Suzanne Ewart: MESEC DNI TEBE

	Naslov izvirnika: One month of you

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Braslovče 70, 3314 Braslovče

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Braslovče, 2023

	Elektronska izdaja.

	©Suzanne Ewart, 2021

	© za Slovenijo: Lynx, 2021

	Prvič objavljeno: 24. junij 2021, ORION, London.

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov. Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.



	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617207040

	Cena: 16,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 151547395

ISBN 978-961-7207-04-0 (ePUB)





	Moji družini





	PRAVILA

	1. Ne zaljubi se.

	2. V celoti prenehaj razmišljati o moških.

	3. Oglej si karseda veliko sveta.

	4. Namesto da denar trošiš za revije in majčke, ga hrani za potovanja.

	5. Prenehaj se pretvarjati, da ti je prosecco všeč, pij belo vino.

	6. Hodi ven, četudi nisi pri volji.

	7. Nikoli ne zamudi obiska pri zdravniku.

	8. Ne povej nikomur drugemu.

	9. Bodi nasmejana.





PRVO POGLAVJE

	Še ena pijača, potem pa se bo začel vikend. Oseminpetdeset ur, preden mi bo v ponedeljek zjutraj zazvonila budilka in bo vikenda konec.

	Če bi bila zdravnica ali vodja restavracije ali artistka na trapezu, vikendi sploh ne bi bili pomembni. Kratke odmore med vizitami ali cirkuškimi predstavami bi zmogla. Dolga obdobja so veliko napornejša. Vsak petek, medtem ko moje sodelavke izklapljajo računalnike, pospravljajo svoje mize in se pripravljajo, da bodo kot dirkalne kobile planile skozi vrata v trenutku, ko jim bo Jane, naša vodja, dala zeleno luč, preklinjam odločitev, ki me je pripeljala do administrativnega delovnika od devetih do petih.

	Toda veselim se lahko vsaj pijače z Olivio po službi v pubu čez cesto. Ampak to je tudi vse. Nekaj pijač. To ni noben načrt za konec tedna, pač pa le zaznamek preteklega tedna, preden se posloviva in se za Olivio začnejo odvijati tisti pravi načrti za preživljanje konca tedna.

	Ko je ona na vrsti za rundo, naju počasti z velikim kozarcem belega vina, a takoj ko ga spijeva, si ogrne plašč, me poljubi na lice in odide.

	Ne bom je vprašala, obljubila sem si.

	Druga ob drugi sediva za najino običajno mizo v zadnjem delu Vodnjaka želja, ona pa se smeji, medtem ko ji pripovedujem o prepiru, ki sem ga zjutraj zmotila med našim starejšim partnerjem gospodom Lewisom in Jane, ki je slučajno tudi njegova žena. Moj kozarec stoji na mizi, Olivia pa svojega drži pred usti in počasi srka vino. Moji domnevi, da sta se zelo verjetno prepirala zato, ker mu je Jane vztrajno najedala, naj vzame osebnega trenerja – skoraj prepričana sem, da sem slišala 'six pack, pa po moje tudi', ko sem vstopila – ampak Olivia se posveča izključno vinu. Najin čas se je že skoraj iztekel, a ne bom je prosila, naj še ostane.

	Namesto tega se prisilim, da jo povprašam, kaj ima v planu.

	»Kam te pelje nocoj?«

	Zagodrnja. »Na bowling. Prekleti bowling. Verjemi mi, da ni zanesljivejšega znamenja, da se moški počuti nadvse udobno v zvezi, ko te začne na zmenke voditi na bowling s svojimi kolegi namesto v restavracijo z Michelinovo zvezdico ali v hotel ob Jezerih.«

	»Absolutno. Greš naravnost tja?« Pogledam pod mizo, oblečene ima usnjene hlače in škornje z visoko peto. Preden sva odšli iz službe, se je na stranišču preoblekla. »Oblečena si nadvse primerno.«

	»Kar nehaj. Povedala sem mu, da grem samo na pivo in nachose. Zapravljen večer.«

	V bistvu ni zares jezna. Bowling je morda res ne privlači, toda Rick jo, in ne morem verjeti, da se ne veseli večera z njim. To vedno počne, izmišljuje si, da Rick ne izpolnjuje njenih želja ali da imata v zvezi težave, a obe veva, da ga obožuje. Pretvarja se le iz prijaznosti do mene in tudi te najine petkove pijače so samo prijazna gesta, a pretvarja se tako neuspešno, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi.

	»Kaj pa vem, morda pa bo zabavno. Le pojdi,« ji rečem, kot bi ji dala dovoljenje, da lahko vstane in odide.

	»Res bi morala iti.« Izpod debelo namazanih trepalnic si me pozorno ogleduje. »Pa ti? Boš OK? Lahko prideš zraven, če želiš.«

	»Lep poskus. Prepuščena si sama sebi. Pridi, pospremila te bom ven.« Zgrabim svojo parko in torbico in z Olivio se zrineva mimo skupine računovodij iz sosednje pisarne. Pomaham nekaj ljudem, ki sem jih spoznala skozi leta, odkar si delimo ulico v severnem delu mesta, in se odpravim proti vratom, toda Olivia me povleče nazaj.

	»Veš, danes pa tukaj sploh ni gneče. Zakaj ne bi sedla za pult in popila še enega kozarca? Prepričana sem, da bo Alec zelo vesel. Alec, saj nimaš nič proti, če Jess delaš malce družbe?« zavpije proti natakarju.

	»Počaščen bom,« odvrne in se mi bežno nasmehne, le za hip pokaže bleščeče bele zobe, o katerih sva imeli z Olivio že nešteto pogovorov in nazadnje sva prišli do sklepa, da so zagotovo porcelanasti. »Že odhajaš?« vpraša Olivio.

	»Ja, nocoj ima velike načrte,« mu povem. »Bowlat gre.«

	»Zveni super,« odvrne. Prepričana sem, da iskreno tako misli.

	»Dvomim. Ampak zdaj, ko vem, da se bosta vsaj vidva zabavala, pa lahko grem.«

	Misli, da nisem videla, kako je pomežiknila Alecu, preden se je obrnila k meni in mi prišepnila: »Rada te imam.«

	Samo zmajem z glavo in odvrnem: »Jaz tebe tudi. Lep vikend.«

	Rahlo naguba sicer izjemno gladko čelo. »Si prepričana, da boš OK?«

	»Seveda, pojdi že.«

	»OK. Alec, prinesi ji kozarec vina, prav?« še reče, potem pa me poljubi na lice in odide.

	Nad svojim nocojšnjim dosežkom bo navdušena. Že dva meseca se trudi mene in Aleca zbližati, vse odkar je začel delati v Vodnjaku želja in je izjavila, da je drugi najbolj čeden moški, kar jih je kdaj videla. Če se Rick ne bi prerinil na prvo mesto, bi se ga sama lotila. Namesto tega pa se je odločila za drugo najboljšo možnost – da se jaz poparčkam z njim. To je njena najimenitnejša poteza doslej. No, bi bila, če bi mene vsaj malo zanimala.

	Alecov del bakrenega točilnega pulta je čist, suh in zloščen, brez praznih kozarcev. Malce naprej, blizu skupine računovodij, število kozarcev nakazuje, da se tam odvija resno popivanje, a tam ni Alecova domena, temveč drugega točaja v enaki sivi majici, kot jo nosi Alec, a z velikimi potnimi madeži pod pazduhami.

	»Kako si?« vpraša Alec, ko predme postavi novi kozarec belega vina in začne loščiti že sijoče pivske pipe na moji levi, pogled mu počiva na njih, ne na meni.

	»V redu. Se ti ne zdi, da bi tvojemu kolegu pomoč prav prišla? Zdi se, da se utaplja.«

	»Mike? Ah ne, dobro mu gre. In četudi bi mu hotel pomagati, mu ne smem. Vsak morda skrbeti za svoj del pulta, sicer se sistem poruši in zavlada anarhija glede delitve napitnin. Vsak ima svoj prostor in obdrži svoje napitnine. Pravila so pravila.«

	Težko si predstavljam, da stranke v Vodnjaku želja puščajo napitnine. Napitnine so namenjene restavracijam in starim fensi barom, če si naročiš koktajl s kresnico ali gorečim dušikom, ne pa kozarec cenenega vina ali piva.

	»Tako trdnemu sistemu pa res ne morem oporekati. Kaj sreče s stanovanjem?«

	»Veliko,« odvrne in me končno pogleda. »V sredo sem dobil ključe. Vselil sem se že.«

	»Krasno. Ves teden sem se spraševala, ali ti je uspelo. Čestitam.«

	Malce razširi oči, kot bi ga presenetila.

	»Hvala. Lepo je imeti svoj prostor in ni se mi več treba tiščati s še tremi natakarji v vlažni hiši.«

	»Ja, si predstavljam. No, v bistvu si ne morem, sem pa vesela zate. Kdaj bo vselitvena zabava?«

	»Ne bo je. Stanovanje nameravam ohraniti brezmadežno čisto, kakršno je zdaj. Veš, vse stene so snežno bele. Takšnih starih pijandur pa res ne morem pripeljati tja.«

	Dvignem palec. »Pošteno. Pijandure in bele stene pa res ne grejo skupaj.«

	Zasmeji se, potem pa se obrne proč. Nocoj me ne more več kot le nekaj sekund gledati v oči. Medtem ko gleda stran, si s prsti poravnam obrvi, se podrgnem pod očmi in okoli ust, če bi se mi kje kaj razmazalo.

	Na pult odložim bankovec za deset funtov, čeprav imam kozarec še poln. Ravno mu hočem reči, da želim plačati, ko se odprejo vrata in noter plane skupina mladih fantov, očitno se nameravajo nocoj pošteno napiti. Alec odide k njim, da bi jih postregel.

	Na barskem stolu se naslonim nazaj in ga opazujem pri delu, za medsebojno dreganje fantov in poglede, ker sama sedim za pultom, se ne zmenim.

	Trudim se uživati v vinu, iztisniti še zadnjih nekaj trenutkov veselja, preden grem.

	Prostor napolni glasna glasba, tudi pogovori postajajo vse bolj hrupni. Aleca spremljam s pogledom, dokler vsem fantom ne postreže pijače, potem se vrne k meni.

	»Hej, pozabil si vzeti denar,« rečem. Bankovec mu poskušam stisniti v roko, s konico prsta se dotaknem njegove kot marcipan gladke kože, a jo umakne.

	»Ne, nisem.«

	Uspe mu pogledati me naravnost v oči. Olivia ima prav – če odmislim brado, je neverjetno čeden. Ampak izgled ni njegov največji adut, pač pa odkritost. Tako odkritega človeka še nisem srečala. Vse misli so mu zapisane na obrazu. Resnično je prav osupljivo, kako zlahka ga je prebrati.

	In zato vem, da se pripravlja, da bi me povabil na zmenek. Lica mu rdijo, v njegovih očeh zagledam lesk in rahlo premikanje ustnic, ko zaman išče prave besede. Ni minilo še tako dolgo, da se ne bi spomnila, kako je, ko čutiš zapleteno zmes panike in metuljčkov v trebuhu.

	Posvetim se vinu.

	Alec morda res zbira pogum, a ga ne bo potreboval in prav gotovo ni nobene potrebe po spremembi moje odločne nedostopnosti. On je morda pripravljen, da poskusi srečo, toda priložnosti ne bo dobil.

	Čas je, da grem domov.





	DRUGO POGLAVJE

	Najprej občutim težo – topel pritisk stegna na obeh mojih. Še napol v snu uživam v občutku in nežnemu skoku v preteklost, ko sem se pogosto zbudila pod roko ali nogo.

	Preplavijo me prijetni spomini na čudovita jutra, ko sem srečno dremala v objemu. Dokler se ne prebudim dovolj, da se spomnim, komu pripada stegno in sem pahnjena v ta trenutek, v to posteljo.

	Čisto počasi začnem lesti izpod noge, vsako drugo sekundo se ustavim, da ga ja ne bi zbudila.

	Jess, kako si mogla? se oštejem, ko mi končno uspe.

	Na blazini obrnem glavo, v mraku lahko razločim le njegov obris. Leži na hrbtu, glavo ima obrnjeno stran od mene. Drugo nogo steguje proti vogalu postelje, roke pa ima kot otrok spodvite pod glavo. Leži na sredi postelje, v spominski peni se je udobno ugnezdil, meni pa nepokrita zadnjica gleda čez rob. Čeprav ni sam v postelji, mi je ne odstopi niti za centimeter.

	Joj, kakšen sebičnež.

	Na dolgo izdihnem in spet globoko vdihnem. Vesela, ker sem na njem našla vsaj eno napako, začnem iskati še druge. Morda ne bi bilo slabo, če bi šla po list papirja in naredila seznam.

	Najprej vonj: zatohel in kiselkast. Dobro. Krivo bo vino, ki ga je popil včeraj, potem ko je zaprl bar, in mu zdaj polzi skozi pore in usta.

	OK, ni edini, ki se ga je napil, ampak smrdi pa nedvomno samo on.

	Prava škoda, da ne smrči ali ne povzroča kakšnih drugih orkestralnih zvokov, ki jih v globokem snu premorejo moški; ti bi me zlahka odbijali. Namesto tega je popolnoma tih. Kar je samo po sebi malce čudno, a težko, da mi to ne bi bilo všeč.

	V mraku zimskega jutra in neprepustnosti rolet kakšne druge napake ne morem najti, ne da bi si ga pobliže ogledala.

	Večina njegovega telesa je skrita pod odejo, potegnjeno vse do vratu. Nadvse previdno se mu približam, z dvema prstoma dvignem odejo in jo nekoliko odmaknem. Zgane se, a se ne prebudi. Je pa glavo obrnil proti meni, najina obraza sta le nekaj centimetrov narazen.

	In tukaj je – napaka vseh napak. Razlog, zakaj se mi ne zdi privlačen, ki sem ga tisočkrat ponovila Olivii. Brada. Ne samo strnišče, ampak nekaj centimetrov dolga, gosta in črna brada, ki mu prekriva spodnji del obraza. Brade sovražim. Razen če ne govorimo o kakšnem igralcu iz Igre prestolov ali nekom, ki nima dostopa do tekoče vode in britvice, sicer zanjo resnično nima tehtnega razloga.

	Kar skremžim se ob misli, koliko časa sem sinoči imela v to reč zakopan obraz. Potipam se po bradi, koža me zaskeli, in jasno mi je, da bom v ogledalu zagledala pordelo in razdraženo kožo.

	Pa vendar, še sreča, da ima brado, ker je razen nje na njem zelo malo tega, kar mi ne bi bilo všeč. Na čelu mu počivajo gosti črni lasje. Kožo okrog oči ima gladko, brez vsakršnih gubic skrbi. Nos ima raven in ozek, konico le za spoznanje privihano, na ozkem obrazu zaobljene ličnice, spodnji del pa mu v celoti prekriva brada. Veke ima zaprte, pokrivajo zvezdi njegovega obličja.

	S kazalcem mu drsim po konicah las, razmišljam, le kaj bi si mislila Olivia, če bi vedela, kje sem se danes zjutraj zbudila. In ne samo Olivia – tudi vse druge punce v administraciji pri McAllieste Leewis Glenn bi imele kaj za pripomniti. Odkar je v Vodnjaku želja začel delati Alec, je naš oddelek tam preživel toliko odmorov za malico in se vrnil s toliko meric alkohola, da bi naša kadrovska zagotovo našla povezavo med Alecovim prihodom in upadom delovne storilnosti, če bi vodila podatke in naredila diagram.

	Razen ene izjemne. Moja storilnost je bila povprečna kot vedno, tako da, prosim. Pred tremi leti bi morda spregledala brado in še sama zahrepenela po njem, a nič več. Zdaj imam svoja pravila in ne pustim se več zavesti. Čez dan sicer sanjarim o Joeju Wicku, da ne razmišljam o moških, ki so odbrzeli skozi moje življenje, da se znebim odvečne energije. No, to sem vsaj počela.

	Ampak OK. Nekje med steklenico, ki sva si jo delila, potem ko je zaključil še zadnja naročila, sem mu verjetno pogledala v oči in doživela trenutek spozabe. Ne bo se ponovilo. Moj seznam pravil je jasen, zato sem popolnoma varna. Ni šans, da bi se tukaj razvila ljubezen.

	Ob tej trapasti ideji se zahihitam.

	»Kaj je tako smešno?«

	Še preden odpre oči, se hitro obrnem proč, vrnem se na svoj rob postelje, zaprem oči in upam, da ga bom prelisičila, da spim; da sem ena tistih redkih veseljakinj, ki se smejijo v spanju.

	Ne deluje. Premakne se k meni in se nagne čezme, roka mu počiva na mojem boku. Odprem oči in vidim, da si ogleduje moj obraz.

	»Veš, Jess, da se zbudim ob tebi, ker spuščaš čudne prasketajoče zvoke, pa res ni najboljši začetek dneva.«

	»Oprosti.«

	»Povej no, zakaj si se smejala?«

	»Razmišljala sem, em, kako zabavno je bilo sinoči.«

	Ob nasmešku se mu ličnice približajo očem. »Ja, res je. Ni bilo smešno, kolikor se spomnim, zagotovo pa je bilo zabavno.«

	Braz vsakršnega oklevanja me prime za bok in obrne k sebi, da me lahko poljubi. Spanec je izbrisal vso sramežljivost prejšnjega večera.

	Všeč mi je, ko me poljubi. Vsakič, ko me je sinoči poljubil, me je, preden so se najine ustnice združile, tako iskreno pogledal v oči, da sem imela občutek, da sem edina, ki jo bo še kdaj poljubil. In ta izraz bi rada še zadnjič videla.

	»Iti moram,« rečem in se zavalim na drugo stran, z rokami tipam po tleh za spodnjicami. Ko jih najdem, si molče čestitam, da sem upoštevala mamin nasvet in kupila črne, ki se vedno podajo k vsemu in niso nikoli videti umazane. Vedno je pravila, da se je spodnjemu perilu treba posvetiti v enaki meri kot ostalim oblačilom, ker nikoli ne veš, ali jih bo videl še kdo, preden se vrneš domov.

	Z Aleca potegnem odejo in si jo ovijem okoli ramen, kot sem si v šolskih dneh ogrinjala brisačo, potem ko sem se po plavanju preoblačila, da druge punce ne bi mogle videti mojih oblin.

	Slaba plat ohranjanja te zadnje faze dostojanstva je, da traja celo večnost, da si zapnem modrc, medtem ko hkrati držim odejo. Prepričana sem, da mu gre med predstavo na smeh, in ko sem končno dovolj spodobna, da se lahko obrnem, vidim, da se kremži. Z dlanjo si gre hitro čez obraz, kot bi hotel mrščenje skriti, in se nasmehne, vendar prepozno.

	Kaj vse sem mu povedala? Tisto, česar se od sinoči spominjam, je strastno, lahkotno in srečno. Je mogoče, da sem na neki točki z njim delila več kot le svoje telo? Glede na to, kako me je gledal, sem mu očitno nekaj povedala.

	»OK, pa se spraviva v pogon,« reče in prekine moje alkoholizirane spomine.

	Pritisne gumb nad posteljo in roleta se začne dvigati, razkrije se skrajno turobno manchestrsko jutro.

	»Zunaj zgleda ledeno. Peljal te bom domov, prav?«

	»Ni treba, lahko grem z metrojem.«

	»Lahko bi šla, a če se pravilno spominjam, si včeraj zvečer k meni prišla v oblekici in visokih petkah. Ne, čisto premočena boš in na koncu boš staknila grozen prehlad, jaz pa te bom moral gledati, kako se vsa grozna ves teden vlečeš v službo in iz nje. In potem bom imel slabo vest. Tega pa nočeš, kajne?«

	»OK, prav,« se vdam, ker zunaj je res obupno in tudi glede mojih oblačil se ni zmotil. »Ampak šobiti pa se lahko prenehaš in nikar ne misli, da si ljubek in da se ti ni mogoče upreti. V resnici ni tako.«

	»Sinoči je delovalo,« odvrne in pomežikne.

	»A ponovno ne bo.«

	»Škoda. Imel sem se naravnost enkratno. Ampak če ti nisi zainteresirana, bom pač moral poiskati takšno, ki bo. Hej, a bi lahko Maureen rekla kakšno dobro besedo zame?«

	Uboga Maureen je stara triinšestdeset let, ima štiri otroke in osem vnukov, od vseh mojih sodelavk je ona tista, ki v Alecovi bližini odpove na celi črti. Prejšnji teden me je po službi zvlekla v Vodnjak želja, imeli so koktajl večer, in morala sem ji iti iskat prav vse pijače, ker jo je bilo na smrt strah, da bo ponesreči naročila penis colado.

	Vanj zalučam blazino, zadenem ga naravnost v ošaben obraz.

	»To pa je višek,« se odzove in z iztegnjenimi rokami plane proti meni, da bi me požgečkal.

	Kolikor je to mogoče v modrcu in spodnjicah, vzvišeno vstanem in se začnem izmikati.

	»Vau, kakšen prizor,« zaprede.

	»Hitro se obleci in me pelji domov, prav?« Sklonim se in s tal poberem pomečkano obleko, ki sem jo imela oblečeno v službi, ter zlezem vanjo.

	»OK, OK, ampak najprej moram nekaj pojesti. Ti boš kaj?«

	»Kava bi se mi prilegla.«

	»Jess, kava ni hrana.«

	»V mojem svetu je.«

	»OK, pristavil bom vodo.«

	Pošteno se pretegne in skoči iz postelje. Za lastno goloto se ne zmeni, prav tako ne za dlake na nogah. Z vrat vzame precej zdelano modro haljo in si jo ogrne, a zelo nalahno, tako da še vedno kaže dobršen del širokih prsi.

	»Lahko instant,« zavpijem za njim, ko odide iz sobe.

	»V mojem svetu že ne,« zavpije nazaj.

	Zdaj ko sem sama, odidem k velikemu ogledalu na drugi strani postelje, da bi ocenila, kako grozna sem videti.

	Stara sem osemindvajset let, ampak modri podočnjaki pripovedujejo drugačno zgodbo. Brez svoje torbe ličil glede njih ne morem veliko ukreniti, zato se posvetim svojemu drugemu perečemu problemu – obleki iz bordo šifona, ki ne zdrži niti do malice, ne da bi spominjala na pomečkan vece papir, kaj šele ves delovni dan, popivanje in nočno ležanje na tleh. Z dlanmi jo hitro gladim, morda pa bom s toploto rok le uspela zlikati nekaj gub. Ko postane očitno, da je učinek zanemarljiv, jo nekajkrat potegnem navzdol, potem pa si oblečem še črne legice, ki vsaj zakrijejo moje pegaste noge.

	Hitro si poravnam lase, kolikor si jih s prsti pač lahko. Pa saj sploh ni važno, kakšna sem poleg Aleca, se opomnim.

	Slišim ga, kako v kuhinji ropota med pripravljanjem kave in sklenem, da ga bom počakala v dnevni sobi. Poleg sedežne garniture v L-obliki, ki prevladuje, sta tam še napol prazna knjižna omara in majhna lesena mizica cenenega videza. To je vse. Presenečena sem, da živi v tako brezdušnem prostoru, povsem drugačnem, kot sem si predstavljala. Nobenih slik na stenah, nobenih uokvirjenih fotografij s prijatelji, sploh nobenega okraska, ki bi prostor poživil. Stara jaz bi ga zaradi tega napadla in drezala vanj, dokler ne bi dobila zadovoljivega odgovora, zakaj živi tako puščavniško. Ker pa je, kot je, ne rečem ničesar, ko se mi Alec pridruži s skodelicama in džezvico. Pomislim, da me bo povabil, naj prisedem za mizico, ampak takoj spet odide in se čez nekaj sekund vrne s škatlo rogljičkov in kozarcem džema.

	»Rogljički?« vprašam, sedem in si postrežem s kavo.

	»Ja, slučajno jih imam. Boš enega?«

	»Alec, nihče nima rogljičkov kar tako slučajno,« odvrnem in se zasmejim.

	»Jaz jih imam. Za to poskrbim. Nič ni pomembnejše od dobrega zajtrka, mlada dama.«

	Ves nasmejan prisede. Pod majhno preobloženo mizico se njegovo koleno dotakne mojega. Ne umakne ga.

	In v tem trenutku vem – zanj tole ni bila napaka.

	»Me lahko zdaj pelješ domov?« bleknem po nekaj požirkih še prepotrebne kave.

	Sledi komaj zaznavna tišina, preden se odpove svojemu zajtrku in vstane.

	»Seveda. Imaš dovolj?«

	»Več kot samo dovolj.«

	»Samo oblečem se, potem pa greva.«

	Če je razočaran, to zelo dobro skriva. Vrne se v sivem puloverju in temnih kavbojkah, drži se skrajno resnobno. Ponudi mi roko in mi pomaga vstati, ko nadvse uradno izjavi: »Kočija čaka.«

	Zunaj je ledeno mrzlo, mraz me kar grize. Avto ima parkiran na drugem koncu prostranega novega blokovskega naselja.

	»Tole si ogrni,« reče, sleče svoj razkošen volnen plašč in mi ga poda.

	Sicer me močno zamika, a odklonim. Že tako ali tako sem sprejela prevoz. Če bi sprejela še kaj, bi ga zavajala.

	Ko prideva do avta, se skoraj vrževa vanj, on pa da gretje na maksimum. Hvaležno se ugnezdim v sedež in se predam prvim valom toplote. Gledam, kako z mojega okna drsi sodra, s prstom ji sledim, medtem ko čakava, da se avto odtali. Alec vklopi radio in preklaplja med postajami, dokler ne najde lestvice najboljših božičnih hitov vseh časov.

	»No, da slišim, kaj misliš, katera pesem bo zmagala? Jaz stavim na Mariah Carey.«

	Še bolj se osredotočim na ledene kapljice, ki jih med pospeševanjem vse bolj zanaša s poti.

	»Halo? Jess?«

	»Nisem razpoložena. Lahko ugasneš radio, prosim?«

	»Seveda.«

	Ko prideva iz centra mesta in zavijeva na obvoznico proti predmestju, začne gosto snežiti. Razen debelih snežink se ne vidi skoraj nič. Alecova molčečnost se iz zadrege spremeni v pozornost na cesto.

	Šele ko zavije v mojo ulico, znova spregovori.

	»V katerem si ti?«

	»Čisto zadnjem,« rečem in pokažem na konec vrste skoraj identičnih dvojčkov, »toda lahko me kar tukaj odložiš. V redu bom.«

	Zdi se, da bo ugovarjal, a si premisli. »OK.« Ustavi avto in čaka, da bom izstopila. Motorja ne ugasne, za kar sem mu hvaležna.

	»Hvala za prevoz.«

	»Malenkost. Poslušaj, resno sem mislil. Nočem, da bi mislila, da je včeraj šlo samo za seks. Zavedam se, da me je po prvem poljubu malce zaneslo, toda res si ne želim, da bi mislila, da sem hotel le eno noč. Nocoj bom v baru, če bi se želela pogovoriti ali kaj drugega.«

	»Morda pa res,« odvrnem in se mu nasmehnem, predem skočim iz avta. Ničesar mu nisem povedala. Vse skrbi, ki jih ima, so zgolj plod njegove domišljije. Naravnost ponosna sem nase, da sem vsaj usta držala skupaj, če že nog nisem.

	Snežinke mi padajo na obleko in vrat. »Čao,« veselo zažvrgolim.

	»Čao.«

	Zaprem vrata, pogled mu z mojega obraza odtava na stransko ogledalo, z levico prime za ročno zavoro. Jaz še vedno stojim na pločniku, čakam, če se bo na spolzki cesti osmešil, a namesto da bi odpeljal, si premisli in odpre sopotnikovo okno.

	»Hej, če želiš, lahko poskusim zamenjati nocojšnjo izmeno.«

	»Ne, nikar. Utrujena sem, pa tudi načrte že imam.«

	»OK. No, se kmalu vidiva.«

	»Seveda,« se zlažem.

	Stojim v snegu in gledam za njim, za hip se prepustim domišljiji, kako bi bilo, če bi temu trenutku pustila, da se razvija naprej. A takoj ko njegov avto gladko izgine za vogalom, se obrnem stran, na prsih prekrižam roke in odgazim domov.





	TRETJE POGLAVJE

	Vstopim, hiša je tiha, vrata jedilnice so zaprta. Po prstih odidem po hodniku mimo dnevne sobe, kjer v kotu obsojajoče stoji neokrašeno božično drevo. Mamo moram vprašati, kje hrani okraske in ta vikend okrasiti drevesce. Lani nismo mogli imeti smrekice, bilo je prenevarno. Zdaj je mama manj pokretna, zato je tudi tveganje, da se bo spotaknila čeznjo, manjše. Morda je bo vesela. V četrtek sem se lotila skrajno napornega podviga in sem to reč privlekla s podstrešja. Sestavila sem jo, mukotrpno sem vsako vejico pritrdila na svoje mesto, preden sem obupala, ker je ne znam postaviti tako čudovito kot mama. Njena drevesca so bila zmeraj popolna. Prepričana sem, da je z ravnilom izmerila razdaljo med posameznimi kroglami.

	Hodim naprej proti kuhinji v zadnjem delu hiše. Kot pričakovano tam najdem Debs, sklonjeno nad otokom iz črnega marmorja in s skodelico čaja v roki.

	»Hej, ljubica,« zašepeta s svojim bratje-Gallagher naglasom in se slabotno nasmehne, preden se vzravna. »Ravno o tebi sem razmišljala.«

	Objamem jo in poljubim na lice.

	Opazim nekaj pramenov, ki so se ji izmuznili iz fige na zatilju, pa tudi bronast puder na licih, ki niti malo ne prekrije njenega izmučenega videza.

	»Debs, oprosti, ker ti nisem sporočila, da me ne bo. Po službi smo šli na pijačo, ena stvar je vodila k drugi, saj veš, kako je. Je vse OK?«

	Malce pomisli, preden odgovori.

	»Ja, vse je v redu.«

	»Super. Pa sinoči? Je bila naporna?«

	»Ne preveč. Spet je bila nemirna, spala ni več kot tri ure, je pa vzela vsa zdravila, tako da je ni bolelo. Ampak danes bo utrujena. Do večera je najbrž ne boš videla.«

	»Kar pomeni, da si tudi ti čisto uničena. Pojdi in se naspi, bom jaz pazila nanjo.«

	Debs je z nama šele šest mesecev, a je postala del najine majhne družine. Popolna je in bolj hvaležna ji ne bi mogla biti.

	Debs ni edina negovalka, ki jo imava, mama potrebuje negovalko tudi čez dan, da jaz lahko hodim v službo, kar traja že dobro leto. Ampak Debs je prva, ki sva jo najeli sami, odkar je mama začela nemirno spati. Debs ima rada mamo, pravi ji 'moja ljuba prijateljica', kot mati treh otrok pa tudi name gleda kot na eno svojih sicer-odraslih-a-še-vedno-težavnih hčera.

	Potem ko si me ogleda od nog do glave, na velikih prsih prekriža roke in tleskne z jezikom. »Takšna pa ne moreš materi pred oči. Pojdi spat in se zbrihtaj, bom jaz z njo.«

	»Niti pod razno. Potrebujem le prho, potem pa bom gledala nadaljevanke, ki sem jih zamudila. Ko se bo mama zbudila, bom vsa čila. In potem bova zvečer v pižamah skupaj gledali filme. Lepo bo.«

	»Si prepričana?«

	»Sem,« rečem in zanemarim tisti del sebe, ki se je želi okle-niti kot majhen otrok in jo rotiti, naj me ne pusti ves konec tedna same.

	»Potem pa prav. Danes popoldan dobim vnuke, bog mi pomagaj, tako da moram spraviti hišo v red.«

	»Pozabi na hišo, spočij se, prav?«

	»Ja, prav imaš,« se strinja in na dolgo izdihne. Potem ko odloži skodelico v pomivalno korito in poravna krpo, ki visi na vratih pečice, vzame svojo torbo.

	»Se vidiva v ponedeljek, ljubica.«

	Odide k vratom, a se obrne.

	»Je bil poseben?« me vpraša polna upanja.

	»Ne, nič takšnega ni bilo. Pri prijateljici sem prespala.«

	»Oh, jaz pa sem mislila, da si se vrnila po noči vročega seksa.«

	»Debs!« Zgrožena sem. Mama ne bi nikoli izustila česa takšnega.

	»Ne drži se tako užaljeno. Malce flirtanja bi ti dobro delo.«

	»Trenutno imam še preveč resnih težav, da bi se ukvarjala s flirtanjem.«

	Hotela sem zveneti brezskrbno, ampak njen pogled je poln sočutja.

	»Vem, da jih imaš. V ponedeljek se vrnem, prav? Če me boš potrebovala, me pokliči.«

	Debs še zadnjič pogleda k mami, preden odide iz hiše, jaz pa ves dan preživim v postelji in gledam televizijo. Trudim se, da ne bi razmišljala o Alecu, namesto tega se posvečam seriji Coronation Street.

	Mrači se že, ko slišim, da se začenja mama spodaj premikati. Pohitim po stopnicah navzdol in nežno potrkam na vrata jedilnice, preden vstopim.

	»Hej, mama, si se naspala? Lahko prižgem luč?«

	Sledi dolga tišina, jaz pa čakam, prisilim se, da ne odgovorim namesto nje. Zdaj ko jo zapušča glas, mama ne sovraži ničesar bolj od tega, da ljudje govorijo namesto nje. Z Debs veva, da ji morava dati čas, da uredi svoje misli in jih pretvori v besede, večina pa ne.

	»Ja,« pove čez nekaj časa.

	Prižgem luč in veliki lestenec zasije, obda naju s toplo svetlobo.

	Jedilnico sovražim. Je edini prostor v pritličju, v katerega gre postelja in v katerem ima mama dovolj zasebnosti, a želim si, da bi bila v kateri drugi sobi, vedrejši. Kadar smo jedilnico uporabljali, kot je želela mama, je bila elegantna, imela je azurno modre stene, mahagonijev parket in pozlačeno okovje. Kadar so ljudje prišli na obisk in je prižgala sveče v zlatih svečnikih, je bil prostor rahlo magičen. Zdaj je turoben.

	»Čez dan je snežilo. Snega ni zapadlo veliko, a dovolj, da sta bili sosedovi deklici zunaj in se kepali. No, dokler ni ta večja začela kričati, ker ji je mlajša vrgla kepo kamenja v obraz. Eloise ju je zvlekla v hišo, še preden bi ji ta večja lahko vrnila,« blebetam naprej v upanju, da jo bo misel na sneg razvedrila, medtem ko jo s postelje prestavim na fotelj. Ob omembi snega se je mama vedno spremenila v deklico. Ko sem bila majhna, me je zvlekla na dvorišče, takoj ko so padle prve snežinke. Po najboljših močeh sva se trudili delati kepe iz pičlega snega, kadar pa ga je bilo veliko, sva delali bitja iz snega. Nikoli ljudi. Medvedke, kužke, vesoljce.

	S postelje vzamem svojo otroško rožnato odejo in ji z njo prekrijem noge. Zadnje čase je mama tako zelo suha, da me večno skrbi, da ji ni dovolj toplo. S konfekcijske L je padla na S. Vse, kar obleče, visi z nje.

	Ko je začela izgubljati kilograme, se je šalila, da lahko zdaj poje zavoj Jaffa keksov na dan in še vedno izgublja kilograme, ki se jih ni mogla znebiti z leti shujševalnih izdelkov. V vsem slabem je nekaj dobrega, je imela navado reči.

	Ampak mama si ni nikoli želela izgledati tako kot nocoj – komolci so ji štrleli iz suhcenih rok, bledikava koža ji je kot gaza prekrivala lobanjo. Sovraži nenehno poplesovanje glave ob nehotenih trzljajih mišic. Uradno se imenuje horea.

	Poljubim jo na teme in sežem po krtačo za lase.

	»Mislila sem, da bi nama pripravila juho, potem pa lahko imava filmski večer, če želiš. Morda Titanik?«

	Uredim ji tanke jantarne lase, ki so bili še nedavno gosti in neukročeni kot moji. Medtem ko čakam na odgovor, ji navlažim obraz. Naučila sem se, da si še vedno želi jutranje rutine, ne glede na to, kdaj se zbudi.

	»Saj veš, da je zanič,« šepne.

	»Prekleto, mama, zdaj pa si vse uničila,« odvrnem in planem v smeh.

	Iz kuhinje prinesem stol. Pijeva čaj in gledava Titanik. Ko je filma konec – in si še enkrat opomorem od konca – pogledam na uro. Skoraj deset, ampak mama ni še niti malo zaspana. Spomnim se, da sta Leo in Kate skupaj posnela še en film, uspe mi ga najti na Netflixu. Ko se konča, izjavim, da se Krožna cesta sicer ne more primerjati s Titanikom, da pa še vedno premore kemijo in da je dokaj spodoben film. Mama se strinja.

	Naposled vendarle postane utrujena, zato jo spravim nazaj v posteljo, nadvse nežno, trudim se ne razmišljati, kako lahka je, jaz pa sedem na njen fotelj in dremam, dokler me spet ne potrebuje.

	Ko tako udobno nameščena tičim v fotelju, me nepričakovano preplavijo spomini na Aleca. Že ves dan se ga skušam otresti, a se nenehno vrača, nepovabljen. Sprašujem se, kaj počne zdaj, s kom je.

	Bar se bo počasi zaprl, najbrž kramlja s svojimi strankami. Če ima smolo, je k njemu zavila kakšna skupinica s katere bolj sodobne soteske in se zasedela v Vodnjaku želja. Nadel si bo svoj najočarljivejši izraz in jo poskusil spraviti ven. Če ne bo imel sreče, bo primoran poklicati varnostnike iz sosednjega majhnega koktajl bara Premočen na vogalu na drugi strani ulice.

	Po sinočnjem večeru je zagotovo utrujen, kot sem jaz, in komaj čaka, da zaklene, leže na mlahavo žimnico in spusti rolete.

	Razen če je s kom.

	Morda je ravno zdaj v baru in si deli pijačo z drugo žensko, ki ji je dal vedeti, da je nekaj posebnega, ker ji je pustil ostati v baru, ko so vsi drugi morali oditi. Verjetno tudi z njo deli smešne zgodbice, ki jih je včeraj pripovedoval meni. Skupaj se bosta smejala do tistega odločilnega trenutka, ko se iznenada vse ustavi in postane malce megleno. Trenutek ju bo posrkal vase, tako on kot tudi ženska si bosta želela več od poljuba.

	Naj si dasta duška, pomislim naveličano, ker imam vrh glave svojega samopomilovanja.

	Sploh ni važno, ali sem ga zjutraj s svojim usranim obnašanjem prizadela ali je vsako noč z drugo. Alec ni del mojega življenja. Mama je.

	Pogledam jo in se nasmehnem. Kar sem prej rekla Debs, se je res zgodilo.

	Danes je bil dober dan, pravzaprav lep.

	Uspelo nama bo. Nikogar drugega ne potrebujeva. Tako nama nič ne manjka.





	ČETRTO POGLAVJE

	Pokonci me vrže mamino vpitje.

	Lučka ob njeni postelji je prižgana vso noč, če bi kaj potrebovala. Zdaj sije na njen skremžen obraz, da ga vidim še preveč jasno. Z rokami udarja po postelji in se jezno pači. Pohitim k njej in jo primem za rami, da jo umirim, preden bi si kaj naredila.

	»Kaj je? Kaj potrebuješ?«

	Vem, da ne bo odgovorila. V takšnih mukah ne more govoriti. Na odgovor ne čakam, temveč z mizice vzamem plastificiran papir in ga podržim prednjo.

	»Kaj potrebuješ, mama? Pokaži.«

	Njeno roko vzamem v svojo in jo usmerim k listu, ki sem ga naredila pred nekaj meseci. Na njem so slike stvari, ki si jih najpogosteje želi, tako da mi lahko v takšnih trenutkih pokaže, kaj hoče ali v čem je težava.

	Tako zelo je vznemirjena, da sprva lista sploh noče pogledati, samo zakrili, da mi pade iz rok. Čez nekaj trenutkov, ko list poberem s tal in ga spet postavim prednjo, ga vendarle pogleda. Sčasoma uzre sliko tistega, kar potrebuje, in uspe s prstom potapkati po njej.

	Daljinec. Mama ga ima rada na dosegu roke, da lahko sama vklopi televizor, kadar si to želi. Iščem ga na mizici, pod posteljo, med rjuhami, preden ga opazim na televizijskem regalu. Sranje. Očitno sem ga jaz dala tja, ko sva sinoči končali z gledanjem filmov.

	»Oprosti, oprosti,« se ji hitro opravičim in ji dam daljinec v roko. Ampak zdaj ga ne potrebuje več, v takšnem stanju se ne more osredotočiti na nič drugega kot na mojo napako. V groznih navalih žalosti zaradi daljinca in ker ne premore samokontrole, se premetava po postelji. Lahko le ležem k njej in jo objemam, dokler se ne izčrpa in spet ne zaspi.

	Ko zaspi in začne rahlo smrčati, počasi vstanem. Med izbruhom si je popolnoma skuštrala redke lase. Potem ko ji jih, kolikor je mogoče, z roko poravnam, izkoristim trenutek in grem v kuhinjo iskat tablete in kozarec vode, da ji jih bom dala, takoj ko jih bo zmožna vzeti.

	Preostala hiša je blaženo temačna. Po prstih odidem v kuhinjo, luči ne prižgem. Z vodo napolnim mamin plastični kozarec in si pustim teči vodo po rokah, občutek hladu je dobrodošel.

	Ko se z antipsihotiki in mišičnimi relaksanti vrnem v jedilnico in tablete odložim na mizico, je vse mirno. V prostoru sta le mama in kruta resničnost, kakšen bo preostanek njenega življenja.

	Naslonim se na podboj vrat in jo opazujem. Kadar spi, se mi vedno zdi močnejša. Zaradi horee je zmedena, ko je budna, ampak spanec jo umiri, spet si je podobna.

	Upam, da bo spala več ur skupaj, da bo čim dlje sanjala o življenju, ki ni takšno kot to.

	Kot se to velikokrat dogaja, mi v takšnih trenutkih miru misli pogosto odtavajo v tisti dan, ko je Huntingtonova bolezen vstopila v najino življenje.

	Mama je opravljala teste na nevrološkem oddelku, tja jo je po nizu napadov napotila osebna zdravnica. Brez popolne družinske zdravstvene slike – mamina starša sta umrla v nesreči, ko sem bila še malčica, svojih starih staršev pa ni nikoli poznala; mama in oče sta se poročila mlada in brez privoljenja staršev – so nevrologi lahko preiskali le njene simptome. Ko so zdravniki bolje spoznali njeno življenje, so nama povedali, da so simptomi prisotni že več let. Razdražljivost, nerodnost, težave z organiziranjem. Vsakega posameznega je možno zlahka zanemariti. Vsi skupaj so tvorili grozljivo sestavljanko, ki je razkrila sliko, ki si je nisva nikoli želeli videti.

	Potrebnih je bilo nekaj obiskov in preprosta krvna preiskava, s katerimi so bolezen potrdili. Tisto jutro, ko sva prišli preverit, kakšni so rezultati, so naju pospremili v majhen prostor, dišal je po vanilji, stene so bile v barvi magnolije, pohištvo je bilo ceneno, sprejela pa naju je starejša nevrologinja, ki je prej še nisva srečali. Zaskrbljenost dr. Hoddertove je bila celo še močnejša od sladkobnega vonja sveče in resnično si ne znam predstavljati, kako bi lahko pričakovala miren odziv, ko je izjavila:

	»Gospa Hyland, imate Huntingtonovo bolezen, nevrodegenerativno motnjo.«

	Dr. Hoddertovo sem hotela zasuti s tisoč vprašanji. Kaj to pomeni? Kaj se bo zgodilo z mamo? Je bolezen usodna? A takoj ko je zdravnica izrekla te besede, me je mama stisnila za stegno, kot vedno, kadar je presodila, da je bolje, da molčim, zato sem držala jezik za zobmi. Ko sem se hotela prepirati z učiteljico zaradi neprimernega vedenja – stisk za stegno. Ko sem se v Turčiji začela spogledovati z natakarjem, ki me je kljub poročnemu prstanu že ves teden osvajal – stisk za stegno. Potopila sem se v molk in govorjenje prepustila mami. Ampak mama ni govorila. Dr. Hoddertovi je samo prikimala, se ji bežno nasmehnila in zahvalila, ker je prišla zadevi do dna. Dr. Hoddertova je le za spoznanje nagubala čelo, preden se je še sama rahlo nasmehnila in se obrnila k računalniku, da bi mami določila nov termin kasneje, ko bo prebavila diagnozo.

	Mamina diagnoza. Končno je bila znana. Uganka je bila rešena, zlobec je bil razkrit. Zdaj sva lahko zaživeli naprej.

	Kaj naju čaka, se nama ni niti sanjalo, ampak negotovosti je bilo konec in tako olajšani se nisva počutili že več mesecev.

	O bolezni nisva vedeli ničesar. Ko je mama začela hoditi na testiranja in je postalo jasno, da je stanje najbrž resno, sem ji obljubila, da se bom vzdržala Googla in se uprla skušnjavi, da bi o njenih simptomih izvedela več. Zdravniki nama bodo povedali vse, kar morava vedeti, je govorila, in da moram zaupati njim in ne internetu.

	Imela sem načrt, da ji bom to sicer obljubila, a za njenim hrbtom bom obljubo prelomila. Seveda bom preverila. Če samo pomislim, koliko ur sem prečesavala splet zaradi bedastih stvari, na primer iskala zdravilo za mačka ali najboljšo pričesko za neukrotljive lase, ni šans, da ne bi iskala odgovorov, ki sem jih obupano želela poznati.

	Mama je točno vedela, kako razmišljam. Zato me je posedla za mizo in mi povedala, kako pomembno je zanjo, da s svojimi teorijami stvari še ne poslabšam; da ne bi prenesla misli, da se obremenjujem z nečim, o čemer ne veva še nič gotovega, in kako zelo potrebuje pozitivno razmišljanje, ker je njo samo strah kot še nikoli prej. In tako sem ji obljubila vse, kar si je želela, in obljubo sem tudi držala.

	Zatorej o tej nevrološki motnji resnično nisem imela pojma. Zvenela ni pretirano grozno. Motnja ni strašljiva beseda. Hej, vsaj rak ni. Tega sem se najbolj bala. Raka sem poznala, videla sem že, kaj povzroča, Huntingtonova bolezen pa mi je bila popolna tujka. Tujka, a domnevno obetavnejša od raka.

	Šele ob naslednjem zdravniškem obisku sva začeli resnično dojemati, s čim se bo morala mama soočiti. S tistega sestanka sem odšla s torbo, polno letakov, ki mi jih je dala dr. Hoddertova v zvezi z nego, ki jo bova neizbežno potrebovali; mamo sem objemala okoli ramen. Ko je bolezen začela napredovati in so se prikazali simptomi, za katere z mamo nisva nikoli resnično verjeli, da se bodo pojavili, temveč da jo bodo obšli in pustili nedotaknjeno, se je pokazalo, da bova pomoč potrebovali veliko prej, kot sva pričakovali.

	Po prstih se odkradem do njene bolniške postelje z dvignjenimi stranicami in mamo poljubim na čelo, preden se vrnem v fotelj in se zvijem v klobčič, da kljubujem hladu, ki veje po hiši, kajti čez noč je ogrevanje izklopljeno. Iz žepa potegnem mobilnik. Točno vem, kaj me zanima, zato v iskalnik natipkam Machu Picchu blogi o potovanjih.

	Kadar je mama budna, se posvečam samo njej, v tistih praznih uricah, ko spi, pa je težko ne razmišljati o tem, kaj še bo sledilo, kakšno bo moje življenje, ko nje ne bo več. Začela sem delati seznam, kaj vse želim narediti, in na vrhu je potovanje v Južno Ameriko.

	Večina linkov je obarvanih vijolično in ne modro – vse te sem že prebrala. Čeprav ne bi smela, kliknem na svoj najljubši blog 'iskanje ljubezni v Peruju'. Spisal ga je par, Andy in Dess, ki sta se zaljubila, ko sta se srečala na potovanju. V njem ne opisujeta le svojih potovanj, pač pa tudi rast svoje zveze, ko sta potovala od enega osupljivega kraja do drugega. Blog sta napisala pred štirimi leti, ko pa sta se vrnila v Anglijo, s pisanjem nista nadaljevala. Pa bi resnično morala. Mislim, da nisem edina bralka, ki je nad nenadnim koncem razočarana. Je po Peruju njuna ljubezen izzvenela? Poiskala sem ju na Facebooku, da bi dobila odgovor, a nobeden od njiju ni sprejel moje prošnje za prijateljstvo.

	Ponovno sem prebrala delček o njunem prvem poljubu ob zori, ko se je pred njima razprostiral Machu Picchu in je za visoko goro Huayna Picchu vzhajalo sonce, preden sem pritisnila gumbek 'domov', da so Andy, Dess in Južna Amerika izginili z mojega zaslona. Telefon vržem na tla in preklinjam svoje početje.

	Če bi se resnično pripravljala na potovanje, bi iskala najboljše pohodne čevlje ali brala o najboljših vodičih po Peruju, ne pa se izgubljala v zgodbi dveh ljudi, ki ju sploh ne poznam in ki dejansko ne ponujata prav nobenih praktičnih nasvetov o hoji čez Ande.

	In če bi se resnično pripravljala na izlet, ne bi tratila časa s poizvedovanji o potovanju parov, kajti ko bom šla na potovanje, bom šla sama.

	Za razliko od Andyja in Dess in njunega samozavestnega prepričanja, da bo življenje večno lahkotno, zabavno in enostavno, vem jaz veliko več. Trpljenje sem izkusila iz prve roke in naučilo me je dobre lekcije – pred njim se moraš po najboljših močeh zaščititi. Poleg seznama stvari, ki jih želim v življenju narediti, imam tudi seznam pravil. In najpomembnejše pravilo izmed vseh je: ne zaljubi se.





	PETO POGLAVJE

	Skoraj štiriindvajset let so bili nedeljski dopoldnevi v hiši Hyland rutinski. Jutranje poležavanje, ocvrt zajtrk, svež zrak, pečenka, popoldan je kdo prišel na obisk – katera od maminih prijateljic ali fant, ki mi je bil dovolj všeč, da sem ga pripeljala domov – a povečini sva bili le midve.

	To so bili najini najljubši dnevi. Ko sem bila otrok, je bila nedelja dan miru v tednu natančnega načrtovanja, da je mama lahko v optiki oddelala dovolj ur in poskrbela, da sem bila vedno tam, kjer sem morala biti in da je bilo zame dobro poskrbljeno, dokler se ni vrnila k meni. Ko sem odrasla, ta občutek miru ni nikoli izginil. Nedelja je bila dan premora in uživanja v družbi druga druge, dokler se ni začel nov buren teden. Ponavadi sem bila jaz tista, ki se je prva zbudila. Sklanjala sem se nad mamo in zahtevala, naj vstane in mi pripravi zajtrk, ob tem pa poslušala njeno godrnjanje pod odejo, dokler ni naposled vstala, vedno nasmejana, in me poljubila. Vse od pubertete dalje sta bili najini vlogi zamenjani in je z vonjem po pečeni slanini mama mene spravljala iz postelje.

	To nedeljsko jutro me zbudi bolečina, ker sem bila predolgo v neudobnem položaju. Vstanem in se pretegujem, da bi pregnala bolečino, sicer me bo spremljala ves dan. Jedilnica je še vedno zavita v jutranji polmrak in mama še spi. Sijati mora kar precej močno sonce, da prodre skozi debele mornariško modre žametne zavese, kar pa slabotnim zimskim žarkom ne bo uspelo vsaj še nekaj ur.

	S tal poberem telefon in pustim mamo spati. Na zaslonu piše, da je ura 8.32, kar je za nedeljo brezbožno zgodaj. Toda nisem budna le jaz. Telefon mi zavibrira v roki, novo sporočilo.

	Hej, Jess. Upam, da te ne moti, ampak Olivia je bila včeraj tukaj in dala mi je tvojo telefonsko številko. Danes se dobim s prijatelji v Vrtnici, blizu tebe. Bi sem nam ob 13h pridružila? Javi, Alec xx

	Za nekaj uric sem še nameravala v posteljo, a korak mi zastane na prvi stopnici. Budna sem bolj, kot bi šla zahvala nekaj nemirnim uricam spanca. Namesto gor grem v kuhinjo in z odcejalnika avtomatično vzamem lonček Cath Kidston, ki mi ga je kupila mama, in pristavim kotliček.

	Moj prvi vzgib je star – veselje. Fant, ki mi je všeč, mi je poslal sporočilo. Rad bi me videl. Spet bom v njegovi bližini.

	Ampak te vzgibe sem morala pozabiti. Nekajkrat globoko vdihnem, veselje zamenja jeza.

	Kaj pa si Alec domišlja?

	Včeraj mu ne bi mogla bolj jasno povedati, da me ne zanima. Zakaj mi potem ob pol devetih zjutraj pošilja sporočilo in me vabi na zmenek?

	In potem je tukaj še Olivia. Če ne bi bilo tako zgodaj, bi jo takoj poklicala in zahtevala, naj mi pojasni, le zakaj misli, da lahko da nekomu mojo telefonsko številko.

	Razen če ji je Alec povedal za najino skupno noč.

	Super.

	Že tipkam besen odgovor na Alecovo sporočilo, ko se grelnik vode izključi. Telefon odložim, kofein ima prednost.

	Sedem za majhno stekleno mizico ob polkrožnem oknu. Ponoči je spet snežilo, sneg je poznane linije in kote preobrazil v nežne gomile in krivulje. Veje dreves se šibijo pod puhasto težo, mračno in sivo nebo pa preti, da bo padlo še več snega.

	V kuhinjskem kokonu je prijetno. Počasi srkam kavo in strmim v razgled, vreden božične voščilnice, spet zagledam strasti poln Alecov izraz, ko mi z rokami objame obraz.

	Ker se ne morem otresti občutka krivde, da samo sedim in ne počnem ničesar, ko bi vendar morala skrbeti za mamo, izpraznim skodelico in se vrnem v jedilnico preverit, kako je z njo. Z druge strani vrat zaslišim poznan televizijski hrup.

	»Dobro jutro, mama. Bi skodelico čaja?«

	Ne pogleda me, le glasnost pojača. Torej ni pozabila na sinoči. Mamina razpoloženja poznam dovolj dobro, da vem, če se je tako začelo jutro, se bo zelo verjetno enako končal tudi večer. Mama ni izgubila niti trohice svoje trme, nejevoljo pa zna nositi vztrajno kot krznen plašč, ovije se vanj in ga nenehno treplja, da se opominja, kakšen je občutek.

	Pregovoriti je ne poskušam, le zdravila ji dam in pripravim čaj, čutim zadrego, ker ji ga moram postreči v otroškem lončku z nastavkom za pitje, da ne bi razlila vsebine. Mama vzame čaj in me še naprej ignorira. Preklaplja med kanali, več kot minuto ne gleda ničesar.

	Najbolje, kar lahko naredim, je, da jo pustim nekaj časa samo. Vrata jedilnice pustim odprta in vključim televizor v dnevni sobi ter se enako kot ona sprehajam med programi, dokler me ne zmanjka.

	Pokonci me vrže zvonec. Pogledam svojo iztrošeno pižamo z mačko in madežem belila na zgornjem delu in najprej me prešine, da me takšne ne sme nihče videti. Ampak tega ne morem storiti, morda je kdo dostavil nekaj, kar potrebujeva ali pa se je oglasila Debs, da bi preverila, kako nama gre. S prsti si hitro poskusim poravnati lase, preden odprem vrata.

	»Živijo, ljubica. Si pozabila?« vpraša tetka Sarah in si me ogleduje s svojimi sijočimi rjavimi očmi brez temnih kolobarjev pod njimi. Oblečena je popolno kot vedno, v kot paradižnik rdeči jakni pod sivim nebom tako sije, da je sploh ne morem gledati.

	»Ne, sploh ne. Danes sva malce pozni. Vstopi, vstopi.«

	Drugo nedeljo vsakega meseca pride na obisk tetka Sarah. Ponavadi se njenega obiska veselim že nekaj dni prej in preseneča me, da ta mesec nanj sploh nisem pomislila.

	Tetka Sarah ni moja prava teta. Je, ali je to vsaj bila, mamina najboljša prijateljica. Več desetletij sta bili partnerici v njuni optiki v Cheshiru. Večino petkov sta prišli z mamo skupaj domov, potem pa sedeli s steklenico vina za kuhinjskim otokom, se otresali minulega tedna, pili in pojedli ogromne količine čipsa, ki ga je mama stresla v veliko pozlačeno skledo, da je bil videti imenitnejši. Na neki točki se je ena od njiju vedno odločila, da je čas za glasbo in potem je sledil okajen kuhinjski disko. Pogosto sta vključili tudi mene. Vse do zgodnjih ur smo se vrtele po kuhinji, dokler se ni mama iznenada spomnila – ali pa jo je na to opomnilo udarjanje po steni – da nismo v nočnem klubu, ampak v dvojčku in da na drugi strani stene živijo majhni otroci.

	Četudi je tetka Sarah poročena in ima enajst let mlajšega sina od mene, nama je vedno dajala občutek, da sva tudi midve njena družina. Občasno sva bili z mamo prisotni na kakšnem dogodku v njeni hiši, enkrat letno pa sva se udeležili Freddiejeve rojstnodnevne zabave v klubu kriketa, toda najboljše trenutke smo vedno preživljale v najini hiši. Le me tri.

	Potem pa je mama zbolela in Sarah se s tem ni mogla sprijazniti.

	Začela se je odmikati, postopoma seveda. Če bi izginila kar naenkrat, bi bilo preveč nesramno. Ampak točno to je v zadnjih letih naredila. Ko se je mamino stanje poslabšalo, je Sarah postala bolj zaposlena. Freddie, zdaj že najstnik, jo je potreboval bolj kot takrat, ko je bil še otrok. Naših petkov ni bilo več, vabil je bilo vse manj, ostali so nam le še mesečni obiski. Več ni zmogla.

	»Si prepričana, da ni napačen trenutek?« vpraša Sarah in postane na pragu. »Če ni, se lahko …«

	»Ne, v redu je. Pojdi k mami, jaz pa se bom oblekla, če ti je prav.«

	»Oh, prav. OK.«

	Gledam za Sarah, ki oddrsa proti jedilnici, kot bi jo nevidna roka vlekla nazaj, jo poskušala spraviti iz hiše.

	»Susan, čudovita si,« zažvrgoli veselo, kot je vesela njena jakna.

	Mama samo še pojača glasnost televizorja.

	Hvaležna sem, da je Sarah tukaj. Medtem ko se ona ubada z mamino slabo voljo, si jaz lahko privoščim dolgo prho, si spodobno umijem lase in se celo naličim. Ampak sčasoma bom morala iti dol in se jima pridružiti, vsekakor pa ne bom hitela.

	Ko imam na sebi sive kavbojke in črn pulover, veke zasenčene in s packastim črtalom, potrebni so bili kar štirje poskusi, obrobljene oči, se odpravim dol, da preverim, kako se odvija obisk. Odkar je prišla Sarah, mame nisem slišala spregovoriti niti enkrat. Se bom pač morala jaz potruditi in vprašati, kaj je novega. Postaviti vprašanja, ki bi jih postavila mama svoji najboljši prijateljici, ki je ni videla ves mesec. Edina težava so odgovori. Kako bo poslušanje o Sarahinih bližajočih se počitnicah ali o zadnjih dogodivščinah njenega mladega sina koristilo mami? Kako bo koristilo katerikoli od nas?

	Sarah ne najdem v jedilnici. Ko pokukam noter, vidim le mamo, spet spi, a po vsej verjetnosti se samo pretvarja, da bi ubežala Sarahini dobrovoljnosti.

	Sarah je v kuhinji, nemirno hodi sem in tja. Ustnice močno stiska, preprosto ne more biti pri miru. To je postala njena nova navada in sprašujem se, ali gre za kak nervozen tik, ki jo spremlja ves čas ali samo, kadar je tukaj.

	»Je vse v redu?«

	»Oh, jaz sem v redu. Le to je, da se mi danes zdi veliko slabša. Če samo pomislim, kako živahna je bila nekoč, zdaj pa jo vidim takšno. Grozno,« pove. Oči ima polne debelih solz.

	»Ima tudi dobre dni,« odvrnem. »Danes ni eden takšnih.«

	»Si že prebrala prispevek, ki sem ti ga poslala? S katero od teh diet lahko resnično dosežeš osupljive rezultate. Zagotovo je vredno poskusiti, kajne?«

	»Če sem iskrena, ne vem, koliko ohrovta bi lahko spravila v mamo.«

	»Jessica, morava poskusiti. Poskusiti morava karkoli, je tako?«

	Morava poskusiti. Čutim, kako se mi v grlu nabira jeza, sili me na bruhanje, ustaviti je ne morem.

	»Verjemi mi, da se vsak dan trudim ublažiti mamino trpljenje, dajem ji tablete in pazim, da dovolj jé, ampak, glej, če ti misliš, da se lahko prikažeš enkrat na mesec in ji bo zato bolje, kar izvoli.«

	Namesto vanjo strmim v preveliko uro na steni. Skoraj pol ena je že.

	»Oprosti,« rečem nato, sram me je, ker sem se tako razjezila, hkrati pa me plaši, da se nisem mogla obrzdati. »Veš kaj, Sarah? Čisto sem pozabila, da grem danes popoldan za nekaj uric ven. Dogovorila sem se le zato, ker sem vedela, da prideš in da mi boš z veseljem privoščila odmor. Iti moram.«

	Še preden bi lahko ubesedila svoje ugovore, zgrabim jakno, telefon in torbico, si nataknem škornje in odidem iz hiše.

	Zunaj je zrak tako mrzel, da mi zaledeni dah, a tega skorajda ne občutim. Navdušenje – in občutek krivde – ker je pred mano prost popoldan, me greje od znotraj. Alecu pošljem sporočilo, da pridem, potem pa zavijem levo od hiše in se odpravim proti Vrtnici.

	Ko mi zapiska telefon, pričakujem, da bom zagledala Alecovo sporočilo. Ampak ni njegovo, temveč Sarahino.

	Počasi ga preberem, mrzel zrak dobi priložnost, da mi pride do živega.

	Oprosti, Jess. Opravljaš fantastično delo in zgrožena sem, ker sem zvenela, kot da mislim drugače. Poskusila ti bom bolj pomagati. Ampak ob pogledu na tvojo mamo se mi lomi srce. In še bolj me boli, ker vem, da bo to doletelo tudi tebe.





	ŠESTO POGLAVJE

	Deset let prej

	»Si prepričana, da želiš vedeti?« me še zadnjič vpraša Kal, moj genetski svetovalec.

	»Povsem prepričana.«

	»OK. Tukaj je izvid. Dajem ti ga, a kaj boš z njim naredila, je popolnoma tvoja odločitev. Če si premisliš, lahko pustiš ovojnico nedotaknjeno. Odločitev je tvoja.«

	Udeležila sem se treh obveznih posvetov in dala kri, da bi dobila izvide, ki so sedaj čakali v rjavi ovojnici, ki sem jo držala v roki, on pa mi je kljub vsemu dal še eno priložnost, da si premislim.

	Pokazalo se je, da mamina diagnoza usodne nevrološke motnje ni bila zadnji udarec. Potem ko je dr. Hoddertova mami pojasnila njeno diagnozo, je nadaljevala z novico, da je Huntingtonova bolezen dedna in da ima vsak potomec osebe s Huntingtonovo boleznijo petdesetodstotno verjetnost, da jo podeduje. 50-50. Kot bi metala kovanec.

	Med naslednjim obiskom nama je Dr. Hoddertova dala še eno brošuro, ampak mama je ni hotela vzeti. Govorila je o genetski krvni preiskavi otrok oseb s Huntingtonovo boleznijo, s pomočjo katere lahko izvedo, ali so podedovali okvarjen Huntingtonov gen, ki bo povzročil zlom nevronskih celic, kar bo vodilo v katastrofalno poslabšanje in smrt.

	Mama je bila prepričana, da mi bo pozitiven test uničil življenje. O tem je bila tako zelo prepričana, kot sem bila jaz prepričana, da hočem izvedeti. Na zadevo sva gledali vsaka po svoje in od tega nisva odstopali. Moja odločitev, da želim izvedeti, ali me čaka prihodnost s Huntingtonovo boleznijo, je povzročila kar nekaj groznih prepirov v času, ko bi morali držati skupaj. Ampak morala sem izvedeti. Druga možnost, nevednost, življenje v večnem spraševanju, ali jo imam tudi jaz, ki bi me spremljalo na vsakem koraku, ni prišla v poštev.

	Prepričati sem jo poskušala z opominjanjem, da nikoli nisem marala presenečenj. Kot takrat, ko sem imela deset let in je čarobnega Božička zamenjala čarobna mama in mi kupila, karkoli sem si pač želela, potem pa sem se odkradla dol, ko je ni bilo tam, a ne zato, da bi odprla darila, pač pa njeno denarnico, in brskala po računih, da sem točno vedela, kaj lahko pričakujem na božično jutro.

	Ni pomagalo. Mama se z mojo odločitvijo ni nikoli pomirila, večno je visela med nama, ne glede na izvid.

	Ampak mamino spoprijemanje s svojo novo usodo skupaj z razmišljanjem o hčerini prihodnosti je bilo zanjo pretežko breme. Zapadala je v mračna molčeča stanja, ki so me je oropala za več dni skupaj. Da bi mami olajšala breme, sem pristala na kompromis: vzela si bom leto dni časa za razmislek.

	Tisto grozno leto nisem razmišljala o ničemer drugem kot o Huntingtonovi bolezni in razen da se je mamino stanje poslabšalo, se ni spremenilo nič. Dvanajst mesecev po maminih izvidih sem se prvič srečala s Kalom.

	Tisto jutro je mama skrila moje ključe od vhodnih vrat in mi ni hotela povedati, kje so, tako zelo mi je želela preprečiti izvedeti, kakšna je moja prihodnost. Ven sem morala skozi francosko okno v zadnjem delu hiše. Ni važno, na kakšne vse načine me je hotela ustaviti, ne glede na posledice, ki mi bodo za večno spremenile življenje, če bo izvid pozitiven, sem se udeležila treh obveznih posvetov s Kalom in oklevala nisem niti za hip – morala sem izvedeti. In zdaj, tri mesece po najinem prvem srečanju, je prišel izvid. Morala sem ga le prebrati.

	»Jess?«

	»Ja,« odgovorim. »Pripravljena sem.«

	Poda mi ovojnico, kar izpulim mu jo iz rok, da ne bi opazil, kako se mi tresejo roke. Moram priznati, da v tem ključnem trenutku svojega življenja le nisem bila tako zelo pripravljena, kot sem trdila. Oh, ovojnico sem nameravala odpreti, o tem ni bilo nobenega dvoma, a potrebovala sem kak trenutek več, da sem se umirila, preden bi izvedela, kakšna prihodnost me čaka.

	Kal se je na stolu nagnil naprej in prekrižal noge. Teniske je imel scefrane, nogavice pa nenavadne. Pomislila sem, kakšno plačilo prejema, da vodi ljudi, kot sem jaz, po tako mučni poti. Očitno ne zadostno, da bi si lahko kupil spodobne teniske in par ujemajočih se nogavic.

	»Ne pozabi, da ti je ne glede na rezultat na voljo svetovalec. Če želiš, se lahko ponovno sestaneva, obstaja pa tudi podporna skupina, v katero se lahko vključiš. Ne glede na izvid boš ob odprtju ovojnice izkusila celo vrsto občutkov in pomembno je, da ne pozabiš, da je popolnoma normalno vsakršno čustvo, ki ga boš občutila. S tem se ni mogoče spoprijeti na pravilen ali napačen način. Ovojnico imaš. Vzemi si čas, ki ga potrebuješ.«

	Raztrgam ovojnico in skozi raztrganino grobo potegnem list papirja, nuja, da bi končno izvedela, je premagala vse drugo. Kakšno sekundo sploh ne znam prebrati besed, v nesmiselnem kupu jih je preveč, da bi jih lahko razvozlala. Potem pa zagledam tisto besedo: pozitivna.

	»Hvala,« rečem Kalu, izvid pa spustim iz rok, da pade po tleh. »Zdaj pa bi rada šla, če lahko.«

	»Jess, resnično mislim …«

	Nisem ostala, da bi slišala več. Izvid sem pustila v njegovi majhni pisarnici in odšla iz klinike, mimo bolnišnice, mimo univerze, prehodila sem vso pot do doma. Ne vem, kaj sem čutila, če sem sploh kaj čutila, vem le to, da sem morala povedati mami.

	Toda ko sem prišla domov, je mama jokala. Opekla se je z likalnikom. Prejšnji teden je vklopila moj likalnik za lase in si grdo opekla roko. Še teden dni prej se je polila s skodelico vročega čaja. Nerodnost je del Huntingtonove bolezni, so me podučili. V preteklih letih sem videla veliko nerodnosti, ampak tole je bilo nekaj drugačnega. Mama se je namerno poškodovala.

	To je bil njen način izmikanja grozljivi prihodnosti, o kateri je nenehno razmišljala, kot mi je priznala, ko sem pritisnila nanjo. Potrebovala je premor. Pogum, ki ga je potrebovala, da se je zmogla poškodovati, samo dejanje in bolečina, ki je sledila, niso bili del Huntingtonove bolezni. Te stvari so pripadale sedanjosti, predstavljale so nekaj drugega, na kar se je lahko vsaj za nekaj časa osredotočila. To mi je povedala z normalnim glasom, kot bi bilo takšno vedenje glede na okoliščine popolnoma razumno.

	»No, si dobila izvid?« je vprašala, potem ko sem ji ovila roko in so prijeli analgetiki.

	Zamalo sem se zlagala. Tako preprosto bi ji bilo povedati, da sem stisnila rep med noge in se sploh nisem šla testirat. Samo to bi bilo potrebno. Z lažjo bi jo lahko osrečila. Naprej bi živela brez skrbi zaradi bolečin, ki jim bom priča, ko se bo njeno stanje vse bolj slabšalo, vedoč, da čakajo tudi mene. Ampak morala sem ji povedati. Vedno sva bili iskreni – iskrenost je bila temelj najinega odnosa. Kadar sta v družini samo dve članici, je iskrenost nadvse pomembna.

	»Ja, sem. Žal mi je, mama. Pozitivna sem.«

	»Tako zelo zelo mi je žal, ljubica.« Stisnila me je k sebi, za bolečo opeklino se ni zmenila, jaz pa sem ji pustila, da me boža po laseh, medtem ko sva obe jokali. Rekla ni ničesar več in zato sem ji bila hvaležna. Ničesar več mi tudi ne bi mogla reči.

	Potem ko sva popili čaj, sem ji pomagala gor v posteljo. Ko je zaspala, sem iz hladilnika vzela steklenico vodke in odšla na vrt. Sedla sem na klop ob skalnjaku, ki je bil vedno urejen, zdaj pa ga je na robovih že začel preraščati mah. Pila sem, jokala in bila žalostna. Naslednje jutro sem vse to izklopila. Prihodnost naju obeh bo iznakazila Huntingtonova bolezen, ampak mamina prihodnost je bila bližja od moje in edina, na katero sem se nameravala osredotočiti.





	SEDMO POGLAVJE

	Vrtnica je nabito polna. Ob nedeljah ponujajo kosila s pe-čenko, postreženo na leseni deski z omako v majhni bakreni ponvici na strani, nedavno pa je bila nagrajena z objavo v manchestrskih večernih novicah za najboljšo pečenko.

	Vsak drug dan v tednu rahlo zdelana notranjost, plazma zasloni in poceni pivo povečini gostijo študente, v nedeljo pa jo napolnijo imenitno oblečeni prijatelji, ki si delijo steklenice vina in se šalijo na račun popokanih ploščic na stranišču. Da je dobil mizo ob enih popoldan, jo je Alec moral rezervirati več tednov vnaprej, nemogoče bi bilo, da bi jo dobil danes, ker je čisto slučajno v vasi Didsbury, jaz pa živim tik za vogalom.

	Domnevam, da bom zgodnja, zato nameravam pri pultu spiti hitro pijačo, preden prispe Alec. A takoj ko se za mano zaprejo vrata, ga opazim, sam sedi za mizo pri kaminu. Hrbet drži nenaravno ravno, glavo pa vsakih nekaj sekund nagne na drugo stran. Spominja na lepo oblečeno surikato.

	Če ne bi za menoj vstopila velika skupina, bi se takoj pobrala ven. A med slačenjem plaščev in stokanjem zaradi vremena uprizorijo takšen šov, da vem, da se bo Alec vsak hip obrnil in da ne bom mogla oditi neopažena.

	Nazadnje sem se takole v baru dobila s svojim bivšim fantom, Liamom, pred več kot štirimi leti. Sedel je za podobno mizo kot zdaj Alec, prav tako blizu podobnega kamina. Mama je pravkar izvedela za svojo diagnozo, jaz pa sem se dobila z njim, da bi mu ob obilnem kosilu povedala novico in bila deležna malce sočutja. Namesto tega pa mi je povedal, da ga preveč obremenjujem, da si takšnega bremena ne želi, in me pustil.

	Spet pogledam Aleca. Še vedno rahlo nagiba glavo in z nogo tapka po nogi mize. Nervozen je. Liam ob meni ni bil nikoli nervozen. Niti enkrat. Kar je pravzaprav prijetno. Četudi ga le slabo poznam, sem prepričana, da Alec ne bi dekleta nikoli zvabil v restavracijo z obljubo mesne pite in krompirčka samo zato, da bi z njim prekinil.

	In sploh ni važno, četudi bi, se opomnim. Jaz mu ne bom dala priložnosti.

	Ko me Alec opazi, že jadram med mizami proti njemu. Obraz se mu razjasni v ogromen nasmešek.

	»Hej, zgodnja si,« reče in napol vstane, da bi me pozdravil, preden spet sede, ko sama izvlečem stol in sedem, še preden bi me lahko poljubil na lice ali objel ali storil kaj drugega, kar je imel v mislih.

	»In ti si sam,« rečem in bežno vdihnem dišečo kolonjsko vodico ter si nehote zaželim, da bi sedla bliže k njemu.

	»Ja, bojim se, da si jih zgrešila. Pojavila se je neka nujna zadeva in morali so oditi.«

	»Zgrešila sem jih, kaj? Čeprav sem dvajset minut prezgodnja?«

	Opazi posmeh, ki ga ne morem dovolj hitro skriti, zasmeji se.

	»OK, razumem, da se na prvi pogled zdi, kot da sem si prijatelje izmislil in te zvabil na zmenek, a če boš pogledala dokaze, boš videla, da ni tako.«

	Po obilnem požirku piva nagnusnega videza pokaže na nered na mizi. »Poglej, dokaz A: kup pomečkanih papirnatih serviet na še vedno mokri mizi. In dokaz B: povišan stol. Dokaz C: v naglici pozabljen slinček.«

	»Torej je tvoj prijatelj popacan otrok?«

	»No, na neki način res. Njegova starša sta stara prijatelja iz Leedsa in sta se danes pripeljala sem. Srečanje smo načrtovali celo večnost in veselila sta se, da te bosta spoznala, potem pa se je Sam polil s kozarcem ribezovega soka. Danes je bil Tom na vrsti, da spakira otroško torbo, a nesrečnik je pozabil skoraj vse, kar je potrebno v primeru politja. Nobenih dodatnih oblačil, nobenih plenic, le pet knjig in kakšen ducat škatlic rozin. Če bi prispela deset minut prej, bi videla Hannah odkorakati ven z otrokom, ki je imel na sebi le pleničko in plašček, Tom pa ji je počasi sledil, vedoč, da jih bo v avtu pošteno slišal.«

	»Hmm.«

	»Jessica, a namiguješ, da sem si tole izmislil? Užaljen sem. Če potrebuješ priče, jih je več kot dovolj. Bi rada, da zmotim ljubek par na tvoji levi in ga poprosim za potrditev moje verzije dogodkov?«

	Zožim pogled, pretvarjam se, da si preiskujoče ogledujem njegov obraz. »Ne bo potrebno. Verjamem ti. Je pa škoda, ker sva brez tvojih prijateljev spet samo midva.«

	Kozarec piva si spet ponese k ustom, ko ga odloži, je skoraj prazen.

	»Je, res je škoda, ampak prepuščena sva sama sebi. Bova naročila?« vpraša, preden vzame papirnat meni s samo štirimi jedmi in ga pozorno proučuje.

	Kar čutim, kako mi brezskrben popoldan kot staljen sneg polzi med prsti. Čeprav si zelo želim ostati tukaj v topli gneči, jesti, piti in se smejati, nisem prepričana, da to tudi zmorem. Morda tega ni načrtoval, a tole srečanje se je prelevilo v zmenek. Od katerega si je obetal.

	»Pravzaprav mislim, da bom tudi jaz šla.«

	»Ne, prosim,« odvrne in odloži jedilnik, pogleda me s široko razprtimi očmi. »Tole resnično ni bilo namerno. Prisežem, da ne gre za trik, s katerim bi hotel doseči ponovitev petkovega večera. Nisem pozabil tvojih besed, da se to ne bo zgodilo. Pomislil sem, da ti bosta Tom in Hannah všeč. Nenehno me gnjavita, da želita spoznati nove ljudi v mojem življenju in preverjata, ali sem v redu, tako da bi mi naredila uslugo, če bi mi potem vsaj za nekaj časa prenehala dihati za ovratnik. Boš vsaj nekaj spila?«

	»OK. Ampak pijačo nama grem jaz iskat. Boš enako kot prej?«

	»Ne. Tom mi je kupil pivo, prekleto groznega okusa je. Mi lahko prineseš najslajši, s karseda veliko sladkorja, jabolčnik, prosim?«

	»Zveni dobro. Mislim, da ga bom jaz tudi.«

	Stojim v vrsti pred točilnim pultom in čez ramo kradoma pogledujem k njemu – zdaj je na stolu naslonjen nazaj in strmi v ogenj. Na palcu nosi srebrn obroček, nekoliko prevelik, nenehno ga suče. Brado ima krajšo kot pred dvema dnevoma, zdaj se mu vidijo trzajoče mišice okoli ust, ki jih ne more povsem nadzirati.

	Čeprav daje videz, kot bi bil sproščen, se vidi, da je napet.

	»Takole,« rečem in odložim kozarca na mizo, da ne bi vsega razlila. »Povej mi več o Tomu in Hannah, da bom verjela, da sta resnična. Najprej mi pojasni, zakaj nenehno preverjata, ali si v redu?«

	Ko sedem in k sebi potegnem svoj kozarec, si me pozorno ogleduje. Roke mu počivajo na mizi. Pozornost z mene usmeri nanje. Očitno sprevidi, da niso na pravem mestu, hitro jih položi na potresavajoča kolena.

	»OK, to pa lahko storim. Hotel sem povedati, da ju zame skrbi bolj, kot bi bilo potrebno, še posebej Toma. Moti ga, da me tako poredko vidi, odkar živiva v različnih mestih.«

	»Kako to, da si se odselil?«

	Zasmeji se. »Tole bo pa zaslišanje, kaj?«

	»Drži. Zdaj pa odgovori, prosim.«

	»Ja, gospa.« Srkne požirek jagodno-limetinega jabolčnika in se skremži. »Na kratko, razšel sem se s punco, ki je čisto slučajno prijateljica vseh mojih prijateljev, zato sem se odločil potegniti črto in začeti povsem znova.«

	»Oprosti, ampak nadejala sem se dolgovezne zgodbe z vsemi podrobnostmi,« rečem in se mu karseda prikupno nasmehnem.

	Nagne glavo, jaz pa se trudim odmisliti, kako iskrive postanejo njegove oči, ko jih napolni zvedavost. »Smešno, prepričan sem, da sem pravilno slišal, da te ne zanimam.«

	Res me ne bi smel. Ampak bolj kot spoznavam Aleca, bolj se zavedam, da mi bo všeč. In že zdaj mi je preveč všeč. A če bo Alec govoril o sebi, to pomeni, da meni ne bo treba.

	»OK, če že moraš vedeti. Naredil sem napako, ko sem se vselil skupaj s punco, ko je bila najina zveza precej trhla. Nekaj tednov zatem, ko sva si uredila dom, me je pustila.«

	»Zakaj pa?« presenečeno vprašam. Resnično si ne znam predstavljati, zakaj bi katerakoli prekinila z Alecom.

	»Bi res rada vedela?«

	»Res.«

	»Razočarana boš, ko boš slišala, da ni bilo nič senzacionalnega. Nobenega varanja, nobenih velikih prepirov, nobenega metanja oblačil skozi okno. Vse je potekalo zelo spodobno in vljudno.«

	»Škoda.«

	»Ja, vem. Bila sva eden tistih parov, ki skupaj ostanejo dlje, kot naj bi. Razšla sva se že velikokrat, a vedno sva ostala prijatelja in se še naprej videvala. Slej ko prej sva spet končala skupaj in prisegala, da bo tokrat drugače. Ampak dejstvo, da nimava ničesar skupnega, ni nikoli izginilo. Pa tudi strasti je primanjkovalo.«

	»Torej je tokrat dokončno, kaj?«

	Dvigne roko in jo položi na mojo. »Ne skrbi. Nikoli se ne bom vrnil,« reče izjemno resno, preden se nasmehne.

	Zamalo se zasmejim, vendar se ne šali. Alec se me je želel dotakniti, odkar sem prišla, in zdaj sem mu dala priložnost. Njegova dlan počiva na moji roki, topla je in težka. Ne upam si ga pogledati v obraz. Namesto tega gledam najini roki in poskušam zanemariti zvijanje v želodcu.

	»Zato si se torej preselil v Manchester?«

	Umakne roko in jo skrije pod mizo, kamor spada.

	»Ja. Pravo olajšanje je bilo, ko sva se razšla in hotel sem poskrbeti, da bo tokrat res dokončno. Če bi se še naprej videvala in poslušala drug o drugem, bi resnično zelo težko spoznal koga novega. Moral sem nekaj spremeniti – zavoljo naju obeh.«

	»Pogumna poteza.«

	»Sploh ne. K njej sem se vračal, ker mi je bilo udobno. Če bi bil pogumen, tega ne bi počel in ne bi zapravil toliko časa za nekaj, za kar sem vedno vedel, da ni pravo zame. Iskati bi začel drugo dekle.«

	»A to zdaj počneš? Iščeš ta pravo?«

	»Trenutno se bolj ali manj trudim le preživeti iz dneva v dan, ne da bi se vdal in se vrnil v Leeds, ampak ja, med drugim najbrž tudi nekoga iščem.«

	»In kakšna naj bi bila ta oseba?«

	»Naj pomislim. Rdečelasa, s prikupnim nasmeškom, rahlo odrezava.«

	»Zelo smešno,« odvrnem in upam, da moja lica niso tako rdeča kot lasje, ki so mu všeč. »Daj no, resno mislim. Morda ti lahko pomagam.«

	»Ne vem. Ne znam ti povedati, kakšna naj bi bila, želim pa si, da bi jo lahko imel resnično rad, ne pa samo napol kot svojo bivšo. Želim si osebo, ki bi se ji lahko v celoti predal, bil malce nor nanjo, kdaj pa kdaj tudi prizadet, če me razumeš?«

	Dovolj prijazen je, da me ne gleda v oči, zato mi ni treba skrbeti, da bom ob njegovem pogledu še bolj zardela. Mislim, da med to izjavo nobena ženska ne bi mogla gledati Aleca v oči, ne da bi zardela.

	»Ja, razumem te,« se zlažem. »Razumem, zakaj si se moral odseliti.«

	»Me veseli, nihče drug me ne. Moja starša mislita, da sem storil neumno napako, ko sem solidno službo in tedenska družinska kosila v lokalni italijanski restavraciji zamenjal za delo natakarja. Še vedno sta jezna name. Kadarkoli jima telefoniram, sta zelo uradna, o mojem novem življenju sploh ne povprašata. Povečini se pogovarjamo o nogometu in o tem, kako se imata stara starša. V bistvu je Tom edini, ki razume, zakaj sem to storil.«

	»Pa Hannah?«

	»Se ne strinja. Naša skupina je padla iz ravnotežja, odkar mene ni več. Očitno Ellie neprestano organizira ženske večere, fantje pa so začeli od petkih popivati. Če ji Tom tega ne bi prepovedal, bi me zagotovo poskušala prepričati, naj se vrnem, da bi bilo vse kot prej.«

	»Ja, ljudje znajo biti bebci, kadar ni vse po njihovo.«

	Pomislim na prijateljice, s katerimi sem se videvala prav vsak konec tedna. Punce, s katerimi sem hodila v osnovno šolo in ki so me ena za drugo začele zapuščati, potem ko je mama zbolela in se moje življenje ni vrtelo več le okoli petkovih večerov in sobotnih kosil v Nandu, na katerih smo si delile mačka ali osebne podrobnosti prejšnje noči.

	»To je malce premočna beseda, Hannah ni bebka. Mislim, da je želja po najboljšem zase del človeškega značaja, moj odhod pa zanjo ni bil najboljši.«

	»Oprosti, prav imaš. Ne poznam je. Tega ne bi smela reči.«

	»Nič ne skrbi. Joj, tole pa izgleda slastno,« reče in s pogledom sledi pečenki, s katero pravkar postrežejo pri sosednji mizi. »Si prepričana, da te ne morem premamiti, da bi kaj pojedla?«

	»Res izgleda izvrstno. OK, ampak le, če ti lahko še naprej postavljam vprašanja in če z jabolčnika presedlava na vino.«

	Napaka, vem, ampak danes je, kot bi gledala fotografijo svojega starega življenja. Ne morem se spomniti, kdaj sem počela nekaj tako prijetnega, kot je tole. Popolnoma sem že pozabila, kakšen užitek je preživeti popoldan v dobri družbi in ob dobri hrani. Preden se vrnem v sedanjost, bi se rada še malce pomudila v preteklosti.

	»Zmenjeno,« odvrne Alec. Proti meni iztegne roko, stresem mu jo.

	»No, zdaj ko veš vse o meni, pa ti? Povej mi kakšno svojo zgodbico,« reče, potem ko naroči dve pečenki in liter merlota ter se vrne k mizi.

	»Svojo zgodbico?«

	»Ja, povej mi kaj o sebi, česar ne vem. Lahko kaj, kar ti je všeč, kaj majhnega ali, ne vem, življenje spreminjajočega in navdihujoče, kot je bilo moje.«

	Do zdaj je bilo prijetno, kar naenkrat pa sva zavila proti nevarnemu področju. Oklevam, mrzlično iščem nekaj, kar ni povezano s Huntingtonovo boleznijo, nekaj razigranega ali smešnega, toda ne najdem ničesar. V mislih se mi vrti en in edini prizor, ki se ne preneha ponavljati – slika mame v postelji in Sarah, ki v rdeči jakni stoji ob njej.

	»Ne, žal. Obtičala sva pri tebi.«

	»Spet? Potem pa nadaljuj.«

	Razmišljam o naslednjem vprašanju in bleknem tisto, na katero si najbolj želim slišati odgovor. »Si kdaj osamljen?«

	»Vseskozi. Dokler se nisem preselil sem, sem bil nenehno obdan z ljudmi. Zdaj imam službo in to je bolj ali manj vse. Blazno pogrešam vse.«

	»Potemtakem tukaj ne poznaš nikogar?«

	»Zdaj poznam. Tebe,« nasmejano odvrne.

	»OK, pa razen mene?«

	»Nikogar.«

	»Resnično si storil pogumen korak,« ponovim. »Skoraj vsemu si se odrekel, da bi našel srečo.«

	Zasmeji se. »Iz tvojih ust zveni, kot da sem veliko boljši človek, kot sem v resnici. To mi je všeč.«

	»Malenkost.«

	Ko dobiva hrano in začneva jesti, se lotiva lahkotnejših tem. Aleca zanimajo moji najljubši filmi in televizijske serije. Smejim se njegovi obsedenosti, da mora biti vse urejeno v sezname. Ko natakarica odnese krožnike, najin pogovor prvič zastane.

	»Domov moram,« povem.

	»OK.«

	Vstane, si ogrne modro podloženo jakno in okoli vratu šal z vzorcem tartana. Oboje se zdi drago, običajen natakar si ju ne bi mogel privoščiti, in prešine me, le kakšni karieri se je odpovedal, ko je prišel sem.

	»Nisem z avtom, sicer bi te peljal domov. Te pospremim?«

	»Nadvse kavalirsko od tebe,« odvrnem in ga potrepljam po roki, »vendar smo sredi dneva in živim za vogalom, tako da mi ne bo hudega. Ampak, hej, kar tako naprej. Punce so nore na takšne oslarije.«

	Priviha kotiček ustnic in prikima, upam, da se je opomnil, da se je najina skupna noč namesto v zvezo spremenila v prijateljstvo.

	Pri vratih me na hitrico objame in se odpravi proti postaji metroja. Odpravim se v nasprotno smer in hodim proti domu, ko na rami občutim roko.

	»Hej, hotel sem ti samo povedati, da vem, da želiš, da sva samo prijatelja, in to me ne moti. Rad se družim s tabo, Jess. Čudno, a ko sem s tabo, imam občutek, da sem se pravilno odločil, ko sem prišel sem. Oprosti, tole je zvenelo preveč pocu-krano, kaj?«

	»Strašno pocukrano,« resnobno odvrnem in se pretvarjam, da mi že celo večnost nihče ni rekel česa tako lepega.

	»Oprosti, ampak resno mislim. Vesel sem, da sem te spoznal. Lepo bi bilo, če bi se kdaj pa kdaj dobila. Ti je to OK?«

	»Kot prijatelja?«

	Prikima. »Kot prijatelja.«

	Bežno – le za hip – me poljubi na lice in spet odide. Ko gledam za njim, mi ušesa oplazi piš. Nisem prepričana, da ni zgolj prisluh, a skoraj prepričana sem, da sem slišala besedo 'zaenkrat'.





	OSMO POGLAVJE

	Debs prispe ob sedmih, vikend se počasi zaključuje.

	Takoj ko sem prišla domov, sem se Sarah opravičila, ker sem tako pobegnila in jo pustila samo z mamo. Sarah je malce jokala, potem pa sva se smejali ob misli, kako bi bila mama jezna nanjo, ker je nenehno vsa solzna, medtem ko sta bili včasih ponosni nase, da sta optičarki z najdebelejšo kožo v severozahodnem delu mesta. Enkrat za spremembo se je bilo lepo sproščeno pogovarjati, ko je Sarah odšla, pa sem šla mami povedat, da naju bo Sarah čez dva tedna spet obiskala. Mama se za dobro novico ni zmenila. Nisem vedela, ali je jezna name, ker sem jo pustila samo s Sarah ali še vedno zaradi fiaska z daljincem, a kakorkoli, bila je jezna in preostanek večera je molče gledala televizijo.

	Potem ko si z Debs izmenjava novice, se zgodaj odpravim v posteljo – ob osmih, kot otrok. Zaspim v trenutku, zbudim se šele ob šestih zjutraj.

	V pripravljanju na službo uživam, rada si vzamem čas, ker vem, da bom prišla zgodaj in bom imela vsaj pol urice dragocenega časa za prebiranje mailov ob kavici, preden bo prišla Jane in se bo začel delovni dan. Vedno sem bila ljubiteljica rutine, kot deklica sem bila med šolskimi počitnicami kar malce izgubljena. Iz hiše odidem prepričana, da je dan obračunavanja plač in razvrščanja božičnih bonusov z gospodom Lewisom natančno tisto, kar potrebujem, da se resetiram po nenavadnem vikendu.

	Enako je z mamo. Čeprav me ima izjemno rada, je čez teden z negovalkami, ki prihajajo in odhajajo, bolj sproščena. Urnik pozna in ker natančno ve, kakšen bo dan, se počuti varneje. Ob koncu vsakega dne je Debs zanjo nagrada.

	Ko se ob sedmih zvečer vrnem iz službe, mama sedi v svojem fotelju, Debs pa ji lakira nohte. Podrobno jima opišem izbruh ogorčenja, ki ga je povzročilo letošnje znižanje direktorskih bonusov, ki ga je odredil gospod Lewis, mama pa me z zaprtimi očmi posluša in se kimaje z glavo strinja z mano, da bi direktorji morali opravljati bolj garaško delo, da bi bili upravičeni do več denarja.

	Debs predlaga, da bi mama legla prej kot ponavadi in poskusila ujeti ritem spanja, ki je zadnje časa zelo nereden. Potem z Debs skupaj gledava žajfnice, dokler ji ne zaželim lahko noč in se odpravim gor, povsem mirna, ker vem, da bo preostanek noči Debs pazila na mamo.

	Mama je spala štiri ure skupaj, potem pa še dve pred zoro. V torek zjutraj, preden odidem v službo, je dobrovoljna kot že dolgo ne, v hiši ni več ne duha ne sluha o razburjanju med vikendom.

	Čas njenega izboljšanja ne bi mogel biti bolj perfekten. V torek je načrtovana dolgo pričakovana božična zabava. Ker je za mamo dobro poskrbljeno, letos obstaja vsaj drobcena možnost, da se bom zabavala, ne pa bila samo prisotna kot lani, ko sem komaj čakala, kdaj bom lahko šla domov. Ob tej posebni priložnosti lahko gremo iz službe ob treh, da bi imeli dovolj časa, da se uredimo in vrnemo v mesto do šestih, ko se prične zabava. Ko vstopim v hišo, mama in fizioterapevtka pravkar zaključujeta vaje.

	Moja soba je le za spoznanje večja od shrambe v sprednjem delu hiše. Ob moji je mamina soba, zdaj prazna. Vem, da ne bi imela nič proti, a nikoli ne bi niti pomislila, da bi se preselila vanjo, medtem ko je ona spodaj. Ali sploh kdaj.

	Resnica je, da svojo sobo potrebujem, potrebujem njene šepete o srečnem otroštvu. Ko ležim v postelji, strmim v strop in se spominjam, kako sem nanj prilepila poster Kiana iz Westlifa, v velikosti A1, da je bil zadnje, kar sem videla, preden sem zaprla oči. Pogledam orhidejo na okenski polici in pomislim na čas, ko sem na njenem mestu imela zbirko trolov, več let moje najdragocenejše imetje. Dandanes je moja garderobna omara perfektno urejena: službena oblačila so na levi, občasna na desni, majice in puloverji so zloženi na polici, tudi kavbojke so od najsvetlejših do najtemnejših lepo zložene na kup, na notranji strani vrat pa je obešalo za šale. Toda ni še veliko let nazaj, ko je v moji omari vladal kaos, 'moj videz' pa je bil tisto, kar sem lahko našla čisto.

	Ko zdaj brskam po omari, se nasmehnem ob spominu na cunje, ki sem jih nosila v norih najstniških letih – pogosto so bile brez hrbta ali naramnic in prekrite z bleščicami. Za nocoj izvlečem dve opravi: svetlečo srebrno oprijeto obleko, ki sem jo kupila lani, in črno s širokimi hlačnicami, ki od prepogostega nošenja postaja bleščeča.

	»Kaj ti misliš?« vprašam mamo, potem ko fizioterapevtka odide, in prednjo podržim obešalnika. Mama z iPadom v naročju sedi privzdignjena na postelji.

	Gubice okoli oči se ji poglobijo, ko se nasmehne – vedno mi je rada pomagala urediti se, ko sem šla ven s prijateljicami ali na zmenek. Najraje sva imeli večere, ko sva šli obe ven – nenehno je skakala v mojo sobo in iz nje in si sposojala ličila ali mi posojala svoj nakit, za katerega je menila, da mi pristaja.

	»Oboje mi je všeč,« reče, potem pa si takoj premisli: »Ne, obleko.«

	Strinjam se z njo, me pa skrbi, kako bom v lesketajočo elastiko spravila mehak obroč okoli pasu.

	Hitro se še naličim in si polikam lase, medtem ko Clara, mamina najmanj priljubljena negovalka, poskrbi, da mama vzame svoja zdravila. Mamo slišim ugovarjati, izklopim likalnik. Clara bi morala ostati do petih, a po stopnicah navzdol pridem nekaj minut čez četrto in ji rečem, da lahko gre prej, ker sem jaz doma.

	»Čudovito,« reče mama in proti meni iztegne roke, jaz pa sedem k njej na posteljo, boža me po konicah las, medtem ko se neiskreno pritožujem, ker moram nocoj spet ven.

	Debs prispe le nekaj trenutkov pred mojim odhodom. Naganja me iz hiše, a nikakor se me ne more znebiti. Mama se smeji mojim poskusom, da bi skrila izboklino, najprej s puloverjem, nato s spodnjicami za oblikovanje postave, ki mi iz neznanega razloga vso maščobo potisnejo v stegna, oba poskusa pa označi kot neumna. Ko bom odšla, bom iz hiše odpeljala tudi smeh, a si želim, da bi se mama smejala še malo dlje.

	»Slikaj jo,« mama reče Debs, jaz pa iz torbice takoj potegnem telefon, ga dam Debs, potem pa se postavim ob steno, prekrižam noge in karseda močno potegnem trebuh noter.

	»Ne, ne, zraven mame se postavi.«

	Ubogam jo.

	»OK, zdaj pa obe recita elastan.« Debs naju slika, mamo objemam okoli pasu, glavi tiščiva skupaj in se obe smejiva.

	»Ja poglej, koliko je že ura,« reče Debs. »Če takoj ne odideš, bom jaz nase navlekla to tesno srebrno obleko in šla namesto tebe.«

	»OK, OK, že grem. Imejta lep večer, dami.«

	»Ti tudi,« odvrneta v en glas. Iz hiše odidem sproščena in vesela.

	Pod Janinim rigoroznim vodstvom se je Maureen lotila organiziranja letošnje zabave, ki bo seveda v Vodnjaku želja, kot da v Manchestru ne bi bilo še na stotine drugih lokalov. Nazaj v mesto se odpeljem z metrojem, prispem nesramno pozno in tako najdem bar poln svojih že napol okajenih sodelavk.

	Izza svojega mesta za točilnim pultom me Alec opazi takoj, ko vstopim skozi vrata, pomaha mi, naj pridem bliže.

	Smešno, mislila sem, da se ga bom nocoj raje izogibala, da ga ne bi še dodatno spodbujala. Morda sem še vedno pod vplivom maminega izboljšanja, a iskreno sem srečna, ker ga vidim. Kratko mu odmaham in se odpravim proti njemu.

	»Pa si le prišla,« zavpije čez pult.

	»Hej,« negotovo odzdravim, osupla, ker je tako očitno vesel, da me vidi, kar je popolno nasprotje običajni bodi-kul drži, ki so jo imeli fantje, ki sem jih poznala nekoč.

	»Spraševal sem se že, ali me boš nocoj pustila na cedilu in samega s tvojimi sodelavkami, ki se obnašajo brezhibno vzorno,« doda in pomigne proti dvema zibajočima se pripravnicama.

	»Ne, le zamujam.«

	»S čim ti lahko postrežem?«

	»S kozarcem šampanjca, če ga imate.«

	Privzdigne obrvi. »No, ponavadi ga ne strežemo na kozarce, a zate bom naredil izjemo. Kaj proslavljaš?«

	»Božič,« odvrnem in pomislim na prešerno vzdušje doma.

	Odide na konec pulta, da bi mi prinesel pijačo, in tam stisnjena v kotu, ne da bi se zavedala kravala okoli sebe, opazim par na barskih stolih, gleda si v oči. Ko ženska seže k fantovemu obrazu in ga poboža po licu, si predstavljam, da jaz isto počnem Alecu. Začneta se poljubljati in zahrepenim, da bi na svojih ustnicah začutila Alecove.

	Hvala bogu, da se pred mano prikaže Olivia in prekine moja sanjarjenja.

	»Prekrasna si,« reče in me prime okoli pasu. »Ta obleka ti odlično pristaja.« Potem opazi Aleca in doda: »Se strinjaš, Alec?«

	»Ja, čudovita je. Vse ste.«

	Alec mi poda kozarec in se oddalji, da bi postregel drugo stranko, Olivia pa me zgrabi za roko in me odvleče v del bara, ki ga nismo rezervirali, a vsi naši zaposleni so skoraj zapolnili lokal.

	Olivia počaka, da vse pozdravim, potem pa oznani, da mora na stranišče, in me zvleče s sabo.

	»Ti in Alec,« zacvili, ko se za nama zaprejo vrata ženskega stranišča. »Ti in Alec! Bolj vesela ne bi mogla biti, pa četudi bi bila na tvojem mestu.«

	»Em, kaj pa Rick?«

	»Jebeš Ricka.«

	»Resno?«

	»Ne, šalim se. Z mojim malim Rickom se ne more kosati nobeden. Ampak res si prava srečnica. Kar nisem mogla verjeti, ko je Alec tisti večer prišel do mene in me prosil za tvojo številko. Upam, da nisi jezna, ker sem mu jo dala. Vem, da vztrajaš, da si samska srečna in vse to, ampak mislila sem, da boš njega vesela.«

	»Ne, je že v redu. Ampak, da boš vedela, med nama se nič ne dogaja.«

	»Si prepričana? Morala bi ga videti, kako se je oni večer ves sramežljiv prikradel do mene, niti pogledati me ni mogel, in jecljal. Jess, resnično si mu všeč.«

	»Ne, nisem. Prijatelja sva. Prisežem, samo prijatelja.«

	»Le kako bi si lahko želela samo prijateljevati s tem bogom? Tako čedni fantje ne čakajo dolgo. Morala bi ga dobiti, dokler ta možnost še obstaja. Ni nujno, da je kaj resnega, lahko je le zabava.«

	»Čeprav izjemno cenim tvoj nasvet, se motiš. Vprašaj njega, če želiš. Povedal ti bo isto – da sva le prijatelja.«

	Olivia zavzdihne in me poboža po roki. »OK. Vem, da imaš svoja pravila in razumem jih, Jess, res jih. Le to je, da ni samo tako zelo čeden, da bi se najraje razjokala, temveč je tudi dober. Če boš pomislila, da bi prekršila svoja pravila, je on tega vreden.«

	Ni mi žal, da sem Olivii povedala za svoja pravila ali za pozitiven izvid za Huntingtonovo bolezen. Sprva nisem nameravala povedati nikomur, toda nisem zdržala. Neko jutro me je zalotila, ko sem jokala za svojo mizo, odpeljala me je na stranišče, da bi se lažje pomirila. Ko me je vprašala, kaj je narobe, so besede kar bušnile iz mene, kot bušne zrak iz počenega balona. O tem sem se morala pogovoriti z nekom, ki ni moja mama ali zdravstveni delavec, sicer bi od vseh misli, ki so se mi motale po glavi, zblaznela. Prav tako sem potrebovala nekoga, ki bi me nadomestil v službi, ko sem morala biti z mamo. Da sem povedala njej, je bila najboljša napaka, kar sem jih kdaj naredila, a po drugi strani ima to tudi stranske učinke, kajti Olivia neumorno vztraja, naj zanemarim svoje najpomembnejše pravilo.

	»Prav imaš. Krasen je, ampak iz te moke ne bo kruha, zato odnehaj, prosim.«

	»OK. No, pridi, vrniva se.«

	»Ti ni treba na stranišče?«

	»Ne, le čenče o tebi in Alecu sem hotela slišati. In zdaj, ko sem jih, ali bolje rečeno nisem, se lahko spet pridruživa ostalim.«

	Sedeva k administratorkam in pravnicama, s katerimi se dobro razumeva, pa tudi k Ericu McAllistarju, izvršnemu direktorju, ki pošteno pijan žlobudravo razpreda svoj vsakoletni govor o tem, kako na svojih tristo devetdeset zaposlenih gleda kot na svoje lastne otroke. Jaz srkam svoj šampanjec, vljudno prikimavam in premagujem željo, da bi ga vprašala, kdaj lahko vsi skupaj pridemo na božično večerjo.

	Drobne mehurčke še prehitro izpijem. Vstanem, da bi odšla k pultu, ko se ob meni prikaže Alec z novim kozarcem v roki.

	»Pomislil sem, da ti bo prijal še en. In ker si me primorala, da sem odprl steklenico te reči, ki je ne pije nihče drug, se je moram znebiti tako ali drugače.«

	Takoj zatem se izmuzne nazaj za pult, vendar je prepozno. Le gospod McAllister ne ve, kaj se je pravkar zgodilo – pa še on začuti, da se je nekaj spremenilo, zato odtava k naslednji mizi. Ko odide, me vse pogledajo.

	»Kaj. Se je. Pravkar. Zgodilo?« vpraša Jane in se nagne proti meni, kolikor ji to ovratnik obleke dopušča. »Ti in on? On in – ti?« Zveni presunjeno, kot bi ne mogla verjeti, da se je Alec namenil k nam in izbral mene in ne nje, čeprav se ji je na desnici lesketal ogromen diamantni prstan.

	»Kaj? Ne. Kot je rekel, prosila sem ga za kozarec šampanjca, zdaj pa želi steklenico izprazniti, da ne bi imel izgube. Glede na to, kako se je zmrdoval ob moji prošnji, bo prekleto dobro poskrbel, da jo plačam, preden grem.«

	Olivia samo togo obsedi ob meni.

	»Pravzaprav mislim, da jo bom kar takoj plačala, da ne bi pozabila.«

	Sklonim se, da bi s tal pobrala torbo, ob tem pa svareče pogledam Olivio. Molk jo ubija – ustnice stiska tako močno, da ima kožo okoli njih skoraj belo. Vendar enkrat prikima, zato vem, da ne bo rekla ničesar.

	»Hvala za tole,« rečem, ko se prebijem do Aleca.

	»Malenkost.« Ves zadovoljen se mi smehlja.

	»Ne, nisem mislila šampanjca, pač pa za čenče, ki bodo zdaj začele krožiti.«

	»Hm?«

	»Ker si mi osebno postregel pijačo, česar ne storiš nobeni drugi stranki, je to izpadlo precej očitno. Nič mi ne bi manjkalo, če preostanek večera ne bi bila središče pogovora za vsako mizo.«

	»O čem govoriš? Ničesar očitnega nisem storil. Zelo jasno si mi dala vedeti, da med nama ni ničesar. Le prijazen sem bil.«

	»Ja, tudi prav.« Ničesar drugega se ne morem domisliti. Prav ima. Po nepotrebnem se jezim.

	»OK, no, tule je denar za pijačo. Hvala.«

	Denar mi izmakne iz roke in se odpravi naravnost k blagajni. »Se vidiva,« zavpijem za njim, vendar se ne obrne.

	Ne preostane mi nič drugega, kot da se vrnem k naši skupini. Prisedem, pogovor se še vedno vrti okrog Aleca.

	»Bi pa bilo prijetno,« reče Maureen in se obrne k meni. »Stavim, da zna lepo ravnati z dekletom. Romantik je, to se mu vidi.«

	»Tega ne moreš vedeti,« ji oporeka Olivia in me pod mizo stisne za nogo. »Tukaj mora biti očarljiv, je tako? To je njegova služba. Vsi vemo, da so natakarji odvisni od napitnin, zato se trudijo po najboljših močeh. Ampak za zaprtimi vrati je morda pravi zadrtež.«

	»In ošaben tudi. Meni je rekel, da je samski, pa sem ga že neštetokrat videla, kako se otepa lepih žensk. Tega ne počneš, razen če se imaš za nekoga posebnega,« pripomni Jane, a precej zajedljivo.

	Z Olivio se spogledava, pravkar se je potrdilo, kar sva sumili: Jane je očitno poskusila zapeljati Aleca in jo je zavrnil.

	»Ali pa ti je mar še za kaj več od velikosti jošk,« doda Maureen.

	»Ne govorim o joških,« je osorna Jane. »Toliko žensk je že prišlo v ta lokal in odšlo, on pa se ni zmenil niti za eno. Očarljiv gor ali dol, ima se za nekaj več. To se vidi že na kilometer.«

	»Oslarija,« ji oporeka Maureen. »Na njem ni ničesar zlaganega. Samo zato, ker mu niso všeč ženske, ki prihajajo sem, še ni aroganten. Meni se zdi prikupen. Človek lahko potvori marsikaj, a nikoli oči. Oči ti povedo vse, kar moraš vedeti, in njegove so polne prijaznosti.«

	Prav ima, seveda. Lahko bi ji opisala noč, ki sva jo preživela skupaj, kako je, takoj ko je po seksu prišel do sape, vztrajal, da prenočim pri njem, potem pa skočil iz postelje, mi prinesel pijačo in šel iskat zobno ščetko.

	»Res je zelo prijeten,« se strinjam, da bi temu pogovoru naredila konec. »Ampak v bistvu ga sploh ne poznamo. Predlagam, da se prenehamo obremenjevati z njim in se počasi odpravimo v restavracijo. Sestradana sem.«

	Našo skupino mi uspe spraviti skozi vrata, še preden bi ostali samo pomislili na našo rezervacijo ob osmih pri Ziccu, imenitni italijanski restavraciji nekaj ulic proč.

	Olivia se pojavi ob meni in me rahlo povleče nazaj.

	»Si OK?«

	»Super. Zakaj?«

	»Ne vem. Mislila sem, da sem te na stranišču spravila v slabo voljo zaradi Aleca, potem ko je prišel k mizi in so piranje začele krožiti okoli tebe, pa me je skrbelo, da se boš razburila.«

	»Povedala sem ti, da ni ničesar, zaradi česar bi se lahko razburila. Vendar hvala za skrb. Zdaj pa pridi,« rečem, karseda veselo, »preden naju drugi prehitijo in pospravijo ves McAllisterjev denar. Namenil nam je samo dva tisoč funtov, zato raje pohitiva.«

	Olivia se zasmeji in odhiti naprej, da dohiti ostale, in tako me prve planemo v restavracijo, glasno in ploskajoče, ko si dajemo petke, da nas ostali gostje, ki očitno niso seznanjeni z našim prihodom, samo začudeno gledajo.

	V hrupni restavraciji se ni težko pretvarjati, da se zabavaš. Pazim, da se ne pogovarjam z Maureen, Jane ali celo z Olivio, nočem, da bi katera spet omenila Aleca. Večino večera preživim s kadrovnicami, ki me niso prej nikoli kaj posebej zanimale. Prišle so naravnost k Ziccu in v Vodnjaku želja jih nisem še nikoli videla , zatorej se z njimi počutim varno.

	Šele v taksiju na poti domov sprostim boleče mišice okoli ust. Brez vsakršnega opozorila mi oči napolnijo vroče solze. Zaprem oči in nanje tiščim prste, da mi solze ne bi stekle po licu.

	»Težave s fantom, kaj?« se oglasi taksist.

	»Prosim?«

	»To službo opravljam že petnajst let in takšno dekle je lahko tako vznemirjeno samo iz enega razloga. Kdorkoli že je, tega ni vreden, ljubica. Kar verjemi mi.«

	Vendar se moti. Poleg Olivie in drugih sem se zlahka pretvarjala, da Alec ni poseben. Ampak zdaj mi ni treba lagati.

	»Mislim, da je, ravno v tem je težava.«





	DEVETO POGLAVJE

	Tri dni po zabavi, preden pred božičem zaključimo z delom, v službi ne naredimo ničesar. Ena od mojih najljubših stvari v zvezi z mojo službo je ta, da podjetje ostaja zvesto navadam, ki jih je oblikovalo še povsem na začetku, četudi je zdaj ena najuspešnejših korporacijskih pravnih firm v Manchestru. In moja najljubša navada je dvotedenski kolektivni dopust po božiču.

	V splošnem vrvežu si lahko privoščim podaljšane odmore za malico in opravim nakupe, kasneje popoldan zavijam darila in pišem voščilnice v imenu naju z mamo v upanju, da se bom domislila izvirnih voščil, kot bi se jih ona.

	V petek bi skorajda bilo bolje, če sploh ne bi prišla v službo. Dopoldan si izmenjujemo anonimna darilca – jaz sem dobila paket odsevnih črtal za oči in obesek s puhasto žogico za ključe – preden se opoldan zberemo v konferenčni sobi, da bi poslušali božične govore partnerjev. Po tem, ko dopoldne obhodijo številne sejne sobe v svoji sedemnadstropni stavbi, takrat, ko pridejo do nas, njihovo slovesno razpoloženje že bledi, in tako smo deležne najkrajšega in najboljšega božičnega sporočila, kar bi si ga lahko želele: vzemite svoje stvari in pojdite domov.

	Jane predlaga, da bi se vrnile za svoje mize in odprle steklenico njej najljubšega sauvignon blanca, ki ga je zelo verjetno kar sama sebi dala v vrečo skrivnih daril. Jaz jo odločno zavrnem, češ da je to najslabša ideja na svetu, za iskrenost pa sem nagrajena z nekaj vzkliki in razkošnimi božičnimi željami sodelavk. Stečem k dvigalu, še preden Jane opazi, da so, medtem ko se je pogovarjala z mano, pobegnile že skoraj vse ostale, da me ne bi pregovorila, naj vsaj jaz ostanem z njo.

	Ko pridem na ulico, opazim, da je dež, ki je neusmiljeno padal že ves teden, vendarle ponehal, a nebo še vedno prekrivajo jekleno sivi oblaki. Lahko pohitim do metroja in upam, da bom domov prišla, še preden se vlije, ali pa še malo ostanem v mestu in si poiščem zatočišče v kavarni in si v duhu božičnega obdarovanja privoščim velikansko vročo čokolado.

	Danes je z mamo Janette. Z njo se dobro razume in ne pričakuje, da bom prišla hitro domov. Zato se odločim ostati.

	Potem ko sem odšla iz Feltersa, kjer me je mozoljavi pob za pultom prepričal, da sem kupila božični triler o poskusu umora predsednika na božični večer izpred nekaj let, za katerega mi je zagotovil, da je popolno praznično čtivo, je začelo resno deževati. Na koncu nakupovalnega središča Arndale je Starbucks, v katerega bi se lahko zatekla, ampak to bi pomenilo prerivanje skozi trume last minute nakupovalcev, da bi sploh prišla tja. Če odidem v smeri, iz katere sem prišla, bom čez dobro minuto v Vodnjaku želja, ki bi zdaj že moral biti odprt.

	Alec ne bo delal. Včeraj zvečer, ko sem šla iz službe, sem ga videla tam pogovarjati se z dvema ženskama, medtem ko je pospravljal mizo ob oknu. Če je včeraj delal večerno izmeno, danes zagotovo ne bo dnevne. Zakaj ne bi nekaj uric preživela v pravljični toplini Vodnjaka želja, saj njega sploh ne bo tam?

	Vrata se odprejo z glasnim treskom, premočno sem jih odrinila, da bi čim prej prišla izpod dežja, in v hipu se vsaj ducat glav obrne proti meni in opazuje moj premočen prihod. Moški za pultom se nasmiha. Rdečelas, brez brade, niti malo podoben Alecu. Ko naročim pijačo in se vljudno zasmejim, ko vpraša, če želim še brisačo za zraven, sedem za mizo ob oknu in odprem knjigo. Preberem že nekaj strani in izvem za prvi poskus umora, ko mi natakar prinese pijačo in se opraviči, ko malce razlije razpenjeno mleko. Rečem mu, naj nič ne skrbi, malce razlitega mleka nikomur ne škodi. Ne da bi prej razmislila, vprašam:

	»Alec danes dela?«

	»Ja, pravkar je prišel. Začne čez pol ure. Če želiš, ga grem iskat.«

	»Oh, ne, sploh ne. Ne, ne, hvala,« odvrnem in čutim, da živo zardevam.

	»Prav, prepustil te bom pijači.« Smeji se, odkrito, kot da mi ni že dovolj nerodno.

	Pogoltnem nekaj požirkov vrele vroče čokolade, preden odložim lonček.

	Natakar gre od moje mize naravnost k skritim črnim vratom na koncu lokala. Z zadnjico drži odprta, medtem ko se pogovarja z nekom v zadnjem prostoru. Pravkar pripoveduje Alecu, da je po njem spraševalo dekle, ki zardeva do ušes. Gledam ga, kako se vzhičeno pači, nato pa pogleda proti meni, preden postreže naslednjo stranko.

	Ni šans, da bom dopustila, da Alec izve, da sem jaz zariplo dekle, ni šans, da se bo na moj račun smejal, kot se je pravkar njegov prijatelj. V torbo, polno daril, ki so se nakopičila v predalu moje službene mize, vržem knjigo in planem skozi vrata, še preden se prikaže Alec.

	Zdaj se je čarobnost popoldneva razblinila, kot bi jo nekdo izklopil. Odpravim se naravnost proti metroju, pripravljena na oddih od službe – in vsega v njeni bližini.

	Šele zvečer, ko začnem pod drevesce razvrščati darila, ugotovim, da sem naredila napako. Iz službe sem odšla z dvema torbama, domov pa sem prinesla samo eno. Najprej pomislim, da bi darila iz druge torbe odpisala kot izgubljena, sem pač ostala brez njih. A kar slabo mi postane, ko se spomnim, da je v tisti torbi tudi darilo za mamo.

	Več tednov sem si razbijala glavo, kaj naj ji kupim, preden sem se spomnila, da mi je več mesecev nazaj dala popoln namig. V enem redkih nostalgičnih razpoloženj me je spomnila na ogrlico prijateljstva, ki mi jo je dala, ko sem bila še deklica. Ena polovica srca je visela na moji tanki verižici, druga polovica pa na njeni. Nosili sva ju veliko let, dokler ni meni postalo nerodno in sem se bala posmeha sošolk, ker si obesek delim z mamo in ne s fantom, in sem vztrajala, da verižici obe snameva.

	Obiskala sem zlatarno, upala sem, da bom našla nekaj podobnega, in uspelo mi je: po vseh teh letih sem našla popolnoma enaki ogrlici. Ogrlici, ki sta tičali na dnu torbe v Vodnjaku želja.

	Lahko bi se vrnila po torbo, toda bila je že sedem proč, ko sem opazila, da je nimam. Zdaj je bar že nabito poln delavcev, ki se pripravljajo na črni petek, alkohola poln zadnji petek pred božičem. Nekdo je prav gotovo že našel torbo, jo predal natakarju ali pa obdržal zase. Nisem prepričana, da se lahko soočim s prvim izidom ali drugim.

	Lahko bi poklicala ali se vrnila v bar in vsa zardevajoča vprašala Aleca, ali je torba še tam, ampak s tem bi samo potrdila, kakšna trapa sem bila popoldan, ko sem kot šolarka pobegnila od fantov na igrišču. Lahko si predstavljam izraz na njegovem obrazu, kako se mu zabavno iskrijo lešnikove oči, ko posluša moje za lase privlečeno pojasnilo. In če bo tam tudi tisti drugi natakar, se bosta spogledala in se skrivaj nasmihala, medtem ko se bosta pretvarjala, da iščeta mojo pogrešano torbo.

	Že to bi bilo silno grozno, da pa bi šla tja samo zato, da bi mi Alec v obraz povedal, da ni videl nobene torbe, da je mamina ogrlica izginila, pa bi bilo še nepredstavljivo hujše.

	Vsa čemerna grem k mami, da bi jo pripravila za v posteljo. Debs je zaključila, naslednja dva tedna bom jaz skrbela za mamo. Mama me vpraša, kaj je narobe, odvrnem, da je vse v redu. Ve, da lažem; ogleduje si prav vsak centimeter mojega obličja, poskuša se dokopati do resnice. Občutek je skorajda prijeten, odpelje me nazaj v čas, ko sem brezskrbno lagala o marsikateri malenkosti, na primer, kje sem bila ali s kom, ona pa me je nepremično gledala, dokler se nisem vdala in povedala resnice.

	Tako zelo dobro bi mi delo, če bi ji lahko povedala za Aleca. Pojasnila bi ji, zakaj se nočem videvati z njim, in sicer ker mi postane samo še bolj všeč vsakič, ko ga vidim. Ona bi razumevajoče prikimala in me prijela za roko. Toda mame ne smem še dodatno obremenjevati, že tako ima dovolj svojih skrbi. Zato se oklenem laži in ji povem, da sem utrujena in pripravljena na oddih.

	»Čas za posteljo,« odredi mama. Strinjam se in se potrto odvlečem v svojo sobo, v želodcu me zvija od razočaranja.

	Skozi okno vidim, da so se težki sivi oblaki končno razkadili. Na nebu se iskri polmesec, njegov obris je tako čist, kot bi bil izrezan in prilepljen na nebo. V mesečini je nebo srebrno, soj meseca je rahlo zasenčil močan sij zlatih lučk na grmu sosednje hiše.

	Okno odprem na stežaj, potrebna sem ostrega ledenega zraka, da mi zbistri glavo, da se bom lahko domislila načrta, kako bi dobila nazaj mamino darilo.

	Ravno sklenem, da bom jutri prosila Janette, naj z mamo ostane urico dlje, jaz pa bom šla nazaj v zlatarno in kupila novi ogrlici, ko mi zapiska telefon.

	Hej. Si slučajno ti skrivnostna rdečelaska, ki je spraševala zame, preden je izginila? Če si, potem si tukaj pustila torbo. Lahko ti jo dostavim, če želiš. Sporoči. Alec x

	Hitro tipkam odgovor, da sem bila ves dan doma in da ni mogoče, da bi bila to jaz. Šele ko sporočilo natipkam do konca in tehtam, ali bi dodala poljubček, se mi posveti, da se bom s tem sms-jem poslovila od torbe daril in bom morala kupiti novo ogrlico, ki si je v bistvu sploh ne morem privoščiti.

	Saj ni važno, če ve. Med nama ni ničesar. Zato ni pomembno.

	Izbrišem napisano sporočilo in natipkam novo: Hej. Ja, to sem bila jaz. Zelo sem vesela, da si našel torbo. Če ti ni odveč, bi bilo super, če mi jo lahko dostaviš.

	Če bo Alec prišel sem, to pomeni, da meni ne bo treba mame pustiti same in se prebijati skozi mesto, polno opitežev. Toda to pomeni tudi, da bo Alec prišel sem. V moj dom.

	Če bo vstopil, bo videl kup medicinskih pripomočkov na hodniku, morda bo celo predramil mamo, ki bo hotela vedeti, kdo je ob tej uri v hiši. Iz 'skrivnostne rdečelaske' se bom spremenila v dekle iz bolne hiše. Še huje, mama bi lahko izvedela zanj.

	Misel, da bom vse življenje ostala samska, sovraži. Napako sem naredila, ko sem ji povedala za to pravilo, potem ko je prenehala z namernimi poškodbami in mi začela postavljati vprašanja o tem, kako nameravam urediti svojo prihodnost. Ona je živela živahno življenje. In zato ni hotela, da bi se jaz sploh šla testirat, ker je vedela, da me bo pozitiven izvid oropal vseh dobrih stvari, ki bi jih morala doživeti.

	V zvezi s tem sva se prepirali mesece.

	Mama z mano ni nikoli ravnala kot z otrokom, tudi ko sem bila majhna, ne. Vsi drugi otroci so odraščali po nadzorovanem načrtu svojih staršev, dokler niso bili že dodobra v najstniških letih, a ne jaz. Večino večerov, ko me je mama prišla iskat v varstvo in sva prišli domov, je na široko odprla hladilnik in me vprašala, kaj bova večerjali. Če sem rekla palačinke, sva jedli palačinke. Sendvič, ni problema. Ni bilo najbolj zdravo, zagotovo pa je bila večerja za naju poseben čas.

	Ko sem bila stara sedem let, mi je podala brošuro s počitniškimi hišicami v Angliji in rekla, naj izberem katerokoli. Šli sva v Anglesey v Walesu in imeli sva se prečudovito.

	Vse otroštvo sem odraščala v prepričanju, da so moje odločitve dobre, a pri tej je bilo ravno nasprotno. Rekla je, da delam napako.

	Vedela sem, da ni tako. Preden sem določila svoja pravila, sem ure in ure raziskovala o Huntingtonovi. Mama se je držala letakov in informacij, ki so ji jih dali zdravniki in posebej usposobljena negovalka, ki jo je obiskala kmalu po prejemu izvida. Jaz sem prečesavala Google in YouTube, da bi dobila čim boljši vpogled. O prihodnosti naju obeh sem vedela veliko več od nje, pa kljub temu ni priznala, da sem sprejela dobro odločitev.

	»Nisi še spoznala pravega moškega. Drugi tvoji fantje so bili zgolj to: fantje. Le počakaj, da pride ta pravi,« je imela navado reči.

	»Ta pravega sploh nočem spoznati,« sem ugovarjala. »Naj imam prav ali pa ne, še nekomu ne bom za vrat nakopala takšne odgovornosti.«

	»Ne bodi neumna. Če te bo imel nekdo rad, si bo želel skrbeti zate.«

	»Ne,« sem odvrnila. »Ne bo si želel. Moral bo, mama. Nihče pri zdravi pameti si tega ne želi.«

	»Oh, a govoriš o sebi, ker moraš skrbeti zame?«

	»Jaz sem tvoja družina. V tem sva skupaj. Kar sploh ni isto.«

	»Si prepričana?«

	Ta pogovor se je vsakič končal čemerno in sledili so tihi dnevi. Sčasoma je postalo lažje, da o tem sploh nisva več govorili.

	Če bo nocoj videla Aleca, bo mislila, da sem si premislila. To bi bilo najboljše božično darilo, kar bi ji jih lahko podarila, a ne bo ga dobila.

	Pošljem mu še eno sporočilo. Mama spi. Prišla bom na konec ulice. Pošlji sms, ko boš tam.

	Malce nesramno, vem. Po vsem tem trudu verjetno pričakuje vsaj pijačo, jaz pa nočem niti, da bi prestopil prag. Odgovora ne dobim takoj in pomislim že, da morda razmišlja, kako bi svojo ponudbo umaknil. Ko moj telefon naposled le zapiska, ga z odporom vzamem v roke.

	Torej želiš, da sredi noči ustavim na koncu ulice in ti predam torbo? Vse to postaja rahlo sumljivo, Jessica. Naj se oblečem v črno? Ugasnem luči? Si zakrijem obraz?

	Nehote se zasmejim. Takoj odpišem: Nobenih vprašanj več. Pridi sam. Ne povej nikomur.

	Odidem dol in čakam v dnevni sobi, gledam posnetek včerajšnjega božičnega šova, potem pa odidem nazaj gor, se naličim in preoblečem.

	Uro za zadnjim sporočilom dobim novo, da je prispel. Preden si ogrnem plašč in se po prstih odkradem iz hiše, še na hitro pogledam k mami.

	Ko potapkam po njegovem oknu, ga odpre le toliko, da skozenj potisne torbo, potem pa spet zažene motor, kot da bo takoj odpeljal.

	»Hej, ne počni tega, celo ulico boš zbudil.«

	Okno spusti do konca in se mi široko nasmehne. »Sori, preveč sem se vživel v svoje novo zločinsko življenje.«

	»Zelo smešno. Hvala ti za tole, življenje si mi rešil.«

	»Ni problema. Slišal sem, da si danes v naglici odšla iz bara.«

	»Ja,« odvrnem, želim si, da v tej sijoči mesečini ne bi mogel videti mojega obraza. »Nekaj je prišlo vmes. Škoda, da se nisva videla.«

	»Že v redu. Pa sicer, je vse OK?«

	»Ja,« rečem in se ozrem proti hiši, upam, da se ne bo kar sam povabil, da bi vstopil.

	»Dobro.«

	»Em, iti moram.«

	»Ja, seveda. Tukaj zunaj boš še zmrznila.«

	Prišla sem že skoraj do ograjnih vratc, ko ob sebi zaslišim motor avtomobila.

	»Pozabil sem – srečen božič,« potiho reče Alec, nagiba se proti odprtemu sopotnikovemu oknu. »In razmišljal sem, glede na to, da sem v tem velikem mestu za božič sam, da bi se mogoče kaj videla?«

	»Ne boš šel domov?«

	»Ne, javil sem se za nekaj dodatnih izmen. Če bi šel domov, bi vse preveč večerov preživel zunaj, vsi pa bi samo iskali načine, kako bi se midva z Ellie pobotala. Lahko računam nate, da se me boš usmilila?«

	»Prepričana sem, da je veliko drugih ljudi, ki bi se te radi usmilili, Alec.«

	»Morda,« ne oporeka, »ampak jaz se ne morem domisliti nikogar, s komer bi bil raje kot s tabo.«

	»Hvala. Sicer ne razumem, zakaj, pa vendar hvala.«

	»Kako to misliš, da ne razumeš, zakaj?«

	»Čas lahko preživljaš s komerkoli. Lahko greš ven in iščeš osebo, ki jo boš lahko popolnoma predano ljubil. Res ne razumem, zakaj si na vse kriplje prizadevaš narediti ne-vem-kaj iz ene ušive noči.«

	»Prekleto, Jess. Ti se resnično ne spomniš najine noči, kaj? Vem, da si popila kar nekaj kozarcev, a nisem si mislil, da toliko, da si vse pozabila. Se ne spomniš, da sva se v nekem trenutku tako zelo smejala, da ti je vino priteklo skozi nos? Ali kako si se po najinem prvem poljubu prižela k meni in zaprla oči, kot bi v meni našla nekaj, kar si iskala? Ali seksa? Neverjetno dobrega seksa, tako dobrega, da se potem sploh nisva mogla nehati smejati? Zakaj si ne bi po vsem tem želel več? Četudi to pomeni, da bom samo tvoj prijatelj in da se bova pretvarjala, da nikoli nisva spala skupaj, je vredno.«

	Zamotim se z brskanjem po torbi. Lažje se je pretvarjati, da sem bila preveč pijana in se zato ničesar ne spomnim, kot priznati, da se spomnim vsega.

	»No? Se bova kaj videla?«

	»Ne morem. Žal. Srečen božič.«

	Nočem slišati, kaj bo odgovoril, zato se obrnem stran in po kratki potki odhitim do vrat in planem v hišo. Odidem naravnost v posteljo, da ne bi rekla še česa, zaradi česar bi bila še večja lažnivka, kot sem že.





	DESETO POGLAVJE

	Osem let prej

	»Vstani, Jess, polovico dneva si že zamudila.«

	Ko zaslišim mamin glas, sežem po blazini in si jo poveznem na glavo. Zaduham svojo sapo in preplavijo me spomini, skoraj vsi so povezani s tekilo. Včeraj sem bila nervozna in razmišljala sem celo, da bi zmenek odpovedala, ampak Gregg je bil odločen, da moram spoznati njegove prijatelje. Odkar sva se pred šestimi tedni spoznala v nočnem klubu, ko me je zgrabil za roko in vrtel po plesišču na neko pesem Swedish House Mafie, je bilo med nama vse perfektno, zato ga nisem hotela razočarati. To je pomenilo, da se moram običajnemu predbožičnem ritualu gledanja filmov in šeriju z mamo odpovedati zaradi srečanja z Greggom in njegovimi prijatelji v nekem lokalnem baru. Ampak mama je bila vesela zame, a le, če bo srečanje umirjeno in ne pijanščina.

	Ležim v postelji in ocenjujem nastalo škodo. V glavi mi razbija, slabo mi je in usta imam suha. Je bilo vredno? No, Gregg je bil vso noč ob meni in me ponosno razkazoval svojim prijateljem. To je bilo lepo. Kolikor se spomnim, so bili kar zabavni. Bežno se spominjam glasnega prepevanja Adeline Hometown glory še z neko punco, ki me je držala okoli pasu, medtem ko sva si podajali mikrofon. Ampak cena za burno noč je bila veli-kanska: uničeno božično jutro in grozen maček na moj najljubši dan v letu.

	»Ja ljubi bog,« je rekla mama, ko sem v halji prilezla v kuhinjo. »Samo poglej se.«

	»Oprosti. Vem, kaj boš rekla in prav imaš. Bilo je idiotsko. Kdaj sem prišla domov?«

	»Ropotanje vrat sem slišala okoli dveh. Si se imela fino?«

	»Najbrž že.«

	»Upam, da ta tvoj Gregg ni končal v enakem stanju kot ti.«

	»Če sem iskrena, se ne spomnim.«

	»Presneto, Jess,« reče mama in se začne smejati. »No, če misliš, da boš ves dan poležavala in se smilila sama sebi, se motiš. Izvoli.« Podala mi je koktajl in dvignila svojega. »Srečen bo-žič, ljubica.«

	»Srečen božič, mama.« Srknem požirek in se nagnem k njej, da bi jo objela.

	»Ljubi bog, kako zaudarjaš. Pojdi pod tuš in se obleci, potem pa bova odprli darila,« je rekla, zadnjo besedo je kar zapela. Nasmehnila sem se ji in si jo ogledala. V žametni rdeči obleki je bila kot lutka, brezhibno naličena, do ramen segajoče jantarne lase je imela spete nazaj. Nikoli nisem poznala nikogar, ki bi imel božič rajši kot mama, zato sem sklenila, da bom preostanek dneva skrivala mačka.

	»OK, ampak mislim, da bi bilo bolje, če bi najprej odprli darila.«

	»Ah, a res? Naj ti bo, a samo zato, ker komaj čakam, da vidim izraz na tvojem obrazu, ko boš videla, kaj si dobila.«

	Sledila sem ji v dnevno sobo in prasnila v smeh. Tam, pred kavčem, je bila ista vreča, v kateri so bila moja božična darila, odkar sem bila še otrok, polna kot zmeraj. In kot vedno je mama tudi tokrat sobo okrasila z baloni, umetnim snegom in svetlečimi konfeti, ki so našli prav vsak kotiček.

	Odšla sem naravnost k darilom, sedla sem pred vrečo in si ogledovala darilni papir, v mislih sem delala seznam, da sem vedela, kje točno moram začeti.

	»Hočeš svoja darila zdaj ali po kosilu?« sem jo vprašala.

	»Po. Moj najljubši del tega dneva je gledati tebe, ko odpiraš darila.«

	»Lahko začnem?« sem vprašala.

	»Samo sekundico počakaj.« Odšla je k CD-predvajalniku in s police nad njim izbrala Christmas Michaela Bubleja. Plošček ji je padel iz rok na tla, pridušeno je zaklela in se sklonila, ob tem pa jo je zaneslo.

	»Prekleto, mama, koliko pa si jih že spila?«

	»Ta prava se je oglasila. Leta so kriva, prisežem, da vsak dan postajam bolj nerodna.« Imela je prav. V zadnjih nekaj mesecih sem videla več polomljenih kozarcev in preluknjanih embalaž kot kdajkoli prej. Plošček je ponovno poskusila vtakniti v predvajalnik. Tokrat ji je uspelo in zazvenel je uvodni stih: It's beginning to look a lot like Christmas.

	»Perfektno,« je rekla mama. »Zdaj pa navali.«





	ENAJSTO POGLAVJE

	Dve noči pred božičem je mama spala mirno in dolgo, kar ji je povrnilo barvo v lica, bila je mirna in vedra. Če me ne bi razjedala krivda, ker sem razočarala Aleca, bi bila mirna in vedra tudi jaz.

	Ko na božično jutro ob devetih pridem dol k njej, je že povsem budna, sede v postelji me čaka. Ko sedem k njej, za hip postane zaskrbljena, potem pa se hitro nasmehne in mi zaželi srečen božič. Poprej sem zavila v dnevno sobo in iz kupčka daril pod smrekico vzela ogrlici, zdaj sem ji darilce položila v naročje in ji zaželela srečen božič. Samo strmi v ovojni papir – darilo sem morala ponovno zaviti, ker je tako dolgo ležalo v torbi, da se je prejšnji papir strgal, mašna pa pomečkala – zato ji ga čez nekaj časa vzamem in strgam papir. Mama osuplo vdihne. Stara mama bi me oštela, ker tako nepremišljeno trgam papir, ki bi ga lahko lepo poravnala in ponovno uporabila. Ampak tokrat je mama osupla nad rdečo šatuljo. Proti meni iztegne roko, da bi ji jo vrnila.

	Ko na črnem žametu zagleda dve identični ogrlici, zapre oči in prikima.

	»Se spomniš, mama?« Vprašanje je povsem odveč. Seveda se spomni. »Za deseti rojstni dan si mi podarila točno takšni. Z namenom, da bi eno ogrlico delila s prijateljico, jaz pa sem jo dala tebi. Nosila si jo prav vsak dan, dokler se nisem spremenila v pubertetniško trapo in zahtevala, da jo snameš, ker sem se bala, da jo bodo opazile moje prijateljice in se mi smejale.«

	»Res je.«

	»No, faza trape je mimo in vesela bom, če jo boš spet nosila.«

	Prikima, jaz pa ji ogrlico zapnem okrog vratu. Niti pomislila nisem, da ji bo obesek kar padel v vdolbino ob ključnici. Obrnem se stran in si nadenem še svojo ogrlico, obrnem se šele, ko sem se zmožna nasmejati in zaploskati.

	»Ta-da.«

	»Ljubko,« pripomni mama in rahlo naguba čelo.

	V kuhinjo nama grem iskat čaj in kosmiče. Mamo prestavim v fotelj in ji postrežem zajtrk, potem pa jeva in gledava ponovitev Songs of praise.

	Prej bi se z mamo za božič vedno lepo oblekli. Obe bi zjutraj prišli dol opravljeni, kot da bova dan preživeli v kakšni fensi restavraciji.

	Da me danes vidi v pajacu s Harryjem Potterjem in z razmršenimi lasmi, je zanjo zagotovo hud udarec, še en opomnik, kako zelo se je najino življenje spremenilo. Sklenem, da bo preostanek dneva karseda podoben toliko srečnim božičem pred Huntingtonovo.

	Potem ko si navijem lase in oblečem obleko s širokimi hlačnicami, se vrnem nazaj dol. Mami pokažem srebrno jopico, ki sem jo prinesla iz njene omare. Le skima z glavo in se obrne proč, jaz pa se preklinjam, ker nisem pomislila, da se sploh ne želi obleči v nekaj, v čemer bo podobna v folijo zavitemu puranu in se bo počutila neprijetno. Za dvajset minut se nama pridruži negovalka, ki je prej še nisva videli, da bi mami pomagala v kopalnici. Ko se znova prikažeta, je mama še vedno v pižami. Uredim ji lase in jo naličim, a to je tudi vse.

	Ves dopoldan se dotika ogrlice okrog vratu, na obrazu ima še vedno zaskrbljen izraz.

	»Žalostna si,« reče prepričano, ko se prikažem z dvema kozarcema za šampanjec, napolnjenima s pomarančnim sokom.

	»Nisem žalostna. Božič obožujem, le kako bi lahko bila žalostna?«

	»Pa si,« odvrne. Iznenada je videti silno utrujena, oči zapre.

	Pustim jo spati in krožim po hiši. Hodim iz sobe v sobo, ne da bi kaj naredila, sploh ne čutim, da sem v hiši, ki je moj dom vse od otroštva. Počutim se kot tujka, ki se poskuša privaditi na novo okolje in se ji niti ne sanja, kam naj se da.

	Vedno sem mislila, da na noben božič ne počnem ničesar, a sem se motila: vsak božič sem preživela v zabavanju z mamo. Zdaj pa resnično ne počnem ničesar, kar me tako močno presune, da odidem nazaj v posteljo in se skrijem pod odejo.

	Iz rahlega, nesrečnega spanca me predrami pisk telefona.

	Alecova slika. Sedi v svoji pusti dnevni sobi, na glavi ima Božičkovo kapo in oblečen božični pulover, bebavo se reži.

	Moram se nasmehniti. Odgrnem odejo in sedem. Napišem sporočilo: Nadvse mikavno. Srečen božič. Prosim, ne reci, da že ves dan takole sediš.

	Pritisnem pošlji. Ne odidem dol, temveč čakam na odgovor. Že več tednov razmišljam, kako bi zavoljo mame današnji dan naredila čim lepši. Alec me je na to opomnil, in za to sem mu hvaležna. Čez nekaj minut bom spet spodaj in posvetila se bom izključno njej.

	Telefon spet zapiska.

	Jep. Povsem samcat bom, dokler se zvečer spet ne odpre bar, ampak brez božičnega puloverja pa ni božiča, kaj? Upam, da ga nosiš tudi ti. X

	Seveda, odpišem in pogledam svojega pajaca. Popestri vzdu-šje. X

	Čakam na njegov odgovor, ko zaslišim trkanje po vhodnih vratih. Ko jih odprem, zagledam najboljše božično darilo, kar bi si jih lahko zaželela: Debs.

	»Srečen božič, ljubica.« Nalahno me poljubi, potem pa odbrzi mimo mene proti jedilnici in kliče mamo po imenu. Mami pomežikne, nato se spet obrne k meni. Roke ima uprte v boke in se drži resno, kot se lahko nekdo v puloverju z jelenom z utripajočim nosom sploh lahko.

	»Takole, dami, Rayu sem prepustila pripravo božičnega kosila in rekla bi, da imam vsaj urico časa, preden se vrnem, da rešim kosilo. Darila čakajo, zato se lotimo posla.«

	Zdaj ko se je prikazala Debs, je mama razpoložena igrivo kot kak škrat, sploh se ne neha hihitati, jaz pa se ji pridružim, ne da bi sploh vedela, zakaj se smejim, a sem tako srečna, ker se smejiva skupaj, da sploh ni važno.

	Debs odkoraka iz sobe in prižge lučke na smrekici, ključna reč, na katero sem pozabila.

	»Takoj bom nazaj, mama,« rečem in odidem za Debs.

	Debs je že na kolenih in razporeja darila v dva kupčka.

	»Poslušaj, Debs,« ji prišepnem, da me mama ne more slišati, »res je enkratno, da si tukaj, ampak saj veš, da ti ne bi bilo treba priti. Danes bi morala biti s svojo družino. Midve sva v redu.«

	»Vem, da mi ni treba biti tukaj. Želim si biti tukaj. Šment, Jess, pa saj zveniš kot Ray.«

	»Oprosti,« rečem, čeprav mi ni najbolj jasno, zakaj se opravičujem, da zvenim kot Ray. »Prav ima.«

	»Veš kaj,« zasika, »odločitev, kako bom preživela svoj dan, je popolnoma moja. Po vsem delu, ki sem ga vložila v organizacijo vsega in poskrbela, da imajo vsi vnuki enako število daril, da bo za Samanthino družino kosilo pripravljeno ob dveh in ob petih prigrizki za Marka in njegovo čredo ter da bo dovolj še za naslednjo rundo, ko bo zvečer prišla Lauren s svojim fantom in njegovo družino, mislim, da mi je dovoljeno vzeti si urico prostega časa in priti pogledat, kako se imata vidve. Moji vedo, koliko mi pomenita. In ne vem, zakaj vsi iz tega delate takšen cirkus.«

	»OK.«

	Debs do konca razvrsti darila, ob tem pa si grize notranjo stran ustnice, kot bi bila vroč piškot. Majhen kupček daril potisne proti mojim nogam.

	»Od koga so?« vprašam.

	»Od tvoje mame. Od koga pa bi bila? Od skrivnega oboževalca?«

	Zasmejim se in grem po mamo. Najprej jo prestavim nazaj na posteljo in njen fotelj privlečem v dnevno sobo, nato tja prinesem še njo. Ko smo vse tri lepo zbrane v dnevni sobi, se posvetim kupčku daril. Letos niso v od starosti scefrani rdeči vreči, a tudi pričakovala nisem ničesar. Preveč razočarana ne morem biti. Perilo, nov e-bralnik, ki bo nadomestil starega, ki se je pred nekaj meseci polomil, steklenička parfuma in čokoladke. Blaženo običajna darila. Nič sentimentalnega, kar bi namigovalo, da se je nekaj spremenilo in se bo nekaj morda končalo. Enako bi jaz morala storiti za mamo.

	Debs da vsaki še nekaj svojih darilc, medtem pa zmažemo čokoladice, ki mi jih je kupila mama. Potem pa je čas, da se Debs vrne k svoji družini in do konca pripravi purana za prvi naval svojih družinskih članov. Nerada naju zapusti in prešine me, da se je danes zgodilo še nekaj, česar nama ni omenila in ni povezano z njeno bolnico ali bolničino hčerko, ampak nekaj, kar zadeva njeno družino in pred čimer je raje pobegnila.

	Ko pride k meni in me poljubi v slovo, jo potegnem k sebi in močno objamem.

	»Hvala ti, mami si polepšala dan.«

	»Neumnost, jaz nisem naredila ničesar. Zdi se mi, da gre tebi sami vse dobro od rok. Zdaj pa se loti dela. Vsaj ena od nas mora danes pojesti nekaj spodobnega.«

	Ko Debs odide, z njo odide tudi iskrivost. Mamo vprašam, če bi igrali monopoli kot včasih, a je preveč utrujena. Nastavim ji film Sam doma in jo pustim dremati pred televizorjem, medtem ko nama pripravim govejo pečenko in mešanico pripravljene zelenjave, ki sem jo kupila pri Marksu & Spencerju.



	»Kakšna je hrana?« kasneje vprašam mamo in pogledam njen nedotaknjen krožnik. Moj je prazen.

	»Izvrstna. Oprosti, ne morem jesti.«

	»Ne bodi smešna, vse je v redu. Pospravila bom krožnike, potem pa bova počeli nekaj prijetnega, prav? Imaš kakšno željo? Še en film? Ali bi raje kartali?«

	»Utrujena sem,« odvrne in me opravičljivo gleda. »Mislim, da bom šla kar v posteljo.«

	Ko jo namestim v posteljo, se v hišo spet prikrade osamljenost. Vrnem se v svojo sobo in k telefonu. Čaka me Alecov odgovor.

	Pošlji mi sliko. Ti v prazničnem puloverju si točno to, kar potrebujem.

	Razmišljam, da bi mu v odgovor napisala nekaj duhovitega, kar bi vodilo v nov klepet, a minilo je že več ur, odkar je poslal sms. Zdaj bo že v pubu, prav tako pa se ne morem spomniti ničesar pametnega. Telefon odložim in vzamem v roke knjigo, ki sem jo kupila v petek, in berem, dokler ni božiča konec.

	Naslednje jutro se mama zbudi slabe volje. Zatopljena je v svoje misli, moje družbe si ne želi. Razen hitrih obiskov dnevnih negovalk do zadnjega večera v letu ne pričakujeva nikogar. Vesela sem, ker lahko nekaj časa sama skrbim za mamo, bolje se počutim, če vem, da sem koristna. Bilo bi lepo, če bi tudi mama mislila tako, a raje ima hitre in klepetave negovalke kot moje nenehno pogledovanje k njej.

	Potem ko je vse narejeno, sledijo dolge ure, ki jih je treba zapolniti, jaz pa začnem hrepeneti po drugačni družbi od televizijske.



	Do takrat, ko na večer starega leta prispe Claire, mamina delovna terapevtka, si tako obupano želim z nekom govoriti, da vztrajam, da po končani terapiji z mamo ostane in spije kozarec vina. Odpeljem jo v kuhinjo in ji postavljam vprašanje za vprašanjem o tem, kako je preživela božič, za njeno nenehno pogledovanje na uro in vse pogostejše poglede proti vratom se sploh ne zmenim. Eno uro kasneje, potem ko mi končno le dopove, da ne more ostati niti sekunde več, ji vendarle predam plašč in šal. Smilim se ji tako močno, da me povabi s sabo ven.

	»Ne, bognedaj,« ugovarjam. »Zelo si prijazna, Clare, ampak tukaj mi nič ne manjka.«

	»OK,« reče, sploh ne vztraja. »Ampak bi naredila nekaj zame? Ko mama spi, pojdi za pol ure ven na sprehod ali povabi sem katero od svojih prijateljic. Ni ti treba nenehno bdeti ob njeni postelji.«

	Tega sicer ne reče, a obe slišiva neizrečeno besedico 'še'.

	»Bom. Srečno novo leto.«

	Na hitro me objame, bolj svoje telo stisne k mojemu, kot bi me zares objela. Opolnoči mama spi, tako da je bil ta objem edini stik z drugo osebo, ki sem ga prinesla v novo leto.



	Naslednji ponedeljek zjutraj komaj čakam, da grem v službo. Verjetno sem najbolj spočita delavka, ki je prestopila prag firme McAllister Lewis Glenn. Vsi drugi so videti, kot bi se pravkar prebudili iz kome in slišati je veliko pogovorov, da bi morali imeti prost še vsaj en teden po novoletnih praznikih, da bi si dodobra opomogli od prazničnega kaosa. Jaz se dela lotim s takšnim zanosom, da Jane pripomni, da bi morala med mojimi novoletnimi zaobljubami biti tudi 'več živeti', da bi bila potem tudi jaz tako zdelana, kot so one.

	Odmor za kosilo raje izkoristim za odhod na zrak, kot pa da bi v nagneteni čajni kuhinji poslušala izmenjavo prazničnih zgodbic, kjer s hoteli s petimi zvezdicami, ognjemeti in zabavami, ki so trajale do zore, vsaka poskuša prekositi prejšnjo. Danes je eden tistih svežih vetrovnih dni, ki so ravno prav hladni, če si dovolj oblečen.

	Zagledam ga takoj, ko stopim iz dvigala v zastekljeno preddverje stavbe. V množici moških v poslovnih oblekah in elegantno oblečenih žensk v kaki jakni in kavbojkah izstopa kot šolarček, ki se je zmotil glede dne, kdaj mu ni treba obleči uniforme.

	»Tukaj si!« zavpije čez vežo, ko me opazi, da začnejo moje radovedne sodelavke sunkovito obračati glavo in z odprtimi usti buljiti vame.

	Otrpnem. Z Alecom se nisva slišala vse od božiča. V dnevih, ki sem jih preživela doma, sem si okoli srca znova zgradila obzidje. Ampak zdaj mi srce bije tako močno, da se obzidje v hipu poruši.

	Del mene si ne želi ničesar bolj kot oditi k njemu, se začeti pogovarjati, mu gledati v oči, medtem ko vpija moj obraz, ob čemer se počutim kot najpomembnejša oseba na svetu. To pričakuje. Zakaj ne bi šla k njemu? Prijatelja sva in zdaj stoji tukaj, ves nasmejan, ker bo odmor za kosilo preživel z mano. Nisem pozabila, da je bil med prazniki osamljen, verjetno še bolj kot jaz. Bila sem sama, a imela sem mamo, on pa je bil obkrožen z množico ljudi, od katerih ni bilo nikomur resnično mar zanj. Najbrž si želi malce družbe nekoga, ki ni stranka. Ampak jaz mu tega ne morem dati. Imam svoja pravila in tako blizu tega, da bi jih prekršila, nisem bila še nikoli. In tako naredim edino, česar se lahko domislim, ne da bi naredila sceno. Šinem mimo njega, kot bi ga sploh ne opazila.

	»Hej, počakaj,« zavpije za mano.

	Sprva ga ignoriram, obrnem se šele, ko sem že precej daleč od vhoda.

	»Kaj bi rad, Alec?«

	»Kaj bi rad? Em, te pozdravil, vprašal, če greva skupaj na kosilo in poklepetava. Kaj se dogaja?«

	»Nič, razen tega, da postavaš pred mojo službo kot kak zalezovalec. Odnehaj. Povedala sem ti, da med nama ne bo ničesar.«

	»Ja, sem te slišal. In potem sva postala prijatelja. Se spomniš?« Govori počasi, kot bi hotel dati besedam čas, da prodrejo v mojo debelo bučo.

	»Glej, prijateljev imam dovolj. In nobeden od njih se nenajavljen ne prikaže v moji službi. Najbolje, da na vse skupaj kar pozabiva.«

	Ramena se mu rahlo povesijo, roke prekriža. »Si prepričana? Kolikor sem opazil, imaš samo Olivio. Še nikoli te nisem videl s kom drugim in še nikoli te nisem slišal omeniti koga drugega.«

	Izdihnem, trudim se zveneti naveličano. »Misli, kar hočeš. Iti moram.«

	Zatečem se v Solato in štručko, delikateso v bližini službe, v katero običajno hodim zaradi razumnejših cen, in se postavim v vrsto. Za seboj zaprem vrata, hvala bogu, da gneča še ni tolikšna, da bi morala stati na ulici. Nekaj sekund zatem gre Alec mimo prodajalne, ne da bi jo pogledal. Kljub temu roke vztrajno držim ob sebi, solze si obrišem šele, ko zavije za vogal in mi izgine izpred oči.





	DVANAJSTO POGLAVJE

	Tri leta in pol prej

	Roka, v kateri sem držala črtalo za oči, mi je sunkovito trznila, ko sem od spodaj zaslišala močan tresk. Na zlatem senčilu sem zdaj imela črno packo.

	»Prihajam,« sem zavpila.

	Kot sem pričakovala. Mama je padla. Sedela je na najnižji stopnici in si masirala gleženj. Sedla sem k njej.

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Nič se ni zgodilo,« je osorno odvrnila. »En trenutek sem hodila po stopnicah, naslednji pa nisem več.«

	»Oh.«

	»Sranje,« je zavpila. V očeh so se ji nabrale solze, besno jih je obrisala.

	»Hej, vse je OK, mama. Vse je OK.«

	»Ne, pa ni. V zahvalo tej jebeni bolezni ne morem več niti po stopnicah hoditi. Prav nič ni OK.«

	Ob maminem preklinjanju sem se zdrznila. Kolikor daleč nazaj pomnim, je bilo njeno preklinjanje zelo zmerno – omejeno na besedi kreten in prekleto – a v zadnjih mesecih se je zavihtela na sam vrh.

	»Kako ti lahko pomagam?« sem jo mirno vprašala, potem ko je nekajkrat globoko vdihnila in stresla z glavo, da bi se otresla jeze.

	»V tem trenutku ne moreš storiti ničesar. Pojdi in se imej lepo. Počasi bova morali razmisliti, kaj bova ukrenili glede stopnic.«

	»Vem,« se strinjam, preden zamenjam temo, kot mi je prišlo v navado, ko je pogovor postal težaven. »Pridi, spraviva te nazaj na kavč, potem pa ti bom prinesla skodelico čaja.«

	»Ne, ne. Pozna boš. Kje se že dobite?«

	»Najprej sem nameravala iti k Alison, kasneje pa se bova z ostalimi dobili v mestu, vendar lahko odpovem. Saj ne gre za nič pomembnega.«

	»Ne počni tega. V redu sem, če pa boš še naprej odpovedovala večerna srečanja, boš na koncu ostala brez prijateljic.«

	»Iskreno, mama, res ni noben problem. Razumejo. Pa tudi razpoložena nisem. Skočila bom gor in Alison poslala sms, potem pa nama bom pripravila čaj. Prav?«

	Zgoraj v svoji sobi si z obraza odstranim razmazani make-up, slečem ozke kavbojke in top ter se preoblečem v pižamo, preden sežem po telefonu.

	Hej, Ali. Sori, ampak nocoj ne morem. Paziti moram na mamo. Če se boste jutri dobile na kosilu, se vam bom pridružila. Lepo se imejte.

	Mobilnik bi morala pustiti zgoraj. Tako mi ne bi bilo treba že tretji večer zapored poslušati njegovega piskanja. Lahko bi uživala v gledanju resničnostnega šova Gogglebox, ne da bi vsakih nekaj minut pogledovala na zaslon.

	Polnoč je prišla in odšla, ne da bi se Alison sploh oglasila. Naslednji dopoldan se je mama dobro počutila in nekaj uric izven hiše bi se mi prav prileglo, ampak nisem imela kam iti. Zanemarila sem znake obupanosti, ki sem jih zagotovo kazala, in Alison napisala novo sporočilo.

	Hej, upam, da ste se imele super. Mama je danes OK. Če se dobite, bi z veseljem rada slišala čenče. Javi, kdaj x

	Odgovor sem dobila zvečer deset minut čez sedmo.

	Hej, Jess, večer je bil v redu. Danes se nam ni dalo dobiti. Upam, da je tvoji mami bolje x

	Znova in znova sem brala sporočilo, v grlu me je stiskalo, dokler nisem ugotovila, kaj je z njim narobe. Kaj manjka.

	Podatek, kdaj bi se dobile naslednjič. To je bilo že dogovorjeno. Vedno je bilo tako. Le da jaz nisem bila povabljena.





	TRINAJSTO POGLAVJE

	Alec se ne vrne. Za sendvič in pijačo plačam skoraj desetaka, potem pa pohitim v varno zavetje sedmega nadstropja.

	Naredim grižljaj bagete, ki mi kot brezokusen cmok obleži v želodcu, preostanek sendviča vržem v smetnjak. V čajno kuhinjo pride Maurren in mi ponudi kavo. Hvaležno jo sprejmem, a se mi zdi kiselkasta. Moj želodec ne prenese ničesar.

	Obupam nad malico in odidem na stranišče, glavo naslonim na prijetno hladno marmorno steno. Kljub zasebnosti v kabini me krivda najde. Kot poplavna voda se priplazi pod vrati in mi leze po gležnjih navzgor, dokler nisem z njo popolnoma prežeta. Zdi se, da trosim le laži in razočaranje, ko gre za Aleca, nenehno se izmikam povsem prijetnim situacijam. A tokrat je bilo še huje. Tokrat sem ga tudi prizadela. Morala bi se domisliti nečesa boljšega, ne pa se odzvati tako nesramno. Navsezadnje ni on ničesar kriv. Resnično se ne bi smela obnašati, kot da je.

	Čez dvajset minut prilezem iz stranišča, držim se kot polit psiček. Vem, kaj moram narediti. V njegovi bližini ne morem biti, kar tako pa ga tudi ne morem pustiti. Sedem za svojo mizo in iz zgornjega predala vzamem telefon.

	Oprosti, ker sem se tako grozno obnašala. Mi je oproščeno?

	Odgovor dobim takoj. Zakaj ne bi zvečer prišla k meni na pijačo? LE KOT PRIJATELJICA!

	Ne odgovorim. Namesto tega odidem k Olivijini mizi.

	»Hej, kaj boš počela zvečer, Liv?«

	»Oči se bom trudila obdržati odprte dovolj dolgo, da si bom pripravila nekaj za večerjo in pogledala Corrie, preden me zmanjka.«

	»Kaj pa, če bi ti jaz prihranila kuhanje in te po službi povabila k sebi na večerjo?«

	»Zveni super. Si prepričana, da tvoja mama ne bo imela nič proti?«

	»Seveda, vesela te bo. Torej?«

	»OK. Če boš pripravila karkoli mikavnejšega od načrtovanega fižola in toasta, sem takoj za.«

	»Super.«

	Po četrti ni ne duha ne sluha o Jane, kar z Olivio izkoristiva in se iz službe odkradeva prej. Presenečena sem, da je zunaj že tako temno, januarski dan je mrzel, mraz reže vse do kosti. Ko prideva domov, je mama budna, sedi v svojem fotelju, ob njej je Janette. Ko za menoj zagleda Olivio, ji obraz kar zasije. Kar se je začelo kot krinka – nocojšnji načrti z Olivio bi pomenili, da se nikakor ne bi mogla soočiti z Alecom in njegovimi vprašanji – se je na koncu izkazalo za zelo dobro zamisel.

	»Hej, Susan. Kako si?« vpraša Olivia, odide k mami in jo poljubi na lice.

	»Dobro,« odvrne mama in Olivijino roko zadrži v svoji.

	»Dobro izgledaš. Bolje kot jaz. Čisto skrokana sem.«

	»Preveč se zabavaš,« pripomni mama.

	»Najbrž res. Ampak oddih ni pravi oddih, če se z njega ne vrneš še bolj utrujen.«

	Mama in Olivia se smejita, a mama ves čas pogleduje k meni.

	»OK, vidve,« rečem. »Pripravila nam bom večerjo. Pašta?«

	»Odlično, v minuti jo bom zmazala,« odvrne Olivia in ostane pri mami.

	»Hvala,« ji rečem, ko se mi pridruži v kuhinji. »Mami si polepšala dan.«

	»Že v redu.« Olivia si z nohta praska še zadnje ostanke vijoličnega laka. »Njeno stanje je precej slabše, kajne?«

	Vem, da misli njen govor. »Ja. Vse težje govori. Bojim se, da se bliža čas, ko bo v celoti prenehala govoriti.«

	»Joj, Jess.«

	Stresem z glavo. »Vidiš, zato se nočem z nikomer zaplesti. Alec še vedno poskuša, veš.« Nisem ga nameravala omeniti, pravzaprav sem Olivio povabila sem, da bi se otresla misli nanj; ampak čutim nezadržno nujo, da izrečem njegovo ime, da govorim o njem. »Želim si, da bi odnehal.«

	»Si prepričana?« vpraša Olivia, polna upanja.

	»Jep. Danes sem mu to povedala. Malce brezobzirno, priznam. Pa veš, kako se je odzval? Zvečer me je povabil k sebi na pijačo.«

	Olivia kar strmi vame. »Mika te, kaj?«

	»Če bi bil res samo prijatelj, ja, vendar ni, je tako?«

	»Mislim, da res ne,« prizna.

	»Tudi jaz. Če mu ne morem dopovedati, da med nama ni ničesar, potem ne morem k njemu.«

	»Mogoče pa bi mu morala povedati.«

	»Kaj?«

	»Za svojo mamo. In zase. Potem bo vsaj razumel tvoje razloge, zakaj si ne želiš zveze. In mislim, da ti bo dobro delo, če poveš še komu, Jess. Ne gre za neko umazano skrivnost. O tem ti je dovoljeno govoriti.«

	»Saj to vem.«

	»Potem pa bodi iskrena. In če te bo potem še vedno videl kot prijateljico, boš imela ob sebi še eno osebo. Kar nikakor ni slabo. Razen če si ti tista, ki ga nočeš imeti le za prijatelja.«

	Preneham mešati pašto. »V tem je težava.«



	Nekaj minut pred osmo sem pred Alecovim blokom, toda zamujam že dvajset minut, odkar bi morala potrkati na njegova vrata.

	Ob močno razkuhanih pennah s paradižnikovo omako me Olivia poskuša prepričati, da se moram soočiti z Alecom. Tako ali drugače moram narediti konec zadevi, to je edino prav, če si tega resnično želim. Vztrajam, da si, in jo spet opomnim na svoje pravilo.

	Ampak dokončno sem se odločila, ko si je oblekla plašč in se poslovila.

	»Povej mu ali pa ne, odločitev je tvoja. Vendar pa ne pozabi, da ni nekdo, ki ga ne boš nikoli več videla. To je Alec iz puba nasproti službe. Na izbiro imaš, da zadevo zaključiš, kot se spodobi, ali pa vse življenje paziš, da ne bi kje naletela nanj.«

	Za njo zaprem vhodna vrata in odidem k svojem mobilniku, Alecu pošljem sporočilo, da bom prišla takoj, ko utegnem.

	Ko me spusti v svoje stanovanje, sem vesela, da ne igra glasba in da ne gorijo sveče, da ni nobenega romantičnega vzdušja. Ravno nasprotno: v dnevni sobi gori luč, tako močna, da prostor bolj spominja na zdravniško ordinacijo kot na dom, po stanovanju pa veje vonj po pečeni čebuli, ki se ga ni trudil prekriti. Ko mi ne ponudi pijače in raje sede na stol za mizo kot k meni na sedežno, začutim, da ga zanima bistvo.

	Ne zamerim mu. Prizadela sem ga in zdaj moram to popraviti.

	»Žal mi je za danes,« začnem. »Nisem hotela biti tako okru-tna. Dobil si me nepripravljeno in … in …« Zmanjka mi besed.

	Ne reče ničesar, še naprej me vztrajno gleda in čaka, kaj bom še povedala. Oči ima sijoče, a iz njih veje hlad, ki ga nisem opazila še nikoli prej. Dokler ne sliši, kaj imam za povedati, mi ne bo ponudil ničesar.

	Začnem govor, ki sem ga vadila med potjo.

	»Bistvo je, da ne morem biti tvoja prijateljica. Ni to, da mi ne bi bil všeč, temveč to, da si mi všeč še preveč. Ko vztrajam, da bi bila samo prijatelja, se pravzaprav samo pretvarjam, da med nama ni česa več.«

	»Tudi jaz počnem točno to, Jess, pretvarjam se, da sem tvoj prijatelj, da te lahko vsaj vidim. Toda če oba čutiva enako, potem je to super, kajne?«

	»Ne, ni. Veš, na takšen način mi ne smeš biti všeč. Čeprav si močno želim, to preprosto ni mogoče.«

	»Zakaj ne? Oba sva samska in oba se zavedava silne vzajemne privlačnosti, ki je ne moreva kar tako odmisliti. Resnično ne razumem, kaj nama preprečuje, da bi bila skupaj.«

	»Ne moreš razumeti.« Trudim se ostati mirna, celo spokojna, a moje besede zvenijo kot nož, ki ga napada, ker ne razume.

	»OK, potem pa mi pojasni.«

	Rada bi. Ampak zdaj, ko sem poleg njega, me vse načrtovane besede pustijo na cedilu. Želim si, da bi poznal resnico. Zaskrbljeno, a prijazno me gleda, jaz pa bi mu najraje povedala vse, ker vem, da ga to ne bo motilo. Še več, vem tudi, da se bo odzval prijazno, ne samo nocoj, temveč vedno, ko se bova srečala. Olivia ima prav: od Aleca ni boljšega človeka, ki bi si ga želela ob sebi.

	»Za mojo mamo gre. Huntingtonovo bolezen ima. Uničuje ji živčne celice v možganih, pravzaprav vpliva na njeno celotno telo. Posledično peša, učinek je opazen tudi na njenem obnašanju in spominu. Bolezen naj bi bila zmes motorično-nevronskih bolezni, Parkinsonove in Alzheimerjeve. Ne veva, koliko časa še ima, ampak bolezen napreduje in na koncu jo bo ubila.«

	»Jess.« Ko izreče moje ime, je v njem toliko sočutja, da mi vzame sapo. Ko sem za mamo povedala Liamu, je bil poln sočutja le do samega sebe, ker ima takšno smolo, da je naletel ravno name. V Alecovi žalosti je uteha, še posebej ko stopi bliže k meni in ne stran. Prisede k meni, s prstom drsi po modri žili na mojem čelu, dokler ne najde naslednjih besed.

	»Žal mi je. Že zdaj zelo trpi ali to še pride?«

	»Bolezen je že precej napredovala. Mama je imela zgodnje simptome več let, preden so ji postavili diagnozo – bila je nerodna, postajala je vse bolj pozabljiva in pogosto ji je nihalo razpoloženje – ampak zdaj je bolezen že dodobra prizadela njene možgane in mišice je ne ubogajo več. Z njenim spominom je za zdaj še vse v redu, a zelo verjetno ga bo izgubila. Te dni potrebuje veliko nege.«

	»Uboga tvoja mama. Imata družino, ki vama pomaga, ali sta sami?«

	»Sami sva. Moja stara starša sta umrla, ko sem bila še čisto majhna, mama pa je bila edinka kot jaz. Ampak pomaga nama cela vrsta negovalk, ki prihajajo na dom.«

	»To je dobro.«

	Molčiva. Še vedno me drži za roko. V obraz ga nočem pogledati, da ne bi ob vsem njegovem sočutju začela jokati, moram pa izvedeti, o čem razmišlja.

	»Alec?«

	»Ja?«

	»Ali zdaj razumeš, zakaj se ne moreva videvati?«

	Za odgovor si vzame nekaj časa. »Iskreno povedano, ne. Preprosto ne vidim, zakaj zaradi tega, kar si mi povedala, ne bi mogla biti skupaj.«

	Le kako bi lahko razumel? Ima popolnoma zdrava starša, ki živita polno življenje v Leedsu. Po svetu hodi ogromno ljudi, ki imajo doma ali v bolnišnici bolnike, pa normalno živijo naprej. So bolj potrti kot prej, a živijo naprej. Zase mu moram povedati. Naokrog se ne sprehaja ravno veliko ljudi, ki vedo, kako bodo umrli in kako strašno bo. Če mu povem zase, bo razumel.

	In če to zanj še vedno ne bo zadosten razlog, bom nadaljevala. Povedala mu bom za pravilo, da bom svoje življenje samska, ker s to grozljivo boleznijo nočem nikomur kvariti življenja. Kako po tem, ko gledam mamino trpljenje, ne morem imeti resne zveze, ker vem, kaj jih čaka.

	Toda ne morem. Besed ne morem izreči, kot bi se borile za življenje, se oklepajo mojih dlesni, zob in celo mandeljnov. Da sem mu povedala za mamo, ni bilo niti približano tako težko. Ko mu bom enkrat povedala zase, bom postala bolno dekle in začela se mu bom smiliti. Nočem, da bi tako gledal name. V tem trenutku Huntingtonova bolezen samo še čepi v kotičku mojih možganov, nevidno in neslišno. Ne bo vedno tako – prišel bo čas, ko jo bodo opazili vsi – ampak za zdaj je moj najzasebnejši delček in hočem ga ohraniti skritega, še posebej pred Alecom.

	»Poslušaj,« rečem, pripravljena, da temu naredim konec in odidem iz njegovega stanovanja. »Res si prijazen in privlačiš me, vendar tole ne bo šlo. Ni osebno, če se boš tako bolje počutil. Določila sem si pravilo, da bom ostala samska. Mama je na prvem mestu. Super bi bilo, če bi lahko to sprejel.«

	»OK,« je vse, kar pove. »Sprejel bom. Morda ne takoj. Trenutno sem izjemno žalosten, ampak sčasoma bom sprejel.«

	»Hvala.«

	Po nekaj čudaških minutah molčečega držanja za roke vstanem, Alec pa me pospremi do vrat. Prešine me, da ga tokrat morda zadnjič vidim na samem. Prepričana sem, da ga bom pogosto videvala v Vodnjaku želja, a sama ne bova nikoli več.

	»Saj tega ne boš nikomur povedal, kajne? Razen Olivie ne ve nihče, odločila sem se, da ne bom povedala nikomur.«

	»Seveda ne.«

	Stojiva v ozkem hodniku in se gledava. V rokah drži ključ, a se ne zgane, da bi odklenil vrata. Namesto tega proti meni iznenada iztegne roke, me objame in mi na svoje prsi pritisne glavo.

	»Tako zelo mi je žal, Jess.«

	Čutim premikanje njegovega grla, ko poskuša pogoltniti tisto, kar mi želi v resnici reči. Nadvse se trudi, da ne vztraja, da bi s temle nadaljevala kljub mamini bolezni.

	»Je že v redu,« odvrnem. »Vesela sem, da sem ti povedala. Tako vsaj ne boš mislil, da je brada tista, zaradi katere nočem s tabo ven.«

	»Prosim? Zakaj pa bi mislil, da je kriva brada? Mojo brado vsi obožujejo.«

	»A res?«

	»Sranje, Jess. Ne moreš tega reči in oditi. Zdaj bom moral vse znova premisliti.«

	Zasmejim se. »Vsega ne. Lahko noč.«

	Odpre vrata in se stisne ob steno, da me spusti mimo. Preddverje je tako zelo ozko, da se moram zriniti mimo njega. Napaka, da se ga dotaknem. Ko ga pogledam v obraz, izgine vsa moja odločnost. Njegova usta, ki se mi sedaj prijazno smehljajo, so preveč ljubka, da se jih ne bi dotaknila. Želim si še en spomin, ki ga bom lahko odnesla s seboj.

	Planem proti njemu in ga poljubim tako silno, da mu glava omahne na steno.

	Groznemu trenutku, ko le jaz poljubljam njega, sledi nov, ko on mene potisne ob steno. S prsti ga božam po ličnici in vratu, dokler jih ne zakopljem v lase in mu pokvarim pričesko, ki jo vosek ves dan ohranja brezhibno. Njegove roke so manj radovedne, počivajo na mojem pasu, a k sebi me stiskajo tako močno, da se med naju ne bi mogla zriniti niti pršica.

	Jaz sem tista, ki se prva odmakne, opravičim se takoj, ko se najine ustnice razmaknejo. »Tega ne bi smela storiti. Oprosti. Prišla sem ti povedat, da med nama ni ničesar, potem pa storim tole. Verjetno misliš, da te imam za norca.«

	»Nikakor. Pravzaprav sem pomislil, da sem bil prvič takole napaden. Na neki način mi je všeč.«

	»Joj, res sem te napadla, kaj?«

	»Jep,« se strinja, potem pa oba izbruhneva v smeh. Takoj ko se enemu od naju uspe prenehati smejati, se drugi spet začne in znova se krohotava oba. Še naprej stojiva pred vrati in se drživa za trebuh, dokler se Alec končno ne umiri, jaz pa ga posnemam.

	»Očitno se ne znam brzdati, zato bo bolje, da grem, preden spet skočim nate.«

	»Ti kar, prosim.«

	Za seboj zaprem vrata, a odidem šele, ko na drugi strani vrat zamre smeh.





	ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

	Olivia že tri dni zapored zamuja v službo. To ji res ni podobno, še posebej nima navade kazati svoje malomarnosti pred Jane, ki obožuje dramo disciplinskih zaslišanj in je vedno na preži za novim plenom. Vse smo postale prave mojstrice špricanja, še posebej Olivia.

	Ko pa se v sredo petnajst do desetih prikaže z nakupovalno vrečko in na mizo odloži škatlo marmeladnih krofov, še preden sleče plašč, postane jasno, da se mora ena od nas z njo pogovoriti, preden se bo Jane.

	»Prekleto, hitro sleci plašč in sedi za svojo mizo, preden se vrne Jane. Če bo izvedela, da si šla po nakupih, namesto da bi prišla v službo, ti bo dala pisno opozorilo in vsak dan preverjala, ali si ob petih še tukaj.«

	»Nič ne skrbi, saj je sploh ni tukaj. Danes bo čisto preveč okupirana z organiziranjem svoje rojstnodnevne zabave, da bi sploh pomislila, kaj delajo njene sužnje.«

	»Ali bolje rečeno ne delajo. Vsaj računalnik prižgi in daj nekaj map na mizo.«

	Olivia me ne posluša. Preveč je zaposlena z odpiranjem škatle krofov, pa še to tako, da je ne bo mogoče dobro zapreti in bodo že do kosila prestani. Če jih takrat sploh še bo kaj, če sodim po tem, kako si je prvega stlačila v usta.

	»Ti je padel sladkor?«

	»Boš enega?« vpraša s polnimi usti.

	»Ne, hvala.«

	»Poslušaj,« pove med grižljajema, »prileglo bi se mi iti ven iz te luknje. Mislim, da bi morala poiskati nekaj arhivskih obrazcev. Greš z mano?«

	Arhivska soba je v kleti stare banke, ki jo je firma McAllister Lewis in Glenn kupila pred petimi leti. Milijoni, ki jih je namenila za prenovo stavbe, da bi ustrezala podobi vrhunskega manchestrskega podjetja, so pošli, še preden je prišla na vrsto klet. Vlažna, temna in polna plesni je najslabši prostor za hrambo dokumentov in obisk arhiva je naloga, ki se je vsi otepamo.

	Pogledam proti svoji mizi in predalnikom, polnih starih primerov, ki bi že davno morali biti arhivirani. Če jih bom v arhiv odnesla zdaj, bom vsaj imela družbo, ki ne bo štirinožna.

	»Prav, pojdiva.«

	»Super. Pol urice se pretvarjajva, da imava ful dela, potem pa se dobiva spodaj.«

	Ob dogovorjenem času vzamem plašč in šal, potrebovala bom oboje. Olivia je že v kleti, s škatlo krofov sedi na starem majavem stolu. Čez glavo ima poveznjeno kapuco, ki ji zakriva skoraj ves obraz, vidna so le s sladkorjem posuta usta.

	»No, da slišim.«

	»Kako to misliš?«

	»Že ves teden se čudno obnašaš. Nikoli ne zamujaš in nikoli ne ješ, kot bi se pripravljala na boksarski dvoboj. Kaj se dogaja?«

	Tišina. S sladkorjem posute ustnice ji začnejo trepetati.

	»Oh, Jess, prava štala.«

	»Kakšna štala?«

	»Noseča sem.«

	Tukaj spodaj je mrzlo. Nezapet plašč si tesno ovijem okoli telesa.

	»Vau. Vau! Čestitam. Mislim, saj je prav, da ti čestitam?«

	»Ja. Ne. Ne vem še. Z Rickom sem šele tri mesece. Tri mesece, in zdaj bova imela otroka. Pa saj še nisem pripravljena imeti otroka. Ali sem?«

	Videti že ni pripravljena. V tem trenutku je podobna prestrašeni najstnici. Navkljub umazaniji pokleknem in ji na kolena položim roke.

	»Seveda si. Odlična mama boš.«

	Pravzaprav Olivie nisem še nikoli videla z otrokom, pa tudi nobenih materinskih znakov ne kaže, kadar robanti v pisarni ali udarja po mizi. Ampak Olivia ima tudi drugo plat, kaže mi jo vsak dan, odkar ve zame in mamo. Za ljudi ji je mar. Želi jim le najboljše. Ali ni to tisto, kar je najpomembnejše, če si mama?

	»Misliš?«

	»Ja. In to si si želela, se spomniš? Preden sta z Rickom končno prišla skupaj, si govorila samo o tem, kako si želiš z njim ustvariti družino in imeti celo čredo malih Rickov, ki bodo tekali naokrog.«

	Zasmeji se. »Mali Ricki. Res sem to pravila, kajne? Čudovit je, Jess. Od trenutka, ko sem mu povedala, mi je v veliko oporo. To si želi. Venomer se smehlja.«

	»No, vidiš. Po nepotrebnem te skrbi. Razen če si ti ne želiš otroka?«

	 »Ne, želim si ga. Ves čas se božam po trebuhu. Le to je, da je to res velikanski korak, ki spreminja življenje, jaz pa ponavadi ne delam takšnih korakov.«

	»No, zdaj jih boš.« Potegnem jo k sebi in objamem. »Čestitam,« povem s krzna polnimi usti.

	Olivia se me oklene. Če bi ji pustila, bi se me celo večnost takole držala. Spustim jo in jo strogo pogledam. »Če boš dobila otroka, se moraš prenehati basati s krofi in začeti paziti nase.«

	Prikima. »Vem. Tale je moj četrti. Gabim se sama sebi, toda počutim se tako usrano. Glava me boli, zgaga me peče, pomaga pa mi le to, da se bašem.«

	»OK.«

	»Grozno je, Jess. Še nikoli se nisem počutila tako zelo zanič. Upam, da boš ti ena tistih srečnih, ki izvedo le nekaj mesecev pred porodom, da so noseče, potem pa vsem razlagajo, kako neverjetno dobro so se počutile, dokler ni dojenček skočil ven.«

	»Ja, zveni super.« Da ga je polomila, se sploh ne ove. Preveč je razburjena, jaz pa je ne opomnim. Ta trenutek je Olivijin, ne moj.

	»Bogve, kako bom preživela današnji popoldan. Kolikor poznam Jane, boste vse na šampanjcu, jaz pa bom srkala vodo. In za pod zob verjetno ne bo drugega kot kanapeji z rakci in toast s kaviarjem. Na skrivaj si bom morala prinesti nekaj užitnega.«

	»Pa res morava iti?«

	»Da ne bi šli na terasno rojstnodnevno zabavo njenega visočanstva? To pa ne.«

	Razen ko sem na začetku meseca v elektronskem poštnem nabiralniku zagledala Janino vabilo in me je stisnilo v želodcu, nisem niti pomislila na njeno zabavo. Jane že ves mesec razpreda samo o tem, a že zdavnaj sem se naučila povsem izključiti njen glas, pa tudi s pomembnejšimi stvarmi sem imela opravka.

	Januarja, ko so se začele mamine želodčne težave in je zaradi slabega vremena vsak jutranji odhod od doma predstavljal test vzdržljivosti, se spominjam le megleno, februar pa bo očitno zaznamovalo Janino praznovanje štiridesetletnice, ki se mu ne bom mogla izogniti. Še posebej, ker bo zabava na strehi stavbe, v kateri delam, in to med delovnim časom.

	Ni važno, da smo v Manchestru in ne v New Yorku, da je februar in da nenehno lije; odkar ji je ta ideja padla v glavo, goni eno in isto. Govori se, da bodo na strehi kurišča, da nas ne bo zeblo, da bo igral neki jazz band in da bodo stregli koktajl 'The Jane', dizajniran posebej zanjo.

	»Veš kaj,« reče Olivia, »najbolje bo, da se vrneva za svoji mizi in se delava, kot da sva zasuti z delom. Ko bo ura štiri, bova izjavili, da imava še toliko za narediti, da se nikakor ne moreva odtrgati od dela in iti na zabavo. Malo verjetno, da bi Jane imela kaj proti, kaj?«

	»Daj no. Ni šans, da bi nama verjela, saj naju vendar pozna. Še posebej tebe.«

	»Morda res,« prizna Olivia. »Lahko pa poskusiva. Mimogrede, tu spodaj se počutim še slabše, kot sem se zgoraj. Gor grem. Greš z mano?«

	»Takoj pridem. Dejansko moram arhivirati nekaj primerov.«

	»Se vidiva zgoraj?«

	»Seveda.«

	»Ne pozabi, da moraš izgledati, kot da imaš ogromno dela.«

	»OK.«

	Ko se za Olivio zaprejo težka kovinska vrata, sedem na stol in se nagibam naprej, dokler se s čelom skoraj ne dotikam kolen.

	Hudo mi je. Tako zelo mi je hudo, da se mi zdi, da bom bruhala. A ne bruham, privalijo se le debele, nesmiselne in bedaste solze. Prste si tako močno pritiskam na veke, da me bolijo oči, a solze ne prenehajo teči.

	Že tedne nisem jokala. Ne, ko je mama imela slab dan, ne, ko sem se zbudila iz pogoste more, da sem na maminem mestu, da me je telo pustilo na cedilu in da lahko samo še nemočno gledam svet, ki zame pospešeno hitro izginja. Ne za božič, ko sem bila tako silno osamljena, da sem tiščala uho ob steno in prisluškovala pogovorom v sosednji hiši. Niti zaradi Aleca ne.

	Zdaj pa jočem, čeprav ni po tem nobene potrebe.

	Otrok si ne želim. Bolečina, ki me zvija v želodcu, ni povezana z njimi. Ni posledica zavedanja, da zame nikoli ne bo trenutka, ko se bom potrepljala po trebuhu in izjavila, da sem noseča. Ni krivo to, da nikoli ne bom izkusila trenutka, ki ga je pravkar izkusila Olivia, ko mi je povedala, da bo dobila otroka z moškim, ki ga ljubi. Vsaj eno posledico Huntingtonove bolezni sem sprejela brez težav, in sicer da ne bom imela otrok.

	In zato je skrajno nesmiselno, da sem tako zelo vznemirjena. Zakaj bi se mi srce lomilo ob misli na tisoče trenutkov, ki jih bo doživela Olivia, če si sama tega sploh ne želim?

	Sedem pokonci. Črne hlače imam na kolenih umazane, ker sem klečala pred Olivio. Osredotočim se na čiščenje umazanije z njih, solze se počasi umirjajo.

	Sežem po kupu map na tleh, uredim jih po abecedi, solze pa se mi posušijo. Lotim se dela, mape vstavljam na odrejena mesta, kjer bodo počivale, nedotaknjene ležale več desetletij. Nezahtevno delo mi dobro dene, počasi me zaziba nazaj v stanje umirjenosti.



	Ko se vrnem v pisarno, se Olivia pogovarja z Maureen. Škatle krofov ni na spregled, vse je, kot bi se čisto nič ne zgodilo.

	Večina odide že pred četrto. Z Olivio ostaneva za računalnikom, vendar bereva trač revije, ki jih je Olivia kupila zjutraj, potem pa se vrne Maureen. Frizuro ima dvakrat večjo in vztraja, da sama tega ne bo zmogla, zato naj takoj vstaneva in greva z njo gor.

	Na vrhu stavbe je veter tako močan, da moramo vse tri pošteno pritisniti, da uspemo odpreti težka požarna vrata. Ko pridemo na teraso, o glamurju, ki si ga je želela Jane, ni ne duha ne sluha, vlada pravi kaos.

	Srebrne mizice ležijo ob steni, pravljične lučke pa na tleh. Dež, ki ga od strani nosi veter, moči goste, ki so se bili prisiljeni zateči pod nadstrešek, ponavadi rezerviran za kadilce. Med njimi je nekaj mladcev v smokingu, ki s pladnji mokrih kanapejev jadrajo sem in tja, a nihče se jih noče niti dotakniti. Dolga miza, najbrž bar, sameva. Zaboji prosecca in piva neodprti tičijo pod nadstreškom.

	Na drugi strani pod dežnikom stoji Jane v usnjeni črni obleki, zlatih čevljih dizajnerja Christiana Louboutinsa in sakoju. Ob njej stoji gospod Lewis, Jane mu nekaj razlaga in krili z rokami, a gospod Lewis ni pod varnim zavetjem dežnika. Premočen je do kože. Še preden bi opazila bradavičke, ki mu silijo skozi belo srajco, se obrnem proč. Če bi jih videla, mu nikoli več ne bi mogla pogledati v oči.

	Najbolje bi bilo, če bi se takoj obrnile in zdrvele nazaj dol, še preden bi nas kdorkoli opazil, toda Maureen naju prime za roke in začne vleči naprej.

	»Uživate?« vprašam, Maureen pa me dregne pod rebra.

	»Ššš. Uboga Jane,« zašepeta, »zagotovo je čisto na tleh.«

	»Meni se ne zdi tako, pač pa, da bo vsak čas ubila gospoda Lewisa.«

	»Ah ja, jezna je kot ris. Pa vendar, smolo ima, kaj? Sem gor je prišla opravljena kot lutka, potem pa zagleda nas, kako se pod nadstreškom stiskamo skupaj kot ovce. Niti z botoksom ne more skriti panike. 'Nič ne skrbite,' nam je rekla, 'manchestrskemu vremenu danes ni do zabave, a to še ni razlog, da ne bi zabave prestavili noter.' Ampak gospod Lewis je odvrnil, da ni prostora. Da so do šestih vse sejne sobe zasedene. In od takrat se prepirata. Jane hoče, da bi ji en prostor odstopil, on pa za to noče niti slišati, pravi, da zaradi zabave pravniško delo ne bo trpelo.«

	»In kaj zdaj? A bomo čakali, da si premisli? To se ne bo zgodilo,« pripomni Olivia.

	»Vem, ne bo ji uspelo,« se strinja Maureen, »ampak kaj pa lahko storimo? Kar tako ne moremo oditi. Če bomo odšle, bo mislila, da smo šle, ker je zabava tako grozna, jutri zjutraj pa se nam bo maščevala. Ujete smo.«

	»Klinc gleda tole zabavo. Edino, kar nam je v tem trenutku treba pospešiti, je pretok krvi v nogah. Jaz grem,« izjavi Olivia.

	V istem hipu Jane zakoraka k nam, na obraz ima prilepljen lažen nasmešek.

	»Najlepša hvala, da ste prišle. Razveselile se boste, ko boste slišale, da je moj Harold pravkar govoril z Alecom iz Vodnjaka želja, ki je privolil, da lahko imamo bar za nekaj naslednjih uric samo zase. In to še ni vse, moj preljubi Harold nam je pustil petsto funtov, Alec pa mu je moral obljubiti, da se bomo imele nepozabno čudovito. Rekla sem mu, da bi že ves čas lahko bili tam, ampak saj ga poznate, za svojo princesko bi storil vse,« pove in se vreščavo zasmeji, preden doda: »No, pohitimo.« In odide. Gospod Lewis je vmes že odšel s strehe.

	Ob tem novem, bolj suhem načrtu Olivia kar zasije in me odvleče za sabo, pridruživa se ostalim, ki si želijo čim prej priti s strehe. Dež odplakne moje šibko ugovarjanje.

	Med potjo molčim, govorjenje rade volje prepustim Maureen, medtem ko v vrsti stojimo pred umivalniki na ženskem stranišču, da bi si vsaj malo uredile od vetra skuštrane lase in prepihane obraze. Guba med mojimi obrvmi ni bila še nikoli tako globoka.

	Tepka, za nič se ti ni treba sekirati, oštejem svoj odsev v ogledalu.

	Problem ni Alec. Spomniti se moram le najinega zadnjega trenutka, ko je za menoj zaprl vrata in sva se vsak na svoji strani smejala. Ne bo se vedel čudno ali nesramno. Takšen bo, kot je zmeraj – popolnoma ljubek.

	Ko prispemo, streže skupino deklet, njegov nasmešek se med njihovimi izbruhi smeha niti za spoznanje ne spremeni. Pravzaprav se ves drži zelo togo. Punce se zibajo na barskih stolih, si popravljajo lase in v smehu nagibajo glave ter se dotikajo uhanov, ampak Aleca ne gane prav nič.

	Olivii rečem, da nama grem iskat pijačo. Medtem ko čakam Aleca, sedem na stol na koncu točilnega pulta. Čez nekaj minut se dekleta toliko umirijo, da popijejo pijačo, si ogrnejo plašče in odidejo.

	Ko gredo mimo mene, me objame oblak močnih dišav. Nekaj punc je zelo lepih – oblečene so veliko lepše od mene, pa tudi vitkejše so. Pa vendar je bil Alec zraven njih kot kip. Precej ošabno pomislim na najino skupno noč. Takrat ni bil niti trenutek pri miru.

	»Hej,« me pozdravi, ko se mi približa izza hrbta, zveni rahlo negotovo. »Nisem bil prepričan …«

	»Ali je dobra zamisel, da pridemo sem?« ga prekinem. »Ful smo ti hvaležne.«

	Alec prikima. Če se bova morala videvati na tak način, je res najbolje, da se pretvarjava, da med nama ni privlačnosti, ki naju kot elastika vleče skupaj, ne glede na to, kako se upirava.

	»Ah, ja, malenkost. Če sem iskren, kar ne morem verjeti, da ste po imenitnih višavah terasne zabave prišle sem. Domnevam, da boste pošteno zdesetkale mojo zalogo prosecca?«

	»O tem pa nisem ravno prepričana. Vse smo prezeble. Načrt je, da nekaj spijemo in se čim prej odpravimo, po možnosti dovolj hitro, da ujamemo običajne vlake.«

	»Oh, OK. Kaj ti prinesem?«

	»Najraje bi čaj, a tudi limonada bo v redu. Dve, prosim.«

	»Takoj. In kako si?«

	»Dobro, hvala,« avtomatično odvrnem. »Pa brada?«

	Poboža se po gladko obriti bradi in se nasmehne. V licih se mu naredijo do zdaj neznane jamice. »Prejšnji teden sem se dobil s Tomom in govorila sva o njej. Izkazalo se je, da si imela prav. Nikomur ni všeč. Pravzaprav mi je celo rekel, da bradači že dolgo niso kul, da zaradi nje izgledam neurejeno.«

	»Smešen si brez nje. Gol.«

	Sranje. Izmed vseh besed na svetu sem izbrala ravno to, ki naju kot katapult vrže med spomine, ki jih hočem izbrisati. Spomine, ki vsake toliko izbruhnejo kot mozolji.

	Mene na stolu kar skupaj potegne, on pa se zasmeji in s police nad mojo glavo vzame kozarec. Jane se nama pridruži v perfektnem trenutku, mene objame okoli pasu, Aleca pa potegne k sebi in cmokne zrak na obeh straneh njegovega obraza. »Alec, dragec, moj rešitelj. Le kaj bi brez tebe? Ti načrtovalci zabav pa res niso resni. Trdijo, da bo ne glede na vreme vse al fresco, toda moj Harold že pridno sedi za mizo in tipka mnenje, ki ga bo objavil na Facebooku. Jim bova že pokazala,« se zasmeji.

	Ko opazi, da Alec pripravlja limonado, me presenečeno pogleda. »Ne boš nič močnejšega? Daj no, na zabavi smo, za božjo voljo, in nadoknaditi moramo izgubljeni čas. Tri steklenice prosecca, Alec, Jessica, ti pa mi pomagaj s kozarci, prav?« Ko se Alec vrne z naročilom, Jane vzame eno steklenico in en kozarec in ju odnese Haroldu.

	»Ne morem verjeti, da delaš za to žensko,« pripomni Alec in zmaje z glavo. »Izvoli, ti pomagam?«

	»Ne, hvala, le pladenj mi daj.« Zdrsnem s stola in na pladenj zložim karseda veliko kozarcev.

	»Raje pohiti. Zdi se odločena, da bo tole reč spravila po vaših grlih.«

	»Res bo. Bognedaj, da ne bi njenega rojstnega dne praznovale, kot se spodobi. Prepričana sem, da bo Maureen zaukazala, naj ji izreče zdravico. Tega ne smem zamuditi. Se vidiva.«

	»OK. Em, nekaj sem te hotel vprašati. Kaj, ko bi odnesla te kozarce, jaz pa bom preveril, ali so vsi postreženi, potem pa se čez pet minutk dobiva zunaj?«

	Morala bi ga zavrniti, ga opomniti, da se dvema človekoma, ki drug drugemu ne pomenita ničesar, ni treba sestajati zunaj, a tega preprosto ne morem. Tako lepo ga je videti, se z njim sproščeno pogovarjati. In brez brade se je zavihtel na manekensko lestvico čednosti. Ga pa opomnim, da je zunaj ledeno mrzlo, on pa spremeni kraj sestanka v shrambo.

	Olivia je opazovala najin pogovor. Ko se vrnem k mizi, se mi smehlja, nedvomno pričakuje, da ji bom ponovila vsak zlog najinega pogovora. Čeprav trdi, da moja pravila popolnoma razume, si še vedno želi, da bi midva z Alecom postala par. Morala bi ostati z njo, namesto tega pa odložim pladenj in odidem na stranišče, da bi bila nekaj minutk sama.

	Ko pridem s stranišča, me Alec že čaka. Odpre črna vrata in drži priprta, dokler ne vstopim v zadnji prostor. V hipu mi je žal, da sem slekla plašč in ga dala Olivii, ko sva prišli v lokal. V shrambi je enako mrzlo kot zunaj.

	»Tole si ogrni,« reče Alec, z obešalnika vzame svoj moder volneni plašč in mi ga poda. »Moral bi te posvariti, da je tukaj mrzlo kot v hladilniku.«

	»Hvala.«

	Tukaj je res mrzlo in utesnjeno, smrdi po prestanem pivu in še nečem kislem, česar ne morem razločiti. Opomnim se, da tukaj nikoli več ne smem ničesar pojesti. Odidem v zadnji del prostora, mimo polic vina in piva h kupu praznih lesenih zabojev ob zamrzovalniku. En zaboj obrnem, sedem nanj in se tesno zavijem v plašč. »No, da slišim, kaj si mi hotel povedati?«

	»Ti je res OK? Dovolj toplo? Veš, če želiš, te lahko kasneje pokličem,« reče in se pogladi po spodnjem delu obraza, kjer je nekoč imel brado. Še ne deset minut nazaj se je hotel pogovoriti, zdaj pa zavlačuje. Tega ne razumem.

	»Alec, karkoli bi mi že rad povedal, prosim, kar povej.«

	Odhrka se.

	»OK. No, veliko sem razmišljal o najinem zadnjem pogovoru. Resnično mi je žal za tvojo mamo, Jess, ampak …«

	»Obstaja ampak?«

	»Ja.«

	»Le kako je to mogoče? Nekaj razjasniva: povedala sem ti, da ne moreva biti skupaj, ker moram skrbeti za mamo, ti pa prideš ven z ampak? Večina ljudi bi pokazala nekaj prekletega razumevanja in to sprejela kot zadosten razlog, Alec.«

	»Prav imaš. In razumem, resnično. O tej bolezni sem veliko prebral. Grozno je, s čim se mora spopadati tvoja mama. Niti predstavljati si ne znam, kako težko ji je – kako težko je tebi.«

	Ob tej izjavi se zdrznem. Če bere o Huntingtonovi, bo zelo kmalu izvedel, da sem okvarjeni gen zelo verjetno podedovala. Mi želi povedati to? Bi rad izvedel, ali bo moje življenje enako grozljivo kot mamino?

	»Ampak?« se prisilim reči.

	»Ampak ne morem se pretvarjati, da se strinjam s tvojo logiko glede naju. Zakaj skrb za mamo pomeni, da se midva ne moreva videvati.«

	Morda pa le ni prebral vsega. Pa vendar, ne odleže mi. Kdo, hudiča, pa misli, da je? O mojem življenju nima pojma, niti sanja se mu ne, kaj pomeni gledati, kako mi Huntingtonova po delčkih jemlje mamo, in se zavedati, da se ne bo ustavila, dokler ne bo od mame ostalo le truplo v postelji in mi jo bo dokončno vzela.

	Planem kvišku, plašč pade z mene na tla za zabojem, on pa opravičujoče dvigne roke.

	»Prisluhni mi, OK? Vem, da je tvoja mama na prvem mestu in vem, da bodo trenutki, ko razen o skrbi zanjo ne boš mogla razmišljati o ničemer. To me ne moti. Zdaj ko si mi to povedala, mislim, da nama bo uspelo.«

	»Se poslušaš?« zavpijem, odvihram mimo njega in primem za kljuko. »Malo brskanja po Googlu, pa že misliš, da mi lahko pomagaš. Misliš, da zdaj, ko si prebral o tresavici, razdražljivosti in vseh drugih simptomih, ki si jih našel v čedno urejenem seznamu, veš vse, v resnici pa nimaš pojma. Oseba s Huntingtonovo se lahko spremeni do neprepoznavnosti in počne stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. In zato je ta bolezen tako strahotna. Moja uboga mama. Le midve sva, odkar sem bila dojenček. Moj oče je bil pridanič in mama je naposled spoznala, da nama je bolje brez njega. Kasneje je imela čudaškega fanta, a v resnici je bila najraje samska, ustrezalo ji je, da sva sami. In potem, še preden bi kakorkoli začela pešati ali težko govoriti, mesece prej, ko se nama ni še niti sanjalo, kaj je narobe, pa se je začela spreminjati. Postala je obsedena z željo, da hoče imeti fanta. Vpisala se je na vse tiste spletne strani in vsako budno uro se je posvečala samo temu. Ženska, ki se je prej nekajkrat mesečno uredila za kosilo z mano ali s svojimi prijateljicami, je kar naenkrat začela hoditi ven do zgodnjih jutranjih ur in domov voditi raznorazne moške. Bilo je grozljivo. Zjutraj sem se zbudila in v kuhinji je sedel tujec, jaz pa sem morala gledati mamo, kako se mu udinja. Kadar je bil v hiši moški, je bila do mene hladna, včasih celo prezirljiva, dala mi je jasno vedeti, da sem ji napoti. In kadar je ti moški niso spet poklicali, je krivila mene. Nobeden si ni želel obtičati z žensko, ki je živela z odraslo hčerko, zato mi je imela navado reči, naj si poiščem svoje stanovanje, da bo lahko mirno zadihala. Več kot je bilo moških, ki so prišli in odšli, bolj obupana je postajala. Zadržati jih je poskušala z denarjem, kupovala jim je kolonjske vodice in ure, jih za vikend peljala na oddih. Nekoč je enega, spoznala ga je v lokalnem supermarketu, po enem zmenku peljala v Pariz. Ko je dobila diagnozo in sva prišli do točke, ko sem morala prevzeti skrb za račune, sem izvedela, da je zanje potrošila na tisoče funtov. Nobeden od njih ni ostal – verjetno so se poscali od smeha, ker jim je ta ženska k nogam metala sebe in svoj denar. Tako Huntingtonova izgleda v resnici. In če se tebi to zdi sprejemljivo, čestitam, ker jebenti, da se meni sploh ne sanja, kako bi lahko uspelo nama ali kako bi lahko uspelo karkoli drugega.« V očeh začutim solze, vrata odprem na stežaj, da bi odšla, še preden bi videl solze.

	Osupel je. Njegova usta so popoln krog, strmi v svoje čevlje. Nobene potrebe ni bilo, da sem mu na tako brutalen način povedala resnico. Ampak del mene si želi, da bi končno dojel. Hotela sem, da je zgrožen. Če ne bi bil, bi to porodilo preveč vprašanj, vprašanj o tem, koliko me pozna v resnici, ali je prav, da ga odrivam. Vprašanj, na katera si ne upam odgovoriti.

	»Popolnoma prav imaš,« prizna in me razoroži do mere, da se ustavim. »Oprosti. Niti približno dovolj ne vem, da bi smel reči, da delaš napako. Tole gre po zlu. Hotel sem ti le povedati zamisel, ki sem jo dobil, pa sem zamočil.«

	»Zamisel?«

	»Ja. Torej, imaš pravilo, da boš ostala samska, je tako?«

	»Ja.«

	»To razumem. Ko se bo tvoji mami stanje poslabšalo, boš hotela biti ves čas ob njej, še najmanj si želiš nekoga, ki bi te od tega odvračal. Ampak v tem trenutku lahko večere preživljaš v lokalu z Olivio in tisti večer si utegnila priti k meni. In zato mislim, da v tvojem življenju še obstaja čas, ki bi ga lahko zapolnila. Razmišljam, da še ni napočil trenutek, ko bi morala iz svojega življenja črtati vse moške.«

	»Alec, zveze si ne želim. Zagotavljam ti, da v mojem življenju ni prostora za kogarkoli, ki bi ga morala potisniti na zadnje mesto, ko bo vse skupaj zame postalo preveč, ali za prizadeta čustva, še več preklete bolečine.«

	»Vem. Ampak ne govorim o tem, kaj še bo. Govorim o zdaj. Zaslužiš si lepe trenutke zveze, četudi ne more trajati. Potrebuješ samo nekoga, ki bo poznal tvoj položaj, s komer se boš lahko dogovorila za čas, ki ga imaš na voljo, nekoga, kar je še najpomembnejše, ki verjame, da je preživljanje časa s tabo, četudi kratkotrajno, bolje kot nič.«

	Spustim kljuko in stopim proti njemu, trudim se ostati bedna, a na obraz se mi prikrade nasmešek. »In ta oseba si ti?«

	»Seveda. Torej, predlagati sem hotel naslednje: Jess, bi hodila z mano? Za en mesec?«





	PETNAJSTO POGLAVJE

	Ko pridem domov, je hiša temna in polna spanca, četudi ura ni še niti osem. Mamina vrata so priprta, zato pokukam k njej. Leži na postelji, glavo drži obrnjeno proč. Debs smrči v fotelju, v naročju drži odprto knjigo, očala so ji padla na tla. Šla bi in ji jih pobrala, da ne bi stopila nanje, ko bi pohitela k mami, a vem, da bi Debs raje videla, da mora kupiti nova očala, kot pa da prebudim mamo, zato odidem.

	Izčrpana sem. Nase navlečem karirasto pižamo, z zobno ščetko nekajkrat potegnem po zobeh, z otroškim vlažilnim robčkom si z obraza obrišem make-up. Potem ko se prepričam, da mame resnično ne slišim, kar padem v posteljo.

	Da moja noč ne bi bila eno samo nemirno premetavanje po postelji, medtem ko bi fantazirala o Alecu – o najinih zmenkih, času, ki ga bova preživela skrita v njegovem stanovanju, le midva, in bodo najine noge prepletene kot špageti – in si dajala lekcije o pomembnosti svojih pravil, se prisilim, da odločitev sprejmem, še preden zaspim.

	Alec ni pričakoval, da mu bom takoj odgovorila. Mislila sem, da svoj odgovor poznam in sem privolila, da bom počakala, ker se mi je zdelo nepotrebno, da bi ga takoj in tam gladko zavrnila. Ko pa sem se s tramvajem počasi vozila domov in se mi je najin pogovor nenehno vrtel v glavi, je odločnost mojega 'ne' začela plahneti. Rekel je le mesec dni. Nikoli nisem pomislila na to, da bi z nekom hodila samo za odrejen čas ali do določenega datuma, da bi se izognila slabim platem. Za to nimam nobenega pravila. In mesec dni z Alecom je zelo mikavna ponudba – dokler mi ne zavibrira telefon na nočni omarici, se ne prevalim na drugo stran in ne preberem njegovega sporočila.

	Hej, rad bi se ti zahvalil, ker me nisi takoj vpijoče zavrnila. Že samo zato, ker vem, da o tem razmišljaš, sem srečen kot že celo večnost ne. En mesec skupaj. Si predstavljaš? No, le to sem ti hotel povedati. Sporoči, kako se boš odločila, ko se boš. Xxx

	Slaba poteza, Alec. Šele pred nekaj urami si me povabil ven, pa že pritiskaš. Kaj pričakuje, da bom odgovorila na tole? Da bom sprejela njegov predlog, nedvomno, in povsem pozabila, da mi je dal nekaj dni časa za razmislek. Četudi je zmožen reči, da me razume in spoštuje moj položaj, je še veliko drugega, kar priča, da v resnici ne misli tako. Stavim, da nima nobenega namena, da bi se dobivala le en mesec. Verjetno misli, če bom privolila, da se bo en mesec prelevil v dva, nato tri, da me bo imel, kolikor dolgo si bo želel.

	Sprejmem odločitev. Zjutraj mu bom povedala, da to ni mogoče. Zaprem oči in se zazibljem v sen z mislijo, da bo jutri spet vse tako, kot je bilo.

	Svoje možgane že skoraj prepričam, da popolnoma prenehajo razmišljati o Alecu, ko na vratih zaslišim trkanje.

	»Joj, oprosti, ljubica, nisem mislila, da že spiš. Prinesla sem ti vročo čokolado.«

	Skobacam se iz postelje in iz Debsinih rok vzamem lonček. Sede na rob postelje, na točno tisto mesto, na katerem je sedela mama in mi brala pravljico, ko sem bila majhna, ali vrtala vame, da bi ji povedala, kaj me muči, ko sem bila najstnica in je bilo z mano nemogoče živeti, dokler tega ne bi rešili.

	»Hvala, Debs.«

	»Kako je bilo na zabavi? Mislila sem, da se boš šele proti jutru privlekla domov.«

	»Prišlo je do spremembe. Pristale smo v Vodnjaku želja in jaz sem si želela čim prej oditi.«

	»Zakaj pa? Mislila sem, da ti je tam všeč.«

	»Mi je bilo, dokler me ni natakar povabil ven.«

	Kriva je sila njene teže na robu postelje, kako proti sebi vleče odejo. Ne morem se ustaviti, povem ji in čakam, ali ji bo uspelo, kar je toliko let uspevalo mami – da sem se bolje počutila že, ko sem jo samo poslušala, ko sem z njo delila svoja najnovejša bremena.

	»Oh.«

	»Točno tako. No, če sem natančna, predlagal je, da bi hodila en mesec.«

	»Hm? Zakaj pa en mesec?«

	»Zato ker sem mu povedala za mamo in za svoja pravila in ker on misli, da je to najboljši način, kako me bo pripravil, da bi se videvala z njim.«

	Debs se zasmeji.

	»Ta pa je pravi lisjak. Ampak čudovito se mi zdi, da si mu povedala. Jess, ki sem jo poznala prvih šest mesecev, besede Huntington sploh ni mogla izreči na glas. Ponosna sem nate, ljubica.«

	»Nisem mu povedala vsega,« priznam in si potegnem odejo do vratu. »Povedala sem za mamo, ne zase.«

	»In zakaj ne?«

	»Daj no, Debs, saj menda ne misliš, da bi se tega predloga domislil, če bi vedel vse, kaj? Če bi vedel, bi kar stekel proč in si mislil, kakšno srečo ima, da je še pravi čas ušel.«

	»Tega ne veš,« me ošteje Debs, kot bi me mama, če bi sedela tukaj. »Ne moreš sama določati, kaj si mislijo ljudje. Ti je dal kakšen razlog, da dvomiš vanj?«

	»Ne, ampak če bi vedel tudi zame, bi bilo popolnoma drugače. Kakorkoli,« rečem in ji vrnem skoraj poln lonček vroče čokolade, »ne zanima me, tako da sploh ni pomembno. Utrujena sem in res bi rada pozabila vse, kar se je zgodilo nocoj. Lahko noč.«

	»Lahko noč.«

	Obrnem se na drugo stran in se pretvarjam, da spim, Debs pa še malo postoji na pragu. Mama se ni nikoli ustavljala. Ni se ji bilo treba. Dokler je bila ob meni mama, mi ni bilo nikoli dovoljeno zaspati, dokler ni bila prepričana, da sem OK.



	Ko naslednje jutro pridem v službo, Olivie ni v pisarni. Pa tudi Jane ne. Kolikor jo poznam, si je najbrž vzela prost dan za mačka in se počastila z dopoldnevom v Harveyju Nicholsu, kjer si bo raje kupila nekaj dizajnerskega in si privoščila jajca benedict, kot pa ležala v postelji, jedla čips in gledala oddajo Bargain Hunt, kar bi v tem trenutku vsekakor raje delale me, ki smo v službi.

	Ob enajstih, ko se Olivia še vedno ne prikaže in sem preverila, če bi se skrivala na stranišču ali v kleti, me začne skrbeti. Maureen vprašam, ali se ji je kaj oglasila, in pove mi, da je takoj zjutraj klicala, da je bolna; Maureen zveni strašno nezadovoljna.

	Odkar poznam Olivio, še nikoli ni vzela bolniške. Kadar zboli, se loti junaškega pristopa spopadanja z boleznijo – privleče jo s sabo v službo, ves dan ne naredi ničesar in se v neskončnost pritožuje, kako usrano se počuti.

	Zagotovo je kriva jutranja slabost. Spet se približam Maureenini mizi. Kadar ni Jane, je naša vodja Maureen in verjetnost, da bo moja želja uslišana, se občutno poveča.

	»Maureen, te lahko nekaj prosim?«

	»Seveda. Izvoli, vzemi.« Ponudi mi skoraj prazen zavojček peciva, hvaležno vzamem polovico piškota.

	»Resnično sem v skrbeh za Olivio. Da ni prišla v službo, ji sploh ni podobno. Mislim, da bo najbolje, da preverim, ali je z njo vse v redu. Bi te motilo, če si danes vzamem daljši odmor za malico? Bom popoldan ostala dlje in nadoknadila.«

	»Si prepričana, da je ni samo zato, ker se je včeraj napila?«

	»Ja, alkohola sploh ni pila.«

	»Oh.« Maureen ima bledikavo pegasto kožo, ki ob vsaki spremembi čustev pordi. V tem trenutku je rdeča kot rak. »Če je tako, absolutno. Kar pojdi in nič ne hiti,« reče. Grozno jo daje slaba vest, ker je Olivio po tihem obsojala, da manjka zaradi prepite noči.

	Kaj bo odgovorila, sem vedela, še preden sem jo vprašala za dovoljenje, pa jo kljub temu objamem in ji ponesreči na beli srajci zdrobim piškot.

	»Joj, glej, kaj sem naredila,« rečem in proti njej stegnem roko, da bi jo očistila drobtin.

	Maureen plane v smeh, krohota se. »Ne bodi no smešna.« Otrese se moje roke in glasno kašlja, da bi se umirila, medtem ko si z bluze otresa drobtine.

	Prešine me, le koliko prosecca je včeraj spila Maureen, in kar je še pomembneje, le koliko ga še ima v sistemu?

	Maureen je preveč prijazna. To vemo vse. Ker je ostrega uma in ima oko za podrobnosti, odvetniki pogosteje izberejo njo za svojo pomočnico, kar ji ni najbolj po volji. Tehnično gledano se administracija ne bi smela vpletati v pravniške posle, me smo še najbolj podobne strojnici, ki skrbi, da ladja gladko pluje. Pa vendar je Maureenina miza pogosto polna primerov, ki jih je treba rešiti, ne pa samo arhivirati. Kot jaz je tudi ona nekoč imela načrt napredovati, toda to bi pomenilo, da bi sčasoma morala prevzeti vodstvene odgovornosti. Vsakdo, vključno z njo, pa ve, da bi bila grozna vodja, veliko preveč mehka in sočutna.

	Zdaj hvaležna za to sočutnost pograbim plašč in odidem iz pisarne, delo pustim na mizi.

	Prav čudno je biti tako zgodaj zunaj na ulici. Pločniki, ponavadi nagneteni z zaposlenimi, ki hitijo v službo ali iz nje, so prazni, vidim le dve ženski z vozičkoma in skupino turistov, ki bulji v vodiča in se nadeja, da bo spoznala pravi Manchester, če se le ne bo držala glavnih poti. Preplavi me vznemirjenje, kot bi vstopila v paralelni svet, v katerem nisem bila še nikoli – svet ne-zaposlenih. Navdušenje splahni, ko zagledam luči v Vodnjaku želja. Primorana sem iti mimo. Obraz zakopljem v šal iz kašmira, nekoč je bil mamin. Zjutraj sem ga po pomoti vzela z obešala. Mimo hodim karseda hitro, skoraj tečem.

	Sčasoma bom Alecu morala povedati, da iz njegovega predloga ne bo nič, ampak zjutraj tega nisem mogla storiti. Poslal mi je še dve sporočili. Neprebrani sta me čakali na zaslonu. Njegove besede, ki bi lahko omajale mojo odločitev. Izbrisala sem sporočili, ne da bi ju prebrala.

	Nocoj mu bom poslala sms, kratek in vljuden, pojasnila mu bom, da z njim ne morem biti, niti en mesec ne.

	Ampak v tem trenutku je najpomembnejša Olivia. Otresem se misli na Aleca in zavijem v prodajalno z zdravo hrano. Deset minut kasneje izstopim z vrečko zdravih izdelkov.

	Olivia živi blizu Alecovega stanovanja v novi priljubljeni soseski Green Quarter, blizu postaje Victoria. Skozi februarske oblake prodirajo le pičli sončni žarki, zaradi katerih tale sprehod ne velja za najbolj mizernega. Hodim mimo zaposlenih v bližnjem Arndale centru, v eni roki nosim vrečko živil, z drugo se oklepam maminega šala, ob tako nepričakovanem zasuku dneva sem vesela.

	Ko prispem do vhoda, najdem vrata odprta, tako da mi ni treba zvoniti. Povzpnem se naravnost do vrat Olivijinega stanovanja in potrkam, pripravljena čakati, dokler se ne bo privlekla iz kota, v katerem leži, in se dovolj uredila za sprejem obiskovalca. Namesto tega pa se že čez nekaj sekund vrata na široko odprejo in zagledam mišičastega moškega v hudiju in boksaricah.

	»Živijo.«

	Očitno predolgo samo strmim vanj, ker previdno doda: »Vam lahko pomagam?«

	»Živijo, najbrž si Rick, Olivia mi je veliko povedala o tebi. Me veseli,« kar plane iz mene, ko premagam šok, ker mi vrat ni odprla Olivia. Lepo je spoznati moškega, na katerega je Olivia tako zelo nora. Če ne bi vse konce tedna skrbela za mamo, bi ga že zdavnaj spoznala. Pričakujem, da bo tudi on vesel, ker sva se končno spoznala.

	»Olivia se ne počuti dobro. Ti lahko jaz kako pomagam?« vpraša s svojim nevtralnim glasom.

	»Oh ne, ne, vem, da se slabo počuti, zato sem prišla. Tole sem ji prinesla. Da bi ji bilo bolje.«

	Rick vzame papirnato vrečko, ki mu jo molim pod nos, a ne premakne se niti za centimeter. Začne se mi dozdevati, da me nima nobenega namena spustiti v stanovanje, potem pa iz spalnice pride Olivia.

	»Jezus, grozna si videti,« rečem in stopim na prste, da bi jo čez Ricka bolje videla.

	Rick se obrne in zmedeno pogleda Olivio. »To je Jess,« mu pove. »Saj veš, sodelavka, ki mi že nekaj dni krije hrbet.«

	»Ah, seveda. Hej, Jess, vstopi, vstopi,« končno izjavi in se umakne od vrat. »Ti lahko ponudim kakšno pijačo?«

	»Ne, ne, hvala, ne bom ostala. Prišla sem samo pogledat, kako se počuti Olivia.«

	Rick izgine v kuhinjo, z Olivio pa sedeva na veliko pretrdo IKEA-zofo. Za razliko od redkih priložnosti, ko sem bila pri njej in je bila njena dnevna soba kot svinjak, je zdaj brezhibno čista. Na kavni mizici so revije čedno razporejene, preproga je posesana, blazine na zofi so simetrično poravnane in naštejem štiri goreče dišeče svečke.

	»Ja, Rick je bil priden,« reče in se nasmehne mojim zevajočim ustom. »Vzel si je prost dan, da lahko skrbi zame, pravi blagoslov je. Mislila sem, da bova ležala in gledala televizijo, pa sploh ne more biti pri miru. Če misliš, da je tukaj čisto, počakaj, da vidiš kopalnico. Vsakič, ko bruham, se s krpo in belilom odpravi tja.«

	»Lepo,« rečem.

	»Najbrž že. Ampak veliko raje bi ves dan ostala v postelji in ta vonj po borovcih moji slabosti nič kaj ne pomaga.«

	»Oooo, morda pa ti bo tole,« se spomnim na vrečko ob svojih nogah.

	»Jeee, nekaj si mi prinesla. Da vidim.«

	Vrečko izprazni na zofo. Ven padejo malinov čaj, rjavi riževi krekerji, jabolka in zavojček posušenega ingverja.

	»Po poti sem skočila v prodajalno z zdravimi živili. Prodajalka je prisegla, da so ta najboljša v boju z jutranjo slabostjo in verjetno bo že vedela, ima štiri otroke in pri vseh ji je bilo slabo za umret.«

	»Oh, super. Hvala, Jess.«

	Obe gledava kupček med nama, očitno ji slabših stvari ne bi mogla izbrati.

	»Daj no, kaj te muči? Ne maraš posušenega ingverja?« vprašam skrajno resno, potem pa se začnem smejati.

	»Prav vse to obožujem, še posebej srkanje malinovega čaja med grizljanjem ingverja,« odvrne, preden še sama prasne v smeh.

	Rick pride k nama, zanima ga, čemu ves ta hrup. Stoji in se nama nasmiha, a obraz mu spreleti senca. Niti sanja se mi ne, kaj je počel, je pa jasno, da bi se rad k temu vrnil.

	»Iti moram,« rečem Olivi in vstanem. »Prišla sem lahko le zato, ker je danes Maureen glavna in mi je dovolila, da te pridem pogledat. Bolje, da je ne razjezim.«

	»Jane je preveč skrokana, da bi prišla v službo?«

	»Ja, verjetno.«

	»Mater, torej sva včeraj zamudili zabavo. Resnično bi rada videla, kakšna je zapustila Vodnjak želja. Svojega moškega bi lahko povprašala po tračih.«

	»Svojega moškega?«

	»Ja, Aleca. Videla sem vaju, ko sta se sinoči odkradla v zadnjo sobo. Zanikaj, koliko hočeš, ampak med vama se definitivno nekaj plete.«

	»Kolikokrat bom še morala ponoviti? Med nama se nič ne plete.«

	»Si prepričana?«

	»Še nikoli v življenju nisem bila o ničemer bolj prepričana,« odvrnem.

	Sprva se navdušeno hihita na svojem koncu zofe, potem pa se obupano vrže nanjo, kot bi pravkar zavrnila njo.

	»Poslušaj, jutri med malico ti bom povedala, kaj se dogaja, prav? Saj jutri prideš v službo, kajne?«

	»To bomo pa še videli,« se namesto nje oglasi Rick. »Če se počuti preslabo, se pač počuti preslabo.«

	»Seveda,« odgovorim.

	»Ja, bomo videli,« pomenljivo odvrne Olivia. »Pridi, pospremila te bom, Rick, ti pa, prosim, pristavi kotliček, boš? Da preizkusim te zeliščne stvari, ki mi jih je prinesla Jess.«

	Rick uboga ukaz in se vrne v kuhinjo, ne da bi se poslovil, Olivia pa se z 'uf' skobaca z zofe in se z obema rokama prime za križ.

	»Oprosti glede Ricka. Ponavadi ni takšen, tako brezobziren. Odkar sem mu povedala za otroka, je postal zaščitniški alfa samec. Ob pamet me spravlja. Zagotovo misli, da so te iz službe poslali sem, da bi preverila, ali sem resnično bolna. Ko mu bom povedala, da si prišla samo zato, da bi pol urice zabušavala, se bo naslednjič do tebe vedel izjemno očarljivo. Obljubim.«

	Še preden prideva do vrat, postane zelena v obraz in plane proti stranišču. Pustim ju sama, Olivio bruhati, Ricka pa prepustim krpi in belilu.

	Ko hodim nazaj proti službi, se mi v mislih znova odvrti prizor, ki sem mu bila priča.

	Olivia je sicer res rekla, da ji je žal za Rickovo vedenje, a v resnici ji ni bilo. Ne zares. Pričakovala sem, da bo njeno stanovanje polno prahu, našla pa sem nekaj drugega – srečo. Za to pa res ne pričakujem, da se mi bo opravičila.

	Olivia in Rick. Kar sem videla danes, ni zgolj trenutek, to je njena prihodnost. Tudi jaz bi lahko imela to. Takoj.

	Če bi Alecu rekla ja, bi tudi jaz imela nekoga, ki bi nekaj časa skrbel zame. Vsaj za kratek čas bi okusila, kako je, če ti ni treba ves čas misliti na vse. In Alec ve za mamo. Najin skupni čas ne bi temeljil na laži. Vsaj ne v celoti. Z njim bi se lahko iskreno pogovarjala, ne bi mi bilo treba nenehno izbirati pravih besed.

	Še malce se zadržim ob tej ideji. Toplo prijetni ideji, da sem v Alecovem objemu, da se zjutraj zbujam v njegovi postelji in mu leno sledim v dnevno sobo, kjer mi postreže z rogljički in kavo.

	En mesec bi imela nekoga, s komer bi jedla, šla v kino, morda celo nekam za eno noč. To bi seveda pošteno načelo moj varčevalni račun, bom pač varčnejša, ko bom obiskala Južno Ameriko. Bilo bi vredno.

	Odmor za kosilo je minil. Ko zavijem na Fletcher Street in pred seboj zagledam našo pisarno, je stekleni vhod zapuščen. Maureen se verjetno že boji, da bo kateri od šefov opazil, da so vse mize okoli nje prazne, in jo vprašal, kje smo.

	Odkupila se ji bom. Danes bom ostala dlje v službi in Maureen me bo videla predano delati, ko bo še sama vzela plašč in odšla. Bolje se bo počutila. Ampak še prej moram narediti še nekaj.

	Odprem vrata Vodnjaka želja. Vse je mirno, Alec sprejema naročilo mize, za katero sedi pol ducata deklet, ki so tako zatopljene v pogovor, da ga sploh ne pogledajo, ko izstrelijo svoje naročilo.

	Sploh ne počakam, da bi zaključil, odkorakam naravnost k njemu in še preden bi me lahko opazil, mu v uho šepnem: »Ja.«





	ŠESTNAJSTO POGLAVJE

	»Saj veš, da se tole ne more prevesiti v ljubezen?«

	»Ja, že kar nekajkrat si me opomnila na to.«

	V ozadju slišim hrup bara, najbrž se polni z ljudmi, ki so pravkar šli iz službe. Kmalu bo moral iti in jih postreči. Škoda, ta pogovor mi je postal kar všeč.

	»Kaj sledi?«

	»A kaj sledi? Kaj pa sploh še lahko načrtujeva?«

	»Oprosti, ampak stvari morava doreči, še preden se začne mesec. Saj nočeš, da bi na zmenkih tratila čas za določanje osnovnih pravil?«

	»Ne, najbrž res ne. Nadaljuj, da slišim naslednje.«

	»Hmm.«

	Dogovorila sva se že za šest zmenkov v mesecu dni, da noben ne bo v Vodnjaku želja in da bova izmenično izbrala datume. Oh, in da noben od zmenkov ne bo vodil v ljubezen, da ne bo samo neka velika romantična reč. Kaj še? Najinega dogovora nočem popolnoma oropati zabave, a po drugi strani je bolje biti pripravljen na to, kar bo prišlo.

	»Oh. Že vem! Kaj misliš, da bi morala narediti glede drugih ljudi?«

	»Drugih ljudi? Poslušaj, sicer sem precej liberalen, ampak se ti morda ne zdi preuranjeno razmišljati o tretji osebi v najinem dogovoru?«

	Glasno se zasmejim, da me nekaj potnikov na tramvaju začudeno pogleda. »Ne, klovn, nisem mislila tega. Kar zelo dobro veš. Je ta mesec namenjen samo nama ali vključuje tudi srečevanje z drugimi ljudmi?«

	»Mislim, da bi moral biti samo najin. Se strinjaš?«

	»Ja, zveni perfektno. Daj mi sekundico.«

	Tramvaj ustavi na moji postaji. S tal poberem dve Tescovi vrečki, polni pripravljenih obrokov in vina, in izstopim.

	»OK, sem že nazaj. Še kaj?«

	»No, o nečem pa sem res razmišljal.«

	»Ja?«

	»O seksu.« Beseda mu spolzi iz ust kot žele. Kar naenkrat v mislih zagledam nerodnega najstniškega Aleca, ki je prvič sam s punco, in se zasmejim.

	»Seksu?«

	»Ja. Veš, po nekaj zmenkih je seks nekaj normalnega, kajne? Ker pa sva midva to že dala skozi, sem razmišljal, da bi se pretvarjala, da se ni nikoli zgodilo in bi do tja šele prišla. Lahko pa, no, z njim kar nadaljujeva.«

	»A tako. No, ne vem. Bova videla. Pa naj bo tole ena stvar, ki je ne bova dokončno dorekla.«

	»OK. Super. Če bova vse skupaj še malce bolj dorekla, se bom počutil kot najeti spremljevalec.«

	V naraščajočem hrupu bara ga vse težje slišim. In skoraj doma sem že, tako da nerada predlagam, da pogovor zaključiva.

	»Samo še nekaj,« zavpije, da preglasi hrup. »Kdaj se bo ta najin mesec začel?«

	»Ti bom javila.«

	Vstopim v hišo. Mama zatopljeno gleda serijo Pointless in me sploh ne pogleda, ko pozdravim, Debs pa z nečim ropota v shrambi. Raztovorim vrečke, pazim, da dam vino v hladilnik, da bi se hitro ohladilo, potem pa se povzpnem v svojo sobo.

	Sedim na robu postelje in sežem po plišastem psičku, ki mi ga je kupil eden od bivših, da bi se mi odkupil, ker je v šestem razredu poljubil drugo dekle. Stisnem psička, v njem iščem moralno podporo, ko izvlečem telefon in natipkam sporočilo. Za glas razuma, ki me sprašuje, ali je to res dobra zamisel, se ne zmenim. V ponedeljek zvečer. Ti si prvi na vrsti, xx

	Zleknem se na posteljo in dam roke pod glavo, uživam v prijetnem občutku hitrega utripanja v prsih.

	Debs spodaj še vedno ropota. Ko se moj srčni utrip povrne v normalo, odidem dol. Debs je še vedno v shrambi, glavo tišči v omaro.

	»Kaj pa počneš?«

	»Sranje. Mater, si me prestrašila,« zavpije in me pogleda s skremženim obrazom, treplja se po temenu. »Sploh nisem vedela, da si že doma.«

	»Oprosti, nisem te hotela prestrašiti. Si v redu?«

	»Ja,« odvrne in se preneha pačiti, »že kaj hujšega sem preživela.«

	»Dobro. Torej, kaj počneš?«

	»Iščem omelo. Preden sem prišla, se je v mamini sobi nekaj razbilo, delčki stekla so povsod.«

	»Joj, ne. Jaz sem kriva. Na mizico ob postelji sem dala nekaj uokvirjenih slik. Zadnje čase se je mama počutila veliko bolje, pa sem mislila, da bo vesela nekaj srečnejših spominov. Napako sem naredila, kajne?«

	»Ne, mislim, da nisi, ljubica. Tudi jaz sem opazila, da je zadnji teden manj nemirna in da se ji tudi roke manj tresejo.«

	»Res je. Kako pa so se potem polomili okvirji?«

	»Lahko bi bilo karkoli. Morda jih sploh ni mama. Ampak danes zagotovo ne bova izvedeli.«

	Ker ima mama veliko različnih negovalk, je izjemno pomembno, da si informacije delijo med seboj, pa tudi z mano. Na hodniški mizici, na kateri je mama nekoč zmeraj imela sveže cvetje, je rdeč blok A4, v katerega vsaka negovalka napiše dnevne podatke, katera zdravila je mama vzela, kaj je jedla, kako je bila razpoložena in vsako drugo stvar v njenem življenju, ki jo je treba deliti.

	Ko so začele prihajati prve negovalke, sem vsak večer slonela nad tem blokom, ker sem hotela vedeti prav vse, kajti bila sem odgovorna za vse. V resnici pa sem iskala namige, da mama ni resnično tako slaba, kot se je zdelo, da je njeno stanje milejše. Hotela sem odkriti, da negovalk v resnici sploh ne potrebuje, da pravzaprav vse naredi sama in da sem se motila, ko sem ji priskrbela pomoč. Ampak prav vsak vnos je potrjeval, da ni tako. Ko je postalo jasno, da nikoli ne bom prebrala ničesar, kar bi me potolažilo, sem prenehala biti obsedena z blokom, postal je samo še ena stvar, ki smo jo potrebovali, da bi pomagali mami.

	»Prav imaš, morda jih je polomila katera od negovalk.«

	»Točno tako.«

	V zadnjem delu zadnje omare Debs končno najde omelo in odide mimo mene, ob tem me stisne za roko. Morala bi ji pustiti oditi, sprejeti pogovor kot zaključen, pa ne morem.

	»Mami gre na bolje, kajne?«

	Debs zastane korak. Kaže mi hrbet, jaz pa v hipu obžalujem, da sem sploh kaj vprašala. Iz tega se ne bo izcimilo nič dobrega.

	»Na neki način, ja.« Obrne se k meni, rahlo skloni glavo in se nasmehne, kot vedno, preden mi pove nekaj slabega.

	Resnično bi morala molčati. Mama ni prva bolnica s Huntingtonovo, za katero je skrbela Debs. Preden je prišla k nama, je nekaj let skrbela za gospo v šestdesetih. Razen da s seboj vedno prinese toplino, ko stopi v najin dom, je to samo še ena dodatna stvar, zakaj je tako popolna za to nalogo.

	»Zdi se, da ji je bolje, Jess, moraš pa vedeti, da gre v resnici za znak, da njena bolezen napreduje. Ko se stanje približuje višku, je značilno, da se horea preneha, začnejo pa se kazati simptomi Parkinsonove bolezni. Si opazila tudi, da se mami roke v zapestjih obračajo proti trebuhu? To je posledica otrplosti mišic. Kar nekaj časa je že minilo od zadnjega zdravniškega pregleda, kajne? Morda bi jo morala naročiti, da vidimo, kje smo.«

	»Ja, OK. Bom uredila.«

	»Dobro. Prav je, da vemo, je tako?«

	»Seveda,« se prisilim reči.

	»Kakorkoli, pozna si. Si že jedla?«

	»Ne,« odvrnem in se spomnim na načrtovane klobasice v testu in kar je še pomembneje, vino. »V trgovino sem šla. Kupila sem vino. Bi kozarec?«

	Debs neobičajno dolgo razmišlja, preden odkima. »Ne, ne med delom. Vseeno hvala.«

	Morala bi ji pustiti, da se vrne k opravkom, za polomljeno steklo je treba poskrbeti. Pa vendar mi ne da miru, da si je nekaj trenutkov grizla ustnico, preden je odklonila mojo ponudbo. Danes si ni najbolj podobna. Zdi se malce izgubljena. Lase, ponavadi spete v figo, ima spuščene, hlače pa pomečkane, čeprav je pravzaprav šele prišla na delo.

	»Si v redu, Debs? Je doma vse OK?« lahkotno vprašam in se počutim čudno, ker sprašujem, čeprav mislim, da bi se morala malce bolj zanimati za njeno življenje. Videvam jo skoraj vsak dan, pa se sploh ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje vprašala, kako je.

	»Kaj, a jaz? Zame nič ne skrbi. Pojdi in si pripravi večerjo, privošči si tisto vino. Vse je pod kontrolo,« še reče, ampak pogled ji nemirno šviga naokoli, čeprav me sicer vedno gleda v oči.

	Oddrsa mimo mene in se slabotno nasmiha. Vem, da se mi je pravkar zlagala.





	SEDEMNAJSTO POGLAVJE

	Najin prvi zmenek naj bi bil presenečenje. Čeprav ga hočem prepričati v nasprotno, mi Alec razen kraja, kjer se dobiva, ne pove ničesar – na postajališču tramvaja, kjer izstopim, ko grem v službo.

	Niti sanja se mi ne, kaj bova počela. Če nima v načrtu daljšega sprehoda, bova na prvem zmenku očitno v Northern Quarterju. Barov, restavracij in domiselnih prodajaln je toliko, da bi bilo skoraj nemogoče uganiti.

	Potem ko ves vikend razmišljam, kaj naj oblečem, presenečeno ugotovim, da zmenki presenečenja niso prav nič vznemirljivi, temveč nadležni.

	Izberem temno modre kavbojke, lep top iz šifona v barvi smetane, kupljen v Zari, in usnjeno jakno. Za tanko jakno je še premrzlo, vso pot s tramvajem si jo tesno ovijam okoli sebe, da bi uskladiščila nekaj toplote za kasneje, ko bom izstopila.

	Aleca opazim takoj, kar sploh ni težko. V Northern Quarterju so ponedeljkovi večeri zelo mirni, večini se po koncu tedna prav prileže večer brez alkohola, a četudi bi bile ulice polne ljudi, bi opazila moškega, ki z vrtnico med zobmi vzravnano mirno stoji na pločniku.

	»Dober začetek neromantičnega načrta,« rečem in mu vzamem vrtnico iz ust.

	»Daj no, vsaj na prvem zmenku mi dovoli biti vsaj malo osladen. Živijo,« reče, se skloni in me poljubi na lice, jaz pa zavoham močan vonj vrtnice. »Pridi.«

	Odpravi se, jaz pa poskušam dohajati njegove dolge korake. V visokih petah nimam nobenih možnosti in tako hodim za njim, negotova, ali naj zavpijem, naj me počaka, ali pač hodim kot goska za njim, dokler ne bova prispela na cilj.

	»Joj, kako sem nervozen,« reče sčasoma in malce upočasni korak, da ga vendarle dohitim.

	»Ti si nervozen?« se zasmejim.

	»Kaj pa je tako smešno?«

	»Le to, da ti pa res nikoli ne daješ videza, da bi bil sploh kdaj nervozen.«

	»Ponavadi nisem, nocoj pa sem živčen. Ko sem te čakal, sem se tresel. Na hitrico sem se moral pogovoriti sam s sabo, da sem sploh ostal.«

	»Če ti bo kaj bolje, sem tudi jaz nervozna. Bedasto, vem, saj te vendar poznam. Poleg tebe nisem bila še nikoli nervozna, zato nimam pojma, zakaj mi je že ves popoldan slabo ob misli, da se bova videla.«

	»Seveda. Prijetna slabost.«

	Ko zavijeva na Key Street proti nizu restavracij, me prime za roko.

	»Ta-da.«

	Ustaviva se pred Viva Vivo in mene stisne pri srcu. Razmišljam o svojem sijočem topu in kako silno se bom morala potruditi, da ga ne bom umazala z brazilsko omako za žar. Morala bi izbrati črno. Vedno izberi varnejšo možnost, se opomnim.

	»Brazilska hrana, krasno,« rečem, ga pogledam in se mu nasmehnem.

	»Nisva zato tukaj. Če si lačna, lahko kasneje kaj pojeva. Najprej morava gor.«

	»Gor?«

	Alec me vodi skozi skoraj napol prazno restavracijo, spretno jadra med na gosto razporejenimi lesenimi mizami proti zadnjemu delu lokala. Pomigne natakarju, ki odgrne zaveso, za katero se pokaže ozko stopnišče. Alec me še vedno drži za roko, odpelje me po stopnicah navzgor v majhen in mračen prostor, stene so prebarvane rdeče in rumeno, da bi nadomestile pomanjkanje naravne svetlobe.

	»Prispela sva,« Alec zavpije ženski, ki stoji v kotu in nama kaže hrbet, na katerem ji počiva debela kita črnih las.

	»Ola, ola.« Z iPhonom v roki pride proti nama, črna obleka iz tankega šifona ji plapola sem in tja in razkriva njeno lepo zagorelo telo. Alec stopi k njej in jo poljubi na obe lici. Mene je poljubil samo na eno.

	»Jess, to je Marta. Martin fant, Jack, je moj sodelavec v baru. Prijazno je privolila, da nama bo pokazala osnove sambe.«

	Oba čakata na moj odziv. »Fantastično,« rečem, čeprav mislim vse kaj drugega. Upala sem, da se bova z Alecom nocoj pogovarjala, ne pa vrtela po zadušljivi sobici v družbi prečudovite Marte, ki naju bo nadzorovala.

	»Pa začnimo,« reče Marta, se vrne v svoj kot in poveže iPhone z zvočnikom, da zazveni strašljivo hiter ritem latinske glasbe.

	»OK, vidva. Najprej osnove, prav? Začnita migati. Alec, desno roko položi Jess na hrbet, z levico pa primi njeno desnico. Jess, ti pa levico položi na Alecovo ramo.«

	Stopiva drug k drugemu in pod sijočo žarnico na stropu vidim, da Alec zardeva. Stavim, da si pravkar želi, da bi še vedno imel brado.

	»Bliže,« reče Marta. Stopi mi za hrbet in me potisne proti Alecu, da se najine ustnice zamalo dotaknejo. »Bolje. OK, zdaj pa nekaj korakov. Pri sambi je pomembno samo gibanje, dviganje in spuščanje. Pri vsakem koraku morata upogniti koleno. Alec, prestavi levo nogo nazaj, Jess, prestavi desno nogo naprej. Zdaj pa nazaj skupaj. Alec, desno nogo nazaj, Jess, levo nogo naprej.«

	Uči naju enostavnega štiri-koraka in sprva mislim samo na to, da se ne bom zmotila, da ne bi pred Alecom izpadla popolnoma brez koordinacije. Šele ko postanejo moji gibi malce bolj naravni, si upam pogledati Aleca. Še vedno je povsem zaposlen z gledanjem svojih stopal. A mu ne bi bilo treba. Njegovo telo se popolnoma naravno odziva na ritem glasbe, mene pa prešine, da me že ves čas vodi.

	»Dobro ti gre,« rečem. »Veliko bolje kot meni.«

	»Kaj naj rečem? Ti boki ne lažejo.«

	»Ojoj.«

	Marta se preneha pretvarjati, da naju ne opazuje. Gleda Aleca in skimava z glavo. »Zdaj pa grem,« pove. »Čez pol ure imam tukaj tečaj, do takrat pa lahko plešeta.«

	»Hvala, Marta,« reče Alec.

	Preden Marta odide, še izklopi luč in prižge disko lučke. Pesem, na katero pleševa, izzveni, igrati začne naslednja na Martini playlisti. Precej počasnejša je od prejšnje in tudi Alec primerno upočasni korak, da bi ujel ritem. Skrbeti bi me moralo, da mu bom sledila in se lahkotno, seksi upogibala, jaz pa lahko razmišljam le o vročini njegove roke na mojem hrbtu, o njegovih vlažnih ustnicah, njegovi sapi na mojem vratu, ko se mi še bolj približa.

	Zdaj ko sva sama, bi se lahko smejala ali kramljala, kot večina parov na prvem zmenku, midva pa molčiva. Najini telesi sta le nekaj centimetrov narazen in predano slediva navodilom, dotikava se le z rokami, dokler nad nama ne zasije luč in se ženska srednjih let in v rdeči obleki opraviči, ker naju je zmotila, in luč spet ugasne.

	»Pijača?« vpraša Alec. Odideva iz sobice mimo podobno oblečenih žensk srednjih let, ki poravnane v vrsto stojijo na stopnišču, dokler nisva spet v restavraciji in deležna pogledov gostov in osebja. Poravnam si top in pogladim lase, trudim se izbrisati sledove, da so pretekle pol urice Alecove roke preiskovale moje telo.

	»Res me zanima, kako to, da si izbral urico učenja sambe,« vprašam, ko sedeva na barska stola ob majhnem točilnem pultu v kotu restavracije in naročiva dva kozarca vina.

	»Opazil sem, da ti je všeč vse v zvezi z Južno Ameriko, pa sem pomislil, da ti bo tudi to.«

	»Prav si imel,« odvrnem, ganjena, ker si je zapomnil, četudi ideje ni porodilo uživanje v glasbi ali plesu, pač pa mu je bila nekako vsiljena.

	Srkava vino, jaz pa čakam, da bo Alec povedal še kaj, vendar vztrajno molči, enako kot je molčal zgoraj.

	»Še vedno si nervozen, kajne?«

	»Dobila si me.«

	»Zakaj?« Njegova ideja, da bi se skupaj učila plesati, je bila odlična; ne želim si ničesar drugega kot tega, da bi se me spet dotikal.

	»Mislim, da zato, ker je to najin prvi zmenek od šestih. Mora biti dober, kajne?«

	»Ni nujno, da je dober. Enak je vsem drugim prvim zmenkom. Če si po njem drugega ne boš želel, nič hudega. V nič nisi primoran, Alec.«

	»Vem. Želim si le, da bi bil ta mesec zate popoln, in začenja se danes.«

	»Ne prehitevajva, OK? In če ti to kaj pomeni, je do zdaj to moj najboljši zmenek vseh časov.«

	»Moj tudi.« Na koleno mi položi roko. »OK, nič več nervoze.« Stisne palec in kazalec in ju zasuče, kot bi izklapljal stikalo. »Izključil sem jo.«

	Srknem velik požirek slastnega hladnega vina. »Dobro. Bova nadaljevala?«

	»Ja. Torej, če bi bila na normalnem prvem zmenku, bi ti zdaj začel postavljati vrsto vprašanj o tem, kje živiš, kaj počneš. Ker pa sva vse to že predelala, predlagam, da kar takoj preskočiva na del, ko se začneva poljubljati.«

	Zahihitam se. Pod vplivom vina se počutim lahkotno, nagnem se k njemu in na dolgo se poljubiva. Ko se končno odmaknem, opazim, da naju gledajo tri punce, ki sedijo za bližnjo mizo. Pogled hitro umaknejo, a še poprej v njihovih očeh prepoznam hrepenenje. Odmaknem se od Aleca in dvignem svoj kozarec. Pretiranega zadovoljstva pa mi res ni treba razkazovati.

	Ko popijeva vino, pojeva nekaj oliv, piščančjih kroketov in mesa na žaru, se Alec ponudi, da bi me odpeljal domov, če se mi ni odveč sprehoditi do njegovega avtomobila. Z veseljem privolim. Prideva do njegovega bloka, gor me ne povabi.

	Vožnja do mojega doma je veliko krajša od zadnje, ko sem se zbudila v njegovi postelji. Brez snega in zadrege se pred hišo znajdeva veliko prekmalu.

	Ne stopim iz avta, ostanem, kjer sem in še naprej kramljam z Alecom, dokler mi ne zmanjka besed in mu lahko zaželim samo še lahko noč. Preden gre, se še enkrat nagnem k njemu in ga še zadnjič poljubim. Tokrat me poljubi veliko strastneje kot v restavraciji. Njegove roke spet začnejo preiskovati moje telo, moj vrat, moj pas, moje prsi.

	»OK, mislim, da bo za prvi zmenek dovolj,« rečem in se umaknem.

	»Prav imaš. Prvi zmenki morajo biti spodobni in vljudni, jaz pa se obnašam kot potreben najstnik.«

	»Nič hudega. Po svoje mi je všeč.«

	Alec se nasmehne in se že nagne k meni, vendar na zaslonu opazi, koliko je že ura.

	»Oprosti, čas je potekel. Zjutraj moram v službo. Nocojšnji večer je bil super, Alec. Popoln zmenek – impresionirana sem.«

	»Saj tudi moraš biti. Zdaj pa si ti na vrsti.«

	»Res je,« odvrnem in mu pomežiknem, preden izstopim.

	Ko vstopim v hišo, v jedilnici igra televizor. Moja dobrovoljnost začne hitro izpuhtevati. Že več mesecev mama ni imela televizorja prižganega tako pozno.

	»Le jaz sem,« zakličem.

	Iz jedilnice se v hipu prikaže Debs, v rokah drži pladenj s kozarcem vode in skodelico nedotaknjenih umešanih jajc.

	»Mama ni lačna?«

	»Ne, ničesar noče zaužiti. Pravi, da jo boli grlo. Pazila bom nanjo in malo kasneje še enkrat poskusila. Greš k njej?«

	»Ja, še prej pa si grem iskat nekaj za piti,« rečem, po slanih olivah in vinu me žeja.

	Odidem naravnost k pomivalnemu koritu, luči sploh ne prižgem, vzamem kozarec in ga napolnim z vodo. Debs mi sledi, pladenj odloži na otok in čaka, medtem ko goltam vodo.

	»Mislim, da sem slišala avto. Je bil to Alec?«

	»Ja.«

	Prižge luč in odmaršira do mize, sede na stol in izvleče še enega. Ko sedem, vsaj sijoče zre vame. »No, kako je bilo?«

	»Super. Šla sva plesat, prav prijetno je bilo.«

	»Ja čudovito. Res sem vesela, da si šla z njim ven.« Moja novička ji je koristila veliko bolj kot anti-ageing make-up, ki si ga je nocoj nakopičila na obraz.

	»Ja, res je. In zdaj sem jaz na vrsti, da se domislim naslednjega zmenka. Težko bom našla nekaj, kar bo preseglo nocojšnjega.«

	Prime me za obe roki. »Prepričana sem, da se boš domislila nečesa lepega. Joj, komaj čakam. In da poveš svoji mami. Dobra novica bi ji dobro dela.«

	Odtegnem ji roke. »Absolutno ne. Povedala sem ti, da nočem, da bi mama vedela karkoli o tem.«

	»Zakaj ne, Jess? Poglej, kako srečna si se vrnila nocoj. Vesela bo zate.«

	»Vem. In zato ji ne morem povedati. In tudi ti si obljubila, da ji ne boš.«

	»Vem, da sem, ampak res je prava škoda, ker ne ve.«

	»Ne, pa ni. Za nič resnega ne gre, le za kanček zabave.«

	»To praviš zdaj, a človek nikoli ne ve, kaj vse se lahko zgodi.«

	Še vedno se smehlja. Z mano se pogovarja, kot se pogovarja s katero od svojih hčera, kadar zapazi kakšen spodrsljaj in jo poskusi pravilno usmeriti.

	»Točno vem, kaj se bo zgodilo. Z njim bom šla še na pet zmenkov, potem pa bova šla vsak svojo pot. Tak je najin dogovor in spoštovala ga bova.«

	Debs zmaje z glavo in pogleda mimo mene proti vrtu, četudi razen odseva v oknu ne more videti ničesar.

	»Niti pisnila ne bom. To ni moja stvar. Ampak, Jess, mislim, da bi morala razmisliti o tem, da ji poveš, četudi boš rekla, da si šla samo na ta zmenek. Zelo dolgo je že, odkar je ta hiša poznala pravo zabavo. Dnevi tvoje mame so prepolni bolezni in tudi vajin skupni čas se vrti okoli nje. Če boš tole delila z njo, bo obema dobro delo.«

	Dokler se ne bo končalo. Če mami povem, da sem bila na zmenku, bo navdušena, seveda bo, a pomislila bo tudi, da sem si premislila in da sem pripravljena z nekom deliti prihodnost. Razočaranje, ki ga bo občutila, ko ji bom povedala, da je konec, ne bo samo razočaranje, ki bi ga zaradi nesrečne hčerkine ljubezni čutila vsaka mati, pač pa jo bo zlomilo, kot jo je zlomilo, ko sem ji povedala, kakšni so moji nameni.

	»Ne,« odločno rečem Debs, »mama ne bo izvedela.«





	OSEMNAJSTO POGLAVJE

	Sneži. Krpaste snežinke izginejo v hipu, ko se dotaknejo tal. Ves dopoldan jih že opazujem skozi različna okna v hiši, čakam, ali se bodo končno začele sprijemati.

	Kar zadeva sneg, obstajata dve vrsti ljudi: takšni, ki začnejo paničariti, takoj ko začnejo z neba padati prve snežinke – odpovedujejo načrte in poskrbijo, da so omarice polne; in takšni, ki v snegu vidijo priložnost, da preverijo, kako vzdržljivi so – do snega se obnašajo kot do sovražnika, ki ga je za vsako ceno treba premagati.

	Pravkar je minilo poldne, moj telefon pa ni zapiskal niti enkrat. Očitno Alec pripada junaški, a bedasti drugi skupini. Čez eno uro ga grem iskat, na vrsti je najin drugi zmenek – izlet na Lake District.

	Kot odločna članica skupine opusti-načrte-in-zgrabi-prilož-

-nost-za-celodnevno-poležavanje-pred-televizorjem sem upala, da bo Alec tisti, ki bo predlagal, da današnji zmenek prestaviva. Jaz tega ne morem storiti, še posebej, ker sem Alecu hotela s tem zmenkom pokazati, da imam poleg popivanja v baru še eno plat. Ko je mama delala dolge delovnike in sva bili zelo malo časa skupaj, sva vsaj dvakrat letno šli na Lake District. Tam sva hodili na dolge sprehode, ki jih je vnaprej načrtovala mama, in se ure in ure pogovarjali, preden sva pristali v kakšnem podeželskem gostišču in si privoščili obilen obrok, potem pa se vrnili domov. Hotela sem, da bi Alec spoznal to mojo plat, sebi pa sem hotela dati priložnost, da bi takšen dan ponovno izkusila. Ampak ne v prekletem snegu.

	Njegovo sporočilo o odpovedi zmenka ni nikoli prispelo, napočil je čas, ko naj bi ga pobrala pred njegovim blokom. Iz kuhinjskega predala vzamem ključe maminega avta. Mama je svojega zlatega volva oboževala, a minila so že skoraj tri leta, odkar ga je zadnjič vozila, vse odkar zaradi horee ni bila več varna voznica. Včasih sem si avto pogosto izposojala, zdaj pa grem z njim le še po nakupih, sicer ga ne uporabljam. Ampak ta zmenek je moj in ne morem pričakovati, da bo vedno vozil Alec.

	Skočim v jedilnico, da bi se poslovila.

	»Lepa si,« pripomni mama, ko se nagnem k njej in jo poljubim.

	Čutim, da zardevam.

	»A res?«

	»Drugačna.«

	»Ja, no, z Olivio sem se zmenila, da jo peljem na sprehod. Pa tudi teh odvečnih pobožičnih kilogramov se moram nekako znebiti,« se zasmejim s še sebi tujim in vreščavim tonom.

	»Krasno,« reče mama. Nasmejana je, najbrž ji je odleglo, ker vsaj enkrat ne bom vse sobote preživela v gledanju žajfnic. »Vzemi šal.«

	Obrnem se k Debs, povem ji, da bom kmalu nazaj in se ji zahvalim, ker bo skrbela za mamo, medtem ko me ne bo, toda nameni mi tak pogled, da mi besede kar obležijo v grlu. Njenega obraza nisem še nikoli videla tako zategnjenega – kot bi se ji vse poteze nakopičile na sredini. Majhna usteca tako silno šobi in stiska, da spominjajo na rozino.

	Dobi me nepripravljeno. Vem, da ni srečna, ker Aleca skrivam pred mamo, vendar pa ne vidim tega. Pod njenim neodobravanjem se skriva še nekaj drugega. Zaradi njega nisi zaskrbljen in ne nosiš pomečkanih oblačil, prav tako nimaš samo na eni strani počesanih las. Obraza ne pači tako zaradi moje laži, pač pa zaradi nečesa drugega.

	Obrnem se proč, se momljaje poslovim in švignem iz sobe.

	Debs mi je naredila veliko uslugo, ko se je odpovedala velikemu delu svojega prostega dne, zato sem se ponudila, da bom v nedeljo ponoči namesto nje ob mami. Ko sem jo včeraj zvečer prosila za tole uslugo, je bila videti povsem srečna, rekla je celo, naj ne bom smešna in da bo prišla tudi v nedeljo, da mi z veseljem priskoči na pomoč.

	Morda pa je sploh ne bi smela prositi za to uslugo. Morda bi morala Alecu jasno povedati, da so najini zmenki mogoči le čez teden, ko je Debs tukaj.

	Kaj pa, če sploh noče več biti tukaj? Kaj, če ima dovolj? Dovolj samotnih uric. Dovolj naju. Toliko vsega že postori za naju, jaz pa jo prosim še za več, hkrati pa ne upoštevam niti enega nasveta, ki mi ga da.

	Stresem z glavo, svoje napake se sramujem. Vzamem dežnik s psički in se odpravim.



	Alec me čaka v majhni veži svojega stanovanjskega bloka. Zdi se, kot bi stopil iz revije Country Life. Nosi nepremočljiv plašč v barvi kakija, razpet, da se vidi modra karirasta srajca, temne kavbojke in pohodne čevlje, ki so videti nekoliko preveč novi.

	»Hej. Me že dolgo čakaš?«

	»Oh, žal mi je, to bo najbrž pomota. Čakam dekle, ki ji je ime Jess. In ti si?«

	»Oh, ha ha. Zelo smešno.«

	»Vem,« reče in odpraviva se proti maminemu avtu. »Mimogrede, super izgledaš. Športen videz se ti poda.«

	Potrepljam se po rokavu podloženega plašča, sposojenega od mame. »V plesni oblekici v takšnem vremenu pač ne morem na sprehod, kaj?«

	»Ja, res je. Vreme je grozno.«

	»Jep. Si pa še vedno želiš iti?« vprašam in upam, da bo rekel ne, da se bom lahko vrnila domov in poslala Debs nazaj k njeni družini.

	»Absolutno,« odvrne. »Malce snega ni še nikomur škodilo.«

	Sedeva v avto, on pa se takoj nagne k meni po poljub. Pozitivni učinek prvega zmenka. Na drugem ti ni treba čakati do konca, da bi se odločil, ali je bil dovolj dober za poljub.



	Ko prispeva v Grasmere, sneži vse gosteje. Cesta, ki se vije okrog Windermera, Rydala in Grasmera, je polna počasnih vozil, ki se previdno prebijajo po nevarnem terenu. Na smrt sem prestrašena.

	Alec se je prenehal truditi s pogovorom, kmalu zatem, ko sva zavila z avtoceste in je postalo očitno, da je vztrajanje pri današnjem zmenku napaka. Ugasnil je radio, se vzravnal na sedežu, nič več ni imel oči le zame in potovanja ni prepustil izključno meni.

	Uspem parkirati na prazno parkirišče ob glavni cesti, izhodišču štiri kilometre in pol dolge poti po nabrežjih Grasmera.

	»Si OK?« vpraša.

	»V redu sem. Kaj bova zdaj? Bi sploh šla na sprehod?«

	Skomigne. »Tvoj zmenek, tvoja odločitev.«

	Prava norost se je sprehajati v takšnem vremenu, o čemer priča prazno parkirišče. Gosto sneženje in kot svinec sivo nebo zastirata romantične razglede in četudi bi bili vidni, jih ne bi videla, ker bi morala ves čas gledati pod noge, da se ne bi spotaknila.

	»Greva,« rečem. »Če bo prehudo, se še vedno lahko obrneva.«

	Čez deset minut imam lase tako premočene, kot če bi glavo potopila v vodo, ustnice imam prezeble, v prstih me zbada od mraza. Dežnik s kužki držim čisto ob sebi, toda podeželskim vremenskim elementom ni kos.

	»Oprosti, Alec, tole je bila slaba zamisel. Že zjutraj bi morala najin zmenek odpovedati.«

	»Ne,« ugovarja, preden se začne smejati. »Ja, hudiča, kakšna pa si?«

	»Ja, vem, grozna,« rečem in se poskušam vzravnati. »Če samo pomislim, da se želim nekega dne povzpeti na Machu Picchu.«

	»Še sreča, da sva v Cumrii in ne v Peruju. Pridi, poiščiva kakšen pub, da se boš ogrela.«

	Najdeva hotel z restavracijo v središču grasmerske slikovite vasice, parkiram pred njim. Alec me prime za roko in zdaj prvič pomislim, da tale zmenek le ni bil tako slaba ideja. Pozdravi naju mikaven vonj pravega ognja in prav vesela sem, ker je tudi lokal tako lep in staromoden kot celoten Grasmere.

	»Torej, kako resno razmišljaš o svojem potovanju?« me vpraša, potem ko naročiva vročo čokolado in sediva drug poleg drugega na dolgi z usnjem prevlečeni klopi.

	»Zelo zelo resno. Nekateri ljudje vse svoje ambicije posvetijo karieri, drugi denarju, jaz pa si želim videti karseda veliko sveta.«

	»Odlično. Tudi sam si želim nekoč potovati. Mi je kar malce nerodno, ker dlje od Tenerifa, kjer sem bil kot najstnik z mamo in očetom, še nisem bil. Ellie se na smrt boji letenja in na letalo sem jo lahko spravil le, če destinacija ni bila oddaljena več kot dve uri, kar pa je precejšnja omejitev.«

	»Ja. Tudi meni letenje ne diši preveč. Ne brez obilice gina, pa še ta v celoti ne prežene strahu.«

	Zasmeji se.

	»Kako pa potem nameravaš priti v oddaljeni Peru?«

	»Prijetno najbrž ne bo, ampak bom pač morala potrpeti. Ko bom tako daleč.«

	»In kdaj bo to?« blekne, še preden njegovi možgani ujamejo pomen besed. »Oprosti, pozabi, da sem to vprašal. Stavim, da ti je glede na mamino stanje težko karkoli planirati.«

	»Res je.« Tega nisem še nikoli priznala. Doma o tem nikoli ne govorim. Le kako bi lahko? Niti na misel mi ne pride, da bi mami, Debs ali kateri drugi negovalki omenila, kakšne načrte imam, ko bo napočil čas. Takoj bi vedele, kdaj bo prišel ta čas: ko mame ne bo več z nami. Z Alecom je drugače. On ne pozna mame, pozna le mene. V meni ne vidi obeh kot vsi drugi; v meni ne vidi bodočega odseva mame, kakršna je zdaj in kakšna še bo. V njegovih očeh sem jaz samo jaz.

	»Zdaj nikakor ne bi mogla iti. Niti si tega ne želim. Mama me potrebuje in tudi jaz potrebujem njo, dokler jo še imam. Kakorkoli, takšno potovanje stane celo premoženje. Premoženje, ki ga še nimam.«

	»Smola. Ponudil bi ti svoje bogastvo, a kot nizko kvalificiran točaj nimam omembe vrednega.«

	Zasmejim se, vljudno, preden še jaz vprašam njega, kar me muči že vse od tistega jutra v njegovem stanovanju.

	»Kaj si počel, preden si postal natakar? Očitno nekaj dobro plačanega, da si lahko privoščiš novo stanovanje, avto, oblačila. Kaj si počel?«

	»Kako pa veš, da nisem bil še posebej dobro plačan natakar v Leedsu?«

	»Daj no, ni šans, da si bil natakar. Nemogoče je, da bi si tako udobno postlal z natakarsko plačo.«

	»OK, prav imaš,« se vda. »Bil sem računovodja in delal sem za veliko podjetje. Tam sem se zaposlil takoj po diplomi in opravil pripravništvo. Dolgo časa sem bil zelo razsoden.«

	»To zveni že bolj verjetno. Pa zdaj?«

	»Zdaj?«

	»Ja, zakaj tako drastična sprememba? Stavim, da bi se tudi tukaj lahko zaposlil kot računovodja.«

	»Lahko bi se, ja, a ugotovil sem, da če hočem prekiniti z Ellie in oditi od vsega, moram tudi zbrati pogum in zamenjati službo. V bistvu mi ni bila nikoli všeč. Vsakič ko sem si moral nadeti kravato, sem se počutil ujetega; včasih sem pogledal iz svoje kabine v odprto zasnovani pisarni in imel občutek, da ne morem dihati.«

	Poskusim si predstavljati Aleca v pisarni, podobni moji, kako ure in ure sklanja glavo, pa si ne morem. Prevelik je, preveč veder za takšno okolje, nikakor ga ne morem umestiti vanj.

	»Razumem,« rečem, »ampak nisi odgovoril, zakaj si izbral prav delo natakarja.«

	»No, kot prvo, delo natakarja je dokaj lahko najti in začneš lahko praktično takoj. Ta možnost se mi je zdela dobra, dokler si ne bi postavil temeljev novega življenja. Nikoli si nisem mislil, da mi bo to delo dejansko všeč. Celo tako zelo všeč, da imam nov načrt – varčeval bom in odprl svoj lokal. Takšen z dobrim pivom, prijetnim vzdušjem, rednimi strankami. Pravzaprav svojo verzijo Vodnjaka želja.«

	»Krasno. Zveni, kot bi že vse domislil.«

	»Skoraj,« odvrne in me sune z bokom.

	Zunaj sneži še močneje kot prej. Ob Alecu se počutim tako dobro, da preneham biti zaskrbljena, ko pa zagledam, koliko snega je padlo v zadnje pol ure na mamin avto, me zgrabi panika.

	»Iti morava,« rečem, vstanem in odidem ven, ne da bi sploh počakala, da si ogrne plašč.

	»OK, OK. Nič ne skrbi, vse bo v redu.« Roko mi položi na ramo, ko zagaziva v sneg in gledava, do kod nama sega.

	»Boš lahko vozila, Jess?«

	»Morala bom. Debs je z mamo in moram se vrniti.«

	»OK. Potem pa se odpraviva.«

	Vožnja od Grasmera do Amblesida, naslednjega mesta, traja dve uri. Ko pred seboj zagledam naslednji ovinkast odsek, poln avtomobilov, ki se prebijajo iz Lakea, komaj zadržujem solze. M6 je še kilometre daleč.

	»Zakaj se ne bi na kratko ustavila?« Alecov obraz je napet od skrbi. Prav ima. Nima smisla. Še vedno sneži in povsem mogoče je, da so ceste pred nama zaprte in bova obtičala v koloni.

	»Vem, da se želiš vrniti,« prijazno reče, ko parkiram v Amblesidu, »a slabo kaže. Kmalu bo tema in prepričan sem, da si Debs in mama ne bi želeli, da v takšnih pogojih voziš v temi. Kaj, ko bi preverila, ali je v bližini kak B&B in prenočila, takoj zjutraj pa se odpraviva nazaj?«

	Na njegovem obrazu zaznam rahel nasmešek. Zaskrbljenost na stran, zelo dobro se zaveda, kaj predlaga.

	»Predlagaš, da bi na najinem drugem zmenku skupaj preživela noč?«

	»Ja. A le zaradi vremena.«

	»Seveda.«

	Nagne se k meni in me poljubi. Z rokami seže k mojim mokrim lasem in me povleče k sebi, najine ustnice se srečajo nad prestavno ročico. V vsakem njegovem gibu čutim, da si želi več kot samo mojih ustnic.

	»Predlagam, da poiščeva B&B,« zasopihano reče, ko se odmakne.

	Stopiva iz avta in se odpraviva proti nizu vrstnih hiš, na vseh oknih so čipkaste zavese. Vse razen ene imajo izobešen napis, da nimajo prostih sob. Poskusiva srečo. Lastnica nama pove, da ima še veliko prostih sob in doda, da sva prišla še ravno pravi čas, ker je pravkar po radiu slišala, da se je blizu Lancasterja zgodila nesreča in da je M6 zaradi zastojev neprevozna.

	»Koliko sob?« vpraša, potem pa doda: »Nikoli ničesar ne domnevam.«

	Alec se obrne proti meni, vendar ga ne morem pogledati v oči. Oba veva, kaj nama bo prinesel preostanek večera. Grizem si ustnico, da premagam željo, ki mi preveva telo, a še preden bi lahko odgovoril on, rečem: »Dve, prosim.«





	DEVETNAJSTO POGLAVJE

	Ambleside je do roba poln kavarnic. Sedim za mizo ob oknu ene najmirnejših ob glavni cesti in čakam.

	Nebo je brez oblačka in poletno jasno. Nekaj centimetrov snega prekriva pločnike in majhne zaplate trave pred glavnim hotelom, ampak mestece ima že vse jutro polne roke dela s čiščenjem cest in pločnikov, da bi se po včerajšnjem kaosu življenje čim prej spet vrnilo v normalo.

	Pred lokalom Fat Face se zbere velika skupina pohodnikov v pelerinah vseh mogočih barv in veselo klepeta, dokler se ne prikaže ogromen moški z rdečo kapuco in začne mahati s plastificiranim zemljevidom, da bi vzpostavil red in bi se potovanje začelo. Nasmehnem se, ko opazim dve ženski, ki se spogledata, držita se bolj v ozadju skupine. Prešine me, da bi bili takšni midve z Olivio.

	Sunkovito obrnem glavo, ko zacinglja zvonček nad vhodnimi vrati. Alec se mora malce skloniti, da lahko vstopi. Ko je notri in spet vzravnan, sname črno kapo in si gre s prsti skozi lase. Preplavi me poželjivost.

	»Hej, oprosti, ker sem pozen. Nisem vedel, katero kavarnico si imela v mislih. Veliko jih je in …« Utihne in mi sede nasproti.

	»Je že v redu. Si dobro spal?«

	»Še kar. Ti?«

	»Še kar.«

	Obmolkneva, kar natakarica razume kot znak, da se nama lahko približa.

	»Živijo, kako si?« jo ogovori Alec.

	»Dobro, hvala,« odvrne mlada natakarica in ga pogleda, a le za hip.

	Poslušam njegov prijazen glas, očitno ima prijaznost v krvi, ko naroči belo kavo in čajni kolač. Najraje bi ga pobožala po roki in mu dala vedeti, da se njegove prijaznosti zavedam, a tega ne storim.

	»Kaj se je zgodilo včeraj?« me vpraša, ko natakarica odide.

	Lahko bi mu rekla, da me je bolela glava ali da sem bila utrujena od vožnje. Razumel bi. Gleda me, jaz pa kolebam med lažema in resnico.

	»Jess.« Roko mi umakne proč od steklenice kečapa, s katere trgam nalepko, zadrži jo v svoji. »Povej mi.«

	Ugodim mu.

	Sinoči sem bila na preizkušnji. Če bi šla v njegovo sobo, bi šla kot lažnivka. Ne pozna me, kot misli, da me. Ne zbližujeva se. Kako bi se lahko, če mu prikrivam kolosalno informacijo o sebi? Ko sem včeraj v svoji hladni postelji hrepenela po njem, sem spoznala, da bom morala skleniti kupčijo: resnica v zameno zanj. Bolj kot se mu trudim povedati, bolj me je strah, ne tega, da bom v njegovem odzivu zagledala usmiljenje, pač pa da se bo tudi ta najin mesec predčasno končal.

	»Ni to, da mi ne bi bil všeč. Resnično si mi, ampak včeraj si s tabo nisem mogla deliti sobe, ker vem, kam bi to vodilo. In bilo bi nepošteno do tebe.«

	»Nepošteno? O čem pa govoriš? Pa saj sva to že počela.«

	»Vem, bila je napaka.«

	Ob mojih besedah se rahlo zdrzne, jaz pa naglo nadaljujem, da bi jih omilila.

	»Najina prva noč je bila posledica preveč popitega alkohola. Včerajšnja, če bi ostala skupaj, bi se zgodila, ker sva si po teh nekaj zmenkih všeč. V tvojo sobo nisem mogla vstopiti, ker sem vedela, kaj bi se zgodilo, jaz pa s tabo nisem bila popolnoma odkrita.«

	»Glede česa? Jess, imava tako odkrito zvezo, kot jo dva človeka sploh lahko imata.«

	»Ne drži povsem. Povedala sem ti le delno resnico o svojem življenju in zakaj ne morem biti s tabo, a ne vsega. Več ti nisem nameravala povedati. Hotela sem imeti ta mesec s tabo, potem pa se vrniti v staro življenje, kakršno je bilo pred najino skupno nočjo. Ampak bolj kot te spoznavam – bolj kot mi postajaš všeč – bolj se zavedam, da je to narobe. Preden nadaljujeva, bi moral izvedeti vse.«

	»Poslušam.«

	Globoko vdihnem in začnem: »Huntingtonova bolezen je tako silno uničujoča za družine predvsem zato, ker je dedna. Starš ima petdeset odstotkov možnosti, da jo prenese na otroka. Obstaja test, s katerim je mogoče preveriti, ali jo posameznik ima, in jaz sem ga opravila pred tremi leti. Zbolela bom za Huntingtonovo, enako kot mama.«

	Obraz se mu potemni, kot bi nekdo ugasnil luč v njegovi glavi.

	»Povedati bi ti morala že takoj na začetku. Oprosti.«

	»Ne. Glede tega se ne opravičuj. Ne meni ne komurkoli drugemu.« Zveni bojevito. »Vedel sem, da ta možnost obstaja, vse odkar si mi povedala za svojo mamo. O bolezni sem veliko prebral, a prisegel sem si, da ne bom vprašal. Niti v sanjah si ne morem predstavljati, kako se počutiš ti. Sem pa vesel, da si mi povedala.«

	Po žilah in skozi srce mi zapluje olajšanje, ki mi umiri srčni utrip. Vse je OK, vse je OK, se zdi, da bije.

	Vstane, odide okrog mize in poklekne ob meni. Z rokavom kariraste srajce si obriše oči in me potegne v objem. Njegova srajca rahlo smrdi po vlagi zaradi včerajšnjega snega, a vonj po milu B&B-ja, enak tistemu, s katerim sem se zjutraj tudi sama oprhala, je močnejši. Nežno me začne poljubljati po vratu, uhlju, laseh.

	Ve in nič se ni spremenilo. Že drugič sem mu zaupala grozljivo resnico in že drugič je prihitel k meni.

	Zaljubljam se. Misel je tako nenadna in nepričakovana, da ga odrinem in se opravičim, da moram na stranišče, še preden bi lahko prebral, kaj mi piše na obrazu.

	Skoraj si želim, da bi bil tako zgrožen kot Liam ali me zasul s kopico vprašanj kot Olivia. Ampak takojšnja in neomajna naklonjenost se mi zdi nevarna. Skušnjava, ki me mika, da bi se ji za večno predala, je zame preveč.



	»Kaj si želiš početi zdaj?« vprašam, ko se umirjena vrnem s stranišča in spet sedem.

	»Zdaj ko vem? Vrniti se v sobo in te za preostanek dneva zvleči v ozko posteljo, ampak odjavila sva se ob enajstih, ob petih začnem izmeno, ti pa se moraš vrniti.«

	»Res je.« Spomnim se Debsinega enoličnega in naveličanega glasu, ko sem jo včeraj zvečer poklicala in ji povedala, da me ne bo domov. »Si še vedno želiš na preostale zmenke?«

	»Te štiri, ki jih je še imava? Seveda. Želim si več, to veš, a pristala si na teh šest. Še štirje zmenki z najlepšo, najmanj praktično in najprikupnejšo punco, kar sem jih kdaj srečal. Le kako si jih ne bi želel?«

	Zato ker bova na koncu oba prizadeta, molče odgovorim.

	»Pridi,« reče čez nekaj časa, »najbolje, da se odpraviva.«

	Sedeva v mamin avto, gretje dava do konca in čakava, da se odtali sneg. Ko se odpraviva, pustim tišino rasti. Nagibam se naprej proti volanu in mežikajoče gledam cesto, tako se laže pretvarjam, da moram biti osredotočena na vožnjo. Toda tega ne počnem zato. Če bo še naprej govoril, mu bom izblebetala še svojo najmračnejšo skrivnost, tisto, za katero resnično ne sme izvedeti.

	Da sem zaljubljena.





	DVAJSETO POGLAVJE

	Ko grem v ponedeljek zvečer iz službe, me pokliče Debs, jaz pa naredim nekaj nenavadnega – ne oglasim se.

	Gledam njeno ime, ki se blešči na zaslonu, in vem, da je nekaj narobe, a tega se ne morem primorati slišati. Počakam, da Debs pusti glasovno sporočilo. Potem ko prekine zvezo, se prisilim, da ga poslušam. Med obilico blebetanja in opravičil me čaka razočaranje – zvečer je ne bo.

	Če bi vsaj naredila hripav glas ali na silo kašljala in kihala, potem ne bi bila tako zelo v skrbeh. Da je klicala tako pozno, se ni pretvarjala, da je bolna in ni navedla nobenega pravega razloga, zakaj je ne bo, me na smrt plaši.

	Nič nimam proti, ker bom nocoj z mamo. Zelo verjetno bi tako ali tako večer preživela z njo in Debs. Me pa moti, da Debs name prelaga delo, za katero jo z mamo plačujeva. Ko sem se vrnila z Lakea, je bila nejevoljna, iz hiše je pohitela, ne da bi mi povedala, kako je bilo z mamo, in zdaj še tole. Nanjo nikoli nisem gledala kot na delavko – ni mi bilo treba – v zahvalo njenemu izmikanju dolžnosti pa sva zasedli odrejene položaje. Njena delodajalka sem, zahtevam odgovore.

	Sprejmem odločitev. Zdaj je z mamo Claire, njena delovna terapevtka. Pokličem jo in prosim, naj ostane še urico dlje.

	Ne grem na metro, pač pa sedem na avtobus za Withington. Vožnja traja le deset minut, ko pa izstopim pred labirintom vrstnih hišk, postane jasno, da bo drugi del poti precej daljši. Nemočno tavam naokrog in zaman iščem Poppy Avenue. Izvlečem telefon, toda baterija je prazna. Sčasoma zagnjavim mlado mamico z vozičkom z jokajočim otrokom v njem, ki pokaže v smer, iz katere sem pravkar prišla, in mi da nekaj krakih napotkov.

	Vožnja z avtobusom in kroženje po ulicah sta malce razkadila mojo jezo. Zdaj ko stojim na njenem pragu, oklevam, nisem prepričana, da je prav, da sem sploh prišla. Ampak zdaj sem tukaj. Mukoma, kot bi nase vlekla preozke hlače, zberem svojo jezo in pritisnem na zvonec številke dvainštirideset. Zasliši se melodično zvonjenje, kratka verzija Greensleves, in vrata se odprejo, še preden izzveni zadnji ton.

	Zagledam žensko s kodrastimi platinasto blond lasmi in ogromnim oprsjem, ki kar grozi, da bo skočilo iz bluze in me pozdravilo.

	»Živijo. Vam lahko pomagam?«

	Spet pogledam številko na zidu, prepričam se, da je res dvainštirideset, preden vprašam, ali je Debs doma.

	»Ja, poklicala jo bom. In vi ste?«

	»Jessica. Debs skrbi za mojo mamo.«

	Na ženskinem obrazu zasije topel širok nasmešek, zdaj opazim, da je pravzaprav zelo podobna Debs. »Me veseli. Jaz sem Lauren, Debsina najmlajša. Joj, mama toliko govori o tebi, da imam občutek, da te poznam. Vedno pravi, da bi se odlično razumeli in da bi morali kdaj skupaj ven na pijačo. Preden greš, mi moraš dati svojo telefonsko.«

	»Z veseljem,« odvrnem in to tudi mislim.

	»Vstopi, vstopi.«

	Sledim ji po temnem in ozkem hodniku, stene so živo rdeče. Debsina hiša je sestavljena iz niza prostorov. Najprej prideva v dnevno sobo – zelo uradno, prav tako prebarvano rdeče, a glede na hlad v njej jo le redko uporabljajo – preden prideva v veliko prijetnejšo sobo, v kateri nad kaminom brez ognja – Debs je odprtino zapolnila z vazo umetnih lilij – gospoduje plazma TV. V kotu te sobe so še ena vrata, ki vodijo v majhno štirikotno kuhinjo, iz katere naposled prideva v zadnji del hiše – prizidek, dovolj velik za jedilniško mizo in hladilno-zamrzovalno omaro.

	Debs ni v nobenem od teh prostorov.

	»Bi kaj popila?«

	»Skodelica čaja bi se mi prilegla.«

	»Takoj. Pristavila bom kotliček in šla po mamo. Torej ti je že povedala?«

	»Kaj pa?«

	»Za ata. Naslednjič ko ga vidim, ga bom ubila. Sicer se je vedno rad jezil, ampak tole je pa naravnost smešno. Kar spakiral je in odšel, ker ni bilo po njegovo. Kot kak razvajen otrok.«

	»Tvoj oče je zapustil Debs?«

	Lauren se obrne. Preneha nalivati vodo v kotliček in z odprtimi usti strmi vame. »Sranje. Mislila sem, da veš. Da si zato prišla. Minuli vikend je oče zapustil mamo.«

	»Oh ne, nisem vedela. Kdaj točno je odšel?«

	»Mislila sem, da veš,« ponovi. »V nedeljo, ko se je vrnila od vas. Zadnje mesece ji je precej najedal zaradi službe. Joj, oprosti, tole je pa res neprijetno.«

	»Ne, ne, je že v redu. Rada bi vedela. Nadaljuj.«

	»Če sem čisto iskrena, ni nikoli maral, da mama dela polni delovnik. Toliko let je skrbela za nas in za gospodinjstvo, da je oče najbrž mislil, da bo vedno tako. Ko sem tudi jaz odšla od doma, si je mama želela nekaj početi, da bi zapolnila svoje dneve. Postala je negovalka. Oče je bil vajen, da mu je vse obroke skuhala, domov je prihajal v čisto hišo, zato mu ni bilo všeč, da mama odhaja z doma. Ko je pred približno šestimi meseci umrla njena prva bolnica, je oče mislil, da je to to, da ne bo več delala in da se bo doma vse vrnilo v normalo, potem pa je začela skrbeti za tvojo mamo. Nenehno mu je ponavljala, kako rada opravlja to delo, ampak njega to ni zanimalo. Ko se je v nedeljo vrnila domov, ji je rekel, da ima dovolj. Ali on ali služba. Izbrala je službo.«

	Z rokama si pokrijem obraz. »Ljubi bog, tako zelo mi je žal, Lauren. Če bi vedela za ta problem, je ne bi nikoli prosila, naj pride še čez vikend. Kako se drži?«

	»V redu sem,« spregovori Debs, sloni na podboju vrat. Ko jo pogledam, vse na njej pravi ravno nasprotno. Oči ima nabuhle in skoraj enakega odtenka kot stene na hodniku, v roki pa stiska robec. Lase ima neumite, neurejeni kodri ji padajo na obraz.

	Pohitim k njej in jo močno objamem.

	»Oprosti, Debs, nikoli te ne bi smela prositi, da pridi, ko imaš prosto. Oprosti.«

	»Ne bodi neumna,« odvrne in me nežno odrine, da lahko prevzame pripravljanje čaja. »Da se zlomi dvaintrideset let trajajoči zakon, je potrebnega kaj več.«

	»Ampak morala bi mi povedati, da doma ni vse v redu. Vzela bi si nekaj prostih dni in zadeve popravila.«

	»Poslušaj, če si poročen z nekom, ki se ne more primorati, da bi bil srečen zate, ne premore niti malo veselja do stvari, ki jih imaš rad, potem spoznaš, da ni veliko tega, kar bi se dalo popraviti.«

	»Ne govori tako, mama. Oče se mora samo ohladiti. Kmalu se bo vrnil.«

	»Nočem, da se vrne,« osorno odvrne Debs. »Nočem.«

	»Prenehaj, mama,« vztraja Lauren. »Bil je zgolj prepir.«

	»Ni bil zgolj …« začne Debs, ampak Lauren z elektronsko cigareto v roki že odide skozi zadnja vrata.

	Debs na precej zdelano mizo odloži čajnik in sedeva. Po vseh teh mesecih videvanja v naši hiši se mi zdi čudno, da sedim v njenem domu. Z mamo sva vedno bili pristašinji minimalizma, medtem ko je Debsina hiša prepolna krame – hladilnik je poln magnetov in lističev, celotna stena je namenjena kolažu smejočih se otrok, delovni pult je poln kuhinjskih pripomočkov in kozarcev, prostora za pripravljanje hrane skoraj ni, pa vendar v prostoru vlada vonj po doma pripravljenih jedeh.

	Vedno sem mislila, da je Debs kot ustvarjena za našo hišo, zdaj pa mislim, da ni tako.

	»Lauren je bila vedno očetova punčka. Mislim, da še vedno verjame, da Ray ne more narediti ničesar narobe. Tole jo je močno presunilo.«

	»Potemtakem je res odšel za zmeraj?«

	»Ne vem. Resnica je, da sva v vseh teh letih že velikokrat prišla do točke, ko bi se najraje razšla in morda se tudi bi, če ne bi dobila vnuka in potem še enega in še enega. Nikoli ni bil pravi čas.«

	»In ti misliš, da zdaj je pravi čas?«

	»Morda. Ti pa povem, da ni važno, kolikokrat sem o tem razmišljala, še vedno je zame šok.«

	Debs srka nepredstavljivo vrel čaj, jaz pa s plašča pobiram neobstoječe smetke.

	»Torej vajin razhod z možem nima ničesar opraviti z mano?« se prisilim vprašati.

	»S tabo? Seveda ne. Kako lahko sploh pomisliš na kaj takšnega?«

	»Le to je, da si bila včeraj tako zelo jezna, ko sem se vrnila, in ko si me prej klicala, sem mislila, da imaš pomisleke o oskrbi moje mame, da si ne želiš več biti del najinega življenja.«

	»Jess, tole je povezano izključno s tepcem, ki noče sprejeti, da si njegova žena želi več od kuhanja in pranja njegovih nogavic.«

	»OK. Dobro.« Če si Debs ne bi grizla spodnje ustnice, bi mi odleglo.

	»Zdaj ko sva tole razčistili, še vedno mislim, da delaš prav, ker mami ne poveš za Aleca. Tako srečna nisi bila, odkar te poznam. To vidim jaz in to vidi tudi tvoja mama. Mislim, da bi ji morala povedati, zakaj.«

	»Ne bova spet o tem.«

	»Zakaj ne? Ljubica, nekdo te mora spraviti malce k pameti.«

	»Kar zadeva naju z Alecom, sem dovolj pametna.«

	»A res?«

	Debs nočem še dodatno spravljati v slabo voljo. V stiski je in jaz bi ji morala biti v oporo. Toda lotila se je napačnega pogovora.

	»Ja. Imava dober načrt, ki deluje. Mami nočem povedati, ker po tem ni nobene potrebe. Niti sanja se mi ne, zakaj me spodbujaš k prepričanju, da gre za nekaj več, še posebej zdaj …«

	»Kaj? Še posebej zdaj, ko je mojega zakona konec? Pred tem sva se z Rayem zelo dolgo ljubila. Vsaj to sva imela. Pa ti? Iz šestih zmenkov ne boš iztisnila kaj veliko ljubezni, se ti ne zdi? Vsaj ne dovolj.«

	S to žensko se ni mogoče prepirati, jaz vsekakor ne premorem potrebne energije. »Morda. Kakorkoli, v tem trenutku to sploh ni važno. Preostanek tedna si vzemi prosto.«

	»Ne, ne, jaz …«

	»Vztrajam. Z nama bo vse v redu. Potrebuješ nekaj časa, da boš tole prebrodila, za naju ti ni treba biti v skrbeh.«

	»Mislim, da me za vaju nenehno skrbi,« reče in me potreplja po hrbtišču dlani. Vstanem, da bi odšla, ona pa me pospremi skozi niz prostorov do vrat.

	»Bo s teboj vse v redu?« vprašam.

	»Nič mi ne bo manjkalo. Lauren vztraja, da bo nekaj dni ostala pri meni, čeprav si želim, da ne bi. Morala se bom navaditi biti sama.«

	»Si prepričana, da ne potrebuješ ničesar?«

	»Le to, da se vrneš k svoji mami in se prenehaš obremenjevati z mano,« pove in se nasmehne. V tem trenutku je sebi podobna bolj, kot si je bila že več tednov.





	ENAINDVAJSETO POGLAVJE

	Kadarkoli je v zadnjih dveh desetletjih dr. Baker obiskal našo hišo, sem ga presenečeno opazovala, kako poskakuje z ene noge na drugo, medtem ko si slači plašč, klobuk pa obdrži na glavi, kot bi se bal, da mu bo po tej poti energija pobegnila iz telesa. In vedno sem pomislila, kako neprimeren je za svoj poklic. Z vedrostjo, ki se lahko kosa z vedrostjo Petra Kaya, bi lahko bil uspešen televizijski nastopač, če ne bi sledil zdravniškemu klicu.

	Morda sem krivična. Navsezadnje je veliko let prinašal dobre novice in za to je bil nadvse primeren: 'Samo prehlad je, sam se bo pozdravil.' 'Zaradi izpuščaja pa res ni treba iti v bolnišnico, nič resnega ni.' 'Izvoli, pij tole rumeno zdravilo in v hipu boš čila in zdrava.'

	Kar zadeva dobre novice, je bil dr. Baker odličen. Slabe so bile tiste, ki so mu povzročale težave. Ne zato, ker jih ne bi znal ubesediti. Izrekal jih je mirno in jasno. Težava je v tem, da nihče ni verjel, da bi slabo novico lahko slišal iz njegovih ust, zato je bilo te še toliko težje prebaviti.

	Ko zaslišim njegovo dobro poznano trkanje in odprem vrata, zagledam njegova pordela lica, tvidasto čepico in rdeče-moder suknjič, me spet prešine, da bom izvedela nekaj dobrega. Vsa srečna ga odpeljem v jedilnico, ga povprašam, kakšen je njegov dan in koliko obiskov ga še čaka, preden pohitim pripravljat čaj, da bi lahko na samem pokramljal z mamo.

	Medtem ko ga čakam v kuhinji, si ne dovolim pomisliti, da v povezavi s Huntingtonovo boleznijo dobre novice sploh ne obstajajo. Namesto tega si glasno in odločno mrmram zadnjo pesem skupine Little Mix.

	Ker sem vztrajala, kljub poskusom, da bi me prepričala, da si premislim, je Debs na koncu popustila in pristala, da si bo vzela tri proste dni, jaz pa sem bila po službi ponoči poleg mame. Zjutraj sem bila tako izčrpana, da sem si vzela dopust. Ob šestih zjutraj, takrat tam ni še nikogar, ki bi mu morala pojasnjevati, da sem vso noč bruhala in da nikakor ne morem priti v službo in trositi bacilov, sem pustila sporočilo na telefonski tajnici. V resnici pa sem bila vso noč pokonci in gledala QVC, kupila kremo za obraz in novo torbico ter spila ogromne količine kave, da sem ostala budna.

	In ker sem ob delovnikih redko doma, sem pomislila, da bi tole priložnost izkoristila in preverila, kakšno je mamino stanje v resnici.

	Že čez deset minut se mi dr. Baker pridruži v kuhinji. Vsa sijoča ga pogledam in čakam, kaj mi bo povedal.

	»Mamo sem pustil gledati TV. Saj je to OK, kajne?«

	»Super.« Podam mu skodelico čaja in pomignem, naj sede za zajtrkovalni pult. »Ste opazili? Da so simptomi horee prenehali?«

	»Sem, in tudi veliko mirnejša se mi zdi. Opazil sem pa tudi distonijo – mišično zakrčenost – v rokah in zapestjih. Jess, težave z gibanjem niso izginile, le spremenile so se.«

	»Vem. Tudi mamine negovalke so to opazile. Pa sicer, kakšno se vam zdi njeno stanje?«

	Dr. Baker pomolči in opazuje moj obraz, tehta, kako naj mi pove, kar mi mora povedati.

	»No, imam nekaj pomislekov, predvsem glede teže tvoje matere. Družina, ki vsakodnevno skrbi za bolnika, to težje opazi, ampak od mojega zadnjega obiska so minili trije meseci in opažam, da je močno shujšala. In danes prvič ni govorila z mano. Še lahko govori?«

	»Malo.«

	Povedano po resnici komaj kaj. Zadnje dni njenega glasu skorajda nisem slišala, slikovnih seznamov v tolikšni meri nisva uporabljali še nikoli prej. Zaprtost vase sem pripisala odsotnosti Debs. Bolje rečeno, upala sem, da je to razlog.

	»OK. Kako pa je s prehranjevanjem? Se ti zdi, da težje požira? Ali da hrana postaja zanjo pravi izziv?«

	»Ne vem. Poje tri obroke dnevno in nekaj prigrizkov, so pa negovalke opazile, da potrebuje več časa in da preneha jesti prej, kot bi po njihovem mnenju pojedla dovolj. Mislite, da bi bilo dobro, če bi v prehrano vključila nadomestke?«

	»Dobro bi bilo stopiti v stik s terapevtom za govor. Mislim, da so materine mišice v ustih in grlu precej oslabele, odkar sem jo zadnjič videl, zato veliko težje jé. Posledično izgublja težo in noče govoriti.«

	Kako trapasto od mene, da sem mislila, da mi bo ta človek povedal kaj dobrega. Vse, kar pove, je udarec. Eden za drugim.

	»Mislite, da bi ji lahko pomagal? Ta terapevt za govor?«

	»Ja, priti bi moral sem in oceniti njeno stanje, narediti načrt, kako upočasniti pešanje mišic. Terapevti znajo omiliti simptome, narediti življenje znosnejše, vendar pa ne morejo ustaviti napredovanja bolezni ali je ozdraviti. Saj to veš, kajne?«

	»Seveda. Še kaj?«

	Ne odgovori, namesto tega se potreplja po sivi čepici, ki se zdaj, ko stoji sredi tople kuhinje, zdi naravnost bedasta, jaz pa to razumem kot znak, da se poslavlja. Skočim z barskega stola, da bi ga pospremila, v mislih si naredim opomnik, da bom drugič poklicala kateregakoli drugega zdravnika, ko bom hotela vedeti, kakšno je mamino stanje.

	»Še nekaj je,« potiho reče, na pragu kuhinje se v hipu obrnem. »Zadeva je rahlo delikatna, zato nočem, da bi naju mama slišala.«

	Z odporom odidem nazaj k njemu, sovražim besede, s katerimi je mami odvzel zmožnost sodelovanja. Lahko bi zahtevala, da naj vse, kar ima za povedati, pove pred mamo. To bi morala storiti. Vendar se preveč bojim tega, kar bo povedal in kako zelo bi to mamo prizadelo.

	»Kaj?«

	»Mislim, da je čas za razmislek o primerni nastanitvi za mamo, kjer bo deležna nege, ki jo potrebuje. Če, kar sumim, mama ni več zmožna ohranjati primerne teže, je treba razmisliti o drugačnem vnosu hranil v njeno telo. V takšnem primeru bi bila zanjo najboljša namestitev v domu s primerno oskrbo.«

	»Dr. Baker, mama je že deležna primerne oskrbe v svojem domu. Če je potrebno, ji bom zagotovila, da bo z njo vsako uro usposobljena negovalka, ampak ostala bo, kjer je.«

	»Razumem,« odvrne.

	»Ne, mislim, da me ne razumete. Mamina želja – njena edina želja – je, da bi ostala doma. In hvaležna vam bom, če te zadeve ne boste ponovno omenjali. Če ji boste napisali nove recepte za zdravila in k njej poslali terapevta za govor, bo to fantastično. Zdaj pa naj vas pospremim iz hiše.«

	Ko dr. Baker odkopitlja iz hiše, takoj odidem k mami.

	»Kakšna potrata časa. Sicer ne vem, kaj je povedal tebi, ampak vse je v redu. Sploh ne vem, zakaj sem ga poklicala sem.«

	Mama molči.

	»Ti kaj prinesem?«

	Ker ne odgovori, vzamem slikovno mapo, ona pa pokaže na sliko daljinca. Nekaj časa sedim ob njej, medtem ko preklaplja med programi, zame se sploh ne zmeni. Odidem nazaj v kuhinjo, odprem hladilnik in iščem nekaj primernega za večerjo.

	Med odločanjem, ali bi že tretji večer zapored pripravila umešana jajčka ali pašto s pestom, ki bi jo jaz sicer raje, mama pa se bo z njo mučila, če ji je ne zmiksam, ob tej misli pa se mi obrača želodec, zazvoni zvonec.

	Ven hitro vzamem jajca in jih odložim na pult. Najbrž je dr. Baker, ki se je vrnil, ker je nekaj pozabil. Ali pa mi bo povedal še kakšno slabo novico. Že drugič danes zberem moči in grem odpret vrata.

	»Hej, ljubica. Upam, da nisi jezna, ker sem prišla, ampak če bom še en večer v tisti hiši z našo Lauren, ki me prepričuje, naj grem z njo in njenimi prijatelji v soboto v Liberty, da bom resnično videla, kaj pomeni biti samski, se bom z njenim očetom pobotala samo zato, da bo utihnila.«

	»Debs! Joj, kako sem te vesela. Si prišla na obisk ali boš zanemarila mojo željo in boš ostala?«

	»No, če ne boš preveč užaljena, bi rada ostala.« Potreplja nahrbtnik, poln nočnih esencialnih zadev, kot jim pravi ona, jaz pa kar žarim od veselja.

	»Ne, super, da si prišla. Večerjo pripravljam, boš jedla z nama?«

	»Bognedaj, doma nisem počela drugega kot jedla. Lauren je šla namesto mene po tedenski nakup in ne boš verjela, koliko brezveznih stvari je kupila – piškote, čips, dva zaboja sauvignona blanca in pice. In kar je še huje, prav vse sva zmazali. Delno sem tukaj tudi zato, da se ne bom več basala, ko se bo Lauren vrnila z novo zalogo.«

	»OK,« smeje odvrnem. »Pojdi k mami, jaz pa ji bom prinesla hrano. Ko bo pojedla, me spomni, da ti povem, kaj je rekel dr. Baker.«

	Kot bi hotela dokazati, da se zdravnik moti, mama poje svojo večerjo in še polovico moje. Poigravam se z mislijo, da Debs ne bi povedala vsega, kar je povedal zdravnik, temveč samo tisti del o horei. Če predlog o nastanitvi v oskrbovanem domu ohranim zase, bo tako, kot ga ne bi nikoli izrekel. Če bom zanj povedala Debs, obstaja možnost, ki se je bojim, in sicer da se bo z njim strinjala, pomembnost mamine želje pa bo začela bledeti.

	Debs mi sledi v kuhinjo, krožnike mi vzame iz rok in jih začne pomivati.

	»No, da slišim.« Njeno povelje zveni tako jasno in glasno, da ji ne morem ničesar prikriti.

	Najraje bi jo kar poljubila, ko reče, da dr. Baker zgolj trosi neumnosti. Strinja se z mano: ob oskrbi, ki je je deležna doma, mama ne potrebuje premestitve v oskrbovani dom. Opomni me, da sem se spoprijela z vsako točko napredka bolezni in mami zagotovila ustrezno nego, vključno z njo. Dokler vemo, kaj mama potrebuje, lahko poskrbimo, da vse to tudi dobi.



	V petek zjutraj se vrnem v službo, a brez vsakršnih ličil, pa tudi za trebuh se držim. Jane, ki ni niti za sekundo verjela, da sem bolna, vehementno prijadra k moji mizi in zahteva, da naj grem domov, če sem res bolna, kot bi tudi morala biti vsaj oseminštirideset ur od zadnjega incidenta, da bi preprečila širjenje okužbe. Ko odklonim in izjavim, da bi raje ostala, da pa se bom držala bolj zase, kloni in odide, ob tem pa tleska z jezikom.

	Ves dopoldan se izogibam pogledati izza računalnika, izpustim tudi sicer vsakodnevni izlet do čajne kuhinje, da bi izpadla resnično predana delu. Ko se pisarna začne prazniti in, kar je ključno, Jane z Maureen in še nekaj drugimi odide na malico v Vodnjak želja – si drznem vstati od mize – sestradana sem, pa tudi lulati me grozno tišči.

	Na stranišču srečam Olivio, ki jo, kot se zdi, še vedno muči jutranja slabost, kot sem domnevala, ker me ni prišla obiskat. Po videzu sodeč bi morala biti v postelji, z vedrom ob sebi. V primerjavi z njeno bledikavo poltjo, mastnimi lasmi, spetimi nazaj, in razvodenelimi očmi sploh ni čudno, da je Jane samo en pogled na moj rožnat obraz povedal, da se pretvarjam, da sem bolna.

	»Hej, Jess,« hripavo zastoka Olivia.

	»Kaj za vraga pa delaš v službi? Grozna si videti.«

	»Ne, v redu sem. Za danes je najhujše že mimo. Vedno sem mislila, da je jutranji del jutranje slabosti samo mit. Obema mojima sestrama je bilo slabo ves dan skozi vsa tromesečja, zato sem domnevala, da gre za nesmiselno poimenovanje. Izkazalo se je, da sem jaz primer jutranje slabosti v pravem pomenu besede – slabo mi je do poldneva, potem pa je vse v najlepšem redu.«

	»Ampak zakaj ne ostaneš doma, dokler ti ne bo bolje? Če bi Jane povedala, bi se gotovo lahko dogovorila, da bi v službo prihajala kasneje in dlje ostala ali pa delala od doma,« rečem, čeprav ne verjamem, da bi Jane to res naredila.

	»Zato ker če jaz ne grem v službo, potem tudi Rick ne gre. Ali vzame dopust, da je z mano, ali pa se pretvarja, da dela od doma. Mislim, res ga imam rada in vse to, ampak ko tiščiš glavo v sekret, si pa res ne želiš občinstva, je tako? Raje se pretvarjam, da se dobro počutim, pridem sem in se tukaj skrivam, da imam vsaj malo miru. No, ko sva že pri tem, včeraj sem izvedela, da si bolna. Si OK?«

	»Ja, v redu sem,« rečem, svoje v obraz rahlo zelene prijateljice nimam namena obremenjevati z Debsinimi zakonskimi težavami in maminimi neprespanimi nočmi. »Le dan pod odejo bi se mi prilegel.«

	»Meni tudi. Zdaj ko vidim, da si samo lena krava in da sploh nisi na smrtni postelji, to pomeni, da nimaš nobenega razloga, da se ne bi nocoj dobila z Alecom.«

	»Dela. Hotela sem, da bi se videla, ampak danes je na vrsti, da zaklene.«

	»Škoda. Toda dobra stran dobivanja z natakarjem je, da ga lahko vidiš tudi, ko je v službi. Lahko sediš za pultom, spiješ nekaj pijačk in ga počakaš, da zaključi.«

	»Naj sama in kisla kot limona slonim za pultom, da bom deležna nekaj sekund njegove pozornosti, medtem ko streže stranke? Ne, hvala. Razen če bi mi rada delala družbo?«

	»Ti se kar šali. Če te dni nisem v postelji ob devetih, že ponočujem. Žal.«

	»Ne, nič za to. Gotovo se bova videla čez vikend.«

	»Pa bi ga rada videla nocoj?«

	»Ja, ampak …«

	»No, potem pa pojdi k svojemu prekletemu fantu, se krasno poseksaj in se potem s tem ne hvali preveč, ko se naslednjič vidiva.«

	Po drugem zmenku sem povedala Olivii. Ne celotne zgodbe, o datumu izteka in podobno, pač pa bolj ohlapno verzijo, da sva se z Alecom začela kar-tako-mimogrede dobivati. Olivia, vedela sem, da bo, je bila čisto iz sebe od navdušenja.

	Prijatelji imajo lepo lastnost, na katero pogosto pozabim. Kadarkoli se ti zgodi kaj dobrega, te prijatelji zasujejo z vprašanji, prostovoljnimi nasveti, kako vsega ne zajebi, in izvedeti hočejo prav vsako podrobnost, da bi vse skupaj zvenelo še boljše. Celo večje.

	In deluje tudi v drugo smer. Če se ti pripeti kaj slabega, ko imaš občutek, da se ti je sesul svet, lahko prijatelji zadevo po-manjšajo do mere, da vidiš izhod in spoznaš, da življenja še ni povsem konec.

	»Prav imaš, res bi lahko šla. Pa misliš, da ne bom izpadla malce obupana?«

	»Seveda ne. Stavim, da te bo vesel. Polepšala mu boš večer.«

	»OK, ampak prikazala se bom šele zelo pozno.«

	Po tej odločitvi preostanek popoldneva pripravljam strategijo. Nocoj je na vrsti tretji zmenek. Praviloma bi moral biti na vrsti on, ko pa se mu bo posvetilo, kako se bo najin večer končal, sem prepričana, da ne bo imel nič proti.

	Po mojih dosedanjih izkušnjah je tretji zmenek tisti, ki se zelo verjetno konča s seksom. Če upoštevam še zanemarljivo dejstvo, da bodo nocojšnje okoliščine poustvaritev okoliščin, ki so naju prvič vodile v posteljo, je verjetnost, da se bo to spet zgodilo, zelo velika.

	Za to priložnost bom oblekla oprijete kavbojke, kupljene v Primarku, ki mojo zadnjico preoblikujejo v lepo zaobljeno breskev, in čedno črno majico s kratkimi rokavi, zatlačeno za pas. Popolna seks-oprava, zelo vsakdanja in neizzivalna. Popolna. Roko na srce, Aleca nocoj ne bo treba kaj veliko prepričevati, a vloga zapeljivke mi je precej všeč.

	Med vožnjo s tramvajem domov opazim dva najstnika, ki se mi skrivaj smejita. Očitno me je zaneslo. Pogledam svoj odsev v šipi – zardim in se nehote smehljam. Preostanek vožnje se osredotočim na bolj praktično zadevo, in sicer ali naj vzamem majhno torbico, ki je veliko primernejša za petek, vendar pa vanjo ne morem spraviti skoraj ničesar, ali prostorno službeno torbo. Čeprav je precej dolgočasna, pa vanjo lahko spravim čiste spodnjice in toaletno torbico.

	Ko stopim v hišo, preberem nove zapise v rdečem bloku, pozdravim Debs, ki je prišla uro prehitro, in povprašam mamo, kakšen je bil njen dan. Ko je na vrsti Debs, slišim enako sporočilo, kot sem ga prebrala, zgodilo se ni nič posebnega. Kar nekaj časa kasneje povsem mimogrede omenim, da imam nocoj načrte z Olivio – Debs in mama še ne vesta, da je noseča – da bova najbrž dolgo zunaj, zato bom prespala pri njej.

	Debs ravno mami masira roke. Mama me pogleda in se nasmehne, Debs pa še naprej vztrajno sklanja glavo, povsem je osredotočena na mamine roke, polne modrih žil. Sumim, da točno ve, kje bom nocoj, a pridno molči.

	Alecu pošljem sporočilo, da bom kasneje prišla v bar in da naj se pripravi na najin tretji zmenek. Nato pa je na vrsti urejanje in čakanje.

	Potem ko dolge ure postopam po hiši, postajam vse bolj nervozna in negotova, naposled pa se le spet odpravim v Northern Quarter.

	Ob pol desetih zvečer je v Vodnjaku želja presenetljivo mirno. Pričakovala sem, da bo lokal nabito poln in da ne bom deležna Alecove pozornosti. Opazi me, še preden vstopim, prihiti mi naproti in mi odpre vrata.

	»Hej, ti,« me pozdravi in poljubi na ustnice. Njegove ustnice se kar nekaj sekund zadržijo na mojih. Ni potreboval dolgo, da je dojel, kaj bo prinesel nocojšnji večer.

	»Hej. Joj, danes pa je res mirno tukaj.«

	»Jep. Hvala bogu, pozna se, da je zadnji vikend pred plačo, kar pomeni, da bom lahko več časa preživel s svojo najljubšo stranko.«

	»Aja, in to je?«

	»Bob, tisti fant tam v flisu. Saj te ne moti, a ne?«

	»Zelo smešno.«

	Prime me za roko in odpelje k barskemu stolu na drugi strani točilnega pulta.

	»Imam dobro novico. Hal pravi, če bo stanje ostalo takšno, da lahko grem prej in bo on zaklenil. Kakšne pol urice še moram počakati in če ne bo kakšne večje skupine, lahko greva. Bi kaj popila?«

	»Kozarec belega vina, prosim. Torej,« spogledljivo nadaljujem, »kam točno pa bova šla?«

	»Dobro vprašanje. Glede na to, da si vodenje najinega tretjega zmenka prevzela ti, predlagam, da se ti odločiš.«

	»Hmm. Če je tako, potem predlagam, da ne trativa časa in se takoj odpraviva k tebi.«

	Rahlo presenečeno se nagne nazaj.

	»Domisliti se ne bi mogel ničesar, kar bi mi bilo bolj všeč.«

	Vse kaže, da bova lahko hitro odšla, ko se iznenada na stežaj odprejo vrata in noter plane vsaj ducat žensk z roza pernatimi šali in v ujemajočih se črnih oblekah.

	»Sranje,« zamrmra Alec, spusti mojo roko in odide na drugi konec šanka, kjer so se zbrale. »Dober večer, dame. Kako se imate nocoj?«

	Tri ure kasneje in po neskončnem zavračanju njihovih prošenj, naj se v čast bodoči nevesti sleče, je Alec končno pripravljen na odhod.

	»Si OK?« vpraša, ko sva na zadnji uličici in hodiva proti njegovemu avtomobilu.

	»Več kot samo OK. Prav uživala sem, ko sem gledala vse te ženske, kako se slinijo po tebi, ker sem vedela, da sem jaz tista, s katero boš šel domov.«

	»Super. Vsakič ko sem te pogledal, kako žuliš tisti edini kozarec vina, sem mislil, da si boš premislila.«

	»Sploh ne. Le popiti nisem želela preveč, nocojšnje noči se želim spomniti, za razliko od prejšnje.«

	»Potem pa poskrbiva, da bo tega vredna.«





	DVAINDVAJSETO POGLAVJE

	Zbudim se z glavo na Alecovih prsih, čezenj držim roko in nogo, kot bi ga hotela obdržati na mestu – ob sebi. Uhelj me boli od dolgega tiščanja ob kost, za hip sedem pokonci, da ublažim bolečino, potem pa spet zasedem prejšnji položaj.

	Še vedno je sredi črne noči, do jutra je še nekaj ur, toda zaspati si ne želim. Želim si takole ležati, poslušati udarjanje njegovega srca, opazovati linije njegovih rok, trebuha in bokov, medtem ko spi, da bi se ga naužila, dokler se ga še lahko.

	Da bi uživala v spokojnosti, ki sledi uram ljubljenja. Na takšno spokojnost sem že skoraj pozabila. Tako preprosta je in čista – tako blažena – da me začne skrbeti.

	Kolikokrat se bom še počutila tako? Koliko takšnih noči se še lahko ponovi, preden se bo najin mesec iztekel?

	Tega ne bi smela storiti. Izčrpanega po divjem ljubljenju bi ga morala pustiti spati, a takoj ko pod vrati zagledam žarek srebrnkaste svetlobe, se ne morem upreti.

	»Alec, Alec, zbudi se.«

	Spi tako globoko, da moj mehak glas nima nikakršnega učinka. Sunek v bok je učinkovitejši.

	»Ha?«

	»Daj no, zaspanček, jutro je.«

	»A res?«

	»Ja.«

	»OK.« Tesneje se privije k meni. Če se ne bom premaknila, bo spet zaspal.

	Sedem in ga odkrijem. Zadnjo plat mu oplazi mrzel zrak, to ga predrami.

	»Hej, Jess, noč je še. Zakaj si budna kot zajec?«

	»Kaj misliš?« vprašam in mu s prstom drsim po prsih. »Rekla bom le, da se mi prejšnjič ne bi tako zelo mudilo domov, če bi se spomnila toliko podrobnosti najine noči.«

	»Oh, a res?«

	Sklonim se k njemu, tik do ušesa. Vsako besedo zaključim s poljubom.

	»Jep. Mika me. Naj. Se. Ti. Nič. Ne. Mudi.«

	Zdaj je popolnoma buden. Obrne se k meni in svoje dolgo telo stisne obme. Zazre se mi v oči, preden se zasmeji in se me z ustnicami loti po vsem telesu.

	Ko se naslednjič zbudim, me pričaka čudovito zimsko jutro. Alec je dvignil rolete, s skodelico kave se sklanja nadme. Oblečeno ima modro haljo, ki se je spomnim s svojega prvega obiska. Poda mi skodelico in se otrese halje, zleze nazaj k meni v posteljo. Slone na naslonjalu za glavo srkava kavo, najine noge so prepletene.

	»Veš, s tabo se je veliko prijetne zbuditi drugič,« pove.

	»Zakaj pa?«

	»No, kolikor se spomnim, si zadnjič imela groznega mačka, smejala si se mi in v oči me sploh nisi mogla pogledati. Komaj si čakala, da prideš iz moje postelje in iz mojega stanovanja.«

	»A to. Prava psica sem bila, kaj?«

	»Tako daleč ne bi šel. Takrat me še nisi dobro poznala. Le kako bi lahko vedela, kaj zamujaš?«

	»Poznala sem te dovolj, da sem vedela, da si ošaben osel,« ga podražim. »Jaz pa sem bila krava.«

	»Nič ne skrbi. Tole jutro si se več kot samo odkupila.«

	Poljubi me na lice, njegove ustnice se premikajo proti mojim. Splašim se, da ima ta poljub skrit namen. Ne morem si prestavljati, kako je njegovo telo lahko še vedno lačno, če sem jaz popolnoma izčrpana. Vendar je vse OK, njegova usta ostanejo zaprta. Cmokne me, potem pa se odmakne. Seks je bil neverjeten, Alec je zelo pozoren ljubimec, ampak v tem trenutku spokojne bližine najbolj uživam in si ne želim, da bi se končal.

	»Me veseli,« odvrnem. »In vesela sem, da imaš tako debelo kožo, da se nisi zmenil za vse moje signale, da me ne zanimaš. Raje pomisli, koliko bi zamudila, če do tega sploh ne bi prišlo.«

	»Vem. Srečo imaš, da se jaz spominjam, kako fenomenalna je bila najina prva noč, še posebej zaradi moje sposobnosti selektivnega vida.«

	»Selektivnega vida?«

	»Ja. Moja mama pravi, da imam najhujšo različico. Čudovito in nadvse prikladno sposobnost, da vidim samo tisto, kar mi je všeč.«

	Alec izmota noge izpod mojih in se zavihti s postelje, svojo skodelico odloži. Pogladi se po krakih ščetinah in če se ne motim, rahlo zardeva.

	»Vse OK?« vprašam.

	»Ja. Le to je, da sem se ob omembi mame nečesa spomnil.«

	Požirek kave mi obtiči v grlu, komaj ga uspem pogoltniti.

	»Razmišljal sem, da bi lahko, glede na to, da sem zdaj jaz na vrsti, da ga organiziram, naslednji zmenek vključeval moja starša, ti pa bi malo prikrojila svoja pravila.«

	Predstavljam si majhno jedilnico z mizo, pogrnjeno za štiri, doma pripravljeno jed – mesno pito ali kaj podobnega – belo vino in večer tako čudaških pogovorov, da se konča z glavobolom. Že hočem ugovarjati in ponoviti, kako pomembna so moja pravila, a me prehiti.

	»Saj vem, da za četrti zmenek to zveni nezaslišano, ampak najprej mi prisluhni. Moja mama je pokroviteljica otroškega dobrodelnega društva v Leedsu. Vsako leto v imenitnem mestnem hotelu organizira dobrodelni ples. Kadar gre za pripravo fensi pravljičnih eventov, si moja mama domišlja, da tekmuje z Nigello Lawson in moram priznati, da vedno pripravi izjemen večer. Letošnja zabava bo naslednjo sredo in mislil sem, no, da bi bilo škoda, če bi šel sam, ker bi lahko šla skupaj. Kaj misliš?«

	Zakopljem se pod odejo, moje nelagodje samo še narašča.

	»Ne vem, Alec. Ideja, da bi spoznala tvoja starša in morala odgovarjati na tisoče vprašanj o nama …«

	»Sploh ne bo tako. Prisežem, da ti nihče ne bo postavljal vprašanj. Moja mama bo tako zelo zaposlena s pripravami v zakulisju, da te niti pozdraviti ne bo imela časa, oče pa je izjemno prijeten sogovornik. Hej, bosta pa tam Tom in Hannah. Končno ti bom lahko dokazal, da imam resnične prijatelje. Všeč ti bosta.«

	Alecu je to zelo pomembno – s svojimi velikimi očmi me gleda skrajno roteče. Če njegova mama ta dogodek pripravlja že vrsto let, se ga je Alec udeleževal z Ellie. Če ne bom šla z njim, bo letos sam, tega pa si najbrž ne želi. Potrebuje me ob sebi, da se bo z mano prikazal pred maminimi prijatelji in si ubranil hrbet.

	V bistvu mi prav odleže, ko pomislim, da njegov namen sploh ni povezan z najino kvazizvezo.

	»OK, OK. Prav, šla bom s tabo.«

	»Resno?«

	»Ja.«

	Vrže se name, ob tem pa po belih rjuhah in mojih golih prsih razlije kavo.

	»Sranje.« Skloni se, s tal pobere svojo haljo in začne pivnati še vedno vročo tekočino na mojem trebuhu.

	»Av. Nehaj, klovn. Bom sama.« Haljo mu iztrgam iz rok. Ko se obrišem, mi na koži ostane rdečina.

	»Oprosti, Jess.«

	Če se ne bi držal tako krotko, bi se njegovi nerodnosti smejala.

	»Je že v redu,« rečem in ga pobožam po licu. »Le kožo imam preobčutljivo. Rdečica bo v nekaj minutkah izginila. In tudi prsi mi nisi uničil.«

	Ko tako strmi v moje prsi in guba čelo, ne da bi se sploh zmenil za posteljnino, je neverjetno očarljiv.

	»Zmigajva se,« rečem, da bi ga rešila iz zadrege. »Tole jutro morava čim bolje izkoristiti. Kaj bova počela?«

	Resnično sem utrujena, a to sploh ni važno. Do konca Debsine izmene sta še dve uri, preostanek vikenda pa bom prikovana doma, zato hočem čas z Alecom maksimalno izkoristiti in iz njega iztisniti prav vse prijetne trenutke, da bodo zadoščali do najinega naslednjega zmenka.

	Alec skomigne, očitno se njegovi možgani še niso povsem otresli zaspanosti. »Ti se odloči.«

	»Lahko bi šla peš do Castlefielda in se sprehodila ob kanalu, lahko pa greva v trgovino in si privoščila ogromen in skrajno nezdrav zajtrk.«

	»Ali pa nič od tega in preostanek jutra preživiva v postelji, srkava kavo in pojeva rogljičke, ki jih že imam. Tudi kak film lahko pogledava. Kdaj si nazadnje zjutraj v postelji gledala film?«

	Raje mu ne povem, kako pogosto se predajam gledanju televizije v postelji. Po drugi strani pa se samotno gledanje televizije, ko z enim ušesom nenehno poslušam, kaj se dogaja spodaj, nikakor ne more primerjati s sproščenim gledanjem televizije v Alecovi družbi.

	»Tvoj načrt zveni veliko bolje,« rečem in ga pobožam po kocinah na prsih. »Potem pa skupaj ne počniva ničesar.«





	TRIINDVAJSETO POGLAVJE

	Pet let prej

	Morala bi biti sproščena. Samo kava je, da bo mama spoznala mojega novega fanta, Liama, preden me za vikend odpelje. Nič takšnega.

	V normalnih okoliščinah bi res bilo samo to, ampak mama je bila že vse od novega leta tako zelo razdražljiva, da sem si obupano želela, da bi vse potekalo OK in da bi ji bil Liam všeč. Rekla je, da je v službi vse v redu, a tisti večer, ko sva sedeli pred televizorjem, sem s kotičkom očesa opazovala, kako med pregledovanjem zmenkarskih spletnih strani nemirno stresa z nogo. Prepričana sem bila, da je nekaj narobe.

	Kdaj prej se nisem nikoli obremenjevala s tem, ali so moji fanti mami všeč. Vedno so ji bili in ona je bila vedno všeč njim. Tokrat pa sem se. Hotela sem jo vsaj malce osrečiti s tem, da bi videla, kako srečna sem jaz.

	Izbrala sem majhno delikateso v vasi Didsbury, ki je všeč mami, in za eno od zunanjih mizic sva čakali Liama.

	»Pošteno zamuja,« je pripomnila pet minut po dogovorjenem času.

	»Z avtobusom pride. Prepričana sem, da bo vsak čas tu.«

	Nekaj minut kasneje sem na ramah začutila njegove roke in poljub na licu.

	»Živijo, punči. Živijo, gospa Hyland.«

	Iztegnil je roko, mama pa me je pogledala in rahlo odobravajoče prikimala, preden jo je sprejela.

	»Živijo, Liam,« je rekla mama in si ga zvedavo ogledovala, ko je sedel na stol ob meni. »Me veseli, da sem te spoznala. Jess pravi, da bosta konec tedna preživela v koči tvojih staršev. Sliši se dobro.«

	»Ja, zveni že tako, ampak, kot sem povedal Jess, je koča pravzaprav luknja. Dobro je le to, da stoji na plaži in da je blizu bar.«

	»A tako,« je odvrnila mama in srknila požirek kapučina. »Razen bara imata še kaj v načrtu?«

	Liam se je obrnil k meni in se zarežal kot škrat. »Mislim, da nisva načrtovala nič drugega, ali pač?«

	»Prepričana sem, da se bo našlo marsikaj. Liam je v bistvu strasten bralec, tako da bo polovico vikenda najverjetneje tiščal glavo v knjigo.«

	Mama se je nekoliko razvedrila. »Oh, kaj pa rad bereš? Ko sem bila vajinih let, sem veliko brala, dandanes pa še revije težko prebiram.«

	»Vse sorte. Samo sekundico, da pokličem natakarja. Oprostite,« je zavpil natakarju pri sosednji mizi, še vedno se je pogovarjal s stranko. Ko je naročil pivo, si mame sploh nisem upala pogledati.

	»Pardon,« je rekel in se spet obrnil k nama. »O čem smo že govorili?«

	»Vprašala sem te, kaj rad bereš,« je rekla mama.

	»Aja. V bistvu karkoli, a odkar poznam Jess, imam oči le zanjo.« Mami se je sijoče nasmehnil, potem pa me poljubil na usta, z jezikom mi je poskušal razmakniti ustnice.

	Potem mama ni vprašala ničesar več. Pa tudi Liam ne. Takoj ko je spil pivo in dojel, da tudi moje pozornosti ne bo deležen, dokler je z nama mama in se kislo drži, se je opravičil, da še ni spakiral, in odšel.

	»Kaj je bilo tole?« sem vprašala mamo, ko naju Liam ni mogel več slišati.

	»Jaz bi lahko enako vprašala tebe,« je ustrelila nazaj.

	»Nesramna si bila. Sploh te ne razumem. Se ne moreš niti potruditi biti prijazna?«

	»Saj sem se trudila.« Komolce je naslonila na mizo in me pogledala v oči. »Oprosti, Jess, ampak mene ni prepričal.«

	»Po vsem tem? Le nervozen je bil. Lahko bi mu priskočila na pomoč, ne pa da si mu dala jasno vedeti, da ga sploh nočeš spoznati. Le kaj si misli?«

	»Mislim, da mi je pravzaprav vseeno. Bolj me zanima, kaj ti razmišljaš, da se dobivaš s takšnim fantom.«

	»Ti boš že vedela,« sem odvrnila in pomislila na nedavne mamine zmenke.

	»Tako pa z mano ne boš govorila. Dobivam se lahko, s komerkoli želim.«

	»Jaz tudi,« sem odgovorila in vstala, da bi čim prej odšla. Nekajkrat sem globoko vdihnila in jeza je malce popustila. »Poslušaj, spakirati moram in iti k Liamu, še preden se bo na cesti začela gneča. Ponavadi nisi tako hudobna. Ko se vrnem, se bova pogovorili.«

	Hitro sem odšla, da bi skrila solze, ki so se mi preteče nabirale v očeh.

	Tudi mama je vstala in odšla za menoj. Nekaj ljudi se je ustavilo, ko me je dohitela in prijela za roko, začutili so, da bo sledila scena.

	»Ta fant ni zate. In za tole danes si ne drzni kriviti mene. Slej ko prej boš to sama ugotovila. Poslušaj me, ko ti pravim, da te bo ta fant razočaral.«

	»Ne, ne bo. Edina oseba, ki me je danes razočarala, si ti,« sem še odvrnila, preden sem se otresla njene roke in odhitela naprej.





	ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE

	Na zanemarjen mamin vrt sije močno jutranje sonce. Drevo v kotu je že pognalo rožnate cvetove. Ne smem ji pozabiti povedati, ji pomagati do okna, da ga bo lahko videla. Skozi okno strmim v drevo, razmišljam, kako se je mama vedno razveselila takšnih preprostih stvari, dokler se v kuhinjo ne vrne Debs in vrže skoraj vso mamino kašo v smetnjak.

	»Debs, kaj misliš, kako bi se mama odzvala, če bi me za naslednji zmenek Alec prišel iskat?«

	Moram jo vprašati. Zaradi tega vprašanja že nekaj noči slabo spim in ne bom mirna, dokler ne slišim odgovora.

	Debs bi se najraje nasmehnila, vendar se ne. Veselje skriva pod resno zamišljenim obrazom.

	»Mislim, da kakšnega večjega odziva ne smeš pričakovati. Vesela bo. Novica bo zanjo zelo dobrodošla.«

	»Misliš, da je ne bo zaneslo in ne bo mislila, da se dogaja nekaj pomembnega?«

	»Mislim, da bo vesela, ker gre njena hči na zmenek s prijetnim mladeničem. Dovolj razumna je, da ve, da ne bo spoznala tvojega bodočega moža. Več kot samo zadovoljna bo, ker bo vedela, da se po več letih končno malce zabavaš.«

	»Ja, tudi jaz sem pomislila na to.«

	Po mamini diagnozi in nastanku po-Liamovih pravil ni bilo nikogar, ki bi ga lahko predstavila mami. Ko sem spoznala Aleca, sem verjela, da mama srečanja z njim ne bi prenesla, da bi sledil plaz razočaranja in očitkov. Toda bolj kot ga spoznavam, bolj sebično se mi zdi, da tako vedrega človeka ohranjam le zase. Mama bi ga takoj vzljubila in tako zelo si želim videti njen žareč izraz zadovoljstva nad mojo izbiro. Kasneje ji lahko rečem, da se ni izšlo ali da bova z Alecom ostala le prijatelja, ampak nocoj ga nočem skrivati.

	»Nocoj?«

	»Ja. Mislila sem, da bi na hitro prišel in pozdravil.«

	»Jess, to je čudovito. Tako zelo bo srečna. Ji naj povem?«

	»Ne, jaz ji bom.«

	Strašno zamujam, a na poti iz hiše se ustavim v jedilnici. Mama gleda Lorraine in se nasmiha. Vedno je bila prepričana, da bi z Lorraine postali najboljši prijateljici, če bi se le spoznali. Lorraine izdeluje neko pomladno oblačilo, mama pa prikimava, z vsem srcem se strinja z Lorrainino izjavo, da bi rožnato krilo moralo biti dostopno vsem. Tega srečnega trenutka ne bi smela zmotiti.

	»Mama? Nocoj grem ven. Na zmenek.«

	Pogleda me.

	»Iskat me pride. Bi ga rada spoznala?«

	»Ja, prosim,« reče po najkrajšem premoru v zadnjih nekaj tednih.

	»Super.«



	Točno ob sedmih zazvoni zvonec.

	Debs kratko zacvili, mama pa odobravajoče prikima, ker je točen. Mamo pustim samo, pretvarjam se, da je dogodek povsem vsakdanji, kot bi čakala na The One Show, le da nosim kotajl obleko in me je zmotil moj fant za-en-mesec, da bi na hitro rekel 'živijo'. Kakorkoli. Nič pomembnega.

	V resnici pa imam dlani tako potne, da mi roka zdrsne s kljuke, ko hočem odpreti vrata jedilnice.

	Aleca tako urejenega še nisem videla – nosi elegantno ukrojen smoking, belo srajco in vinsko rdeč metuljček. Obrit je skoraj na gladko in tudi pri frizerju je bil. V roki drži šopek roza in belih potonik. Premišljena izbira, definitivno ga ni kupil v zadnjem hipu.

	Stegnem roke, da bi vzela šopek. »Hvala.«

	»Se opravičujem,« reče in skrije rože za hrbet. »Čeprav si nocoj morda res osupljivo lepa, pa ne bodi domišljava. Nisi edina ženska v tej hiši.«

	»Prav imaš, kako nesramno od mene.«

	Nekje sredi dopoldneva me je prešinilo, da je Alec edina oseba, ki še ne ve za nocojšnji spoznavni trenutek.

	Jane se je ves dopoldan pritoževala zaradi glavobola. Ponudila sem se, da nam grem iskat čokoladne eklerje, da nam popravijo razpoloženje, hkrati pa sem zavila še k Alecu.

	»Kaj počneš tukaj?« me je vprašal, potem ko se je čez pult nagnil k meni in me poljubil. »Joj, ne reci, da si mi prišla povedat, da boš prevzela tudi ta zmenek?«

	»Ne, sploh ne. No, samo malček. Zanima me, ali bi želel nocoj, ko me prideš iskat, spoznati mojo mamo? Če ne želiš, ni treba, bi pa ona rada spoznala tebe. Če se ti zdi preveč ali …«

	»Z veseljem bi jo rad spoznal.«

	»Si prepričan?«

	»Popolnoma. Z največjim zadovoljstvom.«

	»Super. Nočem, da bi se vznemirjal, ker boš videl, kako izgleda Huntingtonova. Če ti je lažje, da simptomov ne vidiš v živo, razumem.«

	»Se vidimo ob sedmih,« je rekel.

	Zdaj stopim proč od vrat in ga spustim v hišo. Poljubi me na obe lici, potem pa stopi korak nazaj in si ogleduje mojo obleko. Kupila sem jo včeraj med odmorom za malico, potem ko mi je Olivia končno dopovedala, da v razvlečenem črnem puloverju ne morem iti na svečano zabavo. Potem ko jo je jutranja slabost za tisti dan zapustila, je primarširala k moji mizi in mi zaukazala, naj spravim svojo rit v Selfridges.

	Ponavadi se težko ločim od denarja za stvar, za katero vem, da jo bom oblekla samo enkrat, še posebej ker bi morala varčevati za potovanje (čeprav, če sem čisto iskrena, teh zadnjih nekaj tednov nisem niti polovico toliko kot prej razmišljala o potovanju), ampak takoj ko mi je Olivia pokazala to obleko, sem jo hotela imeti. Smaragdno zelena in s krilom do polovice meč, kot je bilo moderno v petdesetih, nizkim dekoltejem in odprtim hrbtom je bila popolna.

	Privolila sem, da jo bom pomerila, zadržano, ker sem se bala, da bo barva še bolj poudarila mojo svetlo polt ali da mi bo obleka preozka. Ni bilo ne eno ne drugo. Bila mi je kot ulita in dvesto funtov se mi je zdela majhna cena za lepoto, ki sem jo z njimi kupila.

	Ko zdaj gledam Alecov izraz na obrazu, vem, da sem se pravilno odločila.

	»Se sploh zavedaš, kako lepa si? Mislim, da ves večer ne bom mogel umakniti oči s tebe.«

	»Mene ne moti,« smeje odvrnem in ga primem za roko. »Pripravljen?«

	»Absolutno.«

	Odprem vrata jedilnice, Debs kar poskoči s stola in prihiti k nama.

	Debs je res prava dobričina. Z ničimer ni pokazala, kako jezna je bila, ker mami nisem hotela povedati za Aleca, in je tako skrbna, da je prišla gor v mojo sobo, ko sem se urejala, da bi mi še enkrat povedala, da mama ve, da je tole samo zmenek in da ne pomeni uvoda v mojo novo prihodnost.

	»Ja samo poglej si ju, no,« zažvrgoli Debs.

	»Alec, to je Debs, mamina negovalka.« Če bi ji dopustila, bi Debs Aleca zasipavala z vprašanji in komplimenti, dokler ne bi bil čas za dohod. Ampak Alec ni prišel spoznat Debs.

	Na srečo se tega tudi sam dobro zaveda. Debs zelo formalno strese roko, ji pove, da je vesel, ker jo je spoznal, potem pa se obrne k mami.

	»Živijo, jaz sem Alec. Te so za vas.« Šopka obzirno ne ponudi mami, temveč ga odloži na mizico ob postelji. »Moram vam povedati, da imate čudovito hčer, pravi srečnež sem.«

	Mama se s fotelja smehlja Alecu, jaz pa se sprašujem, ali Alec kljub mojim svarilom pričakuje, da mu bo mama kaj odgovorila. Sledi kratka tišina. Ker je mama ne zapolni, ji Alec pove, na kakšno prireditev greva in s kakšnim namenom – da gre za dobrodelno društvo, imenovano Šepeti, ki ga je ustanovila njegova mama, da bi pomagala staršem bolnih otrok, potem ko je Alec zaradi srčne okvare svoje prvo leto življenja preživel izmenično v bolnišnici in doma. Težko je verjeti, da je bil Alec kdaj majhen in ranljiv. Zdaj me samo še bolj vleče k njemu.

	Z mamo se pogovarja nadvse skrbno, pazi, da ji ne postavlja vprašanj, na katera ne bi mogla odgovoriti. Mama se mu vseskozi smehlja, spodbuja ga k nadaljevanju. Z Debs molčiva. Pogledam jo, se ji nasmehnem in dvignem palec. V odgovor privzdigne pretirano poudarjene obrvi in nemo pove: »Super je.«

	»No, gospa Hyland, zdaj pa se morava odpraviti,« čez kakšnih pet minut reče Alec. »Večerja se začne ob pol devetih in če se ne bom pravočasno prikazal, me bo mama ves večer grdo gledala. Jess vam pripeljem nazaj do polnoči.«

	»Saj ni Pepelka, dragec,« pripomni Debs in vsi se zasmejimo.

	Mamo poljubim za slovo, pa tudi Debs. Alec mami in Debs pove, da ju je bilo krasno spoznati. Ko za nama zaprem vrata, mi prišepne: »Resnično mislim tako.«

	Med vožnjo do Leedsa Alec molči. Čeprav njegova roka počiva na mojem kolenu in s palcem boža satenasto tkanino, vem, da nekaj ni v redu. Srečanje z mamo ga je vznemirilo. Najbrž je končno dojel, kaj me čaka. To sem tudi pričakovala. Do nocoj ni dejansko razumel resnosti Huntingtonove bolezni, kaj naredi človeku. Zdaj razume.

	Sem naredila napako, ker sem ga predstavila mami? Ko sem to predlagala, sem razmišljala o mami, kako vesela bo, ko me bo videla v lepi obleki, ker grem na imenitno prireditev; razmišljala sem o tem, kako zelo jo želim osrečiti. Alec mi je nocoj naredil uslugo. Dovolila sem, da me je prepričal, da mu to ustreza, ker sem jaz hotela verjeti, da je res tako. Zaradi sebe, zaradi mame.

	»Prenehaj si gristi ustnico. Vse je bilo v redu.«

	Glavo obrnem proč od okna in opazim, da Alec bulji vame.

	»Je bilo res?«

	»Ja, super je bilo. Prenehaj se obremenjevati, prav?«

	»Če je bilo vse super, zakaj potem že pol ure molčiš? Pogled na mamo te je šokiral, kajne?«

	»Ne, tega ne bi rekel. Prikupna je bila, sploh se ni mogla nehati smejati. In kako te je gledala, Jess. Videlo se je, kako izjemno ponosna je nate. Kakorkoli, vedel sem, kaj lahko pričakujem. Če že moraš vedeti, sem razmišljal o najinem dogovoru, o tvojih razlogih zanj.«

	»O čem v zvezi z njimi?«

	Pričakujem, da se bo spet lotil še enega dolgega govora in me poskusil prepričati, da se motim, a me preseneti, ko samo zmaje z glavo.

	»Zdaj ne bova o tem. Kmalu bova v hotelu. Zdaj samo uživajva v zmenku.«

	»OK,« rečem naveličano.

	»OK,« ponovi on, me prime za roko in mi jo poljubi.





	PETINDVAJSETO POGLAVJE

	Ellesmere je imeniten, eleganten hotel v osrčju Leedsa, zgrajen iz opeke, obsijane z barvitimi lučkami, ki na fasadi tvorijo sijoče svetlobne trakove. V veži ni nobenega pridiha sodobnosti – je popolnoma klasična. Po črno-belih ploščicah odideva do dvigal z ogledali, greva mimo sprejemnega pulta, kjer z zlatimi zavitimi črkami napisano obvestilo, okrašeno s stotinami diamantov, sporoča, da vsakoletni ples Šepetov poteka v dvorani v prvem nadstropju.

	Medtem ko čakava dvigalo, se ozrem po veži. Med turisti, utrujenimi poslovneži in drugimi gosti v črnih kravatah in oblekah do tal zapazim nekaj ljudi, ki se hitro obrnejo proč, ker sem jih ujela pri strmenju. Očitno sva z Alecom precej zanimiv par. Pogledam ga, če je to opazil tudi on, ampak Alec pobeša pogled.

	Dvigalo prispe in skupaj z nama vanj vstopi mučna tišina, takšna, ki si ne želi, da bi jo prelomilo lahkotno kramljanje. Zakaj je moral v avtu omeniti najin dogovor? Nocoj bi morala uživati, ne pa se obremenjevati s tem. Tokrat mi je Alec prvič pokazal to svojo plat in moram reči, da bi večer veliko raje preživela z očarljivim Alecom ali z zabavnim Alecom, pravzaprav s katerimkoli kot pa s tem čemernim. Pogledam ga, upam, da bom našla sledi Aleca, kakršen je ponavadi, a njegovega obraza ne morem prebrati. Ko se v prvem nadstropju odprejo vrata, odkoraka naravnost ven, ne da bi me počakal. Poskušam ga dohiteti, on pa oddrvi naprej, na široko odpre vrata dvorane in vstopi sam.

	Lahko bi prispela z roko pod roko in široko nasmejana stopila pred njegova starša. Namesto tega pa sem primorana ujeti težka lesena vrata, preden bi se mi pred nosom zaprla.

	Tudi brez okrasja bi bila dvorana s svojim pozlačenim stropom, marmornimi stebri in tlemi art deco videti spektakularna. Ob stotinah svečk v steklenih vazah, posejanih po tleh, in ducatih šopkov belih vrtnic na mizah pa je naravnost osupljiva.

	Alec je nekaj korakov pred mano, pozdravlja majhno žensko v črni žametni koktajl obleki brez rokavov, njeni drobni postavi se prilega kot ulita, krilo ji sega malce pod koleno, da so vidni njena vitka meča in zlati čevlji. Če ne bi imela kratkih štrlečih las intenzivne češnjeve barve, bi predstavljala pojem elegantnosti. Kontrast med elegantno obleko in punk frizuro je izjemno učinkovit, zagotovo je najopaznejša oseba v prostoru.

	Ko pridem do Aleca, opazim, da ga ženska občudujoče gleda, medtem ko se pogovarjata, ga treplja po rokavu. Po drugi strani pa je Alecov obraz skrajno napet, njegovi odgovori so neobičajno kratki in odrezavi, kot bi se bal, da bo povedal preveč.

	»Živijo,« pozdravim, ko ženska umakne pogled z njega in me pogleda.

	»Mama, to je Jess.«

	»Živijo, Jessica. Prikupna obleka,« reče, a njen obraz je popolnoma spremenjen, kot bi ga nekdo pokril s prtom in prekril vso toplino, ki jo je kazal njenemu sinu. »Oprostita, prosim, ti nerodni natakarji bi že morali streči kanapeje. Moram preveriti, zakaj zamujajo.«

	»Oprosti za mamo,« reče Alec, ko njegova mama izgine v kuhinjo. »Pod pritiskom je. Želi si, da bi bilo nocoj vse perfektno.«

	Že mu hočem povedati, da njena hladnost do mene ni povezana s plesom in da me resnično zanima, zakaj se on vede tako čudno, pa ne dobim priložnosti. Rdečeličen možakar v smokingu na drugem koncu dvorane opazi Aleca in mu pomigne, naj pride k njemu.

	In Alec se spet odpravi sam, jadra med mizami, ne da bi sploh pomislil name.

	»Oče, to je Jess,« pove, ko ga dohitim. Zveni brezvoljno in takšno je poslej tudi moje navdušenje nad prireditvijo.

	»Ah, me veseli,« dahne Alecov oče in me stisne v medvedji objem, da me obda dišeč oblak kolonjske vodice. »Krasno. Is-kreno sem se razveselil, ko je Alec povedal, da te bo pripeljal.«

	»Hvala,« rečem in si poravnam obleko.

	»No, in kako sta se spoznala?«

	»Pravzaprav v Alecovi službi,« odvrnem.

	»Ah, lepo. Torej tudi ti delaš v baru?«

	»Ne, oče. Jess hoče povedati, da s sodelavkami prihaja v lokal, kjer delam.«

	»Aha!« Začne se krohotati, kot se lahko krohota le moški v šestdesetih s pivskim trebuhom. »Zelo dobro. Zveni obetavno. Alec, poslušaj, le glej, da se boš nocoj vsaj malce pomešal med goste in z njimi pokramljal, preden se odpraviš k baru. Tvoja mama je pošteno nervozna. Rekel sem ji, da po tem ni nobene potrebe, saj eni in isti ljudje že deset let prihajajo sem, tako da točno vedo, kakšen je dril, ampak saj jo poznaš. Vsako leti želi zbrati več denarja kot prejšnje. Če te bo videla pogovarjati se s kakšnim golfistom, ki bo navdušen nad dražbo, se bo počutila veliko bolje. Oh, zlomka, k njej moram. No, se vidimo.«

	Pred majhnim odrom, polnim v celofan zavitih darilnih košar, Alecova mama divje krili, svojemu možu nakazuje, naj pride k njej. Kar smili se mi, ko odloži kozarec piva in se ves zaripel v obraz začne prerivati proti njej.

	Žal mi je, ker naju zapušča. Ob njem se je Alec sprostil, zdaj pa je spet ves zategel, spet sva si daleč narazen.

	»Si v redu? Malce napet se mi zdiš.«

	Alec strmi v vse večjo gnečo pri vratih, prispelo je še več parov. »Sploh nisem napet,« odvrne, napeto.

	»Če ti tako praviš. Bi lahko šla zdaj po pijačo?«

	»Seveda, pridi.«

	Alecova mama je barski pult po vsej dolžini okrasila s čajnimi svečkami in vejicami rožmarina in sivke. Od daleč izgleda pult krasen, ko pa stojiš pred njim, ni prostora, da bi nanj naslonil komolec ali odložil kozarec, tako da zamisel ni ravno posrečena.

	»Bi zraven piva še rožmarin, gospod?« vprašam Aleca in mu pod nosom pomaham z vejico. Zame se sploh ne zmeni. Gleda nekam naprej ob pultu. Karkoli je že videl, vsa kri mu je odtekla z obraza. Sledim njegovemu pogledu in zagledam čedno blondinko v črni, do tal segajoči obleki in bohotno mašno na rami, ki ji sega vse do ušesa.

	»Kaj hudiča?«

	Odide – ne, odvihra – proti njej, jaz pa za njim, skoraj prepričana sem, da vem, koga gledam.

	»Alec,« reče in hlini presenečenje, ko ga zagleda ob sebi, čeprav je najbrž že ves čas čakala na ta trenutek.

	»Zakaj si tukaj?«

	»Ne bodi takšen. Tvoja mama me je povabila. Ve, kako zelo obožujem ta event in ker je njegovo bistvo dobrodelnost, sva upali, da boš tudi ti vsaj malo takšen. Očitno sva se motili.«

	»Ellie, nobene pravice nimaš biti tukaj,« reče on, glas mu trepeta od jeze.

	»Pa jo ima,« se oglasi dekle za nama. Še preden se obrnem, na hrbtu začutim njen žgoč pogled. Ko jo pogledam v obraz, me motri, njene oči so polne sovražnosti. Ob njej stoji moški, po videzu precej podoben Alecu, razen da je malce manj čeden in izgleda, kot bi si želel, da bi ga pogoltnila tla.

	»Hannah, ne vmešavaj se,« reče Alec.

	»Pa se bom! Ellie je naša prijateljica, tvoja družina ji je kot lastna, in samo zato, ker si se ti odločil popihati in jo zapustiti, še ne pomeni, da bomo to naredili tudi vsi ostali.«

	Ellie ne reče ničesar, mirno srka kozarček prosecca, ne da bi ga dejansko tudi spravila po grlu. Hannah povleče k sebi in jo stisne za roko, potem pa jo odpelje malo naprej ob baru, kjer se zatopita v šepetajoč pogovor. Če me je Ellie opazila, tega ni dala vedeti z ničimer.

	»Lepo te je videti, stari,« reče Tom čez nekaj trenutkov.

	»Tebe tudi.«

	Rokujeta se kar dvakrat, kot to počnejo predsedniki in drugi dostojanstveniki, kadar želijo pokazati, da jim je oseba tako zelo všeč, da en stisk roke preprosto ne zadostuje.

	»Hej, Jess, krasno, da sem te končno spoznal. Oprosti, ker zadnjič nisva mogla ostati v pubu. Če bi ta mali počakal še vsaj deset minut, bi nas videla oditi. Verjetno si si mislila, da je ta naš Alec malo sociopata, ki te je pod pretvezo, da boš spoznala njegove prijatelje, zvlekel tja, potem pa se je izkazalo, da je sam.«

	»Ja, točno to sem si mislila. Vse do tega trenutka nisem bila prepričana, ali resnično obstajate ali si vas je samo izmislil, tako da sem res vesela, da sem te spoznala. No, iskat nam grem pijačo. Kaj bosta?«

	»Jaz bom doombarja, če ga imajo. Ti boš isto, stari, kajne?« vpraša Aleca.

	»Ne. Vozim, žal. Ne bom ostal dolgo, jutri delam.«

	Iz Hannah še vedno kot iz kotlička puhti sovraštvo, vendar je Tomova žena, zato pristopim k njima z Ellie in vprašam: »Vama prinesem še en kozarček?«

	Ne odgovorita.

	»Hannah, nekaj te je vprašala,« se oglasi Tom.

	»Ja, vem, ampak ne bom govorila z lutko, s katero se je Alec odločil nocoj paradirati, kot da Ellie sploh ne bi obstajala. Teslo ošabno,« še reče in pogleda Aleca.

	»Sori, stari,« potiho reče Tom, ko se Ellie in Hannah z roko pod roko odpravita proti odru, kjer je Alecova mama. Opazujem Alecovo mamo, ki spusti vse delo iz rok in začne tolažiti Ellie, stisne jo k sebi in čez njeno ramo strmi naravnost vame.

	Tom, ujet med kozarec piva in klepet s prijateljem ter ženinim besom, nemočno pogleduje od enega do drugega, potem pa odide za njo.

	»Oprosti,« reče Alec. »Prisežem, da se mi ni niti sanjalo, da bo Ellie nocoj tukaj. Kar pa zadeva Hannah, je takšne nisem še nikoli videl, pa jo poznam skoraj vse življenje.«

	Preden kaj odvrnem, srknem velikanski požirek gin-tonika. Ko kozarec odmaknem od ust, vidim, da sem ga z enim požirkom izpila več kot polovico.

	»Zame se nič ne sekiraj. Ne poznam jih, v redu sem. Zate me skrbi. Veš, že ves večer se mi bolj ali manj opravičuješ ali pa me ignoriraš. Kaj se dogaja?«

	Sesede se na barski stol.

	»Po resnici povedano je minilo že kar dolgo, odkar sem bil malo pred božičem doma, in mislim, da sem storil napako, ker nocoj nisem prišel sam.«

	»Razumem.« Srce mi skoči v grlo. Popijem še preostanek pijače, da ga potisnem nazaj dol. »No, žal mi je, če te spravljam v takšno zadrego. Ampak to lahko preprosto rešiva. Zbogom, Alec.«

	»Počakaj,« plane in me prime za roko. »Narobe si me razumela. V nobeno zadrego me ne spravljaš. Kako lahko sploh pomisliš na kaj takšnega? Ponosen sem, ker sem nocoj tukaj s tabo. Poslušaj, so stvari, ki bi ti jih moral povedati, morala bi jih poznati, preden si prišla sem. Le to je, da je najino skupno življenje izjemno kratko, pa te nisem hotel obremenjevati.«

	Zavzdihnem. »Bi mi, prosim, povedal, o čem govoriš?«

	»Za Ellie gre. Veš, ko sem zaživel na novo in je postalo jasno, da se ne nameravam vrniti, je Ellie sklenila, da brez mene ne more živeti. Saj veš, da sem jo popolnoma prebolel, kajne? Nikoli več se ne bom vrnil, ampak ona tega ne verjame. Misli, da se bom vrnil, če mi bo pokazala, kaj zamujam. In tega se je zelo resno lotila. Najprej je poskrbela, da najini prijatelji več ne hodijo ven kot pari, primorala jih je, da zavzamejo stran. Vsi fantje razen Toma me prepričujejo, naj se vrnem k Ellie in k dobrim starim časom. Karkoli, veš, samo da bi življenje bilo enostavnejše. Kar pa zadeva punce, no, glede na Hannahin sprejem jih je očitno dobro obdelala.«

	»Ne meni se zanjo. V tem, da živiš dalje in da si poskušaš ustvariti dobro življenje, ni nič ošabnega.«

	»Hvala, vem. Opazke, da sem ošaben, sem vajen kot točaj, ki vsak večer ne spi z drugo. Moti me le to, da je te besede izrekla ravno Hannah, s katero sva že vse življenje prijatelja.«

	»Če je tako, bo slej ko prej ugotovila, da govori neumnosti, Alec. Ne skrbi.«

	»Upam, da res. Ampak ne gre samo za Hannah, Ellie je na svojo stran pridobila tudi mamo. Vrinila se je v njeno življenje in obnaša se kot čakajoča snaha. Mama jo je vedno imela rada in zdaj me sploh ne preneha gnjaviti, naj se pobotava. Nisem si mislil, da je name tako zelo jezna, da je povabila tudi Ellie. O tem se bom moral pogovoriti z njo. Še najhuje pri vsem tem pa je, da sem želel, da bi te mama in ata nocoj spoznala, da bi ju očarala, kot si mene; da bi sprevidela, da živim naprej. Dokler je tukaj Ellie, se to ne bo zgodilo. Oprosti, ker sem te vpletel v vse to sranje.«

	Vem, da bi nekaj morala reči, toda nimam pojma, kaj si Alec želi slišati. Lahko bi rekla, da je nepredstavljivo, da se je Ellie prikazala tukaj, da se lahko z mano pogovori kadarkoli, lahko pa bi mu tudi povedala resnico – da se mi nič od tega ne zdi pomembno. To je najin četrti zmenek. Še dva, potem pa bom izginila iz njegovega življenja. Če se kljub vsemu povedanemu odloči vrniti k Ellie, je popolnoma svoboden, da to tudi stori.

	Namesto tega pa se odločim za poljub na lice in spremembo teme.

	»Zame nič ne skrbi. Predlagam, da se preostanek večera v teh čudovitih oblačilih prepustiva čudovitemu dogodku in se zabavava.«

	DJ je začel predvajati prvo pesem. Čeprav je plesišče prazno, zaradi česar glasba glasno odmeva, primem Aleca za roko in ga odpeljem na sredino.

	DJ-ev izbor je nadvse pester. Potem ko Lionel Richie odpoje 'plesanje po stropu', zaigrajo Little Mix svojo Shout out to my ex. Stojiva si nasproti, se nerodno prestopava in občasno zakriliva z rokami. Počasi začenjam obžalovati svojo odločitev, ko se naju DJ usmili in pesem zamenja s sentišem Eda Sheerana. Alec stopi k meni in me prime za pas. Roki sklenem okrog njegovega vratu in skupaj se začneva pozibavati. Pleševa pred vsem občinstvom, ali vsaj pred njegovo mamo, Ellie in Hannah, ki naju z odprtimi usti gledajo. Rada bi pomagala Alecu pokazati jim, da živi naprej. Nocoj si ni zaslužil napadanja in očitkov, zakaj se ne pobota z Ellie. Zasluži si imeti ob sebi vsaj eno osebo, ki se bo potegnila zanj.

	A potem ko duham njegov vonj in čutim toplino njegovega telesa, medtem ko se vrtiva po plesišču, ni več samo to. Tesneje se stisnem k njemu, nočem ga izpustiti, ker če ga bom, bo morda odšel k njim. Lahko bi se začel pogovarjati z Ellie in spoznal, da je vesel, ker je prišla. Povedal mi je, kako zlahka sta prej vedno prišla spet skupaj. Kaj, če se bo nocoj zgodilo enako? Preneham plesati in počakam, da se tudi Alec ustavi, potem pa ga pred vsemi silno poljubim na ustnice.

	Na plesišču ostaneva, dokler ni čas za večerjo. Kmalu se nama pridružijo še drugi pari in z Alecom se skrivaj hihitava, ko jih opazujeva med plesom.

	Kmalu postane očitno, da sva daleč najmlajša. Ostali plesalci so podobnih let kot Alecova starša in držijo se identičnih gibov ne glede na pesem.

	Ko DJ oznani, da je čas, da se posedemo, sem naravnost sestradana. Alec me odpelje k mizi, za katero že sedita njegova starša. Ellie, Tom in Hannah sedijo za mizo blizu vrat. Prava sreča, da nas ni Alecova mama posedla bliže skupaj. Jaz sedim ob njegovi mami in zatopljeno berem jedilnik, da bi se izognila pogovoru z njo.

	A po tem ni nobene potrebe, potem ko naju je videla plesati, se je njeno vedenje popolnoma spremenilo. Takoj mi ponudi vino in do roba napolni kozarec. Obrne se k meni in začne kramljati, kot bi ne mogla biti bolj vesela, da sediva skupaj. Nemogoče, da bi ji Alec povedal za najino začasno zvezo, a pogovarja se izjemno previdno – nobenega domnevanja, le lahkotno in prijazno klepeta o večeru in moškem, ki nama je skupen. Ko se pogovarjam z drugimi za mizo, ji pogled nehote zastane na Alecu. Spogledata se, ona pa molče izreče: »Oprosti.«

	Po slastnem začetku s kraljevimi škampi in pokrovačami v česnovem maslu se opravičim, da moram skočiti na stranišče, vesela, da se bom vsaj za trenutek otresla tolikšne pozornosti. Žensko stranišče je takšno, kot sem pričakovala, da bo – polno fensi mil, tam je pladenj z dragimi parfumi, namesto sušilnika za roke so brisače. Upala sem, da se bom lahko nekaj srečnih minutk skrivala tukaj, a te priložnosti ne dobim. Vrata kabine se odprejo in ven prikoraka Ellie, z robcem si pivna oči, maskaro ima razmazano do polovice obraza.

	»Hej,« rečem.

	»Oh. Mislila sem, da sem sama.«

	»Oprosti, že grem.«

	»Ne, ne, v redu je. Odhajam. Zmagala si.« V nasprotju z njegovo prijateljico v njenem glasu ni nobene zlobnosti, le boleča vdanost v usodo.

	»Zmagala? Jaz nisem zmagala v ničemer.«

	»Pa si. Omrežila si ga. Obseden je s tabo. Ko vaju vidim skupaj …« Besed ji zmanjka in mimo mene plane skozi vrata.

	Vem, kaj je hotela povedati. Videla je tisto. Njegova mama je videla. Tudi jaz sem, čeprav tega nisem niti poskušala. Z Ale-com sva popoln par.

	In še dva zmenka, potem pa bo izginil iz mojega življenja.





	ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE

	»Debs, pozna sem, se vidiva kasneje,« zavpijem v kuhinjo.

	Ne zavpije nazaj. Terasna vrata so priprta in Debs opazim na vrtu, v rokah drži skodelico čaja. S tal se dviga tanek pas megle, ki ga bo kmalu pogoltnilo jutranje sonce.

	Čeprav sem se naspala, pa zato po plesu nisem nič manj utrujena. Če ne bom v tem trenutku odšla iz hiše, bom zamudila tramvaj, s katerim bi lahko še pravočasno prišla v službo. Ampak na Debs je nekaj, da ob pogledu nanjo obstanem kot prikovana. Kolikor vem, Debs ni še nikoli stopila na vrt. Zakaj bi to storila zdaj? Ob plevelu, ki moli skozi vsako špranjico, in prerasli trati nikakor ne predstavlja spokojnega zatočišča.

	Ampak ni samo to. Zaradi njene drže, ko je kljub mrazu povsem negibna, me spreleti leden srh.

	»Debs?«

	»O, hej, ljubica. Zakaj si še vedno doma?«

	»Ravno odhajam.«

	Zdaj ko me gleda, opazim rdeče kroge okoli njenih oči in srage na licih, ki so jih za seboj lahko pustile le debele, neustavljive solze.

	Moram vprašati: »Je z mamo vse v redu?«

	»Z mamo? Ja, tvoja mama je v redu. Spi. Šla sem, em, malce na svež zrak. Glava me boli.«

	Preplavi me silno olajšanje, ker je z mamo vse v redu, ker Debs joče zaradi svojih težav. Pred mano je Debs, vsa pretresena, jaz pa sem vesela. Kdaj sem postala tako sebična?

	»Kaj je narobe? In ne reci, da nič, ker bom vedela, da lažeš.«

	V oči ji privrejo nove solze in stečejo po licih. Zagotovo jo žgejo, kajti kožo ima pordelo.

	»Nič. Resnično nič, v primerjavi z …«

	»Debs, za kaj gre?«

	»No, če že moraš vedeti, je mojega zakona konec. Dokončno sva se razšla.«

	»Joj, Debs. Si prepričana?«

	»Sem. Ko je Ray odšel, sem bila jezna. Nisem mogla verjeti, da tako trmari zaradi moje službe. In potem se je vrnil, ves prijazen in poln opravičil. Zavoljo mene se je vedel izjemno lepo, a izkazalo se je, da to prav nič ne pomaga. Četudi se tako zelo trudi, ga nočem več ob sebi. Če ne bi odšel, tega najbrž ne bi nikoli ugotovila, a postala sva si prava tujca.«

	»Žal mi je. Toda nekoč si ga ljubila. Ali ni to dovolj, da bi se ga potrudila ponovno spoznati, preveriti, ali je moški, ki si ga ljubila, še vedno v njem?«

	Gromko, a zajokano se zasmeji: »Jess, brez zamere, dragica, ampak glede na tvoj trenutni položaj mi ti resnično ne moreš dajati ljubezenskih nasvetov.«

	Ni namerno nesramna – pravzaprav mi to pove smeje, hvaležna, ker sem prekinila njeno žalost – ampak njene besede me zabolijo, kot bi vame zalučala kamen.

	»Prosim?«

	»Daj no, dobro veš, kaj mislim. Praviš mi, naj vztrajam, naj se ne odpovem ljubezni in vse to, ti pa imaš pred nosom čednega, spodobnega in očarljivega fanta, ki je obseden s tabo, pa ga nameravaš odsloviti.«

	»To ni isto,« odvrnem, hladno in tiho.

	»Saj vem, saj vem. Pa vendar ne bi bilo slabo, če bi še sama prisluhnila svojemu nasvetu.«

	Stojiva druga ob drugi in zreva na vrt, vsaka zatopljena v svoje misli. Resnica je, da vso noč nisem razmišljala o ničemer drugem kot o Alecu in nisem prepričana, da še premorem moč, da spet začnem razmišljati o njem. Zmajem z glavo, da bi zadevo zaključila. Debs povem, da zamujam v službo, se hitro vrnem v hišo, pokukam k mami, potem pa pohitim iz hiše.

	V službi se prikažem malce čez deveto. Jane ni zadovoljna. Minili so dnevi, ko sem bila nadvse predana delavka, vedno prva v službi in sem jo pozdravila s skodelico kave. Približa se mi z zajetnim kupom map, ki jih je treba 'nujno' arhivirati, in tako se za kazen za pomanjkanje predanosti odpravim v klet.

	No, Jane, saj ne bo več dolgo trajalo, pomislim. Kmalu bo spet vse po starem.

	Moram priznati, da je izbrala nadvse prikladno kazen. Arhiviranje ne zahteva posebne bistroumnosti, zato mi lahko vmes misli svobodno tavajo. In večno tavajo samo k Alecu.

	Sinoči se je najina zveza spremenila. Ne zaradi plesa ali slastne hrane ali mečkanja v avtu pred mojo hišo po koncu večera, temveč zaradi vsega, kar je šlo narobe. Ko sem videla tako nelagodnega Aleca, ki se je na trenutke vedel kot pravo teslo, izvedela za razloge, ki so temu botrovali, sem o njem izvedela veliko več. Pred sinočnjim večerom najini zmenki niso bili del resničnega življenja, bila sva le midva na odročnem otoku, ki sva ga ustvarila sama.

	In morda bi morala tam tudi ostati. Morda je bil minuli večer napaka. Da sva stopila v življenje drug drugega, je bil korak naprej v najini zvezi, ki ga ne bi smela narediti. In Alec mi postaja samo še bolj všeč. Pred nama pa sta samo še dva zmenka.

	V času kosila pride k meni Olivia.

	»Tukaj si. Bi se ti prileglo malce svežega zraka in kremšnita?«

	»Čudna kombinacija, ampak ja.«

	»Super.«

	Sledim ji iz pisarne, vesela, da hodim za njo, da ne vidi solz, ki so mi stopile v oči iz hvaležnosti, ker je prišla pome v klet. Veliko lažje bi ji bilo z dvigalom spustiti se v vežo in iti sami na kremno rezino. Danes je dan, ko si ne bi mogla bolj želeti, da me nekdo predrami iz mojih misli, in tukaj je.

	»Tole pa ne bo šlo,« zavpije Jane in se prerine skozi množico ljudi, ko naju zagleda v veži. »Pa saj nisi resna, če misliš iti ven na kosilo, glede na to, kdaj si prišla v službo. Kar lepo se vrni v klet.«

	Že jo hočem ubogati, ko se Olivia zrine mimo mene in se postavi tik pred Janin strogi obraz.

	»Jess ima pravico do malice, Jane, kar zelo dobro veš. Ni važno, kdaj je prišla v službo, še vedno ima pravico jesti. In če mora Jess nadoknaditi nekaj minutk, ki jih dolguje podjetju, se bo kasneje o tem z veseljem pogovorila s tabo in dogovorila brez stradanja in vpitja v preddverju.«

	Olivia me zvleče iz stavbe, jaz pa se sploh ne upam ustaviti, dokler ne reče, da se lahko.

	»Tole pa je naravnost pasalo,« reče, ko se postaviva v vrsto pred Solato in štručko.

	»Prekleto, Olivia, bi rada, da te odpusti?«

	»Ne bo me odpustila, zaščitena sem,« reče in se potreplja po trebuščku. »Naslednjih šest mesecev sem na varnem.«

	»No, hvala tebi in tvojemu otročičku, da sta mi priskočila na pomoč.«

	»Malenkost. Rada koristiva najine moči za premagovanje službenih sil zla. Kakorkoli, danes izgledaš tako usrano, da sem vedela, da se sama ne boš postavila zase. Zdi se, da boš vsak hip padla skupaj.«

	»A res? Dolg večer je za mano.«

	»Z Alecom?«

	»Ja.«

	»Superca. Privoščili si bova še dodatno kremšnito, ti pa mi boš vse povedala.«

	Toliko o tem, da bom pobegnila mislim na Aleca.

	Po ozkih uličicah Northern Quarterja se sprehodiva do Piccadilly Gardens. Vrtovi je precej radodarna beseda za nekaj zaplat trave na betonskem trgu, ampak prostor je odprt, poln klopi in stran od pisarne.

	»No, zakaj imaš črne podočnjake in tako pusto frizuro?« me vpraša Olivia, ko sedeva in začneva jesti penasto slaščico.

	»Hvala. Pozno sem prišla domov.«

	»Upam, da se je splačalo.«

	»Najbrž. Šla sva na ples, ki ga je organizirala njegova mama.«

	Olivii zastane roka, delček smetane grozi, da ji bo padel na svetlo sive hlače. »Vau. Spoznala si njegove starše? To pa zveni resno.«

	»Malce je bilo res. V bistvu bolj, kot je bilo načrtovano, če sem poštena.«

	»Hočeš reči, da je prezgodaj ali da nisi nikoli želela, da bi postalo tako resno?«

	»Drugo.«

	»Joj, ne. Pa tako srečna si bila zadnje tedne.«

	»Res je, ampak mišljeno je bilo le za zabavo. Česa več si ne želim.«

	»Škoda.« Olivia molči. Gledava golobe, njihov cilj so Olivijine drobtinice. »Poslušaj, razumem, da je življenje s tvojo mamo in to usrano boleznijo težavno. Želim si le, da bi sprevidela, kako dobro z Alecom izgledata skupaj. Res bi bilo škoda, če bi ga izpustila iz rok.«

	»Čudovit je,« priznam. »Pravzaprav neverjeten, a nikoli nisva razmišljala o ničemer dolgotrajnem. Dogovorila sva se, da bo kratko in sladko.«

	»Pa zdaj? Zdaj ko veš, kako čudovit je, ne bi ponovno razmislila?«

	»Ne morem.«

	»Ampak …«

	»Dovolj, Olivia,« osorno utišam nosečnico, ki je prišla pome, da bi ji delala družbo.

	»OK. Ničesar več ne bom rekla.« Olivia iz papirnate vrečke vzame še zadnji kos peciva in ugrizne vanj. Pomislim že, da bo temo resnično opustila, potem pa pogoltne in spet začne: »V zadnjih mesecih si se precej spremenila. Morda je zgolj naključje, da si spoznala Aleca in bi se spremenila v vsakem primeru, vem pa, da si zdaj veliko dostopnejša kot kdajkoli prej. Preden si se zaupala meni, si bila kot duh. Vsi smo te videli, bila si z nami tudi izven službe, ampak nikoli nisi bila resnično tam. Skoraj nikoli nisi spregovorila. Potem pa si povedala meni in začela lesti izpod svojega oklepa. Odkar je v tvoje življenje vstopil Alec, te je prava umetnost utišati,« reče in me igrivo dregne. »Karkoli že je razlog za to spremembo, je enkraten, Jess. Srečna sem zate. Če je razlog Alec, bi na tvojem mestu resno razmislila o tem, da bi ga obdržala.«





	SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE

	Seznam, ki ga naredim po kosilu, samo potrdi, kar že vem. Obstaja samo en razlog, zakaj nočem ostati z Alecom: Huntingtonova. Na eni strani beležke so razlogi, zakaj si z njim želim biti – očarljivost, fenomenalen seks, prijaznost, spravlja me v smeh, prijazen je z mamo, o meni ve vse, pa si še vedno želi biti z mano, je prvi pravi moški, s katerim se dobivam po nizu fantov, se ne pretvarja, da vse ve, je pogumen, ob njem se tudi sama počutim pogumno, vedno mi bo stal ob strani. Na drugi strani je le ena samcata beseda.

	Ampak besede nimajo enake teže. Besedi, kot sta očarljivost in seks, sta lahkotni kot pero, medtem ko je Huntingtonova težka kot tisoč skal. Mama mi je pokazala, kako težka je ta beseda in jaz moram delati korake, ki mi bodo karseda olajšali nositi to težo. Če bom z njo povezala Aleca, bo postala samo še večja. Toda ko gledam stolpec čudovitih besed, ki ga opisujejo, se mi je še težje ločiti od njega.

	Pisalo držim nad listom. Besede bi morala prečrtati, seznam zavreči, vendar ne morem. Znova in znova ga prebiram, besede postanejo pomenljivejše. Prijaznost – ta beseda ni tako lahkotna kot prva. Glede moje bolezni se je obnašal neverjetno prijazno, tudi do mame. Tega ne bi storili vsi, mnogi bi pobegnili. Spravlja me v smeh: cela večnost je, odkar sem se smejala, se počutila srečno in brezskrbno. Nisem si mislila, da bom še kdaj občutila brezskrbnost, ampak ob Alecu sem jo. In seks: intima z njim je bila največji dar izmed vseh. Pisalo še vedno držim v zraku, ko me prešine spoznanje: teh besed mi ni treba izbrisati. Ne še. Nekega dne, ja. Pozabiti bom morala Aleca in ta seznam, a nikomur ne bo škodilo, če ga še nekaj časa obdržim ob sebi.

	Na primer še en mesec.

	Pošljem mu sporočilo, povabim ga, da bi se zvečer dobila v Vrtnici. Če ga bom prosila za več, moram biti blizu doma, če se slučajno ne bo strinjal in bom hotela hitro oditi.

	Spodobnost (in nuja, da obdržim službo) narekuje, da v službi ostanem dlje. Pred Jane ne morem oditi, ona pa prekleto vztraja do pol sedmih. Do srečanja z Alecom je samo še urica časa, pred njim pa se ne morem prikazati v cunjah, ki jih nosim že ves dan. Črne legice, pomečkana tunika in siva jopica mi ne bodo kaj prida pomagali, ko mu bom poskusila prodati svojo zamisel. Dvomim, da bo vprašal, kje naj podpiše, da se želi še en mesec dobivati z zanikrno oblečeno punco.

	Ko prihitim domov, mama spi, tega sem vesela. V kopalnici se obilno ličim, ko zaslišim trkanje.

	»Jess, imaš minutko?«

	»V bistvu ne,« odvrnem Debs.

	»Se lahko potrudiš in jo najdeš, prosim?«

	Odprem vrata kopalnice, pričakujem, da bo spet vsa vznemirjena zaradi svojega zakona, ampak na njej ni nobenih solza. V rokah drži rdeč blok.

	»Je vse OK?«

	»Ne vem. Pregledovala sem današnje vpise in zdi se, da ima tvoja mama danes slab dan. Ničesar ni zaužila in ves dan je bila neobičajno utrujena.«

	»Misliš, da se je kaj loteva?«

	»Morda. Nocoj jo morava bolj budno opazovati. Oh,« doda, ko vidi, da se ličim. »Greš ven?«

	»Ja, z Alecom sem zmenjena, ampak lahko odpovem.«

	»Ne, nikar. Kar pojdi in se zabavaj. Če te bom potrebovala, te bom poklicala.«



	Vrtnica je bila napaka. Po televiziji je tekma in lokal je nabito poln. Vsi stoli so zasedeni. Prost je le še delček pulta, kjer se bodo ljudje ves večer dregali v naju. In kar je še huje, tekma odloča o uvrstitvi v Evropsko ligo. Hiter pogovor med polčasom ni način, kako bi mu želela izliti svoja čustva. Naročim dve pivi in odidem ven, da bi ga počakala na parkirišču.

	»Dober večer,« me pozdravi, ko se mi približa izza hrbta in me objame okoli pasu.

	»Dober večer tudi tebi.«

	»Kaj pa počneš tukaj zunaj?«

	»Notri je takšna gneča, da še svojih misli ne slišim. Si za pijačo na vrtu?«

	»Misliš na prazni terasi z razmajanimi stoli in brez luči? Seveda.«

	Večer je jasen, na manchestrskem nebu celo sije nekaj zvezd. Alecu dam pivo, on pa me na dolgo poljubi.

	»Čeprav je tole res prijetno, pa je ledeno mrzlo. Ne bi raje šla noter?«

	»Minutko počakaj. Najprej bi te rada nekaj vprašala. Mama se nocoj ne počuti najbolje,« mu povem, »in Debs sem naročila, da me mora takoj poklicati, če bo kaj narobe, tako da ne bom ostala dolgo.«

	»Oh. Glej, če želiš, da se dobiva kdaj drugič, prav. Razumem.«

	»Ne, ne, resno mislim, vse je OK. Če bi bilo kaj narobe, bi odpovedala. Mama je že ves dan zelo utrujena, kot bi se je nekaj lotevalo. Najbrž je samo prehlad, ker pa zadnje čase zelo malo govori, je težko vedeti, kaj se resnično dogaja. Držim pesti, da bo zjutraj vse v redu.«

	»OK, če si prepričana.«

	»Sem.« Globoko vdihnem in začnem. »No, vem, da je tole zelo hiter ponovni zmenek, ampak res sem te hotela videti.«

	Alec mi z obraza umakne pramen las in me s palcem poboža po licu.

	»Tudi jaz sem te hotel videti. Ves dan sem mislil nate.«

	»Jaz tudi. Nate, mislim. Nisem ves dan mislila nase.«

	Joj, kako zelo sem nervozna.

	»Ja, mi je jasno,« se dobronamerno zasmeji in me stisne za roko, da bi me spodbudil, naj nadaljujem.

	»Torej, hotela sem ti povedati, da so mi najini zmenki veliko pomenili. Več, kot sem mislila, da mi bodo. Ko si mi predstavil to svojo zamisel, da bi se en mesec dobivala, sem bila zelo negotova. Prisegla sem si, da se ne bom zapletla z nikomer več. Edini razlog, da sem privolila, je ta, da sem mislila, da je mesec dni nadvse kratek čas. Mislila sem, da se bova malce zabavala in bo to to.«

	»Takšen je bil načrt,« reče, za hip mu obraz spreleti žalost. »Mislil sem, da bo mesec s tabo, ko te bom lahko bolje spoznal, bolje kot nič. In prav sem imel. Razmišljal sem, da če ne bi imela Huntingtonove bolezni, te priložnosti ne bi nikoli dobil. Že davno bi bila s kom drugim, morda bi bila celo poročena. In četudi ne bi bila, če bi še vedno iskala ljubezen in nekoga za skupno prihodnost, dvomim, da bi kdaj pogledala mene.«

	»Seveda bi te. Pravi ulov si, veš.«

	»Ne vem. Morda bi v meni videla samo posladek, morda bi imela tudi najino prvo skupno noč, a dvomim, da bi prišla tako daleč. Če bi bilo karkoli drugače, tega skupnega meseca ne bi imela. Res sem vesel, da ga imava, Jess. Da sem prišel sem in dobil službo, je bilo vse lepo in prav, ampak to je praktična plat življenja. Moral sem si dokazati, da lahko tudi čustveno živim naprej, in ti si mi to dala.«

	»Vesela sem, da tako čutiš. Ravno o tem sem se hotela pogovoriti. Kot sem rekla, rada bi te nekaj vprašala. Res si želim ...«

	Prekine me brnenje ob nogi. Sklonim se in s tal poberem torbo, izvlečem mobilnik. Debelo pogoltnem, ko zagledam ime na zaslonu. Debs.

	»Ja-a?« Glas se mi trese. Četudi sem Debs naročila, naj me pokliče, če bo karkoli narobe, vem, da me ne bi poklicala, če ne bi bilo nekaj resnično narobe.

	»Jess?« zavpije Debs. V ozadju se sliši glasen hrup, glasovi in hitro premikanje. »Jess, jaz sem. Oprosti, ljubica, toda za mamo gre. V rešilcu sva, na poti v bolnišnico.«





	OSEMINDVAJSETO POGLAVJE

	Telefon zgrmi na tla. Alec se skloni in po mokri travi tipa za njim.

	»Jess?« reče, na obrazu se mu narišeta groza in zaskrbljenost, ko mi poda telefon in me pogleda.

	»Iti moram.« Vstanem, osupla, da pod težo krivde, ki me razjeda, to sploh še zmorem.

	»Seveda.« Tudi on vstane.

	»Ne!« ugovarjam. »Ti ostani tukaj.« Da bi Alec šel z mano, je zadnje, kar potrebujem. Daleč v podzavesti se že oglaša slaba vest zaradi krivičnega odziva, ampak v tem trenutku ga ne morem pogledati, ne da bi mislila, da je vse to tudi deloma njegova krivda.

	Bila sem tukaj, z njim, namesto z mamo. Pustila sem jo samo in šla, da bi se dobila z njim, čeprav sem vedela, da se ne počuti najbolje.

	Alec spet sede. Počakam, dokler se dovolj ne oddaljim, in pokličem taksi. Zunaj je mrzlo, hladen zrak mi očitajoče biča obraz zaradi mojih slabih odločitev.

	K sreči je Manchester Royal Infirmary le lučaj od Vrtnice. Taksi prispe čez pet minut, voznik, potem ko sliši, kam sem namenjena, samo prikima in z vratolomno hitrostjo odhiti po Wilmslow Roadu.

	Prosim, naj me odloži pred vhodom nujne medicinske po-moči, domnevam, da bo mama tam. V čakalnici je gneča, hodniki so polni okrvavljenih igralcev ragbija, prestrašenih staršev z bolnimi otroki in postaranih mož in žena, ki prazno strmijo predse, a so videti veliko bolj sproščeni kot drugi. Pričakujem, da bom vsak hip zagledala mamo in Debs, vendar ju ni nikjer.

	»Oprostite, iščem Susan Hyland, svojo mamo. Prišla je z rešilcem,« povem zastrašujoče sovražni receptorki za stekleno pregrado.

	»Samo trenutek.«

	Zastavi mi na stotine vprašanj, na vsa odgovorim pravilno, a postajam vse bolj neučakana, ker mi ne da nobenih informacij.

	»Ja, našla sem jo,« pove, potem ko na predpotopnem računalniku odtipka ime. »Odpeljana je bila na oddelek intenzivne nege. Drugo nadstropje.«

	Oddelek intenzivne nege? Mislila sem, da se mama slabo počuti, ampak intenzivna nega ne pomeni, da je bilo samo to, kajne? Kako je mogoče, da se je v uri ali dveh njeno stanje iz utrujenosti in slabega počutja spremenilo do mere, da je morala na intenzivno nego?

	Z dvigalom se odpeljem v drugo nadstropje in hitim po hodnikih, dokler ne zagledam vrat s pretečim napisom.

	Levo od zaklenjenih dvojnih steklenih vrat je zvonec. Pritisnem gumbek in skoraj neslišno povem, da iščem mamo. Sledi tišina, medtem ko medicinska sestra na drugi strani pregleduje seznam bolnikov. Molim, da bi mi rekla, da gre za pomoto. Susan Hyland ni tukaj, s Susan Hyland je vse v redu.

	Ampak sestra ne reče ničesar več. Namesto tega se zasliši brnenje in vrata se odprejo. Oddelek je manjši, kot sem si predstavljala, obsega le šest postelj, ločenih z modrimi zavesami, toda hrup aparatov, ki te ljudi ohranjajo pri življenju, je oglušujoč.

	Očitno sem videti na smrt prestrašena, kajti zajetna sestra pristopi k meni in me prime za obe roki.

	»Ste vi hči gospe Hyland?«

	»Ja. Je z njo vse v redu?«

	»Leži na zadnji postelji,« mi pove sestra, a na vprašanje ne odgovori. »Zdravniki so jo pravkar pregledali.«

	Sledim ji do zadnjega razdelka, edinega, ki je zagrnjen z vseh strani, in šele zdaj opazim Debs, ki kuka skozi majhno drsno okence na koncu prostora, kjer je klimatska naprava.

	»Debs?« šepnem.

	»Oh, ljubica,« se odzove in mi vrže roke okoli vratu. »Vse je v redu, vse je v redu. Zelo verjetno ima pljučnico. Dali so ji kisik, da bo lažje dihala, a zdravniki menijo, da bo vse v redu, da smo jo še dovolj zgodaj odkrili.«

	»Hvala bogu.« Olajšanje me zlomi in končno pridejo solze, ki sem jih zadrževala, odkar me je poklicala Debs. Debs me objema, jaz pa jočem v njen plašč.

	Odmaknem se šele, ko zaslišim šelest zaves okoli mamine postelje. Zdravnika v temno zeleni halji in v kroksih se zrineta skozi majhno odprtino med zavesama in ju takoj spet zagrneta.

	Smehljata se.

	»Ste vi hči gospe Hyland?« vpraša eden.

	»Ja.«

	»Živijo. Sem doktor Bazra in to je doktor James.«

	Pozabi že na vljudnosti in izpljuni, bi najraje zakričala.

	»Kako je z njo?«

	»Stabilna je. Dobro je, da je prišla tako hitro. Pljučnica je povzročila akutno respiratorno popuščanje. Pljuča niso mogla v kri sprostiti dovolj kisika, zato ni mogla normalno dihati in zato so ji pomodrele ustnice, kot ste opazili,« pojasni dr. Bazra in pogleda Debs.

	»Ljubi bog,« daveče izustim.

	»Priključili smo jo na respirator, ki ji pomaga dihati, in dobila je močan antibiotik, ki bo pozdravil pljučnico. Naslednjih nekaj dni bo ostala na opazovanju, da se prepričamo, da antibiotik učinkuje, ves ta čas pa bo dobivala pomirjevala in kisik, dokler si ne bodo njena pljuča dovolj opomogla.«

	Oba zdravnika me pričakujoče gledata. V tem trenutku bi se jima morala zahvaliti, ker sta mami rešila življenje, postaviti bi jima morala obilico vprašanj. Jaz pa ostanem nema.

	»Hvala vama, zdravnika,« vskoči Debs. »Jo lahko gre pogledat?«

	»Seveda,« odvrne dr. James s sladkim glasom, ki ga je natreniral skozi leta. »Videli boste veliko cevk in aparatov, a se nič ne vznemirjajte. Ne pozabite, da bo z njihovo pomočjo vaša mama okrevala.«

	Vsi si prikimamo, potem pa zdravnika odideta k naslednjemu bolniku. »Čakajte,« se oglasim. »Ne razumem.«

	Zdravnika se vrneta, ob tem se rahlo nejevoljno spogledata.

	»Kako pa je mama sploh dobila pljučnico? Dobro se je počutila. Niti prehlajena ni bila. Ne razumem.«

	Dr. Bazra stopi k meni. »Žal je pljučnica povezana s Huntingtonovo boleznijo. Je pogost zaplet pri bolnikih v zadnjem stadiju bolezni. Obstaja veliko vrst pljučnice, za bolnike s Huntingtonovo je najpogostejša aspiracijska. Ker vaša mama vse težje požira in jé, se poveča verjetnost vnosa sline in hrane v pljuča in tako škodljive bakterije lahko povzročijo pljučnico.«

	»Oh.«

	Debs primem za roko, da ulovim ravnotežje. Besede doktorja Bazre so kot udarec. Zadnji stadij. Kako je mogoče, da je že tako daleč? Kako lahko v povezavi z mamo uporablja besedo zadnji? Imeti bi morala še veliko časa.

	»Najpomembnejše je, da smo pljučnico odkrili in jo zajezili. Ko bo spet doma, se boste morali pogovoriti z negovalkami, da bodo poskrbele, da se bolezen ne bi ponovila. Zdaj pa, prosim, oprostite, čakajo naju še drugi bolniki, bova pa vso noč spremljala njeno stanje.«

	»Seveda. Hvala vam, doktor Bazra,« odvrnem, obupano si želim k mami, da bi se na lastne oči prepričala, kako zelo se moti.

	Dr. Bazra odide k naslednjemu bolniku in za seboj zagrne zavese, jaz pa odgrnem mamine.

	Pokrita s svetlo modro rjuho leži na sredini bolniške postelje, videti je tako majhna in nepoznana, obdajajo jo naprave, cev respiratorja in ostale cevke ji zakrivajo obraz. Sedem na plastičen stol ob njeni postelji. Ne upam se je dotakniti niti prijeti za roko.

	Res je: zdi se, da v tem trenutku v njej ni več veliko življenja. Zdaj razumem besede doktorja Bazre, šok se je polegel, spet sem bolj mirna. Tole je samo začasno. Pljučnica je ozdravljiva bolezen. To še ni konec, sploh ne.



	Naslednje jutro se zora še prehitro prikaže in prežene blagodejno temo oddelka, napolni ga s slepečo svetlobo, ki obsije aparature in kovinske postelje, stene v barvi mete in z linolejem prekrita tla. Osvetli vse, skritega ne ostane prav nič.

	Ampak prihod novega dne ne prinese nobene spremembe pri mami, me pa opomni, da od včerajšnje malice nisem ničesar pojedla ali popila. Naraščajočega glavobola ne morem več puščati vnemar in ko se Debs po nekaj uricah spanja v čakalnici vrne, predlagam, da poiščeva kavarnico in se okrepčava pred vizito ob deveti uri.

	Najdeva ogromno, bolj šolski podobno kantino, polno osebja in obiskovalcev, ki potrebujejo kofein in zajtrk pred svojo izmeno ali po njej. V kotu opazim nepospravljeno, a prazno mizico in pohitim k njej, medtem ko nama gre Debs iskat zajtrk.

	Vrne se čez dvajset minut, ko sem že blizu točke, da se bom onesvestila.

	»Ne vem, če ti cvrtje ravno diši, a to je bilo vse, kar je bilo dokaj solidno na pogled.«

	Na mizo odloži krožnik umešanih jajc, fižola, krompirjevih polpet in klobasic in velik papirnat lonček kave.

	»V tem trenutku je to najslastnejša hrana na svetu,« odvrnem in se je lotim.

	Tako zelo sva osredotočeni na praznjenje najinih identičnih krožnikov, da med grižljaji niti ne pomisliva na pogovor. Šele ko sta najina krožnika pomazana do čistega, se spet ovem okolice, Debs pa me prime za roko.

	»Si v redu, ljubica?«

	»Ne vem. Mislim, da sem še vedno v šoku. Ko sem včeraj šla iz hiše, prisežem, da resnično nisem mislila, da je mamino stanje resno. Želim si, da ne bi šla nikamor. Morala bi biti ob njej, morda bi prej opazila, da je bolna.«

	»Prej kot jaz?«

	Nad nama obvisi obtožba, besede si želim vzeti nazaj.

	»Ne, nisem mislila tega. Seveda česa več, kot si ti, ne bi mogla narediti. Hvala bogu, da si bila tam in da si tako hitro ukrepala.«

	»Dobro. Kot praviš, ko si šla od doma, je bila videti v redu. Spala je, jaz pa sem gledala televizijo, ko je naenkrat začela hlastati za zrakom in postala vsa modra v obraz. Prav ničesar ne bi mogla narediti drugače.«

	»Morda. Vsaj počutila se ne bi tako ušivo.«

	Debs se nasmehne, zadovoljna, ker ne dvomim v njene sposobnosti. »Ljubica, nobenega razloga nimaš, da bi se počutila ušivo. Sliši se grozno, ampak takšne stvari se bodo tvoji mami dogajale in četudi bi se bolje počutila, če bi bila ob njej, jih ne moreš preprečiti. Huntingtonova je baraba. Kriviti in sovražiti moraš bolezen in nič drugega, nikoli pa sebe.«

	»Prav imaš.«

	»Vem.«

	Kazalca na plastični uri na steni nad stojalom za odlaganje pladnjev kažeta pol devet. Stranke počasi odhajajo, bliža se čas pregledov in vizit. Brezvoljno gledam za njimi, sprašujem se, k čemu se vračajo in kako srečni bodo konci. Najbrž srečnejši od mojega. Ko se spet obrnem k Debs, da bi predlagala, da se vrneva na oddelek intenzivne nege, da ne bi zgrešili novic doktorja Bazre, je ne vidim več. Debs se sklanja pod mizo in brska po veliki platneni vrečki, ki jo povsod nosi s seboj. Ko spet sedi nasproti mene, v rokah drži ovojnico.

	»Preden se vrneva gor, se morava na kratko pogovoriti. Tega me je groza, ampak po pogovoru z zdravniki in ko vidim tvojo mamo takšno, s tem ne morem več odlašati.«

	Ovojnico položi na mizo. S prsti desne roke jo potisne proti meni, pa spet potegne nazaj. Naprej in nazaj, skrajno negotovo, potem pa jo vendarle potisne proti meni, roke pa da pod stegna. Nočem je, a med nama leži kot pištola. Vem, da jo moram sprejeti in Debs odvzeti breme. Ovojnico vzamem z mize in si jo položim v naročje. Debs prikima. Olajšano izdihne, da zaduham kavo.

	»Na začetku, ko si me najela, sva bili z mamo ponavadi dolgo pokonci. Ti si bila že v postelji, ona pa ni mogla spati. Zbližali sva se, kar veš, in kmalu postali prijateljici.«

	»Vem. Za naju velja enako.«

	»In verjetno te zanima, o čem sva se vse tiste mesece s tvojo mamo pogovarjali, ko je še lahko govorila in jasno razmišljala. No, nobeno presenečenje ni, da sva povečini govorili o tebi, kako ponosna je na tvojo službo in kako dobro si prenesla vest, da si pozitivna na Huntingtonovo bolezen. Govorila je o tem, kako zelo si zate želi, da bi potovala in živela polno življenje, dokler ga lahko, in zelo jo je skrbelo, ko te je opazovala, kako iz svojega življenja enega za drugim izrinjaš ljudi, ne da bi jih nadomestila z novimi. Govorila pa je še o nečem: o svojih željah, ko se bo Huntingtonova poslabšala. Kadarkoli je to omenila, sem ji rekla, da bi se morala pogovoriti s tabo, a tega ni zmogla.«

	»Oslarija. Vedno sva se o vsem pogovorili, nikoli nisva imeli nobenih zadržkov.«

	»Vem, dragica. Nihče ne more zanikati, kako blizu sta si bili. Ampak tole je bilo drugače. Pred tem te je hotela obvarovati, da bi ostala mladostna in neobremenjena z odločitvijo, ki jo je sprejela, zato je namesto tebi povedala meni. Čeprav je bila zelo jasna, sem ji vseskozi ponavljala, da to ne bo odvisno od mene, ko bo napočil čas – da bo vsaka odločitev morala biti tvoja in ne moja. To je razumela, kljub temu pa se ni mogla primorati do pogovora s teboj. Namesto tega mi je dala to pismo. Obljubila sem, da ga bom hranila in ti ga dala, ko bo prišel čas, da ti začneš sprejemati odločitve v zvezi s tem, kaj je najboljše za tvojo mamo.«

	Pogledam v naročje. Na ovojnici je moje ime, napisano s poznano zavito mamino pisavo, horeo nakazujejo le rahlo tresoče črke. Ovojnico spet odložim na mizo, odrinem jo. Ne morem se pripraviti do tega, da bi jo odprla. To pismo zadeva prihodnost. Bolečo, strahotno prihodnost.

	»Ne še ti, Debs,« vzdihnem. »Zveniš kot zdravnik. Z mamo bo vse v redu. Le pljučnico ima. Na tisoče ljudi zboli za pljučnico, zdravih ljudi. Antibiotiki jo bodo pozdravili. Vem, da jo je strašno gledati takšno in pošteno sva se prestrašili, ampak to še ne pomeni, da je njeno življenje končano.«

	Debs negibno obsedi. V očeh se ji nariše panika, ko ovojnico potisnem nazaj proti njej. Kakorkoli že si je predstavljala scenarij tega pogovora, na takšnega ni niti pomislila.

	»Ne. Zelo mi je žal, Jess, ampak mislim, da je trenutek pravi. Tvoja mama je zbolela za pljučnico, ker ne more požirati, ker so njene mišice oslabele do mere, da niti hrana ne more več najti poti v želodec, pač pa ji konča v pljučih. Ljubica, vem, da ti je to težko slišati, a kar se je zgodilo, se bo zelo verjetno ponovilo. Resnično mislim, da je napočil čas, da razmisliš, kaj je najboljše za tvojo mamo.«

	Točno vem, kaj misli, pa moram kljub temu vprašati, zvenim strupeno. »Hočeš reči, da naj dam mamo v dom?«

	»Tako je. Žal mi je, ampak tvoja mama bo odslej potrebovala zahtevnejšo oskrbo, in vem, čeprav je trdila, da si želi ostati doma, da si je še bolj želela, da sami te odločitve ne bi bilo treba sprejeti.«

	»Dovolj!« zavpijem. Mizo odrinem in planem iz kantine, ob tem pa se zaletim v otroka s pladnjem čipsa in pločevinko gazirane pijače.

	»Idiotka!« zavpije za menoj.

	Ne ustavim se. Ko pridem na hodnik, začnem teči, mimo dvigal proti stopnišču, čim prej hočem priti k mami. Ko sem spet ob njeni postelji in spet zagledam njeno drobceno in krhko telesce, me zvije skupaj. Napol sede na postelji položim glavo k njeni.

	Zadnji stadij. Pred njim ni mogoče pobegniti. Zdaj ko je dan, je to še toliko bolj očitno. Ostalo nama je le še zelo malo časa.

	»Žal mi je mama,« zašepetam.

	Debs me potapka po rami, ko se vrne na oddelek.

	»Mama ne bo šla v dom,« ji povem skozi smrklje in solze.

	»Odločitev je tvoja, ne moja. Ampak obljubi mi, da boš prebrala njeno pismo, preden sprejmeš določitev.« Ovojnico odloži na konec postelje. »Tvoja mama mora vedeti, da veš, kaj piše v njem.«





	DEVETINDVAJSETO POGLAVJE

	V hiši je bilo ogrevanje več dni izklopljeno. Ko se je Debs vrnila domov, da bi mi prinesla nekaj stvari, je vedela, da se ne bom niti v sanjah vrnila, dokler ne bo mama iz nevarnosti, zato ga je izklopila.

	V enem svojih preurejevalnih navalov je mama v dnevni sobi odstranila plinski kamin, zapolnila luknjo in čeznjo prilepila tapeto. Zdaj v dnevni sobi prižgem luč in sovražno gledam tapeto Laure Ashley.

	Danes popoldan so mamo odklopili z respiratorja in prestavili na negovalni oddelek. Medicinske sestre so mi zagotovile, da je to dobra novica, da ji zdravniki ne bi dovolili zapustiti intenzivne nege, če ne bi bilo najhujše že za njo.

	Ne krivim jih. Omamljena od pomirjeval in skrita pod odejo mama ni kazala veliko simptomov Huntingtonove. Sestram, ki niso poznale okrutnih posledic te bolezni, se je mamino stanje morda zdelo boljše, kar seveda zveni zelo dobro. Ampak jaz sem se njenega izboljšanja veselila le nekaj pičlih trenutkov. Ja, premagala je pljučnico, ampak s tem se je le iz enega zapora vrnila v drugega. Ko sem to svoje razmišljanje delila z mlado pripravnico, ki je ravno pokrivala mamo, sem bila deležna nasmeška, povedala pa mi je še, da sem utrujena in da na tem oddelku razen v času obiskov ne morem biti pri mami, zato naj grem domov in se odpočijem.

	Premrzlo je za počitek. Ogrevanje sem dala na maksimum, ampak sistem je star in že davno se avtonomno odloča, katere prostore bo grel in do katere temperature. Stečem gor in preverim, ali so vsa vrata odprta, da bi se toplota lahko širila po hiši. Nato se vrnem v kuhinjo, hrepenim po kapljici alkohola, ki mi bo pognal kri po žilah. Jane mi je odobrila dopust, dokler je mama v bolnišnici, v zahvalo dvignem kozarec in ji nazdravim, ker nimam razloga za zgodnje vstajanje in lahko po mili volji pijem.

	Mamino pismo počiva preganjeno v žepu plašča, ki ga imam še vedno na sebi. Bolj kot pijem in poskušam pozabiti, bolj me žge misel nanj. Po tretjem kozarcu shiraza me drega pod rebra in zahteva mojo pozornost. Pismo izvlečem in ga odložim na pult, potem pa se vrnem za mizo.

	Zunaj je temno in tudi v hiši razen lučke v napi ne sveti nobena luč. Ovojnica preži v temi. Čaka.

	Komaj se pripravim, da bi reč vzela v roke, ko zaslišim trkanje. Komaj slišno, tako da sprva sploh nisem prepričana, ali sem ga resnično slišala ali je bil le piš vetra. Ko znova zaslišim trkanje, vstanem.

	Na pragu zagledam Aleca z dvema plastičnima vrečkama Sainsbury's pri nogah.

	Presenečena sem.

	Lahko bi si mislila, da je Alec tiste sorte, ki vzame vrečke s seboj, ko gre po nakupih.

	Ko sem odšla iz bolnišnice, sem vključila telefon, čakal me je kup Alecovih sporočil. V odgovor sem mu napisala le kratek sms: Mami je bolje, za kratek čas grem domov. In zdaj je tukaj.

	»Hej, ti,« reče, stopi k meni in me tesno objame.

	»Hej.«

	»Saj je to OK, kajne?« vpraša, ko ga ne povabim naprej in ničesar ne rečem.

	»Kaj če je OK?«

	»Da sem prišel. Pomislil sem, da bi se ti po nekaj dneh bolnišnične hrane prilegel spodoben obrok. In nekaj družbe?«

	»Ja, prav. Vstopi.«

	Alec s tal pobere vrečke in odide mimo mene naravnost v kuhinjo, kot pes, ki mu je dovoljeno vstopiti v hišo. Po poti prižge prav vsako luč, njegova prisotnost razsvetli tudi moje življenje.

	»Pomislil sem, da bi pripravil nekaj klasičnega, če ti je prav? Koktajl s škampi za začetek in potem v pršut zavitega piščanca. Tudi vino sem prinesel, čeprav vidim, da me že kar precej vodiš.«

	Opazujem ga, kako se vrti po moji kuhinji, na pult odlaga hrano, velikanska glava solate pristane na ovojnici, on pa si postreže vino v kozarcu Vere Wang, set so mami podarile sodelavke ob desetletnici optike. Bolj kot se počuti doma, hujše postaja.

	Nikogar ni, ki bi si ga v tem trenutku želela bolj kot Aleca. Če ga bom pustila nadaljevati, vem, da se bom bolje počutila. Jedla bova, skupaj pila vino in na neki točki bo razprl roke, da mu bom padla v objem. Ampak ne morem. Nič več.

	Mama je pristala v zadnjem stadiju Huntingtonove bolezni. Časa, ki ji je še preostal, ne morem tratiti z lovljenjem sanj, ki zame ne obstajajo. Zdaj moram vsako sekundico posvetiti njej.

	Če mu to povem, bo razumel, vendar pa ne moreva kar tako nadaljevati, kjer sva ostala. Ko bo bolezen opravila z mamo, se bo prej ali slej lotila mene. Od te točke mu lahko ponudim le življenje, ki bo polno bolečine.

	Če bi se držala svojih pravil, v vse to ne bi bil vpleten. Stoji v hiši, polni trpljenja, in misli, da si to želi. V tem trenutku obstaja ena in edina razumna stvar, ki jo lahko naredim – mu pustim, da odide.

	»Za božjo voljo, Alec,« vzkipim. »Kaj, jebenti, pa počneš?«

	Kaže mi hrbet. Vidim, kako se mu mišice napnejo, vzravna se.

	»Mislil sem, da sem prijazen.«

	»Prijazen? Kaj pa je prijaznega v tem, da nepovabljen prideš v mojo hišo in pripravljaš romantično kosilo, medtem ko je moja mama v bolnišnici? Kako si lahko tako nesočuten?« vpijem nanj, a gledam v tla, ker ga zmerjam z nečim, kar nikoli ne bi mogel biti.

	Zasmeji se. Grozljivo se zakrohota, njegov smeh mi prodre do kosti. »Nesočuten? Zakaj, ker me vse dni skrbi zate, ker se sploh ne oglasiš, potem pa prihitim k tebi takoj, ko izvem, da si doma? To je zate nesočutno? Dokaj prepričan sem, da bi večina ljudi menila ravno nasprotno.«

	Začne pakirati stvari, vihra sem in tja po kuhinji, solato, paradižnike in zavoj piščančjih prsi zmeče nazaj v vrečko. Pustim mu, sama pa samo zrem v tla, v skrušen obraz ga sploh ne morem pogledati.

	»Skrbelo me je zate,« reče, ko je vse v vrečkah in mu ne preostane drugega, kot da gre. »Hotel sem se prepričati, da si OK. Oprosti, ker sem te tako zelo užalil.«

	»Zame te ne bi smelo skrbeti, je tako?«

	»Tako je. Takšen je dogovor. Lahko se dobivava, lahko seksava, a ne sme nama biti mar drug za drugega. Kako bedast sem, da sem pozabil.«

	Z roko si zakriva spodnji del obraza. Zaradi tega in zaradi pridušenega glasu ne vem, ali je samo sarkastičen. Pa saj tudi ni važno.

	»Želim si, da ne bi pozabil. Zato je vse skupaj samo še težje. Upala sem, glede na okoliščine, da se ti bo posvetilo, da je najinega meseca konec. In zadnje, kar zdaj potrebujem, Alec, je prepir s tabo.«

	»Ne skrbi,« reče in odide mimo mene na hodnik. Z vrečko me butne v nogo, začutim mrzlega piščanca. »Ne boš ga dobila.«

	Je že pri vratih, prime za kljuko in hoče odpreti, ko mu ramena upadejo.

	»Tega ne razumem. Tisti večer v Vrtnici, preden je šla tvoja mama v bolnišnico, tik pred klicem, sem bil prepričan, da boš predlagala, da najina zveza postane resnejša. Sem se resnično popolnoma motil ali si želela nekaj več?«

	»Zmotil si se. Hotela sem se ti zahvaliti za malce zabave, ki si mi jo omogočil v preteklih tednih. To je vse.«

	»Aha. Prisegel bi, da si mi hotela povedati nekaj drugega. Tudi jaz sem ti hotel nekaj povedati. Če bi tam ostala dlje, bi ti povedal, da sem zaljubljen vate.«

	Med naju pade tišina, mučna in zadušljiva kot izpušni dim.

	»Še dobro, da nisi dobil priložnosti,« rečem, hrepenim po tem, da bi se ga osvobodila, da bi se on osvobodil mene.

	Strmi vame, ugotoviti poskuša, ali se moje besede ujemajo z izrazom na mojem obrazu, išče kakršnokoli odstopanje. Ker ga ne najde, mu ne preostane drugega, kot da odide.

	Naloga opravljena.

	S hrbtom naslonjena na vrata drsim navzdol, dokler s predse iztegnjenimi nogami ne pristanem na lesenih tleh. Niti sanja se mi ne, kako dolgo tako sedim, z zaprtimi očmi, a ko jih spet odprem, je v hiši že pošteno vroče.

	Pripravljena sem na tolažbo. Vrnem se v kuhinjo k skoraj prazni steklenici vina, pomirjena, ker vem, da jih je za škatlami s kosmiči na zalogi še več. Skrajno neprimerno je, če ti zmanjka vina, ko imaš obiske, je imela navado reči mama. Njeno modrost upoštevam in skrbim, da je kuhinja dobro založena.

	Nalijem si še en kozarec, pripravljena, da mi izboljša počutje.

	Prav sem naredila. Kam bi naju pripeljala iskrenost? Le komu bi resnica koristila?

	Lahko bi mu povedala, da me je čas z njim razcepil. Poleg Huntingtonove mene je ustvaril še mlado, zdravo in srečno plat. Ta druga plat je zrasla do točke, ko je prerasla prvo. Za kratek čas sem verjela, da lahko skrbim za mamo, medtem ko čakam, da se pokažejo moji simptomi in da lahko živim, kot da Huntingtonova sploh ne bi obstajala. Mislila sem, da sem lahko z njim, da ga lahko ljubim in da lahko njemu pustim ljubiti mene.

	In če me Debs ne bi poklicala zaradi mame, bi mu vse to povedala. Prosila bi ga za več in mu pustila, da mi to tudi da. In potem, kje bi se ustavila? Kdaj bi sprevidela, da sem ga zvlekla predaleč? Ob snubitvi? Poroki?

	Vse, kar sem si prisegla, da ne bom naredila nikomur, sem skoraj v celoti naredila Alecu. Če je vsaj nekaj dobrega v mamini pljučnici, potem je to, da mi je pokazala, kako nevarno daleč sem zašla z Alecom, in me primorala, da sem se ustavila. Spet bodo obveljala moja pravila, tako da zaradi te bolezni ne bo trpel nihče več.

	Prav sem naredila. Te misli bi me morale potolažiti, me omrtviti, a ostanem razočarana. Prav vsako misel porušijo Alecove besede: Povedal bi ti, da sem zaljubljen vate.

	Pograbim novo steklenico vina, prešine me, da bi v prazni hiši lahko pila kar iz steklenice. Ozrem se naokrog, kam bi se namestila. Naposled me noge odnesejo na prag jedilnice. Prižgem luč, pogled na prazno posteljo in rjuhe na tleh me presune. Odidem do fotelja, v katerem sem dolge noči bdela ob mami. Prazna soba je preveč.

	Hitro odložim steklenico in se zlomim.

	Smešno, da so vse podobe zlomljenih src tako lepe. Jasna črta, ki razdvaja srce. Ampak v zvezi z mojim srcem ni prav nič jasno. Raztreščeno je na tisoče različnih delčkov. Za Aleca, za življenje, ki ga nikoli ne bova živela, za bolečino, ki sem mu jo prizadejala, za vso ljubezen, ki jo čutim do njega, pa je ne morem dati nikamor, za mamo, za njeno prekratko življenje, za svoje prekratko življenje.

	Zvijem se v klobčič, roke si tiščim k prsim, da bi ublažila stisko, in jočem, dokler ne zaspim.





	TRIDESETO POGLAVJE

	Naslednje jutro odprem mamino pismo.

	V naročju mi pristanejo tri stvari: na roko napisan popis maminih prihrankov, obveznic in delnic, natipkano pismo in natisnjen izvod spletne strani negovalnega doma.

	Zberem jih v kupček, mamino pismo je na dnu. Potem ko pregledam njene prihranke, preberem, kaj nudi dom Henley Hall in vzamem dva lekadola proti shiraz-glavobolu ter se prisilim spiti skodelico čaja, sedem za kuhinjsko mizo in predse položim pismo.

	Nočem ga prebrati. Glas v mojih možganih kriči, naj pisma ne preberem. Ko ga bom enkrat prebrala, ga ne bom mogla nikoli več od-brati, pravi. Svari me, naj pogledam proč. Vendar ga moram prebrati. Na teh straneh je mamin glas in na meni je, da mu prisluhnem.

	Draga Jess,

	danes zjutraj se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Zbudila sem se in bilo je, kot bi se zadnjega leta sploh ne spomnila. Večino dni se počutim, kot bi bila pod gladino, ampak danes sem se zbudila na svežem zraku najbolj jasnega dne, kar si jih lahko predstavljaš. Ne znam ti povedati, kako čudovito je bilo.

	Mislila si, da spim, ko si se na poti v službo po prstih priplazila k vratom jedilnice, ampak nisem spala. Opazovala sem te. Opazovala, kako med hojo vse bolj tiščiš glavo med ramena. Lase si imela počesane v čop in videti si bila grozno utrujena, čeprav se je dan šele začenjal.

	Spomnim se, ko si dobila to službo, kako si vstajala ob šestih, si navila lase in se naličila, od doma si odhajala srečna.

	Ko sem te videla danes zjutraj, sem vedela, kaj moram narediti. K sebi sem poklicala Debs in jo prosila za prenosnik in uslugo.

	Če bereš to pismo, to pomeni, da je prišel trenutek, ko je Debs sklenila, da potrebujem zahtevnejšo oskrbo, da se bliža konec. Naročila sem ji, da ti preda to pismo in poskrbi, da ga boš prebrala.

	Le kaj bi brez Debs? Če se je iz vsega tega izcimilo kaj dobrega, je to Debs, kajne? V izjemno tolažbo mi je, ker vem, da jo imaš v svojem življenju in pravo olajšanje zame je, ker ji lahko zaupam, da ti bo pismo predala v pravem trenutku.

	Toliko stvari je, ki bi jih rada navedla v tem pismu, moje zlato zlato dekle. Toliko spominov nate, ko si bila še punčka, toliko delčkov mojega življenja, za katere želim, da bi jih poznala, ker ko bom odšla jaz, bodo odšli za zmeraj. Vendar pa ne vem, kako dolgo bom tako jasnih misli, prav tako ne vem, kako dolgo bom še lahko tipkala. Morala se bom osredotočiti na stvari, za katere mislim, da ti bodo v največjo pomoč. Še prej pa ti želim povedati, da si mi omogočila najboljše življenje, kar bi si jih lahko želela, in da te imam z vsem srcem rada.

	In zdaj k poslu:

	Nočem, da skrbiš zame, ko se bodo stvari poslabšale. O tem sem veliko premišljevala, Jess. Vem, da si želiš biti tukaj zame – lahko si – nočem pa, da bi me negovala do smrti.

	Raziskovala sem in našla dom, v katerega si želim iti. Debs je govorila z direktorico in pripravljeni so me sprejeti, ko bo napočil čas. V tem pismu boš našla vse podatke o domu, ki jih potrebuješ, da stopiš z njimi v stik. Z veseljem ti bodo odgovorili na vsa vprašanja. V pismu so tudi vsi finančni podatki. Pooblaščena si v mojem imenu in imaš dostop do denarja, ko bo treba plačati dom. Ni poceni, a moralo bi zadoščati. Če samo pomislim, koliko križarjenjem po Sredozemlju in kosilom v Harcey Nicsu sem se odpovedala. Ampak je, kot je, in časa ne smem izgubljati. Če ti bo ta denar prizanesel grozo spominov na skrb zame v zadnjih mesecih mojega življenja, je bilo vredno.

	Pridi in me obišči, kadarkoli si želiš. Ni važno, kam me bo ta bolezen odpeljala, tebe bom vedno vesela. Če pa ne boš mogla priti, če ti bo premučno, pa tudi nič hudega.

	Edino, kar si želim, da mi obljubiš, pa je, da boš spet začela živeti svoje življenje. Tega sicer ne boš priznala, ampak svojemu življenju si se odpovedala. To počneš, odkar si dobila rezultate testiranja. Razlog, zakaj sem bila proti testiranju, je ravno v tem, da sem vedela, da se bo tvoje življenje prenehalo odvijati, kot bi se sicer. Si najbolj organizirana oseba na svetu, zato sem vedela, da boš naredila načrt, kako vse čedno popredalčkati, če bo novica slaba.

	Prosim, bodi pogumna. Pusti, da se tu in tam tvoje življenje zaplete. Vem, da je to težko, medtem ko gledaš, kako pešam jaz. Še toliko težje, ker veš, da vse to morda čaka tudi tebe, ampak če boš našla pogum, da živiš normalno življenje, bo to kljub bolezni pomenilo razliko med dobrim življenjem, ki bo, upam, polno sreče kot moje, in čakanjem v senci, skrivanjem, dokler ne udari bolezen.

	Postajam utrujena, zato moram končati. Če ti je Debs dala pismo, to pomeni, da zate lahko storim še zadnjo stvar in ti prihranim nekaj bolečine. Rada bi, da veš, kako zelo ljubljena si in kako zelo sem hvaležna, ker sem lahko tako dolgo bila tvoja mama. Vse je v redu, ljubica moja, zato naj te preneha skrbeti.

	Zdaj pa pojdi in bodi srečna.

	Mama xxx

	Pismo odrinem, vstanem in odidem iz kuhinje, hočem čim dlje proč. Moja soba je premajhna, da bi lahko po njej korakala sem in tja, zato zgrabim plašč in odidem iz hiše. Brezciljno tavam po ulicah, a pazim, da se preveč ne približam Didsburyju, da tako besna ne bi srečala koga poznanega.

	Kako si drzne mama brez mene sprejemati takšne odločitve? Kako si me drzne odrezati od zadnjih dni svojega življenja?

	In jezna sem tudi na Debs, ker se je zarotila z mamo. Že mesece ve, kakšen je mamin načrt, pa mi ni nikoli niti namignila, kaj se bo zgodilo.

	In da reče, naj pustim, da se mi življenje kdaj pa kdaj zakomplicira. Najraje bi se zasmejala. Po vsej zmedi z Alecom bom poskrbela, da bo moje življenje kot v škatlici, prosim lepo.

	Potem ko hodim že dobro uro, me prešine, da sploh ne bi smela oditi ven. Če bi ostala v svoji sobi, bi jezo ohranila. Toda bolj kot hodim po hladnem, svežem zraku, bolj me jeza zapušča, kot usihajoča klima. Ta bes potrebujem. Brez njega je pismo še toliko mučnejše.

	Vrnem se domov in pismo znova preberem. Tokrat v maminih besedah najdem prijaznost in ljubezen. Bolj kot kdaj prej prepoznam njeno odločenost, da bo imela vsaj nekaj kontrole nad zadnjimi dnevi svojega življenja. Bog ve, da jo razumem.

	Iznenada na pismu pristanejo vroče solze, razpacajo nekaj maminih besed. Vsa zgrožena pohitim po kuhinjsko krpo in pivnam pismo, dokler ni suho. Zmazek ostane, a besede so še vedno berljive, ohranjene za naslednje mesece, ko ga bom morala znova in znova prebirati.

	Pismo si previdno stisnem k prsim.

	»Nočem, da greš,« zašepetam, ampak hiša je že prazna in nikogar ni, ki bi me lahko slišal.





	ENAINTRIDESETO POGLAVJE

	Pred sedmimi leti

	Potem ko sem zaključila s pakiranjem svojega kovčka, sem se lotila maminega.

	Edini pogoj, ki mi ga je dala mama, ko me je poklicala in obvestila, da je rezervirala last-minute oddih v Barceloni, je bil, da ji pripravim prtljago, ker bo morala delati vse do odhoda, v petek opoldan.

	Njena soba je bila pravi kaos. Oblačila so visela s stola in ležala na kupu ob postelji. Bila sem osupla, kako lahko tako profesionalna oseba, kot je mama, nekdo, ki je tako zelo ponosen na svojo hišo, pušča sobo v takšnem stanju. Stopila sem na par brezveznih, tankih nogavic kožne barve, ki jih je nosila vsak dan pod službeno haljo, in se skremžila. Spakirala ne bom nič od tega. V zadnjem delu njene garderobne omare je tičal plastičen zaboj z napisom poletje. Oblačila. Odprla sem ga in našla kup zbledelih oblačil. Starih, pomečkanih cunj, ki že več let niso videle poletnih počitnic. Potem ko sem izbrala nekaj kosov in jih na posteljo zložila na kup, je bil videti majčken in brezbarven.

	Odšla sem iz hiše, do prihoda taksija sem imela na voljo samo še urico časa. En teden prej se je v Didsburyju odprl nov butik, ko sva šli mimo, je mama občudovala pisana oblačila v izložbi.

	Modra obleka, krilo s palmami, črna kombineža in roza kratke hlače in že sem bila spet na poti domov, da bi zaključila s pakiranjem in se odpravila.

	»Si sploh kaj našla?« je na poti na letališče vprašala mama.

	»Mislim, da,« sem odvrnila.

	Poravnala si je obleko. »Prav začudena bom, če mi bo sploh še kaj prav, glede na to, kako sem se zredila.«

	»Prepričana sem, da ti bo.«

	V hotel sva prispeli zvečer, urejali sva se, da bi šli ven nekaj pojest in popit. Bila sem v kopalnici, ko je začela preklinjati.

	»Kaj je narobe?«

	»Napačen kovček sem vzela.«

	»Si prepričana?« sem vprašala in prišla iz kopalnice. V rokah je držala roza kratke hlače.

	»Prekleto, da sem prepričana, razen če so te tvoje.«

	»Ugotovila boš, da so tvoje,« sem ji povedala. »Majhno darilce zate, ker si me povabila na počitnice.«

	»Oh, ti prekrasno dekle, ne bi ti bilo treba. Pa si jih lahko privoščiš?«

	»Hej, v službo hodim, si pozabila?« Pretežni del druge plače marketinškega podjetja, kjer sem bila zaposlena kot pomočnica za polovični delovni čas, sem zapravila za oblačila, ampak izraz na njenem obrazu je sporočal, da denarja bolje ne bi mogla potrošiti.

	»Ja, res je. No, všeč so mi. Pa obleki?«

	»Sta tudi tvoji.«

	Zacvilila je. »Res ti ne bi bilo treba,« je rekla in oblačila razporedila po postelji. »Čudovita so.«

	»Kaj boš najprej oblekla?«

	»Definitivno roza kratke hlače. Le kateri španski lepotec se jim bo lahko uprl?«

	»Joj, pa saj ne misliš ves večer flirtati z natakarjem?«

	»Seveda ne. V teh mi flirtati sploh ne bo treba. Moški mi bodo padali k nogam.«

	Ni se zelo motila. Ko sva se odpravili iz hotela in se z roko pod roko sprehajali po Las Ramblas, sem opazila glave, ki so se obračale za njo, in dolge poglede. Sama je trdila, da je tako zaradi kratkih hlač. Pa ni bilo. Krivi so bili njen nasmeh, njen smeh in njeno veselje. Razlog je bila samo ona.





	DVAINTRIDESETO POGLAVJE

	Mama je dobro izbrala. Henley Hall je visoko ocenjen nekdanji državni dom z velikimi vitraži, stebri pred vhodom in majhnim stolpom na vsaki strani. Pročelje je iz peščenjaka karamelne barve, očitno ga vsaj dvakrat letno očistijo. Če ne bi na verandi zagledala niza invalidskih vozičkov, bi Henley Hall brez težav zamenjala za dober hotel.

	Z Debs zapeljeva pred vhod. Mama je za nama v reševalnem vozilu, za prevoz iz bolnišnice je poskrbel dom. Debs pusti kovček, ki sem ga napolnila s pižamami in pajaci, in šopek v avtu ter se odpravi skozi odprta hrastova vrata v majhno sprejemnico, da bi jih obvestila o našem prihodu, jaz pa odkorakam k ograjenemu, dokaj uradnemu vrtu na desni strani stavbe. Pred ribnikom, polnim lokvanjev, je klop. Na njeno hrbtišče je pritrjena medeninasta ploščica.

	Sklonim se in preberem napis:

	V spomin na Maggie, ki je ljubila ta vrt in ta dom. Vsak dan te pogrešava, Frederick in Richard.

	Nežno pobožam napis. Če je Maggie lahko vzljubila ta kraj, potem obstaja upanje, da ga bo tudi mama. Odpravim se naprej in raziskujem vrt, odkrijem še več dobrih stvari, na primer cvetlične gredice, polne pisanih rož, in visoke rododendrone, ki bodo vsak čas rožnato zacveteli. Stvari, ki bodo osrečile mamo. Stvari, ki se jih bom lahko oklenila, ko bom odšla od tod.

	»Rešilec je prispel, ljubica,« zakliče Debs čez nizko živo mejo, ki ločuje dovoz in vrt.

	Mamin prihod na dan izbeza majhno žensko v elegantnem kostimu in visokih petah, lase pa ima tako tesno spete v figo na temenu, da se prav vidi, kako ji vleče kožo okoli lasišča. Zdi se tako poštirkana, da nad njenim videzom sploh nisem navdušena, pač pa takoj pomislim, le kakšna je, ko sleče obleko in si spusti lase. Neželeni stranski učinek njenega truda, ko ji stisnem roko, je njena slika v jutranji halji in copatih-zajčkih.

	»Živijo, vi ste zagotovo Jess. Govorili sva po telefonu. Moje ime je Nina Lew.«

	»Ja, živijo.«

	»Vstopimo in pomagamo vaši mami namestiti se? Dobrodošli ste, da ostanete, kolikor dolgo želite. Vedno priporočamo, da sorodniki karseda dobro spoznajo vsakdan v Henley Hallu, da so lahko potem povsem mirni. Če želite, lahko ostanete tudi na kosilu.«

	»To bi bilo krasno, najlepša hvala.«

	»Vidiš, sem ti rekla, da bodo prijazni,« mi prišepne Debs, ko se vse tri odpravimo k zadnjemu delu reševalnega vozila, da bi pozdravile mamo.

	Pridružita se nam še dva negovalca, ki pomagata mami v invalidski voziček in jo odpeljeta čez prodni dovoz do vhoda.

	Mama, od nog do vratu pokrita z bolniško odejo, se zdi čisto drobčkana. Medtem ko se jaz oziram po veličastni veži, mama ostane negibna. Ne vem, ali je novo okolje niti malo ne zanima ali je krivo to, da ne more premakniti glave.

	»Odpeljali vas bomo naravnost v mamino sobo. Ko bo vse na svojem mestu, da se bo počutila kot doma, vas vabim, da pridete nazaj dol in raziščete naše skupne prostore. Jaz vas žal ne bom mogla peljati naokrog, vam bo pa z veseljem pomagala katera od naših negovalk.«

	Črna pika. Ta Nina Lew bi morala govoriti mami, ne meni. Če niti tega ne more storiti pravilno, kaj vse bo še storila narobe? Voziček potiskam proti dvigalu, z vsakim korakom se mi vse bolj dozdeva, da delam napako.

	Mamina soba na koncu dolgega in širokega hodnika v drugem nadstropju je velika in svetla. Pomislim, da smo imeli srečo, ker smo dobili ravno to sobo z velikim polkrožnim oknom s pogledom na privoz kot pa katero manjšo sobico vzdolž hodnika. Če bi to bil hotel, bi bila ta soba zagotovo superiorna.

	Lepa je, priznam. Če le posteljnina na bolniški postelji ne bi bila breskove barve in če zavese ne bi imele čipkastih obrob.

	V prostoru je veliko stvari, tipičnih za starejše. No, seveda je večina ljudi v Henley Hallu starih, več desetletij starejših od mame. Pri petinpetdesetih je mama njihova najmlajša oskrbovanka. Še mlajših sploh ne sprejemajo. Če mama ne bi bila v zadnjem stadiju Huntingtonove bolezni, bi ji morali poiskati drug dom.

	Pred oknom s pogledom na vrt je sivo zelen fotelj. Sedem na naslonjalo, držim se strogo vzravnano. Če bo mama videla, da se jaz tukaj dobro počutim, se bo tudi sama lažje namestila, ampak moja nelagodnost samo še narašča, nikakor se je ne morem otresti.

	To ni mama. Mami so všeč močni odtenki, kontrastne barve in nežna razsvetljava. Zdaj pa je pristala v pastelni škatli.

	Postane jasno, da s seboj nismo prinesle ničesar, kar bi ta prostor vsaj malo približalo domu. Kljub trudu, ki ga je vložila Debs z razporejanjem fotografij v okvirjih, odej in okraskov, soba še vedno pripada neki zgubani starki Joan ali Mavis, ne pa nekdanji stilski in sodobni ženski v petdesetih.

	»Takole,« izjavi Debs, ko na toaletno mizico postavi še šopek rož. V avtu na črnem sedežu so se zdele rože sijočih barv, avto so napolnile z dišečim vonjem vrtnic in nageljnov. V tej prostrani sobi se je šopek izjemno pomanjšal in je ni niti malo popestril. Sklenem, da se bom jutri vrnila in prinesla karseda veliko stvari. Ne samo malenkosti. Prinesla bom knjižno polico z maminimi najljubšimi romani, njene številne sveče Jo Malone, ki jih sicer ne bo mogla prižgati, lahko pa jih bo videla. Tudi preprogo iz dnevne sobe in žametne vijolične blazine s sedežne garniture.

	»Hvala, Debs,« rečem, ko se z 'uf' sesede na posteljo.

	»Malenkost. Dobro izgleda, kajne?« ogovori mamo.

	Mama postaja utrujena. Veke se ji zapirajo.

	»Kje si želiš biti, mama?« glasno vprašam, še preden zaspi v invalidskem vozičku. »V fotelju? Ali te spraviva v posteljo.«

	Mama s prstom pokaže na posteljo in z Debs jo dvigneva nanjo. Takoj jo pokrijem z odejo, da se ne bi prehladila.

	Mami se spet začnejo zapirati oči. Sedim na robu postelje in jo potapkam po nogi, da bi me pogledala, preden zaspi.

	»Se dobro počutiš, mama? Si si to želela? Če ti ni všeč, te bova odpeljali nazaj domov. Ni še prepozno.«

	»Jess,« se oglasi Debs, »tvoja mama se je odločila.«

	»Vem,« odrezavo odvrnem, ampak odgovor moram kljub temu slišati. Sicer ni šans, da jo bom pustila tukaj.

	»V redu sem,« čez nekaj sekund reče mama. V hipu postane bolj bleda, zaradi napora, ki ga je vložila, da je izrekla te besede. Premore tudi droben nasmešek in stisk roke. Takoj zatem zapre oči in jih več ne odpre.

	»Od vsega direndaja je najbrž izmučena,« reče Debs. »Najbolje, da jo pustiva, da se dobro naspi.«

	»Čas kosila je. Morale bi skupaj iti dol in si ogledati jedilnico.«

	»Glede tega se ne bi preveč obremenjevala.«

	»Ja, OK. Morda pa ji bodo pladenj prinesli gor.«

	Star plastificiran karton s slikami odložim na mizico ob postelji, da se ji ne bi bilo spet treba mučiti z govorjenjem, potem pa brez pravega cilja hodim po sobi sem in tja.

	»Tukaj se bo dobro počutila. Vem, da se bo,« reče Debs. Zveni precej odločeno, zato posumim, da to pravzaprav dopoveduje sebi.

	»Se bo res?«

	»Bo. To morda res ni njen dom, ampak tukaj je na varnem in zanjo bo dobro poskrbljeno. Takšna je njena odločitev, Jess, midve pa se morava po najboljših močeh potruditi, da jo spoštujeva.«

	»Saj vem.«

	»Dobro. Zdaj pa se odpraviva, še preden bo na cestah prevelika gneča.«

	»Joj, ne. Ne morem je pustiti same. Ne še.«

	»Pa lahko, dragica. Moraš.«

	Debs nekako poskrbi, da se pogovorim z Yolando, današnjo mamino negovalko, skupaj gremo skozi dolg seznam navodil v zvezi z mamo, ki sem ga poslala po mailu. Ženski, ki bo skrbela za mojo mamo, se celo zahvalim in jo prosim, naj me čez nekaj uric pokliče.

	Počutim se, kot bi spet postala otrok. Po veliko prepričevanja se kot malček na otroškem igrišču le odtrgam od mame. Zaradi obilice novega in Debsinega hitrega koraka na jok niti ne pomislim.

	Šele ko me odloži pred hišo in vstopim v svoj tih in strašljivo prazen dom, začne v meni silno utripati bolečina slovesa in na plano privrejo solze. V Henley Hallu je mama poskrbela zame, kot vedno. Tako zelo mi je odleglo, ko mi je stisnila roko, ko mi je povedala, da je vse v redu. Samo zato sem lahko odšla. Ampak zdaj sem doma in nje prvič ni. Ni je tukaj, da bi mi povedala, da bo vse v redu, kajti ne živiva več skupaj. Nikoli več ne bova, in med temi stenami ne morem najti ničesar, kar bi ublažilo mojo bolečino.





	TRIINTRIDESETO POGLAVJE

	Ko se prvi dan, odkar je mama zbolela, vrnem v službo, me na mizi čaka šopek iz Marka & Spencerja. Kdorkoli ga je že kupil, je denar bistro potrošil: dolgi cvetovi gladijol in neodprtih lilij se raztezajo čez mojo tipkovnico in čez rob mize. Ko se bodo razcvetele tudi lilije, bo šopek veličasten, z nekaj vrtnicami se ne bi mogel primerjati.

	Na ovoj iz celofana je pritrjeno posvetilo, napisano z Janino pretirano veliko pisavo: V teh težavnih časih mislimo nate in ti stojimo ob strani. Tvoji prijatelji pri McAllister Glenn Lewis.

	Prijazno, vendar rahlo pretirano, kar je značilno za Jane. Namenjeno žalujočemu. Jaz nisem žalujoča. Sem pred-žalujoča. Kaj bo Jane naredila, ko se bo to resnično zgodilo? Kupiti bo morala še en šopek. Upam le, da bo med njima minilo dovolj časa, sicer se bodo sodelavci začeli pritoževati zaradi stroškov.

	Ko Jane precej zadržano pride k meni, je njen obraz poln sočutja, tudi zardeva, jaz pa se ji vljudno nasmehnem in molčim o tem, kako nesmiselna je njena gesta.

	»Pa si le prišla, ljubica. Pridi sem.«

	Potegne me v rahel objem, ki se sploh ne ujema z njeno izjavo. Da bom poštena, oblečeno ima svileno bluzo Jaeger, ki bi se ob še tako majhnem pritisku pomečkala.

	Jane sem morala povedati za mamino bolezen. Dva prosta tedna, da sem jo lahko obiskovala v bolnišnici in poskrbela za njeno selitev v dom, bi ogrozila mojo službo. Nemogoče je koristiti veliko bolniške odsotnosti, ne da bi partnerji postali sumničavi in zadevo predali kadrovski. Če sem hotela dobiti dopust in se vrniti v službo, mi ni preostalo drugega, kot da ji povem.

	Rekla sem ji, da gre za nevrološki zaplet. Če bi ji povedala več, me danes ne bi čakalo pregledovanje mailov in sprejemanje dobrih želja, pač pa strmenje in mrmranje za mojim hrbtom, vsi po vrsti pa bi se izogibali moje mize. Tako bi bilo s sodelavkami v pisarni. Višje po lestvici bi se začeli sestanki, kaj narediti z mano, morala bi na zdravniški pregled, da bi ocenili moje delovne sposobnosti. Službo bi obdržala. Zaradi bolezni, ki še ni izbruhnila, me ne morejo odpustiti. Bi me pa pozorno opazovali – prav vsi – in čakali, kdaj se bodo pokazali simptomi.

	In ravno pozornost je mama najbolj sovražila, ko je horea postala opazna. Prijazni ljudje so se ustavljali in jo spraševali, ali se dobro počuti, ker so domnevali, da se njen čas izteka. Če niso bili prijazni, so samo strmeli vanjo, ko se je trudila ohraniti nadzor nad telesom. Tega tudi jaz ne bi prenesla. Ne, v službi se zgodba konča z mamo. Mora se.

	A po drugi strani mi je tudi odleglo. Ohranjati mamino skrivnost je bilo težje, zdaj to vidim. Zaradi laži. Pritiska prikrivanja in izmišljevanja, da bi resnica ostala skrita.

	Pričakovala sem, da bo Jane vztrajnejša, da bo hotela izvedeti več, a sem se motila. Prijetno me je presenetila, ko mi je takoj priskočila na pomoč in rekla, naj se ne vrnem, dokler ne bom pripravljena. Previdno je vprašala, ali želim, da obvesti tudi druge sodelavke. Seveda, sem rekla, prav je, da vedo tudi one. Če se bodo na novico odzvale enako kot Jane, bo njihova obzirnost pravi balzam za mojo dušo.

	»Kako si ti?« vpraša Jane in sede na moj stol.

	»V redu, hvala. Sprememba je velika, ampak mama se dobro počuti in tudi jaz počasi začenjam verjeti, da je zanjo tako najbolje. Hvala, ker si bila tako razumevajoča.«

	Samo zamahne z roko. »Malenkost. Draga moja, tukaj smo, da pomagamo. Če samo pomislim, da si toliko mesecev vse to držala v sebi. Če bi nam povedala, bi ti lahko že prej pomagali.«

	»Zelo si prijazna.«

	»Ni vredno omembe. Zdaj pa, pričakujem, da se bo enkrat kmalu na hitrico oglasil Harold in pokramljal s teboj, da bi se prepričal, ali si resnično v redu. Ko sem mu povedala za tvojo mamo, je bil presunjen enako kot jaz. Pri petinpetdesetih v domu – tega ne bi privoščila niti največjemu sovražniku.«

	»Ne, res ne.«

	Ko Jane odide, se opomnim, da ji besed ne smem zameriti, ker ne pozna celotne slike.

	Cvetje odrinem na stran in začnem skrolati čez stotine mailov. Odpreti bom morala prav vsakega in zadeve urediti. Sklenem, da brez kofeina to ne bo mogoče, zato z mize poberem rože in se odpravim v čajno kuhinjo, kjer najdem Olivio, pripravlja si na videz ogaben zeliščni čaj.

	»Poglej si jo, no,« rečem.

	»Jess, vrnila si se.«

	V hipu se znajdem v njenem objemu. Tokrat v takšnem, ki bi lahko iz človeka iztisnil življenje.

	»OK, OK,« odvrnem in se osvobodim njenih rok.

	»Tako zelo me je skrbelo zate. Lepo, da si povedala Jane. Sicer je res prava rit, a misli dobro. Resnično sem zelo ponosna nate.«

	»Hvala.«

	Preden sem povedala Jane, sem govorila z Olivio. Morala sem se prepričati, da se lahko na Olivio zanesem, da ne bo nikomur povedala za mamino dejansko diagnozo, za mojo diagnozo. Zagotovila mi je, da ne bo povedala živi duši, in vem, da je besedo držala. Četudi je vest o moji mami sprožila na stotine ur ogovarjanja, Olivia ni niti črhnila.

	»Zakaj mi nisi povedala, da se je mamino stanje tako zelo poslabšalo? In zakaj mi nisi povedala, da je mama morala v bolnišnico? Zadnje mesece sem se tako zelo smilila sama sebi, večno sem samo tarnala, ti pa si se morala spoprijemati z vsem tem. Tvojo mamo bi lahko obiskala ali pa tebi prinesla kaj za pod zob.«

	»Je že v redu.«

	»Ne, pa ni. Lahko bi ti pomagala.«

	»Oprosti, najbrž sem se malce zaprla vase.«

	»No, zdaj je tega konec. Zdaj imaš mene in celotno pisarno. In prav vsi se bomo po najboljših močeh potrudili, da ti bo lažje, ko nas boš potrebovala. Celo Jane.«

	Zasmejim se. »Le kdo bi si mislil, kaj? Hej, videti si precej manj zelena, odkar sem te zadnjič videla. Torej jutranja slabost vendarle pojenjuje?«

	»Jep. Poduhaj me.«

	»Prosim?«

	»Poduhaj me.«

	Nagnem se k njej in vdihnem.

	»No, kaj vohaš?«

	»Ne vem. Deodorant. Šampon.«

	»Točno. In niti malo mi ni slabo. Že tri dni nisem bruhala.«

	»Vau, čestitam. Najbrž to pomeni, da ti je Rick prenehal dihati za ovratnik?«

	»Res je,« odvrne, zapre oči in se nasmehne. »Zjutraj je šel v službo, ne da bi se poslovil. Čudovito je.«

	»Super.«

	Sledi tišina. Jaz jo izkoristim, da napolnim kotliček in iz omarice vzamem svoj lonček, toda Olivia ne odide. Nemirno se prestopa.

	»Nekaj ti moram povedati, ne vem pa, ali si to sploh želiš slišati, glede na to, da z Alecom nista več skupaj.«

	Ko zaslišim njegovo ime, se počutim, kot bi me nekdo zgrabil za vrat. Nelagodno pogoltnem. Odkar sva se z Alecom razšla, Olivie nisem videla. Razen tega, da se več ne dobivava, ji nisem povedala ničesar.

	»Povej,« izustim skozi stisnjene zobe.

	»Rick me je zasnubil,« preprosto reče.

	»Oh.«

	»In jaz sem privolila.«

	»Oh. Ja čudovito. Zelo sem vesela za vaju. In zakaj si sploh pomislila, da tega ne bi želela slišati?«

	»Hvala. Le to je, da sta si bila z Alecom zelo blizu. Saj veš, kako je, ko z nekom prekineš, si še najmanj želiš poslušati o sreči ljudi okoli sebe.«

	»Olivia, kolikokrat sem ti že povedala, da sva se z Alecom samo malce zabavala? Iskreno ti povem, da zadnje tedne pravzaprav sploh nisem pomislila nanj. Da te je Rick zasnubil, je sijajna novica. In resnično sem vesela zate.«

	»Hvala, Jess, najboljša si. Potemtakem boš prišla na najino zaročno zabavo?«

	»Poskusi me ustaviti.«

	Poltiho zacvili in me prime za komolec. »Krasno. Nič kaj velikega ne bo. V tem stanju se ne morem pretirano zabavati,« pove in se potreplja po trebuščku. »Bom pa poskrbela, da bo zabavno.«

	»Zveni super.«

	»Odlično. Se dobiva na kosilu, da ti povem kaj več?«

	»Ja.«

	S svojim odurnim čajem odide iz kuhinje in me pusti samo.

	Še dobro. Roke naslonim na pult in sklonim glavo. Iščem ostanke odločnosti, s katero sem se podkrepila zjutraj, ko sem šla od doma. Ampak po poti mimo Vodnjaka želja, Alecovem imenu in Olivijini novici je skoraj več ne premorem. In ura je šele pol deset.





	ŠTIRIINTRIDESETO POGLAVJE

	»Pa ti, Jess? Si za pijačo?« vpraša Maureen, ko v petek odhajamo iz službe.

	»Ne morem, žal, nocoj grem k mami.«

	»Seveda, oprosti.«

	»Samo eno, Jess?« se oglasi Olivia. »Prvič se počutim dovolj dobro, da si ne želim iti naravnost domov. Pridi, da proslavimo to priložnost.«

	»Rade volje,« rečem in to tudi mislim. Prav vse sodelavke so bile ves teden zelo prijazne, resnično jih imam veliko raje. Lepo bi bilo nekaj časa preživeti v njihovi družbi. »Ampak ne morem. Mama me pričakuje.«

	»Le pojdi k njej,« reče Olivia. »Poljubi jo v mojem imenu.«

	»In tudi mojem,« doda Maureen.

	»Pa saj Jessine mame sploh ne poznaš,« jo opomni Olivia.

	»Ne, a kljub temu ji lahko pošljem poljub.«

	S težkim korakom se odpravim proti metroju, a še preden se prepustim žalosti, se opomnim, da se bomo tako ali tako videle jutri na Rickovi in Olivijini zaročni zabavi.

	Domislila sem se ducat izgovorov, zakaj ne morem priti – večina je bila povezanih z mamo, a vsakič, ko sem Olivii kakšnega hotela predstaviti, mi je že prej zaprla usta z izjavo, kako vesela je, da pridem, in koliko dela ima s pripravami, da se ji bo zmešalo, če bo šlo karkoli narobe, in jaz se nisem mogla pripraviti do tega, da bi jo razočarala. Ampak v resnici ne obstaja prav noben razlog, zakaj ne bi šla na zabavo. Mama se v Henley Hallu dobro počuti, to slišim vsakič, ko jo obiščem. Razen med prvim obiskom, odkar sem jo pustila v domu, ko sem ji prinesla raznorazne stvari in me je mama z nasmeškom na obrazu opazovala, kako ji urejam sobo – nasmehnila se je tudi različnim negovalkam, ki so pripomnile, kako stilska je njena soba – je zadnji teden mama vedno spala, ko sem jo prišla obiskat. Tudi Debs je k njej prihajala vsak dan. Ampak ona jo je videla budno. Debs meni, da je mama deležna najboljše oskrbe in da se zdi v domu mirnejša, kot je bila v naši jedilnici.

	Ta del novic pospremi bolečina, kot bi me kdo sunil pod rebra, a preostali del me vodi k mišljenju, da je mama naredila prav. Vedno je vedela, kaj je najboljše, pa če je šlo za izbiro zaključnih predmetov ali za nakup plašča na razprodaji v Selfridgesu; in očitno je vedela tudi, kaj je najboljše zanjo.

	Moj tramvaj zamuja, zato med čakanjem pokličem Debs. Še vedno je pri mami in šepetaje mi pove, da je za njo še en dober dan in da že trdno spi. Nocoj mi ni treba hoditi k njej, jutri bom lahko ves dan z njo, če pa se bo zbudila, nikakor ne bo sama. Sprva me ne prepriča. Šele ko Debs omeni, da v nočni izmeni dela Erica, pristanem. Erica je perfektna negovalka – prijetna je, a ne čenčava, vztrajna, a ne gospodovalna. Spomnim se maminega smeha, ko sem urejala njeno sobo in je vstopila Erica in mi rekla, da sem Marie Kondo njihovega negovalnega doma; vem, da bi ji mama zapela hvalospev, če bi lahko.

	Ker nocoj ne bom obiskala mame, se obrnem in vrnem. Koktajl ali dva me bosta prijetno zazibala v umirjeno stanje, ta vikend potrebujem točno to. Ne bom ostala dolgo. Le nekaj pijačk in zgodaj v posteljo, zjutraj pa bom obiskala mamo. Perfektno.

	Maureenin načrt je bil, da bi šle na koktajl v lokal Premočen, ko pa pridem tja, je lokalček nabito poln poslovnežev, ki se drenjajo, medtem ko čakajo na postrežbo. O Olivii in Maureen ni ne duha ne sluha.

	V želodcu me je začelo stiskati, še preden sem poklicala Olivio.

	»Kje sta? Prišla sem nazaj, pa vaju ni tukaj.«

	»Superca,« zavpije Olivia, da preglasi barski hrup. »Premočen je bil natrpan, zato sva šli v Vodnjak želja.«

	»Oh. Alec dela?« moram vprašati.

	»Ja, vendar je gneča. Iskat ti bom šla pijačo, ti pa pridi kar k mizi. Sploh te ne bo opazil. Pa saj to sploh ni važno, kajne?«

	»Seveda ni. Poslušaj, pozno je že, mislim, da bom …«

	»Prepozno,« me prekine Olivia. »Spravi se sem.«

	V Vodnjaku želja še nikoli nisem videla toliko ljudi. Olivia in Maureen me opazita, pomahata mi, naj pridem k njima. Odpravim se proti njima, ob tem pa pogledam proti točilnemu pultu. S kopico ljudi pred njim se dogodi nekaj nenavadnega – razmakne se, da zazeva prazen prostor med mano in Alecom, ki za pultom naliva pivo. Že naslednji hip vrzel izgine, a prepozno. Videla sva se.

	Prebijam se proti mizi, da bi se opravičila in odšla, še preden bi me Alec spet uzrl, ko na rami začutim dotik.

	»Živijo.«

	Prepoten je in izza pulta je s seboj prinesel tudi vonj po pivu, a se tudi smehlja.

	Najraje bi se udarila, ker sem prišla sem, kot da me ne bi še dovolj bolelo.

	»Hej. Oprosti, ravno odhajam.«

	»Ne delaj tega, šele prišla si. Lepo te je videti zunaj. Ali to pomeni, da se je mama pozdravila?«

	»Moram iti, Alec. Spusti me mimo.«

	Ne premakne se. Zaman iščem pot, po kateri bi lahko odšla.

	»Počakaj. Zaradi mene se ti ni treba odpovedati prihajanju sem.« To je povedal, kot bi bilo trapasto od mene, da se ga izogibam po štirih zmenkih in pol.

	»Saj se ne.«

	»Dobro. Torej si OK?«

	»V redu sem.«

	Opazim priložnost in planem proti vratom, ne da bi se ozrla.

	»Idiotka,« glasno zavpijem nase, ko zavijem za vogal. Le štirje zmenki in pol so bili. Nič omembe vrednega.

	Ampak bili so dovolj.

	Zdaj vem: boli preveč, da bi ga lahko videla. Ponovno se ne sme zgoditi.



	Po pomilovanja vredni noči spanja se prebudim v čudovito jasno zgodnje spomladansko jutro in se odpravim na obisk k mami. Sončnim žarkom končno uspeva greti ozračje in narava pred Henley Hallom se že prebuja. Ob privozu cvetijo čedne vrste narcis, ki se pozibavajo v nežnem vetriču, ptice preletavajo poslopje in radostno žvrgolijo. Za domom se velika hrastova drevesa kot stari prijatelji sklanjajo drugo k drugemu.

	V tako čudovitem okolju človek pomisli, da se v Henley Hallu dogajajo same lepe stvari. Tukaj lažje odmislim Aleca. Razmišljam o sprehodu z mamo in popoldanskem čaju. Veselim se prihodnjih uric, zato se vsa nasmejana po stopnicah povzpnem do njene sobe. Srečam Erico, ki je pravkar prišla ven.

	»Dobro jutro,« me vedro pozdravi, čeprav je za njo nočna izmena.

	»Hej, kako se počuti mama?«

	»Tvoja mama je pravi biser. Vso noč je spala. Če bi bili vsaj moji ostali pacienti tako pridni.«

	»Super. Je zdaj budna?«

	»Ne, še vedno je v deželi sanj. Srečnica.«

	Že se hočem nasmehniti in še malce prijetno poklepetati, ampak njene besede me zbodejo.

	»Erica, koliko je bila mama v zadnjih dneh budna? Zdi se mi, da strašno veliko spi.«

	Erica si poravna turkizno haljo in se vzravna, najbrž jo prešine, da njena izmena le še ni končana. Preden bo lahko šla domov, jo čaka še zadnja naloga – jaz.

	»Res veliko spi, a to ne pomeni nič slabega. Kadar spi, ne trpi. Med spanjem lahko sanja, da je drugje z nekom drugim in ne tukaj z mano.«

	»To vem, razumem. Le skrbi me, ali dobi dovolj hrane in pijače, ker je komaj kdaj budna.«

	»Dobi vse, kar potrebuje, ljubica.«

	Pričakujem, da bo trditev podprla s kakšnim dokazom, na primer s seznamom kalorij, ki jih mama zaužije, ali vsaj z jedmi, ki jih je pojedla v zadnjih štiriindvajsetih urah. Ampak Erica me samo poznavalsko pogleda in potreplja po rami.

	Mamina soba je mračna. Na drugi strani zaves jutro potrpežljivo čaka, da jih bo nekdo odgrnil. Nič čudnega, da mama spi, če je v njeni sobi ves dan temno. Divje odgrnem zavese, da obročki glasno zaropotajo.

	Tudi v močni sončni svetlobi je mama podobna majhni in brezoblični gomili na postelji. Erica jo je pokrila vse do ramen, da bi ji bilo toplo, ker pa je mama podložena z blazinami, je zlezla še bolj pod odejo, ki ji zdaj prekriva tudi usta. Če bi prišla kasneje, bi bila pokrita že čez glavo. In če bi se zbudila, ne bi mogla storiti ničesar.

	Ima me, da bi odhitela za Erico in jo zvlekla nazaj v sobo, da bi na lastne oči videla svojo napako, a lažje mi je napako popraviti. Mami znova namestim blazine, ob tem pa jo prebudim. Zdaj pa je res ne morem pustiti same in vpiti na Erico. Žejna je in lase ji je treba počesati, jo naličiti. Medtem ko sem zaposlena z vsem tem, sklenem, da se bom prvo prosto minuto z direktorico pogovorila o Erici.

	Mama me izpod težkih vek opazuje, ko se motovilim po sobi. Trudim se biti vedra, blebetam o tem, kako so v službi vsi prijazni in kaj vse prijetnega bova počeli danes, a to je izjemno težko, ko postane jasno, da me mama prvič ne prepozna.

	Takoj sprejmem odločitev. Zadnja leta sem veliko premišlje-vala o tem – o svojem največjem strahu, spraševala sem se, kako se bom odzvala. Veliko huje je, kot sem si predstavljala – kot bi nekdo vzel škarje in prerezal vez med nama. Toda kljub bolečini moje misli ostanejo jasne.

	Pred tem trenutkom nisem nikoli vedela, ali ji je bolje povedati, da sem njena hči in poskusiti vse, da bi se me spomnila, ali se pretvarjati, da se sploh ni zgodilo. Misel, da bi se mama spomnila, me plaši skoraj toliko kot pozaba – bila bi čisto iz sebe, če bi vedela, da se me ni spomnila. Zame bi bilo bolje, če bi v meni še enkrat prepoznala svojo hčer, pa bi bilo to dobro tudi zanjo?

	»Dan je čudovit,« rečem, namesto da bi jo opomnila, kdo sem. »Če želiš, lahko greva ven in sediva na soncu.«

	Mama se nasmehne in odideva dol na vrt, točno tako, kot sem načrtovala.





	PETINTRIDESETO POGLAVJE

	Na vse kriplje se trudim otresti grozot dneva, preden vstopim v Olivijino stanovanje. Oblečeno imam obleko s širokimi hlačnicami, obute visoke pete, zaradi katerih me že bolijo noge, in obraz naličen. Navzven sem videti, kot da je vse v redu. Navznoter vlada kaos.

	Vsakih nekaj sekund moje misli prešinejo podobe mame, kot bi se mi v glavi vrtela projekcija okrutnih slik. Odkar sem se zbudila, povsod vidim mamin obraz, njene oči mi sledijo, ko po sobi iščem stvari, ki jih potrebujem za sprehod, ob tem pa mi po licih polzijo solze. Njen obraz je prijazen in poln razumevanja, ampak tak je za vse ljudi, ki jih vidi, ne pa poseben, ki bi bil namenjen le meni.

	Misel, da bi po dnevu čakanja, da me mama spet prepozna, in po razočaranem odhodu, šla na zabavo, se mi zdi blazna, dokler ne pridem domov. Glede na to, da sem imela na izbiro prazno hišo ali zabavo, kjer bo dovolj alkohola in ljudi, da bom morda lahko pozabila, se je zdelo, da imam v resnici samo eno izbiro.

	Olivia me pozdravi v vijolični obleki, ki ji popolno poudarja okrogel trebušček. Na pogled je vsa sijoča in srečna, mene pa zapeče vest, ker sem na zabavo prinesla podočnjake nesreče. Prisilim se k nasmešku, jo poljubim na obe lici in sklenem, da bom svojo nesrečnost za naslednjih nekaj uric pustila na drugi strani vrat.

	»Zakaj pa si včeraj kar pobegnila iz Vodnjaka želja?«

	»Oprosti, za takšno gnečo resnično nisem bila razpoložena.«

	Zamahne z roko. »Pošteno. Res sem vesela, da si prišla. Če bi se namesto tebe prikazal še kak Rickov prijatelj, bi ga odslovila.«

	Pokaže proti dnevni sobi, kjer v krogu stoji skupina visokih mladcev v pastelnih oxfordskih srajcah, ki me spomnijo na rjuhe v negovalnem domu.

	Prav srečna sem, ko me Olivia naravnost mimo njih odpelje v kuhinjo.

	»Kje pa je naš trop?« vprašam in si postrežem z olivo.

	»Naš trop? Ti nisem povedala? Maureen je zbolela, nekaj je staknila od vnukov, ko jih je pazila, ostale pa imajo načrte.«

	»Ne, nisi mi povedala. Hočeš reči, da bova na zabavi le midve in fantje v dnevni sobi?«

	»Ne, tepka,« zažvrgoli. »Potem to sploh ne bi bila zabava, a ne? Prišle bodo še sestrične in prišel bo tudi, em … no, Michael.«

	»In kdo je Michael?«

	Prikupno zardi, na pegastih licih se ji naredijo jamice.

	»Zgolj nadvse čeden in privlačen vodja iz Rickove službe. Ubožec vedno znova trpi, ker mu srce zlomi kaka lovka na zlato. Z Rickom sva se pogovarjala in prišla do zaključka, da bi se vidva dobro ujela.«

	»Rick me sploh ne pozna,« odvrnem.

	»Ve, da si prijetna in prekrasna in kako dobra si bila do mene zadnje mesece, pa tudi za Michaela pravi, da je krasen. Sklenila sva, da ga nocoj povabiva, da se bosta spoznala. Nobenega pritiska, seveda,« še doda po kratkem premisleku.

	»Nobenega pritiska? Mislim, da je pritisk kaj precejšen, kajti razen tebe in Ricka ne poznam nikogar in rekla bi, da enako velja za Michaela.«

	»Ojoj. Se ti zdi zamisel slaba? Pomislila sem, da si po zabavi z Alecom želiš … no, saj veš, še malce zabave. Sem res storila grozno napako?«

	Gleda me skrajno potrto, se treplja po trebuščku in se ozira po pladnjih pripravljene hrane. Le kakšna pošast bi morala biti, da bi jo razočarala?

	»Ne, je že v redu. Če imata z Rickom o njem tako dobro mnenje, potem sem prepričana, da je res prijeten. Bom pa najprej potrebovala velik kozarec pijače.«

	Izpraznim dva kozarca belega vina, preden zazvoni zvonec in se nam pridruži Michael. Preden pride v kuhinjo, potem ko ga je Rick predstavil vsem svojim prijateljem, sem izpraznila polovico tretjega kozarca in sem že pošteno opita.

	»Jess, tukaj si,« reče Olivia, kot bi bila presenečena, da me je našla točno tam, kjer me je pustila. »To je Michael, Rickov sodelavec pri PWC.«

	»Živijo, Michael.«

	»Živijo.«

	»Michael, to je Jess, moja čudovita sodelavka. Teh zadnjih mesecev brez nje ne bi preživela.«

	»Odlično, Jess. Zveni, kot da si si pravkar prislužila nekaj pijač od naših gostiteljev. Razen če bi raje katerega od teh.« Iz Tescove vrečke potegne ducat pločevink, v vsaki je drugačen koktajl.

	»Vau, nekdo pa se je danes zelo potrudil,« pripomni Olivia in si ogleduje pločevinke.

	»Drži. Aja, tudi zate imam enega, nisem pozabil.« Poda ji brezalkoholni mojito.

	»Kako prijazno, Jess, a ne?«

	»Em, ja.«

	»Takoj grem Ricku povedat, kako krasen si.« Mimo Michaela se zrine iz kuhinje. »Saj je OK, če vaju za nekaj minutk pustim sama?« še doda in mi za Michaelovim hrbtom pomežikne.

	Brez Olivie postanem sramežljiva. Obrnem se k oknu, ampak zunaj je tema, v šipi ujamem Michaelov pogled. Obrnem se nazaj k hrani in berem navodila na embalaži. Ko zberem pogum in kradoma pogledam Michaela, vidim, da stoji ob pultu, s prsti bobna po njem in strmi v svoje teniske.

	Čez nekaj časa nama ne preostane drugega, kot da se pogledava.

	»Veš,« pove, »zdi se mi, da sva se nocoj znašla v pasti.«

	»Ja, se kar strinjam. Nista naju pretentala.«

	»Bognedaj,« odvrne in se zasmeji. »Groza. Kakšen seznam povabljencev pa je tole? Kup nekdanjih študentov in midva?«

	»Pravzaprav bister,« priznam. »Olivia zelo dobro ve, da me k njim v dnevno sobo ne bo dobila, tako da mi ne preostane drugega, kot da tukaj ostanem s teboj.«

	»Enako. Rick ve, da njegove družbe ne maram. Nekoč smo se že srečali, so le hrupni in izjemno ošabni dolgočasneži. Rick verjetno misli, da se bova noro zaljubila, če bova primorana ostati v kuhinji.«

	»Jep. Tudi Olivia stavi na to.«

	»Pa vendar, znašla bi se lahko na veliko hujšem kraju in v veliko hujši družbi. Zakaj ne bi te priložnosti maksimalno izkoristila?« vpraša in pomigne proti hrani in pločevinkam. »Bi se mi pridružila pri koktajlu iz pločevinke?«

	»Z veseljem.«

	V Michaelovi družbi je prijetno. Navdušen je nad vsem – 'Moraš poskusiti to pate, božanska je.' 'Samo počakaj, da okusiš to krvavico, od sreče te bo razneslo.' Nemogoče je, da se mu ne bi pridružila in z navdušenimi izbruhi veselja nad brijem nazadnje zveniva kot predstavnika v Sobotni kuhinji.

	In tudi na pogled je prijeten. Več ko spijeva in bolj ko se smejiva, bolj čeden postaja. Niti malo ni podoben Alecu. Alec je čeden v klasičnem pomenu besede, visok je in postaven, medtem ko Michael spominja na zloščen zavoj lepih potez. Ni nujno, da so razporejene tako, da tvorijo lep obraz, vendar so tam, vsaka zase. Na primer, njegove trepalnice so črne in na koncu uvihane; kadar med smehom zapre oči ali okuša tisto, kar pač ima v ustih, pristanejo na bledikavi koži. Sama po sebi so njegova usta tanka in neopazna, ko pa se nasmehne in se mu na licih naredita globoki jamici, postanejo najlepše. Zalotim se, da bi se jih najraje dotaknila.

	»Vidva, pridita sem,« zakliče Rick in potrka na zaprta vrata, kot bi naju hotel posvariti.

	»Joj, samo sekundo, stari, da si oblečem hlače.«

	»Le kam sem dala modrc?« še jaz glasno dodam.

	»Tukaj je, na princeskah.«

	Rick vstopi, midva pa se histerično smejiva, drživa se drug drugega in loviva ravnotežje.

	»Se opravičujem, ker motim, ampak moja zaročenka je sestradana in brez hrane ne zmore več.«

	»Uuuu, zaročenka,« oba zatuliva.

	»Ja, hudiča, koliko pa sta vidva popila? In kje je vsa hrana?«

	Rick naju spodi iz kuhinje in odredi, da se morava pridružiti ostalim v dnevni sobi.

	»Meni to najbolj ne diši, pa tebi?« vpraša Michael.

	Medtem ko sva bila midva v kuhinji, se je družba v dnevni sobi lotila karaok in zdaj bila na polovici pijane različice Sex on fire Kings of Leonov. In predstave si resnično ne želim videti.

	»Niti najmanj.«

	»Potem pa pridi sem,« reče in odpre vrata Rickove in Olivijine spalnice.

	Oklevam. Do tega trenutka mi Michael ni dal nobenega znaka, da ga privlačim. Nobeden od naju se ni spogledoval. Predlog, da se umakneva v spalnico, je verjetno samo načrt, kako bi se izognil Rickovim prijateljem.

	In če se motim, bi bilo res tako slabo?

	Michael je prijeten, privlačen in pomislila sem že, da bi se ga dotaknila. Zakaj se ne bi z njim malce pozabavala? Zakaj ne bi te priložnosti izkoristila in za nekaj uric pozabila?

	Ne bo mesec ali šest zmenkov, pravzaprav ne bo nobenega zmenka.

	Le nocoj.

	Svojo lekcijo sem dobila. Z Alecom sem šla predaleč. Mislila sva, da veva, kaj počneva, a storila sva napake. Da sem šla v Leeds in spoznala njegova starša, je bila napaka. Da sem mu povedala za Huntingtonovo, je bila napaka. Spustila sem ga k sebi. Mislila sem, da sem razsodna, ker sem imela svoja pravila, ampak z vsakim novim pravilom, namenjenim Alecu, sem spodkopavala pravila, ki so bila resnično pomembna, dokler ni bilo ničesar več, kar bi nama branilo biti skupaj.

	Nikoli več ne bom dopustila, da se to ponovi. Vem, da ne bom. Ampak pogrešam bližino, dotike. Kadar sva z Alecom spala skupaj, sem izkusila blažene trenutke, ko razen njegovega dotika ni obstajalo nič. Živela sem le za občutek njegove bližine.

	To bi mi dobro delo tudi nocoj, nocoj še toliko bolj kot kdajkoli, in tukaj je nekdo, ki mi to lahko da. Nobenih telefonskih številk. Nobenih zmenkov.

	Samo nocoj.

	»OK,« privolim. Prime me za roko in me povede v sobo, za nama zapre vrata.

	Toda on razume vse narobe. Namesto da bi prižgal lučko na nočni omarici ali celo prižgal dišečo svečko – Olivia jih ima na ducate – prižge glavno luč. Sije tako močno, da takoj predrami mačka. Takšna svetloba poveča vse, česar se dotakne. Primem se za nos, ker sem prepričana, da bo Michael, ki je v postelji, opazil moje ogrce.

	In to je še ena stvar: Michael je v postelji. Ne na njej, temveč v njej, pokrit vse do brade. Spominja na majhnega dečka, ki čaka, da mu bo mama prišla voščit lahko noč, in prvič v vsem večeru pomislim, koliko je Michael sploh star.

	»Prideš?«

	»Ne še.« Ravna kot sveča sedim na robu postelje.

	»Prav, potem pa nima smisla, da sem pod odejo sam, kajne?« pripomni kot kak mulast deček, spleza izpod odeje in prisede k meni.

	»Se nocoj nisi zabavala?« me vpraša, prime pramen mojih las in ga boža po konicah.

	Ko se znajde tako blizu ob meni, me udari spoznanje. Poljubil me bo, jaz pa si tega ne želim. Alec je edini, čigar poljub si želim. Moja prihodnost ne bo omadeževana s takšnimi kiksi, o katerih razmišlja Michael, da jih bo vendarle deležen. Če ob meni ni Aleca, zagotovo ne bo nobenega drugega.

	»Zabavno je bilo,« hladno odvrnem v upanju, da se mu bo posvetilo.

	Ampak hladnost ne učinkuje. Moje besedo so zgolj spodbuda, ki jo potrebuje. Skloni se k meni in zagledam te njegove tanke ustnice. Še preden se uspem umakniti, čutim, kako mi z jezikom, tankim in trdim, drega v usta. Kot kača.

	Kako bedasto, da sem kdajkoli sploh pomislila, da bom s katerim drugim občutila vznemirjenje, ki sem ga izkusila ob Alecovih poljubih, in da sem upala, da bom s kom drugim doživela še vse ostalo. Michaelov poljub me odbija. Odrinem ga.

	»Oprosti, ne morem.«

	»Kako to misliš, da ne moreš? Samska si, jaz sem samski. Rick je rekel, da se želiš malce zabavati, in to je edini razlog, da sem nocoj sploh prišel.«

	»A res? No, Rick nima pojma, o čem govori.«

	Iz sobe odidem, še preden lahko reče še kaj. Nikoli več ga nočem videti. Ampak Michael se še ni pripravljen vdati.

	»Psica frigidna,« zavpije za menoj.

	Odidem iz stanovanja, za seboj z vso silo zaloputnem vrata. Taksija, ki sem ga rezervirala, še vsaj eno uro ne bo, zato se odpravim peš. Gabi se mi Michael, gabim se sama sebi, v mrzli marčevski noči me greje jeza, ki sem je še vedno zmožna.

	Vso pot do doma jočem za tistim, kar sem imela z Alecom, kar sem izgubila.





	ŠESTINTRIDESETO POGLAVJE

	»Le kaj si razmišljala?« v ponedeljek zjutraj vprašam Olivio, ko pride k moji mizi in osramočeno sklanja glavo.

	»Oprosti. Zdaj zveni bedasto, a le razvedriti sem te hotela. Mislila sem, da ti bo po vsem tem stresu z mamo pasalo malce sprostitve. Rick je prisegel, da je Michael dober fant.«

	»Oh, ja, pravi šarmer.«

	»Še vedno ne morem verjeti, da je Rick mislil, da se bosta ujela. Ko si odšla, se je obnašal kot pravo teslo, koma se ga je napil in bruhal v umivalnik, potem pa obležal v banji. In kar je še huje, to sploh ni bilo prvič. Rick je priznal, da se je Michael podobno vedel že na več zabavah. V službi je zaradi svojega početja dobil opomin pred odpovedjo. Z Rickom sva se grdo sporekla.«

	»Zaradi mene se ne prepiraj z njim. Tisti večer sem bila jezna kot ris, vendar me je minilo.«

	»A res? Težko verjamem.«

	V misli se mi prikrade včerajšnji dan, čeprav sem si, ko sem zjutraj odhajala od doma, prisegla, da bom spomin pustila doma, zaprtega in skritega vsem drugim očem.

	Namesto pojasnila Olivii raje ponudim objem in rečem, da imam veliko dela. Tudi Olivii odleže, ker zadevo opustiva, in strinja se, da bi se morali posvetiti delu.

	Ko ostanem sama za mizo, se poskusim osredotočiti na sor-tiranje pošte, ampak spomin je premočan. Kaj kmalu se povsem osvobodi in daleč stran odrine vse druge misli.



	Zbudila sem se pozno, leno sem ležala pod toplo odejo, dokler me nezaželen maček ni še v drugo zbudil in nepopustljivo opozarjal nase. Potrebna sem bila močne kave, zato sem odcapljala v kuhinjo, da bi si jo pripravila. Ko sem sedela za mizo, sem pričakovala, da bo na plano spet udarila jeza, ki sem jo čutila do zabave in Olivie, ampak o tem sploh nisem hotela razmišljati, kaj šele si oblikovati mnenje. Bilo je, kot bi se sploh ne zgodilo.

	Za Huntingtonovo je nekaj še posebej značilno: pod plaščem njene teme vse postane nevidno, vse golta črnina, dokler se ne zdi, kot bi vse drugo nikoli ne obstajalo.

	Kako bi se lahko obremenjevala s tako malenkostno zadevo, kot je Olivijin zmenek na slepo, ko pa me le nekaj ur prej mama prvič ni prepoznala?

	O tem sem razmišljala.

	Med srkanjem kave se mi je posvetilo: v negovalnem domu se je mama izgubila. Stran od svojega okolja, stran od mene se ni mogla več oklepati svojega življenja. Doma me mama ni nikoli pogledala, kot bi bila tujka. Doma se je vedno smehljala, kadar pa tega ni zmogla, je bil njen pogled tako pomenljiv, da je zadoščal. V Henley Hallu, med kopico drugih nepoznanih ljudi, sem postala samo še en obraz, nič bolj poseben od obrazov prijaznih negovalk, ki so ves dan s priučenim nasmeškom skrbele zanjo.

	Ampak Henley Hall ni zapor. Nobenega pravila ni, da je ne bi mogla odpeljati ven. Nekje na sijočih listih brošure sem prebrala, da stanovalci lahko zapustijo dom, če so tega zmožni in v dovolj dobrem zdravstvenem stanju.

	Popoldan v svoji hiši je točno to, kar mama potrebuje, da bi se spet našla. Lahko bi sedeli v kuhinji in poslušali Adele ali v dnevni sobi gledali film. Nikamor se nama ne bi mudilo, celo skuhala bi nama. Namesto da bi ji postregla s kašasto verzijo krompirja in nedeljske pečenke, ki bi jo težko spravila po grlu, bi nama pripravila milkšejk. Vse bo preprosto. Normalno.

	In potem bi se me spomnila.

	Edini problem, ki sem ga videla v tem svojem načrtu, je bil, kako spraviti mamo iz Henley Halla sem. Lahko bi jo šla iskat z njenim avtomobilom, ampak med potjo ne bi mogla skrbeti zanjo. Morala bi sedeti zadaj ob njej in paziti, da ima vse, kar potrebuje. Debs jo je zadnji teden vsak dan obiskala, zato se mi ni zdelo pošteno, da bi jo za pomoč prosila edini dan, ki ga lahko posveti svoji družini. Lahko bi vzela taksi, ampak če bi imel voznik kaj proti invalidskemu vozičku ali bi zamujal, bi moj načrt lahko splaval po vodi. Tega pa ne morem dopustiti, ker druge možnosti nimam.

	Vzela sem telefon in skrolala med stiki, dokler nisem našla njene telefonske.

	»Prosim?« se je oglasila, ko sem jo že tretjič poskusila dobiti.

	»Tetka Sarah?«

	»Jess?«

	»Ja … em, živijo. Kako si?«

	»Oh, v redu.«

	Moj klic jo je presenetil še bolj, kot sem bila jaz presenečena, ko sem jo sklenila poklicati. Odkar se je od naju z mamo distancirala, sem si prisegla, da je ne bom nikoli za nič prosila in Sarah se je že zdavnaj odvadila slišati moj glas – ali mamin. Takoj se lotim bistva.

	»Zanima me le, ker je nedelja in ker ta mesec še nisi obiskala mame, ali jo nameravaš obiskati danes? In če ja, ali bi mi naredila uslugo?«

	»Oh, a tako. No, če sem iskrena, dragica moja, tega nisem načrtovala.«

	»Pa bi si lahko premislila in vseeno prišla?«

	»Seveda, če lahko. Nisem vedela, ali zdaj sploh lahko sprejema obiske. Mislila sem, da lahko k njej pridejo le družinski člani.«

	»Ne, na obisk lahko pride kdorkoli.«

	»Oh, no, to je super.«

	»Ja, res je. Torej, boš prišla danes?«

	»Ja … ja, najbrž bi lahko.«

	»Perfektno. Pravzaprav nameravam mamo za danes popoldan pripeljati domov. Bi naju lahko ti peljala?«

	Še preden bi mi lahko postavila kakšno vprašanje o izvedljivosti mojega načrta, ji dam naslov Henley Halla in uro, kdaj naj bo tam.

	Sama sklenem priti pol ure prej, da bi mami predstavila svoj načrt in jo pripravila na odhod.

	Ko prispem pred Henley Hall, pred vhodom zagledam Nino Lew. Njena figa je manj stroga kot ponavadi, vendarle je vikend. Ne vem, ali bi jo morala prositi za dovoljenje, kljub temu pa ji na grobo orišem svoj načrt in se poskušam ne meniti za vse globlje gube na njenem čelu.

	Kljub zadržkom, da je še prekmalu, da bi mamo lahko peljala ven in da bi ji to lahko bolj škodilo kot koristilo, jo celo razburilo, vztrajam pri svojem načrtu, ker konec koncev me mama prejšnjič sploh ni prepoznala, zato moram poskrbeti, da se to ne bo več ponovilo.

	Mame ni bilo v sobi. Nekaj minutk po mojem prihodu je skozi vrata glavo pomolila sestra, ki je nisem prepoznala, in mi povedala, da je Yolanda mamo odpeljala na vrt, ker je dan prijetno topel.

	Prvič sem bila sama v mamini sobi. Ozrla sem se naokrog in prišla do enakega spoznanja kot pred nekaj urami: ta soba ni mamina. Bila ni nikogaršnja. Sobo smo napolnili z domačimi stvarmi, ampak še vedno je pripadala domu.

	S hodnika so se zaslišali mehki koraki in tiho cviljenje koles. Vrata mamine sobe so se odprla in spet takoj zaprla. Nato so se vnovič na široko odprla, Yolanda pa jih je z zadnjico zadržala, da se niso spet zaprla.

	»Naj vama pomagam,« sem hitro planila k vratom in jih pridržala, da je lahko Yolanda voziček z mamo odpeljala mimo mene k oknu.

	Čakala sem, da bo mama proti meni obrnila glavo, a ostala je popolnoma negibna. Glava ji je samo tičala med rameni, kot kakšni starki. Bilo je, kot bi sploh ne bila tam.

	Yolanda se je motovilila po sobi. Iz košare na vozičku je vzela odejo breskove barve in mamine rokavice, pospravila jih je v omaro, povsem brezbrižna do mamine negibnosti.

	Vame je kot cigaretni dim planilo razočaranje in onesnažilo trenutek, za katerega sem upala, da bo srečen. Nekajkrat sem globoko vdihnila, da bi se ga očistila, in odšla k mami.

	»Majhno presenečenje imam zate,« sem ji rekla in jo poljubila na teme, preden sem stopila pred njo in počepnila.

	In takrat sem tisto zagledala še drugič.

	Ni me prepoznala.

	Ni bilo važno, kje sva. Pogledala sem v njene odsotne in utrujene oči in spoznala, da je Huntingtonova opravila svojo nalogo, enkrat za vselej je pretrgala nit, ki naju je osemindvajset let držala skupaj. Tega nisem prenesla. Yolandi sem zamomljala nekaj v opravičilo in planila po stopnicah navzdol, obupano sem si želela, da bi me noge odnesle čim dlje proč.

	Ob vznožju stopnic sem se zaletela v Sarah in prekinila njen pogovor z Nino.

	»Pazi, kje …« je začela bentiti, ko pa je zagledala mene, si je prenehala drgniti ramo in je roke iztegnila proti meni. Njenemu dotiku sem se izmaknila, brez opravičila sem dirjala naprej.

	»Jess, kaj za božjo voljo se je zgodilo?« je zavpila za menoj.

	»Če bi ti bilo mar priti na obisk, jebenti, bi videla na svoje oči,« sem še zavpila v odgovor, preden sem oddrvela po privozu.



	Med odmorom za malico se s Sarah dobiva v Costi blizu nakupovalnega centra Arndale. Spomin na včerajšnje obnašanje me je pestil ves dopoldan, ko sem brezglavo tavala po pisarni, zato sem sklenila, da bo najbolje, da se z zadevo soočim in z njo opravim.

	Sredi dopoldneva sem Sarah poslala sporočilo, odgovorila mi je še v isti minuti. Pristala je, da se dobiva na kavi in da se ji opravičim.

	Nisem zgrožena samo zaradi svojega vedenja, temveč tudi zaradi mame. Če bi vedela, da sem se tako nesramno vedla do njene prijateljice – do kogarkoli – bi me pošteno okregala. Če bi me mama lahko oštela, bi zahtevala, da zadevo popravim.

	»Hej, Jess.« Sarah priskoči k meni, ko v vrsti čakam pred blagajno. Moškima za seboj se opravičljivo nasmehnem.

	»Hej. Kaj boš?«

	»Samo vodo, prosim.«

	»Si prepričana?«

	»Ja.«

	Tole bo težje, kot sem mislila. Bela kava bi pomenila, da je vesela, ker me vidi. Skodelica čaja, da je pripravljena poslušati. Voda: besna je. Sediva na barskih stolih in gledava proti Exchange Squaru. Sarah zapre svojo torbico Burberry in jo odloži na tla, eno naramnico si da okoli noge, če bi jo kakšen nebodigatreba poskusil ukrasti.

	»Sarah, rada bi se ti opravičila, ker sem bila včeraj tako nesramna.«

	»Ni se ti treba opravičevati, no, morda malce, ampak nisem zato prišla. Prišla sem, ker me zelo zelo skrbi zate. Potem ko si včeraj oddirjala, sem šla gor k tvoji mami. Niti sanjalo se mi ni, da se je njeno stanje tako zelo poslabšalo. Veš, Jess, mislim, da me sploh ni prepoznala.«

	Začne jokati. Podam ji robček in počakam, da si obriše tanko kožo okoli oči.

	»Prepozna tebe?« me vpraša.

	»Nič več.«

	Oči ji napolnijo nove solze. Čakam, da bodo usahnile.

	»Ubožica. Niti pomisliti ne morem, kako se počutiš. Ko moraš gledati, kaj trpi tvoja mama, in veš, da se bo enako zgodilo tebi. In da se moraš s tem spoprijemati sama …«

	Hočem ji povedati, da nisem sama – imam Debs in Olivio. Hočem ji povedati, da si ne dovolim razmišljati o tem, kaj čaka mene, dokler me mama tako zelo potrebuje. Ampak nimam časa, Sarah me prehiti.

	»Toda nisi več sama. Mene imaš. In resno mislim. Bila sem strahopetna, preveč sem se bala bolezni in gledati, kako tvoja mama peša. Sram me je. Ampak povem ti, potem ko sem te včeraj videla v takšnem stanju, da bom v obraz pogledala čemurkoli, če bo to pomenilo, da ti lahko pomagam. Zato sem tukaj. In tukaj bom, dokler me boš potrebovala.«

	Vodo odloži, jaz pa jo močno objamem.

	»Hvala ti, tetka Sarah, najlepša hvala.«

	Poda mi robček in sedi ob meni, dokler ne preneham jokati, potem pa skoči s stola, pobere svojo torbico Burberry in nama naroči vroči čokoladi in borovničeva mafina, da bi mi pokazala, da mi stoji ob strani. Obe veva, da mafina ne bosta prav nič pomagala, pa vendar ju je vredno pojesti.





	SEDEMINTRIDESETO POGLAVJE

	Dnevi, ko nisem obiskala mame, so se kopičili. Zanašala sem se, da jo bo obiskala Debs in mi poročala. Ko me po nekaj tednih, med katerimi so se najine poti križale le za hip, Debs pokliče in povabi k sebi na večerjo, nisem presenečena. Hkrati me obvesti, da bova potem šli z Lauren ven na pijačo – če se že sami ne moreva dogovoriti. Ne pove pa, da jih bom pred tem pošteno slišala.

	Tega sem vesela. Če moja slaba vest ne zadošča, da bi stopila pred mamo in njene prazne oči, bo morda Debsino oštevanje učinkovitejše.

	Petek prinese napoved zgodnjega vročinskega vala, ki bo trajal ves konec tedna. Didsbury se polni s skupinami prijateljev in pari, ki so odločeni, da bodo kar najbolje izkoristili neobičajno visoke temperature. Redni popoldanski pivci že zgodaj zasedejo stole pred številnimi bari. Vrste čakajočih segajo iz prodajaln, pred Solato in štručko vrsta sega do polovice ulice. Vsenaokrog vlada hrup avtomobilskih trobelj in glasnih pogovorov, ki zvenijo izjemno domačno, obujajo spomine na vikende, ko sem bila tudi jaz del takšne družbe, s prijatelji pila Pimm's ali med zmenkom sedela na obzidju in pred obiskom restavracije v dobri družbi pila vino. Lepo je spet biti zunaj, četudi samo na poti do avtobusne postaje.

	Edina pot, ki me ne vodi po sredini Wilmslow Roada, teče skozi skupinico štirih opicanjenih najstnic, vsaka nosi lepo rožnato obleko s širokimi hlačnicami. Osebno menim, da so moje kavbojke, bel čipkast top in svetlo modra jopica veliko primernejša oprava. Ko se bo sonce skrilo, se bo ozračje začelo ohlajati. Kmalu jih bo presenetila modrikava kurja polt.

	Nasmehnem se in zlagano prijazno rečem: »Se opravičujem, dame,« one pa mi vljudno naredijo prostor.

	V napol praznem avtobusu sedem na sedež ob oknu in vso pot opazujem nebo, ki bi bilo enakega odtenka kot moja jopica, če se ne bi obzorje začelo temniti. Morda tudi mama prav zdaj sedi ob oknu in opazuje, kako mrak kot zavesa počasi zastira nebo. Ta misel mi je v tolažbo: še vedno sva obe pod istim nebom.

	Še preden pridem do vrat Debsine hiše, zavoham meso in čebulo.

	»Živijo.« Na pragu stoji Lauren z elektronsko cigareto med zobmi.

	Ob močnem vonju Debsine kuhe, tako težke in neprimerne za lahkoten spomladanski dan, se trudim ne vihati nosu, a očitno mi ne uspe, ker se Lauren glasno zasmeji.

	»Nekaj prav lepo diši,« pripomnim.

	»Kar nehaj, mami se meša. Pravi, da bi morala biti bolj podobna Lorraine. Le kdo si želi v takšni vročini jesti mesno pito?«

	»Jaz jo imam izjemno rada ne glede na vreme.«

	»Ko boš ugotovila, kako vroče je v kuhinji, ne boš več tako mislila.«

	Skozi vežo in dnevno sobo ji sledim v kuhinjo v zadnjem delu hiše, intenzivnost vonja samo še narašča.

	»Hej, Debs,« pozdravim njen hrbet, pito ravno jemlje iz pečice. Ko se vzravna in me pogleda, ji po obrazu tečejo kaplje potu in za seboj na make-upu puščajo srage.

	»Heeej, ljubica. Oprosti zaradi vročine. Ne vem, kaj sem razmišljala, da v tej sparini kurim še pečico. Naredi mi uslugo in pomagaj Lauren ven odnesti stole. Danes bomo večerjale al fresco,« še doda in veselo pomiga z boki.

	»Krasno. Diši mamljivo. Perfektna izbira.«

	»Hmm. Vroča jed sredi vročine, ni boljšega,« pripomni Lauren.

	»Joj, speljita se že ven,« odvrne Debs in naju spodi iz kuhinje.

	Potem ko iz kuhinje prineseva stole, zložljivo mizo, prt, pribor in sklede pireja, korenja in zelja, Lauren prinese še steklenico vina in tri kozarce.

	»Vroče je,« rečem in slečem jopico, tudi hlačnice si zaviham. Moram priznati, da so tiste punce v ohlapnih oblekah zelo dobro vedele, kaj počnejo.

	»Ja, pravi vročinski val. Prav prija, če ti ni treba delati ničesar in lahko samo ležiš. Vino?«

	»Prosim.«

	Nazdraviva in se prepustiva lahkotni, prijateljski tišini. Čudno, saj se pravzaprav sploh ne poznava. Doslej sem jo videla le enkrat. Ampak Lauren ve vse o mojem življenju, Debs ji je povedala, tako kot jaz vem vse o njenem. Zato nama je dovoljeno preskočiti spoznavni del in pristati tukaj. Z zaprtimi očmi srkam vino in se veselim, da greva kasneje skupaj ven.

	»Takole,« se nama na majhnem vrtu pridruži Debs in lovi ravnotežje z velikim pekačem v rokah, omaka ji čez rob kaplja na rokavice.

	»Izgleda izvrstno,« iskreno povem, moj želodec se še predobro spominja tednov pečenega krompirčka in zamrznjenih jedi.

	Hrana je dobra, točno takšna, kot bi jo pričakovala od Debs. Medtem ko z Lauren pridno jeva, se ona svojega krožnika skoraj ne dotakne, nama pa vsili še dodatno porcijo pite in pireja. Ne Lauren ne Debs ne začneta kakšnega posebnega pogovora, med grižljaji samo kramljamo o hrani in pomislim, da so takšni vsi njuni obroki. Ko Debs preneha hrano potiskati sem in tja po krožniku, naroči Lauren, naj vse znosi nazaj noter in se loti pomivanja posode. Ko gre Lauren mimo svoje mame, se pomenljivo spogledata in na Laureninem obrazu se nariše razumevanje, preden izgine v hišo.

	»Vem, kaj boš rekla,« začnem, da bi prevzela vajeti pogovora, še preden bi jih lahko ona. »Pogosteje bi morala obiskati mamo. Vem, da bi morala, a prepričujem se, da zdaj, ko me ne prepozna več, to sploh ni več pomembno. Toda vem, da je narobe. Ne smem biti obsedena s tem, kaj sem izgubila, ne dokler je še vedno tukaj in sem še lahko z njo. In obiskala jo bom takoj jutri zjutraj.«

	»Dobro, ampak, poslušaj, karkoli že se bo zgodilo, ne smeš obsojati sebe, če je težko. Seveda je težko. Prekleto strašno je. In če potrebuješ nekaj dni odmora, je to povsem razumljivo.«

	»Hvala, Debs. Ne znam ti povedati, koliko lažje mi je, ker ima mama tebe.«

	Debs se nemirno preseda, kot bi nenadoma ugotovila, da sedi na nečem ostrem.

	»Me veseli. Samo po vodo skočim. Takoj bom nazaj. Najbrž je bilo meso preslano.«

	»OK, hvala.«

	Bog blagoslovi Debs. Skrbna je do vseh. Ko se bo vrnila, ji bom nalila kozarec vina in pogovarjali se bova o nečem prijetnem, na primer o Tomu Hardyju ali pa novi Aldi, ki se odpira prihodnji teden.

	Sonce počasi izginja za drevesi in hišo. Kmalu bo premrzlo za sedenje zunaj. Obraz nastavim še zadnjim zahajajočim žarkom. Kar naenkrat v moje misli stopi Alec. Vidim, kako se vzpenja po stopnicah v Henley Hallu, hodi po hodniku proti mamini sobi in na široko odpre vrata. Ampak tam ne najde mame, temveč mene. Ves nasmejan stoji pred mano in izreče moje ime. Toda nasmejan in srečen obraz v hipu nadomesti nesrečna zgroženost, ko se mu posveti, da ga ne prepoznam.

	Spet odprem oči in sežem po jopici, shladilo se je. Če bi Alec ostal ob meni, bi bila njegova usoda takšna. Ker bo moja prihodnost enaka mamini, sem z Alecom morala končati, zdaj bo moje življenje le bledikav odsev življenja, ki bi ga imel, če bi ostala skupaj. Hvala bogu, da je ubežal.

	»Si OK, Jess? Bleda si kot stena.« Sploh nisem opazila, da se je Debs vrnila in mi vsa v skrbeh na ramo položila roko.

	»V redu sem. Spij malce vina.«

	»Kasneje, najprej se želim s tabo o nečem pogovoriti.«

	»Res si prijazna, ker tako predano skrbiš za mamo, ampak obljubim, da bo spet vse, kot je bilo. Jutri jo bom obiskala in prekleto, da se bom prisilila in spoprijela s čimerkoli, kar me čaka. Moram se. Moja mama je in ta bolezen mi ne bo preprečila, da ne bi bila z njo, dokler sem še lahko.«

	»Dobro. Nikoli nisem niti pomislila, da bo kako drugače. Dobro ti gre. Toda ne želim se pogovoriti o tem.«

	»Aja?«

	»Jezus, tole mi pa res gre težko z jezika, zato bom kar povedala. Odkar je tvoja mama v Henley Hallu, sem več časa preživela s svojo družino, še posebej z Rayem. Zate in za tvojo mamo sem večno v skrbeh, ampak hočem ti povedati, da nama je z Rayem koristilo, ker sva več časa preživela skupaj. Ugotovila sva, da najina zveza navsezadnje morda le ni mrtva.«

	»Sta se pobotala?«

	»Sva,« kljubovalno odvrne. »Prekleto dolgo sva že poročena in strinjava se, da bi bilo noro, če bi se zdaj razšla, ker imava možnost biti srečna.«

	»Ampak mislila sem, da ga nočeš več. Tako si rekla.«

	»Res je, in ne pravim, da je zdaj vse popolno. Ko sem zahtevala, da se dokončno razideva, sva se bila prisiljena pogovoriti. O stvareh, ki naju motijo. In o stvareh, ki so v redu. Poročena sva veliko let in v vseh teh letih je bilo veliko dobrega. Ko sem hotela vse zavreči, sem se prenaglila. Znova bova poskusila.«

	»Če si to želiš, je super.«

	»Res je.«

	»No, če je tako in če si prepričana, ti želim vso srečo.« Kljub oblaku potrtosti, ki pada name, ker z mamo nikoli več ne bova deležni takšne sreče, jo objamem in potrepljam po prepotenem hrbtu. »Lauren grem pomagat pospraviti, da bova lahko šli na pijačo.«

	Vstanem in primem stol, da bi ga odnesla v hišo.

	»Počakaj. To še ni vse.«

	»To še ni vse?«

	»Le to je, da sva se zdaj, ko več ne negujem tvoje mame in se je Ray upokojil, pogovarjala o tem, kje bi začela na novo. Ray si je vedno želel pokoj preživljati nekje na toplem. Veš, artritis ima, zanj je pa najboljša mediteranska vročina. Če to hišo prodava, bova verjetno imela dovolj za nakup manjšega stanovanja ob morju. Sprva nisem bila prepričana, da si to želim, ampak tudi otroci se strinjajo, in iskreno mislim, da nama bo dobro delo.«

	Želodec se mi skoraj obrne.

	»Kaj mi hočeš povedati, Debs?«

	»Razmišljava o tem, da bi se preselila v Španijo.«

	Stol, ki ga držim v rokah, pade po tleh.

	»K-kaj?« jecljaje spravim iz sebe, v grlu me stiska in ne morem dihati.

	»Preselila se bom, ljubica,« ponovi Debs. »Najbrž še kar nekaj časa ne – hišo morava dati na trg in nekoga prepričati, da zanemari tridesetletno propadanje in jo kupi, midva pa morava poiskati primerno stanovanje v Španiji – zagotovo pa ne, dokler tvoja mama ne … no, dokler … saj veš,« se otepa ključne besede. »Ampak želiva si, da bi nama nekega dne uspelo. Saj razumeš, kajne?«

	Razumem, da se bo odselila. Da počne tisto, za kar meni, da jo bo osrečilo. Kmalu je ne bo več, jaz bom pa še vedno tukaj. Takšno je zdaj moje življenje. Ljudje pridejo in odidejo. Vsi živijo naprej, jaz pa samo gledam za njimi.

	»Zveni super,« rečem, a nasmeška ne premorem.

	Tega ne opazi, olajšanje, ki jo preplavi, je premočno.

	»Hvala, ljubica. Iskreno rečeno me je bilo groza povedati ti. Lauren je rekla, naj molčim in ti povem šele tik pred odhodom, a tega ne bi mogla storiti. Rekla sem, da je bolje, da veš – saj sem imela prav, kajne?«

	Lauren pride nazaj na vrt, sveže naličena.

	»Povedala sem Jess. In vesela je za naju. Vedela sem, da bo.«

	Lauren se široko nasmehne.

	»Hvala ti, Jess, ker si tako dobra. Mamo je na smrt skrbelo, da boš mislila, da ti obrača hrbet. Še leta ne bo šla nikamor in takrat bo tvoja mama morda že … saj veš. Kakorkoli, saj Španija ni drugi konec sveta in kadarkoli jo boš potrebovala, jo lahko pokličeš po Skypu ali telefonu, je tako?«

	»Tako je. In naša Lauren bo še vedno tukaj. Do mojega odhoda bosta že tako dobri prijateljici, da niti pomislila ne boš, da me pogrešaš.«

	Lauren proti meni iztegne roke, sprejmem jih.

	»Prav imaš. Vesela sem za vas. Tudi mama bo. Zdaj pa mi oprostita, ne počutim se najbolje. Najbrž je kriva vročina. Iti moram.«

	Lauren se izneverim, koraka k prijateljstvu nisem sposobna narediti. Čemu ga tudi bi? Pravkar sem izgubila mater, zakaj bi se spuščala v muke, ki bodo sledile, ko se bo tudi hči odločila za nov korak v življenju?

	Spustim Laurenine roke, odidem v kuhinjo in skozi niz prostorov, si nataknem čevlje in odidem iz hiše. Želim biti sama in čim dlje proč.





	OSEMINTRIDESETO POGLAVJE

	Vročinski val traja ves konec tedna. Ljudje v trumah zapuščajo svoje domove, zbirajo se v parkih in na terasah barov v Manchestru in njegovi okolici.

	Lahko bi se jim pridružila in svojim belim nogam privoščila prvo letošnje sončenje. Lahko bi se, kot vsi drugi, pritoževala nad vročino, s katero nam jo je zagodlo sonce, medtem ko bi v sončnih očalih njegovim žarkom nastavljala obraz in srkala nekaj hladnega; se spomnila, kako sem nekoč imela rada tako vroče dneve.

	A namesto tega, potem ko se v soboto zjutraj zbudim vsa potna in užaloščena, v hiši zagrnem prav vsako zaveso in se utaborim na dvojni postelji v dodatni sobi pod stropom iz sedemdesetih, za katerega mama ni nikoli našla časa, da bi ga preuredila. Ventilator se ne obrača niti približno dovolj hitro, a slabotna sapica je boljša kot zadušljiva sparina v vseh drugih prostorih.

	V prostoru prevladuje vonj po starih rjuhah. Na prstih mi ostane tanek film prahu, ko z njimi podrsam po temno modri odeji. Ne spomnim se, kdaj je bila soba zadnjič uporabljena. Debs je ni uporabila nikoli, njeno mesto je bilo ob mami. Če bi že lahko na kratko zaspala, bi to storila na stolu ob mamini postelji. Najbrž je v njej zadnja spala Sarah, ko je neki petek zvečer preveč popila.

	Bili so časi, ko je bila ta soba pogosto v uporabi. Če ne Sarah, je v njej prespala katera od mojih prijateljic, ali pa sem v njej prespala s kakšnim fantom, ki je bil mami dovolj všeč, da se mi je zdelo vredno, da prenoči.

	Ko tako ležim tukaj, postaja tišina, ki vlada v hiši, še neznosnejša od vročine. Hrepenim, da bi odšla nekam proč. Morala bi obiskati mamo, toda še vedno ne premorem moči. Nisem še pripravljena, da me vnovič ne prepozna. Ostanem, kjer sem, in si obljubim, da bom šla k njej čez nekaj uric, ko se malce shladi.

	Ventilator začne utrujeno ropotati, predolgo ni bil v uporabi. Potrebno ga je izključiti, sicer bo pregorel. Vstanem in ga izklopim, a ne sedem nazaj na posteljo. Na hitrico se oprham, las si sploh ne zmočim, potegnem nase poletno kaki oblekico, si nataknem japonke in odidem dol. Vrt je še vedno enako neprivlačen, pod obsojajočim soncem še toliko bolj. Bom pač sedela v kuhinji in brala stare revije, ki jih je v hiši pustila Debs ali pa katera od negovalk.

	Malo pred poldnevom zazveni trkanje. Nekaj mamine opre-me je še vedno treba odpeljati v dom.

	Ko grem mimo jedilnice, pogledam prazno bolniško posteljo, ki mami več ne koristi in jo bo poslej uporabljal nekdo drug. Še nikoli si nisem bolj želela obdržati kakšne tako zelo osovražene stvari.

	»Kaj želite?« vprašam moškega, ki nikakor ni prišel iskat mamine postelje.

	Alec sname sončna očala in se široko nasmehne.

	»Prišel sem pogledat, kako si,« reče. Nobene zadrege ne pokaže, ker je prišel nepovabljen. Nobene zamere, ker sem ga zadnjič spodila iz hiše.

	»Lahko vstopim?« vpraša.

	Čistila nisem, odkar je mama odšla v bolnišnico. Hodnik se je spremenil v odlagališče za cunje, kuhinjska tla so bila polna madežev, vsak kotiček pa poln umazane posode.

	»Verjetno že.«

	Najbolje, da ga skozi hišo odpeljem na vrt. Sicer ni v boljšem stanju, a vsaj zaudarja ne. »Kaj se dogaja?« vprašam, ko se nasloni na vrtni zid. »Ne vem, zakaj si prišel.«

	»OK, čas je za priznanje,« reče. »Odkar je bila tvoja mama v bolnišnici, sem si veliko dopisoval z Olivio. Hotel sem vedeti, kako si, se prepričati, da si OK. Olivia je bila z informacijami zelo skopa, povedala mi je le, da je mama v domu in da si se vrnila v službo. Povedala mi ni ničesar drugega, razen da ti je težko. Ko sem danes zjutraj videl, kako lep bo dan, sem pomislil nate. Prešinilo me je, da bi se lahko družila. Vem, da si zveze ne želiš in ne gre za to. Mislil sem, da bi spet lahko bila zgolj dva človeka, ki se tu in tam rada pogovarjata. Saj veš, kot sva bila prej. Kaj meniš?«

	Menim, da je to končno priložnost, da potegnem črto, in to za vse večne čase.

	»Prijazno,« odvrnem, »ampak v teh kratkih hlačah sploh ne morem umakniti pogleda s tvojih nog. K najinim prijetnim pogovorom se ne moreva vrniti nikoli več.«

	»Pa lahko vsaj poskusiva? Če ti ne boš gledala mojih nog, tudi jaz ne bom več gledal tvojega pasu v tej obleki.«

	»Ne bo šlo, Alec. Laska mi, ker si prišel, in vem, da si resnično dober človek, ampak ne morem.«

	Na dolgo izdihne. Ujamem rahel vonj po zobni kremi in pomislim na njegove popolne zobe.

	»OK, sem si mislil, da boš to rekla,« pove. »Pa vendar, moral sem vprašati. Če bi obstajala možnost, da si moje družbe želiš, jaz pa ti je ne bi nikoli ponudil, bi se sovražil. Izvoli, tole je zate.«

	Skloni se in s tal ob nogah pobere majhno vrečko. Do tega trenutka je sploh nisem opazila.

	»Kaj pa je to?«

	»Tole sem ti kupil naslednji dan, potem ko je šla tvoja mama v bolnišnico. Darilo sem ti hotel dati tisti večer, ko sem prišel, da bi nama pripravil večerjo, pa te priložnosti nisem dobil. Jaz ga ne morem imeti. Potrebuje dober dom.«

	Odprem vrečko in zagledam trola z vijoličnimi lasmi in volnenim klobučkom, oblečeno ima smučarsko jakno in škornje.

	»Majhen spomin na najin izlet na jezera.«

	Pomislim na zbirko trolov, ki sem jo imela kot deklica. Zbirala sem jo veliko let. Pomenila mi je vse na svetu. Ampak tega mu nisem nikoli povedala, ali pač?

	»Prekrasen je,« potiho rečem. Pred njim nočem jokati, zato se odkašljam in odidem v hišo.

	»Res si prijazen,« mu povem, potem ko mi sledi do vhodnih vrat. »Če bi le bilo vse drugače.«

	»Če bi le bilo.«

	»Bi storil nekaj zame, Alec?«

	»Karkoli.«

	»Prenehaj Olivii pošiljati sporočila in si začni iskati punco.«

	»Ne vem …«

	Stopim na prste in ga poljubim na lice, še zadnjič.

	»Zame?«





	DEVETINTRIDESETO POGLAVJE

	Debs drži besedo in prav vsak dan obišče mamo, kot bi se prav nič ne spremenilo. Ves čas sva na zvezi in preden gre k mami, mi nikoli ne pozabi poslati sporočila. Kadar se po čudnem naključju v Henley Hallu znajdeva obe, je točno takšna, kot je bila pred šestimi dnevi, ko me je povabila k sebi domov.

	Pred mamo nikoli ne omeni svojih načrtov v zvezi s selitvijo – verjetno ve, da bi bilo nesmiselno. So pa trenutki, ko mi po telefonu ali na poti iz mamine sobe pove o stanovanju, ki sta si ga z Rayem ogledala na Costi del Sol, ali za hišo v njihovi ulici, ki je bila prodana po dobri ceni. Pretvarjam se, da sem vesela, ona pa se pretvarja, da gre za malenkost – še vrsto let se ne bo zgodilo – a tisto čutiva obe. Da se bližava koncu – najinemu koncu. Edina razlika je, da si Debs to želi, jaz pa bi najraje zakričala, naj z vsem skupaj preneha.

	Še najhuje pa je to, da je edina oseba, pri kateri bi lahko našla uteho, samo še redkokdaj budna.

	Mama je venomer utrujena. Ob večerih, ko pridem k njej, je vedno v postelji. Lahko jo le držim za roko in sem hvaležna, da vsaj v snu najde malce miru.

	Življenje takole teče več tednov. Vse bolj me skrbi, da mame nikoli več ne bom videla budne, zato vzamem dan dopusta in upam, da bom ujela vsaj trenutek njene budnosti.

	Obiščem jo v četrtek popoldan. Dan je lep in zelo suh, pogled na ducat oskrbovancev v družbi sorodnikov na vrtu mi vlije pogum. Če je mama dovolj pri močeh, jo bom lahko pripeljala ven.

	Vpišem se v knjigo obiskovalcev in na hitro preletim seznam. Takoj ga najdem. Debsin vpis – prihod ob 9.00, odhod ob 9.45.

	Vesela, ker je že odšla in bom imela mamo le zase, pohitim po stopnicah v njeno sobo. Komaj čakam, da jo vidim. Če spi, imam vsaj dovolj časa in bom lahko počakala, da se zbudi.

	Soba je presenetljivo svetla. Ena od negovalk je odgrnila zavese in odprla okno, da je v sobo spustila prijetno topel zrak. Mame ne najdem v postelji, kot sem pričakovala, temveč oblečeno v jopico in legice, ki sem ji jih kupila. Sedi na stolu ob oknu in gleda na vrt.

	»Hej, mama. Danes pa izgledaš izjemno dobro.«

	»Oh, res je, res je,« iz kopalnice srečno zažvrgoli Yolandin glas, preden vsa nasmejana pride v sobo. »Danes imava pa res dober dan, kajne, Susan?«

	»Super.«

	Počepnem ob mami, da bi jo poljubila na lice in zgodi se nekaj neverjetnega – nasmehne se mi. Ne z vljudnim nasmeškom, ki ga pokloni vsakomur, ampak z nasmeškom, ki ga hrani le zame, ob katerem se ji iskrijo oči. Prepoznala me je.

	»Hej, jaz sem, tvoja Jess,« ponavljam znova in znova in jo krčevito objemam.

	»Previdno,« se ob meni znajde Yolanda, »dušiš jo.«

	Mamo v trenutku spustim. »Oprosti, mama.« Potem pogledam Yolando. »Kaj to pomeni?«

	»To pomeni, da ima zelo dober dan in da bi ga ti morala karseda izkoristiti.«

	»Bom. Greva na sprehod, mama?«

	Popoldan preživiva med cvetlicami. Po sivki dišeč nežen vetrič nama boža obraz, topli sončni žarki pa lica.

	Povem ji za Olivijino nosečnost, za Alecov obisk in za trola, povem ji vse prijetne stvari, ki se jih spomnim. Mama me ves čas gleda, roka ji počiva na grlu, na verižici, ki sem ji jo podarila za božič. Ugotovim, da tudi meni roka počiva na vratu, na moji verižici.

	Ko mama začne kazati znake utrujenosti, preneham čebljati, ona pa zapre oči. Čez nekaj sekund spi. Tako lepo jo je odpeljati nazaj v sobo. Invalidski voziček ustavim ob Maggiejini klopi, sedem nanjo, mamo pa primem za roko.

	K meni prisede moški, medtem ko se njegova otroka kot telička lovita po vrtu. Za njima vpije, naj ne tekata po cvetličnih gredicah, hkrati pa z mano prične značilen pogovor med sorodniki oskrbovancev doma. Pove mi, da je njegov oče že šest let v Henley Hallu, vse odkar je zaradi demence zanj postalo prenevarno živeti doma. Vsa presenečena ga vprašam, ali je njegovemu očetu tukaj všeč. Zasmeji se in mi zatrdi, da se ima prekrasno in se pogosto zdi mirnejši, kot je bil, ko je bil še doma.

	Pogledam spečo mamo in pomislim, da je bila njena želja, da bi bila tukaj. Odločitev je bila njena. Ta kraj si je izbrala sama in zdaj jo razumem. Mama je verjela, da bodo njena zadnja leta tukaj spokojnejša, kot bi bila doma. Upam le, da se ni motila.

	Ko napoči čas za mamin obrok, naju pride Yolanda iskat. Mamo prebudim in jo odpeljem v jedilnico. Yolanda vztraja, da jo bo sama hranila, jaz pa mulasto pristanem. Navsezadnje je Yolanda negovalka. Mama se napreza, da obdrži pire dovolj dolgo v ustih, da ga lahko pogoltne. Težko je gledati, kako se muči, ampak Yolanda pravi, da mama zmore pojesti dovolj, da dobi vsa potrebna hranila.

	Po jedi in ko je spet v svoji sobi, je mama siva v obraz, tako zelo je utrujena. Z Yolando jo spraviva v posteljo, jaz pa vem, da bo kot vsak drug večer spala več ur skupaj.

	»Lahko noč, mama,« rečem in jo poljubim na čelo. Ko se odmaknem, opazim, da me gleda.

	»Tako zelo te imam rada,« dodam. Ne vem, koliko dni nama je še ostalo, zato hočem izkoristiti prav vsakega, da ji to povem. »Si najboljša mama na svetu.«

	Nasmehne se in zapre oči, jaz pa jo božam po laseh, dokler ne zaspi.

	Ko se poslovim, se Yolandi zahvalim in obljubim, da bom odslej, kolikor je le mogoče, mamo pogosto obiskala čez dan. Današnji popoldan je obema izjemno koristil.



	Telefonski klic dobim naslednji dan v službi.

	»Gospodična Hyland?«

	»Pri telefonu.«

	»Nina Lew iz Henley Halla na tej strani. Kličem vas, da bi vas obvestila, da smo mamo z reševalnim vozilom poslali v bolnišnico. Malce nas je skrbelo zaradi njenega dihanja, zato želimo, da jo pregledajo.«

	»Ojoj, je z njo vse v redu?«

	»Ja. Opazili smo manjšo spremembo, pa tudi temperaturo je imela rahlo povišano, zato smo jo preventivno poslali na pregled v bolnišnico. Boste lahko šli k njej?«

	»Seveda. Takoj pridem.«

	Po pisarni se ozrem za Jane. V stekleni pisarni na sredini nadstropja je zatopljena v pogovor s svojim možem. Ko je z gospodom Lewisom, je običajno ne bi zmotila, tokrat pa kar planem k njima, tako da sploh nimata časa skriti, da pogovor ni bil povezan s službo.

	»Se opravičujem, ker motim. Mama je v bolnišnici. Smem iti?«

	»Ojoj. Ja, seveda, ti kar pojdi,« odredi Jane.

	Gospod Lewis odpre usta, hoče nekaj reči, a Jane dvigne roko in ga ustavi.

	»Na službo niti ne pomisli. Pojdi in bodi z mamo.«

	Objame me in me potisne proti dvigalom.

	Na poti v bolnišnico me v taksiju prešine, da tokrat sploh nisem tako zelo prestrašena kot zadnjič. Cevke sem že videla. Tudi piskajoče aparate. Vem, da me čaka noč na stolu, od katere me bo vse bolelo, masten zajtrk in pomirjujoče besede zdravnikov.

	Trenutek je krizni, pa vendar poznan.

	»Tukaj me odložite, prosim,« rečem šoferju, tokrat točno vem, kam moram iti.

	Vem, da mame ne bom našla na urgenci. Spet je zbolela za pljučnico, zato ne bodo tratili časa. Zdravniki se ji že posvečajo, da bi čim prej stabilizirali njeno stanje. Po čakalnici se sploh ne ozrem, temveč odkorakam naravnost do glavne sprejemnice.

	»Mi, prosim, poveste, na katerem oddelku lahko najdem Susan Hyland? Pred približno pol ure jo je pripeljal rešilec.«

	Receptorka je tako zelo navdušena nad mojo učinkovito izbiro besed, da se takoj posveti računalniku, ob tem pa prevrne lonček na mizi.

	Med branjem se na njenem sicer nevtralnem obrazu pojavijo gube.

	»Usedite se v čakalnici, nekdo bo prišel kmalu k vam.«

	To pa je novo.

	Čeprav nisem prepričana, kaj to pomeni, ubogam in sedem na edini prosti stol, poleg mamice z nemirnim otrokom v naročju. Čez nekaj minutk se mi približa višja medicinska sestra v temno modri halji.

	»Pozdravljeni. Bi stopili z mano, prosim? Dr. Thornley pravkar zaključuje pregled bolnice, a bo vsak čas prišel dol in se pogovoril z vami.«

	V meni začne naraščati groza, širi se po vsem telesu, dokler razen nje ne občutim ničesar več.

	»Kaj se dogaja?«

	»Semkaj, prosim.«

	Po tihem hodniku me vodi do majhne in mračne sobice. V njej so trije stoli različnih barv in majhna okrogla mizica s škatlo robcev, ki stoji točno na sredini. Na steni je abstraktna slika lilije.

	Sedem na rumen stol, sestra pa zapre vrata in me pusti samo. Bolnišnice sicer ne poznam dobro, vem pa, da je prostor najbolj grozen izmed vseh.

	Čez dvajset minut nežno trkanje potrdi, kar že vem. Zdravnik z dobrimi novicami ne bi trkal tako nežno. Zaradi časovne stiske zdravniška služba takšnih vljudnosti ne dopušča. Zdravnik, ki ga čaka pacient, bi zakorakal noter, poročal svoje in že hitel naprej.

	Vrata se rahlo odprejo in noter pokuka mlad moški z redko bradico.

	»Živijo. Sem dr. Thornley. Lahko vstopim?«

	Čudno vprašanje glede na to, da je bolnišnica njegova in ne moja.

	»Ja.«

	Tale ne nosi zelene halje, ki sem jih bila vajena na intenzivni negi, pač pa lepo ukrojeno obleko in neverjetno sijoče črne čevlje. Spominja na najstnika, ki se je oblekel za prvi dan službe in meni, da bo po dnevu nakupovanja z mamo naravnost blestel. Kako si drzne biti tako svež in sijoč, če ga z vseh strani obdaja bolezen?

	»Bojim se, da novice niso dobre,« začne in mi sede nasproti na rdeč stol. »Vaša mama ima resne težave z dihanjem, ki jih povzroča akutno respiratorno pešanje. V tem trenutku se trudimo njeno stanje stabilizirati. Moram preveriti, ali ste seznanjeni z mamino izjavo, da ne želi oživljanja?«

	»Oh. Ja, sem.« Mama mi je to povedala nekaj let nazaj, ko je postalo jasno, da bom morala prevzeti zdravstvene odločitve. Takrat se je vsak pogovor o koncu življenja zdel popolnoma nepotreben, o tem nisva hoteli razmišljati. In jaz sem storila točno to, zdaj pa se spomnim tistih besed in prvič dojamem njihov pomen. In te besede imajo pravico končati mamino življenje.

	»Jo lahko vidim?« vprašam.

	»Seveda, odpeljal vas bom k njej.«

	Odpelje me na oddelek intenzivne nege. Sredi vseh aparatur mama izgleda enako neznatna kot prejšnjič. Ampak tokrat je priklopljena tudi na naprave, ki jih prejšnjič nisem videla – ni jih potrebovala. Pogled nanje mi vzame sapo.

	»Oh, mama.« Primem jo za roko in na blazino položim glavo k njeni.

	Več ur se ne premaknem. V uho ji šepetam najine najljubše spomine, znova in znova ji povem, kako zelo jo imam rada. Nihče naju ne prekine. In nikogar drugega ne potrebujeva. Bolnišnični oddelek počasi bledi, dokler ne ostaneva le midve.

	Šele ko zazvoni glasno piskanje, dvignem glavo in pogledam naokrog. Dr. Thornley počasi in obzirno stopi k aparatu, ki spušča grozljive zvoke, in ga utiša.

	»Zelo zelo mi je žal,« reče.

	Glavo položim nazaj na blazino, mamo božam po laseh.

	»Oh, mama.«





	ŠTIRIDESETO POGLAVJE

	Obleka, ki mi jo je izbrala, je grozna.

	Zelenomodra. Ohlapna. Sega do tal. Zdi se srečna. Stojim v njeni sobi in že deset minut gledam svoj odsev v ogledalu, pa mi še vedno ni jasno, zakaj je hotela, da grem na njen pogreb kot morska deklica.

	Ampak njeni napotki so bili jasni. Dva dni zatem, ko je mama umrla, mi je Debs dala pismo, zvečer pa mi je poslala še sporočilo, napisano z velikimi črkami, ki so kar vpile, da ga moram prebrati.

	Ovojnico sem odprla strahoma. Komajda sem živela iz dneva v dan, ves čas sem imela polne roke dela in hodila iz hiše zaradi neskončnih opravkov, ki jih prinese smrt. Še eno pismo, podobno prejšnjemu, bi me popolnoma vrglo iz tira, izgubila bi ravnotežje in padla v temo.

	Ampak mama je vedela, kaj potrebujem. Namesto da bi na list izlivala ljubezen do mene, mi je napisala kratko sporočilo in dolg seznam. Oboje je napisala, ko je imela še mirno roko in je razmišljala zelo praktično.

	Draga Jess,

	sestavila sem seznam stvari, za katere boš morala poskrbeti, ko mene ne bo več. Oprosti, ker sem morbidna, a stvari imam rada urejene in sovražim misel, da bi se ti morala mučiti.

	Na seznamu boš našla vse, kar je treba storiti. Prosi za po-moč, če jo boš potrebovala. Debs se zdi nadvse primerna. Če bo še vedno tukaj, ti bo z veseljem pomagala.

	Rada te imam.

	Mama xx

	Ko sem prebrala del o Debs, sem se morala nasmehniti. Kako prav je imela. Potem sem obrnila list in zagledala praktičen seznam, ki me je vodil skozi prihodnje dni. Med navodili, da naj ukinem trajnike, obvestim zavarovalnico in v zvezi z oporoko obiščem njenega odvetnika, so bili napotki, povezani s pogrebom. Nič prevelikega: pogreb naj traja največ trideset minut, začetna pesem naj bo The time of my life iz filma Dirty Dancing, povabim naj le bližnje prijatelje in družino; sedmina naj bo v didsburyjskem kriket klubu, ker je tam lepo in dovolj parkirnih mest.

	Edina želja, ki mi ni bila povšeči, je bila zadnja, zdela se mi je nesmiselna.

	Zapisala je:

	Na pogrebu nočem nobenih pustih oblačil, le sijoče barve. Prosim, obleci zeleno obleko, ki jo boš našla skrito na dnu moje garderobne omare, pod plašči. Pred nekaj tedni sem jo zagledala na spletni razprodaji Teda Bakerja in pomislila nate. Lepo bo, da se boš vsaj enkrat imela priložnost lepo obleči. Tako ljubka boš, da se ti bodo ljudje morali nasmehniti.

	Ves dopoldan sem kolebala, ali naj obleko oblečem ali ne, ko pa je ob enajstih zazvonil zvonec, sem na obleko in vse podrobne načrte v zvezi z mamo, s katerimi sem se obremenjevala že ves teden, v trenutku pozabila. Stopila sem na svetlo in pozdravila pogrebna direktorja. Izrekla sta mi sožalje, sprejela sem ga kot vsako, odkar mi ga je prvi izrekel dr. Thornley, otopelo in neiskreno.

	Prikimam sosedom. Prizor spominja na sceno iz Coronation Streeta – nikoli nisem pričakovala, da jo bom doživela v resničnem življenju – v lepo poravnani vrsti in sklonjenih glav stojijo na pločniku in čakajo, da bi se poslovili od mame. S pomigom glave se jim zahvalim in odidem k avtom.

	Prvega avta v procesiji sploh ne pogledam – tistega, ki vozi mamo. Sedem v drugega in vozniku naročim, naj takoj odpelje.

	Mama si je želela, da bi se peljala skupaj s tetko Sarah, Debs in bratrancem Joejem, toda te želje ji nisem izpolnila. Na tem potovanju bom sama z njo. Še zadnjič bova samo midve.

	Glede na to, kako malo ljudi je bilo v zadnjih letih maminega življenja, se jih je v cerkvi zbralo precej. Prvič danes mi v oči stopijo solze. Zgodi se nepričakovano in nisem dovolj hitra, da bi jih skrila. Pripravila sem se na najhujši del današnjega dne, vse moči sem hranila zanj. Niti sanjalo se mi ni, kako zelo me bo ganil pogled na prijazne obraze.

	Tam so tetka Susan, v rdečem hlačnem kostimu izstopa, skupaj z nekdanjimi maminimi sodelavkami, mamin bratranec Joe s svojo ženo, Erica in Nina iz Henley Halla, Debs in Lauren, velika skupina maminih prijateljic z univerze, skupinica starejših žensk ob Sarah, videla jih nisem še nikoli, domnevam, da so nekdanje mamine pacientke, in tudi moje sodelavke, ki nelagodno sedijo v ozadju in si nemirno popravljajo črna oblačila.

	Pozabila sem jim sporočiti, da so zaželene barvite obleke. Uboga Jane. V črnem kostimu in klobuku s tanko tančico čez oči spominja na Jackie Onassis. Vajena večnega občudovanja, ker se zna popolno obleči, je najbrž zgrožena, ker je prišla na ta dogodek oblečena skrajno neprimerno. Opazim njene zavistne in jezne poglede proti Sarah in se ji opravičljivo nasmehnem, medtem ko stojim v zadnjem delu cerkve in čakam, da pripeljejo mamo.

	Potem ko si nosači oprtajo krsto in dobim napotek, da naj se postavim zanje, da bi vstopili, odmislim vse skrbi v zvezi z Jane. Zaigra The time of my life, jaz pa stopim naprej, pripravljena, da se poslovim od mame.

	Govora nimam jaz. Če bi mama to želela, bi napisala. Zelo verjetno tudi, kaj naj povem. Ker govora ni naprtila meni, je zame še zadnjič naredila nekaj prijaznega. Nikakor ne bi mogla stati ob njeni krsti in odrivati bolečine, da bi lahko govorila o njenem življenju.

	Namesto tega sem prosila Sarah, naj ima govor.

	Odkar je mama preminila, je bila Sarah zelo ustrežljiva. Vsak dan je prihajala v hišo in prevzemala neprijetne naloge. Nenehno je govorila o mami in o spominih, da sem imela občutek, da je mama še vedno tam. Najbrž se je s tem hotela odkupiti za ves izgubljeni čas.

	Ne vem, kaj bo povedala. Ko stopi za katedro in si popravi jakno, me prešine, da bi njen govor morala prej prebrati. Mama je jasno navedla, da noče, da bi bila Huntingtonova omenjena. Baraba ji je vzela življenje in nima pravice, da bi ji vzela še pogreb. Ne vem, če sem to Sarah dovolj jasno povedala. Sarah začne govoriti, meni pa postane slabo. Krčevito se oklenem klopi in zamižim.

	»Susan Hyland se je dotaknila mnogih življenj, preden nas je na tako okruten način zapustila.«

	Joj, ne.

	»Meni je bila preudarna in bistra poslovna partnerica, prav tako je bila mama, ki mi je vedno dala najboljši nasvet, in čudovita, popolnoma odštekana prijateljica.«

	Za menoj zazveni poltih in sramežljiv smeh, ki zadostuje, da spet odprem oči.

	»Vse odkar me je Jess prijazno prosila, naj danes držim govor, sem si razbijala glavo in iskala besede, s katerimi bi v nekaj kratkih minutah opisala Susan. S katerimi besedami naj opišem, kako osupljiva prijateljica je bila, kako krasna mati in koliko je pomenila nam vsem? To ni mogoče. O Susan bi lahko govorila do konca svojega življenja, pa še ne bi bilo dovolj. In tako sem sinoči sprejela odločitev: ker vam v nekaj minutah nikakor ne morem povedati vsega dobrega o njej, vam bom povedala, kako je potekala otvoritev najine optike.

	Kot si lahko mislite, je bil večer nadvse vznemirljiv trenutek v najinem življenju. Trdo sva garali, da sva prišli tako daleč in Susan je malce zaneslo. Najela je catering, nabavila ogromno šampanjca in za balone je potrošila sto petdeset funtov. Nisem in nisem mogla preboleti, da je toliko denarja zapravila za takšno reč. No, in tako sem od tistega trenutka dalje prevzela skrb za finance.«

	Še več smeha, tokrat glasnejšega. Tudi jaz se mu pridružim.

	»Bili sva v novem poslopju, popolnoma opicanjeni in pripravljeni, da spoznava svoje bodoče paciente, ampak prišel ni nihče, ker, no, ja, kdo pa hodi na otvoritve optik? Bila sem zaprepadena in besna kot ris, ker je moja partnerica zapravila toliko denarja. Toda Susan mi je rekla, naj se nič ne sekiram in da bova otvoritveni večer spremenili v otvoritveni teden. Ves teden je vsakdo, ki je prestopil prag optike, dobil kozarec moëta in krožnik kanapejev, odšel pa je z zlatim balonom. Novica se je hitro razširila in kmalu je najina optika postala najbolj priljubljena v okraju. Veliko teh prvih strank, ki se je zaljubilo v Susanino darežljivost in duhovitost, je z nami še danes. Nekatere so tudi tukaj. Susan je ljubila zabavo, bila je prijazna in pametna ženska, dobro voljo je prinašala v življenje vseh.« Sarah pogleda krsto in si obriše solzo. »Pogrešala te bom bolj, kot to lahko povem, moja draga draga prijateljica.«

	Sarah odide h krsti in nanjo položi roko, s sklonjeno glavo nekaj trenutkov stoji, preden se vrne v klop. Nakažem ji, naj prisede k meni. Preostanek obreda me objema okoli ramen, moja glava pa počiva na njeni rami. Tako ostaneva, dokler mame ne pospremimo v krematorij, dokler se še zadnjič ne posloviva in se z avtom vračava na sedmino.

	»Ne morem,« rečem, ko stopi iz avta in čaka, da se ji pridružim.

	»Seveda lahko. To je še zadnji delček. Potem ko boš pokazala svoj obraz, spila kozarček in nekaj pojedla, bo konec in lahko bova šli domov.«

	Da bi šla domov, zveni še grozneje od kriket kluba. Stopim iz avta, odločena, da bom tukaj ostala čim dlje.

	Sarah me posede v tih kotiček in nama gre iskat pijačo, preveri tudi, ali je hrana, s katero naj bi kmalu postregli, pripravljena.

	Kamorkoli pogledam, vidim sočutje, ob katerem kar skremžim obraz, zato raje strmim v naročje.

	»Moje sožalje,« reče poznan glas, a mukoma.

	Lauren prisede k meni na obrabljeno žametno zofo. V njenih široko razprtih očeh se mešata panika in sočutje, o njenem sicer vedno umirjenem izrazu na obrazu ni ne duha ne sluha. Rada bi jo pomirila, da bi spet dobila nadzor nad seboj.

	»Hvala. In hvala, ker si prišla. Kako si?«

	»Oh, jaz sem OK. Bolj pomembno je, kako si ti.«

	»Saj veš.«

	»Ja,« odgovori in zaradi laži hitro umakne pogled. Seveda ne more vedeti, Lauren še vedno ima mamo.

	»Kje pa je tvoja mama?«

	»Tam klepeta s sodelavkami tvoje mame, si pa silno želi priti k tebi, vendar misli, da si boš ob sebi želela družino.«

	»Tudi ona je del družine. Prosim, reci ji, naj pride sem.«

	Čim Lauren pomaha Debs, ta takoj na pult odloži kozarec vina in prihiti k meni.

	»Zelo dobro si se držala, ljubica. Tvoja mama bi bila izjemno ponosna nate.«

	»Bi res bila?«

	»Seveda, vedno si ji bila v ponos.«

	»Hvala, čeprav pravzaprav nisem naredila ničesar, na kar bi lahko bila ponosna.«

	»Ja, pa si. Kot prvo, podarila si ji čudovito slovo.«

	»Najbrž res. Zahvala gre Sarah. Zaradi njenega govora je bil pogreb poseben.«

	Sarah se vrne z gin tonikoma in prisede. Ženski se spogledata, stiskata ustnice, preden se spet posvetita meni.

	»Hrana je pripravljena, izgleda super. Prinesla ti bom zvrhan krožnik, zagotovo si sestradana.«

	»Jesti moraš, da boš močna,« doda Debs. »Jutri te bom obiskala in ti prinesla nekaj jedi, ki jih lahko spraviš v zamrzovalnik.«

	»Kako prijazno,« se namesto mene oglasi Sarah, »ampak dvomim, da je v zamrzovalniku še kaj prostora. Za več tednov je preskrbljena.«

	Mama bi bila silno zadovoljna, če bi vedela, da Debs in Susan kot dve koklji kar tekmujeta med seboj. Ne eni ne drugi si ne upam povedati, da teka sploh nimam.

	Debs upade obraz, drži se kot žalosten psiček.

	»Morda pa bi jutri proti večeru lahko prinesla kaj sveže kuhanega in bi vse tri skupaj jedle,« predlaga Sarah.

	»Z veseljem. Sporočita, kaj imata radi. Karkoli.«

	»Hvala ti, Debs.«

	Srkam gin tonik, onidve pa se še naprej trudita prekositi druga drugo. Do takrat, ko Sarah skoči pokonci, da bi mi prinesla poln krožnik kiša in klobasic v testu, mi je bilo obljubljeno tedensko kosilo pri eni in drugi, dostava svežih živil vsakič, ko bo Debs šla v Aldi, in Sarahin kuharski tečaj, da ne bi vsak večer jedla jajc in kruha.

	Pod njunim budnim pogledom odgriznem drobec hrustljavega testa. Mizi se približa in izrazi sožalje še nekaj žalujočih. Zahvalim se jim in pazim, da vsakomur zastavim nekaj vljudnih vprašanj, četudi se mi sploh ne sanja, kdo so.

	To je izčrpavajoče.

	Sčasoma ljudje vendarle začnejo odhajati. Sledijo opravičljivi razlogi, da bi se radi izognili gneči na cestah in da morajo v šolo po otroke. Dan se bliža koncu. Ko sem se zjutraj zbudila, sem hrepenela, da bi se to čim prej zgodilo, zdaj pa si tega ne želim. Današnji dan je bil posvečen mami. Jutrišnji ne bo. Tudi naslednji ne. Jutri se bo vse vrnilo v normalo, jaz pa na to še nisem pripravljena.

	Sarah se ponudi, da bi šla z mano domov, jaz pa ji rečem, naj gre raje k sebi domov, da je danes naredila že več kot dovolj. Debs me povabi, da bi prenočila pri njej. Obe napodim iz kluba in v taksi in obljubim, da bom šla domov, takoj ko preverim, ali je pogostitev poplačana.

	Ampak ne bom šla domov. Ne morem. V hiši straši žalost, mene pa je na smrt strah.

	Šla bi k Debs, če bi bili čaj, televizija in majhna sobica dovolj, da bi zmogla današnjo noč. Vendar niso. Niti približno.

	Ves dan sem svojo vlogo igrala kot igralka v filmu. Držala sem se scenarija in se vživela v lik, vse do zadnjega prizora.

	Zdaj ko je končano, ko kamera ne snema več, potrebujem nekaj zase. Nekaj, kar ni omadeževano z žalostjo.

	Nekaj, kar mi bo omogočilo pobeg, vsaj za nocoj.

	Nekaj minutk po odhodu vseh ostalih prispe moj taksi. Sedem v avto in vozniku povem naslov. Naslov, na katerem upam, da bom našla osebo, ki jo najbolj potrebujem. Alecov naslov.





	ENAINŠTIRIDESETO POGLAVJE

	Občutek imam, kot bi pravila, ki sem jih upoštevala zadnjih nekaj let – razen nekaj tednov – sploh ne obstajala. Mahnem jo skozi odprta vrata Alecovega bloka, pozvonim na domofon in se brez vsakršnega oklevanja povzpnem po stopnicah. Zelo dobro vem, česa si želim, in to me niti malo ne moti.

	S samozavestjo, kot bi bila že dolgo v zvezi, potrkam na njegova vrata, si v modrozeleni obleki poravnam prsi in čakam, da pride odpret.

	Navdušenje uplahne, ko za njim na hodniku zagledam kup škatel.

	»Živijo. Tole pa je presenečenje, ki ga nisem pričakoval.« Zmedem ga s svojim videzom, obrazom, prisotnostjo. Na obrazu mu piše, da ne ve najbolj, kako naj se odzove. Naposled samo stisne ustnice.

	Napaka, ki sem jo pravkar storila, me začne tiščati k tlom. Z roko se naslonim na podboj, da ne bi izgubila ravnotežja.

	»Ne bi smela priti.«

	»OK.«

	»Oprosti, adijo.«

	Izusti smeh, ki temu sploh ni podoben, pač pa je le izraz bolečine, ki sem mu jo povzročila.

	»Potem pa adijo.«

	Čakam, da bo zaprl vrata. Mojega sranja ima vrh glave, sicer bi me vprašal, zakaj sem prišla. Povabil bi me naprej. Ne, z mano je dokončno opravil. Morda si ne želi povedati veliko, a mu tudi ni treba. Škatle govorijo namesto njega. Vrača se domov. Odhaja nazaj v Leeds in k njej.

	Zaradi svoje šibkosti se mi skoraj zasmili. Potem pa me prešine, da ne gre za šibkost, temveč za najboljšo izbiro. Z Ellie ga čaka dolgo, varno, nekoliko pusto življenje, a napolnila ga bosta lahko z otroki in stanovitnostjo. Življenje z Ellie ali življenje z mano. Izbira je jasna kot beli dan.

	In zakaj potem ne zapre prekletih vrat? Zakaj tako bedasto strmi vame, da njegove oči iz mene kot magnet vlečejo prav vsak občutek?

	Vztraja, dokler se končno ne zlomi. Srce, ki sem ga tako dolgo uspela ohranjati nedotaknjeno, se pred njim raztrešči.

	Preplavi me tako močna bolečina, da padem po tleh. Obupano se trudim nekaj spraviti iz sebe, pa ne gre. Niti zakričati ne morem. Odpiram usta, a ven ne pride prav nič.

	»Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo?«

	Rada bi mu odgovorila, mu dopustila, da mi pomaga, a boli tako zelo, da ne morem govoriti. In potem mu padem k nogam.



	Precej dolgo traja, da bolečina toliko popusti, da zaznam, da sedim na tleh Alecove dnevne sobe, podprta z blazino se naslanjam na steno. Na stegnu čutim nežen pritisk. Pogledam dol in vidim, da ga Alec nežno, ritmično masira. Nekaj časa samo opazujem gibanje njegove roke, z vsakim gibom se moje dihanje umirja, dokler ga nisem zmožna pogledati.

	Odsotno strmi predse. Čelo ima potno, nanj se mu lepijo lasje. Nekaj las mu štrli v zrak, v takšnem položaju so ostali, ko si je otrl prepoten obraz. Spominja na trola. Ima trolasto pričesko. Če ne bi imel solznih oči in bil bled kot stena, bi se zasmejala.

	»Oprosti.«

	Presenečeno se zdrzne. Roko umakne z mojega stegna, jaz pa pomislim, le kako dolgo sva tako sedela?

	»Bi se mi, prosim, prenehala opravičevati?«

	»Oprosti.«

	»Za nič se ti ni treba opravičevati. Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?«

	Spet začnem jokati, a tokrat bolj milo. Ko se prepričam, da se ne bom spet onesvestila, uspem reči: »Danes je bil mamin pogreb.«

	»Oh, Jess. Storil bi karkoli, samo da bi ti prizanesel to bolečino.«

	Potegne me k sebi v objem, jaz pa se spomnim, zakaj sem prišla sem. Alec mi lahko odvzame bolečino, vsaj za nekaj časa. Zlahka bi to storil. Le poljubiti me mora.

	Če bi ga prosila, vem, da bi mi ustregel. Čeprav sem ga prizadela, kljub Ellie, kljub temu da je najspodobnejši človek, kar jih poznam, vem, da bi mi ustregel.

	Molčim. Namesto tega iščem tolažbo v vonju mila, diši po citrusih, v njegovih prstih, ki me božajo po laseh, v njegovi toploti, v njegovem telesu, ki se v primerjavi z mojim zdi krepko. A to ni dovolj.

	Odmaknem se in se skobacam na noge.

	»Kaj počneš?« vpraša in še sam vstane.

	»Resnično ne bi smela priti. Od tebe ne bi smela pričakovati ničesar. Še posebej ne zdaj,« rečem in z roko zamahnem po skoraj prazni dnevni sobi. »Mimogrede, srečna sem zate.«

	»A res?«

	»Ja. In nič ti ne zamerim. Prepričana sem, da vama bo uspelo.«

	»Jess, o čem govoriš?«

	»Vračaš se k Ellie. Če ti to kaj pomeni, mislim, da si se pravilno odločil.«

	»Zanimivo … vendar pa se ne vračam k Ellie. Selim se v najemniško hišo v Chorltonu, kjer bom vodil lokal, bom pa v prihodnje razmislil o tvojem predlogu.«

	»Hočeš reči, da se ne …«

	»Tako je.« Drži se sicer resno, toda njegov glas zveni, kot bi se zabaval. Kot plašč, v katerem mi je nevzdržno vroče, odvržem stoičnost in se vržem na Aleca. Ustnice tako divje pritisnem ob njegove in se ga oklenem okoli vratu, da se ne more odmakniti, v njem se izgubim.

	Nadaljujem, telo tiščim ob njegovo, da je skoraj boleče, on pa mi pusti. Stisne me k sebi in mi svoj dolg jezik zarine v usta.

	Ampak ni dovolj. Zakaj ne deluje?

	Nekaj časa še vztrajava, a jasno je, da sem jaz še vedno jaz in on on. Nikamor nisem prišla. Moja mama je še vedno mrtva, jaz pa se pred moškim, ki ga ljubim, obnašam kot trapa.

	Odmaknem se in se zagledam v zlate sandale, ki jih nosim že ves dan. Stopala imam rdeča in otečena.

	»Poglej me,« reče.

	»Ne morem.«

	»Pa lahko.« Prst mi nežno položi pod brado in jo dviguje, dokler ga ne pogledam v oči. »No, vidiš, da zmoreš. Zdaj pa, dal ti bom karkoli, po kar si nocoj prišla. Brez vprašanj. Ampak preden spet planeš name, če to seveda nameravaš, smem nekaj predlagati?«

	»Nadaljuj.«

	»Lahko za nocoj določiva novo pravilo?«

	»Kakšno pravilo?«

	»Pravilo, ki mi dovoljuje skrbeti zate, ne da bi se obremenjevala s tem, kaj to pomeni ali kam naju bo vodilo. Misliš, da boš zmogla?«

	Vse to poljubljanje me je ošibilo. Ni šans, da bi nocoj zmogla spati z njim. Že samo stanje pokonci je strahoten napor.

	Naslonim se nanj, on pa me objame.

	»Z veseljem.«





	DVAINŠTIRIDESETO POGLAVJE

	Ko se zbudim, je v stanovanju tiho. Sredi dnevne sobe ležim na zasilni postelji iz blazin s kavča, namesto vzglavnika imam zvito brisačo, pokrita pa sem z odejo brez prevleke. Blazine so ozke in prepričana sem, da sem spala sama. Medlo se spominjam, da mi je Alec sinoči pripravil posteljo, medtem ko sem jaz sedela na tleh, se naslanjala na steno in ga opazovala. Pogledam pod odejo in vidim, da imam oblečeno njegovo majico s kratkimi rokavi, spomnim se, da mi jo je sam izbral. Sedem in na eni od škatel zagledam lepo zloženo obleko morske deklice. Njegovo maslo.

	Alec zagotovo spi v svoji sobi. Prešine me, da sem dobršen del dneva prespala. Živžav spomladanskega jutra se je že polegel. Zdaj je mogoče slišati le občasen čivk in enakomerno vrtanje v daljavi.

	S postelje se zvalim na tla in se počasi pretegnem. Sinoči sem si tako močno želela spati, da mi je bilo čisto vseeno, kje spim. Legla bi tudi na trda lesena tla, samo da bi lahko zaprla oči. Zdaj me vse boli in precej kujavo pomislim, zakaj mi ni Alec odstopil svoje postelje.

	Odmarširam v njegovo sobo, hrepenim po še spanja, boljšega, a obstanem kot vkopana, ko na tleh, kjer je nekoč stala postelja, zagledam zloženo spalno vrečo. Navsezadnje sem sinoči le bila deležna superiornega spanja.

	V spalnici ga ni in tudi v kopalnici in kuhinji je tiho. Aleca ni tukaj.

	Vrnem se v dnevno sobo in odidem k oknu. Glavo naslonim na šipo in na prsih prekrižam roke, da bi se obvarovala pred hladom. Zunaj dežuje, zato je že tako mrk dan še bolj mrk. Na drugi strani stoji še en blok, identičen Alecovemu, ločuje ju le majhno, nič kaj vabljivo dvorišče z dvema klopema, obrnjenima proti sebi, na sredini. Moja sapa zarosi šipo in mi zamegli razgled. Obrisati se mi je ne da.

	Ko se vrne Alec, me najde še vedno tako, z glavo na šipi, oči imam zaprte. Mislim, da sem zadremala, ker se kar zdrznem, ko zaslišim svoje ime. Prazno ga pogledam, kot bi ne vedela, kje sem, kot bi me nekdo prevečkrat zavrtel in bi izgubila orientacijo. V rokah drži kartonast pladenj s papirnatima kavnima lončkoma in papirnato vrečko, naslednji hip pa že izgine v kuhinjo. Vrne se s toplim rogljičkom na papirnatem robcu in s kapučinom.

	»Za postrežbo se opravičujem,« reče. »Obiskovalcev nisem pričakoval. Vse, kar je mojega, je v škatlah ali pa me že čaka v novi hiši, vključno s krožniki.«

	»Ni problema.« Šibko se nasmehnem, ko se spomnim na enak zajtrk, ki sva si ga delila, ko sem prvič prespala pri njem.

	Jeva molče in paziva, da bi vse drobtinice pristale na papirnatem podstavku in ne na brezhibno čistih tleh. Morala bi ga vprašati, kdaj namerava oditi, ali ga zadržujem in bi morala iti, a nikakor ne premorem energije, da bi lahko spregovorila, pa tudi odgovorov nočem slišati.

	»Pridi,« reče, ko mi iz rok vzame prtiček in lonček. »Mrzlo je in lastnik je silno nadležen. Uradno se je moja najemniška pogodba iztekla včeraj in četudi mi je dovolil, da ostanem še dan dlje, je izklopil ogrevanje. Domislim se lahko le enega načina, kako bi te ogrel.« Prime me za roko in me povede nazaj k postelji, ki jo je pripravil zame. Zleze pod odejo in jo pridrži, da se mu pridružim. Niti pomislim ne, kaj ima za bregom, slepo mu sledim. Stisneva se drug k drugemu, da bi nama bilo topleje. Nekaj časa samo ležim in čakam, kaj bo Alec storil naslednje. Če me bo poljubil, mu bom poljub vrnila. Če mi bo hotel čez glavo potegniti majico, mu bom pustila. Če se bo zvalil name, ga bom objela in stisnila k sebi. Če ne bo storil ničesar, bom ležala ob njem in poslušala njegovo dihanje, kot to počnem zdaj. Ko pa mi telo preplavi toplota, se mi oči kar same od sebe zaprejo.

	Ko se zbudim, sem še vedno v njegovem objemu. V stanovanju je skoraj povsem temno. Zunaj dežuje še močneje, kovinski deli konstrukcije se lesketajo kot staniol. Ne premaknem se, oči imam zaprte. Tiho je in toplo, počutim se varno, premakniti se nočem nikoli več.

	»Hej,« zašepeta.

	»Hej. Kako dolgo si že buden?«

	»Nekaj časa.«

	Obrnem se k njemu, naslanja se na roko, ki še vedno počiva pod mojo glavo. Na njem ni nobenih sledi utrujenosti. S priprtimi očmi me opazuje. Lahko bi ostala tako, dokler ne bi spet zaspala, a ne Alec. Pripravljen je na nekaj drugega. Zastokam, ko se mi posveti, kaj se dogaja: čaka, kaj bom naredila.

	Šla, najbrž. To bi morala storiti. Morala bi se mu zahvaliti za sinoči, da me je spustil k sebi, obleči zelenomodro obleko in oditi.

	Namesto tega pa ga povprašam o novi službi.

	Med kratkimi pogovori in kratkimi tišinami mineva večer. Na neki točki Alec odpre eno od škatel in iz nje vzame steklenico rdečega. Podajava si steklenico in počasi srkava vino.

	V trenutkih govorjenja povečini molčim in srkam pijačo. Alec se izjemno skrbno izmika temam, ki bi me lahko prizadele. Gre za novo pravilo – sicer neizrečeno – da je moje življenje v tem trenutku omejeno samo na to stanovanje. Nobeden od naju ne omeni življenja izven teh sten.

	Okoli desetih se prenehava pogovarjati. Občutek imam, da je ura tri zjutraj. Alec prazno steklenico odloži na okensko polico in me spet spodi v posteljo.

	Zob si nisem umila od včeraj zjutraj, prav tako si nisem počesala las. Kar je ostalo od mojega make-upa, je že davno razmazano po obrazu. Pogled name je prav gotovo odbijajoč. Ampak zdi se, da ni Alecu za to prav nič mar. Vpraša me, ali lahko nocoj ostane z mano in jaz odgovorim, da bi mi bilo to zelo všeč.

	Naslednje jutro, po izjemno naporni kopeli, ki mi jo je s pomočjo v kotličku segrete vode omogočil Alec, ko zavita v brisačo stojim pred njim, Alec prekrši novo pravilo.

	Danes mora ven. Popoldan se bo v stanovanje vselil novi najemnik. Takoj ko se zbudiva, se Alec loči od mojega telesa in začne pospravljati ostanke časa, ki sva ga preživela skupaj, ponovno pakira in čisti.

	Najin čas se je iztekel.

	»Si kaj razmišljala, kaj boš naredila zdaj?« me vpraša in gleda niz mokrih odtisov, ki sem jih pustila za seboj.

	»Domov bom šla. Debs in Sarah bo skrbelo zame. Zagotovo me bosta prišli obiskat.«

	Vse od pogreba nisem pogledala na telefon. Kar predstavljam si, da me čaka kup neodgovorjenih klicev in paničnih glasovnih sporočil, potem ko že dva dni nihče ne ve, kje sem. Takoj ko pridem domov, bom obe poklicala.

	»Dobro. Vesel sem, da bosta ob tebi. In nisem mislil samo danes. Tudi za naprej.«

	»Najbrž se bom počasi morala vrniti v službo.«

	»Ne, nisem mislil tega. A to namerno počneš? Govorim o tvojih načrtih, da bi videla svet. Vedno si pravila, da tega ne moreš, dokler je tvoja mama živa. Pomislil sem, da bi bilo zdaj o tem vredno razmisliti.«

	Sama na to nisem niti pomislila. Vedno sem si govorila, da je mama stik, ki me veže k življenju, ki ga živim, a zdaj ko te vezi ni več, sem svobodna in lahko mirne vesti raziskujem svet. Ampak zdaj nisem več prepričana, da je tako. Morda ni bila samo mama. Tega sicer nisem nikoli priznala, a morda sem na to svoje življenje navezana bolj, kot sem kdaj mislila. V tem trenutku se mi ideja, da bi bila povsem sama in na tisoče kilometrov stran od Sarah, Debs in Olivie zdi zastrašujoča. Vedno sem mislila, da razen mame nimam nikogar. Zdaj, ko je ni več, vidim, da to ni res. Moje prijateljice – najine prijateljice – so bile te zadnje tedne ob meni in za to sem jim zelo hvaležna.

	Začnem jokati.

	»Hej, je že v redu.« Alec stoji pred mano, s palcem mi obriše solzo, potem pa me objame. »Nobene odločitve ti ni treba sprejeti zdaj. Svet te bo počakal.«

	»Vem. In mogoče bi bilo lepo delati načrte, če ne bi bili tako …« Utihnem.

	»Tako kaj?«

	»Grozljivi. Tako zelo sem vajena nase gledati kot na mamino hčer. Huntingtonova me je priklenila na mamo. To je bila njena bitka, ne moja. In na to sem se osredotočila. Zdaj pa …«

	Nadaljevati ne morem. Utapljam se. Grlo me peče, težko diham, debele solze me dušijo. Solze v celoti prevzamejo vajeti. Stojim sredi prazne Alecove dnevne sobe in se utapljam. Hlastam za zrakom, bolj kot se trudim vdihniti zrak, bolj me boli.

	Alec me odločno prime za ramena.

	»Poglej me. Poglej me, Jess. Vse je v redu. Vzemi.« Poda mi papirnato vrečko, v kateri so bili rogljički. »Dihaj v vrečko. Globoko. Misli samo na dihanje. Vdih in izdih. Vdih in izdih.«

	Ubogam ga, čeprav ne verjamem, da bo papirnata vrečka zadostovala in me rešila, ampak bolečina resnično začne popuščati, moje dihanje se začne umirjati. Opazim, da mi je brisača zlezla dol, popravim si jo. Pridem dovolj k sebi, da lahko odmaknem pogled z Alecovih prestrašenih oči in se vrnem v kopalnico. Vrata zaklenem za seboj in si z mrzlo vodo splaknem obraz.

	»Lahko vstopim?« vpraša Alec.

	»Ne.«

	»OK, prav. Povej mi le, da si OK, pa te bom pustil pri miru.«

	»Niti najmanj nisem OK. Sem najbolj sebična oseba na svetu. Moje uboge ljube mame ni več, jaz pa razmišljam samo o sebi. Kaj bom zdaj. Kako zelo me je strah. Kako krivično je vse.«

	»Dihaj, Jess, dihaj globoko, tako kot si prej. In poslušaj me. Ti si najmanj sebična oseba, kar jih poznam. Prekleto, saj si skoraj docela opustila svoje življenje, da bi vsem drugim prizanesla, da se ne bi niti dotaknili bolečine, ki si jo trpela, ko si skrbela za svojo mamo. Iz obsedenosti, da bi zajezila to svojo bolezen, si se pripravljena odreči življenju. To ni sebično. Je neumno, ni pa sebično.«

	Ko sem prepričana, da mu lahko pogledam v oči, ne da bi spet izbruhnila v jok, vstanem z roba kadi in odprem vrata.

	»Alec, tebi sem pošteno zašuštrala življenje. In to je bilo sebično.«

	»Bi se lahko zdaj oblekla?« nežno odvrne.

	»Ja, takoj se me boš znebil.«

	Edino oblačilo, ki ga imam na voljo, je zelenomodra obleka, a se ne morem pripraviti, da bi jo oblekla. Alec mi posodi majico in kratke hlače. Videti sem smešna, je pa bolje od alternative.

	»Oh,« reče, ko pridem na hodnik. »Nekaj sem te hotel prositi, a bi rekel, da takšna ne boš šla v center mesta. Peljal te bom domov. Se lahko čez nekaj ur še zadnjič dobiva v Vodnjaku želja?«

	Skoraj že rečem ne, a zaradi zadnjič tega ne storim. Nočem, da bi me Alec zadnjič videl takšno. Od njega bi se rada poslovila spodobno. Vsaj to lahko storim.

	»OK.«

	»Zadaj te čaka,« reče natakar z rdečimi lasmi, ko pridem v Vodnjak želja. »Kar naprej.«

	Upala sem, da bova popila poslovilno pijačo. Namesto tega pa mimo pulta odidem v zadnji prostor.

	V sobi je temačno, osvetljujejo jo le čajne svečke, razporejene vsenaokrog po policah in stalažah in obkrožajo prostor za sedenje – lesena zaboja s predpražnikom na vrhu. Na zaboju pred Alecom sta dva kozarca šampanjca.

	»Kaj pa je tole?«

	»Zamisel imam,« reče Alec in mi poda kozarec.

	»Še eno?« vprašam in se spomnim na trenutek, ko sem bila zadnjič tukaj.

	»Ta je boljša, obljubim. Ta se začenja z mojo izjavo, da te ljubim.«

	»Alec, ne počni tega.«

	»Poslušaj me, prosim. Vem, da nočeš, da bi te ljubil, ker nočeš, da bi trpel, ko boš zbolela za Huntingtonovo.«

	»Točno.«

	»Ampak potem se ti niti sanja, kako zelo te imam rad. Če je del tega, da sem s teboj, dejstvo, da te bom nekega dne izgubil, pa naj bo tako. Nikoli ne bo nobene druge, s katero bi si želel deliti življenje.«

	»Tega ne veš.«

	»O ja, pa vem. Prisilila si me ljubiti globlje, kot sem kdaj mislil, da sem sploh zmožen. To je to, Jess, to, kar imava midva. To sem prišel iskat sem. Vem, da naju čakajo izzivi in da obstaja možnost, da bom del življenja preživel brez tebe, ampak to je OK. Tudi težki trenutki bodo OK, zato ker bo najino življenje prepolno svetlih trenutkov. Skupaj sva lahko srečna. Si tega ne želiš?«

	»Bolj kot karkoli drugega. Težava je samo v tem, da ne poznaš težkih trenutkov, ki jih omenjaš. Nisi jih videl, ne zares. In jaz te ne bom zavajala. Alec, ne veš, kaj te čaka.«

	»Ti tudi ne. Ne veš, kakšna bo prihodnost. V tem trenutku se zdi, da bo mamina usoda tudi tvoja, toda zgodi se lahko karkoli. V zvezi s Huntingtonovo odkrivajo osupljive stvari. Do takrat, ko boš zanjo zbolela ti, jo bodo morda že znali zajeziti in lajšati posledice. Tega preprosto ne veš. Lahko sva skupaj, pa bom morda jaz čez nekaj tednov zbolel in se poslovil od tega sveta. Nihče ne ve zagotovo, kaj nas čaka. Na voljo imamo le to, da živimo vsak dan posebej. In zdaj moja ideja. Si pripravljena?«

	Jočem. Solze mi tečejo po licu in vratu.

	»Pripravljena sem.«

	»Jess, bi hodila z mano? Ne en mesec, ne eno leto, temveč ves čas, ki nama je namenjen?«





	TRIINŠTIRIDESETO POGLAVJE

	Dve leti in pol kasneje

	Vse me boli. Bolečina je tam še pred mano, še preden se dodobra prebudim. Mišice mi trzajo, v glavi mi razbija, slabost potiska iz mojega želodca pivi, ki sem ju spila včeraj zvečer.

	Ob ušesu slišim nekakšno hreščanje, vse preglasno za sredi noči.

	»Utihni,« rečem.

	»Dobro jutro tudi tebi. V katero vrečo sva dala ponča? Zunaj lije kot iz škafa, Pepe pa bo vsak trenutek tukaj.«

	»Je ura že tri?« stokajoče vprašam.

	»Jep. Stavim, da si zdaj naravnost srečna, ker si popila tisti coroni?«

	Alkohola se ne bi smela niti dotakniti. Odkar sva pred tremi dnevi pristala v Cuscu, me muči višinska razlika. Četudi bi ostala v cenenem hotelu v mestu, bi bilo že dovolj hudo. Pohod v redkem zraku po inkovski poti čez andske gore proti Machu Picchuju pa me je uničil.

	Včeraj smo v dvanajstih urah prehodili deset kilometrov. Hodili smo skozi džunglo in mimo arheoloških najdišč, gor in dol po strmih hribih. Ves čas sem imela občutek, da ne morem vdihniti dovolj kisika. Od napora sem se morala vsakih deset minut ustaviti.

	Pod Pepejevim vodstvom smo tretji tabor dosegli še pred nočjo, skozi meglice somraka se je videl obris Machu Picchuja.

	Z Alecom sva se strinjala – kljub bolečinam je bil to najin najboljši dan v vsem življenju. Triumfalen in prepoln lepot. Zaradi takšnih dni sva prišla sem. Gledala sva gore in se ovedela, kako daleč sva že prišla, in ta trenutek sva morala proslaviti. Ko je Clifford, oče ameriške družine, ki je na pohodu z nama, izvlekel zavitek šestih coron, nisem oklevala.

	Zdaj si želim, da bi bila preudarnejša, kot je bil Alec, ki je raje spil skodelico Pepejevega zeliščnega čaja. Vsak vodič, ki sem ga prebrala, je opozarjal na nevarnost uživanja alkohola pri premagovanju visokih nadmorskih višin. Dve coroni in Alec me je moral odnesti v najin šotor.

	»Ponča, Jess?«

	»Aja. Mislim, da sta v sprednjem žepu mojega nahrbtnika.«

	Alec s svetilko posveti proti meni in poišče prozorna plastična ponča, ki sva ju kupila v Cuscu in upala, da ju ne bova potrebovala.

	»Ta-da!«

	Z odporom odprem zadrgo na spalni vreči, sedem pokonci in pogledam Aleca.

	Moram se zasmejati. »Kar pojedla bi te, tako si čeden.«

	»Vem. Izvoli, še ti si ga nadeni.«

	V šotoru je ledeno mrzlo. Iz nahrbtnika potegnem debel pulover in volneno kapo, ko me prešine, kako vlažno bo, ko se bo začelo dvigati sonce, zato raje izberem majico, tanek flis in kapri hlače.

	»Prekrasna si,« pripomni Alec, ko se v majcenem šotoru obrnem k njemu in plastični pončo zašumi kot vrečka čipsa. »Res sem vesel, da bova takšna na slikah, ko bova prišla na vrh Machu Picchuja.«

	»Jaz tudi.« Domnevam, da govori o slikah, ki jih bo posnel s telefonom. Dva tepčka, ki v močni bleščavi sonca mižita, se objemata in smejita, ker jima je uspelo priti na cilj. Slike bova uokvirila in jih razporedila po hiši v Leedsu, v katero sva se preselila pred enim letom, ko sva sklenila, da želiva biti bliže njegovim staršem, da nama bosta lahko pomagala, ko bo to potrebno. Vedno ko bova videla slike, se bova spominjala tega dne.

	Če se le dan ne bi začel z mačkom.

	Pred šotorom se zasliši vljudno odkašljevanje, v ropotu dežnih kapelj po šotoru je skoraj neslišno. Alec odpre šotor in tam stoji Pepe s skodelicama kokinega čaja – posebne mešanice iz listov koke, za katero Pepe trdi, da pozdravi prav vsako težavo, ki človeka doleti med tridnevnim pohodom.

	»Pokonci sta, dobro. Tole popijta, da bosta pripravljena za na pot. Do zore moramo prehoditi šest kilometrov. Krenemo čez deset minut.«

	Alec vzame skodelici, srkne požirek in se skremži. Eno skodelico poda meni. »Pripravljena?«

	»Pripravljena.«

	Na Machu Picchu prispemo ob svitu. Pepe nam pove, da je sem pripeljal že na stotine skupin in da je naša daleč najhitrejša. Očitno smo na cilj prišli v rekordnem času. Od vsega, kar sem v preteklih treh tednih doživela v Južni Ameriki, sem na ta svoj podvig najbolj ponosna. In tudi mama bi bila ponosna name. Denar, ki mi ga je zapustila v oporoki, sem lahko potrošila le za potovanje – to je bil njen še zadnji dregljaj življenju, ki si ga je želela zame. Polno življenje, kakršno je tole.

	Pred vhodom v starodavni Machu Picchu je že vrsta. Prav kmalu bo vsenaokoli mrgolelo turistov in z Alecom bova morala na najino sliko z goro Huayna Picchu v ozadju počakati. Z nogo nestrpno tapkam po prašnih tleh, ker sem hotela doživeti spokojnost tega zatočišča, ne pa se drenjati s turisti.

	Alec me objame okoli ramen. »Kako se počutiš?«

	»Super. Pa ti?« se pretvarjam, da je maček izginil, medtem ko me pošteno boli glava.

	»Super. Malce utrujeno, ampak kasneje se bova lahko naspala.«

	»Ja.«

	Vrsta se počasi premika naprej, Pepe je ves čas z nami, da bi nas brez zapletov popeljal noter.

	Ko smo končno notri, nam pove, da ne bomo takoj sledili drugim zgodnjim prišlekom na priljubljene fotografske točke, in nas odpelje v zapuščeno citadelo. Molče mu sledimo, pozorno poslušamo njegov vodniški glas. Premore obilico znanja in spoštovanja, ki ga deli z nami.

	Na tej znameniti točki nam je dovoljeno biti dve uri, čez kakšno uro nas Pepe vpraša, kaj si želimo. Prav vsi se želimo fotografirati, preden bi se odpravili. Odpelje nas do skrbnikove koče, kjer bomo lahko posneli klasične fotografije.

	May-Louise, ameriško mamico, in njeno hčerko Reece že pošteno tišči lulati, zato naju prosita, ali bi se lahko njihova družina slikala prva. Na koncu pristaneva še za dvema družinama, ki nista del najine skupine in ki naju prav tako prepričata, da ju spustiva naprej.

	Stojim za njimi in si popravljam lase, nežno si razpletam vozle, ki so posledica jutranje hoje v dežju.

	Ko spustim roko, jo Alec ujame in prime v obe svoji.

	»Bi se kam usedla? Slik imava dovolj. Te ne potrebujeva.«

	Vsak korak tega potovanja je Alec v skrbeh zame, večno je na preži za znaki, da se ne počutim dobro. Glede na to, da v moji glavi tiktaka bomba Huntington, ni to nič čudnega, si pa želim, da bi senca, v kateri živiva, vsaj za en dan izginila. Na tako popoln dan, kot je današnji.

	Odtegnem mu roko. »Seveda jo potrebujeva. Debs sem obljubila, da ji bom po mailu poslala sliko naju na vrhu, in to bom tudi storila.«

	»Potem pa pridi, na vrsti sva.«

	Alecov telefon dava Pepeju in se postaviva tako, da sva vidna midva in čudovito okolje. Zanima me, ali Pepe skrivaj sovraži ta del posla. Če bi se meni ta kraj zdel tako svet kot Pepeju, bi me fotografiranje s telefoni pošteno motilo.

	»Tri, dve, ena, nasmešek.«

	Alec ne pogleda v kamero, obrne se k meni in me poljubi na lice.

	»Ah, zaljubljena ptička,« pripomni Pepe. »Čudovito.«

	»Kar lepa slika z medenih tednov,« mi prišepne Alec, preden se odpraviva, da bi se lahko slikali še drugi obiskovalci.

	Pomislim na najino skromno poroko pred enim mesecem. Le v krogu najboljših prijateljev in družine. Pomislim na vse tiste nasmejane obraze in med njimi na njegovega – z največjim nasmehom, nasmehom mojega moža.

	»Sekundico počakaj,« rečem in ga zadržim.

	»Iti morava.«

	»Vem.« Vrsti turistov še enkrat obrnem hrbet in pogledam proti goram. »Le še trenutek.«

	»OK.«

	Negibno stojim. Alec stoji ob meni. Ne veva, kaj naju čaka, kdaj se bo v najinem življenju prikazala Huntingtonova. Morda pri isti starosti, kot je začela zbolevati mama, kar pomeni, da bova imela še veliko takšnih dni. Morda pa bo prišla prej. A večino časa me je strah. Strah je oba.

	Ampak v tem trenutku ni ničesar. Sva le midva z Alecom in zelena pobočja Andov, ki se razprostirajo pred nama.

	Obrnem se k Alecu. V zadnjem letu je dobil kar nekaj gubic in tudi prve sive lase. Stopim na prste in ga poljubim na lice.

	»Machu Picchu je obkljukan.«

	Zapre oči, utrujeno, vendar se smehlja. »Ja. Uspelo nama je, Jess.«

	»Res je. Kam pa zdaj?«





	ZAHVALE

	Prva in največja zahvala gre Rachel Nelly za podporo in vizijo, ki sta pomagali En mesec tebe spremeniti v zgodbo, ki ste jo pravkar prebrali, in ker je najprijaznejša urednica na svetu.

	Imela sem srečo, da sem lahko delala ne z eno, temveč z dvema urednicama, ki sta vložili svoj čas, trud in neskončen talent v to knjigo.

	Hvala ti, Katie Brown, da si bila od vsega začetka navijačica zgodbe in za ves dragocen doprinos.

	Velika zahvala gre ekipi pri Trapeze. Boljše izkušnje in boljših sodelavcev si ne bi mogla želeti.

	Ta knjiga je začela nastajati na pobudo tekmovanja. Hvala eHarmony in Trapeze za razpis tekmovanja leta 2018 Write your own love story, brez te priložnosti dvomim, da bi zbrala pogum in začela pisati. Hvala sodnikom, ker ste verjeli vanjo in mi izpolnili pisateljske sanje.

	Toplo se zahvaljujem združenju Huntington's Disease Association za čas, ki si ga je vzelo za odgovore na moja vprašanja, ko sem začela ustvarjati Jessino in Susanino zgodbo.

	Pisanje romana je zabavno delo, ki neobhodno zahteva dolge ure sedenja pred prenosnikom. Nikoli si nisem mislila, da bom preko prenosnika našla pot do najboljše, najzabavnejše in koristne pisateljske skupine. Hvala vsem, ki predstavljate mogočno VWG. Vaše prijateljstvo, nasveti in spodbude mi pomenijo zelo zelo veliko in večno vam bom hvaležna.

	Posebna zahvala gre Jenny Ireland in Sally Beare, ki sta prebrali zgodnje osnutke in pomagali oblikovati Alecov značaj.

	Hvala vsem skupinam, katerih del sem bila na poti do izdaje, še posebej @DebutsUK2021 in Debut 21.

	Veliko srečo imam, ker imam nekaj izjemnih prijateljev, ki so bili ta zadnja leta prekrasni – zaradi njih je bilo pisanje knjige čisto veselje. Hvala vam, Gemma, Nat, Kathryn, Isla, Laura, Helen in Nic, in pa seveda Gill – za spodbudo in podporo, hvala moji čudoviti skupini prijateljev iz Culchetha.

	Najlepše se zahvaljujem svoji sijajni družini za vse bodrenje in vero, da lahko storim vse, kar se odločim narediti. Spomnim se dni, ko me je oče vsakih štirinajst dni odpeljal v center Boltona, da bi mi kupil zadnji Point Horror – moja ljubezen do knjig se je začela doma in pripeljala me je do sem.

	In nazadnje, a nikakor zadnjič, gre velika zahvala Marku, Maxu in Sophie – ta knjiga je za vas.