pri zbiranju folklornih mo-litev poizvedujemo, ali informator sploh pozna kakšno, šele nato lahko zacnemo podrob­neje poizvedovati po razlicnih molitvah in njihovi rabi. Zbiranje kletvic je težje, saj praviloma veljajo za družbeno nesprejemljive ali nekorek­tne oblike izražanja; velikokrat se zgodi, da jih informator pozna, a jih ne želi povedati. Podobno ugotavlja tudi T. Jakop v povezavi z zbiranjem izrazov za spolne organe (katerih poimenovanja deloma spadajo tudi med kletvice) – te je namrec zaradi tabuiziranosti na terenu težje dobiti (T. Jakop 2012: 38). Tako so informatorji pri terenskem poizvedovanju pogosto rekli, da »se pri njih doma ni nikoli klelo«. Pokazalo se je, da je zbiranje kletvic najbolj ucinkovito, ce jih prestrežemo v pristnem kontekstu, torej v spontani komunika­ciji in v razlicnih govornih položajih. Tako dobimo necenzurirano gradivo v kontekstu: od evfemizmov do družbeno najmanj sprejemljivih kletvic. Pri zbiranju kletvic s pomo-cjo strukturiranega intervjuja se rado zgodi, da informator podatke cenzurira: na eni strani glede na njegovo recepcijo moralnosti, lepega vedenja in primernosti jezika; na drugi zaradi potrebe po ustrezni, »korektni« predstavitvi skupnosti, v kateri živi; nena­zadnje izbira ravni in vsebino informacij tudi v želji ustreci in se prilagoditi raziskovalcu. Tudi zbiranje zagovorov je težko. Zagovarjanje je bilo povezano s posamezniki z doz-devno carovno mocjo, besedila zagovorov so bila vecinoma drugim ljudem skrita in se jih ni smelo povedati naglas. Z razvojem uradne medicine in zdravil so zaceli zagovarjanje povezovati z uverami in vraževerjem. Pri zbiranju zagovorov moramo biti pozorni tudi na spremljajoci obred, ki ga je treba natancno opisati. Dokumentiranje je vezano na po­sameznega informatorja: ali je (bil) ta zdravilec ali pa vsaj prisoten ob zagovarjanju. Ce informator pove zagovorno besedilo in pokaže potek obreda, navadno ne verjame vec v moc carovne besede. Poleg besedila je treba zapisati namembnost, vse spremljevalne predmete, cas izvajanja, ureditev prostora itd. Pri zbiranju zagovorov mora zbiralec vzbu­jati kar najvec zaupanja; zelo dobro je, da se osebno (s)pozna z informatorjem. Delovne vzklike, pozdrave, kletvice in pregovore lahko zbiramo z nacrtnim teren-skim delom ali ob vsakdanji komunikaciji ter iz medijev. Uganke, folklorne molitve in zagovore je moc zbirati samo s terenskim delom in pri informatorjih, ki imajo v reperto­arju širok nabor razlicnih žanrov. Terenski del raziskave je bolj kot zbiranje gradiva obsegal poizvedovanje po konte­kstu in dojemanju posameznih folklornih obrazcev. Ceprav je v arhivu lahko veliko šte­vilo enot, pa velikokrat manjkajo podatki o izvedbi in okolišcinah. Zanimalo nas je tudi mnenje uporabnikov folklornih obrazcev o sami rabi. Ciljni informatorji so bile polno­letne osebe iz razlicnih krajev po Sloveniji. Nekatere podatke smo pridobili neposredno, v sprošceni komunikaciji, iz katere smo lahko povzeli, kar nas je zanimalo (npr. zbiranje kletvic, mnenje o kletvicah). Pri redkejših folklornih obrazcih, npr. folklornih molitvah ali zagovorih, smo obiskali starejše ljudi, ki so domnevno poznali kakšno varianto ali pa so vsaj poznali rabo in obred. Drugi del raziskave predstavlja spremljanje rabe folklornih obrazcev v tiskanih in avdio-video medijih ter na spletnih straneh, opazovanje modifikacij folklornih obrazcev ter odnos do rabe. Estetika in slovstvena folklora Pri raziskovanju folklornih obrazcev se je pokazalo, da je zanje estetska funkcija po­membna sestavina, vendar pa ni najpomembnejša: ponavljanje, rima, ritem, aliteracije in metafore so pomembni, ker omogocajo hitrejšo pomnjenje in vecjo ekspresivnost fol-klornih obrazcev. Gre za skoraj neopaženo, pa vendar pomembno funkcijo, ki folklorne obrazce jezikovno povzdigne – zaznavamo jih kot ekspresiven izraz. Estetska funkcija deluje v izrekanju in sprejemanju folklornih obrazcev: izrekanje pregovora ozaljša govor, lep pozdrav velja za osnovno pravilo bontona, pri kletvici se kaže mocna ekspresivnost in cutno dojemanje konteksta. Za lažje razumevanje esteticnosti in estetske funkcije pri folklornih obrazcih bomo na kratko orisali pojme in razumevanja estetike, ki so za našo razpravo neizogibni. Splošni oris Estetika in esteticnost sta izjemno široka pojma. Nanju naletimo tako rekoc na vsakem koraku, predvsem pa prideta do izraza v umetnosti, v kateri je ocitno predvsem podira­nje ustaljenih (estetskih) norm. Pojem estetskega ni en sam, temvec obstaja vec pojmo­vanj tega fenomena (Kante 2009: 33). Pojem prihaja iz grške besede »áisthesis«, ki pomeni cutno predstavo ali zaznavo. Estetika kot veja znanosti ni zgolj obravnavala pojave v družbi z vidika filozofije, temvec je tudi vplivala na percepcijo estetskega; njena pojavnost in raba tęrmina pa se je spre­minjala. Koncept estetike (temelj in izvir) je bistveno odvisen od vsakokratne filozof­ske pozicije. Aleksander G. Baumgarten o estetskem govori kot o posebni obliki cutnega spoznavanja, ki da je zaradi svoje cutnosti nižje od razumsko logicnega (Sorcan in Kreft 2005: 6). Splošnejši pomen in rabo poimenovanja pa je estetika dobila z Immanuelom Kan-tom (1724–1804), ki velja za snovalca moderne estetike in je vpeljal pojmovanje estetike lepega (Sorcan in Kreft 2005: 165). Proti koncu 18. stoletja je Kant iz besede estetika izpeljal posebno vrsto doživljanja, ki se cloveku ponuja sprico lepih pojavov v naravi in v umetnosti. Za tako doživljanje je znacilno ugajanje brez interesa, kar pomeni, da nam je neka stvar všec »sama na sebi«, ne da bi od tega imeli otipljivo prakticno korist. T. i. estetski doživljaj je postal v obdobju romantike bistven za umetnost, ceš da vse umetno­sti ustvarjajo estetski doživljaj in jim je ta skupni imenovalec; bistvo literature je postalo estetsko, ustvarjeno z jezikovnimi sredstvi (Kos 1996: 27). Dandanašnji pomen estetike je precej zožen, predvsem v vsakdanji zaznavi, saj ko govorimo o estetskem, po navadi govorimo zgolj o lepem, ustrezajocem uveljavljenim (estetskim) normam; tisto, kar vzbuja obcutek ugodja (sledec Kantu). To je ožji pomen od etimološkega pomena (in tudi Baumgartnovega pojmovanja) estetike, tj. cutno zazna­vanje. V širšem pomenu estetike, tj. cutnem zaznavanju v vsakdanu za opis zaznave, ki nam sporoca, da je nekaj estetsko, uporabljamo bistveno vec oznak: »enoten, uravnote­žen, integriran, medel, veder, otožen, dinamicen, silovit, živ, prefinjen, ganljiv, obrabljen, sentimentalen, tragicen …« Te oznake uporabljajo tako kritiki kot laiki (Sibley 2008: 101), izrazi pa preidejo iz vsakdanje govorice v terminološko oznacevanje. Hkrati gre za širše dojemanje estetike, saj vsebuje tako pozitivne kot negativne obcutke, zato v takšno polje estetike torej poleg pregovorov in ugank s pozitivno konotacijo sodijo tudi kletvice in zagovori z njihovo negativno ekspresijo. Jarrold Levinson se osredotoca na estetske lastnosti, ki jih opredeljuje kot nacine bivanja, tem pa so podrejeni nacini pojavljanja. Nacini pojavljanja so del tega, kako so. Obstajajo nacini pojavljanja zaznavalcem dolocene vrste in nacini pojavljanja v dolocenih okolišcinah, zato so ti nacini odvisni od zaznavalca in okolišcin in so estetske lastnosti kot take lahko le v kontekstu (okolišcin in sprejemalca) (Levinson 2008: 114–115). Lastnosti, ki so obicajno oznacene kot estetske, segajo od teh, ki so ocitno odvisne od odziva, do tistih, ki so lahko odvisne od odziva, in tistih, ki dokazljivo niso odvisne od od­ziva. Formalne estetske lastnosti so tiste lastnosti, ki se strogo pripišejo zaznavni formi objekta, kakršna je ravnovesje. To je primer estetske lastnosti, ki ni odvisna od odziva, saj oznacuje splošen nacin, kako zgleda neka struktura, ne pa obcutek, ki ga ta daje, ko jo za­znavamo (Levinson 2008: 120). Neodvisna od odziva so tudi stilna sredstva, kot so rima, ritem in metaforika, kar so stilni postopki, ki obstajajo tudi v folklornih obrazcih; ti naj bi dosegli »cutni« ucinek, zato naj bi bili znacilni za višjo raven jezika. Po drugi strani pa so estetske lastnosti, kakršna je clovekova lepota in grdota, pri katerih se odzivi ugodja in neugodja na zaznane zglede zdijo bistveni za tisto, kar lastnosti so (Levinson 2008: 121). Estetika v slovstveni folklori Z estetiko v slovstveni folklori se je ukvarjalo precej raziskovalcev – ce drugega ne, so se po njej spraševali. Viktor E. Gusev je celo naslovil svoje delo Estetika fol'klora.12 Estetika v teh delih ne vkljucuje zgolj pomena obcutja ugodja, lepega, temvec zgradbo, pojavnost, rabo slovstvenofolklornih žanrov. Pojem estetike se razširi z besedila na funkcije besedi-la, z ustvarjalca na naslovnika, s posameznega na kolektivno (Gusev 1967). Za obravnavanje estetskega fenomena v slovstveni folklori sta najvidnejša in naj­pomembnejša Mukarovský, glavni predstavnik ceške strukturalne estetike, in sousta­novitelj moskovsko tartujske semioticne šole Jurij Lotman; oba sta v svoje obravnave vkljucevala tudi slovstveno folkloro. 12 Gusev estetiko v slovstveni folklori razume predvsem kot estetiko kolektivnega ustvarjanja, saj izraža kolektivno in tradicijo; slovstveno folkloro pojmuje kot »estetski ideal družbe« (Gusev 1967: 267). Njegovo pojmovanje slovstvene folklore je idealizirano in prilagojeno takratnemu socialisticnemu politicnemu sistemu. Mukarovský na vprašanje, kaj je estetika, odgovarja, da gre za znanost o estetski funkciji, o njenih pojavih in nosilcih. Nosilec estetske funkcije seveda ni samo umetnost; estetski znak lahko postane za posameznika ali za celotno družbo katerikoli pojav, ka­terokoli dejanje, katerikoli produkt clovekove dejavnost (Mukarovský 1978: 159, 163). V definicijo estetike je vpeljal tri pojme: funkcijo, vrednoto in normo, pri cemer poudarja, da je njihovo loceno obravnavanje lahko le abstraktno, njihov pravi pomen se pokaže v sobivanju; estetska funkcija, norma in vrednota veljajo le v odnosu do cloveka kot druž­benega bitja (Mukarovský 1978: 136): -funkcija je aktivni odnos med stvarjo in ciljem, za katerega to stvar uporabljamo; -vrednota je uporabnost predmeta za ta cilj; -norma je pravilo ali skupek pravil, ki uravnavajo podrocje dolocene vrste, dolocene kategorije vrednot (Mukarovský 1978: 34). Mukarovský pri obravnavi estetske vrednote uvede pojem kolektivna zavest;13 ta uravnava vrednoto, tj. odnos med subjektom in objektom. Vrednote pogojujejo norme (Mukarovský 1978: 28–33); estetska norma je kot zakon in je orientacijska tocka oz. »re-gulativno nacelo« (Mukarovský 1978: 37).14 Vrednostna sodba je predvsem subjektivna, saj je v rokah ocenjevalca, vendar ima tudi svojo »objektivno plat« – ta je v odgovorno­sti, ki jo ocenjevalec cuti za svoje vrednotenje. Nasproti temu pa je vrednota predvsem »objektivna« v tem smislu, da obstaja v kolektivni zavesti. Mukarovský je poudaril, da estetika sloni na t. i. estetski vrednoti, pri obravnavi pa upošteva podrocje vsega cutnega zaznavanja, kot jo pojmujeta že Baumgarten in Kant (Hribar Sorcan et al. 2005). Cilj estetke vrednote je estetsko stališce (Mukarovský 1978: 27, 34). Estetske norme se skozi cas razvijajo (ne izboljšujejo!); razvoj, gibanje je nepretrga-no, pocasnejše ali hitrejše (Mukarovský 1978: 40); tako npr. Mukarovský primerja dana­šnji okus, ki se razvija zelo pospešeno, z okusom folklore, kjer je okus zelo konservativen: tudi v njej prihaja do sprememb, a so tako pocasne, da so skoraj nevidne. Podrocje okusa15 (estetskih norm) je torej v stalnem gibanju in razvoju (Mukarovský 1978: 40). V okolju, v katerem dejansko obstaja relativno nedotaknjena folklorna kultura, so 13 Kolektivna zavest je družbeno dejstvo: je mesto, kjer obstajajo posamezni sistemi kulturnih pojavov, kot so jezik, religija, znanost, politika ipd. (Mukarovský 1978: 74). Kolektivna zavest je mesto, kjer obstajajo vrednote, hierarhija vrednot pa se razvija s historicnim razvojem skupnosti. Merilo hierarhije vrednot pa je njihova vecja ali manjša splošna obveznost (normiranost) oz. merilo njihove kolektiviziranosti (Mukarovský 1978: 29–32). 14 Na tej tocki Mukarovský opozori, da je treba razlikovati med vrednoto (Wert) kot necim trajnim, kar presega posameznika, in vrednostno sodbo (Werturteil), ki je dejstvo aktualnega nanašanja na vrednote (in z njo povezane norme). 15 Mukarovský opredeli okus kot dejavnik socialne razslojenosti, kar dokazuje sprememba okusa pri prehodu iz enega sloja v drugega. Hierarhija okusov je v dolocenem razmerju do hierarhije družbene slojevitosti. To ni premo ali enoznacno razmerje. Pod vplivom istih dejavnikov pogosto najdemo tudi v isti družini, pri razlicnih njenih clanih nekaj okusov, še vec – pri istem posamezniku je lahko okus razlicen – glede na estetsko nadarjenost. Obstoj okusov je imanenten; njegovo nacelo je casovni red: cim kasnejši je casovni okus, tem višje stoji v hierarhiji. Padanje po casovnih stopnicah pomeni praviloma tudi padanje po družbenih. Glede na povedano se zdi, da se estetske norme razvijajo zgolj po zakonu notranje imanence in v zvezi z razvojem družbe (Mukarovský 1978: 38, 39). posamezne vrste norm spete v zelo trdno zvezno strukturo. Ta spetost povzroca, da je estetska norma v folklornem, tj. tradicionalnem okolju mnogo manj spremenljiva kot pa v drugih in da brez bistvenih sprememb traja cela stoletja (Mukarovský 1978: 98) Vendar folklorno okolje svoje norme sámo ne ustvarja, temvec jo sprejema z estet­skega podrocja – zlasti umetnosti – vladajocega razreda. Kljub temu folklorni produkciji ne moremo odreci estetske ustvarjalnosti. Nasprotno: temeljna razlika med živo folkloro in industrializirano produkcijo folklornih predmetov je prav v tem, da je industrializi­rana produkcija shematizirana [folklorizem, S. B.], medtem ko je prav folklorno ustvar­janje (npr. pirhi) neskoncno raznovrstno in ne krši znacaja estetskega njenega razvoja (Mukarovský 1978: 98). Negibnost estetske norme v folklori povzroca, da je zasidrana v celotnem sistemu norm: v folklornem okolju so norme tako trdno vzajemno povezane, da so v gibanju ena drugi v napoto. S tem je folklorno okolje ostro loceno od drugih okolij, posebno od tistega, ki je tvorec kulturnih norm in vrednot. V folklorni plasti praviloma prevladujejo nad estetsko funkcijo in njeno normo (Mukarovský 1978: 102–103). Vendar pa folklorna umetnost ne pozna diferenciacije funkcij; te se prepletajo, zato se tudi v takšnih primerih utegne sicer vzajemna podrejenost in nadrejenost funkcije z razvojem premakniti, a ne toliko, da bi katera izmed funkcij v dolocenem primeru povsem in jasno prevladala nad drugimi (Mukarovský 1978: 64). Lotman doloci eno pomembnejših locnic med slovstveno folkloro in književnostjo z razlicnim odnosom do strukturnih pravil med njima: strukturna pravila se v slovstveni folklori ne avtomatizirajo. Lotman predvideva, da do tega pojava pride, ker avtorjeva pravila in pravila obcinstva niso en skupen pojav, temvec kot dva pojava v odnosu vza­jemne istovetnosti. Tak zbir principov Lotman pojmuje kot estetiko istovetnosti.16 Ta te­melji na popolnem poenotenju prikazanih življenjskih pojavov z že poznanimi modeli – klišeji in stereotipi, ki so vstopili v sistem »pravil«. Klišeji v umetnosti so svojstven pojav, ki imajo iz znanih zgodovinskih in strukturnih vidikov negativno oceno, vendar imajo veliko vlogo v procesu prenašanja informacij (Lotman 1976: 370–373). V estetiki istovetnosti se razlicni življenjski pojavi prepoznajo prek njihovega izena-cevanja s pomocjo dolocenih logicnih modelov. Gre za umetnost identificiranja, v kateri je ponavljanje absolutno. Da bi nastalo poenotenje, je nujna tudi raznolikost: enolicnost na eni strani istovetnosti se kompenzira z raznolikostjo na drugi strani. Estetika istove­tnosti po eni strani vsebuje okamnele sisteme oseb, sižejskih shem in drugih strukturnih elementov, na drugi strani pa izhaja iz fluidne in nestalne forme umetniškega ustvarja­nja, kot je improvizacija (npr. pri folklornem dogodku pripovedovanje pravljic). Ce bi besedilo sledilo zgolj strogim sistemom pravil, bi bilo vsako novo delo samo natancna kopija predhodnega, umetniško delo bi izgubilo informacijsko vrednost. Gre za zdru­žitev dolocene svobode in njene popolne odsotnosti; ti principi se v razlicnih stopnjah realizirajo v vecini folklornih žanrov in v srednjeveški umetnosti. Akt umetniškega spo­znanja je povezan s posploševanjem, generalizacijo (Lotman 1976: 60). 16 Nasprotje estetiki istovetnosti stoji estetika nasprotnosti, ki je znacilna za književnost in književna obdobja. V estetiki istovetnosti imata sprejemalec in pošiljatelj skupni kod – obvezno upo­rabljata skupni umetniški jezik, nova je le vsebina sporocila. Takšni so vsi umetniški sistemi z estetiko istovetnosti: pokaže se sposobnost jezika, da v jeziku dolocene dolžine prenese smiselno informacijo, ter elasticnost jezika, da se ta ista vsebina lahko prenese na vec enakovrednih nacinov (Lotman 1976: 61). V slovenskem prostoru se je o estetskem v slovstveni folklori med prvimi vpraševal Ivan Grafenauer: Narodne pesmi in pravljice, pregovori in reki se po duhovni vsebini in estetski vrednosti (poudarek S. B.) mocno med seboj razlocujejo (pripovedke z bajkami in legendami kot usedlina narodnih zgodovinskih in verskozgodovinskih izrocil po izvoru niso umetnine in se odtegujejo ne le cisto estetskemu ocenjevanju, tudi vplivu nižinskih duhovnih plasti v narodnem obcestvu). (Grafenauer 1974: 9) Grafenauer se dotakne tudi jezika v slovstveni folklori, s cimer pokaže tudi na estet­sko strukturo: Jezik narodnega pesništva je z vsem besedjem in rekli, s stavki in stavcnimi zvezami vred živa narodna govorica, preprosta sicer in neizumetnicena, pa ne vsakdanje okorna in obrabljena. Stavki so jasni in pregledni, ponajvec, zlasti v pesmi, priredni, besedje cvrsto in pristno, izražanje naravno in jedrnato, gibcno in bogato […] (Grafenauer 1974: 7) Avtor se naslanja na koncept estetike kot obcutek ugodja ter na estetskost kot vseb­nost poetoloških postopkov, kot sta ritem in rima. O širšem dojemanju estetske funkcije v slovenski slovstveni folklori pa še ni bilo obravnave. O estetski strukturi v slovstveni folklori piše tudi Miha Kozorog, ki se nanaša na slovstveno folkloro: gre za »[...] govorne estetske oblike, najpogosteje kar izjave z izbra­nim besedišcem [...], tj. izjave, ki so bile po obliki drugacne od obicajnega govora [...]« (Kozorog 2011: 43); tudi sicer poudarja, da nas pri raziskovanju (slovstvene) folklore za­nima predvsem »estetizirana komunikacija neke družbene skupine« (Kozorog 2011: 35). Kot estetsko v slovstveni folklori razume predvsem stilna sredstva, tj. melodije, ritma, jezika itd. Estetika folklornih obrazcev glede na ravnine folklornega trenutka Estetskost kot vzbujanje (pozitivnega ali negativnega) obcutja je prisotna v slovstveni folklori, torej tudi pri folklornih obrazcih. Mukarovský pravi, da še najbolj vsakdanja govorjena beseda ni brez estetske funkcije (Mukarovský 1978: 234). Postavlja pa se vpra­šanje, kaj gradi estetsko strukturo pri folklornih obrazcih, kaj vzbudi dodatne cutne za­znave. V slovstveni folklori je estetska funkcija navzoca in pomembna tako s stališca zu­nanje (ritem, rima itd.) kot notranje zgradbe teksta (izbira besed, potek zgodbe ali pesmi, metonimije, metafore itd.). Tako nam pomaga pri pomnjenju (ritem, rima itd.). Povzroca tudi obcutek (ne)ugodja (npr. pripovedovanje pravljic). Pri vzpostavljanju estetske funk­cije imata velik pomen tudi tekstura in kontekst. Estetika istovetnosti doloca stalnost estetske funkcije. Z drugace povedano mislijo, v obliki pregovora, z zastavljeno mislijo v obliki uganke ali z izbranim pozdravom lahko vzbudimo videz lepše povedanega oz. iz­brano povedanega. Estetska funkcija pa se lahko izrazi ob obcutju ugodja, ki je posledica odobravanja, spodbujanja (delovni vzkliki). Tako na ravnini teksta s stilnimi sredstvi dosežemo »cutni« ucinek, saj stilna sred­stva višajo raven jezika. Eno od pomembnejših stilnih sredstev pri folklornih obrazcih je ponavljanje. Pojavi se na ravni zloga, besede, ritma oz. ko se vedno znova ponavljajo iste besede ali glasovni sklopi (rima). To ustvarja obcutek ravnovesja, harmonije (Sibley 2008: 117). Veckrat pa ima ponavljanje tudi funkcijo lažje zapomnljivosti besedila – s ponovitvijo ritma, z rimo ali ponavljanjem besede se vecbesedne zveze hitreje zasidrajo v spomin (predvsem pri daljših folklornih obrazcih). Poleg našega besednega delovanja pa je ob izrekanju folklornega obrazca pomembna tudi nejezikovna tekstura: govorjenje spremljajo ustrezni toni glasu, izrazi, prikimavanje, pogledi, geste. To pa je odvisno tudi od okolišcin (kontekst), v katerih so folklorni obrazci izreceni oz. od nacina pojavljanja (Levinson 2008). Slovstvena folklora je umetnost, ki jo spremlja spontana (igralska) zavest, komuni­kativna moc besedila pa se izraža diahrono, v življenjskem trajanju teksta, zato imajo žanri lahko zgolj tiste pomene, ki so za skupnost sprejemljivi, in ima lahko le tiste funkcije, ki jih ustrezna kultura priznava. Estetska struktura na ravnini teksta Stilna sredstva na ravnini teksta se pri folklornih obrazcih pojavljajo razlicno – odvisno od obrazca in njegovega namena, zato obravnavamo posamezne folklorne obrazce loce-no. Pri tem upoštevamo celotno polje cutnega zaznavanja in ne le ugodje. Tako lahko v polje estetskega uvrstimo poleg ocitnih ugank, pregovorov, folklornih molitev itd. tudi kletvice z izrazitimi oksimoroni in hiperbolami. Z estetsko funkcijo na ravnini teksta se ukvarja predvsem t. i. poetika, ki se vprašuje po problemih besedne strukture ter vzpostavlja vprašanje: kaj je tisto, kar (verbalno) sporocilo spremeni v umetnino (Jakobson 1989: 150). Melodijo in ritem (danes oznacena kot stilni sredstvi) je Aristoteles pojmoval kot prirojeno veselje, ki je vzrok in zacetni ra­zvoj poezije. Glose, primere, okrasne besede ipd. odvzamejo izražanju videz vsakdanjo­sti in prostaštva, navadne besede pa mu dajejo potrebno jasnost (Aristoteles 2005: 125). Literarna teorija deli stilna sredstva na notranjo in zunanjo zgradbo oz. formo (Kos 1996). Ti dve formi sta tako prepleteni, da ju le stežka locimo. Notranja forma pomeni sŕmo oblikovanost (Kos 1996: 89). Ta del vsebine se ne more spremeniti in je pri folklornih obrazcih še posebno stalen: ce bi se ta del spremenil, bi se spremenil folklorni obrazec. Notranjo formo sestavljajo notranja zgradba, notranji stil in notranji ritem; te prvine so lahko locene zgolj v abstrakciji (Kos 1996: 110). Notranji stil se doloca glede na spojenost snovno materialnih sestavin (Kos 1996: 111): pri pregovorih prevlada deskriptivni stil: snovno-materialni elementi za oznaceva­nje predmetnosti se nakopicijo v tekstu drug ob drugem, bistven je pocasen ritem, doga­janje je staticno, delež miselnih in custvenih prvin mora biti skrcen na najmanjšo mero. Epicni stil imajo obredni folklorni obrazci, torej zagovori in folklorne molitve, kjer je zaporedje gosto spojenih snovno-materialnih sestavin, ki se morajo vrstiti v poca­snem, kontinuiranem gibanju, podprtih z umirjenim, tehtnim in ne prevec custvenim ustrojem, s stopnjevanjem, vrhovi in upadi, ritem pa je enakomeren. Za epicnost je po­trebna »vsaj minimalna plast afektivno-emocionalnih prvin, vendar pa mora biti ta cu-stvenost staticna, gibanje pocasno in pomembno« (Kos 1996: 111). Seveda pa se stili med seboj lahko povezujejo ali zamenjujejo znotraj besedila. Pojem notranjega ritma ali kompozicija oznacuje gibanje same vsebine: razporeja­nje enot in oblike, v katero se povezujejo te enote v njihovem casovnem poteku: v epiki je notranji ritem predvsem gibanje t. i. objektivnega ali stvarnega dogajanja (Kos 1996: 113). Bistvo za potek tega ritma je izhodišce, s katerim se zacenja, nato pa nacin, kako se stopnjuje ali pada, doseže vrh ali se koncuje (Kos 1996: 114). Pri folklornih obrazcih prevladuje enakomeren, izenacen ritem, brez vecjih razlik med ritmicnimi nihanji; gre za urejen, regularen, lahko celo simetricno urejen ritem, kar dosega s paralelizmom cle­nov, ponavljanji. Zunanja forma (Kos 1996: 118–147) je neodvisna od vsebine, zato je lahko varia­bilna, nestalna, spremenljiva v razmerju do vsebine in notranje forme. Zunanjo formo sestavljajo: zunanja zgradba, zunanji stil in zunanji ritem. Zunanja zgradba je sicer najmanj pomemben del zunanje forme, saj zajema zunanjo razclenjenost besedila (npr. razdelitev molitve ali zagovora na kitice v recitiranju). Zunanji stil je nacin, kako se že izoblikovana vsebina realizira s pomocjo dolocene izbire besed. Gre za izbiro med tropi (komparacija, metafora, metonimija, sinekdoha, personifikacija) in figurami (rima, asonanca, anafora, epifora, antonomazija, hiperbola, elipsa itd.) (Kos 1996: 121). V slovstveni folklori je razširjena predvsem tradicionalna metaforika, pri kateri gre za »prenos besednih pomenov zaradi logicne vzporednosti, podobnosti in analogije med pojavi, ki so sicer razlicni in med sabo brez vzrocne zveze« (Kos 1996: 121). Pogoste so tudi personifikacija ali poosebitev – ta je znacilna predvsem za zagovore – metonimija, sinekdoha in komparacija ali primerjava – ta je pri folklornih obrazcih na splošno kratka. Glasovne retoricne figure vplivajo predvsem na zvocno podobo; gre za rimo, aso­nanco ali samoglasniški stik in aliteracijo ali soglasniški stik. Te retoricne figure ustvar­jajo ucinek s ponavljanjem, hkrati pa ustvarjajo ritem besedila. Od stavcnih figur najde-mo v folklornih obrazcih še anaforo, epiforo, geminacijo, hiperbolo in oksimoron (Kos 1996: 125, 126). Ponavljanje Nespregledljivo stilno sredstvo pri folklornih obrazcih je ponavljanje: besed (anafora, epifora) in besednih zvez (paralelizem clenov), ponavljajoc se ritem, pogosto najdemo tudi rimo (še posebno pri folklornih molitvah). Paralelizmi in ponavljanja so najstarejše oblike naravnega stila; ustvarjajo postopnost razvoja dela in upocasnjujejo (Boškovic­-Stulli 1978: 34). Ponavljajoc ritem kot antropološka konstanta17 velja za eno od popolnih form, vendar pa ob dolgotrajnem ponavljanju postane dolgocasen oz. ga niti ne opazimo vec, zato se njegova esteticnost izgubi. Ker ponavljanje najdemo pri vecini žanrov fol-klornih obrazcev, lahko trdimo, da je najpomembnejše stilno sredstvo pri slovenskih folklornih obrazcih; pri nekaterih je ponavljanje izbirno (npr. pri pozdravu: Cau, cau!, pri delovnih vzklikih: Ajmo, ajmo!, Dejmo, dejmo!), pri nekaterih je obvezno oz. doloce-no (npr. zagovori, molitve). Veckrat gre pri ponavljanjih, ki so dolocena, za paralelizem clenov, npr. v folklorni molitvi in zagovoru: Marija, bod' pocšjana tolkat, Kolker ja trauce na zjaml Jn listja na dreuj! Marija, bod' pocšjana tolkat, Kolkr je dreuja na zjaml Jn peska u murj! Marija, bod' pocšjana tolkat, Kolkr je kaplc u murj Jn u (v)sh vadah! Marija, bod' pocšjana tolkat, Kolkr ja zvezd na neb' Jn ajnglcu u nbesh! (Novak 1983: 147) Jest preganjam vse hude frgifte, vse hude protine, hude skronine, hude krce, hude frase, vse hude bolezni [...], jas zašafam tam, kjer ni nobenega petelinjega petja, kjer nobena žegnana noga ne stopi, kjer noben žegnan zvon ne zapoje, tam ti prebivaj od vekomaj do vekomaj igla alta tatra germathen.18 (Makarovic 1984: 402) Ponavljana je tudi sama struktura stavka, npr. pri uganki: Je posekano, je oteseno, je po drci prignano, je kuhano, je peceno, a nikdar ni pojedeno. – Zatik pri krvavicah. Ponovitev celih povedi je še posebej razvidna pri zagovoru proti uroku, ki ima formo odštevanja: Urakov ni devet, jih je osem, urakov ni osem, jih je sedem […], uraka nista dva, je eden, urakov ni eden, urakov ni ubenga. Pomagaj bog oce, pomagaj bog sin in sveti duh. (Dolenc 1999: 101) 17 Antropološke konstante so orientacijska tocka; to sta ritem (dan že s fiziološkimi procesi v clovekovem telesu) in simetrija (zgradba telesa). Antropološke konstante so vrstna nacela v razvoju norm (Mukarovský 1978: 154). 18 Zagovor proti vsem boleznim navajamo brez opisa spremljajocega obredja, ker na tem mestu obravnavamo le jezikovne stilne prvine. Ponavljanja povedi ustvarjajo enakomeren ritem v folklornem obrazcu, zaradi ena­komernega ritma pa struktura dobi slovesnejši in bolj misticni zven, saj uporabnik tovr­stne forme dojema bolj estetske. Rima Za eno od znacilnih stilnih sredstev v folklornih obrazcih velja tudi rima. Rima ni tako pogosta kot ponavljanje, vendar je prevladujoce stilno sredstvo v pregovorih, predvsem vremenskih, npr.: . zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo; . jabolko na dan odžene zdravnika stran; . brez muje se še cevelj ne obuje; . na nebu megla 25. dne (julij), hudo zimo napove: ako je Matevž vedren, bo lepa jesen; . ce Anton z dežjem prihaja, se zemlja še dolgo napaja. Rima je pogosta tudi v ugankah, in sicer v metaforicni podobi, nikoli pa v odgovoru, npr. Kamnita baba hodi po vodo v štiren lesen, da jo nese tja gor v vrh jeklen. – Brusni kamen. Rimo najdemo tudi v obrednih folklornih obrazcih, predvsem v krajših folklornih molitvah (pri daljših je izrazitejše ponavljanje): Glavica mi je zaspana, Posteljica že postlana. Bog mi daj pomoc, Ate, mama, lahko noc! (Novak 1983: 156) Rima je izrazita tudi pri zagovorih proti nevihti ali toci: Kdor 'oce cez polje tec' mora trikrat sveto ime izrec': Jezus, Marija, svet' Jožef. Svet oblak, bod' ponižen in kroták, kot je Jezus bil, ko je pod križem stal in svet evangelij bral. (Novak 1983: 78) Elipsa Elipso najdemo predvsem pri pregovorih (npr. veselo srce pol zdravja) in ugankah (npr. V enem sodu dvoje vin. – Jajce.). V vseh primerih gre za elipso ali izpust oblike glagola biti. Oksimoron in hiperbola Pri kletvicah so metafora, oksimoron in hiperbola glavni gradniki ekspresivnosti. Ritem pri teh izrazih ni pomemben, je pa velikokrat razviden narašcajoc oksimoron ali hiper-bola, ko v zaporedju izrekanja vec enot kletvic nanizajo cedalje bolj ostre in ekspresivne kletvice. Hiperbola je ocitna tudi v folklornih molitvah, predvsem pri zlatem ocenašu, kjer so vsebinske podrobnosti neverjetno pretirane: […] Preden Jezus tisto vodo prebrodi, je sedeminsedemdesetkrat obnemogu […] (Novak 1983: 418). Estetska struktura na ravnini teksture Ravnina teksture ima pomembno vlogo pri dojemanju estetske funkcije pri folklornih obrazcih. Tekstura je precej specificna, saj deluje ciklicno: ker folklorne obrazce dojema-mo kot bolj ekspresivne izraze, je tekstura temu prilagojena; po drugi strani pa zaradi teksture folklorni obrazci zvenijo bolj ekspresivno in zato bolj estetsko. Naše govorjenje spremlja ustrezen ton glasu, izrazi na obrazu, prikimavanje, pogle­di, geste. Tekstura je lahko razlicna glede na žanr in glede na vsakokratno ubeseditev, glede na karakter osebe in glede na kontekst, ki se mu prilagaja. Pri delovnih vzklikih, pozdravih in pregovorih se tekstura precej spreminja – odvisna je od teksta in konteksta folklornega obrazca, medtem ko se zdi, da je pri ugankah, molitvah in zagovorih bolj stabilna; pri zagovorih je deloma celo dolocena in zato bolj nespremenljiva (npr. tiho govorjenje). Tekstura je vsekakor sestavina folklornega obrazca, ki je najmanj dolocena in se najbolj prilagaja tekstu in kontekstu. Za vse folklorne obrazce velja, da je ritem njihovega ubesedovanja pocasnejši (npr. pregovor), izgovarjava in artikulacija sta razlocnejša (npr. uganka), jakost je veckrat bolj ali manj vecja (npr. kletvice). Pogosto so pospremljene s pomenljivo mimiko in gibi rok (npr. figa, iztegnjen sredinec itd.). V govoru jih veckrat poudarjamo, izpostavljamo, za­vedajoc se njihove funkcije in vpliva na naslovnika, pa naj bo to delovni vzklik, kletvica ali molitev. Estetska struktura na ravnini konteksta Estetska funkcija pri folklornih obrazcih je prepletena z družbeno-kulturnimi dolocili in moralno-eticnimi vrednotami. Temeljne vrednote v družbi so relativno stalne, zato lahko ostaja relativno stalna tudi estetska funkcija žanrov, ki so tesno povezani z vsak­danjikom. Kontekst pri folklornih obrazcih ustvarjajo govorec, naslovnik ter okolišcine, v kate­rih poteka komunikacija. Sam kontekst napeljuje govorca na uporabo posameznega fol-klornega obrazca. Na izbiro teksta bolj vpliva prav kontekst, zato se zdi v folklornem do-godku oz. trenutku kljucen. Folklorni obrazci kot ekspresivni izraz v danem kontekstu bolj vplivajo na naslovnika kot vsakdanji govor, zato jih govorci vkljucujejo v izbranih trenutkih, za poudarjanje ali v obredne namene; prav ta izjemnost soustvarja njihovo estetsko funkcijo. Brez konteksta folklornih obrazcev s folkloristicnega vidika sploh ne moremo interpretirati. Estetskost ustvarja tudi dejstvo, da ni ostre meje med naslovnikom in govorcem in tudi ne med aktivnim deležem enega in drugega pri nastanku in izoblikovanju folklor­nega dela (Mukarovský 1978: 190). V folklornem ustvarjanju je nakljucna izmenljivost vloge med ustvarjalcem, umetnikom in naslovnikom ali neumetnikom. To je t. i. kolek­tivno ustvarjanje (kliše kot splošna lastnost), ceprav obstajajo bolj ali manj nadrejeni po­samezniki; meja med ustvarjalcem in naslovnikom je na tem podrocju skoraj zabrisana (Mukarovský 1978: 191). Folklorni obrazci obstajajo zgolj z jezikom, jezikovnim izrazom; zunaj govorjenega in izgovorjenega, slušnega ne obstajajo, ne trajajo in se ne morejo obdržati, ceprav so za­pisani v zbirkah. Zapisani folklorni obrazci so lahko že v pozabi, ce niso vec uporabljeni v živem govoru. To prica o pomembnosti konteksta pri njih. Folklorni obrazci lahko živijo zgolj v danih kontekstih in živi rabi, kontekst jih izbira in jim daje pomen. Pregled posameznih žanrov folklornih obrazcev V tem poglavju bomo predstavili najbolj reprezentativne folklorne obrazce slovenske slovstvene folklore. To so: delovni vzkliki, pozdravi, kletvice, pregovori, uganke, zago­vori in folklorne molitve. Vsak žanr folklornih obrazcev je opredeljen z glavnimi zna-cilnostmi, izvorom in notranjo delitvijo; nato je razclenjen še z vidika estetske strukture skozi tri ravnine folklornega dogodka oz. trenutka: tekst, teksturo in kontekst. Delovni vzkliki Delovni vzkliki so spodbujevalne besede za živali in ljudi, zato je njihova glavna zna-cilnost kracina: skrceni so na dolžino dveh ali treh zlogov pri onomatopejskih izrazih (izrazih, ki oponašajo oglašanje živali, npr. pipipi, i-aa); pri glagolih, ki se uporabljajo predvsem za spodbujanje ali priganjanje cloveka, pa je znacilna ponovitev glagola (dej-mo, dejmo!). Takšni vzkliki so vpeti v delovni proces ali aktivnost in so njihov del, zato jih ne moremo iztrgati iz konteksta. Vedno je potrebna razlaga, za koga ali kaj se upora­blja in kdaj, pri katerem opravilu. Clovek je razvil razlicne ukaze in vabilne besede za domace živali iz potrebe po komuniciranju z njimi: na ta nacin je živali sporocil, kaj želi od nje – ali jo želi zgolj nahraniti (npr. pipipi) in zaradi tega zvabiti k sebi, ali želi, da se žival premika in nekaj dela (npr. heeee-ja za vola). Tako so se razvili razlicni ukazi oz. vabilne besede, ki pa so vecinoma ostale na onomatopejski ali medmetni ravni, saj je to zadošcalo za dosego cilja. Delovni vzkliki za sodelavca se odzivajo na potrebo po spodbudi, po izražanju delne­ga nezadovoljstva s trenutnim delom ali z zahtevo po vecji hitrosti/moci, po vztrajanju in po skladnosti dela. Ti delovni vzkliki temeljijo na glagolih, ki spodbujajo delo: dajmo!; gre-mo!; še malo! itd. in na besedah, ki so jih in jih še uporabljamo v medsebojni komunikaciji. Tipologija delovnih vzklikov Ker delovni vzkliki spodbujajo delo živali ali cloveka, njihova osnovna delitev temelji na naslovniku; torej locimo delovne vzklike za živali in delovne vzklike za cloveka. Delovni vzkliki za živali se delijo na dve podskupini: 1. Prvo podskupino sestavljajo delovni vzkliki iz onomatopejskih izrazov (npr. pipi­pi/kokoko/cíba cíba cíba za klicanje kokoši) in sestavljene iz dela poimenovalne besede (zajzajazj za klicanje zajcev, pujspujspujs; cóne cóne cóne za klicanje prašicev, béka béka béka vabilo ovci, klicanje, bíri bíri bíri vabilo racam, klicanje) (Erzetic 2007: 14, 8) itd. Ta skupina se je uporabljala bolj za crede ali jate živali (prašici, zajci, kokoši), kjer posa­mezne navadno niso imele imen, onomatopejski zlog pa se je veckrat ponavljal oz. – po besedah informatorke iz Bele krajine – »takšno klicanje se je že skoraj pelo«.19 Tudi za živali, ki jih imamo danes za domace ljubljencke, je bil v rabi enak vzorec ponavljanj za privabljanje: muc muc muc, tuj tuj tuj – vabilo macki, klicanje, to to to – vabilo psu, naj se približa (Erzetic 2007: 63). 2. Drugo podskupino sestavljajo delovni vzkliki za delovno-vprežene živali, ki so jih uporabljali posamezno oz. za živali, ki so imele ime. To so bile vecje živali, ki jih je bilo na kmetiji manj ali pa so bile za gospodarstvo bolj cenjene: konji, voli, krave. Gre za vmesno skupino med onomatopejskimi vzkliki in spodbudami za ljudi, saj je združen onoma­topejski izraz in ime (npr. za konje hi, Pram!) ali pa gre že za ime živali in spodbudo, ki se navadno rabi pri ljudeh (npr. za krave dejmo, Mela, gremo gremo!; /h/ajde, Liska!). Pri delovnih vzklikih, ki vsebujejo že glagole, ponavljanje ni tako kljucno, saj ob glagolu stoji ime živali, ki lahko ritmicno nadomešca ponovljeni glagol. Za živali se uporabljajo tudi ukazi za ustavljanje ali premikanje; gre za zloge, na ka­tere so živali navajene, priucene: ga! (stoj), uo ga! (tu stoj) povelje volu, da se takoj ustavi; ukaz volu, naj se ustavi, gej! spodbujanje pri pogonu živine (Erzetic 2007: 20). Delovni vzkliki za ljudi, sodelavce so služili za spodbudo, ko je ritem dela ali aktiv­nosti zacel pešati ali pa je bilo treba le izraziti pozitivno nagnjenost k delu oz. aktivnosti, npr. dejmo, dejmo! / gremo, gremo! / ajde, ajde! Ponovitev v vzkliku se je lahko tudi iz­pustila, ce je beseda vsebovala dolg samoglasnik, ki ga je govorec lahko še podaljšal, npr. aaajde! / horuuuk! Ta vzklik torej uporabljajo za spodbudo pri delu – ali za pospešitev hitrosti, za usklajevanje ritma dela ali za poziv k vecji moci pri delu. Estetska struktura delovnih vzklikov Tekst Delovni vzkliki so sestavljeni ali iz eno- oz. dvozložnih besed (v vecini onomatopejskih), ki se ponavljajo, ali pa gre za spodbujevalno besedo, ki je navadno pomensko vezana na premikanje (na zacetek premikanja: gremo! ali na konec premikanja: stoj!). Pri delovnih vzklikih ima velik pomen ritem, ki se enakomerno ponavlja; onoma­topejski izrazi se ponavljajo veckrat (npr. pipipipipi); besede, ki se uporabljajo pri vecji živini in sodelavcih, pa se vecinoma ponovijo dvakrat (ajde, ajde!); ce gre zgolj za ukaz, je vzklik izrecen le enkrat (npr. ajde!; gremo!). Tekstura Za delovne vzklike je znacilno, da se tekst in tekstura zelo prepletata. Eno- ali dvozložne besede so bile vecinoma izrecene z višjim glasom in skoraj péto, predvsem pa je zanje znacilno ponavljanje zlogov. To ponavljanje je bilo številcno, npr. pri hranjenju kokoši so pipipipipi ponavljali ves cas sipanja pice; béka béka béka (Erzetc 2007: 8) ves cas klicanja ovce, dokler ovca ni prišla h klicocemu. S tem je klicoci ustvarjal enakomeren, pojoc ritem. 19 Katarina Babic, Crnomelj. Kontekst Delovni vzkliki pri živalih so vezani na dvoje: na pozivanje oz. klicanje in na znak za zacetek ali konec gibanja. S ponavljanjem enakomernega, pojocega ritma pri klicanju so verjetno vzbujali zau­panje pri živalih, te pa so se odzvale tudi po t. i. pavlovem refleksu (ko zaslišijo dolocen zvok, jim ta pomeni hrano in se odzovejo). Klici oz. pozivanje se je ponavljalo ves cas dejavnosti, npr. hranjenja kokoši ali ves cas bližanja ovce; s trajanjem klica/poziva je skrbnik pritegnil pozornost živali, zmanjšal vpliv motecih dejavnikov oz. dejavnikov, ki bi odvrnili pozornost živali, da bi se ta oddaljila. Vecje živali, tj. delovne živali, veljajo za bolj inteligentne od drobnice in perjadi, zato so (bile) naucene na dolocene besede, ki so pomenile zacetek in konec gibanja in se na te tudi odzivajo. Clovek si je s tem olajšal delo, saj bi velike in težke sam težko zaustavil ali krotil s svojo mocjo, nasprotno je manjše živali, drobnico in perjad, lahko krotil tudi s svojo mocjo, zato tak trening ni bil potreben. Tudi pri vecjih živalih se delovni vzkliki razlikujejo; nekateri uporabljajo vzklike, ki se uporabljajo pri komunikaciji in spodbu­janju socloveka, medtem ko so drugi bolj enostavni, enozložnice, npr. za krave: dejmo, Mela, gremo, gremo!; h/ajde, Liska! in za vole: ga!, uo ga! povelje volu, da se takoj ustavi; gej! – spodbujanje pri pogonu živine (Erzetic 2007: 20). V teh vzklikih se deloma kaže clovekov odnos do razlicnih živali (ali veljajo za bolj ali manj dojemljive). Pomemben je tudi vpliv okolja in družine. Prav zato se delovni vzkliki uvršcajo v slovstveno folkloro, saj so posredovali iz roda v rod, v družini in verjetno tudi v vasi oz. na podrocju, kjer so jih uporabljali. Estetska funkcija pri tej vrsti delovnih vzklikov se kaže tudi v povezavi živali in cloveka ter v skrbi za žival. Clovek je delovne vzklike za sodelavce uporabljal predvsem za spodbudo in koordi­nacijo pri delu: za pospešitev tempa ali za vecjo moc. Spodbudne besede s spodbudnim tonom so sodelavcem dajale moc in voljo do dela, hkrati pa so jim dajale informacijo, da je za dosego cilja potrebna vecja hitrost ali moc. Estetski trenutek na ravnini konteksta se pri teh delovnih vzklikih kaže predvsem v pozitivnem pristopu, spodbudi. Zbiranje in obravnava delovnih vzklikov na Slovenskem skozi cas Delovni vzkliki so poleg pozdravov najkrajši folklorni obrazci oz. jezikovne oblike in so tudi med najstarejšimi. Verjetno so prav zato v naši komunikaciji samoumevni in z vidi­ka raziskav velikokrat prezrti. Delovni vzkliki niso bili sistematicno zbrani in arhivirani, vendar pa jih veckrat zasledimo v etnološki literaturi, saj so tesno povezani z delom in živino oz. drobnico, in posamicno v narecnih slovarjih (npr. Erzetic 2007). Pozdravi Pozdrav je v SSKJ opredeljen kot beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srecanju s kom ter dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja dolocena skupina ljudi. (SSKJ 1979: 939) Beseda pozdrav je prvotno pomenila ‘ogovoriti koga s pozdravno besedo, s katero mu želimo zdravja’, takšna beseda je v slovenšcini zdravo (Snoj 1997: 481). Pozdrav20 je nekakšen izpraznjen obrazec, v katerem sestavine nimajo vec dobese­dnega pomena in ima ocitno pragmaticno funkcijo: v rabi je izkljucno pri navezovanju stika, pa naj bo to v pismu, po telefonu ali ob srecanju, npr. dober dan – vsak od nas ve, da je to pozdrav in bomo enako odzdravili (ce bi naslovnik odgovoril z npr. »ja, lep dan je«, bi bil odziv neprimeren). Pozdravi so torej kontaktni oz. sticni obrazci, s katerimi navežemo stik; Hermann Bausinger jih poimenuje Kontaktformel (Bausinger 1968: 66). So številni in raznoliki, vendar je repertoar rabe pri posamezniku lahko ozek in omejen z družbenimi pravili rabe. Pozdrav je tako jezikovno kot nejezikovno sredstvo (kretnja, npr. dvig klobuka, ma-hanje), ki »vzpostavlja medcloveške stike, izraža naklonjenost, spoštovanje ob srecanju ali pa se sporoci drugace (po drugi osebi)« (SEL 2004: 457). Danes je med mladimi precej popularen tudi nebesedni pozdrav z objemom in poljubom ter mahanje v pozdrav. Ura­dni nebesedni pozdrav je stisk roke; vcasih še lahko zasledimo pri moških dvig klobuka. Med slovstvenofolklorne obrazce uvršcamo besedne pozdrave, ki so lahko sestavlje­ni iz ene pomenske (živijo, zdravo) ali medmetne besede (oj, pa pa) ali iz vec (vecinoma dveh) besed (Bog daj). Pozdravi se razlikujejo tudi glede na namen: pozdravi ob prihodu in odzdravi ob odhodu. V funkciji (predvsem neformalnega) pozdrava je lahko tudi vprašalnica kako si/ste? Vprašalnica ne služi kot dejansko vprašanje, na katerega bo oseba odgovarjala o svojem pocutju, ampak jo kot odgovor zapolni dobro, hvala (ki lahko tudi ni resnicen), lahko pa vprašanje ostane celo brez odgovora. Gre za vljudnostno, vendar pomensko izpraznjeno formo ob pozdravu in za izraz pozornosti (nekoliko vecje kot zgolj pri formalnem poz­dravu). Podobno je lahko pri slovesu, kjer mesto pozdrava lahko zapolni želja lepo se imej(te) ipd. Formalni pozdrav (pozdrav iz zborne izreke) je folklorni obrazec, ki se izredno red-ko menja; predpisani so predvsem z družbenim kodeksom in doloceni, brez variant (tudi elipticni dan! ne ustreza obliki formalnega pozdrava). Pozdrav v obliki geste je navada, ki izvira že od nekdaj in je del ne samo cloveške, temvec tudi živalske komunikacije, zato lahko trdimo, da gre za eno najstarejših ko­munikacijskih strategij oz. gest, s katero si izražamo naklonjenost, pozornost oz. vsaj 20 K pozdravom sodijo tudi odzdravi in blagoslovni izreki (Bog te sprimi, Bog ti pomagaj itd.). odobravanje, ali pa vsaj našo »neškodljivost« (dvig klobuka lahko izvorno pomeni tudi, da smo se ‘razkrili, se postavili nižje v razmerju do srecanega’ in tako izrazili našo po­nižnost). Današnji besedni pozdravi (iz zborne zvrsti) izvirajo predvsem iz izrecene dobre želje: dober dan < želim ti dober dan, bog daj < bog daj zdravja/srece, živijo < bodi živ, naj živi (Snoj 1997: 763), adijo < lat. Ad deum ‘k Bogu’ (Snoj 1997: 3), ki je okrnjena na stalno besedno zvezo. Vecina zbornih pozdravov je iz slovenskega ali vsaj slovanskega jezika (živijo in zdravo sta iz hrvašcine) (Snoj 1997: 763, 745), nekateri pozdravi pa izvirajo še iz latinšci­ne (adijo). Na obmejnih podrocjih uporabljajo tudi pozdrave iz sosednjih jezikov, npr. v Beli krajini bok iz hrvašcine, na obalnem podrocju ciao iz italijanšcine, na Štajerskem servus iz nemšcine. Med mladimi je precej pozdravov, ki so prišli iz tujih jezikov, prevladujejo anglešci­na (hello), španšcina (hola), italijanšcina (ciao); gre za slengovske pozdrave, ki so manj casa v uporabi (z izjemo tistih, ki pridejo v osrednjeslovensko podrocje iz sosednjih jezi­kov, kot npr. ciao; takšni obstanejo dlje casa). Tipologija pozdravov Pozdravi se razlikujejo skozi casovna obdobja (npr. bogdaj, živijo), pri posameznih in-teresnih skupinah prebivalcev (rudarski srecno, planinski dober dan, pomorski mirno morje) ter razlicnih starostnih (otroci, mladostniki, odrasli) in družbenih skupinah ter na posameznih obmocjih (bog daj na podeželju, živijo, zdravo v mestih). Pozdrave delimo na formalne in neformalne. Formalni pozdravi so predpisana obli­ka, so skoraj nespremenljivi in se uporabljajo v formalnih komunikacijskih situacijah, v zborni izreki (dobro jutro, dober dan, na svidenje, pozdravljeni itd.). Neformalne pozdra­ve slišimo v bolj sprošceni komunikaciji (kjer se ni treba togo držati pravil). Za veliko neformalnih pozdravov je znacilna relativno hitra menjava ter sprejemanje pozdravov iz tujega v domac jezik (hej, ciao oz. cao, hola oz. ola, hello itd.), vecinoma iz jezikov, ki so v trenutnem obdobju moderni (npr. italijanski, španski, angleški itd.). Najbolj razširjeni so pozdravi iz knjižne slovenšcine, ti so tudi bolj stalni. Med na-recnimi in pogovornimi oblikami jezika najdemo še širšo paleto pozdravov – nekateri se ohranjajo že dolgo, drugi hitro izginejo. Pri formalnih pozdravih se pozdravi ob srecanju in slovesu razlikujejo (dober dan : nasvidenje), medtem ko so ti pri neformalnih pozdravih velikokrat enaki (oj, cao). Nekateri formalni pozdravi prehajajo v neformalno obliko z elipso prilastka in po­manjševalnico jedra, npr. lahko noc > nocko! (medtem ko npr. dober dan ne prehaja v dancek); ta pozdrav je namenjen predvsem otrokom in ljudem, ki so si zelo blizu. Pri pozdravu z elipso prilastka, npr. dán! namesto dober dan!, pozdrav dobi pol–formalno obliko. Estetska struktura pozdravov Tekst Pozdravi so sestavljeni iz ene besede ali besedne zveze, te pa so lahko slovenske ali tuje. V formalnih pozdravih so besede vedno slovenske, v neformalnih pa so lahko tako slo­venske kot tuje; tuje besede se pojavljajo predvsem zaradi njihove popularnosti med mla­dimi (npr. angleški hello). Izbira besednega pozdrava je odvisna od konteksta, v katerem se pozdrav uporablja: dobre želje izraža z izpraznjenimi polnopomenskimi besedami (lahko noc), onomatopejski izrazi pa nosijo zgolj funkcijo pozornosti ob srecanju oz. slovesu (otroški pa pa). Tekstura Tekstura pri pozdravljanju je povsem prilagojena kontekstu: ce gre za formalni pozdrav, je ta navadno izrecen nevtralno, mirno, srednje jakosti. Besedni pozdrav lahko spremlja stisk roke. Neformalni pozdravi pa veckrat izražajo pocutje in custva, npr. veselje ob srecanju. Neformalne pozdrave velikokrat spremljajo tudi geste (npr. objem, plosk z rokami itd.). Odrasli pogosto zacnejo oponašati otroško govorico in njihov nacin mahanja, ko poz­dravljajo mlajše otroke. Kontekst Ceprav je pozdrav kratek in predpisan obred pri stiku s soclovekom, je velikega pomena in je zasidran v naš komunikacijski kodeks, ne glede na izobrazbo, starost, kraj bivanja, interese ... Pri pozdravih je treba upoštevati dolocilo bontona in družbenih pricakovanj, (ne)primernost situacije. Primernost oz. neprimernost folklornega obrazca je odvisna od konteksta, npr. družbeno sprejemljivi pozdravi za starejše osebe so dober dan, dober vecer, dobro jutro, nasvidenje, lahko noc, medtem ko bi živijo lahko povzrocil ogorcenje. Ob neupoštevanju družbenega kodeksa v pozdravljanju clovek velja za nevljudnega, ne­vzgojenega, ignorantskega. Nepozdravljanje je velik »komunikacijski prekršek«, vecji kot npr. napacna raba pozdrava (npr. raba neformalnega pozdrava v formalni komunikaciji). Pozdrav šteje za obvezno gesto v komunikaciji in medcloveških stikih – pa naj bo to kot vljudnostna forma pri znancu kot izraz prijaznost ob srecanju drugega hribolazca ali pa kot izraz veselja ob srecanju nam ljube osebe. Pozdravi, ki so sprejeti v širši družbi, so globlje zasidrani, njihova raba je lahko tudi dolocena (npr. dober dan v formalnih situacijah). So tudi izraz sprejetosti in dobrodo­šlice. Pozdravi, povezani s slengom (srednješolske) mladine, so velikokrat menjajoci se oz. ce so sprejeti iz tujih jezikov tudi krajšega obstoja (npr. hei!) ali pa celo povzemajo iz otroške govorice (pa pa). Zbiranje in obravnava delovnih vzklikov in pozdravov na Slovenskem Kot delovni vzkliki so tudi pozdravi v naši komunikaciji samoumevni. Verjetno jih prav zato v preteklosti niso sistematicno zbirali in arhivirali in so bili tako z vidika raziskav velikokrat prezrti. Na Slovenskem je pozdrave in druge kratke oblike komunikacije prvi zbiral Jakob Volcic sredi 19. stoletja (Fikfak 1988), obravnavati pa so jih zaceli šele v zadnjem casu, in sicer v okviru pragmaticne frazeologije (N. Jakop 2006), medtem ko v slovstveni folkloristiki še niso bili obravnavani. Kletvice Kletvice veljajo za umazano govorico, ki jo v raznih zapisih govorov preganjajo že vsaj od 15. stoletja dalje. Evfemizmi, ki se izgovarjajo kot ublažitev kletvic, so splošno bolj razširjeni: sliši se jih med pogovori na ulici, v trgovini, na javnih prevoznih sredstvih, v avdio in video medijih, najdemo jih v casopisih, knjigah, na grafitih itd. Kletvica je: groba, nespodobna, žaljiva besedna zveza, ki po obliki in vsebini pripada družbeni tabuizirani leksiki spolnosti, nespodobnosti, blasfemije (kurc, pizda, drek) itn. Kletvice so družbeno nesprejemljive, vecine ni v slovenskih slovarjih in pravopisih. Gre za žalitve nagovorjenca (Kreten!) in preklinjanje v ožjem pome- nu, ki izreka negativno dejanje ali sodbo zoper nagovorjenca (Jebem ti mater!). Pogosto kot pomensko izpraznjena mašila samo poudarjajo govorno maniro. (SEL 2004: 213) Kletvice izražajo predvsem travmo in stisko, v kateri se znajde posameznik, jezo, razocaranje ali frustracijo, torej predvsem izrazito negativno doživljanje oz. custvo, lah­ko pomenijo celo obrambo na besedni napad, lahko pa pomenijo tudi t. i. terapevtski akt (Nežmah 1997: 11). Kletvice obsegajo kategorije, kot so: psovanje, obscenost, profanost, blasfemija, ža­ljenje (z imeni), verbalna agresija, govorjenje o tabujih, etnicno-rasne pripombe, vulgar-nost, sleng (Jay 1999: 9). Kletvice so izraz ekspresivnega govora in so v nasprotju z intelektualnim govorom; zanje so znacilni spontanost in nenadnost, artikulacija in glasnost sta ekspresivna. Tudi sama intonacija lahko izrazu doda pejorativen pomen. Kot govorni in socialni akt kletvi-co lahko enacimo s kletvijo ali urokom (Jontes po Reichmayr: 2003: 149, 150). Kletvica lahko zasede tudi mesto besednega mašila ali pa se obsceni izraz uporabi za vecjo ekspresivnost povedanega (ne zgolj negativnega, temvec tudi pozitivnega) in ne z namenom žaljenja, preklinjanja drugega ali verbalne agresije, npr. fak, hudo! ob zacu­denju ali obcudovanju. Beseda kleti izhaja iz praslovanskega *kleti, domnevno pa gre za izpeljavo iz indo- evropskega korena *kel(H)- ‘klicati, vpiti, zveneti, doneti’ (Snoj 1997: 236), iz cesar je raz­vidno, da so bile kletvice vedno izrecene v custvenem afektu, že od nekdaj jih »vpijemo«; psovati pa je verjetno izpeljana iz *p.s. ‘pes’. Ce je domneva pravilna, je beseda prvotno pomenila ‘obravnavati koga kot psa’; druga možnost je izvor iz indoevropskega korena *peik'- ‘sovražen’ (Snoj 1997: 512). Nežmah izpodbija splošno razširjeno prepricanje, da Slovenci nimamo kletvic, ki bi izvirale iz slovenskega jezika, ter da so vse kletvice prevzete; že Trstenjak je npr. trdil, da obstaja le ena sama slovenska kletvica, in sicer preklet hudic, druge naj bi prevzeli od Nemcev (zaklinjanje pri gromu in blisku, protestiranje pri sakralnih imenih), Italijanov (vse, kar je povezano s porca, madona, dio in oštija) in z juga (vse, »kar se nanaša na spo­dnji del cloveškega telesa, se zacne z j- ali k- in konca z -m«) (Nežmah 1997: 21). Vendar pa so tudi najbolj obscene kletvene besede, kot so jebati, kurc in picka splošno-slovan­skega izvora (z referenco na Etimološki slovar slovenskega jezika) (Nežmah 1997: 21–46): -kurec ‘penis’ je zabeležen že v 18. stoletju pri Pohlinu in Gutsmanu, prvotni pomen besede pa naj bi bil po Štreklju ‘petelin’, šele potem naj bi prišlo do metonimije in pomena ‘penisa’ (Nežmah 1997: 23); -pizda in picka ‘vulva’: beseda naj bi bila razširjena po celotnem slovanskem prostoru, v isti obliki in pomenu kot v slovenšcini je živa v makedonšcini, srbšcini, hrvašcini, hrvaški cakavšcini, bolgaršcini, rušcini, ukrajinšcini, poljšcini in slovašcini, v cešci­ ni pa beseda pomeni ‘rit, danka’ (Nežmah 1997: 23); -fukati opredeli Bezlaj kot izvorno splošnoslovansko onomatopejo: ‘futuere’, dial. tudi ‘pihati, hukati, žvižgati’ (Nežmah 1997: 23); -jebati Bezlaj ravno tako obrazloži s ‘futuere’ in velja za splošnoslovanski izraz (Ne­ žmah 1997: 23). Nežmah torej izhaja iz Bezlajeve potrditve v Etimološkem slovarju, da so glavni kle­tveni obrazci pristno slovenski in ne izposojenke iz sosednjih jezikov. Hkrati Nežmah ob pregledu slovarjev (in natancnem popisu prisotnih kletvenih obrazcev v njih) ugotavlja, da so imele besede s koreni piz-, in jeb- (jebazha = medeni kolac, pizda = maternica itd.) tudi nevtralne pomene, v zgodovini so se jim dodajale ko­notacije, Bog pa je bil poglavitni tabu in s tem blasfemija kot osrednja kletvena dejavnost Slovencev: bogoklinjauz, bogoklinjast, bogoklinski, bogoklinjenje, bogokletva, bogakleti, bogapreklinjati. To pa po drugi strani podpira tudi leksiko, povezano s hudicem: satan, poshtalenz, slumek, supernik, vrashnik in hudizh, hudir, slodei, hudi duh, te hudi, peklen-ski sourashnik ter obrazec slodei ga je vseu (Nežmah 1997: 30).21 Zgodovinsko navzocnost kletvic in psovk v slovenskem jeziku potrjujejo tudi nji­hovi zapisi v slovarjih: kurec in pizda sta zabeležena že v najstarejšem vecjezicnem Me-giserjevem Slovensko-latinsko-nemškem slovarju iz l. 1603; v Pohlinovem Glossariumu Slavicumu iz 1792 pa jebat ratam; v Pohlinovem trojezicnem slovarju iz l. 1781 najdemo jebazha (medeni kolac); tudi Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s konca 19. stoletja 21 Nežmah izraze crpa iz Gutsmanovega nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja (1789). vkljucuje vulgarne besede kot jebac/jebec = der Hurrer. Z navedenimi podatki Nežmah izpodbija trditve o poznejšem prevzemu navedenih kletvic iz srbohrvaškega jezika. Nekatere kletvice so ohranile poimenovanja starih slovanskih bogov, zato so dober vir za mitološke raziskave; gre za prekmurske in porabske kletvice, v katerih sta ohra­njeni imeni poganskih staroslovanskih bogov Peruna in Svaruna: aj te Perün búje (naj te Perun ubije); da bi te Savrůn, Perün te fcęsno (Perun naj te udari); Perün aj te vdári; Perün naj fcęsne (Perun naj udari), Perün naj vmes vdári, Perün te vdári, Perüna tvojga, Svarun te fcęsni (Pšajd 2005: 54–57). Na Bovškem pa je, ceprav redko, še vedno v uporabi kletvica frdami te buos, ki ubeseduje poimenovanje demonskih sil, tj. Bes (Ivancic Kutin, ustno). Pestrost kletvenih obrazcev je velika, saj jih najdemo v vsakem narecju, na kar vpliva tudi jezikovno okolje. Tjaša Jakop ugotavlja, da imajo prav tabuizirane besede v narecjih vec razlicic, saj je bila njihiva raba omejena deloma zaradi okolice deloma pa zaradi sa­mocenzure (T. Jakop 2012: 37). V obmejnih obmocjih tako najdemo precej kletvic iz tu­jega jezika: nemški vpliv: sakrabolt in sakrabolt nazaj; krucifiks!; italijanski vpliv: porka madona; porka mizerija; dio porko; orka madona! (dobesedni pomen ‘svinja madona’); pejt v maloro; Orko dindijo (Gustincic 2001: 681); angleški vpliv: šit; fak. Zdi se, da jezi­kovna distanciranost do tuje besede in njena nedomacnost povzroci po eni strani vecjo ekspresivnost in bolje funkcionira kot ekspresivni izraz, po drugi strani pa je tuja beseda bolj tolerirana kot kletvica. V zadnjem casu so po slovenskem prostoru od tujejezicnih kletvic splošno razširjene predvsem angleške, medtem ko so nemške in italijanske omejene predvsem na obmejno podrocje. Tipologija kletvic22 Bernard Nežmah med kletvice šteje t. i. nespodobne izraze, to so kletveni in psovalni obrazci (Nežmah 1997: 97), posebno skupino pa sestavljajo evfemizmi. Pri psovanju oz. žaljenju gre za degradacijo nagovorjenca, pri kletvicah oz. prekli­njanju v ožjem pomenu pa za »unicenje, ponižanje« sogovorca (Nežmah 1997: 19). Ža­ljivke23 in zmerljivke uvrsti k psovkam.24 Psovke opredeli kot besedo oz. besedno zvezo, 22 V frazeologiji kletvice veljajo za pragmaticne frazeme z mocno poudarjeno ekspresivno funkcijo (Marc Bratina 2006: 366). Nataša Jakop pojasni razliko med vzkliki, kletvicami in psovkami s stopnjo negativne custvene napetosti in v tem, komu so ti izrazi namenjeni: z vzkliki govorec izraža svoja custva, s kletvicami negativna custva, ki niso nujno namenjena naslovniku, psovke pa so jezikovna sredstva, s katerimi govorec odklanja naslovnika (N. Jakop 2006: 127–130). 23 Pri žaljivkah imamo opraviti z inverzijo moralisticnega nazora, da uporaba umazanih besed zaznamuje predvsem govorca: z uporabo nespodobnih besed se pokaže kot nekultiviran in neomikan, saj je jezikovno vulgaren. Žalivec je ta, ki z žaljivimi besedami opiše sogovorca, ko negativnost, ki jo nosi beseda, preide na opisanega – umazana beseda zaznamuje nagovorjenca, npr. (kakšen) idiot! (kakšen) kreten! (kakšen) prasec! (kakšna) baraba! (Nežmah 1997: 13). 24 Michael Reichmayr je objavil slovar porabskih kletvic in predvsem žaljivk (v obliki priloženega gradiva) v knjigi Ardigata! Krucinal! (Reichmayr 2003). Za folkloristicne raziskave je to gradivo še posebno pomembno. ki žaljivo opisuje nagovorjenega. Z njo govorec preoblikuje ogovorjenega v drugo podo­bo, npr. hudic, koza. Zmerljivke in žaljivke se med seboj locijo po tonu govorca, struktur-no pa so enake tvorbe (Nežmah 1997: 82, 83). Kletvica oz. kletev spada v red projekcij: pejd v pizdo materno; jebem ti mater; mam te polno rit. Ta transformacija opisuje izrekanje negativnega dejanja zoper nagovorjenega (hudic te vzemi; vrag naj te pocitra!). Gre za obliko (zavestne) verbalne agresije. Kletvica za razliko od psovke predvideva uporabo glagola (Nežmah 2000: 84). Psovka je profana oblika, kjer govorec sam izvrši verbalno agresijo, opravi z nagovorjenim, medtem ko je kletvica magicna oblika, kjer govorec izvrši verbal- no agresijo tako, da zoper nagovorjenega pozove še nadnaravne sile. (Nežmah 2000: 86) Pomen psovke, predvsem pa kletvice, je odvisen od situacije in okolišcin, v katerih je izgovorjena, nenazadnje pa je odvisen tudi od tistega, ki mu je grda beseda namenjena (Pšajd 2005: 9). Milejša oblika kletvic so evfemizmi; v SSKJ je evfemizem opredeljen kot »beseda, pomen ali zveza, s katero se izognemo neprijetnemu, vcasih tudi neprimernemu izrazu« (SSKJ 1970: 606). To so izrazi, izreceni namesto drugih, družbeno manj ali celo nedopu­stnih, npr. jebela, jebelacesta namesto jebemti ali pišuka, pismo namesto pizda ali pejt v tri pirovske, pejt v tri krasne namesto pejt v tri pizde. Med evfemizme tako lahko štejemo še: pes te nima rad; klinc te gleda; maricka poticka; saprabolt; da bi te koklja brcnila itd. Pri rabi evfemizmov je v ospredju samocenzura, ki je toliko vecja, ce komuniciramo z otroki, smo v bolj formalnem razmerju s sogovorcem ali pa naš eticni in moralni cut ne dopušca izgovarjanja kletvic in psovk niti v najbolj stresnih trenutkih. Estetska struktura kletvic Tekst Kletvice so vecinoma enobesedne ali pa gre za krajše stalne besedne zveze. Pri njih so zelo ocitni stilni postopki, ki pa se zdijo v dojemanju samih kletvic vecinoma neopaženi (sploh ce jih posameznik hoce razumeti dobesedno, kar ponavadi izzove hud spor, lahko celo pretep). Pogosti so sledeci stilni postopki: personifikacija (kurc te gleda), prenos (negativ­nih) lastnosti, pretiravanje (pejt v tri pizde) in oksimoron (jebi se). Z navedenimi stilni-mi sredstvi kletvica doseže vecjo ekspresivnost, hkrati pa doseže izpraznitev pomena v obrazcu – kletvic nikakor ne moremo razumeti dobesedno. Pri afektirani, custveni govorici lahko pride tudi do kopicenja kletvic: s ponavlja­njem ene ali pa z naštevanjem razlicnih kletvic. Oba postopka vecata ekspresivnost. Blasfemicni izrazi in kletvice s poganskimi bogovi so bile še v prvi polovici 20. stole-tja zelo mocne, danes pa se zdi, da so izgubile ekspresivnost in zvenijo arhaicno (pr'mej krvave dile; prmejduš; hudic te vzemi; ti bňga; boga tvoga; gron naj vdari; Perün te vdari; Svarun te fcesni). Za nekatere (kot npr. kršcen Maticek) lahko samo sklepamo na njihovo mocno ekspresivnost in žaljivost, ki so jo vsebovale, danes pa so tovrstne kletvice pov­sem arhaicne in pogosto rabljene v funkciji šale, ironizacije ali smešenja. Dandanes za najmocnejše oblike kletvic veljajo tiste, ki so povezane z leksiko spol­nosti, tj. s korenom piz-, jeb- in z besedo kurec. To so vulgarne in družbeno nespreje­mljive kletvice, zato jih velikokrat zamenjujejo evfemizmi (pismo, bemtiš …), ko gre za besedne približke izvornim kletvicam.25 Nekaj milejše oblike sta drek (in variante kot drek na palci, v rit se kavsni itd.) in izposojeni angleški šit. Tekstura Kletvice so besede, ki so najveckrat izrecene v afektu, so custveni govor, ne glede na to, ali so del obicajnega besedišca in jih oseba izreka pogosto ali pa gre za izjemno rabo ob hudih trenutkih. Ker izražajo custva, so pogosto izrecene glasneje, izraziteje, lahko tudi pocasneje, spremlja jih izrazitejša (lahko razburjena) mimika in gestikulacija. V pripovedovanju v folklornem dogodku so kletvice diskurzivni oznacevalci, ki podkrepijo vsebino, stopnjujejo napetost, poudarjajo ali izražajo pripovedovalcev custveni odnos do povedanega. Sicer je uporaba kletvic povezana z osebnimi jezikovnimi navadami pripovedovalcev, vendar je treba upoštevati tudi druge okolišcine, predvsem stopnjo sprošcenosti (Ivancic Kutin 2011: 44). Kontekst Kletvice in psovke so na splošno v komunikaciji nesprejemljive in se njihova raba obsoja, sploh ce je izrecena v družbi otrok. V medijih, npr. na televiziji, kletvice cenzurirajo s piskom, vcasih tudi z zatemnitvijo ust osebe, ki jih izreka, zato veliko ljudi uporablja evfemizme, kot so pismo, jebela, ma(s)t kurja itd. Vendar tudi za evfemizme velja, da so le delno sprejemljivi, v zborni izreki namrec niso. Danes raba kletvic ni omejena zgolj na žaljenje sogovornika, ampak se uporabljajo tudi kot mašilo in kot izražanje in sprošcanje jeze (npr. med vožnjo v avtu) ali pa zgolj kot povecanje ekspresivnosti povedanega (ki je lahko tudi pozitivno). Preklinjanje je kljub rabi stilnih sredstev izraz nižje govorne kulture in ga družba ne odobrava. Za izražanje negativnih custev so ljudje našli vrsto ev­femizmov, nekateri izhajajo iz kletvic, spet drugi so zgolj raba izbrane besede v kontekstu in teksturi kletvice (npr. tristo zelenih slonov, pismo, pišuka itd.). Raba kletvic je izredno omejena in je povezana z vsakim posameznikom; specificna je glede na starost govorca in naslovnika, na socialni status, na okolje, v katerem (je) odrašca(l), na okolje, v katerem je trenutno, in govorni položaj (formalni ali neformalni). V formalnem govornem položaju je raba kletvic strogo prepovedana, govorec mora imeti veliko samokontrole in posledicno samocenzure nad svojim govorom. V neformalnem govornem položaju je komunikacija precej bolj sprošcena, vendar tudi v neformalnem govoru kletvice niso dovoljene, vendar zdi se, da jih družba delno tolerira. Dolocena toleranca kletvic je odvisna od naslovnika oz. obkrožujoce družbe: ce so prisotni otroci, 25 Kletvica z vulgarnim izrazjem zaradi tabuiziranosti v družbi doseže bistveno vecjo ucinkovitost, kot ce bi namesto kletvice rekli samo npr. tri zelene muhe ali podobno. raba kletvic ni dovoljena, v odrasli družbi pa razen moralnih zadržkov drugih ni. Velja prepricanje, da moški26 vec kolnejo kot ženske, ki naj bi tudi sicer bolj pazile na jezik; »kleti se za ženske ne spodobi«, otrokom pa je kleti prepovedano (tudi evfemizmi niso sprejemljivi). Na terenu je bilo zbranih nekaj mnenj, zakaj so kletvice neprimerne oz. zakaj jih ne smemo izgovarjati: -ker napadajo cloveško dostojanstvo; ker motivirajo destruktivno ravnanje med lju­dmi; ker žalijo cloveka; ker na druge ljudi prenašajo negativna custva; -kletvice motijo, ce so usmerjene na koga drugega, ga ogrožajo, prizadenejo; -ker se mi zdi, da ko izgovoriš kletvico, z njo pride negativno custvo (jeza, bes ...) in tega se poskušam izogibat; -ker ponižujejo, uporabljamo jih, ko hocemo nekoga prizadeti, se mi pa ne zdijo tako problematicne, ce so v smislu poudarjanja, je pa res da se potem raven pogovora zniža; -zaradi kulture govora: družba je tako dolocila – tudi pljuvanje ni primerno in vsaka beseda velja, zato ne smemo nepremišljeno izgovarjati, ker z njimi žalimo in ponižu­jemo; z govorom lahko veliko izražamo.27 Terensko poizvedovanje po kletvicah po Dolenjski (Kot pri Velikih Lašcah) in Beli krajini (Crnomelj) niso dale podatkov o kontekstu in teksturi pri izgovarjanju kletvic v preteklosti; najpogostejši odgovor pri starejših je bil: Pri nas doma se ni nikoli klelo […] Niti oce ni klel, no, mogoce je kdaj rekel hudica, vraga ... Taki odgovori pricajo o dvo­jem: o samocenzuri v preteklosti in resnicnem upoštevanju prepovedi kletvic ter hkrati o sramežljivosti informatorjev: ker je govorjenje kletvic graje vredno, se tudi o samem preklinjanju ne govori. Iz teh anketnih odgovorov razberemo, da je v družbi mocna zavest o žaljivosti kletvic in o njihovi družbeni nesprejemljivosti. Zdi se, da je pri kletvicah najbolj sporno žaljenje in poniževanje drugega in ne leksika tabuiziranih tém ali blasfemija. Anketa je tudi pokazala, da tudi tisti, ki uporabljajo kletvice, ne podpirajo rabe, kljub temu da so sprva ravnodušni do kletvic. Vsi anketiranci menijo, da so kletvice neprimerno izražanje, da žalijo in ponižujejo ter izražajo verbalno agresijo. Roman Gustincic pri opisu kletvic povzame poleg ravnine teksta tudi ravnini teks­ture in konteksta. Ta 'rec', krucifiks, je noncetu nickolikokrat ušla z jezika, ne kot kletvica, pona­vadi iz jeze nad kakšnim živce parajocim pripetljajem, pred katerim se ni bilo mogoce skriti, kaj šele da bi se mu izognil. Šlo je za velike male reci, ki so cloveka zadele vedno v nepravem trenutku z neznane strani, vendar po splošnem mnenju z blagoslovom od zgoraj. ''Kaj 'c'mo, tako je,'' smo navadno zatem ponižno dah­nili usodi v brk. In ce ni šla nadloga takoj 'z mesta proc', si šel malo vritensko, vase, potem pa po pameti, ali s še eno vec v glavi, naprej. (Gustincic 2001: 681) 26 Stereotipno naj bi v Sloveniji najbolj kleli mornarji, rudarji, furman, avtomehaniki; od drugih narodnosti pa Madžari (kleti kot Madžar, kleti kot šofer; obnašati se kot furman). 27 Informatorji so bili polnoletni moški in ženske iz razlicnih krajev po Sloveniji. Anketa se hrani v arhivu ISN ZRC SAZU. Strela, samo še tega se je manjkalo! […] omenjena kletvica, no ja, bolj križanje nad neizprosnostjo življenja, mi je padla v uho tudi drugod, nazadnje sem se celo navadil nanjo, kajti šla mi je skozi eno uho noter in skozi drugo ven, a brez tega, da bi me kaj posebej prizadela. (Gustincic 2001: 681) To je en redkih zapisov, ki upošteva beležko o vseh treh ravninah folklornega dogodka. Kletvice se pogosto pojavljajo tudi takrat, ko sploh ni nagovorjencev niti pric oz. po­slušalcev. Preklinjanje in psovanje v avtu ali pred televizorjem se izenaci z unicevanjem podobe osovraženega (Nežmah 1997: 96). V tem primeru izrekanje kletvice oz. psovke ne pomeni žaljenja, temvec sprostitev stresa in negativnih custev. Gre za neke vrste ka­tarzo po izreku kletvice, zato delujejo terapevtsko. Informatorji so bili naceloma enotni, da v tem primeru kletvice niso nic slabega, saj nikogar ne žalijo in ne prizadenejo. Kletvice in psovke so lahko del tudi vsakdanjega govora in pripovedovanja, pri cemer je funkcija zgolj vecje poudarjanje povedanega oz. ekspresivnost in dodajanje custve­nih prvin govoru (npr. jebemti, sem zmatran). Vpletanje v vsakdanji govor je znacilno predvsem za mlade, pa najsibo to upor družbi, staršem ali profesorjem. Kletvice so v njihovem jeziku kot dodatno ekspresivno sredstvo. To je ugotavljala tudi Irena Stramljic Breznik (2007: 187) v prispevku Slovenska slengovska frazeologija danes, kjer prikaže, kako so rabljene kletvice v govoru (Modelu se je sfukal […], nanjo je fuknu vse svoje skrbi in grehe […]), celo v tiskanem mediju jih je našla, in sicer v reviji Antena (Jest vem, da sem zafukana in da ni simpl […] Ko te jebe. Znajdi se; Ma jebeš vse! Jeba, slab tajming itd.). Stramljic Breznikova poudarja, da je lastnost slenga povedati neposredno, brez olepše­vanja, z veliko subjektivizma; zanj je tipicna uporaba disfemizma, tj. izraza oz. besedne zveze, ki ucinkuje v popolnem nasprotju z evfemizmom tako, da uporabi samosvojo iz­razitev, temeljeco na perspektivi grobega in negativnega (Stramljic Breznik 2007: 187). Da so dandanes kletvice precej navzoce v komunikaciji, kaže tudi zanimanje zanje – na internetu se najde nekaj seznamov kletvic in tém v povezavi s kletvicami na razlicnih forumih, kot so Razvezani jezik, Izklop, Sloport itd.28 Na teh straneh uporabniki zbirajo kletvice, ki jih locujejo v dve skupini. Prve so t. i. slovenske kletvice, pod katere pisci vpisujejo, npr. kršcen maticek, tristo kosmatih, naj te koklja brcne, jebela cesta, prmejduš, drek na palci, pes te nima rad, hudimarja in druge evfemizme. V kategorijo »južnaških kletvic« pa uvršcajo kletvice s koreni jeb- in piz- z vsemi možnimi variantami in te so najbolj zastopane. Kletvice so del družbe in jezika. Kot mocan ekspresivni izraz naj bi imele veliko moc, vendar pa že Nežmah ugotavlja, da moc kletvic ugaša, saj izgubljajo funkcijo verbalne agresije do sogovorca, vse bolj so v funkciji vitalne resnicnosti govorca; ne uporabljajo se vec zgolj v komunikaciji, temvec cedalje vec tudi v odsotnosti sogovorca in ekspresivno­sti kot znak za nekoga drugega, kar vnaprej onemogoca družbeno konfliktnost, ki bi jo še povzrocile kletvice in psovke (Nežmah 1997: 154, 155). 28 http: // razvezanijezik.org / ?page=kletvice+v+sloven%C5%A1%C4%8Dini http: // www.sloport.net / forum / viewthread.php?tid=9434 http: // izklop.com / ?url=forum / posts&forumid=5&topicid=5951&page=1 Pri kletvicah in njihovi (ne)združljivosti z estetsko normo se lahko opremo na Mu-karovskega, ko govori o »neokusu« oz. »grdosti«: to, kar obcutimo kot nezdružljivo z estetsko normo, je za nas grdo (naravni pojavi so lahko grdi, vendar ne morejo biti ne­okusni, razen izjemnih primerov, ko nas bo naravni pojav spominjal na cloveški proi­zvod). Neugodje, ki ga vzbuja neokusni predmet, torej ne temelji na obcutku neskladno­sti z estetsko normo, ampak krepi odpor do avtorjeve nemoci (Mukarovský 1978: 86). Ce se navedeno preslika na kletvice (kot naravni pojav v jeziku), potemtakem veljajo kletvice za neokusne, ker izražajo govorcevo ali naslovnikovo nemoc. Tak koncept torej tudi sprejme trditev, da kletvice s svojo metaforicnostjo in stilnimi sredstvi (oksimoro­ni, stopnjevana, pretiravanja in ekspresivnost) spadajo v polje estetskega oz. vsebujejo estetsko funkcijo, ki se izraža v cutnem dojemanju, tj. katarzi govorca ob izrecenem ter prizadetosti naslovnika. Na zaznavo (ne)estetskosti kletvic vpliva predvsem eticno dojemanje: gre za eticne premisleke in sodbe, ne pa za samo vrednotenje estetskih prvin v kletvicah. Eticni vidik kletvic tako vpliva na njihovo dojemanje, da jih ne moremo dojeti drugace, kot da so grde, nemoralne in s splošnega dojemanja estetike – neestetske. Zbiranje in obravnava kletvic na Slovenskem Kletvice so žanr, ki v preteklosti ni bil deležen veliko zbiranja in arhiviranja in tudi po svetu do nedavnega ni bilo na to temo veliko raziskav. Kletvice in psovke so namrec del jezika, ki so se ga ljudje sramovali, ga zanikali, skrivali. V slovenskem prostoru je šele v sodobnem casu izšlo nekaj knjig in clankov na to temo. Ker je bilo preklinjanje skozi zgodovino preganjano, o njem ni veliko zapisanega, zanesljiv vir o rabi kletvic je le zapisan. Za cas protestantizma Nežmah ugotavlja, da so kletvice in psovanje le izjemoma opisani kot ustaljeni obrazci v verbalni agresiji. Že vsak verbalni odmik od cerkvene dogme oz. starševske oblasti je bil oznacen za preklinjanje. Kot tabuizirane skupine se pojavljajo božje ime in božji nauk, Kristusovo trpljenje, Kri­stusove rane, Kristusova kri, svetniki, sveti Duh. Od pogostih kletvenih obrazcev Nežmah navaja: fuj te bodi!, psica!, stekli psi, divji volcje, krviželjni psi, razbojniki; protipapeške so: papežniki in Antikristi, in protiluteranske: kecarji (Nežmah 1997: 47–53). V casu protestantizma Sebastian Krelj graja ljudi, ki preklinjajo Boga in božji nauk, blasfemija mu pomeni smrtni greh: Leta Greh imenuie Christus greh v'svetiga Duha inu pravi, da ta, kijr Svetiga Duha kolni, nima odpuschania grehov nikuli vezh, ta muzh ie dolshan vezhniga pogublenia. (Nežmah 1997: 47) Vendar pa opisa rabe kletvic v danem kontekstu ni. V teh pisanjih je vec poimenovanj izgovarjanja kletvic: psovati, kleti, zhmagati, shentati, zhegnati; Nežmah meni, da vec ko je besed za negativno vsebino, bolj narašca negativ­nost (Nežmah 1997: 51).29 29 Tudi za hudica ima slovenšcina pester nabor besed: zlodej, šment, peklenšcek, vrag, satan, šentaj itd., Pri Janezu Svetokriškem Nežmah (1997: 55–58) že ugotavlja drugacen status prekli­njanja: namesto oblike upora proti oblastem se zacne pojavljati tudi v funkciji izražanja intersubjektivnih konfliktov: leni tat!, (ti si ena) norica!; psovke: špiža te smrti!; priložnost tiga greha!, glava peklenska! Grajanje preklinjanja v casu romantike Marija Stanonik najde pri pridigi Antona Martina Slomška, objavljeni v Drobtinicah (1849): Slomšek se žalosti, da starši pošiljajo svoje otroke ucit se tujega jezika v tuje okolje, kjer se najprej naucijo »po nemško – kleti in pa grdo marnavati« (Stanonik 2009: 133). Matija Vertovec pa poudarja, da tudi na domacih tleh veckrat niso nic kaj prida boljši: Marsikateri za vsako narmanjši nic ne krice in preklinjajo, pa ne samo po slo­ vensko – preklinjajo – tako je nova moda – tudi po hrovaško in nemško, še clo po ogersko in francosko ter da […] hudica pogosto na jeziku imajo in z ustmi Ma­ rijo hvalijo, z ustmi pa tudi svojimi bratu vse hudo in slabo privošcijo, […] cez vremena in letne, cez Boga in njegovo mogocno previdnost godrnjajo. (Stanonik 2009: 133, 134) Deloma je leksika spolnosti, ki spada tudi med kletvice, zbrana v Koštiálovi zbir­ki. Koštiál je izraze za spolovila zbiral v krajih, kjer je bival in poklicno deloval, tj. na Primorskem (Koper, Goriško) in Dolenjskem (okolica Novega mesta). Njegovo zbirko je obravnavala Tjaša Jakop (2013) v okviru pripravljanja gradiva za Slovenski lingvisticni atlas. Ugotavlja, da je »njegov nabor leksemov za spolovila precej pester, zlasti ker je bilo zaradi takratnega moralizma od ljudi težje dobiti tovrstne podatke« (T. Jakop 2012: 46); prav zato je navedena zbirka še posebej pomembna. Štefan Kühar je že leta 1911 v Casopisu za zgodovino in narodopisje letnik 8 (str. 73–76) pisal, da je psovk in vzdevkov v prekmurskem narecju veliko in da jih ljudje radi uporabljajo in izmenjujejo predvsem iz slabe navade. Razdeli jih na: najbolj zamerljive, zamerljive, imena živali z njenimi lastnostmi, slab razum, telesne pomanjkljivosti, otro­ške, glagole in zbadljivke prebivalcev posameznih vasi (Pšajd 2005: 19). V Sloveniji je bil Bernard Nežmah s svojo disertacijo Sociološki aspekti verbalnih konfliktnih komunikacij (1995) prvi, ki je kletvicam posvetil znanstveno raziskavo: kle­tvice in psovke obravnava s sociološkega vidika, njihov izvor in psihološki vidiki rabe. Leta 1997 je izdal knjigo Kletvice in psovke. Leta 2005 je Jelka Pšajd izdala prvo zbirko psovk in kletvic. Zbirala jih je s pomocjo vprašalnikov, poslanih srednjim in osnovnim šolam v Pomurju, s terenskim delom in sprotnim zapisovanjem v razlicnih nakljucnih situacijah pogovorov (Pšajd 2005: 9). Ta zbirka dokazuje, da proces pokristjanjevanja ni popolnoma zbrisal starih slovanskih po­ganskih bogov; našla je kletvice s sestavino Perun in Svarun, ki imata v kletvicah še ve­dno božjo moc. Nekaj narecnih kletvic je zbranih v prispevku Helene Cujec-Stres (2003). Karin Marc Bratina (2006), Roman Gustincic (2001) in Danila Zuljan Kumar (2005) pa so v clankih zbrali in analizirali narecne kletvice. Kletvice torej obstajajo, vsi jih znamo in poznamo. Naucimo se jih v govornem okolju pri ucenju jezika. Tudi Nežmah (1997: 71) ugotavlja, da kletvice (po)znamo skoraj bolje medtem ko kršcanskega boga opisuje ena sama beseda – Bog (Nežmah 1997: 51). kot knjižni jezik (poznajo jih že otroci). Njihov obstoj omogoca, da se nagajivost, zloba, jeza, bes, togota, obup in druga afektirana stanja v kulturi lahko izrazijo z bodecimi besedami, ki nadomestijo fizicno nasilje (Nežmah v Pšajd 2005: 7). Po kletvicah posegamo, ko nam zmanjka drugih besed, ko smo obupani, ko se obracamo po pomoc k vragu in drugim nadzemskim silam (Nežmah 1997: 81). Pregovori Nigel Barley meni, da Aristotelova definicija, da je pregovor struktura, ki obstaja že od nekdaj, dokazuje, da so pregovori metafore raznih vrst (Barley 1987: 737), kar kaže tudi na višjo raven izražanja in rabo stilistike. J. W. von Goethe je podal bolj romanticen pogled na pregovor; dojemal ga je kot nekaj estetskega: v pregovorih je videl »poezijo, ki posreduje med dvema vidikoma resnicnosti in dve ravni klasifikacije« (Barley 1987: 737). Pregovori so najmanjši žanr slovstvene folklore, ce seveda izvzamemo pragmaticne formule, kot so kletvice in pozdravi. Kljub njihovi kracini jih je skoraj nemogoce opi­sati z eno samo definicijo, saj se na ta nacin ne da zaobjeti njihove raznovrstnosti, zato se pojavljajo številne opredelitve, ki naj bi locile pregovore od drugih sentencnih izjav (Mieder 1993: 4). Prvi, ki se je resno posvetil opredelitvi pregovora, je bil Archer Taylor v knjigi The Proverb (1931). Gre za klasicno delo, v katerem že najdemo trditev, da je nemogoce posta­viti eno vseobsegajoco definicijo pregovora: morali bi sestaviti vec posameznih definicij, da bi lahko zaobjeli vse lastnosti. Taylor poudarja pomembnost jezikovnega obcutka, ki nam pove, ali je dolocen stavek pregovor ali ne. Tisti, ki ni vešc jezika, tega ne more ugotoviti. Taylor predlaga splošno definicijo, da je pregovor sentencna misel, ki je nastala med ljudmi, posamezne naslednje lastnosti pa potrebujejo bolj poglobljen pristop (Mi­eder 1993: 5). Manj znana je definicija pregovora Grigorija L. Permjakova, ki pravi, da so prego­vori znaki situacij (signs of situations) in predstave (notion). Ta definicija je bila pogosto napacno interpretirana, saj Permjakov ni pojasnil pojmovanja situacije. Koncno je Per-mjakovovo definicijo razložil Peter Grzybek: pregovor je uporabljen kot znak v doloceni (zunajjezikovni) interaktivni situaciji, da bi se nanašal na doloceno (zunajjezikovno) re-ferencialno situacijo, katere in za katero je simbol oz. znak. Posledicno pregovor oblikuje to situacijo na dolocen nacin. Ko Permjakov govori o pregovoru kot o znaku, misli na lingvisticni znak, ki je s pogosto rabo postal verbalni stereotip oz. kliše, ta pa je del jezi­kovnega sistema; po drugi strani pa je zanj pregovor model situacij, v katerih naj bi bil uporabljen (Grzybek 1994: 53–55). Grzybek se pri opredelitvi pregovora naceloma nasloni na definicijo Permjakova in na tripartitno strukturo pregovora: interaktivna situacija (interaction situation) – prego­vorna situacija (proverb situation) – referencialna situacija (reference situation), iz katere je zgrajen pomen pregovora (Grzybek 1994). V interaktivni situaciji se pregovor ustva­ri v komunikativnem dejanju med govorcem in poslušalcem; v referencialni situaciji je pregovor poslan, sporocen, pregovorna situacija pa se izraža na besedni ravnini. Pri tem poudarja, da metaforicni pomen ni obvezen v pregovoru, temvec je njegova osnovna karakteristika predvsem analogija, ki je rezultat strukturalne vkljucenosti denotativnih in konotativnih ravnin pomena, na kateri so zgrajeni tako metaforicni kot nemetaforicni pregovori (Grzybek 1994: 51). Kljub temu pa poudarja, da splošno definicija pregovora še ni bila sprejeta, ne glede na to pa pregovor opiše s splošnimi znacilnostmi: pregovori so kratki stereotipi na semanticni ravni s prenesenim ali posplošenim pomenom, ki so obce znani in se prenašajo z generacije na generacijo (Grzybek 2012: 137). Alan Dundes poudarja, da bi bilo pregovor najbolje definirati strukturno, saj zgolj funkcijsko definiranje (npr. povzemanje situacije ali priporocila rabe) ne zadošca, ker imajo v slovstveni folklori razlicni žanri lahko enake funkcije (Dundes 1987: 962). Cilj opredelitve pregovora torej ni kakšne so funkcije pregovora, temvec kaj pregovor sploh je, in sicer: pregovor je tradicionalna trditev, ki vsebuje vsaj en opisni element (descrip­tive element), deskriptivni element pa vsebuje temo (topic) in komentar (comment), kar pomeni, da mora imeti pregovor vsaj dve besedi (Dundes 1987: 970). Nigel Barley je opredelil pregovor glede na to, kaj ljudje navadno razumejo pod poj-mom pregovor: splošno sprejet standardni izraz, ki vsebuje moralne ali kategorialne im­perative v klišejski metaforicni paradigmaticni obliki in ki analizira osnovne logicne odnose (Barley 1984: 133). Wolfgang Mieder (1993: 5) je anketiral 55 študentov, kaj je po njihovem mnenju pregovor. Iz teh rezultatov je oblikoval dve definiciji: »pregovor je kratek, splošno znan stavek, ki vsebuje modrost, resnico, moralo in tradicionalne poglede v metaforicni, fiksi­rani in zapomnljivi obliki in ki potuje iz generacije v generacijo« ter »pregovor je kratek stavek modrosti« (Mieder 1993: 5), vendar poudarja, da sta definiciji ohlapni in potrebni dodatnih pojasnil. Tvrtko Cubelic pregovor oznaci za fiksirano, precej doloceno obliko s frazeološkim karakterjem in ga opredeli z vsebinskega, estetskega, jezikovnega in družbenega stališca ter poudari njegovo nespremenljivost. Po vsebini je pregovor vedno jasen, neposreden, po izrazu in obliki pa ga oznaci za lepega, dovršenega in da deluje umetniško zrelo. Bese­dišce in stilna oblika pregovora nista vsakdanja, temvec sta nabita z mislimi in vsebino, za razumevanje pa je potreben dolocen napor ali poznavanje. Jezik pregovora odseva vsakdanji jezik; je literarni in znanstveni jezik izbrane sredine. Gre za kratko in zaprto obliko, podvrženo enolicnosti, to pomeni da se giblje po natancno dolocenih in zaprtih okvirih, prek katerih ne more, ce želi ostati pregovor (Cubelic 1988: 342). O pregovorih je v slovenskem prostoru prvi razpravljal Viljem Urbas (1831–1900) v delu O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih. V prispevku opredeli pregovor in navede razlicne poglede na njih od antike naprej. Urbas razlikuje pregovore, prilike, mo-dre izreke, gesla, govorila in prislovne izraze, ki »le bolj šaljivo kako bistroumno misel izrekajo«. Na kratko oriše njihovo razmerje do drugih vrst slovstvene folklore (pravljice, povedke itd.) in jih po funkciji deli na take, ki kažejo svet, kakršen je (podobe clovekove­ga delovanja), in na take, kakršen bi moral biti (pravila za življenje). Nato razvrsti prego­vore in prilike o cloveku, njegovih lastnostih in (ne)sposobnostih in domovini ter hkrati razlaga njihov izvor. Razpravlja tudi o njihovi vrednosti za vsako narodno ali jezikovno skupnost posebej, saj po njegovem mnenju pregovori izražajo duhá skupnosti. Nato na­šteje najpomembnejše takrat znane zbirke pregovorov pri Slovanih in konca z opombo, da nicesar ne ve o izgubljenem Mihelicevem rokopisu Kranjskih pregovorov. Razprava je bila ponatisnjena 1869 in 1870 v Bleiweisovih Novicah v dvanajstih nadaljevanjih (prim. Stanonik 1977: 30). Milko Maticetov v Zgodovini slovenskega slovstva (1956) pregovore opredeli kot pre­plet poezije in filozofije ter etike in globokega poznavanja življenja. Navaja Aristotelovo opredelitev, da so pregovori »odlomki stare modrosti« ter poudarja njihovo prakticnost, saj jih lahko uporablja vsak kadarkoli in kjerkoli. Pregovore oznaci kot »dobro zadeto resnico, namig na sobesedniku znano zgodbo, nevsiljivo podan nauk, posreceno ironijo« itd. Vedno pa je to kratka, izbrušena in lepo zveneca formula, pri cemer imajo veliko vlogo rime, asonance, aliteracije in besedni ritem. Maticetov poudarja, da v slovenskem prostoru pregovor oznacuje vse vrste formul: splošne resnice (navada je železna srajca), obzirne napotke (kdor molci, desetim odgovarja), posmehljivke (»Kar je boljše, je boljše,« je rekel tisti, ki je špeh na maslu cvrl.),30 primere (se mu godi, ko mlademu macku v košari) ali tudi cisto kratke (rase kot iz vode) (Maticetov 1956: 115). Sistematicni žanrski delitvi slovstvene folklore se je posvetila Marija Stanonik, ki opredeli pregovore kot najvecje jezikovne enote, ki so še uvršcene v razlicne slovarje. Njihovi po­ glavitni lastnosti sta jedrnatost in domiselnost, temeljeci na izkušnjah številnih narodov. Vpletamo jih v vsakdanji govor, da bi podkrepili lastne misli in trditve, vcasih pa tudi za nujno relativiziranje, zlasti ce izražamo splošno resnico, nauk ali prispodobo. Pregovori so lahko sestavina drugih folklornih žanrov kot pra­ vljice in povedke, pri basnih pa je pregovor marsikdaj njihov strnjen povzetek. (Stanonik 1999: 75) Definicije pregovora pogosto vsebujejo pridevnik ''tradicionalen'' (tradicionalni izreki). Izraz ''tradicionalen'' lahko postane relativen pojem. Veliko pregovorov, ki so danes v rabi, se je res prenašalo iz roda v rod, iz enega stoletja v drugo. Nekateri pregovori, ki so bili v rabi dolga stoletja, pa danes nimajo vec vloge v jeziku in družbi in so le še zapis na papirju. Po drugi stani nastajajo mladi, novi oz. sodobni pregovori, ki so vzniknili v sodobni družbi in imajo pomembno vlogo v jezikovni rabi. K temu znatno pripomorejo mediji, s katerimi se lahko kakršna koli izjava razprši izjemno hitro – v casu prenosa (npr.: vsi drugacni, vsi enakopravni; ne cakaj pomladi, ne cakaj na maj). Tako definicijska lastnost tradicionalnosti postane najtežje dolocljiva in celo vprašljiva sestavina pregovo­ra (Mieder 1993: 7). Mieder se ob tradicionalnosti sprašuje, ali vendarle ni v današnjem svetu dovolj npr. eno leto, da sentencno misel že lahko oznacimo za tradicionalno in za 30 Take forme danes uvršcamo med wellerizme oz. modrovanja; gre za strukturo premega govora, v kateri naj bi nek lik povedal modrost. Ta modrost je v vecini primerov smešna. Gre za oblike, ki jih je Dickinson uporabil v svoji knjigi, ko je pregovore postavljal v neprimerne situacije in jih tako smešil. sodobni pregovor. Zaplete pa se pri lokalnosti: nekateri pregovori so lokalni, medtem ko so drugi mednarodni) (Mieder 1993: 6). Za pogosto uporabljene pregovore tradicionalnosti ni težko dolociti, saj so stalno rabljeni v razlicnih govornih situacijah. Pri sodobnih sentencnih mislih je težje doloci-ti, ali gre za pregovor ali ne, npr. vsi enaki, vsi enakopravni je rabljena zelo pogosto, je široko poznana in ima stalno obliko, zato jo lahko imamo za pregovor. Mieder navaja še druge lastnosti, ki pomagajo pri odlocitvi, ali je neka izjava pregovor ali ne: pregovor vsebuje vsaj dve besedi: samostalnik in glagol, bolj kompleksni pregovori lahko vsebuje­jo primerjalno strukturo. Pregovor je vedno kratek in ima zakljuceno stavcno-povedno strukturo. Vec ko je znakov pregovornosti (proverbialnosti), vec možnosti je, da je izjava resnicno pregovor (Mieder 1993: 7–9): -kratkost in jedrnatost izraza; -zakljucena stavcno-povedna struktura; -stalna eno- ali dvostavcno-povedna31 struktura z metaforicnim, vcasih tudi dobe­ sednim pomenom, ki je v splošni jezikovni rabi in z njo govorec in/ali pisec želi poudariti ali izpostaviti misel; -dodelan, vsebinski in globlji jezikovni izraz; -vsaj eno stilno sredstvo. Pri pregovorih nedvomno govorimo o relativno stalnih zakljucenih stavcno-povednih strukturah, ki se v spominu hranijo kot celota, so zasidrani v jezikovni sestav in se v doloceni družbi ohranjajo dlje casa (iz roda v rod). Pogosto vsebujejo metaforo ali drugo stilno sredstvo, a ne nujno; vedno pa pregovor potrebuje analogijo v dogodku, situaciji, na katero se nanaša. Vendar pa opisna opredelitev pregovora ne zadostuje, saj – kot je v humanistiki pogosto – se vsakic znova pojavlja cela vrsta izjem. Te bi morale biti za dobro definicijo opisane, posplošujocim besedam, kot npr. pogosto, a ne nujno, pa bi se morali izogniti.32 S tem pa definicija nima vec svoje kratke opredeljujoce oblike, in zato ostaja pomembnost jezikovnega obcutka del paremioloških raziskav. Terminološka poimenovanja pregovorov so se skozi stoletja zelo spreminjala; tako Trubar zapisuje pergliha, Bohoric in Jurcic prigliha, spodoba (A. Bohoric), prigovor (Vo­dnik) …, v zadnje pol stoletja pa so uveljavljena in pogosta poimenovanja recenica, rek, pregovor (prim. Stanonik 2009: 30). Prvi pravi poskusi terminologizacije so v clanku Jožeta Toporišica K izrazju in tipo­logiji slovenske frazeologije (Toporišic 1973/74: 273). Pri slovnicnih besedah navadno ne govorimo o stalnih besednih zvezah, ceprav so tudi slovnicne besede lahko vecbesedne stalne zveze, npr. vezniki (medtem ko), predlogi (glede na), clenki (baje da). Stavcna rekla so npr.: 31 Vecstavcno poved med pregovori redko srecamo. 32 Na tem mestu pride na misel pregovor Izjema potrjuje pravilo, torej pravilo, da koncne definicije ali celo formule pregovora ne moremo dolociti, kar še podkrepi dejstvo, da je jezik živa, spreminjajoca se entiteta. . tresti se kot šiba na vodi; . biti lacen kot volk; . da je bilo joj; . imeti vsega na pretek; . imeti krompir oz. sreco; . držati za besedo. Recenica je »stalna besedna zveza stavcnega tipa z rangom povedi, redko tudi dveh povedi: . vrana vrani ne izkljuje oci; . kogar se bojiš, tega ne ljubiš; . mi o volku, volk iz gozda. Toporišic za nadpomenko vsem stalnim besednim zvezam predlaga frazeologem, ki mu pomeni »stalno besedno zvezo«, to pa razdeli na recenico, reklo, rek, pregovor. Reklo je »stalna besedna zveza (tudi stavcna), ki ni poved (Toporišic 1992: 254). Kolikor ni stavcna, ima besednovrstno vrednost: samostalniška (kriva vera), pridevniška (dobrih rok), prislovna (na vse kriplje), glagolska (imeti pritisk), (/biti/ ves iz sebe), medmetna (za krišcevo voljo). Rek (Toporišic 1992: 251–253) poimenuje »frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali nravne narave. Za reke vemo, kdo je njihov tvorec: prišel, videl, zmagal (Cezar); pojdeš vrneš se ne padeš v vojni (Pitija); previharimo viharje (Bor)«. Pregovori pa veljajo za »stal­ne zelo kratke oblike sporocil nekako svetovnonazorskega znacaja, v katerih se (navadno v eni povedi) razodeva kakšno spoznanje, opažanje, tudi modrost: kajža je rajža; mladost je norost, cez jarek skace, kjer je most. Pregovor je pogosto vzgojnega znacaja« (Toporišic 1992: 210). Toporišiceva terminološka delitev se ni povsem uveljavila, veckrat je bila dopolnjena ali celo ovržena. Frazeologijo je v slovenskem prostoru na novo terminološko oprede­lila Erika Kržišnik: Toporišiceva t. i. stalna rekla je poimenovala frazemi33 in idiomi,34 najmanjše frazeološke enote so t. i. minimalni frazemi, ki so sestavljeni iz ene polno­pomenske in vsaj ene nepolnopomenske besede: na mah ‘hitro, z lahkoto’, biti ob [kaj] ‘izgubiti’ (Babic 2008: 49–63). Pragmaticno ali komunikacijsko frazeologijo predstavlja­jo komunikacijski obrazci ali formule: pozdravne (dober dan, lahko noc, lep pozdrav), zahvalne (hvala lepa), vošcilne (vse najboljše, srecno novo leto, vesel božic), ob zdravicah (na zdravje, dober tek) (Kržišnik 2001: 9). Najvec odprtih vprašanj je ostalo pri terminoloških poimenovanjih v paremiologiji, tj. pri pregovorih, rekih, t. i. recenicah. Smiselno je ohranjati termin rek za izreke pre­ 33 »Frazem je stalna besedna zveza, katere pomen ni v celoti predvidljiv iz vsote pomenov sestavin in je bolj ali manj ekspresiven, in sicer od zrasleka (vleci dreto) prek sklopa (pretipati/ komu /kosti) do skupa (požreti aplavz, priznanje, odobravanje, pohvalo, uspeh«) (Kržišnik 2001: 8). 34 Za idiome je znacilna nemotiviranost, nepredvidljivost pomena jezikovnega izraza, ki je lahko (tvorjena) beseda, besedna zveza ali celo (v nekaterih pojmovanjih) besedilo, npr. zasaciti koga (pri cem) ‘dobiti koga pri nedovoljenem dejanju’, pokašljati se (na kaj) ‘ne ceniti, ne upoštevati (cesa / koga) ’ (Kržišnik 2001: 7). govornega tipa, za katere (še) vemo, kdo jim je avtor, npr. prišel, videl, zmagal (Cezar); kocka je padla (Cezar). Deliti paremiološke enote na pregovore in recenice glede na pri­sotnost ali odsotnost svetovnonazorskega znacaja temelji povsem na osebni oceni, zato v folkloristicni vedi ni relevantna. Izreki . življenje ni praznik; . mladost je norost, cez jarek skace, kjer je most; . vztrajnost je božja mast; . pocasi se dalec pride; . ce beseda ne zaleže, palica ureže itd. imajo vsi znacilnosti pregovora: gre za podkrepitev misli z metaforicno besedno zvezo v okviru povedi, pri tem jedrnato povzemajo izkušnje vec rodov (in narodov) z namenom uciti naslovnika ali kritizirati clovekovo obnašanje ali opozoriti na nevar­nost. V tem besedilu so zatovse tovrstne enote, enostavcne in dvostavcne, opredeljene enotno kot pregovori; poseben status imajo t. i. vremenski pregovori zaradi specificne rabe. Funkcija, ki jo opravljajo, je veckrat opozorilna, imajo pa tudi lastnosti vraževerja, predvidevanja, ki velikokrat temelji na opazovanju narave. Dandanes je za pregovore v strokovni in laicni literaturi pogosto uporabljena bese­dna zveza pregovori in reki, pri cemer vecina ne zaznava Toporišiceve definicijske razlike, da so reki citatni (kocka je padla), pregovori pa folklorni (dalec od oci, dalec od srca) (Toporišic 1992: 253, 210). Pregled rabe pregovorov v casopisju in revijah je pokazal, da ljudje za pregovore sopomensko uporabljajo tudi oznake rek, stara modrost ali pa jih na­povejo z uvodnim stavkom kot so vcasih rekli. Zdi se, da so krajše enostavcne formacije dojete kot reki (beseda ni konj), medtem ko so eno- ali vecstavcne formulacije pregovor, ce vsebujejo neko moralno vrednoto življenjsko resnico, ali pa ce je v sentencni misli upo­rabljenih vec stilnih sredstev, kot rima, višja metaforicnost itd. (brez muje se še cevelj ne obuje; molcati je zlato, govoriti pa srebro). Vcasih se termina tudi v strokovni publicistiki pojavita v sopomenski rabi, gl. Stanko Prek (1974) in Marija Makarovic (1975). Veliko av-torjev med pregovore uvršca tudi frazeme ter oba žanra štejejo med t. i. ljudske modrosti. Pregovori ne nastanejo sami od sebe, temvec so rezultat življenjskih izkušenj. Toda misel izražajo kot nekaj abstraktnega, kot pojem, kljub temu, da so vezani na konkretno v življenju. Ceprav pregovori veljajo za modrost ljudstva, ima mnogo izmed njih znanega avtorja ali izvor. Tako imamo pregovore z izvorom v antiki in – konkretneje – Bibliji in so znani in v rabi po celotnem Zahodnem svetu. Te pregovore Cubelic oznaci za interna­cionalne, njihov izvor utemeljuje s podobno rabo pri razlicnih narodih. Vendar poudar­ja, da so kljub svoji internacionalnosti tudi last vsakega naroda, saj jih vsak narod v svoj jezik vkljucuje kot svoje, jih sprejema kot s svojo izkušnjo in svoja spoznanja (Cubelic 1998: 319–321). Pregovori pripadajo narodu tudi po rabi in po jezikovnem izrazu, npr. lat. lupus in fabula (‘volk v zgodbi’) se je pretvoril v slovenski Mi o volku, volk iz gozda, v hrvašcini pa mi o vuku, a vuk na vrata (‘mi o volku, volk pa na vrata’). Precej pregovorov izvira iz antike (in vino veritas – v vinu je resnica), za mnoge iz-med teh je avtor znan, a so se toliko folklorizirali, da lahko veljajo za pregovor, ki je del dolocenega jezika. Tovrstne sentencne forme Toporišic opredeli za reke. Pri vecini je še vedno znana izvirna podoba in tudi dobeseden prevod (Julij Cezar: Veni, vidi, vici – Pri­šel, videl, zmagal) (Toporišic 1992: 253). Pri nekaterih avtorskih folkloriziranih pregovo­rih avtorstvo ni vec znano, npr.: Plinius: Cevljar ne (presojaj) višje od sandalov! Le cevlje sodi naj kopitar (Novak 2004: 197); Sallustius: Vsak je svoje srece kovac (193); Martialis: Molk je zlato (182); Seneca: Ce želiš biti ljubljen, ljubi (191). Nekatere so v preteklosti prilagodili rimi in ritmu jezika, da lažje ostanejo v spomi-nu: -Horatius: Izrecena beseda nepreklicno poleti. > Beseda izrecena ne vrne se nobena (186); -Seneca: Višje ko se dvigneš, prej boš padel. > Kdor visoko leta, nizko pade (176); -Propertius: Kolikor dalec je ljubezen od oci, toliko je tudi od srca. > Dalec od oci, dalec od srca (170); -Vec je vreden vrabec v rokah kot vprašljivi žerjav. > Bolje vrabec v roki kot golob na strehi (162). Pri nekaterih prvotno latinskih pregovorih ni vec znana ne latinska oblika ne avtor (Mieder 1993: 12): . ljubezen je slepa; . roka roko umije; . prijatelja spoznaš v nesreci; . kolikor jezikov znaš, toliko veljaš; . kar lahko danes storiš, ne prelagaj na jutri; . boljše je prepreciti kot zdraviti; priložnost naredi tatu; . jabolko ne pade dalec od drevesa; . ni vse zlato, kar se sveti; . vsak je svoje srece kovac … Veliko pregovorov je biblijskega izvora: . clovek obraca, Bog obrne; . lažje je videti iver v tujem ocesu kot bruno v svojem. Ti izvirajo tako kot citatni deli besedil iz zbirke Pregovorov kralja Salomona: . ne hvali dneva pred vecerom; . kdor ne uboga, ga tepe nadloga; . strah ima velike oci ali kot povzetki biblijskih zgodb . pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Narodi pa so ustvarjali tudi sami svoje pregovore, nekateri so prehajali (jezikovne in nacionalne) meje, drugi so se ohranjali zgolj v izvornem jeziku. Ceprav so pregovori so nastajali v vseh zgodovinskih obdobjih, velja srednji vek zaradi visoko razvite retorike zlata doba nastanka pregovorov. 16. in 17. stoletje veljata za »zlato dobo pregovorov« v Evropi (Mieder 1993: 13). Mieder pravi, da pregovor vedno ustvari posameznik v doloce­nem casu, na dolocenem mestu, v dolocenem kontekstu, lahko ga celo vznikne v krogu družine. Družina ga sprejme v svojo mentalno zbirko pregovorov in ga zacne redno upo­rabljati, tako lahko pregovor razširi po vasi, nato v naslednjo vas itd. Pregovor se ohrani, ce prestane družbeno cenzuro. Pojavijo se variante pregovora, a ne zgolj sinhrono, tem­vec tudi diahrono (Mieder 1993: 13). Pregovore so ustvarjali ljudje iz šolanih in redovniških krogov, pa tudi iz privilegi­ranih, vladajocih krogov, kot tudi nešolanimi posamezniki; nedvomno so bili vsi ustvar­jalni in nadarjeni posamezniki (Cubelic 1988: 322). Tipologija pregovorov V strokovni literaturi najdemo številne tipologije pregovorov. Znotraj paremioloških raziskav obstajata dva tipa delitev: pomenske in strukturne. Gre za dve tipološko in me-todološko razlicni tipologiji: pomenske tipologije so pogoste v zbirkah pregovorov in pri obravnavah dolocene pomenske skupine, medtem ko je pri splošnejših teoretskih obrav­navah pogostejša strukturna tipologija. V slovenskih zbirkah pregovorov je ena glavnih in splošnejših delitev na prave pre­govore in vremenske pregovore. I. Jože Toporišic predlaga kriterije obravnavanja t. i. frazeologemov, kamor uvršca tudi pregovore: 1. po izvoru (avtohtoni in prevzeti frazemi, prevzete pa deli na kalke, sposojene fra­zeologeme, tuje frazeologeme in citatne frazeologeme, ki niso del slovenskega je­zika); 2. po socialnem tvorcu oz. nosilcu (glede na starost, poklic, stroko, družbeni položaj itd.); 3. po etimologiji; 4. glede na stilno vlogo v besedilu (Toporišic 1973/1974: 273–279). Toporišic se pri vprašanju pragmaticnosti in tematskosti pri pregovorih (t. i. vse­binske in funkcijske skupine) opira na Grafenauerjevo tipologijo, ki razdeli tematske (tvarinske) skupine: smešne in slabe lastnosti, pozdravi in odgovori na pozdrave, blago­slovitve in kletve ter reki in sentence ali sentencni reki. Z izhodišcem te tipologije Topo­rišic predlaga naslednje skupine: pregovori, ki odsevajo življenjske izkušnje slovenskega cloveka, kmeckega življenja in gospodarjenja, dela v hlevu in hiši, na polju in v gozdu; cloveški znacaji in slabosti, duhovna globina (Toporišic 1985: 32). Ta pomenska delitev je dober vir za preucevanje povezanosti življenja in jezika, obenem pa kaže na preteklo in sedanje življenje in dojemanje okolja. Toda pri taki delitvi je problematicna skupina pregovorov, ki bi lahko sodili v dve in vec skupin, in/ali v nobeno od navedenih skupin. Pregovorov je toliko, da tako rekoc ustrezajo vsaki življenjski situaciji; le najpoglavi­tnejše pomenske kategorije so npr. delitve na telo, ljubezen, delo, prijateljstvo, smrt itd. Hkrati pa se moramo pri vsaki taki opredelitvi zavedati, da izpušcamo veliko konte­kstov, na katere so pregovori lahko nanašajo. II. Etbin Bojc razdeli pregovore po pomenskih kriterijih na 20 tematskih krogov: 1. cas, 2. clovek (vnanjost, znacaj, zavist, laž, nadutost, doslednost, previdnost, ocena, korist, obcutki, sram, socutje, zaupanje – prevara, otopelost), 3. delo, odmor, razvedrilo (roc­no – umsko, pocitek, razvrat, kmetovanje), 4. družba, družina, 5. narava (rastlinstvo, živalstvo, zemlja – svet), 6. nasprotja, 7. navade (šege, trdnost, izrednost), 8. pravo (pra­vica, pravšnost), 9. prehrana, 10. premoženje (bogastvo, pomanjkanje), 11. prilike, pri-mere, 12. reki, rekla, 13. sreca, nesreca (osrecitev, želje), 14. sredstva, tvarina, 15. vedenje (obnašanje, kakovost), 16. vremenske napovedi (po mesecih in splošno), 17. vzgoja in izobraževanje, 18. žena – mož, 19. življenje (rojstvo, bolezen, zdravje, starost, smrt), 20. življenjske skušnje.35 Slabost semanticnih tipologij v slovenskem prostoru je njihova hibridnost: tipologije so narejene deloma po leksikalnih sestavinah, deloma po pomenu pregovora. Vsaka de­litev, ne glede na kaj, pa bi morala biti dosledna. Pri delitve po pomenu je treba združiti pomen pregovora. Delitev po sestavinah pa se ozira na samostalnike; ker je teh v enem pregovoru lahko vec, se pojavi v vec kategorijah. III. Grigorij L. Permjakov uvede tipologijo pregovorov glede na situacije: prvo skupino sestavljajo odnosi med stvarmi ali med stvarmi in njihovimi kvalitetami, drugo skupino sestavlja odvisnost med odnosi med stvarmi in odnosi njihovih kvalitet. Sledi tipologija glede na nasprotne tematske pare (blizu–dalec, dober–slab itd.) in tematska klasifikacija (Grzybek 1994: 57–59). Ker se tipologija nadaljuje z logicno-semioticno strukturo in se dopolnjuje, zato dobro pokrije vse možne pregovorne tipe. IV. Heda Jason razdeli pregovore po semanticnih skupinah (Jason 1987): 1. povzete življenjske izkušnje; 2. nasvet, ki temelji na izkušnjah; 3. nasvet poslušalcu, kako naj se obnaša; nasvet temelji na življenjskih izkušnjah; 4. nasvet, kako je zaželeno, da se kdo obnaša; 5. pregovori, ki svarijo, kako se ne obnašati; 6. pregovor, ki kritizira clovekovo obnašanje. Te skupine so zelo široke, prehodi med njimi pa so zamegljeni, zato lahko posamezni pregovori prehajajo iz ene skupine v drugo – odvisno od interpretacije. Ta tipologija torej predvideva individualno interpretacijo; nekateri pregovori tako lahko sodijo v vec sku-pin. Vsekakor pa lahko skupine razclenimo na nadrobnejšo pomensko delitev. Strukturnih tipologij pregovorov je v svetovni paremiologiji precej. Ker je veliko prego­vorov v evropskih jezikih skupnega izvora (rimski, grški, biblijski pregovori …), lahko strukturne delitve apliciramo tako rekoc na vse evropske jezike, tako lahko tudi tipologi- To delitev so oblikovali Milko Maticetov, Niko Kuret, Albina Štrubelj, sodelavci na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU Ljubljana. jo neslovenskega paremiologa apliciramo na slovensko gradivo. V tem primeru obravna­vamo tri najvidnejše tipologije v strokovni literaturi; prvo je zacrtal Nigel Barley, drugo Permjakov, tretjo pa Alan Dundes. I. Nigel Barley pri pregovornih oblikah doloci skupino, poimenovano maksime; maksime so strukture, ki vsebujejo splošno vsebino – ta ima lahko tudi popolnoma dobesedno in-terpretacijo, pomen je ožji kot pri pregovoru, medtem ko je pregovor vedno metaforicen in njegov pomen vedno teži h konkretizaciji, hkrati pa vsebuje tudi splošni pomen (Bar­ley 1984: 129). V slovenšcini bi k maksimam uvrstili vecino enostavcnih pregovornih struktur. Tako bi za maksimo oznacili npr. . življenje ni praznik; . denar glavar; k pregovorom pa . brez muje se še cevelj ne obuje; . volk ne menja dlake; . bolje danes jajce, kakor jutri kokoš; . kdor visoko leta, nizko pade itd. Maksima in pregovori se ne razlikujejo v funkciji, tj. v izražanju na figurativni nacin, povedati nekaj »lepše«, razlike so zgolj strukturne. II. Permjakov poleg semanticne tipologije uvede tudi logicno-semioticno tipologijo, kar utemeljuje z reciprocnostjo, kot jo imata slovnica in slovar. Pri tej tipologiji gre za razli­kovanje med paradigmatsko in sintagmatsko osjo in njuno transformacijsko ravnijo (Gr­zybek 2000 in 1994: 59). S tem zaokroži možne tipologije in jih združi v eno kompleksno delitev, ki omogoca kar se da natancno kategorizacijo. III. Alan Dundes v analizi pregovorov iz anglosaksonskega prostora opredeli nekaj kom­pozicijskih oz. t. i. »arhitekturnih formul«. Njegova tipologija temelji na naboru logicnih pravil, ki so komplementarna nasprotjem: njegova osnovna delitev je med primerjalnimi (oppositional) in neprimerjalnimi (ali izenacujocimi, tj. equational) pregovori (Dundes 1987: 962). Na tem mestu bomo predstavili dve kategoriji, ki sta tudi v slovenskem jeziku zelo produktivni: Bolje … kot …: . bolje pozno kot nikoli; . bolje poštenje nego življenje; . bolje prva zamera od druge. Pri tej skupini je treba poudariti, da obstaja nekaj leksikalnih razlicic za primerjalni veznik, ki ga zapolnjuje kot: nadomešcen je lahko z narecno besedo nego ali pa s predlo­gom od. Te zamenjave so pri dolocenih pregovorih izbirne: bolje prva zamera od druge : bolje prva zamera kot druga. A je …:36 . ljubezen je slepa; . motiti se je cloveško; . denar je sveta vladar; . dobrota je sirota; . skromnost je lepa cednost. Gre za dve razlicni zapolnitvi: A je + pridevnik (motiti se je cloveško; ljubezen je slepa) in A je + samostalnik (denar je sveta vladar; dobrota je sirota). V tej skupini t. i. arhitekturnih formul najdemo tudi strukturno formo A je A … (delo je delo). Vendar pri tej strukturi ne gre za pregovor, temvec zgolj za stalno obliko, pri cemer je glagolska oblika biti stalnica, povedkov prilastek pa je (deloma) izbiren: delo je delo; študij je študij; služba je služba itd. Dundes se je osredotocil na t. i. primerjalne pregovore, poudaril pa je, da so razlic­ne oblike pregovora kot razlicni tipi pravljic v Aarne-Thompsonovi tipologiji: razlike v vsebini ne pomenijo nujno tudi ustrezajoce razlike v strukturi, kar je ponazoril s prime-rom: bolje pozno kot nikoli ima popolnoma razlicen pomen od italijanskega bolje miš v macjem gobcu kot clovek v rokah odvetnika; prvi pregovor ubeseduje semanticno struk­turo bolje narediti nekaj, drugi pregovor pa svetuje, naj necesa ne naredimo (Dundes 1987: 962). Navedeni primer dokazuje, da so formule pregovorov relativno neodvisne od vsebovane podobe oz. da struktura ne doloca nujno pomenskega polja pregovora. S to tipologijo je Dundes pokazal na pomen semanticnih nasprotij v pregovorih in na pomen logicnih formul (Grzybek 1994: 52). Podobno delitev sta predlagala tudi Matti Kuusi v mednarodnem klasifikacijskem sistemu pregovorov, in sicer nasprotja kot en–dva, malo–vec/veliko, star–mlad itd. (Kuusi 1972), in Arvo Krikmann, ki tovrstne strukture poimenuje sintakticni stereotipi; ti so pogosti v stavcni strukturi pregovorov (Krikmann 1998a: 51). Tipologija slovenskih pregovornih oblik Tipologija, ki se zdi smiselna za znanstveno obravnavo pregovorov, temelji na združitvi strukturnih, funkcijskih in pomenskih lastnosti: strukturno se izkažejo pravi pregovori za kompleksnejše (daljše povedi, kompleksnejša metaforika), funkcijsko pa oddelimo od pravih pregovorov in maksim tiste pregovorne strukture, ki ne posredujejo svetovnona­zorskega nacela ali splošne resnice, temvec je njihova funkcija dati uporabniku nasvet, napotek, kako naj ravna. Tako dobimo delitev na prave pregovore, maksime in napotila, slednja pa se še pomensko delijo na kmetijska in zdravstvena. Pri kmetijskih napotilih lahko locimo še kmetijska in vremenska predvidevanja, vendar gre tu pogosto za abstrak­tne delitve, saj se skupini semanticno prepletata. Pravi pregovori so stalne kompleksne sentencne izjave z (globljim) metaforicnim pomenom, npr. 36 »A« je prva sestavina v pregovoru, ki je lahko samostalnik ali glagol. . brez muje se še cevelj ne obuje; . bolje vrabec v roki kot golob na strehi; . volk ne menja dlake; . kdor visoko leta, nizko pade. Zaznamuje jih splošnost pomena: svetovnonazorska nacela ali splošne resnice, ki s posplošeno, stereotipno pomensko podlago in s pomocjo metafore poskuša vplivati na naslovnika. Za prave pregovore pa je znacilna tudi široka prepoznavnost, lahko tudi zelo splošna raba. Maksime pojmujemo podobno kot Barley (prim. Barley 1984) kot sentencne izjave, ki so povezane s povedanim, velikokrat (ne nujno) tudi dobesedne in kratke. V vsakda­njem govoru so veckrat oznacene kot »rek«, npr. . cas je denar; . sreca je opoteca; . brez dela ni jela; . denar glavar. Ce so maksime metaforicne, vecinoma prevladuje primera ali enacenje, npr. . bolje hranjeno jajce od snedenega vola; . bolje zlepa kakor zgrda; . rana ura, zlata ura; . cas je denar. So široko prepoznavne kot pregovori (veckrat jih je težko razlociti), vendar imajo konkretnejšo povednost, npr. . boljše malo kot nic; . prilika dela tatu; . vec glav vec ve. Strukturno so krajše, najveckrat enopovedne, pogosta je elipsa glagola biti. Napotila so sentencne izjave, ki napotujejo in svetujejo: zdravstvena napotila dajejo nasvete za zdravje, npr. . jabolko na dan odžene zdravnika stran; . veselo srce pol zdravja; pri kmetijskih napotilih pa kmetijska predvidevanja usmerjajo kmeta, kako naj dela v dolocenem letnem casu, mesecu, vremenu, in napovedujejo predvideno letino, npr. . ce Gabrijela (marec) zmrzuje, slana vec ne škoduje; . ce sušca (marec) prah okrog pometa, prav dobro letino obeta; vremenska predvidevanja pa dajejo vremenske smernice, napovedi, npr. . kakor se Medarda (junij) zdani, vreme še štirideset dni trpi. Gre za posebno skupino, ki jo še vedno uvršcamo med pregovore, saj so strukturno in deloma tudi namembno enaka, hkrati pa se na enak nacin prenašajo iz roda v rod kot pregovori. Gre za skupino, ki je pomensko bliže konkretnemu, en del pa lahko celo pre­ide v skupino pravih pregovorov, npr. ena lastovica še ne prinese pomladi, ker se pomen razširi na življenjske situacije, ne zgolj npr. na pojav pomladi in prihod lastovic. Vprašanje uvrstitve napotil med pregovore je perece in stalno predvsem na primeru vremenskih pregovorov, pri cemer se mnenja delijo. Alan Dundes meni, da t. i. vremen-ski pregovori sploh niso pregovori (Dundes 1989) in jih uvršca med uvere; te so vedno dobesedne, njihov pomen nikoli ne more biti metaforicen, enako velja za zdravstvena napotila. Nasprotno gre pri pregovorih vecinoma za metaforicni pomen, lahko pa je tudi dobesedni. Dundes trdi, da so to uvere, ki oponašajo zgradbo pregovorov: ritem, rimo, jedrnatost. Kljub temu so, pa ceprav v rimani obliki, še vedno uvere; zato lahko po Dun-desovem mnenju vremenske pregovore razumemo kot vremenske uvere. Tudi Mieder postavlja vprašanje uvrstitve t. i. vremenskih pregovorov med prego­vore, z izjemo pregovorov, ki izražajo splošno resnico, pomenske sestavine pregovora pa so vremenski pojavi, npr. strela nikoli ne udari dvakrat na isto mesto ali po toci zvoniti je prepozno (Mieder, Holmes 2000: 94, 95). Vendar pa je pregled slovenskega gradiva pokazal, da lahko vremenske pregovore, a tudi kmetijska in zdravstvena napotila uvrstimo med pregovore predvsem po strukturi, saj oponašajo zgradbo pregovorov, ohranjajo ritem, rimo, metaforicnost, torej vsebujejo vse elemente, ki pripomorejo k zapomnljivosti. Pomembna locnica med pregovori in napotili je predvsem sporocilo: pregovori po­sredujejo moralne vrednote ali povzetek misli, pri vremenskih, kmetijskih ter zdravstve­nih napotilih pa besedilo posreduje predvidevanje. Vsi pa temeljijo na medgeneracijskem opazovanju, znanju, izkušnjah. Pri vseh napotilih je izrazita spoznavna funkcija, ki je v konkretnem primeru vezana predvsem na opazovanje in, posledicno, napovedovanje glede na vremensko stanje ali pojav v naravi na dolocen dan ali v dolocenem obdobju. Vremensko napotilo napoveduje pricakovani vremenski pojav v prihodnosti, kmetijska napotila nakazujejo kolicino letine (poljedelstvo, živinoreja), zdravstvena napotila pa predvidevajo vpliv na skrb za svoje zdravje. V razširjenosti paremioloških oblik opazimo znatne razlike zlasti med pregovorom in vremenskimi in kmetijskimi napotili: pregovori so bolj razširjeni, celo prestopajo meje, saj so povezani z doloceno kulturo in ne zgolj na obmocje ali jezik, v katerem se uporabljajo (npr. pregovori iz biblije, splošna moralna dolocila). Velikokrat pregovor, ki ima razlicne sestavine v razlicnih jezikih ali celo drugacno stavcno strukturo, vsebuje isti pomen; ta je povezan predvsem s kulturnimi dolocili. Vremenska in kmetijska na­potila pa so izrazito povezana z doloceno klimatsko ali celo mikroklimatsko podrocje, nekateri veljajo le v dolocenem kraju, npr. od ljubljanskega okna je rit mokra (ce zvecer nebo žari iz ljubljanske smeri, bo verjetno deževalo – velja za kraj Polhov Gradec). Kljub razlikam med pregovori in napotili je treba pokazati strukturo napotil; ta je namrec zelo podobna strukturi pregovorov, saj vsebuje tako metricne vzorce kot rimo, sinekdoho in personifikacijo . kadar na spreobrnjenje Pavla sneži in deži, letina slaba in huda preti; . kadar prosinec odpira dežnike, žetve poletne ne bodo velike. Medgeneracijsko prehajajo in temeljijo na opazovanju in znanju vec generacij. Sku­pna jima je tudi estetska struktura, ki je najbolj ocitna z vsebnostjo stilnih sredstev. Vec­ krat so pregovori in napotila tudi uporabljeni kot konec ali okras na koncu prispevka (npr. ob koncu vremenske napovedi na televiziji). Zdravstvena napotila Zdravstvena napotila so podvrsta pregovorov; vecinoma gre za nasvete, kako pripomoci k boljšemu zdravju, ter za poudarjanje vrednote zdravja. Dundes t. i. zdravstvene prego­vore izvzame iz skupine pregovorov; navedeno strukturo poimenuje zdravstveno napo­tilo (enako kot vremenske pregovore) in ga uvršca med uvere (kot jabolko na dan odžene zdravnika stran; veselo srce pol zdravja). V zbranem gradivu na ISN ZRC SAZU najdemo precej zdravstvenih pregovorov, ki jih lahko razdelimo na: Prehrambna napotila: . jabolko je zjutraj zlato, opoldne srebro, zvecer svinceno; . jabolko na dan odžene zdravnika stran; . zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo; . obilne hrane vzeti ni, da ti za zdravje skrbeti ni; . kar ni pozdravil zdravnik, bo pozdravil post; . za vsako bolezen raste zdravilna rastlina. Vrednost zdravja: . dokler smo zdravi, zdravja ne štimamo; . zdravi pocutki so velika dobrota; . bolje zdravje brez bolecin, nego sto užitkov in dobrin; . bolezni sto imamo, a zdravje eno samo; . ne špotaj se zdravju i bogastvu i debelemu volu; . zdravje prinaša najvišje obresti; . zdravje je vec kot kup zlata; . zdravo telo narboljše blago; . skazi se lahko, popravi težko. Obnašanje in zdravje: . veselo srce – pol zdravja; . dobra misel – pol zdravja; . kar je nekoga veselje, je njegovo zdravje; . smeh je najboljše in najcenejše zdravilo; . zdravje prihaja od srca in bolezen do srca; . zdravi ne potrebuje zdravila; . zdraviti se je treba, ko si še zdrav; . nezmernost hrani zdravnika; . hitro spat in zgodaj vstat, kdor hoce biti zdrav in mlad; . zdravja pridobiš samo, ce vstajaš pred soncnim vzhodom; . boljši je en prdec kot sedem zdravnikov; . potrpljenje je za vsako bolezen prvo in najpomembnejše zdravilo; . vsak clovek je sebi najboljši zdravnik; . delo in pocitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravniku v hišo brani; . bolj obcutimo kapljico bolezni kot pa sod zdravja; . bolje prepreciti, kakor leciti. Minljivost zdravja: . zdravje s curkom prejde, po niti raste; . zdravje po niti gor, po curku dol; . zdravje laže izgubiš nego znova ga dobiš; . bolezen pride z brzovlakom, zdravje pa s pocasnim korakom; . pac vsak bi ljubo zdravje ljubil, ko ga je že izgubil. Povezava zdravja in premoženja: . zdravje drago blago; . zdravje je najvecje bogastvo; . kdor je vedno zdrav, je dovolj bogat; . boljša je zdrava sapa ko denar; . brez zdravja ni bogastva; . bolje zdravemu v siromaštvu, nego li bogatinu v bolezni; . siromaštvo mati zdravja. Smrt in zdravje: . smrt vse ozdravi, kar boli; . smrti ni zdravila; . bolni bolujejo, a zdravi umirajo; . zemlja vse pozdravi; . kdor kašlja, dolgo živi. Cistoca in zdravje: . snaga in red je pol zdravja; . snaga in red vzdržuje svet; . zdrav razum v zdravem telesu. Odnos do zdravnika: . zdravnika pa sodnika se boj; . zdravnik zdravi, narava popravi; . zdravnik zdravi, zelena zdravila pa pozdravijo; . veliko zdravnikov – gotova smrt. Drugo: . deset starih bab (ali dedcev) – enajst bolezni; ter pregovor, ki je v leksikalni zapolnitvi vsebuje ime svetnika: sveti Valentin – zdravje naših bolecin. Nekaj pregovorov, katerih leksikalne zapolnitve vsebujejo besedo zdravje, so metaforic­ nega pomena, torej niso zdravstvena napotila, temvec pravi pregovori ali pa maksime: . kar je pravo, to je zdravo; . lahko je raniti, težko ozdraviti; . govorilo je zdravilo; . cas ozdravi vse bolecine; . cas je najboljši zdravnik; . kdor je dolžan, ta je na zdravem bolan; . mož ljubi zdravo ženo, brat bogato sestro; . resnica je ostra in boli, tudi zdravnik zdravilo osladi; . oko se drugace zdravi kot peta; . ena garjava ovca osmradi deset zdravih, ena zdrava pa ne more ene bolne ozdravit; . ljubezen je bolezen. Pogosto se v zbirkah med pregovori najdejo poleg frazemov tudi vraže, npr. kdor hoce biti vse leto zdrav v nogah, naj stopi na novo leto na železo, ko vstane. Tovrstna napotila zagotovo ne sodijo med pregovore. Kmetijska napotila Kmetijska napotila so skupina pregovornih struktur, ki usmerjajo kmeta, kako se ravna-ti in delovati, da bo uspešen, napovedujejo letino ali pa predvidevajo vreme iz trenutnega vremena ali obnašanja živali. Glede na pomen jih delimo na kmetijska predvidevanja in vremenska predvidevanja. Kmetijska predvidevanja Kmetijska predvidevanja so pregovorne strukture, ki so povezane z živinorejo in po­ljedelstvom. Ker je na življenje na kmetiji mocno vplivalo vreme, je vecina teh napotil neposredno ali posredno povezana z vremenskimi napotili. Napotila vecinoma lahko prehajajo iz ene skupine v drugo. Strukturo ce Gabrijela (marec) zmrzuje, slana vec ne škoduje lahko uvršcamo med vremenska napotila, toda pomensko je to kmetijsko napo­tilo, saj je sporocilnost povezana z letino, ne z vremenom. Zaradi odvisnosti kmetovanja od narave in vremena so se ljudje zanašali na doloce­ne kazalce in cikle, da bi lažje predvidevali potek delovnega leta. Cilj kmetijskih vremen­skih pregovorov je dati napotek, ki bi izboljšal pridelek ali deloma olajšal delo (npr. pri oceni, kdaj slana ne škoduje vec, kaj pomeni zgodnje cvetenje dreves itd.). Ti pregovori se pomensko dotikajo predvsem pridelka (škodljivosti vremenskega pojava na pridelek ali kolicino pridelka) ali živine: . ce je april deževen, kmet ne bo reven; . slana v aprilu je bolj nevarna kot poletna toca in suša soparna; . ce breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo; . o Jakobu (julij) pšenica zori ali zgori, grozdje pa na božjo pot odide in šele ob Jerneju nazaj pride; . ce je majnika lepo, je dobro za kruh in seno … Nekatera kmetijska napotila v obliki pregovora so neposredna navodila, kako naj kmet ravna: . o Lovrencu (avgust) mora biti pletev koncana; . kdor po mali maši kosi, ta za pecjo suši; . ce malega travna (april) grmi, slane se kmet vec ne boji. Ta predvidevanja vecinoma upoštevajo biološke lastnosti in naravne zakone: slana v aprilu je bolj nevarna kot poletna toca in suša soparna, tj. rastline ravno zacnejo brsteti in cveteti in še niso toliko odporne, da bi preživele slano; v dežju drevo cvete, sadje ne daje (april), tj. dež spere ves cvetni prah in se zato rastline ne morejo oprašiti. Predvidevanje in napotki za ravnanje kmeta so se ozirali tudi na obnašanje drugih divjih in domacih živali na dolocen dan: . ce vidiš prosinca (januar) komarje igrati, je treba s senom varcno ravnati; . sveta Neža (januar) kuram rit odveže; . ce se o Jurjevem (april) krokar lahko v žitu skrije, mlatic jeseni dosti cepcev razbije; . ako do Urha slišiš kukavico in Urh z Marjeto (julij) kace pase, posevek dobro rase. Nekatere napovedi izhajajo iz opazovanja obnašanja živali ali napovedujejo kolicino pridelka: ce je svecnica (februar) topla in soncnega vremena, bodo cebele bogate in dobrega plemena. Pregovori, v katerih so med leksikalnimi zapolnitvami tudi poimenovanja za rastli­ne, so naceloma povezani z napovedovanjem letine; lahko gre za splošno napoved ali pa poimenujejo konkretno žito. Pregovori, ki na splošno napovedujejo letino v splošnem: . ce Gabrijela (marec) zmrzuje, slana vec ne škoduje; . ce sušca (marec) prah okrog pometa, prav dobro letino obeta; . ce je april deževen, kmet ne bo reven; . ce je Jurija (april) dež in na Petra suša, se raduje kmetova duša; . ce na veliki petek (april) dežuje, dobro se leto napoveduje; . dež na Šentjanža (junij) slabo letino nareja, sonce naj se raje pratiki smeje; . Urabanovo sonce in Vidov (junij) dež, na dobro leto upati smeš; . šišk veliko Mihael (september) da, zgodnja bo zima in veliko snega. Pregovori, ki napovedujejo kolicino žita (pšenica, rž, koruza, jecmen) in sena glede na vreme: . ce je na Jožefovo (marec) lepo, bo tudi koruza obrodila lepo; . ce sušca (marec) dolgo sneg leži, to setev mocno zamori; . na Jurja dan (april) je pravi cas, da nam rž pokaže prvi klas; . ce rožnika (junij) sonce pripeka, pohlevno deži, veliko obeta žita, strdi; . dež na Vida (junij), jecmenu ne kaže kaj prida; . sever, ki ta mesec (junij) vlece, obilo žita povlece; . Vidove (junij) megle se žito boji, ce Murcar jo vidi, o žetvi dvoji; . o Jakobu (julij) pšenica zori ali zgori, grozdje pa na božjo pot odide in šele ob Jerneju nazaj pride; . pred Jakobom (julij) tri dni lepo, rž v redu dozorela bo; . sonce srpana (avgust) grozdje meci, z medom navdana ajda diši; . kadar prve dni kimovca (september) pogostoma grmi, bo dosti tepkovca, pšeni­ce, rži. Pregovori, ki napovedujejo kolicino sadja oz. sadežev (cešnje, breskve, orehi, kostanj, grozdje): . ce kres deži, orehov ni; . ce breskve pred Gregorjem (marec) cveto, trije eno pojedo; . ce na kresni dan dežuje, orehom slabo prerokuje; . ako je dež na Cirila in Metoda, oreh in kostanj domala ogloda; . ce pred Martinom zmrzuje, prihodnje leto cešenj ni; . sveti Vid (junij) je cešenj sit; . ako na Marjetin dan (julij) deži, orehov in lešnikov ni, seno pa se ne posuši; . je tega meseca (julij) presuho, ostane grozdje drobno; . mrzel in moker mali srpan (julij), trtnemu sadu je mocno v bran; . o Jakobu (julij) pšenica zori ali zgori, grozdje pa na božjo pot odide in šele ob Jerneju nazaj pride; . ce Lovrenc (avgust) jasen, bo grozd strden in vincar glasen; . ce cešminje brhko cvete, rž rado bogato daje; . ce na Urše dan (oktober) kmet zelje pospravi, mu ga vreme Simona in Jude v nic ne pripravi. V slovenskem prostoru je zaradi vinogradniške tradicije še posebno veliko napotil, ki napovedujejo letino vina: . ce Pankraca sonce pece, sladko vince v klet potece; . ce trs pred Vidom ocvete, se dobrega vina nadejati smete; . ce vinska trta ne cvete kersnika, ostane lesnika; . rožnika (junij) mrzlo deževanje, slabo za vino in panje; . rožnik (junij) deževen, vincar reven; . Lovrenc (avgust) deževen nam vino sladi in ajda moc po njem dobi; . ce velikega Šmarna (avgust) sonce pece, dobro vince v sod potece; . Lovrenc (avgust) deževen nam vino sladi in ajda moc po njem dobi; . veliki šmaren (avgust) brez dežja, sladko vince bo doma; . zrel grozd Jerneja (avgust) dobiti, dosti bo sladkega mošta. Tudi slovenska medarska tradicija je zelo stara na tem podrocju: . ce rožnika sonce pripeka, pohlevno deži, veliko obeta žita, strdi; . rožnika (junij) mrzlo deževanje, slabo za vino in panje; . strd za potice popijejo Jerneja meglice (avgust). Nekateri pregovori upovedujejo primeren cas, kdaj naj bi bilo delo opravljeno oz. kdaj naj bi bil primeren cas za delo; ti so casovno vecinoma oprti na svetnike: . ako na Medarda je vreme lepo, najlenejši kosec pospravlja suho seno; . o Lovrencu (avgust) mora biti pletev koncana; . kdor po mali maši kosi, ta za pecjo suši; . Lukež, repni pukež; . Urša v kad repo buša. Vremenska predvidevanja Vremenska predvidevanja so strukture z vsemi stilisticnimi sredstvi pregovorov (ritem, rima, sinekdoha, personifikacija, višja raven jezika), ki v eni povedi ubesedijo opazo­vanje vremenskih in naravnih pojavov v vec rodovih. V njih je v ospredju predvsem spoznavna funkcija: besedilo nosi informacijo o vremenski napovedi. Te temeljijo na re-alnih naravnih in fizikalnih (meteoroloških) zakonitostih ali pa so to vremenske uvere, povezane z željo po zmožnosti napovedovati vreme. Strukturno ta besedila sodijo med pregovore, zaradi sporocilnosti in namembnosti pa jih uvršcamo v posebno podskupino. Mnogokrat so vremenska napotila uvršcali tudi t. i. vremenske uvere, ki pa nimajo stalne forme in jih zatorej ne moremo uvršcati med pregovorne strukture, kot npr.: . ce babe regljajo, bo dež; . na Potoku ma dež mlade; . zjutraj sever, je kmalu dež; . ce otroci zvecer cvilijo, dež delajo; . kadar se otroci valjajo in ženske kregajo, bo dež (Ivancic Kutin 2009: 421). V Sloveniji je znana tudi vremenska uvera, namenjena otrokom in sodi v širše polje, kot so folklorni obrazci: kadar so oblaki rdeci, Miklavž piškote pece. Sem sodijo tudi t. i. vremenska pravila, npr. lepo vreme pricakujemo, ce petelini zjutraj mocno pojo / ce je zju­traj suh zrak … (Premru, Toman 2009: 6). V zbirkah in v koledarjih najdemo tudi rimane verze vremenskih napovedi, vendar jih ne moremo uvrstiti med pregovorne oblike, saj gre že za krajše pesmi: . kakor veter Mihaela žita cena rast bo imela: bolj ko veter se vzdiguje, višja cena narastuje; ce pa veter ponehuje, tudi cena upaduje – ce pa to ni res, vedi, da je zmota vmes. (Premru, Toman 2009: 45) . O sv. Urbanu sonce gorko, obilo bo vina, bode sladko. Ako pa takrat dež le rosi, trta le cvicka malo rodi. (Premru, Toman 2009: 29) Vremenska napotila so vecinoma dvodelna in pogosto vsebujejo jezikovne figure: personifikacijo in/ali alegorijo. Jezik je izbran, rima in ritem se ohranjata z vokalno re-dukcijo (kontrakcijo), velikokrat so uporabljene narecne besede (v tiskanih izdajah je je­zik navadno poknjižen). Precej dosledno so uporabljena stara slovenska imena za mese­ce: prosinec – ledenik (januar), svecan – talnik (februar), sušec – brstnik – brezen (marec), mali traven – travnik (april), veliki traven – cvetnik (maj), rožnik – secnik – kresnik (junij), mali srpan – srpnik (julij), veliki srpan – mlatnik (avgust), kimovec – sadnik (september), vinotok, moštnik – kozoprsk (oktober), listopad – listnik (november), gruden – grudnik (december). Nada Šabec predstavi pogosto rabo osebnih imen oz. imen svetnikov v slovenskih pregovorih in jih zato poimenuje koledarski pregovori, ki so bili uvršceni v razne kmetij­ske almanahe in koledarje kot vodila (Šabec 2007a: 269).37 37 Danes npr. za taka vodila veljajo t. i. lunini setveni koledarji, ki glede na položaj lune dolocajo, katera vrsta rastline naj bi se tisti dan sejala oz. sadila, da bo bolje rasla. Vremenska napotila vecinoma tematizirajo cas, tj. letni cas (koliko dni pred Petrovim stolom grmi, toliko po njem mrazi; rosinca gorkota, v jeseni sirota), prostora pa ne; struk­ture, ki imajo v leksikalni zapolnitvi dolocen prostor oz. kraj, so vecinoma ali vremenske uvere, povezane z dolocenim krajem, ali pa vremenski pojavi, ki so znacilni za dolocen kraj in so se personificirali v obliki lastnosti, ne ohranjajo pa stalne oblike, npr. ce ima Caven (Vipavska) kapo, bo dež; v Bohinju ima dež mlade. Vremenska napotila lahko temeljijo na opazovanju narave in predvidevajo vreme glede na obnašanje živali ali trenutno vremensko (meteorološko) stanje: . kadar Matija zmrzuje, še 40 dni mraza prerokuje; . o svecnici mušice, pozneje še rokavice; . ce ob Mihaelu žerjavi še ne grejo, pred božicem zime k nam ne bo; . ako na mrtvih dan dežuje, zamete zima pricakuje; . ce pred Martinom zmrzuje, je pred božicem povoden; . ce na svecnico deži, se kmalu pomlad oglasi … lahko temeljijo na izkušnjah vec rodov, npr.: zelen Božic, bela Velika noc. Nekatera vremenska napotila izražajo meteorološke pojave v povezavi z dnevnim ali letnim ci­klom, npr.: po 8. februarju gre sonce z gora v ravnine, novembra pa z ravnine v gore; po Gregorju (12. marec) od vsakega vetra sneg kopni … Druga vrsta vremenskih napotil je povezanih predvsem z uverami, te pa se pojavljajo v obliki pregovora: . kakor na Petrovo vreme kane, tako ves mesec ostane; . kakor se Medarda (junij) zdani, vreme še štirideset dni trpi; . ce je toplo v januarju, spomlad se pokvari; . ce je februarja pretoplo, bomo v aprilu za pecjo; . kadar Matija zmrzuje, še 40 dni mraza prerokuje; . ce na 40 mucenikov ni lepo, še 40 dni ne bo; . kakršno vreme na malo mašo nastane, rado še dva meseca ostane; . v oktobru burja, mraz, januarja soncen cas; . kakor vreme kresnic, tolko bo tudi žanjic … Za uvere je znacilno, da za njihovo vsebino ni nobene razlage, temeljijo na opa­zovanju. Toda ujemanje vremena z napovedjo vremenskega pregovora je dokazano nakljucna,38 saj na vremenske pojave vpliva vec razlicnih (meteoroloških) pojavov, ki so nepredvidljivi.39 Vremenski pregovori nam pokažejo, da clovek že od nekdaj želi nad­zorovati naravo, v tem primeru vremenske pojave (Dundes 1989). Vendar naravo lahko zgolj opazujemo ter na podlagi opazovanj ustvarimo pravila, ki pa niso vedno zanesljiva. To trditev lahko podpremo celo z dvema nasprotujocima si pregovoroma: aprilski dež mrtvo seje vs. ce je april deževen, kmet ne bo reven. Navedena pregovora kažeta tudi na nezanesljivost predvidevanja letine zgolj na podlagi vremena v posameznem mesecu, kaj šele dnevu. 38 Po telefonu meteorolog Miha Demšar, 22. 3. 2011. 39 Še danes imajo vremenski pregovori veljavo pri nekaterih avtorjih v znanstvenih prispevkih, z argumentom, da so že toliko casa med ljudmi, da nekaj resnice mora biti v njih (prim. Šabec 2010). Vremenska napotila lahko delimo tudi kronološko: po dnevih, mesecih, letnih ca-sih, glede na svetnike po koledarskem razporedu ter glede na razporeditev opravil v letu. Delitev glede na leksikalne sestavine napotila upošteva biološke pojave, tj. poljske ži­vali in/ali rastline (divje/domace, ptice, žuželke; plodovi, rastline, drevesa) ter atmosfer­ske (vremenske) pojave: toca, dež, sneg itd., tipicne za doloceno obdobje, nebesna telesa (sonce, luna), dele dneva (dopoldan, popoldan), oblacila, priprave na naslednji letni cas (z jeseni na zimo). Pregovori, ki temeljijo na opazovanju živali, imajo za leksikalne sestavine divje in domace živali, mrces in ptice. Gre za živali, ki živijo v dolocenem okolju in katerih obna­šanje je znacilno za dolocen vremenski pojav oz. obet (npr. muhe so sitne pred dežjem). Divje živali: . ce prosinca (januar) lisica zelo laja, še huda zima nastaja; . v prosincu (januar) je bolje videti v hlevu volka, kakor brez suknje na polju moža; . bolje volka v hlevu imeti, kot se ob toplem (februar) soncu v svecnici greti; . ce na svecnico (februar) sonce na jasnem vzhaja, lisica še v brlog zahaja; . ce jazbec pred luknjo na soncu (februar) je zdaj, gre za štiri tedne rad nazaj; . kolikor dni so žabe pred Jurijem ali Markom (april) regljale, toliko dni bodo potem molcale. Žuželke: . ce o svecnici (februar) letajo mušice, nosimo še potem rokavice; . pred Vidom (junij) napovedujejo muhe dneve prav suhe. Domace živali: . ce svecana (februar) macka na soncu leži, v sušcu spet rada na pec pribeži; . ce jagnjeta v sušcu (marec) na tratah nore, rada v aprilu v hlevu leže; . ce vodi sušec (marec) na paše zelene, april jih nazaj v hleve požene. Ptice: . kolikor na svecnico (februar) škrjanec žvrgoli, toliko ga po svecnici slišati ni; . kolikor dni kukavica še po kresu (junij) kuka, toliko tednov po Mihaelu v roke ne huka; . o kresu (junij) se mora vrabec že v prosu skriti; . slana na Jerneja (avgust), gotovo bo zijala vrana; . ce ob Mihaelu (september) žerjavi še ne grejo, pred božicem zime k nam ne bo; . žerjavi ko lete na tuje, brž se zima približuje (september). Veliko vremenskih pregovorov napoveduje vreme v prihodnosti na podlagi opazo­vanja vremena na dolocen dan (ki je lahko poimenovan po svetniku) ali celo mesec. Taki vremenski pregovori napovedujejo vreme ali posamezen vremenski pojav (veter, dež) za daljše casovno obdobje, za vec dni skupaj, mesec ali cel letni cas: . ce prosinca (januar) ni snega, ga mali traven (april) da; . v januarju toplo, v februarju hladno; . ce o svecnici burje ni, malega travna rada znori; . Jera prinese roso v košarici; . kolikokrat sušca megla stoji, tolikokrat poleti ploha prigrmi; . na nebu megla 25. dne (julij), hudo zimo napove; . kakor okoli Vincenca bo, tako še celo leto bo; . ce Anton z dežjem prihaja, se zemlja še dolgo napaja; . ako je Matevž vedren, bo lepa jesen; . ako na mrtvih dan (november) dežuje, zamete zima pricakuje; . sapa, ki na sveti vecer piha, vse prihodnje leto ne odpiha. Pregovori z vremenskimi leksikalnimi sestavinami tematizirajo tudi umrljivost: . listopada gredo duše v nebo, kakor cebele iz panjev; . dež in veter pred božicem, koplje jamo rad mrlicem. Dandanes so vremenski pregovori pogosteje uporabljeni kot za zanimivost in po­ pestritev na koledarjih,40 npr. kot popestritev strokovne vremenske napovedi: Februarja toplo, aprila za pecjo.41 Terenska raziskava je pokazala, da so starejšim ljudem nekateri vremenski pregovori še znani, zaradi spremenjenega nacina življenja pa jih mlajše generacije slabše poznajo, razen nekaj izjem: . Matija (februar) led razbija, ce ga ni, ga pa naredi; . sv. Valentin (februar) ima kljuce od korenin; . ena lastovka še ne prinese pomladi; . o kresi se dan obesi; . sveti Pankracij, Servacij in Bonifacij (maj) so ledeni možje, ce prej ni slane bilo, tudi pozneje ne bo mrzlo. Pregovori z vremensko sestavino, ki ima metaforicen pomen, niso nujno vremenska napotila. Najlepše je vidna razlika pri pregovoru po vsakem dežju posije sonce: ce prego­vor razumemo dobesedno, je to vremenski pregovor, ki obljublja lepše vreme; ce prego­vor vsebuje metaforicni pomen, potem je optimisticna izjava, da po slabih casih vedno pridejo tudi dobri casi. Enako tudi npr. ena lastovica še ne prinese pomladi. Pregovori s prenesenim pomenom so tudi: . zima in gospoda nic ne podarita; . lepega vremena in sitega trebuha se clovek nikoli ne navelica, vendar se navedena pregovora bolj nanašata na družbeno stanje kot pa na vreme. Pregovori . strela ne udari v koprivo; . kdor seje veter, žanje vihar; . po toci zvoniti je prepozno; . ce zelo grmi, bo malo dežja so povsem metaforicni, zato jih ne moremo uvršcati med vremenske pregovore. 40 Kakšno vreme bo? Hladna pomlad, mokro poletje, Ona – živeti kot ženska, priloga Dela, 15. marec 2011, leto 13, št. 10. 41 Vremenska napoved na RTV SLO 1, 9. 2. 2011. Nezanemarljivo je dejstvo, da govorci slovenšcine napotila brez pomisleka uvršcajo med pregovore, kar jim verjetno narekuje jezikovni obcutek za strukturo, podobno pregovo­rom. Ceprav jezikovni obcutek ne more biti resen kriterij za delitev, pa je treba upoštevati tudi percepcijo ljudi, saj ta velikokrat pove vec, kot sprva kaže. Uvršcanje napotil med pregovore poudarja eno od funkcij pregovorov: prenos vecgeneracijskega védenja in opa­zovanja (naravnih ali družbenih) pojavov v okolici. Vse tri oblike, torej pregovori, maksime in napotila veljajo v splošnem dojemanju slovensko govorecega cloveka za pregovore, kot modrost, ki se prenaša iz roda v rod. Ce pregovor tudi tako pojmujemo, maksim in napotil ne smemo izkljuciti iz skupine pregovorov, temvec jih posebej obravnavamo zgolj kot strukturno in leksikalno razlicne skupine v žanru pregovorov. Estetska struktura pregovorov Tekst Pregovori ne uporabljajo crno-belega jezika, ne olepšujejo, njihov jezik je resnicen, glo­blji, filozofski izraz družbenega stanja (Cubelic 1988: 319). Najbolj opazna lastnost pre­govorov so stilna sredstva in postopki ter ritmicnost jezika; pregovori dobijo te lastnosti s fonološko-foneticnimi in akusticno-melodijskimi (akusticnost, onomatopejskost, me-lodijskost), morfološkimi, sintagmatskimi in etimološkimi povezavami (Cubelic 1988: 342). V pregovorih so znacilna naslednja stilna sredstva: Aliteracija . zrno do zrno pogaca, kamen do kamna palaca; . kdor si sposojuje, si hišo spodkopava. Rima . brez muje se še cevelj ne obuje; . brez dela ni jela; . kdor ima s cim, lahko v Rim; . kjer ni tožnika, ni sodnika; . cesar je polno serce, to rado iz ust gre. Paralelizem clenov . cas rani, cas leci; . jutranji cas, zlati cas; . tvoja glava, tvoj svet; . Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Elipsa . dalec od oci, dalec od srca; . po delu placilo. Pri slovenskih pregovorih sta ponavljanje (paralelizem clenov) in rima najbolj pogo-sta stilna postopka. Poleg zunanjih pa so v pregovorih še notranji stilni postopki, kot so: Personifikacija . lakota je najboljši kuhar; . denar je gospodar; . dobro blago se samo hvali. Hiperbola . en sam norec deset drugih napravi. Paradoks . bližje cerkvi, dlje od Boga; . kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Metafora . ni vse, kar se sveti, zlato; . ne glej podarjenemu konju v zobe; . krivicno blago nima teka. Stilni postopki, predvsem metaforicnost, nam omogocajo, da ne povemo vsega neposre­dno, temvec figurativno, kar velikokrat olajša komunikacijo in sporocanje misli. S pre­vodom realisticne situacije v metaforicno poved je dolocen problem posplošen, s tem pa se ustvarja distanca do problema in ga izraža kot obicajen pojav v življenju: npr. otroka, ki nestrpno pricakuje obisk prijatelja, lahko opogumimo z izjavo potrpežljivost je božja mast; nekoga, ki se mu ne ljubi potruditi se, da bi kaj dosegel, pa s stavkom brez muje se še cevelj ne obuje. Veliko pregovorov je primerjalnih. Ti so tvorjeni s primerniki pridevnika (bolje, prej) in z oziralnimi zaimki, npr.: . bolje drži ga, ko lovi ga; . bolje bobova slama kakor prazne jasli; . kdor prej pride, prej melje; . boljše je kratka sprava nego dolga pravda … Skupina pregovorov z oziralnim zaimkom (kdor, kakršen, kogar ...) je zelo produk­tivna: . kdor nima v glavi, [ta] mora imeti v petah; . kdor proti vetru pluje, sebe popluje; . kdor sam sebe povišuje, bo ponižan; . kakoršno gnjezdo, taka ptica; kakoršno življenje, taka smrt; . kakoršno drevo, taki sad; . kakor oce, tako sin; . kakor pripravljeno, tako zapravljeno; . kakor otroka navadiš, tak ostane; . kakor mažeš, tako tece. Gre za pregovore, ki opisujejo vzrocno-posledicno situacijo in so velikokrat v funk-ciji graje. Med pregovori z oziralnim zaimkom najdemo tudi take, ki tematizirajo nasprotja: . kdor visoko leta, globoko pade; . kdor veliko pije, malo popije; . kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden. Primerjalni pregovori in pregovori, ki tematizirajo nasprotja, so zgrajeni na pomen­skem principu crno-belo, na principu dveh skrajnosti; njihovo stilno sredstvo je hiper-bola. Prav tako upomenja vzrocno-posledicno stanje tudi strukturna skupina pregovorov ni – brez. Tu se struktura lahko spreminja tako, da sta prvi in drugi del pregovora lahko zamenjata v brez – ni: . ni vina brez pelina; . ni ognja brez dima / brez dima ni ognja; . ni jela brez dela / brez dela ni jela; . ni žita brez kokalja; ni nesrece brez srece; . brez smoka ni skoka; . brez potu ni medu; . brez setve ni žetve / ni žetve brez setve; . brez tožnika ni sodnika; . brez muke ni moke; . brez truda ni kruha. Pregovori imajo vecplastno strukturo. Metafora je prva od sestavin, druga sestavina je t. i. eksegeneza slike, tj. aplikacija na dolocen družbeni ali literarni kontekst (Jason 1987: 620). Seveda je vec razlicnih primerov rabe, ti so lahko celo odvisni od casa, v katerem so rabljeni, konkretni kontekst je lahko v celoti spremenjen. Jasonova poudar­ja, da ima pomen pregovora dolocen vzorec (pattern). Na tem vzorcu temelji dolocena ideja (idea), ta pa je abstrakcija številnih konkretnih kontekstov, v katerih je pregovor upovedan. Pregovor izraža idejo z metaforo. Ko je metafora ustvarjena, je osamosvojena in lahko izraža razlicne ideje, celo nasprotujoce si, ali pa lahko postanejo zgolj literarno orodje, npr. . ko macke ni doma, miši plešejo. Pregovor lahko uporabimo v primeru, ko ni vodje, ki bi kontroliral podrejene, zato ti ne bodo naredili, kar jim je bilo naroceno. V drugacnem kontekstu, npr. v kontekstu šole, lahko pregovor pomeni, da ucenci klepetajo ali razgrajajo, ko v razredu ni ucitelja. Pregovori še vedno veljajo za izraz omikane govorice; uporaba pregovorov naceloma kaže na boljše jezikovne sposobnosti in znanje posameznika. Pri tem je treba upoštevati tudi vse prenovitve in modifikacije, ki nastajajo iz pregovorov – predvsem kot šale, kdaj tudi kot cinizem, sarkazem, npr. ko pride kdo utrjen iz službe in cinicno rece: delo krepa cloveka, kar je prenovitev pregovora delo krepi cloveka. Tekstura Velik pomen pri izrekanju pregovora ima tudi tekstura: poudarki, ton glasu, semanticno ustrezanje, saj lahko tekstura vpliva na pomen pregovora, ironicnost ali resnost pomena pregovora itd. Tekstura pri izrekanju pregovora je nelocljivo povezana s kontekstom, tako besedilnim kakor situacijskim: pravzaprav teksturo v najvecji meri narekuje kontekst. Kontekst Ob obravnavi pregovorov je termin kontekst lahko zavajajoc. Kot utemeljuje Grzybek, je kontekstualna situacija (Seitel 1969, 1972) ali kontekst zavajajoc termin zaradi vecpo­menskosti. Kontekst rabe pregovora poimenuje referencialna situacija (reference situati­on), ker se raba pregovora nanaša oz. referira na doloceno situacijo (Grzybek 1994: 37). Kljub temu v tem delu uporabljamo pojem konteksta v okviru Dundesove terminologije (Dundes 1965). Kontekst je odvisen od besedilne in kontekstualne okolice: izbira pregovora je odvisna od predhodnega dogajanja in sobesedila, namena in dolocene jezikovne teksture ob izgovarjanju ter od jezikovne kompetence sogovorca. Pregovor torej izbiramo glede na konkretno situacijo, ta pa je kombinacija udeleženceve percepcije situacije, mentalne zbirke pregovorov, ki jo ima udeleženec in njegovo dojemanje glede na pomen ter možnosti rabe v dani situaciji (Kirshenblatt-Gimblett 1987: 821); ni nujno, da bodo vsi pregovori, ki bi semanticno ustrezali situaciji, ustrezali tudi družbeno, npr. izrek življenje ni praznik .življenje je težko' je v primeru sožalja povsem neprimeren oziroma neustrezen. Kirshenblatt-Gimblett poudarja, da je pomen pregovora (proverb meaning) odvisen od njegove rabe v specificnem kontekstu, v performanci pregovora: 1. pregovori izrekajo relativno, in ne absolutno resnico, 2. pomen pregovora in ''resnica'' sta pogojena s kontekstom, 3. pregovor, ki semanticno ustreza, ni nujno tudi družbeno sprejemljiv v doloceni situaciji (glede na to, kaj želi udeleženec doseci), 4. udeleženec izbere pregovor glede na to, kaj situacija dovoljuje, in ne zgolj po se­manticni ustreznosti, 5. vsaka situacija je lahko interpretirana na vec razlicnih nacinov. V družbi prego­vori zvenijo avtoritarno; resnica, ki jo izjavljajo, se zdi absolutna. (Kirshenblatt--Gimblett 1987: 821–824) Ne le, da pregovori ne podajajo absolutne resnice, velikokrat si celo nasprotujejo, so vecpomenski in predvsem odvisni od konteksta, kot bomo pokazali s pregovorom življenje ni praznik, npr.: kontekst 1: A: »Joj, povsem smo brez denarja, sploh ne vem, kaj bi …« B: »Kaj pa ce si najdeš še honorarno delo?« A: »Ja, saj sem, zdaj pa nimam vec nic prostega casa.« B: »Saj veš, življenje ni praznik …« (.življenje je težko'; slabo razpoloženje; clovek je potrt in obupan); kontekst 2: A »Danes sem ogromno naredila po vrtu, preštihala, poplela, posadila berivko …« B: »Uau, si bila pa res pridna!« »No, saj, življenje ni praznik, je treba delat!« (.v življenju je treba delati'; zadovoljno razpoloženje; clovek je zadovoljen, vesel). Arvo Krikmann poudari, da pomen pregovora izhaja iz specificnega konteksta in da se lahko manifestira zgolj v konkretnih aktualizacijah; to pomeni, da ima semanticni po­tencial (Krikmann 1974/1985). Pregovori so uporabljeni v vsakodnevni komunikaciji in imajo v principu enake funkcije kot druge povedi, tj. potrditev mnenja, napovedova­nje, izražanje dvoma, oštevanje, obsodbe, argumentiranje, opravicevanje, opozarjanje, priporocanje itd., zato ocitno vedno prevzamejo imperativno obliko (Krikmann 1998: 100–101). Veckrat najdemo pregovore, ki v isti situaciji dajejo nasproten nasvet ali komentar: . kdor molci, desetim odgovori – beseda ni konj; . dober pocitek je pol dela – cic ni nic; . kdor dolgo leži, tega se slama drži / kdor dolgo spi, obira kosti – kdor po jedi posedi in po snu poleži, tega se dolgo život drži; . sanje so prazne špranje – vsaka sanja pol resnice. S pregovori izražamo naše splošne cloveške skrbi, z njimi razširimo svoje utemeljitve, izrazimo dolocene posplošitve, vplivamo na druge ali manipuliramo z njimi, racionaliziramo naše kratke izjave, vprašujemo nekatere vzorce obnašanja, satiricno obravnavamo socialne bolezni, se šalimo na nesmiselna vprašanja itd. Omejitve v rabi pregovorov ni, saj je vsak pregovor lahko uporabljen na razlicne nacine, odvisno od konteksta (Mieder 1993: 11). Vecina skupnosti uporablja pregovore, tako v neformalnem sporazumevanju, kjer se zdi govorcem uporaba sprejemljiva in smiselna, kot tudi v zaprtih družbenih situacijah. Pregovori imajo torej pomemben delež v družbenih interakcijah. Pri rabi pregovorov lahko opazujemo: 1. rabo pregovorov pri clanih dolocene interesne skupine; 2. nacin, kako je pregovor naslovljen na poslušalca; 3. sporocilo, ki ga pregovor vsebuje in predaja poslušalcu (funkcija pregovora) (Jason 1987: 617). Pregovore uporabljajo govorci dolocene skupnosti, ko se jim zdi primerno. V vsakdanji komunikaciji se zdijo pregovori »olje za pogonski socialni stroj skupaj z drugo slovstve-no folkloro in kineticnimi izrazi« (Jason 1987: 617). V ustrezni situaciji je pregovor upo­rabljen kot pripravljen izdelek (že precišcen s cenzuro), da izrazi misli in namene. Vse konotacije tradicionalnega izraza so poslušalcu že poznane in tveganje za nesporazum je minimalno. Nekateri posamezniki poznajo vec, nekateri manj pregovorov, nekateri jih pogosto uporabijo, spet drugi manj. Terenska raziskava je pokazala, da mlajši uporabljajo manj pregovorov: otroci vecine pregovorov niti ne razumejo zaradi abstraktnosti in metafo­ricnosti.42 Nacin, kako je pregovor naslovljen na poslušalca, je povezan z »namenom« vplivati na poslušalca, povezan s tem, kaj mu želi povedati. Pregovor naj bi poslušalca ucil, kri­tiziral njegovo obnašanje, ga opozoril pred nevarnostmi. To pocne na dva nacina (Jason 1987: 618): 1. poslušalca neposredno naslavlja tako, da mu pove, kako naj se obnaša oz. ne ob-naša; svetuje ali daje napotke in prepovedi; posvari pred nevarnostmi, kritizira obnašanje (kdor visoko leta, nizko pade; kdor s psi lega, z bolhami vstane; molk je zlato); 2. govorec povzame življenjske izkušnje, naslovnik pa sam izvaja sklepe in jih sprej-me za nadaljnje obnašanje (dobrota je sirota; clovek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po cloveku; drevo se po sadu spozna). Vecina pregovorov iz ene skupine lahko prehaja v drugo in ocena med zaželenim obnašanjem in svarilom mnogokrat temelji na subjektivni presoji. Kenneth Burke je opisal metaforicno rabo pregovorov kot strategijo nadzorovanja situacije: ce so te situacije tipicne, obicajne v doloceni socialni strukturi, ljudje razvijejo zanje imena in postopke za nadzor (Mieder 1993: 10). Peter Seitel poudarja, da se pregovori v komunikacijski rabi vedno nanašajo na socialno situacijo. Socialni kontekst daje pomen posameznim pregovorom, zato so pregovori v zbirkah le naštevanje in so neuporabni za analize. Seveda pa se prava kompleksnost pregovorov kaže v tem, da je njihov pravi pomen šele v kontekstu, v katerem je lahko vsak posamezen pregovor mogoce uporabiti. Prav razlicne interpretacije metaforike pregovorov kažejo na njihovo kompleksnost (Mieder 1993: 11). Za razumevanje pregovorov je potreben vecji miselni 42 Pregovor nastane s postopkom abstrahiranja, tj. vse posameznosti in konkretnosti iz nekega konkretnega dogodka ali osebnosti se izlocijo, kontekstni okvir pa zoža misel na najnujnejše: na miselno ali slikovno abstrakcijo (Cubelic 1998: 320). napor, so shematizirani in intelektualno zasiceni, velikega pomena pa je tudi primarno doživetje, saj je na njem zgrajen zakljucek, slika ali misel (Cubelic 1988: 342). Jasonova se posveti tudi nacinu, kako je sporocilo predano. Slovstveno folkloro ute­meljuje kot vezni clen med sistemom vrednot in družbenim sistemom, ki predvideva doloceno stališce do družbenih vrednot in njegovih problematicnih tock. To povezuje posameznika in del družbe ali celotno družbo (Jason 1987: 618). Sporocilo ni na površi­ni; vec plasti sestavin mora biti odlušcenih, da dobimo pomensko jedro (Jason 1987: 621). Pregovori so multifunkcionalen in fleksibilen instrument vsakdanjega argumenti­ranja, ceprav imajo trdno jedro v tradicionalnih miselnih vrednotah dolocene kulture (Lauhakangas 2007: 80). Ker so obcutja, želje in nameni skriti za formo pregovora, so pogosti tako v retoricnih govorih, uradnih nagovorih kot v vsakdanji komunikaciji. Nji­hova raba je izredno razpršena. Zbiranje in obravnava pregovorov na Slovenskem Pregovori so bili deležni najvec pozornosti in zanimanja med vsemi folklornimi obrazci. V preteklosti so pregovori lahko pomenili ozaljšan, poseben govor. Zbiratelji so jih zapisovali v zasebne zbirke. Veckrat so vkljuceni tudi v slovnice in slovarje kot ilustrativ-no gradivo pa tudi kot paremiološko gradivo slovenskega jezika. Pri pregovorih, navede­nih v slovnicah 17. in 18. stoletja, ni vselej jasno, ali so prevedeni ali so slovenski. Prve zapise pregovorov lahko najdemo že v protestantizmu, saj so bili del retorike, lepšega izražanja, npr. pridižnih nagovorov. Pisci slovnic in slovarjev so jih radi dajali za primere in zglede. Nekatera dela vsebujejo celo krajše zbirke pregovorov, npr. v Bohori-cevi slovnici Arcticae horulae (1584). To je tudi eden prvih seznamov slovenskih prego­vorov, vendar ni prav jasno, ali gre za prevode latinskih pregovorov ali gre za pregovore iz takrat živega slovenskega jezika (danes ti pregovori niso vec v rabi) (Stanonik 2009: 35).43 V tem obdobju so pregovore poimenovali pripuvisti, kar potrjuje Dalmatinova in Bohoriceva raba. Na Slovenskem je Hieronim Megiser v delu Paremiologia (1591, 1605) prvi objavil pregovore v grškem, latinskem, italijanskem, francoskem, nemškem, hebrejskem, tur­škem, arabskem in drugih jezikih, najde pa se tudi okoli dvajset pregovorov v »sclavoni-sch« jeziku. Slednje je l. 1882 Peter pl. Radics objavil v Kresu in jih brez pridržkov oznacil za slovenske, medtem ko Fran Levstik (1882) v Ljubljanskem zvonu na podlagi primerjal­ne analize dokazuje, da so vsi hrvaški. Matija Valjavec ga dopolni, da gre za »hrvatski-ca­kavske« pregovore (Stanonik 2009: 37). Tudi v (razsvetljenskih) pridigah, kjer se pojavlja precej sentencnih misli, ni znano, ali gre za slovenske pregovore in ali gre za prevode iz latinšcine. Prav tako tega ne vemo za pregovore, ki se rabijo kot ponazorilo v pridigah. V casu katoliške prenove v pridižnih nagovorih naceloma sprva podajajo latinsko verzijo pregovora, nato slovensko; o tem bi bila potrebna posebna študija o virih še pose-bej za pregovore, ki se nam danes zdijo domaci. Lahko je njihov primarni izvor latinski 43 Prepis vseh teh pregovorov najdemo v delu Zgodovina slovenske slovstvene folklore (gl. Stanonik 2009: 35). (ne zdi se verjetno, da bi iz slovenšcine prehajali pregovori v latinšcino). Pregovore so vcasih vpletali predvsem v retoricna besedila, za podkrepitev misli ali ponazorilo. Veci­noma so pregovor napovedali kot star pregovor, hvalevreden pregovor, stara modrost, npr. . En .izer .tari pergovor je: kopat, ali prati .amurza je ena prasna muja. Sakaj nobeden ga nemore is zherniga, beliga .turiti. (Rogerij 2001: 530); . En resnicen inu hvale ureden priguvor je taisti: Strah je dober, zakaj kadar v eni hiši, v enem mesti ali deželi nej straha, temuc sledni sturi, kar hoce, tamkaj malu dobriga, inu brumniga se bode našlu ali vener sledni strah nej dober inu hvale ureden. (Svetokriški 1998: 18) V Novi Krainski pratiki iz leta 1741 je zapisanih nekaj cez 20 vremenskih pregovorov, kar potrjuje njihovo rabo; med njimi so sledeci: . Kadŕr sonce v’lokastréilca stopi: veliku dežéie vunkai Ropi. Kakor Leta mesic Vremeny: po tém se sušec zadčrži. Na sonca S. Martina: nahaia velika zima (september). . Okuli S. Galla dan: jimá ena kratka lejtna topluta ratati (oktober). . Kadar v’Grudnu nebú garmi prihódnu lejtu mnoga veitrov buci. . Kokčr Suétiga Jernéla dan Vremeni: tokú se Ceila iesén zadčrži (avgust). . Kadŕrna Suétiga Jácoba dan deži malu želóda rodi (julij). . Kader na Suétiga Philip Jacopa Vecer deži: ali toisto nuc rosi: sez dobru leitu trošt obderži. Suetiga Urbana Sonce, dobru Vinu rodi: Kadar je pak Dežévie, Ceilla jesen neródna leži (maj). . Kar v’sušc neisi sijal; zdei sei inu Ceipi, toku boš dobru djal.Suščc suhoten, mali Travčn mokróten, imu ta Majnik hladan: polni senice iz senjom, Kašce iz žitom: inu ta Keider bo z’vinom darovŕn. Aprila suša: Kmete pohujša: ali Aprila dežev­je: im pčrnése leipe žegnie (april). . Kadar stol Svetiga Petra marzuie: še XIV. dni zima noruie (februar). . Svuetiga Vincenca Sonce: pernese obilnu inu dobru Vince. Kadar ob Suvetim Pauli lepu Uremeni: se dobra leitina zadobi (januar). Med vremenskimi pregovori so tudi uvere, ki nimajo oblike pregovora, temvec ima­ jo obliko proste povedi: . Aku na Božiícno nuc Veitčr od sóncniga izhóda pérpihúie: morio te živine pomeinuie. Aku od sóncniga zahóda; poméini velikih oblastnikvo smčrt. Aku odpuldne: hude bolčizni (december). V razsvetljenstvu je Marko Pohlin v delu Kmetam za potrebo in pomozh, ali uka polne vesele, in žalostne pergodbe te vasy Mildhajm (Dunaj 1789) oznacil pregovore za sloven-ske modrosti: enkrat je nobenkrat; kdur previsoko lejta, pade; v špot, sramoto on zapade; kar se zna dans zgoditi, neodlašaj do jutra; kar sam sturiti zamoreš, nesezanašaj do jutra. Kar ni meni na vesti, me napece na persti. (Pohlin 1789: 139, 184, 207, 413) Pohlin je navdušil za zbiranje pregovorov tudi Janeza Mihelica z Dobrave pri Kropi44 44 Drug vir pravi, da je bil z Mošenj na Gorenjskem in da naj bi v Dobravi le služboval. (gl. Stanonik 2009: 114); ta naj bi sestavil prvo samostojno zbirko pregovorov. Njegov mentor naj bi bil Pohlin, ki v svoji Biblioteki Carnioliae (1803) hvali obsežno zbirko pre­govorov, zbranih po Dolenjskem in Gorenjskem, kar je razbrati iz verzificiranega pred­govora k zbirki Mila pesm, katiro je J* M** [Janez Mihelic] k' hvalli teh pregovorov pejl (Stanonik 2009: 114). Toda za to zbirko se je izgubila vsaka sled. Zato je najstarejša zbirka slovenskih pregovorov ohranjena v slovnici (1777) in slo­varju (1789) Ožbolta Gutsmana, ki vsebuje 150 pregovorov. V zapušcini Franca Bilca (1786–1824) je ohranjenih 120 pregovorov in drugih jezikovnih obrazcev (Collectio voca­bularium), kot so frazemi, onomatopejski izrazi itd. V rokopisni zapušcini Franca Metel­ka je pod naslovom Kranjski pregovori ohranjenih 208 jezikovnih obrazcev, pregovorov in frazemov (Stanonik 2010: 115). Pregovori so bili cenjen del jezika in tudi del zborne izreke, kar prica njihova raba v slovnicah: Jernej Kopitar jih je npr. v svoji slovnici uporabil za ponazoritev oziralnih zaimkov: kdor naravnost hodi, hodi brez skrbi; kdor pa s poti zavija, bo ociten postal; kar hudoben stori, nima obstanka; kdor pa pravico seje, ima gotovo placilo; kogar se hudoben boji, to bo cez njega prišlo, pravicnemu pa po njegovih željah pojde; ko­mer/komur se šiba škoda zdi, sovraži svojega sina, kdor ga pa ljubi, ta ga vedno strahuje. (Kopitar 1808) V casu romantike se je zacelo nacrtno zbiranje slovstvene folklore, tudi pregovo­rov in v tem casu, žal, tudi pesniško preoblikovanje folklornih žanrov v zborni jezik in (deloma) pesniške oblike (npr. pesmi). Ker so pregovori kratka besedila, niso bili tako izpostavljeni preoblikovanju. Anton Martin Slomšek je v svojih govorih veliko uporabljal pregovore, saj jih je zelo cenil: Prislovice ali sploh pregovori so zlati orehi za življenje; pa ucitelj je dolžen deci jedro razlušciti … Jabelko je zjutraj zlato, opoldne srebro, zvecer pa sinceno … Je že kdo otrok to videl? Videl ni, skusilo jih je veliko. Ce sadje zjutraj uživaš, ti bo dobro služilo in je zlata vredno. Manj zdravo je opoldne, na vecer ti bode težilo želodec kakor svinec.« »Kratki in krepki so slovenski pregovori in prislovice, žlah­tnim jagodam v kiti govora podobne. Rodovita je slovenšcina v svojih oblikah kakor naše slovenske gorice. (A. M. Slomška Zbrani spisi gl. Stanonik 2009: 134) Ker je Slomšek tudi sam sestavljal spoznanja in življenjska vodila je, tako Stanoniko­va, težko razlocevati njegova spoznanja in vodila od pravih slovenskih pregovorov. Brez dvoma pa gre za pregovore, ko se Slomšek izrecno sklicuje nanje: Star pregovor pravi: Kar dobri ljudje radi imajo, tudi Bog rad ima. Pa tudi, kar Bog z eno roko vzame, z dvema rokama ljudem da. In ako le hocemo prav spo­znati in se podati v sveto voljo božjo, se prav lehko prepricamo, da kar Bog stori, vse prav naredi« »Možje, kedar se bodete ženili, skerbite, da si svojo gliho dobite, ako dva vola enako ne vleceta, voz ritenski gre. Kakršno drevo, takšen je sad. Jabelko dalec od debla ne pade, sploh pregovor pravi. Slomšek rabi pregovore predvsem zaradi prakticnosti in nazornosti, ne pa zaradi estetskega ucinka (Stanonik 2009: 134–136). Pripomniti pa velja, da je med pregovori za­pisanih tudi veliko frazemov in sentencnih misli. Matija Vertovec, Matija Majar-Ziljski in Stanko Vraz uporabijo v svojem pisanju le malo pregovorov. V casu realizma se zacnejo prvi pozivi za zbiranje slovstvene folklore, pri cemer mentorji zbiralce opozarjajo, naj ne pozabljajo na prozo in naj bodo pozorni na to, da je gradivo res slovensko in ne nemški prevod (Stanonik 2009: 192). S sistematicnim zbi­ranjem in vprašalnicami so nabrali veliko gradiva, vendar so folklorni obrazci spet v podrejenem položaju, saj – kakor ugotavlja že Kocevar: »Narodni pregovori se sicer ne dajo tako nabirati, kakor pesmi in pripovedke, in le slucajno se more tu pa tam eden vjeti.« (Stanonik 2009: 211); hkrati je preprican, da ima marsikdo doma obsežno zbirko pregovorov. Precej dolenjskih in belokranjskih pregovorov je v tem casu zapisal Janez Trdina in bil eden prvih, ki jih je tudi snovno razvršcal in komentiral. Izšla naj bi tudi bogata zbirka »prislovic in rekov« v nemškem, italijanskem, slovenskem, francoskem, angle-škem, latinskem in grškem jeziku, ki naj bi jo sestavil Jož. Vuk, vendar ni jasno, ali je bil ta projekt res izpeljan in natisnjen ali je zapadel že pred tiskanjem (Stanonik 2009: 243). Marija Stanonik v pregledu zgodovine zbiranja pregovorov ugotavlja, da so pregovo-re zbirali še Janko Barle (Letopis Matice Slovenske za l. 1843), ki je objavil 107 pregovorov in 135 rekov, Janez Bilc (Kmetijske in rokodelske novice 18, 1860), Gašper Križnik (Dom in svet 2, 1889),45 Vojteh Kurnik (Šolski prijatelj 4, 1855, Slovenski glasnik 1858 / 1, Gla­snik slovenski 1859 / 2 / 2),46 Matevž Ravnikar-Požencan (Jezicnik 16, 1878), Blaž Sušnik (Glasnik slovenski 1 / 1, 1858), Jakob Volcic (Slovenski glasnik 1, 1858, Slovenski glasnik 2, 1859), Stanko Vraz (Letopis Matice Slovenske 1871), J. Železnikar (Glasnik slovenski 1 / 1, 1858), Jakob Žnidaršic (Letopis Matice Slovenske 1882) idr. (nav. po Stanonik 2009: 250). Delitve pregovorov se nanašajo na njihov (ne)metaforicni pomen (dom, politika …) pa tudi po lastnostih. Leta 1869 je Viljem Urbas prvi in prvic v slovenskem prostoru objavil prispevek o slovenskih pregovorih; razpravo je naslovil O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih. V prispevku je opredelil pregovor, naštel po njegovem mnenju najpomembnejše takrat znane zbirke pregovorov pri Slovanih ter na kratko orisal razmerje pregovorov do dru­gih vrst slovstvene folklore (pravljice, povedke itd.). Razprava je bila ponatisnjena 1869 in 1870 v Bleiweisovih novicah v dvanajstih nadaljevanjih (Stanonik 1977: 30). To je po­memben prispevek k preucevanju folklornih obrazcev, saj kaže na zametke paremiolo­gije na Slovenskem. V tem casu, tj. leta 1887, je izšla zbirka pregovorov v samostojni knjižni obliki z naslovom Pregovori, prilike in reki; avtor je Fran Kocbek, ki je gradivo zbral po raznih objavah in ga je uredil po abecednem redu. Že sam opaža, da nekateri pregovori izvorno niso slovenski, vendar jih je v zbirko uvrstil, ker so se v slovenšcino že trdno usidrali. Pregovori so v casu realizma še poimenovani s terminom prislovice (Jakob Volcic) in pregovori. 45 O Križnikovem zbiranju pregovorov gl. Ivancic Kutin (2008: 218–224). 46 O Kurnikovem zbiranju pregovorov gl. Stanonik (2011). V casu moderne se pri zbiranju folklornega gradiva še pozna zanos 19. stoletja. Na zacetku 20. stoletja ima velike zasluge za zbiranje pregovorov duhovnik Ivan Šašelj, ki je zbiral predvsem belokranjsko in koroško slovstveno folkloro (Stanonik 1999: 37). Prego­vore je objavil v Bisernicah (1906, 1909). Ugank v objavah ni zaslediti, nekaj jih je zasle­diti le v otroškem glasilu Vrtec ob rekih in pregovorih (1896, 1899) (Stanonik 2009: 368). V 2. polovici 20. stoletja se je zbiranje slovstvene folklore spet nadaljevalo. Veliko pregovorov so prinesle zbiralne akcije Milka Maticetovega, razprave o njih pa so pisali Vilko Novak, Marija Makarovic, Etbin Bojc in drugi. Veliko pregovorov je vpletenih tudi v etnološke obravnave o posameznih krajih (npr. Makarovic 1982); v teh primerih avtorji uvršcajo med pregovore tudi razne frazeme. Novak je pregovore opredelil kot »najkrajšo pesniško zvrst in obliko, ki jo vpletamo v vsakdanji pogovor, da ga lepšamo in krepimo s tem, da izražamo splošne resnice, nauk prispodobe« (Novak 1960: 243). Med pregovore je uvršcal tudi frazeme, npr. biti dober kot kruh, biti mocan kot medved; z obravnavo frazemov se danes ukvarja frazeologija, ki je veja jezikoslovja. Takšni frazemi so del slovstvene folklore in jezikovne tradicije, zato jih v svoje obravnave lahko uvršca tudi slovstvena folkloristika. V 20. in 21. stoletju je izšlo precej zbirk pregovorov; te vecinoma vsebujejo le najbolj znane pregovore, med njimi je veliko vremenskih. Uganke V širšem pomenu se termin uganka47 nanaša na vse, za kar nimamo pojasnila, odgovora ali po cemer se vprašujemo; SSKJ navaja dva pomena besede »uganka«: 1. »kratko bese­dilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti // graficni lik, risba ali skupek zlogov za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed«; 2. »kar je zaradi dolocenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo, npr. To je za mnoge uganka; kako je prišlo do nesrece, je bilo vsem uganka / raziskave bodo rešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov/on je zame veli­ka uganka / to je vecna uganka cloveštva« (SSKJ 1991: 233). V pogovornem jeziku pa tudi v avdio-vizualnih medijih je beseda ''uganka'' veckrat uporabljena z drugim, splošnejšim pomenom, v tiskovinah in v naslovih clankov pou­darja zapletenost obravnavanega problema. V slovenski literaturi uganko uvršcajo predvsem na rob poucne (didakticne) bese­dne umetnosti, kar vsaj deloma potrjuje tudi izvor besede uganiti; glagol uganiti je nastal iz *u-ga-(d)noti, kar je sestavljeno iz *u ‘pri’ in izpeljanke iz *gadati neznane osnove, sorodne z litovskim gőstis ‘spomniti se’, ki prvotno pomeni *‘združiti (misli)’ (Snoj 1997: 695).48 47 Za uganko se je v preteklosti razvila tudi beseda zagonetka, ki pa danes velja za zastarelega. 48 Dandanes uganke spadajo predvsem med otroške žanre in je vecina avtorskih. Tematsko so zelo raznolike, najvec o živalih in vremenskih pojavih; vecinoma gre za rimane dve- do štiri vrsticnice. Opisi in metafore Tukajšnja obravnava se bo osredotocila na ožjo, žanrsko opredelitev uganke: uganka je tradicionalni glagolski izraz s fiksno strukturo, ki vsebuje podobo in navidezno naspro­tje (Kaivola Bregenhřj 2001: 9). Aristoteles doloca kot bistvo uganke to, da skuša neko stvar oznaciti v nemogoci besedni povezavi; tega pa ni mogoce doseci z navadnimi izra­zi, temvec le s primerami (Aristoteles 2005: 125). Gre za žanr, ki spada med besedne igre (Bausinger 1968: 119). Za uganko je znacilno, da je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je metaforicni opis ali podoba. Ta je lahko v trdilni ali vprašalni obliki; gre za metaforicno in zavito podano misel, ki jo mora uganjevalec razrešiti. Drugi del je odgovor, ki je lahko beseda oz. besedna zveza ali pa (eno- ali vecstavcna) razlaga. Pri podajanju ugank je še nujno, da sta prisotna dva udeleženca, saj ima dialoško zgradbo: zastavljavec uganke je tisti, ki uganko zastavi (pove metaforicni opis oz. podobo), uganjevalec pa tisti, ki mora uganko rešiti (pove odgovor). Podoba in odgovor sta povezana po: podobnosti, sorodno­sti, nasprotnosti, protipomenskosti (Cubelic 1988: 364). Zaradi prisotnosti vsaj dveh oseb pri uganjevanju Vilko Novak ugotavlja, da ima­jo uganke »po svoji funkciji v sebi nekaj dramskega« (Novak 1960: 243). Druga njena znacilnost pa je, da uganke v slikah ali prispodobah skrivajo, zamenjujejo osebe, živali, reci; zastavljanje takih ugank je najbliže skrivalnicam. Zato je tudi zastavljanje ugank izraz otroškega, igrivega, obenem pa tudi pravljicnega pranagona v cloveku, saj je npr. poosebljanje živali ali naravnih pojavov v ugankah pravljicna prvina. Poleg dramskosti v zasnovi za uganko velja tudi, da mejí na poezijo, saj veckrat vsebuje rimo in ritmicne vzorce (Stanonik 1999: 78). Metaforicni opis oz. podoba se nanaša na materialni ali – redkeje – nematerialni po­jav (lahko dogajanje). Metaforicna podoba je lahko oblikovana v trdilno ali v vprašalno poved, vendar so ne glede na formalno obliko podobe vse uganke zastavljene v obliki vprašanja – kontekstualno vedno zahtevamo odgovor (Cubelic 1988: 364). Ce je obliko­vana v trdilno poved, potem se veckrat konca z vprašanjem Kaj je to?, s cimer neposre­dno nagovarja uganjevalca, naj ugane uganko, npr.: Dva gledeca, dva braneca, štirje copotaci, štirje cambrlaci, eden muhošmens. Kaj je to? – Krava. Dvakrat je rojen bil, dvakrat je kri prelil, zvelicar pa ni bil. Kaj je to? – Petelin. Vprašanje je v tem primeru zakljucna formula. Prisotnost zakljucne formule je v uganki izbirna: zastavljavec sam oceni, ali uganka potrebuje zakljucno vprašanje ali ne. Nekatere uganke so oblikovane v trdilno poved ali pa zacnejo z vprašanjem Kaj je to?; v tem primeru gre za zacetno formulo, vendar je ta oblika redkejša: Kaj je to: lesen pisker, pa mesena pokrivavka? – Leseno stranišce in zadnjica na luknji. (Makarovic 1982: 382) Vprašalnica Kaj je to? je zastavljena ne glede na živost ali neživost predmeta v od­govoru, to posploševanje pa lahko tudi zavaja, saj nehote pomislimo najprej na neživo stvar. so enostavnejše, njihov jezik je knjižna slovenšcina. Izhaja veliko avtorskih zbirk ugank, med njimi je vecina namenjenih izkljucno šolskemu pouku in so vkljucene v šolske ucbenike. Metaforicni opis oz. podoba je lahko enostavcna trdilna poved (s kratkim odgovo­rom), npr.: V enem sodu dvoje vin. – Jajce; Kosmato na kosmato pada. – Oci. Lahko je vecstavcna ali celo krajše besedilo, npr.: Je posekano, je otesano, je po drci prignano, je kuhano, je peceno, a nikdar pojedeno. – Zatik pri krvavicah. Vprašalna oblika ugank se zacenja z vprašalnimi in oziralnimi zaimki: Kdo: Kdo hodi ritensko prav? – Rak. Kdo svojo hišo vedno s seboj nosi? – Polž. Kateri / -a: Katera vinska posoda nima obroca? – Grozd. Kateri pas ima deset koncev? –Deset zapovedi. Kaj: Kaj zadeneš, ako konja tepeš? – Dlako. Kaj v lesu joka? – Otrok v zibeli. Odgovor uganke je lahko ena beseda oz. besedna zveza; ta ni nikoli metaforicna, temvec gre za polnopomensko besedo, ki oznacuje dolocen predmet ali pojav, npr. Kuhano pa peceno, pa še pes ne je. – Špila pri klobasi. Dve svetleci, dve bodeci, štiri batice, en fatur. – Vol. lahko pa je opis dogodka, npr.: Zelena kodila – kosmata prejla (kodila = predivo, prejla = predica). – Koza objeda zeleni grm. Crno visi in kosmato ga gleda. Kaj je to? – Pršut visi, macka je kosmata, ga gleda. Les na tes, platno vmes, štiri duše, pet teles. – Mrlic v trugi in tisti štirje, ki ga nesejo v grob. Med podobo in odgovorom je premor – cas za premislek. V tem premoru je navadno bolj intenzivna mimika, nasmehi, zacudenje … Lahko sledijo podvprašanja uganjevalca, zastavljavec lahko ponudi namige na odgovor ali pa taki namigi pridejo od morebitnih drugih udeležencev dogodka. Pred pravilnim odgovorom je lahko niz napacnih. Spet je od zastavljavca uganke odvisno, koliko napacnih odgovorov dopusti oz. ali jih sploh dopusti. Ce uganjevalec ugane uganko, »zmaga«. Uganka pove marsikaj o materialni kulturi družbe, kjer je nastala. Po opazovanjih Archerja Taylorja so glavni motivi evropskih ugank predmeti s kmetije, iz ženskega sveta ali iz sveta, videnega skozi okno in živali, ne toliko nematerialni pojavi (Kaivola Bregenhřj 2001: 10). Ker so povezane s casom, v katerem so nastale, je danes veliko ugank že zastarelih. Marsikdo jih ne bi mogel uganiti, saj opisujejo predmet ali delovanje predmeta iz npr. poljedelstva oz. s kmetije ali obrti, ki danes ni vec znana. Zato je pomembno, da so take uganke uvršcene v arhivsko gradivo skupaj z opisom življenja v casu zastavljanja uganke. Pomemben pa je tudi zapis odgovora na uganko, npr. Ko je sito, jeci, ko je lacno pa molci. – Polnica za mast. Pri slovenskih (folklornih) ugankah najdemo tako zapise predmetov kot nemateri­alne pojave. Predmeti, na katere se uganke nanašajo, so bili v casu zastavljanja uganke del vsak­dana, živali, hrana ali deli telesa, kot npr.: Orodje: Kdo ima v šoli najbolj trdo glavo? – Žebelj. (Möderndorfer 1946: 38) Ko gre iz vasi v vas, roge drži. – Plug. Kamnita baba hodi po vodo v štiren lesen, da jo nese tja gor v vrh jeklen. – Bru­sni kamen. Žival: Je v cloveški obleki, pa ni clovek. – Bolha. (Möderndorfer 1946: 22) Kdo ima iz samih šivank suknjo? – Jež. Dve svetleci, dve bodeci, štiri badice, en fatur. – Vol. Pripomocki: Imam pet služkinj, ki cel dan tecejo ena za drugo in nikoli se ne ujamejo. – Igle za pletenje nogavic. Zmeraj gre, pa nikamor ne pride. – Ura. Pridelki in druga hrana: Ce nima, je kregan, ce ima, je tepen. – Oreh. (Möderndorfer 1946: 18) Na adnoj nougi stojij, pa srce v glavej držij. Kaj je tou? –Zeljnata glava. V enem sodu dvoje vin. – Jajce. Deli telesa: Manjši kot kos, vedno le bos, hodim pred tabo, z ocmi nad sabo. – Nos. Z nami stojiš, ili hitiš, ino bežiš, rak nas veliš. – Noge. Pri ugankah o nematerialnih pojavih je lahko odgovor opis dogodka, npr.: Zelena kodila – kosmata prejla (kodila = predivo, prejla = predica). – Koza objeda zeleni grm. Bela njiva, crni ral – modri mož po nji oral, kaj je to? – Pisar, kadar piše. (Stepi­šnik 1884: 40) V nos meri, pa v peto ugari. – Cevljar, ke žeblje zabija. in pojav: Ni bilo, ne bo in vendar je. – Današnji dan. (Möderndorfer 1946:42) Kdo gre cez vodo, pa ne dela sence? – Glas. Po hosti vpija, pa nema ust. – Veter. Zastavljanje ugank sega dalec v zgodovino, kar potrjujejo tudi najstarejši spisi; tako npr. egipcanska Sfinga potrjuje dolgo tradicijo uganke in njeno navzocnost povsod po svetu (Cubelic 1988: 347). Prvi dokumenti segajo tisoce let nazaj v dežele, kot so Indija, Palestina, Mezopotamija in anticna Grcija (Kaivola Bregenhřj 2001: 9); uganke najdemo tudi v svetih knjigah kot del zgodb (npr. v Bibliji). Stare slovenske folklorne uganke poznamo predvsem iz arhivskega gradiva, saj jih danes pri terenskih raziskavah le še redko zasledimo. Živele in izginjale so z ljudmi in z nacinom življenja, zato so tematsko navezane na ožje clovekovo okolje (kot drugje po svetu): na cloveka, hrano (kruh, špila pri klobasi), pripomocke (orodje), naravne pojave (dež), živali (domace in divje, kot jež, ptica itd.), cerkev in zvonik … Zbiranje ugank vecinoma ni bilo sistematicno, zato so tudi zapisi razpršeni med drugim etnološkim in folklornim gradivom. Tipologija ugank Uganke lahko delimo glede na starost naslovnikov na uganke za odrasle in na uganke za otroke. Otrokom so namenjene preprostejše uganke z vsebino obkrožujocega sveta, v njih ni nic moralno ali eticno spornega, niti ne zadevajo resnejših življenjskih tem. Tako je npr. še danes znana uganka Okoli hiše skace pice pace pice pace. – Dež. Uganke, namenjene odraslim, imajo širši vsebinski razpon: zajemajo tudi vsakdanje teme in predmete, npr. Fica fraca po gojzdu svinje obraca. – Glavnik. Se leska ko deska, travo pase, krava ni. – Kosa. Med njimi najdemo tudi take, ki zadevajo resnejše življenjske teme: Les na tes, platno vmes, štiri duše, pet teles. – Mrlic v trugi in tisti štirje, ki ga nesejo v grob, ali pa imajo seksualno konotacijo, npr. Crna luknja, bel klinc, ce c'š notri vtaknit, moraš z ritjo mignit. – Obuvanje škornjev, in so zato žgeckljive, z njimi je zastavljavec uganke uganjevalca spravljal v zadrego. Predvsem pa prave uganke za odrasle vsebujejo bolj kompleksne metafore od otroških ugank. Tukajšnja obravnava upošteva delitev ugank po Annikki Kaivola-Bregenhřj (2001: 54–78),49 obravnavali pa bomo zgolj tiste vrste ugank, ki jih najdemo v slovenski slo­vstveni folklori. Ta razdeli uganke na: prave uganke, šaljiva vprašanja, modra vprašanja, sestavljanke in parodicne uganke, seksualne uganke. Poleg teh se pojavljajo še uganke z risbo (t. i. droodles), literarne, tj. avtorske uganke in v sodobnosti tudi avtorsko ugan­karstvo: križanke, sudoku, kvizi itd. V slovenski slovstveni folklori so pogoste predvsem prave uganke, šaljiva vprašanja in modra vprašanja. Prava uganka Termin »prava uganka« (true riddle, riddle propper) je že uveljavljen in svetovno razšir­jen (Kaivola-Bregenhřj 2001: 56). Razlika med pravimi ugankami in šaljivimi vprašanji je predvsem v funkciji: prave uganke imajo natancno doloceno strukturo (podoba in odgovor) in se nanašajo na obkrožujoci svet. Glavni namen je izzvati vprašanega in ga pozvati, naj v metaforicnem opisu najde pravi odgovor. Kljub temu, da je ena od njihovih funkcij zabava, niso šaljiva, ampak se odgovor ujema z metaforicnim opisom. Sicer tudi prava uganka v vprašanju vsebuje zavajajoce sestavine, vendar podrobnosti potrjujejo odgovor: 49 Kaivola-Bregenhřj je izpeljala svojo delitev na podlagi delitve Abrahamsa in Dundesa (1972). Ce nimam, sem kregan, ce mam, pa tepen. – Oreh – drevo. Cez dan klepeta, ponoci zija. – Cevelj. Za prave uganke bi prišla v poštev delitev le za arhivski del zbirke, kolikor bi se dalo razbrati naslovnika iz uganke (npr. seksualne uganke, tipicne otroške uganke itd.). Terensko poizvedovanje po ugankah je namrec pokazalo, da je v sodobnem casu le malo pravih ugank, namenjenih odraslim, in so na terenu težko dostopne (nekaj pravih ugank je bilo pomešanih med šaljivimi vprašanji, ki so jih otroci navajali kot vice v terenskem poizvedovanju na osnovni šoli, npr. 50 Kaj je belo, ko je umazano? – Tabla. Kaj tece po travniku in ima 32 nog? – Nogometna ekipa. Dandanes so uganke najveckrat namenjene otrokom in so vecinoma avtorske, medtem ko med odraslimi bolj krožijo šaljiva vprašanja. Šaljiva vprašanja Šaljiva vprašanja so danes najbolj razširjena vrsta uganke; nastopajo predvsem kot šala, vic, celo groteska in cinizem, zato so mejni oz. prehodni žanr med uganko in vici. Temat­sko niso omejena in so lahko vezana na vse obkrožujoce pojavnosti. Pri šaljivih vprašanjih gre za povsem nesmiseln, absurden odgovor ali pa odgovor npr. smeši junaško vlogo v nadaljevankah (npr. Superman, Chuck Norris itd.). Uganjeva­lec pri teh vprašanjih ve, da ne bo mogel uganiti, saj gre za šalo. Ce uganjevalec odgovor že pozna in ga pove, šaljivo vprašanje ni vec presenetljivo ali šaljivo. Šaljiva vprašanja, ki krožijo med odraslimi, se deloma razlikujejo od tistih, ki kroži­jo med otroki. Otroška šaljiva vprašanja imajo namen presenetiti z odgovorom in s tem nasmejati. Tudi pri odraslih naj bi bila ta vprašanja humorna, toda pogosto so šovinistic­na in žaljiva do dolocene skupine ljudi. Otroška šaljiva vprašanja so humorna zaradi presenetljivega odgovora, ki ga ponu­jajo: Kaj je modro in leti po zraku? – Muha v kavbojkah. Kaj je rdece pa se vozi gor in dol? – Paradižnik v dvigalu. Kaj je zeleno in dela kvak kvak? – Kobilica z govorno napako. Šaljiva vprašanja, ki si jih zastavljajo otroci, Kaivola-Bregenhřj opredeli kot pred- uganke (Kaivola-Bregenhřj 2001: 58, 59). Seveda se v naboru otroških šaljivih vprašanj pojavljajo tudi tista iz sveta odraslih, ki jih v komunikaciji z odraslimi otroci prevzamejo, vendar le tista, ki so jim razumljiva in smiselna. Šaljiva vprašanja za odrasle se veckrat dotikajo kocljivih tem. Temeljijo na smešenju drugega: najveckrat nasprotnega spola, blondink, policistov, filmskih likov, prebivalcev drugih krajev ali celo druge rase: Kaj dobiš, ce križaš želvo in opico? – Policaja s celado.51 50 Terenska raziskava o ugankah, ki so v rabi, je potekala na štirih ljubljanskih osnovnih šolah med otroki, starimi 8–14 let. V raziskavo je bilo zajetih 20 razredov. 51 Gradivo je pridobljeno s spleta: http://www.everzi.com/vici-o-policajih/, 28. 12. 2011. Zakaj moški ne more biti istocasno lep in inteligenten? – Ker bi v tem primeru bil ... ženska.52 Kaj naredi blondinka, ko vidi na vhodnih vratih od trgovine da piše “AKCIJA”? – Pripravi orožje. Kako Chuck Norris53 skace cez reko? – Po dolgem. Kdaj veš, da si prišel v Bohinj? – Ko so krave lepše od žensk. Kako Crnogorci naredijo tire za vlak? – Postavijo en tir pa potem tablico, na katero napišejo itd. Zakaj imajo crnci rajši belo cokolado? – Da se ne ugriznejo v prste.54 Šaljiva vprašanja krožijo predvsem po elektronski pošti in po internetu, ljudje si jih pripovedujejo na zabavah, v družbi itd. Vendar vecina uporabnikov šaljivih vprašanj ne uvršca med uganke, razumejo jih kot šale, vice in jih v tem konte­kstu tudi zastavljajo. Blondinke in policisti zasedajo mesto neumnega lika v šaljivem vprašanju, v nekate­rih šaljivih vprašanjih so lahko celo zamenljivi ob manjših prilagoditvah vsebine: Zakaj ima policaj okroglo hišo? – Da mu tat ne pobegne za vogal. Zakaj ima blondinka okroglo hišo? – Da se ji pes ne polula v kot. Lika v šaljivem vprašanju sta razlicna, vendar je poanta enaka. Mesto neumnega v slovenskih šaljivih vprašanjih vcasih zasede tudi Mr. Bean, znan nespreten, neumen angleški filmski lik; zdi se, da se na ta nacin zastavljavec izogiba vpletanju v sporno po­drocje stereotipov (in žaljenja) in s tem ne prizadene obkrožujocih. Filmski junaki, kot so Superman, Batman in Chuck Norris, karikirajo junaka in junaštvo v filmskih zgodbah: šaljiva vprašanja se nanašajo na njihovo vsemogocno moc in na njihovo pojavo: Zakaj je Jezusu ime Jezus? – Ker je bilo ime Chuck Norris že zasedeno. Koliko sklec naredi Chuck Norris? – Vse. Zakaj Batman nosi gate cez hlace? – Zato, ker sta Chuck Norris in Batman stavi-la tako, da bo tisti, ki bo izgubil, moral celo življenje nositi gate cez hlace. Za razliko od pravih ugank so šaljiva vprašanja redko metaforicna in imajo slov-nicno gledano strukturo pravega vprašanja, ki se zacne kot navidezno resno vprašanje. Zacenjajo se z vprašalnicami: Zakaj: Zakaj so moški podobni jastogu? – Ker je na njih vse dobro razen glave. Kako: Kako je Štajerc v Pekingu vprašal za gostilno? – Ki šank cuj. Kaj: Kaj je lenoba? – Ce lenuh noce hoditi po soncu, ker se mu ne da vlaciti sence za seboj. V cem je razlika med: V cem je razlika med žensko in tumorjem? – Za tumor ni nujno, da je smrtno nevaren.55 52 Gradivo je pridobljeno s spleta: http://www.naj-vici.com/?paged=24, 28. 12. 2011. 53 Chuck Norris je nepremagljiv ameriški filmski junak. 54 Gradivo je pridobljeno s spleta: http://www.najzabava.si /vici/vici-o-rncih/852-bela-cokolada.html, 28. 12. 2011. 55 Gradivo je pridobljeno s spleta:http://www.joker.si/mn3njalnik/lofiversion/index.php/t21689-500.html, 26. 12. 2011. V cem je [kdo / kaj] podoben [komu / cemu]: V cem so moški podobni delfinu? – Ker se hvalijo, da so inteligentni, pa še nikomur ni uspelo tega dokazati. Šaljive uganke uganjevalec tudi naceloma ne rešuje, temvec vmesni premor zapolni z vprašanjem, ki uganjevalca vodi, da pove odgovor: Zastavljavec uganke: Zakaj policaji ponavadi hodijo v parih? Uganjevalec: Zakaj? Zastavljavec uganke: Ker zna en brat en pa pisat.56 Možnosti, da bi uganjevalec uganil pravilni odgovor, ce šaljivega vprašanja ne po­zna, skorajda ni, saj iz vprašanja ne more sklepati na odgovor ne povezati nobenih ka­zalcev, ki bi ga vodili k odgovoru. Ce uganjevalec že pozna odgovor, šaljivo vprašanje ni vec smešno: odgovor ni presenetljiv. Pri tovrstnih ugankah se ne preverja ne jezikovna spretnost ne miselna spretnost, temvec so zgolj v zabavo, smešenje, vcasih vsebujejo celo hudobijo. Modra vprašanja Tretja vrsta ugank, ki jo zasledimo v slovenski slovstveni folklori so t. i. modra vprašanja (wisdom questions) (Kaivola-Bregenhřj, 2001: 68–70); Köngas Maranda jih poimenuje meniška vprašanja (monks' question) (Köngas Maranda 1971: 13). To so uganke, ki so najbližje navadnim vprašanjem; sam odgovor zahteva znanje in poznavanje teme, ki je metaforicno opisana. Pri teh vprašanjih jezikovna zvitost in uspešnost razvozlavanja metafor ne pomaga uganjevalcu, npr. v slovenskem prostoru najpogosteje nanašajocih se na Sveto pismo. Take uganke najdemo pri t. i. šrangi.57 V zvezi s temi šegami je tudi najvec porocil o »javnem« zastavljanju ugank, torej je neke vrste ugankarski dogodek na Slovenskem:58 Kateri svetnik še ni prišel v nebesa? – Gregor. Kaj potrebuje telo, ko se duša iz telesa loci? – Kurjo juho – jedle so jo porodnice, ko so rodile otroka. Kateri les je najtežji na svetu? – Beraška palica. Kaj je Bog zemlji obljubil, ko jo je stvaril? – Da vse, kar koli bo rodila, bode zopet nazaj dobila. Kaj imajo ljudje, cesar Bog nima? – Gospodarja. Kaj je v mašnih bukvah crez božjo besedo? – Trak v mašnih bukvah. Seksualne uganke Pri seksualnih ugankah podoba namiguje na intimni predel telesa in na intimni akt, vendar pa je odgovor na uganko povsem nedolžen (pri cemer je oko ocitno eden od za­nimivejših uporabljenih objektov), npr. 56 Gradivo je pridobljeno s spleta: http://www.everzi.com/vici-o-policajih/2/, 28. 12. 2011. 57 Šranga je šega, pri kateri ženin placa vaškim fantom odkupnino za nevestino balo ali za nevesto (pot zaprejo svatovskemu sprevodu) (SEL 2004: 613). 58 Primeri iz Makarovic (1982: 273) in Stepišnik (1884: 38, 39). Crna luknja, bel klinc, ce c'š notri vtaknit, moraš z ritjo mignit. – Obuvanje škornjev. Okrog kosmato, v sredini vlažno. – Oko. Take uganke so se zastavljale v moški družbi za zabavo, ženskam pa so jih zastavljali, da bi jih dražili in spravljali v zadrego. Danes so seksualne uganke pogoste med šaljivimi vprašanji. Te lahko posredno te­matizirajo intimne predele telesa ali spolne odnose ali pa jih imenujejo neposredno. Po-gosto kritizirajo nasprotni spol in so žaljive. Zakaj so kumarice boljše od moških? – V povprecju so dolge najmanj 15 cm, lahko so cel teden trde, pred uporabo lahko njihovo trdoto preizkusiš na tržnici, vedno te pocakajo doma, ne skrbi jih, ce si nedolžna, nikoli ne klicejo svoje žene in vedno veš, kje so. Zakaj moški masturbirajo? – Ker hocejo seksati z nekom, ki ga imajo res radi. Zakaj imajo moški raje device? – Ker ne prenesejo kritike. Ugank, ki bi imele za odgovor intimni predel ali intimni akt, je v arhivih malo. Ce informatorje vprašamo po njih, jih je zaradi samocenzure tudi na terenu težko dobiti. Estetska struktura ugank Tekst Praviloma so uganke po obliki kratke in jedrnate, v najvec primerih gre za obliko povedi (Cubelic 1988: 364): poved je lahko zložena ali elipticna, še posebno, ko predmet in cilj uganjevanja zahtevata kompleksnejšo zgradbo in natancnejši deskriptivni prikaz. Po-gosto srecamo sintagmatsko obliko razlicnega obsega: od posameznih besed do povedi, vedno pa ima uganka dialoško zgradbo: vprašanje in odgovor. Uganka ne dopušca veliko improvizacije ali individualne interpretacije; fokusirana je na predmet, stvar ali koncept, podan v odgovoru (Kaivola-Bregenhřj 1997: 18). Ta dolocenost in relativna nespremenljivost velja tudi za jezik, kjer je lahko tako pogovorni kot knjižni izraz ekspresivno sredstvo. V uganki je torej jezik metaforicen, zapleten. Po-gosti stilni postopki so rima, asonanca, onomatopejski izrazi, elipsa glagola, naštevanje, nasprotje, opis. Rima Rima je lahko v enostavno zloženi besedni zvezi ali v vecbesedni zvezi, tj. rimanje na koncu verzov. Rimana uganka je bolj zvocna (Cubelic 1988: 355). Kamnita baba hodi po vodo v štiren lesen, da jo nese tja gor v vrh jeklen. – Bru­ sni kamen. Je zidana štalca, notri je kravca, v njej je telicek, poje kot pticek. – Cerkev z zvonom. Katera vinska posoda nima obroca? – Grozd. Aliteracija Okoli hiše skace pice pace pice pace – Dež. Les na les, konj je vmes. – Sito. Onomatopejski izrazi Pri na onomatopejah zgrajenih izrazih gre za glasbene in ritmicno-melodijske elemente, ki prenašajo ali oponašajo zvok z jezikovnimi sredstvi. Nekatere besede so bolj ali manj razumljive ali pa so zgrajene ali izmišljene zgolj zaradi akusticnega ucinka in v mejah teh možnosti (Cubelic 1988: 355): Bc, bci, pa bela gospa na cesto leti. – Moka, ki nastaja, ko meljejo žito v mlinu. Grom gromi, šum šumi, bela gospa ven leti. – Moka. Krocelj kroclja, binelj binglja, kader bingelj dol pade, ga krocelj popade. – Prešic in želod, ako z drevesa pade. Elipsa glagola Najveckrat je odsoten glagol biti: Zelena kodila – kosmata prejila. – Koza objeda zeleni grm. V enem sodu dvoje vin. – Jajce.Suh pod vodo. Kaj je to? – Žena, ki nese škaf z vodo. Naštevanje (lastnosti) Dve svetleci, dve bodeci, štiri badice, en fatur. – Vol. Pribita je in nima nog, na nogah hodi naokrog. – Podkev. Les na tes, platno vmes, štiri duše, pet teles. – Pogreb. Nasprotja Nasprotja razlicnih vrst, nekatere podobe tvorijo celo oksimoron, za katerega se na kon-cu izkaže, da je le še navidezen: Zmeraj gre pa nikamor ne pride. – Ura. Ni bilo, ne bo in vendar je. – Današnji dan. (Möderndorfer 1946: 42) Je v cloveški obleki, pa ni clovek. – Bolha. (Möderndorfer 1946: 22) Opis Kaj v lesu joka? – Otrok v zibki. Sem velik kot hiša, pa majhen kot miš, grenek kot žolc, pa me le radi jede. Kaj je to? – Oreh. Najprej kot lepa rožica je, ko rožica ovene, na dnu vrele vode pocene. – Šipek. Jezikovno ustvarjanje je najbolje oživljeno prav v ugankah: neobicajna ugankarska leksi­ka, pogosto sestavljena iz težko dolocljivih jezikovnih sfer, kaže na znacilen in pomem­ben napor v jezikovnem izražanju; ne gre le za zabavo in igrivost duha. Uganke navadno ne vsebujejo globljega smisla, pogosto ga sploh nimajo, vendar pa izvrstna ritmicna igra besed najbolje odgovarja smislu in vrsti uganjevanja ter nam vzbuja dober obcutek: ko slišimo igro z besedami, obcutimo ugodje (Cubelic 1988: 355–365). Tekstura Uganke so izrecene pocasneje in poudarjeno, saj je zastavljavcu pomembno, da uganje­valec dobro sliši celotno uganko. Ker gre za izziv uganjevalcu, je lahko v glasu izzivalni ton, uganjevalec pa ponavadi pove odgovor vprašujoce, saj je pogosto v podtonu odgo­vora tudi vprašanje, ali je odgovor pravilen. Ce uganjevalec že vnaprej pozna odgovor in je preprican v njegovo pravilnost, je odgovor podan hitro, prepricano, samozavestno in jasno. Kontekst Danes je osrednja funkcija uganke zabava (šaljiva vprašanja), didakticna funkcija pa se zdi manj izrazita. Z ugankami naj bi si bistrili um, kar naj bi tudi bil glavni argument za poudarjanje didakticne funkcije. Toda pogosto namen zastavljanja ugank sploh ni, da bi uganjevalec uganil rešitev, temvec da zastavljavec zmaga in pokaže svojo premoc. Jolles poudarja, da bistvo uganke ni rešitev, tj. odgovor sam po sebi, temvec reševanje, uga­njevanje. Odgovor je zastavljavcu uganke poznan, zato nima potrebe, da bi ga še enkrat slišal. Uganjevalec pa z odgovorom ohrani ali pridobi spoštovanje (Jolles 1978: 97–98). Zadajanje in reševanje ugank [...] je najlepša in najbolj vredna oblika preverja­ nja bistroumnosti, iznajdljivosti, modrosti. Vsi radi poslušajo uganke, ker so te polne nepricakovanih, nenadnih in neverjetnih zakljuckov in ker zelo smelo in brez predsodkov vstopajo v svet tabu tem. Poleg tega uganka spodbuja domi­ šljijo poslušalca s svojim vprašanjem, s svojo skrivnostnostjo, tem bolj, ce lahko v vprašanje vstavimo misli in domislice, ki se ne morejo odprto in neposredno izraziti. Uganka je nedvomno posveceno mesto za neulovljiv, globoko nenad­ zorovani svet iracionalnosti. Podrocje zunaj-logicnega razmišljanja je na tem mestu dobesedno udomacena. (Cubelic 1988: 348) Uganke so torej sredstvo besednega in miselnega dvoboja in v njih najdemo teme in vsebine, ki so skupne vec narodom, poleg teh obstajajo specificno etnicne ali celo lokalne. Uganke lahko kažejo na stare plasti dojemanja sveta (animizem), odsevajo domiselnost in cut za opazovanje. Vedno pa so tesno povezane z okoljem, v katerem so nastale, zato so lahko drugim oziroma tujcem težko razumljive; k temu svoje prispevajo še narecnost in domiselnost ustvarjalcev, ki lahko uporabljajo vecpomenske besede, da zapletejo ali skrijejo rešitev (Terseglav 2005: 59). V literaturi in na terenu ni bilo pridobljenih informacij o kontinuiranih specificno ugankarskih srecanjih na Slovenskem.59 Uganke so zabeležene le kot del iniciacijskih 59 V nekaterih kulturah so uganke del iniciacijskega obreda ali pa ugankarsko srecanje samo ustvarja iniciacijski obred (Kaivola-Bregenhřj 1996: 26–29, 2001: 114–118). obredov, kot npr. porocnih šeg, sprejemu lovcev v lovsko družino, sprejemu dijakov v di­jaške domove itd. (prim. Ivancic Kutin 2004). V preteklosti pa so uganke radi zastavljali v zimskih vecerih, pri skupinskih delih, kjer se je zbralo vec ljudi, predvsem pa ob delih, ki jih ljudje opravljajo sede (lickanje koruze, tkanje itd.) in ob drugih sprošcenih druženjih. Danes zastavljanja ugank v stereotipnem kontekstu (ob opravilu, ob vecerih …) ni vec toliko, vendar pa zastavljanje ugank najdemo v funkciji vicev (šaljiva vprašanja) in v drugih oblikah druženja in vodenih dogodkih (npr. radijske oddaje).60 Tako npr. na 1. Programu Radia Slovenija v nocnih programih Mojca Blažej Cirej61 zastavlja uganke poslušalcem. Oddajo zacenja tako, da poslušalcem zastavi uganko, naj-veckrat avtorsko, poslušalci pa poleg uganjevanja tudi zastavljajo uganke. Blažej Cirejeva ugotavlja, da radi uganjujejo tako moški in ženske, medtem ko so v vlogi zastavljavcev ugank predvsem moški. V kocljivih situacijah (npr. pri zastavljanju seksualnih ugank) voditeljica pogovor vljudno prekine. Voditeljica se izogiba tudi perecih politicnih ali družbenih problemov. Velikokrat ji uganke služijo zgolj kot izhodišce pogovorov, kot za­gon oz. sprostitev komunikacije; poslušalci rešijo uganko ali dve, nato pa pogovor stece svojo pot. Poslušalci so veckrat kot uganko povedali pregovor: torej je pregovor spreme-nil svojo funkcijo in je postal uganka. V nocnem programu so poslušalci tudi že povedali kakšen zagovor, urok, ko je bila tema pogovora bela oz. crna magija … Zaradi vkljucenosti v širše družabne dogodke se postavlja vprašanje, ali lahko ugan­ka tvori folklorni trenutek ali cel folklorni dogodek: ce je uganka del pripovedi, potem tvori folklorni trenutek, ce je zastavljena samostojno, tvori folklorni dogodek. Uganke so lahko zastavljene kot vezni element v folklornem srecanju med posame­znimi folklornimi dogodki – v tem primeru ne moremo govoriti o folklornem dogodku, saj so odvisne od konteksta drugih folklornih dogodkov v folklornem srecanju. Ce pa so bile zastavljene samostojno, npr. ob kakšnem opravilu (lickanje koruze), pa že tvorijo samostojni folklorni dogodek. Prave uganke, namenjene odraslim, so že bolj ali manj izginile iz našega vsakdana. Vzrok za to je razširitev avdio in (predvsem) video medijev oz. televizije in interneta v zadnjih dvajsetih letih. Ugotovitev Kaivola-Bregenhřj velja tudi za slovenski kulturni prostor: uganke niso vec zabavale in niso vzbujale radovednosti, zato so se pozabile. Kakorkoli pa ostaja želja preizkušati ljudi, zmesti poslušalca, ki še ni povezal podobe 60 Sodobne oblike ugankarstva obsegajo predvsem reševanje križank, rebusov ter kvizi – radijski ter televizijski. Radijski kvizi po navadi obsegajo do tri vprašanja v navezavi na temo oddaje: športna, glasbena, geografska, kulturna oddaja. Namen teh oddaj je predvsem izobraževanje in širjenje zanimivih informacij. Na televiziji so kvizi samostojne oddaje z enim ali vec tekmovalci. Tako je npr. mladinski kviz Male sive celice sestavljen iz vec sklopov: skupinsko tekmovanje ter tekmovanje posameznikov. Zmagovalec dobi nagrado. Na televiziji je bila priljubljena tudi oddaja Lepo je biti milijonar, kjer so individualni odrasli tekmovalci odgovarjali na vprašanja (izbirali so med štirimi odgovori). Vec vprašanj, ko je tekmovalec odgovoril, vec je dobil (najvišja nagrada je bila 100.000 evrov). Križanke in rebuse najdemo skoraj v vseh casopisih in revijah, izhaja tudi veliko specializiranih revij (npr. Razvedrilo, Kih, Duhec itd.) za križanke. Reševalec pravilno rešeno križanko pošlje na uredništvo revije, in ce je izžreban, dobi prakticno, knjižno ali denarno nagrado. Po nacelu uganke so danes zgrajena tudi daljša knjižna in filmska dela: kriminalke, detektivski in vohun- ski romani in filmi oz. nanizanke (Stanonik 1999: 78). 61 Intervju 28. 10. 2010. uganke in odgovora. Zato kljub temu, da so prave uganke izgubile svoj status, vztrajno krožijo razlicne šale, šaljiva vprašanja in parodicne uganke znotraj kulturnega konteksta, v katerem živimo. Tovrstne nove uganke so oblika zabave in preigravanje s sodobnimi vrednotami in normami, ki se v njih odsevajo (Kaivola-Bregenhřj 1996: 16). Zbiranje in obravnava ugank na Slovenskem Uganke so bile pogosto dokumentirane ob zbiranju drugega slovstvenofolklornega gra-diva, npr. ob poizvedovanju po pripovedih in pesmih. Prvo zbirko ugank Kratkocasne uganke inu cudne kunšte je objavil Marko Pohlin (1788), kjer je uganko celo definiral. V zbirki najdemo deloma folklorne deloma iz raznih koledarjev pobrane in prevedene uganke. Na to, da so uganke pritegnile zanimanje proti drugi polovici 19. stoletja, kaže vecje število zapisovalcev ugank: Janez Trdina, Fran Er-javec, nekaj jih je prispeval Gašper Križnik ter Jan Baudouin de Courtenay in Francišek Sedej (Stanonik 1999: 78). Uganke so bile zapisane tudi v opisih šeg, npr. v delu Lovra Stepišnika (1884), kjer je zabeleženo 116 ugank ali vprašanj v funkciji uganke; od tega jih je 19 svetopisemskih, ostale pa se nanašajo na predmete, živali in rastline s plodovi iz okolice, na cloveka, nje­gove organe in lastnosti. V Štrekljevi akciji zbiranja slovenskih folklornih pesmi se je nabralo tudi precej ugank; zapisali so jih: J. Barle, L. M. Podgoriški, M. Skocir, K. Štrekelj, J. Tomšic, M. Va-ljavec, J. P. Viljanski, najvec pa jih je v zbirko prispeval J. Štuhec. Štrekljeva zbirka ugank je s pribl. 300 enotami verjetno najvecja zbirka slovenskih folklornih ugank; gradivo hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Ljubljana, toda gradivo doslej še ni izšlo v tiskani objavi. Najvidnejši zbiralec ugank v drugi polovici 20. stoletja je bil Vinko Möderndorfer; zbiral in objavil je koroške uganke. Zaradi nezadostnega zbiranja ugank skozi cas se pri diahronem obravnavanju ugank pojavi vprašanje avtorstva: za veliko ugank, ki so v zbirkah in koledarjih, je težko dolo-citi, katere so folklorne in katere ne. Veliko se jih je tudi folkloriziralo: objavljene so še kot avtorsko delo, danes pa jih obravnavamo kot že takratno folklorno zbirko (npr. pri Slomšku). To bi zahtevalo poglobljeno etimološko in stilno raziskavo. Dandanes pri terenskem zbiranju ugank pridobimo precej Župancicevih in Vodni­kovih avtorskih ugank; informatorji se ne zavedajo vec avtorstva, zato trdimo, da so se te uganke folklorizirale.62 Pri zbiranju ugank je treba upoštevati njihovo izrazito povezanost z (ožjim) okoljem, zato je poleg podobe in odgovora treba zapisati kontekst: kdaj, kje in komu se zastavlja posamezna uganka. Le takšna zbirka lahko ponudi dovolj podatkov za nadaljnjo analizo. Npr. Šviga švaga cez dva praga (Metla) je Vodnikova uganka (gl. Vodnik 1869: 65), informatorji pa so jo navajli kot folklorno uganko. Obredni folklorni obrazci: zagovori in folklorne molitve Zagovori in folklorne molitve so nelocljivo povezani z verovanjem, zato so uvršceni v polje ljudskega verovanja. Ljudsko verovanje je »v širšem pomenu verovanje v vse, kar po izrocilu pozitivno ali negativno vpliva na cloveka ter živo in neživo naravo. Izraža se v clovekovem ravnanju do okolice in v razmerjih med ljudmi ter vkljucuje sestavine pred­kršcanskega in kršcanskega verovanja« (Židov 2005: 29). Zagovori sodijo k vraževerju,63 folklorne molitve pa k ljudski religioznosti.64 Gre za obrazce, katerih besedila so vecinoma daljša, vendar struktura ostaja nespre­menjena skozi vec rodov, formulativnost pa je upoštevana na vseh treh ravninah fol-klornega dogodka. Pomemben del obeh žanrov je obrednost, trdna zasidranost besedil in celotni folklorni dogodek, relativno stalno besedilo, kontekst in tekstura pa sta dokaj dolocena: oba obrazca se izgovarjata v natancno doloceni situaciji, ob dolocenem delu dneva, z dolocenim namenom ... Pri zagovorih ali urokih se uporablja tudi spremljajoce predmete. Zaradi vseh teh lastnosti in pomembnosti obreda ob izvajanju ta dva žanra imenujemo obredna folklorna obrazca. Tekst Tekstni del obrednih folklornih obrazcev je relativno stalen in najmanj spremenljiv; tako zagovori kot folklorne molitve so obliko besedila ohranjali skoraj nespremenjeno skozi stoletja. Motivi so se sicer širili in prenašali, dokoncno pa so se oblikovali v dolocenem družbenem okolju in ostali taki, kot jih je družbena cenzura sprejela. Veliko teh obrednih besedil je nastalo s sklapljanjem razlicnih manjših enot, ki so se pomensko navezovale ena na drugo; tako so se oblikovala daljša besedila obrednih folklornih obrazcev, npr. dvoclenski zagovori, vecerne molitve itd. Tekstura Tudi tekstura pri folklornih obrazcih je precej stalna: pri zagovorih je npr. dolocen na-cin izreke (šepetanje, ukazovanje, tiho ali glasno govorjenje ...); pri folklornih molitvah gre za pojoce govorjenje, recitiranje, besedilo ni bilo vedno izreceno jasno, veckrat so govorci momljali, govorili tiše, vsak zase – odvisno, ali je molitev skupinska ali osebna. Zagovori, še posebno dvoclenski, in folklorne molitve ustvarjajo svecano vzdušje s po­navljanji in rimami. 63 » […] doktrina ljudskega verovanja, ki je ohranilo najvec predkršcanskih elementov, temelji na prepricanju o obstoju nadnaravnih bitij. V preteklosti se je vraževerje odražalo v ravnanju ljudi na mnogih podrocjih življenja, še posebno pri obeleževanju šeg življenjskega kroga, letnih in delovnih šeg, v zdravilstvu in napovedovanju prihodnosti« (Terseglav 2005: 30). 64 »Ljudska religioznost obsega ljudske nabožne predstave in kulturne prakse, ki dopolnjujejo oz. na svojstven nacin interpretirajo cerkveno doktrino« (Terseglav 2005: 30). Kontekst Cas, kraj in namen so pri obrednih folklornih obrazcih dokaj doloceni: kdaj, kje in za kaj je obredni folklorni obrazec primeren. Dolocen je del dneva, ko se je zagovarjalo ali molilo, ravno tako spremljevalni gibi in predmeti. Dolocen je tudi naslovnik, tj. višja sila (bolezen, zla sila, svetnik, Devica Marija, Bog itd.), ki jo folklorni obrazec nagovarja (jo izganja ali prosi). Obredni folklorni obrazci so z vidika konteksta najbolj fiksirani v primerjavi z drugimi vrstami in žanri slovstvene folklore. Kot pri drugih folklornih obrazcih je tudi pri obrednih navzoca estetika istovetno­sti, ki se kaže predvsem v majhni spremenljivosti besedil, stalnih stilnih postopkih in izbranem besedju. Vse to pripomore k misticnosti in k doživljanju povezanosti verujo-cega z višjo silo. Estetska funkcija se pri obrednih folklornih obrazcih izraža predvsem v verovanju in vzbujanju upanja oz. zahvaljevanju, ceprav nekatera besedila dosegajo že visoko umet- niško stopnjo (lahko bi jih pojmovali že kot poezijo). Iz teh besedil odseva clovekova globoka predanost in vera v višjo silo ter zaupanje vanjo. Zagovori Clovek je v preteklosti vecino zdravstvenih tegob pripisoval nevidnim, zlim duhovom, demonom, nadnaravnim bitjem, višjim silam, ki so jih lahko priklicali tudi hudobni ljudje. Verovanje v višje sile je rodilo obrede, ki naj bi ob uporabi posameznih predmetov in izgovarjanju (vcasih nerazumljivih) besed dosegli zdravilni ucinek. Zagovori so torej del magicnega zdravljenja, ki izvira in temelji na verovanju, da je bolezen delo zlih duhov ali ljudi, obdarjenih s carovno magicno mocjo (Novak 1960: 266). Zagovarjanje je zdravljenje z besedami, ki jih spremlja obredno dejanje: sestavljeno je iz besedila, carovnih predmetov in natancno dolocenih gibov, ob dolocenem casu, veckrat tudi kraju opravljanja, zato sestavlja povsem samostojen folklorni dogodek, ki ga ni moc povezati s kakšnim drugim folklornim dogodkom. Obravnavamo ga torej lahko samostojno, v okviru ljudske religioznosti, kamor spadajo tudi folklorne molitve. Zagovarjalec se k božanstvu, personificirani bolezni ne obraca ponižno in skesano, tem­vec od bolezni zahteva umik, jo preganja. Zagovarjanje je zdravljenje z magijo (Dolenc 1999: 28). Ekaterina V. Vel'mezova opredeli zagovor kot »ustni proizvod folklornega ustvarjanja, ki lahko obstaja v ustni ali pisni obliki; pogosto ga spremlja obred z naslednjimi lastnostmi: ima magicno, carovno moc, ki vpliva na cloveka in naravo (obkrožujoci svet), njegova prakticna realizacija je praviloma individualna, zagovorni teksti pa se ohranjajo kot skrivnost« (Vel'mezova 2004: 17). Makarovic zdravljenje z besedo oznacuje tudi kot carovno zdravstvo in ga, tako kot Novak, opredeli kot preprosto, nestrokovno, ljudem namenjeno zdravilstvo, ki je pogo-sto temeljilo na »verovanju, da je bolezen delo zlih duhov ali ljudi, obdarovanih s carov-no mocjo« (Makarovic 2008: 80). Pomembna lastnost zagovorov je skrivnostnost: ko je besedilo predano naprej, zagovarjalec izgubi moc zagovarjanja. Zagovore so posredovali drugi osebi le, ko zagovarjalec opušca to dejavnost ali pred smrtjo (Vaitkeviciene 2008: 91; Kőiva 1996: 42). Druga pomembna lastnost zagovorov je stalnost besedila, saj je matancno podajanje imelo magicno moc. Kljub temu pa je predvsem v daljših zagovorih opaziti razlike med domnevno enakimi besedili (Roper 1998: 51). Variante so nastale zaradi pomanjkljivega zapomnjenja besedila pri ucenju ali pa napake pri zapisu, necitljiv zapis, improvizacija. Zagovarjanje sodi na podrocje t. i. ljudskega zdravilstva, kamor se štejejo tudi raba zelišc, tinktur, obližev itd. Zagovarjanje je že zelo star pojav in njegov razvoj zagovarjanja je tesno povezan z razvojem ljudskega zdravilstva, ki ga Zadravec65 razdeli na pet faz: 1. Že v najstarejših casih so ljudje spoznali, da je zdravje najvecja dobrina, zato so se bali bolezni in so se želeli cim prej pozdraviti. Mislili so, da je bolezen posledica zacaranja in delovanja sovražnih demonov; ljudski zdravnik je postal carodej, ki je s carobnimi besedami pregnal ali preprecil bolezen. Gre za obdobje magijske medicine. 2. animisticnem obdobju je bil clovek preprican, da bolezen predstavlja zle duhove, ki živijo v cloveku. Kot carovno sredstvo zoper demone in bolezni so uporabljali razne amulete (živalskega, rastlinskega ali mineralnega izvora), zobe razlicnih ži­vali, ki so jih imeli obešene okrog vratu. Z vozli so npr. carovnice odganjale bole-zni od novorojenckov, pri cemer so pljuvale okrog sebe, klicale demone in carale. V tem obdobju so nastali tudi razni zagovori proti boleznim in poškodbam. 3. obdobju verske, religijske medicine in teurgijske medicine ureja vso živo in mrtvo naravo nadnaravno bitje, božanstvo; to naj bi odlocalo tudi o življenju in smrti. V tej fazi razvoja sta se carovnijam in zagovorom pridružila še molitev in žrtvovanje. 4. Sledil je razvoj empiricne medicine, tej pa … 5. znanstvena medicina; ta je razdeljena na tri obdobja: predbakterijsko, bakterijsko in antibioticno obdobje (Zadravec 2000: 46, 47). Prebivalci Mezopotamije so veliko zagovorov ohranili iz asirske, sumerske in babi­lonske kulture. Tudi stari Egipcani so imeli zelo razvito umetnost zagovarjanja. Precej je znanega o zagovorih pri starih Grkih in Rimljanih. Zagovarjali so tudi stari Germani in stari Judje. Zagovori so se mocno širili v casu križarskih vojn, pri cemer je kršcanska cerkev prevzela mnoge poganske zagovore (pa tudi oblike molitev), jih predelala in jim dodala kršcanske like in vsebino. Prenesla jih je na Kristusa, Marijo, sv. tri kralje, sv. Roka, sv. Lucijo, sv. Petra, sv. Šempasa in druge. Predmet in oblika zagovora sta ostala. Najstarejši doslej znani zagovor na našem ozemlju je zagovor zoper zobobol – v tej obliki naj bi bil poznan že v 9. stoletju: napisan je v latinskem jeziku v kodeksu Gregriusa Magnusa »Liber moralium«. Kodeks izvira iz cistercijanskega samostana v Sticni in je iz 12. Stoletja. Napisal ga je cistercijanec Bernard (Dolenc 1999: 69): b,s,e.a.c.d.e.l.m.l.n.n.u.n.s.i.i.i. In nomine Patri set Filii et Spiritus Sancti. Amen. Sancus Petrus dum sederat supra petram marmoream, misit manum ad caput 65 Zadravec razvoj povzame po delu Petra Borisova: Pregled razvoja medicinske miselnosti in odkritij (1980: 51, 52). et dolores dentium contristabatur. Veni Jesus et ait: quare contristeris Petre? Air: venit vermis migraneus, ut exas et recedas et ultra famulum Dei enim ledas. Amen. Crke na zacetku zagovora so zakrnel ostanek »magijskega alfabeta«: magicne crke so vzbujale pri preprostih ljudeh misticno obcutje, ki je povecalo verovanje, zato ima taka sestava crk magicno moc; uporaba magicnih crk je znana že z egipcanskih papirusov, v nekaterih primerih pa so te crke okrajšava svetopisemskih besed (Dolenc 1999: 70). V srednjem veku sta znanost in magija še sodelovala z roko v roki – gre za cas »me-dicinskih carovnikov in šarlatanov« (Makarovic 2008: 80). Vendar je kljub temu Pavel Bisanti že v 16. stoletju v pismu (1583) opisal obred zagovarjanja in kritiziral, da gre za praznoverje (zdravljenje živine): Bolj ko sem se bližal Goriški, vec praznoverij sem srecal (Stanonik 2010: 64). Tudi pozneje, v rokopisnih Bedecin dohtarskih bukvah (1720) najde-mo nekaj zagovorov proti prisadu in strupu. Vendar se tovrstno zdravljenje z besedami ni odobravalo, celo grajano je bilo, predvsem s strani duhovnikov, kar najdemo tudi pri Rogeriju in Basarju. Rogerij tako ošteva: Ah! Slabu inu porednu: Zakaj u te nesrece kolne, zmerja, šentuje se na cente. U te bolezne nucajo se prepovedani žegni, zagovari […] (Stanonik 2010: 65). Basar pa graja zagovarjanje oz. pananje kac na zahodnem slovenskem ozemlju: Ravnu koker ta, kir kace panuje, kadar ga ena pici, se nikomer ne smili, tudi ne ta, kateri z divjo zverino okuli hodi, kadar je od ene ujeden: zakaj? Za tiga vola, kier tak dobru eden, koker ta drugi, si je sam kriv, skuzi to, de se je radovolnu u nevarnost podal. (Stanonik 2010: 65) V renesansi so poleg naravne magije (astrologija, alkimija), ki je bila del uradne zna­nosti, poznali tudi obredno magijo: zdravniki so v svoje zdravljenje vkljucevali molitve in uporabo podobic (Makarovic 2008: 80). V 18. stoletju so razsvetljenci napovedali boj celotnemu praznoverju vkljucno s carovnim ljudskim zdravilstvom; magija se je zacela umikati pred znanostjo (Makarovic 2008: 81). Vendar pa se je magija v kmeckem okolju v obliki carovnega zdravstva ohranjala, predvsem zaradi financne ali prostorske nedostopnosti zdravnika. Pri višjih družbenih plasteh pa je zacela izgubljati veljavo (višji sloji so si lažje privošcili zdravnika). V 19. stoletju je tudi Cerkev zacela mocneje preganjati carovno zdravljenje. Anton Martin Slomšek v knjižici Blashe ino Neshiza v nedelski šoli piše: Varji se babjih vrash ino prasnovernih sdravil … Skrivnost boshje mozhi je velika, pa te skrivnosti Bog no starim babam, ne rokomavsarjam ne ziganam rasodel. (Slomšek 1842: 75, 183) Proti zagovarjanju kot nacinu zdravljenja so pisali tudi v posvetnih casopisih, npr. v Slovenskem glasniku leta 1860: Prepricati je treba kmeta, da mora vse, kar se godi pri njegovem gospodarstvu, bodisi na polju ali doma, med družino ali živino, da mora vse imeti svoj gotov vzrok. Z besedo ne napraviš ne toce na polju, ne molže v hlevu. Kdor bo spozna-val svoje šege in navade, kdor se bo preprical, da prazna beseda mertva ostane, bo obvaroval sebe in svojo hišo marsikaterega zlega, in njegova sreca se bo mno­žila od dneva do dneva. Nobeno cloveško življenje se ne da na mah preroditi. Ako hoceš, da bi ti jabelko žlahtneji sad rodilo, ga moraš precepiti, še težje pa se precepljujejo cloveške misli. V teh zadevah se mora posebno previdno ravnati, da se drevo ne posuši. (nav. po Stanonik 2010: 159) V odrocnejših krajih je carovno zdravilstvo še sredi 20. stoletja ohranjalo veljavo, ki jo je imelo v 19. stoletju (Makarovic 2008: 82); predvsem so »žéli jecmen« ipd., zagovarja­li so lažje zdravstvene težave. Proti koncu 20. in na zacetku 21. stoletja pa le še izjemoma najdemo zagovarjanje, po navadi jih informatorji navajajo zgolj kot spomin. Kolikor je doslej znano in ugotovljeno, so Slovenci prinesli s seboj ob priseljevanju le manjši del zagovorov. Zagovarjanje se namrec v slovenskem kulturnem prostoru pre­cej razlikuje od drugih južnoslovanskih narodov, saj se je najbolj oddaljilo od skupnega južnoslovanskega jedra zagovornih besedil in postopkov. V slovenskem zagovarjanju obstaja »srednjeevropska kršcanska« tradicija, medtem ko je »centralno balkanska« tra­dicija izzvenela (izjema so nekatere manjše nekršcanske skupnosti, kot npr. v Beli krajini, kamor so se priseljevali Srbi in s sabo prinesli tudi svojo tradicijo, v Istri itd. Primer: za­govor proti boleznim vranice, kjer zagovarjalec nagovarja mesec – gre za staroslovansko prvino: Misec, misec! Zad gore san slezene prebijal. Prebij je i meni! (Radenkovic 1996: 288). Vecinoma so zagovore sprejemali od Nemcev, vendar so jih deloma preoblikovali in prilagodili (družbenemu in jezikovnemu) okolju. Obred zagovarjanja je že od nekdaj sestavljen iz zagovorne formule (besedilo), ver­balne in gestikularne izvedbe zagovora pod natancno dolocenimi pogoji (tekstura), ma­gicne (ali svete) moci zagovarjalca, ki jo je ali dobil že ob rojstvu ali pa mu je bila predana iz ene generacije v drugo (Vaikeviciene 2008: 86, 87). Dolenc je zgradbo zagovora delil na: besedilo in obred ali praktiko, ki ga spremlja (Dolenc 1999: 28). Enakovrednost bese­dilnega dela in obreda je ocitna npr. pri zagovoru zoper opeklino (Makarovic 1982: 402), kar kaže na nelocljivo povezanost folklornih obrazcev z obredom: Vzame se žegnana voda in se z njo poteguje po opeklini navzdol in govori: ta prvi dan je opeklina, ta drugi dan bolecina, ta tretji dan pa Bog daj zdravje. Ponovi se trikrat. Vsebino in obliko zdravilnih carovnih postopkov pa je narekovalo verovanje v nad­naravne vzroke bolezni. Po verovanju ljudi je bila zmožnost zdravljenja z rokami prvo­tno dana le božanstvom, pozneje pa tudi ljudem (tudi Kristus je polagal roke); polaganje rok je bilo v navadi pri zdravljenju golše, oteklin, mrtvih kosti, paralize, gihta, padavice, skrofuloze, vodenice, vrocine, krvavitev, ran, kacjega pika itd. »Preden so zaceli zago­varjati, so se morali dotakniti bolnega dela telesa ali rane – to je prastar zdravilni in blagoslovni obred« (Dolenc 1999: 30, 31). Zagovarjalci so pri obredu najveckrat uporabljali naslednje predpisane predmete: kruh,66 lojeno ali crno sveco, razpelo, rožni venec, zagovorno knjižico. Ob zagovarja­ 66 Zagovarjalo se je na crn kruh, zagovarjanje na bel kruh bi bil greh (Dolenc 1999: 31); Marija Makarovic utemeljuje rabo kruha pri zagovarjanju s tem, da je kruh simbolicno pomenil ljudem blaginjo v hiši (Makarovic 2008: 95). Zagovarjanje na kruh je ostanek zaupanja v moc, ki so jo nekoc pripisovali blagoslovljenemu kruhu; ta naj bi ozdravil cloveške in živalske bolezni. nju so delali predpisane gibe, npr. se prekrižali, metali so oglje v vodo ali vino, pogled obracali nazaj, pljuvali (najveckrat pri izganjanju urokov), vcasih so tudi hukali, pihali, drgnili in (veckrat) prekrižali bolne dele telesa. Npr. zagovor proti bradavicam iz Semica: Ko zagleda mladi mesec, gledaj vanj in pobiraj z zemlje z roko, kar ti pride pod roko, s tem vleci po bradavici, glej v nebo in govori: Mesec, si dau, mesec, vzemi! Nato pljuni cez rame in pojdi. (Dolenc 1999: 115) Pravila za zgradbo zagovorov in zagovarjanja so sicer še predkršcanska, vendar so vanje pocasi prešle tudi nekatere kršcanske sestavine: kršcanske prvine so vidne pred­vsem v sklepnem delu zagovora, vecina se jih konca z besedami: Pomagaj, Bog Oce, po­magaj, Bog sin, pomagaj, Bog sv. duh! Amen! Pri nekaterih zagovorih pa ni smela biti izgovorjena beseda amen, sicer zagovor ne bi koristil. Pri nekaterih zagovorih se morajo posamezne besede ali cel zagovor trikrat ponoviti (Dolenc 1999: 31). Zagovarjanje in zagovor so na celotnem slovenskem etnicnem ozemlju poimeno­vali precej razlicno; najbolj znana in razširjena sta zagovor in zagovarjanje ter bajanje; na Koroškem Möderndorfer zasledi še: ventuane, pananje, sarotenje, dovžebranje, bole-zn odmodliti (v glagolski obliki dov modliti, dov žebrati, bolezen odmodliti, zapovedati, zapovet.); v Beli krajini: razgovarjanje; v Prekmurju: ctenje, zapretki; v Teru: besidati; v Budigoju: zapretit. Makaroviceva ugotavlja, da so Korošci poznali najvec razlicnih izra­zov (Möderndorfer 1964: 285, Makarovic 2008: 84). Nasprotje zagovorov je zaklinjanje; gre za govorno formulo, s katero se izraža želja, da bi se v prihodnosti komu zgodilo kaj slabega in z namenom, da se ta zla želja tudi uresnici. To dejanje se opira na verovanje v magijo besede in zle sile, ki jih lahko z magicno besedo pridobimo na svojo stran, tako da bi zaklinjanje lahko uvršcali celo v crno magijo. Najveckrat so zaklinjali zaradi užaljenosti nad nekom, zaradi krivice, ki naj bi bila storjena tistemu, ki izgovarja urok, in zaradi želje po mašcevanju temu, ki jih je prizadel. Cilj je bil materialna škoda, telesno ali duševno trpljenje ali pa fizicno, moralno in socialno unicenje osebe, ki se jo zaklinja (Banovic 2009: 7). Jezik zaklinjanja je lahko vsakodnevni, enostaven in neposreden, lahko pa je tudi poln stilnih postopkov: metafor, hiperbol, metonimij in sinekdoh (Banovic 2009: 16). V preteklosti je obkrožujoca skupnost velikokrat obtožila ljudi, ki so zaklinjali. Oznacila jih je za carovnike, še pogosteje carovnice. Tipologija zagovorov Med strukturne tipologije zagovorov spada tipologija Ivana Grafenauerja. Ta razdeli za­govore na enoclenske in dvoclenske (Grafenauer 1937: 275, 276). Enoclenski zagovori obsegajo le magicni ukaz, tj. vražni izrek, tisti sili, ki jo hoce zagovarjalec premagati; npr. Kuncicev zapisek iz Gorjan pri Bledu zoper hudo uro: Cŕrŕn woblak, bodč krotak, pojde na vsoce gore, wobvarč nam žitnň polje. Tovrstni zagovori so najstarejša oblika zagovorov, nekateri so znani celo po vsem indoevropskem svetu (Grafenauer 1937: 189). Dvoclenski zagovori imajo v prvem delu legendno ali bajcno povedko o dogodku, ki je bil podoben tistemu, ki ga zagovarjalec hoce tudi zdaj povzrociti. Legendna povedka o dogodku v dvoclenskem zagovoru je precej obširna, liki v njih so biblicne osebe, vra­žni izrek pa je položen v usta delujoci sveti osebi, tako da ima ta izrek obliko pravilne molitve, obracajoce se na Boga (Grafenauer 1937: 276). Takšno pripovedovanje naj bi analogno podprlo carovno moc koncnega vražnega izreka, sploh ker se je dogodek zgodil osebi z nadnaravno mocjo ali oblastjo. V zahodnem svetu imajo legendne povedke v zagovorih dve obliki: prva oblika go-vori o srecanju božanstva z demonom, ki odkrito pove, da želi cloveštvu škodovati: Potem pride sam usmiljeni Jezus, katerega srecajo otroci hudobnih mater. Jezus jih vpraša: - Kam greste? Otroci mi odgovore: - Mi gremo kršcanskemu cloveku kosti lomit in kri pit … (Möderndorfer 1964: 185–186) Druga oblika je zasnovana na zgodbi konja ali Marije in svecenika: konj si je zvil nogo in bog sveceniku razkrije nacin, kako konja ozdraviti: Sv. Florjan je konj'ce pasu, / je criz skal'co padu, nog'co si je zvinu, / klicov je boga Oceta, Sina in sv. Duha: / Pomagajte, da bo moja nog'ca zdrava! / Viš je vstov, skocu je, nog'ca je b'va zdrava. (Möderndorfer 1964: 267) Drug tak primer je zagovor proti izvinu: Marija po stezici tece, na plazincu partece. Sveti plašcac razgarnila anu se je povalila anu si je rocicu zganila. Pride sveti Blaž, Kanihov woca anu ju praša: kaj si je tebe Marija. Ka takuo milo stojiš anu brežiš? Ka bi jest milo na stala anu brežala! Po sta­zici san tekla na plazincu partekla anu sam se povalila anu rocicu zganila. Vzame sveti Blaž, Kanihov woca zlato pero, zlatu kupu anu pomaže anu rece: Jest pruosim živiga Boga, da se imaju scelit žil. anu košcic., kokar je scelila sama sveta Trojica zemlju anu nebuo. - Potlej moli 7 ocenašev in cešcenasimarij na cast sv. Trojici ter se zvinjeni ud pomaže z maslom ali s salom pa vselej nizdol. (Grafenauer 1937: 276) Drugi clen tovrstnega zagovora je vražni izrek sam; npr. Ta veci pana zoper kacji pik – ta velja za najstarejši doslej ugotovljeni zagovor, napisan v slovenskem jeziku: Stoi ena slata Gora, Na gori Stoy ena sueta Zerku, v zerkui Lessi Gospud Sueti Jobst, knemu je pershla Luba Diuiza Maria, ti lesshis inui trdu spish. Vstani Gori inui pomagai N. N. od tega hudiga Zerua Kazeuiedi ne, de bode taku sdrau, koker in od suiga ozheta inui matere Royen nato zerno semlo patu Synu Nebu in nomine patri set filij et Setus S. Amen. (Dolenc 1999: 158) Dvoclenski zagovori niso razširjeni povsod po svetu, npr. indijski zagovori nimajo uvodne zgodbe, temvec samo vražni izrek. Dvoclensko zgradbo zagovora smo verjetno prevzeli od anticnih rimskih dvoclenskih zagovorov. Slovesnejša oblika zagovora pa se je razvila pod vplivom poganske sveceniške molitve, saj so te imele v že precej razvitem kultu že od nekdaj dva dela: slavilni in prosilni – prvi bi odgovarjal pripovednemu clenu zagovora, drugi pa vražnemu izreku (Grafenauer 1927: 286). Pri nekaterih pa je dvoclen­skost že posledica kršcanskih molitvenih obrazcev: kršcanski zdravniki bolnikov niso zgolj zdravili z zdravili, temvec so z njimi tudi molili za zdravje (Grafenauer 1927: 287). Zagovori, ki v božjem ali svetnikovem imenu rotijo bolezen (bolezenskega duha), naj od­ide, so verjetno nastali po zgledu kršcanskih obredov – eksorcizmov (Grafenauer 1927: 288), tj. molitvenih obrazcev za odvrnitev vpliva hudobnega duha (SSKJ 1970: 260). Pri analizi gradiva, zajetega v raziskavo, se je pokazalo, da je pri dvoclenskih zago­vorih veckrat prisotna prošnja ali priporocilo sveti osebi, naj ozdravi bolezen oz. pomaga (bolezen je v teh razumljena kot stanje), medtem ko je pri enoclenskih ponavadi izrecen ukaz bolezni, ta pa je personificirana – torej zagovarjalec neposredno komunicira z bo­leznijo oz. zlim duhom. Möderndorfer v svoji zbirki navaja tudi t. i. dialoške zagovore, ki so navzoci pri vseh južnoslovanskih narodih. Pri tem tipu je poleg zagovarjalca in bolnika prisotna še tretja oseba, ki z zagovarjalcem vodi dialog, npr. zagovor proti šenu: Kaj pšeš? – Šen pšem! – Beži šen, da te v stopi opšem! (Möderndorfer 1964: 12) Glede na vražni izrek zagovore delimo glede na uporabljene magicne postopke v tri skupine: odštevanje, izganjanje demona z naštevanjem delov telesa, izganjanje v zunanji, divji prostor. Vsi trije motivi so lahko uporabljeni v enem zagovoru, pogosteje pa so upo­rabljeni posamezno v posameznem zagovoru (Radenkovic 1996: 290). 1. Odštevanje navadno poteka od števila 9 do 0, nato od 8 do 0, od 70 do 0, od 77 do 0, od 99 do 0: Koliko je uredov? Jih je devet? Ni jih devet, jih je osem …; Sec, sec, / vas je sedem­deset, / vas je ne sedemdeset, / vas je šestdeset … (Möderndorfer 1964: 291) 2. Izganjanje demona z naštevanjem delov telesa: npr. za preganjanje prisada: Prisad! Ali si voden ali si ognjen? Ali si prevelikih sap? Prisad! Pojdi ven iz mozga na kost! Prisad! Pojdi ven iz kosti na meso! Prisad! Pojdi ven iz mesa na kože! Prisad! Pojdi ven iz kože na dlacico! Prisad! Pojdi ven iz dlacice v take kraje, kjer noben vec ne prebiva! (Dolenc 1999: 128)67 Izganjanje demona z naštevanjem delov cloveškega dela je znano tako v zagovorih v cerkvenoslovanskem jeziku kot v folklornih zagovorih. Obicajno izganjajo demona od glave do nog (glava je razumljena kot zacetek in noge kot konec telesa) ali pa iz notra­njosti telesa (kosti, meso) do zunanjih delov (koža, dlaka), kar je razumljeno tudi kot preganjanje od centra k stranskim (perifernim) delom telesa in nato v zunanjost: Ja vas preganjam … Vö z temena, / vö s cela, / vö z zimic, / vö z oci, / vö z lalok, / vö z zob, / …; Ti hud pejd ven s tega mesa, / s tega mesa v tenko kožco, / s tenke kožce v tenko dlacco, / s tenke dlacce v tenko travco, / … (Möderndorfer 1964: 129) 3. Izganjanje v zunanji, divji prostor: Jezus je na veliko noc zgodaj vstal, vzel zlato palico in šel po svetu. Srecali so ga protini in skrvnine in Jezus jih vpraša: Kam greste? Pa so odgovorili: Mi gremo N.-ove kosti ven metat, ude zvijat, truplo v crno zemljo polagat. Jezus jim odgo­vori: Vi nimate pravice N.-ove kosti ven metat, ude zvijat, truplo v crno zemljo polagat. Ampak pojdite na visoke planine, kjer noben crv ne prebiva, noben petelin ne zapoje. Tam naj vas požrejo crne megle. Pomagaj Bog oce … (Dolenc 1999: 79) 67 Ta zagovor se konca tudi z izganjanjem v zunanji, divji prostor. V vseh treh skupinah vražni izgovor izganja bolezen ali nevšecnost v neobstoj – ta je lahko metaforicno prikazan s številom nic ali pa je izgnan v deželo, kjer nicesar ni. To deželo si lahko predstavljamo tudi kot svojevrstni pekel ali grozni kraj, kamor nobeno živo bitje ne stopi, saj bolezen tam […] požrejo crne megle kot najhujša grožnja. Po funkcionalno–tematski tipologiji zagovore razdelimo po skupinah glede na lju­bezen, zakon, zdravje in bolezni itd., nato pa po posameznih težavah. Dolenc razde­li slovenske zagovore najprej glede na pomoci potrebnega: na zagovore proti boleznim cloveka in zagovore proti boleznim živine, nato pa te razdeli glede na skupne lastnosti bolezni ali nevšecnosti. Tako so za pomoc cloveku zagovori zoper kužne bolezni, okužbe in podobno, zagovori zoper notranje bolezni, zagovori zoper boleznim kože, zagovori zoper nezgode, poškodbe in druge kirurške bolezni, zagovori zoper otroške bolezni, za­govori zoper razlicne bolezni (mora, flus, impotenca, omoticnost, nora kost, divje meso, porod), zagovori zoper vse bolezni, v svoji kategoriji pa so zagovori zoper bolezni živine. Bolezni niso razporejene po klasifikaciji moderne medicine, temvec tako, kot so jih poj­movali preprosti ljudje, ki so upoštevali prevladujoce bolezenske znake (Dolenc 1999: 33). Zagovorov proti vremenskim nevšecnostim Dolenc v svojem delu ne obravnava – verjetno zaradi posledic, ki se ne izražajo na clovekovem telesu – ceprav bi spadali med zagovore, ki so v pomoc cloveku. Dolenceva delitev je z nekaj dopolnitvami (vkljucitev zagovorov proti vremenskim nevšecnostim) za slovenski prostor primerna, saj nam hkrati prikaže pogoste težave in bolezni, vsebuje pa tudi informacijo o naslovniku, tj. cloveku ali živali. Žal nekatere funkcionalno-tematske skupine zagovorov v slovenskem kulturnem okolju niso zabele­žene, npr. za ljubezen, boljši zakon ipd., zato je takšna delitev vsebuje le tiste zagovore, ki so ohranjeni. Delitev zagovorov proti boleznim pokaže, da so (bili) nekateri zagovori bolj razšir­jeni in imajo vec razlicic, nekateri pa so redki in se zanje ne ve, ali so v preteklosti ob-stajale še kakšne razlicice. Kljub temu je pri številcnosti in variantnosti zagovorov treba upoštevati, da je verjetno zapisano manj zagovorov in spremljajocih obredov, kot jih je v resnici bilo. Npr. za kugo, kolero, škrlatinko, vrocinske in druge bolezni so skoraj gotovo zagovarjali, vendar doslej ni še nihce zasledil zagovorov (Dolenc 1999: 32). Za bolezni, ki so bile pogoste, a ne usodne, je obstajalo vec zagovorov kot za redkejše ali težje bolezni. Zagovori so povezani tudi z napredkom uradne medicine; s casom sta se poznavanje in uporaba zagovorov mocno zmanjšala in danes jih je znanih le še malo. Nekatere najdemo zapisane v knjižicah, tisti zagovori pa, ki niso smeli biti zapisani in (najpozneje) v 19. stoletju niso bili vec aktualni, se niso ohranili. Jonathan Roper predlaga tri možne tipologije zagovorov: 1. glede na tip magicnega vpliva (pomoc, škodovanje, prenos prek predmetov, magija z uporabo amuletov, magija z uporabo zelišc, oralna magija, pisna magija itd.); 2. glede na mesto delovanja ali na subjekt (agrikulturni, zašcitni, gospodinjski, zdra­vilni zagovori in uroki), ta delitev bi imela tudi veliko podtipov; 3. glede na formalne karakteristike (npr. odštevanje, izgon itd.). (Roper 2003: 30–32) Zagovarjanje bolezni pri cloveku Proti nekaterim pogostim boleznim, kot so urok, šen, mrzlica, protin, je bila vrsta raz­licnih zagovorov. Najširše razširjeni so zagovori zoper kacji pik, razne ocesne bolezni, prisad, šen, revmaticne bolezni, krvavitve in zvine; med bolj poznanimi so tudi zagovori zoper uroke in ogenj. Dolocen zagovor je bil naceloma zoper eno bolezen, nekateri pa so se rabili tudi zoper dve ali vec bolezni hkrati (Dolenc 1999: 27). Te zagovore je vedno zagovarjal profesionalni zagovarjalec. Med ljudmi je bila razširjena vera, da je clovek podvržen 72 mrzlicam in vrocinam, ravno toliko pa je tudi skrnin in devin (bolezni sklepov in mišicja) (Dolenc 1999: 78). Zato je bilo za te bolezni tudi veliko razlicic zagovorov; nekateri so si zelo podobni, drugi ne povsem, kar lepo pokaže pet variant zagovora proti protinu: Prve tri razlicice zagovora proti protinu so enoclenske in neposredno izganjajo pro-tin, pri cemer je bolezen personificirana (Pojdi ven! / Pojdite) – zagovarjalec ima moc neposredno komunicirati s poosebljeno boleznijo. Prva dva zagovora sta iz Strojne, tretji zagovor je z Djekš na Koroškem in ima zapisan tudi obred: 1. Oh al si protin ce si protin od kod si ti al si s pepeliš ci si od vasi ci si od tega hudiga duha da ti vomiš moje kosti in sušiš moje žile in piješ mojo kri jaz kne preganjem svojo pomocjo jaz vas preganjem z božjo Pomocjo jas vam kne dam pre odlega da vi morte jiti vun pr teh crneh nohtih. Amen.68 (Dolenc 1999: 79) 2. Jaz k nebom štrihov te noge in ta trup jaz bom le štrihov vse protine in protinke kosta vidva doblena al sta vufti ce sta doblena od po cestah ci sta doblena pri vazih ca po razpotju ci sta doblena v potokeh ce sta od ognja ce sta v planine al doline ci ste od skalovja in v pecovje bodita doblena kri hoceta pojdi vun te skurnoba pojdi vun ta skurnoba s teh firmaneh slidov s teh žegnaneh kosti jaz vam kne dam prej odloga da morte jiti vun per teh crneh nohtih. Amen. (Dolenc 1999: 79) 3. Razbelijo devet kamenckov, ki so jih nabrali na dnu potoka, jih vržejo po tri in tri v prazno skledo, ki jo pokrijejo potem s praznim loncem ter nato vlijejo v skledo vrele vode. Ko se »prot pece«, položijo skledo z loncem vred na oboleli ud in moli­jo: Mi gremo N.-ove kosti ven metat, ude zvija tm truplo v crno zemljo polagat. Am-pak pojdite na visoke planine, kjer noben crv ne prebiva, noben petelin ne zapoje. Tam naj vas požrejo crne megle. Pomagaj Bog oce … (Dolenc 1999: 79) Naslednja dva zagovora proti protinu sta dvoclenska, bolezen ni personificirana v raz­merju do zagovarjalca, ampak le v zgodbi v prvem delu zagovora; zagovarjalec v teh zagovorih naproša višjo silo za pomoc: Sveto trojico, svetnike, Jezusa, Marijo, Boga. 4. Podobna sta si dvoclenska zagovora iz Strojne in z Jezerskega (Dolenc 1999: 80); oba zagovora vsebujeta prošnjo višji sili za pomoc pri ozdravljenju. Iz Strojne je zagovor: Skoz pridprošnjo sveti apostolov Petrusa Pavlusa kalmana svetiga Boštjana je bog dav to vodo na ta svet de je vprava cev izvolen svet vse picovje in bolezni 68 Originalen zapis zagovora je brez locil. täga keršanega cloveka potem pride vsmileni Jezus proti jemu prideji hude matere otroci Jezus je barov kam vi greste mi gremo kršanskemu cloveku kosti in glide van metati Jezus je zgovoriv vi nemate keršanskemu cloveku kosti in glide van metati ti clovek je krst in sveto birmo zadobiv sveto soboto jutro in … moj pomocnik pomaj bog oce bog in bog sveti duh sveta visoka trojica vsi svetniki in svetnice božje vjemenu Jezusa Kristusa Gospoda našega amen. 5. Zagovor z Jezerskega pa se glasi: Na prošnjo vseh svetnikov, sv. apostolov Petra in Pavla, sv. Kozma in Kozma­na, sv. Elizabete in vseh drugih svetnikov tega žegna, ki ga je bog dal na svet, da je opral ves izvoljeni svet, operi še tega cloveka vseh hudih krcnih bolezni, vseh giftov in vergiftov in vseh 77 protinov. Potem pride sam usmiljeni Jezus, katerega srecajo otroci hudobnih mater. Jezus jih vpraša: 'Kam greste?' Otroci mu odgovore: 'Mi gremo kršcanskemu cloveku kosti lomit in kri pit'. On je zadobil gnado olja pri + Sv. Krstu +, pri sv. birmi in pri vseh drugih (+) zakra­mentih, da bi bil zdrav na duši in telesu. Jaz ozdravljam v imenu Jezusovem in Marijinem in v imenu vseh svetnikov. Na priprošnjo vseh svetnikov recem v imenu Jezusovem, naj potegne to bolenje s tega telesa v tisti kraj, katerega si nihce ne izmisli, kjer nobeden ne hodi. Tam naj bo njegovo pribežališce. V to pomagaj Bog oce, Bog sin in Bog sv. Duh na prošnjo vseh svetnikov. V tem zagovoru je v zakljucku tudi prošnja Bogu in Jezusu po pomoci. Poleg teh zagovorov, kjer protin izganjajo iz delov telesa, je obstajala še oblika zago­vora proti protinu z odštevanjem: Protini, protini, ci vas je 77, naj vas ne bo 77, naj vas bo 70 [...] naj vas ne bo nic! (Dolenc 1999: 82) in izganjanjem v kraj, kjer ni nic živega. Za­govor se trikrat ponovi in konec vsakokratne ponovitve je zagovarjalec naredil trikratno odvracilno kretnjo. Pojdi ven, pojdi ven, pojdi ven – s tega m'sa, s te krvi in z vseh kosti, ti prežlehtna kri, pregoja te Ježešova presveta Rešnja kri, Ježeš Krišteš, ki je prej bil kot ti. Pojdi na te visoke puanine, kjer nobena ptica ne obleti, noben zvu'n ne buci, noben kršcanski covak prebivat ne more. Pomaj Bu'h Uoca, pomaj Bu'h Sin, pomaj usmilani Ježeš in vaš svet' krstni patron in svet' Sobota opoudne [...] (Dolenc 1999: 80, 81) Široko znano je bilo žetje jecmena – zagovarjanja niso opravljali zgolj zagovarjalci, temvec odrasla oz. starejša ženska v družini: ženska je pred ocesom izvajala gibe z roko, kot da bi žéla, in ob tem govorila (trikrat) Jecmen žanjem!. Ponekod je tisti z jecmenom še kaj odgovoril, ponekod ne. Tega zagovora se ljudje še danes spominjajo po celi Sloveniji. Povsod ima dokaj podobno osnovo, iz katere se je razvilo nekaj podrocnih variant. Za ta zagovor je znacilna tudi dialoška zgradba (v vseh razlicicah): Tisti, ki ima jecmen na ocesu, vprašuje tistega, ki žanje: Kaj pa delaš? Ta zama­huje z nožicem okoli ocesa in odgovarja: Jecmen žanem. Tako trikrat. (Maka­rovic 1982: 402) Drug nacin: Kaj devaš? Jecmen žanem. Pomaj Boh oce, Boh sin, Boh sveti duh pa sveta Luci- ja. Na koncu zagovarjalec rece: Zdaj je pa požet. (Makarovic 1982: 402) Nekaj zagovorov, vendar malo, je »univerzalnih«, zoper znane in neznane bolezni. Tako je zagovarjalka iz Rude povedala zagovor, ki »pomaga za vec, ce že ne za vse bolezni«: Ko je mesec pri kraju, to dou požebram. Je za vse, tudi za rak, za rak na prsih, za zdravje. Sem za eno ta šlejni mesec požebrava, ne da bi vedela za to, da bi se rak verkapslu, sem pa naredila. Prvic je blo leta 1978, so ji knoli beg prišli, septembra letos (2006) je spet prišla in sem spet dou požrebava: Jež.š je na ukazou dou lec. trud.n zaspat. tri ajngelce nam posvat.: ad.n bo nas vižov, ad.n bo nas pižov, ad.n bo nas palov na svet. paradiž. Tam v svetam paradiž. je povhno sveta duha, tam je an stov, tam sedi sveta Marija, svet. Jezus in svet. Jožaf. Skuz kaj ste vi pršli? Skuz hice, skuz trnice. Htu vam je tosa pomahov? Sam krišcov žeg.n. Htu na tam svite to molitovco kna naucov se bo, bo mohov na h.nam svite, al bo votov zvelican bit.. (Makarovic 2008: 85) Navedeni zagovor je pravzaprav folklorna molitev, vendar ima funkcijo zdravljenja, zato jo lahko uvršcamo tudi med zagovore. Ta primer dokazuje bližino zagovorov in folklornih molitev in je nazorni prikaz prehajanja obrazcev od ene funkcije k drugi. Makaroviceva je na terenu zasledila tudi zagovor proti oteklini zaradi zoba, šenu ter izvinu, le da je pri prvem postopku zagovarjalka molila na kruh, pri drugem pa na vrvico: Vzela je kos rženega kruha, ki ga je moral prinesti bolnik, in se z njim nekam skrila in nanj požebrala: 'Jezus pa svet Peter sta skupaj hodiva. Je pa reku Peter: Ljubi Jezus, pomaj. Jes nikamor vec ne morem'. Nato je kruh izrocila bolniku, ki ga je moral nekaj casa držati na zobu in nato pojesti. (Makarovic 2008: 84) Enako je zagovarjala, ce si je kdo zvil nogo. S seboj je moral prinesti vrvico. Ko je skrivaj nanjo molila navedeno besedilo, je potem bolnemu privezala vrvico okoli zvite noge (Makarovic 2008: 84). Tretji zagovor zoper vse bolezni se glasi: (Tisti, ki je bolan, mora, medtem ko zagovarjalec dou modli, moliti k svojemu patronu Ocenaš in Zdravamarijo) Zagovarjalec se najprej prekriža, potem moli: Jest preganjam vse hude frgifte, vse hude protine, hude skronine, hude krce, hude frase, vse hude bolezni, jas ne preganjam s svojo mocjo, ampak z božjo mocjo s temi besedami, s katerimi si sveti krst prejel: imenu svetega duha z 12 apostola-nu, Device Marije cistega spocetja, moraš šetiga trupva tega cloveka na rokah na nogah in s celiga života, jas zašafam tam, kjer ni nobenega petelinjega petja, kjer nobena žegnana noga ne stopi, kjer noben žegnan zvon ne zapoje, tam ti prebivaj od vekomaj do vekomaj igla alta tatra germathen. Bolnik mora nato še pomoliti na cast zavetniku. Zdravilec drži v rokah še rožni venec, saj ne sme moliti z golimi rokami, ker se naleze od bolnega. Ali pa naj drži v rokah kamenje izpod kapa, prav tako z namenom, da se ga bolezen manj prime. (Makarovic 1982: 402) Za nekatere bolezni zagovori niso znani ali pa so zbiralci zasledili zgolj enega, npr. edini najdeni zagovor proti boleznim vranice je bil dokumentiran v Istri: Na vranici bolan clovek je ozdravel, ce se je obrnil ob vzhajajocem mesecu, kadar je bil »ušcap«, proti njemu in ga trikrat vprašal: Misec, misec! Zad gore san slezene prebijal. Prebij je i meni! (Dolenc 1999: 77) Edini zagovor zoper grinte pa je iz Srednje Bistrice v Prekmurju: Na starega leta zvecer so se vsi, ki so bili v hiši, umivali in govorili: Stare grinte dol, ka pridejo nove gor! (Dolenc 1999: 113) Nekateri zagovori so bili le zapisani, bolnik jih je moral imeti stalno pri sebi, da je ozdravel. V knjižici iz Zavratca pri Rovtah je tak zagovor zoper živcno mrzlico: Zapišeš tele besede na en košcek nenucanega papirja: Merzla in strev utopim jest u potoku bolecine in terplejne imejo jet von ne noter. V imenu Boga Oceta + v iemen Boga Sina + v iemen Boga svetega duha + Amen. Ta papir obesijo bolniku na novo še ne nucano Virnato net 9 dni dovg okolu vra­ta ta devet dan mu ga vzem prec in ga nes zjutraj na preden sonce pride v tekoco vodo tok se bo bolezen cist zgubila. (Dolenc 1999: 61) Zagovarjanje urokov pri cloveku Uroki so najpogosteje napadali ženske in otroke. Zoper uroke so poznali tri vrste za­govarjanja: zagovarjanje s štetjem, zagovarjanje z besedami ter zagovarjanje z živim ognjem in odštevanjem nazaj. Pri zagovarjanju s štetjem zagovarjalec šteje nazaj, nato se zagovor zakljuci s prošnjo svetim osebam za pomoci: Urakov ni devet, jih je osem, urakov ni osem, jih je sedem […], uraka nista dva, je eden, urakov ni eden, urakov ni ubenga. Pomagaj bog oce, pomagaj bog sin in sveti duh. Ko zagovarjalec odmoli, še pljune na stran. Ce moli za žival, pa še trikrat potegne po zraku s predpasnikom (Makarovic 1982: 402). Na koncu vražnega izreka je še prošnja svetim osebam po varovanju. Zagovarjanje z besedami (enoclenski zagovor s preganjanjem): Ti hudi urak, al si prišu, ti od ufti al od teh žlehteh ljudi, ti hoceš temu cloveku škodovati, jedi ti beg (trikrat), jaz te ne preganjam, preganja te Bog Oce, preganja te Bog Sin, preganja te Bog Sveti Duh. Med zagovarjanjem še škropi z blagoslo­vljeno vodo. (Makarovic 1982: 402) Zagovarjalec preganja urok s pomocjo avtoritete, ki jo predstavlja sveta oseba. Bla­goslovljena voda deluje kot zašcita. Zagovarjanje z živim ognjem; zagovor z odštevanjem: Za urak pri otrocih so mati vzeli piskar in vanj vrgli živo oglje in okrili z adrco ali s predpasnikom, ki so ga imeli na sebi, nato pa si po vsaki strani telesa, to je po levi in po desni strani po trikrat stresali s posodo od vrha navzdol in molili zadensko: uraki so trije, niso trije, uraka sta dva, nista dva, urak je eden, ni enega, ni nobenega. Oglje so nato vrgli nazaj v pec. Kadar je naredila, je vedno pomagalo. (Makarovic 1982: 402) Ta nacin zagovarjanja uroka je najbolj pogost v slovenskem kulturnem prostoru in ima številne variante, od tega jih precej vsebuje mitološko število tri. Poleg odštevanja je zagovarjalec potreboval še živo, tj. tlece oglje. Kolomonov žegen in Duhovna bramba Kolomonov žegen in Duhovna bramba sta knjižici, v katerih so zbrane vraže, folklorne molitve in zagovorna besedila. Imeli naj bi varovalno in zdravilno funkcijo. Knjižici sta pomemben dokument o zagovorih, saj vsebujejo tudi zagovore in folklorne molitve, ki jih na terenu ne zasledimo vec (npr. zagovor proti kugi). Marsikateri zagovor iz knjižice prešel med ljudi in zaživel kot folklorni zagovor.69 Prvi se je za knjižici zanimal Matija Cop, o obeh pa je pisal Ivan Navratil leta 1894 v besedilu Slovenske narodne vraže in prazne vere (Letopis Slovenske Matice, 1894). Du-hovna bramba je ohranjena v treh razlicnih tiskih: dve sta koroški (ena je mlajša, ponatis starejše inacice) in ena je štajerska (Grafenauer 1907: 2). Prvotno so bila besedila iz Du-hovne brambe in Kolomonovega žegna – molitve in žegni – tiskani ali pisani na posame­znih listih (Grafenauer 1907: 15). Vir obeh knjižic je staropisemska Kabala, manjši del je praznoverje, iz orientalske, kabalisticne in srednjeveške magije in iz srednjeveške mistike ter kasnejšega misticizma (Grafenauer 1907: 15). Na sledove kabalisticne magije kažejo številna klicanja duhov ter hebrejska in grška imena za duhove. Tudi »crke zoper kugo« v Duhovni brambi in Ko­lomonovem žegnu so najbrž okrajšave skrivostnih neznanih besed (Dolenc 1999: 29). Vecinoma so besedila pisana brez locil, z redko zapisano veliko zacetnico, kar je razložiti z vero v moc neprekinjene besede (Orožen 2009: 270). Vsebina Duhovne brambe so praznoverske molitve, ki obvarujejo clovek vsake ne­ srece, da je varen pred coprnijo in vsemi nevarnostmi: Kdor nosi ta žebranja pisana, zlasti pa udrukana pri sebi, mu noben clovek ne more škodovati, trpel ne bo nobene škode za pravice dela, varen bo pred toco, pred požarom, pred šelmi (tatovi) in merdrarmi in pred raubarmi, kratko, nic hudega se mu ne more zgoditi; še celo morilno orožje do takega cloveka nima nobene moci; žena pa, ki si položi take molitve in žegne! Na glavo ali na život, bo lahko rodila in otrok bo zdrav in ljub. Bogu in ljudem. (Grafenauer 1907: 3) 69 Zagovor proti kugi v Duhovni brambi iz l. 1740: »To si ti Bustabi sa kugo kateri se morjo per sabe nosit [...] tedei je ta patriarh od Austicie, usam te prizhiozhe buchtabe ratou, kateri so os s. Zahariusa shkof, v Jeruisalem resvoshani, inu sa kuo gorei sehranjeni bli, inu poterdeni, to majo kako ano shishno pomuzh, kader je kuga da je imamo udrukano per sabe nositi. K so tu sturili ni obeden vezh na kugi umerou, inu kader se bushtabi na ane duri shribajo, so usi pred kugo obaruani, kiri pod isto streho bonajo. Buhshtabi sa kugo so leti: + ZDIA +BIZ + SAB + ZHGP + BFRS«. (Dolenc 1999: 29) Ta zagovor je morala oseba nositi zapisanega s sabo; izvor in pomen crk je neznan, funkcija tega zagovora je pa zašcitna in zdravilska. Poleg takih »žegnov« vsebuje zbirka še razne zagovore, rotenja, navodila, kako klica-ti duhove, vzdigovati zaklade in si dobiti denar od raznih svetnikov in duhov. Kolomonov žegen je služil kot blagoslov za potovanja, varoval je pred tatovi, nevih­tami, kroglami, carovnicami, ognjem, božjastjo; varoval naj bi tudi živino (Kolomon je zavetnik živine). V Kolomonovem žegnu so poleg navadnih »žegnov« tudi zagovori: v 52. kapitlu ta majn pana in v 53. kapitlu ta veci pana ali mitel je zagovor proti kacjemu piku, nato rotenje ter navodila, kako klicati duhove, dvigati zaklade in si od raznih svetnikov ali duhov pridobiti denar. Zagovori proti vremenskim nevšecnostim Clovek si z zagovori ni pomagal le k boljšemu fizicnemu pocutju, temvec so mu pomagali tudi pri zunanjih tegobah, kot so vremenske nevšecnosti in naravne nesrece. Od vseh naravnih nesrec so znani le zagovori pred nevihto in toco; prav ta dva vremenska pojava sta bila verjetno najpogostejši vzrok škode na polju. Ti zagovori so kratki, vecinoma vse­bujejo vražni izrek, tj. ukaz ([...] bod' ponižen in krotak [...]) in izganjanje (Pojdi na tisto goro [...]) za ponižnost ali odhod tja, kjer ne bo nikakršne škode. Svete osebe so navadno nagovarjali, naj varujejo ravno polje in vinske goré ali naj jih varujejo pred vsem hudim.70 Pred nevihto (Mengeš): Svet šmarn' oblak, bod ponižen in krotak, kok'r je Jezus biu, ki je na svetem križ kri preliu. Nikar ne pojd na naše pole, pojd' na usóke goré, kjer nic škode naredu na boš. Ob hudi uri (Gabrje pri Brusnicah): Varuj Bog to naše ravno polje in vinske goré! Pojdi na tisto goró, kjer škode nic ne bo! Pred nevihto (Dolsko): Kdor 'oce cez polje tec' mora trikrat sveto ime izrec': Jezus, Marija, svet' Jožef. Svet oblak, bod ponižen in kroták, kot je Jezus bil, ko je pod križem stal in svet evangelij bral. Zagovori proti boleznim živine Živina je pomenila cloveku delovno silo in hrano, zato je bilo njeno zdravje zelo po­membno. Bolezni in poškodbe živine so zdravili z zagovori; v knjigi Zagovori v slovenski ljudski medicini (Dolenc 1999: 209–222) so zbrani naslednji: proti bolezni vimena pri go-vedu, proti odvzemu mleka, proti napenjanju goveda, neješcosti, ramarju, bradavicam, metljavosti, putiki, povrgu, proti bolezni nog, zvinu noge, zvinu kolka in urokom živine (predvsem pri mladicih; živino se je urocilo, ce je kdo hvalil njeno lepoto ali velikost, ne da bi omenil Boga); zagovori proti bolezni konj in zagovori zoper nedolocene živinske bolezni. 70 Primeri so iz Novakove knjige Slovenske ljudske molitve (1983: 77–78). Vecina zagovorov proti boleznim živine je enoclenskih. Zagovor se osredotoca na izganjanje ene bolezni, npr. za izganjanje bolezni vimena (Dolenc 1999: 209): Ti hudi govcic iest tebi prepovem ti moresh iet von is tega govedota zhe shi na krav sprav se na drob cesi na drob sprav se na kože, cesi na kož sprav se v dlake von is te dlake v skalovje ker nobena karšanska stvar ne zaide. Imenu oceta … Ena cešena Marija. Sestavljeni dvoclenski zagovor z zelo kratko legendno zgodbo je zoper konjske bole-zni in zoper zvin konjske noge: Sa reshene kony am yesr Joa: sam nasshil en doaber dobizhik to my pomagi Buh ozhe Syn Buh S. Duh inu ubi S. Job ku si orau suoyu nyuo notor si nasshou try zheruu eden ye bell tadrugi vise pas tym trekim yest vsamem da ty zheruu nizh na skoduy (Dolenc 1999: 220). (Sv. Florjan je konj'ca pasu, je criz skal'co padu, nog'co si je zvinu, klicov je Boga Oceta, Sina in sv. Duha: Pomagajte, da bo moja nog'ca je b'va zdrava (Dolenc 1999: 220). Najveckrat so bolezen izganjali v neznane kraje: Ramar pojdi na te kraj da nobena žvad ne hodi po tem pa ko muhe, do bo živina postava tak ko prej bva (Dolenc 1999: 213). Uroke so – kot pri cloveku – preganjali z odštevanjem: Urakov ni devet, urakov je osem […] uraka sta dva – uraka nista dva, urak je adn – urak ni adn, uraka ubenga ni, uraka obenga ni, uraka nobenga ni. Pri vsakem verzu se prekrižaš, na koncu pa blagoslovljeno vodo s tremi živimi oglji zliješ na prašica (Dolenc 1999: 217). Zagovor zoper bolezen živine je lahko imel tudi obliko molitve: ce je zbolela krava ali svinja, so jo v Sovjaku pri Vidmu ob Šcavnici pokadili s kadilom iz cerkve in ob tem šestkrat molili: Sv. Patricij in sv. Anton varuha naše živine ozdravita nam to živino v imenu Boga oceta … (Dolenc 1999: 222). Pri tem zagovoru ne gre za ukaz, temvec za prošnjo svetnikom. Tudi pri zdravljenju bolezni živine so zagovarjali z zapisanimi zagovori. Listek so dali bolni živini, da ga poje, npr.: Dej ta cahen žvini ta cegelc usak Ponedelik ko je zdaj pisan: Benedicto Antoni + Amen + Sham + Demascer + SS Theham + Sebr +. Je skušeno. Od coprarske šibe (Dolenc 1999: 222). Ali: v Šentjurju pod Kumom so dali kravi ob telitvi požreti listek (»šlukcetel«) z napisom: Sator, arepo, nennet, opera, Rotas (Dolenc 1999: 215). Estetska struktura zagovorov Tekst Na Slovenskem so se uporabljali tako zagovori v latinšcini kot v slovenšcini. Latinskih ni bilo veliko in so se vecinoma nanašali na konfesionalne molitve in svete osebe (Bog, Bog sin in sveti Duh), npr. proti mrzlici in vrocini: + sigma + te + temere + me + tangis + et + angis + Potentia dei Patris + sapi­entia dei Filii + Virtus Spiritus San + cti defenedat hunc famulum N.a febre cottidiana, secundana, terciana sive quartana per merita et Virtutem Sanctae Emfrosianae. In nomine Patris + et filii + et Spiritus Sancti +. Dicat paciens Pater noster in honorem quinque vulnerum Iesu Cristi (Dolenc 1999: 59). Zaradi latinšcine je bil zagovor bolniku nerazumljiv, zato je bila magicnost besede vecja. Vecina zagovorov je bila v slovenšcini, in sicer v narecjih. V zagovorih imajo pomembno funkcijo stilna sredstva: ponavljanje, rima, personi­fikacija. Ponavljanje Najpogostejše med stilnimi sredstvi je ponavljanje: ponavljanje besed (samostalnikov in pridevnikov), besednih zvez, celotnih verzov – paralelizem clenov. Ponavljanje je najbolj poudarjeno pri zagovarjanju z odštevanjem (npr. pri zagovarjanju uroka), pogosto pa je tudi pri dvoclenskih zagovorih, npr. v zagovoru proti izvinu, v prvem delu, v zgodbi iz legende: Stoi ena slata Gora, Na gori Stoy ena sueta Zerku, v zerkui Lessi Gospud Sueti Jobst, [...] (Dolenc 1999: 158). V zagovoru za preganjanje prisada: Prisad! Ali si voden ali si ognjen? Ali si prevelikih sap? Prisad!Pojdi ven iz mozga na kost! Prisad!Pojdi ven iz kosti na meso! Prisad!Pojdi ven iz mesa na kože! Prisad!Pojdi ven iz kože na dlacico! Prisad! Pojdi ven iz dlacice v take kraje, kjer noben vec ne prebiva! (Dolenc 1999: 128). V zagovoru za zdravljenje šena: Jaz ti velim z božjo pomocjo, Imaš se razajt kot oblak na nebu! Jaz ti velim z božjo pomocjo, Imaš se razajt kot megla na polju! Jaz ti velim z božjo pomocjo, Imaš se razajt kot pena na vodi (Dolenc 1999: 53). Izredno gosto ponavljanje je v zagovarjanju kacjega pika iz Dobrepoljske doline, kjer je vsak verz ponovljen trikrat: Tam stoji ta silna skala, tam stoji ta silna skala, tam stoji ta silna skala, tam gori leži sv. Šemberjevs, tam gori leži sv. Šemberjevs, tam gori leži sv. Šemberjevs, prišla je Mati božja Marija Devica, prišla je Mati božja Marija Devica, prišla je Mati božja Marija Devica, da zemski crv tebi ne more nic škodovati, da zemski crv tebi ne more nic škodovati, da zemski crv tebi ne more nic škodovati. Nato se zmolijo trije ocenaši tako, da se vsaka beseda po trikrat zgovori, n. pr. Oce, oce, oce, naš, naš, naš, kateri, kateri, kateri itd. Nato je treba tri košcke kruha vzeti, cez nje je treba trikrat znamenje sv. križa napraviti in anto dati picenemu cloveku ali živini snesti. (Mrkun 1937–1939: 5) Pri zagovorih ob ponavljanju besed vzporedno poteka tudi ponavljanje gibov, moli­tev, tudi samega obreda. To ponavljanje ustvarja ritmicnost, hkrati pa stalnost strukture in ritma poudarja pomembnost izrecenega, npr.: v Krogu pri Murski Soboti so poznali daljši zagovor proti urokom, ki ga govore, ko spušcajo sedem ali devet košckov oglja v vodo: Ce si od stare ženske, odhajaj, Ce si od kakšnega moškoga, odhajaj, Ce si od toga, odhajaj. In ko potem bolnika mažejo z vodo, nadaljujejo: Vörki, vörki, vi grdi vörki, Odked ste prišli, ta odidite. Bog ti pomagaj, sveti krstni patron, Sveti Benedikt, sveti Valentin, Sveti Sebešcan, sveti Rok i svi boži sveci, Vse svetice bože, sveta Trojica, Precastita blažena Devica Marija (Dolenc 1999: 104, 105). Rima Pogosto stilno sredstvo v zagovoru je rima. Lahko je le v delu zagovora: Marija po stezici tece, na plazincu partece. Sveti plašcac razgarnila anu se je povalila anu si je rocicu zganila. […] (Grafenauer 1937: 276). Pojavlja se lahko tudi v celotnem zagovoru, vendar je ta praviloma krajši, npr.: Varuj Bog to naše ravno polje in vinske goré! Pojdi na tisto goró, kjer škode nic ne bo! (Novak 1983: 78) Pri vseh zapisanih (oz. znanih) zagovorih proti vremenskim nevšecnostim je rima vodilno stilno sredstvo. Pripomore k lažjemu zapomnjenju zagovora in zato zanesljivej­šemu predajanju naslednjim rodovom. Z rimo in ponavljanjem je v zagovoru ustvarjen enakomerni ritem, s cimer zagovor­ni obrazec deluje bolj svecano in misticno. Personifikacija Pogosto notranje stilno sredstvo v zagovorih, v katerih zagovarjalec neposredno izganja bolezen ali vremensko nevšecnost, je personifikacija. Zagovor proti protinu: Oh al si protin ce si protin od kod si ti al si s pepeliš ci si od vasi ci si od tega hudiga duha da ti vomiš moje kosti in sušiš moje žile in piješ mojo kri jaz kne preganjem svojo pomocjo jaz vas preganjem z božjo Pomocjo jas vam kne dam pre odlega da vi morte jiti vun pr teh crneh nohtih. Amen. (Dolenc 1999: 79) Zagovor za izganjanje bolezni vimena: Ti hudi govcic iest tebi prepovem ti moresh iet von is tega govedota zhe shi na krav sprav se na drob cesi na drob sprav se na kože, cesi na kož sprav se v dlake von is te dlake v skalovje ker nobena karšanska stvar ne zaide. Imenu oceta … En cešena Marija. (Dolenc 1999: 209) Zagovor proti nevihti: Crn oblak, bod' ponižen in kroták, kakor je bil Jezus na svetem križu. (Novak 1983: 80) Pri zagovorih, ki vsebujejo prošnjo višji sili za pomoc pri ozdravljenju, personifikacije naceloma ni, kot v sledecih zgledih: Zagovor proti izvinu: [...] Vzame sveti Blaž, Kanihov woca zlato pero, zlatu kupu anu pomaže anu rece: »Jest pruosim živiga Boga, da se imaju scelit žil. anu košcic., kokar je sceli-la sama sveta Trojica zemlju anu nebuo.« [...] (Grafenauer 1937: 276). Zagovor proti ocesni mreni: Boh in sveti božji križ Sveta Sosana je rodila sv. Ano, sveta Ana je rodila sveto Lucijo in devica Marija je rodila vsmiljenga Jezusa. Jezus pa je crez vse malenke, crez te krvave, crez te plave, crez te bele in crez mesene. Jes imam terdno vupanje na sveto Lucijo in Bog ce si ti pomaj Bog sin, ti pomaj Bog sveti Duh, še ti pomaj sveta Lucija. Pomaj pa ta visoka sv. Trojica. (Dolenc 1999: 66) V zadnjem primeru zagovarjalec naproša višjo silo, naj pomaga pri ozdravitvi (za-govarjalec torej nima vec neposrednega stika z boleznijo oz. zlo silo, ima pa stik z višjo silo); bolezen ali nevšecnost ni vec zla sila, ki napada cloveka ali žival, temvec problem, ki ga lahko božja ali višja sila reši. Pri zagovarjanju so pazili tudi na števila: najugodnejša so bila biblicna (mitološka) števila: 3, 7, 9 in 77. Zagovarjanje so zakljucili z molitvijo 3, 5 ali 7 ocenašev in cešce­nih Marij (Dolenc 1999: 31); ta števila veljajo tudi za pravljicna števila. Najveckrat se v zagovorih najde število tri, predvsem pri ponavljanjih besed, besednih zvez, verzov ali celotnih zagovorov. Tudi samo besedilo lahko vsebuje po tri ponovitve, npr. pri zagovoru proti kacjemu piku iz Polskave: Tam, tam, tam, stoji, stoji, stoji (poudarek S. B.) ta siuna skala, tam gori leshi leshi leshi svet Schembaminus, pershlaie, pershlaie, pershlaie, mati boshe, Marie Devize de, de, de, ta postsemelski zheru tebi N. nemere shkodovat. 5 ozhenasheu, 5 zheshena mari, potem 3 krizhe en mau kruha dai snest. (Dolenc 1999: 161) Zagovori se veckrat zakljucujejo z zakljucno formulo: V imenu Oceta, v imenu Boga sina, v imenu Boga svetega duha. Amen ali samo Amen ter s prekrižanjem (+) ali pa je zapovedano veckratno ponavljanje katere od kanoniziranih cerkvenih molitev (Ocenaša ali Zdravamarije), npr. v Smokvicah pri Gradišcu so zagovarjali urok takole: Od nic prišlo, v nec ne bo šlo! Nec pride i zraka ali bogsigavedi od kod. Nato smo zmolili 5 ocenašev. (Dolenc 1999: 108) Tekstura Zagovori so bili del magije, beseda je nosila carovno moc, zato je bil nacin izgovarjanja natanko predpisan. Zagovarjali so s primerno jakostjo in custveno zaznamovanim to-nom: nekateri so se izgovarjali šepetaje, nekateri glasno, nekateri momljajoce, vsi pa so se izgovarjali pocasneje – tako, da je višja sila (slaba ali dobra) dobila sporocilo (Orožen 1009: 270). Ponavljanje povzroca ritmicnost, hkrati pa stalnost strukture, ritma in poudarja po­membnost izrecenega, npr. sedem- ali devetkratno spušcanje košckov oglja v vodo. Kretnje in gibi so pri zagovarjanju doloceni, npr. oponašanje giba ob žetju pri za­govarjanju (»žetju«) jecmena, pri zagovoru proti zvinu iz Istre pa mora zagovarjalec na vrvico narediti tri vozle (Dolenc 1999: 142). Posebno mesto imajo zagovori, ko zagovarjalec šepetaje ali neslišno žebra ustrezno zarotitveno besedilo ali zagovor zoper bolezen, ki jo odganja (Makarovic 2008: 82). S t. i. šepetajocim, skrivnim zagovarjanjem nekaterih notranjih in zunanjih bolezni (npr. šena, skrnine, izvina …) so se navadno ukvarjali »specializirani«, najveckrat starejši za­govarjalci (na Koroškem pogosteje ženske kot moški) (Makarovic 2008: 91). Poltiho ali skrivno šepetanje zagovora je delovalo na bolnika sugestivno in je vzbujalo vecje upanje v ozdravitev. Daljši zagovori so bili ritmizirani, zagovarjalec jih je mrmral zelo potiho in nerazumljivo ter delal križe nad obolelim mestom. Žal je tekstura zagovorov le redko zapisana, zato so podatki pomanjkljivi. Kljub temu pa je jasno, da je tekstura dopolnjevala celoten obred in pripomogla k veri v ma-gicno moc besede. Ker je temeljna naloga zagovorov zdravljenje z besedami, so te tudi posebno skrbno, slavnostno podane. Kontekst Kontekst se deli pri zagovorih na dve medsebojno povezani obliki: prvi del konteksta je vzrok za zagovarjanje, tj. bolezen ali vremenske nevšecnosti. Gre za t. i. predkontekst. Ce te vzrocnosti ni, se zagovarjanje sploh ne izvaja. Prav vzrocnost tudi narekuje, kateri obrazec in obred naj bo uporabljen. Pri zagovarjanju je možnost izbire majhna – vsak zagovor je namenjen le doloceni bolezni oz. nevšecnosti. Drugi del konteksta je vezan na sámo zagovarjanje: kakšen prostorski in casovni kontekst terja posamezni zagovor. Ta del konteksta dopolnjujejo še vera bolnika v moc zdravilne besede in spremljevalni obredni predmeti. Mnogo zagovorov se sme uporabljati le ob dolocenem delu dneva (soncni vzhod, zahod), tedna (dan v tednu), lune (ob polni luni, ob mrku, ko raste ali upada). Najugodnejši cas naj bi bil ponoci (med zadnjo uro dneva, pri posebno skrivnih pa ob polnoci), pa tudi pred soncnim vzhodom ali ob soncnem zahodu. Zagovarjalo se je tudi podnevi; nekateri zagovarjalci so bili prepricani, da je zagovarjanje uspešno samo ob casu starega meseca, kajti ob mladem mesecu vse raste, ob starem pa vse nazaduje, tako tudi bolezni. Od dni v tednu naj bi bil dober cetrtek, sicer pa zimski solsticij, velika noc (Dolenc 1999: 31). Pri casu je pomembno, da zagovor vsebuje ne zgolj dolocila, kdaj naj se izvaja, tem­vec je tudi sam po sebi del casovnice, kronološkosti: preteklost je predstavljena v zgodbi, npr. pri dvoclenskih zagovorih: ste ble dve Sestre Ena je bla bogata Ena pa uboga ta ubo­ga je kruh pekla ta bogata ije peršla in ga ije vkradla […] (Dolenc 1999: 123). Sedanjost predstavlja folklorni dogodek zagovarjanja, medtem ko je prihodnost cas, na katerega je zagovor usmerjen – da bo v prihodnosti nekaj bolje: ozdravitev, odstranitev uroka ali preprecitev ujme (Mihajlov 2011: 64). Za posebno pomembna in uspešna mesta za zagovarjanje so veljala križpotja (Dolenc 1999: 31), kar je nazorno opisal Pavel Bisanti v pismu leta 1583 (Stanonik 2010: 64): Po vaseh hodijo okrog neke ženske, ki zdravijo živali in ljudi vsake vrste bole-zni in sicer tako, da jih prepasujejo z nekimi hudicevimi pasovi, s katerimi jih merijo, in pri tem molijo neke molitve. Ce zboli žival, vol, ga peljejo na kraj, kjer se križajo ceste, tam populijo travo okrog bolne noge ali dela telesa, to travo položijo na križišce in pri tem molijo: tako naj se posuši bolezen v tej nogi, kakor sebo posušila trava na križišcu. Ce pa to ne zaleže, gonijo vola ob soncnem vzhodu okrog cerkve, v veliko pohujšanje tistih, ki pridejo k temu obredu.71 Do zdaj je to prvo in najzgodnejše neposredno pricevanje o zdravljenju z besedami na naših tleh, pomembno pa je predvsem zaradi opisa konteksta, v katerem se je izvajalo (Stanonik 2010: 65). Cas, kraj ter carovni predmeti so npr. doloceni pri zagovoru proti trebušnim krcem: V vasi Krcanje na Koroškem menijo, da cloveka vse leto ne bo prijemal trot (napihovanje, trebušni krci, kolika), ce gre na veliki petek pred soncnim vzhodom na polje in se tam trikrat pomaže s kosom slanine okoli popka. S slanino mora mazati okoli popka v nasprotno smet kor kroži sonce in trikrat izreci: Ti grdi trot, na veliki petek pred soncnim vzhodom že špeh ješ. (Dolenc 1999: 77) Vsekakor je bilo pri zagovarjanju najbolj pomembno sámo verovanje bolnika v moc besede in v magicne moci zagovarjalca, saj v nasprotnem primeru noben zagovor ni pomagal. Pri zagovarjanju bolezni živine pa je vlogo bolnika prevzel skrbnik živali: prepoznal je zdravstveno težavo, poklical zagovarjalca ali pa sam odžebral zagovor s spremljajo-cim obredom in predvsem ves cas verjel v ucinek zagovora. Na pogostost zagovarjanja je vplivalo tudi gmotno stanje družine: šolanega zdravnika so si lahko privošcili zgolj premožnejši, revnejši pa so zaupali zelišcem in zdravilnim besedam, polaganjem rok itd. Od tod tudi pregovor: zdravje je drago blago. 71 Poudarila S. B. Zagovarjalci Z obredi so se ukvarjali clani skupnosti: vraci, carodeji ali magi (Dolenc 1999: 28). Ose-be, ki so zagovarjale, so bile vecinoma starejše; za ljudi so zagovarjale vecinoma ženske, moški pa so vecinoma zagovarjali bolezni živine ter pri tem uporabljali obredne pred-mete (Dolenc 1999: 30). Moški naj bi zagovarjali tudi težje primere, pri katerih je bolj ucinkovala »moška beseda« (Maticetov 1948: 29). Med skupnostjo zdravilec ni veljal za posebneža (v nasprotju s šamanizmom), temvec je bilo zdravljenje le ena od dejavnosti, s katero se je ta oseba ukvarjala (Lipovec Cebron 2008: 127). Zagovarjalci niso imeli formalne medicinske izobrazbe, racunali so na zaupanje in ucinek sugestije, na vero obolelega v carovno zdravljenje. Zagovore so vecinoma znali na pamet, še posebej tisti, ki so bili nepismeni. Znani so tudi zagovori, ki so zapisani s skrivno pisavo, ki uporablja za vecino crk v abecedi številke, locila ali crke (Makarovic 2008: 89).72 Zagovarjalci so bili navadno tudi dobri poznavalci zelišc in njihovih zdravil­nih ucinkov, zato so po zagovarjanju veckrat predpisali tudi zdravilne caje in tinkture, ki so pripomogle k izboljšanju zdravstvenega stanja. Po prepricanju ljudi je imel zagovarjalec dar zdravljenja, tj. zdraviti z besedo (s po­mocjo jezika kot organa) in gibi (s prsti) (Vel'mezova 2004: 64-65), ta sposobnost naj bi bil vecinoma dedovana po sorodstveni liniji. Znanje zagovarjanja so predajali pred pre­nehanjem dejavnosti ali na smrtni postelji. Pri predajanju zagovorov so veljala dolocena pravila in pogoji, povezani s starostjo, spolom, družinsko povezanostjo …, npr. zagovor naj bi bil ucinkovit le, ce je naucen od nekoga starejšega, kar je tudi naravno predajanje s starejšega rodu na mlajšega; vcasih je bil pomemben tudi spol ucenca: moški preda zna­nje moškemu, ženska ženski ali pa se predaja nasprotnemu spolu (Vaitkeviciene 2008: 91, 92). Pri predajanju zagovorov ucencu najdemo npr. dolocilo, da lahko zagovarjajo zobo­bol zgolj prvorojenci (gl. Merku 2004: 257): Ko so oteklí zobjé, so zapisáli go na líce mrámor,73 ma vi ga ne bóte znáu. So nardíl eno písmo, ga znan nardít, ce mam krédo. Kar je otekluóa, anta so diel … so nardíl mrámor tri dni. (Mramor je) tisti, písmo, anta se díje takóa. Se j' nardílo, gléjte, de vam pokážen, takolé an takolé, ne se ustávt! Anta se déje gor na eno kárto an ta so mu djel takole go na líce tisto krédo opúr de se j' go na líce zapisálo; j' blo usč glih. V slovanskem prostoru je bilo zagovarjanje najveckrat ženska dejavnost (Radenko­vic 1996: 16). So tudi primeri, ko zagovor ni smel biti predan ucencu z govorjeno besedo, 72 Makaroviceva navaja primer Lovrenca Mravljaka iz Strojne (na meji s Podjuno), ki je s takšno pisavo zapisal zagovore proti raznim boleznim. Da jih drugi ljudje ne bi znali prebrati, je posamezne crke nadomestil z naslednjimi znaki: A = x, b = 6, c = 3, c = 3, d = g, e = 2, f = /:, g = 9, h = x, i = :, j = :, k = V, l = b, m = =, n = =, o = 8, p = 0, r = 4, s = 5, š = 5, t = +, u = ¦, v = 1, z = 7, ž = Ž. (Makarovic 2008: 89, 90) 73 Mramor je peterokraka zvezda, narisana s kredo na papir ali na bolnikovo lice, ne da bi kredo vzdignili in prekinili crte. temvec pisno, tako da so dobili crne knjižice, zagovorne knjižice, kot so Duhovna bram­ba in Kolomonov žegen, zapise zagovorov ali rokopisne ljudskomedicinske bukve. Estetska struktura zagovorov na ravni teksta se kaže v velikem številu stilnih sred­stev, ki pripomorejo k svecanosti in so primerne za posebne trenutke. Gre za folklor­ne obrazce, v katerih ima beseda mocno sugestivno funkcijo. Izrednost, skrivnostnost, svecanost, upanje in vera so del konteksta, zatorej je prav ta vidik pri obravnavi njihove estetskosti najpomembnejši. Zbiranje in obravnava zagovorov na Slovenskem Zagovori in zagovarjanje so po eni strani veljali za magicno obredje (beseda je nosila carovno moc), po drugi strani pa je bila njihova raba grajana, oznacena kot praznoverje. Prav zaradi carovnosti niso smeli biti zapisani in le redki nosilci so jih posredovali v naslednje rodove v pisni obliki. Najstarejši zapisi zagovorov so iz let 1646 in 1720 (Stanonik 1999: 83), in sicer zago­vor proti otoku (oteklini) iz Gorij pri Bledu, ki izhaja iz zgodnjeslovanske dobe (Dolenc 1999: 30). Eden prvih, ki je kriticno pisal o zagovorih in moci besede, je bil Janez Vajkard Val- vasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske: S to neumno zablodo so bili obsedeni številni znameniti ljudje … Kabalisti so v tem sanjarjenju prišli tako dalec, da so mislili, da so preroki Elija, Elisa, Esajas, Daniel in Samuel vse svoje cudeže uresnicili z vplivom mocnih hebrejskih besed. Moram se luditi da je ucitelj Origenes pripisoval besedam tako veliko moc. To zacudenje bo potešeno, ce upoštevamo, da je ta ucenjak rad platoniziral. Posebno o tem sanjari Agrippa in še bolj Teophrastos – ta že kar srdito. Paracelsus s svo­jim persom zagovarja takšno vraževernost, ki je popolnoma nekršcanska in crni magiji naklonjena. […] In zakaj ne bi koncno za takšne goljufe in zapeljivce ljudi prišle v poštev vislice […] Mnogi bi radi olepšali svoje carovniško znanje s tem, ko zatrjujejo, da ima ta ali oni izrek ali izraz poseben pomen in moc, da odganja to ali ono bolezen. (Dolenc 1999: 37)74 V Zgodnji Danici je bilo 1859 (str. 185–186) objavljeno besedilo o škodljivosti in grešnosti vraž: Kar morebiti enacih vraž kod potikaš ali hraniš, oddaj jih svojemu duhovnemu pastirju, da se ne razširjajo. Nekateri imajo stare reci, ki jih imenujejo »žegne«, pa so vendar vraže in jih z veliko skerbljivostjo svojim naslednikam in mlajšim zrocujejo, de bi se kje ne zgubile. Zakaj take reci skrivate? Tisti »cegelcki«, bukvi­ce od Kolomonovega žegna, precudno mocnih rimskih maš, mnogotere zagovar­janja itd., so take reci, ki hišo skrunijo, v kteri se potikajo, in žegen odnašajo in ne prinašajo. V istem casopisu je clanek na temo vraževerja objavljen še l. 1873, 1882 in 1888; ti clanki so imeli namen odpraviti bojazen, da brez dolocenih molitev, »bukvic« itd. ljudje 74 Kabalist: poznavalec skrivnega nauka kabale; Origenes – grški teolog (ok. 185–255 n. št.); Teophrastos – biolog, fizik (372–287 pr. n. št.); Galen(us) – grško-rimski zdravnik (120–199) (Dolenc 1999: 37). ne bodo prišli v nebesa. Clanki poudarjajo, da so obljube o zašcitni funkciji teh molitev, zagovorov in knjižic laž. Podobno avtorji svarijo tudi v Slovenskem gospodarju 1872 in 1905 (Dolenc 1999: 39). Slomšek je v svoji knjižici Blashe in Neshica v nedeljski šoli ostro napadel zagovar­jalce: Skrivnost božje moci je velika, pa te skrivnosti Bog ni starim babam, ne roko­mavzarjem, ne ciganom razodel, katerih veliko se še prav prekrižati ne zna … Da hudic coprnikom pomaga, je za poducene kristjane vražja grda vera. Kristus je hudemu oblast odvzel, da nam brez dopušenja božjega ne more škodovati. Oce nebeški ne dopusti hudemu duhu na povelje muhastih štercev svojim služabni­kom škodovati. Peklenšcek bo tudi raje dobro letino delal ko hudo, ker dobro ve, de boljše kot je ljudem, vec se jih pogubi. Ciganski potepuhi ljudi nalašc strašijo, kakor bi jim naredili, ce jim hitro po volji ne dajo. Poznal sem rokomavzarja, ki je gospodinjo za klobaso prosil; in ker mu je ni dala, grede s palico po svinjskem koritu poštora. Gospodinja to vidi, klobaso in kos slanine hitro za njim nese, ter ga prosi, naj oddela, da svinje zbolele ne bodo. Tako si abotni ljudje sami coprni­ke delajo«. (Dolenc 1999: 41) Zagovore so do 19. stoletja vecinoma preganjali in ne zbirali, zato tudi kakšnih na-crtnih zbirateljskih zapisov ni zaslediti. Zanimanje za zagovarjanje kot obliko kulturne dedišcine se je pojavilo šele konec 19. stoletja. Prvo obširnejšo razpravo je napisal Ivan Navratil v Letopisu Matice slovenske (Slovenske narodne vraže in prazne vere, 1885). Najvec zagovorov, ki so bili v rabi v 19. stoletju in tudi prej, so zbiralci zapisali v prvi polovici 20. stoletja. Rokopisi z zagovori in prepisi obrambnih blagoslovov (t. i. »žegnov«) so bili v casu zbiranja gradiva v družinskih arhivih že zelo redki. Vecina ljudskomedicin­skih rokopisov, shranjenih v arhivih, muzejih in v zasebnih zbirkah, vsebuje predvsem nasvete za zdravljenje bolezni z rastlinskimi in drugimi naravnimi sredstvi, le pešcica tudi nasvete za carovno zdravljenje nekaterih notranjih in redkeje zunanjih bolezni (Ma­karovic 2008: 83). V zacetku 20. stoletja je Karel Štrekelj v zbirki Slovenske narodne pesmi iz tiskanih in pisanih virov III objavil 18 zagovornih besedil; zbiralci so zagovore zapisali v verzni obliki. Najvec je zagovorov proti kacjemu piku (8), sledijo zagovori za razlicne bolezni: zoper izvin, uroke, pšen, navadno oteklino, protin; kako se lovcem puška priveže, kako narediti lovcu, da zajec ne pade; zoper hudo uro (Štrekelj 1904–1907: 206–212). Zagovori so bili praviloma dostopni le zagovarjalcem. Zapise v zvezkih ali ustno so predajali le svojim naslednikom. Nekaj splošno znanih zagovorov, predvsem obrambnih, je bilo natisnjenih v Kolomonovem žegnu in v Duhovni brambi. V 2. polovici 20. stoletja se zacnejo za ljudsko medicino zanimati raziskovalci, s tem pa dobimo tudi obravnave zagovorov. Vinko Möderndorfer velja za prvega znanstvenega zbiratelja in preucevalca zagovorov. Möderndorfer je pri terenskem delu našel vec rokopisnih zbirk zagovorov in drugih vešcin ljudske medicine. Svoje ugotovitve in gradivo je objavil v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih (1964). V knjigi je objavljenih 180 zagovornih tekstov razlicnimi struktu­rami. Maticetov je v prispevku Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih (Maticetov 1951: 331–342) obravnaval literarna zapisa Dragotina Ketteja in Franceta Bevka. Pri Ket­tejevem zapisu opazi, da pisatelj svoje predloge ni izcrpal do kraja in da je iz nje vzel samo to, kar se mu je zdelo (z estetskega stališca) najprimernejše za objavo. Izstopa tudi, da v tem zapisu zagovor govori otrok (ki ga je bilo seveda strah) s sledecim besedilom: Zagovarjam te … Da ti nimaš nic opraviti pri tem cloveku, bodi si … Gad ali gadinja, kaca ali kacon, viper ali vipera, modras ali modrasica, zelenec ali zelenka in da imaš ti ta tvoj strup vzeti od tega cloveka […]. Maticetov oznaci zapis Franceta Bevka za veliko bolj zanesljivega, saj opiše vse po­drobnosti: od preverjanja, ali bolnica verjame v pananje, do prisotnosti carnih predme­tov: žganje in kruh (Maticetov 1951: 336). Med letoma 1948 in 1962 so terenske ekipe Slovenskega etnografskega muzeja s so-delavci (pod vodstvom dr. Borisa Orla) zbirale gradivo o ljudski medicini na Dolenjskem, Primorskem ter na Štajerskem in Notranjskem. To gradivo zdaj hranijo v dokumentaciji Slovenskega etnografskega muzeja (Sosic 2000: 213). V drugi polovici 20. stoletja sta se z raziskovanjem zagovorov najvec ukvarjala Ma-rija Makarovic, ki se je osredotocila predvsem na koroški del Slovenije, in Milan Dolenc, ki je zbrano gradivo objavil v knjigi Zagovori v slovenski ljudski medicini (1999). Makaroviceva piše, da se je v vasi v Strojna na Koroškem ohranila razmeroma red-ka rokopisna knjižica s 13 zagovori. Žerovnikovi babici jo je okoli 1936 podaril Matija Ošlovnik, ki je knjižico z roko napisanih zagovorov vedno nosil s seboj (Makarovic 1982: 404–406). Ljudsko medicino obravnava v svoji disertaciji Alternativna medicina v Sloveniji: etnološki vidiki tudi Nena Židov (1996). Na Inštitutu za slovensko narodopisje hranijo rokopisno knjižico molitev in zagovo­rov (najdenih pri Kramolcu v Šentanbalu). Veliko zagovorov je raztresenih po drugem slovstvenofolklornem gradivu v arhivu in še cakajo na ustrezno ureditev. Dandanes težje najdemo kakšen zagovor na terenu: ali so pozabljeni ali pa jih infor­matorji nocejo povedati, saj ob poplavi alternativnih medicin izgubljajo svojo vrednost. Uradna medicina zna pozdraviti vecino bolezni, pomagati pri težavah in podaljšuje ži­vljenje, ljudje so bolj izobraženi, nacin življenja je spremenjen, zato zagovori, ki niso nuj-no ucinkovali, izginjajo iz našega kulturnega okolja. Po drugi strani je vraževerje še ve­dno zelo prisotno tudi v sodobni družbi, npr. v Knjigi urokov (de Pulford 2007), v kateri je, kot piše na naslovnici, »vec kot 40 carovnih receptov za uspeh v ljubezni, pri delu in za prosti cas ter 3 uroki v sili na zapecatenih straneh«. Torej gre za zagovore, ki ne zdravijo vec. Zdravilne besede, ki so se spremenile v besede in obrede za zabavo, je mogoce pri kom še najti kot del verovanja (npr. da si je mogoce pricarati ljubezen). V omenjeni knjigi so zagovori avtorsko delo, ki resda temelji na razlicnih tradicijah po svetu, vendar se tradicija umakne atraktivnosti. Popolnih zapisov zagovorov in opisov obredja ni bilo do 2. polovice 19. stoletja, tj. do zacetkov zbiranja slovstvene folklore. V tem casu je tudi prevladovalo mišljenje, da njihov zapis ne povzroci nobene škode. Pred zbiranjem v casu realizma je zaslediti zgolj percepcijo njihove uporabe v clankih, ki takšne obrede kritizirajo kot vraževerje. Folklorne molitve Molitve so ustaljeno nabožno besedilo, s katerim se ljudje s prošnjo, zahvalo ali cešcenjem obracajo k Bogu k svetnikom, najbolj pogosto pa k sv. Devici. Najpomembnejše so jutranje in vecerne molitve, molitve pred jedjo ali po jedi, angelovo cešcenje (tri zdravamarije), ob vecernem zvonjenju in molitev rožnega venca (SEL 2004: 335). Folklorna molitev75 je na sticišcu slovstvene folklore in religije. V molitvah se clovek obraca na (kršcanskega) Boga in svetnike s prošnjami. Folklorne molitve živijo marsikdaj zunaj Cerkve in vcasih v sporu z njo, ceprav delno izvirajo iz njenega bogoslužnega okvira. Gre za t. i. »neprave, nepristne oz. apokrifne molitve« (SEL 2004: 335). Z molitvijo, tako kanonsko cerkveno kot folklorno, se clovek obraca na Boga s prošnjo, zahvalo, razmišljanjem ali željo. Besedilo molitve je v ritmizirani in rimani stalni obliki. Z njim vernik vzpostavlja osebni stik z Bogom, Marijo, Angelom varuhom ali drugim duhovnim bitjem; gre predvsem za miselno in duhovno dejavnost. Folklorne molitve so del ljudske religioznosti, ki se opira na versko tradicijo, hkrati pa na njenem robu; to so folklorni obredi, verovanja, simboli, povezani z zunajcerkve­nimi, celo predkršcanskimi predstavami in verovanji … Štejemo jih za tradicionalni del kulture, saj ima takšna religioznost globoke korenine in izvor v predkršcanskem ob-dobju. Za razliko od uradne religije, ki je usmerjena tudi v onostranstvo in življenje po smrti, je ljudska religioznost bolj tostransko naravnana in magijsko interpretirana (SEL 2004: 335). Oblika folklornih molitev je, kot piše Novak, »povzela znacilnosti folklornega pesništva: jezikovne, metricne in slogovne znacilnosti, saj so vanje prevzeli veckrat kar cele vrstice iz drugih folklornih pesmi, podobe, prispodobe, okrasne pridevke, pomanjševalnice«; te molitve so se recitirale, ne péle (Novak 1983: 8, 9). Folklorne molitve imajo naceloma vecdelno zgradbo. Predvsem vecerne molitve imajo tridelno zgradbo (uvod – jedro – zakljucek): 1. uvodna formula: Bog nam je reku dol lect […] (Novak 1983: 165); Pejmo spat / Bog je zlat […] (Novak 1983: 120); 2. jedro, v katerem je zapisan vsebinski del molitve, ter 3. zakljucna formula: Tri duše 'do zvelicane:/Ena 'de ocina, ena 'de materna, / Tretja pa prava jegova (Novak 1983: 84), ki se zakljuci z besedo Amen. Sklepna formula se lahko prenaša iz ene molitve v drugo in je le redko vezana na eno samo folklorno molitev. Pri sklepni formuli gre za izpolnitev obljube (npr. da bo duša molivca ali njegovih najbližjih s to molitvijo rešena), ki je dana tistemu, ki bo to (molitev) molil. 75 Z molitvijo, tako cerkveno kot folklorno, se clovek obraca na Boga s prošnjo, zahvalo, razmišljanjem ali željo. Besedilo molitve je v ritmizirani in rimani stalni obliki. Z njim vernik vzpostavlja osebni stik z Bogom, Marijo, Angelom varuhom ali drugim duhovnim bitjem; gre predvsem za miselno in duhovno dejavnost. Pri folklornih molitvah je pogost pojav t. i. potujocega verza76 (gl. Kumer 1965). Kumrova je potujoce verze opredelila in prikazala na primeru folklornega pesništva: posamezni pesniški verzi se pojavljajo v razlicnih pesmih, tj. prehajajo iz ene pesmi v drugo. Podoben pojav najdemo tudi v folklornih molitvah, saj po obliki deloma pripada podrocju folklornega pesništva: ne le verzi, ampak cele kitice »potujejo« iz ene molitve v drugo, tj. enake ali zelo podobne kitice najdemo v razlicnih molitvah, kar je poseben nacin oblikovanja besedila; gre za t. i. potujoce kitice. Potujoce kitice tako dobijo funkcijo uvodnih kitic: Hodmo spat, Boga zvat […] (Novak 1983: 207); Pejmo spat, Bog je zlat […] (Novak 1983: 197); Spat, spat, z Bougon prebivát (Novak 1983: 196) itd. Potujoce kitice se lahko pretvorijo tudi v sklepne formule folklornih molitev, npr.: […] Kdor bi to molitvico izmolil […] bi tri duše iz vic izpeljal; Prvo ocetovo Dru- go materino, Tretjo pa sam svojo (Novak 1983: 300); Kdor bo to molitvico molil vsak juter, vsak vecer, bo rešil tri duše iz vic, ocetovo, materino in sam svojo. (Novak 1983: 238) V jedru folklornih molitev je najti takšne potujoce kitice predvsem znotraj variant ene molitve; te variante se med seboj lahko precej razlikujejo (npr. Zlati Ocenaš): […] V sv. Paradižu, Je 'na zlata miza. Pr' ti zlati mizi So trije stoli, trije škofje. Pr' tem prvem sedi sv. Peter, Pr' tem drugem sv. Pavel apostl Pr' tem trecem usmi­ljen Jezus […] (Novak 1983: 92); […] V svet'mu paradižu/Je ena zlata hišica, 'Na zlata mizica, Trije jogri, trije stoli: Na enem sedi Jezus, Na drugem sveti Peter, Na tretjem sveti Miha […] (Novak 1983: 95) Sklapljanje razlicnih krajših folklornih molitev v eno daljšo je še posebno vidno pri daljših folklornih molitvah, npr. pri vecernih molitvah. Npr.: Bog je vkazal Lepo dol vlec', Rahlo zasopat', Nikogar se bat'. (Novak 1983: 100) in Bog bo nam poslal angeljce tri: Eden bo nas špižal, Eden bo nas vižal, Eden bo nas varval Po noci in po dni. (Novak 1983: 100) Kitici sta se združili v eno vecerno molitev. S tem postopkom molitve pridobivajo dolžino, hkrati pa jih sklapljanje vec razlicnih molitev v eno skupno izlocuje iz skupine najkrajših žanrov. Kratke molitve, ki se pretvorijo v t. i. potujoce kitice, so naceloma vedno iste. 76 Potujoci verz je po mnenju Kumrove »stilna znacilnost slovenske ljudske pesmi« (Kumer 1965: 157). Po združitvi dveh molitev v eno daljšo je bil pozneje vecerni del skrajšan (Novak 1983: 16); tako npr. Vecerna molitev: Bog ino svet' božji križ, Jezus, ti me dol položiš, Marija, ti me gor zbudiš. Bog oce nam je reku lect, Trdno zaspat' ino se nikogar bat'. Jezus Kristus nam bo poslal štiri angele Prvi nas bo vižu […] (Novak 1983: 176) Folklorne molitve se deklamirajo kot poezija, kar kaže, da so dojete kot višja raven, kot umetniško ali slavnostno besedilo. Nagovarjanje višje sile je v izbranem jeziku, zato so pri teh besedilih znacilna stilna sredstva, kot so rima, paralelizem clenov, personifi­kacija, pretiravanja. Pejmo spat, Boh je zvat! Na voske stezice, Kaj Marija dela: Vboje vcice napaja, Jež'š Krist'š! Amen. (Novak 1983 127) Nekaj folklornih molitev je prešlo v prozno obliko, vendar se tudi tu veliko ohranjajo stilni postopki, kot so pomanjševalnica, paralelizem clenov, parafraziranje, okrasni pri­devki, asidenton, dialoški vložki itd., npr. Zlati ocenaš (iz Gorican pri Zilji): Vsmíleni Jezus je v nedelo jutro zgoda vstal, u frišnej vodici se je umil, u belim facenetelnu se je vbrisal, u pest je vzel palco romarsko, zlat paternošter, šel je po širokej cesti. Sredli so ga hudi hajdi s velíkim vpitjem, s velikim hrupom; on je sercno vprašal je: »Koga vi išcete?« Oni so djali: »Jezusa Nacarenskega«. On je rekel: »Jaz sem tisti, ki ga išcete? Zakaj me išcete? Sem pri vas u tempelnu bil, sem vas lepo ucil, niste persta na me položili, mi niste sile strili.« Oni so se zlo vstrašili, so zad na crno zemljo padli, luci so jim vgasnile, laterne se zasule […] (Novak 1982: 290–295) Folklorne molitve pogosto vsebujejo germanizme, ki so del narecij in pogovornega jezika, lahko pa so ti ostanek prevodov nemških folklornih molitev v slovenšcino. Po-dobno kot zagovori so se molitve pogosto prepisovale77 – ljudje so verjeli, da takšni prepi­si obvarujejo cloveka (npr. Kolomonov žegen, v katerem je tudi veliko folklornih molitev). Folklorne molitve velikokrat vsebujejo razširitve biblicne vsebine z dialogi med Ma­rijo in Jezusom (najbolj pogosto, predvsem v zlatem ocenašu) ali med Marijo in drugo osebo, npr.: […] Notri stoji en mladi mašnik, sveti Janž, Svete zlate maše bere, sveti evangelij prepeva. Zadi za njim kleci ljuba roža Marija Devica, 77 Prepisovalci so prepisovali stare napake in delali nove. Zato so besedila na nekaterih mestih skorajda nerazumljiva. Tak nemilo joce, tak debele solze stace, kak so vinske jagode. - Marija, kaj tebi je, da tak nemilo joceš, Tak debele solze staceš, kak so vinske jagode? »Nisem imela vec sinekov kak samo enega, Pa še tistega so mi Judje vkradli, Dalec odpeljali, na križ so ga pribili, S križa je padala zlata kri, So angeli prišli, so v zlate kelihe gor pobirali. - Marija, idi ti za soncni shod, Tam boš našla dvanajst sinekov, Ta trinajsti bode tvoj. […] (Novak 1983: 455) Razširitve biblicne zgodbe z dialoškimi pogovori med protagonisti oz. besedami posameznih likov so najbolj izrazite v zlatem ocenašu, kjer gre za pogovor med Marijo in Jezusom: Jezus sam pripoveduje, kaj se mu bo v prihodnosti dogajalo ob križanju in dogodkih, ki spremljajo križanje: Marijin ljubeznivi pogovor z Jezusom Marija praša Jezusa: O moj zlati dete Jezus, Sam' povej, kol'k' s' trpu na vel'k' pondel'k? - O Marija, lepa roža, moja zlata mat': Na vel'k' pundelk sem z velko slavo jahu u Jeruzalem – […] (Novak 1983: 351, 352) Do te razširitve je prišlo zaradi domišljijske potrebe po prizorih »zasebnega« (npr. pogovori Marije in Jezusa), po poclovecenju teh oseb, po približanju dogajanja domace­ mu okolju (Novak 1983: 8). Zlati ocenaš je posebna molitev, saj govori o Jezusovem trpljenju v preteklem casu: Marija sprašuje o njegovem predhodnem trpljenju, in ker se pricenja z vélikim ponedelj­kom in ne s cvetno nedeljo kakor vse podobne molitve (Novak 1983: 352): […] Pa stopi k njemu Marija, roža Devica: Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na sámo cvetno nedeljo?« »Ljuba moja mati! Kako se mi bo godilo sa sámo cvetno nedeljo? V roke bom vzel svojo palico romarsko, vzel zlati paternošter, pojdem v mesto Jeruzalem v tempel in tam bom judovski kralj. Bogati se bodo pred menoj priklanjali, bodo trgovine odpirali in crno sukno in crn žamet iz njih pobirali in ga po poti perd menoj razprostirali; ubogi bodo na drevjice plezali, cvetje in veje sekali in lomili, vse na pot trosili, koder jaz Jezus pojezdim. Jaz se bom pa sukna izognil in po svetju pojezdim. Jaz se bom pa sukna izognil in po svetju pojezdim in se bom obrnil in ga žegnal, da bo vsem ljudem v tolažbo in v pomoc preprosti živini. [...] (Novak 1983: 354) Folklorna molitev zlati ocenaš je znana po svoji dolžini, po opisih detajlov in po krutosti, ki jo molitev dosega s pretiravanji: Ko božji sin so me poslali, ki ljudje umirajo na crni zemlji. Poglej, poglej, Marija, ti, kak Judi Jezusa peljajo, vsega krvavega in razd' janega, dol ž njegove glave tece sveta Rešnja kri […] (Novak 1983: 489) Sanjalo se ji je opolnoci, da so njenega sina ujeli, so ga zvezáli, na križ pribili, prosil je mrzle, gorke vodé, niso mu dali ne mrzle, ne gorke, dali so mu pelina, hrena z žolcm zmešanega […] (Novak 1983: 493) Zlati ocenaš ima obliko poezije v prozi, pogost je paralelizem clenov, obrnjen bese­dni red: […] Jezus je padel na mater crno zemljo […] (Novak 1983: 381). Krajše oblike zlatega ocenaša so naceloma rimane: Zlati ocenaš, Ki ga je molil Jezus naš. Judje prtecejo In Jezusa vjamejo. Trdno ga zvežejo, Dalec ga pelajo Proti sivemu grobu, Proti Donavi vodi. Preden Jezus tisto vodo prebrodi, Je sedeminsedemdesetkrat obnemogu. Tam zagleda žene tri. Žene, pomagajte mi. Takoj so mu pomagale, Tri težke kamne na ramo so mu nakladale. Rekle so: Kaj bomo Jezusa svetega poslušale? […] (Novak 1983: 418) Z dialogi in drugimi vsebinskimi dopolnitvami so ljudje izražali tudi svoje osebno in skupno telesno in duševno trpljenje (vojne, kuge, lakote, tegobe tlacanstva, bridkosti v družinah) (Stanonik 1999: 87), hkrati pa so z molitvijo upali na boljše življenje in na pomoc višje sile. Novak meni, da je najstarejša skupina molitev tista, s katero se ''nova'' molitev price­nja: Bog je ukazal dol lect … To naj bi nakazovala omemba treh angelov. Grafenauerjevo dognanje o prvotni dvodelni dolgi vrstici v teh molitvah, na katero sta priceli vplivati z vnašanjem rime staronemška kratka vrstica in romanski osmerec, naj bi nastala od 12. do sredine 14. stoletja (Novak 1983: 16). V sicer širše polje ljudske religije spadajo tudi t. i. amuleti; to so zašcitni predmeti vernikov. Dolžina Kristusovega telesa ali Kristusova delava je bil po vsej katoliški Evropi razširjen amulet v obliki dolgega ozkega papirnega traku, ki naj bi predstavljal resnicno višino Jezusa Kristusa78 (Dolenc 1999: 229). Sveti list I je amulet, ki dokaj jezno in sliko­vito ošteva kršcansko ljudstvo, ki je Sveti list sprejelo, a se ne ravna po njem; Sveti list II je varovalnega, obrambnega pomena, tako kot npr. Kolomonov žegen. Oba Sveta lista sta v pisni obliki (Makarovic 1008: 127). Na amuletih so pogosto zapisane tudi folklorne molitve.79 78 Znana je bila tudi dolžina Marijinega telesa oz. Marijina delava. 79 Grafenauer razlicne obrambne »žegne« (Kolomonov žegen, Duhovna bramba) opredeli za orientalski amulet. Isto velja tudi za t. i. Kristusovo in Marijino »delavo« (dolžino), »saj so tam isti pristavki (hver to S. Delavo … persabe nosi alpa doma jma …«) (Grafenauer 1907: 11). Obramba zoper dušno in telesno Folklorne molitve so nastale »med nešolanimi ljudmi v vaškem okolju z ustvarjalnimi nagnjenji in s sposobnostmi za izražanje v besedni umetnosti. Motivika in vsebina, pesemske in pripovedne snovi so potovale od naroda do naroda preko potujocih obrtnikov, vojakov, romarjev […] Tako je mogoce najti npr. zlati ocenaš skoraj povsod po Evropi, vse tri oblike ali vsaj kakšen odlomek« (Kumer 1999: 8, 9). Vsebina slovenskih folklornih molitev kaže na povezavo s skupnim evropskim iz-rocilom, hkrati pa so take molitve nastajale tudi na Slovenskem. Primerjalni pregled evropskega gradiva kaže, da je tudi »tovrstna umetnost mednarodna, splošna, ne glede na predkršcanske in kršcanske prvine v njih« (Novak 1983: 6). Vir je bil za vse isti: Bibli­ja, apokrifi, likovne upodobitve na cerkvenih freskah, pridigarski zgledi itd. Folklorne molitve so folklorne predvsem s stališca sprejemanja, prirejanja in ohra­njanja med ljudmi, pri cemer se uveljavlja domišljija in pesniška poustvarjalnost posa­meznikov; folklorne so tudi zato, ker so se v veliki vecini širile z naravno komunikacijo, le redke so se širile s prepisovanjem ali v tiskani obliki – od tod tudi mnoge razlicice, ki se veckrat le malo razlikujejo (Novak 1983: 6). Novak oznaci folklorne molitve za paraliturgicne, saj so izšle iz liturgije ali njenega okvira (npr. pasijonske pobožnosti), kar je še ohranjeno tudi v sledovih petja in nacinu njihovega podajanja s slovesno dvignjenim glasom (recitiranje) (Novak 1983: 7). Tipologija folklornih molitev Za folklorne molitve lahko uporabimo strukturne in semanticne kriterije. Delitev glede na strukturo se osredotoca na razlicne zgradbe, npr. vzpostavitev sku-pin glede na podobnost uvodne ali zakljucne formule (Pojdmo spat, z Bogom prebivat; Pojd'mo spat, Boga zvat; Pejmo spat, s svetim križem premag'vat; Pojmo spat, z Bohom brat; Pejmo spat, Bog je zlat; Bog je ukazal dol leci itd.). Drug strukturni tip folklornih molitev je v obliki dialoga, v katerem se Jezus in De-vica Marija pogovarjata: Devica Marija sprašuje, Jezus ji odgovarja. Tretji tip strukturne delitve pa so folklorne molitve »na kljuc«: gre za naštevanje, komu se molivec priporoca in so vsebinsko in oblikovno zgrajene ene in iste folklorne molitve. Te molitve se imenujejo Sedem nebeških zapahov, Sedem nebeških kljucavnic, Sedem nebeških rigli ipd. 1) Se parporocim Bogu Ocetu, ki me je stvaru 2) Se parporocim Bogu Sinu, ki me je odrešiu 3) Se parporocim Svetemu Duhu, ki me je razsvietu 4) Se parporocim Presveti Trojici, edinemu Bogu, Zak' sam u nje imenu postau kristjan 5) Se parporocim presvetemu Rešnjemu Telesu, ki me je špižalo 6) Se parporocim svetim ranam Ježušovim, ki sam jih ponavlju z mojimi grehi nesreco je bil tudi Sveti list, ki vsebuje Pobožne molitve, Sanje Marije Device in Pergodbico. Vse ali eno izmed molitev naj bi imeli pri sebi zlasti vojaki, da bi bili obvarovani pred sovražnikom, in porodnice, da bi lažje rodile (Makarovic 2008: 121). 7) Se parporocim precisti devici Mariji de naj me varje od grjeha. (Novak 1983: 274) Molitev potuje skozi sedem kljucev oz. kljucavnic, ohranjene pa so tudi molitve na 12 kljucavnic (12 kljucavnic je namenjenih dvanajstim uram). To je mednarodno znan tip molitve (Himmelsrigel). Taka folklorna molitev je že v Duhovni brambi v obliki sedmih krajših molitev. To besedilo naj bi bilo izrecno vecerna molitev (Novak 1983: 276, 277). Po semanticnih kriterijih se vzpostavljata dve skupini: Prva delitev v tej skupini je glede na vsebino in motiviko, ki jo folklorna molitev vsebuje, npr. Marija išce Jezusa, Duša iz vic, Jezus pripoveduje Mariji o križanju, Marija je rodila Boga, Priporocanje ob razlicnih urah, Zahvala Jezusu … Nekateri vsebinski sklopi imajo zgolj eno znano molitev, npr. molitev proti Turkom, vendar veliko molitev lahko ustreza vec vsebinskim in motivnim sklopom. Druga delitev folklornih molitev je glede na namen in cas molitve. Vsakodnevne molitve so bile namenjene zahvali svetnikom in prošnji po varovanju pred splošnimi nevarnostmi, priložnostne molitve pa so bile namensko usmerjene, npr. zašcita pred na­padi Turkov, za lepšo smrt itd. Tako locimo jutranje, vecerne in priložnostne molitve. Jutranje folklorne molitve V jutranjih molitvah so prošnje za varovanje, predvsem pred lastnimi slabostmi, pa tudi za lepo smrt; zahvaljujejo se za preživeto noc ter hkrati prosijo za varovanje cez dan, npr. Jutranja molitev k nebeškemu ocetu: Molim Vas, nebeški Oca, Karme moti Hudoba, Dol pošjajtemi Marijo De premagam hudobijo. Dol pošjajte mi angela De bom bugu Ježuša. Zak' želim Vam biti zvjest An na prit hudic' u pest. (Novak 1983: 272) Uvod v vsako molitev je pokrižanje z blagoslovljeno vodo ali brez, nato so molili: »Presveta voda jordanska, ki si Jezušcku srajcko oprala, Operi moje grešno telo in dušo.« Potem so molili ocenaš. (Kebe 1996: 486) Vecerne folklorne molitve Skupina vecernih molitev je najbolj obsežna. Novak jih uvršca v poseben razdelek, saj ve­ljajo za najstarejše in imajo vecinoma apotropejsko, tj. obrambno funkcijo (Novak 1983: 13). Molili so jih ob vecerih, pred spanjem, da bi se zavarovali pred vsakršno telesno in duševno nevarnostjo med spanjem. V njih so se priporocali Bogu, svetnikom in pred­vsem angelom varuhom, posredno ali neposredno pa odganjali zle duhove (Novak 1983: 15, 16). Pri nekaterih vecernih molitvah lahko zasledimo sklapljanje vec enot v eno samo. Primer prikazuje sklop štirih molitev, ki so bile v procesu sklapljanja deloma skrajšane, in sicer: 1) 1. in 2. verz, 2) 3.– 6. verz, 3) 7.–11. verz, 4) 12.–14. verz; zakljuci se s konfesi­onalnim Amen. V prvi polovici je molitev tudi rimana, pogosto je naštevanje in para­lelizem clenov, v drugem delu molitve je celo dialoški vložek. Ponavljanje je vecinoma trikratno, število tri se pojavlja tudi v 3. verzu. Pejmo spat, Bogom rat, Tri ajgelce k nam poslat: Ta prvi nas bo vižov, Ta drugi nas bo spižov, Ta treci na popelje v Paradiš. V paradiži so trije stolci: Na prv'm sedi svet Petr, Na drug'm svet Pav, Na trecem Jezus sam sveto mašo bere, Marija tam kleci. »Kdo te je to molituco navadu?« »Ta prva bo za vuceta, Ta druga bo za matr, Ta trece bo zame. Amen«. (Novak 1983: 86) Tudi pri krajših vecernih molitvah je cilj zagotovitev, da bo duša varna pri Bogu. S svetim križem se pokrižam, S petimi Jezusovimi ranami se odenem, Pod Marijinim plašcem zaspim in dušo Svojo nebeškemu Ocetu izrocim. (Kebe 1996: 487) Za starejše folklorne molitve je znacilno, da se obracajo po pomoci angelov. Osre­dnja vloga angelov kot zašcitnikov je v takšnih folklornih molitvah ena glavnih prvin, ki izvira iz stare in nove zaveze Svetega pisma (Novak 1983: 17), npr. Štirinajst angelov: Bog nam je poslo štirinajst angelov: Dva h glavi, Dva k nogan, Dva na levo stran, Dva ta me odevala, Dva ta me pokrivala, Dva ta me v nebeški paradiž pelala! (Novak 1983: 188) Angel Gospodov Kaj angelci pravijo, v nebesih je lepo, v nebesih je svetlo. Bog nam daj jih gledat, Bog nam daj jih uživat. Marija pravi: v paradižu so zlate hiše, zlate mize, So vsi trije jogri, vsi trije, Marija med njimi kleci, bele bukve v rokah drži, Moli sveti roženkranc za pozabljene duše. Ena duša gre s Kranjske gore, jo satan sreca: Ti duša ne greš z mano, znaš angelsko cešcenje moliti. Srecen je tisti, ki je tebe to molitev navadil, in srecen si ti, ki si se jo naucil moliti Se ni treba bati ne vode ne gore ne peklenskega ognja. To molitev se mora moliti zjutraj in zvecer. Amen. (Kebe 1996: 486) Vsebinska in oblikovna raznolikost folklornih vecernih molitev se kaže že v njihovih zacetkih. Pricenjajo se s prošnjami, ki najveckrat izražajo željo po varnosti … Razlicna nadaljevanja zacetkov potrjujejo njihovo spreminjanje (Novak 1983: 19). Za varstvo do polnoci so prosili Boga, sv. križ, sv. krst, sv. birmo, sveto kri, petere rane Jezusove; po polnoci Marijo, sv. Mihaela, Jezusa pa za ves dan. Kot pri drugih obrednih folklornih obrazcih je tudi v folklornih molitvah najpogo­stejše število tri: trije angeli, trije stoli, po tri ponovitve istega verza, celo tri ponovitve molitve ali pa trije podobni sklopi, ki sestavljajo eno folklorno molitev: Zibka in križ za božjega Sina 1. Angelci so šli po svetu in iskali so tesarja in prosili so tesarja, naj za božjo voljo stori zibko Sinu božjemu. Ce bom znal, tesar je dvomil, Kedaj že nisem tesal zibke. Pa je tesal in iztesal Jasli Sinu božjemu. 2. Angelci so šli po svetu in iskali so tesarja prosili so tesarja, naj za božjo voljo stori krsto Sinu božjemu. Ce bom znal, tesar je dvomil, Kedaj že nisem tesal krste. Pa je tesal in iztesal Jasli Sinu božjemu. 3. Angelci so zajokali In v nebesa so prijolali, Vecni Bog jih je tolažil: Oj, nikarte se solziti, Moralo je tako priti, Zlati moji angelci. (Kebe 1996: 487) Posebna vrsta vecernih molitev so otroške folklorne molitve, pri katerih je vsebina že povsem apokrifna, oblika in miselnost sta otroška, forma pa še v slogu in dikciji otroških iger in pesmic. Izrazita ritmiziranost, rima, kratkost in preprosta vsebina so otroku omogocila lažje pomnjenje. Pogosti so zacetki: Pejmo gledat – na gorice – na vodice – kaj Marija dela … ali Peljaj me spat – k mrzli vodici – kir se Marija – noge umiva. Pozneje so spremenjene v: Pojmo v Rim – gledat, kaj sv. Peter dela (da bi sv. Peter pokazal še njim nebeške kljuce, ki odpirajo nebesa …) (Novak 1983: 20). Glavica mi je zaspana, Posteljica že postlana. Bog mi daj pomoc, Ate, mama, lahko noc! (Novak 1983: 156) Zlati ocenaš Novak (1983: 20) uvršca med folklorne vecerne molitve tudi zlati ocenaš in Marijine sanje – slednje Kumrova (1999) obravnava kot razlicico zlatega ocenaša. Ti dve folklorni molitvi imata najvec razlicic, iz katerih so izpeljane tudi nekatere krajše verzije. Novak se sprašuje, ali gre res za molitev, ki so jo ob vecerih molili célo in se je scasoma skrajšala, ali gre le za odlomke, ki so jih molili zvecer. Zlati ocenaš in Marijine sanje sta paraliturgicni molitvi s pasijonsko vsebino80 (No­vak 1983: 22). Govorita o Jezusovem in Marijinem trpljenju.81 Zlati ocenaš je bil še posebno razširjen v 14. stoletju, Marijine sanje pa naj bi obstajale v Italiji že v 13. stoletju, in to podobna razlicica, kot so jo še v 80-ih letih dokumentirali v Beneški Sloveniji (Novak 1983: 26). Ceprav Kumrova navaja zanesljiv podatek o obstoju zlatega ocenaša na slovenskem obmocju šele iz 18. stoletja, domnevajo, da je tako, kot pri drugih evropskih narodih, iz predreformacijskega izrocila (Kumer 1999: 61). Novak je pri molitvi zlati ocenaš razlocil tri oblike: 1. kot pripoved o poteku Kristusovega trpljenja, 2. kot pogovor med Jezusom in Marijo o dogajanju vsak dan velikega tedna in 3. Marijine sanje, to so sanje, ki jih Marija razodeva Jezusu, potem ko je speco zbudil (Novak 1983: 28). Vse tri oblike zlatega ocenaša se koncajo s sklepno formulo, v kateri je priporocilo, kdaj naj bi to molitev molili: obicajno ob petkih, v nekaterih variantah tudi ob praznikih, v velikem tednu, ob nedeljah, zjutraj ali zvecer, v nedeljo pred mašo, celo veckrat na dan. 80 Paraliturgicna besedila so izraz cerkvenih obredov in besedil, spremenjenih v ljudsko pobožnost in njene oblike, izvirajo tudi iz najstarejšega cerkvenega življenja in ljudskega udeleževanja v njem. Pasijonske pesmi so se razvile iz procesij v vélikem postu v Rimu s petjem himn in psalmov. Od ok. l. 400 so se razvijali obredi vélikega tedna. Z razvojem gregorijanskega korala in njegovim viškom v 10.–12. st. je nastala tudi vrsta himn, znanih še danes. Korali pa so bili vedno težje zapomnljivi, zato se je zacela razvijati paraliturgicna pasijonska pesem, vezana na razvoj verskih obredov, ob prevodih latinskih liturgicnih pesmi (Novak 1983: 23). 81 Od uradnih cerkvenih molitev ima za vsebino Kristusovo trpljenje npr. križev pot ali žalostni del rožnega venca. Za nagrado je najveckrat obljubljena rešitev treh dušic iz vic, sicer pa odpušcanje grehov, varstvo pred nesrecami (npr. ne bo v ognju zgorel, ne bo v vodi utonil), prejem obhajila pred smrtjo ali pa da bosta Jezus in Marija prišla ob smrti po dušo (Kumer 1999: 65). Nekaj vecernih molitev vsebuje jedro (z razlicnimi zacetki) z zgodbo o duši, ki pride iz pekla v nebesa, ker se je z znanjem zlatega ocenaša rešila pogubljenja (Novak 1983: 21). Zmaga Kumer je folklorne molitve zlati ocenaš po oblikovanosti in vsebini besedila uvrstila v štiri skupine82 (Kumer 1999: 19–58): 1. najvec primerov spada v skupino, ki vsebuje pripovedi o Jezusovem trpljenju od zadnje vecerje na veliki cetrtek do smrti na križu. Glede na razlicne zacetke je Kumrova to skupino razdelila na sedem podskupin. 2. Manjša skupina ima kronološko dialoško obliko: Marija sprašuje, Jezus pa odgo­varja, kaj se bo z njim dogajalo vsak dan velikega tedna, zacenši s cvetno nedeljo. Le v tej vrsti se molitev razširi še na pripoved o soboti in nedelji, ko je bil Jezus v grobu in je vstal od mrtvih, kakor je napovedal. 3. V tretjo skupino so uvršcene molitve Marijine sanje, v katerih Marija pripoveduje Jezusu, kaj je sanjala o njegovem prihodnjem trpljenju. Praviloma se molitev zacenja s prizorom, ko Jezus zbudi speco Marijo in mu zacne pripovedovati, kaj je sanjala. Opis trpljenja je v nekaterih zapisih precej podroben in se naslanja na evangelijsko porocilo, v nekaterih je vsebina že okrnjena, ponekod pa se besedilo približuje izražanju zapisov iz prve skupine. 4. V to skupino spadajo molitve, v katerih so vrstice iz pripovedi o Jezusovem trplje­nju vpete v razlicne okvire, kar dokazuje, kako zelo je bil zlati ocenaš zasidran v zavesti ljudi. Te molitve so na prvi pogled komaj podobne izrocilu zlatega ocenaša, vendar pa imajo podobne motive, v eni varianti je zlati ocenaš celo imenovan. Priložnostne folklorne molitve Priložnostne folklorne molitve so tiste, pri katerih je molivec molil k dolocenemu sve­tniku s tocno dolocenim namenom, npr. prošnja za varovanje pred Turki. Te folklorne molitve je Novak v zbirki slovenskih ljudskih molitev uvrstil v razdelek druge molitve (Novak 1983): gre za cašcenje Marije, priporocilo Mariji in drugim svetnikom (sv. Miha, sv. Barbara, sv. Jedrt), molitev proti Turkom, zahvala nebeškemu Ocetu itd. Strukturno so te molitve krajše in praviloma rimane, razdelimo pa jih lahko na tri skupine: na mo-litve s prošnjo po posebni božji pomoci (npr. molitev proti Turkom), molitve za srecno smrt in na molitve s posebnim, dodatnim priporocilom sveti osebi (sv. Jedrt, sv. Barba­ra). Te folklorne molitve so se molile, ko je molivec cutil potrebo po dodatnem varovanju ali pomoci, ki bi jo svetniki lahko nudili. Molitev proti Turkom O smijen muoj Jezus je s krajam' usa muoc, Prid' naš'mu Taljanu – na uojski u pomuoc! 82 Prve tri skupine so enake kot pri Novaku (1983). Razsvjetli – kristjanom mir dej! Kristjanska pravica – se cudno zgodi, Marija Devica – naj z nami darži! O Jezus, Marija bod' vencni naš trošt! (Novak 1983: 554) Za srecno smrt Angelci boži in naš':, Pritecite k nam in k tej sveti maš', Pocastite Boga Oceta, Sina in Svet'ga Duha Za eno srecno zadno uro In za lahko smrt. (Novak 1983: 274) Estetska struktura folklornih molitev Tekst Na besedilni ravni je v molitvah veliko stilnih postopkov: paralelizmi clenov, rime, pa-rafraziranje, elipse, pomanjševalnice itd. Krajše molitve ter uvodni obrazci (Pejmo spat, Bog je zlat […]) se naceloma rimajo. Rima sicer ni obvezna v vseh verzih in lahko na doloceni tocki izzveni, vendar pa je pogostejša kot pri daljših besedilih. Pojmo spat, Boh je zlat, Pojmo gledat Na stezice, Na gredice, Kaj Marija dela. Anglejce napaja, V sveti raj jih posaja. Boh je vkazal / Doli lec itd. (Novak 1983: 127) Pri daljših folklornih molitvah je veckrat zaslediti ponavljanja samostalnikov in pridev­nikov ([…] Mir božji, dar božji […]), stavcnih struktur ([…] Na cast gospodi Bogu, /Na cast svete Marije, /Na cast pet krvavih ran Jezusovih […]) ali parafraziranje (Bodi ofrana, prporocena […]), asidenton (Potroštajte nas /In vsa naša dela, / Želje, opravila / Vse naše djanje in nehanje, /Vse naše življenje, / Vse naše trpljenje!), pomanjševalnice ([…] na gre-dice, na stezice [...]) in vzklike ([...] naj za Božjo voljo stori zibko Sinu božjemu [...]; [...] O moj Bog, O moj Stvarnik! [...]); rime velikokrat ni. Navajamo primer molitve Završila vecerne molitve iz Gorenje Vrtojbe: Bodi ofrana, prporocena Ta sveta božja molitevca, Ker sem jest spela in zmolila Na cast gospodi Bogu, Na cast svete Marije, Na cast pet krvavih ran Jezusovih, De se Bog usmili Crez naše stariše nu mlajše Inu cez vse verne dušice u vicah. O milostlivi gospod Bog, Jeh vzemite un z vic nu trpljenja; Položite jeh, pomesite jeh U to nebeško veselje, U ta nebeški svetli raj, Kjer nam ga Bog vošci inu dej, Vsim vernim kristjanom /Nam tem živim To ljubo zdravje, Dobro sreco, Mir božji, Dar božji, Tega daru svetega Duha! O moj Bog, O moj stvarnik, Ki ste vi nas ustvaru, Na svet spomnu, Previdte nas, Potroštajte nas In vsa naša dela, Želje, opravila. Vse naše djanje in nehanje, Vse naše življenje, Vse naše trpljenje! Vse gospodi Bogu opramo, Vse k casti božji strimo, Vse v imei božjim! Dar svetu Duh, Vse nam nadehni, Vse nam našpižej. Vse nam nagmirej! Sveti žegen božji, Požegnajte nas Enu naše dušice, Enu vse, kar nam je Jezus Posodu eni dau! Amen. (Novak 1983: 142–143) Pri folklornih molitvah je pogost stilni postopek hiperbola oz. pretiravanje, npr. […] Preden Jezus tisto vodo prebrodi, Je sedeminsedemdesetkrat obnemogu. […] (Novak 1983: 418) Veliko besedišca je narecnega (npr. razsvjetli, naše djanje, bukve itd.). Z dana­šnjega vidika je jezik zastarel (vsaj kar se zapisa tice, npr. inu, bodi ofrana itd.); bolj kot je jezik zapisa casovno oddaljen, starejši je zapis folklorne molitve. Besedje je pogosto prilagojeno ritmu in rimi, ki je v folklornih molitvah poudarjena: npr. elipse samogla­snikov (pr’porocena), izbor besede, brezvezje, paralelizmi clenov. V folklornih molitvah je veliko vzklikov in nagovorov, ki so namenjeni božji sili: o moj Bog, o moj stvarnik!; Angeljci božji in naš’; Marija vsmilena!. Tekstura Molitve se ne glede na zapis (verzni ali prozni), prisotnost rime, ponavljanja ali druge stilne postopke deklamirajo ali žebrajo. Dikcija je pojoca, monotona, pocasna, lahko celo nerazumljiva, momljajoca, ce gre za individualno izvajanje. Glas je lahko zamaknjen. Dramatizacija teksture ni v ospredju, saj je besedilo namenjeno višjemu, božjemu bitju, in ne cloveškemu sogovorcu. Veckratno ponavljanje besed in celotne celotne molitve ustvarja vtis ritmicnosti go-vorjenja. Kontekst Folklorne molitve so izraz vernosti, duhovnosti in mišljenja tistih, ki so jih ohranili, tj. njihovih rednih ali obcasnih uporabnikov. Funkcija molitev ni le verska, ampak tudi uporabna in ceprav so njihove prvine zaje­te iz cerkvene nabožnosti, živijo zunaj cerkve. Ljudem so bile te molitve bližje od kanon­skih, saj so nastajale v povezavi z domišljijo ljudi, dialoški pogovori med osebami (npr. Marijo in Jezusom) in podrobnosti iz življenja pa so jih približali tuzemskemu življenju. Glavna funkcija folklornih molitev je vzbujanje upanja in tolažba v težkih trenutkih, npr. priporocila Mariji, zaupanje v njeno dobroto in v brezmejno Božje zavetje. Apokrifne molitve so molili tudi za zašcito pred boleznimi, zato imajo tudi obramb-no funkcijo. Med koroškimi Slovenci je veljalo, da naj bi prepisi takih molitev varovali cloveka »vsake nesrece na duši in telesu«. Folklorne molitve so navadno molili ob jutrih ali/in vecerih ter ob raznih opravilih, kot so lickanje, skupinska rocna dela itd. Namen molitve je bil predvsem zahvala ali prošnja. Zahvalne molitve so navadno molili zjutraj, medtem ko so bile prošnje po va­rovanju ali odpušcanju vecinoma vecerne molitve. Molitve s prošnjo za boljše življenje, pogoje ali ozdravljenje navadno niso molili v dolocenem delu dneva, temvec takrat, ko je bilo to potrebno (npr. ob vpadu Turkov, ob težkih boleznih itd.). Zlati ocenaš je bil verjetno molitev za postni cas, zlasti v velikem tednu, kar omenjajo tudi nekateri sklepni obrazci. Molili naj bi ga tudi ob navadnih petkih, ob sobotah in nedeljah. Zmaga Kumer navaja celo primer, ko se priporoca moliti Zlati ocenaš zlasti ob porodih, »ko se bo eno dete na svet rodilo« (Kumer 1999: 14).83 83 Möderndorfer piše, da je ta molitev po verovanju v 30. letih 20. stoletja v ljutomerski okolici lajšala porod (Kumer 1999: 14). Molitve so molili skupinsko ali posamezno (osebna molitev); s tem »so ljudje izražali svoje osebno trpljenje« (Novak 1983: 7) ter svojo hvaležnost in prošnje. Molivci so bile v glavnem ženske in otroci, mame, tete in babice so tudi najveckrat ucile otroke novih folklornih molitev. Ženske so se priporocile Jezusu ali svetnikom, otroci pa so jih veckrat izgovarjali ob vecerih za svoje želje. Najveckrat je bila nagovorjena Marija kot zavetnica, npr.: Pod svetim križem dol ležem, Pod Marijinim plašcem zaspim, Ce živ ostanem, Bogu hvalo dam, Ce umrjem, Bogu dušo izrocim. (Novak 1983: 198) Folklorne molitve so se širile z naravno komunikacijo, do stikov med ljudmi raznih narodov in jezikov je pripeljalo na romanjih. V srednjem veku je bilo romanje zelo pri­ljubljeno pri vseh družbenih plasteh. Ustno posredovanje dokazujejo tudi uvodni verzi, stalne besedne zveze, ki sodijo v nacin pesemskega izražanja, trikratno ponavljanje, po­pacene besede, ker izraz molivcu ni bil razumljiv … (Kumer 1999: 13). Zlati ocenaš in Marijine sanje sta se tiskali na listice, najdemo ju tudi v Kolomo­novem žegnu, ceprav Cerkev tovrstnih molitev ni podpirala. Na to je verjetno vplival mocan nemški vpliv in prevzem besedila iz nemšcine (ljudje so besedilo pozneje tudi preoblikovali). Estetska struktura folklornih molitev se, podobno kot pri zagovorih, kaže predvsem v moci besede, v upanju in moci, ki ju posameznik dobi ob izrekanju oz. deklamiranju. Stilna sredstva in besedišce folklornih molitev gradijo obcutek svecanosti, misticnost molitev, kar jih bliža umetnostni zvrsti besedil. Dojemanje molitev kot pomoc v življenju uvršca ta žanr med najbolj estetske strukture na ravnini konteksta v slovstveni folklori. Zbiranje in obravnava folklornih molitev na Slovenskem Najstarejše porocilo o folklornih molitvah pri nas je Trubarjevo (Catehismus s dveima islagama, 1575) z navedbo odlomkov dveh nabožnih pesmi in kolednice, ki je bila najver­jetneje tudi molitev: Mi smo prišli pred vrata, de bila božja zlata! (Novak 1983: 9). Nicoletti je sredi 16. stoletja v pricevanju zapisal, da Tolminci pojejo med drugim tudi razne pesmi o Kristusu in svetnikih in pesmi v zvezi z Marijo – Marijine sanje; Vilko Novak meni, da gre najverjetneje tu za zlati ocenaš ali podobno molitev (1983: 9). Valvasor je zapisal eno vecerno molitev, Pohlin pa je v 18. stoletju zapisal vsaj tri molitve (Novak 1983: 10). V 19. stoletju se je zacelo organizirano zbiranje slovenskega folklornega gradiva. Prvi, ki je objavil folklorne molitve, je bil Matija Majar Ziljski. V Novicah v spisu Nekaj od Slovencov (1844) piše o folklornih molitvah, ki jih ženske rade pravijo na preji: […] pa poprašaj Slovenko, da ti pove lepo špasno tisto molitvo, ki jo imenujejo »zlati Oce Naš« in cudil se bodeš, kako pesnicko se popisuje v nji Kristusovo terplenje. Pobaraj po molitvi, ki se pravi: zlata cešcena Marija, v kteri se drama- ticno […] popisuje, kako je bila devica Marija v nebo vzeta. Popitaj, kako se moli sedem besedi, ki jih je Jezus govoril, ki je na sv. križu visel. – […] te molitvice so pesmam Mesiada Klopstockova, ne sme se vsaka besedica tako na vse strani obracati. Navaja še primer jutranje in vecerne folklorne molitve in koncuje: Dobro bi bilo, da bi se take molitvice zapisale, stari ljudje jih še znajo, mladina že manj; scasoma se bodo clo pozabile. (Novak 1983: 10) Vrazovi in drugi zapisi so povecini ostali v rokopisu. Šele v Šajnikovih Narodnih pesmih koroških Slovencev jih je nekaj. Jakob Volcic je v Istri med drugim zbral folklorne molitve, ki drugod niso znane: Svetega Petra otac, Svetega Petra mati. V reviji Angeljcek, otrokom ucitelj in prijatel (1888) celo spodbujajo molitev Zlatega ocenaša v zgodbi Dobra Minka, da bodo imeli otroci lepše sanje: treba ga je bilo moliti na »kvatrni petek popoldne in mlado nedeljo pred soln­cem«, to naj bi po verovanju rešilo tri duše iz vic: ocetovo, materino in otrokovo (tega, ki moli) (Stanonik 2009: 261). Velika zasluga za zbiranje folklornih molitev gre Štreklju, ki jih je s pomocjo sode­lavcev zbral mnogo. Objavljene so v 3. zvezku Slovenskih narodnih pesmi (1904–1907: 733–794). Njegova zbirka je spodbudila tudi poznejše zbiralce, da so jo dopolnili z razli-cicami in tudi novimi besedili (Novak 1983: 11). Folklorne molitve z apotropejsko oz. obrambno vlogo so natisnjene v Kolomono­vem žegnu in v Duhovni brambi, vendar tu ne moremo govoriti o zbirki, saj naj bi ti dve knjižici že sami po sebi imeli carovno moc, poleg molitev pa sta vsebovali tudi druga besedila, zašcitne besede in znake. V zadnji cetrtini 19. stoletja so se po tedanjih casopisih in revijah objavljali clanki, v katerih so avtorji skušali dopovedati bralcem, da je verovanje v moc apokrifnih molitev golo vraževerje (Makarovic 2008: 121). Verjetno je tudi to botrovalo zacetku pozabljanja folklornih molitev že v 1. polovici 20. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja, ko je bila vera režimsko preganjana, pa je bilo pozabljanje folklornih molitev še hitrejše; te molitve so se po vojni molile le naskrivaj, v domacem okolju. Prve podrobnejše raziskave folklornih molitev je opravil Möderndorfer (1964). Šele v sodobnejšem casu je prišlo do obširnejših obravnav tega žanra: Novak je l. 1983 izdal zbirko folklornih molitev Slovenske ljudske molitve, kjer so zbrane slovenske folklorne molitve, opremljene z obširnejšim teoreticnim uvodom. Leta 1999 je Zmaga Kumer je izdala monografijo, v kateri obravnava pasijonsko fol-klorno molitev zlati ocenaš. Folklorne molitve so v 21. stoletju obravnavali Manja Krapež in Tomaž Simetinger (2004) ter Martina Orožen (2009). Sklep Slovstvena folklora je pomemben del vsake nacionalne, etnicne ali lokalne skupnosti in jezika, saj odraža njeno zgodovino, mišljenje, kulturo. Pomemben del slovstvene folklore so tudi folklorni obrazci, skupina krajših besedil, ki se prenašajo iz roda v rod v dokaj stalni obliki. V knjigi so tematizirani naslednji žanri: delovni vzkliki, pozdravi, kletvice, pregovori, uganke, zagovori in folklorne molitve, tj. folklorni obrazci v vsakodnevni ko­munikaciji, ki so tudi del besedišca posameznikovega mentalnega jezikovnega slovarja. Izvor folklornih obrazcev ni nujno v jeziku, v katerem zaživi in se rabi. Doloceno bese­dilo lahko izhaja iz jezika sosednje nacionalne, etnicne ali lokalne skupnosti, pri cemer se obrazec prilagodi novemu okolju in jeziku, zato ga obravnavamo kot njegov lasten fol-klorni obrazec ne glede na kraj in jezik izvora (npr. izvirno latinski pregovori, podoma-ceni v drugih jezikih in skupnostih; izvirno nemške folklorne molitve itd.). Pomembno je, da obrazec neka skupnost osvoji oz. posvoji v svoj kulturni in jezikovni prostor in tako postane del tradicije in s tem slovstvene folklore. Folklorni obrazci so bili doslej obravnavani kot skupina kratkih besedil. Za nekatere je znacilna formulativnost. Vselej gre za ustaljene oblike, ki so lahko sestavljene iz ene besede (delovni vzklik, pozdrav, kletvica), besedne zveze (delovni vzklik, pozdrav, kle­tvica) ali krajšega besedila (uganka, zagovor, folklorna molitev). Vendar pa so folklorni obrazci notranje raznoliki, tako po dolžini kot po nacinih rabe po funkciji. Pri folklor­nih molitvah in zagovorih je tekst lahko tudi že daljši (pa ceprav zaradi sklapljanja raz­licnih besedil v eno), zato dolžina oz. kracina pri folklornih obrazcih ni najpomembnejši kriterij razvršcanja. Zaradi posebnih znacilnosti sta žanra zagovori in folklorne molitve obravnavana v posebni skupini, v obrednih folklornih obrazcih. Od drugih žanrov se razlikujeta po tem, da njuna raba tvori samostojni folklorni dogodek, ki ima vnaprej dolocen ne le tekst, ampak v veliki meri tudi teksturo in kontekst (sobesedilni, prostorski, casovni itd.). Oba žanra sta del obreda, ki se izvaja z dolocenimi kretnjami (npr. clovek se na do-locenem mestu besedila prekriža) in pomožnimi predmeti (rožni venec, kruh, lasje itd.). Obredni folklorni obrazci se izvajajo le ob posebnih priložnostih, torej ne v vsakdanji komunikaciji. Povezani so z verovanjem v višjo silo, ki jo oba žanra tudi nagovarjata, in sicer zagovor ukazovalno ali prosece, folklorna molitev pa prosece. To sta žanra, ki sta na meji slovstvene folklore, ljudske religioznosti in ljudske medicine, zato sta tudi obravnavana v tej luci. Krajši folklorni obrazci ne tvorijo celotnega folklornega dogodka, temvec so le nje-gov del, lahko so vezni clen med folklornimi dogodki ali pa so zgolj sestavina v vsakdanji komunikaciji. Zato govorimo o folklornem trenutku, ki ima enako kot folklorni dogodki vse ravnine – tekst, teksturo, kontekst. Folklorni trenutek je torej lahko del komunikacije ali del folklornega dogodka: je najmanjša enota folklornega dogodka, trenutek izrekanja folklornega obrazca, kot so: delovni vzklik, pozdrav, kletvice, pregovor. Folklorni trenu­tek je tudi (bolj kot folklorni dogodek) podvržen vplivu sobesedilnega konteksta, saj je prav od tega odvisen izbor folklornega obrazca. Obredni folklorni obrazci pa, nasprotno, sestavljajo samostojni folklorni dogodek z doloceno (stalno) teksturo in kontekstom. Uganke so nekje vmes: ce so npr. del zgodbe, tvorijo folklorni trenutek, ce so v družab­nem srecanju, na katerem se samostojno zastavljajo uganke, pa gre pri vsaki uganki za samostojni folklorni dogodek. Ob obravnavi estetike pri folklornih obrazcih je nujno upoštevati, da so vsi ekspre­sivni, kar vpliva na naše cutno dojemanje: pri pregovorih gre za obcutenje lepega, pri kletvicah za ekspresivnost grdega (kar sicer doloca družbena norma). Estetiko v splo­šnem navadno povezujemo z lepim in obcutkom ugodja, s simetrijo in ponavljajocimi se ritmi, vendar smo estetiko v tem delu navezali tudi na Baumgartnovo definicijo estetike kot cutnega zaznavanja, ki je lahko povezano tako s pozitivnimi kot negativnimi obcutji. Družbeni kontekst doloca, ali je dolocena struktura primerna ali ne; s takšne perspek­tive se npr. raba pregovora in raba delovnega vzklika zelo razlikujeta, pa tudi znotraj enega obrazca je družbeno-kulturni kontekst lahko odlocujoc, npr. nekatere kletvice so ob nastanku veljale za hudo žalitev (kršcen maticek), danes pa so evfemizem ali pa še to ne; pozdrav zbogom je bil vcasih vljuden, formalni pozdrav, danes pa je zastarel. Gre za dolocila, kaj in v kakšni obliki družba sprejema (kot) dolocen folklorni obrazec in kaj v družbi deluje bolj poudarjeno, ekspresivno. Prav zato je treba estetsko strukturo folklor­nih obrazcev raziskovati znotraj folklornega dogodka oz. trenutka, upoštevajoc vse tri ravnine folklornega dogodka (tekst, kontekst in teksturo), in ne samo s poetološkega ali filozofskega vidika (trenutne pozicije) estetike. Ravnina teksta je bila v tukajšnjem delu obravnavana predvsem s poetološkega vi-dika: opazovanje izbire besedja, rabe ponavljanj in rime ter ustvarjanja ritma. Pri vseh folklornih obrazcih je najbolj produktivno stilno sredstvo ponavljanje besed in stavkov, ki ustvarja enakomerni ritem pri daljših žanrih (zagovori, folklorne molitve) ali pa po­vecuje ekspresivnost (npr. pri kletvicah). Tudi rima je pogosta, vendar ni prisotna pri vseh folklornih obrazcih (npr. kletvice). Rimo pogosto najdemo v pregovorih, ugankah, zagovorih in folklornih molitvah. Zaradi nje si je folklorni obrazec lažje zapomniti, saj gre hitreje »v uho«. Tudi ritem je izrazitejši, še posebno ce so v rimi izraziteje poudarjeni zlogi. Besedje v folklornih obrazcih je izbrano in je odvisno od vrste folklornega obrazca: pri kletvici je najpomembnejša ekspresivnost, pri uganki metaforicnost in ritem. Veliko težo v folklornem obrazcu imajo metafora, metonimija in personifikacija, hiperbola in pri kletvicah še oksimoron. Tekstura pri folklornih obrazcih ustreza njihovi ekspresivnosti in žanru: delovni vzkliki, pozdravi, kletvice, pregovori in uganke so povedani razlocneje, vecinoma glasneje, poudarjeno, lahko zelo skrbno (predvsem uganke). Folklorne molitve so lahko deklamirane razlocno, pojoce, glasneje, poudarjeno (predvsem pri skupni molitvi ali ob ucenju in podajanju besedila otrokom), lahko pa v drugacnih okolišcinah momljajoce in skrivnostno. Zagovori se izgovarjajo skrivnostno, da bolnik ne more razbrati besedila in se ga tako nauciti. Raznolikost posameznih folklornih obrazcev se izraža glede na naslovnika oz. for-malnost konteksta (uradni pozdravi : pozdravi med mladimi) in glede na funkcijo (kle­tvica s funkcijo žaljenja : kletvica s funkcijo sprostitve napetosti, npr. v prometu). Od vseh folklornih obrazcev so neformalni pozdravi, kletvice, pregovori in ugan­ke najbolj v koraku s casom: neformalni pozdravi nastajajo v manjših skupinah in se spreminjajo hitreje in bolj opazno, pregovori so velikokrat predrugaceni v medijih – za naslove ali v oglasih – ali pa v šaljive namene. V sodobni družbi se folklorni obrazci, še posebej pregovori ter frazemi, pogosto po­javljajo v oglasih, saj so zasidrani v podzavesti, zato lahko (delno) nagovarjajo narocnika. Vzrok za izbiro vsaj enega iz nabora folklornih obrazcev je ustaljenost v zavesti, pred­vsem ritma in melodije. Ta namrec poveca verjetnost zapomnjenja pri naslovniku, kar pa je cilj oglaševalskih gesel. Izbira pregovora za geslo ni izpeljana z nacrtnim iskanjem primernih pregovorov za geslo, ampak pisec gesla ponavadi po metodi prostih asociacij (t. i. brainstorming) uvrsti v ožji izbor tudi dolocen pregovor, ki ustreza sami kampanji. Pregovori, frazemi in uganke so preoblikovani tako, da posamezne zamenjane besedne sestavine obrazca nadomešcajo ritmicno in/ali melodicno enake besede, ki pa imajo dru-gacen pomen (npr. zapecenega kruha se najvec poje;84 cas ni denar;85 kdor prej pride, prej pelje86). To je dodaten dokaz o uzavešcenosti pregovorov.87 Oglaševalci izbirajo gesla glede na melodijo, ritem obrazca: sporocilo izreceno ne iz­gubi se nobeno,88 vcasih celo glede na vsebino folklornega obrazca, ce jim le ta ustreza (npr. ker nesreca nikoli ne pociva).89 V oglaševanju so sicer pogostejše modifikacije fra­zemov, npr. dobra stran kruha (iz [kaj biti] dobra stran cesa);90 od A do železa (iz: [biti] od A do Ž);91 zvestoba do roba (iz: [biti] zvest do groba).92 Primer uganke v oglaševanju najdemo zgolj v enem primeru, uporabljenem za reklamo: v reklami za pustne krofe.93 Besedilo je bilo vprašanje v trdilni obliki: Za pusta so jih polna usta. Odgovor je bil po­dan v sliki zraven besedila, in sicer je bila ob besedilu priložena slika krofa. Prenovitve folklornih obrazcev so pogoste tudi v funkciji šale ali celo parodije na ustaljene obrazce. Sestavine so zamenjane ali dodane. Takšne prenovitve nastajajo pred­vsem kot upor ustaljenim normam in dolocilom, npr.: Delo krepi cloveka > delo krepa cloveka; Kdor išce, ta najde > kdor išce – ga najdejo; Kdor ne dela, naj ne je > kdor ne dela, naj vsaj je; Kdor caka, docaka > kdor caka, ga docakajo; Beseda ni konj > beseda ni konj, je rekla kobila; 84 Iz: zarecenega kruha se najvec poje. 85 Iz: cas je denar. 86 Iz: kdor prej pride, prej melje; oglas za Si.mobil. 87 Ustno Marjan Kapelj, pisec oglasnih besedil pri vec oglaševalskih agencijah. 88 Iz: ura izgubljena ne vrne se nobena; oglas za telekomunikacijsko družbo. 89 Iz: nesreca nikoli ne pociva; oglas za Zavarovalnico Tilia. 90 Oglas za pašteto Argeta. 91 Oglas za Centrum vitamine. 92 Oglas za Pivovarno Laško. 93 Oglas za Tvojih5minut. Kdor seje, ta žanje > kdor seje besede, uvaža pšenico; Laž ima kratke noge > laž ima kratke noge, zato ponavadi obuje cevlje z visoko peto; Kadar macke ni doma, miši plešejo > ne samo miške, tudi macek pleše, kadar macke ni doma; Ljubezen je bolezen > ljubezen je bolezen, ki se zdravi v tujih posteljah itd.94 Pregovorne strukture so lahko uporabljene tudi za konstrukcijo izjav v trenutni en-kratni situaciji in ceprav se ne folklorizirajo, dokazujejo, da je sama pregovorna struktu­ra še vedno zelo aktualna za izražanje idej in šaljivih pripomb, npr. v pogovoru o krta-cenju metle za noc carovnic: […] sej veš, kaj je vedno govorila mama: ko šcetina ravna ni, velik zracni upor grozi;95 ali kot pripomba, kako prepricati osebo, da so brki pri moškem dobri: ali pa kak šegav pregovor v smislu, da je poljub brez brkov kot juha brez soli. Ali pa ded brez brkov je kot pes brez repa.96 Sodobne »prave« uganke so vecinoma avtorske in namenjene otrokom, v ugankah kot folklornem žanru pa tako pri otrocih kot pri odraslih prevladujejo šaljiva vprašanja. Danes je ugankarstvo bolj razširjeno v obliki kvizov in ugankarskega tiska. Sodobne, predelane rabe zagovorov ali folklornih molitev so redke. Najdemo pa predrugacene oblike, ki so obredno in funkcionalno podobne starejšim in temeljijo iz­kljucno na praznoverju. Danes je pogosta alternativna medicina, ki je kdaj podobna za­govarjanju: polaganje rok, govorjenje pozitivnih misli, afirmacij itd. ter amuleti, ki nam prinašajo sreco (razni obeski, figurice, pujski itd.), prosilne besede neki nedolocljivi višji sili (npr. prošnje študenta pred izpitom, obredno spanje z ucbenikom pod blazino v noci pred testom itd.) – gre za nadomestek molitev … Prenovitve folklornih in uradnih mo-litev se pojavljajo tudi v funkciji šale v krajših humornih pesmicah, npr. Oce naš, ki si v nebesih, ki pelješ se na štirih kolesih.97 V zadnjem casu so se tudi na slovenskem knjižnem tržišcu pojavili prevodi Knjig urokov (nekatere knjige imajo celo crne platnice). V njih so zapisani obredi, enostavnejši recepti in besedila, ki naj bi pripomogla k sreci: za vec ljubezni, zdravja in denarja v življenju. Ti uroki morda temeljijo na nekakšni folklorni osnovi (vraže). Gre za izrabo slovstvenofolklornih oblik, saj razlicni avtorji izrabijo zgradbo in lastnosti zagovorov in folklornih molitev, vsebinsko pa zapolnijo obrazec s povsem avtorskimi besedami in osebnimi interpretacijami posameznih obredov. Bralci navadno trdijo, da ne verjamejo v tovrstne uroke, a prodaja takih knjig cveti. To kaže na globoko zasidranost magicnega mišljenja in vraževerja v današnji družbi.98 Estetska struktura folklornih obrazcev se poleg rabe stilnih sredstev kaže tudi v nji­hovi rabi in ohranjanju v vec generacijah, v spreminjanju glede na življenjske navade in razvoj ter v povezanosti z družbo in kulturo. 94 http://www.geocities.com, 19. 4. 2007. 95 Anonimni informator. 96 Dan Podjed, Ljubljana. 97 Ustno Barbara Ivancic Kutin, Polhov Gradec. 98 Seveda so tukaj še vraževerja, ki nas spremljajo vsak dan: številka 13 je nesrecna; ce crna macka precka cesto, to prinaša nesreco; dimnikar in štiriperesna deteljica prinašata sreco itd. Na (ne)sprejetost folklornih obrazcev in njihovo ocenjevanje pa ima velik vpliv družba s svojimi navadami in normami. Ceprav se zdi, da so folklorni obrazci nekaj zastarelega, se je pokazalo, da so še vedno zelo aktualni in prisotni v vsakdanjem življenju: nekateri v prvotnih oblikah, nekateri predrugaceni. Raznolika struktura folklornih obrazcev po­nuja širok nabor možnosti, kako sporociti misel, zato bodo folklorni obrazci vedno del našega jezikovnega slovarja in komunikacijskih strategij. . Beseda ni konj (Word is Not a Horse) / It Doesn't Hurt to Ask Aesthetic structure of Slovenian short folklore forms Oral folklore is an important part of every national, ethnic, and local community and language, because it reflects their history, thinking, culture. Short folklore forms are a part of oral folklore. They are a group of short texts that are transferred from one generation to the next in a fairly fixed format. This book thematizes genres, working exclamations, greetings, swearwords, proverbs, riddles, healing words, and prayers, i. e. short folklore forms which are used in everyday communication and which are part of an individual’s mental lexicon. Short folklore forms do not always originate in the language in which they are used. A certain text can come from the language of a neighboring national, ethnic, or local community, and is adapted for the new environment and language, so we treat it as a folklore form belonging to that new language, irrespective of its place and language of origin (e. g. originally Latin proverbs adopted by other languages and communities; originally German folk prayers etc.). It is important that a form is acquired or adopted by a community and included in its cultural and linguistic space, thereby becoming part of the tradition and oral folklore of that community. Short folklore forms have always been treated as a group of short texts and there has been hardly any perceptible variation in these genres. Formulaicity is characteristic of them – the formulas are standard. They are fixed forms, comprised of one word (a working exclamation, a greeting, a swearword), a set phrase (a greeting, a swearword, a proverb), or a short text (a riddle, healing words, a folk prayer). The group of short folklore forms is very heterogeneous, however, both in terms of length of the forms and in how they are used. Short folklore forms include folk prayers and charms. These can have longer texts (even if that might be due to combining different texts into one), which means that shortness cannot be considered a general characteristic of short folklore forms. The particular characteristics of charms and folk prayers speak to the need for the in­troduction of a separate group, i. e. a group of ritual folklore forms that includes charms and folk prayers. These differ from others in that their usage forms an independent folk­lore event where not only the wording is pre-determined, but the texture and (co-textual, spatial, temporal etc.) context are mostly fixed beforehand as well. Both genres constitute rituals performed with certain movements (individuals cross themselves at a specific point in the text) and items (prayer beads, bread, hair etc.) Ritual folklore forms are performed on special occasions, not in everyday communication. They have to do with a belief in a higher power – a power that both genres address: as a command or a plea through charms and in a beseeching manner in folk prayers. The context and the texture are therefore more firmly fixed and predictable than in other short folklore forms. These two genres are on the border between oral folklore, folk religiosity, and folk medicine, and they are part of rituals, which must be taken into consideration whenever charms or folk prayers are discussed. Short folklore forms do not comprise entire folklore events, only parts of them. They can function as links between folklore events or as components of everyday communi­cation, which is why we speak of folklore moments. Same as folklore event, a folklore moment also has all three levels: text, texture, and context. It can be an element in com­munication or a part of a folklore event. It is the smallest unit in a folklore event, the moment a folklore form is uttered: a working exclamation, a greeting, a swearword, or a proverb. A folklore moment (more so than a folklore event) is also subject to the influ­ence of co-textual context, since the context determines which folklore form is chosen. Riddles can also form folklore moments; in social settings where riddles are presented individually, each riddle is a separate folklore event. In discussing the aesthetics of short folklore forms, we must take into account that they are all strongly expressive, which can affect our sensory perception: proverbs give the sensation of beauty and swearwords express the ugliness. In general, common-sense speech, we associate aesthetics with the beautiful, with feelings of comfort, with sym­metry, and with repetitive rhythms. In the text and the analysis, however, we rely on Baumgarten’s definition of aesthetics as sensory perception that includes both positive and negative sensations. The reason for treating aesthetics as sensory perception is the fact that perceiving beauty and ugliness depends on the time period and the immediate socio-cultural context. There are provisions which determine what and in which format a certain folklore form is accepted in society and what is accentuated, more expressive in society. That is why, in considering the aesthetic structure of short folklore forms, the forms need to be discussed within the framework of folklore events/moments, keeping in mind all three levels of a folklore event, as well as social influence and the (imparted) moral sense. This work treats the textual level mainly from a poetological point of view: observing the choice of words, the use of repetitions and rhymes, and rhythm creation. In all short folklore forms, the stylistic device of word or sentence repetition is the most productive one: it creates an even rhythm in longer genres (charms, folk prayers) or it increases expressiveness (repetition intensifies the expressiveness of swearwords, for example). Rhymes are also common, but they are not the predominant stylistic device and they do not occur in all folklore forms (e. g. in swearwords). The vocabulary of short folklore forms is selected; the metaphor, metonymy, personification, hyperbole, and oxymoron are also significant. The texture of short folklore forms matches their expressiveness and genre: working exclamations, greetings, swearwords, proverbs, and riddles are articulated clearly, usu­ally aloud, with emphasis, and with care. Charms and folk prayers can be recited clearly, aloud, and with emphasis, or they can be muttered and secretive, so the patient cannot make out the text and learn it. Folk prayers are most often declimed. The volume de­pends on the people praying; they can either murmur the words to themselves and speak unintelligibly or speak clearly and in an accentuated tone. Out of all the short folklore forms, informal greetings, swearwords, proverbs, and riddles are the best at keeping up with the times: informal greetings are created in smaller groups and adapted more rapidly and noticeably, and proverbs are often transformed in the media, in titles and advertisements, or used to strike a playful note. Riddles are mostly authored and intended for children; riddles as a folklore genre, for both children and adults, tend to include humorous questions. The use of folklore forms in advertising, especially of proverbs and phrasemes, is common in contemporary society, which is demonstrated by their currency and their place in our linguistic knowledge as a whole, awareness and use/usage (contrary to what some believe). Short folklore forms often appear in advertising slogans. In most cases, proverbs (and phrasemes as well) are used; word components of a form are replaced with words which have the same rhythm and/or melody, but a different meaning. Examples include zapecenega kruha se najvec poje – zarecenega kruha se najvec poje (well-baked bread tastes best – forbidden bread tastes best), cas ni denar – cas je denar (time isn’t money – time is money), kdor prej pride, prej pelje – kdor prej pride, prej melje (first come, first drive – first come, first serve). Advertisers choose slogans based on the melody, the rhythm of the form, e. g. the Si.mobil slogan sporocilo izreceno ne izgubi se nobeno (a message spoken is never lost), from ura izgubljena ne vrne se nobena (an hour lost is never found), and sometimes even on the content of the folklore form if it matches the content of the advertising campaign, e. g. the slogan from the Tilia Insurance Company ker nesreca ni­koli ne pociva (because misfortune never rests), from nesreca nikoli ne pociva (misfortune never rests). Phraseme modification is even more common in advertising, e. g. dobra stran kruha (the good side of bread), from [kaj biti]dobra stran cesa ([to be on] the good side of something) – Argeta paté; od A do železa (from A to iron), from [biti] od A do Ž (from A to Z) – Centrum vitamins; zvestoba do roba (loyal to the brim), from [biti] zvest do groba ([to be] loyal to the end) – Laško Brewery. Only one example of a riddle used in advertising can be found: in an advertisement for doughnuts made for Pust (Tvojih­5minut). The text converted a question into a statement: za pusta so jih polna usta (during Pust, mouths are full of them). The answer was provided in a picture next to the text – a picture of a doughnut. The reason for choosing a folklore form is their place in our consciousness, mainly of rhythm and melody. They increase the likelihood that the audience will remember them, which is the purpose of advertising slogans. Selecting a proverb for a slogan is not done as a planned investigation of proverbs that might be appropriate for a slogan. Instead, the author usually uses the method of free associations (i. e. brainstorming) to shortlist a proverb that suits the campaign, which further speaks to how well entrenched proverbs are in our awareness. Folklore forms are not adapted only for advertising campaigns. They are also trans­formed to create jokes or even parodies of fixed forms (mostly proverbs and sayings, but phrasemes as well). Components are exchanged or added. Such adaptations are created mostly as a rebellion against established norms and stipulations, e. g. delo krepi cloveka (work makes you strong) > delo krepa cloveka (work makes you dead); kdor išce, ta najde (who seeks shall find) > kdor išce – ga najdejo (who seeks shall be found) etc. The structure of a proverb can also be used to construct new, jocular ideas. These ideas are used only in temporary situations (they do not become folklorized); neverthe­less, they prove that the structure of a proverb plays an important role in expressing ideas and playful comments, e. g. in the conversation about brushing a broom for Halloween: “[…] sej veš, kaj je vedno govorila mama: ko šcetina ravna ni, velik zracni upor grozi” (“[…] you know what mother always used to say: if the bristle isn’t straightened, strong air resistance threatens”); or as a playfull remark remark on how to convince someone that it is good for man to have a moustache: a good-natured proverb meaning that a man without a moustache is like soup without salt or that a man without a moustache is like a dog without a tail. Modern modified usage of charms and folk prayers is rare, but there are altered forms, similar to older forms in their ritual and functional elements, which are based exclusively on superstition (e. g. the translation of The Book of Spells, various healing affirmations etc.) Adaptations of folk and official prayers also appear as jests and are adapted to create short, humorous poems, e. g. oce naš, ki si v nebesih, ki pelješ se na štirih kolesih (Our Father, who art in heaven, who drives on four wheels). The aesthetic structure of short folklore forms is reflected in the use of stylistic de­vices and in the use and preservation of these forms through many generations, in how they change according to the habits of life and development, and in their connection to society and culture. Comprised of three levels (text, texture, context) of the folklore event, society and its habits and standards greatly influence the (un)acceptance of folk­lore forms and how they are evaluated. The structure of folklore forms itself offers a wide assortment of options for conveying a message and for getting either a real or a virtual response, which is why short folklore forms will always be part of our vocabulary and of our communication strategies. Kratice SEL = Slovenski etnološki leksikon SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika Literatura in viri Aristoteles 2005 Poetika. Ljubljana: Študentska založba. Arewa, Ojo E. in Alan Dundes 1964 Proverbs and the Etnography of Speaking Folklore. American Anthropologist, New Series, Part 2. 66 (6), 70–85. http://www.jstor.org. Balašova, Elena A. 2004 Naivnaja kartina mira Slovencev: socio- i etnolingvisticeskij podhod. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Banovic, Lasta 2009 Smrt i onostranost u kletvama. Beograd: Etnografski institut SANU, Posebna izdanja, knjiga 66. Barley, Nigel 1987 A Structural Approach to the Proverb and Maxim with Special Reference to the Anglo-Saxon Corpus. Proverbium 16–25, 737–751. Bartminski, Jerzy 2005 Jazykovoj obraz mira: ocerki po etnolingvistike. Moskva: Indarik. 2008 Lublin Ethnolinguistics. http://www.rastko.org.yu/projekti/etnoling/delo/12073. Baš, Angelos (ur.) 1980 Slovensko ljudsko izrocilo. Pregled etnologije Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba. 2004 Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Bauman, Richard 1963 The Collecting of Proverbs. Western Folklore 22 (4), 271–272. Pregledano 22. 5. 2007 na internetni strani http://www.jstor.org. Bausinger, Hermann 1968 Formen der »Volkspoesie«. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Bojc, Etbin 1974 Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Boškovic-Stulli, Maja 1973 O pojmovima usmena i pucka književnost i njihovim nazivima. Zagreb: Umje­tnost rijeci 17 (3), 149–184; 17 (4), 237–260. Boškovic-Stulli, Maja in Divna Zecevic 1978 Usmena i pucka književnost. Zagreb: Zavod za istraživanje folklora Instituta za filologiju in folkloristiku. Cujec Stres, Helena 2003 Utrinki narecnega govora v Dolenji Trebuši. Trebuški zbornik. Raziskovalni ta­bori 1996–1998, 135–168. Cubelic, Tvrtko 1988 Povijest i historija usmene narodne književnosti. Zagreb: samozaložba. Dolenc, Milan 1999 Zagovori v slovenski ljudski medicini. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine. Dundes, Alan 1965 The Study of Folklore. Berkeley, CA: Prentice Hall. 1987 On the Structure of the Proverb. Proverbium 16–25, 961–974. 1989 On Wether Weather »Proverbs« Are Proverbs. Folklore Matters. Knoxville: The University of Tennessee Press, 92–97. Duranti, Alessandro 1997 Linguistic Anthropology. Cambrige Textbooks in Linguistics. Velika Britanija: Cambrige University Press. Đapovic, Lasta 2009 Smrt i onostranost u kletvama. Beograd: Etnografski institut SANU. Erzetic, Edvard 2007 Slovar narecnih, etimoloških in toponomasticnih izrazov vasi Gradno in Višnjevik v Brdih. Škofja Loka: samozaložba. Everett Gilbert, Katharine in Helmut Kuhn 1967 Zgodovina estetike. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Fikfak, Jurij 1984 Iz etnološkega in folkloristicnega dela Jakoba Volcica, objavljenega v Novicah 1851–1881. Etnološka tribina 6–7: 97–105. Germ, Tine 2003 Simbolika števil. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Grafenauer, Ivan 1907 »Duhovna bramba« in »Kolomonov žegen«. Casopis za zgodovino in narodopisje IV: separat. Maribor. 1937 Najstarejši slovenski zagovori. Maribor: Zgodovinsko društvo. Grafenauer, Ivan (ur.) 1952 Narodno pesništvo. Narodopisje Slovencev II Ljubljana, 12–85. 1974 Nekaj o znacaju narodnega pesništva. Traditiones 3, 5–16. Grigas, Kazys 2005 Problems of the type in the comparative study of proverbs. Folklore. Cricital con­cepts in Literary and Cultural Studies, vol. IV. London, New York: Routledge, 265–281. Grzybek, Peter 1994 Foundations of Semiotic Proverb Study. Wise Words. Essays on the Proverb (ur. W. Mieder). New York & London: Garland Publishing. 2000 Die Grammatik der Sprichwörtlichen Weisheit von G. L. Permjakov. Mit einer Analyse allgemein bekannter deutscher Sprichwörter. Essen: Schneider Vorlag Hohengehren GmbH. 2012 Proverb Variants and Variations: A New Old Problem? Proceedings of the Fifth Interdisciplinary Colloquium on Proverbs (ur. Lauhakangas, Soares). Tavira: IAP, 136–152. Gspan, Alfonz in Lino Legiša 1963 Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do 1848. Ljubljana: Mladinska knji­ga. Gusev, Viktor E. 1967 Estetika fol'klora. Leningrad: Nauka. Gustincic, Roman 2001 »Krucifiks, orko dindijo in sakrabolt«. Primorska srecanja. Revija za družboslov­je in kulturo (246/2001), 681–682. Hribar Sorcan in Kreft Lev 2005 Vstop v estetiko. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo. Ilc, Andrej (ur.) 2004 Zlata cebelica. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilich, Iztok 2003 Pregovori in reki: leto in dan v slovenski ljudski modrosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Ivancic Kutin, Barbara 2003 Raziskovalni položaj pri terenskem zbiranju prozne folklore. Traditiones 32 (1), 117–124. 2004 Vpliv konteksta kraja in casa na pripovedovanje folklornih pripovedi. Obdobja 23. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 627–634. 2005 Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem. Doktorsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 2008 Pregovori v Križnikovi sanktpeterburški zapušcini in zapušcini JAZU. Gašper Križnik (1848–1904) in njegov cas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 218–223. 2009 Drobni folklorni žanri na Polhograjskem. Gospod z rožo. Polhograjci grofu Bla­gaju in Blagajevemu volcinu. Polhov Gradec: Turisticno društvo; Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU, 417–433. 2011 Živa pripoved v zapisu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jakobson, Roman 1989 Lingvisticni in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis. Jakop, Nataša 2006 Pragmaticna frazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jakop, Tjaša 2012 Izrazi za spolovila v gradivu za Slovenski lingvisticni atlas in pri Ivanu Koštiálu. Jezikoslovni zapiski 18 (2). Jason, Heda 1987 Proverbs in Society: The Problem of Meaning and Function. Proverbium 16–25, 617–624. Jerman, Frane 1978 Jan Mukarovský in strukturalna estetika. Estetske razprave. Ljubljana: Sloven-ska Matica. Jolles, André 1978 Jednostavni oblici. Zagreb: Studentski centar sveucilišta. Judin, Aleksej V. 2007 Slavjanskaja etnolingvistika. http://www.rastko.org.yu/rastko/delo/11696. Južnic, Stane 1983 Lingvisticna antropologija. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Kaivola Bregenhřj, Annikki 2001 Riddles – Perspectives on the use, function and change in a folklore genre. Helsin­ ki: Finnish Literature Society. Kant, Immanuel 1937 Dve razpravi. Ljubljana: Slovenska Matica. Kante, Božidar 2009 Estetika narave. Ljubljana: Sophia. Kebe, Janez 1996 Loška dolina z Babnim poljem: zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno polje. Ljubljana: Družina. Kocbek, Fran 1887 Pregovori, prilike in reki. Ljubljana: Anton Trstenjak. Kocbek, Fran in Ivan Šašelj 1934 Slovenski pregovori, prilike in reki. Celje: Družba sv. Mohorja. Kőiva, Mare 1996 The transmission of Knowledge among Estonian Witch Doctors. Folklore 2, 41– 73. Köngäs-Maranda, Elli-Kaija 1971 The Logic of Riddles. Structural Analysis of Oral Tradition (ur. P. Maranda,E. Köngäs Maranda). Philadelphia: University of Philadelphia Press. Kopitar, Jernej 1808 Grammatik der slavischen Sprachen in Krein, Kärnten und Steiermark. Ljublja­na. Kos, Janko 1996 Ocrt literarne teorije. Ljubljana: DZS. Kotnik, France 1906 Donesek k zgodovini praznoverja med koroškimi Slovenci. Casopis za zgodovino in narodopisje III. Ljubljana. Kotova, Marina 2003 Rol' F. L. Celakovskogo v sovremennoj paremiologii. Parémie národu slovan­ských. Ostrava. Kozorog, Miha 2011 Nekaj pripomb za vec družbenega konteksta v slovenski folkloristiki. Traditio­nes 40 (3), 27–51. Krapež, Manja in Tomaž Simetinger 2004 Kolomonov žegen – vera posebne vrste. Slovstvena folkloristika: glasilo za zbira­nje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore 3 (2), 60–61. Kremenšek, Slavko 1978 Družbeni temelji razvoja slovenske etnoliške misli. Pogledi na etnologijo. Lju­bljana: Partizanska knjiga, 9–66. Krikmann, Arvo 1985 Some Additional Aspects of Semantic Indefiniteness od Proverbs. Proverbium 2. 58–85. 1998a On the Relationships of the Rhetorical, modal, logical, and syntactic planes in Estonian Proverbs. Plan 1. Folklore 6, 99–127. 1998b On the Relationships of the Rhetorical, modal, logical, and syntactic planes in Estonian Proverbs. Plan 2. Folklore 8, 51–99. 1998c On the Relationships of the Rhetorical, modal, logical, and syntactic planes in Estonian Proverbs. Plan 3. Folklore 9, 71–96. Kržišnik, Erika 1994 Slovenski glagolski frazemi. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljublja­ni, Filozofska fakulteta. 2001 Vsebina (slovenskega) frazeološkega slovarja za tujce – dolocitev in preizkus me-ril. Zbornik za ucitelje slovenšcine kot drugega / tujega jezika (ur. E. Kržišnik). Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 2005 Frazeologija v luci kulture. Veckulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kultu­ri. 41. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 27. 6.–15. 7. 2005. Zbornik predavanj. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slo­venistiko, 67–81. Kumer, Zmaga 1965 Potujoci verzi. Narodno stvaralaštvo. Folklor IV (15–16). 1999 Zlati ocenaš: slovenski ljudski pasijon. Ljubljana: Družina. Kuusi, Matti 1972 Towards an internationl type-system of proverbs. Proverbium 19, 699–736. Lauhakangas, Outi 2007 Use of Proverbs and Narrative Thought. Folklore 35, 77–84. Levinson, Jarrold 2008 Kaj so estetske lastnosti? Analiza. Casopis za kriticno misel 4 (12), 11–123. Levstik, France (ur.) 1869 Vodnikove pesni. Ljubljana: Matica Slovenska. Lipovec Cebron, Uršula 2008 Krožere zdravja in bolezni. Tradicionalna in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana: Zupaniceva knjižica, Filozofska fakulteta. Lotman, Jurij M. 1976 Struktura umetnickog teksta. Beograd: Nolit. Ložar, Rajko (ur.) 1944 Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Znanstvena knjižica Klas. Majar Ziljski, Matija 1844 Nekaj od Slovenov. Novice 35, 138–139. Makarovic, Marija 1975 Pregovori – življenjske resnice. Ljubljana: Kmecki glas. 1982 Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mla­dinska knjiga. 1982 Strojna in Strojanci: narodopisna podoba koroške hribovske. Ljubljana: Mladin-ska knjiga. 2008 Podoba zdravstvene kulture koroških Slovencev v kmeckem okolju od Zilje do Pod-june v 19. in 20. stoletju. Celovec: Mohorjeva založba. Marc Bratina, Karin 2006 Izražanje negativnih custev v govoru vasi: Pregara v slovenski Istri: pragmaticni frazemi. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavistic­ no društvo. Maticetov, Milko 1948 O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev. Slovenski etnograf 1, 9–56. 1951 Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih. Slovenski etnograf 20/21, 331– 342. Mieder, Wolfgang 1993 Proverbs are Never Out of Season. Popular Wisdom in the Modern Age. New York, Oxford: Oxford University Press. McCormack, C. in Stephen A. Wurm (ur.) 1997 Language and Society. Anthropological Issues.). Mouton Publishers. The Hague. Merku, Pavle 2004 Ljudsko izrocilo Slovencev v Italiji, zbrano v letih 1965–1974. Udine: Pizzicato. Mieder, Wolfgang in Deborah Holmes 2000 Children and proverbs speak the truth: Teaching the Proverbial Wisdom To Fo­urth Grade. Burlington. Vermont: The University of Vermont. Miko, Klavdija 2011 Kakšno vreme bo? Hladna pomlad, mokro poletje. Ona – živeti kot ženska, pri­loga Dela (15. marec 2011) 13 (10). Möderndorfer, Vinko 1946 Koroške uganke in popevke. Celje: Družba Sv. Mohorja. Möderndorfer, Vinko 1964 Ljudska medicina pri Slovencih. Gradivo za narodopisje Slovencev. Ljubljana: In- štitut za slovensko narodopisje SAZU, 185–186. Mrkun, Anton 1937–1939 Ljudska medicine v dobrépoljski dolini. Etnolog 10/11, 1–10. Mukarovský, Jan 1978 Estetske razprave. Ljubljana: Slovenska Matica. Nežmah, Bernard 1997 Kletvice in psovke. Ljubljana: Nova revija. Novak, Eva 2004 Latinski reki in pregovori. Dicta et sententiae. Ljubljana: Mladinska knjiga. Novak, Vilko 1960 Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: DZS, 242–243. 1983 Slovenske ljudske molitve. Ljubljana: Družina. Orožen, Martina 2009 Rokopisne Kolomonove in zdravilske bukve s Kovka nad Hrastnikom. Slavistic­na revija 57 (2. april–junij), 263–276. Pancíková, Marta 2008 Jesen v pranostikách. Porovnanie pol'ských a slovenských pranostík. Parémie národu Slovanských IV. Sborník príspevku z mezinárodní konference konané v Ostrave ve dnech 20.–21. listopadu 2008. Ostrava: Universitas Ostraviensis. Parrott Hickerson, Nancy 2000 Linguistic Anthropology. ZDA: Texas Tech University. Pavlova, E. G. 1984 Opyt klassifikacii narodnyh primet. Paremiologiceskie issledovania. Sbornik sta­tej. Moskva: Issledovania po folkloru i mifologii vostoka. Pepicello, William in Thomas A. Green 1984 The Language of Riddles. New perspectives. Columbus: Ohio State University Press. Petkovšek, Darinka (ur.) 1965 Slovenske uganke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pohlin, Marko 1789 Kmetam za potrebo inu pomoc ali uka polne vesele inu žalostne pergodbe te vasi Mildhajm, Za mlade inu stare ludi. Dunaj. Prek, Stanko 1972 Ljudska modrost trden je most: slovenski ljudski pregovori in reki. Maribor: Ob- zorja. Premru, Uroš in Martin Toman 2009 Slovenski vremenski pregovori in reki. Radovljica: Didakta. Profantova, Zuzana 1997 Concerning One Possibility of Logical-semiotic Invariants of Weather Proverbs. Little fish are sweet. Selected Writings on Proverbs. Bratislava: Ústav etnológie SAV. Pšajd, Jelka 2005 Psovke in kletvice iz Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pokrajinski muzej. Reichmayr, Michael 2003 Ardigata! Krucinal! Znanstvena zbirka Pavlove hiše, 1. knjiga. Gradec: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju. Rogerij Ljubljanski 2001 Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius anni : signantčr de nonnullis particularibus & extraordinariis, qui in quibusdam locis festivč cele­brantur, & usque modo sermones de ipsis visi non sunt, compositae ex vitis eorum: Scriptura sacra, ac SS. Patribus: variis conceptibus, symbolis [et] historiis: prae­cipuč aptis moralitatibus refertae, in II. partes divisae, ac copioso indice provisae, datae publicae luci Carniolico idiomate ... a p. Rogerio Labacensi ... Palmarium empyreum (ur. J. Pogacnik, K. Gantar, j. Faganel). Ljubljana: Fundacija dr. Bruno Breschi. Roper, Jonathan 1998 Charms, Change and Memory. Folklore 9, 51–70. 2003 Towards a Poetics, Rhetorics and Proxemics of Verbal Charms. Folklore (24), 7–49. Salzmann, Zdenek 1993 Language, Culture, and Society. Boulder; San Francisco; Oxford: Westview Press. Schmaus, Alois 1971 Formula i metricko-sintakticki model. Usmena književnost. Izbor studija i ogle- da. Zagreb: Školska knjiga, 143–157. Sibley, Frank 2008 Estetski pojmi. Analiza. Casopis za kriticno misel 12 (3). Društvo za analiticno filozofijo in filozofijo znanosti, 101–120. Slavec Gradišnik, Ingrid 2000 Etnologija na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Snoj, Marko 1997 Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sosic, Barbara 2000 Gradivo o ljudski medicini v zapiskih terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja. Etnolog 10, 213–254. Stanonik, Marija 1977 Viljem Urbas. Slovenski etnograf 30, 27–36. 1989 Blišc in beda slovstvene folklore: Vprašanje predmeta. Naši razgledi, 24. 11. 1989 (22), 652–653. Stanonik, Marija 2001 Teoreticni oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2004 Slovstvena folkloristika: med jezikoslovjem in literarno vedo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2006 Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2009 Zgodovina slovenske slovstvene folklore. Ljubljana: Slovenska matica. 2011 Literarjenje. Kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2013 Stare slovenske molitve. Ljubljana: Družina. Stanonik, Marija (ur.) 1999 Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Stramljic Breznik, Irena 2007 Slovenska slengovska frazeologija danes. Slovenski jezik. Slovene Linguistic Stu­dies (6), 183–193. Sulima Roch 2006 Folklorystyka i etnolingwistyka a horyzont poznawczy antropologii kultury. Etnolingwistyka: problemy jezyka i kultury (18). Lublin, 121–128. Slomšek, Martin Anton 1842 Blashe inu Nezhiza v nedelski šoli. Celje. Svetokriški, Janez 1998 Sacrum promptuarium. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Stepišnik, Lovro 1884 Ženitne ali svatbene navade in napitnice z godcevskim katekizmom iz slovenbi­striške okolice na Štajerskem. Maribor: J. Leon. Štrekelj, Karel 1904–1907 Slovenske narodne pesmi. 3. zvezek. Ljubljana: Zadružna tiskarnica. Šabec, Nada 2007a The Role of Proverbs in Foreign Language Teaching; The Case of English. Phra­seologie kontrastiv und didaktisch. Neue Ansätze in der Fremdsprachenvermit­tlung. Maribor: Slavisticno društvo: Filozofska fakulteta, 83–93. 2007b Weather Proverbs in Slovene and English. Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, 267–275. Terseglav, Marko 2005 Uganke. Nesnovna kulturna dedišcina (ur. Damjana Prešeren, Nataša Gorenc). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine slovenije. 2005, 58–59. Tolstaja, Svetlana M. 2006 Postulaty moskovskoj etnolingvistiki. Etnolingwistyka: problemy jezyka i kultu­ry (18). Lublin, 7–27. Toporišic, Jože 1973/74 K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo 19, 273–279. 1985 Vsebinska podstava primerjalnih frazeologemov v slovenskih zbirah pregovorov in rekov. XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana, 31–46. Turk, Marija 1966 Uganke. Ljubljana: Zavod za prosvetno pedagoško službo. Urbas, Viljem 1869 O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih. Jhb. Der K.K. Ober–Realschule in Goerz, 2–33. Vaitkeviciene, Daiva 2008 Lietuviu užkalbejimai: gydymo formules/Lithuanian verbal healing charms. Vil­ na: Lietuviu literaturos ir tautosakos institutas. Vel'mezova, Ekaterina V. 2004 Cešskie zagovory. Issledovania i teksty. Moskva: Indrik. Verbinc, France 1976 Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. Wroclawski Krzysztof 2006 Folkloristika, etnolingwistika, etnofilologia? Etnolingwistyka: problemy jezyka i kultury (18). Lublin, 117–120. Wurtele, Morton G. 1971 Some Thoughts on Weather Lore. Folklore 82. London. 292–303. Zadravec, Jože 2000 Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju. Etnolog 10, 45–61. Zorec, Marjeta 2000 Slovenski pregovori in reki. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zuljan Kumar, Danila 2005 Kletvice in psovke kot koherentna sredstva in njihova raba v Brdih. Izvestje Raz­iskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici, 39–48. Zupanic Slavec, Zvonka 2000 Zagovori – magicne korenine medicine. Etnolog 10, 85–94. Židov, Nena 1996 Alternativna medicina v Sloveniji: etnološki vidiki. Doktorska disertacija. Lju­ bljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 2005 Verovanja: ljudsko verovanje. Nesnovna kulturna dedišcina. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A–H) 1970 Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slovar slovenskega knjižnega jezika III (Ne–Pren) 1979 Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slovar slovenskega knjižnega jezika V (Ne–Pren) 1991 Ljubljana: Državna založba Slovenije. http://www.anthropology.emory.edu/Linganth/ Ustni viri Babic, Katarina (roj. 1937, Kvasica), ustno 29. 12. 2008, Crnomelj. Ivancic Kutin, Barbara (roj. 1973, Bovec), 12. 10. 2014, Polhov Gradec. Janež, Simona (roj. 1981, Ljubljana), ustno 9. 12. 2011, Ljubljana. Kapelj, Marjan (roj. 1966, Košana), ustno 11. 9. 2008, Ljubljana. Pavlin, Alojzija (roj. 1939, Ljubljana), ustno 20. 5. 2011, Kot ob Sodražici. Podjed, Dan (roj. 1975, Celje), 30. 10. 2014, Ljubljana. Raduha, Sandra (roj. 1972, Ljubljana), ustno 9. 12. 2011, Ljubljana. Šrimpf, Katarina (roj. 1985, Rogaška Slatina), ustno 10. 12. 2011, Ljubljana. Veider, Matej (roj. 1982, Ljubljana), ustno 9. 12. 2011, Ljubljana. Žorž, Darja (roj. 1951, Kanal ob Soci), ustno 10. 12. 2011, Ljubljana. Arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Ljubljana Štrekljeva zbirka: ŠZ 6, ŠZ 4. Samostojna zbirka slovenskih folklornih obrazcev. Dr. Saša Babic, slavistka in folkloristka, je raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU Ljubljana. Raziskuje najkrajše forme slovstvene folklore v diahroni in sinhroni luci, tako tradicionalne pojavne oblike (delovne vzklike, pozdrave, kletvice, pregovore, uganke, zagovore, folklorne molitve) kot sodobne oblike in rabe. Posveca se tudi novim ob-likam strnjenega izražanja (npr. grafitom). S pomocjo folkloristike, etno­lingvistike in lingvisticne antropologije v najkrajših folklornih besedilih razbira podobe sveta, ki se izrisujejo skozi jezik. Avtorica v knjigi sistematicno in izcrpno prikazuje izvor, strukturo in klasifi­kacijo kratkih folklornih obrazcev (delovni vzkliki, pozdravi, kletvice, pregovo­ri, uganke). Vse vrste kratkih folklornih obrazcev analizira po istem vzorcu, ki omogoca primerjave; s premišljeno klasifikacijo zajame celotno razno­vrstnost posamicne vrste obrazca. Monografija pokaže, da so tipicni primeri pregovorov po svoji naravi metaforicni, tipicne uganke pa so po svojem bistvu vaje iz prepoznavanja leksikalnih, najveckrat metaforicnih opisov. Ob tem rešuje za humanistiko enega glavnih problemov, to je konstruiranje realnih definicij (genus + specifika), kjer med literarnimi teoretiki in folkloristi ni soglasja niti o definicijah niti o obsegu stvarnosti, ki ga doticni pojem zajema. Avtorica problem premišljeno reši tako, da definicijo zgradi na primeru gra-diva, ki je tipicno za dani obrazec (gre za pojme tekstura, pregovor, uganka, zagovor, molitvica). Dr. Aleksander Bjelcevic Aktualnost znanstvene monografije se kaže predvsem v razširjenem, tj. inter-disciplinarnem pogledu na obravnavani jezikovni pojav. Avtorica Saša Babic estetsko funkcionalnost folklornih obrazcev, ki je doslej obravnavana pred­vsem z narodopisno-kulturološko-zgodovinskih vidikov, smiselno (in nujno) navezuje na družbene dimenzije jezikovne rabe in moralno-eticne vrednote jezikovnega okolja, torej predvsem na slogovno-pragmaticne vidike jeziko­slovne frazeologije oz. paremiologije. Dr. Vida Jesenšek 20 €