Slovstvo.                                                         379
«
poročiIa» so jako jasna, pregledna in — rekel bi — nekam prisrčna. Bog blagoslovi našo slovensko nižjo gimnazijo!
c) V letnem poročilu (nemškem) novomeške višje gimnazije, v katerem izhajajo leto za letom koreniti slovenski spisi, razveseljuje nas letos — ne učen sestavek, kakor je navada, ampak — mičen in lahek prevod srbske narodne pesmi o «Ženitvi Mahsima Čmo-jevica* v 1219 vrsticah. Ne dvomim kar nič, da bodo prav ta prevod čitali vsi, katerim pride novomeško izvestje v roke. Ako namerja gospod prelagatelj prof. Iv. Poljanec prihodnje leto podati kaj sličnega, naj sprejme že sedaj za to našo najiskrenejšo zahvalo. To za sedaj; morda o priliki kaj več.                                  Dr. Fr. L.
RVAŠKO   SLOVSTVO.
Almanah hrvatske bogoslovne mla-desi. Spomen na 50 godišnjicu biskupovanja sv. oca pape Leona XIII. Uredio ga i izdao zbor duhovne mladezi zagrebačlce. 8°. Str. 256. Cena 1 gold. — Vsekako veseli pojavi na slovanskem jugu so izdanja bogoslovcev, najboljši dokaz, da delujejo in se vsestransko pripravljajo za bodoči poklic. 0 delovanju vrlih ljubljanskih bogoslovcev smo se prepričali letos že v tretje v: «Pomladnih glasih» ; a poprej omenjeni alma-nak nam kaže delovanje vseh hrvaških bogoslovcev v celini. Razlika je le ta, da so «Po-mladni glasi» posvečeni mladini, a almanak podaje spise bolj za odrasle in nekoliko prav izvrstnih, času primernih razprav. V almanaku se proslavlja najpreje svetla zvezda krščanstva, Leon XIII. Lepa pesmica posvečuje mu najpreje almanak, a mična razpravica Vilka P eni ca črta najpreje njegovo plodno in umno politiško delovanje, omenja njegove velike zasluge za znanost, njegove nazore o prevažnem socijalnem vprašanju in pa njegovo naklonjenost do Slovanov.
V  večjem vencu pesmij Fr. Cesarca: «Praznici», so nekatere več ali manj dpvršene; menim, da sta najbolji: «Ave Marija* in pa: «Pjesmi». Tu nahajamo tudi himno in pa sonet Leonu XIII., v čegar proslavo je almanak izdan. Menim, da je najlepši biser v almanaku velika epska pesem v treh pevanjih: «Smrt sv. Florijana», katero je zložil vrli bogoslovec v Travniku Nikola Odič. Pesem je dovršena in krasno proslavlja navdušene vojake ne samo rimske, ampak tudi Kristusove, in pa njih poveljnika Florijana in Seksta, kateri so si z junaško mučeniško smrtjo pri mestu Lavreaku priborili nebeško kraljestvo. Niti grožnje okrutnega Akvilina, niti sijajne obljube in prošnje niso jih mogle odvrniti od mučeniške smrti. Tu so se uresničile besede, katere tudi sam pesnik rabi:
Crkva božja veličajno sjaje A i sjat če dokle y'jeka traje.
V  celi pesmi se zrcali razven ljubezni do Boga tudi ljubezen prijateljska med Florijanom in Sekstom. Sekst se trudi, da reši prijatelja, nagovarja ga, da vsaj na videz žrtvuje poganskim bogovom. A ko je vse zaman, umre tudi sam. Prekrasen prizor je, ko svetnik, podoben nebeškemu kerubinu, govori svojim vojakom, katere je tolikokrat vodil v boj proti sovražnikom, naj
gredo v boj za Jezusa, da umro mučeniške smrti. Takih pesmij je malo v hrvaškem slovstvu. Bog daj zdravje in srečo mlademu pesniku, storil bode lahko še veliko v korist Boga, cerkve in domovine. Za pesmimi se vrste pripovedni spisi. Večja povest iz Bosne: «Vojkin sin Mitko», je sicer lepa, namen ji je blažilen: vendar se zdi, da je na mnogih mestih precej temna. Jezik je lep, vendar bi bilo bolje, da je pripovedovanje bolj preprosto, naravno in manj pesniško. Ravno tega ne dostaje tudi črticam: «Vanitas vanita-tum». Izvrstne so pa kratke črtice Antona Špo-ljara: «Uspomene». Posebno značilne so zadnje besede: «Ko razstavlja ljubav domovine od vjere, otima zemlji blagotvorno sunce, okrepnu rosu; otima joj sve. Po tom geslu bili smo veliki; po njem čemo opet do veličine i slave dospjeti! Za krst častni i slobodu zlatnu!»
Razprave — pet jih je po številu — so vse izvrstne in temeljite. Najpreje najdeš umen, matematičen dokaz za eksistencijo Božjo od dr. Jakše Pliverica iz Djakova. Posebno znamenita in jedrnata razprava je pa: «0 štovanju (o češčenju) bi. djevice Marije prije efeškoga koncila (L 431.)», katero je napisal senjski bogoslovec v Rimu Silvester Jerčinovič. Opisuje nam na drobno umetnost v katakombah, te resne priče iz prvih vekov krščanstva. Po slikah in drugih spomenikih, katere nahajamo ondi, dokazuje se nam neovrg-ljivo, da so že prvi kristijani častili Devico Marijo tako, kakor jo častimo mi. Takih korenitih razprav nimamo mnogo; pisatelj je moral temeljito preučiti katakombe in življenje v njih. Ravno tako izvrstna je tudi razprava bosenskega frančiškana v Pečuhu, Vjekoslava Begca: «Nešto o odnošajima bosanskih vladara prema rimskim papama od god. 1180. —1463.», v kateri črta prekoristno delovanje Petrovih naslednikov za vero in cerkev v Bosni, katera je bila ondaj razcepljena v razne ločine. Času posebno primerni razpravi sta posebno zadnji: «Liberali-zam» Ivana Kuničica iz Zadra in pa: «Treba li Hrvatima socijalne demokracije?* Štefana Gja-nica iz Zagreba. V prvem spoznavamo razne vrste liberalizma in pa velike zasluge pokojnega papeža Pija IX., kateri je svetu pokazal njegovo škodljivost. Ni dolgo od tega, kar je socijalna demokracija razprostrla svoje strupene mreže tudi po Hrvaškem, in Zagreb ima poleg lože tudi socijalno-demokratični list prve vrste: «Slobodo.» St. Gjanič nam razkriva najprej socijalizem in njegove pogubne nauke, a potem sklepa, da med Hrvati socijalna demokracija nima pravih tal. Vendar treba paziti, zato tudi kliče pisatelj: «Gorisrca! Vzbudimo zadrijemalu vjeru; budimo krščani! Tuj čemo jedino nači lijeka svim ne-voljama. Podučimo se u vjeri kršcanskoj, koja je stvorila našu domovinu; nek ona pronikne naš duh, naše srce, naše navade, naše uredbe, naše zakone!*
Pomudil sem se malo dalje pri almanaku, pa vreden je zanimanja. Če še omenim, da so zagrebški bogoslovci sprožili misel, naj se almanak izda, da so privabili v svoje kolo vse svoje brate, uredili ga izvrstno in ga poslali v lepi praznični obleki med narod, mislim, da sem rekel dosti v njih pohvalo.           j. Barie.