KLEMENČEVA KMETIJA IZ VINJ
Že lani se je v Vinjata marsikaj spremenilo. Dolgo "načrtovane ceste so bile končno asfaltirane in urejeno odvodnjavanje. Neasfaltirana je ostala cesta proti Grbarju, Hrastaiju, Matetu, Klemencu in KokoJu. To pride na vrsto v letu 1994 (upajmo) in še naprej mimo Gašperja do Jernača.
Ena večjih in najstarejših kmetij v Vi-njah je Klemenčeva (ali po starem Kleme-nova). Njiv, travnikov in gozdov je skupno 18 hektarov in to približno vsakega pol.
Klemenčeva mama, Marija Ložar, je bila rojena leta 1895. Umrla je v začetku II. svetovne vojne, leta 1942, stara komaj 47 let. Oče Franc Gostinčar rojen 1899. leta, je bil Marinov iz Vinj. Po ženini smrti je ostal sam s sedmimi otroki. Najstarješi Micki je bilo takrat 16 let in je prevzela celotno gospodinjstvo v družini. Oče, Micka, France, Francka in Janez, ki mu je bilo takrat 12 let, so se ukvarjali z delom na posestvu. Preostali trije, Vera, Jože in Tone, so bili stari od 5 do 10 let.
Med vojno jim že zaradi izgube matere in žene ni bilo lahko, povrhu pa so v hišo prihajali zdaj eni zdaj drugi, pred koncem vojne pa še tretji in vsi so kaj želeli ozi-roma zahtevali.
V napol leseni, izrazito v gorenjskem slogu zgrajeni kmečki hiši je zraslo 7 otrok, ki še vsi živijo. Hiša je potisnjena v breg, tik pod »Rebrijo«. Živeli so od prireje živine, lesa in kmečkih pridelkov,
ki so zrasli na večinoma strmo ležečih nji-vah. Pretočenega je bilo veliko znoja in veliko garanja je bilo potrebno, da se je nasitilo in obleklo toliko otrok. Po vojni so drug za drugim, odhajali od doma. Oče je bil težko bolan in ker se po ženini smrti ni več poročil, je ostal brez gospodinje. Še največ sta mu pred stnrtjo pomagala France in Francka. France je bil v službi v Državni založbi in je nazadnje prodajal knjtge, kar mu je omogočalo, da je očetu pomagal pri obdelavi posestva in vzieji živine. Francka je hodila v tovarno Satur-nus. Nazadnje je morala pustiti službo, da je gospodinjila in skrbela za težko bolnega očeta.
Nase je prevzela težko breme. Zaradi tega je ostala brez potrebnih delovnih let, posledica pa je, da ima zdaj najskiomnejšo pokojnino. Po oČetovi smrti je ostala brez vsega: brez službe, brez moža in brez de-lovnih Jet. Ostalo ji je samo še delo na kmetiji, ki ni njena.
Ko je oče leta 1975 po dolgotrajni bo-lezni in trpljenju umrl, je družina, ki jo je kolikor toliko povezoval, tazpadla. Pose-
stvo je prevzel France, ki je nakupil tudi nekaji kmetijskih strojev in traktor. Po upokojitvi se je v glavnem posvetil Svino-reji. V hlevu ima tudi do 10 glav goveje živine. V Šentjakobu si je zgradil stano-vanjsko hišo. Na starost bi si lahko uredil udobmejše življenje, vendar ne more iz svoje kože. Bregovi in zemlja pod »Re-berjo« so ga privezali nase. Dedovanje menda še vedno ni dokončno urejeno. Menda bi si grunt najraje razdelili med seboj. Pred leti je bila kmetija zaščitena. Vprašanje je, ali tisti zakoni še veljajo?
Ne bilo bi prav vtikati nos v stvari, ki se nas ne tičejo, še posebno zato, ker je v ta-kih in podobnih primerih vedno več resnic in pravic. Na račun tega pa imajo po na-ravi korist le advokati.
Na koncu bi si dovolil pripomniti samo to: škoda bi bilo lepega pose-stva, ki bi z razdelitvijo razpadlo. Škodaje stare slovenske kmečke hiše, zgrajene v značilnem gorenjskem slogu. Je ena že zelo redkih lepih gorenjskih kmečkih hiš, ki bi se še dala adaptirati, čeprav je manjši del ie porušen. Obnovljena oziroma re-stavrirana bi lahko bila lepa turi-stična zanimivost v našem delu Za-
*»"/«•              MARJAN LAUTAR