V drugi polovici 19. stoletja so se Slovenci po- 
čutili majhne in negotove. Z narodno-politični- 
mi zahtevami so se prvič oglasili leta 1848, ven- 
dar jih je absolutizem naglo zatrl. Njihova samo- 
zavest se je okrepila z ustavno dobo na začetku 
šestdesetih let, ki je prinesla nekaj drobnih poli- 
tičnih, kulturnih in upravnih pravic. Ker so bili 
premajhni, da bi si upali razmišljati o samostojni 
državi, je njihovo najbolj drzno politično priča- 
kovanje predstavljala Zedinjena Slovenija, ki naj 
v okviru habsburške monarhije poveže vse po- 
krajine s slovenskim prebivalstvom. Jeseni 1870 
so slovenski poslanci zahtevali Zedinjeno Slove- 
nijo v kranjskem deželnem zboru. Fran Zwitter, 
ki je nacionalnim problemom v habsburški mo- 
narhiji posvetil obsežno knjigo in v njej izčrpno 
analiziral tudi slovenske razmere, piše: "Pri Slo- 
vencih je narodna stranka zmagala leta 1867 v 
veliki večini volilnih okrajev slovenskega ozem- 
lja in politik dr. Valentin Zamik ugotavlja, da so 
Slovenci že narod s svojo lastno politiko in ne 
samo geografski pojem. Oportunistično stališče 
slovenskih poslancev v državnem zboru 1867 iz- 
zove opozicijo slovenskih liberalcev proti konser- 
vativnim voditeljem gibanja;po njihovi iniciati- 
vi so leta 1868 do 1871 tudi pri Slovencih doba 
taborov, ki imajo zanje podoben pomen kakor 
za Čehe, in kranjski deželni zbor zahteva leta 
1870 in kot končni cilj tudi leta 1871 združitev 
vsega slovenskega etičnega ozemlja v avtonom- 
no Zedinjeno Slovenijo. Ta politika, ki sloni na 
nacionalnem načelu, je za Slovence hkrati tudi 
jugoslovanska politika; jugoslovanski kongres v 
Ljubljani proglasi 1. decembra 1870 voljo Jugo- 
slovanov v habsburški monarhiji, da nastopajo 
kot enota tudi v politiki in pri Slovencih se že po- 
javi prvi glas, ki govori o Srbiji kot Piemontu Ju- 
goslovanov. Vse to pojasnjuje v veliki meri atmos- 
fera nevarnosti nove vojne in vtis začetkov nemš- 
kega nacionalizma, ki so ga posebej občutili slo- 
venski študentje na avstrijskih univerzah; disku- 
sije okrog jugoslovanskega kongresa dokazuje- 
jo, da je pri tedanjih slovenskih liberalcih zelo 
malo čustva zvestobe Avstriji, da pa imajo Veli- 
ko Nemčijo, ki bi morala nujno zajeti vse ozem- 
lje do Trsta, za večjo nevarnost. Iz istih razlogov 
nastaja pri njih rusofilsko gibanje, vendar pa jih 
je carska Rusija kmalu razočarala, ker so oni pač 
liberalci, in pa tudi zato, ker Rusi, z izjemo nev- 
plivnih slavjanofilov, kažejo malo interesa za Slo- 
vane v Avstriji. "2 Jugoslovanskega kongresa, ki 
je od 1. do 3. decembra potekal v Ljubljani, so se 
udeležili Slovenci, Hrvati in vojvodinski Srbi. Zav- 
zeli so se za medsebojno sodelovanje na kultur- 
nem, gospodarskem in političnem področju v 
sklopu habsburške monarhije - "Resolucija obe- 
ta dalje, da bodo avstro-ogrski Jugoslovani sku- 
šali pomagati v enakih potrebah svojim krvnim 
bratom onstran meje. Svoje namene pa hočejo 
doseči zlasti po društvih in shodih, zborovanjih 
1 Novičar iz domačih in tujih dežel, Novice, 1877/29- 
2 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monar- 
hiji, Ljubljana 1962, str. 147-148. 
32 ZGODOVINA ZA VSE 
in po časopisih, da bo mogel vsak pomagati ka- 
kor, kadar in kjer bo za to prilika. '6 
Hkrati s porastom slovenske narodne samoza- 
vesti - in seveda zaradi zavesti o lastni majhnosti 
- se je krepila težnja Slovencev po povezavi in 
sodelovanju z drugimi slovanskimi narodi: slo- 
vanska ideja ali ideja o slovanski vzajemnosti in 
solidarnosti. "Ni pa bilo koristoljubje, marveč le 
strah za bodočnost naroda je narekoval željo, da 
bise maloštevilni Slovenci naslonili na kak večji 
slovanski narod, "• je poudaril Josip Mal. Po eni 
strani so slovenski politiki začeli iskati intenziv- 
ne kulturne in gospodarske stike s Slovani, s ka- 
terimi so si Slovenci delili skupno usodo pod 
habsburškim žezlom (npr. s Čehi, Hrvati), po dru- 
gi strani pa so se začeli ozirati po pomoči naj- 
večje in najmočnejše slovanske države Rusije 
(ideja panslavizma kot nasprotje pangermaniz- 
ma) in tudi k tistim Slovanom, za katere so meni- 
li, da so si sposobni sami priboriti svojo samo- 
stojnost (Srbi, Črnogorci). "Simpatije do posa- 
meznih slovanskih narodov so bile različne, na 
splošno pa lahko rečemo, da so si prva tri mesta 
delili Hrvati, Čehi in Rusi, " ugotavlja Vasilij Me- 
lik. "Ugled Rusov je izhajal iz tega, ker so bili edi- 
ni res svobodni slovanski narod, ker je bila Rusi- 
ja velesila in predstavnik moči in veljave slovans- 
tva nasploh, glavna tolažba v vseh težkih trenutr 
kih. Ko seje po letu 1866 zdelo, da bo habsburš- 
ka monarhija razpadla, sta se kazali Slovencem 
samo dve možnosti: ali bomo Prusi ali Rusi iti v 
taki dilemi so seveda hoteli biti Rusi. Hrvati so 
bili neposredni sosedi Slovencev, toda živeli so v 
drugem političnem sistemu in zato niso mogli biti 
vsakdanji politični soborci. Čehi so živeli v isti 
državni polovici, zaradi večje številčnosti in bolj- 
še razvitosti pa so bili politični in gospodarski 
učitelji Slovencev, ki so jim dostikrat sledili tudi 
v lastno škodo. V podrobnostih vrednotenj so se 
kazale tudi razlike. Katoliški slovenski tisk je ka- 
zal več simpatij do katoliških Hrvatov in Polja- 
kov - liberalnemu tisku so bili s te strani bližji 
Čehi s husitsko tradicijo. Večinoma pa se noben 
slovenski politični tabor ni želel opredeljevati v 
konßiktih med Hrvati in Srbi. Poljakom v Galici- 
ji seje nasploh štelo v zlo, da se niso držali slo- 
vanske vzajemnosti in da so hodili v odnosih do 
nemških strank svoja pota. Vpoljsko-ruskih spo- 
rih so bili Slovenci, zlasti liberalni, v dobršni me- 
ri na ruski strani. Sploh je bilo Rusom v očeh slo- 
venskega javnega mnenja skoraj vse dovoljeno, 
tudi absolutizem in zatiranje drugih narodov. "> 
Med številnimi članki, ki so bili namenjeni kre- 
pitvi slovanske vzajemnosti, naletimo tudi na čla- 
nek Naš narodni boj, ki je bil leta 1877 objavljen 
v Slovenskem narodu (1868-1943). Anonimni ko- 
mentator časopisa v njem piše: "Nas Slovencev 
je malo število. "... "Ako bi hoteli kot Slovenci ži- 
veti in kot 11/2 miljon močan narodič mej veli- 
kimi sosedi slovensko narodnost ohraniti, bile bi 
naše težnje sicer zmirom hvale vredne, ali tež- 
nje bitja, ki v zvezde gleda, ki pa premalo pomi- 
sli, da na zemlji stoji. Ako bi hoteli svoj narod do 
visoke kulture popeljati, ki na strogo le sloven- 
skih tleh stoji, bilo bi to zastonj; ako bi hoteli se 
popeti do merodajnega faktorja v državi kot le 
Slovenci, bilo bi to brezvspešen trud. Ali ker je 
Slovanov toliko miljonov v Evropi in celo v Av- 
striji, ker smo mi Slovenci sini velikega tega slo- 
vanskega naroda, nijprazno, nijsmešno, da vo- 
dimo za ohranitev svoje slovanske narodnosti 
naše skromne sile, pa vendar svoje sile v boj. 
Kaj bi Slovenci izolirani na svetu, brez sorod- 
nih si bratov zmogli! Črez dolgo ali kratko bi bili 
poitaljanjeni in ponemčeni. Našlo bi se sicer zmi- 
rom plemenitih mož, ki bi za ohranitev našega 
naroda delali kljub prepričanju, da so zdravniki 
na smrtnej postelji bitja, kojemu uže odklenku- 
je, ki nij več rešiti, kateremu njihovo delo zdravi- 
lo le malko življenje produžuje, ali tem možem 
bi eneržije zmanjkovalo in če tega ne, možje bi 
ostali brez mladega naraštaja, ker prepričanje, da 
se narodu v grob zvoni, ne vabi mladeži, za živ- 
ljenje polne ideje, ali ideje, ki se še le izcimljajo, 
navdušene mladeži v spremstvo narodovo; tiho 
postaja v prsih teh mladeničev in le tedaj pa te- 
daj morebiti kak krepek žalni glas: 'Poljske nij še 
v grobu' pojemajočo žrjavico domovinske ljubez- 
ni vzplamti. A brez mladega navdušenega roda, 
kaj hoče narod! 
Če bi ideja slovanske narodnosti ne bila to kar 
je, namreč misel, kojej se življenje odrekati ne 
more (vsaj največji sovražniki uže to priznava- 
jo), če bi Slovanstvo v našej monarhiji in v Evro- 
pi res nobene bodočnosti ne imelo, potem bi mi 
morebiti verjeli, kar naši 'laufbursche' tujstva, naš 
nemškutar v svojej zlobi ali bedastoći dokazati 
hoče, da je namreč ves naš boj zastonj, da smo le 
zadnji zvesti, ki umrlega domov spremljajo. 
3 Josip Mal, Jugoslovansko vprašanje, Zgodovina sloven- 
skega naroda, II del, (reprintprve izdaje, kije izšla v 
10zvezkih vietili 1928 in 1929), Celje 1993, str. 1016. 
4 Josip Mal, prav tam, str. 1012. 
Vasilij Melik, Gledanje Slovencev na druge narode 
habsburške monarhije, Sosed v ogledalu soseda od 
1848 do danes, Ljubljana 1995, str. 23. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 33 
Brez rešitve bili bi mi Slovenci izgubljeni; nič 
nas ne bi rešilo v času, kjer mesto tihega občeva- 
nja mej ljudmi na Thurn-Taxisovej pošti železen 
hlapon po svetu drvi, spremljajoč ljudi vseh kra- 
jev in jezikov v malo časa vkup. Na našem slo- 
vanskem jugu je jadransko morje in skozi srce 
naše dežele vodi cesta germanizacije do tega 
morja, ki je tolike važnosti za srednjo Evropo; na- 
še ozemlje je polno podzemeljskih zakladov, že- 
leznica, tovornice, rabljajo veliko premoga; 'doli 
ba Slovensko,' je parola naših sosedov, tam ga do- 
bimo kmalu par čevljev globoko itd., koliko dru- 
žili potov germanizacije bi še lehko naštel! Tem 
mogočnim germanizatorjem bili bi mi v našem 
in bodočem času slabotni narodič, ki bi se težav- 
no branil in le morda pri za gozdi ohranil. 
Ali mismo močni, akoravno ne mnogoštevilni 
ter v obrambi zoper sovražnika, koje nam je na- 
ša zgodovina ter obči razvoj sveta v 19. stoletji 
odpadniki v lastnej zemlji podala, močni zaradi 
tega, ker smo udje velicega slovanskega naroda. 
Tolažilno nam sveti ideja, da pride Slovanstvo 
do svojega slovanskega razvoja, jači nas pogled, 
da se na vseh progah bije boj za življenje Slova ns- 
tva in kar ne more noben izumirajoč narod po- 
kazati, je to: ideja življenja narodovega je ideja 
naše mladeži in kaj hočemo še več!"6 
Kljub temu da so bili Slovenci v prvi polovici 
sedemdesetih let izpostavljeni močnemu politič- 
nemu pritisku vladajočega nemškega liberalne- 
ga režima, ki je onemogočal svobodno politič- 
no delovanje in postavljanje radikalnih politič- 
nih zahtev po zedinjenju na temelju narodnega 
prava in krepitve slovanske vzajemnosti v okvi- 
ru habsburške monarhije in izven nje, so do ta- 
krat že prešli skoraj dve desetletji intenzivnega 
političnega razvoja, v katerega je sodila tudi de- 
litev na konzervativni in liberalni tabor. Za razli- 
ko od Slovencev, ki so v drugi polovici 19. stolet- 
ja stopali po poti kulturnega, političnega in gos- 
podarskega napredka, usoda nekaterim slovan- 
skim narodom ni bila naklonjena. Na daljnem 
Balkanu so se v drugi polovici 19. stoletja izpod 
jarma despotske Turčije osvobajali krščanski 
podložniki, ki so bili povečini Slovani. Balkan je 
pretreslo več uporov proti turškemu cesarstvu, 
ki so ga načele notranje krize in ga spremenile v 
"bolnika ob Bosporju" in igračko velesil. V19. sto- 
letju je Balkan veljal za najbolj nemirno evrop- 
sko področje. "Od začetka devetnajstega stolet- 
ja do leta 1878 seje dvigala skoro neprenehoma 
vstaja za vstajo, "je v knjigi Slovenski fantje v Bo- 
Naš narodni boj, Slovenski narod, 1877/130. 
sni in Hercegovini 1878, ki je izšla ob 25-letnici 
avstrijske zasedbe Bosne in Hercegovine, zapi- 
sal Jernej pl. Andrejka (1850-1926). Andrejka, ki 
se je s 17. kranjskim pešpolkom udeležil bojev 
ob avstrijskem posegu v Bosno in Hercegovino 
leta 1878, nadaljuje: "Turška osrednja vlada v Ca- 
rigradu si je jela prizadevati, da bi marsikaj iz- 
boljšala in prenaredila v deželi. V prvi vrsti je 
skušala skrčiti preobsežne pravice plemenitašev 
in hotela tako oslabiti njihovo preveliko moč. S 
tem pa je izzvala pri njih krvave upore. Rešid 
paši se je končno posrečilo ukrotiti z orožjem 
uporne nasilnike, toda le za kratek čas, zakaj na- 
to seje znova začela vstaja. 
Med temi notranjimi nemiri so prekoračili ropa- 
željni plemenitaši s svojimi divjimi četami mno- 
gokrat tudi avstrijske meje. Škoda, ki so jo pov- 
zročili samo od 1. 1815. do 1830. obmejnim av- 
strijskim pokrajinam s svojim ropom in pustoše- 
njem, iznaša po uradnem potrdilu celih osem- 
najst milijonov kron sedanjega našega denarja. 
Zaman so bile pritožbe v Carigradu. Turška 
vlada ni ukrenila ničesar proti ropajočim pod- 
ložnikom. Zato ni preostajalo Avstriji drugega, 
nego ukrotiti tolovajska krdela s svojo silo v manj- 
ših ali večjih bojih. "Leta 1839 je turška vlada raz- 
glasila enakopravnost vseh državljanov. "Prišelje 
ukaz, da se preosnujejo zastarele plemenitaške 
uredbe, odstranijo stotnijski okraji, uvede nova 
uprava. Med plemenitaši, ki bi morali sedaj iz- 
gubiti mnogo pravic, je jelo takoj vreti. Vdati se 
niso hoteli zlepa in l. 1849. je vzbuknila med nji- 
mi pravcata vstaja. Toda ne samo v Bosni, tem- 
več tudi v Hercegovini so se uprli to leto plemeni- 
taši pod vezirjem Ali paša Rizvanbegovičem. " 
Turčija se je leta 1850 naposled odločila poslati v 
nemirno pokrajino vojsko, ki je zatrla vstajo. Na- 
slednje leto so se vstajniki znova dvignili k upo- 
ru. Po porazu vstajnikov pri Jajcu je turški po- 
veljnik odvzel plemenitašem njihove predpravi- 
ce, v deželi je bila uvedena nova uprava, vse krist- 
jane pa je ukazal razorožiti. "Da bi utrdil turški 
značaj dežele, jejel zatirati zlasti kristjane ter 
jih obremenil s preogromnimi davki. Ker je po- 
stajalo to zatiranje čim dalje neznosnejše, so se 
slednjič jeli krščanski turški podložniki izseljevati 
na avstrijska tla. To je polagoma povzročilo na- 
petost in sovraštvo med Avstrijo in Turčijo. Zara- 
di tega je poslala Avstrija meseca prosinca l. 
1853. grofa Lajningena za izrednega poslanika 
v Carigrad ter zbrala hkrati petdeset tisoč mož 
ob turški meji. 
Da bi bil kristjanom omogočen obstoj pod turš- 
ko vlado, je izdal sultan dne 18. svečana 1. 1856. 
posebno odredbo, ki se je sprejela po orijental- 
VSE ZA ZGODOVINO 
34 ZGODOVINA ZA VSE 
ski vojni tudi v pariško mirovno pogodbo dne 
30. sušca 1. 1856. Ta odredba sultanova je zago- 
tavljala kristjanom varnost življenja, premoženja 
in časti, jim podelila nekako samoupravo in pro- 
glasila kristjane v verskem oziru za popolnoma 
enakopravne z mohamedanci. 
Ta odredba pa je ostala večinoma le na pa- 
pirju. Davek kristjanov se nikakor ni zmanjšal 
in tudi pobiranje njegovo se ni omililo; begi in 
uradniki so kristjane stiskali slej kakor prej." Le- 
ta 1857 se je uprlo krščansko prebivalstvo v Her- 
cegovini. Upor je podpirala Črna gora. Nasled- 
nje leto je bil sklenjen mir. Črna gora je vstajni- 
kom pomagala tudi ob hercegovski vstaji leta 
I860. Tokrat so se uporniki uspeli upirati dve 
leti. "Okoli l. 1873- sejejel dvigati zopet plamen 
vstaje in upornosti, in sicer sedaj po vsem se- 
vernem balkanskem polotoku. Sovraštvo med 
kristjani in mohamedanci je prikipelo malo ne 
do vrhunca. Turki so j eli hrupno ugovarjati zvo- 
njenju v katoliških cerkvah in so zavratno mo- 
rili kristjane. Ti so jeli zopet bežati v Avstrijo. 
Pod turško vlado jim je grozil pogin, zakaj celo 
oblastna, pri katerih so se pritoževali zaradi za- 
tiranja pri nasilnih mohamedancih, so jim žu- 
gala s smrtjo. 
Po posredovanju tedanjega ministra za zuna- 
nje stvari, grofa julija A ndrašija, so se te homali- 
jeporavnale mirnim potom, a tudi le za kratek 
čas. "Spopadli so se namreč Turki in Črnogorci, 
ki so leta 1874 pri Podgorici dosegli zmago, kar 
je kristjane v Bosni in Hercegovini navdalo z no- 
vim pogumom. Znova so se dvigali zoper turško 
nasilje. Namesto v Avstrijo so se begunci sedaj 
zatekali v Črno goro. "Črnogorski knez je napro- 
sil slednjič avstrijsko vlado, naj posreduje med 
izseljenci in Turčijo in da naj izposluje ubežni- 
kom popoln o pomiloščenje. Posredova nje A vstri- 
jejepač imelo uspeh, da so se ubežniki povrnili 
nazaj v stiskano domovino, toda miru ni bilo do- 
seči. Kristjani niso več hoteli in mogli prenašati 
vedno rastočih davkov in bremen, katera so jim 
nalagali turški oblastniki, Turki/>a niso hoteli iz- 
polniti znova obljubljenih preosnov kristjanom 
v prid. Tudi Rusija se je zaman trudila izboljšati 
mirnim polom neznosno stanje kristjanov pod 
turškim gospostvom. Po stari navadi so ostale v 
Turčiji obljube - le obljube. 
Med tem je vrelo in vrelo čim dalje resneje in 
valovi vstaje so preplavili kmalu skoro ves bal- 
kanski polotok. Na splošno pozornost cele Evro- 
pe sta začeli na enkrat Srbija in Črna gora z vso 
močjo z vojnimi pripravami. Vse je grabilo za 
orožje in bilo je jasno, da se mora skoro izvršiti v 
Turčiji velik velepomemben preobrat. 
Mohamed In sultan. 
Mohamed iti sultan, Brencelj, 1877/3 
V Bosni in Hercegovini paje sovraštvo med mo- 
hamedanci in kristjani prikipelo do vrhunca. Po- 
sebno hudo so razsajali turški prostovoljci, tako- 
zvani 'bašibozuki'. Poklali so več nego 5000 krist- 
janov in ni ga bilo skoro krščanskega sela ali va- 
si, ki bije ne bili požgali ali razdejali ti divjaki. '7 
Turkom je uspelo obvladati vse upore in nemi- 
re v Bosni in Hercegovini razen največjega med 
njimi, ki je potekal med leti 1875 in J878. Vstaja 
je izbruhnila leta 1875 v Hercegovini in se hitro 
razširila v Bosno. Vzrok zanjo je bilo neznosno 
izkoriščanje in politično zatiranje, ki so ga nad 
tamkajšnjo "rajo" izvajali domači fevdalci, age ali 
begi. Turki so delili svoje državljane na osvajalce 
("sultanovesinove") in premagance ("rajo"). "Naj 
le površno naslikam trpljenje ubogih kristjanov 
j)(> teh deželah, "je zapisal Jakob Ale.šovec v knji- 
žici Vojska na Turškem od leta 1875 do konca le- 
ta 1878, ki jo je ažurno uspel izdati že leta 1878. 
"Turek je vzel kristjanom vso deželo. Bogati po- 
sestniki, grajščaki in plemenitaši so se, da niso 
izgubili svojega posestva, poturčili in se zdaj ime- 
nujejo 'begi'. Tudi drugih kristjanov več popusti- 
lo je svojo vero, da so si ohranili človeške pravi- 
ce, kterih kristjan nima; te imenuje ljudstvo 'po- 
lurice', odpadnike, in ti so hujši odpravili Tur- 
7    Vse po: Jernejpl. Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in 
Hercegovini 1878., Celovec 1904, str. 9-11. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 35 
kov, večji sovražniki kristjanov, kakor oni. (Saj 
so tudi med Slovenci odpadniki ali renegati, kte- 
re 'nemškutarje'in 'lahone'imenujemo, hujšiso- 
vražniki našega naroda, kakor pravi Nemci in 
Lahi). Tisti kristjani pa, ki niso hoteli zatajiti svo- 
je vere, so izgubili vse človeške pravice, vse pre- 
moženje in postali 'raja', t.j. čeda, živina. Sploh 
pa Turki vsakega, ki ni Mohamedove vere, ime- 
nujejo še 'gjavr'(kavr), to je toliko ko prašič'ali 
pes', sami se pa imenujejo pravoverne." Alešo- 
vec je bil prepričan, da je velika večina prebivals- 
tva Bosne in Hercegovine slovanskega izvora in 
krščanske vere: "Po vsem tem je razvidno, da so 
prebivalci teh dežel po veliki večini krščanski, po 
jeziku skoro popolnoma slovanski, ker tudi do 
malega vsi mohamedanci govore srbski jezik, kte- 
rega Slovenec prav kmalu razume in govori, ker 
je zelo podoben hrvaškemu. Pišejo ga večjidel s 
cirilico. "8 
Ker mohamedanska vera ni dovoljevala enako- 
pravnosti drugovercem, so mnogi bosanski ple- 
menitaši in tudi preprosto ljudstvo zatajili svojo 
vero z namenom, da si ohranijo imetje, piše Jer- 
nej pl. Andrejka. "Tisti pa, ki so ostali zvesti veri 
svojih prednikov, so izgubili vse, postali borni na- 
jemniki, morali delati tlako ter plačevali še oseb- 
ni davek; Turki so jih imenovali 'rajo', t. j. čre- 
do. "° "Socialno je na turških tleh še vedno vladal 
mračen, orientalsko čemeč in odrevenelfevdali- 
zem, ki je postopal z veliko večino prebivalstva 
kot s čredo, " je zapisal anonimen pisec v reviji 
Življenje in svet. Krščansko vero so trdovratno 
zatirali; kristjani so morali plačevati znatno viš- 
je davke. Turška uprava ni bila več kos svojim 
nalogam; samopašnost, korupcija in druga zla 
so jo popolnoma ugonobila. Zaradi tega so bili 
uradniki bogovi vsakega kraja, ki so lahko poče- 
njali, kar se jim je zljubilo. /.../ V Bosni in Herce- 
govini je pred 50. leti doseglo sovraštvo med krist- 
jani in mohamedanci višek. V deželi so vladali 
roparski 'bašibozuki' poleg koruptnih turških 
uradnikov, ki so se brigali le zase in prepuščali 
rajo njeni usodi. 'n0 
Znameniti strel iz "nevesinjske puške", ki je od- 
jeknil julija leta 1875, ni bil samo začetek vstaje v 
8 Vse po: Jakob Alešovcc, Vojska na Turškem od leta 1875 
do konca leta 1878, Ljubljana 1879 (drugi natis), str. 8- 
10. 
9 Jernej pl. Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in Hercego- 
vini 1878., Celovec 1904, str. 8. 
10 "B. ", Zadnji boji slovenskih fantov s Turki / Ob petdeset- 
letnici bojev za Bosno in Hercegovino, Življenje in svet, 
1928/4, str. 123. 
Bosni in Hercegovini, naperjene proti turškemu 
izkoriščanju tamkajšnjega prebivalstva. Jugoslo- 
vansko vprašanje se resda ni pojavilo samo po 
zaslugi vstaje v Bosni in Hercegovini, vendar je 
ta uspela sprožiti različne oblike izražanja soli- 
darnosti z vstajniki pri drugih južnoslovanskih 
narodih. Vsi južni Slovani v Črni gori, Srbiji, Av- 
stro-Ogrski in Turčiji so upornikom po svojih mo- 
čeh poskušali pomagati. "Ko so spomladi [prav 
poleti, V. Melik] 1875. došle prve vesti, da so se v 
Bosni in Hercegovini vzdignili kmetje, se orga- 
nizirali v ustaških četah in napadali turške po- 
sadke, smo tudi mi Slovenci z napetostjo sledili 
dogodkom, zakaj čutili smo, da se bliža zgodo- 
vinski dogodek, ko se vendar enkrat osvobodé 
naši bratje na jugu, " se je (ob pomoči Vasilija 
Melika, urednika izdaje njegovih spominov) spo- 
minjal mladoslovenski politik in pisatelj Josip 
Vošnjak (1834-1911), ki je nadaljeval: "To smo tem 
gotoveje pričakovali, ker seje Srbija začela obo- 
roževati in ker je po mogočni Rusiji slavjanofil- 
ska stranka razvijala silno agitacijo za pomoč 
Slovanom, od Turkov neusmiljeno tlačenim. Še 
huje so nas razburjale dan za dnevom prihaja- 
joče vesti, kako grozovito so Turki začeli divjati, 
požigati vasi in moriti prebivalce. Na tisoče ne- 
srečne raje je bežalo na avstrijska tla, ki jo je bi- 
lo treba preskrbeti vsaj z najpotrebnejšo hra- 
no. "" 
Burni dogodki na slovanskem jugu so bili v le- 
tih 1875-1878 glavna tema celotnega evropskega 
tiska. Tudi Slovenci so bili o vstaji mnogo bolj 
podrobno obveščeni kot o prejšnjih nemirih na 
Balkanu. O črnogorsko-turški vojni sta Novice 
(1843-1902) in provladni časopis Laibacher Zei- 
tung (1783-1918) objavljala zgolj kratka poročila. 
Večje pozornosti je bila v obeh časnikih deležna 
nova črnogorsko-turška vojna leta 1862 in nape- 
ti odnosi med Srbijo in Turčijo istega leta, kate- 
rim so sledili incidenti, spopadi, borbe za spor- 
na srbska mesta, ki so se leta 1867 uspešno kon- 
čali za Srbijo. Ko je naslednje leto izbruhnila vsta- 
ja v Boki Kotorski, ki je bila naperjena proti splo- 
šni vojaški obveznosti v Avstro-Ogrski, je o njej 
poročal edini takratni dnevnik v slovenščini, ne- 
davno ustanovljeno glasilo slovenskega liberal- 
nega tabora Slovenski narod, ki ga je urejal Josip 
Jurčič (1844-1881). 
Slovenski narod, katerega uredništvo se je leta 
1873 preselilo iz Maribora v Ljubljano, je sloven- 
11 Josip Vošnjak, Juinaslovanski spomini, Spomini, (Iz- 
bral in uredil: Vasilij Melik), Ljubljana 1982, str. 509 
VSE ZA ZGODOVINO 
36 ZGODO VEVA ZA VSE 
ske bralce tudi najbolj podrobno obveščal o vstaji 
v letu 1875. V Bosni in Hercegovini je imel celo 
svoje dopisnike. Prva novica o vstaji je bila ob- 
javljena v Slovenskem narodu le dva dni po stre- 
lu "nevesinjske puške". Slovenski narod je leta 
1875 tudi zahteval, naj kneževini Srbija in Črna 
gora stopita v vojno s Turčijo, vstajnikom na po- 
moč. Za podporo vstaje so bili tudi katoliški Slo- 
venec (1873-1945), konzervativne Novice in Slo- 
venski gospodar (1867-1941), medtem ko sta 
nemška dnevnika, ki sta izhajala v Ljubljani, Lai- 
bacher Zeitung in Laibacher Tagblatt (1868-1880, 
kot Laibacher Wochenblatt do 1893), zagovarja- 
la nevtralnost, kar se je ujemalo z uradno dunaj- 
sko politiko. "Na splošno lahko z gotovostjo reče- 
mo, da so vsi takratni slovenski časopisi posveti- 
li veliko prostora dogodkom okrog velike vzhod- 
ne krize, "v obsežni knjigi, posvečeni odnosu Slo- 
vencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do 
bosansko-hercegovskega vprašanja v letih 1875- 
1878, še zlasti njihovim bogato dokumentiranim 
odmevom v časnikih, ugotavlja Petko Lukovič. 
"Novice so v tem pogledu do neke mere izjema, 
ker so o teh dogodkih prinašale zelo kratka po- 
ročila v ustaljeni rubriki 'Novičar iz domačih in 
tujih dežel', posebne zapise o možnih razpletih 
in variantah takratnih dogodkov na Balkanu pa 
so Novice prinašale bolj redko. Treba je poudari- 
ti, da je Slovenski narod, kot editti slovenski dnev- 
nik, prednjači! v informativnosti glede hercegov- 
skobosanske vstaje in drugih dogodkov, ki so jim 
sledili kot nujna posledica. Imel je dobro razve- 
jano mrežo svojih dopisnikov na bojiščih, zlasti 
v Bosni. Slovensko javnost ni le obveščal o teh 
dogodkih, temveč je v poročila vpletal tudi svoja 
stališča. To je zlasti značilno za članke, ki govo- 
rijo o potrebnosti krepitve jugoslovanske in vse- 
slovanske solidarnosti kot prvega pogoja za os- 
voboditev jugoslovanskih narodov izpod turške 
oblasti. '"-' 
Nemiri v Bosni in Hercegovini so krepko po- 
večali zanimanje slovenskih časnikarjev za doga- 
janje na balkanskem polotoku. "Stiki z Moskvo, 
Prago in Zagrebom so bili že po l. 1848 močni, 
nemiri v Bosni pred 1878. pa so področje zani- 
manja slovenskega urednika raztegnili globoko 
na Balkan, " lahko preberemo v publikaciji, ki je 
izšla ob razstavi slovenskega novinarstva leta 
1937. "Skoro dve tretjini prostora v večjih sloven- 
skih listih sta bili odmerjeni pogledom po sloven- 
skem svetu in tesni stiki s češkimi brati so že zgo- 
daj podkrepili zrelost slovenskih novinarjev za 
pravilno razumevanje velikih nalog, ki so jih 
sprožila kulturna in politična trenja za posest 
naše zemlje, važnega, širokega izhodišča nemš- 
kega zaledja na Balkan. "'3 
Dogodke na Balkanu so pozorno spremljali 
tudi na cesarskem Dunaju. Monarhija se je na za- 
četku sedemdesetih let, po izgubi Italije in Nem- 
čije in s prihodom Andrássyja na mesto zunanje- 
ga ministra, dokončno odločila za imperialistič- 
no politiko na Balkanu. Nekdanji ogrski ministr- 
ski predsednik in tedanji avstroogrski minister 
za zunanje zadeve Gyull (Julij) Andrássy (1823- 
1890) je zagovarjal postopno širitev na Balkan 
in ne v smeri proti Nemčiji. Monarhija je samo 
čakala na ugodno priložnost za uveljavitev svo- 
jega vpliva na Balkanu. Ponudila se je na začet- 
ku leta 1875, ko so bili črnogorsko-turški odnosi 
zaradi pokola pri Podgorici najbolj napeti. Na Du- 
naju je bila januarja 1875 tajna seja kronskega sve- 
ta, na kateri so sklenili, naj v primeru vojne med 
Turčijo in Črno goro ter vstaje v Hercegovini in 
Bosni Avstro-Ogrska intervenira in okupira obe 
turški pokrajini, zato da bi samo majhen del pri- 
padel Srbiji in Črni gori. Sledili so ukrepi vojaš- 
kega značaja, ki naj bi zagotovili, da bo monarhi- 
ja vsak zaplet pričakala pripravljena in ga izrabi- 
la za svojo osvajalno politiko. S spretnimi diplo- 
matskimi potezami je monarhija sondirala teren 
za okupacijo obeh turških pokrajin. Dunajski mi- 
litaristični krogi so se celo zavzemali za hitro vo- 
jaško intervencijo v Bosni in Hercegovini. 
Andrássy je bil zagrizen nasprotnik sleherne- 
ga narodnoosvobodilnega gibanja zasužnjenih 
narodov na Balkanu. Ohranitev evropskega de- 
la Turčije je imel za manjše zlo kot vstajo brez- 
pravne raje, saj se je bal, da bodo uporniki Bo- 
sno in Hercegovino priključili Srbiji in Črni gori. 
S tem bi nastala večja jugoslovanska država, ki bi 
mejila na monarhijo. Zato je uradno razglasil nev- 
tralnost Avstro-Ogrske do vseh dogajanj na Bal- 
kanu. Slovenski časopisi so kritizirali Andrássyje- 
vo politiko taktiziranja in skorajda prijateljsko sta- 
lišče do Turčije ter sovražen odnos do uporni- 
kov. Nemce in Madžare v monarhiji so imeli za 
protagoniste turkofilske politike in sovražnega 
stališča do vstaje. Turčija je veljala za starega ded- 
nega sovražnika slovanstva, zato je bilo sloven- 
sko javno mnenje ves čas naklonjeno vstajnikom. 
12 Potko Lukovič, Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovi- 
ni in Bosni in do bosansko-hercegovskega vprašanja v 
letih 1875-1878, Ljubljana 1977, str. 44. 
}3  Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani, Ljublja- 
na 1937, str. 228. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA /l VSI, 37 
Ruski s\ 
Ruski sv. Jurij, Brencelj, 1877/4 in 5 
Že kmalu se je izkazalo, tla bolni mož ob Bos- 
porju ni bil tako slab, kot se je zdelo. Ob začetku 
vstaje v Hercegovini je imel valija (administrativ- 
ni upravnik pokrajine) Derviš paša na razpola- 
go samo 4000 nizamov (vojakov redne vojske), 
zato je zaprosil Carigrad za okrepitve. Porta (vla- 
da turških sultanov v Carigradu) se je obrnila na 
Avstro-Ogrsko s prošnjo, naj ji dovoli prevoz čet 
po Jadranskem morju ter njihovo izkrcanje v pri- 
stanišču Kleku. Po kratkem in navideznem okle- 
vanju je monarhija privolila. 
Ne glede na očitno naklonjenost Turčiji pa je 
monarhija sprva dopuščala podpiranje vstaje pri 
jugoslovanskih narodih, dovoljevala odbore za 
pomoč upornikom in družinam, ki so se zatekle 
na njeno ozemlje, prehod prostovoljcev čez me- 
jo v Bosno in I lercegovino, pošiljanje orožja in 
vojaške opreme, zadrževanje uporniških enot na 
ozemlju monarhije in njihovo formiranje, nakup 
orožja za vstajnike na Dunaju, v Trstu idr. ter nje- 
gov transport na bojišče. Kljub občasnim razo- 
rožitvam vstajniških enot. zaplembam orožja in 
vojaške opreme so avstrijske oblasti molče tole- 
rirale omenjene oblike pomoči. Odbori, ustanov- 
ljeni na ozemlju monarhije, so pomenili drago- 
ceno pomoč vstaji, ugotavlja Petko I.ukovič. Spre- 
memba je nastopila februarja 1876. Monarhija se 
je namreč začela truditi, da bi vstaji čim bolj ško- 
dovala, kajti Srbija in Črna gora sta se začeli re- 
sno pripravljati na vojno s Turčijo. 
Na Kranjskem se je v tem času vse bolj zao- 
stroval politični boj med vodstvom slovenskega 
narodnega gibanja in vodstvom domače nemš- 
ke liberalne stranke. Slednja je imela za svoj te- 
melj uradno politiko habsburške monarhije do 
dogajanj na Balkanu. Slovenski voditelji so nas- 
protovali turkofilski zunanjepolitični orientaci- 
ji Avstro-Ogrske, Nemci in nemškutarji pa so zah- 
tevali, naj Andrassy še bolj odločno in dosled- 
no nadaljuje s svojo politiko. Nemci so imeli ob- 
last v svojih rokah, zato so izvajali na Slovence 
vse večji pritisk, zlasti na liberalno smer sloven- 
skega narodnega gibanja in njene časopise. Za- 
plembe Slovenskega naroda so bile vse bolj po- 
goste, tako da uredništvo ni več vedelo, kaj sme 
in česa ne sme objavljati. "Organi vladajočega 
nemškega liberalnega režima so odnos Sloven- 
cev do vstaje budno spremljali," piše Petko I.u- 
kovič. "Poskrbeli so za potrebne ukrepe, kako bi 
se čim bolj zmanjšalo in preprečilo propagan- 
do za vstajo, zlasti v slovenskih časnikih, urad- 
ne oblasti so se poslužile zlasti cenzure kol pre- 
ventivnega sredstva naraščajočih simpatij. Go- 
tovo bi tudi večje število prostovoljcev odšlo vstaj- 
nikom na pomoč Izvajali so tudi pritisk na ob- 
last, naj ne dovoli zbiranja pomoči za prebegle 
vstajniške družine. Nasprotovali so oživljanju 
radikalnih zahtev po 'Zedinjeni Sloveniji' ter po- 
novnemu aktiviranju že rahlo uspavanih poli- 
tičnih delavcev, ki so se nekdaj prizadevali za 
uresničitev jugoslovanskega programa itd. Zla- 
sti Slovenski narod so prizadeli poostreni ukre- 
pi cenzure. Na začetku vstaje so ga večkrat kon- 
fiscirali zaradi objavljenih poročil in člankov, v 
katerih se kažejo odkrite simpatije Slovencev do 
upornikov ali pa je pozival slovensko javnost, 
naj jim nudi materialno pomoč Omeniti velja. 
da Laibacher Zeitung in Laibaclier Tagblatt ni- 
sta bila naklonjena vstaji. Podcenjevala sta jo 
in ostro napadala slovenske časopise zaradi nji- 
hove naklonjenosti uporni raji. Oblastveni or- 
gani in domači Nemci so se obilno posluževali 
obeli listov, da bi'po eni strani kar največ ško- 
dovali vstaji in na drugi strani nadaljnji krepi- 
tvi slovenske narodne zavesti in slovenskemu 
narodnemu gibanju. Zlasti Slovenski Narod in 
Slovenec sta že na začetku vstaje ostro kritizi- 
rala sovražno nemško in madžarsko stališče kol 
tudi stališče uradne oblasti do vstaje, z glavno 
ostjo zoper Laibaclier Tagblatt, ki je bil do slo- 
venskih časopisov najbolj nepomirljivo in so- 
vražno naravnan."" 
VSE ZA ZGODOVINO 
38 ZGODOVINA ZA VSE 
Kljub strogim ukrepom avstroogrskih oblasti 
se je nekaj slovenskih prostovoljcev borilo na 
strani vstajnikov. Dvajset dni po strelu "nevesinj- 
ske puške" se je vstajnikom v Hercegovini pri- 
družil Miroslav Hubmajer (1851-1910), tipograf 
iz Ljubljane, ki je za izredno hrabrost in pogum 
prejel priznanje od vojvode Miče Ljubibratiča. Za- 
slovel je s podvigom pri obleganju turške kara- 
vle Drijen. V Cetinju mu je črnogorski vojvoda 
Mašo Vrbič podaril revolver. Na jamniški skupš- 
čini pa je bil izvoljen za glavnega poveljnika v 
severni Bosni, vendar so mu mesto odvzeli. Hub- 
majer je februarja 1876 zapustil vstajo. Vstajni- 
kom se je pridružil tudi A. Sušnik, korektor in 
prevajalec pri Slovenskem narodu. 
Nič manj pomembna ni bila tudi slovenska de- 
narna pomoč družinam vstajnikov, ki so pobeg- 
nili na ozemlje monarhije, in pomoč v obleki, 
obutvi, orožju, strelivu, sanitetnem materialu, na- 
menjena samim ustajnikom. Novice in Slovenski 
narod sta prevzela pobudo zagrebškega Narod- 
nega Lista o ustanavljanju odborov za pomoč 
vstaji. Uredništvo Slovenskega naroda se je kon- 
stituiralo kot podpiralni odbor. Člani so bili dr. 
Josip Vošnjak, Josip Jurčič in dr. Valentin Zarnik 
(1837-1888). "Tudi mi Slovenci smo z največjo na- 
petostjo sledili dogodkom na Balkanu; čutili smo, 
da slovanske zmage okrepé tudi naš položaj, "je 
poudaril Vošnjak. "Zato smo se zavzeli in smo 
slovenski poslanci tudi v državnem zboru zago- 
varjali nemudnoprodiranje naše armade v Bo- 
sno in Hercegovino, in jaz sem v nekem govoru 
napadel vnanjega ministra grofa Andrassyja. 
Slovenci pa svojega sočutja dojužnoslovanskih 
bratov nismo pokazali samo z besedami, temveč 
tudi dejanski, v kolikor so pač dopuščale naše 
skromne moči. Nabirali smo denar za stradajo- 
čo rajo, ki je pred turškimi silovitostmi pobegni- 
la preko Save na avstrijska tla, pošiljali smo ob- 
leko, plašče za bojujoče se vstaše, ki se jim je pri- 
družilo tudi nekaj slovenskih prostovoljcev, in ce- 
lo smodnik smo vtihotapili v Zagreb. "'5 Ko so ob- 
lasti prepovedale zbiranje prostovoljnih prispev- 
kov, so slovenski časopisi pozivali bralce, naj po- 
šiljajo denar časopisom v Dalmaciji ali na ured- 
ništvo Obzora v Zagrebu. Ker niso smeli objav- 
ljati lastnih pozivov prostovoljcem, naj gredo z 
orožjem v boj proti Turkom, so slovenski časniki 
ponatisnili pozive tujih časopisov. 
14 Petko Luković, Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovi- 
ni in Bosni in do bosansko-hercegovskega vprašanja v 
letih 1875-1878, Ljubljana 1977, str. 45-46. 
15 Josip Vošnjak, Južhoslovanski spomini, Spomini, Ljub- 
ljana 1982, str. 508. 
Od začetka vstaje skorajda ni bilo dneva, ko ne 
bi prišlo do večjega ali manjšega oboroženega 
spopada. Slovenski časopisi so pozorno sprem- 
ljali njihov potek, na vidnih mestih prinašali no- 
vice o vstajniških zmagah, poveličevali njihov po- 
men, pretiravali glede števila mrtvih na turški stra- 
ni in podvige upornikov primerjali z junaštvom 
Špartancev pri Termopilah, medtem ko so bila 
poročila o porazih vstajnikov skopa. "Da bi kar 
najbolj približali vstajo in tako tudi utrdili slo- 
vensko narodno zavest, slovenski časopisi niso 
le pretiravali s poročili o vstajniških uspehih, tem- 
več so prinašali celo novice o bojih in zmagah, 
kijih sploh ni bilo, "poudarja Petko Luković.16 
Vojna na Balkanu je razvnemala domišljijo mar- 
sikaterega Evropejca, saj se je sodeč po odzivih 
v časnikih zdela kot slikovita pustolovščina. V re- 
snici v slovansko-turških spopadih ni bilo zasle- 
diti nikakršnih sledov viteštva. "Takratje bila voj- 
ska še prav turška, nikomur se ni prizanašalo, 
zato so na obeh krajih tudi vjeti morali pod meč 
in kristjani so rezali ubitim ali ranjenim Turkom 
ravno tako glave, kakor Turki kristjanom. Velja- 
lo je namreč načelo: glavo za glavo," je zapisal 
Jakob Alešovec, ki je imel za krvoločne bojevni- 
ke še zlasti Črnogorce: "Črnogorci namreč nima- 
jo navade dolgo streljati se, namreč kedar jim 
pride sovražnik dosti blizu, planejo s krikom in 
brlizganjem nad-nj in grozoviti handžar začne 
svoje krvavo delo. Kedar se to zgodi, takrat Tu- 
rek ne drže več mesta, ampak se spusti v beg, da 
bi odnesel pete. Črnogorec pa je še naglejših nog 
dohiti ga in poseka na tla. Te bitve so bile vselej 
tako krvave, da je padlo Turka več nego je bilo 
Črnogorcev vseh skup. 'n7 Črnogorci so v vojaš- 
kih spopadih ubitim in ranjenim nasprotnikom 
odrezali glave in jih prinašali domov kot zname- 
nja junaštva in zmage. Tudi črnogorske narodne 
pesmi, ki slavijo junake, pripovedujejo, da ti svo- 
jim nasprotnikom v boju snamejo glavo. Običaj 
je začel izginjati šele konec 19. stoletja. "Toda, če 
glav ni bilo več videti, še ne pomeni, daje običaj 
povsem izumrl, "piše Božidar Jezernik. "Kajtiče 
tega ne bi počel nihče več, tudi prepovedati ne bi 
bilo treba. Tako pa so nekateri obiskovalci Ceti- 
nja leta 1875 zvedeli, daje neki Črnogorec pre- 
stajal krajšo zaporno kazen, ker je obglavil mr- 
tvega muslimana v Podgorici/.../ Prepoved je mo- 
ral ponoviti nato še zadnji črnogorski vladar, ki 
16 Petko Luković, Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovi- 
ni in Bosni in do bosansko-hercegovskega vprašanja v 
letih 1875-1878, Ljubljana 1977, str. 111. 
17 Jakob Alešovec, Vojska na Turškem od leta 1875 do kon- 
ca leta 1878, LJubljana 1879 (drugi natis), str. 29 in 48. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 39 
je nehal kupovati glave pobitih Turkov za raz- 
stavljanje na stolpu nad Cetinjem in dal na stol- 
pu zgraditi lesen zvonik/.../ Knjaz Nikola je leta 
1876 ukazal svojim vojakom, da ne smejo rezati 
nosov in ušes, temveč naj prinesejo fese oziro- 
ma kape, puške in sablje, pa se bo po tem vedelo, 
kdo seje hrabro boril in kdo je zaslužil nagrado; 
še zlasti pa naj skušajo ujeti čimveč gospode in 
jo njemu živo predati. m Tudi v bojih v letih 1876/ 
1877 so padale "turške" glave. Vendar zaradi pro- 
titurškega razpoloženja krščanska Evropa ni bi- 
la pripravljena verjeti poročilom očividcev. Bolj 
uspešno je bil odpravljen običaj rezanja nosov 
živim sovražnikom. Grozljiv bojni običaj so Čr- 
nogorci prevzeli od Turkov. Rezanje glav, nosov 
in ušes so turški vojaki uporabljali kot represali- 
je zoper nepokorne prebivalce v času oborože- 
nih vstaj še v drugi polovici 19. stoletja. 
Kneževini Srbija in Črna gora sta se junija 1876 
po dolgem oklevanju odločili za vojno proti Tur- 
čiji, vendar sta se soočili z dobro oboroženo in 
izurjeno turško vojsko. Srbska vojska je doživlja- 
la poraz za porazom. Novembra 1876 je bilo skle- 
njeno dvomesečno premirje med Srbijo in Tur- 
čijo. Črna gora je bila bolj uspešna. Ob koncu le- 
ta 1877 je sledila rusko-turška vojna. Če so bili 
do 18. stoletja na Balkanu avstrijski sovražniki 
Turki, se je situacija temeljito spremenila. Tekmec 
monarhije je postala Rusija, ki je po zaslugi pan- 
slovanske ideje in skupne pravoslavne vere ime- 
la velik vpliv na balkanske Slovane. V budimpe- 
štanski konvenciji, ki sta jo 15. januarja 1877 pod- 
pisali Avstro-Ogrska in Rusija, je slednja odstopi- 
la Avstro-Ogrski Bosno in Hercegovino, hkrati pa 
se je obvezala, da njene čete pri svojih vojaških 
operacijah ne bodo stopile na ozemlje Srbije in 
Črne gore, dunajska vlada pa je obljubila, da bo 
v skorajšnji rusko-turški vojni nevtralna. Rusija si 
je za ceno Bosne in Hercegovine, ki jo je odsto- 
pila habsburški monarhiji, januarja 1877 zagoto- 
vila avstroogrsko nevtralnost. Ruski prodor se je 
ustavil pri Plevni. Tu je Osman Nuri paša štiri me- 
sece in pol kljuboval napadom precej številnih 
ruskih in romunskih čet. Decembra 1877 je Plev- 
na kapitulirala, januarja 1878 je bila ruska vojska 
pred vrati Carigrada. Srbija je tri dni po padcu 
Plevne ponovno stopila v vojno. Zaradi odloč- 
nega nasprotovanja Avstro-Ogrske in Anglije, nav- 
zočnosti angleških vojnih ladij v vodah Galipoli- 
ja, Marmornega morja in Bosporja ter zaradi iz- 
18 Božidar Jezemik, Glave v torbi, Dežela, kjer je vse na- 
robe / Prispevki k etnologiji Balkana, Ljubljana 1998, 
str. 155. 
črpanosti ruske vojske je ruski car opustil zav- 
zetje turške prestolnice. Januarja 1878 je v Odri- 
nu prišlo do premirja, 3- marca 1878 pa je bil skle- 
njen sanstefanski mir med Rusijo in Turčijo, ki je 
določal, da dobi Bosna in Hercegovina avtono- 
mijo pod pokroviteljstvom Avstro-Ogrske in Ru- 
sije. Obe pokrajini sta še nadalje ostali pod turš- 
ko suverenostjo, v obeh naj bi po predvidenem 
načrtu izvedli le reformo. Rusija je bila s spora- 
zumom zadovoljna, kajti ustanovitev Velike Bol- 
garije ji je zagotavljala prevlado na Balkanskem 
polotoku. Angliji ruski vpliv na Balkanu ni bil po- 
godu, Avstro-Ogrski pa ne podelitev avtonomije 
Bosne in Hercegovine. 
Slovenski časniki so bili veliki zagovorniki po- 
litike prijateljstva med Rusijo in Avstro-Ogrsko, 
čeprav sta bili državi največji tekmici, kar zadeva 
strateške interese na Balkanu. Priporočali so, naj 
si obe velesili razdelita Balkanski polotok na in- 
teresne sfere, Rusija naj si vzame vzhodni del, Av- 
stro-Ogrski pa naj pripade zahodni del. Sloven- 
ska javnost je odkrito izražala svoje simpatije do 
Rusov. Rusofilstvo je takrat doseglo svoj višek. Za- 
četek rusko-turške vojne je služil tudi utrjevanju 
slovenske narodne zavesti prav v času najhujših 
volilnih bojev, ko je vladajoči nemški liberalni re- 
žim razpustil kranjski deželni zbor. 
"Glasimo se, Slovanje!" \e bil npr. naslovljen čla- 
nek, ki ga je leta 1877 na prvi strani objavil Slo- 
venski narod: "Naše narodno razvijanje, naša 
prihodnjost, naše narodno bitje je denes v večjej 
nevarnosti, nego si mislimo. 
V jugu se je začel sveti slovanski boj za osvo- 
bojenje naših bratov. Naša monarhija pak se nij 
še odločila, kam bi stopila, na katero stran bi se 
obrnila. 
Magjarska in nemško-ustavoverska stranka sil- 
no delata, da bi se naša monarhija postavila proti 
našemu bratu Rusu na sovražna tla. V ogerskem 
zboru se delajo tursko-ljubne demonstracije, v 
magjarskih novinah se žuga, v ustavoverskih kro- 
gih isto tako. Vse v teh privilegiranih krogih na to 
gre, nahujskati našo državo v gotovo pogubo, v 
boj za krvnika Turka in zoper slovanskega carja. 
V očigled tega moramo mi avstrijski Slovanje, 
kolikor nam postave dovoljujejo, povsod, v zbo- 
rih, v novinah, v shodih in še na kak način pove- 
dati, kako mislimo, svariti pred nevarnostjo, ka- 
mor hoče Magjar in ustavoverec našo državo pah- 
niti. 
Dolžnost do nas samih sebe je, da glasno zav- 
pijemo: Vara in moti se Magjar in Nemec, če mi- 
sli, da smo tako neumni, da bodemo Slovanje bra- 
VSE ZA ZGODOVINO 
40 ZGODOVINA ZA VSE 
tu Rusu nesrečo nosili in tako svoj lastni grob ko- 
pali. 
Grob naš pa bi bil, kot narod slovanski, če bi 
mi hoteli za magjarski in dunajsko-prusijanski šo- 
vinizem kake koli žrtve prinašati. 
Zato se Slovenci popolnem skladamo s tem, kar 
češka 'Politik' piše, ko pravi: 
'Mi Slovanje v avstrijskih deželah se moramo 
odločno zavarovati proti nesramnosti strank, ki 
v imenu celotnega prebivalstva govoriti hočejo. 
Protislovanska izjavljanja, ki se gode vedno od 
ustavoverske in magjarske strani, ne žalijo le na- 
šega čuta, nego se obračajo naravnost zoper na- 
še narodne interese. Naš narodni interes je inte- 
res Slovanstva, in ta moramo povzdigovati viso- 
ko, kjer koli se škoduje. Naj Magjari in ustavover- 
ci demonstrirajo, kakor hočejo, oni tega ne mo- 
rejo delati v imenu Avstrije, ker večina prebival- 
cev, Slovanje in Romunje želi osvobojenja turš- 
kih kristjanov in spremljajo turške zastave s svo- 
jimi najtoplejšimi simpatijami. Ruska vojna sila 
ide v boj, da sorodnim bratom iz velike slovan- 
ske družine, ugnetenim pod nečloveški suženjski 
jarem, pomaga do človeških naturnih pravic. To 
je zasluga za vse Slovanstvo, in tistim, ki so delo 
podjali, gre zahvala vsacega slovanskega srca. Mi 
moramo ruskemu narodu svojo zahvalo kot Slo- 
vani izreči in mi se imamo carju Aleksandru zah- 
valiti, ki je k teškemu delu svoje dovoljenje dal. - 
Te naše čute objaviti je naša dolžnost.' 
Jednako govore vsi češki, vsi slovenski, vsi hr- 
vatski, vsi srbski, vsi rusinski časniki. 
Jednako naj, kolikor nam zakoni dopuščajo, 
glasno in svitlemu tronu Habsburgov razumlji- 
vo odmeva od vseh mest, vseh vasij, vseh zborišč, 
kjer je kakov pošten Slovan!"19 
Odmevi na balkanske dogodke se niso pojav- 
ljali samo v konzervativnih in proavstrijsko us- 
merjenih Novicah, mladoslovenskem Sloven- 
skem narodu, katoliškem Slovencu, v glasilu de- 
želne vlade za Kranjsko Laibacher Zeitungu (po- 
pularna "Lajbacherca", najbolj bran dnevnik ljub- 
ljanskega meščanstva) ali glasilu domačih nemš- 
kih in nemčurskih liberalcev Laibacher Tagblatt, 
ki se je zavzemal za ohranitev evropskega dela 
Turčije in nasprotoval avstroogrski okupaciji Bo- 
sne in Hercegovine, zaradi česar so ga slovenski 
časopisi, zlasti seveda Slovenski narod, ostro kri- 
tizirali. Zanimive odmeve na vstajo v Bosni in 
Hercegovini zasledimo tudi v drobnem satirič- 
nem lističu Brencelj (1868-1875,1877-1886), ki ga 
Petko Lukovič ni pritegnil v svoj obsežen pregled 
stališč slovenskih časnikov do vstaje v Hercego- 
vini in Bosni in bosansko-hercegovskega vpra- 
šanja v letih 1875-1878. Najbrž ga je spregledal iz 
preprostega razloga, ker ni pričakoval, da bi sati- 
ričen list lahko vseboval pomembna nova dejs- 
tva, poleg tega se mu je moral zdeti neresen, opi- 
si in interpretacije dogodkov v njem pa naj ne bi 
bili dovolj zanesljivi. Vendar je tudi Brencelj ob- 
javljal številne komentarje o dogodkih na Balka- 
nu. Poleg množice ubesedenih komentarjev, npr. 
raznih šaljivih poročil o bojih, telegrafskih novic 
z bojišč, pesmic, opisov turških grozodejstev idr., 
v njem naletimo tudi na likovne komentarje - ka- 
rikature oziroma "komične ilustracije", kot jih je 
imenoval urednik Brenclja Jakob Alešovec.20 
Prvo karikaturo na temo balkanskih dogodkov 
v Brenclju sicer lahko najdemo že leta 1872. Ko 
je bil avgusta 1872 v Beogradu ob prisotnosti 
uradnih predstavnikov tujih držav slovesno pro- 
glašen za polnoletnega knez Miloš Obrenovič, 
je Andrássy prepovedal udeležbo avstrijskih mest 
na beograjski slavnosti. Slovesnosti se je kljub te- 
,9   Slovenski narod, 1877/99. 
20 Pisatelj, dramatik, publicist in časnikar Jakob Alešovcc 
je bil rojen kot siti gostača-rokodelca na Skaručini 24. 
julija 1842. Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih 
v Kamniku, gimnazijo pa v LJubljani (1856-63). Izsto- 
pil je pred dokončanim šestim gimnazijskim razredom. 
Dva meseca je bil na ljubljanskem učiteljišču. Leta 1864 
je postal domači učitelj pri Miroslavu Vilharju na Kai- 
ću, leta 1866 je urejal knjižnico grofa Lanthierija v Vi- 
pavi. Od leta 1867 je bival v Ljubljani. Objavljati je za- 
čel najprej v nemščini. V šolskem letu 1860/1861 je sku- 
paj s sošolcem ustanovil dijaški list Die Schwalbe. Leta 
1863 je v Blätter aus Krain objavil svoj prvi spis. Sledile 
so objave v Laibacher Zeitungu. Sodeloval je tudi z dru- 
gimi nemškimi listi. Napisal je tri igre, ki so jih igrali v 
takratnem nemškem gledališču v Ljubljani. Lovro Pin- 
tar, Josip Marešič, Blaž Potočnik in zlasti Miroslav Vil- 
har so ga spodbujali, naj piše tudi v slovenščini. Leta 
1866je v celovškem Slovencu objavil prvi slovenski pris- 
pevek. Naslednje leto je v Ljubljani izdal svojo prvo slo- 
vensko knjižico. Sodeloval je z Novicami in Slovencem. 
Leta 1869 je na Bleiwcisovo prošnjo prevzel odgovorno 
uredništvo Triglava, ki gaje naslednje leto zaradi neu- 
godnega finančnega stanja opustil. Posvetil seje htimo- 
ristično-satiričnemu listu Brencelj v lažnjivi obleki. 
"Alešovec je bil rojen humorist in satirik, ki je zlasti pri- 
jemal nemškutarje, t.j. Dežmana in njegove politične so- 
mišljenike ter nemški liberalizem, a tudi Slovencem ni 
prizanašal," piše Dragotin Lončar. "V boju med 'mladi- 
mi' in 'starimi' je bil na strani Bleiweisa, ki mu je bil po- 
litični učitelj. Za Winklerjeve vlade je nastopal proti 'ela- 
stikarjem'. Dasi robat, je imel 'Brencelj' velik političen 
pomen, ker so bile tudi njegove slike drastične. Zgodo- 
vinsko vrednost za preučevanje tedanjih narodno-poli- 
tičnih razmer na Slovenskem imajo 'Brencljevi' oddelki: 
Krišpin Krišpovič, Pavliha in Z Olimpa." V samozaložbi 
je izdal vrsto knjig, na primer satirična zbornika pe- 
smi, zbadljivk, smešnic in zgodb Brencelj v koledarjevi 
obleki iz leta 1870 in Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 41 
mu udeležil Josip Jurčič. V 17. številki Brenclja je 
bila ob tej priložnosti objavljena karikatura "Av- 
strijsko-ogerski liberalizem in slovesnost v Belem- 
gradu". Avstrijski in ogrski vojak prežita na pot- 
nike, ki bi se odločili podati v Beograd. Mestna 
tabla je pravzaprav past: nekakšne vislice z mno- 
gimi zankami. Karikaturo spremlja komentar, ki 
prihaja iz ust urednika Brenclja-Alešovca: "Pred 
takim liberalizmom je treba teči. Mene ne boste 
ujeli. " 
Alešovčev satirični list so pestile mnoge teža- 
ve: nevšečnosti s cenzuro, premajhno število na- 
ročnikov in neredni plačniki. Urednik je zamu- 
de pri izdajanju Brenclja premagoval tudi tako, 
da je več številk izdajal obenem, njihov skupni 
obseg pa je bil seveda podoben obsegu posa- 
mezne številke. Leta 1875 je Alešovec omagal, 
vendar se je čez dve leti znova polotil izdajanja 
Brenclja. Leta 1877 v Brenclju naletimo na več 
karikatur, posvečenih dogodkom na Balkanu. 
Osem karikatur, ki so bile pod naslovom "Po vo- 
litvah na Turško-Kranjskem"(oziroma na nemš- 
kem Kranjskem ali v kranjski Nemčuriji) objav- 
ljene v 1. in 2. številki za leto 1877, se je položaja 
na Balkanu dotaknilo samo posredno. Alešovec 
in risar karikatur, ki je iz slovanske rodoljubne 
zavesti izbral češko zveneči psevdonim Pražan- 
mesecih in zabeljen s pasjo mastjo iz leta 1873 (tudi v 
nemščini: Ritter Riesters Hund), povesti Petelinov Janez 
iz 1880 in Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni graj- 
šak: pravljica iz starodavnih časov iz 1883 ter istega le- 
ta moralno poučno pripoved Ne v Ameriko!: Povest Slo- 
vencem v poduk. Po zaslugi treh zgodb Iz sodnijskega 
življenja, objavljenih leta 1874, velja za začetnika do- 
mačih kriminalk. Ljubljanske slike: Podoba ljubljanske- 
ga sveta pod drobnogledom, ki so najprej izšle v Trigla- 
vu pod naslovom Laibacher Typen, leta 1879 pa jih je 
razširil in objavil v slovenščini, vsebujejo satirične opi- 
se nekaterih ljubljanskih tipov, stanov oziroma pokli- 
cev. Za Alešovčevo najboljše delo veljajo satirični spo- 
mini Kako sem se jaz likal: Povest slovenskega trpina v 
poduk in zabavo, ki so izhajali 1879 v Slovencu. Leta 
1886, ob zaključku Alešovčevega glavnega ustvarjalne- 
ga obdobja, so izšli v samostojni knjigi. V njih je osvetlil 
kulturnozgodovinske razmere iz časa njegovega šola- 
nja, zlasti velik vpliv nemščine. "Bil je ljudski pisatelj v 
dobrem pomenu besede; brez umetniškega stremljenja 
je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko 
hudomušnostjo in šegavostjo." 
Alešovca so že od dijaških let pestile težave z očmi. Poča- 
si je izgubljal vid. Leta 1885 so mu oči popolnoma ope- 
šale, zato ni mogel več opravljati svojega časnikarskega 
in pisateljskega dela, kar je tudi glavni razlog daje na 
začetku leta 1886 Brenceljprenehal izhajati. Jakob Ale- 
šovec je umrl 17. oktobra 1901 v ljubljanski hiralnici. 
(Po: Dragotin Lončar, Alešovec Jakob, Slovenski bio- 
grafski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 6-7; 
Andrijan Lah, Prva divjezahodna povest, Književni li- 
sti, Delo, 1999/161.) 
ski, sta balkanske razmere projicirala na Kranj- 
sko in Turke izenačila z Nemci. Pražanski je meš- 
čanom kranjskih mest na glave posadil turške tur- 
bane. Na eni sličici npr. vidimo Brenclja-Alešov- 
ca, ki sprašuje novomeškega Turka: "Je-li to kra- 
sno poslopje novo vseučilišče?", turški Novomeš- 
čan pa mu odgovarja: "Kaj še! To je norišnica, 
ktero je sezidalgosp. Hočevar za nas in naše otro- 
ke, ker smo ga volili. " 
Za naslednjo številko je Pražanski narisal kari- 
katuro "Mohamedin sultan". Mohamed vleče sul- 
tana za uho in si puli brado (puljenje brade je 
znana biblijska metafora za obup): "Mi boš zma- 
goval ali ne? Si se tako učil od mene?" - Sultan: 
"Ne tako hudo, slavni prerok! Saj vidiš, kako ve- 
lik je oni le Rus! Tvoji verni junaki pa vendar 
zmagujejo tako, da jih je zmiraj manj!" - Ruski 
vojak: "Jaz bi tem pritlikovcem že uro navil, če bi 
bili moji generali za kaj. " V ozadju prizora vidi- 
mo namrščen turški polmesec in "solnce", ki pri- 
naša "Slavjansko svobodo". 
Tudi karikaturo v 4. in 5. številki obvladujejo 
zgovorne in preproste rešitve. Na njej je upodob- 
ljen "Ruski sv. Jurij". Personifikacije "Bulgarije, 
Bosne in Hercegovine" vzdihujejo: "Bog daj, da 
bi ta junak premagal zmaja, ki nas že toliko sto- 
letij stiska!"Vzrok, da Rusijo personificira krščan- 
ski bojevnik sv. Jurij, je manifest, ki ga je Alek- 
sander II. izdal na Jurjevo, 24. aprila 1877. Kot je 
zapisal dr. Ivan Lah, je ruski car v manifestu "spo- 
ročil vsemu svetu, da je potrpljenje Rusije izčr- 
pano ter daje napočil trenutek, ko mora Rusija 
z orožjem v roki nastopiti v obrambo svojih bra- 
tov po krvi, veri in jeziku na Balkanu. Nastop 
Rusije so pozdravili slovanski narodi z nepopi- 
snim navdušenjem, saj je nastopila dolgo priča- 
kovana ura njihove vere v slovansko poslanje Ru- 
sije. 'Slovenski Narod'je izražal čustva vseh Slo- 
vencev, ko je pisal v samozavestnih besedah: 
'Ves slovanski svet je z navdušenjem, z velikimi 
nadami, z veliko vero in vročimi željami najbolj- 
šega pozdravil rusko osvoboditeljsko vojsko, kije 
šla na sv. Jurija dan čez Prut, da raztepe temo, 
katera je morila jugoslovanski svet in da vrže ob 
tla barbarskega tirana iz Azije, kije uničil slovan- 
ske države na jugu... Ni ga poštenega Slovana, ka- 
teremu je mar prihodnost in svoboda našega ple- 
mena, da bi svoje molitve ne združil z molitvijo 
silnega slovansko-ruskega carja za srečen uspeh 
ruskega orožja. Vsak Slovenec in vsak Slovan ve 
in čuti, daje sorodna kri, ki bo tekla v Bolgariji, 
naša in daje uspeh ruskega orožja uspeh občega 
Slovanstva, torej tudi naš. '"21 
VSE ZA ZGODOVINO 
42 ZGODOVINA ZA VSE 
Karikatura je delo istega avtorja, ki se je tokrat 
podpisal kot "Franjo". Na nekaterih karikaturah 
naletimo tudi na začetnice "FZ". Za vsemi tremi 
podpisi se je skrival študent bogoslovja Franc 
(Frančišek) Zoreč, ki so ga zaradi sodelovanja z 
Brencljem kasneje imenovali tudi "župnik Šalji- 
vec '22 
Franc Zoreč je bil rojen 15. novembra 1854 v 
Šentlovrencu pri Trebnjem. Po gimnaziji v No- 
vem mestu (1868-1875) je v Ljubljani študiral bo- 
goslovje. Leta 1879 je bil posvečen v mašnika. 
Služboval je kot kaplan v Stopičah pri Novem me- 
stu, Zagorju ob Savi in Trebelnem. Od leta 1879 
je bil administrator v Žilcah pri Cerknici, od leta 
1900 administrator oziroma župnik v Novi Ose- 
lici pri Sovodnjem. "Vedno šaljiv, časih dovolj pi- 
ker, je bil priljubljen župnik, kije živel z ljuds- 
tvom med ljudstvom. 'ni Umrl je 1. februarja 1930 
v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah.24 
Franc Zoreč je bil "daleč naokrog znan kot izred- 
no izobražen in duhovit mož, " je takrat zapisal 
Ilustrirani Slovenec. "Današnji rod gotovo tie ve 
več tega, daje bil umrli Zoreč tudi izboren risar 
in karikaturist ter je bil dolga leta eden glavnih 
sotrudnikov nekdanjega Alešovčevega 'Brenclja', 
v katerega je narisal večino karikatur. "" 
"Zoreč sodi med prve slovenske karikaturiste, " 
ugotavlja Jože Munda. "Humor in risarski talent 
je kazal že vgimn. (risal karikature, kmetom na 
hiše slikal svetnike), a se ni odločil za študij na 
dunajski akademiji. V bogoslovju ga je našel J. 
Alešovec in pritegnil k svojemu humor, listu Bren- 
celj. Zanj je Z. risal karikature po naročilu in svo- 
jih zamislih. Gotovo so njegove tiste, ki so signi- 
rane s FZ, pogosto 1879. Gre za celostranske ali 
polstranske risbe na temo tedanje politike na 
Slov. Upodobljena je vrsta javnih delavcev, Slov., 
Nemcev in nemčurjev, največkrat Alešovec. Por- 
treti so izdelani skrbno, v situacijah je veliko hu- 
morja. Po 1880, ko je bil kaplan, je bojda sodelo- 
val pri Brenclju le še literarno. Alešovca je gmot- 
21 Ivan Lah, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928, str. 
54. 
22 Tine Debeljak, Kulturni delavci loškega okraja v prete- 
klosti in sedanjosti, Škof ja Loka in njen okraj, Škof ja Lo- 
ka 1936, str. 72 
Za opozorilo o identiteti Brencljevega karikaturista 
FrančiSka Zorca se zahvaljujem dr. Emilijami Ceven. 
23 Koledar družbe sv. Mohorja, Celje, 1931, str. 109. 
24 Biografski podatki po: Jože Munda, Zoreč Franc, Slo- 
venski biografski leksikon, 15- zvezek, Ljubljana 1991, 
str. 851-852. 
25 Ilustrirani Slovenec, 1930/8. 
no podpiral tudi po 1885, ko lista ni več izdajal 
in se otepal z revščino. "26 
Podlistkov s svežimi balkanskimi novicami 
(npr. stalna rubrika "Vojska" v Slovenskem naro- 
du) niso objavljali samo resni časniki. Po njihovi 
poti se je podal tudi urednik edinega slovenske- 
ga satiričnega lista v tem času, ki je na Balkan 
"poslal" posebnega dopisnika - "Pavliho, 'Bren- 
celjnovega 'poročevalca iz bojišča ", kot je bil na- 
slov stalnemu Brencljevemu podlistku. "Ker ima 
že vsak list na bojišči svojega poslanca, da mu 
poroča, kako se tam doli godi (celó uradna 'Lai- 
bacherca'), je tudi Brencelj'sklenil kaj spendati 
in je poslal mene na jug, ker iz skušnje vé, da se 
jaz nikdar ne lažem, ali če se že lažem, preko- 
sim v tem vsakega. Takó sem se tedaj odpravil 
na bojišče s pipo in marcio, ker vem da tam doli 
tobaka ne manjka in da tudi dež gre, " je zatrje- 
val Pavliha.27 Pavliha je bil seveda prav posebne 
vrste vojni dopisnik. Nepogrešljiva marela ga je 
branila pred kroglami. Če je bilo potrebno, je na 
nadvse krvoločne načine pobijal Turke. Nasploh 
mu je uspela vrsta neprenosljivih vojnih podvi- 
gov, ki so bili še najbolj podobni neverjetnim do- 
godivščinam barona Münchausna: ob zaključku 
balkanske dogodivščine naj bi npr. sam ujel Ha- 
dži Loja, družil naj bi se s Filipovičem in genera- 
lom Cahom ipd. Črno-belo gledanje, pri katerem 
so bili uporniki junaki, njihovi postopki, četudi 
je šlo za nezaslišana grozodejstva, pa junaška de- 
janja, je v še mnogo večji veri kot druge časnike 
obvladovalo slovenski satirični list. 
Ko je hrvatska Narodna stranka okrepila kam- 
panjo za priključitev Bosne in Hercegovine k Hr- 
vatski in v Zagrebu ter nekaterih drugih mestih 
organizirala veliko ljudsko zborovanje, so 1. av- 
gusta 1877 tudi slovenski deželni poslanci dr. Ja- 
nez Bleiweis, dr. Valentin Zamik in dr. Josip Voš- 
njak na •. kr. okrajno glavarstvo v Ljubljani na- 
slovili prošnjo za sklic tabora. Hoteli so pripravi- 
ti tabor oziroma ljudski shod, kajti takšne tabore 
so organizirali na Ogrskem in na njih agitirali, da 
je ohranitev turške države v interesu Avstro-Ogr- 
ske, ki bi se zato morala vključiti v vojno. Tabor 
naj bi potekal 12. avgusta 1877. "Ker bi lehko ino- 
stranski svet sodil, daje mnenje petih miljonov 
Magjarov res mnenje celega 37 milijonov broje- 
čegaprebivalstva avstro-ogerske monarhije, tre- 
ba je, da se tu ravna po pregovoru: 'audiatur et 
26 Jože Munda, Zoreč Franc, Slovenski biografski leksikon, 
15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 851-852. 
27 Brencelj, 1877/4 in 5. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA M,\ VSE 4» 
PJevna je šla! 
msm. 
Jlren.telj\./4[eoiJati en homeopati mu ne morejo vet pomagati? 
Plevna je šla!, Brencelj, 1877/6, 7 in 8 
VSE ZA ZGODOVINO 
44 ZGODOVINA ZA VSE 
altera pars'," je potrebo po slovenskem taboru 
utemeljeval Slovenski narod. "Ker smo podpisa- 
ni trdnega prepričanja, da imamo državljani v 
tako imenovani Cislajtaniji taiste pravice in tai- 
sto svobodo, svoje mnenje v važnem iztočnem 
vprašanji javno obelodaniti, kakor jo imajo dr- 
žavljani v Translajtaniji in da nema samo 5 mi- 
lijonov Magjarov v celi monarhiji izključivopri- 
vilegi/o izjavljati svoje politično mnenje na ta- 
borih brez vseh opovir in zaprek, prosimo pod- 
pisani na temelju zakona od 15. novembra 1876. 
leta, št. 135 drž. zak.: 
Naj slavno •. kr. okrajno glavarstvo blagovoli 
dovoliti, da podpisani v nedeljo 12. avgusta 1877. 
1. ljudski shod ali tabor pod milim nebom po po- 
lu dne ob štirih v Udmatskej občini na Udmat- 
skem pašniku poleg Ljubljanice nasproti Češko- 
vej fabriki za sukno skličejo. 
Namen shoda bi bil: da bi se javno razgovar- 
jalo o sedanje/ rusko-turškej vojski in o interesih 
naše monarhije v iztoku. 'a* Resolucija, ki bi jo 
sprejeli na taboru, bi se glasila: "Na korist civili- 
zacije in občega izobraženja, kakor na korist Av- 
strije bi bilo; da bi edina teokratična muhame- 
danska država v Evropi nehala in bi stopile me- 
sto nje v život deloma samostalne krščanske dr- 
žave, deloma pa naj bi se zjedinili tisti deli, ki 
mejijo na naše cesarstvo s troedino kraljevino 
(Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo) v jedno telo 
pod vladarstvom prejasne Habsburške dinasti- 
je. 'w Vendar je bil tabor prepovedan, kajti mo- 
narhija se je glede rusko-turške vojne držala po- 
litike stroge nevtralnosti, nakar so se Bleiweis, 
Vošnjak in Zamik 11. avgusta pritožili.30 Uspe- 
šnejši so bili Hrvati, ki so 5. avgusta pripravili v 
Zagrebu tabor, katerega se je udeležilo 3000 lju- 
di, in na njem sprejeli resolucijo, "ki glasi proti 
turškemu barbarstvu". 
28 Slovemk tabor.', Slovenski narod, 1877/174. 
29 Slovensk tabor!, Slovenski narod, 1877/174. 
M) "Vašo prošnjo za dovolilo tabor 12. avgusta 1877 sklica- 
ti... • kr. okrajno glavarstvo ne vsliši in gledaje na to, da 
je avstro-ogerska država z vsemi državami v miru in da 
se rusko-turški vojski nasproti čisto neutralno drži; gle- 
daje na to, da se bi s to neutraliteto nekakor ne vjemalo 
to, ko bi se dalo privoljenje sklicati tabor, pri katerem bi 
se resolucija o razrušenju in o odtrganju posamesnih 
del države, ki z avstro-ogersko v miru živi, sklepali; gle- 
daje na to, da po tem takem bi ta resolucija dejanja oži- 
veti zahtevala, ki so splošnemu prizadevanju za ohranje- 
nje miru ravno nasproti, in zadnjič gledaje na to, da bi ta 
potem zbeganje in nemir v občinstvu napravila in ne- 
zaupanje v vladne naredbe ¡zbudila in ker bi pa to javni 
blagor v nevarnost pripraviti znalo - se na podlagi ••. 6 
postave od 13- novembra 1867 tu tabor prepove" (Slo- 
venski tabor prepovedan, Slovenski narod, 1877/178). 
Razočaranje Slovencev zaradi odklonitve tabo- 
ra je ublažil padec Plevne. "Slaven in radosten 
danje denes za vsacega Slovana!, " je pisal Slo- 
venski narod. "Plevna je pala! Zrno turške voj- 
ske, ki seje obupno hrabro očajno do slednjega 
branila in neizmerno krvavih žrtev do vitežke 
rusko-slovenske osvoboditeljne vojske terjala, 
zdrobljeno je!Osman-paša, najženijalnejši turš- 
ki vojevodja, je moral, sam težko ranjen, udati 
se Rusom, orožje položiti! Uničena so vsa upa- 
nja sovražnikov slovanskih, ki so se vezala z ime- 
nom Plevne! Slaven danje in zgodovinski za ce- 
lo Slovanstvo in za ves svet, ta dan, ki nam je to 
veliko novico donesel. Celih pet mesecev se je Os- 
man v Plevni branil. Tri velikanske in hrabre 
šturme je odbil. Pred Plevno je teklo več ruske 
krvi, nego po vsem drugem bojišči vkup. Ime Plev- 
na, prej neznano, slovelo bode odslej, dokler bo- 
de govorila zgodovina. 
Zmagala je tukaj nad divjo azijatsko hrabrost- 
jo slovanska vstrajnost, slovanska neupogljivost, 
slovanska bodočnost! V Aziji Kars, v Evropi Plev- 
na: zdaj se niti Magjari in Angleži več ne bodo 
upali na Turke še kaj staviti. Slava Rusom!'^ 
V naslednji številki Slovenskega naroda je bil 
objavljen uvodnik, ki ga je verjetno napisal ured- 
nik Jurčič: "Od vseh mest, trgov in vasijpo celej 
slovenskej domovini se razlega radosten klic: 
Plevna je pala! In v treh besedah se izgovarja ve- 
liko dejanje: bita je in dobljena je prva zares ve- 
lika in odločilna bitka, ki uničuje starega dedne- 
ga sovražnika Slovanstva, bitka dobljena za os- 
vobojenje slovanskih naših bratov na jugu, za 
moralično dviženje narodnega duha tudi nas 
avstrijskih Slovanov. Naše veselje zaradi tega sve- 
tovno-zgodovinskega čina sme in mora tem več- 
je biti, ker smo še pred dobrimi par meseci, ko 
tretji ruski naskok nij bil Osmana v Plevnipre- 
mekastil, morali slišati in čitati divje veselje Mag- 
jarov, smrtno strupeno škodoradost nemškutar- 
jev in vseh neprijateljev našega rodu. Tačassmo 
se tolažili, da še nij vseh dnij konec, da se naj- 
boljše smeje, kdor se zadnji smeje. In glejte, da 
smo prav imeli!/.../ 
Po vsem tem je padec Plevne tudi padec oto- 
manske države v Evropi. S to mislijo seje menda 
uže celo naš minister vnanjih zadev grof An- 
drassy seznanil. Rekel je namreč baš pred pad- 
cem Plevne v ogerskem delegacijskem odseku, da 
nema več poguma za podjetje, ki bi imelo namen 
za 'status quo ' Turčije delati, dalje, da se mora 
kriva vera ovreči, ka Avstrija-Ogerska nema sr- 
3'   Iz rubrike Vojska, Slovenski narod, 1877/283- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 45 
ca za blagost kristijanov v Turčiji. S tem je An- 
drassy popustil svoj znani 'status quo ante amé- 
lioré'in mi jadramo v politiko, kakor smo jo gori 
označili, na pomoč ali vsaj udeleženje pri raz- 
boji azijatskega barbarstva otomanskega. 
Ta razboj turške države utegne biti pa še silno 
krvav. 'Times' imajo dopis, ki navaja izrek jed- 
nega sultanovega prijatelja in svetovalca, kije 
rekel: 'Mi bomo rajši Carigrad zažgali in Bospor 
zopet preplavali pri svitu njegovega požara, ne- 
go da bi mesto Rusom prepustili. 'Kdo ve, da lise 
ne zgodi še ta strahota! Gotovo paje menda, da 
po padu Plevne Turki nimajo več moči Rusom 
dolgo braniti pota v Carigrad, če tudi v pol uni- 
čeni Carigrad. Rusi so preveč izgubili, da bi na 
polovici pota ostali. Narod ruski bode terjal, da 
bode izid te vojne tako temeljit, da bode zadnja 
rusko-turška vojna, čeprav morda ne bode z njo 
še popolnoma rešeno orijentalno in slovansko 
vprašanje.42 Jurčič je izrazil prepričanje, da je 
padec Plevne zapečatil usodo Turčije, saj Rusi ne 
smejo ostati na pol poti, zavzeti morajo tudi Ca- 
rigrad. 
"Plevna je padla - te tri besede so šle včeraj kot 
oblisk od ust od ust po mestu: z nepopisljivim ve- 
seljem navdajale so vsacega človekoljuba, hudo 
pa potrle poturčene sovražnike slovanske Rusi- 
je," so pisale Novice. "S padom Plevne je konec 
zagotovljen barbarstvu Turškemu v Evropi, ka- 
kor mu je s padom Karsa zadnja ura odbila v 
Aziji. Milostljivi Bog se je usmilil večstoletnega 
trpljena slovanskih kristjanov na jugu in blago- 
slovil orožje rešiteljice Rusije. Slava junakom Ru- 
skim! Se ve da veliko delo ni do konca še rešeno, 
in da pride še važnih vprašanj na dnevni red, ki 
danes še znana niso, - al dánica južnemu slo- 
vanstvu stoji na nebu in ne bode izginila več, 
ako Bog da in sreča junaška!"33 
"Plevna je šla!" je na istoimenski karikaturi v 
številki 6,7 in 8 iz leta 1877 poudarjal tudi Bren- 
celj. Franc Zoreč je narisal turško trdnjavo v ru- 
ševinah, balkanska žena z zvonenjem oznanja ve- 
selo novico, v ozadju s prizorišča odhaja turški 
polmesec, v ospredju prizora Anglež poskuša 
Turku vliti nekoliko zdravja. "Aleopati in homeo- 
pati mu ne morejo več pomagati!" se glasi ko- 
mentar "Brenclja-Alešovca", ki ga prav tako lah- 
ko vidimo na karikaturi. Alešovec se je na kari- 
katurah dal upodabljati kot "brencelj", ki pika 
nemčurje, Nemce, mladoslovence, "liberaluhè"..., 
kar uvršča njegovo karikirano upodobitev med 
t.i. antropomorfizacije, ki so v 19. stoletju veljale 
za dokaj razširjen način karikiranja. Morda so se 
Brencljevi risarji zgledovali po najslavnejši "mu- 
hi" evropske karikature - plesalki in osovraženi 
metresi Ludvika I. Bavarskega, ki jo je münchen- 
ski satirični list Leuchtkugeln upodobil kot "špan- 
sko muho". Alešovca se je zaradi tovrstnih upo- 
dobitev oprijel vzdevek "Brencelj-Alešovec". 
V isti številki je bila čez dve strani objavljena 
tudi karikatura "SovražnikiRusije". Rus, ki ga ovi- 
rata Poljak in domači nihilist, tarna: "Poljaki in 
Rusi (nihilisti) so zoper mene; ta paglavec (mad- 
jar)pa me hoče živega požreti!", Anglež in Nem- 
čur (domači renegat Dragotin Dežman) mu od- 
govarjata: "Prav je!" Dežman drži v rokah grab- 
lje, ki so po zaslugi humoristične pripovedne pe- 
smi "Proklete grablje", ki jo je Dežman objavil v 
Bleiweisovem Koledarčku za leto 1855, postale 
njegov nepogrešljiv satirični atribut na številnih 
karikaturah v Brenclju. Upodobljena sta tudi Hr- 
vat in Prus, ki zadržujeta drobnega Madžara, da 
se ne bi zakadil v mogočnega Rusa. 
Ker so bili boji med Rusijo in Turčijo končani, 
je Brenceljnov poročevalec z bojišča Pavliha lah- 
ko sporočil domov: "Prav za prav zdaj tu doli ni 
nič več; vse je v kraji, kakor po kakem pogrebu. 
Turčija je pokopana in pogrebci so se jeli vračati 
vsak na svoj dom. Le v Berolinu, kjer je tisti Bi- 
smark gospod, ima še biti neka sedmina ali ka- 
kor pravijo pri sodnijah, 'abfolenga',pa bo vse v 
redu. '94 
Ruske zahteve do Turčije bi popolnoma poru- 
šile balkansko ravnotežje v prid Rusiji, kar ni bi- 
lo všeč ostalim velesilam. Zato so se odločile re- 
vidirati mirovno pogodbo, sklenjeno v San Šte- 
fanu. V tej situaciji se je nemški kancler Otto von 
Bismarck ponudil za - kot se je sam označil - "po- 
štenega mešetarja ". Evropa je bila leta 1878 v zna- 
menju Berlinskega kongresa. Zbor najuglednje- 
ših politikov držav, ki so leta 1856 podpisale pa- 
riški sporazum, je med 13. junijem in 13. julijem 
1878 zasedal pod Bismarckovim predsedstvom. 
Imel je 20 plenarnih sej. Poleg Bismarcka so bili 
najbolj znameniti udeleženci kongresa: knez 
Gorčakov, grof Šuvalov, lorda Beacosfield in Sa- 
lisbury ter grof Andrássy. V spremstvu Andrássyja 
je bil tudi diplomat slovenskega rodu baron Jo- 
žef Schwegel (1836-1914). Kongres je revidiral do- 
32 Po padu Plevne, Slovenski narod, 1877/284. 
33 Iz Ljubljane, Novice, 1877/50. 
34 Pavliha, 'Brenceljnov'poročevalec z bojišča, Brencelj, 
1878/6. 
VSE ZA ZGODOVINO 
46 ZGODOVINA ZA VSE 
ločbe o ustanovitvi in ureditvi Velike Bolgarije. 
Namesto nje je sklenil ustanoviti kneževino Bol- 
garijo, Makedonija pa naj bi še nadalje ostala pod 
Turčijo. Ciper je izročil Angliji, Srbiji in Črni gori 
je priznal neodvisnost in jima odobril precejš- 
nje ozemeljske pridobitve. Evropske sile so na 
kongresu podelile Avstro-Ogrski mandat za oku- 
pacijo Bosne in Hercegovine. Zaradi močne opo- 
zicije proti avstroogrski vojaški okupaciji, katere 
nosilci so bili poslanci liberalne večine v dunaj- 
skem parlamentu in ogrskem državnem zboru, 
Andrássy aneksije na kongresu ni sprejel, tem- 
več je zadnji dan kongresa s turškimi pooblaš- 
čenci podpisal sporazum, ki je vseboval tajno 
klavzulo, po kateri je sultan ohranil suverenost 
nad nemirno provinco Bosno in Hercegovino, 
okupacija pa je bila označena kot začasna. "Kaj 
pa Avstrija?,"'je pisal Jakob Alešovec. Wo, tej sta 
bilipripoznani deželi Bosna in Hercegovina pod 
tem pogojem, da si jih pridobi z orožjem in ukro- 
ti Turke. Vlada turška se je zavezala, da bo svoje 
redne vojake umaknila iz vseh teli zanjo izgub- 
ljenih krajev in se avstrijski armadi ne bo ustav- 
ljala. To se pravi po domače, da ona se ne bo voj- 
skovala z Avstrijo; mohamedanskim četam pa, 
ki bi se ustavljale avstrijskim vojakom, ne bode 
dajala ne pomoči ne potuhe, marveč prepustila 
jih avstrijski armadi, naj jih ona kroti, kakor vé 
in zna; sploh ona noče biti nikakor odgovorna 
za upor. 
Po tej določbi je torej Avstrija dobila nalogo 
žandarja, ki ima v Bosni in Hercegovini napra- 
viti red; da ima deželo, ko jo zasede tudi obdrža- 
ti zase ni bilo popolnoma določeno, a to se ume 
samo po sebi, ker Avstrija ne bo tlake delala za 
Turčijo. *< 
Na karikaturi "Slepe miši lovijo" v 4. številki iz 
leta 1878 je Franc Zoreč predstavil štiri evropske 
državnike, ki so se posvetili otroški igri. Andrássy,- 
"Vaju že imam, le stojta/"- Ruski zunanji minister 
Gorčakov odgovarja Bismarku/ "Figo! Sam sebe 
boš vjel, naju ne. " - Anglež, ki se je skril pod mi- 
zo: "Nazadnje bom še morda jaz edini vjet. " Na 
karikaturi "Vtis ruskih zmag na 'turkofile'" iz iste 
številke pa je upodobil užaloščene personifika- 
cije nemških časnikov "Laibacherico", "Tagblatt" 
in Neue Freie Presse ter Angleža, Madžara in Dež- 
mana, ki je v besu polomil grablje. V prvi številki 
Brenclja, ki je izšla leta 1877, ko je Alešovec znova 
začel izdajati svoj satirični list, lahko npr. prebe- 
remo: "Gotovo je, da za časa Rimljanov ni bilo 
še Turkov na svetu, ker se nikjer ne bere, da bi 
bili takrat že izhajali 'turški listi', kakor dunaj- 
ski N. Fr. Presse', Floh', 'Kikiriki' in ljubljanski 
'Tagblatt'. "}6 "Največ in najhujših sovražnikov so 
imeli pa slovanski uporniki na Dunaju -poseb- 
no po tistih nemških časnikih, ki so v židovskih 
rokah; po teh se je ravnalo mnogo meščanskih 
prebivalcev in višjihpolitikarjev, "prav tako piše 
Alešovec. "Res, človeku bi se bil skoro žolč izlil, 
kako so ti ljudje zasramovali in obrekovali ubo- 
ge trpine na jugu. Bili so jim tolovaji, morilci, uši- 
vi, neomikani ljudje, ki so bolj podobni svinjam, 
kakor ljudem: kdor je to bral a ni vedel, zakaj 
tako pišejo, imel je res usmiljenje s Turki, ktere 
so poveličevali, kakor da bi bili največja sreča 
za Evropo. 
Da so židje tako pisali, temu sta bila razven 
prej omenjenih še dva vzroka. Židje namreč le 
barantač, denar mu je prva reč. Turška vlada v 
Carigradu je že toliko prebrisana, da ve koliko 
denar stori, in marsikatero pero je bilo po njeni 
volji podkupljeno, da se je za Turčijo poganjalo. 
Vrh tega je v Avstriji veliko denarja naloženega 
v turških srečkah, vsak, kdor jih ima kaj - in ta- 
kih je veliko, se je tresel za svoj denar, kajti če 
Turčija propade, kdo bo plačeval obresti, kdo po- 
vrnil denar.' Torej le na vso moč podpirati Turči- 
jo, da ne pogine, kajti če se to zgodi, kdo bo dal 
kaj za ta papir.'"37 
Alešovec in Zoreč sta za 6. številko pripravila 
"politično basen" v štirih podobah "Rus, Turek in 
Madjar". S karikaturami opremljena krajša slika- 
nica prikazuje Rusa, ki je natepel najprej Turka 
in nato "madjarskega so/to" - "pritlikovca" An- 
drássyja. V 8. številki je bila objavljena Zorčeva 
karikatura "Vseprizadevanje zastonj. "Na njej je 
Bismarck predstavljen kot muren, ki ga skušata 
privabiti iz luknje Anglež in Andrássy: "Muren, 
muren, pojdi ven!" Poleg Brenclja jih opazujeta 
Pavliha in Krišpin Krišpovič, personifikaciji red- 
nih podlistkov v Brenclju, v katerih je Alešovec 
komentiral dogodke na Balkanu: "Saj ga ne bo! 
Vidite, kako vama osle kaže? V luknji objektivi- 
tete se murnu Bismarku predobro godi. " 
"Evropejski kongres" prikazuje Zorčeva karika- 
tura v 11. številki. "Kteri izmed te gospode bo zma- 
gal? Čegava bo obveljala? Kteri je najmočnejši?", 
se glasi njen podnapis. Okrog kongresne mize 
je zbranih sedem zastopnikov evropskih velesil. 
35 Jakob Alešovec, Vojska na Turškem od leta 1875 do kon- 
ca leta 1878, Ljubljana 1879 (drugi natis), str. 85. 
36 Modro premišljevanje, Brencelj, 1877/1. 
37 Jakob Alešovec, Vojska na Turškem od leta 1875 do kon- 
ca leta 1878, Ljubljana 1879 (drugi natis), str. 22-23. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 47 
Sulimzema prositi 
"Rujfi .Tako, sultan ! Weill, tudi (lil je ti Kaj naučil."- sultan: Vt*, trtv.'-'Anqlti.\ Jat Li ma rcuJpcnutqal, pa 
rat {aKt giotno šeip/jeS-Dtimcm t„ Jitni so /tam grabljt tü'aiile'U tlaajar hm. 
Sultan že zna prositi, Brencelj, 1878/2 
Personificirajo jih različne živalske vrste (ruski 
medved, nemški lisjak Bismarck, turški pes Sul- 
tan itd.). Zamisel /a karikaturo bi bila lahko pov- 
zeta po nemški karikaturi "Živalska konstitucio- 
nalna monarhija", ki so jo leta 1823 kot samo- 
stojen tisk založili v Ulmu. 
/a 13. številko je Alešovec najbrž kar sam se- 
stavil satirično pesem Andraževa, Zoreč pa ji je 
dodal karikaturo. Andrässy prepeva satirično pe- 
smico, spremljata ga Brencel] na kitaro in Pavli- 
ha na harmoniko. V 15. in 16. številki ji sledi kari- 
katura "Vroča kaša". Prikazuje bosenski kotel, ki 
v tem času velja za eno najpogostejših metafor 
in se večkrat pojavlja tudi na karikaturah v du- 
najskih in drugih evropskih satiričnih listih. Tu- 
rek dodaja nova polena na ogenj. Andrässy, ki se 
je opekel z vročo kašo iz kotla, mora poslušati 
očitke Brencelj-Alešovca: "Je vroča ta kaša, je-li? 
Zakaj je pa nisi maral prej, ko je bila že hladna, 
in si čakal tako dolgo, da jo je Turek zopet razbe- 
lil?"Anglež sedi v varnem zavetju na drevesu in 
je kašo iz posode z napisom "Ciper": "Moja kaša 
je pa ravno prav. "Prizor opazujejo predstavniki 
velesil. 
Trojna cesarska zveza, Avstro-Ogrska, Nemčija 
in Rusija, je bila leta 1873 zadolžena za mir v Evro- 
pi. Že v začetnem obdobju srbske in črnogorske 
vojne s Turčijo je bil julija J876 v Reichstadtu na 
Češkem tajni sestanek avstrijskega in ruskega ce- 
sarja. Sporazumela sta se, naj Avstro-Ogrska do- 
bi pravico, da zasede dobršen del Bosne in Her- 
cegovine celo v primeru, če bi Srbija in Črna go- 
ra zmagali. Ker se vojna ni končala in je kazalo, 
da bo Srbija poražena, so se v slovenskih časni- 
kih vedno pogosteje pojavljali članki, ki so se zav- 
zemali za delitev obeh obmejnih turških pokra- 
jin med Avstro-Ogrsko in obe kneževini. V teku 
leta 1877 je slovenska javnost vse bolj odkrito za- 
govarjala avstroogrsko okupacijo Bosne in Her- 
cegovine. Odločilna za opredelitev Slovencev za 
okupacijo sta bila poraz Srbije in sklenitev sepa- 
ratnega miru s Turčijo. Argumenti za zasedbo Bo- 
sne in Hercegovine so bili naslednji: kneževina 
Srbija je zaradi oklevanja izgubila zaupanje mno- 
gih jugoslovanskih narodov in nima več pravice 
do piemontske vloge, okupacija bi zaščitila dal- 
matinsko zaledje, turške oblasti niso zmožne iz- 
peljati reforme, monarhija bi v obeh upornih po- 
krajinah hitro vpeljala red in pomirila razmere, 
VSE ZA ZGODOVINO 
48 ZGODOVINA ZA VSE 
uredila bi agrarno vprašanje, naselitev siroma- 
šnejših slovenskih kmetov na prostranih in neob- 
delanih površinah v rodovitem predelu Bosne 
bi preprečila izseljevanje avstrijskih Slovanov v 
daljno Ameriko idr. Razlogi, prevedeni v sodob- 
ni politični in ekonomski jezik, pa se glasijo: že- 
lja po bogatih surovinah, potrebnih za nadaljnji 
razcvet industrije, s katerimi bi omilili ekonom- 
sko krizo, ki je ravno takrat pestila monarhijo, 
Dalmacija bi dobila zanesljivo in bogato zaled- 
je... Slovani pa so razmišljali, da bo logična po- 
sledica precejšnjega povečanja slovanskega živ- 
lja v državi občutno izboljšanje njihovega poli- 
tičnega in ekonomskega položaja. Priključitvi 
obeh pokrajin bi sledil zlom dualizma in notra- 
nja preureditev monarhije na trialistični osnovi. 
Nemci in Madžari so aneksiji nasprotovali. 
Povedano z besedami Jakoba Alešovca, ki je za 
čimprejšnjo okupacijo Bosne in Hercegovine 
imel nekaj posebnih razlogov, pa se glasi: "Le brž 
v Bosno! Slovanom sovražni ljudje in časniki se 
tako neusmiljeno bojé, da bi Avstrija ne zasedla 
Bosne. Ta strah je pa sila neumen, kajti ravno ti 
bi se morali potezati za Bosno in Hercegovino, 
ker bi bilo zix-nje jako dobro, če bi pridobila si ti 
deželi, in to iz sledečih vzrokov: 
1. Bi se dalo tam doli napraviti silno veliko lo- 
terijskih kolektur, ker loterije ondašnji, neomika- 
ni ljudje še ne poznajo. To bi bila velika sreča za- 
nje in za prazni žakelj našega denarnega mi- 
nistra. 
2. Če bi se deželi vredili po našem kopitu, koli- 
ko sto in sto uradnikov bi bilo treba! Ker pa doli 
nihče ne zna nemški, bi jih morali poslati tje le iz 
naših dežel; tako bi prišlo veliko ljudi do kruha, 
ki ga zdaj nimajo. 
3. Vlada bi gotovo skrbela tudi za izobraževaje 
naroda in napravila šole, više in niže. Zopet lepa 
prilika za nemške in ponemčene učitelje in pro- 
fesorje priti do boljših služeb, ker bo lahko že 
vsak šolski strežaj postal profesor, če bo le nemš- 
ki vsaj nekoliko znal. 
4. Pri volitvah bo še veliko več prostora za nemš- 
kutarske agitacije in kak Frencelj se bo lahko ta- 
ko 'avscajhnal', da bo postal kar naravnost de- 
želni predsednik (ali vali) vse Bosne. 
5. Koliko dela bo za ponemčevalce, ker doli še 
najstareji ljudje ne znajo nemški! Vsaj 50 let bo 
treba, da se bodo prebivalci toliko izobrazili, da 
bodo znali vsaj toliko nemški, kakor 'purgarji' po 
slovenskih mestih; koliko ljudi bo pri tem izobra- 
ževanji služilo si svoj kruh! 
6. Po vsi Bosni in Hercegovini ni še nobene 'ka- 
zine', nobenega 'konštitucijskega' društva, ne 'tur- 
narjev', ne nemčurskih gasilcev - sploh prav nič 
takega ne. Koliko takih društev bi se dalo tam 
napraviti! 
7. Tudi sleparskih društev še ni, ki bi ljudem 
denarje iz žepov vlekla; za dunajske jude sila ve- 
liko polje. 
8. Ustanoviti bi se dalo veliko zavarovalnic za 
življenje in doživljenje. Koliko bi se pa takih da- 
lo ljudem denarja izpuliti! 
9- Celó ječe bise dale vreditipo liberalnem ko- 
pitu tako, da bi se hudodelniki pitali na stroške 
drugih. 
10. Gotovo bi se sčasoma osnovalo več slovan- 
skih in opozicijskih listov, ktere bi bilo treba več- 
krat konfiscirati, - tedaj tudi za državne pravdni- 
ke mnogo posla. 
To in še marsikaj druzega bi se dalo napraviti 
v Bosni in Hercegovini. Naj vse to premišljujejo 
gori omenjeni ljudje in časniki in spoznali bo- 
do, da se iz teh dežel že še dà kaj napraviti.,g8 
Karikatura Franca Zorca "'Epur si muove'- ven- 
dar gremo v Bosno" v 2. številki Brenclja iz leta 
1878 preroško prikazuje četo avstrijskih vojakov, 
ki koraka proti Bosni. Spremljata jo Brencelj-Ale- 
šovec in Pavliha. Pavliha poudarja: "Vidiš Bren- 
celj'sva vendar več vedela, kakor vsi diplomati. " 
Za isto številko je Franc Zoreč narisal tudi kari- 
katuro "Sultan že zna prositi". Rus vzgaja turške- 
ga psa Sultana: "Tako, sultan! Vidiš tudi ti si se že 
kaj naučil!." - Sultan/ "Vev, vev!" - Anglež; "Jaz bi 
mu rad pomagal, pa me tako grozno ščiplje. "- 
Dežman; " Meni so se pa grablje zlomile. " Prizor 
opazujejo Dežman, tuleči "Magjar" in Anglež, ki 
stoji na prehodu z napisom Dardanele. 
Če se je večina ag in begov, višjih duhovnikov 
in bogatih trgovcev sprijaznila z bodočo okupa- 
cijo, so muslimanski nižji sloji postajali vedno od- 
ločnejši nasprotniki avstroogrske zasedbe Bosne 
in Hercegovine. Začeli so se pripravljati za obo- 
roženo vstajo zoper napadalce. Avstroogrske če- 
te so prešle bosansko ozemlje 29. julija. Čeprav 
je Andrássy trdil, da zadostuje za zasedbo Bosne 
in Hercegovine ena sama stotinja z godbo na če- 
lu, je vojno ministrstvo odločilo poslati ves XIII. 
armadni kor s štirimi pehotnimi divizijami. Av- 
strijski vojski je poveljeval feldcajgmojster Josip 
baron Filipović (1818-1889), Hrvat po rodu,39 ki 
•  Brencelj, 1878/9 in 10. 
39 "Okoli Ključa je več katoliških vasi. Za nas je mestece 
znamenito, ker je domovina prednikov generala Filipo- 
viča, glavnega poveljenika te vojske. Dedi njegovi so se 
namreč preselili v Liko na avstrijsko zemljo. Je pa še v 
kljuškem okraju rodovina begov Filipovičev, kterih last- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 49 
se je izkazal med boji leta 1848 in 1849, deset let 
pozneje je v bitku pri Solferinu 12 ur vztrajal v 
najhujšem ognju, leta 1866 pa se je udeležil bo- 
jev s Prusijo. Avstrijska vojska, ki je s štirih smeri 
vstopila na ozemlje Bosne in Hercegovine, je šte- 
la 72713 mož, 13313 konj in 112 topov. Pokraji- 
no, razen nekaterih manjših mest in krajev, naj 
bi zasedla v 15 dneh. Muslimani so bili številčno 
slabši in glede vojaške opreme in oborožitve v 
podrejenem položaju, vendar so nudili avstroo- 
grskim silam zlasti v Bosni krepak odpor in jim 
prizadejali precejšnje izgube. Monarhija je posla- 
la še 68000 vojakov, 24013 konj in 212 topov. Da 
je lahko zavzela Bosno in Hercegovino, sta bila 
potrebna 2 meseca in več kot 150000 vojakov. Pro- 
ti vstajnikom se je borilo tudi okrog 20000 slo- 
venskih vojaških obveznikov, "ki so tako imeli ne 
baš prijetno priliko, da za slovo vrnejo Turkom 
vsaj nekaj krvavih udarcev, ki jih je dobivalo na- 
še ljudstvo toliko časa od otomanskih tolp. "*° 
Evforiji nad pridobljenim novim ozemljem se 
je pridružil tudi Brencelj-Alešovec. Leta 1878 je 
namreč v sodelovanju z podjetnim ljubljanskim 
knjigarnarjem in založnikom Janezom Giontini- 
jem (1818-1879) izdal že omenjeno knjižico Voj- 
ska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878. 
Zaradi aktualnosti teme je knjižica kmalu pošla, 
tako da jo je lahko že naslednje leto ponatisnil. 
Takole se glasi Alešovčevo vabilo za naročilo knji- 
žice: "Vsak ni mogel sam iti na Turško, da bi bil 
videl, kaj seje zadnja štiri leta tam godilo; pot je 
dolga, nevarna in draga. Ker smo vsi Eve sinovi, 
smo podedvalipo nji - če druzega ne - vsaj rado- 
vednost, zato bo gotovo vsakemu posebno za 
zimski čas vstreženo s knjigo: 
Vojska na Turškem 
od leta 1875 do konca leta 1878. 
Ta knjiga je prav v domačem jeziku spisana in 
s podobami nališpana prišla prav pred Božični- 
mi prazniki na svitlo, spisal jo je - ne 'Pavliha' ali 
Brencelj', pač pa Jak. Alešovec, kterega menda 
že še kdo pozna. Na 104 straneh je z lepimi črka- 
mi 'Narodne tiskarne'natisnjenega veliko, česar 
že vsak ne vé, čeje bil prav sam doli na bojišči. 
Toraj naj brž vsak stopi sem po njo, dobi jo pri 
Jan. Giontiniju v Ljubljani za nič več ko 50 kr. 
mehko, za 60 kr. pa trdo vezano. Komur je pa v 
nina je polovica zemlje tega okraja" (Jakob Alešovec, 
Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878, 
Ljubljana 1879 (Drugi natis), str. 125). 
40 ~B. ", Zadnji boji slovenskih fantov s Turki / Ob petdeset- 
letnici bojev za Bosno in Hercegovino, Življenje in svèt, 
1928/4, str. 123-124. 
Ljubljano predaleč, naj si jo naroči po pošti in 
pridu za poštnino še 5 kr., pa jo bo dobil na dom. 
Čepa kdo naroči si 10 knjig, dobi eno po vrhu in 
mu ni treba plačati poštnine. 
Svojim naročnikom Brencelj'še naznanja, da 
jim tudi on priskrbi to knjigo po enaki ceni. Kdor 
ne mara posebej naročiti si je, naj naročnini, ki 
jo bo poslal o novem letu za list, priloži gori ome- 
njene krajcarje in poslala se mu bo nemudoma 
po pošti."41 
Artilerijskega generala barona Josipa Filipovi- 
ča je Brencelj predstavil na Zorčevi karikaturi 
"Turški zmaj v Bosni in njegov premagovalec" v 
1. številki iz leta 1879. Karikatura "Bosenska sla- 
nina" v 6. številki za leto 1879 pa prikazuje ru- 
skega mačka in madžarsko miš, ki oprezata za 
kosom bosanske slanine. Mladi 'Brencelj' spra- 
šuje starega 'Brenclja': "Glejte no, ata, zdaj nam 
bo pa ta-le mišsnedla slanino, ki smo jo tako tež- 
ko dobili. "Ta pa mu odgovarja: "Jaz se pa bojim, 
da, če se miš loti slanine, potem ne bi vzela mač- 
ka vsega skup - slanine in miši. " Zamisel za kari- 
katuro najbrž ni izvirna, kar velja tudi za marsi- 
katero drugo Brencljevo karikaturo. Sorodna ji 
je npr. karikatura, ki je bila septembra 1878 ob- 
javljena v dunajskem humorističnem tedniku Fi- 
garo (1857-1919). Na njej si mačka (Italija) po- 
skuša kot kompenzacijo za od monarhije osvo- 
jene province pridobiti iz sklede regije z italijan- 
sko govorečim prebivalstvom. 
Karikature v Brenclju predstavljajo redke slo- 
venske likovne odzive na dogodke na Balkanu, 
med katerimi velja v prvi vrsti omeniti ilustracije 
Jurija Šubica (1855-1890). Šubičeve ilustracije so 
nastale na temo epsko-lirskih pesmi iz cikla Raja 
Josipa Stritarja (1836-1923). Romantično zasno- 
vane ilustracije desetih Stritarjevih pesmi niso bi- 
41   Nekaj za 'Brenceljnove'bralce, Brencelj, 1878/22 in 23. 
'Vojska na Turškem od leta 1875- do konca 1878. Za 
priprosto ljudstvo spisal Jakob Aleševec.  V Ljubljani 
1878. Založil Janez Giontini. 
Namera g. pisatelja je vse hvale vredna. 'Ta knjiga obse- 
ga vse, kar se je v štirih letih na jugu godilo, in ni suh 
popis bitev, marveč vpletene so politične opazke, geo- 
grafične ter kulturne date o važnejših krajih Bosne in 
Hercegovine, katere nabrati je stalo pisatelja veliko tru- 
da.' Ta knjiga je pri nas perva te vrste; gospod Aleševec 
zna take reči zares prav 'po domače' pripovedovati. 
Gospod založnik je pridal knjižici pet podob; tudi to bi 
bilo hvale vredno in knjižici na korist; samo nekaj: po- 
dobe so prav 'na debelo'; dobro vemo, da se za ta denar 
ne more zahtevati kedd vé kaj; ali te podobe so vendar 
malo - prehomuristične, sosebno perva! Knjižica se do- 
biva za 50 kr, po pošti 55, terdo vezana za 60 kr. pri za- 
ložniku gosp. Giontini-ju v Ljubljani" (Zvon, 1879/1). 
VSE ZA ZGODOVINO 
50 ZGODOVINA ZA VSE 
le natisnjene hkrati s tekstom, saj je Stritar pesmi 
v dunajskem Zvonu (1870,1876-1880) objavil že 
leta 1876. Čez dve leti pa je pri Subicu, ki je bil 
velik oboževalec njegove romantične poezije, na- 
ročil še ilustracije. Objavljene so bile leta 1878 v 
dunajskem Zvonu. Šubic je ilustracije izdelal pred 
odhodom v vojsko. Tudi sam je bil namreč eden 
izmed slovenskih fantov, ki so se udeležili bojev 
v Bosni in Hercegovini. 
Zusammenfassung 
"Hört Slowenen! Hört Slawen! Über dem 
Balkan wird es Tag." 
Mit dem Anwachsen des slowenischen natio- 
nalen Selbstbewußtseins in den sechziger und 
siebziger Jahren des 19- Jahrhunderts verstärkte 
sich das Streben der Slowenen nach Verbindun- 
gen und Zusammenarbeit mit anderen slawi- 
schen Völkern - die slawische Idee bzw. die Idee 
der slawischen Wechselseitigkeit und Solidarität. 
Die Slowenen begannen intensive kulturelle und 
wirtschaftliche Kontakte mit jenen Slawen zu 
suchen, mit denen sie das gemeinsame Schick- 
sal unter dem Zepter der Habsburger teilten (so 
zum Beispiel mit den Tschechen und Kroaten). 
Gleichzeitig begannen sie hilfesuchend auf den 
größten slawischen Staat, Rußland, sowie auf 
jene Slawen zu blicken, von denen es schien, daß 
sie ihre Selbständigkeit aus eigener Kraft erkämp- 
fen können (Serben, Montenegriner). 
Die Slowenen beobachteten sehr aufmerksam 
die Versuche der christlichen Untertanen, die 
sich zu jener Zeit am Balkan vom türkischen Joch 
zu befreien versuchten. Den Türken gelang es, 
aller Aufstände und Unruhen in Bosnien und 
Herzegowina Herr zu werden, mit Ausnahme des 
größten Aufstandes, der im Jahre 1875 begann. 
Bald mischten sich auch die Fürstentümer Serbi- 
en und Montenegro in den Konflikt ein. Ende 
1877 brach der russisch-türkische Krieg aus, der 
im März 1878 durch den Frieden von San Stefano 
beendet wurde. Gemäß der Friedensbestim- 
mungen sollte Bosnien-Herzegowina eine Auto- 
nomie unter der Schirmherrschaft Österreich- 
Ungarns und Rußlands bekommen. Mitte des 
Jahres 1878 revidierten Vertreter der Großmäch- 
te am Berliner Kongreß die Bestimmungen des 
Friedensvertrags von San Stefano. Österreich- 
Ungarn bekam das Mandat zur Okkupation Bos- 
nien-Herzegowinas und führte diese noch im 
selben Jahr durch. 
Die stürmischen Ereignisse im slawischen Sü- 
den waren in den Jahren 1875 bis 1878 das Haupt- 
thema der europäischen Presse. Slowenische 
Zeitungen, wie Novice (1843-1902), Slovenec 
(1873-1945), Slovenski narod (1868-1918) und 
andere informierten die Leser ausführlich über 
die Kämpfe am Balkan und waren den Aufstän- 
dischen durchgehend gewogen - im Unterschied 
zu den deutschen Zeitungen Laibacher Zeitung 
(1783-1918) und Laibacher Tagblatt (1868-1880). 
Der Slovenski narod hatte sogar Korresponden- 
ten in Bosnien-Herzegowina. Die Slowenen ver- 
suchten den Aufständischen auf verschiedene 
Arten zu helfen. 
Ein interessantes Echo auf die Konflikte am 
Balkan finden wir auch im satirischen Blättchen 
Brencelj (1868-1875,1877-1886), das vom Schrift- 
steller, Dramatiker, Publizist und Journalist Jakob 
Alešovec (1842-1901) redigiert wurde. Die Kari- 
katuren waren das Werk des Theologiestudenten 
Franc (Frančišek) Zore (1854-1930), der wegen 
seiner Mitarbeit im Brencelj später „Pfarrer Spaß- 
vogel" genannt wurde. Die Karikaturen im 
Brencelj gehören - ebenso wie die von episch- 
lyrischen Gedichten aus einem Zyklus von Raj 
Josip Stritar (1836-1923) inspirierten Illustratio- 
nen von Jurij Šubic (1855-1890) - zu den selte- 
nen slowenischen im Bild festgehaltenen Reak- 
tionen auf die Ereignisse am Balkan. Alešovec 
gab 1878 in Zusammenarbeit mit dem 
umtriebigen Laibacher Buchhändler und Verle- 
ger Janez Giontini (1818-1879) das Buch „Vojska 
na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878" (Der 
Krieg im türkischen Gebiet vom Jahr 1875 bis 
zum Ende des Jahres 1878) heraus. 
VSE ZA ZGODOVINO