Zmagoslavni polet Sokola med Srbe.
(Konec.)
Teci Savo, Dravo teci
niti Dunav šilu gubi,
teci, teci svjetu reci,
da svoj narod Slovan ljubi. Da Dunav, ti naš stari Dunav, ti nekdaj cel kolikor te je, slovanski Dunav. Isti si veletok gori na severu, v srednji Evropi, kjer so Nemci izpodrinili naše prednike v mnogih roparskih pohodih in s samo njim lastno zvijačo in nasilnostjo, da se sedaj imenuješ Donau, po nemškem uradnem vplivu po naše Donava. Prvič sem te videl naš Dunav kot Donavo,jko sem se vozil v slovansko sokolsko matico, zlato Prago, z železnico preko tebe, drugič, ko sem napraviljzlet iz stolice naših zatiralcev — Dunaja, starega našega mesta Vindobona. Že takrat sem te občudoval. A Se bolj krasen se mi zdiš danes, ker tvoje ozračje tu doli je čisto in zdravo, tam gori pa leže ob tebi sajasta mesta z velikanskimi tovarnami, ali pa vsak napredek zavirajočimi samostani. Tu doli se pasejo miroljubne črede govedi, konj, ovac, prašičev, gosi in rac na vojnih bujne sočne trave polnih bregovih, ali pa spavajo v toplem solncu na tvojem pesku, ki ga mečejo vsako sekundo na obrežje tvoji bistri valovi. Po livadah tvojih otokov in bregov razlega se tu doli veselo petje pastirjev in pastaric, ter vseh različnih ptic ; do kolen stoje v tebi mirni obrezani in
love na trnek bolj za zabavo tvoje urne ribe. Baš nisem opazil, da bi mnogo vjeli, pa saj jim ni treba, kot onim tam gori, ki morajo na vse načine skrbeti za svoje lačne želodce. Hitro plove dalje mogočna ladja „Drava" po Dunavu. Z bregov pozdravljajo nas podu-navci, ki izgledajo na mnogih krajih majhni kot otroci, ker stoje daleč od nas na včasih do petdeset in še več metrov visokih bregovih. Mi se divimo njihovim, prijaznim, malim kočicam in tudi za njih mora biti diven pogled na tisoč Sokolov in Sokolic nosečo belo mogočno ladjo, plovečo preko modrih dunav-skih valov, ter se kopajočo v najlepših zlatih solnčnih žarkih. Nebo nam je bilo naklonjeno in zato se razprostira nad nami najjasnejša nebesna modrinca.
„Evo ti Fogarač", vsklikne neki brat. Ozrem se in tam na obzorju še daleč v smeri Beograda, vidim ono znamenito goro, iz katere je mogoč pogled na najskranejše balkanske meje naše kraljevine. Še eno uro utripalo nam je srce, v vedno silnejši razburjenosti nestrpnega pričakovanja in evo tu smo. Ko brzi galeb, katerih je na tem mestu mnogo, splava naša „Drava" mimo švabskega jarma oslobojenega Zemuna, pozdravljeni iz obrežja, kakor tudi od tu vkreane 'naše mornarice, s trikratnim radostn oponosnim ,,hura" in z dolgimi ,.živijo" in „zdravo" klici, na katerem se tre po vidiku vse zemunsko prebivalstvo in že plovemo v našo celo kraljevino spoječo Savo. Na ladji svirajo tri godbe, prepevamo pa vsi in odzdravljamo na vse   strani.    Sprednji   del   ladje   zavzemajo
sestre, srednji in zadnji pa bratje. Kako ti je junak na savskem bregu ? So li že zace-ljene vse tvoje hude rane ? Da, prvič sem te posetil v hudi zimi. Mehka snežna odeja te je takrat pokrivala in ti si ležal na svoji slavni višini, težko sni vaj oč, kot junak s prestreljenimi pljuči, da ti junak naš slavni Beograd. A danes, ej da, okreval si že precej. Urni so tvoji sinovi in hčere v delu za tvoj blagor.
Iskrcamo se ob 11. uri v beogradskem pristanišču. Malo je Beogradčanov in še ti gledajo osuplo in nemo vprašaj oče na nas' Brzo smo postavljeni v četverostope in sicer mešano Srb, Hrvat in Slovenec, ne glede na društva in župe. Glasbe zasvirajo in že se vspenjamo mimo utrdb kalinegdanskih, v preslavno stolico potomcev črnega Jurija. Beogradčani odpirajo okna, tu in tam so že največjo naglico dobili nekaj cvetja in sip-ljejo ga na nas.
Iz stranskih ulic hite nam naproti in skoro je sredina mesta polna krepkih, ponosnih in vzhičenih beogradskih junakov in junakinj.
Med ministrstvom in kraljevim dvorcem se ustavimo. Slovenski Sokoli zagledali so za nekim oknom ministrstva našega dr. Korošca, veselo ga pozdravijo, on pokima in izgine. Nismo ga videli več. Žal nam je bilo, posebno bratom iz nekdanje Štajerske, da vsem žal radi tega, ker je vendar naš in mož zaslužen za ves naš rod. Pozdravil nas pa je minister za nauk dr. Davidovič in  predbaci-
\
val nam je nenaznanjeni prihod, ker Beograd je v skrbeh, kako bi nas pogostil.
Iz visoke šole prihiteli so naravnost od predavanj visokošolci in zopet so nas okre-gali radi iznenadenja. ,,Dva tisoč nas je tu visokošolcev", so rekli „premislite, kako lep in časten vzprejem bi vam pripravili." „Brat-je hvala vam lepa", smo jim odgovarjali, ,.že vaša dobrovoljna jeza nas je očarala in nam je porok, da ste nas veseli in da vam je mil naš prihod."
Odšli smo dalje, vedno lepše pozdravljam. Prišedši, nazaj pred hotel Moskvo, smo se razšli k obedu. Obedovali smo v različnih gostilnah in dasiravno je bilo vse pripravljeno v poslednjem hipu, vendar je bilo vse dobro in v redu. Srbskim častnikom moram izreči ob tej priliki posebno zahvalo. Povsod so pomagali nam Sokolom in sestram Sokolicam in celo iz svojega dodajali v mnogih slučajih. Ginjene radi sestrske ljubezni pa so bile posebno one sestre, katere so bile, kar na ulici, od dosedaj neznanih jim mladih, lepih Beo-gradčank povabljene k obedu, na popolnoma jednoetaven samo srbskemu narodu lasten način: „Enješ sestra, ajdi samnom ručat*" (Slučaj sestra, pojdi z menoj obedovat). Ob treh nastopili smo v četverostopih pred hotelom Moskvo. Tudi vse službo prosto vojaštvo je bilo še pred nami že tu postavljeno po stot-nijah pod poveljstvom nekoga čvrstega, širo-koplečega majorja na iskrem konju. Mi Sokoli naprej, za nami vojaki odkorakali smo ob zvokih treh godb n« telovadišče. Bolj ko smo se bližali velikanskemu telovadišču, več
i je bilo ljudstva na obeh straneh prostrane z drevoredi obdane ceste. Otroci obojega spola in vseh Sol, ljudskih in srednjih hiteli so pod vodstvom svojih učiteljev in učiteljic na telo-vadišče. Vse nas je veselo in prisrčno pozdravljalo in nekateri otroci nosili so celo knjige pod pazduho, ker niso utegnili odnesti knjig domu, predaleč bi jim bilo in Šele popoldne so v Soli izvedeli za naš prihod.
Pred telovadiščem smo. Bratje in sestre, ki morajo nastopiti, hite se preoblačit v zato jim odkazane prostore v bližini. Krog telo-vadiSča pa se veča in veča venec gledalcev. Skoro vsi prebivalci Beograda, ne glede na stan, starost in spol tvorijo ta prekrasni venec. Do 10.000 šolske mladine je tu, cela vojaška posadka stoji v ozadju lepo v dvoredih na malem breščku, med to in mladežjo so pa ostali meščani in meščanke, ne samo Srbi, celo Madžari, Nemci, cigani in židje. Vsi so tu, da vidijo naše delo in občudujejo našo vztrajnost.
A čuj, že avira godba kraljeve telesne straže veselo koračnico in že prihajajo prožnih, a odločnih in lahnih korakov naš cvet, naša bodočnost, naš ponos, naše /sestre Slovenske pod vodstvom vzor-telovadca in Sokola Staneta Vidmarja na telovadišče. Srbske deklice ceptajo veselja, saj je prizor očarajoč. Toliko deklic modro oblečenih, z mičninii vudečimi kapicami, kako naj bi mirovala gledajoča srbska deklica. Skrajna tišina zavlada med gledalci, „Tri, štiri in: e-na, dve in tri, itd. — poveljuje brat Vidmar in zazibajo se telesce   hčera   na&ih   gor in dolin v krasnih
gibih do poklekov in počepov, roke pa se Sirijo, sklepajo, dvigajo, krčijo in zopet iz-prožajo kot v pozdrav srbskim sestram in bratom, kot bi jih vabile v svoj krog.
Prva vaja je dovršeno izvršena. Male Srbkinje in mali Srbi veselja in občudovanja vzklikajo, plakajo in tudi starejim vzhličenja rose oči. Druga, tretja, četrta in peta vaja slede druga drugi hitro in vendar z največjo mirnostjo in vsaki sledi vedno bolj in bolj naraščajoča, navdušenja polna pohvala. Iz venca gledalcev hite Srbi in Srbkinje vseh starosti in donašajo bratu Vidmarju in sestram Sokolicam velike Šopke rudečih rož. Vesele in ponosno mirne hite Sokolice iz telovadišča. Pred izhodom pa prihite beogradski maturanti k Stanetu z velikim krasnim šopkom, njega samega pa dvignejo na svoja ramena in veselo vztlikuje ga nosijo pred burno pozdravljanimi Sokolicami do izhoda."
Na telovadišče prihajajo združeni bratje Hrvatje in Srbi ter izvajajo dovršena praške proste vaje ob zvokih sokolske fanfare iz Zagreba, katerim slede burni vzkliki pohvale in navdušenja. Pridejo Slovenci.
Ljubljanske vaje: Omenil sem že kaj zahtevajo in kako so bile izvajan v Novem-Sadu. A takrat poznalo se je našim bratom, da se zavedajo hvaležnosti in ljubezni Beogradu, opazilo se je že takoj pri nastopu, da Čutijo svečano razpoloženje med zidovjem v naših narodnih pesmih tolikokrat poveličevanega mesta.
Stal sem poleg nekega srbskega podpolkovnika. Glava mu je že srebrna, obraz raz-
—    3    —
oran od mraza, solnca in dežja. Oči zro živo> a milina bratske navdušnosti izpodrinila je, njihov bojevit lesk Zarosile so se mi oči, ko vzklikal: „Evo samo pazi, gleda), sad ti pada, sad ti klakne, sad se ti klone ; i ruke, sad su gore, sad spreda, sad su zada, sad se ti krče, sad mu sune i se vrte, a sve u jedno, sve toliko vkupno ; da joj jima Bugarima i Turcima, da imaS barem jedan bataljon ovakovih krepkih ljudi na solunskoj fronti. Samo pazi, sve svrše u sekundi i onda opet su ponosito mirni, čovječe, ovi morajo, da samo igraju s puškom, zagotavljal sem solunskega junaka, da hočemo in želimu, da se izpolnijo njegove želje v vsaki potrebi in zopet sem ga prepustil njegovemu navdušenju polnemu gledanju in ocenjevanju."
Že odhajajo naSi bratje, brat Vidmar pred njimi zopet visoko na ramah navdušenih Srbov, a prihajajo pa sestre Srbkinje in Hrvatice k rajalnim vajam z obroči. Cakovec, Novi-Sad sta že videla in občudovala, ali tako nežna nikdo gledati in občudovati kot Beograd. Do neba so orili pozdravi, zopet so bili šopki znak hvaležnosti in vzhičenosti; saj velja za te sestre isto, kar velja za naše; mehka krasota zdrušena s težko dosegljivo gibčnostjo in nežnostjo jim je lastna, kot je našim lastna.
Prehitro so odšle, a čas opminja že k zaključko. Urno je bradlja nameščena, urno hiti naša vzorna vrsta k njej. „Postati stoj, čelom vzad, Čepice dol, čelom spred, odmor" in že stopa prožnih korakov Stane. Moč, gibčnost, stalnost, vztrajnost vse je združeno
r izvajam vaji.   Cela   vrata  je   najdovrfienje j izvajala   najrazličnejše   vaje.   Vsi   bratje   so ; popolni, vsi so vzorni. Navdušenje narašča in i narašča, ali pazi kaj je to. O nečem se brat j Stane dogovarja s svojimi. „Pozor:   hodoma ¦ pohod." Samo glej! Prvi skoči prat   Vidmar ! na bradljo, šteje ena, a že tudi stoji na   ro-I kah,   na dve   stoji   že   drugi, tri,   tretji  itd. | Šteje osem in osem naših najboljših je mirno ! v stoji, drug za drugim, kot   drevo   pri^dre-[ vosu v ravni vrsti drevesnice in to skoro mi-; nuto dolgo. Vihar, kaj vihar, orkan ploskanja i in vse oglušajočih vzklikov se dvigne. Mnogo I sem že videl, mnogo žo slišal, ali to, kar se \ je tu* vršilo ni mogeče povedati  ne popisati, i Poslednja naloga je dovršena. Na   telovadce i siplje se cvetje, vse roke jim mahajo  vifpoz-i drav, vse oči pijejo krasoto njih krasnih teles. Godba   svira  najlepšo   slovansko   koračnico, sokolsko koračnico in zopet so oni, ki so nosili najtežja   bremena v   strašni   zimi   skozi albanske gore,   dvignili   ponosno   sladko   in lahko jim breme  na   svoja   junaška   ramena našega brata  Stane   Vidmarja  in   ga  nosili po telovadišču,  kakor  da bi   ga  nameravali obdržati za večno tu med seboj.
S samo Sokolu lastno hitrostjo postavili smo se zopet vsi v četverostope pred telo-vadiščem in ob zvokih glasbe, burno pozdravljam iz Beograda pohiteli smo nazaj na glavni trg pred hotel Moskva.
Kratek razhod  napolnil  je   vse   bližnje
gostilne  z  veselim   vrvenjem.   Vsi   smo   bili
j lačni in tudi žejni, isto tudi  naše   sestre. A
i čas je kratek. Treba je nastopiti  k   odhodu.
Tudi to je hitro izvršeno. Še enkrat so nas obsipali s cvetjem, §e enkrat so dvignili našega načelnika na remena in on se je zahvalil in izval je nepopisno navdušenost, ko je povedal jasno in glasno, da vzprejme vsa vzklikanja, častitanja in pozdrave ne kot znak čaščenja njega samega, ampak kot izraz čaščenja Sokolstva, njegovega poslanstva dela in uspeha.
Slovenci zapeli smo par naših lepih pesmi, združeni z brati Hrvati in brati Srbi zapeli smo „Slovenac, Srb, Hrvat za uvojek brat i brat." Godba zaigrala je Naprej, Lepa naša in Bože pravde in že doni povelje: „Pozor, hodoma pohod." Polne so ulice natlačeno polne, nikjer ni redarjev, kot jih sploh celi dan nismo nikjer videli, a vse jedno vlada najlepši red. Ob obeh straneh ob hišah spremljajo nas tisoči ljudstva in stojijo pri oknih, na vratih in pozdravljajo, pozdravljajo v ljubezni. Mimo Kalimegdana korakamo. Vse trdnjavsko zidovje je polno se od nas poslavljajočih in tudi nasipi ob cesti, skozi doli do Save, do pristana in v pristanu polni so krovi vseh ladij od nas slovo jemajočih. Še enkrat „Naprej zastava slave", še enkrat „Lepa naša domovina" in še enkrat „Bože pravde", ladja zapiska, voda se zapeni in z Bogom a ne za večno, dragi naš Beograd in tvoji junaški prebivalci, z Bogom, na skorajšnje svidenje pri nas ali pri vas.
Skoro smo bili v Zemunu. Pričakali so nas z zastavo naši vojaki mornarji in vsi Zemunčani. V   brzem pohodu   smo   korakali
_    4    —
skozi razsvetljeni Zemun, iz oken so je vsi-palo cvetje in pozdravljanja ni bilo ne ^onca ne kraja; tudi francoski častniki in vojaki so nam klicali: „viva, viva." Še enkrat smo zapeli pred kolodvorom in naši vojaki mornarji zapeli so slovensko o Reki, o Trstu, Dalmaciji in Gorici, da ne bode nikdar nikdar italijanska in
Zovi, samo zovi,
svi če Sokolovi
za te život dati in potem zasedli smo vlak. Zapihala sta dva stroja in izginili smo v  dež,   grom   in   črno noč.
Sisek nas je zopet navdušeno, kot prvič pozdravil in zopet smo tu, zapeli. V Zagrebu smo se najprisrčneje poslovili od bratov Hrvatov. Brat Car Lazar skupni podstarosta poslovil se je v imenu bratov Hrvatov v najto-plejih besedah in navduševal za čisto in plemenito sokolsk« delo. Zopet smo peli, zopet je svirala godba, a še nismo doma, torej še enkrat stisni roko in z Bogom bratje in sestre, na svidenje v kratkem na sokolskem zletu v Ptuju.
Vozeči se proti domu smo počasi vsi pospali in na vsaki postaji smo se mirno razhajali.
Krasno je bilo med Srbi, a  tudi krasno mora biti med nami Slovenci v Ptuju 7. septembra tega leta, zato sestre in bratje takoj j vsi na delo. Zdravo !                     Brat Sokol! '