Gospodarske pravice o živalih. *) Po državljanskem zakoniku spisal Ivan Gršak. Koliko hasni nam daje ljubo živinče! Ne le da nam volek delati pomaga na polji, dati nam mora tudi svoje meso za naš živež, svojo kožo za naš obutelj ; rogovi, parklji, dlake, kosti, vse se porabi od naše živine. Al kako se živina glešta, kako je treba gospodariti živinorejcu, ne spada sem; naravopisje in poljedelstvo, posebno živinoreja, ima to učiti. Tu bodemo le pogledali tudi pravniško stran, kadar namreč živali postanejo vzrok kakošne terjatve, kakošne pravice. Marsikdo izmed nas se bo spomnil, kak posel ima vcasi pastir s svojo živino na pasi, da mu ne uide v sosedovo koruzo, marsikdo se bode spomnil prepira, ki sta ga soseda imela zavolj kakega svineta, ki je v škodo zahajalo na sosedovo njivo. Gotovo je pa tudi, da bi se marsikteri prepir lahko odvrnil, ako bi se kmetje ozirali včasi saj po tistih (gospodarskih) pravicah, ki se najbolj kmeta tičejo. Zato bom poskusil na kratko omeniti dotičnih postav našega *) Na vprašanje, ki je doslo „Novicam" iz Gorenskega, ne moremo boljega odgovora dati, kakor to, kar je gosp. dr. Gršak pisal v 2. zvezku izvrstne „Citalnice" svoje. Vred. 394 državljanskega zakonika, da se polagoma privadimo saj najpotrebnejšim postavam. A. — Postava govori o pitomnih (domačih) živali in pa od takih, ki so pripitomljene (udomačene). Pitomne bi bile konji, goveda, ovce, svinje itd., zato ker so človeka vajene že po celem spolu. Pripitomljene pa bi bile tiste, ki so se posebej še le človeka privadile, da mu sledijo, ali saj da ne bežijo pred njim, postavim privajene srne, golobi itd. Za pripitomljene se imajo tako dolgo, dokler se same od sebe nazaj vračajo k svojemu gospodarju; ako so pa enkrat se odvrnile za zmirom, postanejo spet divje, to je, take, ki pred človekom bežijo ali take, ki bi spet rade pridobile si naravno svobodo, ako jih človek ujete drži. Divje živali vendar ne spadajo pod to razpravico, ker zastran njih veljajo posebne pravice, namreč o lovu. Ker se brez imena in brez pridobitnega načina (postavimo kup) ne d& doseči last, zato tirja postava kot pridobitni način prisvojenje tistih reči, ki nikomur niso lastnina, se vč da s tem namenom, da bi ž njimi ravnali, kakor s svojimi. Ali pitomne in pripotomljene živali niso reči slobodnega prisvojenja ali lova, marveč ima lastnik pravico, po-nje na tujo zemljo iti; vendar mora zemljiškemu posestniku škodo povrniti, ako bi se mu bila storila. Ce je pripitomljena žival dva in štirideset dni sama od sebe izostala, sme jo na občni zemlji vsakdo, na svoji pa lastnik zemlje za-se vzeti in obdržati. — Tudi bčele se imajo za pitomne živali; samo da tu. lastnik ne sme čakati 42 dni, temuč mora mahoma ali pa saj v dveh dnevih iti za rojem; drugače si ga lahko prilasti vsakdo, kakor druge pitomne in pripitomljene živali (§. 384 d. z.). Občna zemlja je razun drugih občinskih zemljišč, postavimo, cesta. B. — Kar se pa oškodovanja po živali tiče, zavezan je lastnik skrbeti, da žival ni brez pastirja; posebno je pri tistih živalih skrbi treba, ktere so že po naravi bolj divje, ki bodejo, postavimo; drugače še propade posebni kazni. Izvoliti si mora pa tudi dobrega pastirja, ker tisti, ki je nevedoma najel takošno osebo, ali se v kakem opravilu nepripravne osebe poslužil, odgovoren je za škodo, ktero je kdo drugi zavolj tega trpel (§. 1315). Ako koga kaka žival poskodje, odgovoren je za to tisti, ki jo je k temu naganjal, dražil, ali jo varovati zanemaril. Ako se ne more proti nikomur dokazati, da je čemu tacemu kriv, šteje se poškodba za naključbo. Ko bi se bila toraj koma škoda pripetila, ker so sosedovi konji zdivjali, vstrašili se itd., ne bo mogel tirjati odškodbe, ker se ta škoda ni mogia odvrniti po pazljivosti lastnika konj, ter se ima za naključbo. Ce je pa kdo žival dražil, odgovoren je on za vso škodo, a ne lastnik živali; tudi se ima kaznovati po kazenski postavi. Ako kdo na svoji zemlji tujo živino najde, zavolj tega še nima pravice, ubiti jo. On jo sme s primerno silo odpoditi; ali ako je po nji škodo trpel, ima pravico sam (privatno) toliko glav živine zarubiti, kolikor jih je za njegovo odškodbo zadosti. Vendar pa se mora v osmih dneh z lastnikom poravnati, ali pa pred sodnikom tožiti; drugače pa mora zarubljeno živino nazaj dati (§. 1321). Zarubljena živina se mora tudi tedaj nazaj dati, kadar lastnik kako drugo primerno zavar-vanje dL — Ko pa ne bi obškodovanec imel druge moči, da bi žival vernil iz škode, imel bi vendar pravico jo ubiti (ustreliti), pa polastiti se je ne sme, ampak pustiti jo da lastnik pride po njo. Po gozdni postavi se toraj smejo ovce, koze in svinje ustreliti, ako ne bi bilo mogoče jih zarubiti. — Zarubljenje gre tistemu, ki ima pravico do pridelka, toraj vsak najemnik, kteremu tuja žival škodo dela, da-si bi tudi ta žival bila zemljiščnega lastnika. Ali nikdo ne sme loviti živali zunaj svoje zemlje, da bi jo zarubil, to le sme na poškodovani zemlji. (Kon. prih.) Gospodarske stvari. Gospodarske pravice o živalih. Po državljanskem zakoniku spisal Ivan Gršak. (Konec.) C. — Kako je pa pri trštvu (kupčijstvu) z živino? Kaj je storiti, če mi kdo drugi hoče vzeti vole, ki sem jih ravno kupil, rekoč, da so njegovi, ali če nimajo tistih lastnosti, ktere jim je prodalec pripisaval? Postava pravi: Kdor kako reč proti odplačilu drugemu prepusti, porok je zato, da ima reč tiste lastnosti, ki so izrečeno izgovorjene, ali se navadno na njej pričakujejo, in da se mora po natori opravila, ali po storjenem dogovoru vživati in rabiti (§. 922). Ako se hoče posestnik zavolj tega, ker kdo drug reč tirja, dobrostoj-stva poslužiti, mora to svojemu predniku (dobrostojcu) naznaniti, in po predpisu sodnega reda prositi , da ga namestuje. Ako to prošnjo opusti, Še sicer zavolj tega ne zgubi pravice do odškodovanja; pa njegovi prednik mu more vse ugovore, ne storjene zoper tretjega, nasproti postaviti, in se s tem odškodovanja toliko oprostiti, kolikor se razsodi, da bi bila po teh ugovorih, če bi se bili prav porabili, razsodba proti tretjemu drugače storjena (§. 931.) Ce je pa kupec prodalca prosil, da ga namestuje, pa če obadva zgubita pravdo proti tretjemu, ima kupec pravico, odškodbo tirjati od prednika. Ko bi pa kaka stvar lastnosti ne imela, ktere jej prodalec pripisuje, treba je razločevati, ali so ti pogreški očitni ali skrivni; ako so očitni, ne more se tirjati, da bi kdo za-nje porok bil, razun če bi bil izrekoma zagotovil, da je reč vseh pogreškov prosta. Drugače je pa navadama prodalec zato odgovoren, da ima reč take lastnosti, da je za rabo, ali pa da ima vse jej posebej pripisane lastnosti, postavimo, če prodalec trdi, da ima krava 10 bokalov mleka, porok je zato, ker je to kravjo lastnost izrekoma zagotovil; drugače bi le zato porok bil, da sploh krava molze, kolikor je pri taki reji in od takega plemena pričakovati. V kupčevo varnost se postava drži nekterih domnev (misli), dokler se nasprotno ne dokaže, namreč: Ce kako živinče v štiri in dvajsetih urah po tem, ko je je kupec prevzel, zboli ali pogine, domneva se, da je že pred prevzetjem bolno bilo (§. 924). Ravno ta domneva velja: 1. če se v osmih dneh pri prešičih ikre, in pri ovcah koze (osepnice) ali garje (lišaj) ; ali če se pri ovcah v dveh mescih metljaji na pljučih ali na jetrih zapazijo; 2. ako se pri goveji živini v tridesetih dneh po prevzet)i pojatnica ali tako imenovani francozi najdejo; 3. ako se pri konjih in tovorni živini sploh (oslih itd.) v petnajstih dneh po prevzetji kužna smolika ali smrkelj, kakor tudi naduha, ali, ako se v tridesetih d n e v i h tiščavka, črvičnost, trmoglavnost, jasna slepota ali mesečna slepota razodene (§. 925). Kar že postava domneva, nima se še posebej dokazati; ali nasprotnik lahko dokaže, da to ni res, kar je postavi resnica. Zato v teh ravno imenovanih primeri] ejih kupec nima dokazati, da je že žival tadaj bolna bila, ko jo je kupil; on ima samo dokazati to, da je v tem od postave tirjanem času poginila, ali, da je v tem času tako bolezen opazil. Da pa bo to pozneje lahko dokazal, treba bo, da brž zvedence pokliče k živinčetu, kteri potem bolezen lahko spričajo. Ako prejemnik to previdnost zanemari, njegova je dolžnost dokazati, da je živinče že pred sklepom pogodbe to napako na sebi imelo. Vsigdar pa je tudi predajniku na voljo puščeno dokazati, da se je zapa-žena napaka še le po prodaji pritaknila (§. 927). Je še drugih razmer, ki se tičejo živine, da, postavimo, lastniku živali priraščajo vsi vžitki, ki izvirajo iz te živali, da je najemnikova živina zastavljena za na-jemščino. Ali marsiktere razmere naših kmetov se ravnajo po drugih pravicah, večidel po posebnem pogovoru , po navadnem pravu ali po družbinih pogojih. Taka velja, če kdo da vole v rejo, ali telico iz telec itd. Naj dodamo temu dr. Gršakovemu poduku še to-le: Razun vsega tega je pa še ena postavna pot, po kteri se more goljufan kupec zadrege rešiti, iz ktere ga ne rešijo ne „patentni tadliu pa tudi ne postava „za 24 ur" — ta pot je po §. 934. državljanskega zakonika tista, če kupec more dokazati, da je kupljena ali zamenjena živina čez polovico predraga zavolj starosti ali zavolj kake druge napake. Ce se kupec tako goljufanega misli, ima pravico se pri gosposki pritožiti; ona bo po zvedenih možeh živino ceniti dala, in če je ona res še kot pol manj vredna, bo šla kupčija ali menja nazaj, ali pa mora prodajalec toliko doplačati, da je cena prava. Kakor varuje postava kup ca, tako pa varuje tudi prodajalca, da se mu krivica ne godi. Treba je tedaj tudi te postave vedeti, da ne bo praznih tožb d, ktere le mošnjo koljejo, pa nič ne pomagajo. Cujte tedaj še te postave: Kupec se ne more pritožiti, če se je pri kupčiji ali menji sam vpričo mož zavezal, da kupi ali zamenja živino kakoršna je, ima naj „tadle" ali ,,bolezni" kakoršne koli. Kupec se ne more pritožiti, če mu je prodajalec pri kupčiji ali menji očitno (v pričo dveh mož) povedal, da ima živina to ali uno bolezen, in da mu za-njo dober ne stoji, kupec jo je pa vendar le kupil. Kupec zgubi pravico povračila, ako prodajalec more s kazati, da je živina bolezen še le pri kupcu dobila. Kupec nima pravice do povračila, ako je s kakim drugim blagom ali s celo kmetijo tudi živino, pa vse počez (eno reč v drugo) kupil in tedaj živina ni bila posebej cenjena. Kupec nima pravice pritožiti se, ako je kupil živino na očitni dražbi (licitirengi), ki jo je gosposka napraviti dala. To so poglavitne postave pri živinski kupČii. Naj si jih vsak dobro zapomni, da se ogne škode, pa uide tudi dragim pravdam. H koncu le še nekaj. Ker je „kratka sprava bolja kot dolga pravda", zato je vselej bolje, vse z lepo poravnati (zglihati), kakor pa pravdo začeti. Ce je kupec ob pravdnem času zapazil bolezen, ktera po cesarski postavi kupčijo razdere, in če prodajalec sam dobro ve, da ima od njega prodana živina res to napako , ali če mu to zatrdi zveden živinozdravnik, naj jo vzame raji z lepo nazaj , sicer bo pravdo zgubil in še stroške plačal. 402