JOŽA LOVRENČIČ
BESEDA DA BESEDO
Sodoben govor navdušenega klasika v letih krize
JL)anes, ko so težki časi, človek melje razne želje in ugiba, kaj vsaj rod naš spet do sreče naj pripelje.
Čujte, smo iz stare šole, umemo — pri Zevsu!— Grke od Homerja do Platona, vse njih filozofe mrke.
Enega pa nismo brali na gimnaziji — Lukiana, torej Neresnična zgodba vam njegova ni poznana.
Pa jo, prosim, preberite, če mogoče še ta teden, kdor pa kaj je geografa, zemljevid napravi čeden!
Točno, točno vse premeri in določi, kje je otok, kjer iz živili trt izvira sladki vinski potok.
Potlej v ladjo in po morju svet pozabljeni odkrivat in, kot se spodobi, grla zaprašena že, zalivat!
Ko navdušimo se sami in pozabimo na stiske, vse rojake naše mile k sebi skličemo v obiske.
219
Stavim: na Otoku vinskem
doživimo večje čudo
kakor Lukian s svojim spremstvom,
ki napil se je prehudo.
Mi si bomo kratkomalo
otok okupirali
in pri Društvu narodov
brž ga registrirali.
In potem? Potem začeli bi z eksportom na debelo in bi s samim suhim zlatom tlakovali vso deželo ...
In tako bi se zgodilo prvič v naši zgodovini: bi Slovenci bili eno, srečni v novi domovini! —«
Družba dvignila je čase, samo eden se ni ganil — pač, v izvajanj teh sladkost kapljo je pelina kanil:
»Do nadaljnjega, gospoda! Ne bi svobode prestali, kmalu bi v laseh bili si in otok — prodali! ...«
JOŽA LOVRENČIČ
ČUDEŽ ŽIVLJENJA
V tišini, ki je do obupa težka, mi od nekod v srce pozvanja, ko da nedelja je in v cerkvi je ta trenutek čas povzdigovanja.