Kersnikove povesti, Ocvirk jih razčlenjuje kot umetniška dela, to je kot estetske, čeprav nikakor ne esteticistično razumljene tvor­ be, kot samostojne celote — organizme, toda neizogibno po­ vezane z avtorjem in dobo, pred­ vsem pa s stilno usmerjenostjo obdobja. Že v Levstikovem duševnem obrazu, v razpravi, ki je ohranila prvotni naslov, čeprav izhaja zdaj močno razširjena, se težišče raz­ pravljanja preveša k stilnim ana­ lizam Levstikovega literarnega opusa in k ugotovitvam, da je Levstikov estetski nazor še pre­ težno klasicističen, čeprav so v njem tudi primesi zgodnje roman­ tike in naivnega realizma. Osrednji tematsko problem­ ski sklop knjige so vprašanja slovenskega realizma: njegova raz­ lična poimenovanja, periodizacija, razmerja z drugimi evropskimi variantami realizma, specifična pot njegovega nastajanja v po­ stopnih odmikih od romantike in v končnem prelomu z njo, nje­ gove značilne zvrsti, oblike, kom­ pozicijski postopki in stilna sred­ stva. Po vsem tem ne more biti dvoma, da tudi v tej Ocvirkovi knjigi ne gre za nikakršno slove­ nistično, primeijalnozgodovinsko in literarnoteoretično trodelnost, ampak za primeijalnozgodovinsko in teoretično delo prvovrstnega pomena za stroko in za slovensko kulturo. M. Stanovnik Janko Kos: PREGLED SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI DZS, Ljubljana, 1978. Kosov priročnik daje na pri­ bližno 250 straneh pregled najpo­ membnejših območij, dob, smeri, avtorjev in del od orienta prek antike do evropskega srednjega in novega veka in do modeme sve­ tovne književnosti 20. stoletja. Seveda na tako omejenem pro­ storu ne more poseči v nikakršno problemsko obravnavo niti v širši stvarni prikaz, temveč ostaja re- pertorij najpotrebnejših infor­ macij. Vendar že njihov izbor in obdelava pričata o avtorjevih sta­ liščih in načelnih pogledih na problematiko predmeta. Znotraj velikih kulturnozgodovinskih ob­ močij oziroma epoh so mu te­ meljni vidik prikaza literarne smeri in vrste, ki jim sledijo orisi najpomembnejših avtorjev ter nji­ hovih reprezentativnih oziroma pri nas najbolj znanih del; vsako poglavje sklepa pregled odmevov obravnavane smeri oziroma nje­ nih predstavnikov na Slovenskem, prav tako samo z najosnovnejšimi podatki in ugotovitvami, ki pa v celoti doslej še niso bile prikaza­ ne. Preglednost in sistematična zgradba dajeta delu didaktične odlike, kar mu bo nedvomno omogočilo, da se bo uveljavilo kot srednješolski priročnik, pa tudi kot koristen pripomoček za začetek podrobnejšega študija. Seveda pa lahko dobijo njegove navedbe in prikazi nazornejši pomen šele ob soočanju s samimi literarnimi teksti, kakor ga med drugim omogoča avtorjeva A nto ­ logija svetovne književnosti, ki izhaja pri isti založbi. D. Dolinar IVAN CANKAR V PREVODIH Zbornik Društva književnih pre­ vajalcev Slovenije. Uredil Janko Moder. Pomurska založba, Murska Sobota, 1977. Zbornik ima dva dela. V prvem najprej sedem avtorjev (Marija Mitrovič, Tone Potokar, - Aleksander K. Nejman, Karolj Si- ladji, Giacomo Scotti, Hasan Mekuli in Jože Filo) obravnava Cankarjeva dela v jezikih jugoslo­ vanskih narodov in narodnosti, nato pa osmi (Janko Moder) še njegove prevode v slovenščino. V drugem, ki obsega več kot polo­ vico knjige, je natisnjena biblio­ grafija prevodov iz Cankarjevega literarnega dela; sestavil jo je France Dobrovoljc s sodelova­ njem dr. Otona Berkopca, upo­ števa pa poleg objavljenih tudi rokopisne prevode Cankarjevih del v več kakor trideset jezikov — od latinščine do esperanta, turščine, hindujščine, kitajščine, malajščine in seveda večine ev­ ropskih jezikov. Daleč največ je prevedenega v srbščino oziroma hrvaščino, češčino in slovaščino, sorazmerno precej tudi v nemš­ čino, italijanščino in angleščino. Urednik je torej očitno želel čimbolj izčrpno predstaviti vsa razmerja, ki se v njih prevod pojavlja v zvezi s Cankarjem, in tako odpreti vidike za natanč­ nejšo analitično obravnavo mno­ gih vprašanj, ki jih zbrano gra­ divo šele postavlja. Ne samo bibliografski del, ampak tudi pre­ cej prispevkov iz prvega dela zbornika namreč predvsem evi­ dentira gradivo, iz katerega je mogoče na prvi pogled razbrati, da je Cankarjeva literatura v prevodih prodrla daleč po svetu, Cankarjevo prevajalsko delo pa je — drugače kot npr. Župančičevo — manjši in manj pomemben del njegove literarne dejavnosti. Nekaj kritičnih pretresov in pripomb (M. Mitrovič, K. Siladji, T. Potokar in J. Moder) je ta prikaz tudi problemsko poglobilo in pokazalo v njem nenavaden paradoks: medtem ko so Cankar­ jevi maloštevilni prevodi kljub vsem pomanjkljivostim in odmi­ kom od izvirnikov delovali kot živa, zanimiva literatura, je npr. marsikateri srbski in hrvatski pre­ vod njegovih del, izdan v izredno veliki nakladi, dosegel ravno na­ sprotno: pisatelja so z enostran­ skim izborom del in s slabim prevajanjem predstavili kot zasta­ relega šolskega klasika, ki s svo­ jim suhoparnim in nesmiselnim pisanjem pač ne more zbujati pravega zanimanja. Odločna kritika tudi drugod vse preveč razširjenega, a nedvom­ no škodljivega in neodgovornega ravnanja prevajalcev in založni­ kov, ki z objavljanjem slabih prevodov bolj zapirajo bralcem pot k piscu, kakor da bi jim jo zares odpirali, je bila nadvse primeren prispevek k praznovanju stoletnice Cankarjevega rojstva. — Da so bila besedila iz prvega dela zbornika napisana za srečanje jugoslovanskih prevajalcev, ki ga je ob tem jubileju priredilo slo­ vensko prevajalsko društvo, je dovolj vidno že iz njih samih. Zato bi lahko vse tisto gradivo, ki že kar pretirano natančno dokumentira tudi slavnostni in organizacijski okvir srečanja in je potemtakem čisto priložnostnega značaja — o njem je sproti poročal dnevni tisk - brez škode ostalo v društvenem arhivu. M. Stanovnik Jurij M. Lotman STRUKTURA UMETNlCKOG TEKSTA Prevod i predgovor: Novica Pet­ kovič. Nolit, Beograd, 1976. Trdni fundus Lotmanove literarne teorije se je izoblikoval v zvezi s Saussurovo strukturalno lingvistiko, ob metodološki dediš­ čini ruskega formalizma, od ka­