Kazalo In memoriam prof. mag. Vladimirju Bracu Mušiču .....................................................................................................................................................................3 Prof. dr. Lojzetu Gosarju v spomin ..................................................................................................................................................................................................4 Uvodnik Boštjan KERBLER ..............................................................................................................................................................................................................................6 Revija Urbani izziv, posebna izdaja 2014 Strokovni članki Marjan RAVBAR .......................................................................................................................................................................................................7 Ekonomsko-geografsko vrednotenje potencialov slovenskih občin Larisa BROJAN, Andreja BENKO ...............................................................................................................................................................................................16 Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja Barbara DOBIČ, Davorin GAZVODA ......................................................................................................................................................................................24 »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu Katja NOVAK, Mojca GOLOBIČ ...............................................................................................................................................................................................35 Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice Uroš ROZMAN, Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK ...............................................................................................................................................................45 Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti Tanja OBERŽAN, Davorin GAZVODA ...................................................................................................................................................................................53 Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK, Miran GAJŠEK ..............................................................................................................................................................63 Izkušnje in izzivi na področju zemljiške politike: na primeru Mestne občine Ljubljana Urša PRISLAN ..................................................................................................................................................................................................................................70 Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Model za presojo okoljske in prostorske koniktnosti lokacij črnih gradenj Anita MARKOVIĆ, Tatjana CAPUDER VIDMAR ..............................................................................................................................................................78 Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Primer celostne urbanistične zasnove širšega območja ob železniškem muzeju v Ljubljani Janez VUK...........................................................................................................................................................................................................................................87 Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Mojca ŠAŠEK DIVJAK ................................................................................................................................................................................................................ 100 Strateške usmeritve pri trajnostnem razmeščanju proizvodnih dejavnosti Milica BAJIĆ-BRKOVIĆ ............................................................................................................................................................................................................ 105 ISOCARP considerations for greening cities and regions Intervju Boštjan KERBLER ......................................................................................................................................................................................................................... 111 Globalizacija družbenega življenja v prostoru in času Intervju z akademikom prof. dr. Zdravkom Mlinarjem Boštjan KERBLER ......................................................................................................................................................................................................................... 118 Značilnosti zasebnega najemnega sektorja v Sloveniji Intervju z dr. Richardom Sendijem 2 Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI .............................................................................................................................................................................................................. 122 Prostor in osebnost Ciril OBLAK ................................................................................................................................................................................................................................... 125 Gorenjska hitra železnica bi lahko bila tudi primestna železnica ... Kritike Jasna HROVATIN ......................................................................................................................................................................................................................... 128 Urbane podobe: samostojna razstava Jasne Kralj Pavlovec Kritično o razstavi in urbanih podobah Predstavitve in informacije Mojca PERŠE .................................................................................................................................................................................................................................. 129 Svetloba s pridihom nostalgije Iz preteklosti v sedanjost Sabina MUJKIĆ ............................................................................................................................................................................................................................. 131 Humanitarna akcija: pomoč za ogrožene v poplavah Oglasi Priprava oglasov za posebno izdajo revije Urbani izziv ........................................................................................................................................................... 132 3 IN MEMORIAM Vladimir Braco Mušič (1930–2014) Poslovil se je arhitekt, urbanist, profesor in publicist, dolgoletni direktor Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Braco Mušič je bil eden od pobudnikov za ustanovitev Urbanistič- nega inštituta SRS. Na inštitutu se je zaposlil leta 1959, tri leta po njegovi ustanovitvi, med letoma 1974 in 1980 pa je bil tudi njegov direktor. Že od študentskih let, katerih del je preživel na Harvardu, je bil aktivno vpet v mednarodno urbanistično dogajanje. Tako se je leta 1956, še med študijem, udeležil kongresa CIAM v Dub- rovniku. Vse to mu je omogočilo, da je spoznal najpomembnejše mednarodne strokovnjake za urbanizem in v šestdesetih letih na urbanističnem inštitutu začel voditi tudi ameriškojugoslovanski projekt regionalnega in urbanističnega planiranja. Na inštitutu je ustanovil poseben center za primerjalni urbanizem, ki je z več mednarodnimi konferencami in simpoziji v Slovenijo privabil pomembne evropske in ameriške strokovnjake. Pozneje se je po njego- vi zaslugi mednarodna dejavnost inštituta še krepila in postal je mednarodno uveljavljena ustanova. Mušič je mednarodne izkušnje uspešno uporabil pri razvoju inštituta in jih skupaj s sodelavci prenašal tudi v prakso. Že zgodaj se je zavedal, da je urbanizem treba razvijati kot interdisciplinarno dejavnost in da lahko le sodelovanje številnih specializiranih strok, podprtih z novo tehnologijo, daje ustrezne usmeritve mestnemu razvoju. Zato je vabil k sodelovanju strokovnjake z različnih znanstvenoraziskovalnih področij, povezanih s prostorom, in po njegovi zaslugi ima danes inštitut zelo razvejeno interdisciplinarno raziskovalno skupino, v kateri delujejo arhitekti, krajinski arhitekti, urbanisti, geogra, sociologi, matematiki, informatiki, umetnostni zgodovinarji, agronomi itd. Bil je med pobudniki ustanovitve podiplomskega študija prostorskega planiranja (IPŠPUP), prvega univerzitetnega programa na področju prostorskih ved, pri katerem je tudi sam sodeloval kot profesor. Ta študij je omogočil, da so se mlajši kolegi lahko izobraževali doma, nekateri pa so tako kot Mušič opravljali magistrski ali doktorski študij v tujini. Še pred kratkim je na urbanističnem inštitutu pripravil izjemno zanimivo predavanje o slovenskem urbanizmu. V njem je predsta- vil svoj kritični pogled na urejanje prostora v Sloveniji v zadnjih desetletjih in ga umestil v okvir razvoja svetovnega urbanizma. Predstavil je najpomembnejše urbanistične dosežke v polpreteklem obdobju in pokazal, s čim so pomembno vplivali na današnje stanje. Spregovoril je o nujnosti metodološkega pristopa v prostorskemu planiranju in urbanističnemu oblikovanju, o vplivih zakonodaje na urejanje prostora in pomenu, ki ga ima pri tem, o vlogi države in osrednjih ustanovah, o politiki urbanizacije in prostorskega razvoja, o okoljski problematiki in vrednotenju krajine. Omenjene teme je ponazoril z obravnavo projektov, ki jih je vodil ali pri njih sodeloval (Maribor – jug, soseska Ruski car v Ljubljani, natečajni projekt za turistični center v Črni Gori in projekt Split 3 na Hrvaškem). Poudaril je potrebo po tesnejšem povezovanju med raziskovalno in izobraževalno sfero ter opozoril na pomen interdisciplinarnosti pri raziskovanju in urejanju prostora v Sloveniji. Ustavil se je ob tem, kako pomembno je bogatiti in razvijati osrednjo knjižnico slovenskega urbanizma in skrbeti za njen arhiv. V svojem predavanju je, če povzamemo, opozoril na številne probleme, s katerimi se je kot projektant, direktor urbanističnega inštituta, politični funkcionar, pedagog in publicist ukvarjal od začetka do konca svoje poklicne kariere in s katerimi se pri urejanju prostora spoprijemamo še danes. Pred kratkim smo se pogovarjali o ureditvi njegove intelektualne zapuščine, tako da bi bila dostopna raziskovalcem (dela se je že lotil mlajši arhitekturni zgodovinar). Želeli smo ga tudi prositi, da bi sodeloval pri recenziji urbanističnega terminološkega slovarja, ki ga pripravljamo na inštitutu. Čeprav smo zamudili marsikatero priložnost, da bi od spoštovanega kolega izvedeli še marsikaj iz bogate zakladnice njegovega znanja, pa ni sporno, da je k razvoju in ugledu urbanističnega inštituta prispeval veliko več, kot je znano javnosti. Škoda je, da mu ni uspelo napisati še nadaljevanja avtobiograje Otroštvo v znamenju vojne, ki bi osvetlila njegovo življenjsko pot do današnjih časov. Številni sodelavci se ga spominjamo kot izjemno razgledanega strokovnjaka, odličnega mentorja in vizionarja, ki je urbanizmu dal pomen, kakršnega si zasluži, in ga dvignil na višjo strokovno raven, inštitut pa razvil v ugledno znanstveno ustanovo, ki je priznana ne samo doma, ampak tudi v svetu. Njegova strokovna zapuščina nam bo vodilo pri nadaljnjem delu, kot človek, mentor in sodelavec nam bo ostal v trajnem spominu. Breda Mihelič, Urbanistični inštitut Republike Slovenije 4 Prof. dr. Lojzetu Gosarju v spomin Lojze je bil velik človek in tudi izjemen znanstvenik, strokovnjak, univerzitet- ni učitelj, pedagog, direktor urbanističnega inštituta, predavatelj na domačih in tujih konferencah, mednarodni svetovalec, publicist za znanstvene, strokovne in laične kroge, formalni in neformalni mentor, predvsem pa raziskovalec po duši. Vedno so ga zanimali novi problemi, inovativni pristopi in praktično reševanje razvojnih dilem. Klasično gimnazijo v Ljubljani je končal leta 1951. Pozneje je z delom Vprašanje prehrane v luči geograje diplomiral na Oddelku za geograjo Prirodoslovne ma- tematične fakultete v Ljubljani. Doktorat je leta  1977 zagovarjal na temo Vpliv gibanja kmečke delovne sile na oblikovanje agrarnega prostora na Oddelku za geo- grajo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po krajši zaposlitvi na Hidrometeorološkem zavodu se je leta 1962 zaposlil na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije, kjer je delal do upokojitve leta 1994. Široko in še zdaj aktualno si je zastavil vprašanja že v svojih prvih člankih v petdesetih letih, kot so na primer Erozija prsti  – problem našega časa, Ribištvo in vprašanje prehrane na svetu in Pomen talne vode za gospodarstvo. V šestdesetih letih se je posvetil temeljnim raziskavam s področja geograje prebivalstva, izrabe tal in regionalnega prostorskega planiranja. V začetku sedemdesetih let je začel razvijati sodobno metodološko podprte demografske projekcije, ki so postale ena od rdečih niti njegovega raziskovanja tako v metodološkem kot v praktičnem smislu. Njegove raziskave so bile inovacije v evropskem pro- storu. Naj omenim samo nekaj naslovov: Projekcija in dinamika rasti prebivalstva Slovenije, Demografske projekcije v prostorskem planiranju, Regionalne bilance prebivalstva in zaposlenih. Ne spomnim se niti enega občinskega prostorskega plana v Sloveniji, ki bi se začel pripravljati brez njegovih skrbno pripravljenih demografskih strokovnih podlag. Delo na problematiki prebivalstva je tesno povezoval z deli, kot so analiza kmečkega prebivalstva Slovenije glede na delovno silo v kmetijstvu, problematika razvoja ruralnih območij z vidika zaposlovanja, analize depopulacijskih območjih, opredeljevanje vsebine ruralnih naselij za potrebe usmerjanja njihovega razvoja in analize kritičnih razmer v ruralnih območjih. To je bilo tudi obdobje njegovega pionirskega dela na področju javnega prometa. Naj omenim študije Razvoj saobraćajnih mreža, Funkcionalnost javnega potniškega prometa v Sloveniji, Metodologija in analiza avtobusnega prometa v okviru mednarodnega projekta Transportni sistem Slovenije, Funkcionalnost javnega potniškega prometa v Sloveniji in druge. Spominjam se, kako resnično srečen je bil, ko se je razdajal kot vodja raziskovalne skupine, ki so jo sestavljali mladi geogra, ekonomisti, arhitekti, matematiki in drugi. Pomagal nam je, da smo hitro razumeli, kar so drugi že naredili, s samo zanj značilnim mehkim pristopom nas je usmerjal in tudi prisluhnil našim nadobudnim idejam. Vse je gledal s celostno človeško širino, v okviru katere je eksaktna znanost samo delček razumevanja problemov, praktičnih rešitev in razumevanja sveta. Leta 1983 se je vključil v mednarodni projekt Institucionalna podpora planiranju v Gvajani z nalogo Sistem socialnih indikatorjev za planiranje v Gvajani, pri kateri je z zanj značilno energijo organiziral in vodil lokalno ekipo strokovnjakov s tega področja. Potem pa spet trdo delo pri študiju in raziskovanju, naj naštejem nekaj objav: Odprta vprašanja policentričnega razvoja Slovenije, Novejši demografski trendi v Sloveniji, Usklajevanje razvojnih interesov v novih lokalnih skupnostih, Poti do skladnosti regionalnega razvoja, Nova upravna razdelitev Slovenije in prostorsko načrtovanje, Teze za strategijo regionalnega razvoja Slovenije, Razvojno-ti- pološka členitev podeželja v Republiki Sloveniji, Projekcije prebivalstva ljubljanske urbane regije za obdobje od 2001 do 2022, Kazalci 5 prostorskega razvoja na državni in regionalni ravni: ocena obstoječega stanja in prostorsko razvojne možnosti RS in posameznih regij RS, na koncu pa še delo direktorja urbanističnega inštituta. Po upokojitvi pred dvajsetimi leti je nadaljeval z enakim ali še večjim elanom in objavljal, bil mentor, predavatelj, strokovnjak pri mednarodnih projektih. Naj omenim samo Dilemmas of the future of Slovene rural areas – Probleme der Zukun der ländlichen Gebiete in Slowenien, Demograja i sistem naselja za potrebe izrade Prostornog plana Kantona Sarajevo za period od 2003. do 2023. godine, Metoda izdelave razvojnega programa za usklajeno usmerjanje razvoja na ravni občin in pokrajin. Nazadnje je z nami sodeloval v okviru mednarodnega projekta ADAPT2DC: New innovative solutions to adapt governance and management of public inastructure and services to demographic change (2011–2014), v okviru katerega smo na podlagi njegovih demografskih projekcij opozorili, da indeks staranja ni zadostno merilo za pričakovane demografske spremembe, saj se prava demografska ogroženost pokaže šele pri izračunih projekcij po starosti in spolu, katerih uporabo je utemeljil prav Lojze. V tem času je pripravljal in izdajal tudi publikacije in prispevke, za katere je čutil, da jih mora izpovedati, govorijo pa širše o človeku, prostoru in času, kot so Božje kraljestvo na Zemlji, Vedno na razpotju: uvodniki glasila Zvonček župnije Brezovica: 2006–2012, Ozadje nančne krize, Tretja pot in druge. Še pred kratkim je s svojo kleno govorico jasno opozoril na demografske probleme v članku za Urbani izziv (2012) z naslovom Vloga demograje pri usmerjanju poselitvenega razvoja: »Pogledi na načrtno usmerjanje razvoja so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. V sedemdesetih letih je bila pozornost usmerjena v gospodarski razvoj. Kmalu pa se je začela uveljavljati ideja takoimenovanega trajnostnega razvoja, katere bistvo je v tem, da je prihodnjim generacijam treba pre- pustiti vsaj enake – če ne že boljše razmere, kot smo jih prejeli od svojih prednikov. Ohranjanje zdravega okolja je pri tem posebej pomembno. Pojem trajnostnega razvoja nikoli ni bil povsem izdelan. Splošna gospodarska kriza pa je dokaz, da ni prišlo do primerne uskladitve številnih vidikov razvoja. Med njimi je prebivalstvena problematika v najširšem smislu med najpomembnejšimi. Če se vprašamo, kaj naj bi pomenil pojem ustvarjanje boljših razmer, naletimo na zelo različne poglede. Ne gre samo za ohranjanje dobrega naravnega okolja, ampak tudi na vzpostavljanje družbenih razmer, v katerih bodo uveljavljena zdrava načela razvoja.« (str. 117) Lojze ni nikoli veliko govoril o sebi in svojih problemih, morda premalo. Mi pa smo na vsakem koraku čutili udejanjanje njegovega brezmejnega socialnega čuta in razumevanja. Franc J. Zakrajšek, Urbanistični inštitut Republike Slovenije 6 Revija Urbani izziv, posebna izdaja 2014 Posebna izdaja revije Urbani izziv se je s četrtim letom izhajanja že popolnoma uveljavila v strokovni urbanistični in prostorskonačrtovalski literaturi. Tudi v tej številki so objavljeni zelo kakovostni in po vsebini raznovrstni prispevki o načrto- vanju prostora v Sloveniji, ki bodo služili kot strokovna pomoč vsem akterjem, ki sodelujejo v različnih procesih oziroma aktivnostih prostorskega načrtovanja na vseh ravneh odločanja (lokalni, občinski, regionalni in državni). V tokratno posebno izdajo sta vključena tudi prispevka, predstavljena na 25. Se- dlarjevem srečanju, ki ga je organiziralo Društvo urbanistov in planerjev Slovenije v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom RS. Eden od njiju je izjemoma objavljen v angleškem jeziku. Pri Urbanističnem inštitutu RS se bomo še naprej trudili, da bo Slovenija tudi v pri- hodnje deležna posebnih urbanih izzivov. Vsem soustvarjalcem (in bralcem) se v svo- jem imenu in imenu uredniškega odbora najlepše zahvaljujem za izkazano zaupanje. Boštjan Kerbler Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 7 »Ne zmoremo spreminjati smeri vetra, lahko pa obrnemo jadra v pravo smer.« Aristotel Marjan RAVBAR Ekonomskogeografsko vrednotenje potencialov slovenskih občin Leta 1994 se je v Sloveniji pričel zahteven projekt reforme lokalne sa- mouprave, ki pa še vedno ni dokončan. Dve desetletji dolgo obdobje zahteva temeljit razmislek o nadaljnjih poteh reforme. Z zakonom določeni pogoji za ustanovitev lokalnih skupnosti se ne spoštujejo, k drugi stopnji reforme sploh še nismo pristopili. Izjeme pri oblikovan- ju lokalnih skupnosti so dejansko postale pravilo, pri čemer kriteriji za dopustitev teh nikoli niso bili podrobneje opredeljeni. Razlike v stopnji razvitosti lokalnih skupnosti v Sloveniji so še vedno velike. Za zmanjšanje teh in zagotavljanje vzdržnega razvoja je pri pripravi politik treba poznati dejavnike, ki te razlike povzročajo. V prispevku analiziramo pomemben del, povezan z razvojno uspešnostjo lokalnih skupnosti. Razvojne potenciale kot ključne dejavnike smo poskušali pojasniti na podlagi demografske moči, blaginje in socialnega polo- žaja, trga delovne sile, prometnogeografske dostopnosti ter konku- renčnosti in inovacij ob pomoči 34 izbranih kazalnikov stanja ter te- ženj s klasično in eksplorativno faktorsko analizo, ki pojasnijo 71,8 % skupne variance in izkazujejo visoko mero zanesljivosti. S pomočjo Wardove metode smo občine razvrstili v pet skupin, ki izražajo raz- lične stopnje razvojne uspešnosti. Ključne besede: ekonomskogeografski potenciali slovenskih občin, reforma političnoinstitucionalnega sistema, regionalni razvoj 1 Uvod V skladu z zakonskimi podlagami (Uradni list RS, 1993) se je število lokalnih skupnosti z nekdanjih 60 komun do leta 2014 postopoma povzpelo do številke 211. Temu so botrovale po- goste politično pogojene spremembe zakonodaje, ki so urejale oblikovanje in obseg območij občin (glej na primer Uradni list RS, št. 6/94, 14/95, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00, 72/05, 100/05, 60/07, 94/07, 76/08, 79/09 in 51/10). Ob skoraj štirikratnem  (3,52krat) povečanju števila občin je bilo v za- dnjih dveh desetletjih veliko polemičnih razprav. Več politično motiviranih in manj strokovno utemeljenih. Zadnji primer se je zgodil jeseni 2013, ko je pristojni minister javno napovedal zmanjšanje števila občin za polovico. Pri tovrstnem poskusu teritorialnega (pre)oblikovanja občin je očitno šlo samo za manever, všečen določenim političnim opcijam. Napoved, ki je sicer trajala le kratek čas, vseeno zahteva raz- mislek o smotrnosti namere. Dvajsetletno obdobje od uvedbe reforme lokalne samouprave je tudi pomemben razlog, ki zah- teva poglobljeno in celovito analizo stanja, da ugotovimo pred- nosti in slabosti preobrazbe začrtane reforme. V tem kontekstu izstopajo učinkoviti odgovori, povezani z vsebinskimi vprašanji o ustreznosti upravljanja, ki naj bi bili v korist (lokalnemu) prebivalstvu. Učinkovitost delovanja obstoječega sistema lo- kalne samouprave in z njo povezane teritorialne spremembe so vzročno povezane tudi z razvojnimi potenciali teh območij. Na to vprašanje doslej še ni bilo družbeno sprejemljivega od- govora, še manj pa političnega soglasja. Podobno vprašanje si je zastavilo tudi Računsko sodišče RS v Revizijskem poročilu leta 2012 (medmrežje 1), in sicer: ali so občine uspešne pri zadovoljevanju potreb in interesov svojih prebivalcev oziroma ali obstoječi sistem ureditve lokalne samouprave zagotavlja, da so občine sposobne zadovoljevati potrebe in interese svojih pre- bivalcev. Računsko sodišče je tedaj tudi menilo, da se je sistem ureditve občin ves čas prilagajal političnim razmeram tudi zato, ker ni bilo strategije, ki bi določala jasne cilje na področju lo- kalne samouprave. Zato računsko sodišče vladi priporoča, naj pri urejanju sistema lokalne samouprave prevzame aktivnejšo vlogo na področju ureditve občin. Hkrati naj vzpostavi spro- tno spremljanje poslovanja občin, s katerim bo vzpostavljen instrument sprotnega ukrepanja in odvračanja od nezaželenih poti. Na podlagi analiz in njihovih rezultatov naj vlada pre- dlaga še mogočo mrežno preobrazbo občin, vključno z učinki predlaganega izbora. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 8 M. RAVBAR Vseskozi pa ostaja v ospredju še vedno neodgovorjeno vpraša- nje: Ali je sistem lokalne samouprave z vsemi poznejšimi spre- membami v Sloveniji učinkovit? V pričujočem prispevku zato poskušamo z analizo izbranih socialnogeografskih kazalnikov oceniti potenciale in posredno še konkurenčnost slovenskih občin ter tako z drobnim segmentom prispevati k razjasni- tvi ključnih problemov (preveč) dolgotrajne reforme lokalne samouprave. Z njo želimo na podlagi enotnih kazalnikov oceniti stanje (uspešnost), možnosti, priložnosti in tveganja o prihodnosti vseh 211  lokalnih skupnosti. Analiza temelji še na podlagi izpeljanih razredov in prikazuje tudi relativni ekonomskogeografski položaj občin v Sloveniji. Pomen priču- jočega prispevka je še v poskusu vzpostavitve sistema, ki naj bi bil osrednje orodje za izpeljavo potreb lokalnega prebivalstva in specičnosti, potrebnih za ukrepanje ter oblikovanje v pri- hodnost usmerjenih strateških usmeritev pri gospodarskem in regionalnem razvoju. 2 Metodološka izhodišča in izbor kazalnikov Raziskave uspešnosti posameznih območij (tudi občin), ki jih zlasti v okvirih prizadevanj o skladnem regionalnem razvoju v Sloveniji spremljamo že več kot štiri desetletja, so se doslej osredotočale bolj ali manj na spremljanje različnih vrst eko- nomske uspešnosti  – kapitala  (npr. na BDP/prebivalca, na stopnjo brezposelnosti, infrastrukturno opremljenost, druž- beni standard ipd.), ki ga imajo na voljo ta območja. Problem merjenja učinkovitosti izključno na podlagi eko- nomskih kazalnikov postane jasen, ko sprevidimo, da z njimi merimo stopnjo razvitosti na ravni statističnih (razvojnih) re- gij. Gre torej za razmeroma obsežna in hkrati raznolika območ- ja, ki ne izražajo mozaične raznolikosti slovenskih pokrajin. Iz njih tudi ni razvidno, ali so gmotne blaginje deležni vsi ali le izbrani (»elitni«) deli v razvojni regiji niti ali je razvoj trajnostno naravnan ali ekološko uničevalen … Na podlagi te ideje so se postopoma izoblikovali raznoliki mehanizmi merjenja splošne stopnje blaginje prebivalstva. Tudi znotraj EU so bile v okvirih Sveta Evrope  (medmrež- je 2) opravljene pomembne raziskave o učinkovitosti delovanja lokalnih skupnosti. Eden od njih je tudi projekt C.L.E.A.R., ki je nastal spomladi 2006 v sodelovanju z izbranimi (23) ob- činami iz petih držav članic Sveta Evrope (Danska, Norveška, Bolgarija, Španija in Belgija), da bi pomagal lokalnim oblastem k boljšemu razumevanju javne participacije v njihovih okoljih. Gre za diagnostično orodje, ki naj bi identiciralo probleme v lokalnih skupnostih in na tej podlagi predlagalo ustrezne strategije. C.L.E.A.R. je torej orodje, ki ga sestavlja pet spremenljivk in se nanaša na participacijo državljanov na lokalni ravni. Pove- zuje vidike ključnih dejavnikov v občini, in sicer: »Can do« = imajo vire in znanje, s katerimi lahko sodelujejo pri razvojnih projektih; »Like do«  = imajo občutek povezanosti; »Enabled to«  = imajo možnosti za udeležbo in participacijo; »Asked to« = spodbujeni so s strani uradnih teles ali prostovoljnih sku- pin; »Responded to« = imajo dokaze, da so bila njihova sta- lišča upoštevana. Implementacija orodja C.L.E.A.R. naj bi po mnenju pripravljavcev gradiva izboljšala položaj državljanov v lokalnih skupnostih, pri čemer naj bi se upoštevale specične lokalne razmere. Naša raziskava nima takih ambicij. Pozornost namenjamo pre- učevanju razvojne uspešnosti občin v Sloveniji, pri čemer želi- mo poleg ugotavljanja razlik v razvitosti pokazati tudi ključne dejavnike, ki povzročajo te razlike, ter odgovoriti na vprašanje, ali se dejavniki razlikujejo med urbaniziranimi in podeželskimi območji. Analiza temelji na podlagi 34  izbranih kazalnikov, ki jo oblikuje pet temeljnih sklopov: 1. demografska moč, 2. blaginja in socialni položaj, 3. trg delovne sile, 4. prometno- geografska dostopnost ter 5. konkurenčnost in inovacije. Pri izboru kazalnikov je bilo pomembno, da vsak od njih prispeva k pojasnitvi stanja oziroma razlik v razvitosti med občinami (variabilnost) ter nakazuje, kateri dejavnik pomem- bno določa stanje socialno in gospodarskogeografske oziroma razvojne uspešnosti območja. Kazalnike smo določili na pod- lagi dosegljivosti podatkovnih baz in ekspertnega poznavanja problematike. Cilj izbora in analize kazalnikov je, da na ra- zumljiv način ovrednotimo tudi inovacijsko moč in učinkovi- tost družbe na lokalni primerljivosti. Z vrednotenjem ponu- jamo tudi možnost konkretizacije pri implementaciji ukrepov razvojnih dejavnikov, npr. družbe znanja z natančno opredel- jenimi in merljivimi numeričnimi vrednostmi. Izbor natančno opredeljenih in merljivih kazalnikov, za katere predvidevamo, da prikazujejo ekonomsko in socialnogeografske, tehničnoteh- nološke in regionalnogeografske razsežnosti občin, prikazuje preglednica 1. Ob izboru smo izhajali zlasti iz kazalnikov, ki izražajo social- nogeografske sestavine temeljnih funkcij človekovega delo- vanja  – predvsem 1. bivanje in 2. delo, 3. izobrazbena raven, 4.  oskrbovanje, 5. kulturno in družbeno udejstvovanje ter 6. prometna dostopnost  – in so statistično dosegljivi ter bralcu razumljivi in nazorni. Z njimi analiziramo prostor- sko razprostranjenost, učinkovitost ter prednosti in slabosti posameznih lokalnih skupnosti v Sloveniji. S tem smo hkrati želeli pokazati vsaj tri razsežnosti, ki jih prinašajo sodobni pro- cesi: na spremembe v zičnem razvoju lokalnih skupnosti, na spremembe v socialni strukturi območij ter posredno na spre- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 9Ekonomskogeografsko vrednotenje potencialov slovenskih občin Preglednica 1: Izbor kazalnikov Temeljni sklopi Stanje (2012) in dinamika – spremembe (2006–2012) 1. Demografska moč število prebivalcev indeks števila prebivalcev gostota poseljenosti (število prebivalcev na km2) indeks staranja nataliteta (živorojeni na 1.000 prebivalcev) razvoj prebivalstva: indeks sprememb selitveni saldo (selitveni prirast na 1.000 prebivalcev) delež delovno aktivnih prebivalcev med prebivalci po kraju bivanja 2. Blaginja in socialni položaj kupna moč: bruto osnova za dohodnino v € dodana vrednost na zaposlenega povprečna letna mesečna bruto plača na zaposlenega v € zadolženost občine in pravnih oseb javnega sektorja v € na prebivalca bruto naložbe v nova osnovna sredstva (v 1.000 €) na 1.000 prebivalcev stopnja kriminala: število kaznivih dejanj na 1.000 prebivalcev delež prebivalstva, ki prejemajo socialno pomoč število društev na 1.000 prebivalcev 3. Trg delovne sile gostota delovnih mest: število delovnih mest na 1.000 prebivalcev spremembe v številu delovnih mest (indeks števila delovnih mest) lokacijska divergenca stopnja registrirane brezposelnosti spremembe v številu brezposelnosti (indeks registriranih brezposelnih oseb) delež prebivalcev s storitvenim poklicem po kraju bivanja delež prebivalcev s terciarno izobrazbo 4. Prometno-geografska dostopnost povprečni potovalni čas z osebnim avtomobilom do najhitreje dostopnega regionalnega središča po SPRS (2004) povprečni potovalni čas z osebnim avtomobilom do najhitreje dostopnega priključka na avtocesto ali hitro cesto delež prebivalcev, ki živijo znotraj radija 500 m od postajališča javnega potniškega prometa 5. Konkurenčnost in inovacije število podjetij na 1.000 prebivalcev spremembe v številu podjetij: indeks števila podjetij število patentov na 1.000 prebivalcev kazalnik propulzivnosti zaposleni v ustvarjalnih poklicih: delež prebivalcev z ustvarjalnim poklicem po kraju bivanja število internetnih priključkov s širokopasovno povezavo na 1.000 gospodinjstev indeks števila prebivalcev z ustvarjalnim poklicem po kraju bivanja membe v sistemu konkurenčnosti in kulturnih vrednot, ki jih prinaša sodobni način življenja, spodbujen z informacijskimi tehnologijami in (sub)urbanizacijo. Zgornje skupine kazalnikov, s katerimi želimo meriti stopn- je socialno in ekonomskogeografskih potencialov v Sloveniji, niso izbrane najbolj posrečeno. Za celovitejšo oceno dosežene stopnje in natančnejše ovrednotenje podatkov bi bilo vseka- kor koristno pridobiti še številne druge kazalnike, kot so cena zemljišča, lastništvo, oblike in načini bivanja, stopnja opremlje- nosti, zlasti s komunalno infrastrukturo, ipd. Vse to bi bilo (ob določenih metodoloških težavah) mogoče pridobiti, vendar bi bila vprašljiva medsebojna primerljivost. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 10 M. RAVBAR Med kazalniki, ki določajo demografsko moč, se kot najpo- membnejši kriteriji običajno navajajo velikost (lokalne) aglo- meracije (obseg in število prebivalstva, stopnja aktivnosti in starostne razmere), gibanje in gostota prebivalstva ter intenziv- nost selitvene mobilnosti (delež priseljenega, odseljenega pre- bivalstva oziroma selitveni saldo). Vse to vodi k spremembam v sestavi stalnega prebivalstva, ki je glavni nosilec razvojnih impulzov v lokalni skupnosti. Kazalnike, ki izražajo stopnjo družbene blaginje in socialni položaj, smo vrednotili s povprečno letno mesečno bruto plačo na zaposlenega in kupno močjo prebivalstva, ki označujeta eko- nomsko moč prebivalstva. K blaginji pozitivno prispevajo še bruto investicije v nova osnovna sredstva na 1.000 prebivalcev in obratno: zadolženost občin in pravnih oseb javnega sektorja na prebivalca, delež prebivalstva, ki prejema socialno pomoč, stopnja kriminalitete na 1.000 prebivalcev. Pomembno (pozi- tivno) vlogo ima tudi število društvenih aktivnosti na 1.000 prebivalcev, ki predstavljajo organiziranost civilne družbe v lokalnih skupnostih. Kazalniki trga delovne sile izražajo gospodarske razmere. Oblikujejo jih zaposlitvena struktura prebivalstva (gostota delovnih mest in število delovnih mest na 1.000 prebival- cev ter spremembe v številu delovnih mest) ter odnosi med krajem bivanja in krajem zaposlitve (lokacijska divergenca). Pri določanju potencialov na lokalni ravni smo še menili, da seštevek števila prebivalstva in delovnih mest na enoto po- vršine nazorno izraža prepletanje populacijskih in bivalnih razmer ter tudi delovnih pogojev kot odločujočih »lokacij- skih« faktorjev za oblikovanje preobrazbe lokalnih območij. Strukturo gospodarskih dejavnosti tvori tudi delež zaposlenih v terciarnih in kvartarnih dejavnostih, ki oblikuje gravitacijska zaledja urbanih središč. Pomembno sestavino trga delovne sile predstavlja tudi delež prebivalcev s terciarno izobrazbo. Stopnja in spremembe v številu registrirane brezposelnos- ti pa prav tako zaznamujejo sodobne elemente stanja v lokalni skupnosti, zlasti gospodarske krize. Pri funkcijskih kazalnikih smo kot kriterije uporabili gospodar- ske in druge vezi med prebivajočimi in zaposlenimi ter promet- ne povezave ali dnevno migracijo zaposlenih, ki zaznamujejo razsežnosti gravitacijskih območij (»daily urban system«). Kazalniki, ki izražajo prometnogeografsko dostopnost, so povezani s povprečnim potovalnim časom z osebnim avto- mobilom do najhitreje dostopnega regionalnega središča po SPRS (medmrežje 3), povprečni potovalni čas z osebnim avto- mobilom do najhitreje dostopnega priključka na avtocesto ali hitro cesto in/ali delež prebivalcev, ki živi znotraj radija 500 m od postajališča javnega potniškega prometa. In končno, zadnjo skupino kazalnikov predstavljajo elemen- ti, povezani s konkurenčnostjo in inovacijami. Za analizo te skupine kazalnikov smo vključili primerljive podatkovne baze o številu in razvoju podjetništva kot kazalnike propulzivnosti, zaposlenosti in sprememb med ustvarjalnimi poklici v aktiv- nem prebivalstvu. Inovacijsko moč smo merili še s številom patentov na 1.000 prebivalcev. Konkurenčnost na lokalni ravni pa tudi s številom internetnih priključkov s širokopasovno po- vezavo na 1.000 gospodinjstev. 3 Analiza potencialov občin na podlagi izbranih kazalnikov V analizi potencialov občin smo s pričujočimi kazalniki želeli izluščiti najbolj reprezentativne značilnosti lokalnih skupnosti. Presoja temelji na dveh ocenah: 1.  na »klasični« analizi in 2. na analizi s pomočjo eksplorativne faktorske analize (EFA). V prvem primeru je bil postopek vrednotenja preprost. Na prvi stopnji smo vanj vključili vse občine v Sloveniji. Najprej smo pri vseh kazalnikih za vsakega od omenjenih petih sklopov posebej izračunali srednjo vrednost. Lokalne skupnosti, katerih količnik vsote zgornjih kazalnikov je bil glede na slovensko po- vprečje višji, smo obravnavali kot območja z nadpovprečnimi potenciali. Tista s podpovprečnimi vrednostmi pa kot šibke potenciale. Tej povprečni stopnji smo določili vrednost 0. V naslednjem koraku smo vsem občinam z nadpovprečnimi vred- nostmi določili še dve stopnji, in sicer močno nadpovprečnim vrednost +2 in nadpovprečnim vrednost +1. Na enak način smo lokalnim skupnostim s podpovprečnimi vrednostmi do- ločili prav tako dve stopnji z negativnimi vrednostmi (–1 ozi- roma –2). Ker imamo v tem primeru veliko število kazalnikov s kom- pleksnejšimi razvojnimi razsežnostmi, smo se odločili še za uporabo eksplorativne faktorske analize (EFA). Ta metoda omogoča, da se iz večjega števila spremenljivk, med katerimi obstaja povezanost, izbere manjše število skupnih faktorjev, ki pojasnijo tako medsebojno povezanost. Namen EFA je torej poenostavitev kompleksnosti povezav med množico opazova- nih spremenljivk z razkritjem skupnih faktorjev, ki omogo- čajo vpogled v temeljno strukturo podatkov (Fulgosi, 1988; Rogerson, 2001). Za ekstrakcijo faktorjev iz 34 kazalnikov smo uporabili metodo glavnih komponent z ortogonalno rotacijo varimax. Kaiser– Mayer–Olkinov preizkus je potrdil ustreznost velikosti vzor- ca za analizo, KMO  = 0,814, kar je precej nad priporočeno minimalno vrednostjo 0,5 (Kaiser, 1974). Prav tako je bila ta vrednost presežena v primeru vseh posameznih kazalnikov. Bartlettov preizkus sferičnosti χ2 (171) = 1813,013, p < 0,001, Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 11Ekonomskogeografsko vrednotenje potencialov slovenskih občin je pokazal, da so spremenljivke med seboj dovolj močno pove- zane za izvedbo faktorske analize. Za določitev števila skupnih faktorjev smo uporabili gračno merilo Scree plot, s čimer smo identicirali štiri faktorje, ki pojasnijo 71,8 % skupne variance in izkazujejo visoko mero zanesljivosti (α > 0,7) (Field, 2009): • Faktor 1 pojasnjuje dobro petino skupne variance. Zanj je značilno, da prikazuje posamezne sestavine trga de- lovne sile, konkurenčnosti in inovacij ter demografske moči. Visoke vrednosti faktorja so značilne za občine z večjo gostoto podjetij in delovnih mest. Izstopajo občine v Osrednji Sloveniji in središčih nacionalnega pomena (Kranj, Celje, Nova Gorica, obalna mesta …). V tovrstnih občinah praviloma živi večje število prebivalcev z ustvar- jalnimi poklici. Boljša je tudi opremljenost s širokopasov- no internetno povezavo. • Faktor 2 prav tako pojasnjuje dobro petino skupne varian- ce. Zanj je značilno, da prikazuje predvsem prometno do- stopnost in gostoto poselitve. Visoke vrednosti faktorja so značilne za občine z dobro prometno dostopnostjo ob slovenskem prometnem križu in visoko gostoto poselitve. • Faktor 3 pojasnjuje slabo petino skupne variance. Zanj je značilno, da prikazuje predvsem demografsko moč. Visoke vrednosti faktorja so značilne za občine z veliko gostoto delovno aktivnih prebivalcev in nizko stopnjo registrirane brezposelnosti. Značilen je tudi nizek indeks staranja in visoka stopnja natalitete. • Faktor 4 pojasnjuje nekoliko nižji delež skupne variance, in sicer dobro desetino. Zanj je značilno, da prikazuje blaginjo in socialni položaj. Visoke vrednosti faktorja so značilne za območja, na katerih delovna sila ustvarja višjo dodano vrednost, zaradi česar ima posledično višje dohodke iz naslova delovnega razmerja. Izstopajo občine na Gorenjskem: Bled, Kranjska Gora in Cerklje na Go- renjskem; v obmestnih občinah Ljubljane: Horjul,Trzin, Dol pri Ljubljani; na Goriškem: Nova Gorica, Tolmin, Kanal, Idrija, Cerkno, Miren – Kostanjevica in Vipava, in Trebnje na Dolenjskem. Najnižje vrednosti v tem sklopu so v SV Sloveniji: Duplek, Lovrenc na Pohorju, Gornji Petrovci, Podvelka, Oplotnica, Benedikt, Žetale, Cirku- lane, Poljčane, Zavrč in Rogatec. Zbirne rezultate obeh analiz prikazujejo slike od 1 do 5. 4 Vrednotenje potencialov slovenskih občin Faktorska analiza, ki smo jo izvedli, omogoča razdelitev občin glede na značilnosti posameznega faktorja. Iz opisa metode in rezultatov analize pa vemo, da je vsak od faktorjev močneje povezan samo z določenim številom spremenljivk in torej iz- raža le njihove značilnosti. Torej želimo v tem poglavju izde- Demografska moč kvintili – – – – – Slika 1: Potenciali slovenskih občin – demografska moč Slika 2: Potenciali slovenskih občin – blaginja in socialni položaj Blaginja kvintili – – – – – Slika 3: Potenciali slovenskih občin – trg delovne sile Trg kvintili – – – – – lati sintezno tipologijo občin na podlagi vseh dejavnikov. Cilj analize je razvrstiti občine v skupine tako, da si bodo občine znotraj skupin čim bolj podobne, občine različnih skupin pa kar najbolj različne. V našem primeru smo 211 občin razvrstili v skupine na podlagi skupnih faktorjev. Tako smo v analizo vključili tiste spremen- ljivke, ki imajo zadostno pojasnjevalno moč, hkrati pa smo s Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 12 M. RAVBAR tem zadostili pogojema, da so spremenljivke merjene na isti merski lestvici in med seboj niso povezane (faktorji so standar- dizirani in zaradi pravokotne rotacije med seboj ne korelirajo) (Ferligoj, 1989). Odločili smo se, da za razvrščanje uporabimo Wardovo me- todo, s katero se pripadnost določeni skupini določi z analizo variance med posameznimi skupinami (Bole, 2008). Zanjo je posebej značilno, da združuje enote v skupine za povečevanje homogenosti nastalih skupin (Sharma, 1996). Za mero po- dobnosti smo uporabili več različnih meril. Na koncu smo ugotovili, da dobimo najbolj smiselno in razložljivo razvrstitev ob uporabi Čebiševe razdalje, ki je denirana kot maksimalna absolutna razlika med vrednostmi posameznih enot. Ta raz- dalja zanemarja posamezne manjše razlike med enotami in se namesto tega osredotoča na zaznavanje posameznih velikih od- klonov (Kunaver, 2009). Tako smo poskušali dobiti naravne skupine, ki jih označujeta interna kohezivnost (homogenost) in eksterna izolacija (ločenost) (Gordon, 1981). Na zadnje smo po enakem postopku pripravili še končno vred- notenje tako, da smo vsem občinam in vsaki od zgornjih petih skupin kazalnikov izračunali vsoto vrednosti. Vsota vrednosti vseh kazalnikov sicer dopušča različne kombinacije vredno- tenja potencialov slovenskih občin. Rezultati so nas opozorili tudi na visoko diferenciranost posameznih kazalnikov znotraj lokalnih skupnosti, kar nas navaja k razmišljanju, da so sloven- ske lokalne skupnosti še na taki razvojni stopnji in v marsičem odvisne od faktorjev, ki jih nismo mogli zajeti z zamišljenim vrednotenjem. Kljub temu smo zasnovali tipologijo stopnje urbaniziranosti naselij, in sicer tako, da smo vse občine razvrs- tili v kvintilne stopnje. Tiste občine, ki so dosegle nad 75  % vrednosti vsote kazalnikov, smo poimenovali kot območja z zelo visokimi potenciali, občine, ki dosegajo med 60 in 75 % vrednosti, kot območja z visokimi potenciali ter tiste z vred- nostmi med 50 in 60 % kot območja s povprečnimi potenciali. Občine, ki niso dosegle polovice mogočih točk, smo označili kot podpovprečne oziroma močno podpovprečne. Razvrstitev občin v pet glavnih skupin je prostorsko določena z lokalnimi skupnostmi in jo po posameznih skupinah prikazuje karto- grafski prikaz (slika 6). 5 Geografska razporeditev razvojnih potencialov slovenskih občin – tipologija občin Glede na razvojne dejavnike smo s pomočjo metode razvr- ščanja v skupine lokalne skupnosti razdelili v pet skupin. Tako smo dobili sintezno karto, ki prikazuje posamezna območja s skupnimi oziroma podobnimi značilnostmi ekonomskogeo- grafskih potencialov. Skupino 1 predstavljajo močno nadpovprečne skupine razvoj- nih potencialov. Hkrati gre za vodilna razvojna središča. Tvori jih 25 občin (12 %), kar predstavlja 14 % državnega ozemlja, in v njih živi 35  % vsega prebivalstva. Gre za območja, ki se uvrščajo visoko zlasti na podlagi demografske moči – faktorja mestne aglomerativnosti. Povprečno število prebivalcev znaša več kot 18.000 (brez upoštevanja MO Ljubljana). Tudi vse druge občine štejejo več kot 5.000  prebivalcev. V tem pogle- du izstopa zlasti pet mestnih občin: Ljubljana z obmestnimi občinami, Koper, Celje, Novo mesto in Kranj z nadaljevan- jem skupine občin proti Radovljiški ravnini, ki so hkrati tudi središča visokošolskih ustanov. Zanje so značilne: središčnost, pomembno (zaposlitveno) gravitacijsko zaledje ter velika gostota poseljenosti in delovnih mest, dobra infrastrukturna opremljenost in velika gospodarska aktivnost, podprta z nad- povprečnimi naložbami. Skupino 2 sestavljajo nadpovprečna dobro opremljene lokalne skupnosti v zaledju razvojnih središč. Njihova skupna značil- nost je, da prevladujejo v Zahodni Sloveniji, Kamniškobistriški ravnini, Zgornjesavski dolini, na Goriškem, v Obalnokraški regiji, Savinjski dolini s Šaleško kotlino, na Dravskem pol- Promet kvintili – – – – – Slika 5: Potenciali slovenskih občin – konkurenčnost in inovacije Slika 4: Potenciali slovenskih občin – prometnogeografska dostopnost Konkurenčnost kvintili – – – – – Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 13 ju  … Gre za občine na širšem območju vplivnih obmestnih delov večjih slovenskih mest, kjer je suburbanizacija tudi sicer najizrazitejša. Vanjo je vključeno 57  občin (27  %) na 31  % ozemlja Slovenije in v njih živi 36 % slovenskega prebivalstva. Povprečno število prebivalcev znaša 10.000 (brez upoštevanja MO Maribor). Skupino 3 s srednjimi vrednostmi sestavlja 49 občin (23 %) s slabo četrtino ozemlja, na katerem prebiva 15 % prebivalstva. V osnovi bi jo z vidika razvojnih potencialov lahko označili za izjemno prehodno. Na eni strani je zanjo značilna zelo vi- soka stopnja človeškega kapitala. V teh občinah je glede na druga območja v Sloveniji zastopan nadpovprečni delež visoko izobraženega prebivalstva in študentov po kraju bivanja. S tem je močno povezana tudi nekoliko intenzivnejša koncentracija (ustvarjalnega) delovno aktivnega prebivalstva po kraju bivan- ja. Ugodne razmere v smislu stanja in razvoja človeških virov pa v občinah te skupine ne kažejo pravega odseva v razvoju podjetništva in (ustvarjalnih) delovnih mest. Občine te sku- pine imajo torej družbeni potencial za gospodarski razvoj. Na roke jim gre tudi njihov položaj, saj gre v glavnem za območja z dobro infrastrukturno opremljenostjo. Gre torej za območ- ja v širšem zaledju večjih mest in bližini glavnih prometnih osi, ki bodo v prihodnosti prav gotovo morala več storiti za prenos pridobljenih znanj v prakso in za njihovo armacijo v gospodarstvu. Podpovprečno razvite lokalne skupnosti 4. skupine predstavl- jajo redkeje poseljena in infrastrukturno slabše opremljena ob- močja. Skupaj je v tej skupini 49 občin. Na četrtini slovenskega ozemlja (23 %) prebiva dobra desetina prebivalcev (12 %). Po- vprečno število prebivalcev v tej skupini občin znaša manj kot 5.000. V ta tip občin spadajo redkeje poseljena in infrastruktur- no slabše opremljena območja v hribovitih in obmejnih delih Slovenije. Zlasti za lokalne skupnosti v vzhodni polovici države je značilna tudi nižja stopnja človeškega kapitala, medtem ko se občine na zahodu države vseeno ponašajo z bolj izobraženim prebivalstvom in ugodnejšimi težnjami v zagotavljanju novih (ustvarjalnih) delovnih mest. 5. skupino zaznamujejo močno podpovprečna obeležja eko- nomskogeografskih potencialov. Obsega večja sklenjena ob- močja na Goričkem, v Slovenskih goricah in Halozah, Zgornji Savinjski dolini, Obkolpju, Dravski dolini in na Kozjanskem. Gre za najmanjšo skupino, ki skupaj obsega le 30 občin na 14 % državnega ozemlja, na katerem skupaj prebiva 3 % prebivalstva. Povprečno število prebivalcev v teh občinah znaša manj kot 2.000. Po faktorju demografskih potencialov se podobno kot Slika 6: Tipologija občin – razvojni potenciali slovenskih občin Tipologija potencialov kvintili močno nadpovprečno nadpovprečno povprečno podpovprečno močno podpovprečno Ekonomskogeografsko vrednotenje potencialov slovenskih občin Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 14 M. RAVBAR 4. skupina uvršča najnižje na lestvici. Prav tako so za ta ob- močja značilne nižje vrednosti po faktorju človeškega kapitala, kar pomeni, da tu v celoti gledano prebiva manjši delež ljudi z visoko izobrazbo. Je pa za ta območja spodbudno, da so v zadnjih letih naredila pozitiven preskok v razvoju podjetništva ter naseljevanju in zaposlovanju (ustvarjalnega) aktivnega dela prebivalstva. Slednje je najočitnejše na območju Haloz, Sloven- skih goric in občin na Goričkem. 6 Sklep V raziskavi smo pozornost namenili preučevanju razvojne uspešnosti občin v Sloveniji, pri čemer smo poleg ugotavl- janja razlik v razvitosti pokazali tudi ključne dejavnike, ki te razlike povzročajo, ter odgovorili na vprašanje, ali se dejavni- ki razlikujejo med urbaniziranimi in podeželskimi območji. Analiza temelji na 34 izbranih kazalnikih, ki so razdeljeni v pet temeljnih sklopov: demografska moč, blaginja in socialni položaj, trg delovne sile, prometnogeografska dostopnost ter konkurenčnost in inovacije. Nenehno povečevanje števila občin kot temeljnih lokalnih skupnosti ima lahko različne učinke (pa še to le ob izdatnih državnih sredstvih) samo na določenih področjih in le toliko časa, kolikor je to potrebno za vzpostavitev osnovnih življenj- skih pogojev prebivalcev vsake lokalne skupnosti. V primeru zagotavljanja drugih javnih dobrin in storitev, ki že po nara- vi presegajo meje temeljnih lokalnih skupnosti in imajo širši vpliv, saj se ne tičejo le prebivalcev teh skupnosti (vzgoja in izobraževanje, kultura, zdravstvo, okolje in prostor, gozdarstvo, kmetijstvo, prometna infrastruktura itd.), pa smo prej ko slej postavljeni pred vprašanje o ustreznosti upravne in politične teritorialne organiziranosti države (Senčur, 2010). To potrju- jejo tudi ugotovitve računskega sodišča (Revizijsko poročilo, 2012), da ima kar 110 od 211 občin manj kot 5.000 prebival- cev (osnovni kriterij za ustanovitev občine). Več kot polovica občin je bila torej ustanovljena kot izjema. Poročilo tudi ugo- tavlja, da je leta 2010 kar 137 občin prikazalo primanjkljaj in le 73 teh presežek sredstev. Manjše občine porabijo več sredstev na prebivalca, hkrati jih manj pridobijo iz svojih virov, zato potrebujejo za delovanje več sredstev s strani države. Za razvoj manjših lokalnih skupnosti pa ima sedanja ureditev občin ned- vomno tudi pozitivne učinke. Stanje v slovenskih občinah je zelo heterogeno. Splošna ugo- tovitev je, da je razmerje med najuspešnejšimi in najmanj uspešnimi približno na ravni trikratnika. Končno vrednotenje potencialov in geografska razporeditev sta pokazala, da so naj- višji potenciali v Osrednji Sloveniji, nekaterih delih Gorenjske in osrednjem delu Savinjske doline s Celjem, osrednjem delu Krške doline z Novim mestom in somestju obalnih mest. Pod- povprečni potenciali pa izstopajo na vseh obmejnih, hribovitih in kraških območjih. Ključni dejavniki, ki povzročajo raznolikost, so neenakomerni demografski potenciali. Za učinkovito delovanje pa so odloču- joči zlasti gospodarski (trg delovne sile in konkurenčnost) de- javniki, kar so pokazali tudi rezultati izbranih kazalnikov stanja in teženj s klasično in tudi z eksplorativno faktorsko analizo. Za gospodarsko in razvojno uspešnost je pomembna struktura gospodarskih dejavnosti. Območja z nižjim deležem zaposle- nega aktivnega prebivalstva se kažejo kot gospodarsko šibkejša, prav tako območja z (nepropulzivnimi) industrijskimi obrati, ki so praviloma v težavah. Veliko težavo pomenijo brezposel- nost, izobrazbena struktura (tudi zaradi odliva izobraženih s posameznih območij zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih mest) in manjše podjetniške aktivnosti (tudi zaradi manjše pro- metne dostopnosti do pomembnejših središč in slabše razvite infrastrukture). Slabše gospodarsko stanje območij se kaže pri blaginji in socialnem položaju (ter posledično pri kakovosti življenja in življenjskem standardu). Ta je praviloma najvišji v Osrednji in Zahodni Sloveniji. Gre za kompleksen preplet in medsebojne vplive različnih dejavnikov, zato je toliko težje oblikovanje ustreznih politik. Glede na poudarjene dejavnike bi večjo vlogo pri zmanjševanju razvojnih razlik morala imeti regionalna politika, saj sta izboljšanje gospodarske razvitos- ti in odpravljanje težav na trgu dela predvsem njeni nalogi. Postavlja se tudi vprašanje prihodnjega načrtovanja ukrepov in usmerjanja sredstev. Posebno pozornost je treba namenjati izboljšanju podjetniškega okolja ter krepitvi socialnega in člo- veškega kapitala. Tudi endogene razvojne zmogljivosti in pod- jetništvo, ki jih imajo na voljo navedena območja, so pogosto še v latentni fazi in jih je z določenimi prilagojenimi ukrepi treba šele spodbuditi (Perpar idr., 2013). Izr. prof. dr. Marjan Ravbar Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Trg Francoske revoluci- je 7, Ljubljana E-pošta: marjan.ravbar@zrc-sazu.si Viri in literatura Bole, D. (2008): Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Ljubljana. Ferligoj, A. (1989): Razvrščanje v skupine: teorija in uporaba v družbo- slovju. Ljubljana. Field, A. (2009): Discovering Statistics Using SPSS (and sex and drugs and rock‘n‘roll). Los Angeles. Field, A. (2009): Discovering Statistics Using SPSS (and sex and drugs and rock‘n‘roll). Los Angeles. Fulgosi, A. (1988): Faktorska analiza. Zagreb. Gordon, A. D. (1981): Classification. London. Kaiser, H. F. (1974): An Index of Factorial Simplicity. Psychometrika 39(1). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 15Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju Kunaver, M. (2009): Kombiniran vsebinsko-skupinski sistem za iskanje uporabniku prilagojenih multimedijskih vsebin. Doktorska disertacija. Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, Ljubljana. Medmrežje 1: Revizijsko poročilo – Ureditev področja občin. 2012. Računsko sodišče Republike Slovenije. Ljubljana. Dostopno na: http:// www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/KC73BA090AA4B8946C12579B9001E4E89/ $file/Obcine_RSP.pdf (sneto 15. 5. 2014). Medmrežje 2: C.L.E.A.R. TOOL, European Committee on Local and Regi- onal democracy (CDLR), Committee of experts on democratic partici- pation and public ethics at local and regional level (LR-DP), Strasbourg, 15. februar 2008. Dostopno na: http://conventions.coe.int/Treaty/ Commun/QueVoulezVous.asp?CL=GER&CM=8&NT=122&DF=11/01/2006 (sneto 13. 12. 2013). Medmrežje 3: Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS), Ministr- stvo za okolje in prostor, 2004. Dostopno na: http://www.mzip.gov.si/ fileadmin/mzip.gov.si/pageuploads/publikacije/sprs_slo.pdf (sneto 31. 5. 2014). Perpar, A., Kastelec, D., Udovč, A., (2013): Pojasnjevanje razvojnih razlik v Sloveniji s pomočjo multivariatnih statističnih metod, Regionalni razvoj 4. Nove razvojne perspektive, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Ljubljana, str. 11–21. Rogerson, P. A. (2001): Statistical Methods for Geography. London. Sharma, S. (1996): Applied Multivariate Techniques. New York. Senčur, M., (2010): Postopek ustanavljanja občin – primer naselja An- karan, (Pravno mnenje v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, Uradni list RS, št. 108/06, Ljubljana, 2010, str. 1. Zakon o lokalni samoupravi in poznejše dopolnitve zakona – ZLS (Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 26/97, 70/97, 74/98, 70/00, 51/02, 72/05, 100/05, 60/07, 94/07, 76/08, 79/09 in 51/10). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 16 Larisa BROJAN Andreja BENKO Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja Vloga arhitekta v procesu projektiranja in graditve objekta je kom- pleksna. V Sloveniji prevladuje gradnja individualnih stanovanjskih stavb, kar pomeni, da arhitekt v večini primerov komunicira neposre- dno s končnim uporabnikom, ki je pogosto tudi investitor. V prispev- ku je podrobneje obravnavan odnos do investitorja ter arhitektov odnos do zasnove in izvedbe individualnega projekta. V zadnjem času se v Sloveniji spopadamo tudi z degradacijo poklica arhitekta, čeprav je ta še vedno ključni člen pri projektiranju. Njegove naloge so posredno in neposredno vezane na številna področja. Namen tega prispevka je pokazati, kako pomembna sta odnos in komunikacija med arhitektom in uporabnikom ter kako poteka projektiranje – kako aktivno je sodelovanje med vključenimi akterji. Uporabljena razisko- valna metoda je anketa, v njej pa so sodelovali slovenski arhitekti, vpisani v register pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Ključne besede: pooblaščeni arhitekt, uporabnik, zasnova, projekt, anketa 1 Uvod Projektiranje je kompleksen postopek, ki vključuje različne strokovne (inženirje) in laične akterje (investitor, uporabnik). Za doseganje optimalnega rezultata sta ključna ustrezna komu- nikacija in sodelovanje med arhitektom in vpletenimi v proces projektiranja. Arhitekt je koordinator projektiranja in vezni člen med vpletenimi v tem procesu. Ta vloga mu je določe- na tudi po zakonu, saj 45.  člen, točka 3, ZGO-1  (Ur.  l.  RS, št.  102/04) določa, da kot odgovorni vodja projekta nastopa odgovorni projektant stroke, ki glede na namen objekta pre- vladuje pri nameravani gradnji. Pri stanovanjskih stavbah je to arhitekt. V prispevku se osredotočamo na sodelovanje med arhitektom in uporabnikom. V okviru raziskave smo pripravili in izvedli anketo. Cilj ankete je opredelitev odnosa slovenskih arhitektov do zasnove in izvedbe individualnega projekta (netipskega) ter določitev stopnje sodelovanja med arhitektom in uporabni- kom. Z izvedbo anketnega vprašalnika med slovenskimi arhi- tekti smo raziskali, kako pomembna je vključenost uporabnika za arhitekta, kako pogosto je tako sodelovanje in kakšna je njegova stopnja. 2 Teoretična izhodišča in problematika Na osnovi literature so poudarjene različne mogoče vloge ar- hitekta. Izbrani so bili primeri modelov različnih avtorjev, ki so predstavili proces projektiranja in pomembnost vključeno- sti uporabnika. Seznanitev s teoretičnimi modeli je bila tudi izhodišče pri izoblikovanju anketnega vprašalnika. Z uporabo empirične znanstvenoraziskovalne metode smo preverili meto- de/pristope, ki jih ciljna skupina ankete uporablja pri svojem delu. Obenem smo ugotovili, kako pomembna je pri njihovem delu vključenost uporabnika in kako uspešni so pri vključeva- nju teh v proces projektiranja. Osnovni motiv za pripravo in izvedbo raziskave je opredelitev statusa arhitekta v sodobni družbi in očeh sodobnega investitorja/uporabnika. Menimo, da je problematika, obravnavana v prispevku, pomembna za stroko in tudi za investitorje in/ali uporabnike. Glavno raziskovalno vprašanje prispevka je: kakšna je aktualna vloga slovenskega arhitekta pri projektiranju? 2.1 Pregled stanja v Sloveniji V zadnjem času se v Sloveniji soočamo z degradacijo poklica arhitekta. Da je trenutno stanje precej nezavidljivo, so delno odgovorni tudi arhitekti sami. To potrjuje tudi D.  Matja- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 17Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja šec  (2010), ki pravi, da se je Slovenija po vsaj desetletju neu- streznega vodenja prostorske politike znašla v krizi, ki je prive- dla v velika neskladja v prostoru (npr. neprimerne gradnje). V obdobju gospodarske rasti in posledično številčnejših investicij v gradbeni sektor vse do leta 2008 je bila marsikatera investicija v graditev posledica investicij posameznikov in družb, ki jih v večini nista zanimala kakovost projekta in prispevek družbi, ampak samo ekonomski vidik in dobiček. Osnovna primera sta predvsem t. i. stanovanjska soseska in stanovanjska stavba, pri čemer je končni rezultat optimalna po- zidanost in izkoriščenost gradbene parcele. Prodaja na m2 po- meni več zaslužka, kar v končnem rezultatu velikokrat pomeni nižjo kakovost. Arhitekti so v to deloma prisiljeni, deloma se zaradi potrebe po delu tudi podrejajo željam investitorjev, kljub neprimernosti zahtev  – ki pa jih zakonodaja omogoča. To nas pripelje do nove problematike – etike pri projektiranju. Končni rezultat je nižja kakovost bivanja na račun zaslužka investitorja. Pri tem lahko rečemo, da ni družbene odgovor- nosti investitorja in da je nančni vidik prevladujoči kriterij pri odločitvah, povezanih z graditvijo. Aktualna problematika v gradbeništvu poudarja nezavidljiv status arhitekta tudi v očeh laikov. Vprašanje se postavlja samo: kaj je povzročilo tako nazadovanje poklica? Če je bil še v prejšnjem stoletju poklic arhitekta vreden spoštovanja, je v sodobnem času s strani potencialnih uporabnikov v Sloveniji ovrednoten le kot poklic, ki je nujen za pridobitev projektne dokumentacije. 2.2 Etika in morala pri projektiranju Poklicni kodeks arhitektov in prostorskih načrtoval- cev (Ur.  l. RS, št 6/05), ki določa etična načela in pravila, po katerih se morajo ravnati arhitekti pri opravljanju dejavnosti, je večkrat odrinjen na stran ali spregledan. Stanje se je dodatno poslabšalo s splošno gospodarsko krizo (leta 2008), ko je moč kapitala v gradbeništvu začela upadati. Arhitekti in arhitektur- ni biroji so se za projekte in preživetje zaposlenih začeli boriti, kar je povzročilo še večje nespoštovanje kodeksa. Kljub občutnemu padcu v gospodarstvu večina držav sprva ni oblikovala strategije za blaženje škode in posledic. Ob tem izstopa primer reševanja gradbeništva in z njim povezanega projektiranja v času zadnje gospodarske krize, ki so ga uporabili v Nemčiji. Na področju javnih naročil teh niso ukinjali, temveč so jih preoblikovali in preusmerili. Investicije so bile v večini na- menjene rekonstrukciji objektov in energetski sanaciji, medtem ko se je število novogradenj občutno zmanjšalo (internet 1). S tem ukrepom kljub manjšim investicijam niso zagotavljali dela le projektantom, ampak tudi izvajalcem in drugim vpletenim v proces načrtovanja in izvedbe (internet 2). V Sloveniji smo se v nasprotju z Nemčijo osredotočili na varčevalne ukrepe, in sicer po principu najugodnejšega ponudnika storitve  (Zakon o javnem naročanju, Ur. l. RS, št.  128/06  – Naročnik oceni ponudbe in izbere najugodnejšo ob uporabi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, kot je opredeljeno v objavi ali razpi- sni dokumentaciji), ne glede na kakovost projekta. Čeprav je še vedno pomembna interpretacija člena, ker zakon zagovarja ekonomičnost pri javnih naročilih. Dolgoročno je kakovostna izvedba objektov bolj ekonomična. 2.3 Vloga arhitekta skozi čas Za temeljno delo s področja teorije arhitekture in načrtova- nja je dolgo časa veljalo Vitruvijevih deset knjig o arhitektu- ri  (Košir, 2006). V njih obravnava ter določi vloge in naloge arhitekta v različnih časovnih obdobjih v preteklosti. Iz vse- bine dela je očitna pomembnost arhitekta ne le pri graditvi, ampak tudi v družbi. Kot lahko razberemo iz enega od besedil Koširja (2006), je bil arhitekt do 19. stoletja ključni akter pri načrtovanju in vodenju večjih zahtevnejših projektov (npr. cer- kve, muzeji, rezidence ipd.), medtem ko so bile stanovanjske hiše v zunajmestnem prostoru v večini načrtovane in zgrajene neodvisno in v lastni režiji lastnika  (samograditeljstvo). Gle- de na stare dostopne zakone, kot je Stavbni red za vojvodino Kranjsko (1875), je bila že takrat potrebna stavbna naznanitev. Ta je zahtevala podpisan načrt s strani stavbnega gospodarja, ri- sarja (pri čemer se sicer ne poudarja arhitekt) in stavitelja (moj- stra), kar pomeni, da je bila obvezna pridobitev gradbenega dovoljenja. Ohlapnejša pravila so veljala na podeželju, kjer so bili s strani zakona za gradnjo pritličnih stavb brez obokanih stropov in kletnih prostorov pooblaščeni deželni obrtniki po »obrtnijskem redu«. V primeru take gradnje niso bili potrebni dodatni načrti niti mojstri. Z velikim napredkom in razvojem tehnologije po industrijski revoluciji so se tudi procesi graditve nadgradili in optimizirali v smislu konstrukcijskih zmogljivosti, uporabe novih gradiv in tehnologij gradnje. Obenem se je povečala hitrost projektira- nja in gradnje. Vse te novosti, ki so po večini vpeljane v delo projektiranja v 20. in 21. stoletju, močno vplivajo na delo ar- hitekta. Na tem mestu lahko rečemo, da je tudi delo arhitekta obsežnejše oz. da so potrebe po poznavanju in vključevanju več področij v graditev neizbežne (ekonomija, psihologija, računal- ništvo, gradbena zika itn.). Na podlagi novih pričakovanj in znanj, ki jih mora usvojiti »dober« arhitekt, je področje gradi- tve postalo zanimivo raziskovalno področje tudi za psihologe, sociologe, antropologe in ne nazadnje tudi za same arhitekte. Arhitektura je delovni proces, ki poteka z menjavo različnih akterjev v procesu  (Hill, 2003). Hill  (1999) trdi, da sodelo- vanje, katerega osrednja ideja je aktivna soudeležba uporabni- ka v procesu projektiranja, omogoča arhitektu, da upošteva Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 18 L. BROJAN, A. BENKO predloge sodelujočih uporabnikov, s katerimi zadovolji njiho- ve potrebe in želje. S sodelovanjem in primernim odnosom med arhitektom in uporabnikom se procesu projektiranja povečuje vrednost, ki se kaže pri formalnih odločitvah, od- ločitvah, vezanih na estetske posege, itn. Arhitektura tako postaja več kot objekt, ki ga ustvarjajo arhitekti s sodelavci. Predvsem pa je do delovanja arhitekta kritičen uporabnik. C.  Norberg-Schulz  (1997) obravnava odnose med arhitekti in uporabniki. Opisuje odklonilen odnos uporabnikov do so- delovanja z arhitekti, ki so po njihovem mnenju nujno zlo, ki klesti njihove predstave o arhitekturi (Norberg-Schulz, 1997: 13). Dešman (2011) dopolnjuje to misel in pravi, da uporab- nik prvenstveno ne izkazujejo solidarnosti in harmonije do arhitekta, ampak tega označujejo za vsiljivca na sceni, ki si je izboril pravico do besede, pri tem pa mu pomagajo medmrežje in mediji. Ob tem pa Benko  (2013) meni, da je sodelovanje med akterji, vključenimi v proces projektiranja, nujno ter da sodelovanje pri projektiranju zahteva odprt in zaupanja vreden odnos med vpletenimi. Pri tem je pomembna jasnost izražanja in podajanja informacij, s čimer pri sklepanju kompromisov dosežemo rezultat, s katerim so kar najbolj izpolnjene zahteve, pri tem pa tudi zadovoljene želje uporabnika. Delovni proces deluje po principu  »win-win« za vse udeležence, pri tem pa se uporablja mediacijska strategija reševanja nesoglasij, s katero se prizadeva doseči optimalna rešitev za vse udeležence (Ben- ko, 2012). To potrjuje tudi W. Kaschuba (2010), ki pravi, da arhitekti opazujejo in projektirajo objekte in prostore. Uspešni arhitekti pri tem opazujejo tudi ljudi in uporabnike. Prav to naj bi bilo njihovo delo – kreiranje prostora in krajine s človeško dimenzijo. Razloge za upad priljubljenosti oz. spoštovanja je treba iskati v dejstvu, da je arhitekt v preteklosti obvladoval ves proces projektiranja, v drugi polovici 20. stoletja pa je projektiranje tudi zaradi napredka v tehnologiji prerastlo v kompleksnejšo dejavnost. Današnje znanje arhitekta ne pokriva le področij, neposredno povezanih z gradnjo  (arhitektura, gradbeništvo, tehnologija, zakonodaja), temveč so pomembna tudi znanja s področij, ki se posredno nanašajo na graditev  (ekonomija, sociologija itn.). Zaradi obsežnosti zakonodaje in predpisov ter potrebe po specializaciji na področjih projektiranja, ki morajo biti soudeležena, npr. pri izdaji gradbenega dovoljenja, so dela, ki jih je v preteklosti pokrival arhitekt sam, danes razdeljena v različne stroke  (geodet, gradbenik itn.). Kljub vsemu mora danes arhitekt posameznik še vedno imeti pregled nad vklju- čenimi strokami, zato je za uspešno vodenje in nadzor projekta nujna določena mera znanja z vsakega področja (Benko, 2013). Poleg tega mora biti arhitekt tudi spreten sogovornik, usvojena mora imeti določena znanja s področja sociologije, psihologije in ekonomije, pogosto pa nastopa tudi kot mediator. 2.4 Uporabnik Če je uporabnik v preteklost pri gradnji stremel izključno k funkcionalnosti, so potrebe sodobnega uporabnika različne. Te so posledica različnih stilov in načinov življenja ter ne nazadnje prilagoditev življenjskemu standardu posameznika. Uporabni- ke v procesu graditve lahko tako po smiselnem preglednem sistemu delimo na: • aktivne  (zahtevni, z znanjem s področja projektiranja in graditve in z jasno vizijo o končni podobi objekta); • delno aktivne (nekateri imajo oblikovano zamisel o žele- nem objektu, vendar dopuščajo strokovnjakom možnosti za boljšo zasnovo in izvedbo); • pasivne (manj zahtevni, manj poznajo področje graditve in projektiranje in gradnjo v celoti prepuščajo strokov- njakom). Tako lahko opredelimo tudi uporabnike v postopku projekti- ranja, ki je tema tega prispevka. Aktiven uporabnik je ključni člen arhitekture, zasnovane po meri človeka. Vendar prepogo- sto pri aktivnem uporabniku prevlada nedostopnost za stro- kovne predloge za izboljšanje, kar negativno vpliva na proces projektiranja in končen rezultat – objekt. S poznavanjem ozadja statusa arhitekta v preteklosti in njegove vloge v sodobnem načrtovanju smo z empirično raziskovalno metodo preverili stanje in status slovenskih arhitektov ter pri tem stremeli k možnosti določitve/opisa stanja sodelovanja oz. odnosa med uporabnikom in arhitektom. 3 Raziskovalna metoda Z uporabo empirične raziskovalne metode smo raziskali in opredelili v uvodnem delu poudarjeno problematiko. Zaradi osredotočanja na specično publiko nam je metoda anketira- nja omogočala pridobitev množice mnenj in stanja prouče- vane tematike. Obenem smo s tem potrdili hipotezo o široki paleti odstopanj od začrtanih protokolov za postopek projek- tiranja. Osredotočili smo se predvsem na odnos arhitekta do investitorja in/ali uporabnika, sploh glede na aktualno javno participacijo pri posegih v prostor. V proučevani problemati- ki je javnost predstavljena s strani posameznika, obravnavani prostor pa je enostanovanjska stavba v prostoru. Z anketo pridobljeni rezultati so nam omogočili ovrednotenje trenutne vloge slovenskega arhitekta ter njegovih ambicij vključevanja investitorja in/ali uporabnika v postopke projektiranja. V tem primeru rezultati ankete pomenijo motiv za preoblikovanje ob- stoječih smernic in načel, ki so delno že zajete v zakonodaji. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 19Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja 3.1 Ciljna publika Ciljna publika ankete so bili pooblaščeni arhitekti, vpisani v evidenco pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije, iz ka- tere smo pridobili imena in kontaktne informacije. V Sloveniji je v evidenčni imenik pri pristojni zbornici vpisano 1.408 ar- hitektov in prostorskih načrtovalcev, ki so razvrščeni v osem regij  (ZAPS, stanje junij 2012). Največ teh  (pribl. 50  %) je dejavnih na področju ljubljanske regije (slika 1). Na podlagi vpisov v imenik ZAPS smo naključno izbrali 11 arhitektov iz vsake regije  (n = 88). Preostalih 22 anket smo razdelili med zaposlene na Fakulteti za arhitekturo  UL, ki imajo opravljen strokovni izpit. Anketa je bila tako skupno posredovana 110  naslovnikom, od teh je vprašalnik vrnila polovica (n = 55). 3.2 Zasnova vprašalnika Za pridobitev informacij o vlogi arhitekta je bil oblikovan an- ketni vprašalnik s 34 vprašanji zaprtega tipa. Težišče anketnega vprašalnika je bilo na odnosu med akterji v procesu projekti- ranja. Zaradi boljše preglednosti je bil vprašalnik zasnovan v treh sklopih: 1. podatki o arhitektu in organiziranosti podjetja  (7 vpra- šanj); 2. pristop k zasnovi arhitekture – vključevanje uporabnikov v proces projektiranja, izkušnje z investitorji in/ali upo- rabniki (17 vprašanj); 3. uporaba/izbira osnovnih materialov pri projektiranju (10 vprašanj). V prispevku se tematsko osredotočamo na vprašanja, vključena v sklopa  1 in 2. Analizirana so vprašanja, ki se nanašajo na odnos arhitekta in investitorja in/ali uporabnika. 4 Rezultati in analiza V prvem sklopu smo pridobili osnovne informacije/splošne podatke o delovanju anketirancev. Težišče informacij smo pri- dobili z drugim sklopom, v katerem se del vprašanj navezuje na odnos med arhitektom in investitorjem in/ali uporabnikom. Preostala vprašanja drugega sklopa se nanašajo na postopek arhitektovega principa dela in na njegove prioritete pri zasnovi individualne – enostanovanjske stavbe. 4.1 Splošni podatki Delež sodelujočih po regijah Delež sodelujočih po regijah je predstavljen na sliki 2. Čeprav je bil eden od kriterijev pri izboru anketirancev enakomerna pokritost po slovenskih regijah, je rezultat prvega vprašanja presenetljiv; večina anketirancev  (58  %) ima delovno mesto v ljubljanski regiji. Primarno projektirani objekti Anketiranci so navedli tri prevladujoče vrste projektiranih objektov. S slike 3 je razvidno, da prevladuje projektiranje eno- stanovanjskih objektov, kar je glede na podatke o številu do- Slika 1: Število arhitektov in prostorskih načrtovalcev po regijah (vir: Andreja Benko) lju blj an ska ma rib ors ka ce ljsk a go ren jsk a se ve rno pr im ors ka ob aln o-k raš ka do len jsk a pre km urs ka prostorski načrtovalci arhitekti 800 700 600 500 400 300 200 100 0 št ev ilo lju blj an ska ma rib ors ka ce ljsk a go ren jsk a se ve rno pr im ors ka ob aln o-k raš ka do len jsk a pre km urs ka 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 od st ot ki Slika 2: Delež anketirancev glede na regijo delovanja (vir: Larisa Bro- jan in Andreja Benko) ve čst an ov an jsk a g rad nja ind ivi du aln a s tan ov an jnj ska ... po slo vn i o bje kti izo br až ev aln i o bje kti pro tok ola rni ob jek ti ind us tri jsk i o bje kti šp or tni ob jek ti tur ist ičn i o bje kti inf ras tru ktu rni ob jek ti dr ug o 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 od st ot ki Slika 3: Delež primarno projektiranih objektov glede na namembnost objektov (vir: Larisa Brojan in Andreja Benko) Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 20 L. BROJAN, A. BENKO končanih projektov glede namembnosti objekta pričakovano. Gradnja enodružinskih hiš  (po klasikaciji enostanovanjskih stavb) je prevladujoča vrsta graditve v Sloveniji, kar potrjujejo tudi podatki Statističnega urada RS (STAT, 2014). Delež prevladujočih projektiranih objektov Arhitekte smo povprašali o najpogosteje projektirani vrsti gra- dnje. Rezultati ankete kažejo, da v Sloveniji kljub gospodarski krizi prevladujejo projekti novogradnje (slika 4). Pridobljene podatke smo znova potrdili tudi s podatki iz po- ročila Statističnega urada republike Slovenije  (STAT), v ka- terem je novogradnja enodružinskih objektov denirana kot prevladujoča vrsta gradnje. Po podatkih Statističnega letopisa 2011 je bilo v letu 2011 naseljeno nekaj več kot 680.000 stano- vanjskih enot. 59 % teh je v enostanovanjskih in dvostanovanj- skih stavbah – v njih prebiva 68 % vseh prebivalcev Slovenije. Stanovanjske enote v enostanovanjskih stavbah so prevladujoč tip stanovanj. Glede na preračun podatkov iz statistične anali- ze (Stanovanjska problematika v Republiki Sloveniji, 2012) je bil med letoma 1999 in 2009 v stanovanjski gradnji še vedno prevladujoč tip gradnje enostanovanjski objekt (87,34 %). 4.2 Proces projektiranja in prioritete pri načrtovanju Glede na rezultate ankete želi večina arhitektov uporabnika vključiti v proces projektiranja že ob prvem srečanju (slika 6). Za optimizacijo dela arhitekta (nančni in časovni prihranek) in tudi za uporabnika (optimalno število vključenih želja) lah- ko to označimo kot primer dobre prakse, predvsem kadar je uporabnik »aktiven«. Kot navaja L.  Brojan  (2014), je aktivni uporabnik pogosto vključen v proces načrtovanja in izvedbe. Večinoma ima jasno izoblikovane želje in zahteve. Estetska komponenta je vpletena s strani projektanta in nima ključne vloge. Oblika objekta je zasnovana glede na funkcionalnost, ki jo želi uporabnik. Prav zaradi tega so predvidljivi podatki iz naslednjega rezulta- ta, ki prikazuje prioritete arhitekta pri projektiranju. Pri tem namreč še vedno prevladuje upoštevanje želja uporabnikov, sledita danosti v prostoru in funkcionalnost projektiranega objekta. Kot najmanj pomembna sta navedena simbolnost novogradnja rekonstrukcija prenova legalizacija adaptacija 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 od st ot ki Slika 4: Vrste gradbenih posegov (vir: Larisa Brojan in Andreja Benko) Slika 5: Skupna površina zgrajenih stanovanj in število izdanih gradbenih dovoljenj med letoma 2007 in 2012 (vir: Benko, 2013) 1.000.000 900.000 800.000 700.000 600.000 500.000 400.000 300.000 200.000 100.000 0 4.000 3.500 3.000 2.500 2.000 1.500 1.000 500 0s ku pn a po vr ši na s ta no va nj sk ih o bj ek to v št ev ilo iz da ni h gr ad be ni h do vo lje nj fizične osebe pravne osebe izdana GD Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 21Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja gradnje in drznost arhitekturne zasnove. Ta podatek je neko- liko presenetljiv glede na aktualne trende individualne gradnje, promovirane v različnih strokovnih in nestrokovnih publika- cijah (slika 7). 5 Diskusija S predstavljenimi rezultati ugotavljamo, da v Sloveniji kljub gospodarski krizi prevladuje novogradnja enostanovanjskih objektov. Z učinki krize v gradbeništvu se soočajo tudi druge države EU. Odzivi na nastali položaj na področju nepremičnin pa so različni. Dober primer ustreznih ukrepov soočanja s krizo v gradbenem sektorju je Nemčija, v kateri je po letu 2005 za- radi ustrezne aktivne gospodarske politike začel delež investicij ponovno rasti (Gluch, 2013). Rezultati nam kritično pokažejo pomanjkljivosti pri projekti- ranju in nespoštovanje poklica ter tudi gospodarsko krizo. Pri tem se sklicujemo predvsem na rezultate o udeleženosti arhi- tekta pri postopku graditve objekta, ki je najpogosteje (55 %) udeležen do izdelave projekta za izvedbo (PZI), v 43 % pa le do izdelave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Projektna dokumentacija, predpisana s Pravilnikom o projek- tni dokumentaciji (Ur. l. RS, št. 55/08), vključuje tudi projekt izvedenih del (PID), katerega namen je pridobitev uporabne- ga dovoljenja. Ker pa uporabno dovoljenje za enostanovanj- ske objekte ni obvezno, ga tudi investitorji ali uporabniki ne zahtevajo. To pa je lahko za uporabnike, ki niso investitorji graditve, problematično. Na tem mestu bi bila smiselna do- polnitev obstoječih zakonskih podlag. Smotrno je vključevanje obeh pristojnih strokovnih zbornic  (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in Inženirska zbornica Slovenije – ZAPS) in tudi izobraževalnih ustanov. Zanimivo je, da število izobra- ženih arhitektov v Sloveniji na prebivalca pretirano ne odstopa od povprečja v preostali Evropi. V Sloveniji je na 1.000  pre- bivalcev 1,37 izobraženega arhitekta, od teh jih ima več kot polovica (1408 ali k=0,68) tudi strokovni izpit in je vpisana v imenik pri strokovni zbornici (Benko, 2014). V Nemčiji je za primerjavo ta koecient med višjimi (1,2), presega ga le Grčija z 1,3 arhitekta na 1.000 prebivalcev. Pri tem predvidevamo, da so v analizo vključeni arhitekti z licenco. Vpliv na status arhitekta je posledica slabo interpretirane evrop- ske direktive o regulaciji poklica in konkurenčnosti slovenskih arhitektov v prostoru Evropske unije (Ur. l. RS, št. 50/06). V njej je navedeno, da se cene projektantskih storitev na podlagi zakonodaje Evropske unije oblikujejo tržno (ZAPS, 2014) in Slika 6: Faza vključevanja uporabnika v projektiranje po mnenju ar- hitekta (vir: Larisa Brojan in Andreja Benko) Slika 7: Razvrstitev prioritet pri projektiranju po mnenju arhitekta (vir: Larisa Brojan in Andreja Benko) prvi sestanek IDZ IDP PGD 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 od st ot ki 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 od st ot ki pro jek tna na log a ko ns tru kc ijsk a z asn ov a da no sti v pro sto ru tek ton ika ob jek ta že lje up ora bn iko v sim bo lno st pre dp isi in teh nič ne sm ern ice fun kc ion aln os t tve ga nja pr i g rad nji ob jek ta vse bin a o bje kta ob lik ov an je ob jek ta tip olo gij a dr zn os t a rhi tek tur ne za sn ov e ek olo gij a ko nte kst z ok oli co ek on om ičn os t g rad nje dr ug o Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 22 L. BROJAN, A. BENKO da zaradi tega ne moremo uzakoniti cen, ampak je pripravljen priročnik za ceno Arhigram, v katerem so zbrana poenosta- vljena merila za vrednotenje projektantskih storitev. Kljub evropski direktivi so se nekatere članice temu uspele izogniti s strokovno in etično držo do stroke in so cenike uzakoni- le (npr. Nemčija). Pridobljeni rezultati kažejo, da je arhitekt vključen v pro- ces graditve objekta do začetka faze gradnje  (izdelava PZI), medtem ko je pri izvedbi le redko navzoč in je po navadi ne spremlja. Pogosto pride pri gradnji do sprememb in realizacija odstopa od predvidene dokumentacije za izvedbo. Poudarjamo problematiko estetike stanovanjskih objektov (barve pročelja, parazitski dodatki  – garaže, nadstreški itn.). Na tem mestu opozarjamo na premajhen nadzor posegov s strani pristojne upravne enote in inšpekcije, saj so prav omenjeni posegi v prostor denirani kot nezahtevni objekti. Čeprav so posegi tehnično nezahtevni, je njihov vpliv na okolico precejšen. Za omenjene posege je lastnik dolžan občino obvestiti o predvi- denem posegu, vendar pa upravne enote tovrstnim posegom ne posvečajo posebne pozornosti. Velikokrat se taki posegi izvedejo brez predhodnega obvestila pristojnega organa. Dialog med strokovnim in nestrokovnim kadrom (arhitektom in naročnikom) so anketiranci opredelili kot pomemben, saj je večina (53  %) menila, da je smiselno zgodnje vključevanje uporabnika. Izkušnje arhitektov z investitorjem in/ali uporab- nikom so različne, dejstvo pa je, da le v redkih primerih pride do aktivnega in primernega vključevanja uporabnika v proces načrtovanja. Kot navaja R.  Luck  (2007), je učenje dvosmer- ni proces, v katerem se bodo aktivno sodelujoči naučili več o projektiranju in namenu za boljše razumevanje projektantskega položaja, medtem ko se bodo projektanti seznanili tudi s po- ložajem udeležencev. Zaradi različnih dejavnikov  (odnos do investitorja, nezadosten nadzor, gradnja v lastni režiji, ohla- pna zakonodaja) v preteklosti se je izoblikoval sedanji položaj arhitekta, ki se prepogosto odziva le kot posnemovalec inve- stitorjevih želja. To se lahko prepreči z večjo enotnostjo in strokovnostjo ter večjo mero etike in ekonomskih meril. Ker pa se tudi stroka pri posegih v prostor ne more več poenoti- ti in nastopa v mnogih primerih izključno kot konkurenca, prepogosto celo kot nelojalna, so okoliščine postale skoraj ne- vzdržne in neprimerne za delovanje kreativnega arhitekta kot strokovnjaka, ki dela v korist uporabnika in tudi širše družbe. 6 Sklep Rezultati ankete, izvedene leta 2012, služijo kot analiza trenu- tnega stanja v Sloveniji in prikazujejo mnenja oz. pričakovanja s strani anketirancev. Predstavljeni rezultati in ugotovitve so del širše raziskave, ki se nanaša na vlogo arhitekta v procesu graditve v Sloveniji. Na osnovi informacij, pridobljenih z re- zultati ankete, lahko sklepamo: (a) V Sloveniji kljub gospodarski krizi in padcu investicij v nepremičnine še vedno prevladuje graditev novogra- denj. (b) Praksa kaže obratna pričakovanja z vidika odnosa med arhitektom in investitorjem in/ali uporabnikom. Pred- videvali smo, da bo interakcija med arhitektom in in- vestitorjem in/ali uporabnikom najpogostejši odgovor, vendar je mogoče zaznati občutno prilagajanje arhitekta investitorju in/ali uporabniku. Predvidevamo, da je to posledica splošne gospodarske krize ali posledica neza- upanja arhitektu, ki v določenih primerih presega raz- položljive zmožnosti. (c) Presenetljiv je podatek, da polovica anketiranih (51 %) iz- kazuje potrebo po prilagojenem konceptu projektiranja, kadar gre za znanega uporabnika  (ekonomski interes). Pri tem predvidevamo, da se pri projektiranju za zna- nega uporabnika porabi več časa za sodelovanje z inve- stitorjem in/ali uporabnikom. Časovno zahtevnejši sta predvsem prvi fazi postopka projektiranja – faza idejne zasnove (IDZ) in faza idejnega projekta (IDP). Poleg ustreznih znanj s področja urejanja prostora, načrtovanja itn. je komunikacijska spretnost vrlina uspešnega arhitekta, to- rej to, da je sposoben na strokovno smotrn ter ustrezen način zadovoljiti potrebe in želje posameznega investitorja. Te so v celoti odvisne od posameznika; od izoblikovanih zamisli, vizij in prilagodljivosti do poznavanja področja gradnje. Ne samo za izboljšanje položaja slovenskih arhitektov, temveč tudi za bolj kakovostne realizacije je smiselno zakonsko predpisati obvezno vključenost arhitekta v gradnjo in s tem zagotoviti realizacije po dejanskih načrtih – predvsem pri gradnji samostojnih sta- novanjskih objektov, pri katerih se lastniki večkrat odločajo za gradnjo v svoji režiji. Ta je sicer dovoljena po 79.  členu ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 102/04), vendar se, sodeč po izkušnjah mnogih projektantov, pri izvedbi ne upošteva dosledno pro- jektna dokumentacija. To se lahko odpravi z uvedbo obvezno izvedenega projekta za izvedbo in pridobitve uporabnega do- voljenja, ki za enkrat še ni obvezno pri gradnji samostojnih stanovanjskih stavb, in aktivnejšim delovanjem inšpekcij s po- dročja graditve. S tem se ne bi le zagotovila vpletenost arhitekta do konca gradnje, ampak bi vplivali tudi na dosledno in kako- vostno izvedbo zasnovanega objekta, ki tvori grajeno okolje. Larisa Brojan Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: larisa.brojan@fa.uni-lj.si Andreja Benko Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: andreja.benko@fa.uni-lj.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 23 Viri in literatura Benko, A. (2014): Slovenian spatial legislation over time and its issues. V: ICUPRDIS 2014, World academy of Science, engineering and techno- logy, Dubaj. Dostopno na: http://waset.org/Publications/slovenian-spa- tial-legislation-over-time-and-its-issues/9997876 (sneto 27. 5. 2014). Benko, A. (2013): Členitev postopka graditve pri enodružinski gradnji v Sloveniji. V: Arhitektura raziskave 2013/1, str. 32–41. Dostopno na: http://www.fa.uni-lj.si/filelib/9_ar/2013-1/03-ar2013-1-benko.pdf (sneto 19. 6. 2014). Benko, A. (2013): The economic impact on the users’ creativity / Role of the architect in the building process. V: Archtheo ‘13: Conference pro- cedings, Mimar Sinan Fine Arts University, Istanbul. Brojan, L. (2014): Potencial gradnje s slamo v Sloveniji. Doktorska diser- tacija, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani. Brojan, L., Petric, A., Clouston, P. L. (2013): A comparative study of brick and straw bale wall systems from environmental, economical and ener- gy perspectives. V: ARPN Journal of Engineering and Applied Sciences, Vol. 8, No. 11. Brojan, L. (2009): Opeka in njena problematika. V: Arhitektura raziskave 2009/2, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, str. 86–93. Matjašec, D. (2010): Krajini zagotoviti ustrezno prostorsko politiko. V: Čas je za spremembe v urejanju prostora, Zbornik referatov in razprav, št. 4/2010. Državni svet Republike Slovenije, Ljubljana. Dešman, M. (2011): Uvodnik. V: Arhitektov bilten, Participacija, 188–189, str. 4–5. Gluch, E. (2013): Ifo Architects Survey: High Order Backlogs, but Busi- ness Climate Deteriorates Significantly. V: Ifo Schnelldienst 24/2013, Ifo Institut München, str. 77–78. Fikfak, A., in drugi (2013): Kultura naselbinskega prostora v Sloveniji. V: Arhitektura raziskave 2013/1, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitek- turo, str. 84–91. Hill, J. (2003): Actions of architecture: Architects and creative user. London in New York, Routledge. Hill, J. (1999): Occupying architecture: Between the Architect and the user. Routledge, London in New York. Internet 1: www.hightech-strategie.de Internet 2: http://www.rehau.com/download/986830/rehau-praesentati- on-sanierung-headoffice-kreutzer.pdf. Inženirska zbornica Slovenije. Dostopno na: http://www.izs.si/ (sneto 11. 1. 2014). Kalčič, I. (2001): Današnja bivalna kultura kot rezultat podedo- vanih načel, navad in potreb. Dostopno na: http://www2.arnes. si/~supbjuva/2001/kalc01/kalc01cs.html (sneto 14. 1. 2014). Kaschuba, W. (2010): Baukultur as a European project. V: Panorama D<>Slo, str. 20–27. Kitek Kuzman, M., Vratuša, S. (2011): Energijsko varčna lesena gradnja v Sloveniji. V: Arhitektura raziskave 2011/1, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, str. 29–34. Kodeks poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostor- skih načrtovalcev. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=20056&stevilka=153 (sneto 11. 1. 2014). Košir, F. (2006): K arhitekturi: Razvoj arhitekturne teorije. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani. Luck, R. (2007): Learning to talk to users in participatory design situati- ons. V: Design studies, Volume 28, Issue 3, str. 217–242. Nemški zvezni inštitut za raziskovanje objektov, urbanizma in prostor- skega razvoja. Dostopno na: http://www.bbsr.bund.de/BBSR/EN/Publi- cations/BMVBS/SpecialPublication/2010/Panorama.html (sneto 8. 1. 2014). Nerdiner, W., in drugi (2012): Der Architekt. Band 1, 2. Prestel, München, London, New York. Norberg-Schulz, C. (1997): Intentions in arhitecture. MIT Press, Cambridge. Pravilnik o tehnični dokumentaciji. Dostopno na: http://www.uradni-list. si/1/content?id=86836 (sneto 19. 6. 2014). Polič, M. (2007): Okoljska psihologija, Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo, Ljubljana. Stanovanjska problematika v Republiki Sloveniji. Dostopno na: http:// www.mzip.gov.si/fileadmin/mzip.gov.si/pageuploads/Prostor/Stanova- nja/NSP-oris-stanja-04_3.pdf (sneto 11. 2. 2014). Statistični urad Evropske unije. Dostopno na: http://epp.eurostat. ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/ (sneto 8. 1. 2014). Statistični urad Slovenije. Dostopno na: http://www.stat.si/ (sneto 3. 1. 2014). Yau, Y. (2011): Ali celovita sanacija vpliva na spremembo cen stanovanj? Študija primera v predelu Mongkok v Hongkongu. V: Urbani izziv 22(2), str. 25–33. Zakon o javnem naročanju. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ objava.jsp?urlid=2006128&stevilka=5409 (sneto, 19. 6. 2014). Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. Dostopno na: http://www. zaps.si/ (sneto 3. 1. 2014). Arhitekt in vključevanje uporabnika v proces projektiranja Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 24 Barbara DOBIČ Davorin GAZVODA »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu V prispevku je predstavljen krajinskourbanistični predlog sanacije kot združitev procesa suburbanizacije in razvrednotene krajine ob južni vpadnici v Maribor. Teoretično izhodišče izhaja iz zamisli vrtnega me- sta Ebenezerja Howarda, ki je idejo soodvisnih vrtnih mest predstavil kot enakovredno in uravnoteženo dolgoročno načrtovanje mestnega in zunajmestnega prostora. Izvirni agrikulturni zeleni pas, kot ga je predvidel Howard, ni potreben, saj predvidena nova naselja obdaja obstoječa kmetijska krajina. Zato pa je predviden zeleni pas predru- gačen na podoben način, kot je F. L. Olmsted načrtoval zelene po- vršine v Bostonu, saj vključuje sanirane površine nekdanjih dnevnih kopov na tem območju, ki v novem predlogu postanejo deli stano- vanjskega zelenja. Predstavljeni pristop je lahko uporaben način, na katerega je mogoče trajnostno načrtovati prostor regije neodvisno od občinskih meja. Kot je razvidno iz rezultatov analiz, trenutno par- cialno načrtovanje prostora poleg podvajanja vsebin (negospodarna raba) povzroča tudi nedelovanje prostora (poplave, zaraščanje itd.), zato je nov pristop nujno potreben. Ključne besede: vrtno mesto, razvrednotena krajina, Dravsko polje, krajinskourbanistični predlog sanacije, zeleni pas 1 Uvod Proces suburbanizacije je v Sloveniji dokaj specičen pojav, ki je zaradi razmeroma majhne oddaljenosti podeželskega prosto- ra od urbanih središč bolj podoben urbanizaciji podeželja kot značilni širitvi mesta v predmestje. Tako urbanizirano pode- želje z novimi naselji opravlja podobno vlogo kot »klasična« predmestja. Predvsem glede razseljevanja prebivalcev, manj pa je zagotavljanja delovnih mest v tem prostoru, zato je proces dnevne migracije v večja urbana središča še vedno zelo izra- zit. Če je bilo pred skoraj štiridesetimi leti veliko pozornosti posvečeno prenovi podeželskega prostora, je danes očitno, da smo pred resnim izzivom, da bi ugotovili, kako združevati no- vonastale primestne aglomeracije z mestnim in podeželskim prostorom. Morda je Slovenija pri tem spet poseben primer, saj je dovolj majhna, splošna gospodarska kriza pa tako velika, da obsežnih novih naselij še ni mogoče pričakovati. Kar pa nas ne sme odvrniti od premišljenih poskusov iskanja novih načinov poselitve slovenskega primestnega ali podeželskega prostora. Eden od njih je tudi združevanje več kot sto let stare Howardo- ve zamisli vrtnega mesta s specičnim slovenskim podeželskim prostorom ter vključevanje degradiranih krajin v urbanizirana somestja na primeru poselitve prostora med Mariborom in Pra- gerskim, ki bo predstavljen v nadaljevanju tega članka. Slika 1: Območje obdelave, ki je v članku poimenovano »Novi Mari- bor«, sega na ozemlje petih občin: Hoče–Slivnica, Rače–Fram, Sloven- ska Bistrica, Majšperk in Kidričevo (ilustracija: Barbara Dobič). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 25»Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu 2 Uporabnost zamisli vrtnega mesta pri načrtovanju »Novega Maribora« Današnji opazovalec Howardove zamisli o vrtnem me- stu  (1968) bi lahko v njej prepoznal temeljne biološke krite- rije dinamičnega ravnovesja ter organsko uravnoteženost med mestom in deželo v širšem ekološkem vzorcu ter uravnoteže- nost med različnimi funkcijami obeh prostorov. Howard si je prizadeval za združitev mestnih in vaških prvin. Vrtnemu mestu je dodal nepogrešljiv zeleni pas, ki postane sestavni del mestnega ustroja in ne samo higienski ukrep ali poskus lokalne samooskrbe s hrano. Kar pa je podoben proces, ki je očiten pri večini sodobnih mest, tudi pri tistih, ki niso nastajala ob upoštevanju zamisli vrtnega mesta. Že hiter pregled večjih so- dobnih mest in njihovih zelenih sistemov potrdi dejstvo, da se sovisnost krajine in mesta vse bolj uveljavlja v funkcionalni shemi zelenega sistema, kjer je zeleni (kmetijski) pas njegov del in sega iz podeželskega prostora proti mestnemu središču. Taka sestava prostora je lepo vidna v Ljubljani, kjer proti mestnemu jedru segajo zeleni jeziki gozdnatih pobočij in ravninskih po- ljedelskih površin. Če je v tovrstni strukturni potezi mogoče najti podobnosti s konceptom vrtnega mesta, čeprav nehote, pa je v slovenski reinterpretaciji vrtnih mest očitno, da ni prišlo do razbremenitve obstoječih gravitacijskih jeder, ampak so bila ustvarjena samostojna poselitvena območja, pri nekaterih celo z razvojem težke industrije in rudarstva. V zasnovah Velenja, Nove Gorice in Kidričevega, ki veljajo za slovenska vrtna me- sta, se mnogo bolj kot Howardova ideja izraža vpliv funkcio- nalističnega mesta, predvsem Le Corbusierove ideje z glavno prometnico, ki se ji prilagaja vsa zasnova. Zato pri omenjenih mestih ne zasledimo izrazitih nepozidanih zelenih koridorjev, ki bi ohranjali napetost med individualnimi naselji in prepre- čevali nenadzorovano degradacijo okolja. Pri iskanju izhodišč za predlog urbanizacije prostora južno od Maribora do Pragerskega za območje, ki je v nadaljevanju poimenovano kot »Novi Maribor«, se v kombinaciji z adapti- ranim modelom vrtnega mesta izkaže kot najbolj uporabna in zanimiva zamisel ameriškega krajinskega arhitekta Fredericka Lawa Olmsteda iz druge polovice 19. stoletja (Olmsted, 1967). Olmsted se je na študijskem potovanju po Angliji navdušil nad porajajočimi idejami o vrtnem mestu in po vrnitvi v ZDA se je lotil obširnega naravovarstvenega in načrtovalskega dela, v katerem je svoje naravovarstvene zamisli tudi realiziral na različne načine. Ena od njih je bila sanacija degradiranih po- vršin v mestih in njihovo vključevanje v mesto. Najbolj znan tovrsten projekt je Olmstedova sanacija degradiranih površin v Bostonu, kjer je najprej identiciral, nato formaliziral (predla- gal mestnim oblastem v odkup takrat ničvredna zemljišča) in na koncu saniral te površine v sestavni del bostonskih mestnih zelenih površin. Te so postale del sklenjene poteze zelenih po- vršin, imenovane Bostonska zelena ogrlica. V njej so izstopale ureditve obstoječih vodnih elementov (rek, močvirij, ribnikov ipd.), ki jih Olmsted ni izoliral ne izsušil, kot je to bila takra- tna praksa, temveč jih je vključil v nove mestne parke: Arnold Arboretum, Back Bay Fens, Franklin Park, e Riverway, Olm- sted Park in Jamaica Pond (e Oxford Companion …, 1986: 459). Če združimo Howardovo osnovno idejo vrtnega mesta s poudarkom na zelenem agrikulturnem pasu in Olmstedo- vo sanacijo degradiranih površin v Bostonu, dobimo model, s katerim je mogoče urbanizirati naše območje obdelave ter vključiti degradirane površine peskokopov in glinokopov v novo urbano strukturo. 3 Razvrednotena krajina v procesu suburbanizacije »Novega Maribora« Če je na začetku članka poudarjena prednost zvezdaste struk- ture Ljubljane, ki omogoča zično prisotnost poljedelskih po- vršin v mestnem jedru, je na drugi strani zanimivo opažanje Po- gačnika, ki k novemu Prostorskemu planu MOL 20 dodaja, da se je treba posloviti od koncepta zvezdastega radialnega razvoja Ljubljane. Pogačnik pravi: »Že v zadnjih desetletjih opažamo fragmentiran razvoj suburbij in primestnih naselij v okolici mesta brez vidnega koncepta. V prihodnosti predlagamo tr- dno denicijo grajenih naravnih prostorov, ,zelenih dnevnih sob‘ mesta, ki služijo rekreaciji, agrokulturni pridelavi, rezer- vatom pitne vode, varovanim habitatom. Največji del novih stanovanjskih enot bo zgrajen izven prostora mestne občine Ljubljane v obliki primestnih in satelitskih mest.« (Pogačnik, 2012) Na podoben način je predvidena tudi širitev Maribora proti jugu, pri čemer bodo v povezano somestje vključena nek- danja rudarska naselja ob glavni prometni vpadnici v mesto. Nekoč industrijska naselja so danes spalna naselja Maribora z različnimi degradiranimi površinami, ki so ostanki nekdanje prostorske rabe. Na obravnavanem območju »Novi Maribor« je na razdalji 20 kilometrov 12 območij (nekdanjega) izkorišča- nja mineralnih surovin in dve zajezitvi vodotokov. Številčnost in obseg površinskih kopov nista naključna. Nekdanja rudarska mesta opredeljujeta skupni zgodovinski in strukturni razvoj, ki sta posledica stika treh geomorfoloških enot in ugodne tran- zitne lege. Stik treh geomorfoloških enot predstavlja osrednji prodnati del, nekoč mokrotno območje, imenovano Čreti, in »izgonska krajina«, ki ni edinstven pojav le na Dravskem polju, ampak tudi v Sloveniji. Pohorski potoki so prinašali nejši material in ga odlagali na prehodu v ravnino. Struge potokov so se zaradi premajhnega strmca na svojih sedimentih dvigale nad okolico. Izgonski potoki so čez prod nanesli debele sloje gline, ilovice in peska, ki jih je izkoristilo več lokalnih opekarn in poljskih peči od Maribora do Pragerskega. Nastanek vodnih zajetij je Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 26 B. DOBIČ, D. GAZVODA stranski produkt, saj so pri izsušitvi mokrotnih tal oziroma naplavin s Pohorja odvečno vodo akumulirali in s tem pridobili nova kmetijska zemljišča. Različen časovni razpon nastanka razvrednotenj je dobro vi- den na posameznih objektih. Tako imajo najstarejša območja izkopov, ki jih je zalila voda, pogosto gosto zaraščen breg, kar daje prostoru »naravni« videz in je v nasprotju z razgaljenimi površinami še delujočih dnevnih kopov. Človekov intenzivni poseg je ustvaril dobre pogoje za razvoj različnih živalskih in rastlinskih vrst. Zarastla območja so danes območja varstva tudi na evropski ravni  (Natura  2000). Neurejen rečni sistem ter nedokončani projekti zadrževalnikov za uravnavanje in bogatenje voda so ključni za proces zakopnjevanja oziroma izginjanja nastale rastlinske in živalske pestrosti. Vprašljiva obstojnost vodnih in obvodnih habitatov  (ki se razprostirajo na polovici območij razvrednotene krajine) hkrati namiguje, naj drugih območij ne prepuščamo spontanemu zaraščanju, temveč naj jih raje vključimo v drugačne koncepte. Na podlagi terenskih ogledov je bilo ugotovljeno šest najpogosteje izraže- nih prostorskih koniktov: Slika 2: Obstoječe (na karti črne barve) in izginule (na karti sive barve) degradirane krajine (izkopi), ki so danes vodne površine, nekatere delno sanirane, mnoge prepuščene naravnim sukcesijskim procesom (vir: RABA, 2010; Kataster stavb, 2012). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 27 • nenadzorovano zbiranje ljudi in raba na območjih de- gradacije, • divja odlagališča odpadkov, • neprehodnost oziroma nesklenjenost poti v naseljih in zunaj njih, • moteč motoriziran promet na območju zavarovane na- rave, • prisvojitev območja za potrebe ribogojstva in • očiten konikt nezdružljivih rab. Ob upoštevanju intenzivnejše obstoječe rabe prostora in ob- močij varstva narave je degradirane prostore znotraj obravna- vanega območja mogoče glede na stopnjo degradacije okolja združiti v tri skupine: • območja novejše degradacije, • območja, na katerih že potekajo procesi zaraščanja, in • stabilnejša območja z izraženo habitatno funkcijo. Razvrednotenja v reliefno monotoni kulturni krajini Dravske- ga polja predstavljajo novopridobljena razmerja (voda proti re- liefu) oziroma prostorski potencial, ki, sodeč po številnih spon- tanih ureditvah, že ponuja privlačne prostore. Vsaka reliefna razgibanost terena na ravnem Dravskem polju je za uporabnike prostora zanimiva. Preoblikovane reliefne oblike so predvsem na območju zadrževalnikov in gramoznic. Pri zadrževalnikih so to dvignjena območja, pri gramoznicah pa gre za depresije. Kotanje gramoznic so v splošnem večje in globlje od kotanj glinokopa. Večja višinska razlika (do 25 metrov) in razsežnost gramoznic sta ključna dejavnika, ki povečata stopnjo degrada- cije med območjem glinokopov in gramoznic. Višinska razli- ka pri kopih gline znaša na obravnavanem območju manj kot meter, zato glinokopi v analitičnem delu niso posebej poudar- jeni. Izoblikovanost vodnega roba se deli glede na najizrazitej- šo značilnost vodnih teles, in sicer: zaobljen rob gramoznic, fragmentiran rob glinokopov ter pravilnost in funkcionalnost zadrževalnikov. Način oblikovanja robov pri glinokopih in gramoznicah se razlikuje predvsem zaradi različne granulacije materiala in tehnologije izkopa. Odnos grajenega tkiva do vodnih teles je analiziran na ob- močjih, kjer poselitev sega neposredno do vodnih površin. Območja proizvodnih in industrijskih dejavnosti zavzemajo kakovostna območja ob vodnih površinah, katerih namen se je danes spremenil. Ob njih se oblikujejo vedno nove površine za industrijo, ki še dodatno zmanjšujejo delež in dostopnost zelenih površin od vodnih površin. Z morebitno premestitvi- jo industrijske dejavnosti na rob naselja ali na lažje dostopna mesta ob izvozih na avtocesto bi hkrati razbremenili promet znotraj naselja. »Vmesne« oziroma industrijske cone med centralnimi dejavnostmi, vodnimi površinami in območjem enodružinske stanovanjske gradnje slabijo prehodnost in tudi funkcionalnost obravnavanih naselij. 4 Predlog prostorske prenove in ureditve območja »Novi Maribor« Obravnavano aglomeracijo treh urbanih središč že ločuje kme- tijska krajina, ki v tem kontekstu deluje kot zeleni pas vrtnega mesta. Ob njivah in travnikih sestavljajo zeleni pas tudi raz- vrednotene površine: zaliti  (mokri) in suhi kopi gline in gra- moza, zadrževalniki, mokrišča in grmišča (zaraščena območja zadrževalnikov razvrednotene krajine). Krajinskourbanistični predlog obsega širitve zelenih in graje- nih vsebin neodvisno od občinskih meja in vključuje sanirane razvrednotene krajine. Sanirane krajine v longitudinalni smeri so vozlišča novega povezovalnega pasu, ki ob prepoznavnosti območja še dodatno opredeljuje rob naselij oziroma njihove širitve – somestja »Novi Maribor«, in tvorijo novodobni ze- leni pas nastajajočega vrtnega mesta. Zeleni (povezovalni) pas območja »Novi Maribor« tako sestavljajo: • sanirane vodne in reliefne površine, močvirja itd., • nove gozdne površine (zaplate), • specične zelene površine  (vrtički, parki, večnamenske tratne ploskve in pokopališča), • območja sadovnjakov in • območja poplavnih ravnic (revitalizirani meliorirani vo- dotoki). Glede na rezultate analiz in razvojne usmeritve iz občinskih načrtov so predlagani trije krajinskourbanistični pristopi ozi- roma načini prenove[1], ki se deloma skladajo z razvojnimi smernicami iz strokovnih podlag: Slika 3: Konceptualna skica zelenega pasu vrtnega mesta »Novi Maribor«, ki predstavlja osrednjo povezavo in hkrati opredeljuje rob posameznih manjših naselij (ilustracija: Barbara Dobič). »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 28 Slika 4: Predlog programske razmestitve dejavnosti na območju »Novi Maribor«, v katerem je poudarek na razširitvi območij zelenih površin, posebnih območij in vodnih površin (ilustracija: Barbara Dobič). B. DOBIČ, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 29 • samostojna območja športne in turistične infrastrukture, • območja stanovanj in • območja s habitatno funkcijo. Območja razvrednotene krajine gramoznic (Hoče, Hoče II in Rače) in komunalnega odlagališča na Pragerskem se prenovijo v območja samostojne prostočasne oziroma turistične dejav- nosti. Večja območja razvrednotenj zaradi svojih specičnih lastnosti preoblikovanega reliefa in lege na robu naselij na- mreč omogočajo razvoj večje športne in turistične infrastruk- ture. Lega območij zalitih kopov ob naselju in v njem, dobra prometna dostopnost in možnost komunalnega opremljanja so idealni pogoji za širitev pozidave oziroma območij stano- vanj na degradiranih zemljiščih. Prenova degradiranih površin je izvedena kot funkcionalna dopolnitev naselja, saj sanirane površine omogočajo razvoj športnorekreacijskih dejavnosti. Na obravnavanih robnih območjih vodnih površin so predvsem območja industrijskih in proizvodnih dejavnosti ter območja enodružinskih hiš. Temu pristopu je prilagojen tudi tip pozi- dave. Gre za večstanovanjski tip gradnje, ki poleg zgoščanja prebivalstva sprošča dovolj vmesnega prostora za oblikovanje javnih zelenih površin, kar omogoča prehodnost (funkcional- nost) območja. V kontekstu urejanja novega stanovanjskega zelenja so zanimiva tudi območja s habitatno funkcijo, ki predstavljajo območja varstva narave, najpogosteje na obmo- čjih zadrževalnikov, kjer gradnja ni dovoljena. Že z osnovno revitalizacijo teh območij se okrepi število in intenzivnost na- ravnih procesov, ki vodijo v vitalnejše habitate, zanimive za bližnja naselja. Končna rešitev krajinskourbanistične prenove oziroma oblikovanja je sorazmerna s stopnjo degradiranega prostora. Na območju zavarovane krajine predstavlja oblikov- no bolj zadržane, sonaravne in organske oblike. Pri drugih dveh skupinah, pri katerih je mogoča pozidava, pomeni celostno in programsko prenovo s popolnoma novo krajino s prepoznav- nejšimi rešitvami. V tem primeru ni več mogoče govoriti o revitalizaciji, ker se v prostor vnese popolnoma nov program, ki zahteva nov, popolnoma drugačen prostor, zato govorimo o oblikovani krajini (Gazvoda, 2010). Razširitev namenske rabe prostora na območju zelenih povr- šin, posebnih območij in območij voda je prilagojena glede na njihovo uporabno vrednost, ki je trenutna razdelitev namenske rabe ne vključuje. Primer izključujoče dejavnosti sta vodna po- vršina za ribogojstvo (Vr) ter vodna površina za razvoj vodnih in obvodnih habitatov  (Vh). Poleg razmestitve dejavnosti na območja razvrednotenj je poseben poudarek na povezovanju in prehodnosti območja. Zaokroženost in sklenjenost celotnega območja »Novi Maribor« je dosežena z oblikovanjem vme- snih oziroma prehodnih območij. Orisi posameznih vsebin- skih sklopov oziroma prostorskih rešitev si sledijo od severa proti jugu. Celostni predlog krajinskourbanistične delitve in območij petih izsekov na območju »Novi Maribor« se med seboj tematsko in strukturno prepletata, s čimer se izognemo ne- potrebnemu podvajanju vsebin. Oblikovanje somestja »Novi Maribor« izhaja predvsem iz prerazporeditve in opredelitve vsebine programov na podlagi predhodnih kriterijev. Pro- gramska izhodišča razvojnih smernic za posamezna urbana središča so bila določena na podlagi ugotovljenih naravnih in kulturnih danosti  (analize), neodvisno od občinskih meja, za Spodnje Hoče  (vodni športi), Rače  (tradicionalni športi) in Pragersko (moderni športi). V nadaljevanju so gračno podrobneje predstavljene rešitve treh izbranih izsekov, ki so v nekoliko konkretnejšem merilu 1:10.000 uporabne za nadaljnjo plansko raven (npr. OPPN). Krajinskourbanistični predlog 1 – center vodnih in obvodnih športov Hoče, industrijska cona Rače in poselitev ob Hotinjski Agrarni Na severovzhodnem delu hoške gramoznice ob Letališki ce- sti je center vodnih in obvodnih športov Hoče. Omenjene objekte med seboj povezuje vstopna ploščad s parkiriščem. Objekti so usmerjeni proti vodnim površinam oziroma proti jugu in gledajo proti Pohorju. Na zahodnem delu na nekdanji deponiji asfaltnih odpadkov je nogometno igrišče z naravnimi tribunami. Območje gramoznice obkrožajo gozdne površine ter nasadi sadnega drevja in oljk. Krožna pot povezuje vso obstoječo infrastrukturo. Naselje Spodnje Hoče je z vzhodnim delom povezano s pešpotjo, ki poteka po severni strani razcepa Slivnica, na stičišču z regionalno cesto Celje–Maribor pa čez cesto vodi most. Obstoječi vodni zbiralniki meteorne vode na razcepu Slivnica pri Mariboru so razširjeni v manjše linijske ureditve obvodnih in vodnih habitatov s posameznimi sku- pinami dreves. Nova industrijska cona je prav tako umeščena med avtocesto in železniško traso, kar je z vidika prometne dostopnosti ugodno. Členjenost parcel nove industrijske cone se prilagaja obstoje- čim drevesnim in grmovnim mejicam. Večje gozdne zaplate so na območju vodotokov, ki hkrati predstavljajo del prečnih koridorjev in prehajajo na območja stanovanj na vzhodni strani železniške trase. Ob levem robu industrijske cone je glavna kolesarska steza. Intenzivnost industrijske cone se stopnjuje od južnega dela območja proti severnemu delu oziroma razcepu Slivnica. Tež- ka industrijska območja so na južnem delu, kjer je skladišče nanih derivatov. V osrednjem delu je območje gospodar- skih con  (npr. trgovski centri), v severnem delu pa območje »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 30 Slika 5: Prometni funkcionalni diagram »Novi Maribor« prikazuje posamezne možnosti povezav za nemotorizirani promet v vertikalni smeri in razmestitev posameznih programskih sklopov v prostoru. B. DOBIČ, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 31 upravnih enot. Gozdna zaplata in poplavna ravnica na južnem robu naselja Orehova vas opredeljujeta rob širitve pozidave. Pot ob vodotoku poteka do novega poselitvenega območja ob Hotinjski Agrarni in novega vaškega središča. Na zahodnem delu gosta zasaditev dreves preprečuje hrup z avtoceste. Na skrajnem severnem robu oziroma zahodno ob koncentrične poselitve Hotinje vasi je urejen most za prečkanje avtoceste, ki omogoča prehod pešcem in kolesarjem. Od območja vodnih površin ob Hotinjski Agrarni do območja gramoznice v Račah vodita drevored ter nov vodotok za manjšanje vodnih potreb vrtnarskega centra in konjušnice. Krajinskourbanistični predlog 4 – pot ob vodotoku namakalnega sistema, športni center Gaj, park in poplavna ravnica Pragersko Na jugovzhodnem delu krajinskega parka Rački ribniki - Požeg je urejena nova pot skozi gosto gozdno površino, na kateri so na posameznih mestih manjše jase s klopmi. Omenjena nova pot je hkrati povezana z območjem botaničnega vrta Tal 2000. Nadaljevanje poti poteka ob vodotoku namakalnega sistema, ki ima izraziteje zasajene melioracijske jarke, ki členijo večje kmetijske površine. Na severnem delu pred poslopjem nekdanje opekarne Prager- sko je oblikovana velika ploščad, ki lahko služi za prireditve in tržnico (paviljoni). Na vzhodnem robu sta kavarna in manjša čolnarna, pri kateri je omogočen prevoz po vodni površini na vzhodu, ki je hkrati namenjena ribogojstvu. Vodne površine so glede na namembnost razdeljene na tri dele. V največji vodni površini sta mogoča ribogojstvo in amaterski ribolov. V srednji vodni površini sta območje ohranjanja vodnih in obvodnih habitatov ter najmanjši ribnik, ki je plitev in se uporablja pred- vsem kot drsališče v zimskem času. Območje proizvodnih in industrijskih dejavnosti je na severu jezera zastrto z gostim vegetacijskim nasadom. V preteklosti zastrti pogledi na opeč- nate objekte opekarne so znova odprti. Glavna povezava med severnim in južnim delom je sprehajališče, ki vodi do turistič- nega središča Gaj. Številne manjše vodne ploskve so izkoriščene za različne pro- storske rabe na območju, predvsem za športnorekreacijske. Športno-turistično središče Gaj združuje tri športe: • strelišče za streljanje na glinaste golobe, • golf in • tekmovalni ribolov. Igrišče za golf hkrati opravlja vlogo povezovalnega elementa med tradicionalno razdrobljeno parcelacijo manjših kmetij in gosteje pozidanim območjem enodružinskih hiš. Golfski klub- ski prostori so vezani na glavno prometnico, ki stoji nasproti obstoječemu objektu strelišča za glinaste golobe. Igrišče za golf Pragersko in prehodno območje na vzhodni strani sta ob pre- hodnem območju tudi območje katastrofalnih poplav voda. Območje graščine Pragersko je v diagonalni smeri povezano z železniško progo Pragersko–Medvedce, ki je zasajena z dre- voredom. Omenjena diagonala je hkrati skrajni rob poselitve Pragerskega in poteka čez območje športnega centra Gaj. Na severnem delu je območje namestitvenih objektov, ki stojijo neposredno ob športni infrastrukturi in so hkrati del naselja. Bližina vodnega zajetja v Medvedcah omogoča tudi namakanje tratnih površin na golfskem igrišču. Krajinskourbanistični predlog 5 – ornitološko-umetniško središče Medvedce in prenovljena železniška trasa Pragersko– Medvedce Na območju zadrževalnika Medvedce je urejena nova pregrada, ki ločuje območje vodnih površin za ribogojstvo od območij za razvoj vodnih habitatov. Razrast vodnih in obvodnih rastlin je omogočena na  (lahko tudi nepretočnih) manjših vodnih površinah, pri čemer je poudarek na krajinski raznolikosti in izobraževalnih vsebinah. Pregrada na zadrževalniku Požeg, ki ločuje vodne površine za ribogojstvo ter razvoj vodnih in ob- vodnih habitatov, je hkrati ptičja opazovalnica, oblikovana kot pokrit hodnik. Na južnem delu zadrževalnika med pregrado in gozdno zaplato, kjer se izmenjujejo travniki in gozdne mase, je zaradi slikovitosti območja površina, namenjena za formo vivo. Posamezni melioracijski jarki segajo do vznožja Dravinj- skih goric, ob katerih so ob liniji treh jarkov urejene poti ob drevoredu, ki so hkrati povezave med naselji. Skrajno desna pot vodi do manjše ploščadi ob pritoku reke Polskave oziroma zapornici, pri kateri je tudi vstopno-izstopna točka močvirske krajine. Naslednja pot vodi neposredno na območje močvirske krajine. Osrednja pot je na območju večnamenskega prostora z manjšo kavarno za opazovalce ptičev in slikarje. Na skrajnem vzhodnem delu je najdaljši drevored, ki poteka po nekdanji tra- si železniške proge Pragersko–Medvedce in hkrati predstavlja meje širitve naselja. Diagonalna povezava se nadaljuje vse do graščine Pragersko, kjer so na severni strani obsežne površine sadovnjakov. Prečne povezave v sadovnjaku hkrati služijo kot povezave med naseljem Pragersko in graščino. »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 32 Slika 6: Celostni predlog krajinskourbanistične ureditve in prikazana območja petih izsekov na območju »Novi Maribor« (ilustracija: Barbara Dobič) B. DOBIČ, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 33 Slika 7: Prenovljeno območje gramoznic ob naselju Hoče in ribnikov ob Hotinjski Agrarni ter industrijska cona Rače (ilustracija: Barbara Dobič) Slika 8: Postopno prehajanje oziroma navezava zelenih površin do novega poselitvenega območja Pragersko (ilustracija: Barbara Dobič) Slika 9: Izsek prikazuje območje južno od naselja Pragersko do območja zadrževalnika v Medvedcah in prenovljeno traso nekdanje železniške proge Pragersko–Medvedce (ilustracija: Barbara Dobič). »Novi Maribor«: preoblikovanje razvrednotene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerskemu Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 34 5 Sklep Združevanje zamisli vrtnega mesta in »Olmstedovega zelene- ga pasu«, ki vključuje sanirane krajine nekdanjih peskokopov, glinokopov in drugih razvrednotenih krajin, se je izkazalo za najboljši način reševanja prostorskih problemov na Dravskem polju ob predvideni širitvi Maribora proti Pragerskemu na jugu. Obravnavani širši kontekst območij s podobnim struk- turnim in zgodovinskim ozadjem, ki ni omejen na občinske meje, ponuja preglednost in primerjavo podatkov. To omogoča lažje opredeljevanje dolgoročnih smernic razvoja, pri čemer se izognemo nepotrebnemu podvajanju in hkrati gospodarno ravnamo z okoljem. Proces razseljevanja in postopno spremi- njanje kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča je na prvenstveno kmetijskem Dravskem polju negativen proces. S sanacijo raz- vrednotenih krajin, s katero se pridobijo nove zelene površine za potrebe prihodnjih naselij, se posledično zmanjšajo posegi na kmetijska zemljišča in hkrati izkoristijo specične lastnosti prostora: preoblikujejo se obstoječe vodne površine in reliefne razlike, odstrani in doda se drevnina ipd. Sanacija razvrednote- ne krajine je smiselna tudi z vidika vse pomembnejše vloge re- kreacije ter turistične in izobraževalne vloge obravnavanih ob- močij, saj te dejavnosti na saniranih območjih pridobijo nove površine za širitev svojih dejavnosti. Usklajevanje razvojnih smernic na medkrajevni ravni je ob ohranitvi in vzpostavitvi zelenih površin potrebno tudi z vidika racionalizacije cestnega omrežja in s tem celotne zasnove naselij. Na obravnavanem območju številne prometnice delijo prostor, ki zato slabše funkcionira (npr. dostop do kmetijskih zemljišč). Barbara Dobič, univ. dipl. inž. kraj. arh. E-zavod, Zavod za celovite razvojne rešitve, Ptuj E-pošta: barbara@ezavod.si Dr. Davorin Gazvoda, univ. dipl. inž. kraj. arh., redni profesor Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana E-pošta: davorin.gazvoda@bf.uni-lj.si Opombe [1] Članek je nastal v okviru diplomske naloge Preoblikovanje razvredno- tene krajine v vrtno mesto na primeru širitve Maribora proti Pragerske- mu (B. Dobič, mentor D. Gazvoda) na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (2013). V diplomski nalogi so podrobno predstavljeni rezultati inventarizacije in analiz posameznih lokacij, pregled strokovnih podlag in pet posameznih izsekov krajinsko- urbanistične prenove. Za podrobnosti glej digitalno knjižnico BF: http:// www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/krajinska-arhitektura/dn_dobic_ barbara.pdf. Viri in literatura Gazvoda, D. (2010): Študijsko gradivo pri predmetu Sanacije poškodb v krajini. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitek- turo. Howard, E. (1968): Gartenstädte von morgen: das Buch und seine Geschichte (faksimile iz leta 1898). Berlin, Frankfurt, Dunaj, Ullstein: 198 str. Kataster stavb (2012): Geodetska uprava Republike Slovenije (izpis iz baze podatkov, avg. 2012). Pogačnik, A. (2012): Prispevek k novemu Prostorskemu planu MOL 20. Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za urejanje prostora. http://www.ppmol.org/urbanizem5/mainpager.php?get=29 (5. maj 2012). RABA (2010) Ljubljana. Ministrstvo za kmetijsko in okolje Republike Slovenije (izpis iz baze podatkov, 8. jul. 2012). The Oxford Companion To Gardens (1986): Ur.: G. in S. Jellico: 635 str. Olmsted, F. L. (1967): Landscape into cityscape. New York, Ithaca (N. Y.): Cornell University Press, cop. 1967: 490 str. B. DOBIČ, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 35 Katja NOVAK Mojca GOLOBIČ Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice Problematika ohranjanja narave z nadomestnimi habitati je obrav- navana v okviru slovenske naravovarstvene zakonodaje in prakse. Predstavljen je načrtovalski postopek določitve, vzpostavitve in vzdr- ževanja nadomestnega habitata. Glede na vrednotenje ranljivosti na- domestnih habitatov v povezavi z zastavljenimi varstvenimi cilji ter njihovega potenciala z vidika fizičnega, ekonomskega in družbenega okolja je predstavljen predlog vključevanja dodatnih dejavnosti v sistem nadomestnih habitatov na vplivnem območju hidroelektrarn Brežice in Mokrice. Mnenja strokovnjakov z obravnavanega podro- čja so potrdila predviden pozitiven učinek vključevanja rekreacije in izobraževanja v sistem nadomestnih habitatov na uravnoteženje stroškov in koristi vzpostavitve ter vzdrževanja teh naravovarstvenih območij. Dodatne dejavnosti naj bi pripomogle tudi k večji vključe- nosti novih struktur v fizični in družbeni prostor in k stalnejšemu vzdrževanju. Ključne besede: nadomestni habitat, ohranjanje narave, HE Breži- ce, HE Mokrice, omilitveni ukrep 1 Uvod Zemlja je izjemna in spoštovanja vredna zaradi narave in tudi zaradi kulture, ki se je na njej razvila. Rolston  (1996) meni, da čeprav je kultura stara le okoli sto tisoč let, medtem ko je zgodovina evolucijskega razvoja Zemlje potekala milijarde let, od svojega obstoja naprej določa potek zgodovine narave. Človek si želi prostor podrediti glede na svoje potrebe in z njim upravljati, s čimer v naravnem okolju povzroča spremembe. Od 60.  let prejšnjega stoletja  (Carson  …) te spremembe vzbujajo skrb, ta pa odzive na različnih ravneh, vključno z  (okoljevar- stveno) zakonodajo. Z evropsko direktivo o habitatih (cit.) smo kot omilitveni oziroma izravnalni ukrep v primeru posegov v naravo uvedli nadomestni habitat. Nadomestni habitat je območje, na katerem se nadomešča s posegom uničen prvotni življenjski prostor vrste ali habitatni tip, namenjen pa je temu, da se ohrani populacija vrste oziro- ma vrsta ali habitatni tip v prvotnem obsegu oziroma v ugo- dnem stanju. Vzpostavitev nadomestnega habitata je izravnalni ali omilitveni ukrep. Vzpostavljen je lahko kot nadomestno območje, ki ima enake naravovarstvene značilnosti, ali pa se vzpostavi drugo območje, pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti oziroma varstvo naravnih vrednot  (Zakon o ohranjanju …, 2004; Kolarič, 2010). Omilitveni in izravnalni ukrepi za poseg v prostor povzroča- jo stroške, ki bremenijo družbo in predvsem investitorja. Ti stroški so družbeno in politično sprejemljivi ter upravičeni le takrat, kadar z njimi res učinkovito prispevamo k zmanjšanju okoljske škode in ohranjanju narave. Zato je treba, kot določajo zakonodajni predpisi, pri opredelitvi omilitvenih in izravnal- nih ukrepov oceniti izvedljivost in realnost teh ukrepov, do- ločiti časovni okvir izvedbe ukrepov, opredeliti nosilce njihove izvedbe in način spremljanja uspešnosti izvedenih ukrepov. Izvedba omilitvenih in izravnalnih ukrepov se določi na pod- lagi ekspertnih mnenj, ki odločijo tudi o vrsti takega ukrepa. Po ugotovitvah raziskave Š.  Kolarič  (2010) se taka ekspertna mnenja velikokrat izdajo brez dokazov, da bo tak ukrep res pri- speval k izboljšanju stanja v naravi. Nadomestni habitati se, kot se je izkazalo pri obravnavi primerov, investitorju določijo, še preden se preveri njihova izvedljivost. Ta je pogojena z mnogi- mi dejavniki, kot so lastništvo zemljišč, konikti interesov, raz- lični vrednostni pogledi na določen prostor, dolgotrajni uprav- ni postopki, ker je treba spremeniti namembnost zemljišča (ti bremenijo predvsem investitorje), tehnična izvedba, zahteve po večletnem vzdrževanju itd. Načrtovani nadomestni habitati tako pogosto ne dosegajo zastavljenih ciljev (Kolarič, 2010). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 36 Nadomestni habitat kot omilitveni ali izravnalni ukrep je obi- čajno nov poseg v prostor. Kot tak bi moral biti tako kot vsak drug poseg v prostor vključen v presojo vplivov na okolje in sprejemljiv z vseh vidikov presoje, ne le z naravovarstvenega, kar pa se v aktualni praksi ne izvaja. Njihov pozitivni vpliv je vnaprej privzet brez presoje sprejemljivosti posega z drugih vidikov. Ko govorimo o uspešnosti nadomestnih habitatov, se mora- mo vprašati ne le o njihovi izvedljivosti, ampak tudi o njihovi smiselnosti. Ali je res smiselno dolgotrajno ohranjanje določe- nega habitata oz. vrste na za to izbranem novem območju, ki je umetno preoblikovano ter ga je treba stalno vzdrževati, ob tem pa ohranjati tudi njegovo stabilnost in nespremenljivost? Če želimo vzpostaviti novo območje, ki bo nudilo podobno ugodne pogoje za obstoj varovanih habitatnih tipov in vrst, ki so bili na drugem območju zaradi posega izgubljeni, je treba pri oblikovanju novih habitatov predvsem uravnotežiti procese znotraj ekosistema, v katerega so umeščeni. Če bomo nalogo dovolj dobro opravili, se bo habitat vsaj v določenem obdobju v novem okolju obdržal. V vsakem primeru pa mu je treba zagotoviti trajno vzdrževanje in vlaganje človeške energije vanj. Ohranjanje enakega stanja je v nasprotju z naravnimi procesi, za katere je značilna stalna dinamika in prilagajanje spremem- bam. Nadomestni habitat torej ni več izvirna narava, ampak vselej do neke mere artefakt, torej ustvarjena, oblikovana na- rava. Ker je prostor že umetno ustvarjen in oblikovan, ponuja priložnost, da ga uredimo večfunkcionalno. Pri načrtovanju nadomestnih habitatov torej ne gre le za teh- nično vprašanje vzpostavitve ustreznih ekoloških pogojev, temveč za ustvarjalni pristop k varstvu, s katerim prispevamo večplastno družbeno korist, zagotovimo vzdržno in dolgotraj- nejšo rešitev in upravičimo vlaganje v nadomestni habitat. 2 Problem in raziskovalno vprašanje Za nadomestne habitate se kljub vsem problemom, ki jih pov- zročajo, odločamo vse pogosteje. Ob zaostrovanju pogojev na- ravovarstvene zakonodaje je to običajno edini način, s katerim se lahko doseže izvajanje zamišljenih posegov v prostor. Na- domestni habitati postajajo nekakšni »odpustki«, kar vodi k odmiku naravovarstvenega delovanja od načel preventive in optimizacije. S tem se zmanjšuje učinkovitost doseganja ciljev ohranjanja narave, saj je odločitev za nadomestni habitat mi- šljena kot zadnji mogoč pristop k varstvu narave. Ob taki praksi bo nadomestnih habitatov s samo eno funk- cijo  – funkcijo varovanja enega habitatnega tipa ali vrste ali nekaj teh  – v prostoru vse več. Tako stanje pa ne more biti dolgoročna rešitev, ki bi bila nančno in družbeno sprejemljiva in vzdržna. Treba je poiskati možnosti, ki bodo vse večje po- trebe in konikte v prostoru zmanjševale namesto stopnjevale. V Sloveniji doslej še ni bilo raziskano, ali je mogoče uspešnost izvajanja nadomestnih habitatov povečati s tem, da bi vlogo na- domestnih habitatov razširili na izobraževalno, raziskovalno, rekreacijsko in estetsko funkcijo ter druge, seveda v skladu z združljivostjo z naravovarstveno funkcijo nadomestnega habi- tata. Vprašati se je tudi treba, ali bi se tako izboljšala vključenost takih ureditev v ožje in širše zično in družbeno okolje ter katere so mogoče prednosti uravnoteženja stroškov in koristi vzdrževanja takega večfunkcionalnega območja. 3 Načrtovanje nadomestnih habitatov na vplivnem območju HE Brežice in Mokrice 3.1 Metode Na vplivnem območju HE Brežice in HE Mokrice smo načr- tovali krajinsko ureditev načrtovanih nadomestnih habitatov zaradi postavitve novih hidroelektrarn Brežice in Mokrice v prostor. V podjetju Acer  d.o.o. iz Novega mesta so zasnovali osem območij nadomestnih habitatov na celotnem vplivnem območju obeh hidroelektrarn. Osnovno zasnovo smo nad- gradili, pri tem pa smo se soočali z načrtovalskimi vprašanji koncepta prostorske ureditve, oblikovanja in izvedbe teh glede na zakonodajne zahteve in specične lastnosti v prostoru. Za- dostiti smo želeli naravovarstvenim ciljem, ustvariti estetsko oblikovano naravno okolje, ga vključiti v zično in družbeno okolje in poskrbeti za dolgoročno vzdrževanje prostora z vklju- čitvijo dodatnih dejavnosti v obravnavano krajinsko območje. Po terenskem ogledu in preučevanju vseh naravovarstvenih območij na vplivnem območju HE  Brežice in HE Mokrice smo se odločili, da v vrednotenje poleg nadomestnih habitatov vključimo tudi mirna območja. Mirna območja so z zakonoda- jo  (Uredba o mejnih  ..., 2005) določena območja ohranjanja narave, namenjena varstvu pred hrupom. Prvi korak je bilo ovrednotenje vseh načrtovanih omilitvenih naravovarstvenih ukrepov  (8  nadomestnih habitatov in 10 mirnih območij) z razvojnega in naravovarstvenega vidika. Pri tem smo se opirali predvsem na državni prostorski na- črt za HE  Brežice  (2012) in državni prostorski načrt za HE Mokrice  (2013) ter na analizo prostora s pomočjo terenskih ogledov in literature. V nabor dejavnosti, ki jih je smiselno razvijati ob nadomestnih habitatih, smo vključili znanstvene in poučne funkcije, ki smo jih obravnavali v pojmu izobraže- valna funkcija. Rekreacijsko funkcijo pa smo obravnavali kot samostojno. Območja smo vrednotili z matrično metodo po K. NOVAK, M. GOLOBIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 37Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice vnaprej določenih kriterijih za razvoj rekreacijske in izobraže- valne dejavnosti. Na podlagi ugotovitev vrednotenja smo nadomestne habitate in mirna območja, ki so se izkazala kot primerna za določeno dejavnost  (rekreacijo in/ali izobraževanje), povezali v celovit predlog nove rekreacijske in izobraževalne poti. Vsaka pot poveže med seboj nadomestne habitate in mirna območja, v bližini katerih je razvijanje rekreacije oziroma izobraževanja smiselno. Celovit predlog tako zadošča varstvenim zahtevam območja in hkrati omogoča še nekatere druge združljive ra- zvojne funkcije krajine. 3.2 Območje obravnave Nacionalni energetski program RS 2010–2030 predvideva do- končanje izgradnje verige šestih hidroelektrarn na spodnji Savi. HE Brežice je peta, HE Mokrice pa je zadnja hidroelektrarna v tej verigi, ki naj bi bila zgrajena do leta 2018. Obe HE sta pretočno akumulacijskega tipa. Vplivno območje HE Brežice sega od Krškega vse do sotočja Save in Krke, od koder pa že sega vpliv HE Mokrice. Njeno vplivno območje sega vse do meje s Hrvaško. Brežiška občina nudi številne rekreacijske in izobraževalne de- javnosti. Center športa in rekreacije je v Termah Čatež. Večina kolesarskih in pohodniških dejavnosti ima zato izhodišče prav pri TiC Čatež ob Savi. Poleg številnih dejavnosti znotraj kom- pleksa Term Čatež je v 10 km oddaljenem gradu Mokrice ureje- no igrišče za golf, mogoč je tek po Savskem nasipu, čolnarjenje po Savi, ribolov v zatoku Term Čatež, spust s kajaki in kanuji po reki Krki in kopanje na urejeni plaži športnorekreacijskega centra Grič. Razvita je mreža kolesarskih in pohodniških poti ob Savi ter več učnih poti (vodna učna pot ob Gabernici, Ko- šičkova učna pot, gozdne učne poti, oglarska pot, zgodovinske učne poti in romarska pot) po okoliški vizualno pestri krajini. Potencialne nove ureditve kolesarskih poti in pešpoti ter izo- braževalne učne poti ob nadomestnih habitatih bi zato lahko vključili v obstoječo mrežo poti. Številne osnovne šole v bližini načrtovanih nadomestnih habi- tatov si v zadnjem času v različnih projektih prizadevajo pri- dobiti učne površine v naravi, v okviru katerih bi lahko prido- bivali znanje o avtohtonem živalstvu in rastlinstvu, njihovih habitatih, delovanju ekosistemov in spoznavanju drugih nara- vovarstvenih vsebin neposredno v naravi. Taka prizadevanja šol potrjujejo pomanjkanje učnih poti in izobraževalnih vsebin v naravi. V radiju 3 km od načrtovanega območja nadomestnih Slika 1: Prikaz HE Brežice v prostoru (HESS, 2013) Slika 2: Prikaz vplivnega območja HE Mokrice (HESS, 2013) Slika 3: Pogled na staro mestno jedro Brežic z Vrbine (14. 4. 2013) Slika 4: Gramoznica Stari grad na levem bregu Save (14. 4. 2013) Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 38 habitatov je 7  osnovnih šol, 3  srednje šole in 2  fakulteti. Če vzamemo nekoliko širše območje, pa je izobraževalnih ustanov še veliko več. Tudi raznolika kulturna krajina, pestre avtohtone rastlinske in živalske vrste ter pogledi na okoliške hribe, naselja in širša kra- jinska slika nudijo možnost za širjenje znanja. Posebej izrazite razgledne točke, ki imajo potencial tudi za načrtovanje učnih in rekreacijskih poti ob novih NH, so pogledi s starega me- stnega jedra Brežic na načrtovano rekreacijsko območje Vrbina ob potokih Močnik in Struga ter NH mokrišče na izlivnem delu Struge, okoliške jelševe in gabrove nasade, kmetijsko kul- turno krajino in obrežje Save. Z načrtovanega rekreacijskega območja se vidijo staro mestno jedro Brežic ter kulturna in naravna krajina v okolici. Z obeh mostov na tem območju se čez Savo odpira pogled na sotočje Save in Krke ter na prodišče pod mostom itd. Uredba o državnem prostorskem načrtu za območje hidroe- lektrarne Brežice  (2012) določa vzpostavitev šestih nadome- stnih habitatov in štirih mirnih območij. Kot mirna območja so hkrati opredeljeni tudi vsi nadomestni habitati. Uredba o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Mo- krice (2013) določa vzpostavitev dveh nadomestnih habitatov in šestih mirnih območij. 3.3 Vrednotenje Merila, po katerih smo vključili dodatno rabo oziroma ureditev v posamezen izravnalni oziroma omilitveni ukrep (nadomestni habitat, mirno cono), smo razdelili na merila ustreznosti za izobraževanje na območju NH ali MO in merila ustreznosti za rekreacijo na območju NH ali MO. Območji (NH in MO) smo vrednotili po merilih za vsako de- javnost z ocenami A, B ali C. Ocena A pomeni, da je območje NH ali MO po tistem merilu zelo primerno za obravnavano Slika 5: Kmetijska kulturna krajina ob sotočju Save in Krke (Slovenija na dlani, 2013) Slika 6: Jelševi in gabrovi nasadi na obrežju Save (14. 4. 2013) Slika 7: Prikaz NH in MO na vplivnem območju HE Brežice (kartografske podloge: TTN, 2013; Kartografsko gradivo ..., 2013) K. NOVAK, M. GOLOBIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 39 dejavnost, vrednost C pa pomeni, da je območje za tisto merilo popolnoma neprimerno za obravnavano dejavnost. Tako smo območji NH in MO razvrstili glede na možnost vključevanja dodatne dejavnosti k njeni primarni naravovarstveni funkciji. Vrednotenje se objektivizira s tem, da je postopek vrednotenja jasno prikazan in obrazložen. Kljub postavljenim kriterijem je vrednotenje še vedno do določene mere subjektivno, odvi- sno od stališč posameznika, ki vrednoti, in širšega konteksta urejanja. 1. Merila ustreznosti območij NH in MO za izobraževanje: • izobraževalna vrednost, • dostopnost, • naravovarstvena ranljivost. Kadar so vsa tri merila ovrednotena z vrednostjo A, je na NH ali MO zelo primerno razvijati izobraževanje. Tako območje NH ali MO ima veliko izobraževalno vrednost, je dostopno in naravovarstveno neobčutljivo. Kadar so merila ovrednotena z ocenama A in B ali vsemi tremi ocenami B, je območje NH ali MO srednje primerno za razvoj izobraževanja, pri čemer se pri načrtovanju posebna pozornost nameni področjem z oceno  B, ki se načrtujejo v skladu z zahtevami in posebnimi pogoji, ki bodo ohranjali vzpostavljena območja NH in MO brez škodljivih vplivov zaradi dodatne funkcije. Kadar je med vrednostnimi ocenami vsaj eno merilo ocenjeno z oceno  C, območje NH ali MO ni primerno za izobraževanje. 2. Merila ustreznosti tras NH in MO za rekreacijo: • doživljajska vrednost NH ali MO, • zičnogeografske razmere, • naravovarstvena ranljivost. Preglednica 1: Merila ustreznosti območij NH in MO za izobraževanje Merila izobraževalna vrednost dostopnost naravovarstvena ranljivost Opis razredov A Območje NH ali MO je ovrednoteno z vredno- stjo A, kadar ima veliko izobraževalno vrednost oz. velik potencial za razvoj izobraževalne vrednosti, ki bi ga bilo mogoče aktivirati s so- razmerno preprostimi ureditvami. Varovana/-e živalska/-e ali rastlinska/-e vrsta/-e je/so opazna/-e in dovolj velika/-e. Njeno/njihovo življenjsko okolje je zanimivo in mogoča je predstavitev nastanka nadomestnega habitata ali mirnega območja z vsemi značilnostmi in posebnostmi. Mogoče je ponuditi tudi doži- vetje, ki je sicer v naravi težko dostopno, kot so zvočno doživetje, vidno doživetje – detajlni prikaz, otip, vonj … Območje NH ali MO je fizično lahko dostopno za izobraže- vanje ali pa to lahko postane. Dostopnost je lahka za vse, tudi za invalide, majhne otroke in skupine. Območje NH ali MO je naravovarstve- no manj občutljivo. Vpliv obiskovalcev na ekološko funkcionalnost NH ali MO je ob ustreznem obnašanju, ki se ga vnaprej določi, zanemarljiv. Posegi in infrastruktura, ki bodo na novo vzposta- vljeni zaradi potreb izobraževanja, ne bodo oz. bodo le zanemarljivo vplivali na pedološke, hidrološke, meteorološke funkcije ter na regulacijo in regeneracijo populacij območij NH ali MO. B Območje NH ali MO ima manjšo izobraževalno vrednost, potencial izobraževalne vrednosti pa je mogoče aktivirati z zahtevnejšimi ukrepi. Območje ne ponuja zelo zanimivih informacij o varovani vrsti območja NH ali MO in tudi s postavitvijo dodatnih naprav za povečanje doživljajske vrednosti območje ni zmožno ponuditi izjemnih doživetij. Kljub temu je ob- močje lahko urejeno kot dokaj zanimivo. Če je mogoč zanimiv in privlačen ogled le v izjemno kratkem času oziroma ob določenih specifičnih pogojih (parjenje, gnezdenje, mladiči, cvetenje itd.) dobi območje NH oziroma MO oceno B. Območje NH ali MO je ovre- dnoteno z vrednostjo B, kadar fizični dostop ni omogočen prav do območja NH ali MO, lahko dostopno pa je doživetje in zaznavanje (poslušanje, opa- zovanje) NH ali MO iz daljave. Dostop je lahko omogočen tudi v določenih pogojih, npr. kadar ni vode, ob manjšem številu obiskovalcev in podobno. Območje NH ali MO je naravovarstve- no ranljivejše. Zaradi varovanih vrst ni priporočeno, da se tam v občutljivejših časovnih obdobjih (npr. v obdobju par- jenja) pojavlja večje število obiskovalcev, saj bi to lahko imelo negativen vpliv na NH oziroma MO. Oddaljeno opazovanje varovanih vrst in habitatov le v določe- nih obdobjih ali ves čas ima lahko zane- marljiv vpliv na NH ali MO. C Območje NH ali MO za obiskovalce ni zanimi- vo. Varovana rastlinska ali živalska vrsta je zelo neizrazita in ni je mogoče predstaviti na atrak- tiven način. Tudi zanimivosti in informacij o območju ni oziroma so predvideno nezanimive za obiskovalce. Območje NH ali MO je težko dostopno oziroma bi bilo do- stopnost težko urediti. Območje NH ali MO je naravovarstveno ranljivo in načrtovalec nima možnosti, da bi omogočil turistično in izobraževal- no rabo območja brez negativnih posle- dic na NH oz. MO. Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 40 Preglednica 2: Merila ustreznosti območij NH in MO za rekreacijo Merila doživljajska vrednost fizičnogeografske razmere naravovarstvena ranljivost Opis razredov A Pri NH ali MO je/bo doživljajska pestrost NH ali MO zelo velika. Obiskovalec ob sti- ku z NH ali MO doživi vsaj eno izrazitejšo čutno izkušnjo, kot je izjemen pogled, slišanje oglašanja živali, dotik oziroma neposreden stik s habitatnim tipom, vonj … Doživljajska vrednost NH ali MO je izrazita vsaj v enem letnem času. Fizičnogeografske razmere (relief, hi- drologija …) omogočajo vzpostavitev potrebne infrastrukture za rekreaci- jo (tekaške poti, igrala, igrišča, parkov- ne površine …) in varno rekreacijo. Območje NH ali MO je naravovarstveno manj občutljivo. Vpliv obiskovalcev na ekološko funkcionalnost NH ali MO je ob ustreznem obnašanju, ki se ga vnaprej določi, zanemar- ljiv. Posegi in infrastruktura, ki bodo na novo vzpostavljeni zaradi potreb rekreacije, ne bodo oziroma bodo le zanemarljivo vplivali na pedo- loške, hidrološke, meteorološke funkcije ter na regulacijo in regeneracijo populacij NH ali MO. B Območje NH ali MO je doživljajsko manj pestro. Obiskovalec ne bo z nobenim od čutil doživel izjemnih doživetij. Kljub temu bo lahko območje urejeno kot dokaj privlačno in estetsko. Vzpostavitev potrebne infrastrukture za rekreacijo je zaradi fizičnogeograf- skih razmer težje izvedljiva, vendar mogoča. Fizičnogeografske razmere ob ustreznem načrtovanju in zavaro- vanju omogočajo varno rekreacijo. Območje NH ali MO je naravovarstveno ranlji- vejše. Zaradi ekoloških zahtev prisotnih vrst ni priporočeno, da je v neposredni bližini obmo- čja večje število obiskovalcev. Le bolj odda- ljeno speljane poti in rekreativne dejavnosti oziroma upoštevanje sezonskih, časovnih in prostorskih omejitev bi omogočili opazovanje in doživljanje varovanih vrst in habitatov brez škodljivega vpliva na NH oz. MO. C Območje NH ali MO je doživljajsko zelo skopo in ne bo ponujalo opaznejših čutnih doživetij območja. Fizičnogeografske razmere ne omogo- čajo vzpostavitve potrebne infrastruk- ture za razvoj rekreacije ali pa rekre- acijske površine ne morejo zagotoviti stalne varnosti uporabnikov. Območje NH ali MO je naravovarstveno ranlji- vo in načrtovalec nima možnosti, da bi omo- gočil rekreacijo na območju NH oziroma MO brez negativnih posledic. Preglednica 3: Vrednotenje NH gramoznica 1 (HE Brežice) NH nadomestna gramoznica 1 (HE Brežice) Merila za izobraževanje izobraževalna vrednost A Opazovanje gnezdenja redkih vrst ptic (čapljica, breguljka, čebelar, vodomec) ter drugih izje- mnih in redkih rastlinskih in živalskih vrst. dostopnost A Že obstoječa asfaltirana cesta vodi tik do gramoznic, mogoča in nezahtevna bi bila ureditev za dostop invalidov, večjih skupin, otrok. naravovarstvena ranljivost B Na območju gramoznice bo zaradi izgradnje rekreacijskega območja in kompleksa Raceland in drugih načrtovanih dejavnosti prišlo do neposrednega uničenja rastlinskih vrst in delov njiho- vih rastišč ter osebkov manj mobilnih živalskih vrst. Negativni vplivi so pričakovani predvsem na ptice (čapljica, kolonije breguljk ter čebelar in vodomec, ki gnezdita v navpičnih stenah gramoznice Stari grad). Vplivi ob upoštevanju omilitvenih ukrepov ne bodo bistveni (Okolj- sko ... Brežice, 2011). Merila za rekreacijo doživljajska vrednost A Vodna površina, oglašanje ptic, velik potencial za estetsko ureditev območja. fizičnogeografske razmere A Brežine ob gramoznicah so zelo primerne za ureditve. naravovarstvena ranljivost B Na območju gramoznice bo zaradi izgradnje rekreacijskega območja in kompleksa Raceland in drugih načrtovanih dejavnosti prišlo do neposrednega uničenja rastlinskih vrst in delov njiho- vih rastišč ter osebkov manj mobilnih živalskih vrst. Negativni vplivi so pričakovani predvsem na ptice (čapljica, kolonije breguljk ter čebelar in vodomec, ki gnezdita v navpičnih stenah gramoznice Stari grad). Vplivi ob upoštevanju omilitvenih ukrepov ne bodo bistveni (Okolj- sko ... Brežice, 2011). K. NOVAK, M. GOLOBIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 41 Preglednica 4: Rezultati vrednotenja Ustreznost za izobraževanje Ustreznost za rekreacijo NH oziroma MO merila izobraževalna vrednost dostopnost naravovarstvena ranljivost doživljajska vrednost fizičnogeo- grafske razmere naravovarstvena ranljivost Nadomestni habitat oziroma mirno območje na vplivnem območju HE Brežice NH – nadomestna gramoznica 1 A A B A A B primerno primerno NH – nadomestna gramoznica 2 A A B A A B primerno primerno NH – gozdovi in travniki C A A B A A ni primerno primerno NH – mokrišče na izlivnem delu Struge in nadomestna rečna struga A A B A B B primerno primerno NH – nadomestna gramoznica 3 A B B A A B primerno primerno NH – Mlake A A B A A B primerno primerno MO – površine ob sotočju Save in Krke A A C A A C ni primerno ni primerno MO – obrežje in akumulacijski bazen ob levem bregu A B C A B B ni primerno primerno MO – obrežje in akumulacijski bazen ob desnem bregu A B C A B B ni primerno primerno MO – vzdolž nadomestne gramoznice 3 A B C A B B ni primerno primerno Nadomestni habitat oziroma mirno območje na vplivnem območju HE Mokrice NH – suhi travniki B A B A B A primerno primerno NH – prodišče C A B A B A ni primerno primerno MO – Krka dolvodno od avtocestnega mostu – izlivni del Krke B B C A B B ni primerno primerno MO – obrečni gozdovi s plitvinami, desni breg A B C A B B ni primerno primerno MO – obrečni gozdovi s plitvinami, levi breg A B C A B B ni primerno primerno MO – dovod vode za oživitev mrtvic C A B A A B ni primerno primerno MO – rokav Stare Gabernice A C C A B B ni primerno primerno MO – Prilipska mrtvica A A B A A B primerno primerno Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice Kadar so vsa tri merila ovrednotena z vrednostjo A, je na NH ali MO zelo primerno razvijati rekreacijo. Tako območje NH ali MO ima veliko doživljajsko vrednost, ugodne zičnoge- ografske razmere in naravovarstveno ni občutljivo. Kadar so merila ovrednotena z ocenama A in B ali s tremi ocenami B, je območje NH ali MO srednje primerno za razvoj rekreacije, pri čemer se pri načrtovanju posebna pozornost nameni po- dročjem z oceno B, ki se načrtujejo v skladu z zahtevami in posebnimi pogoji, ki bodo ohranjali vzpostavljene NH in MO brez škodljivih vplivov zaradi dodatne funkcije. Kadar je med vrednostnimi ocenami vsaj eno merilo ocenjeno z oceno C, območje NH ali MO ni primerno za razvoj rekreacijske rabe. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 42 Glede na zgoraj opisane kriterije smo ovrednotili vseh 18 nara- vovarstvenih območij. V preglednici 3 je kot primer prikazan rezultat vrednotenja za NH gramoznica  1 pri HE Brežice. Poleg ocene je navedena tudi utemeljitev. Z vrednotenjem vseh načrtovanih nadomestnih habitatov in mirnih območij na vplivnem območju HE Brežice in HE Mokrice smo opredelili, na katerih nadomestnih habitatih je smiselno in mogoče razvijati rekreacijo in izobraževanje  (glej preglednico 4). Večina NH in MO je ovrednotena z oceno primerno tako za izobraževalno kot za rekreacijsko dejavnost. Predvsem naravo- varstvena občutljivost, v nekaterih primerih pa tudi neugodni dejavniki za razvoj rekreacije ali izobraževanja vplivajo na to, da ni prav nobeno območje NH ali MO dobilo ocene zelo primerno. 6 območij NH in eno MO je torej ovrednotenih z oceno primerno za razvoj izobraževalne dejavnosti, kar pome- ni, da se izobraževalna dejavnost v primeru dodatne pozornosti področjem z oceno B ter načrtovanju v skladu z zahtevami in posebnimi pogoji, ki bodo ohranjali območja NH oz. MO brez škodljivih vplivov na naravovarstveno namembnost, lahko vzpostavi. Za rekreacijsko dejavnost pa je primernih kar 17 območij  NH in MO. Za izobraževanje niso primerna pred- vsem območja MO, za rekreacijo pa so bile kot neprimerne ovrednotene le naravovarstveno zelo ranljive površine ob so- točju Save in Krke. 3.4 Predlog ureditve rekreacijsko-izobraževalne poti V neposredni bližini Save, na vplivnem območju HE Brežice in HE Mokrice, smo zasnovali sistem krožnih rekreacijsko-izo- braževalnih poti v dolžini več kot 40 km. Namen novih poti v bližini načrtovanih nadomestnih habitatov in mirnih območij je izboljšanje rekreacijskih možnosti občanov Brežic in turistov, predvsem obiskovalcev Term Čatež, ter izboljšanje zavedanja lokalnega prebivalstva in obiskovalcev območja o dogajanju v njihovem okolju in o človekovem vplivu na naravo. Mogočih je več izbir dolžin in tras krožne poti iz različnih izhodišč, ki so dolge od 500 metrov do 40 km. Najdaljša, ma- ratonska dolžina poti poteka od Brežic do Krškega po levem bregu Save, preko mostu mimo Krške vasi, Čateža ob Savi, oko- li Čateških toplic, kjer zopet prečka reko čez most pri Brežicah ali z brodom pri Termah Čatež ter skozi vasi Loče, Mihalovac in Mostec na desnem bregu Save vodi nazaj do Brežic. Krožne poti so primerne za različne oblike rekreacije, kot so kolesarjenje, tek in pohodništvo. Določene trase so primerne tudi za rolanje, kotalkanje in druge športe, za katere sta za varno izvedbo potrebni mirna in dovolj široka položna pot in utrjena podlaga. Ob poti smo poleg številnih manjših izobraževalnih točk za- snovali tudi tri večje izobraževalne postaje, na katerih krajinska Slika 8: Rezultati vrednotenja (kartografske podloge: TTN, 2013; Kartografsko gradivo …, 2013) K. NOVAK, M. GOLOBIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 43 Slika 9: Skica ureditve sedežnega programa in ploščadi ob NH ob potoku Struge (ilustracija: Katja Novak) Sliki 10 in 11: Ureditvi podobnega NH v Avstriji s spremljajočo rekreacijsko potjo (Wasserkraftwerke, 2008) Slika 12: Prerez začetne faze vzpostavitve NH mokrišče (Wasserkraftwerke, 2008) ureditev ponuja dostop in postanek skupin učencev ali obisko- valcev, omogoča interpretacijo območja, možnost opazovanja in vključevanje v varstvene aktivnosti. V zasnovo pa smo poleg načrtovanih nadomestnih habitatov in mirnih območij vklju- čili tudi obstoječe učne poti in rekreacijsko ponudbo ob poti in jih povezali v celovito možnost trženja ter obveščanja širše javnosti o organiziranih dogodkih in ponudbi. Ena od treh učnih točk je učna točka pri mokrišču Struge in ribji stezi. Nahaja se v neposredni bližini Brežic, ob NH Mokrišče ob izlivnem delu Struge in nadomestni rečni stru- gi. Območje je sestavni del novega rekreacijskega območja ob potoku Struge in Močnik za mesto Brežice. Nahaja se v neposredni bližini Brežic, ob nadomestnem ha- bitatu Mokrišče ob izlivnem delu potoka Struge. Območje je sestavni del novega rekreacijskega območja za Brežice. Lega je še posebej primerna za skupine šolarjev iz OŠ Brežice, Gim- nazije Brežice in drugih izobraževalnih ustanov v bližini ter tudi za turiste, ki jih zanimajo naravne znamenitosti v turistični Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na primeru vplivnega območja hidroelektrarn Brežice in Mokrice Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 44 ponudbi občine Brežice. Na točki se postavi ploščad z infor- macijskimi tablami, ki se jo opremi s klopmi, opazovalnico za ptice, tablicami o avtohtonem rastlinstvu in živalstvu ter pomenu takega nadomestnega habitata (slike 9–12). 4 Sklep Vzpostavljanje nadomestnih habitatov se je v praksi izkazalo kot dokaj zahtevna in do zdaj ne posebej uspešno izvedena naloga. Poleg tehnične izvedljivosti, ki zadeva dolgoročno za- gotavljanje ustreznih pogojev za stabilnost habitata, so razlogi tudi v smiselnosti in sprejemljivosti takega delovanja v družbi. Zaradi raznolikosti in številnih možnosti izvedbe nadomestnih habitatov je postopke načrtovanja nadomestnega habitata tež- ko posploševati. Tudi prihodnost nadomestnih habitatov še ni jasna, saj je smer razvoja njihovega načrtovanja težko predvi- deti. Ob predvidevanju, da bo tovrstnih ukrepov vse več, pri umeščanju nadomestnih habitatov predlagamo ustvarjalen načrtovalski pristop. V prispevku je predstavljen primer takega »ustvarjalnega var- stva« na območju nadomestnih habitatov in mirnih območij na vplivnem območju HE Brežice in Mokrice. Predlog vzposta- vitve rekreacijskih in izobraževalnih poti povezuje predlagana območja in tako v osnovno naravovarstveno funkcijo vpeljuje še komplementarne družbene funkcije. Mnenja strokovnjakov s področja nadomestnih habitatov so potrdila predviden pozi- tiven učinek vključevanja rekreacije in izobraževanja v sistem nadomestnih habitatov na vplivnem območju hidroelektrarn Brežice in Mokrice. Ob upoštevanju sezonskih, časovnih in prostorskih omejitev zavarovanih vrst je združevanje funkcij dobrodošla rešitev, ki bi prispevala k uravnoteženju stroškov in koristi vzpostavitve in vzdrževanja območij NH, k večji vključenosti novih struktur v zični in družbeni prostor ter večji ozaveščenosti o vplivih človeka na naravo. Katja Novak, mag. inž. kraj. arh. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Jamnikarjeva 101, Ljubljana E-pošta: katja_slo@hotmail.com Dr. Mojca Golobič, univ. dipl. inž. kraj. arh., izredna profesorica Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Jamnikarjeva 101, Ljubljana E-pošta: mojca.golobic@bf.uni-lj.si Opombe Raziskovalno delo, opisano v tem prispevku, je nastalo v okviru di- plomske naloge Nadomestni habitati v krajinskem načrtovanju na pri- meru vplivnega območja HE Brežice in Mokrice (K. Novak, mentorica M. Golobič). V diplomski nalogi so podrobneje predstavljeni zakonodaja, primeri dobre prakse, podrobnejše analize območja, celoten postopek vrednotenja ter rezultati in mnenja strokovnjakov. Diplomska naloga je dostopna na spletnem naslovu digitalne knjižnice BF: http://www. digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/krajinska-arhitektura/dn_novak_katja.pdf. Viri in literatura Hidroelektrarne na Spodnji Savi d.o.o. Dostopno na: http://www.he-ss. si/. Kartografsko gradivo DPN HE Brežice in DPN HE Mokrice. Acer Novo mesto d.o.o. (interno gradivo, maj 2013). Kolarič, Š. (2010): Nadomestni habitati kot omilitveni ali izravnalni ukrep varstva narave pri posegih v prostor. Diplomsko delo. Ljubljana, Bioteh- niška fakulteta. Rolston, H. (1996): Narava, kultura in etika okolja. Ljubljana, BF – Inštitut za krajinsko arhitekturo. Slovenija na dlani. Dostopno na: http://www.slovenijanadlani.si/. Uredba o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Breži- ce. Uradni list Republike Slovenije, št. 50/2012, Ljubljana. Uredba o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Mokri- ce. Uradni list Republike Slovenije, št. 69/2013, Ljubljana. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Uradni list Republike Slovenije, št. 105/2005, Ljubljana. Wasserkraftwerke Gössendorf und Kalsdorf. Fachgebietsübergreifender. Maßnahmenkatalog (2008). Gradec, STEWEAG-STEG GmbH. Zakon o ohranjanju narave (ZON – UPB2). Uradni list Republike Sloveni- je, št. 96/2004, Ljubljana. K. NOVAK, M. GOLOBIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 45 Uroš ROZMAN Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti V članku obravnavamo načrtovanje daljinskih kolesarskih povezav v Sloveniji. Predstavljena je umestitev kolesarske poti ob reko Dravo. Dravska kolesarska povezava v Sloveniji kot turistična ponudba že obstaja, vendar poteka po obstoječih bolj ali manj prometnih cestah in kot taka ni primerljiva s podobnimi obrečnimi kolesarskimi potmi v razvitejših evropskih državah. Poleg obstoječih meril in normativov, ki veljajo v Sloveniji za načrtovanje tovrstnih objektov in povezav, v članku predstavljamo še praktične primere umeščanja daljinskih kolesarskih poti v tujini. S pomočjo primerov dobrih praks, analize območja ob reki Dravi in pogovorov z zainteresiranimi déležniki v prostoru, smo predstavili določitev mogočih variant poteka Dravske kolesarske poti. Predlagane variante smo vrednotili glede na prostor- ski, funkcionalni in varstveni vidik. V sklepu predlagamo celovitejše načrtovanje in upoštevanje že obstoječe infrastrukture ter javnih, gozdnih in poljskih poti, s čimer želimo prispevati k učinkovitejšemu, hitrejšemu in predvsem finančno ugodnejšemu načinu umeščanja daljinskih kolesarskih poti. Ključne besede: Dravska kolesarska pot, prostorska umestitev, vre- dnotenje variant, daljinska kolesarska povezava 1 Uvod Še do pred kratkim je bilo eno od glavnih meril vrednotenja razvitosti držav  – stopnja motorizacije v prometu. Tak način vrednotenja je v zadnjem desetletju, ob velikih družbenoeko- nomskih spremembah v svetu, postal zastarel. Mnoge sodobne države, npr. v Skandinaviji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Švici, Avstriji idr., so pred leti pričele pospešeno razvijati trajnostne oblike transporta (Medved, 2012). V Sloveniji pa tovrstna pri- zadevanja zaostajajo za najrazvitejšimi državami, kar je jasno razvidno iz pomanjkanja oz. neobstoja kolesarske infrastruk- ture na vseh ravneh. Kljub temu so se prizadevanja za ureditev kolesarskih povezav začela že pred 20  leti. Na začetku je bil poudarek predvsem na varnostnem vidiku v cestnem prometu. V ta namen so se ob cestah načrtovale ločene površine za pešce in kolesarje. Z leti je skrb za varnost v naseljih postala praksa in celo standard (Uradni list RS, št. 91/2005). V zadnjih 10 letih že opažamo, da se tudi v Sloveniji načrtujejo in gradijo prve ko- lesarske poti na trasah opuščenih železnic (60 km). Kljub vsem prizadevanjem in zapisanim ciljem Strategije prostorskega ra- zvoja Slovenije (v nadaljevanju: SPRS, 2004) pa do obsežnejših projektov načrtovanja daljinskih kolesarskih poti do zdaj še ni prišlo. Glavni vzroki so predvsem v razdrobljenih pristoj- nostih različnih ministrstev, lokalnih skupnosti in razvojnih agencij, ki do zdaj praviloma niso mogli doseči skupnih vizij in tovrstnega operativnega sodelovanja. Razloge lahko iščemo tudi v pomanjkanju nančnih sredstev in deloma tudi v po- manjkanju znanja ter spodbud s strani ustreznih javnih služb, ki bi spodbudile gradnjo daljinskih kolesarskih povezav. Tudi če je do sodelovanja na področju gradnje daljinskih kolesarskih povezav prišlo, so se pogosto pojavili močni konikti interesov med lokalnimi skupnostmi, državo in stroko, kar je privedlo tudi do slabše umeščenih kolesarskih povezav (Dravska kole- sarska pot[1] v Sloveniji) brez upoštevanja standardov, ki so znani v tujini. V članku so prikazane težave z umeščanjem daljinskih kolesar- skih povezav v prostor. Predlagan je tudi pristop načrtovanja daljinske kolesarske povezave na primeru kolesarske poti ob Dravi med Dravogradom in Središčem ob Dravi; v sosednji Avstriji je kolesarska pot ob Dravi ena najbolj urejenih in vzorčnih kolesarskih poti (www.drauradweg.com). Dravska kolesarska povezava v Sloveniji kot turistična ponudba sicer že obstaja, vendar poteka le po že obstoječih bolj ali manj pro- metnih cestah, ki zato niso dovolj privlačne za kolesarje ne glede na namen kolesarjenja. Ugotavljamo, da zato kolesarska povezava v taki obliki ni prinesla želenega učinka, saj število njenih uporabnikov po podatkih regionalnih destinacijskih organizacij stagnira (sistematično štetje kolesarjev se žal ne izvaja). Rešitev nastale težave vidimo v umestitvi nove kole- sarske poti, ki bo ločena od obstoječih prometnic in jo je treba načrtovati na podlagi pravil stroke, dobrih primerov iz tujine, ob hkratnem upoštevanju potreb ter želja lokalnih skupnosti in njihovih prebivalcev. Taka kolesarska pot bo prispevala k višji Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 46 kakovosti turistične ponudbe, ki prinaša v regiji in lokalnih skupnostih tudi nova delovna mesta, ne le v turizmu, temveč tudi v drugih dejavnostih, ki so bolj ali manj neposredno po- vezane s turistično dejavnostjo. Kolesarska pot mora hkrati zadovoljiti tudi potrebe lokalnih skupnosti in vsakodnevnega življenja njihovih prebivalcev. 2 Daljinske kolesarske povezave in njihovi uporabniki Neurejeno stanje na področju daljinskih kolesarskih poti v Sloveniji je mogoče zaznati že pri določitvi denicije, saj ta ni natančno določena, o njej pa se ne morejo dogovoriti niti najbolj priznani slovenski strokovnjaki (na primer Andrejčič Mušič, P., 2005; Lipar, P., 2012). Tako lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji v kategorizaciji državnih kolesarskih pove- zav iz leta 2005 (glej Andrejčič Mušič, P., 2005) predvidenih 8 daljinskih povezav, v predlogu iz leta 2009 (glej Andrejčič Mušič, P., 2009) pa celo več kot 10 teh, kar je sporno, saj v tujini daljinske kolesarske povezave dojemajo kot povezave, ki so dolge več 100  kilometrov in praviloma potekajo skozi več držav (internet 1). V Sloveniji bi navedenemu kriteriju ustre- zalo mogoče le 5 kolesarskih povezav. Zmeda nastaja tudi pri razlagi izrazov kolesarska pot in kolesarska povezava (pred- vsem pri lokalnih skupnostih). Kolesarska povezava je namreč povezava, ki je lahko označena po državnih in lokalnih cestah, delno tudi po ločenih kolesarskih poteh, kolesarskih pasovih[2] in kolesarskih stezah[3] (Ur.  l.  RS, št.  109/2010). Kolesarska pot[4] pa lahko predstavlja ime t.  i. turističnega produkta ali kolesarsko infrastrukturo, namenjeno izključno kolesarjem (in drugim uporabnikom pod posebnim pogoji) in odmaknjeno od prometnih cest (Ur. l. RS, št. 109/2010). V Sloveniji bi morali glede na pomanjkanje kolesarske infrastrukture večji del kolesarskih poti preimenovati v kolesarske povezave. Tako v prihodnosti ne bi tako pogosto prihajalo do napačnih inter- pretacij nekaterih povezav, ki so v turistične namene le prei- menovane v kolesarske poti. Da bi lahko bolje razumeli, kakšne so značilnosti daljinskih kolesarskih poti, je potrebna analiza uporabnikov in njihovih želja. Kolesarske poti uporabljajo predvsem večdnevni kole- sarji, ki med kolesarjenjem najpogosteje preživljajo tedenske počitnice (4–8 dni), na poti pa si ogledujejo tudi turistične znamenitosti. Lokalno so lahko uporabniki tudi »turistični« kolesarji, ki na določeno območje prispejo samo za en dan, in lokalno prebivalstvo, ki kolesarsko pot uporablja za vsakodnev- no sprostitev. Daljinsko kolesarjenje, še posebej ob rekah, po podatkih študije Eurovelo (Weston, R., idr., 2012), je zanimivo predvsem za kolesarje v parih oz. družine z otroki. Glavne po- trebe oz. želje potencialnih uporabnikov daljinskih kolesarskih poti so predvsem bližina narave, pobeg iz vsakdanjega življenja, učenje o novih pokrajinah in ljudeh ter sprostitev in športna aktivnost. Kolesarji si tako želijo predvsem poti v bližini narave (reke), nizko gostoto prometa (ločene kolesarske poti stran od prometnih cest), kakovostne kolesarske podlage, raznolikost poti in kakovostno turistično ponudbo. Daljinski kolesarji so tudi odlični potrošniki, saj je količina njihove prtljage zelo omejena in svoje sprotne potrebe zadovoljujejo z nakupi ob poti, poveča pa se tudi uporaba javnega prometa, saj za vrnitev na začetno točko praviloma uporabijo vlak ali avtobus. 3 Dravska kolesarska pot v Avstriji in Sloveniji Slovenija je v smislu daljinskega kolesarjenja in kolesarjenja nasploh še dokaj nerazvita država, zato moramo dobre primere iz prakse iskati predvsem v tujini, v kolesarsko razvitejših dr- žavah. Posebnost pri umeščanju v prostor so predvsem obreč- ne kolesarske poti, ki so zaradi bližine reke in narave najbolj obiskane daljinske kolesarske poti, obenem pa so za prostorske načrtovalce poseben izziv. Kot smo ugotovili na podlagi štu- dije primerov (kolesarski poti ob Dravi in Muri v Avstriji), so največji načrtovalski izziv številne omejitve, kot so poplavna in druga varstvena območja (npr. Natura 2000, najboljša kmetij- ska zemljišča), in naravne omejitve, kot so ozke rečne doline, v katerih so prostor že zasedle druge pomembne infrastrukture, kot sta cesta in železnica. Nam najbližja država, ki se je uspešno spoprijela s tovrstnimi izzivi, je Avstrija, v kateri imajo več urejenih obrečnih kole- sarskih poti, od katerih bi se lahko uspešna zgodba dveh od teh (kolesarska pot ob Dravi, www.drauradweg.com, in kole- sarska pot ob Muri, www.murradweg.com) nadaljevala tudi v Slovenijo. Da so obrečne kolesarske poti najbolj priljubljene in obiskane, so v Avstriji nakazali že z označbami R1 (Radweg 1) in R2 (Radweg 2), kar pomeni, da sta ti poti v vsej Avstriji najpomembnejši. Kolesarski poti sledita Dravi in Muri po lo- čenih poteh, le manjši del poti pa tudi po manj obremenjenih lokalnih cestah. Osrednje nemško kolesarsko združenje ADFC (Alldeneiner Deutscher Fahrrad Club, www.adfc-tourenpor- tal.de) je avstrijski kolesarski poti ob Dravi zaradi odlično za- stavljenega sistema usmerjanja in dobro razvite infrastrukture za kolesarje podelilo 4 zvezdice (od 5 mogočih). Kolesarska pot ob Dravi v Avstriji poteka čez dve deželi, čez Tirolsko in Koroško, prihodki od nje pa so v letu 2011 samo na Koroškem znašali 4 milijone evrov. Ob tem seveda ne smemo spregleda- ti dejstva, da kolesarsko pot uporabi okoli 120.000 kolesarjev letno (Oberdorfer, Tscherne, 2012). Pod do uspeha je posledica pametne in racionalne umestitve v prostor, pri čemer so uspešno sodelovali s hidroelektrarnami, izkoristili so obstoječe poljske, gozdne in servisne poti ob reki, U. ROZMAN, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 47Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti kjer pa to ni bilo mogoče, so gradili kolesarske poti ob žele- znici, cesti ali popolnoma na novo. Prednost takega pristopa je predvsem hitrejša in cenejša umestitev v prostor, saj poti že obstajajo, spremeni se le njihova namembnost in glede na to se ustrezno preuredijo. Tako na primer makadamskih poti ob rekah niso povsod asfaltirali, ampak so jih le preuredili v kole- sarjem prijazne makadamske poti, ki so v nekaterih primerih še atraktivnejše od asfaltiranih. S preprostimi rešitvami so hitreje prišli do želene trase, ki je ločena od prometa, hkrati pa lahko v prihodnje določene odseke postopoma izboljšujejo. Kljub stalnemu izboljševanju se kolesarske poti medtem že uspešno tržijo v turistični ponudbi regije. Popolnoma drugačen je pristop pri načrtovanju slovenske kole- sarske poti ob Dravi. Prve zamisli o vzpostavitvi te segajo v leto 1999, v letu 2002 pa je bila podpisana namera za vzpostavitev kolesarske povezave med Italijo, Avstrijo in Slovenijo (internet 2). Za gradnjo kolesarske poti je bila zadolžena Direkcija RS za ceste (v nadaljevanju: DRSC), ki je v desetih letih zgradila le 5 kilometrov ločenih kolesarskih poti, te pa so bile najpogosteje umeščene neposredno ob prometno državno cesto. Strategija izgradnje, ki jo je uporabila DRSC, je predvidela uporabo veli- kega števila državnih in lokalnih cest (tudi cesto na Pohorje – 700 m n. m. v.) ter gradnjo kolesarskih stez ob državnih cestah. Taka strategija je popolnoma v nasprotju z dobrimi praksami iz Avstrije (slika 1). Zaradi počasnega delovanja DRSC so se pred leti združili Regionalna razvojna agencija za Koroško, Ma- riborska razvojna agencija in Znanstveno-raziskovalno središče Bistra Ptuj ob reki Dravi in postavili označbe za kolesarsko povezavo (t. i. Dravske kolesarske poti) po državnih in lokalnih cestah, vendar se tudi ta poteza ni izkazala za dovolj uspešno, saj zaradi pomanjkljivo urejene kolesarske infrastrukture kole- sarska pot ni privabila dovolj velikega števila kolesarjev, trasa pa prav tako ni bila promocijsko in organizacijsko podprta s strani Avstrije. Kot taka namreč ni ponujala enake infrastrukturne opremljenosti in storitev kot od prometa ločena kolesarska pot v Avstriji, zaradi česar je v svojem promocijskem gradivu niso mogli promovirati kot kolesarsko pot, ocenjeno s 4 zvezdicami s strani ADFC. 4 Uporabljena metoda umestitve Dravske kolesarske poti v prostor Zaradi pomanjkanja metodologije in dobrih praks umestitve daljinskih kolesarskih poti v Sloveniji smo se pri umeščanju Dravske kolesarske poti oprli predvsem na v Sloveniji že uve- ljavljen postopek vrednotenja variant za umeščanje avtocest in hitrih cest v okviru državnih prostorskih načrtov. Poleg tega smo izdelali tudi analizo kolesarskih poti v Avstriji in številne dobre prakse prenesli na predlagani model umestitve Dravske kolesarske poti s prilagoditvijo vsem posebnostim, ki smo jih prepoznali v prostoru. Postopek študije variant je prikazan na sliki 2. 4.1 Predhodne analize in določitev variant V prvi fazi smo analizirali širše območje ob Dravi v Sloveniji in pretežno s terenskim delom naredili popis obstoječe kole- sarske infrastrukture. Reka Drava nudi pestrost in raznolikost doživljanja narave. Privlačnost prostora dopolnjujejo krajinski parki (Drava, Mariborsko jezero, Šturmovci) in umetna jeze- ra (Dravograjsko, Mariborsko, Ptujsko, Ormoško). Ob reki je bilo v 7 občinah v 15 letih zgrajeno več kot 25  km ločenih kolesarskih poti, vendar zaradi neusklajenega prostorskega na- črtovanja niso povezane z obstoječo kolesarsko potjo ob Dravi. Ugotovili smo, da je potek te v veliki meri nesprejemljiv zaradi vodenja kolesarjev v večjem delu po s prometom bolj obre- menjenih in nevarnih odsekih državnih in lokalnih cest (ki potekajo odmaknjeno od reke Drave) ter vzponov, ki znašajo tudi do 300 m n. m. v. Slika 1: (a) kolesarska pot ob Dravi v Avstriji, (b) kolesarska steza ob državni cesti v bližini Drave v Sloveniji a b Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 48 Slika 2: Postopek priprave študije variant in njena struktura U. ROZMAN, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 49 V nadaljevanju smo v sklopu raziskave obiskali vse občine ob predvideni Dravski kolesarski poti, v katerih so nam predsta- vili svoje obstoječe projekte oz. želje, povezane z načrtovanjem daljinske kolesarske poti. Predstavljene so bile predvsem že- lje po kolesarskih stezah ob državnih in lokalnih cestah (po možnosti podprte s podpornimi zidovi), ki morajo nujno biti asfaltirane in ločene z zaščitnimi varnostnimi ograjami. Z njimi bi občine povezovale predvsem lokalno prebivalstvo. Ob tem se je pokazalo predvsem nepoznavanje drugačnih rešitev za umeščanje obrečnih kolesarskih poti, kot smo jih predstavili zgoraj. Tudi po predstavitvi preprostih in v tujini uspešnih pristopov z uporabo obstoječih poti ob rekah v naravi, po možnosti na makadamskih podlagah, v nekaterih občinah še niso bili pripravljeni sprejeti novih alternativnih predlogov, deležni smo bili celo kritik in neodobravanja. Tak odziv je mogoče spremeniti samo s predstavitvami dobrih primerov iz tujine in vzpostavitvijo vzorčnih primerov v Sloveniji, da bodo lokalne skupnosti na konkretnih primerih spoznale uspešnost in nančno učinkovitost tovrstnih rešitev. 4.2 Vrednotenje in primerjava variant V naslednjem koraku smo na podlagi izdelane analize ter ob upoštevanju obstoječih projektov in želja občin predlagali več mogočih variant (slika 3) poteka Dravske kolesarske poti. Vse predlagane variante smo nato vrednotili glede na izbra- ne (a)  prostorske, (b)  funkcionalne in (c)  varstvene kriterije. Med prostorskimi kriteriji smo upoštevali potek poti v naravi, bližino reke Drave, privlačnost prostora, turistično ponudbo ob kolesarski poti, usklajenost s predlogi občin in lastniško strukturo. Funkcionalni kriteriji so zajemali analizo predvide- nih večjih objektov na trasi, obliko kolesarske povezave in mo- žnost uporabe obstoječe infrastrukture. Varstveni kriteriji pa so bili upoštevanje varovanih območij Nature  2000, varovalnih gozdov, naravnih vrednot in poplavnih območij. Izpustili smo le ekonomski vidik, saj je bil ta v veliki meri iz- ražen skozi funkcionalni vidik. Finančno oceno vrednosti smo pripravili za končno predlagano varianto na primeru strokovne podlage z naslovom »Kolesarske povezave v Savinjski regiji« (2011), ki jo je za potrebe Razvojne agencije Savinjske regije pripravil Razvojni center planiranje d. o. o., Celje. Osnova za oceno stroškov je bila pripravljena na podlagi posvetovanj s projektanti, ki izdelujejo tehnično dokumentacijo in oceno stroškov izgradnje kolesarskih poti, ter na podlagi posvetovanj z zaposlenimi pri Direkciji RS za ceste in Družbi za državne ceste. Cene za odkup zemljišč smo preverili na portalu Geo- detske uprave RS v zbirki vrednotenja nepremičnin. Posebej smo poudarili prostorski vidik, saj je ta ključen za poznejši uspeh kolesarske poti in njeno izvedbo. Na končno oceno je najmanj vplival varstveni vidik, saj imajo lahko varovana območja tako negativen (težje pridobivanje soglasij oz. doda- tni pogoji pri umeščanju) kot tudi pozitiven vpliv (turistična ponudba, neokrnjena narava, privlačnost). Vidika varnosti v cestnem prometu prav tako nismo posebej poudarjali, saj je v primeru umestitve kolesarske poti po ločenih poteh ob reki varnost tako ali tako zagotovljena in ni potrebne za posebno preveritev. V končnem predlogu smo tako združili najboljše mogoče variante za posamezne odseke glede na dane možnosti v prostoru. Slika 3: Območje med Ožbaltom in Mariborom s prikazom obravnavanih variant Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 50 Preglednica 1: Potrebna infrastrukturna dela po tipih izvedbenih del in ocena potrebnih finančnih sredstev novogradnja ureditev poti (servisnih, javnih, gozdnih, poljskih) po obstoječih cestah skupaj dolžina (km) 39,5 63,5 25,3 151,5 ocenjena vrednost (€) 8.576.960,00 3.875.250,00 12.400,00 12.447.440,00 4.3 Predlog najustreznejše variante V zadnjem koraku smo na podlagi celovitega načrtovanja in upoštevanja že obstoječe infrastrukture ter javnih, gozdnih in poljskih poti predlagali učinkovitejši, hitrejši in predvsem - nančno ugodnejši način umeščanja daljinskih kolesarskih poti. Dolžina izbrane variante tako znaša 151  km in velik del te poteka le po eni strani reke Drave. Izjema je le občina Maribor, v kateri je zaradi obstoječe infrastrukture in turistične ponudbe smiselna vzpostavitev kolesarske poti na obeh bregovih reke Drave (slika 4). Menimo, da je smiselna vzpostavitev kolesar- ske poti na obeh bregovih tudi na nekaterih drugih odsekih, vendar bo to težje izvedljivo zaradi pomanjkanja obstoječe infrastrukture ali manjše turistične ponudbe. Načrtovanje do- datnih kolesarskih poti je tako smiselno šele, ko bo predlagana kolesarska pot že vzpostavljena in bo zaživela. V predlog naj- ustreznejše variante (slika 5) smo tako vključili vseh 25  km obstoječih kolesarskih poti. Predvideli smo preureditev 64 km gozdnih, poljskih in servisnih poti ob reki Dravi, katerih ure- ditev je veliko cenejša od novogradnje. Predlog tako zajema še 40 km novozgrajenih kolesarskih poti. Po obstoječih manj obremenjenih lokalnih cestah bo Dravska kolesarska pot po- tekala le še 23  km od skupnih 151. Ocenjena vrednost vseh del znaša 12.500.000 evrov (preglednica 1). Poseben izziv je bil predlog umestitve kolesarske poti po na- sipu HE Zlatoličje in HE Formin oz. ob Stari strugi[5] reke Drave. Okoliščine so posebne, saj je mogoče dela kolesarske poti umestiti neposredno ob obe strugi reke Drave. Servisna pot po nasipu kanala je preprostejša, cenejša in krajša, medtem ko trasa ob Stari strugi poteka po poljskih in gozdnih poteh, ki so na območju Nature 2000, imajo mešano lastništvo in so ponekod tudi poplavno ogrožene (slika 6). Rezultati študije so predvideli umestitev ob Staro strugo, predvsem zaradi večje privlačnosti, bližine neokrnjene narave in turistične ponudbe, medtem ko je trasa ob kanalu kljub preprostosti slabša, pred- vsem zaradi pomanjkanja privlačnosti, vožnje po soncu brez možnosti senčenja in posebnih omejitev, ki so jih pri vzposta- vitvi predvidele Dravske elektrarne kot upravitelj kanala HE. Glavni pomislek proti predlagani umestitvi kolesarske poti je bil povezan z delom trase, ki poteka po poplavnem območju. Ob preveritvi tega zadržka pri zavodu za varstvo narave se je izkazalo, da večjih omejitev ni, saj je možnost, da bi poplave uničile talno infrastrukturo, majhne, hkrati pa bi bila lahko v primeru poplav kolesarska pot ponovno vzpostavljena že v nekaj dneh. Prednosti, ki jo ponuja v smislu privlačnosti, pa so neizmerne. Slika 4: Prikaz poteka v občini Maribor U. ROZMAN, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 51 Slika 6: (a) Pot ob Stari strugi reke Drave, (b) servisna pot po kanalu nasipa HE Zlatoličje a b 4.4 Sprejemljivost v lokalnem okolju Sprejemljivost v lokalnem okolju je odvisna predvsem od spre- jemljivosti na dveh ravneh, na ravni občine kot administrativne enote in med lokalnim prebivalstvom. Ob predstavitvah pre- dlogov Dravske kolesarske poti smo bili deležni nasprotovanj, če je predlagana trasa potekala po zasebnih zemljiščih in bi bil zato potreben odkup zemljišč. Pretekle izkušnje v občinah namreč kažejo, da so tovrstni dogovori z lastniki zemljišč vča- sih težko izvedljivi. Lokalno prebivalstvo namreč velikokrat nasprotuje umestitvi kolesarske poti v bližino njihovih domov, kaj šele po njihovem zemljišču. Težave nastajajo predvsem na nekaterih večjih  kmetijah, ki imajo svoja  kmetijska zemljišča v bližini reke Drave in v bližini kolesarske poti ne vidijo ni- kakršne prednosti za svojo dejavnost (npr. prodaja domačih izdelkov, možnost oddajanja prenočišč). Zato so predvsem ob- čine Muta, Radlje ob Dravi in Podvelka v nekaterih premerih predlagale gradnjo kolesarske steze ob glavni cesti G1, saj bi se tako izognili morebitnim težavam. Težave bi lahko nastale tudi pri umeščanju kolesarskih poti po makadamskih poljskih in gozdnih poteh. kmetje se namreč otepajo dodatnih zadolži- tev, ki bi jih bili ob tem deležni (npr. čiščenje poti ob nanosu zemlje). Slabša sprejemljivost v nekaterih primerih je predvsem posledica pomanjkanja dobro urejenih daljinskih kolesarskih poti v Sloveniji, ki bi lahko predstavljale primere dobre prakse in uveljavile nekatere zdaj manj sprejemljive rešitve, ki so se v tujini že izkazale za zelo uspešne. Trenutno imamo namreč le dobre primere umestitev kolesarskih poti po trasah zapu- ščenih železnic. Uspešno izveden projekt Dravska kolesarska pot bi tako lahko postal vzorčni primer za podobne projekte v prihodnosti. Slika 5: Predlog poteka Dravske kolesarske poti Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 52 5 Sklep Na predstavljenem primeru smo pokazali, da lahko večje in- frastrukturne projekte uspešno umeščamo le s celovitim načr- tovanjem. Tako smo prvič po letu 2002, ko je bila podpisana namera za vzpostavitev kolesarske povezave med Italijo, Av- strijo in Slovenijo, izdelali predlog umestitve na celotni trasi tudi v Sloveniji. Ta predlog je osnova za nadaljnje podrobnejše načrtovanje, ki bo izvedeno po posameznih odsekih. Menimo, da je za čimprejšnjo vzpostavitev daljinskih kolesarskih poti v Sloveniji potrebno predvsem 5  temeljnih sprememb. 1.  Večji pritisk javnosti, da si take kolesarske poti želi in jih potrebuje; 2. vzpostavitev pokrajin kot vmesne administrativne ravni med državo in občinami, saj trenutno nimamo mehanizma, s po- močjo katerega bi lahko načrtovali večje infrastrukturne pro- jekte na regionalni ravni; 3.  pridobivanje evropskih sredstev, saj občine in država niso sposobne nancirati tako obsežnih projektov; 4.  boljše in zgodnejše vključevanje javnosti v pro- cese načrtovanja daljinskih kolesarskih poti in drugih posegov v prostor, kar bo povečalo sprejemljivost v lokalnem okolju, posledično to pomeni predvsem, da umestitev kolesarskih poti po poljskih, gozdnih in servisnih poteh ne bo več trn v peti kmetom, gozdarjem, Dravskim elektrarnam in drugim, ki se bojijo novih zadolžitev, ki bi jih bili v tem primeru dele- žni; 5.  smotrnejša poraba nančnih sredstev pa bo prispevala k temu, da bodo država in občine za enako vsoto denarja lah- ko vzpostavile večje število kolesarskih poti, ki bodo veliko privlačnejše in kolesarjem prijaznejše ter bodo služile svojemu glavnemu namenu – preživljanju prostega časa v naravi in od- krivanju novega. Uroš Rozman, mag. prost. načrt., dipl. inž. grad. (UN) Regionalna razvojna agencija za Koroško d.o.o., Meža 10, 2370 Dravograd, Slovenija E-pošta: uros.rozman@rra-koroska.si Telefon: (040) 876 253 Doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: alma.zavodnik-lamovsek@fgg.uni-lj.si Opombe [1] Dravska kolesarska pot je ime kolesarske povezave v turistične na- mene in ne pomeni, da poteka izključno po kolesarski poti. Kolesarska povezava je niz prometnih površin, namenjenih javnemu prometu kole- sarjev in drugih udeležencev. Lahko poteka po kolesarski poti, kolesar- ski stezi, kolesarskem pasu, državni cesti, lokalni cesti, poljski, gozdni ali servisni poti itn. [2] Kolesarska pot je s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo označena cesta, ki je namenjena prometu koles in drugih upo- rabnikov pod pogoji, določenimi s pravili cestnega prometa, in predpi- si, ki urejajo ceste. Praviloma je odmaknjena od prometnih cest. [3] Kolesarski pas je vzdolžni del vozišča, ki je označen z ločilno črto ter namenjen prometu koles in koles s pomožnim motorjem. [4] Kolesarska steza je del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločena kako drugače ter je namenjena prometu koles in koles s pomožnim motorjem. [5] Stara struga je ostanek reke Drave, ki ima po izgradnji kanalov HE Fala in Formin le še minimalen pretok vode za ohranjanje habitatov, uporablja pa se tudi kot izlivno območje, v primerih večjega pretoka reke Drave. Območje Stare struge je zelo pomembno z vidika varovanja narave, zato je v nekaterih delih zaščiteno kot krajinski park. Viri in literatura Andrejčič Mušič, P. (2005): Zasnova državnega kolesarskega omrežja v Republiki Sloveniji. Ljubljana, Direkcija Republike Slovenije za ceste. Andrejčič Mušič, P. (2009). Kolesarski projekti, ki jih sofinancira Evropska unija. Ljubljana, Ministrstvo za promet, Direkcija Republike Slovenije za ceste. Internet 1: Eurovelo – the European cycle route network. http://www. eurovelo.org/home/what-is-eurovelo/ (sneto 16. 7. 2013). Internet 2: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/za_kolesarje/ obdravska_povezava/ (sneto 26. 6. 2014). Internet 3: http://www.adfc-tourenportal.de/viewtrackobject. php?trackObjectID=54386 (sneto 26. 6. 2014). Lipar, P. (2012): Navodila za projektiranje kolesarskih površin – Novelacija maj 2012. Ljubljana, Direkcija Republike Slovenije za ceste. http://www. dc.gov.si/fileadmin/dc.gov.si/pageuploads/Kolesarji/kolesarji_prelom_ web_06-2012.pdf (sneto: 20. 7. 2013). Medved, S. P., Lešnik, R., Varga, R. (2012): Daljinske kolesarske poti – prilo- žnost za trajnostni razvoj Slovenije. Maribor, Fakulteta za gradbeništvo. Oberdorfer, R., Tscherne, C. (2012): Turistični produkt – Dravska kole- sarska pot na avstrijskem Koroškem. V: Hanžič, K. (ur.), Cesnik, S. (ur.). Daljinske kolesarske poti – priložnost za trajnostni razvoj Slovenije, str. 21–23. Maribor, Fakulteta za gradbeništvo. Pravilnik o projektiranju cest. Uradni list Republike Slovenije, št. 91/2005. Ljubljana. Romih, R., Toman, T. (2011): Kolesarske povezave v savinski regiji – stro- kovna podlaga. Celje, Planiranje d. o. o. Rozman, U. (2014): Prostorska umestitev Dravske kolesarske poti med Dravogradom in Središčem ob Dravi. Magistrsko delo. Ljubljana,Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Oddelek za prostor- sko načrtovanje. Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2004. Ljubljana. Weston, R., Davies, N., Peeters, P., Eijgelaar, E. (2012): Challenges and Opportunities for Sustainable Tourism. The European cycle route network Eurovelo. Dostopno na: http://www.ecf.com/wp-content/uploads/studi- esdownload.pdf (sneto 17. 3. 2013). Zakon o cestah. Uradni list Republike Slovenije, št. 109/2010. Ljubljana. U. ROZMAN, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 53 Tanja OBERŽAN Davorin GAZVODA Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega Preobrazba počitniških hišic v stanovanjske hiše postaja trend, ki se kaže v spreminjanju prostora z dozidavo in večanjem objektov ter urejanjem njihove okolice. Pojav prestrukturiranja se nanaša na prilagajanje prostora in njegovih prvin: sekanja drevnine, sanacije brežin, širjenja dostopov, poseganja v teren zaradi gradnje in vkopov, postavitve opornih zidov okoli parcel, večanja objektov z dozidavo in dvigom streh, gradnje garaž in teras, umeščanja drugih pomo- žnih objektov, nove zasaditve, ozelenjevanja ograj in pridobivanja zasebnosti; s tem pa tudi vnašanja urbanih prvin v kulturno krajino in ostanke naravno bolj ohranjene krajine. Trend se je razširil ali za- radi nujnosti preselitve ali zaradi zanimanja ljudi za bivanje v okolici mestnih središč, v katerih je okolje bogato z ostanki naravne krajine. Tam so bile prvotno zgrajene počitniške hišice, ki so izpolnile nek- danje potrebe po oddihu ob koncu tedna in rekreaciji. V primerjavi s stanovanjsko hišo je opremljenost bivalnih površin počitniške hi- šice manjša in tudi nezadostna za vsakodnevni izkoristek objekta. Postopno širjenje objekta z dograjevanjem sob, višanjem streh in gradnjo novih nadstropij je omogočilo pridobitev bivalnih površin, ki ustrezajo vsakodnevnim potrebam. Pri večanju objekta pa se rešitve in pogledi uporabe prostora pogosto izkažejo kot neprimerni. Zato so pri večanju površin, ki tudi posegajo v prostor, nujne primernejše rešitve. Ključne besede: obmestna območja, počitniške hišice, stanovanjska hiša, preobrazba počitniških hiš, dozidava, pomožni objekti, urejanje prostora okoli objektov 1 Uvod V Sloveniji se je gradnja počitniških hišic začela po letu 1950. Sekundarna bivališča so se pojavljala v kakovostnem prosto- ru, kjer se je kulturna krajina izmenjevala z ostanki naravno bolj ohranjene krajine, čim bližje mestnim središčem, kar je omogočalo lažje dostopanje in umik iz urbanega okolja. Ugo- tovljeno je bilo, da je beg v počitniške hiše v veliki meri odraz neprimernega stanovanjskega okolja (Ogorelec, 1978). Poči- tniške hišice so se nahajale v kakovostnejšem prostoru, ki je zagotavljal naravne rekreacijske in krajinske danosti. Danes se v številnih primerih nekdanje počitniške hišice uporabljajo kot stanovanjske hiše. Zaradi velikega števila in koncentracije ljudi v osrednji Slove- niji je veliko sekundarnih bivališč nastalo v okolici Ljubljane, v predalpskih območjih, na območju kraških planot in gorenj- skih ravnin ( Jeršič, 1968). Sekundarno bivališče na območju do 60  kilometrov oddaljenosti od kraja stalnega bivališča omogoča pogosto uporabo in aktivno sodelovanje pri zidavi objekta. Ogorelec (1978) problem gradnje počitniških hišic in stano- vanjskih hiš povezuje z nedopustno stihijo, ki vlada v oblikah in zasnovah teh objektov, kar uničuje naš krajinski prostor, ter zatrjuje, da jih je treba obravnavati združeno. To je še posebej problematično, kadar se počitniške hišice in prostostoječe hiše pojavljajo v istem prostoru ali celo v istem kraju. Gradnja enostanovanjskih hiš je v Sloveniji prevladujoča oblika gradnje. Zgoščena zidava enodružinskih prostostoječih hiš za- gotavlja cenejšo komunalno opremljenost, racionalnejšo rabo zemljišč in racionalizacijo gradnje. Preobrazba počitniških hišic se mora približati priporočljivim oblikam enodružinske gradnje, kar pa zaradi potrebne izgradnje komunalne, cestne in druge infrastrukture in z zgostitvijo pozidave pomeni veliko spremembo prostora. Trend preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše se po- javlja zaradi različnih osebnih potreb ljudi po kakovostnih bi- valnih površinah. Z dozidavo, širjenjem počitniškega objekta, Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 54 urejanjem dostopov, gradnjo nadstreškov in urejanjem bivalnih vrtov se prvotne počitniške hišice spreminjajo v urejeno sta- novanjsko hišo v privlačnem umirjenem okolju, pri čemer so posegi v to okolje pogosto bistveno večji, kot so bili pri gradnji počitniške hišice. Boljši bivalni pogoji in želja ljudi po bivanju zunaj mestnih središč so pospešili razvoj območij, na katerih so se gradila počitniška bivališča. Sledili so dozidava hiš, večanje kapacitet objekta za potrebe vsakodnevnega bivanja, širjenje komunalne infrastrukture in razvoj prometne dostopnosti (slika 1). Na- vedeno je pripeljalo do preobrazbe počitniških hišic v stano- vanjske hiše tudi na območju Polževega, ki je eno od znanih počitniških središč v okolici Ljubljane ter je bilo območje po- drobnejših analiz raziskovanja pojava preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše in spreminjanja odprtega prostora okrog njih. Opremljene počitniške hišice z osnovno komunalno infra- strukturo in pomanjkljivimi prometnimi povezavami niso bile načrtovane za vsakodnevno uporabo. Povečanje preobrazbe počitniških hišic v prostoru je spodbudilo urejanje in širjenje omenjene infrastrukture. Večanje objektov v stanovanjske hiše in urejanje prostora okoli objektov je v tako urejen prostor privabilo tudi nove lastnike, kar se kaže v povečanju števila novozgrajenih počitniških hišic (slika 1). Polževo se je izobli- kovalo v manjše naselje prestrukturiranih počitniških hišic in novozgrajenih vikendhišic, pojavila pa se je tudi načrtovana skupinska gradnja enakih počitniških hišic. Počitniška bivališča lahko opredelimo kot idealno obliko reši- tve primarnega bivališča (ob adaptaciji, z dozidavo). Stanovanje v mestu večinoma ni ustrezno zaradi hrupa, moteče okolice in premajhnega prostora. Ljudje si želijo živeti v zasebni hiši z vrtom, brez občutnih motenj iz okolja. Želja po enodružin- ski hiši ni le slovenski pojav, ampak je globoko zakoreninjena pri vseh socialnih skupinah v vseh evropskih deželah, o čemer pričajo številne študije in rezultati anket v Franciji, Nemčiji in skandinavskih deželah. Da je ta želja stalno prisotna, je potrdilo 35–70 % vseh anketirancev, ki so izrazili prevladujočo naklo- njenost do enodružinske hiše in željo po selitvi iz stanovanj in večdružinskih hiš v individualno prostostoječo enodružinsko hišo (Ivanšek, 1998: 38). V Sloveniji je bilo po vojni izvedeno pet anket na temo stanovanjskih želja. Rezultat je pokazal, da si 43–82 % Slovencev želi živeti v enodružinski hiši. Zaradi nižjih cen gradbenih parcel in stroškov komunalnega prispevka se je vlaganje v gradnjo prostostoječih enodružin- skih hiš preusmerilo v okolico večjih slovenskih mest, zlasti v okolico Ljubljane. Poleg novih naselij enodružinskih hiš se je v zadnjih tridesetih letih izdatno povečala tudi preobrazba in dozidava počitniških hišic v stanovanjske hiše. Veliko je prime- rov, v katerih imajo družine v Ljubljani primarno stanovanje, v istem kraju obiskujejo šolo in službo, v okolici Ljubljane (Za- plana, Polževo, Bohinj ali drugje) pa imajo počitniško bivali- šče, v katerem preživljajo konce tedna ali počitnice. Sčasoma si stanovanjske naselitvene možnosti uredijo v sekundarnem bivališču, ki prehaja v primarno. Želja po naravnem in mirnem okolju in preživljanju prostega časa v naravi preraste v vsako- dnevno življenje in tako počitniška hišica spremeni namemb- nost ter postane stalno bivališče. Pri spremembi namembnosti posameznih objektov pa je treba upoštevati posebne pogoje in omejitve, kje in kako ter koliko adaptirati objekt ter pose- gati v prostor, kar ugotavlja Ogorelec že pred tridesetimi leti (1978: 79). Po do zdaj zbranih podatkih omenjenih avtorjev lahko vidimo, da je vse več počitniških hišic spremenjenih v bivanjske hiše, kar počasi briše jasno določene značilnosti med primarnim in sekundarnim bivanjskim objektom. Spreminja se tudi lokaci- ja teh objektov, ki se premika zunaj meja urbanih središč na obrobje. Slika 1: (a) Počitniška hišica na Polževem leta 1998 na parceli, zaraščeni z vegetacijo, (b) počitniški objekt leta 2006, vidna adaptacija počitniške hišice z gradbenimi posegi: odstranjena vegetacija, utrditve brežine z betoniranjem, nova širša in položnejša dostopna cesta (vir: GURS, 2010). a b T. OBERŽAN, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 55Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega 2 Polževo – analiza preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske objekte Glavna tema prispevka je preobrazba počitniških hišic v stano- vanjske hiše, zato je bilo treba za določitev razvoja posameznih hišic v procesu prestrukturiranja pregledati razvoj prostora iz- branega območja obdelave. Najzanesljivejši vir za analize so bili stari ortofoto posnetki, pridobljeni pri GURS. Najstarejša pridobljena karta oziroma posnetek prostora je bil iz leta 1975. Do leta 1998 ni bilo mogoče zaslediti ortofoto posnetkov pro- stora. Pri podatkih z ortofoto posnetkov stanja prostora iz let 1975, 1998 in 2006 ni bilo mogoče natančno prekrivanje. Zato so se z opazovanjem in primerjanjem kart izrisala območja po- datkov. Poleg tega ni bilo mogoče določiti leta gradnje hiš, zato so navedena le obdobja med posameznimi pridobljenimi kartami. To delo je bilo najzamudnejše in najdolgotrajnejše. Za določitev tipologije hiš in iskanje primerov preobrazbe počitniških hišic so se s pomočjo terenskega ogleda določili podatki, ki so bili nujni za nadaljnji potek raziskave. Poleg težav z določanjem zgoraj naštetih potrebnih podatkov ni bilo razvidno, ali so se po letu 2006 gradile nove enodružinske hiše ali nove počitniške hišice. Po analizi ortofoto posnetkov so bili podatki računalniško obdelani in gračno predstavljeni, kar je privedlo do novih ugotovitev. Na podlagi analize razvoja poselitve na Polževem se je preverilo dejansko stanje zgrajenih objektov v prostoru, ki je bilo nato predstavljeno s slikovnim gradivom s terenskega ogleda. Tako so bili določeni tipi preobrazbe, ki se pojavljajo na objektih in v njihovi okolici in so se razlikovali po funkciji oziroma pogo- stnosti uporabe. Pri tem se je preverjalo, kakšne so značilnosti stanovanjske hiše, počitniške hišice in preobražene počitniške hišice. Preverjalo se je kje, kako in koliko so se hiše preobrazile v prostoru, s pomočjo teh ugotovitev pa so bili določeni pri- meri preobraženih počitniških hišic na izbranem območju. Ti primeri so bili natančno pregledani, pri starejših in novejših or- tofoto posnetkih pa so se prikazale spremembe, ki so bile nato tudi opredeljene. Po izboru in opisu značilnosti preobrazbe primerov počitniških hišic v stanovanjske hiše so bili rezultati analize preobrazbe ovrednoteni, predstavljeni so bili dobri in slabi primeri preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše in zunanjega prostora okoli objektov, ki so se raziskovali v prej omenjeni analizi. Primeri preobrazbe počitniških hišic in pro- stora okrog njih so bili prikazani tudi s shemami. 2.1 Kriteriji za izbor primerov preobrazbe počitniških hišic Za analizo je bilo nujno treba izbrati tiste zgradbe, pri katerih so se kazale spremembe v gradnji oziroma posegi za večanje objekta, kar je nakazovalo, da se počitniška hišica spremeni v stanovanjsko hišo. Ti posegi so obnova zgradbe, dozidava objekta in zlasti spreminjanje okolice objekta. Ta se lahko po- veča z dozidavo sob, dvigom strehe in dozidavo nadstropij. Počitniška hišica se lahko tudi obnovi in dozida se lahko nov del. Če je počitniška hišica v slabem stanju ali starejša, se lahko poruši in zgradi nova. Med počitniške hišice štejemo objekte s površino do 60  m2, ki se lahko povečajo ali obnovijo. Na parcelah se poleg dozidave počitniških hišic lahko dogradijo pomožni objekti, kot so vrtne lope, ute, garaže, pergole, več- namenski objekti in nadstreški. Širjenje dovozov in ograjevanje parcel, zasajanje živih mej in rastlinja, urejanje zelenjavnih in cvetličnih gredic ter premagovanje višinskih razlik (nagnjen in vrtačast teren) so rezultat različnega individualnega poseganja v prostor okoli počitniških hišic. S pomočjo pregleda prostorskoureditvenih pogojev za Polževo, ki vključujejo počitniške objekte, dopustno gradnjo in posega- nje v njihov zunanji prostor, so bili identicirani posamezni tipi sprememb na izbranem območju obdelave. Klasicirani so bili tudi tipi preobrazb glede na dovoljene posege. Izbrani primeri so bili vrednoteni glede na: • preobrazbe počitniških hišic (objekt se obnovi ali dozida, poruši se stara in zgradi nova počitniška hišica); • ureditev dostopov do objekta (širjenje poti, zaraščen, pe- ščen, tlakovan, asfaltiran dostop); • ureditev parkirnih površin ob objektu, dozida se gara- ža (v hiši, ob hiši; kot objekt na položnejšem terenu ali vkopan v teren), nadstrešek (za en avtomobil ali dva) ali pa se uredi parkirna površina ob hiši (na položnem ali nagnjenem terenu; nad ali pod hišo); • ograditev parcele z ograjo (lesena, kovinska, kombinirana z opornim zidom) ali pa se zasadi živa meja (iz smrek, tuj; lahko je v kombinaciji z ograjo); • reševanje višinskih razlik (teren z naklonom); rešuje se Slika 2: Dozidava objekta, gradnja pomožnih objektov in urejanje prostora okoli objektov Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 56 z betoniranjem opornih zidov, polaganjem kamnov ali zasaditvijo rastlin; • ureditev vrtov ob objektu; zasadi se zelenjavni ali cvetlič- ni vrt, lahko se poseka obstoječa drevnina in zasadi nova ali pa se zasadi avtohtono oziroma neavtohtono rastlinje. Kategorizacija tipov preobrazbe, ki se nanašajo na objekt in prostor okoli njega, pomaga pri ugotavljanju posameznih posegov v poselitveni prostor. Analiza je bila izvedena glede na vidne spremembe s pomočjo terenskega ogleda in analize kartografskega dela. Glede na te razrede so bile s pomočjo pregleda kartografskega gradiva in zračnih posnetkov določene prostorske spremembe od leta 1975 do danes. 3 Rezultati in vrednotenje izbranih primerov preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše Izbrani primeri preobrazbe počitniških hišic so bili analizira- ni glede na spremembe, ki vplivajo na ureditve površin okoli objektov in dozidavo počitniških hišic. Te spremembe so bile prikazane in opredeljene s pomočjo kart iz različnih obdobij, ki so pokazale preobrazbe počitniških hišic in prostora okoli objekta. Pri analizi so se ugotavljale spremembe: • dozidave oziroma preobrazbe počitniških hišic, • dostopov, • garaž in parkirnih površin, • ograditev parcel, • reševanja višinskih razlik in • ureditve vrtov. Postopek analize je vseboval prikaz tipa preobrazbe počitni- ške hišice in prostora okoli objekta, dodane so bile fotograje dejanskega stanja spreminjanja počitniške hišice, pregled preo- brazbe počitniške hišice na kartah iz različnih časovnih obdo- bij ter opis spremembe počitniške hišice in prostora okoli nje. Rezultati analiz preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše na primeru Polževega kažejo, da se bo trend prestrukturi- ranja počitniških hišic verjetno nadaljeval. Sedanje stanje kaže, da je bilo preoblikovanih 32 počitniških hišic, od katerih je bila večina zgrajena med letoma 1975 in 1998. Večina sprememb, ki so se pojavile na počitniških hišicah in v njihovi okolici, pa se je zgodila po letu 1998. Spremembe, ki spremljajo preobrazbo počitniških hišic, je mogoče opaziti pri dozidavi objektov ter ureditvah zunanjih površin in okolice. V nadaljevanju so v preglednicah prikazani rezultati pregleda in analiz 32  primerov preobrazbe počitni- ških hišic v stanovanjske hiše. Preobrazba počitniških hišic v stanovanjske hiše je bila naj- večkrat vidna kot obnova starega objekta, ki so se mu dozidali novi objekti (38 %) (preglednica 1). V 9 % vseh analiziranih primerov so se počitniškim hišicam dvignile strehe in dozida- la nadstropja. Zaslediti je bilo mogoče 7  primerov, v katerih se je stara počitniška hišica porušila in je bila zgrajena nova, večja in opremljena za vsakodnevno bivanje. Ob obnovljenih počitniških hišicah je bil dozidan tudi zimski vrt (1 primer), v 16 % od vseh primerov je bila dodana pergola. Preobrazba v prostoru se kaže z urejanjem dostopov (pregle- dnica 2). Ti so bili asfaltirani (že 31 % od 32 primerov) in raz- širjeni, pregled pa pokaže tudi peščene poti, ki se počasi urejajo in se bodo v prihodnje verjetno tudi asfaltirale. Na nagnjenih terenih se je omilil naklon dostopnih cest s prilagoditvijo te- rena za primernejšo rešitev dostopanja do objektov (19 %). Garaže se pojavljajo v spodnjem delu hiše (21  %), v večini primerov je bil dograjen garažni objekt ob hiši (41 %), ker je bilo že večanje hiše potrebno za pridobitev bivalne površine (preglednica 3). Če je streha ravna, se zgornji del izkoristi kot terasa ali balkon (3 %), ki se jima doda ograja. Na nagnjenem terenu so najpogostejše rešitve z garažnimi objekti, ki so vko- pani v teren, tako da se zgornji del garaže izkoristi za povečanje bivalnega vrta, površina pa se zatravi ali zasadi (3  %), ali pa se ponovno izkoristi večnamenska betonirana površina (6 %). Garažni nadstrešek je dograjen ob hiši (32 %), garažne površine oziroma objekti so v 16  % dovolj veliki za dva avtomobila. Materiali, ki so uporabljeni za te nadstreške, so obdelan les temnejših barv, kovine ali različni materiali v kombinaciji s plastiko. Ob novozgrajenih počitniških objektih se pojavljajo tudi betonirani objekti v obliki kocke, ki so namenjeni parki- ranju avtomobilov in od hiše oddaljeni do 10 metrov. Preglednica 1: Preobrazbe počitniških hišic v stanovanjske hiše preobrazba objekta dvig strehe obnova starega in dozidava novega objekta obnova starega objekta zimski vrt število primerov 3 12 9 7 število primerov v % 9 38 28 22 Preglednica 2: Preobrazba prostora okoli objektov – ureditev do- stopov dostop asfaltiran tlakovan peščen število primerov 10 6 17 število primerov v % 31 18 52 T. OBERŽAN, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 57 Površine pred hišo, ki so namenjene tudi parkiranju avtomo- bila, so tlakovane ali asfaltirane (50 %), ponekod tudi peščene (41 %) (preglednica 4). Pri preobrazbi počitniških hišic so se te površine nadgradile z garažnimi nadstreški ali pergolami, po katerih rastejo cvetoče ali zelene rastline. Zaradi razgibanega terena se parkirne površine v 16 % umeščene nad hišo, podnjo pa v 14 %. Preobražene počitniške hišice imajo parcelo najpogosteje ogra- jeno z živo mejo (25 %) (preglednica 5). Kombinacija beton- skih ali kamnitih zidov in žive meje se pojavi v 7  %. Kar v 52  % vseh analiziranih primerov so bile parcele ograjene, s čimer so lastniki pridobili več zasebnosti in urejene bivalne vrtove. Nekaj je tudi primerov, v katerih so bile parcele ogra- jene z ograjo (13 %). V dveh primerih je bila parcela ograjena z betonskim zidom in ograjo. Zaradi nagiba terena in urejanja površin za bivanje je bilo treba prilagajati obstoječe površine prostora. Premagovanje višinskih razlik se je reševalo različno. Rešitev z ureditvijo brežin, nji- hovo zatravitvijo in zasaditvijo grmovnic je bila opravljena v 25 % (preglednica 6). Večje poseganje v teren zaradi urejanja dostopanja ali vkopov za gradnjo novih bivalnih površin je pomenilo betoniranje opornih zidov, in sicer v 6 %, to pa se je v 32 % kombiniralo z zasaditvijo rastlinja in grmovnic. Milejši ukrepi, kot so polaganje skal in kamenja ali tudi zasaditve, se pojavijo v dveh primerih. Pri organizirani gradnji novih poči- tniških hišic so bili pri urejanju in reševanju višinskih razlik uporabljeni leseni tramovi, položeni drug na drugega, česar v 32 primerih preobraženih hišic ni bilo mogoče zaslediti. Ob preobrazbi počitniških hišic so bili ograjeni vrtovi, s čimer je bila zagotovljena večja zasebnost. Prostor je značilno gozdnat in po planoti rastejo posamezne gruče dreves, zaradi gradnje in večanja objektov pa so bila nekatera drevesa posekana (34 %), nato se je na novo zasadil vrt (preglednica 7). Na bivalnih vrtovih so otroška igrišča (10 %), zelenjavne gredice in urejeni cvetlični vrtovi (56 %). Vstop na vrtove nakažejo tlakovane ali betonirane terase, ob katerih vrtno zasnovo dopolnjujejo tudi pomožni objekti, kot so vrtne lope, ute in večnamenski objekti (40 %). Na vrtovih so tudi kamniti žari. 3.2 Dobri in slabi primeri preobrazbe počitniških hišic in prostora okoli njih Primeri dobrih in slabih ureditev preobrazbe počitniških hišic in prostora okoli njih so prikazani na fotograjah konkretnih primerov, ki nazorno prikazujejo določene ureditve ter spre- membe za vsakodnevno uporabo in bivanje. Z vidika urejanja odprtega prostora je zgornja slika dober pri- mer preobrazbe počitniške hišice v stanovanjsko hišo (slika Preglednica 3: Preobrazba prostora okoli objektov – gradnja garaž garaže v spodnjem delu hiše ob hiši vkopane v teren garažni nad- strešek število pri- merov 7 13 2 10 število pri- merov v % 21 41 6 32 Preglednica 4: Preobrazba prostora okoli objektov – ureditev par- kirnih površin parkirna površina asfaltirana peščena ne obstaja število primerov 16 13 3 število primerov v % 50 41 9 Preglednica 5: Preobrazba prostora okoli objektov – ograditev parcel ograditev parcele ograja živa meja ograja + živa meja betonski zid + živa meja parcela ni ograjena število primerov 4 8 2 3 15 število primerov v % 13 25 7 9 46 Preglednica 6: Preobrazba prostora okoli objektov – reševanje višinskih razlik reševanje višinskih razlik brežina (zatravitev, zasaditev) betoniran ali kamnit oporni zid oporni zid + zasaditev oporni zid + ograja oporni zid + ogra- ja + živa meja ni višinskih razlik število primerov 8 2 10 3 2 7 število primerov v % 25 6 32 9 6 22 Preglednica 7: Preobrazba prostora okoli objektov – ureditev vrtov ureditev vrta zelenjavni, cvetlični vrt posek obstoječe drevnine in nova zasaditev otroško igrišče število primerov 18 11 3 število primerov v % 56 34 10 Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 58 3a). Parcela, na kateri je počitniški objekt, ima izrazito nagnjen teren, ki pada od glavne poti proti spodnjemu delu objekta. Dostop pripelje neposredno do vhoda v hišo na zgornji strani. Ob objektu je večnamenska garaža. Dostop je razširjen in pe- ščen, v prihodnje pa bo verjetno tudi utrjen in asfaltiran. Spo- dnji del hiše je vkopan v teren, poleg katerega se je dogradila soba, ki je prav tako vkopana v teren. Zgornji del tega objekta je namenjen bivalni terasi, ki je ograjena. Na jugu zadnji del hiše prehaja v bivalni vrt, na katerem sta zelenica in cvetlični vrt. Brežina pod hišo je zatravljena ter zasajena z grmovnicami in avtohtonim rastlinjem, podpira jo nižji betonski oporni zid. Uspešno obnovljena starejša počitniška hišica (slika 3b), pri kateri je bilo z dvigom strehe pridobljeno zgornje nadstropje. Nova kritina in nadstrešek nad vhodom gledata na parkirno površino, ki je peščena. Na južnem delu hiše, ki gleda na bivalni vrt, je bil dograjen balkon, do katerega se dostopa iz zgornjega nadstropja hiše. Bivalni vrt je zatravljen in neograjen, obstoječa drevnina zaradi preobrazbe ni bila posekana in je vključena v vrtno ureditev. Počitniška hišica (slika 4a) je umeščena na rob vrtače. Hišica je bila dograjena in povečana z dveh strani, in sicer z dvigom strehe, gradnjo nadstropja in gradnjo večjega nadstreška za dva avtomobila. Poleg tega sta tudi dva garažna prostora v spodnjem delu hiše. Počitniška hišica je glede na preostalo gradnjo velika in v prostoru izstopa. Za pridobitev površin za bivalni vrt in urejanje okolice hiše je bilo treba nasuti teren in zasuti vrtačo. Za gradnjo objekta in ureditev okolice sta bila posekana obstoječa drevnina in grmičevje. Okolica ni urejena, dostopanje je mogoče z zgornje in spodnje strani hiše. Poleg štirih parkirnih mest in večnamenskega nadstreška je bil zgra- jen tudi pomožni objekt. Parcela ni ograjena niti zasajena z novim rastjem. Starejša počitniška hišica, ki je umeščena ob asfaltirano prome- tno pot, je bila razširjena in obnovljena (slika 4b). Levi objekt, ki je bil zgrajen ob hiši, gleda na vrt za hišo, ki je dostopen le s strani prometne poti. Do njega vodijo kamnite in zaraščene stopnice, na koncu katerih so lesena vrata. Vrt je zaraščen in zatravljen, njegov levi del sestavljata sadovnjak in zelenjavna gredica. Parcela ni popolnoma ograjena. Pred hišo je asfaltirana ploščad za parkiranje avtomobilov. Desno stran hiše so dogra- dili z nadstreškom, ki je večnamenski objekt. Materiali na hiši, dograjenem objektu, ob vrtu in na nadstrešku niso usklajeni, kar je vizualno moteče. Analiza dostopov pokaže, da je največ sprememb zaradi pre- magovanja višinskih razlik v prostoru okoli objekta. Objekt leži na nagnjenem terenu (slika 5a). Dostop se vzpenja proti objektu in je speljan ob spodnji strani hiše. Je razširjen in as- faltiran, ob straneh pa je ograjen z živo mejo in betonskim opornim zidom, ki služi premagovanju višinskih razlik. Pri primeru slabega dostopanja se teren vzpenja proti objektu (slika 5b). Dostop je speljan okoli hriba, na katerem stoji po- čitniška hišica. Dostop je ožji in peščen, kolesnice se zarašča- jo. Poseganje z ureditvijo dostopa v teren je večje. Dostop do objekta je speljan po južni strani in zaobjame hrib. Za ureditev dostopa je bilo treba postaviti visok betonski oporni zid. S tem se je izgubila površina, ki bi jo lahko uporabili za vrt. Če bi speljali krajši dovoz s severne strani, bi bilo uporabljene manj Slika 3: (a) Obnova in dozidava počitniške hišice na nagnjenem terenu, (b) obnova starejše počitniške hišice in dvig strehe na položnejšem terenu (foto: Tanja Oberžan) Slika 4: (a) Obnova počitniške hišice in dozidava objekta z vseh strani na nagnjenem terenu (garažni nadstrešek, garaža v hiši, gradnja nad- stropja), (b) dozidava novega objekta ob obnovljeni starejši počitniški hišici (foto: Tanja Oberžan) a b a b T. OBERŽAN, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 59 površine in dostop bi imel nekoliko večji naklon, vendar bi bil še vedno primeren za vožnjo z avtomobilom. Tako bi se razširila in asfaltirala manjša površina, preostali del zemljišča pa bi lahko namenili drugi funkciji. Garaža ob počitniški hišici je bila umeščena na zelo nagnjen teren (slika 6a). Problematična je bila gradnja na zelo nagnje- nem terenu. Hiša ima na južni strani, na katero pada teren, zgrajeno teraso in podnjo dozidano novo sobo. Površina vrta, ki jo podpira betonski oporni zid, je zatravljena. Na parceli je zelo malo prostora za umestitev novih pomožnih objektov, kot so vrtne ute, pergole ali nadstreški. Na zgornjo stran hiše vodi peščen dostop, ob katerem se je dogradil večji večnamenski objekt, ki služi kot garaža za avtomobile ali kot vrtna lopa. Umestitev garaže na površini ob objektu ni primerna (slika 6b). Avtomobila se ne da niti obrniti. Garažni objekt ali več- namenski objekt (lahko se uporablja tudi kot vrtna lopa) je bil dograjen po delih. Hiša je umeščena na položnejšem terenu, površina prednjo pa je ravna in tlakovana. Če bi bil vhod na parcelo ograjen, bi bilo dostopanje z avtomobilom oteženo. Postavitev garažnega nadstreška, ki bi se na eni strani stikal s počitniško hišico, bi bila primernejša rešitev. Nadstrešek bi bil izkoriščen kot streha nad terasno površino pred hišo, kjer bi lahko postavili mizo in stole. Avtomobil bi bil lahko parkiran ob hiši ali pod nadstreškom. Parkirna površina pred hišo je bila asfaltirana (slika 7a). Velika je za dva avtomobila in podnjo so vkopani kletni prostori. Iz te površine poteka dostop do vhoda v hišo, do katerega vodi nekaj stopnic. Na desnem delu je na to površino vpeta lesena pergola, po kateri se vije rastlinje. Okolica objekta, ki predsta- vlja primerno funkcionalno rešitev, je ozelenjena. Večja betonirana parkirna površina je bila do hiše speljana z zgornjega dela parcele (slika 7b). Za dostop je bilo potrebno večje poseganje v teren, reševanje višinskih razlik z betonskim opornim zidom in sekanje drevnine. Če bi dostop do hiše speljali po zgornji strani, kjer bi bila lahko umeščena parkirna površina, bi pridobili več prostora za ureditev bivalnega vrta in novo zasaditev. Zaradi nagnjenega terena je bilo treba za dostopanje in gradnjo parkirne površine rešiti višinske razlike. Ograditev parcele je ustrezna rešitev za zastiranje pogledov in povečevanje zasebnosti (slika 8a). Urejena visoka živa meja se zlije z okolico naravnega prostora in ne izstopa. Vhod je varovan z ograjo v zeleni barvi. Vhodna ograja je visoka in kovinska, kar zagotavlja varnost. Slika 5: (a) Primerno dostopanje (razširjen asfaltiran dovoz, speljan po terenu z manjšim naklonom), (b) primer slabega dostopanja (neurejen, zaraščen, peščen, ozek, strm naklon do hiše) (foto: Tanja Oberžan). a b a b Slika 6: (a) Garaža ob hiši (dober primer), (b) garaža ob hiši (slab primer; ni izkoristka zunanjih površin in drugih funkcij) (foto: Tanja Oberžan) a b Slika 7: (a) Parkirna površina ob hiši (primer asfaltirane površine na položnejšem terenu), (b) parkirna površina ob hiši (primer asfaltirane površine na nagnjenem terenu) (foto: Tanja Oberžan) Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 60 Kombiniranje različnih možnosti ograjenosti parcele, ki leži na nagnjenem terenu (slika 8b). Taka rešitev je verjetno posledi- ca iskanja rešitev zaradi plazenja oziroma odnašanja materiala, ker sta bili osnovni izbiri nepravilna ograja in zasaditev tuj. Nalaganje kamnov za utrditev brežine ni bilo najboljša izbira. Nižji betonski oporni zid z zasaditvijo iglavcev ali žive meje bi bil primernejši, saj ne bi bilo treba dodajati ograje. Omenjena rešitev bi bila tudi vizualno prijetnejša in primernejša glede na naravni prostor okoli hiše. Poseganje v prostor zaradi gradnje in izravnave terena ter prila- gajanje bivalnim površinam vrta ali objekta dodatno obremeni reševanje višinskih razlik, sanacije brežin in utrjevanje terena. Pojavljajo se različni primeri poseganja pri saniranju brežin, najprimernejši in vizualno sprejemljivi sta zatravitev in zasadi- tev brežin, ki sta skupaj s polaganjem kamnov tudi zanimiva kombinacija z naravnim materialom. Veliko je primerov postavitve betoniranih opornih zidov. Zara- di strmega terena je treba postaviti tudi višje betonirane zidove, kar pa je v prostoru moteče. Najboljša rešitev za ta vizualno moteči element bi bila zasaditev primernih avtohtonih rastlin ali grmičevja na zgornjo površino zidu, saj bi rastline prerastle te površine in jih uspešno ozelenile  (slika  9a). Poskusi nana- šanja strešne kritine na zgornji del betonskega zidu, kar naj bi ga zakrilo, so slab primer reševanja tega problema (slika 9b). Ob preobrazbi počitniške hišice je bil urejen vrt z zasaditvijo žive meje (slika 10a). Bivalni vrt vključuje tudi obstoječo drev- nino. Ob hiši so cvetlične gredice, na severni strani objekta pa je zelenjavni vrt. Površina vrta je urejena in zatravljena. Na južni strani hiše je bila dograjena terasa, ki jo obdaja kovinska ograja. Pod teraso je betonska ploščad, obdana s cvetočim rastlinjem. Nad ploščadjo je umeščena pergola, po kateri rastejo plezalke. Levo od te ploščadi je zgrajen lesen pomožni objekt oziroma vrta uta, do katerega vodijo stopalni kamni. Počitniška hišica ima neprimerno zasaditev in neurejen vrt (sli- ka 10b). Parcela ni ograjena niti ni zasajena živa meja. Vrt je ve- činoma zapuščen, na desni strani hiše je večji zelenjavni vrt, ki ga na jugu dopolnjuje večnamenski objekt, ki se uporablja kot garaža za avtomobil ter tudi za shranjevanje opreme in orodja. Počitniški hišici je bila dozidana soba, katere zgornja površina se uporablja kot ograjen balkon. Do njega vodijo stopnice in ni povezan z bivalnim vrtom, pred hišo pa je zaraščena peščena površina, ki bi bila lahko urejena in tako postala del vrta. a b a b Slika 8: (a) Ograditev parcele z živo mejo in ograjo ob vhodu, (b) kombiniranje kovinske mrežne ograje, kamnitega opornega zidu in zasaditve tuj (foto: Tanja Oberžan) Slika 9: (a) Zatravitev in zasaditev brežine ali uporabe kamnov za reševanje višinskih razlik, ograditev parcele z živo mejo in ograjo ob vhodu, (b) betoniranje visokih opornih zidov in položitev strešne kritine na vrh betonirane brežine (foto: Tanja Oberžan) Slika 10: (a) Bivalni vrt z zasaditvijo avtohtonih in neavtohtonih rastlin, (b) vrt z zelenjavno gredo (foto: Tanja Oberžan) a b T. OBERŽAN, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 61 4 Smernice za preobrazbo počitniških hišic v stanovanjske hiše na podobnih območjih Pri številnih preobrazbah počitniških hišic v stanovanjske hiše je očitno, da se nekdanji prostor, ki je bil privlačen za gradnjo počitniške hišice (gosto rastje, malo utrjenih površin, manj dovoznih cest, veliko odprtega prostora z dobrimi pogledi in predvsem manj manjših objektov), spreminja v naselje. Objekti so večji, število parkirnih mest je bistveno povečano, več je dovoznih cest, utrjenih brežin, vsa infrastruktura je prilagojena dnevnemu bivanju in ne več občasnim obiskom teh objektov. Zato se zastavlja vprašanje, ali bi z ustreznimi smernicami za urejanje prostora z vidika preobrazbe območij počitniških hišic v stanovanjska naselja lahko ohranili čim več prvotnih prostor- skih značilnosti, ki so v osnovi pritegnile lastnike, da so sploh začeli graditi na izbranih območjih. V nadaljevanju članka so tako predstavljene smernice, ki so skladne s predpisi (le-te je po potrebi mogoče dopolniti). Osnovno vodilo navedenih smernic je čim manjši poseg v okolje. Velikost počitniških objektov na Polževem je v Prostorskih ureditvenih pogojih (Odlok o prostorskih ..., 2006) določena na največ 60  m2 tlorisne površine, vendar pa se s preobrazbo objekta občutno poveča. V zakonskih določilih ni predpisane višine niti števila prizidkov. Glede na to, da se obravnavajo objekti sekundarne namembnosti, naj se dozida le en prizidek. Njegova višina naj ne presega višine osnovnega objekta. Do- voljeno je graditi prizidke le do širine 3,0 m, treba pa bi bilo določiti tudi njihovo namembnost in izrabo. Najpogosteje se prizida soba. Zgornje površine naj se izkoristijo za teraso ali ozelenitev z avtohtonim rastlinjem. Glede na problematiko povečevanja oziroma preobrazbe poči- tniških hišic predlagam, naj povečanje objekta z dvigom strehe in dozidavo nadstropja ne presega višine 9 m. Izbor materialov in barv je treba uskladiti z osnovnim objektom. Pri obnovi starejše počitniške hišice naj se upoštevajo značilnosti obstoječe poselitve. Če se poruši stara počitniška hišica in zgradi nova, mora ta čim manj odstopati od prvotne lege objekta. S tem se tudi manj posega v prostor. Na stičišču med dovozom in cesto je potrebna razmejitev z zelenim pasom, kar pomeni zasaditev avtohtone drevnine in grmičevja. Za zamejitev parcel je treba uporabiti enako rastli- nje. V prihodnje naj se ne sadijo tujerodne rastline. Ob preobrazbi počitniških hišic se dovozi razširijo in utrdijo. Postavitev je odvisna od značilnosti terena. Kjer je mogoče, je treba urediti dovoz z zgornje strani. Kadar je dovoz speljan s spodnje strani pobočja, je poseg v okolje veliko večji. S tem je treba dodatno urejati višinske razlike na parceli, s čimer se izgubijo površine, ki bi jih lahko uporabili drugače (bivalni vrt, zasaditev, zelenjavni vrt ipd.). Mnoge počitniške hišice imajo tudi garažo. Pri tej se ne sme dopustiti gradnje dodatnih garažnih nadstreškov ali parkirnih površin, saj naj bi en garažni prostor zadostoval potrebam po- čitniške hiše. Kadar je garaža vkopana v teren, naj se zgornje površine ozelenijo ali uporabijo kot terasa. Pravilnik (OPN Ivančna Gorica ..., 2011) določa en pomožni objekt ob počitniški hišici. Večinoma pa je mogoče zaslediti več pomožnih objektov na eni parceli, kar dopušča možnost različne interpretacije. Pri reševanju višinskih razlik terena se na analiziranem obmo- čju uporabljajo različni materiali, ki v kombinaciji z opornimi zidovi delujejo neusklajeno. Sem spadajo lesene ali kovinske mrežne ograje, škarpniki, leseni tramovi, kamni, neavtohtono cvetoče rastlinje itd. Vse našteto je mogoče zaslediti na samo eni parceli. Tako urejena parcela deluje nepremišljeno in preveč nasičeno. Uporabi naj se kombinacija največ treh elementov, ki vključujejo betonski oporni zid in leseno ograjo. Zasaditi je treba avtohtono rastlinje, ki bo preraščalo oporni zid. Novozgrajene počitniške hišice naj se v materialih in barvah uskladijo z preostalimi obstoječimi objekti, saj kričeče barve pročelij moteče izstopajo. Oporni zidovi in elementi objekta so v glavnem iz betona, katerega videz močno kazi naravno okolje in obenem spominja na mestno okolje. Tudi betonski garažni objekti morajo biti usklajeni z okoliško gradnjo ali objektom, ki mu pripadajo. Glede na to, da so oporni zidovi po odloku dopustni le do višine 1,5  m (Odlok o prostorskih  ..., 2006), kjer ni mogoče drugače zavarovati brežine, naj se zasadi plazeče rastlinje, ki bo v čim večji meri prekrilo betonske površine. Zgoraj naštete primere ureditve je mogoče omiliti z ograditvijo parcele, pri čemer se uporabijo elementi žive (živa meja iz av- tohtonega rastja) in nežive narave (lesena ali kamnita ograja). Na obravnavanem območju je mogoče zaslediti več skupin novozgrajenih počitniških hišic, ki po tipologiji niso ustrezne (vrstne hiše) in zelo izstopajo v prostoru (območje počitniških hišic razpršene gradnje). Znotraj posameznih skupin so vrstne hiše enake, kar še dodatno poveča njihov monumentalni vtis, ki je zelo moteč za okolje, v katero so umeščene. Vrstne hiše so značilne predvsem za mestno urbano okolje, njihovo širjenje v kakovostno krajino, privlačno za počitniške objekte, pa ni pri- merno. Posamezne parcele vrstnih hiš so v primerjavi z obstoje- čo parcelacijo počitniških hišic veliko manjše (površina parcele štirih vrstnih hiš je enaka površini parcele enodružinske hiše). Preobrazba počitniških hišic v stanovanjska naselja na območju Polževega Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 62 To privede do zmanjšanja prostora med posameznimi objekti, do manj zasebnosti in odsotnosti zelenih površin na parceli. Izraba prostora je pri takem načinu gradnje sicer racionalnejša (skupni dovoz in komunalna infrastruktura), saj je na manjši parceli več objektov, s čimer se manj posega v naravni habitat. Je pa umeščanje vrstnih hiš na območja počitniških hišic po- gosto še bolj moteče kot posamezni večji stanovanjski objekti. 5 Sklep Trenda preobrazbe počitniških objektov v stanovanjske hiše ni mogoče ustaviti. Lahko pa se pri tem upoštevajo vsaj smernice, ki so določene v Pravilniku (Odlok o prostorskih ..., 2006), ki bi ga lahko dopolnili z novimi predlogi, ki so bili navedeni v sklepnem delu tega članka. Med terenskimi ogledi Polževega je bilo mogoče zaslediti večje število kršitev določil odloka, pred- vsem zaradi neustreznega nadzora. Žal je učinkovit inšpekcijski nadzor težava pri vseh vrstah gradnje v Sloveniji, zato v bližnji prihodnosti večjih sprememb tudi pri nadzoru in odpravljanju napak počitniških naselij ne gre pričakovati. Poleg izpolnjevanja pogojev iz veljavnih določil se preobrazba počitniških hišic v stanovanjske hiše lahko ustrezno omili tudi z upoštevanjem novih dodatnih smernic. Glavne so bile pre- dlagane v tem prispevku, cilj vseh pa je ohranjanje osnovnih značilnosti prostora, ki naj ohrani kakovostne prvine, zaradi katerih je bil privlačen za investitorje. Predvsem gre pri tem za omejevanje prometne infrastrukture, ki se mora prilagajati konguraciji terena brez velikih gradbenih posegov v prostor, še zlasti na lokacijah, na katerih je veliko obstoječe drevnine. Zadnji problem pa je gradnja novih stanovanjskih enot in naselij na območjih s prevladujočimi počitniškimi hišicami. Organizirana gradnja (za trg) novih počitniških hišic, pogosto že predvideva tudi možnosti širitve teh objektov v stanovanj- ske hiše. Zato so nove počitniške hišice običajno enake (tip- ske), večjih gabaritov in z manjšimi razmiki med objekti kot pri samostojnih počitniških hišicah. Gradnja v takih conah je zgoščena na manjše površine in objekti bolj spominjajo na stanovanjske hiše kot na počitniške. Zato bi pri gradnji novih počitniških hišic morali upoštevati zrnatost grajenega vzorca ter najprej določiti minimalno površino parcele (ki ne bi smela biti premajhna) in odmike, ki bi ohranjali prostorske značil- nosti parcel. Tanja Oberžan, univ. dipl. inž. kraj. arh. E-pošta: tanja.oberzan@gmail.com Dr. Davorin Gazvoda, univ. dipl. inž. kraj. arh., redni profesor Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana E-pošta: davorin.gazvoda@bf.uni-lj.si Viri in literatura Drozg, V., 2006. Odnos med življenjskim stilom in tipom stanovanjske hiše. Dela 25, str. 123–132. Dostopno na: http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/ geo/publikacije/dela/files/Dela_25/10%20drozg.pdf. Gosar, A., 1988. Počitniške hiše kot element transformacije Slovenskih alpskih pokrajin: Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo: 366 str. Ivanšek, F., 1998. Enodružinska hiša: od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni gradnji. Ljubljana, Ambient: 243 str. Jeršič, M., 1968. Sekundarna počitniška bivališča v Sloveniji in Zahodni Istri. Geografski vestnik, 40, str. 53–67. Kartografske podloge 2012. Ljubljana, Geodetska Uprava Republike Slovenije (izpis iz baze podatkov, 2010). Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za PPC I/1 – Višnja Gora, PPC I/3 – Polževo, PPC II/1 – Ivančna Gorica in PPC II/3 – Muljavsko polje. Ur. l. RS, št. 22/06. Dostopno na: http://rpls.pisrs.si/Predpis.aspx?id=6170 7&obcina=IVAN%C4%8CNA+GORICA (maj, 2011). Ogorelec, P., 1978. Počitniška stanovanja v krajinskem prostoru Sloveni- je. Ljubljana, Urbanistični inštitut SR Slovenije (interno gradivo). OPN Ivančna Gorica, Acer Novo mesto, 2011. Dopolnjen osnutek. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica. Ur. l. RS, št. 89/04. Dostopno na: http://www.ivancna-gorica.si/data/dokumenti/ OPN_dec2011/ODLOK/Odlok_OPN_OIG.pdf (maj, 2012). Posebni prostorski izvedbeni pogoji (PIP) za posamezne enote urejanja prostora (EUP). 2011. Dostopno na: http://www.ivancnagorica.si/data/ dokumenti/OPN_dec2011/ODLOK/Priloga/Priloga_1_PPIP.pdf (junij, 2012). SURS, 2002. Ljubljana. Popis nepremičnin v Sloveniji. Dostopno na: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Popis2002/Popis2002.asp (avgust, 2012). T. OBERŽAN, D. GAZVODA Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 63 Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK Miran GAJŠEK Izkušnje in izzivi na področju zemljiške politike: na primeru Mestne občine Ljubljana Zemljiška politika je morda najpomembnejši instrument usmerjanja razvoja poselitve, ki ga v Republiki Sloveniji kljub večdesetletnim strokovnim prizadevanjem še nismo uveljavili. Tudi zadnji poskus ministrstev za infrastrukturo in prostor ter finance skupaj z državno geodetsko upravo spomladi 2014 ni uspel. Očitno je bila osnovni cilj želene uveljavitve nepremičninskega davka samo pridobitev novih proračunskih sredstev. Prostorski načrtovalci smo v nasprotju s tem prepričani, da mora učinkovita nepremičninska zakonodaja temeljiti na celovito urejenih podatkih prostorskega informacijskega siste- ma, osnovni cilj zakonodaje pa mora biti usmerjanje trajnostnega prostorskega razvoja. Slednje upoštevamo pri spremembah in do- polnitvah Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljublja- na – izvedbeni del, ki so v pripravi. V prispevku so poleg odziva Me- stne občine Ljubljana na nepremičninsko zakonodajo v marcu 2014 predstavljeni tudi predlogi zakonodajalcu za pravilnejšo pripravo nepremičninske zakonodaje. Ključne besede: prostorsko in urbanistično načrtovanje, trajnostni prostorski razvoj, prostorski informacijski sistem – PIS, zemljiška po- litika RS, zemljišča za gradnjo stavb 1 Uvod Zemljiška politika je eden od najpomembnejših instrumentov usmerjanja razvoja poselitve, ki v Republiki Sloveniji še ve- dno ni ustrezno celovito uveljavljen. Nekatera orodja zemljiške politike so sicer v uporabi (npr. komunalni prispevek, nado- mestilo za uporabo stavbnega zemljišča  – NUSZ), še vedno pa čakamo na ustrezno urejanje zaloge zemljišč v javni lasti (ang. land bank), davek iz tako imenovane prirastkarnine (po eni od denicij plačilo spremembe namenske rabe) ter uskla- jenost zemljiške politike in drugih razvojnih politik države, regije, občine, mesta, naselja. Zadnji poskus ministrstev za in- frastrukturo in prostor ter nance skupaj z državno geodetsko upravo spomladi 2014 ni uspel. Poskus je bil očitno usmerjen predvsem v pridobitev novih proračunskih sredstev, namesto da bi temeljil na celovito urejenih podatkih prostorskega in- formacijskega sistema in bi zagotavljal pozitivne prostorske učinke – usmerjanje trajnostnega prostorskega razvoja. 2 Občinski prostorski načrt MOL Cilj Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljublja- na  – strateški del (v nadaljevanju: OPN MOL SD) je ude- janjanje Vizije Ljubljana 2025 in strategije razvoja MOL za naslednjih petnajst do dvajset let, kar omogoča skladen in trajnosten prostorski razvoj. V tem obdobju je treba predvsem: 1. kakovostno nadgraditi že urbanizirana območja na teme- lju načela urbane prenove; 2. sanirati razpršeno gradnjo, neustrezno rabo prostora in nekakovostno oblikovanje pozidave; 3. dopolniti družbeno in gospodarsko javno infrastrukturo za dvig bivalnega standarda po vsem območju mestne občine; 4. racionalno širiti poselitev tam, kjer je to za razvoj Ljublja- ne nujno potrebno, in 5. spodbujati trajnostno rabo prostora tako, da bodo pri vseh novih prostorskih ureditvah in prenovah že obsto- ječih mestnih območij upoštevana načela racionalne rabe prostora, učinkovite rabe energije, spodbujanja uporabe javnega mestnega prometa in razvijanja zelenih površin. Pri tem je treba posebej poudariti, da se intenzivno zasle- dujejo cilji in pogoji Ljubljane, zelene prestolnice Evrope 2016. Zelo pomembno je, da se ohranjajo tri četrtine na- menske rabe v OPN MOL ID v obliki zelenih površin, ki jih namerava MOL še dodatno urejati v smislu izboljšanja kakovostnega in zdravega življenjskega okolja. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 64 Namenska raba prostora OPN MOL ID (slika 1) prikazuje, da se prostorski razvoj Ljubljane usmerja v koncentrični model v ožjem mestnem središču, v radiocentrični in krakasti model v kompaktnem mestu ter v krakasti morfološki model v obme- stnem prostoru, vse ob upoštevanju cestnega omrežja (slika 2), železniškega omrežja (slika 3) ter mestnega javnega – vodnega in zračnega prometa (slika 4). Izhodišča načrtovanja prostor- skega razvoja MOL so obstoječe vrednote (naravne, kulturne in funkcionalne), ki ustvarjajo identiteto mesta in potenciale za njegov kakovosten razvoj (vir: OPN MOL SD). V pripravi so spremembe in dopolnitve Občinskega prostor- skega načrta Mestne občine Ljubljana  – izvedbeni del (v na- daljevanju OPN MOL ID), s katerimi bodo na lokalni ravni upoštevani tudi nekateri (v zakonodajnem smislu sicer manj- kajoči, ne pa prepovedani) ukrepi zemljiške politike. 3 Spremembe in dopolnitve OPN MOL ID Mestna občina Ljubljana izvaja po sprejemu strateškega in izvedbenega dela OPN v letu  2010 že drugo spremembo in dopolnitev OPN MOL ID. Kljub upočasnjenemu razvoju in splošni družbeni recesiji je v letu 2013 na poziv MOL k podaji pobud prispelo več kot 1800  pobud  (slika 5). Gre za pobude različne narave, za predloge manjših sprememb znotraj obstoječih pogojev in namenske rabe prostora, vendar pa tudi za take, v okviru katerih lastniki še vedno želijo spremeniti primarno rabo prostora  – obstoječa kmetijska zemljišča in v manjši meri gozdna zemljišča, ki jih je na območju MOL pribli- žno 70 % od vseh površin (slika 6). V skladu s prostorskonačr- tovalsko prakso se sprejemljivost pobud presoja po strokovnih urbanističnih merilih in ob upoštevanju vseh omejitev varstva okolja. Pobude so presojane v postopku priprave ter sprejetja spremembe in dopolnitve OPN s strani vseh nosilcev urejanja prostora. Pobude za spremembe in dopolnitve OPN MOL ID se obrav- navajo na podlagi strokovnih podlag in urbanističnih meril za presojo pobud, ki temeljijo na skladnosti s strateškimi usmeri- tvami razvoja MOL, zagotavljanju javnega interesa, zaokroži- tvah obstoječe poselitve, skladnosti z obstoječo tipologijo in morfologijo grajenega prostora in krajine, možnosti opremlja- nja z gospodarsko javno infrastrukturo, prednostni prenovi in sanaciji degradiranih območij ter omejevanju razpršene gra- dnje in saniranju razpršene poselitve. Obenem se upoštevajo merila in pogoji varstva okolja v najšir- šem pomenu, tako v smislu celovite presoje vplivov na okolje kot izključujočih pogojev posamičnih sektorjev (poplavna in vodovarstvena območja, priobalna zemljišča, varovalni gozd in gozdovi s posebnim namenom, hrup, zrak, elektromagne- tno sevanje, kulturna dediščina, varstvo narave in kmetijska zemljišča). Zavedamo se, da bodo po uveljavitvi ustrezne in kakovostne zemljiške politike na ravni države prostorski in urbanistič- ni načrtovalci bistveno lažje uveljavljali merila trajnostnega prostorskega razvoja na območju MOL in tudi vseh drugih lokalnih skupnosti. Strokovne službe na občinskih ravneh si prizadevamo, da se s pomočjo instrumenta prostorskega plana uveljavljajo merila smotrne rabe zemljišč – z usmerjanjem iz- rabe obstoječih stavbnih zemljišč in načrtovanjem morebitnih še potrebnih novih stavbnih zemljišč samo manjšega obsega, kot je dopolnitev obstoječe pozidave. Vendar pa posebej poudarjamo, da tudi najboljši, v primeru MOL dvakrat nagrajen OPN (Zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor 2011 in Fabianijevo priznanje 2013), ne more zagotoviti optimalnega načrtovanja in izvajanja prostorskega plana, ne da bi država udejanjala ustrezno zemljiško politiko. Zato je pomembno vprašanje, ki je izraženo v naslovu četrtega po- glavja: 4 Ali je (bil) cilj nepremičninske zakonodaje v letih 2013 in 2014 tudi zagotovitev zemljiške politike RS? Ker izkušnje iz tujine kažejo, da ustrezno urejena zemljiška politika rezultira v smotrni rabi prostora, ne moremo mimo vprašanja  – ali je (bil) cilj ureditve nepremičninske zakono- daje v letih 2013 in 2014 (tudi) zemljiška politika Republike Slovenije? Naše prepričanje je, da bi odgovor moral biti pri- trdilen! Praksa pa je žal pokazala, da je zaradi nekakovostne zakonodaje, neurejenih baz podatkov prostorskega informa- cijskega sistema  (PIS) in neusklajenosti podatkovnih baz s prostorskimi akti Ustavno sodišče RS razveljavilo izvedbeni del te nepremičninske zakonodaje. Zakonodaja je bila pripravljena neustrezno in nekakovostno, ker je očitno upoštevala predvsem nančni vidik (želeno pri- dobitev čim več novih proračunskih sredstev), ne pa tudi te- meljnih principov prakse in zakonodaje s področij prostorsko- načrtovalske in geodetske dejavnosti. Ob kritičnem pregledu zakonodaje z vidika uporabnika  – lokalne skupnosti  – smo na MOL oblikovali vprašanja, pripombe in predloge zakono- dajalcu. L. JANKOVIČ GROBELŠEK, M. GAJŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 65 Slika 1: Namenska raba prostora (vir: OPN MOL ID, 2013) Slika 2: Cestno omrežje (vir: OPN MOL ID, 2013) Izkušnje in izzivi na področju zemljiške politike: na primeru Mestne občine Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 66 Slika 3: Železniško omrežje (vir: OPN MOL ID, 2013) Slika 4: Mestni javni – vodni in zračni promet (vir: OPN MOL ID, 2013) L. JANKOVIČ GROBELŠEK, M. GAJŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 67 Slika 5: Pobude za plansko spremembo, v približno tretjini se predlaga poseg na primarno rabo prostora (vir: Osnutek sprememb in dopolnitev OPN MOL ID, 2014). 5 Nekatera vprašanja, pripombe in predlogi Mestne občine Ljubljana v zvezi z določanjem zemljišč za gradnjo stavb V nadaljevanju predstavljeni predlogi, vprašanja in pripom- be Mestne občine Ljubljana v zvezi z določanjem zemljišč za gradnjo stavb so bili v daljši in podrobnejši obliki posredovani zakonodajalcu. Na tem mestu poudarjamo predvsem proble- matiko določitve zemljišč za gradnjo stavb (v nadaljevanju: ZGS) v skladu s Pravilnikom o določanju zemljišč za gradnjo stavb. Poleg tega so bile zakonodajalcu poslane tudi pripombe glede neprimernosti predlaganega sistema obdavčitve stavbnih zemljišč. Zemljišča za gradnjo stavb so, skladno s Pravilnikom, stavbna zemljišča, ki so določena v občinskem prostorskem načrtu in na katerih je gradnja stavb dejansko mogoča oziroma dopu- stna, določi pa jih občina. Ta zemljišča naj bi bila bistveno bolj obdavčena kot druga nepozidana stavbna zemljišča, priha- ja lahko do mnogokratnih razlik. S tem se lahko popolnoma strinjamo, saj bi ob pravilno nastavljeni metodologiji določanja ZGS, ustreznih podatkih PIS in primerni obdavčitvi to lahko prineslo spodbudne učinke zemljiške politike, npr. aktivacijo nezazidanih stavbnih zemljišč (ZGS) in sprostitev prometa z njimi. Vendar pa je pravilnik o določitvi ZGS prinesel precej nedorečenosti, zaradi katerih naj bi bilo na občini težko breme določanja podatkov o ZGS na osnovi bistveno preslabo ure- jenih prostorskih evidenc in ob preveliko odprtih vprašanjih. Naj navedemo le nekatera. Dopustno/mogoče Prostorski akt določa dopustnost gradnje, za samo možnost gradnje pa se v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja s soglasji za priključitev določa možnost priključitve na posame- zna omrežja gospodarske javne infrastrukture. Možnost gra- dnje se torej preverja za posamezno parcelo za posamezen tip gradnje. Dopustnost gradnje se spremeni v dejansko možnost gradnje šele s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Zato se lah- ko z gotovostjo kot ZGS opredelijo le zemljišča z dokončnim gradbenih dovoljenjem (za gradnjo stavb). Sporočanje podatkov v geodetske evidence in predaja podatkov Neprimerna so določila, da morajo občine posredovati podatke o namenski rabi zemljišč in ZGS, nato pa sporočati podat- Izkušnje in izzivi na področju zemljiške politike: na primeru Mestne občine Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 68 ke ob vsaki spremembi evidenc GURS (delitev ali združitev parcel). Gračni del OPN MOL ID je vezan na stanje ze- mljiškega katastra na dan, ki je naveden v OPN MOL ID, in ne na vsakokratni veljavni kataster. Predlog je, da se občinam predpiše predaja občinskih podatkov v gračnem formatu, ki ga bo GURS lahko kadarkoli prenesel na parcele, obenem pa naj metodologija upošteva, da vse parcele niso 100-odstotno na območju MOL. Natančnost parcele/natančnost enote urejanja prostora Zakonodajalec zahteva, da se za posamezno parcelo opredeli, ali gre za zemljišče za gradnjo stavb ali ne. OPN MOL ID do- loča dopustnost gradnje v nekaterih primerih za enote urejanja prostora, ki presegajo velikost posamezne parcele, in ne za po- samezne parcele, kar omogoča prostorska zakonodaja. Določil OPN glede dopustnosti gradnje, ki je vezana na enote urejanja prostora, ponekod ni mogoče prenesti na posamezne parcele. Gradnja stavb, ki omogočajo funkcioniranje obstoječih objektov Na določenih zemljiščih so dopustne le gradnje stavb, ki omo- gočajo funkcioniranje obstoječih objektov (npr. samo garažne stavbe, stavbe družbene infrastrukture). Predlog je, da se taka zemljišča ne opredelijo kot ZGS. Podzemne garaže in podzemne pasaže OPN MOL ID ponekod dopušča gradnjo podzemnih garaž tudi pod namenskimi rabami, kjer gradnja stavb sicer ni do- pustna (npr. pod parki, cestami in trgi ali v območjih večsta- novanjske gradnje). Natančne lokacije največkrat ni mogoče določiti. Vprašanje je, ali so podzemne garaže in podzemne pasaže pod javnimi površinami stavbe, ki jih je treba opredeliti kot ZGS. S tem se odpira tudi vprašanje, kako opredeliti ZGS v primeru večnivojske rabe prostora. Varovalni režimi Na zemljiščih, na katerih veljajo različni varovalni režimi, gra- dnja ni dopustna ali je le pogojno dopustna (poplavna varnost, vodovarstvena območja, zavarovana območja narave, naravne vrednote in kulturne dediščine, varovalni pasovi infrastruktu- re idr.). Področna zakonodaja določa širino varovalnih pasov prometne, okoljske, energetske in elektronske komunikacijske infrastrukture, za poseg v območje pa predvideva posebno soglasje pristojnega izvajalca gospodarske javne službe. Pri prometni infrastrukturi je možnost gradnje odvisna tako od vrste objekta kot tudi od kategorije ceste: pri lokalnih cestah nižje kategorije je mogoče predvideti, da bo v varovalnem pasu gradnja mogoča, kar pa ni mogoče zagotoviti za lokacije ob pomembnejših lokalnih in državnih cestah ter železnicah. Vprašanje je določitev ZGS na zemljiščih, za katera so režimi opredeljeni ohlapno oziroma se dopustnost posegov presoja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pozidana zemljišča Vsaka stavba mora imeti pripadajočo parcelo, namenjeno gra- dnji (gradbeno parcelo). Za opredelitev pozidanega zemljišča, ki ni prosto za gradnjo drugih stavb (in ni ZGS), je treba upo- števati zahtevano velikost zemljišča, faktorje izrabe zemljišča in obvezne površine za funkcioniranje objekta po določilih prostorskega akta. Ni sprejemljivo, da so kot pozidana zemlji- šča opredeljena le tista, na katerih stojijo stavbe. Dejansko so pozidana zemljišča tudi parcele, namenjene gradnji (gradbene parcele) teh stavb, in tudi zemljišča, na katerih so izvedeni gradbenoinženirski objekti, ki niso stavbe: športna igrišča, parki ipd. Ta namreč tudi niso prosta za gradnjo stavb. Za korektno določitev pozidanih zemljišč je nujno potreben poda- tek iz PIS o gradbenih parcelah na podlagi izdanih gradbenih dovoljenj. Državni prostorski načrti Na območjih, za katera so sprejeti DPN ali so DPN v pripravi, občina ni upravljavec prostora, torej tudi ne določa ZGS. Skla- dno s Pravilnikom občina ne določa ZGS na območju DPN, država pa nima podlage za to. Vprašanje je, kdo in kako določi ZGS v območjih DPN. Predlog določanja stopenj ZGS V namen ustreznejše rešitve enopomenske razdelitve zemljišč na ZGS-da ali ZGS-ne MOL predlaga, naj se sistem spreme- ni – dopustnost gradnje naj se vrednoti po več stopnjah (glede na razvoj zemljišča); zadnja stopnja je lahko dejanska možnost gradnje, pridobljena z dokončnim gradbenim dovoljenjem, vmesne pa so odvisne od različnih omejitev za gradnjo na ZGS (začasni režimi, izgrajenost GJI, izvedbeni pogoji OPN, ki zahtevajo predhodne ureditve idr.). Slika 6: Na območju MOL je približno 30 % stavbnih zemljišč, med njimi so tudi zelene stavbne površine (vir: OPN MOL ID, 2013). L. JANKOVIČ GROBELŠEK, M. GAJŠEK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 69 Predlog za upoštevanje podrobne namenske rabe pri vre- dnotenju nepremičnin MOL predlaga, naj se modeli vrednotenja spremenijo tako, da se različne podrobne namenske rabe izražajo v različnih stopnjah/faktorjih (s tem bi ustrezno višje vrednotili ZGS za gradnjo stolpnice v primerjavi z ZGS za gradnjo enodružinske hiše ipd.). 6 Sklep Poskus uveljavitve nepremičninske zakonodaje RS je prinesel nekaj pomembnega  – dejstvo je, da bo tovrstna zakonodaja uveljavljena. Poleg tega je ta poskus opozoril na pomen vho- dnih podatkov in evidenc in spodbudil njihovo urejanje. Tema- tika je postala širše družbeno izpostavljena in opazovana. Tudi zato smo prepričani, da mora biti ob uvedbi nepremičninske zakonodaje osnovni cilj usmerjanje trajnostnega prostorskega razvoja, učinkovita in sodobna nepremičninska zakonodaja pa mora temeljiti na dobro urejenih predhodnih podatkih pro- storskega informacijskega sistema – PIS. Nepremičninska zakonodaja mora biti usklajena z zakonoda- jo s področja geodetske in prostorskonačrtovalske dejavnosti. Zakonodaja mora biti pregledna, logična in pravična. Obenem je nujno, da je razumljiva vsem, ki jo bodo izvajali, zato je MOL predlagala, da bi aktivno sodelovala pri njeni pripravi. Pomembno je tudi, da bo dovolj časa za javno preveritev tako pomembne zakonodaje – za strokovno in javno razpravo. Naj ponovno poudarimo, da tudi najboljši občinski prostorski načrt ne more zagotavljati optimalnega načrtovanja in izvaja- nja prostorskega plana, ne da bi država udejanjala ustrezno zemljiško politiko. Dr. Liljana Jankovič Grobelšek, univ. dipl. inž. arh. Oddelek za urejanje prostora Mestne občine Ljubljana, vodja Odseka za prostorske planske akte E-pošta: liljana.jankovic@ljubljana.si Mag. Miran Gajšek, univ. dipl. inž. arh. Oddelek za urejanje prostora Mestne občine Ljubljana, vodja Oddel- ka za urejanje prostora Mestne občine Ljubljana E-pošta: miran.gajsek@ljubljana.si Opombe [1] Pričujoči prispevek je nastal na osnovi predavanja na Geodetskem dnevu, ki je 4. aprila 2014 potekal v Ljubljani. Tam smo povedali, da je ustavna razveljavitev slabo pripravljene nepremičninske zakonodaje pokazatelj, da se bo treba ob ponovni pripravi zakonodaje bistveno bolj posvetiti njeni vsebini in njeni povezavi z vsemi predpisi, na katere vpliva, ter vsem posledicam, ki jih prinaša. Na Geodetskem dnevu 2014 se sicer razprava o tej najbolj aktualni in pereči geodetsko-prostorski tematiki prve polovice leta 2014 sploh ni razvila. Zato menimo, da je objava pričujočega prispevka priložnost za kritično strokovno razpravo, ki se ji ne moremo več izogibati, če želimo uveljaviti sodobno in kako- vostno nepremičninsko zakonodajo RS in zagotavljati trajnostni pro- storski razvoj RS v skladu z načeli politike teritorialne kohezije Evrope 2020. Viri in literatura Določitev zemljišč za gradnjo stavb na območju MOL za leto 2014 (za zemljišča brez pridobljenih gradbenih dovoljenj in izven veljavnih OPPN), LUZ d. o. o., 2014. Gajšek, M., 2009: Smeri urbanega razvoja ljubljene Ljubljane. Arhitek- turni bilten, letnik 39, številka 181/182. Izdelava metodologije o načinu določanja zemljišč za gradnjo stavb na območju MOL (za zemljišča brez pridobljenih gradbenih dovoljenj in izven veljavnih podrobnih prostorskih aktov) št. P-ZIN-2/14, Locus d. o. o., 2014. Jankovič Grobelšek, L., 2012: Za javnost odprt zasebni prostor kot dopolnitev omrežja mestnega javnega prostora. Urbani izziv, letnik 23, številka 1. Ljubljana, zelena prestolnica Evrope 2016, vir: http://www.ljubljana.si/si/ zelena-prestolnica/. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10, 10/11 – DPN, 22/11 – popr., 43/11 – ZKZ-C in 53/12 – obvezna razlaga, 9/13). Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – stra- teški del (Uradni list RS, št. 78/10). Pravilnik o določanju zemljišč za gradnjo stavb (Uradni list RS, št. 66/13). Pripombe in predlogi v zvezi z določanjem zemljišča za gradnjo stavb in obvestilo o podatkih Mestne občine Ljubljana; Oddelek za urejanja prostora MOL, 31. 3. 2014. Vogelij, Jan, 2010: Fifteen Steps towards Territorial Cohesion. Creating our futures, ECTP-CEU. Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr), (Uradni list RS, št. 101/13, 11/14 – Skl. US in 22/14 – Odl. US). Zakon je bil razveljavljen s 1. 4. 2014. Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (ZMVN), (Uradni list RS, št. 50/06, 87/11, 40/12 – ZUJF in 22/14 – Odl. US). Izkušnje in izzivi na področju zemljiške politike: na primeru Mestne občine Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 70 Urša PRISLAN Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Model za presojo okoljske in prostorske koniktnosti lokacij črnih gradenj Geoinformacijski sistemi, s katerimi sta mogoča pregled in analiza prostorskih podatkov, pristojnim organom na področju urejanja pro- stora predstavljajo temelj za spremljanje stanja v prostoru in služijo kot pomoč pri sprejemanju odločitev v zvezi z njegovim urejanjem. Namen prispevka je prikazati uporabo »geoinformacijske podpore odločanju« kot potencialnega orodja v prostorskem načrtovanju, kadar smo za potrebe strokovnih rešitev soočeni z odločitvami, pri katerih je nujno treba upoštevati večje število kriterijev. Računalniško orodje znotraj programa Idrisi smo uporabili pri transformaciji različ- nih kriterijev v model in s tem dobili avtomatiziran izračun ocene kon- fliktnosti posegov. Ugotavljali smo, kolikšen je konflikt črnih gradenj z okoljskimi prvinami in občinskimi usmeritvami razvoja prostora, in navedli območje Mestne občine Ljubljana, na katerem so črne gradnje z vidika izbranih kriterijev najbolj problematične. Ključne besede: geoinformacijska podpora odločanju, večkriterijsko vrednotenje, prostorsko načrtovanje, črne gradnje 1 Uvod Človek je od nekdaj živel v prostorskih okvirih ter je te ne- zavedno in namerno spreminjal in načrtoval. Sprva je bila poselitev popolnoma agrarna. Poselitvene oblike so bile zato tesno povezane s kmetijstvom, vezi med naselji in naravnim okoljem pa številne in izrazite (Ravbar idr., 1995). Dokler je človek preživljal vse življenje na omejenem prostoru, je poznal naravne zakonitosti in spremembe v njem, z razvojem industri- alizacije in urbanizacije pa je začel nastajati nov urbani pose- litveni sistem, ki so ga oblikovali popolnoma drugi dejavniki. Zaradi zmanjšanja navezanosti človeka na zemljo in naravo se je kmalu pokazala potreba po omejitvah, normah in določi- lih, ki naj bi usmerjali njegovo bivanje (Fikfak, 2003). Raba prostora, ki je naravno bogastvo in nenadomestljiva dobrina, naj bi se danes načrtovala v skladu s prostorskimi možnostmi in omejitvami na način, ki bo omogočal kakovostno bivalno in naravno okolje, nudil možnosti za gospodarski razvoj ter ohranjal kulturno, predvsem naselbinsko dediščino, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote (Bartol idr., 2004). Država mora za zagotavljanje in ohranjanje take rabe prostora zato vzpostaviti jasna in vnaprej znana pravila, saj trg tega cilja, ki je vezan na javni interes, ne more zagotoviti (Dekleva idr., 2011). Seveda pa vprašanje interesov posameznika in skupnosti v po- krajini pogosto povzroča konikt med kratkoročno naravnani- mi individualnimi namerami rabe tal, katerih nosilci so lokalne skupnosti, podjetja ali državljani na eni strani, in zahtevami po uravnoteženem razvoju na drugi strani (Ravbar, 2007). Rabo prostora, ki bi zadostila širšemu družbenemu interesu ter hkra- ti ohranjala kakovost okolja in prostora, poskuša zagotoviti prostorsko načrtovanje. Načrtovanje prostora se v državi in občinah uresničuje z različnimi (prostorskimi) ukrepi in več (prostorskimi) akti, njihove rešitve v zvezi z ravnanjem s pro- storom na določenem območju pa vedno vsebujejo določene zahteve, prepovedi in zapovedi (Dekleva idr., 2011). Kadar se v prostor posega mimo dogovorjenih pravil, brez ustreznih do- voljenj, neupoštevajoč pravne norme in strokovne utemeljitve o rabi prostora, govorimo o nedovoljenih posegih, med njimi tudi o t. i. črnih gradnjah (Naprudnik, 1993). 1.1 Pojem črne gradnje Pojem črne gradnje ni jasno opredeljen. Vsekakor gre za gra- dnjo, ki na kakršen koli način preoblikuje okolje brez predho- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 71 dne odobritve upravnega organa v primerih, v katerih je taka odobritev predpisana z normativnim aktom. Kateri so objekti, za katere za gradnjo sploh potrebujemo odobritev upravnega organa ali t. i. gradbeno dovoljenje, določa Zakon o graditvi objektov. Glede na ta zakon je gradnja brez ustreznih dovoljenj nedovoljena gradnja, ki se podrobneje deli na štiri tipe: • nelegalni kop, kadar se mineralne surovine izkorišča na območju, ki glede na prostorski akt ni predvideno za tako rabo; • nevarna gradnja, kadar gradnja, ki se izvaja, ali že zgrajeni objekt ogroža sosednje objekte oziroma okolico ali ljudi (čeprav so bila za njegovo postavitev pridobljena ustrezna dovoljenja); • neskladna gradnja, kadar se realizirani poseg razlikuje od pogojev, določenih s pridobljenim dovoljenjem, oziroma se objekt uporablja v nasprotju z njimi, in • nelegalna gradnja, kadar gre za poseg, pri katerem ustre- zna dokumentacija ni bila pridobljena ali pa ta ne velja več (Zakon o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 110/2002). Slednji tip nedovoljenih gradenj je zaradi posledic in zahtev- nosti regulacije tip, ki je najbolj problematičen. Pri njem in neskladni gradnji gre s pravnega vidika za nedovoljene posege, ki se v slovenskem prostoru (največkrat) označujejo s termi- nom črna gradnja. 1.2 Problematika črnih gradenj Čeprav so v Sloveniji črne gradnje glede na pravni status med seboj izenačene, jih lahko glede na posledice v prostoru in oko- lju razvrstimo v različne skupine. Nedovoljeni pomožni objek- ti, adaptacije in dozidave so v primerjavi s črnimi gradnjami popolnoma novozgrajenih stanovanjskih ali počitniških objek- tov okoljsko manj sporni, saj so postavljeni na območju, ki je že pozidano, in tudi sicer jih je mogoče lažje prilagoditi zahtevam urbanistične službe oziroma odstraniti brez velike gospodarske škode in socialnih posledic za prizadete (Gantar, 1993). Obravnavanje problematike črnih gradenj zahteva širše razu- mevanje med seboj odvisnih vidikov: ekonomskega, socialnega in tudi okoljskega. Ker gre za zapleten interdisciplinarni pojav, se z vprašanjem črnih gradenj ukvarjajo urbanisti, arhitekti, sociologi, geogra idr. Z geografskega vidika se omenjena problematika kaže predvsem v spreminjanju ziognomije po- krajine, zmanjševanju funkcijske vrednosti zemljišč ter zaradi onesnaževanja in kazenja estetske podobe naselij v zmanjše- vanju vrednosti človekovega okolja (Ravbar, 1976). Ne glede na motive, nuje in potrebe so črne gradnje pojav, ki marsikdaj povzroča trajno in nenadomestljivo škodo ter pomembno de- gradira prostor in okolje (Gantar, 1993). 2 »Geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe vrednotenja črnih gradenj na primeru črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Pristojne službe ocenjujejo stopnjo degradacije prostora in okolja, ki je posledica neprimernosti posameznih posegov, na podlagi različnih meril, med katerimi prevladujejo značilnosti lokacije nedovoljenega posega ter njegove gradbene in tehnič- ne lastnosti. Proces odločanja vedno temelji na vrednotenju vsaj enega kri- terija ali dejavnika, občasno pa je za odločitev nujno treba upo- števati večje število različnih kriterijev. V nadaljevanju bomo predstavili računalniško orodje »geoinformacijska podpora odločanju« znotraj programa Idrisi, ki omogoča transforma- cijo kriterijev v model in s tem avtomatiziran izračun ocene, npr. koniktnosti posegov. 2.1 Orodje »geoinformacijska podpora odločanju« Kot orodje za podporo odločanju o posegih v prostor oziro- ma, v širšem smislu, o vedenju v prostoru je bila razvita t.  i. »geoinformacijska podpora odločanju«. Gre za interaktiven, eksibilen in prilagodljiv računalniški sistem, znotraj katerega je mogoča napredna izbira odločitev, ki temeljijo na kriterijih, ki so prikazani s kartami (Turban, 1995, navedeno v Bergant, 2010). Kriterije ovrednotimo na izbrani način, ki je odvisen od cilja odločanja, nato pa odločitvenimi pravili kombinira- mo v sintezno oceno, npr. (ne)primernosti poseganja v prostor (Krevs, 2009). Ključne faze za izpeljavo podpore odločanju si sledijo po tem vrstnem redu: izbira cilja → določitev kriterijev → standardi- zacija kriterijev → izvedba podpore odločanju → vrednotenje rezultatov (Kušar, 2010, navedeno v Bergant, 2010). 2.1.1 Izbira cilja Namen uporabe »orodja podpore odločanju«, prikazane v prispevku, je bilo vrednotenje črnih gradenj glede na okoljske in prostorske značilnosti lokacije objekta. Podatkovna baza je zajemala dve obdobji evidentiranih nedovoljenih gradenj: črne gradnje, ki so bile na območju današnje Mestne občine Lju- bljana evidentirane za potrebe sanacije degradiranega prostora zaradi nedovoljenih posegov leta 1994,[1] in črne gradnje, ki so bile v obdobju po sanaciji do danes razvidne na podlagi pobud za spremembo namenske rabe zemljišč ali drugih izvedbenih pogojev, predpisanih z aktom. Ugotavljali smo, kolikšen je Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 72 konikt črnih gradenj z okoljskimi prvinami in občinskimi usmeritvami razvoja prostora, in določili območje v občini, na katerem so črne gradnje z vidika izbranih kriterijev najbolj problematične. 2.1.2 Določitev kriterijev Pri izboru kriterijev za vrednotenje koniktnosti črnih gra- denj z vidika okolja smo si pomagali z različnimi dokumenti, na podlagi katerih pristojne službe ocenjujejo neprimernost Preglednica 1: Nabor kriterijev za potrebe vrednotenja lokacij črnih gradenj ime kriterija podrobnejša vsebina kriterija vrednost spremenljiv- ke na standardizirani merski lestvici (0–255) referenca izbranega kriterija K1 kmetijska zemljišča najboljša kmetijska zemljišča 255 uredba druga kmetijska zemljišča 127 K2 gozd gozdovi z izjemno poudarjenimi socialnimi funkcijami 255 uredba in seznam omejitev v prostoru območja gozdov 127 K3 varovana narava prvo varstveno območje 255 uredba in seznam omejitev v prostoru drugo varstveno območje 130 tretje varstveno območje 65 K4 vodovarstvena območja I. varstveni režim 255 uredba in seznam omejitev v prostoru II. varstveni režim VVO IIA 255 VVO IIB 170 III. varstveni režim 50 K5 poplavna območja pogoste poplave 255 seznam omejitev v prostoru redke poplave 130 katastrofalne poplave 65 K6 erozijsko ogrožena in plazljiva ob- močja velika stopnja ogroženosti 255 seznam omejitev v prostoru srednja stopnja ogroženosti 170 majhna stopnja ogroženosti 85 K7 vodotoki in vodna zemljišča vodotoki in vodna zemljišča s pripadajo- čim varovalnim pasom 255 uredba K8 območja s posebnim namenom območje za potrebe varstva pred naravni- mi in drugimi nesrečami 255 uredba, seznam omejitev v prostoru in pretekle študije pojava območje pridobivanja mineralnih surovin 50 zelene površine 200 K9 kulturna dediščina kulturna krajina 85 uredba in seznam omejitev v prostoru naselbinska dediščina 85 arheološko najdišče zunaj stavbnih zemljišč 255 znotraj stavbnih zemljišč 85 K10 razpršena gradnja Z oddaljenostjo od stavbnih zemljišč se konfliktnost veča. pretekle študije pojava K11 dostopnost kanalizacijske infrastruk- ture Z oddaljenostjo od obstoječe ali predvidene kanalizacijske infra- strukture se konfliktnost veča. pretekle študije pojava K12 dostopnost cestne infrastrukture Z oddaljenostjo od glavnih prometnic se konfliktnost veča. pretekle študije pojava K13 dostopnost družbene infrastrukture Z oddaljenostjo od obstoječe ali predvidene družbene infrastruktu- re se konfliktnost veča. pretekle študije pojava K14 dostopnost javnega potniškega pro- meta Z oddaljenostjo od postajališč javnega avtobusnega potniškega prometa se konfliktnost veča. pretekle študije pojava Opomba: Utemeljitev in način standardizacije kriterijev na merski lestvici od 0–255 sta opredeljena v nadaljevanju pod točko 2.1.3. Vir: Prislan (2014) U. PRISLAN Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 73 posegov v okolje in njihov vpliv nanj. Osnovo je predstavljala uredba o višini nadomestila za degradacijo in uzurpacijo pro- stora. Med usmeritvami za izbor kriterijev je bil pomemben tudi pregled omejitev v prostoru na tistih območjih, na katerih za poseg potrebujemo dodatno soglasje  – izhajali smo iz se- znama omejitev v prostoru, opredeljenega v izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana. Za potrebe vrednotenja lokacij črnih gradenj s prostorskega vidika smo večji del kriterijev poiskali glede na prostorske značilnosti pojava v preteklosti in vpliv njihovih posledic na prostorski razvoj. Ker je temelj »orodja podpore odločanju« kombinacija krite- rijev, ki so prikazani s kartami, smo med različnimi merili za presojo neprimernosti posegov v prostor ali okolje izbrali tiste, za katere je s proučevanjem digitalnih prostorskih podatkov mogoča jasna intepretacija (npr. ali se evidentirana črna gradnja nahaja znotraj varovalnega režima vodovarstvenega območja). Oblikovali smo štirinajst kriterijev (preglednica 1), ki so vezani na značilnost lokacije črne gradnje in ne na gradbenotehnič- ne lastnosti objekta. Kriteriji so: območja kmetijskih zemljišč, gozd, varovana narava, vodovarstveno območje, poplavna območja, erozijsko ogrožena in plazljiva območja, vodotoki in vodna zemljišča, območja s posebnim namenom, kulturna dediščina, razpršena gradnja ter kriteriji dostopnosti  – do- stopnost kanalizacijske, cestne in družbene infrastrukture ter javnega potniškega prometa. 2.1.3 Standardizacija kriterijev »Orodje podpore odločanju« dopušča več pristopov. Kadar za dosego cilja ovrednotimo več različnih kriterijev in jih z odločitvenimi pravili povezujemo v sintezno oceno, npr. (ne) primernosti poseganja v prostor, govorimo o večkriterijskem vrednotenju (ang. multicriteria evaluation – MCE). Na voljo je več t.  i. odločitvenih pravil oziroma načinov kombiniranja kriterijev, npr. logično prekrivanje kart, pri katerem se krite- riji pretvorijo v izjave o primernosti, nato pa se kombinirajo s pomočjo enega ali več logičnih izrazov, kot sta presek (in, ang. and) in unija (ali, ang. or); urejeno obteženo povprečje, ki omogoča ves razpon strategij odločanja glede na vključeno možnost medsebojnega uravnoteženja in stopnjo tveganja, ter obtežena linearna kombinacija, pri kateri se kriteriji standar- dizirajo na skupno mersko lestvico in kombinirajo s pomočjo obteženega povprečja (Krevs, 2009). Kombinacije kriterijev oziroma njihovo povezovanje je mogo- če le, če so standardizirani na skupno mersko lestvico. Vsebina kriterijev, pri čemer ločimo med omejitvami in dejavniki, do- loča, katerega od pristopov standardizacije bomo uporabili. Pri omejitvah, t. i. trde spremenljivke, navadno uporabimo Boolea- novo standardizacijo, na podlagi katere posamezne točke v pro- storu razvrstimo v dva razreda: ugodno ali neugodno (oziroma vrednost 0 – neprimerno; vrednost 1 – primerno) (Eastman, 1993). Standardizacijo dejavnikov, t. i. mehkih spremenljivk, pa se navadno napravi s pomočjo zveznih matematičnih funk- cij (linearna, sigmoidalna itd.); ti kriteriji za posamezno toč- ko v prostoru prikazujejo večjo oziroma manjšo primernost določene izbire, npr. rabe tal, dejavnosti idr. (Krevs, 2009). Spremenljivke na zvezni lestvici opredelimo od popolnoma neprimerne do popolnoma primerne z vrednostmi od 0 do 1, kadar izberemo način real, in 0–255, če izbiramo na način byte. Za vrednotenje koniktnosti črnih gradenj smo pri opredelitvi vrednosti kriterijev na standardizirani skupni merski lestvici izhajali iz tega, ali je pridobitev gradbenega dovoljenja na območju kriterija sploh mogoča oziroma ali so zanj potrebni posebni pogoji in soglasja. Poskušali smo ugotoviti, katero ob- močje s črnimi gradnjami je z vidika okolja in prostora najbolj koniktno. Tako smo kriteriju, če je znotraj njegovega obmo- čja veljala prepoved gradnje, pripisali vrednost 255, če pa je bila gradnja, upoštevajoč določene pogoje in merila, znotraj območja kriterija dovoljena, je bila standardizirana vrednost spremenljivke na skupni zvezni lestvici nižja. Vrednost 0 je bila predpisana območjem, na katerih gradnja za posamezen kriterij z vidika okolja in prostora ni koniktna, vrednost 255 pa torej območjem, na katerih je kršitev zaradi samovoljnih posegov v prostor najbolj problematična. Gre za inverzni način standardizacije, saj navadno pri meto- di večkriterijskega vrednotenja z vrednostjo 0 spremenljivke opredelimo kot popolnoma neprimerne, z vrednostjo 255 (ali 1, če je način vrednotenja real in ne byte) pa kot popolnoma primerne. Preglednica 2: Obtežitev kriterijev vrednotenja kriterij Utež K1 kmetijska zemljišča 0,061 K2 gozd 0,061 K3 varovana narava 0,110 K4 vodovarstveno območje 0,204 K5 poplavna območja 0,110 K6 erozijsko ogrožena in plazljiva območja 0,032 K7 vodotoki in vodna zemljišča 0,110 K8 območja s posebnim namenom 0,032 K9 kulturna dediščina 0,204 K10 razpršena gradnja 0,015 K11 dostopnost kanalizacijske infrastrukture 0,015 K12 dostopnost cestne infrastrukture 0,015 K13 dostopnost družbene infrastrukture 0,015 K14 dostopnost javnega potniškega prometa 0,015 skupaj 1,000 Vir: Prislan (2014) Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 74 Pri vrednotenju območij črnih gradenj smo koniktnost nedo- voljenih objektov znotraj izbranih kriterijev opredeljevali stro- go. Seveda velja, da je črna gradnja v vsakem primeru sporna, na posameznih območjih pa so zaradi širšega družbenega interesa rabe prostora in ranljivosti določenih okoljskih sestavin kon- iktnost in posledice samovoljnega poseganja večje, legalizacija takih objektov pa ni sprejemljiva. 2.1.4 Obtežitev kriterijev Pomembno pri metodi večkriterijskega odločanja je, da na končno izbiro vpliva več kriterijev, ki med seboj niso enako pomembni, zato jim pripišemo določeno težo. Pri določitvi uteži si lahko pomagamo s strokovno literaturo, lastnimi iz- kušnjami (o pomebnosti faktorjev), metodo Del, znotraj pro- grama Idrisi pa tudi z analitičnim hierarhičnim postopkom po Saatyju (Krevs, 2009). Slednji, ki temelji na primerjavi parov faktorjev in smo ga uporabili tudi sami, se izvaja na podlagi devetstopenjske zvezne merske lestvice relativne medsebojne pomembnosti enega kriterija v primerjavi z drugim. Pri določanju pomembnosti posameznega kriterija smo si po- magali z uredbo o višini nadomestila za degradacijo in uzur- pacijo prostora, v kateri je za vsak kriterij pripisana vrednost točk, ki prispeva h končnemu izračunu nadomestila. Večje ko je predpisano število točk kriterija v uredbi, pomembnejši je bil kriterij znotraj našega modela vrednotenja. Tiste kriterije, ki jih nismo povzeli iz uredbe in zanje torej ni bila znana točkovna vrednost, smo razvrstili znotraj modela glede na podobnost vsebine s kriteriji, katerih točkovno vrednost smo poznali. Kot preveritev nepravilnosti v ocenah uteži se izračuna konsi- stentno razmerje (ang. consistency ratio – CR). Kadar je njegova vrednost manjša od 0,1, velja, da so uteži v matriki ustrezne (Krevs, 2009). V našem primeru je znašala vrednost konsi- stenčnega razmerja 0,05, kar pomeni, da uteži med kriteriji niso bile naključne (glej preglednico 2). 2.1.5 Izvedba podpore odločanju Rezultat večkriterijskega vrednotenja je bila karta, ki na pod- lagi prepleta kriterijev prikazuje koniktnost območij črnih gradenj znotraj mestne občine. Zaradi trgovanja med dejavniki so nekatere od spremenljivk na skupni zvezni standardizirani lestvici izgubile vrednosti, ki smo jim jih sprva pripisali glede na koniktnost kršitve na območju izbranega kriterija. Okoljske in prostorske spremenljivke posa- meznih kriterijev, znotraj katerih smo presodili največjo kon- iktnost črnih gradenj (ocenjena z najvišjo vrednostjo 255), smo zato ponovno upoštevali in z njimi prekrili karto več- Slika 1: Zvezna karta konfliktnosti območij črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana s prikazom evidentiranih črnih gradenj v obdobju sanacije leta 1994 in po njej (vir: Prislan, 2014) U. PRISLAN Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 75 kriterijskega vrednotenja. Najvišja koniktna vrednost je bila pripisana tem spremenljivkam kriterijev: območja najboljših kmetijskih zemljišč; območja gozda s posebnimi socialnimi funkcijami; vodovarstveno območje: varstveni režim VVO I. in VVO IIA; varovana narava: I. varstveno območje; kulturna dediščina: arheološka dediščina zunaj stavbnih zemljišč; ob- močja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. 2.2 Rezultati vrednotenja Rezultat večkriterijskega vrednotenja in dodatnega upošteva- nja spremenljivk posameznih kriterijev, znotraj katerih smo presodili največjo koniktnost črnih gradenj, je bila zvezna karta območij koniktnosti črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana (slika 1). Na karti smo prikazali točke vseh črnih gradenj, ki so bile evi- dentirane znotraj današnje meje Mestne občine Ljubljana v času sanacije degradiranega prostora zaradi nedovoljenih pose- gov leta 1994 in po njej. Glede na lokacijo smo posamezni črni gradnji pripisali pripadajočo standardizirano vrednost konik- tnosti: od 0, kar pomeni, da z vidika okolja in prostora črna gradnja ni koniktna, do 255, kar z vidika okolja in prostora opredeljuje črno gradnjo kot zelo problematično. Pripisane vrednosti smo statistično obdelali, nato pa smo glede na koniktnost z okoljem in prostorom črne gradnje razdelili v pet razredov: zelo majhna koniktnost, majhna koniktnost, srednje velika koniktnost, velika koniktnost in zelo velika koniktnost. Izhodišče za določitev spodnje mejne vrednosti razreda majhne koniktnosti je bila najnižja standardizirana vrednost koniktnosti (50), ki smo jo pripisali kriteriju ozi- roma njegovi sestavini. Črne gradnje, ki jim je bila pripisa- na vrednost, manjša od 50, so z vidika izbranih okoljskih in prostorskih kriterijev torej manj sporne in spadajo v najnižji razred koniktnosti (tj. zelo majhna koniktnost). Pri oprede- litvi višjih razredov koniktnosti smo upoštevali princip enako velikih intervalov razredov. Iz preglednice 3 je razvidno, da je bilo v obeh obdobjih evi- dentiranja črnih gradenj največje število takih, ki so bile z vi- dika izbranih kriterijev (okolja in prostora) razvrščene v razred zelo majhne koniktnosti. Kljub temu so pomembno število predstavljale tudi gradnje, ki so se uvrstile v najvišji razred kon- iktnosti. V evidenci črnih gradenj po sanaciji je bilo takih primerov kar 40,5 %. Vzrok visokega deleža je v tem, da so bili v bazo črnih gradenj po sanaciji zajeti le taki primeri na črno zgrajenih objektov, ki so bili (v postopku pridobivanja zakoni- tih pravic) zaradi neskladja s prostorskim aktom obravnavani pri za to pristojnih občinskih organih Mestne občine Ljublja- na. V razreda srednje velike in velike koniktnosti se v obeh obdobjih evidentiranja ni uvrstil niti en primer črne gradnje. Približno četrtini evidentiranih črnih gradenj v času sanaci- je in dobri tretjini evidentiranih črnih gradenj po sanaciji je bila, upoštevajoč okoljske in prostorske kriterije, pripisana zelo velika koniktnost. V večji meri koniktnost takih objektov izvira iz lokacije znotraj vodovarstvenih območij (območja I. varstveni in IIA varstveni režim), zlasti na območju vodonosni- ka Ljubljanskega polja, ter zaradi nahajanja znotraj najboljših kmetijskih zemljišč (večje število takih črnih gradenj je na jugu občine). 2.3 Izbor območja z največjim številom okoljsko in prostorsko koniktnih črnih gradenj Glede na zvezno karto območij koniktnosti črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana in število evidentiranih črnih gradenj z višjo vrednostjo koniktnosti se je kot (aktualno) najbolj problematično območje pojava črnih gradenj z vidika okolja in prostora izkazalo Tomačevo. Obmestno naselje vzdolž Save je zaradi razpoložljivosti prostora, katerega večji del zaradi raz- ličnih razlogov ni bil predviden za pozidavo, tudi v preteklosti pritegnilo več črnograditeljev in je poleg nekaterih območij v občini (npr. Rakova jelša in Barje) od nekdaj spadalo med najbolj problematična območja črnograditeljstva. Na izbranem območju je koniktnost črnih gradenj precejšnja. V razred zelo velike koniktnosti se je znotraj katastrske obči- Preglednica 3: Število evidentiranih črnih gradenj glede na razred okoljske in prostorske konfliktnosti razred konfliktnosti (vrednost na standardizirani lestvici konfliktnosti) evidentirane črne gradnje za potrebe sanacije leta 1994 evidentirane črne gradnje po sanaciji število delež (%) število delež (%) zelo majhna konfliktnost (< 50) 978 65,5 115 53,5 majhna konfliktnost (od 50 do 100) 168 11,2 13 6,0 srednje velika konfliktnost (101 do 150) 0 0 0 0 velika konfliktnost (od 151 do 200) 0 0 0 0 zelo velika konfliktnost (> 200) 348 23,3 87 40,5 skupaj 1.494 100 215 100 Vir: Prislan (2014) Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 76 ne Stožice, katere del je Tomačevo, uvrstilo 136 evidentiranih primerov črnih gradenj (102 v obdobju za potrebe sanacije leta 1994 in 34 črnih gradenj po obdobju sanacije do danes). Visoka vrednost koniktnosti nedovoljenih objektov na tem območju izvira iz prepleta naslednjih okoljskih in prostorskih sestavin, znotraj katerih je dopustnost gradnje vprašljiva: 1. IIA varstveni režim vodonosnika Ljubljanskega polja- Glede na Uredbo o vodovarstvenem območju za vo- dno telo vodonosnika Ljubljanskega polja (Ur. l. RS, št. 120/2004) gradnja v IIA varstvenem pasu ni dovoljena. 2. Območje redkih poplav in katastrofalnih poplav Na poplavnem območju so dejavnosti in posegi v pro- stor, ki imajo lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode in povečujejo poplavno ogroženost območja, prepovedani, umeščanje nove poselitve pa ni zaželeno (Mestna občina Ljubljana, 2011). 3. Območje zelenih površin, namenjenih za oddih, rekrea- cijo in šport Gre za območja javnih zelenih površin, na katerih je do- pustna gradnja za potrebe športnih dejavnosti, pogojno pa tudi trgovske stavbe, gostilne in restavracije (Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem pro- storskem načrtu Mestne občine Ljubljana  – izvedbeni del, Ur. l. RS, št. 9/2013). 4. Območje kulturne dediščine (arheološka najdišča znotraj stavbnih zemljišč) Na območjih arheoloških najdišč znotraj naselij je izje- moma dovoljeno poseganje, če ni mogočeo najti drugih rešitev oziroma se na podlagi rezultatov opravljenih predhodnih arheoloških raziskav izkaže, da je zemljišče mogoče sprostiti za gradnjo ( Jeglič idr., 2009). Med navedenimi je prepoved gradnje striktna le v varstvenem režimu IIA vodonosnika Ljubljanskega polja. Izbor najbolj problematičnega območja črnih gradenj z vidika okolja in prostora je torej po modelu strogo vezan na posamezen ele- ment, znotraj katerega je bilo samovoljno poseganje ocenjeno z najvišjo koniktno vrednostjo (tj. 255). 3 Sklep Model okoljske in prostorske koniktnosti je mogoče izbolj- šati tako z vpeljavo dodatnih ali drugih kriterijev kot tudi s spremembami vrednosti okoljske in prostorske koniktnosti črnih gradenj znotraj njih. Pri transformaciji uredbe in drugih meril, na podlagi katerih pristojni ugotavljajo, npr. degradacijo okolja in prostora, lahko v modelu pride do napak tudi zaradi nejasnosti prepovedi ali omejitev, zapisanih v zakonu, oziroma njihove interpretacije. Toda ko se model vzpostavi, je presoja ocene – v našem primeru okoljske in prostorske koniktnosti lokacije posamezne črne gradnje  – avtomatizirana, tudi hitra in preprosta, zato ima potencialno uporabno vrednost. Izra- čun okoljske in prostorske koniktnosti na novo evidentirane črne gradnje bi zahteval le vnos točke lokacije črne gradnje na končno sliko zvezne karte območij koniktnosti črnih gradenj, na podlagi katere bi ji bila pripisana pripadajoča koniktna vrednost. Nezanemarljiva pomanjkljivost modela za presojo koniktnosti posegov je ta, da je spornost posameznega po- sega v resnici odvisna tudi od njegovih gradbenotehničnih lastnosti, namena gradnje, možnosti sanacije idr. Če velja, da obstoječa merila in pravila za poseganje v prostor niso sama sebi namen, bi morala biti ugotovitev okoljske in prostorske koniktnosti, ki je striktno vezana na lokacijo posega, izhodišče vsake regulacije. Urša Prislan, uni. dipl. geografinja Glavni trg 55, 3313 Polzela E-pošta: ursa.prislan@yahoo.com Opombe [1] Leta 1993 je državni zbor zaradi zaostrenih razmer, ki so nastale kot posledica razmaha nedovoljenih gradenj, sprejel Zakon o spremem- bah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Na podlagi tega zakona je bila izvedena sistemska regulacija problematike črnih gradenj, ki je njihovim investitorjem omogočila, da prijavijo in poskusijo legalizirati svoj nedovoljeni objekt. Za sanacijo degradiranega prostora na širšem območju Ljubljane je bila čez eno leto pripravljena evidenca nedovoljenih posegov (Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Ljublja- na Bežigrad, Ur. l. RS, št. 62/1994). Viri in literatura Bartol, B., Bratina Jurkovič, N., Fatur, A., Fon Boštjančič, N., Košak, E., Lapanja, A., idr. (ur.) (2004). Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Ljubljana, Urad za prostorski razvoj. Bergant, J. (2010): Večkriterijsko vrednotenje območij z vidika primernosti za poselitev v občini Dol pri Ljubljani. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Dekleva, J., Kumer, A., Štravs, L., Prelog, M., Konečnik Kunst, M., Lon- čar, M., idr. (2011): Urejanje prostora na občinski ravni. Ljubljana, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije d. o. o. Eastman, R. J. (1993): Explorations in geographic information systems technology. GIS and decision making. Ženeva, UNITAR, Palais des Nations. Fikfak, A. (2003): Razvoj prostorske zakonodaje, spreminjanje urejanja prostora zunajmestnih naselij. Urbani izziv. 14(1), str. 25–31. Gantar, P. (1993): Črnograditelji proti državi. Teorija in praksa, 30(5/6), str. 435–443. Jeglič, M., Kovačec Naglič, K., Mlakar, B., Pirkovič, J., Štih, H., Zakrajšek, F. J. (2009): Priročnik pravnih režimov varstva, ki jih je treba upoštevati pri prostorskem načrtovanju in posegih v prostor v območjih kulturne dedišči- ne. Dostopno na: http://giskd2s.situla.org/evrdd/P_09_04_03.htm (sneto 3. 7. 2013). Krevs, M. (2009): Študijsko gradivo pri predmetu Kvantitativne metode za geografe 2. Zbirka prosojnic s predavanj. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. U. PRISLAN Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 77 Mestna občina Ljubljana (2011): Pregled ukrepov za povečevanje poplav- ne varnosti v Mestni občini Ljubljana. Predlog. Dostopno na: http://www. ljubljana.si/file/1062046/poplavna-varnost-mol---predlog.pdf (sneto 14. 12. 2013). Naprudnik, M. (1993): Črne gradnje – med Scilo in Karidbo. Teorija in praksa, 30(5/6) str. 474–478. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del. Uradni list Republike Slovenije, št. 9/2013. Ljubljana. Prislan, U. (2014): Geografska problematika črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Ravbar, M. (1976): Preobrazba slovenskih naselij s črno gradnjo. Magistr- sko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Ravbar, M. (2007): Prostorsko planiranje – čemu? Geodetski vestnik, 51(2), str. 233–245. Ravbar, M., Drozg, V., Perko, D., Plut, D., Skobir, M., Hočevar, M., idr. (1995): Zasnova poselitve v Sloveniji. Ljubljana. Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje. Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana Bežigrad. Uradni list Republike Slovenije, št. 62/1994. Ljubljana. Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljan- skega polja. Uradni list Republike Slovenije, št. 120/2004. Ljubljana. Zakon o graditvi objektov. Uradni list Republike Slovenije, št. 110/2002. Ljubljana. Uporaba orodja »geoinformacijska podpora odločanju« za potrebe urejanja problematike črnih gradenj v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 78 Anita MARKOVIĆ Tatjana CAPUDER VIDMAR Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Primer celostne urbanistične zasnove širšega območja ob železniškem muzeju v Ljubljani Prispevek predstavlja idejno urbanistično zasnovo širšega območja železniškega muzeja v Ljubljani, ki je nastala kot magistrsko delo na drugi stopnji magistrskega študija krajinske arhitekture na Biotehniš- ki fakulteti Univerze v Ljubljani z naslovom Reurbanizacija degradira- nega območja na primeru Železniškega muzeja Slovenskih železnic in industrijske cone ob kamniški progi pod vodstvom mentorice doc. dr. Tatjane Capuder Vidmar. V delu je obravnavana problematika pro- padanja nekdanjih industrijskih in infrastrukturnih con v Ljubljani. Osrednji del je namenjen širšemu območju ob gorenjski in kamniški progi, ki je trenutno degradirano predvsem na račun opuščenih ob- jektov železniške dejavnosti, zapuščenih industrijskih in drugih pro- izvodnih objektov ter neurejene prometne infrastrukture, ki vpliva na izoliranost območja in nepovezanost z mestnim središčem (Koželj, 1998). Na podlagi izsledkov analiz je nastala celostna urbanistična zasnova, ki povezuje obstoječo cestno mrežo Bežigrada z obstoječo cestno mrežo Spodnje Šiške. Ureditev zelenih površin daje možnosti za povezavo krajinskega zaledja z mestnim središčem. Ključne besede: degradirana območja, reurbanizacija, poglobitev železnice, urbanistična zasnova, zelene površine 1 Uvod Prispevek predstavlja izhodišča in rezultat reurbanizacije enega od degradiranih območij v Ljubljani, ki se nahaja severno od mestnega središča, neposredno ob železniški trasi. Na območ- ju so velike neizkoriščene površine, ki jih zasedajo predvsem opuščeni proizvodni objekti Slovenskih železnic. Te površine so rezervat zemljišč za razvoj mestotvornih dejavnosti po prin- cipu zgoščevanja mesta znotraj avtocestnega obroča, obnovo degradiranih območij in preureditev prometne mreže  (Stra- teški …, 2009). Cilj je izboljšati trenutno stanje z novo prometno ureditvijo, ki omogoča prehodnost na ravni pešca in kolesarja, oboga- titev obstoječega programa z novimi prostorskimi vsebinami za razvoj kulture, rekreacije in bivanja v mestu ter povečanje deleža zelenih površin glede na koncept zelenih klinov, torej povezovanja mestnega središča s krajinskim zaledjem. Metode dela so obsegale analizo zgodovinskega razvoja obmo- čja, analizo vzrokov degradiranosti, študijo variant ljubljanske- ga železniškega vozlišča z možnostjo poglobitve železnice v sre- dišču mesta ter analizo občinskega in strateškega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana. 2 Opredelitev degradiranosti Problem degradiranosti območja med Šiško in Bežigradom izvira predvsem iz slabih povezav, ki so nefunkcionalne in se končajo slepo, med drugim tudi zaradi poteka železnice. Ta omejuje prehodnost območja, ga izolira in razdvaja na predele, ki med seboj slabo funkcionirajo. Mestni predeli so urejeni in lahko delujejo dobro takrat, ko so dostopni in prehodni. Analizirali smo projekt poglobitve ljubljanskega železniškega omrežja in dileme, ki se pojavljajo v povezavi s tem problemom. V študiji ljubljanskega železniškega vozlišča, ki so jo pripravili na Urbanističnem inštitutu RS, so obravnavane štiri variante. Razlike med variantami se pojavljajo v umestitvi nove tovorne Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 79 in visokohitrostne potniške proge. Varianta 1 predvideva pog- lobitev železnice po obstoječi trasi v središču mesta in ureditev novih prog skozi Šišenski hrib. Varianta 2 predvideva ohrani- tev obstoječih tirov in ureditev novih prog na obrobju mesta. Varianta 3 predvideva ohranitev obstoječih tirov in ureditev novih prog skozi Šišenski hrib. Varianta 4 predvideva ohranitev obstoječih tirov in poglobitev novih prog v središču mesta (Re- pič Vogelnik in Nikšič, 2009). Slika 1: Varianta 1 – poglobitev železnice v središču mesta na raven –1 (–15 m) in raven –2 (–23 m) (vir: kart. pod. TTN5, 1995; Osnutek DPN …, 2010) Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 80 Odločili smo se za primerjavo dveh variant, in sicer variant 4 in 1, ki se med seboj najbolj razlikujeta. Z vidika razvoja in širjenja mesta je varianta 1  (slika 1) najprimernejša, saj pred- videva poglobitev železnice v središču mesta. V primeru pog- lobljene železnice bi se sprostile velike površine zemljišč (slika 2) na robu mestnega središča, ki bi jih lahko izrabili za razvoj mesta (Kranjc idr., 2001, nav. po Dešmanu (ur.), 2007). Tako bi se prostor, ki je trenutno degradiran, odprl in povezal s sre- diščem mesta prek novih prometnih poti  (slika  3). S tem bi se sanirala zična podoba tega območja in odprle bi se nove razvojne možnosti. Z vključevanjem novih programskih vsebin in zelenih površin bi se dvignila kakovost prostora. Preplet obstoječih in novih zelenih površin bi omogočil vzpostavitev zelenega sistema in vključitev tega v urbani prostor. Novo jedro centralnih dejavnosti bi okrepilo programsko, ekonomsko in doživljajsko vrednost ožjega in širšega mestnega prostora. Slika 2: Prikaz razvoja območij ob poglobitvi železnice: skrajno levo je prikazano trenutno stanje, pri čemer železnica deli prostor na območ- ja (A – Spodnja Šiška, B – Bežigrad, C – središče mesta), ki so med seboj slabo povezana. Ob poglobitvi železnice bi se sprostile velike površine zemljišč, ki bi se sčasoma polnile ter bi začele bi povezovati tudi sosednja območja z ureditvijo novih povezav in rabe prostora (ilustracija: Anita Marković). Slika 3: Prikaz razvoja prometnih poti: ob poglobitvi železnice bi se ulice, ki se na območju Spodnje Šiške in Bežigrada končajo slepo, med seboj povezale (ilustracija: Anita Marković). A. MARKOVIČ, T. CAPUDER VIDMAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 81 Slika 4: Razvoj mesta od 10. st. do danes (kart. pod. TTN5, 1995; Korošec, 1991) 10. stol. 1941 1860 danes Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 82 Slika 5: Smeri zazidave in potek parcelacije po franciscejskem kata- stru 1823–1869 (Arhiv RS, 26. 2. 2013) Slika 6: Obstoječa parcelacija in smeri zazidave (kart. pod. TTN5, 1995) Poglobitev železnice ne prinaša samo strukturnih sprememb, ampak tudi možnost posodobitve železniškega prometa, ki trenutno ne dohaja hitro razvijajočih se evropskih železnic. V tem primeru bi Ljubljana pridobila nove železniške tire ter omogočila razvoj učinkovitega javnega potniškega in tovor- nega prometa pod tlemi. 3 Prostorske analize Prostor ob železnici je izjemno vzdolžen in linearno usmerjen vse od mestnega središča na jugu proti krajinskemu zaledju reke Save na severu. Smeri v prostoru severnega dela Ljubljane izhajajo iz prostorskega razvoja v zgodovini (slika 5). Na mestu današnje Dunajske in Celovške ceste je že v prazgodovini po- tekala pot, ki so jo Rimljani pozneje preoblikovali v cesto, po kateri je vodila pomembna trgovska povezava. To je razvidno iz ostankov grobišč nekdanje rimske civilizacije  (Savnik idr., 1971). Na sliki 4 je razviden potek razvoja mesta od 10. st. do danes. Vzdolž poti so se praviloma razvile vasi in značilni vzorci pozidave, ki so se prilagajali obstoječim potem in parcelaciji. Neposredno ob glavnih poteh so se gradili stanovanjski objekti z gospodarskimi objekti in njivami v zaledju. V začetku 19.  st. se je na zahodni strani oblikovalo staro vaško jedro Šiška, zato je danes tam mogoče najti najstarejše predmestne hiše. Bežigrad je konec 19.  st. z izgradnjo južne in poznejše gorenjske železnice dobil industrijsko podobo z umestitvijo žage, livarne in drugih težkih obratov. Po drugi svetovni vojni so zaradi prestrukturiranja cest in železnice in- dustrijske objekte večinoma odstranili. Sledi industrije je mo- goče razbrati iz imen ulic  (Kurilniška in Livarska ulica). Na šišenski strani je nastala Pivovarna Union, ki stoji še danes in je pomemben proizvodni obrat v Ljubljani. V 60.  letih so na območju ob železnici zaradi prostorske izoliranosti umestili deponijo in prodajalno gradbenega materiala, vojni arzenal in druge podobne dejavnosti, ki so podobo tega območja dodatno poslabšale. V tem času je začel obratovati tudi železniški muzej Slovenskih železnic. Proti severu ob kamniški progi sta delo- vali tovarna izolacije Termika in Imko za izdelavo industrijske opreme. Te dejavnosti so se zaradi prostorske omejenosti, ki ni dopuščala širjenja, počasi začele umikati. Ostal je muzej, ki ima velik potencial za bogatitev kulturnega programa v Ljubljani, ter stari propadajoči leseni objekti, v katerih so danes pisarne upravnih enot in drugih manjših dejavnosti. Vsa industrija je bila splošno vezana na železnico, zato so v njeni neposredni bližini do danes ostali posamezni objekti in obrati, ki so zaradi dotrajanosti in slabega vzdrževanja primerni za odstranitev. Če bi odstranili dotrajane objekte, bi pridobili površine za umestitev novih prometnic in zasnovo novega stav- bnega vzorca glede na glavne smeri razvoja poselitve (slika 6). A. MARKOVIČ, T. CAPUDER VIDMAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 83 4 Idejna urbanistična zasnova širšega območja ob ljubljanskem železniškem muzeju Glede na izhodišča razvoja območja obdelave in prostorskih analiz je bila izdelana celostna urbanistična zasnova širšega ob- močja ob ljubljanskem železniškem muzeju (slika 9). Ureditev vključuje umestitev novega stavbnega fonda, zelenih površin, preureditev obstoječe prometne mreže ter ureditev kolesar- skih poti in pešpoti. Prometna mreža je zasnovana tako, da povezuje obstoječo cestno mrežo Bežigrada z obstoječo cestno mrežo Spodnje Šiške. Poleg prečnih povezav so ustvarjene tudi vzdolžne povezave po območju, ki omogočajo povezanost z mestnim središčem. Novi prometni režim je bolj pretočen in omogoča dostopnost do območij. Po trasi poglobljene želez- nice poteka zelena poteza, na katero se navezujejo kolesarske poti in pešpoti ter različni tematski parki glede na vsebino novih objektov v zaledju. Predlog rešitve je zaradi obsežnosti razdeljen v 6 sklopov: 1. območje ob kamniški progi, 2. območje Lesnine, 3. območje Železniškega muzeja Slovenskih železnic, 4. območje ob Parmovi ulici, Slika 7: Obstoječa prometna shema (Občinski …, 2010) Slika 8: Prometna shema glede na urbanistično zasnovo (ilustracija: Anita Marković, prirejeno po Občinski …, 2010) 5. območje ob Tivolski cesti, 6. linijski park. 1. Območje ob kamniški progi se nahaja v neposredni bližini parka Šiška, zato je ureditev zasnovana tako, da se odpira proti parku in dopolnjuje njegovo vsebino z umestitvijo manjših športnih površin v parterju za različ- ne uporabnike. Tukaj so nizki stanovanjski objekti, vrtec, urbana garderoba in športni hostel. 2. Na območju Lesnine se ohrani poslovni objekt Lesnina. Ob zeleni potezi, na prostoru nekdanjih tirov, se umesti dom starejših občanov in manjši športni objekt z zunan- jimi športnimi površinami, ki zadovoljuje potrebe novih stanovalcev nizkih objektov v zaledju. 3. Železniški muzej Slovenskih železnic je trenutno izoliran in slabo prepoznaven. Muzej je arhitekturno raznolik in bogat, zato je parter v zasnovi oblikovan tako, da postane del javne površine in omogoča dostopnost do muzeja iz različnih smeri. Tako dobi vlogo vozlišča v prostoru in razširi obstoječo ponudbo z umestitvijo prometnega oddelka z letalsko in avtomobilsko zbirko na drugi strani nove povezovalne ceste Bežigrad in Frankopanske ceste. Železniško postajno poslopje v Šiški se ohrani in preob- likuje tako, da je mogoč dostop v podzemni železniški Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 84 Sl ik a 9: Id ej na u rb an is tič na z as no va š irš eg a ob m oč ja o b lju bl ja ns ke m ž el ez ni šk em m uz ej u (il us tr ac ija : A ni ta M ar ko vi ć) A. MARKOVIČ, T. CAPUDER VIDMAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 85 Nova urbanistična zasnova upošteva poglobitev železnice v središču mesta. Pri tem se sprostijo velike površine zemljišč, na katerih lahko uresničujemo ideje o zgoščevanju mesta znot- raj avtocestnega obroča. Ta zemljišča lahko izrabimo tudi za udejanjenje mestnih zelenih klinov, ki omogočajo povezavo mestnih zelenih površin s krajinskim zaledjem. Zgoščevanje mestnega tkiva na degradiranih območjih je ekonomsko naj- bolj upravičena poteza. Namesto da izkoriščamo nepozidana in kmetijska zemljišča za novogradnjo, je treba izkoristiti obstoječa, vendar degradirana stavbna zemljišča, ki vsebujejo vso potrebno infrastrukturo in imajo zaradi bližine mestnega središča elitno lokacijo. Rešitev v predlagani idejni zasnovi lahko služi kot vodilo pri razmišljanju o potencialih prostora in mogočem načinu rabe mestnega prostora. Zato je treba vzeti pod drobnogled neiz- koriščena zemljišča znotraj mesta, upoštevati smernice in ideje zgoščevanja mesta ter višati kakovost bivanja s kakovostnimi javnimi površinami in vnosom mešane rabe prostora  (Jacobs, 2009). Anita Marković, mag. inž. kraj. arhit. Preglov trg 10, 1000 Ljubljana E-pošta: markovic.anita@gmail.com Doc. dr. Tatjana Capuder Vidmar Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana E-pošta: tatjana.capudervidmar@bf.uni-lj.si Opombe [1] Linijski park poteka po trasi nekdanje železnice. Primer takega parka je The High Line v New Yorku. Gre za nekdanjo delujočo nivojsko želez- nico, ki je zaradi nerentabilnosti prenehala delovati. Nekoč pomembna urbana infrastruktura je bila prepuščena delovanju naravnih procesov in tako postala motnja v prostoru. Ekipa strokovnjakov je ohranila dvig- njeno raven železniške trase, vključila v zasnovo ostanke železniških naprav, ki so postali del urbane opreme, in uredila zasaditev (The High Line Park, 2011). Viri in literatura Arhiv RS, SI AS 176/L, Franciscejski kataster za Kranjsko (1823–1869), Ljubljanska kresija. Ljubljana, Arhiv RS (arhivski podatki, pridobljeno 26. 2. 2013). Bogić, M., Kapelj, B., in Jarh, O. (2002): Prometni muzej Slovenije. Interno gradivo železniškega muzeja Slovenskih železnic. Ljubljana, Železniški muzej Slovenskih železnic: 30 str. Bogić, M. (1998): Tiri in čas: Pregled razvoja železniškega omrežja v Slove- niji in okolici. Ljubljana, Železniški muzej Slovenskih železnic: 36 str. Dešman, M., ur. (2007): Vizije 2. Arhitektov bilten, 37, 173/174: 1–126. Dostopno na: http://www.ab-magazine.com/173-174.html (sneto: 25. 11. 2012). sistem. V neposredni bližini se umesti kolesarnica. Na zeleno potezo se umesti tudi novi objekt Pivovarne Union z muzejsko zbirko. 4. Parmova ulica dobi podobo široke avenije s spremljajo- čim drevoredom in uličnim programom v parterju novih objektov mešane rabe. Območje je razdeljeno na kratke stavbne kareje, ki so prehodni in omogočajo dostopnost iz različne smeri. 5. Na konec Parmove ulice sta umeščena stolpiča z vsebino, namenjeno kulturi, ki dobita vlogo dominante v prostoru. Parter je zasnovan tako, da deluje kot vozlišče, ki človeka popelje vzdolž zelene poteze proti severu vse do krajin- skega zaledja ali proti zahodu do Tivolija in Šišenskega hriba. Neposredno ob Pivovarni Union so umeščeni za- prti kareji po vzoru Ilirskih blokov na severu. Predlog predvideva ohranitev Železniškega zdravstvenega doma s povečanjem prostorske kapacitete in obsegom storitev. 6. Po trasi poglobljene železnice poteka linijski park,[1] na katerega se navezujejo različne programske vsebine. Po eni strani ohranja kulturno dediščino železnice, po drugi pa z vpleteno mrežo kolesarskih poti in pešpoti posku- ša približati severozahodni zeleni klin v središče mesta. Prečno se navezuje na prometno omrežje novih stavbnih karejev vse do Dunajske in Celovške ceste. Prostor ob- delave je zaradi vnosa odprtih površin bolj pregleden in prehoden. 5 Prometna shema: ključne spremembe v dostopnosti in prehodnosti območij Nova prometna ureditev vpliva na pretočnost in dostopnost območja. Obstoječa prometna shema (slika 7) kaže na nepo- vezane prometnice. V idejni zasnovi so ustvarjene nove prečne in vzdolžne povezave, ki omogočajo prehodnost območja in tekoč promet  (slika 8). Poudarek je na umirjenem prometu z dostopnostjo na ravni pešcev in kolesarjev. Promet poteka pretežno po enosmernem sistemu z bočnim parkiranjem, kar dodatno vpliva na umirjanje prometa. 6 Sklep Ideja o urejanju območij neposredno ob železnici na severu Ljubljane izhaja iz problematike degradiranih območij, ki po- stajajo vse aktualnejša in so predmet obravnave prostorskih načrtovalcev. Ta območja zasedajo velike površine, ki so vir dragocenih zemljišč v mestu, zato jih je smiselno obravnavati kot prednostna območja v prostorskem načrtovanju. Degradirana območja kot prednostna območja za urejanje mestnega prostora Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 86 Jacobs, J. (2009): Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Ljubljana, Studia humanitatis: 511 str. Korošec, B. (1991): Ljubljana skozi stoletja: mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana, Mladinska knjiga: 235 str. Košir, F. (1987): Razvoj oblikovanja industrijskih območij in objektov na Slovenskem v 19./20. st. Ljubljana, RSS: 119 str. Koželj, J. (1998): Degradirana urbana območja. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje: 252 str. Marković, A. (2014): Reurbanizacija degradiranega območja na primeru Železniškega muzeja Slovenskih železnic in industrijske cone ob kamniški progi. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakul- teta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. Mihelič, B. (1983): Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga, TOZD Založba: 84 str. Mušič, B., in Cotič, B.(2012): Upravljanje prenove degradiranih območij: Od izobraževanja do prakse. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije: 20 str. Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana. 2010. Strateški del. Grafični prikazi. Dostopno na: https://urbanizem.ljubljana.si/index3/ OPN_MOL_SD.htm (27. 11. 2013). Osnutek DPN za ljubljansko železniško vozlišče. 2010. Ljubljanski urba- nistični zavod, d. d., Ljubljana, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor Republike Slovenije: 82 str. Dostopno na: http://arhiv.mm.gov.si/mop/ javno/zeleznisko_vozlisce_ljubljana/ (14. 10. 2013). Repič Vogelnik, K., in Nikšič, M. (2009): Študija variant razvoja JŽI in druge železniške infrastrukture na območju ljubljanskega železniškega vozlišča. Vsebinski sklop. Prostorsko in urbanistično načrtovanje: zbrani prispevki Urbanističnega inštituta Republike Slovenije pri pripravi štu- dije variant. Zvezek 5: Podrobno vrednotenje variant z urbanističnega vidika. Ljubljana, Vepro Berlin, Voessing Berlin, DDC Si, UL FGG Promet- notehniški inštitut: 170 str. Savnik, R., Planina, F., in Šifrer, Ž. (1971): Krajevni leksikon Slovenije: Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana, DZS: 705 str. Strateški prostorski načrt MOL (2009): Dopolnjeni osnutek. Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora: 100 str. Dosto- pno na: https://urbanizem.ljubljana.si/index2/files/SPN_MOL_Odlok. pdf (27. 11. 2013). Svet, M. (2002): Obstoječe gradivo za ureditev območja med Parmovo ulico, kamniško železnico in Samovo ulico. Številka 3521-28/02. Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urbanizem: 51 str. The High Line Park (2011). New York, James Corner Field Operations, Diller Scofidio and Renfro, Piet Oudolf. Dostopno na: http://www. landezine.com/index.php/2014/01/high-line-section-2-by-james-corner- -field-operations/ (28. 8. 2013). A. MARKOVIČ, T. CAPUDER VIDMAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 87 Janez VUK Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Primerjava evropskih smernic urbanega razvoja in domačih doku- mentov urbane politike je pokazala, da obstaja določeno razhajanje med evropsko in domačo politiko in prakso urbanega razvoja. Ključna razlika je v tem, da se domači politični urbanistični dokumenti osre- dotočajo prvenstveno na prostorski vidik urbanega razvoja, medtem ko evropski poudarjajo celovit ali holističen pristop, ki vključuje po- litično in tehnično upravljanje urbanih prostorov v najširšem smislu, kar vsebuje tudi družbenogospodarsko oziroma sektorsko problema- tiko, ki zahteva prostorske posege. Pri urbanem razvoju gre tudi za detekcijo relevantnih družbenih potreb, ki zahtevajo kvantitativno in kvalitativno različne prostorske posege ter zagotavljanje pogojev za njihovo izvedbo. Prostorski razvoj je posledica vitalnih potreb prebi- valstva na določenem urbanem območju. Prostorska stroka je ključna tehničnoizvedbena stroka urbanega razvoja, toda razvojni impulzi izhajajo iz prebivalstva in ne iz prostora kot takega. Celovit urbanizem je zato multidisciplinarna stroka, ki poleg tehničnih prostorskih strok vključuje tudi demografski, gospodarski, stanovanjski, infrastruktur- ni, prometni, šolski, zdravstveni, varnostni, športni in okoljski vidik ter druge sektorske vidike, ob tem pa še ustrezno demokratično po- litično in javnoupravno vodenje ter zagotavljanje potrebnih financ. Ključne besede: politika urbanega razvoja, družbenogospodarski razvoj, prostorski razvoj, evropske smernice, domače smernice 1 Opredelitve pojmov 1.1 Urban(ističn)o načrtovanje in urbani razvoj Urbanizem je interdisciplinarna in interprofesionalna stroka, ki se ukvarja z urbanizacijo, to je z urbanim razvojem. Nekateri avtorji poudarjajo, da gre pri urbanizmu za krajinsko ekolo- gijo, ekonomsko strukturo, načrtovanje prometa, načrtovanje skupnosti in urbano prostorsko načrtovanje.[1] Urbani vzorci so merljivi, kar pomeni, da je treba uporabljati kvantitativne metode urbanega načrtovanja. Po sodobnem pojmovanju urbanizem vključuje poleg tehnič- nega urejanja prostora tudi politično upravljanje mest (ang. city governance[2]) oziroma urbanih območij (urbanih regij). Poli- tično upravljanje mest/naselij in tehnično urejanje prostora sta namreč neločljivo povezana. Ta neločljivost izhaja iz dejstva, da je materialna infrastruktura potrebna, da se potenciali prebi- valstva danega urbanega območja lahko oblikujejo v efektivne, delujoče in funkcionalne družbene strukture. Te spet povratno vplivajo na razvoj materialne infrastrukture. Ni nujno, da razvoj družbenih struktur zahteva ekspanziven prostorski razvoj. Poudarek pri razvoju sodobnih mest oziro- ma urbanih aglomeracij (urbanih regij) je v urbani prenovi kot urbanističnem restrukturiranju mest, kar pomeni, da se spremenjene potrebe družbenih struktur ne izražajo pretežno v ekstenzivnem prostorskem razvoju, temveč v kvalitativnih spremembah znotraj obstoječega poselitvenega prostora. Arhitekturna šola univerze v Kansasu na svoji spletni strani po- daja to denicijo: »Urbano načrtovanje je strokovno področje, ki se ukvarja z zdravjem in blagostanjem urbanih področij. Potenciali in problemi urbanih območij se nanašajo na grajeno okolje in socialne, ekonomske, politične in pravne strukture ter ustrezne javne politike.«[3] Enciclopedia Britannica navaja: »Urbano načrtovanje je ob- likovanje in urejanje rabe zemljišč, ki se osredotoča na zično obliko, ekonomske naloge in socialne učinke urbanega okolja ter prostorsko lociranje različnih dejavnosti. Ker urbano načr- tovanje zadeva inženirske, arhitekturne, socialne in politične teme, je tehnična stroka in dejavnost, ki vključuje politične odločitve in sodelovanje javnosti, ter tudi akademska discip- lina. Urbanistično načrtovanje se ukvarja z razvojem odprte krajine in tudi z revitalizacijo obstoječih mestnih predelov. Vključuje postavljanje ciljev, zbiranje podatkov, izdelovanje analiz, predvidenih scenarijev, oblikovanje, strateške razmisleke in posvetovanje z javnostjo.«[4] Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 88 Iz navedenih opredelitev je razvidno, da je urban(istič)no na- črtovanje političnoupravno in interdisciplinarno strokovno načrtovanje družbenogospodarskega in prostorskega razvoja. Urbanizem ima torej dve sestavini – družbeno (demografsko, gospodarsko, bivalno, upravno  itd.) in prostorsko  – in zdru- žuje različne stroke v enotno teorijo o upravljanju urbanih prostorov. 1.2 Odnos med družbenimi in prostorskimi strukturami oziroma med urbanim in prostorskim razvojem Zastavlja se vprašanje, ali je urbani razvoj v bistvu prostorski razvoj ali obstaja med obema pojmoma razlika, in če je tako, kakšna je ta. Urbani razvoj obsega razvoj družbenih struktur in tudi grajenih struktur. Prostorski razvoj pa obsega samo razvoj grajenih struktur ali materialne infrastrukture. V bistvu gre za tehničnoizvedbeni vidik družbenogospodarskega razvoja. Urbani razvoj je celota obeh vidikov: družbenogospodar- skega in prostorskega. Pri prostorskem razvoju dejansko ne gre za razvoj »prostora« kot takega, temveč za razvoj umetnih struktur v prostoru na podlagi človekovih posegov v prostor. Prostorsko načrtovanje je načrtovanje razvoja materialne in- frastrukture za razvoj družbene superstrukture, pri čemer se potenciali družbene superstrukture uresničujejo prek podpore z ustrezno materialno infrastrukturo. Če te podpore ni, osta- jajo družbeni potenciali neizkoriščeni, kar vodi v stagnacijo in relativno ali absolutno nazadovanje urbanega prostora za drugimi konkurenčnimi urbanimi območji. Mestni/občinski urbanist po sodobnem pojmovanju urba- nizma ni le prvi mestni arhitekt, temveč je tudi prvi mestni ekonomist, ki trži svoje mesto potencialnim investitorjem v skladu z javnim interesom po odpiranju novih delovnih mest in višanju blagostanja prebivalstva. Prav tako je tudi demograf in skrbnik stanovanjskega sklada, da je ta v skladu z demo- grafskimi potrebami. Je skratka skrbnik vseh družbenih funkcij mesta/občine/regije, ki skrbi za njihovo stalno revitalizacijo ter stalen kvalitativni in kvantitativni razvoj. Sodoben urba- nizem zahteva celovit pristop k upravljanju urbanih območij, ki je seveda mogoč samo ob sodelovanju več strok. Nujno je multiprofesionalno timsko delo. V zvezi z zgornjim razmišljanjem ne gre le za verbalno telo- vadbo, temveč za ključna vsebinska vprašanja. Gre za dejstvo, da si je prostorska stroka kot tehnična stroka naprtila (ali so ji naprtili) odgovornost načrtovanja družbenega razvo- ja, ki mu sama preprosto ni kos, kar se izraža tudi v našem splošnem razvojnem zaostajanju. Urbanizma ni mogoče zre- ducirati na prostorskotehnično sestavino urejanja/načrtovanja prostora. Urbanizem je interdisciplinarna stroka, v kateri imajo pomembno vlogo politika, upravna veda, sociologija, demo- graja, ekonomija in druge stroke, ki niso le pomožne stroke prostorskega načrtovanja, temveč so ključne stroke za spreje- manje odločitev glede načrtovanja oziroma urejanja prostora. Urejanje/načrtovanje prostora je v funkciji izvajanja splošnih družbenih načrtov, ki so v funkciji potreb prebivalstva nase- litvenih območij. Prostorska stroka je tehnična oziroma izved- bena stroka, ki si svojih nalog ne more postavljati neodvisno od družbenih načrtov in potreb prebivalstva, temveč mora kar najbolj podpirati splošne in sektorske družbene načrte, zlasti gospodarske in stanovanjske. Pri urbanizmu gre predvsem za ustvarjanje, ohranjanje in kre- pitev družbenih struktur s pomočjo prostorskih struktur, ki nastanejo kot posledica posegov v prostor. Prostorske struk- ture niso same sebi namen. Izhajajo iz potreb ljudi in so njim tudi namenjene, prav tako njihovim družbenim strukturam, to je organizacijam in funkcijam, v katere so vključeni. Grajene strukture opravljajo določene vloge za družbo. Grajena struk- tura, ki je izgubila svojo vlogo za družbo, je le še degradiran prostor. Osnovni družbeni funkciji sta bivalna in gospodarska, ki jima praviloma služi največji del grajenih struktur. Prebivalstvo je izvor in smoter urbanega razvoja. Prostorski načrtovalci pri nas premalo upoštevajo demografski, splošni družbeni in gospodarski vidik urbanizma, kar je seveda temelj- na metodološka napaka, saj razvoj ne izhaja iz prostora, tem- več iz ljudi, iz prebivalstva in njegovih potreb. Demografska in ekonomska analiza sta zato primarni in ključni za razvojno urbano politiko in prostorske posege. To je pomembno z vidi- ka potrebnih delovnih mest, potrebnih stanovanj, zmogljivosti javnih in tržnih storitev itd. Seveda pa urbanizacija ni le stvar stroke, temveč je tudi stvar ljudi, njihovih interesov in politike v najbolj izvornem pome- nu besede[5]. Prostorska politika in prostorski načrti morajo izhajati iz politično in strokovno vericiranih ter izvedljivih družbenogospodarskih načrtov, sicer so sami sebi namen. Zla- sti sta pomembni gospodarska in demografska dinamika, ki determinirata tudi druge prihodnje potrebe prebivalstva na danem prostoru. Seveda pa tudi sama urbana politika vpliva na dinamiko demografskih in gospodarskih gibanj, saj lahko spodbuja ali zavira določena družbenogospodarska gibanja. 1.3 Prostorsko načrtovanje in prostorski razvoj Temeljno vprašanje je, kaj sploh je prostorski razvoj in kaj je njegovo glavno gibalo. ZPNačrt podaja naslednjo denicijo: »Prostorski razvoj je spreminjanje prostora zaradi človekovih dejavnosti.« Raziskovalca K. Desmet in E. RossiHansberg me- J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 89 nita, da je za prostorski razvoj ključno, koliko podjetja na da- nem prostoru v neki časovni periodi inovira svojo dejavnost.[6] V bistvu naj bi bil prostorski razvoj funkcija tehnološkega in posledičnega ekonomskega razvoja v času in prostoru. Teza je prepričljiva, saj je mogoče najti veliko primerov, v katerih so se določena urbana območja hitro razvijala po številu prebivalstva zaradi skokovitega tehnološkega in posledičnega ekonomske- ga razvoja. Na drugi strani je veliko področij depopuliranih, ker izginjajo delovna mesta zaradi upadanja gospodarskih de- javnosti. Odvisnost med gospodarsko aktivnostjo, ki vpliva na število delovnih mest in s tem na število prebivalstva na določenem območju, in razvojem v prostoru na tem območju je očitna. Materialni izraz prostorskega razvoja so grajene strukture, ki služijo prvenstveno stanovanjskim in gospodarskim potrebam prebivalcev v danem prostoru. Slovenski prostorski načrtovalci vse premalo upoštevajo sood- visnost prostorskega razvoja od tehnološkega in gospodarskega razvoja ter s tem povezanega demografskega razvoja. Prostorski razvoj ni nekaj, kar nastane na risalni deski prostorskega na- črtovalca, temveč je posledica tehnoloških inovacij, investicij, gospodarskega in demografskega razvoja. Zato je ključna in- formacija pri prostorskem načrtovanju, kakšne so ekonomske perspektive na območju načrtovanja. Te vplivajo tudi na pri- hodnjo demografsko sliko. Slabe ekonomske analize in napo- vedi, neustrezno prostorsko načrtovanje in neustrezni, prepo- časni ali sploh nikakršni posegi v prostor lahko onemogočijo ekonomske perspektive določenega območja, mesta ali regije. ZPNačrt določa, da je prostorsko načrtovanje interdiscipli- narna dejavnost, s katero se na podlagi razvojnih usmeritev ob upoštevanju javnih koristi varstva okolja, ohranjanja narave, varstva živali in naravnih dobrin, varstva premoženja in varstva kulturne dediščine načrtuje posege v prostor in prostorske ure- ditve. Cilj prostorskega načrtovanja je omogočanje skladnega prostorskega razvoja z obravnavo in usklajevanjem različnih potreb in interesov razvoja z javnimi koristmi na področjih varstva okolja, ohranjanja narave in kulturne dediščine, varstva naravnih virov, obrambe ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Evropska listina o prostorskem načrtovanju (Torremolinska listina)[7], ki jo je Evropski svet leta 1983 sprejel v Torremoli- nosu v Španiji, koncept regionalnega prostorskega načrtovanja opredeli kot geografski izraz ekonomskih, socialnih, kulturnih in ekoloških politik družbe. Prostorsko načrtovanje je sočas- no znanstvena disciplina, upravna veščina in politika, ki je oblikovana kot interdisciplinaren pristop, ki je usmerjen k uravnoteženemu regionalnemu razvoju in zični ureditvi prostora v skladu s krovno strategijo. Človek in njegovo blagostanje ter tudi njegov vpliv na okolje so osrednja skrb regionalnega prostorskega načrtovanja. Regionalno prostorsko načrtovanje mora biti demokratično; zagotoviti mora sodelo- vanje ljudi in usklajevanje različnih sektorskih politik in jih združiti v skupen pristop; analizirati in upoštevati mora dol- goročne trende ter ekonomski, socialni, kulturni in okoljski vidik. Glavni cilji prostorskega načrtovanja so: iskanje uravnoteže- nega regijskega socioekonomskega razvoja; upoštevanje širših učinkov v okviru celotne EU; upoštevanje posebnih regijskih značilnosti; razvoj razvojnih osi in komunikacijski omrežij; rast regij; vzdrževanje in prilagajanje infrastrukture, ki je pomem- bna za ekonomsko okrevanje zlasti v razvojno pešajočih regi- jah, ki jih bremeni problem brezposelnosti; napredek v razvoju kakovosti življenja, zlasti na področju stanovanj, zaposlenosti, kulture, prostega časa in odnosov znotraj skupnosti, ter po- speševanje blagostanja vsakega posameznika prek ustvarjanja delovnih mest ter z zagotavljanjem ekonomskih, socialnih in kulturnih dobrin. Pomembna cilja sta tudi odgovorno upravl- janje z naravnimi viri in varstvo okolja, to je površja, pod- površja, zraka, vode, energijskih virov, favne in ore. Posebna pozornost je namenjena območjem naravnih lepot in stavbne dediščine. Vse navedene cilje, ki so v javnem interesu, je treba dosegati z racionalno (zemljiško varčno) prostorsko politiko. Regionalna raven je najprimernejša raven za uresničevanje politike prostorskega razvoja, pri čemer je potrebno sodelo- vanje sosednjih regionalnih in nacionalnih oblasti ter sosednjih držav. Na nacionalni ravni je potrebno usklajevanje različnih regionalni prostorskih politik ter nacionalnih in regionalnih ciljev. Na evropski ravni je potrebno usklajevanje regionalnih prostorskih politik za doseganje ciljev evropskega pomena in splošnega uravnoteženega razvoja. Prostorska politika se mora na vseh ravneh oblikovati ob aktivni udeležbi državljanov. Ti morajo biti obveščeni jasno in na razumljiv način v vseh fazah načrtovalskega procesa. Če primerjamo besednjak in opredelitev namena prostorske politike iz ZPNačrta na eni strani in Torremolinske listine na drugi, lahko vidimo, da gre za dva konceptualno popolno- ma različna pristopa. Najpomembnejša razlika med njima je ta, da ZPNačrt ne poudarja temeljne odvisnosti prostorskega načrtovanja od načrtov družbenogospodarskega razvoja, med- tem ko ima Torremolinska listina ključne poudarke prav pri tej povezavi. 1.4 Izvajanje urbanističnih/prostorskih načrtov Občinski prostorski načrti so bolj ali manj res le prostorski načrti, čeprav želijo biti urbanistični načrti. Gre za dolgoročne načrte o rabi prostora, to je za načrte, ki določajo prostorske Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 90 ureditvene oziroma izvedbene pogoje. Prostorski načrtovalci z OPN potencialnim investitorjem določajo, kje bodo lahko kaj gradili in pod katerimi pogoji. To pa je le tehnični del urbanega načrtovanja, ki sicer vključuje tudi načrtovanje splošnega druž- benega in gospodarskega razvoja urbanega območja. Urbanizem se ne konča s prostorskim načrtom, sploh ne le z dolgoročnim, temveč vključuje tudi njegovo izvedbo, ki mora biti v funkciji politično in strokovno vericiranih družbenih in gospodarskih potreb danega urbanega območja. Ker je OPN dolgoročni načrt, ki predvideva razvoj v prostoru za praviloma nedoločeno daljše obdobje, se kaže potreba po kratkoročnih izvedbenih urbanističnih/prostorskih načrtih za krajša obdobja, do recimo 5 ali 7  let. Priporočilo o smo- trnem časovnem usklajevanju urbanističnih načrtov oziroma njihovi delitvi na kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne je mogoče zaslediti tudi v urbanističnih dokumentih EU. Kratko- ročni izvedbeni urbanistični načrt pa ne bi smel biti dokument z le načelnimi usmeritvami, temveč instrument dejanske izved- be načrtovanih ciljev prek konkretnih projektov. 2 Evropski dokumenti urbanega in prostorskega razvoja Politika EU daje velik poudarek urbanistični in prostorski po- litiki, ki ju pojmuje kot operativno, celovito (intersektorsko) razvojno politiko urbanih območij. Ministrski Svet EU, ki ga sestavljajo ministri, pristojni za nacionalne resorne politike držav članic EU, je sprejel več dokumentov, v katerih so te- meljne usmeritve urbanistične politike. Poleg tega je EU razvila več nančnih mehanizmov in ukrepov za podporo urbanega razvoja. 3.1 Lillski akcijski program (The Lille Action Programme, 2000)[8] Lillski akcijski program ponuja te prioritete: 1. boljše poznavanje vloge mest v prostorskem načrtovanju; 2. nov pristop k urbanim politikam na nacionalni in lokalni (občinski) ravni; 3. izboljšanje sodelovanja državljanov; 4. aktivnosti v zvezi s socialno in etnično segregacijo; 5. pospeševanje celovitega in uravnoteženega urbanega ra- zvoja; 6. pospeševanje partnerstva med javnim in zasebnim sek- torjem; 7. razširjanje dobrih praks in oblikovanje strokovnih mrež (networking); 8. pospeševanje uporabe sodobnih tehnologij v urbanih za- devah; 9. analize urbanih območij/regij za poglabljanje znanja o povezanih pojavih v mestih. 2.2 Urbani acquis (The Urban Acquis, 2004)[9] Urbani acquis (dogovor, sporazum) je zbirka ključnih stra- teških in operativnih načel, ki so temelj za celovito urbano politiko. Ključna načela so: • gospodarska konkurenčnost, socialna kohezivnost in ka- kovost okolja morajo biti uravnotežene; • nacionalne, regionalne, lokalne in sektorske politike mo- rajo biti bolje združene (integrirane); • mestne politike morajo biti dolgoročne; • vodenje od zgoraj mora biti uravnoteženo z okrepitvijo občin spodaj; • potrebni so sporazumi, partnerstvo in zaupanje med raz- ličnimi ravnmi, ne tog nadzor. 2.3 Bristolski sporazum (The Bristol Accord, 2005)[10] Bristolski sporazum govori o značilnostih vzdržne skupnosti. To so mesta, v katerih ljudje želijo živeti ter delati v sedanjosti in prihodnosti, ker so prijazna do prebivalcev in omogočajo visoko življenjsko raven ob tankočutnosti do okolja. So varna, vključujoča, dobro načrtovana, grajena in upravljana ter dajejo priložnosti vsem. Predpogoji za take skupnosti so: • ekonomska rast; • evropska tradicija socialnega vključevanja in socialne pravičnosti; • vloga mest, ki imajo širši regionalni, nacionalni in med- narodni vpliv, je ključna za uspeh; • vzdržna skupnost se ustrezno odzove na izzive socialne segregacije na vseh ravneh; • vzdržna skupnost udejanja načela vzdržnega razvoja, ki temelji na uravnoteženju socialnih, ekonomskih in okolj- skih parametrih sedanjih in prihodnjih generacij; • vzdržne skupnosti lahko obstajajo na različnih ravneh – soseska, četrt, mesto, regija. Vzdržna mesta morajo biti: 1. aktivna, vključujoča in varna – poštena, strpna ter kohe- zivna z močno lokalno kulturo in drugimi aktivnostmi; 2. dobro vodena z ustreznim vključujočim sodelovanjem, predstavništvom in vodstvom; 3. dobro povezana – z dobro urejenim prometom in prevo- zom, ki povezuje ljudi z delovnimi mesti, šolami, zdrav- stvenimi in drugimi storitvami; 4. z dobrimi storitvami, javnimi, zasebnimi in prostovoljni- mi, ki so dostopne vsem; J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 91 5. okoljsko tankočutna – z območji za bivanje, ki so okoljsko primerna; 6. razvijajoča se – s cvetočim, pestrim in inovativnim lokal- nim gospodarstvom; 7. dobro oblikovana in grajena  – s poudarjeno kakovostjo grajenega in naravnega okolja; 8. poštena do vsakogar – vključno do tistih iz drugih skup- nosti. 2.4 Leipziška listina o trajnostnem razvoju mest (2007)[11] Leipziška listina o trajnostnem razvoju mest (2007) poudarja, da so vsa evropska mesta nenadomestljive ekonomske, socialne in kulturne vrednote. V ospredju razvoja mest je ekonomsko blagostanje, socialno ravnotežje in zdravo okolje. Mesta so sre- dišča inovacij in razvoja. So pa tudi viri različnih problemov, kot so demografski problemi, socialna izključenost, socialna neenakost, pomanjkanje dostopnih stanovanj in onesnaženost okolja. Potrebne so celovite strategije, ki vključujejo vse délež- nike, ki so del urbanega razvoja. Potrebna je integralna politika urbanega razvoja, ki zahteva široko razgledanost po različnih poklicih oziroma strokah. Leipziška listina daje različna priporočila, na primer: pripra- viti analize prednosti in slabosti mesta oziroma urbane regije; razviti vizijo mesta in oblikovati konsistentne cilje; uskladiti tehnične, območne in sektorske načrte in politike; zagotoviti, da bodo načrtovane investicije podpirale razvojne urbane cilje; uskladiti lokalni in regionalni razvoj ter vključiti prebivalce in druge partnerje v oblikovanje ekonomskega, socialnega, kulturnega in okoljskega razvoja; ureditev kakovostnih javnih površin; modernizirati infrastrukturo in izboljšati energetsko učinkovitost; proaktivno inoviranje in izobraževanje; poseb- no pozornost nameniti obubožanim (degradiranim) okolišem; oblikovati strategije za razvoj zičnega okolja; krepitev lokal- nega gospodarstva in zaposlovanja; proaktivna politika uspo- sabljanja otrok in mladih; promocija javnega transporta ipd. 2.5 Referenčni okvir za vzdržna mesta Marseilles 2008[12] Referenčni okvir za vzdržna mesta Marseilles 2008 je konkret- no operativno orodje za izvajanje vzdržnega urbanega razvoja za mesta in v mestih, pri čemer je poudarek na podnebnih spremembah in temačnih ekonomskih napovedih, ki dolgo- ročno ustvarjajo pritisk na javne nance. Mesta so glavni motor družbenoekonomskega razvoja. Tre- nutno doživljajo mnoge izzive. Prilagoditi se morajo mak- rotrendom, kot so globalizacija ter nančna in ekonomska kriza, demografski, socialni in kulturni razvoj, staranje prebi- valstva, priseljevanje, tveganje revščine, okoljski problemi ipd. Za reševanje teh problemov so potrebne spremembe v družbi, gospodarstvu, tehnologijah in vedênju ljudi. Ministri posebej poudarjajo, da je strošek nedejavnosti velik, zato je probleme treba začeti reševati takoj. Razviti je treba nov način uprave mest, ki bo presegel samo sektorske vidike ter povezal in uskla- dil različne upravne ravni, vključil prizadete in zainteresirane državljane ter vse relevantne déležnike urbanih politik. 2.6 Deklaracija iz Toleda (Toledo Declaration, 2010)[13] Deklaracija iz Toleda poudarja: • pomembnost integriranega pristopa v politikah urbanega razvoja in potrebo po seznanjanju s tem; • pomembnost integrirane urbane regeneracije in strateški potencial za smotrnejši, vzdržnejši in socialno bolj vklju- čujoč urbani razvoj v EU; • nadaljevanje procesa iz Marseilla in uporaba orodja evropskega referenčnega okvira za vzdržna mesta; • potreba po konsolidaciji evropske urbane agende v pri- hodnosti; • okrepitev urbane razsežnosti v politiki teritorialne ko- hezivnosti; • podpora večji skladnosti med teritorialnimi in urbanimi vprašanji in agendami; • nadaljevanje pospeševanja raziskav, primerjalnih študij in statistike, izmenjave dobrih praks, širitev znanj o urbanih temah; • promocija vzdržnega urbanega razvoja in celovitega pri- stopa s krepitvijo in razvojem instrumentov za izvedbo Leipziške listine na vseh ravneh; • upoštevanje najpomembnejših izzivov, ki jim bodo evrop- ska mesta izpostavljena v prihodnosti. Deklaracija poudarja in navaja podrobnosti različnih vidikov urbanega razvoja oziroma integralne urbane regeneracije, ki so pomembni za integralni pristop: okoljski, socialni, ekonomski, urbanističnonačrtovalski, arhitekturni, kulturni, upravni ipd. Ključne poteze integralnega pristopa po Toledski deklaraciji so: • holistično, večrazsežnostno razmišljanje, ki presega eno- dimenzionalni sektorski vidik; • upoštevanje mesta kot celote: strategije in dejavnosti morajo biti enotne in morajo upoštevati celotno kom- pleksnost urbanega razvoja z ekonomskega, socialnega, kulturnega in okoljskega vidika; • integralni/holistični pristop pomeni tudi reševanje na- sprotij, preseganje razkorakov ali medsebojnih vplivov, Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 92 ki jih imajo različne razsežnosti/dejavnosti, iskanje kom- promisov itd. • mesto obstaja v času in prostoru, kar pomeni, da je tre- ba najti pravo pot pri usklajevanju »časovnih lestvic« (kratki/srednji/dolgi rok) in »prostorskih lestvic« (po- dročje regije/metropole, majhno/srednje/veliko mesto in obmestje); • treba je izdelati dolgoročne vizije in ne le izvajati dejanja ad hoc; • zagotoviti je treba gospodarsko rast in mednarodno kon- kurenčnost. 3 Domači strateški dokumenti urbanega razvoja 3.1 Predlog Strategije razvoja Slovenije 2014– 2020[14] Predlog Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 poudarja bla- ginjo prebivalstva kot najvišji razvojni cilj. Vse spremembe v gospodarstvu in družbi bodo usmerjene k večanju blaginje sedanje in prihodnjih generacij, ob upoštevanju prostorskih razvojnih prednosti, okoljskih omejitev in skrbi za zdravje ljudi. Prioritete po predlogu SRS 2014–20 so: • konkurenčno gospodarstvo, • znanje in zaposlovanje, • zeleno življenjsko okolje, • vključujoča družba. Urbanistična politika je izvedbena politika SRS. Splošna nače- la SRS je treba vgraditi v urbanistično politiko in konkretne razvojne programe. Ključni moment za izvajanje programov urbanega razvoja je trajno delujoč sistem nanciranja urbanega razvoja, ki mora biti tak, da sinergično poveže vse akterje ur- banega razvoja in jim omogoči, da so plačilno sposobni nosilci urbanega razvoja. Še tako dobro zamišljeni programi namreč ostanejo le črka na papirju, če predvideni akterji niso plačilno sposobni. 3.2 Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS)[15] Strategija prostorskega razvoja Slovenije je temeljni državni dokument o usmerjanju razvoja v prostoru. Podaja okvir za prostorski razvoj na celotnem ozemlju države in postavlja usmeritve za razvoj v evropskem prostoru. Določa zasnovo urejanja prostora, njegovo rabo in varstvo. Prostorska strate- gija izhaja iz upoštevanja družbenih, gospodarskih in okoljskih dejavnikov. V skladu z načelom vzdržnega prostorskega razvo- ja, ki je njeno temeljno načelo, prostorska strategija uveljavlja smotrno rabo prostora ter varnost življenja in dobrin. Poudarja prizadevanja za ohranitev prepoznavnosti prostora in krepitev identitete Slovenije ter njenih lokalnih oziroma regionalnih identitet, kar v razmerah evropske konkurence ponuja primer- jalne prednosti. 3.2 Prostorski red Slovenije (PRS)[16] Prostorski red Slovenije določa pravila za urejanje prostora, prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastruktu- re in krajine. Pravila za urejanje prostora so splošna pravila prostorskega načrtovanja, pravila za načrtovanje prostorskih sistemov ter pravila za načrtovanje in graditev objektov. PRS je skupek tehničnih navodil za urejanje prostora, ki se ukvarja predvsem z materialno infrastrukturo. 3.4 Zakon o lokalni samoupravi[17] Zakon o lokalni samoupravi v 21. členu določa, da občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. Naloge, ki jih občina opravlja za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev in zadevajo področje urbanistične politike, so zlasti: • omogočanje pogojev za gospodarski razvoj občine in v skladu z zakonom opravljanje nalog s področja gostinstva, turizma in kmetijstva; • načrtovanje prostorskega razvoja ter v skladu z zakonom opravljanje nalog na področju posegov v prostor in gradi- tve objektov ter zagotavljanje javne službe gospodarjenja s stavbnimi zemljišči; • ustvarjanje pogojev za gradnjo stanovanj in skrb za po- večanje najemnega socialnega sklada stanovanj; • v okviru pristojnosti urejanje in upravljanje lokalnih jav- nih služb ter skrb zanje; • pospeševanje služb socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele; • skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov ter opravljanje drugih dejavnosti varstva okolja; • urejanje ter vzdrževanje vodovodnih in energetskih ko- munalnih objektov; • ustvarjanje pogojev za izobraževanje odraslih, ki je po- membno za razvoj občine in kakovost življenja njenih prebivalcev; • pospeševanje vzgojnoizobraževalnih, informacijskodoku- mentacijskih, društvenih in drugih dejavnosti na območ- ju občine; • pospeševanje razvoja športa in rekreacije; • pospeševanje kulturnoumetniške ustvarjalnosti, omogo- čanje dostopnosti do kulturnih programov, zagotavljanje splošnoizobraževalne knjižnične dejavnosti in v skladu z zakonom skrb za kulturno dediščino na njenem območju; • gradnja, vzdrževanje in urejanje lokalnih javnih cest, jav- J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 93 nih poti, rekreacijskih in drugih javnih površin, v skladu z zakonom urejanje prometa v občini in opravljanje nalog občinskega redarstva; • organiziranje komunalnoredarske službo in skrb za red v občini; • skrb za požarno varnost in organiziranje reševalne po- moči; • organiziranje pomoči ter reševanje pri elementarnih in drugih nesrečah; • organiziranje opravljanja pokopališke in pogrebne službe. ZLS opredeli družbene in gospodarske naloge, ki zahtevajo prostorske posege. Teoretični in praktični problem je, kako naj občine/mesta družbene/urbane naloge učinkovito prevajajo v prostorske načrte, dolgoročne, srednjeročne in kratkoročne, in v končni fazi v izvedbene projekte. Idealno bi bilo, da bi občina imela dolgoročni strateški ter srednjeročni in kratkoročni izvedbeni načrt družbenogospodarskega razvoja občine, ki bi vseboval sektorske razvojne načrte, kar bi bile podlage tudi za dolgoročne, srednjeročne in kratkoročne prostorske načrte. Vsaka od temeljnih urbanih/družbenih nalog občine zahteva pri njenem uresničevanju določene prostorske posege, kar po- meni, da mora urbanistični tim, ki načrtuje prostorsko izved- bo sektorskih načrtov občine, imeti na voljo sektorske načrte občine/regije in jih upoštevati pri izdelavi prostorskega načrta. Poleg tega mora seveda imeti na voljo temeljne demografske podatke, ki opredeljujejo kvantitativne razvojne zahteve. 3.5 Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt)[18] Zakon o prostorskem načrtovanju v 2. členu opredeli: »Pros- torski razvoj je uravnoteženo uresničevanje prostorskih potreb sedanje in prihodnjih generacij ob hkratnem upoštevanju kon- kurenčnosti in tržnih zakonitosti pri gospodarjenju s prosto- rom.« Realni razvoj v prostoru je pogosto nasproten željam, pričako- vanjem in potrebam sedanjih in prihodnjih generacij. Zlasti je to razvidno post factum in na daljši rok. Prostorski načrtovalci v takrat, ko se izvajajo določeni prostorski posegi, preprosto nimajo dovolj informacij in virov, da bi lahko izvajali samo objektivno optimalne posege. Poleg tega je razvoj v prostoru obremenjen z različnimi interesi in tudi objektivnimi ovirami (pomanjkanje nančnih sredstev), ki lahko prispevajo k vse prej kot optimalnim prostorskim rešitvam. Prihodnost je po deniciji neznana, tveganje, da se bodo v nekem obdobju po- kazale pomanjkljivosti prostorskih posegov oziroma razvoja v prostoru, je zato veliko. Poleg tega se v daljšem razdobju lokalni prostor spreminja tudi glede na nelokalne, globalne dejavnike, kar vse vpliva na dejstvo, da je razvoj v prostoru na dolgi rok praviloma neuravnotežen in da ga je treba stalno sproti urav- noteževati (urbana prenova) glede na trenutno stanje. ZPNačrt v 3. členu določa, da je cilj prostorskega načrtovanja omogočati skladen prostorski razvoj z obravnavo in usklaje- vanjem različnih potreb in interesov razvoja z javnimi koristmi na področjih varstva okolja, ohranjanja narave in kulturne de- diščine, varstva naravnih virov, obrambe ter varstva pred na- ravnimi in drugimi nesrečami. ZPNačrt v prvem odstavku 22. člena določa, da se za zagotovi- tev usklajenega in učinkovitega prostorskega razvoja ob smot- rni rabi naravnih, prostorskih in drugih razvojnih potencialov z državnim strateškim prostorskim načrtom na podlagi razvoj- nih potreb države in ob upoštevanju javnih koristi na področ- ju varstva okolja, ohranjanja narave, trajnostne rabe naravnih dobrin, varstva kulturne dediščine in ohranjanja človekovega zdravja določijo cilji in izhodišča prostorskega razvoja države ter usmeritve za načrtovanje prostorskih ureditev državnega in lokalnega pomena. Podobno najdemo v 39. členu ZPNačrt, ki ureja občinski prostorski načrt (OPN). Navedeni člen določa, da občinski prostorski načrt vsebuje strateški in izvedbeni del. Strateški del občinskega prostorskega načrta določa: 1. izhodišča in cilje ter zasnovo prostorskega razvoja obči- ne; 2. usmeritve za razvoj poselitve in celovito prenovo, usme- ritve za razvoj v krajini, za določitev namenske rabe zemljišč in prostorskih izvedbenih pogojev ter zasnovo gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena; 3. območja naselij, vključno z območji razpršene gradnje, ki so z njimi prostorsko povezana; 4. območja razpršene poselitve. Prostorski razvoj je v funkciji uresničevanja družbenogospo- darskega razvoja. Urejanje prostora oziroma razvoja v prostoru je v funkciji zadovoljevanja potreb prebivalstva, ki poseljuje ta prostor. Prostorski načrtovalci vse prepogosto načrtujejo razvoj v prostoru neodvisno od dejanskih demografsko in družbeno- gospodarsko izkazanih potreb in možnosti prebivalstva. Neka- tere potrebe so podcenjene, spet druge precenjene, saj jih realne demografske potrebe ne upravičujejo. Na ta način dobivamo občinske prostorske načrte, ki ne služijo kot kažipoti za ureja- nje prostora glede na realne potrebe prebivalstva oziroma glede potrebe družbenega in gospodarskega razvoja. Prostorski načr- tovalci pogosto predvidevajo ekstenziven prostorski razvoj, ki ga demograja in gospodarski trendi ne podpirajo. Investitorji, ki imajo konkretne projekte, pa se v praksi pogosto srečujejo z nepremostljivimi težavami pri iskanju primernih lokacij za te projekte oziroma pri pridobivanju dovoljenj za posege v pro- stor. Prostorski načrtovalci so skrajno optimistični, kadar gre za imaginaren razvoj na papirju, in skrajno restriktivni, kadar gre za udejanjanje konkretnih razvojnih projektov v praksi. Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 94 Z vidika sodobnega pojmovanja urbanizma je sporen tudi 41. člen ZPNačrt, ki govori o urbanističnem načrtu. Sam člen ne podaja denicije urbanističnega načrta niti ne določi natanč- no, kam naj bi se urbanistični načrt umestil v okviru siceršnje zakonske sheme prostorskega načrtovanja. Opredelitev ur- banističnega načrta iz 41. člena ZPNačrt bi morala povezati družbenogospodarsko (sektorsko) urbano načrtovanje in pro- storsko načrtovanje oziroma navezavo urbanizma kot interdi- sciplinarne teorije in prakse s prostorskim načrtovanjem kot tehničnoizvedbenim orodjem za realizacijo načrtov družbeno- gospodarskega razvoja, vendar zaradi strokovno pomanjkljive razdelave člen ni upravičil svojega imena ne namena. 4 Nekatere specike urbanega razvoja v Sloveniji 4.1 Avtarkična naravnanost in razhajanja med evropsko in slovensko urbanistično doktrino Slovenija je vpeta v mednarodno oziroma globalno ekonomsko dogajanje. Če hočemo v hitro spreminjajočem se globalnem kontekstu preživeti, se moramo hitro in učinkovito prilagajati globalnim spremembam, ki narekujejo tok sprememb tudi pri nas. Zdi se, da pri nas še vedno obstaja avtarkična miselnost, po kateri globalna pravila in globalni tokovi za nas ne veljajo oziroma imajo le omejeno veljavo. Pri nas naj bi bilo »vse drugače«. Mi ne potrebujemo ne gospodarskih investicij, ne tujih investitorjev, še domačih ne, ne gospodarskega razvoja, ne novih stanovanj … Imamo že vsega preveč. Rezultat te mi- selnosti ni več samo zamudništvo, temveč tudi relativno naza- dovanje glede na druge, ki napredujejo hitreje od nas, ob tem, da so že zdaj mnogo razvitejši, kot smo mi. Urbanizacija v Sloveniji je rezultanta interesov, za katere bi težko trdili, da so njihovi nosilci propulzivni in inovativni nosilci razvoja, tehnološkega in ekonomskega. Nosilci urba- nega »razvoja« so različni interesni karteli, državni in lokalni strankarski veljaki, poklicni cehi in podobni, ki skrbno čuvajo svoje fevde, državne in lokalne. Obzorje teh nosilcev »razvo- ja« vsekakor ni globalno okolje, temveč domač vrtiček, ki ga je treba varovati pred konkurenco, domačo in tujo. Posledica teh interesov je, da se tuji investitorji Slovenije vse bolj izogibajo, domači pa vse pogosteje prenašajo svojo dejavnost v tujino in investirajo drugod, kjer je okolje prijaznejše do podjetništva, kot je pri nas. Namesto tehnološko, ekonomsko in nančno inovativne, dinamične in razvojno naravnane urbanizacije ima- mo splošno družbeno regresijo. Evropski dokumenti, ki zadevajo urbanistično in v tem okviru prostorsko politiko, poudarjajo pomen splošnega družbenega razvoja za blagostanje prebivalstva urbanih regij in mest ter usodno odvisnost prebivalstva urbanih regij od gospodarskega razvoja. Napotki za urbanistično politiko obsegajo tako širok interdisciplinarni spekter. Nasprotno so domači urbanistični dokumenti v bistvu le parcialna urbanistična politika, saj se ve- činoma nanašajo le na prostorski vidik razvoja, ki nima pravih utemeljitev v realnih gospodarskih in posledičnih demograf- skih gibanjih. Skrb za gospodarski in splošni družbeni razvoj ne spada v realen delokrog ali operativno agendo slovenskih načrtovalcev urbanega razvoja. To je razvidno iz zakonodaje, ki ureja urbanistično politiko, in tudi iz prakse urbanističnega načrtovanja, ki je pretežno le kartografsko prostorsko načr- tovanje in ne celovito operativno vodenje urbanega razvoja, h kateremu sicer stremijo evropski urbanistični in prostorski dokumenti. V okviru državne uprave, ki določa splošno urbanistično po- litiko, ki jo izvajajo občine, je očitno, da je prišlo do zoženja urbanistične politike samo na prostorski vidik, ki ne upošteva holističnega ali celovitega pristopa k urbanizmu, ki se navezuje tudi na ekonomski vidik in druge sektorske vidike. Vprašanje, ki se zastavlja, je, kaj storiti, da se slovenski urbanizem utiri na evropske tirnice. Na pasivno naravnanost slovenskega urbanizma, ki ne vidi svoje aktivne vloge v urbanem razvoju, kaže tudi sistem pro- storskega načrtovanja. Občinski prostorski načrti so prvenstve- no le prostorski ureditveni in izvedbeni pogoji, ki zavezujejo predvsem prihodnje investitorje. Manjkajo srednjeročni in kratkoročni akcijski urba(nistič)ni načrti, v katerih bi občine prek konkretnih projektov izvajale politiko urbanega razvoja. 4.2 Pretirano zaščitniška okoljska naravnanost Varovanje okolja je nedvomno pomemben vidik urbanistične politike, toda najti je treba pravo ravnotežje med splošnim družbenogospodarskim razvojem, ki ustvarja blagostanje lju- di, in varovanjem okolja. Nerazumljivo je, da v referenčnih evropskih državah, s katerimi imamo skupno pravno uredi- tev varovanja okolja, v njih pa je gostota prebivalstva pogosto tudi bistveno večja kot pri nas in okoljsko bolj obremenjujoča, marsikaj drugače in hitreje deluje, v končni posledici pa so te države konkurenčnejše od naše, medtem ko se tuji investitorji Slovenije ogibajo tudi zaradi rigoroznih okoljskih omejitev, zlasti pa zaradi dolgih postopkov okoljskega preverjanja go- spodarskih projektov. 4.3 Nezadostno število dostopnih najemnih stanovanj, zlasti za mlade iskalce prvega stanovanja Eden od pokazateljev urbanega nazadovanja v času tranzicije je podatek o številu zgrajenih stanovanj, ki korelira z rodnost- J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 95 jo. V dvajsetletnem obdobju po osamosvojitvi  (1991–2010) so javni sektor in tržni ponudniki v povprečju skupaj inves- tirali v gradnjo samo 2.000 stanovanj letno, medtem ko so individualni investitorji v istem obdobju zgradili v povprečju 5.000  stanovanjskih enot letno. V povprečju se je torej v državi v dvajsetletnem obdobju po osamosvojitvi zgradilo 7.000 stanovanj letno, kar je 5.000 stanovanj letno manj kot v predhodnem dvajsetletnem obdobju, pri čemer je bil upad pri pravnih osebah približno 70odstoten, pri individualnih gradi- teljih pa približno 20odstoten. V absolutni številki to pomeni upad za približno 100.000 enot glede na predhodno dvaj- setletno obdobje. Bistveno manjše število zgrajenih stanovanj je pomembno vplivalo tudi na zmanjšanje rodnosti, kar kaže preglednica 1. Čakalna doba na neprotno stanovanje je še vedno nekaj let in je odločno predolga, saj je iskalcev neprotnih najemnih stanovanj, zlasti iskalcev prvega stanovanja, izrazito več kot znaša ponudba teh stanovanj. Država pa še vedno ni sprejela ustreznih sistemskih ukrepov za povečanje ponudbe dostopnih najemnih stanovanj. Občine bi lahko skrbele za dostopna najemna stanovanja zlasti za mlade iskalce prvega stanovanja, priseljence in druge ranljive družbene skupine v obliki (med)občinske stanovanjske gospo- darske službe, ki bi gradila poceni stanovanja glede na demo- grafske potrebe. Danes mnogi mladi iskalci prvega stanovanja preprosto ostanejo brez stanovanja v življenjskem obdobju, ki je najprimernejše za oblikovanje družine. 4.4 Nezadostno število delovnih mest, zlasti za mlade Kljub vse manj številčnim generacijam število razpoložljivih delovnih mest ne dosega potreb. V razmerah sedanje splošne ekonomske in družbene krize je število registriranih brezposel- nih oseb rekordno visoko, v juniju 2014 je znašalo približno 120.000 (vir: ZRSZ). Za to ne moremo kriviti le dogajanja na mednarodnih trgih, temveč je to v največji meri posledica našega notranjega ekonomskega in političnega dogajanja. Veliko število brezposelnih je za državo velik socialni strošek, hkrati pa pomeni upad javnonančnih prihodkov. Vse manjše število delovno aktivnih mora vzdrževati vse večje število de- lovno neaktivnih. Ob tem se zaradi podaljševanja življenjske dobe vse bolj povečuje število oziroma delež upokojencev. Ker se prilivi v javne blagajne relativno zmanjšujejo, odlivi pa povečujejo, se mora država zadolževati, zaradi česar prihaja v dolgoročno nevzdržne javnonančne probleme. 4.5 Izseljevanje iz države Mnogi mladi v slovenski družbi nimajo ustrezne perspektive, saj ni dovolj primernih delovnih mest niti dovolj dostopnih stanovanj. Vsako leto se več državljanov Slovenije in tujcev izseli iz Slovenije, največ v Nemčijo. 4.6 Problem neobstoja regionalne upravne ravni Eden od problemov urbanistične politike je tudi neobstoj regi- onalne upravne ravni, saj je urbana regija najbolj naravna enota celovitega urbanega načrtovanja. Urbanizacija je pojav, ki ni vezan na občinske meje. Urbanizacija se dogaja kot regional- ni pojav, kar pomeni, da na nekem geografsko zaokroženem območju, ki običajno obsega več občin, obstaja dominantno urbano središče, h kateremu gravitirajo vsa naselja na tem ob- močju. Za optimalno urbano upravljanje regije je potrebna Preglednica 1: Število zgrajenih stanovanj in živorojenih otrok 1971–1990 1991–2010 razlika 1 2 3 (2–1) število zgraje- nih stanovanj 243.986 138.383 –105.603 št. živorojenih otrok 555.760 383.511 –172.249 Vir: Statistični urad RS Preglednica 2: Selitveno gibanje, Slovenija leto 1995 2000 2005 2010 2011 2012 priseljeni 5.879 6.185 15.041 15.416 14.083 15.022 državljani RS 2.191 935 1.747 2.711 3.318 2.741 tuji državljani 3.688 5.250 13.294 12.705 10.765 12.281 odseljeni 3.372 3.570 8.605 15.937 12.024 14.378 državljani RS 776 1.559 2.077 3.905 4.679 8.191 tuji državljani 2.596 2.011 6.528 12.032 7.345 6.187 selitveni prirast 2.507 2.615 6.436 –521 2.059 644 državljani RS 1.415 –624 –330 –1.194 –1.361 –5.450 tuji državljani 1.092 3.239 6.766 673 3.420 6.094 Vir: Statistični urad RS Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 96 regionalna uprava. Če te ni, je regijski urbani razvoj stihijski in kot tak suboptimalen. Državna raven kot »globalna« raven je za potrebe izvedbene urbanistične politike preveč oddaljena od lokalne ravni, na kateri se dogaja urbanizacija, občinska raven pa največkrat ne zagotavlja možnosti za vodenje optimalne urbane politike v dani geografsko zaokroženi in funkcionalno povezani regiji, ker urbanega razvojnega optimuma znotraj posamične občine ni. Poiskati ga je mogoče le znotraj regije, v katero je geografsko in funkcionalno vpeta posamezna občina. To velja tako za ma- terialno infrastrukturo (na primer za infrastrukturna omrež- ja) kot za družbene organizacijske strukture in funkcije, ki jih opravljajo, na primer za bivalno, gospodarsko, izobraževalno, upravno, zdravstveno in druge. Drug problem, povezan z neobstojem upravne regionalne rav- ni, je ta, da je večina občin podekipirana ali sploh neekipirana za vodenje kakovostne urbanistične politike oziroma da je ob- činski prostor premajhen, da bi na njem sploh bilo mogoče iz- vajati optimalne urbanistične rešitve. Verjetno bi bila primerna rešitev formalna ustanovitev regij kot upravnih ravni, pri čemer bi bilo treba zmanjšati predvsem pristojnosti sedanjih občin, ne toliko njihovega števila. Zlasti bi bilo treba upravljanje občin deprofesionalizirati, razen v primeru večjih občin. Rešitev problema neobstoja regionalne upravne ravni je vsaj deloma v tem, da se za potrebe urbanistične politike upora- bljajo ktivne statistične/urbane regije. V okviru statističnih ali drugačnih ktivnih urbanističnih regij se lahko vzpostavi sistem operativnega regionalnega urbanističnega (družbenega in prostorskega) načrtovanja, ki ga vzpostavi in nancira država prek sodelovanja z občinami v dani regiji. Seveda pa ta rešitev skriva v sebi nevarnost centralizacije odločanja, kar je lahko spet razvojna cokla. 4.7 Pretirano v zasebno korist naravnana zemljiška politika – problem prirastkarnine Spreminjanje namembnosti zemljišča iz kmetijskogozdarske rabe v stavbno je v javnem interesu. Povečanje tržne vrednos- ti zemljišča ob spremembi namembnosti naj bi bilo posledica dejstva, da je treba stavbna zemljišča opremiti z infrastrukturo, kar je seveda povezano s stroški, večinoma javnimi. Toda v praksi prirastkarnina (prirast vrednosti zemljišča) ob spremem- bi namembnosti ni posledica stroškov opremljanja zemljišč, temveč je odvisna od ponudbe in povpraševanja po zemljiščih. V danih okoliščinah, v katerih javni sektor ne opravlja vloge razvojnika zemljišč, je stavbnih zemljišč na trgu premalo (vsaj v času konjunkture je bilo tako), zaradi česar je bila njihova cena visoka, višja kot v referenčnih državah EU. Prirastkarnina bi morala pripadati občini, saj je občina v jav- nem interesu spremenila namembnost zemljišča. Občine bi morale ponovno prevzeti aktivno vlogo v zemljiški politiki. To bi bilo mogoče prek (med)občinskega sklada stavbnih zemljišč, organiziranega v obliki (obvezne) gospodarske javne službe. Sklad bi v imenu občine kupoval kmetijska zemljišča, jim spremenil namembnost, opremil z infrastrukturo in pro- dal zainteresiranim investitorjem brez prirastkarnine, kar bi prispevalo k nižjim cenam zemljišč in stavb ter večji medna- rodni konkurenčnosti Slovenije. Kdor bi od občine oziroma njenega sklada kupil stavbno zemljišče brez prirastkarnine, bi moral izkazati namen nakupa in se zavezati, da ne bo unovčil prirastkarnine. Če bi to kljub temu storil, bi prirastkarnina morala pripasti občini. 5 Sklepne ugotovitve Gibalo urbanega in prostorskega razvoja so tehnološke ino- vacije, ki spodbujajo gospodarski in splošni družbeni razvoj, posledično pa tudi demografski razvoj, kar vse zahteva posege v prostor, ki niso nujno ekstenzivne narave. Politika urbanega razvoja opredeljuje osnovne usmeritve za izvedbo programov urbanega razvoja, ki se uresničujejo prek prostorskega načrto- vanja in gradnje oziroma prenove materialne infrastrukture, ki je potrebna, da prebivalstvo izvaja življenjske družbene funk- cije, zlasti ekonomske in bivalno. Učinkovita urbana politika mora biti naravnana dolgoroč- no, izvajati se mora kontinuirano ter spodbujati tehnološke inovacije in ekonomski razvoj. To se doseže predvsem prek politike izobraževanja, zgodnjega vključevanja mladih v delo in družinsko življenje ter spodbujanja podjetništva. Za to so potrebne šole, delovna mesta, stanovanja za mlade in podje- tništvu naklonjeno okolje. Osnovne usmeritve politike urbanega razvoja so podane v različnih evropskih in domačih dokumentih, na primer v Liz- bonski strategiji[19], Strategiji razvoja Slovenije (SRS), Leipzi- ški listini, Strategiji prostorskega razvoja (SPR) ter v drugih splošnih in urbanih razvojnih dokumentih EU in RS. Naci- onalna urbanistična politika mora opravljati vlogo izvedbene politike začrtanega splošnega družbenogospodarskega razvoja, v tem okviru pa mora prostorska politika opravljati vlogo teh- ničnoizvedbene politike urbanega razvoja. Poleg nacionalne ravni urbanistične politike obstaja tudi lo- kalna (regionalna in občinska) politika urbanizacije, v okviru katere se udejanja nacionalna urbanistična politika. Problem izvedbene politike urbanega razvoja na lokalni ravni je, da občine nimajo na voljo sistemskega dolgoročnega vira nan- ciranja prostorskega razvoja. Potrebno je oblikovanje lokalnih J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 97 skladov za urbani oziroma prostorski razvoj, ki bodo v obliki gospodarskih javnih služb opravljali vlogo zemljiških razvojni- kov, to je opremljali zemljišča za gradnjo za vse potrebe, skrbeli za zadostno število dostopnih najemnih in drugih stanovanj ter izvajali urbano prenovo. Slovenske občine so večinoma pre- majhne za tovrstne sklade, institucionalnih pokrajin pa nima- mo in jih verjetno še lep čas ne bomo imeli. Rešitev je lahko v tem, da se skladi oblikujejo v ktivnih urbanističnih pokra- jinah (po zgledu statističnih pokrajin). V okviru teh pa lahko občine ustanovijo skupni sklad za urbani oziroma prostorski razvoj. Druga možnost je, da občine ustanovijo same ali skupaj s sosednjimi občinami sklad za urbani razvoj. Vsekakor je za dejanski prostorski razvoj treba oblikovati nančne, zemljiške in druge instrumente, prek katerih se bo akumuliral potreben kapital in se bodo operativno izvajale potrebne naloge. Državna politika urbanega razvoja mora biti predvsem usmer- jena v zagotavljanje institucionalnih pogojev za izvedbeno politiko urbanega razvoja na lokalni ravni. Poleg osnovnih usmeritev mora državna raven zagotoviti tudi mehanizme in instrumente nanciranja urbanega razvoja, zlasti prostorske- ga dela, vključno z infrastrukturo. Državna raven mora imeti tudi vlogo posrednika med različnimi razvojnimi politikami in razvojnimi skladi EU ter lokalno ravnjo, na kateri se iz- vajajo konkretni projekti urbanega razvoja. Lokalna raven potrebuje predvsem jasne politične usmeritve državne ravni, ustrezen zakonodajni okvir, ki vključuje izvedbene institucio- nalne mehanizme, zlasti nančni, ter vsestransko podporo za izvajanje konkretnih projektov, vključno s posredniško vlogo med institucijami in mehanizmi EU za urbani razvoj ter do- mačimi lokalnimi dejavniki. Državna raven je doslej naredila premalo, da bi se projekti lokalne ravni lahko vključevali v nančne instrumente in sheme evropskih institucij, ki nan- cirajo urbani razvoj. Ustrezno bi bilo treba rešiti strokovnoteoretični in praktični odnos med načrtovanjem družbenogospodarskega razvoja kot primarnega razvojnega cilja urbanistične politike in načr- tovanjem prostorskega razvoja kot procesa tehnične izvedbe prostorskih posegov, ki so potrebni za doseganje ciljev družbe- nega in gospodarskega razvoja. Danes namreč obstaja določena shizma med splošnimi družbenimi in gospodarskimi načrti na eni strani ter prostorskimi načrti na drugi. Zdi se, da so bile med tranzicijo, zlasti med konjunkturo, vloge zamenjane: niso narekovale razvojnih načrtov potrebe družbe in gospodarstva, ki bi jih prostorski strokovnjaki prevedli v ustrezne prostor- ske rešitve in posege, temveč so prostorci relativno samostojno določali obseg in ritem družbenega in gospodarskega razvoja s prostorsko politiko, ki ni dovolj podpirala potreb družbe, zlasti stanovanjskih in gospodarskih potreb, ki pa so v končni po- sledici potrebe prebivalcev, zlasti glede stanovanj in delovnih mest. Posledice decitarne politike urbanega in v tem okviru prostorskega razvoja, so vidne v splošni razvojni urbanistični in družbeni ter gospodarski stagnaciji. Institucionalni pogoj politike urbanega razvoja je predvsem ustrezna zakonodaja. Ta pa mora biti inspirirana z evropski- mi smernicami urbanega razvoja. Urbanizem bi bilo treba (re) denirati in v praksi izvajati kot celovito interdisciplinarno stroko, ki vključuje tako družbenogospodarski kot prostorski vidik razvoja. Sodobna slovenska urbanistična in prostorska stroka premalo upošteva temeljne politične in strokovne usme- ritve institucij EU. Na eni strani nas to oddaljuje od EU in njene urbanistične politike in prakse, na drugi strani pa nas to notranje hromi pri operativnem izvajanju nalog, ki so potrebne za učinkovit urbani razvoj. Prostorski razvoj ni samozadostna kategorija, neodvisna od potreb družbenega, to je predvsem gospodarskega razvoja na nekem urbanem območju, temveč je tehnična podpora za izvajanje splošnih družbenih in go- spodarskih načrtov. Meril razvojnega tempa si ne postavljamo sami, temveč nam jih postavlja mednarodno ekonomsko okolje. Zaostajanje v konkurenčni tekmi med državami, regijami in mesti pomeni pristajanje na nekakšno tehnološko, ekonomsko in splošno kulturnocivilizacijsko drugorazrednost, ki smo jo dodobra iz- kusili v času nedemokratičnega režima pred tranzicijo. Toda zgodba se ponavlja. Večletna gospodarska kriza je razkrila krhkost, ranljivost in relativno konceptualno inkompatibilnost slovenskega družbenoekonomskega modela z evropskim. To velja tudi za urbanistično politiko, ki je temeljna izvedbena politika splošne politike družbenega razvoja. Janez Vuk Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direktorat za prostor, Sektor za prostorsko načrtovanje na lokalni ravni, Ljubljana E-pošta: janez.vuk@gov.si Opombe [1] Journal of Urbanism: International Research on Placemaking and Urban Sustainability Quantitative analysis of urban form: a multidisci- plinary review, Kelly Clifton, Reid Ewing, GerritJan Knaap & Yan Song, National Center for Smart Growth Research and Education, University of Maryland, USA, Department of City and Regional Planning, Univer- sity of North Carolina, Published online: 23 May 2008. Dostopno na: http://www.tandfonline.com/loi/rjou20. [2] Governance challenges and models, for the cities of tomorrow, Iván Tosics, Metropolitan Research Institute, Budimpešta. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/citie- softomorrow/citiesoftomorrow_governance.pdf. [3] http://www.sadp.ku.edu/urban-planning/whatis [4] http://www.britannica.com/EBchecked/topic/619445/urban-planning [5] Beseda politika izhaja iz grške besede polis, ki pomeni mesto. Politika v svojem izvornem pomenu izhaja iz urejanja mestnih oziroma javnih zadev. Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 98 [6] http://ideas.repec.org/p/nbr/nberwo/15349.html [7] http://www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/heritage/cemat/version- charte/Charte_bil.pdf [8] http://www.eukn.org/E_library/Urban_Policy/Lille_Action_Programme [9] http://www.bbsr.bund.de/BBSR/EN/UrbanDevelopment/UrbanDeve- lopmentEurope/EuropeanUrbanPolicy/Projects/MemberStateCooperati- on/MemberStateCooperation.html;jsessionid=2CD515D0796F8615974B 552E7E295B24.live2053?nn=385310#doc385274bodyText2 [10] http://www.central2013.eu/fileadmin/user_upload/Downloads/Docu- ment_Centre/OP_Resources/05_Bristol_Accord_on_Sustainable_ Communities_in_Europe.pdf [11] http://ec.europa.eu/regional_policy/archive/themes/urban/ leipzig_charter.pdf [12] http://www.rfsc-community.eu/about-rfsc/ [13] http://www.mdrt.ro/userfiles/declaratie_Toledo_en.pdf [14] http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/EKP/ Drugi_dokumenti/SRS_09_08_2013.pdf [15] http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200476&stevilka=3397 [16] Uradni list RS, št. 122/2004. [17] Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, Ur.l. RS, št. 94/07, 14/10, Odl. US: UI267/0919, 84/2010 Odl.US: U-I-176/08-10). [18] Zakon o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 106/10, 43/11, ZKZ-C, 57/12, 57/12 ZUPUDPP-A in 109/12. [19] http://www.evropa.gov.si/si/strategija-evropa-2020/lizbonska- strategija/ Viri in literatura ARSO, Agencija RS za okolje. Dostopno na: http://www.arso.gov.si/ varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o%20stanju%20 okolja%20v%20Sloveniji/017f.pdf. C. Couch, C. Fraser, S. Percy, Blackwell, Urban regeneration in Europe, Oxford, 2003, str. Xv. City of Vienna, http://bestpractices.at/main.php?page=vienna/best_ practices/administration/property_developers_competition&lang=en. Dejan Rebernik, Sodobni urbanizacijski procesi: od suburbanizacije do reurbanizacije, Geografski vestnik 76(2), 2004, str. 53–63. Dejan Rebernik, Sodobni urbanizacijski procesi: od suburbanizacije do reurbanizacije, Geografski vestnik 76(2), 2004. Encyclopedia Britannica. Dostopno na: http://www.britannica.com/EB- checked/topic/619445/urban-planning. EU 4 journalists. Dostopno na: http://www.eu4journalists.eu/index.php/ dossiers/slovenian/C40. Evropski sklad za regionalni razvoj. Dostopno na: http://www.eu-skladi. si/skladi/predstavitev-skladov/evropski-sklad-za-regionalni-razvoj. Governance challenges and models for the cities of tomorrow, Iván To- sics, Metropolitan Research Institute, Budimpešta. Dostopno na: http:// ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/citiesofto- morrow/citiesoftomorrow_governance.pdf. Janez Vuk, Financiranje urbanega razvoja, Urbani izziv, posebna izdaja 2012. Journal of Urbanism: International Research on Placemaking and Urban Sustainability. Journal of Urbanism: International Research on Placemaking and Urban Sustainability; Quantitative analysis of urban form: a multidisciplinary review, Kelly Clifton, Reid Ewing, Gerrit Jan Knaap & Yan Song, Nati- onal Center for Smart Growth Research and Education, University of Maryland, USA, Department of City and Regional Planning, University of North Carolina, Published online: 23 May 2008. Dostopno na: http:// www.tandfonline.com/loi/rjou20. Klaus Desmet in Esteban Rossi-Hansberg, Spatial Development, 2010. Dostopno na: http://ideas.repec.org/p/nbr/nberwo/15349.html. Kohezijski sklad. Dostopno na: http://www.eu-skladi.si/skladi/predstavi- tev-skladov/kohezijski-sklad. Komunalno gospodarstvo, Ljubljana 1997, avtor prof. dr. Tone Klemen- čič. Lille Action programme. Dostopno na: http://www.eukn.org/E_library/ Urban_Policy/Lille_Action_Programme. Nemški portal o nacionalni urbanistični politiki. Dostopno na: http:// www.nationale-stadtentwicklungspolitik.de/cln_030/nn_246684/EN/ NationalUrbanDevelopmentPolicy/KeyIssues/KeyIssues.html. Nika Tinta, Analiza konkurenčnosti Slovenije po Porterjevem modelu, EF, Ljubljana, 2006, diplomsko delo. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (OdSPRS), Ur. l. RS, št. 76/2004. Online Merriam Webster Dictionary. Dostopno na: http://www.merriam- webster.com/dictionary/urbanism. Open spaces within Viennese Housing projects. Dostopno na: http:// www.knollconsult.at/zt/pub/45_2011_Knoll_IFLA-World-Congress_ses- sion9.pdf. Projektna naloga: Modeli in finančne spodbude za delovanje neprofit- nih stanovanjskih organizacij v bodoče; izvajalka: dr. Andreja Cirman, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; naročnik: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Dunajska 48, Ljubljana. Prostorski red Slovenije, Ur. list RS, št. 122/04. Prostorski red Slovenije, Uradni list RS, št. 122/04. Quantitative analysis of urban form: a multidisciplinary review, Kelly Clifton, Reid Ewing, GerritJan Knaap & Yan Song, National Center for Smart Growth Research and Education, University of Maryland, USA, Department of City and Regional Planning, University of North Caro- lina at Chapel Hill, USA, Published online: 23 May 2008. Dostopno na: http://www.tandfonline.com/loi/rjou20. Reference Framework for Sustainable Cities. Dostopno na: http://www. rfsc-community.eu/about-rfsc/. Spatial Planning, Key Instrument for Development and Effective Gover- nance with Special Reference to Countries in Transition, New York in Ženeva, 2008. Dostopno na: http://www.unece.org/fileadmin/DAM/hlm/ documents/Publications/spatial_planning.e.pdf. Spletna stran Evropske komisije. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regi- onal_policy/activity/urban/index_sl.cfm. Spletna stran Evropske komisije. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regi- onal_policy/activity/rural/index_sl.cfm. Spletna stran Evropske komisije. Dostopno na: http://ec.europa.eu/esf/ home.jsp?langId=sl. Spletna stran Evropske komisije. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regi- onal_policy/thefunds/instruments/jessica_en.cfm. J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 99 Spletna stran Evropske komisije. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regi- onal_policy/thefunds/instruments/jaspers_sl.cfm. SSKJ. Urbanizem. Dostopno na: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03. exe?name=sskj_testa&expression=urbanizem&hs=1. Strategija razvoja Slovenije 2014–2020. Dostopno na: http://www. mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/EKP/Drugi_dokumenti/ SRS_09_08_2013.pdf. The Bristol Accord. Dostopno na: http://www.central2013.eu/fileadmin/ user_upload/Downloads/Document_Centre/OP_Resources/05_Bristol_ Accord_on_Sustainable_Communities_in_Europe.pdf. The Leipzig Charter. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regional_policy/ archive/themes/urban/leipzig_charter.pdf. Toledo Declaration. Dostopno na: http://www.mdrt.ro/userfiles/declara- tie_Toledo_en.pdf. Torremolino‘s Charter. Dostopno na: http://www.coe.int/t/dg4/culture- heritage/heritage/cemat/versioncharte/Charte_bil.pdf. Univerza v Kansasu, ZDA. Dostopno na: http://www.sadp.ku.edu/urban- -planning/whatis. URBACT II. Dostopno na: http://urbact.eu/. Urban Acquis. Dostopno na: http://www.bbsr.bund.de/BBSR/EN/Ur- banDevelopment/UrbanDevelopmentEurope/EuropeanUrbanPolicy/ Projects/MemberStateCooperation/MemberStateCooperation.html;jsess ionid=2CD515D0796F8615974B552E7E295B24.live2053?nn=385310#do c385274bodyText2. Vienna Housing Subsidies Department. Dostopno na: http://www.wien. gv.at/english/housing/promotion/. Wikipedia. Dostopno na: http://en.wikipedia.org. Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS, št. 32/93). Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, Ur. l. RS, št. 94/07, 14/10, Odl. US: U-I-267/09-19, 84/2010 Odl.US: U-I-176/08-10). Zakon o lokalni samoupravi, ZLS-UPB2, Ur. l. RS, št. 94/07, 14/10, Odl. US: U-I-267/09-19, 84/2010 Odl.US: U-I-176/08-10. Zakon o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 106/10, 43/11, ZKZ-C, 57/12, 57/12 ZUPUDPP-A in 109/12. Zakon o urejanju prostora – ZUreP-1, Ur. l. RS, št. 110/02 s spremem- bami. Zemljiška politika kot manjkajoči del prostorske politike države, Jurij Režek, Geodetski vestnik št. 46, 2002. Politika urbanega in prostorskega razvoja v dokumentih EU in Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 100 Mojca ŠAŠEK DIVJAK Strateške usmeritve pri trajnostnem razmeščanju proizvodnih dejavnosti S prispevkom želimo opozoriti na pomen načrtovanja v okviru širšega »regionalnega mesta« tudi pri razmeščanju proizvodnih dejavnosti. Če je načrtovalski pristop celosten in upošteva trajnostne vidike s poudarjeno skrbjo za okolje, se območje razvija kot »pametna regija«. Pristop prinaša nove možnosti za razvoj ekonomskih aktivnosti in tudi za stanovanja, delo, rekreacijo, infrastrukturo itd. Lep primer za to sta že uveljavljeni baskovska regija in regija Öresund, bilo pa je tudi nekaj poskusov načrtovanja »regionalnega mesta« za Ljubljano. V sklepu podajamo glavne usmeritve za razmeščanje proizvodnje v širšem mestnem regionalnem prostoru. Ključne besede: razmeščanje proizvodnih dejavnosti, regionalno mesto, trajnosten pristop, policentrični razvoj 1 Uvod Globalizacijski habitat, v katerem živimo, sestavljajo naša mesta in njihova omrežja. Že zdaj živi več kot polovica svetovnega prebivalstva v mestih, ta odstotek pa se bo hitro povečeval. Ur- banizacijo spremlja prehod od kmetijsko naravnane ekonomije v množično industrijsko proizvodnjo, k novim tehnologijam in storitvam. V 21. stoletju se srečujemo z globalno transforma- cijo načina življenja, ki vpliva na politiko, družbo, ekonomijo, širitev trgov in tudi na naš »habitat«. Mesta oz. mestne regije dobivajo vse več moči in vpliva, med njimi poteka stalna tek- movalnost za pridobitev kapitalskih naložb, povečanje števila prebivalstva in delovnih mest. Za prostorsko načrtovanje v času informacijske družbe je zelo pomembna tudi opremlje- nost z gospodarsko javno infrastrukturo (promet, energetika, elektronske komunikacije  – telekomunikacije, internetne po- vezave …). Vendar morajo »pametno« rastoča mesta oz. mestne regije pri razvoju upoštevati trajnostni razvoj, ki poleg ekonomije, druž- benih in tržnih parametrov vključuje tudi skrb za okolje, kar se izraža že v strateških načrtih razvoja mesta in pri razporejanju proizvodnih dejavnosti. Trajnostne cilje, vključno z dobrimi delovnimi razmerami, bi morala vsebovati vsaka proizvodna in podjetniška strategija, že od raziskav in razvoja produktov naprej, skozi ves proizvodni proces do končnih produktov, odpadkov … 2 Povezovanje gospodarstva in trajnostnega razvoja V globalizacijski habitat so vključena tudi evropska mesta in njihova omrežja. Nova etika s trajnostnim odnosom do na- ravnega in urbanega okolja zahteva drugačne in inovativne planerske pristope. Navajamo primer dveh evropskih regij, ki sta uspešno povezali razvoj gospodarstva s cilji trajnostnega razvoja. 2.1 Baskovski primer Tega so se zavedali tudi v baskovski pokrajini z mesti Bilbaom, San Sebastianom in Vitorio-Gasteiz. Regionalni strateški načrt za baskovske dežele (Euskal Herria) je povezal večja mesta in podeželska naselja v celovit policentrični sistem, v katerem se dopolnjujejo različni urbani proli. Baskovska mesta so pove- zana v poslovne grozde, priključena pa so tudi k mreži »Pro- yecto Cities«, ki združuje 20 mest na 5 celinah. Bilbao je prešel razvoj od industrijskega mesta z železarsko in jeklarsko industrijo do postindustrijskega mesta. Hiter razvoj v okviru celotnega policentričnega sistema dežele je omogočal tudi strateški načrt mesta, ki je poudarjal predvsem: • dobro zunanjo dostopnost in notranjo mobilnost mesta, • moderno infrastrukturno opremljenost, vključujoč pri- stanišče, Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 101 Slika 1: Vključenost regije v atlantski lok ter vozlišče evropskih osi sever–jug in vzhod–zahod (Sredozemlje in Atlantik) Slika 2: Regionalna prostorska strategija (regionalni model) baskovske avtonomne skupnosti z osrednjimi središči – Bilbaom, San Sebastianom in Vitorio-Gasteiz Strateške usmeritve pri trajnostnem razmeščanju proizvodnih dejavnosti Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 102 • okoljsko in urbano regeneracijo ter večje investicije v osre- dnji rečni črti, ki poteka kot hrbtenica skozi mesto (ob njej stoji tudi znan Guggenheimov muzej), • investicije v človeške vire, • tehnološko transformacijo (znanje, storitveni sektor), • razvoj turizma. V zadnjih desetletjih so v pokrajini uspešno dvignili raven go- spodarstva in ob tem upoštevali okoljski, socialni in kulturni razvoj. 2.2 Regija Öresund Drugi primer je uspešna evropska regija Öresund, to je medna- cionalna gospodarska in geografska regija, ki vključuje vzhodni del Danske in južno Švedsko in ima 3.848.000 prebivalcev. To je poslovno dinamična in nančno bogata regija, ki ima veliko koncentracijo znanja (11 univerz in 150.000 študentov, več poslovnih grozdov) ter dobro povezano industrijo, univerze in upravo. Z izgradnjo mostu Öresund med Malmöjem in Köbenhavnom so se prometne povezave bistveno izboljšale. Imajo dobre cestne in železniške povezave, ladijski transport, letališče v Köbenhavnu, uspešen javni prevoz itd. V tej regiji je nastal prvi skandinavski znanstvenoraziskovalni park »Ideon« v mestu Lund, ki je še vedno največji na Šved- skem (120.000 m2 poslovnega prostora, v njem deluje okrog 350 podjetij). Park deluje v povezavi z regionalnim in mestnim industrijskim sektorjem, trgovino in predvsem bližnjimi uni- verzami. »Ideon« se nahaja poleg univerzitetnega kampusa in inštituta za tehnologijo. V njem se združujejo manjša in večja raziskovalna podjetja, ki želijo razširiti razvoj, posebej na področju visoke tehnologije. Ves kompleks vključuje številna inovativna podjetja, ki so nameščena v štirih poslovnoproizvodnih conah in vsaka od teh ima informacijski center, konferenčne prostore, avtobu- sno postajo, parkirne površine in restavracije. Med zelenjem so speljane sprehajalne poti, skupni pa so hotel in večji prostor za druženje, imenovan Agora. S prepletom različnih podjetij in srečevanjem raziskovalcev na različnih notranjih in zuna- njih površinah, tudi v restavracijah in kavarnah, je možnost za razvoj različnih inovativnih zamisli. Na številnih kreativnih srečanjih se oblikujejo pomembnejše projektne odločitve. Podobni znanstvenoraziskovalni in tehnološki parki, v katerih nastajajo novi programi, so po tem vzoru nastali tudi drugje v Evropi (tudi v Ljubljani) in so še vedno dober primer za pomoč pri razvoju tehnološkega podjetništva. V vsej regiji Öresund so Slika 3: (a) Krožna pot po pomembnejših razvojnih točkah v obmorski črti regije Öresund in (b) glede na regionalni načrt za veliki Köbenhavn 2005 M. ŠAŠEK DIVJAK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 103 številna visokotehnološko razvita podjetja, najmočnejši sektor- ji pa so farmacija, biotehnologija, telekomunikacije, prehrana, okolje, logistika in dizajn. 2.3 Ljubljanska urbana regija Tudi pri načrtovanju proizvodnih dejavnosti bi morali upošte- vati načela razvoja regionalnega mesta s policentričnim razvo- jem vseh središč, tako Ljubljane kot glavnega mesta kot drugih manjših centrov. Med njimi je treba vzpostaviti boljše poslovno povezovanje v regionalnem in širšem okviru. V Mestni občini Ljubljana so se v zadnjih desetletjih, predvsem pa v času tranzicije, nekatere tradicionalne proizvodne dejav- nosti krčile, selile na cenovno ustreznejše lokacije zunaj občine in tudi ukinjale. Nekdaj velike proizvodne cone so se drobile v manjše enote. Proizvodne cone v bližini mestnega središča in ob vpadnicah so večinoma že prestrukturirane v drugo urbano rabo (trgovina, šolstvo, rekreacija, stanovanja …). Po novih pro- izvodnih površinah za razvoj klasičnih proizvodnih dejavnosti niti ni povpraševanja, več pa je zanimanja za storitve in oskrbo. Vizija razvoja Ljubljanske urbane regije (Regionalna razvoj- na agencija: Regionalni razvojni program Ljubljanske urbane regije 2007–2013) med ukrepi navaja tudi podporno okolje za podjetništvo. Iz analize programa in potreb podjetij izhaja, da je v regiji in tudi v splošnem v Sloveniji ponudba storitev neusklajena s potrebami. Primanjkuje predvsem storitev ozi- roma znanj, ki bi podjetjem omogočila vstop na domače in tuje trge in pospešila širitev poslovanja, inovativne produkte ter zagotavljala nova kakovostna delovna mesta. Prosti pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala vpliva na zahteve po večji kon- kurenčnosti. Povečati bi morali medpodjetniško sodelovanje in razvoj proizvodno-storitvenih sistemov po konceptu grozdov. Kot smo omenili že v primeru baskovske regije, je to pomem- ben dejavnik podjetniške uspešnosti. Organizacijske oblike grozdov so različne in odvisne od tipa grozda, njegovega obsega in vsebine. Za mala in srednja podjetja pomeni povezovanje v lokalne podjetniške grozde proces, ki postaja dobra rešitev za uspešen prodor na širši, tudi tuji trg. Povezana podjetja lažje premagujejo težave na področju trženja, promocije, pri prevze- manju večjih in kompleksnejših poslov, investicijskih vlaganjih, tehnološkem razvoju ipd. Prednosti ljubljanske regije so poleg ugodnega geostrateške- ga položaja in kakovostne infrastrukturne opremljenosti tudi velik delež storitvenih dejavnosti, človeški kapital z visoko iz- obrazbeno ravnjo, univerza, raziskovalni inštituti itd. Za zago- tovitev uspešnosti gospodarskega razvoja je treba te prednosti izkoristiti, boljše povezati znanstvene ustanove s proizvodnjo in podjetništvo usmerjati v razvoj z visoko stopnjo vključeno- sti znanja. Z vidika pospeševanja in nastajanja zelo razvitih tehnoloških podjetij so zelo pomembni tehnološki parki (pri- merjaj Ideon v Lundu). V Ljubljani sicer že obstaja tehnološki park, vendar sedanje zmogljivosti ne zadoščajo, da bi prerasel v močno tehnološko središče, ki bi povezovalo ves sistem podje- tniških con v regiji in jim nudilo zadovoljivo podporo. Slika 4: Most Öresund povezuje Dansko in Švedsko (vir: internet 1) Slika 5: Primer poslovnoproizvodnega objekta v znanstvenorazisko- valnem parku »Ideon« (vir: internet 2) Slika 6: Pogovor na enem od sestankov (vir: internet 3) Strateške usmeritve pri trajnostnem razmeščanju proizvodnih dejavnosti Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 104 3 Sklep Eden najpomembnejših pojavov, ki se je na urbanističnem po- dročju mednarodno uveljavil v zadnjih desetletjih, je pojem »mestna regija«, ki ga včasih v načrtovalskem smislu imenu- jemo tudi »pametna regija«. Prinaša nove izzive in možnosti za razvoj ekonomskih aktivnosti ter tudi za stanovanja, delo, rekreacijo, infrastrukturo itd. Lep primer za to sta že uvelja- vljeni baskovska regija in regija Öresund, bilo pa je tudi nekaj poskusov načrtovanja »regionalnega mesta« za Ljubljano. V sklepu povzemam glavne usmeritve pri razmeščanju proi- zvodnih dejavnosti v širšem mestnem regionalnem prostoru: • upoštevanje družbeno-ekonomskih pogojev, možnosti kapitala, znanja in delovne sile, • upoštevanje trajnostnih ciljev in varstva okolja, • razmeščanje različnih proizvodnih in storitvenih območij glede na kriterije dostopnosti, infrastrukturno opremlje- nost in okoljske omejitve, • spodbujanje podjetništva in inovativnosti, • zagotavljanje pogojev za razvoj visokotehnološko razvitih gospodarskih con in tehnoloških parkov, • omogočanje povezav z univerzami in drugimi raziskoval- nimi inštitucijami, podpiranje lastnega razvoja, • nova izraba obstoječih proizvodnih površin in degradi- ranih območij, uvajanje novih proizvodnih, storitvenih in poslovnih dejavnosti, novih oblik dela in tehnologij, • kakovostna navezava proizvodnih dejavnosti in gospo- darskih con na prometno infrastrukturo (železnica, ceste, letališče) ter energetsko in komunalno omrežje, • omogočanje javnega prevoza na delo, • zmanjšanje negativnih vplivov nekompatibilnih rab, za- gotavljanje ustreznih odmikov in zelenih pasov od sta- novanj in centralnih dejavnosti, če je industrijska raba moteča, • uveljavljanje zelene oz. »čiste« industrije, ki jo lahko dopolnjuje mešana raba površin s trgovinami, skladišč- no-prodajnimi in predelovalnimi dejavnostmi, obrtnimi dejavnostmi, prometnimi terminali ipd. • v območjih proizvodnih dejavnosti zagotavljanje ustre- znih ureditev zelenih površin in odprtih prostorov glede na potrebe zaposlenih itd. Konkurenčen podjetniški razvoj zahteva eksibilnost in pro- storsko podporo za domače in tuje investitorje. V okviru celotne regije bi morali povečati ponudbo ustreznih lokacij, predvsem za manjša in srednje velika podjetja. Pri odpiranju novih dejavnosti pa so postopki za pridobitev ustreznih dovo- ljenj pogosto zahtevni in dolgotrajni, zato je treba poenosta- viti predpise za gradbena in obratovalna dovoljenja, predvsem glede administrativnih postopkov, in skrajšati čas izdaje, saj je tudi čas pomemben poslovni dejavnik. Dr. Mojca Šašek Divjak, univ. dipl. inž. arh., docent Urbanistični inštitut Republike Slovenije E-pošta: mojca.sasek@uirs.si Opomba Prispevek je bil predstavljen na 25. Sedarjevem srečanju, ki ga je organiziralo Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom Republike Slovenije. Srečanje je potekalo 13. junija 2014 v prostorih Mestnega muzeja Ljubljana, nje- gova tema pa je bila »Zelena industrijska območja: inovativni pristopi v urbanizmu«. Viri in literatura Center za mednarodno konkurenčnost (2002): Prostorska zasnova Me- stne občine Ljubljana, Ekonomski potenciali za realizacijo, Mestna občina Ljubljana. City of Lund (2005): LUND – City of Ideas, Lund. Internet 1: http://data.oresundsbron.com/image/press_photo/original/ bridge_2002111508.jpg (sneto 2. 9. 2014). Internet 2: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ideon_Science_ Park_Betahuset_20120528_0036F_(8276567765).jpg (sneto 2. 9. 2014). Internet 3: http://4.bp.blogspot.com/-Fjv5uRaWGgQ/U0cEqDEuUXI/AA- AAAAAABD4/Ek79M4-5lCw/s1600/Erik+Ullenhag+och+International+Ch ain+of+Lund.jpg (sneto 2. 9. 2014). Mestna občina Ljubljana (2002): Trajnostni razvoj Mestne občine Lju- bljana, Strategija, Ljubljana. Proyecto Cities (2002): Euskal Hiria, METROPOLI Central Publishing Services for the Basque Governement. Regionalna razvojna agencija LUR (2007): Regionalni razvojni program Ljubljanske urbane regije 2007–2013, dostopno na: www.rralur.si/ fileadmin/arhiv/html/rrplur_2007_20013/rrplur_2007_2013_ osnutek.htm, sneto 1. 6. 2014. The Danish Foundation of Urban Planners (2005): Best practice in urban sustainable planning, Köbenhavn. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana (2010): Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana, Strateški del, MOL, Ljubljana. M. ŠAŠEK DIVJAK Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 105 Milica BAJIĆ-BRKOVIĆ ISOCARP considerations for greening cities and regions This article presents some of the recent activities of the Interna- tional Society of City and Regional Planners (ISOCARP) aimed at creating and sharing knowledge on the greening of cities and re- gions, and making the urban environment livable and sustainable. The presentation includes a summary of the key issues ISOCARP has been addressing, including assessment of potentials that cit- ies and regions may have for shifting toward green solutions, and presents a series of good examples with international applicability. Keywords: ISOCARP, green development, cities, urban planning, international collaboration 1 ISOCARP and its role in the urbanizing world e International Society of City and Regional Planners (ISO- CARP) is a global association of experienced professional planners. It was founded in 1965 in a bid to bring together recognized and highly-qualied planners in an international network. e ISOCARP network gathers individual and insti- tutional members from more than eighty countries worldwide. As a nongovernmental organization, ISOCARP is recognized by the UN, UN-HABITAT, and Council of Europe. e soci- ety also has a formal consultative status with UNESCO. Even though ISOCARP members work in many dierent elds, they share a common interest in spatial and environ- mental dimensions of urbanization. ey advise key decision- makers, proposing and supporting projects for intervention in a spatial context through general or specic actions. e objectives of ISOCARP include improving planning prac- tice through the creation of a global and active network of practitioners. ISOCARP encourages the exchange of profes- sional knowledge between planners, promotes the planning profession in all its forms, stimulates and improves planning re- search, training, and education, and enhances public awareness and understanding of major planning issues at a global level. ese objectives are being implemented through the ISO- CARP annual world congresses, the YPP Program designed for young professionals, the Urban Planning Advisory Team (UPAT), and others. All ISOCARP activities are covered in publications such as the ISOCARP Review, the International Manual of Planning Practice (IMPP), congress proceedings, and special project reports. ISOCARP recognizes excellence through the society’s award program. 2 ISOCARP world and focus on cities e urban world is in the focus of every ISOCARP activity. Although the complex nature of urban development and the inherent relationship between cities and regions are recognized as the point of departure in every urban endeavor, focusing on cities is a rational choice justied by the very understanding of the urban world today and perspectives on urban expansion and growth globally. Figure 1: ISOCARP events (source: ISOCARP official presentation). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 106 In 1950 there were barely eighty cities with more than one mil- lion inhabitants, whereas in 2000 there were already 385, and by 2007 this number had risen to 468. is trend is continuing as the share of urban population steadily grows worldwide, and is expected to encompass 60% of the total world population. Cities have always been in the focus of planners’ attention. Today both professionals and the general public are giving urban issues even more attention than before. is is taking place globally and is not only a reection of the striking g- ures on cities’ growth and expansion, but also a reaction to the growing awareness of their role and complexity, as well as the understanding of responsibilities that planners, urban managers, and various stakeholders have in making the cities livable and sustainable. ISOCARP is at the forefront of creating and sharing knowl- edge about cities and for cities. Numerous congresses, semi- nars, UPATs, YPPs, and other projects have been carried out with the decisive goal of making knowledge available to all, be they public administrators, fellow colleagues, students, profes- sionals in other elds, or the general public. 3 The greening of cities and regions e issues of greening cities and regions have been explored in several dierent formats: as a general congress theme, a subject integrated into UPAT or YPP projects, and a thematic frame- work for ISOCARP publications. In each one, a set of ques- tions was explored in a coherent and systematic way. us, at the forty-h ISOCARP world congress (2009), the focus was on energy-ecient programs and development of low-carbon cities, followed by in-depth exploration of sustainability in less- developed countries in 2010. At the forty-eighty congress in 2012, urban livability was explored within the context of the fast-forward approach to spatial development, and the forty- ninth (2014) is focusing on the relationship between land and water, beyond the limits of conventional land use and develop- ment planning, by introducing climate change issues as the key determinants of urban growth in coastal regions. e issues explored revolve around the following themes: • Low-carbon societies; • Developing and implementing low-carbon cities/envi- ronments; • Building sustainable urban green networks; • Developing transportation systems with eco-sensitive and carbon-responsible mobility and accessibility; • Making regions and urban hinterlands low-carbon and livable; • Delivering smarter growth; • Energy planning at the community level; • Small-scale energy development, renewable energy sourc- es, and decentralizing power production; • Planning and design for low-carbon development in sen- sitive areas and landscapes; • Administrative and legal aspects of making places green. Cities and regions approach these issues in dierent ways and employ a range of instruments in their search for green and sustainable solutions. Policies, planning responses, regulations, or administrative frameworks dier as they are tailored to meet national or local needs, perceptions, or objectives. Nonetheless, there are general messages that can be turned into pragmatic solutions and be implemented regardless of geography, land- scape, or level of development, such as: • e roadmap to low-carbon cities depends not only on environmental and energy policies but also on responsive- ness of spatial and urban development policies and spatial and urban planning; • Building low-carbon urban environments depends not only on energy performance of the new and the existing building stock, but also, and to a signicant extent, on Figure 2: Countries participating in ISOCARP events. Figure 3: ISOCARP program on solving urban problems: Urban Plan- ning Advisory Teams. M. BAJIĆ-BRKOVIĆ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 107 energy performance of urban services and infrastructure; • ere is a need to establish a productive relationship between low-carbon development, mobility, accessibility, aordability, and social justice as a basic precondition toward green solutions; • ere are many cities and towns in emerging and transi- tional economies that can hardly cope with carbon pres- sure in the same way more developed countries do. eir strategies, policies, and plans should be tailored to their capacities but also reect the key objectives of creating an aordable and sustainable world together; • Cities should explore their green options and set up their own standards on limiting emissions, such as introducing a carbon tax or starting a carbon market; • Cities should develop a carbon-responsive framework for their spatial and urban development, specically focusing on transportation and industrial development; • Green solutions should be accompanied by green stand- ards and green monitoring systems; • ere is an array of proactive measures available for lo- cal planning, tailored to meet local resources, needs, and circumstances. 4 Case studies ISOCARP activities have gathered professionals from various disciplines worldwide. eir experience and the case studies they have been working on or presenting at conferences pro- vide state-of-the-art evidence in the profession around the world. ere are many excellent examples of national strate- gies and action plans, and also of cities and local communities beginning to take action by changing their policies, develop- ment plans, or local regulation. Encouragingly, increasingly oen initiatives are launched bottom-up by citizens and their local partners. ese initiatives indicate rising public awareness of green issues, and they also reveal what people can do for themselves and their communities. 4.1 Example 1: Cultural heritage and energy production can work together Energy production is usually considered a major threat to cul- tural heritage, and there are many examples where cultural her- itage has been sacriced to energy production and distribution. However, there are also successful examples illustrating that the two can remain side by side and that energy production does not necessarily result in heritage deprivation or destruction. is good-practice example was rst published in Sretović, Brković, and Cvetinović (2011). It comes from Serbia and is among the most extreme, both in terms of the location and the key participants in its implementation. e location is the surroundings of the Studenica Monastery and the project is a small-scale hydroelectric plant, planned for construction on the small nearby Studenica River. e monastery, built in the 12th century and famous for its fresco paintings, is part of the UNESCO world heritage and is also a reg- Figure 4: Growing protagonism of cities 1950–2000–2026 (source: Vegara, Alfonso: ISOCARP President 2003–2006 ISOCARP Strategy Development Presentation). ISOCARP considerations for greening cities and regions Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 108 istered national monument of the rst rank by the National Act on Cultural Heritage. e estate is located in the Golija Biosphere reserve, which is the rst national resort listed on the Man and the Biosphere (MAB) programme of UNESCO. As the monastery is located on the outskirts of the region with a limited access to the national energy network, the idea to look for alternatives was born as early as the mid-60s of the last century. It was at that time that the nearby Studenica river was recognized as a potential location for establishing a small scale energy production facility, aimed to provide energy supply for the Studenica monastery. e rst attempts failed for dierent administrative reasons, while a renewed application was approved and the construction started in 2007. e plant is now in use and the monastery complex is entirely energy self-sucient [sic]. (Bajić-Brković, 2013) Naturally, because the location itself is very specic, many dif- ferent factors were taken into account and various national and local institutions were involved throughout the process, including the National Planning Agency, National Agency for Cultural Heritage Protection, Natural Agency for Envi- ronmental Protection, Ministry of Culture, and so on. e Studenica hydroelectric plant was ocially opened in 2011. 4.2 Example 2: Delivering smarter growth is good-practice example, taken from Human (2009), comes from Northstowe, a small town in the Cambridge area of the UK, and is part of the larger project on making Cambridge grow smart. Northstowe is to be a complete new town with approximately 10,000 homes created as a sustainable and vibrant community embracing the projects that are exemplars in sustainability. Northstowe will include a town centre with shops, services and cultural facilities, and 20 ha of land for mixed employment uses. Features addressing energy and carbon agenda include: a) Housing built to the contemporary standard of the Code for Sustainable homes and pushing the boundaries of the proven technology available at the time of the development, b) Mixed development aimed at reducing the need to travel to other service and employment centres, c) Local centres easily accessible by walking 400–600 m, d) High quality dedicated and segregated walking and cycling routes, e) Encouragement of car pooling and car sharing, f ) e Cambridgeshire Guided Busway bounds the site with a local loop through the town, g) High quality public transport stops within 400  m of all development, h) Subsided public transport travel for early occupants of the town, i) Technical support for incorporating renewable energy sources, including photovoltaic energy, thermal, biomass and wind, and j) Planned development of infrastructure such as heat grids and private wire electrical networks needed to provide energy independently of the National Grid [sic]. (Human 2009: 122). 4.3 Example 3: Mobility in action is example was rst published in Navarro (2011) and comes from the Metropolitan Area of Mexico City (MAMC). e MAMC, known worldwide for its transportation challenges and diculties regarding mobility and accessibility, made a decision to introduce cycling as a complement part of the transportation metropolitan system. A new rent-a-bike sys- tem (ECOBICI) was rst introduced and tested in part of the capital. e system was simple and aordable: for a small membership fee of only US$22, a bike could be taken from one of the many stations in the area and le at a station near the desired destination. e government has spent almost $6.5 million on this system, which started with eighty-ve stations and over 1,100 vehicles. e road infrastructure had to be changed accordingly and adapted to the new system. In a very short period of time, more than 24,000 subscribers joined the system and this number is continually increasing. Due to the high demand and success of the program, two additional phases are planned: one expanding the network with 110 ad- ditional stations and an expected 30,000 new users, and the other with seventy-ve stations and 20,000 users. e ECO- BICI system is integrated into the metropolitan transportation system and is directly connected to the Metrobús bus system and Metro subway system. 4.4 Example 4: Harvesting ICT for greening places e city of Pančevo has embarked on a unique project, the rst of its kind in Serbia. is example was rst published in Brković and Sretović (2012). e EcoBus project is a result of cooperation between Telekom Srbija, Ericsson, and the city of Figure 5: The Studenica Monastery and the Studenica hydroelectric plant near the monastery. M. BAJIĆ-BRKOVIĆ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 109 Pančevo, and is funded by the EU under its Future Internet Research and Experimentation (FIRE) program. e technology is simple and user friendly. EcoBus uses instruments mounted onto the existing public transportation vehicles in order to monitor a set of environmental parameters over a broad city area. Sixty public transportation vehicles are equipped with these devices, detecting and measuring six parameters: temperature, relative humid- ity, carbon monoxide, carbon dioxide, nitrogen dioxide, as well as a vehicle location. Constant readings of these parameters are per- formed whenever the vehicle is in motion and, in this way, data are collected from various locations. ese data are then delivered to the central server via the wireless network for further analysis and database storage. e real-time information about the air quality, atmospheric measurements data and location of the vehicles is freely available on the interactive map, accessible to virtually anyone with an internet connection or mobile phone [sic]. (Brković & Sretović 2012) 5 Concluding remarks: The way forward It has already been recognized that the greening of places involves the built environment, services and urban activities, and transportation as the key factors for making the shi. Pro- fessional knowledge and a large number of good case studies are already available for sharing and learning from each other. Nonetheless, change is taking place slowly. ere are many ex- amples in which local initiatives have failed, or the national policies have proven to be too inecient. e ISOCARP experience combines many positive and suc- cessful examples that have not failed due to an approach built on partnership and involvement of multiple stakeholders. A comprehensive and integrated approach promises a win-win situation and also emphasizes the importance of building local governance and management capacities, raising public aware- ness, and making local and national agencies and stakeholders part of the initiatives. e urban and spatial planning profession has much to con- tribute to these eorts. As one of the focal points and a place where all those participating in “making places” gather togeth- er, ISOCARP will contribute its share by continuing its mis- sion in knowledge creation and sharing, as well as in making cities and other places better for all. Professor Milica Bajić-Brković President, International Society of City and Regional Planners (ISO- CARP), the Hague, Netherlands E-mail: bajicmb@gmail.com Website: www.isocarp.org Notes This paper was presented at the twenty-fifth Sedlar conference, held by the Association of Town and Spatial Planning of Slovenia in coopera- tion with the Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia. The conference was held on June 13th, 2014 at the Ljubljana City Museum. The theme of the conference was “Green industrial areas: innovative approaches in urbanism.” References 47th ISOCARP International Society of City and Regional Planners World Congress: Liveable Cities: Urbanizing World, Meeting the Challenge, Wu- han, China. 2011. 48th ISOCARP International Society of City and Regional Planners World Congress: Fast Forward: Planning in a (Hyper) Dynamic Urban Context, Perm, Russia. 2012 . Bajić-Brković, Milica. (2012). Climate Change, National Policies, and Local Development: Meeting the Challenge. In: Mila Pucar & Branka Dimitrijević, eds., Climate Change and the Built Environment: Policies and Practice in Scotland and Serbia: IAUS and Glasgow Caledonian Univer- sity, pp. 35–52. Brković, Matija, & Višnja Sretović. (2012). Urban Sensing: Smart Solu- tions for Monitoring Environmental Quality: Case Studies from Serbia, In: 48th ISOCARP-International Society of City and Regional Planners World Congress: Fast Forward: Planning in a (Hyper) Dynamic Urban Context, Perm, Russia. Gossop, Chris, & Fernando Brandão Alves, eds. (2009). ISOCARP Review 05. Low Carbon Cities. Porto. Figure 6: Location map, source: Based on photographs taken from Google Earth and the Jaroslav Černi Institute for the Development of Water Resources (JCI), 2006; MHE Studenica main reconstruction project, Belgrade. ISOCARP considerations for greening cities and regions Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 110 Human, Brian (2009). Cambridge Delivering Smarter Growth. In: Chris Gossop & Fernando Brandão Alves, eds., ISOCARP Review 05. Low Car- bon Cities. Porto, pp. 108–125. ISOCARP website: www.isocarp.org Navarro, Edgar (2011). Aztec Bikes. 2001. 47th ISOCARP International Society of City and Regional Planners World Congress: Liveable Cities: Urbanizing World, Meeting the Challenge, Wuhan, China. Sretović, Višnja, Matija Brković, & Marija Cvetinović (2011). Green Energy and Cultural Heritage Preservation: Case Studies from Serbia. 47th ISO- CARP-International Society of City and Regional Planners World Congress: Liveable Cities: Urbanizing World, Meeting the Challenge, Wuhan, China. M. BAJIĆ-BRKOVIĆ Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 111 Boštjan KERBLER Globalizacija družbenega življenja v prostoru in času Intervju z akademikom prof. dr. Zdravkom Mlinarjem Zdravko Mlinar (1933), sociolog, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil dekan Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) in soustanovitelj Slovenskega sociološ- kega društva, je akademik – član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti. Kot pionir raziskovanj na področjih urbane in ruralne sociologije ter sociologije lokalnih skupnosti je raziskovalno in pedagoško zasnoval predmetno področje prostorske sociologije. Na FSPN je ustanovil Center za prostorsko sociologijo, predaval pa je tudi študentom arhitekture, krajinskega planiranja in v okviru IPŠPUP v Ljubljani, na podiplomskem študiju arhitekture v Beogradu ter kot profesor in raziskovalec deloval na števil- nih univerzah po svetu. Pogosto se je vključeval v aktivnosti urbanističnega inštituta in še zlasti sodeloval z Vladimirjem Bracem Mušičem, Lučko Šarec ter drugimi urbanisti in arhi- tekti. Tako je sam in s svojimi sodelavci vsebinsko obogatil urbanistično delovanje pri nas. Med posebej pomembnimi deli so Ljudje v novem mestu – Velenje (1965), Sociologija lokalnih skupnosti (1973), Urbanistični kriteriji za urejanje stanovanjskih območij: Sociološki pristopi (1978), Humanizacija mesta (1983), Protislovja družbenega razvoja (1986), Osamosvajanje in po- vezovanje v evropskem prostoru  (ur.)  (1995), Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi: Prostorskočasovna organizacija bivanja (2008), Globalizacija bogatí in/ali ogroža? (2012) idr. Njegova bibliograja obsega več kot 870 enot in vključuje obja- ve v številnih tujih jezikih. Z akademikom prof. dr. Zdravkom Mlinarjem smo se pogovarjali o njegovih pogledih in razmišl- janjih glede globalizacije in družbe, v kateri živimo. – Izraz globalizacija se danes uporablja pogosto in na raz- ličnih področjih. Kako ga razumete vi in s katerih vidikov ga obravnavate v svojih delih? »Globalizacija je postala osrednja tema družbenih sprememb današnjega časa. Izziva veliko pozornost, preseneča s svojo za- pletenostjo in povzroča veliko nesoglasij, kadar jo poskušajo pojasniti. Razprave o njej, še posebej v slovenskem prostoru, so pogosto prežete s strahom in tesnobo o tem, kaj nam prinaša in kako ogroža naš ustaljeni način življenja. Temeljno pa je vendarle razumevanje, da gre pri tem za razširjanje povezo- vanja in medsebojnih odvisnosti v svetovnem merilu. Z našega domačega zornega kota gre torej za vse večjo odprtost v svet. Do nje prihaja po naši volji, neodvisno od nje, ali pa tudi proti njej. Spremljamo jo lahko z vidika našega vključevanja v svet in tudi glede na to, kako drugi posegajo v naš prostor. S svojo knjigo sem zastavil vprašanje – ali nas globalizacija bo- gatí in/ali ogroža. V družboslovnih razpravah najdemo veliko enostranskih odgovorov. Toda poglobljeno preučevanje nam razkriva hkratno enotnost in spopadanje nasprotnosmernih te- ženj. Z odpiranjem v svet se povečuje dostopnost do bogastva raznovrstnosti. S tem pa se hkrati povečuje tudi ogroženost nacionalnih ali lokalnih identitet. Toda večja odprtost ne vodi nujno do njihovega izničenja. Pomeni tudi izziv za preobrazbo ožjih teritorialnih skupnosti v omrežja povezav v širšem prosto- ru. S podomačenjem sveta si hkrati približujemo vse njegovo bogastvo. Z večjo pozornostjo lahko po vsem svetu razkrivamo še ne izkoriščene možnosti, da selektivno pritegujemo intelek- tualne in materialne vire. Globalizacija torej razširja možnosti za našo obogatitev; vendar je samodejno ne zagotavlja. Ko gre za ogroženost posebej nakazujem ekološko, kulturno, etnično oziroma jezikovno, vojaško, populacijsko in zdravstveno ogro- ženost. Kar dejansko prevlada, je vse bolj odvisno od zavestne in aktivne vloge ljudi. Slika 1: Akademik prof. dr. Zdravko Mlinar (foto: Marko Zaplatil) Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 112 Intervju V obravnavah globalizacije je bila najprej močno prisotna predstava, da gre pri tem za nekaj odmaknjenega, kar se po- javlja daleč proč od našega vsakdanjega življenja. S svojo kn- jigo pa sem želel opozoriti, da globalizacija vse bolj prežema naše vsakdanje življenje. Pri tem ne gre le za nekakšno visoko politiko v odnosih med državami. Svoje prostorskosociološ- ke obravnave ne morem omejiti le na ,mednarodne odnose‘. Danes tudi že različne organizacije, mesta, podjetja in posa- mezniki neposredno posegajo v reševanje svetovnih zadev. Ali pa so vsaj izpostavljeni svetovnim vplivom. Pri tem še posebno pozornost posvečam bolj prikritim spremembam in poveza- vam, ki jih naša javnost niti ne zaznava, čeprav v veliki meri siromašijo ali bogatijo naše življenje. Na primer redkokdaj se sprašujemo, kako neenakomerno smo izpostavljeni različnim kulturam sveta?! Ene so nezaznavno popolnoma prevladale, na primer angloameriška. Številne pa so popolnoma odsotne. Že v evropskem merilu neozaveščeno puščamo ob strani tiste, ki so nam sicer geografsko in mogoče celo etnično blizu. Bogate večtisočletne azijske kulture nam še v današnji informacijski dobi ostajajo tuje.« – Kaj je po vašem mnenju s prostorskočasovnega vidika temeljna usmeritev globalizacije in kako se ta kaže v slo- venskem prostoru? »Temeljna usmeritev, ki se uveljavlja v procesu globalizaci- je, je torej razširjanje prostorsko časovnih horizontov. S tem mislim na to, da so ljudje zavestno ali nezavedno izpostavlje- ni prostorsko in časovno vse bolj odmaknjenemu dogajanju. Družboslovci pa so že opozorili tudi na miselno ujetost ljudi v ozkih prostorskih okvirih. Imenovali so jo ,teritorialna past‘. Ta preprečuje ljudem, da bi upoštevali dejansko razširjanje svoje odvisnosti v prostoru. Slovenski paradoks je v tem, da se je z osamosvojitvijo v času globalizacije še povečala ,zagledanost‘ v lastno državo. Utrdila se je tako imenovana državocentrič- nost. Kot zamudniki smo se tako vrnili nazaj k zgodovinsko že preživelemu ,vestfalskem redu‘. To je red, ki zahteva utrditev državne suverenosti in državnih meja v času, ko jih tehnološko podkrepljena globalizacija že daleč presega. Neuspešno razre- ševanje tega protislovja se v precejšnji meri kaže tudi v sedanji ekonomski krizi. Samostojna država nam je utrdila identiteto in odprla pot ne- posrednega vključevanja v svet. To nam lahko zavidajo števil- nejši Katalonci, Baski, Škoti ali Valižani, ki izražajo podobne težnje. Hkrati pa nas je čezmerno obremenila. Preveč se ukvar- jamo sami s seboj in pozabljamo da nas je le za slabo četrtino velikega mesta. Slovensko osamosvajanje se žal obravnava le kot enkratno dejanje na nacionalni ravni, ne pa kot sestavina dol- goročne družbene preobrazbe. Za današnji čas pa je značilno, da vse ožje enote vse bolj samostojno in neposredno vstopajo v svet. V preteklosti so lahko le prek zunanjega ministrstva, saj so bile le države subjekti mednarodnega prava. V Sloveniji pa centralizacija še vedno zadržuje večglasno izražanje, saj niti regije še niso priznane. Vendar pa v praksi že tudi župani naših mest skoraj vsakodnevno stopajo v stike z gospodarstveniki, diplomati, s kulturniki in z drugimi z vsega sveta.« – Ali Slovenci že znamo izkoristiti prednosti globalizacije ali nanjo še vedno gledamo kot na nekaj slabega? »Pri nas ljudje pogosto podcenjujejo zbliževanje dogajanja po vsem svetu. Premalo se upošteva to, kar v družboslovju ime- nujemo kot ,prostorskočasovno zgoščevanje‘. Ozaveščenost o mogočih pozitivnih in negativnih vplivih iz oddaljenih prede- lov sveta še močno zaostaja za dejansko povečano medsebojno odvisnostjo v svetu. Zato smo tako pogosto presenečeni, ko pride do nepričakovanega zapiranja tovarn in ,selitev delov- nih mest‘. Velikokrat tudi opuščamo različne priložnosti, ker ne poznamo ali podcenjujemo tisto, kar bi lahko pridobili od drugod. Kranjski podjetnik Lemut, ki ima tovarno tudi na Kitajskem, nekoliko karikirano pravi, da celo miselnost naših podjetnikov ne seže dalj kot do Beograda in Nemčije. Sicer pa ugotavlja, da so prevozni stroški za blago iz Kitajske do Kopra podobni tistim iz Kopra do Jesenic. Ko pa gre za komuniciranje prihaja do še večjih sprememb. Kot nam je povedal direktor idrijskega Kolektorja Stojan Petrič, v njihovem podjetju vsak ponedeljek poteka videokonferenca, v katero se vključujejo njihovi izvršni direktorji z vsega sveta. Presegli so vprašanja o velikih oddal- jenostih v komuniciranju s svojimi organizacijskimi enotami in tudi s partnerji po vsem svetu. V preteklosti je že reliefna razčlenjenost ozemlja v veliki meri določala domet in prekinitve komunikacij. Zato je največje šte- vilo narečij nastalo v hribovitem zahodnem delu Slovenije, ki ga je Fran Ramovš označil kot območje rovtarske narečne sku- pine. Današnji transport in komunikacije presegajo nekdanjo geograjo. V elektronskem komuniciranju ne poznamo več kilometrov, hribov in dolin. V nekdaj ,odmaknjenih‘ krajih imamo danes podjetja, kot so Alpina Žiri, Kolektor Idrija, Hidria Spodnja Idrija in Domel Slika 2: Urbanisti in sociologi o participaciji prebivalcev v mestnem okolju. Mednarodna konferenca, Urbanistični inštitut, Ljubljana, 1977 (Direktor Vladimir Braco Mušič, ur. Lučka Šarec). Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 113Intervju Železniki, ki vsa delujejo tudi že na Kitajskem. To pa tudi v kulturni sferi zahteva prehajanje od rovtarstva k svetovljanstvu. Idrija bi lahko sledila žalostni usodi zapuščenih rudarskih na- selij. Toda z močnim intelektualnim jedrom ji je uspelo vpel- jati popolnoma nove dejavnosti, s katerimi se je uveljavila na svetovnem tržišču. Hkrati je dobila tudi Unescovo priznanje z vpisom na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.« – Ali globalizacija res prinaša samo uniformnost, in če ni tako, kje se kaže nasprotje lete, torej raznovrstnost, spod- bujena z globalizacijo? Že v izhodišču svojega raziskovanja globalizacije sem spoznal, da je priljubljena razlaga, ki v globalizaciji vidi le vse večjo uniformnost, popolnoma enostranska. To na primer zadeva Hollywood, McDonald›s in Disneyland. Značilna je na pri- mer razlaga, ki opozarja na ,mcdonaldizacijo‘. Gre za verigo restavracij s hitro prehrano, ki se je iz ZDA razširila že v več kot 120 držav. Zasnovana je bila tako, da delujejo uspešneje, če v svojih restavracijah po svetu upoštevajo različne okuse in vred- note ljudi. Njihova ponudba v Indiji ne vključuje govedine, na Japonskem nudijo priljubljeno specialiteto Teriyaki Burger, v pretežno muslimanskih okoljih pa spet upoštevajo njihove posebnosti. Oskrbujejo se pretežno s hrano lokalnega porekla. Marsikatere krajevne in regionalne posebnosti se lahko uvel- javljajo šele v današnjem času prav z razširjanjem dostopnosti v prostoru. Napačna je torej trditev, da teritorialna raznovrstnost v splošnem izginja. Znani ekonomist in družboslovec Kenneth Boulding je sicer že pred tremi desetletji opozarjal, da se s skoraj grozljivo hitrostjo približujemo uniformnosti vsega sveta. Pri tem je napovedoval, da bo morda eno najpomembnejših vprašanj, pred katero bo postavljeno človeštvo v naslednjih sto letih  – kako ohraniti teritorialno raznovrstnost. Toda pri tem ni upošteval, da se hkrati z večjo dostopnostjo lahko povečuje tudi vrednotenje nekaterih lokalnih in regionalnih posebnosti. Namreč tistih, ki lahko prevzamejo določeno vlogo za ljudi v širšem prostoru. V knjigi prikazujem primer plezališča v Ospu pod Kraškim robom. Stena nad vasjo za domačine ni imela nobene vred- nosti. Ko pa so jo začeli odkrivati športni plezalci iz Trsta, iz osrednje Slovenije in od drugod se je uveljavila kot svetovna zanimivost. Zdaj prihajajo v Osp plezalci od povsod, tudi iz Avstralije in Argentine. Tudi gospodarske družbe vse bolj upoštevajo zahtevo: ,Kadar si v Rimu, deluj tako, kot delujejo Rimljani.‘ Globalizacija je torej protisloven proces, v katerem se nenehoma spopadajo težnje k uniformnosti in raznovrstnosti.« – Ali je vzrok za slovensko zadržanost oziroma celo nega- tivno naravnanost do globalizacije mogoče iskati v našem strahu pred vsem, kar je tuje? »Nekateri se nagibajo k poenostavljeni predstavi, da slovensko identiteto ogroža vse, kar prihaja od drugod: ljudje kot tujci in njihove navade, proizvodi, tuji vzori in zgledi, tuji jeziki, tuja arhitektura ter podobno. Tujci naj bi vnašali v naše okolje tuje elemente materialne in duhovne kulture. Slovenski razis- kovalec problematike inovativnosti Marko Kos – ki ga pri tem podpira tudi jezikoslovec Jože Toporišič – je zapisal: ,Vse, kar je tujega, je treba utopiti.‘ To lahko razumemo kot poziv za ,čisto Slovenijo‘. Tako se izraža prednostno vrednotenje tradicional- ne homogene skupnosti, torej take, ki izključuje raznovrstnost. Vendar pa je homogenost znak za sterilnost. Raznovrstnost in njeno povezovanje pa sta osnova za ustvarjalnost in ino- vativnost. Velika pozornost javnosti ob izvolitvi temnopoltega zdravnika Petra Bossmana za župana v piranski občini potrjuje izjemnost tega primera. Razkriva, kako globoko je še vedno ukoreninjen izključevalni odnos do različnosti. Gre za človeka, ki že več de- setletij živi v Sloveniji, govori slovensko, si je tu ustvaril družino in se ima za Slovenca. Boris Pahor, ki se je proslavil z zavze- Slika 3: Akademik prof. dr. Zdravko Mlinar (a) kot referent in (b) s P. Chombartom de Lauwom (foto: Vladimir Furlan) a b Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 114 Intervju manjem za slovensko manjšino v Italiji, pa vendarle ocenjuje, da je bila ta izvolitev tujerodnega človeka na vodilno funkcijo neprimerna?! Uveljavljanje univerzalnih standardov človekovih pravic in pravic manjšin pogosto razkrije našo dvojno moralo. Pri nas bi zanikali tisto, kar zahtevamo za svoje ljudi drugod po svetu, predvsem pa za svoji manjšini v Avstriji in Italiji.« – Kaj nam lahko služi kot odskočna deska za uspešno vključevanje v svet? »V besedah nenehoma izražamo svojo privrženost ustvarjal- nosti, na vsakem koraku poudarjamo pomen inovativnosti. To naj bi bilo jedro strategije preživetja ob vse večji konku- renčnosti v kontekstu globalizacije. S tako usmeritvijo naj bi si zagotovili izhod iz krize. Predvsem nančne omejitve pa da nam preprečujejo uresničevanje takih ciljev. Sociološka analiza pa nam razkriva še bolj temeljne, toda manj opazne zamejitve in nedoslednosti. Osebno sem še posebej po- zoren na to, da se dobro počutimo v družbeno homogenem okolju, skupaj s sebi podobnimi. Toda ustvarjalnost temelji na povezovanju raznovrstnosti, ne pa na povezovanju podobnega s podobnim. V Sloveniji pa v bolj ali manj pritajeni obliki  – kljub novejši balkanski izkušnji – etnična čistost in izključnost ohranjata dokaj pomembno vlogo pri odločanju.« – Kako bi po vašem mnenju v Sloveniji lahko presegli majhnost in omejenost? »V razvitem svetu, še posebej v ZDA, je v ospredju vprašan- je, kako pritegniti mlade nadarjene in ustvarjalne izobražence, ,delavce znanja‘ z vsega sveta. Knjiga Vzpon ustvarjalnega razre- da, ki jo je o tem napisal Richard Florida, je v Ameriki, Evropi in tudi drugod izzvala izjemno veliko zanimanje družboslovcev in politikov na vseh ravneh, v naši državi pa jo pozna le ozek krog strokovnjakov. V Sloveniji so taka prizadevanja še vedno bolj izjema kot pravilo. Pri nas se še ni uveljavila miselnost pogledati čez planke in iskati najboljše v širšem prostoru. V praksi, tako v lokalnem kot v nacionalnem merilu, računajo predvsem na domače kadre, tako kot že vseskozi v preteklosti. Pred leti sem celo za eno od fakultet ugotovil, da je – od več kot sto pedagoških in raziskovalnih delavcev – na njej deloval le eden, ki ni diplomiral na ljubljanski univerzi, ampak v Beo- gradu. Kot kažejo najnovejši podatki, še domačih izobražencev ne uspevamo zadržati, saj se prav zdaj povečuje »beg mož- ganov«. Odseljevanje naj ne bi pomenilo odtujitve, izgube, ampak možnost za plodno sodelovanje in za vračanje. Torej za cirkulacijo možganov, tako kot so to dosegli na Poljskem. Prav Poljska pa nas prehiteva s svojo dinamiko razvoja. Mili- joni izseljenih Poljakov, ki se zdaj vračajo, so ustvarili plodne povezave z Anglijo in ZDA. Sicer pa smo s sociološkega vidika lahko v preteklih letih razkrivali dva popolnoma različna vzorca priseljevanja tujih državljanov. Slovenska javnost je z zaskrbljenostjo spremljala načrtovanje, ki je odpiralo možnosti za naseljevanje Italijanov na Krasu v bližini državne meje. Priseljenci tu niso kazali pri- pravljenosti za prilagajanje na slovensko okolje. Prej bi lahko rekli, da so razširjali prostor svoje države, kar bi posledično lahko pomenilo pomik meje v slovensko notranjost. V neka- terih primerih bi domačini  – Slovenci postali celo podrejena manjšinska kategorija. Bistveno drugače pa je bilo v Prekmurju. Tu so se Angleži razpršeno naselili v opuščenih hišah na raz- ličnih lokacijah. Pri tem so izkazovali spoštljiv odnos tako do regionalne stavbne dediščine kot do slovenskega jezika. Vkl- jučevali so se v slovensko okolje, ne da bi kakor koli ogrožali slovensko teritorialno, jezikovno in kulturno identiteto. Res pa se jih je po nekaj letih kar precej odselilo. Tu se odpirajo še zanimiva vprašanja glede prihodnosti: Kateri od dveh primerov ponazarja težnje, ki se bodo krepile v pri- hodnje? Logika globalizacije krepi priseljevanje z bolj oddal- jenih predelov sveta, vendar v Slovenji še ne prihaja do večjih koncentracij oziroma enklav etničnih skupin v slogu ,kitajskih četrti‘ ipd.« – Običajno predvidevamo, da tujci s svojim vplivom ogro- žajo našo kulturno dediščino, vaše ugotovitve pa niso po- polnoma skladne s tem? »Konkretne izkušnje nam kažejo, kako poenostavljeno in tudi napačno je prepričanje, da prav tujci in nedomačini v sploš- nem ogrožajo kulturno dediščino nekega območja. To se kaže že znotraj države. Vzemimo priseljence iz osrednje Slovenije, ki so kupili stare hiše v kraških naseljih in jih prenovili kot počitniške hiše. Pri tem so praviloma poskrbeli, da so ohranili značilno kraško arhitekturo. Šele po tem vzoru so tudi doma- čini začeli bolj ceniti svojo stavbno in naselbinsko dediščino. Podobne pa so izkušnje z Angleži, ki so kupili in prenovili hiše v hribovskih vaseh in zaselkih, na primer na Cerkljanskem in v Škofjeloškem hribovju. Sarah in Keith Hogg sta kot prva Neslovenca dobila celo Ste- letovo priznanje. V sodelovanju z zavodom za varstvo kulturne dediščine sta z upoštevanjem slovenske tradicije v avtentični podobi obnovila hišo Pr‘ Lenart‘ v Podvrhu blizu smučarskega središča Stari vrh. Preuredila sta jo v luksuzni hotel. Prek spleta pa privabljata rekreativce od povsod. Poznamo pa tudi drugačne primere, v katerih novosti in spre- membe v svetu razvrednotijo našo domačo kulturno dediščino. Tehnološki inovaciji iz ZDA nam lahko pojasnita, zakaj na našem podeželju propadajo kozolci. Prva zadeva konzerviranje zelene krme s kisanjem  – siliranje, silaža; druga pa baliranje. Zato kozolec ni več potreben. Včasih pa dobiva popolnoma drugačno funkcijo, ko postane nosilec veleplakatov. Ob njih pa videvamo plasticirane bale, ki jih je naša etnologinja Mojca Tercelj Otorepec – ki deluje na območju Gorenjske – poime- novala ,dinozavrova jajca‘. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 115Intervju Včasih pa se kozolec pojavi le v simbolni vlogi, na primer ob načrtovanju trgovine Spar v Cerknem niso hoteli sprejeti nji- hove standardne ,škatlaste‘ oblike, zato je arhitekt Miha Furlan izdelal načrt po vzorcu cerkljanskega kozolca. Lokalne oblasti velikokrat lahko vplivajo na to, kako sprejeti različne posege od drugod, na primer, kadar gre za vprašanje lokacije, na kateri se bo postavilo nekaj novega. V Kopru niso dovolili, da bi McDonald‘s odprl restavracijo v starem mestnem jedru, lahko pa jo je odprl na mestnem obrobju. Včasih globalni vplivi slabijo javno življenje v kraju. Svetovni dogodki konkurirajo lokalnim, kulturnim, športnim in drugim prireditvam. V manjših krajih zapirajo kinematografe. Odpira- jo se vprašanja, ali bo medmrežje izpraznilo javne mestne pros- tore? V naslednji knjigi bom pisal prav o tem, torej o vplivih, ki jih prinaša nova informacijska tehnologija.« – Ali odpiranje navzven res pomeni le nevarnost za izgubo lastne identitete? »Globalizacijo so najprej enačili z razširjanjem dominacije svetovnega jedra, to je razvitega Zahoda in še zlasti Amerike. V tem smislu se je pojavljala kot podaljševanje gospodarskega, kulturnega in političnega imperializma in predstavljala izziv, na katerega so se odzivala protiglobalizacijska gibanja, ki pa so tudi sama postala globalna gibanja. Temeljna logika tega dogajanja je bila v tem, da kolikor eden pridobi, toliko drugi izgubi. Toda širjenja povezovanja v današnjem svetu ni več mo- goče razumeti le na ta način. Model evropskega povezovanja ne temelji na podrejanju, ampak na privlačnosti in zaupanju. Amerika kot svetovno jedro slabi. Ob amerikanizaciji se prav tako pojavlja ,vzhodnizacija‘. Na to je s svojo knjigo Easternization of the West opozoril Colin Campbell, ki ga je leta  2010 pri nas gostilo Slovensko soci- ološko društvo. V ospredje stopajo Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija. Toda to ne more več predstavljati nekakšne ponovitve prejšnje ameriške dominacije. Vse bolj se uveljavlja večsredišč- nost s spreminjajočimi se vlogami posameznih središč. V razumevanju sedanje ekonomske in družbene krize se pre- malo upošteva, da je prišel čas krepitve povratnih vplivov manj razvitih, ki zadevajo celotno strukturo družbe. Gre za čas, v katerem dosedanja slabost manj razvitih postaja njihova pred- nost v konkurenci z razvitimi. Toda ob veliki mobilnosti kapitala si predvsem ta zagotavlja večje dobičke od povsod. Hkrati pa se povečuje neenakost in brezposelnost tudi v razvitih državah. Slovenska politika še ni dojela dolgoročnih posledic, ki jih nakazuje prihajajoči ,po- vratni udar‘ prejšnjega tretjega sveta. Tudi ta vključuje tako ogrožanje kot možnost obogatitve. Ob zapiranju dislociranih obratov Alpine iz Žirov hkrati s prenašanjem dela proizvodnje v Bosno, Romunijo in na Ki- tajsko so se zaostrila vprašanja zaradi izgube delovnih mest. Ajdovski župan Marjan Poljšak je ob zaprtju obrata na Colu (2003) podal kritično oceno, da tak ukrep služi le lastnikom oziroma kapitalu. Pozneje je ugotovil, da resnejše krize zaradi brezposelnosti po zaprtju obrata ni bilo. Martin Kopač, te- danji direktor Alpine, pa je  – podobno kot Stojan Petrič za Kolektor – poudarjal: ,Če mi ne bi bili na Kitajskem, nas tudi tukaj že ne bi bilo več!‘ – Pri nas naj bi zadržali predvsem ,raziskovanje in razvoj‘? Iz dosedanjih izkušenj naših podjetij izhaja, da se niso ures- ničile domneve o tem, da bo razmeroma preprosto uveljaviti teritorialno delitev na »raziskovanje in razvoj« oziroma in- telektualno zahtevnejše ustvarjalno jedro, ki naj bi ga razvijali pri nas, in na izvedbeno proizvodno dejavnost, recimo, na Kitajskem. Tudi snovanje novega mora potekati tam, kjer je proizvodnja in kjer je tržišče. Uporabniki dobivajo vse večjo vlogo tudi v proizvodnji. V angleščini so že skovali izraz prosu- mers, ki ponazarja prežemanje vlog – producers and consumers. V podjetju Intervela, ki deluje v kraju Bač blizu Kozine, so dosegli svetovne uspehe v proizvodnji jader. Svojo dejavnost nenehoma izpopolnjujejo prav s tem, da sproti vključujejo izkušnje jadralcev, ki jih spremljajo na tekmovanjih po vsem svetu. Intenzivna povezanost in celo prežemanje vlog proizva- jalcev in uporabnikov pa pomeni, da se tudi teritorialno krepijo težnje k poenotenju sveta z vidika obeh vlog. Kitajska izgublja privlačnost zaradi poceni delovne sile. Pridobiva pa jo kot naj- večje tržišče in tudi kot velesila z milijoni visoko izobraženih strokovnjakov. To pomeni, da jih ne bomo mogli puščati ob stani, na boljšem bomo le, če bomo tudi sami soudeleženi v njihovem delovanju in upoštevali njihove potrebe.« – Kako pa je s teritorialnim ekspanzionizmom v združeni Evropi? »Ob osamosvojitvi so nas iz Beograda celo svarili, da bomo postali avstrijska provinca. Toda to se  – vsaj v takem smislu, kot so napovedovali – ni zgodilo! Zakaj? Ker se v razširjenem prostoru relativno zmanjšuje prejšnja dominantna vloga večjih bližnjih držav. Tudi te se morajo podrejati univerzalnim in evropskim standardom. Zato so utihnile zahteve po spremem- bi državnih meja. V Evropi doživljamo konec teritorialnega ekspanzionizma, ohranja se kvečjemu v prikritih oblikah. Ob odprtih mejah so postale nasilne spremembe teh brezpredmet- ne, vojna med državami EU je postala nemogoča. Močna gospodarska prisotnost Avstrijcev v Sloveniji vsega tega ne zanika. Na ta način bomo lažje preživeli. Toda temeljna usmeritev v svet ostaja. Najbolj uspešna in znana slovenska podjetja so se uveljavila na svetovnem tržišču, na primer Sea- way, Studia Moderna, Pipistrel in druga. Naši obramboslovci opozarjajo, da je potreben miselni preob- rat v zvezi s spremenjeno vlogo vojske. Vendar se je pri nas že močno utrdila miselnost, ki kaže na samoumevno podaljševan- je vojaške prisotnosti kot posebnega sektorja. To pa vključuje Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 116 Intervju težnjo, da ta postaja sam sebi namen. V času, v katerem ,slo- vensko nebo varujejo italijanska letala‘, smo za 50  milijonov evrov kupili rusko bojno ladjo s topom, z mitraljezi in raketa- mi. Hkrati pa se na kraškem robu pojavljajo požari, ki jih naši gasilci z neprimerno opremo le s težavo krotijo. Preobrazba naše vojske pa je – ob vseh drugih državnih kriznih ukrepih – doslej ostajala v nekakšnem lagodnem zatišju?! Prav zdaj pa se vendarle nekaj ,premika‘ … Tudi ob svojih obveznostih do Nata bi lahko zmanjšali breme vojaških izdatkov. Na primer v večji meri bi morali uveljaviti večnamensko rabo vojaške in varnost- ne infrastrukture. Na to sem pri svojih predavanjih prostorske sociologije na več fakultetah opozarjal že pred desetletji. Prazna zaklonišča danes ne bi bila prazna, če bi jih zgradili kot večna- menske objekte. Spet gre predvsem za miselnost! Prav preživeta in ozka sektorska miselnost preprečuje večnamensko snovanje novega. Vendar v razpravah o krizi in varčevanju ob tem – po mojem vedenju – še ni bilo besede? Uradno togost pa prese- gajo civilno družbene pobude in domiselnost posameznikov, ki v širšem prostorskočasovnem kontekstu uveljavljajo nove vloge starega. Miha Naglič, Aleksander Jankovič Potočnik in drugi so dali nov pomen utrdbam Rupnikove linije. Oživili so jih kot zgodovinsko dediščino, ki prek spleta privablja vojaške zgodovinarje ter turiste iz Evrope in Amerike.« – Ali se bomo Slovenci izognili splošni preobrazbi terito- rialno zamejenih skupnosti? »Ne, slovenski narod se ne bo mogel izogniti splošni preob- razbi teritorialno zamejenih skupnosti. Vse bolj bo namreč temeljil na omrežni povezanosti po svetu razpršenih članov. To se že dogaja; večinoma neopazno, vendar tudi zavestno in organizirano. To nakazuje povezovalna aktivnost Svetovnega slovenskega kongresa. Pri tem je prišlo do pomembnega pre- mika. Ne gre več le za kulturno in narodnosimbolno vsebino, ki je bila tradicionalno prisotna v folklornih prireditvah za izseljence. Oživljanje spominov na preteklost vse bolj dopoln- juje njihovo vključevanje v programe, usmerjene v prihodnost. Arhitekte, gradbenike, znanstvenike, zdravnike, gospodarstve- nike, novinarje ter druge izseljence in njihove potomce vklju- čujejo v reševanje aktualnih problemov Slovenije. S spletom pa se uveljavljajo nove oblike komuniciranja, tako kot na primer Spletna skupnost Slovencev po svetu, brezplačno telefonsko po- vezovanje prek skypa ipd. Narod vse bolj izgublja lastnost vnaprejšnje danosti. Vse bolj postaja ,narod‘ članov po njihovi volji in vse več je primerov, v katerih posameznik drugega porekla, ki je bil mogoče celo rojen v Sloveniji, prevzame kulturo, jezik in način življenja Slo- vencev; stvarnost torej zahteva manj izključujoče pojmovanje slovenstva. Etnična pripadnost se sicer pri nas upošteva bolj kot znanje in ustvarjalnost. Kadar pa posamezni Slovenci in Slovenke izkažejo svoje vrhunske sposobnosti kje drugje po svetu, na primer na Harvardu ali v Oxfordu, se velikokrat znajdejo pred zaprtimi vrati brez možnosti povratka. Kot nas opozarja Boris Pahor, zanimanje matične Slovenije ne seže niti v zamejstvo. Pa vendarle nas dopisniki vsaj redno obveščajo o problemih slovenske manjšine. Redko komu pa je znano, da se Trst v mednarodnem merilu uveljavlja kot ,mesto znanosti‘ in da se na avstrijskem Koroškem zgledujejo po Sili- cijevi dolini v Kaliforniji s programom Silicon Alps. Pred leti sem se udeležil konference gibanja Pugwash v Hirošimi. Ob tej priložnosti sem srečal kar nekaj zikov, ki so poznali tržaški Area Science Park, ki se nahaja v Padričah in Bazovici, niso pa imeli prav jasne predstave o tem, kje je Slovenija.« – Menite, da se bo z globalizacijo bolj izkoristil intelek- tualni kapital, ki ga poosebljajo zaposleni na slovenskih univerzah in drugih znanstvenih ustanovah? »Že pred več desetletji sem srečeval profesorje z uglednih ame- riških univerz, ki so iskali možnosti, da bi se v času svojega študijskega dopusta oziroma ,sobotnega leta‘ pridružili kateri od evropskih univerz. Togost našega normativnega reda in ins- titucionalna zaprtost pa nista dopuščali, da bi jih pritegnili, čeprav bi jih lahko brezplačno vključevali v programe svojih visokošolskih ustanov. Poleg tega pa so se rektorji ljubljanske univerze v času nekdanje Jugoslavije popolnoma nekritično podredili modelu, ki je za dolgo obdobje marginaliziral njeno ,mednarodno sodelovanje‘. Ta model se je, nekoliko poeno- stavljeno, glasil: BeogradMoskva, ZagrebLeningrad, Ljubljana- Minsk. Pač pa se je rektor pozneje ustanovljene novogoriške univerze Danilo Zavrtanik v veliki meri oprl na številne osebne stike s ziki in z drugimi znanstveniki univerz po svetu. Ti so bili ponosni, da so lahko – brez plačila z naše strani – pomagali pri ustanavljanju nove znanstvenoizobraževalne ustanove. Ob skoraj nikakršni materialni infrastrukturi je bil v začetku zelo pomemben prav socialni oziroma moralni kapital v svetovnem merilu.« – Kako slovenska družba v današnjem času dojema samo- stojnost oziroma neodvisnost? »Osamosvajanje ne pomeni avtomatično tudi vse večje ne- odvisnosti. To so spoznali že družboslovci v Južni Ameriki, ki so opustili »teorijo odvisnosti« in spoznali, da ,neodvisnost‘ od svetovnega jedra ni rešitev za to, da bi presegli zaostajanje v razvoju. V naši ustavi pa se neodvisnost še vedno pojavlja kot vrednota, ki daje oporo preživetim težnjam k zaprtosti in samozadostnosti. To ni le spodrsljaj, ki je nastal pri pisanju ustave. Tako vrednotenje so pisci ustave – pod vtisom o zunanji ogroženosti – uveljavljali tudi z normativnim redom notranje upravnopolitične ureditve Slovenije. Le izrazito centralistič- na ureditev naj bi zagotovila ohranitev integritete slovenske države. Kot določa 140 člen ustave, občine lahko samostojno opravljajo le popolnoma lokalne zadeve, torej tiste, ki zade- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 117Intervju vajo le prebivalce občine. Napredni družboslovci in politiki po svetu iščejo načine, na katere bi lahko spodbujali ljudi, da bi se čim neposredneje vključevali in prevzemali odgovornost za reševanje svetovnih zadev. Naš normativni red pa zamejuje njihove horizonte nekako tako, da naj bi se ukvarjali le sami s seboj. O tem sem že pisal in navedel, da gre za ,getoizacijo lo- kalne demokracije‘. Tudi drugi avtorji so že kritično opozarjali, na primer na strah pred regijami, ki bi se neposredno pove- zovale s svetom in se ne bi podrejale strankarskim centralam. Naš normativni red ne spodbuja soudeležbe in partnerskega sodelovanja pri odločanju na več ravneh, čeprav je to že postalo pomembna tema prizadevanj v EU. Naša ustava v splošnem bolj izraža bojazni, ki temeljijo na iz- kušnjah iz preteklosti, kot pa smeri spreminjanja za vnaprej. Sedanji ustavni red predvideva statično, nemobilno družbo. To je razvidno že iz tega, da zagotavlja večje pravice avtoh- tonim manjšinam kot priseljencem. Ob vse večji mobilnosti pa postaja to razločevanje nemogoče. Kot nas je poučila EU, postaja razlikovanje med domačim in tujim nesprejemljivo. Kljub svojim stališčem smo že morali spremeniti ustavo, ki tujim državljanom ni dopuščala lastništva nepremičnin. Ves čas pa smo bili za to, da naši državljani obdržijo lastnino na Hrvaškem.« – V Sloveniji pa se vendarle pojavlja tudi kritika, da se premalo odpiramo navzven. Ali to drži? »Prevečkrat se kar pavšalno zadovoljujemo s sklepi, ki zadevajo odpiranje ali zaprtost Slovenije v splošnem, prikrite pa ostajajo velike razlike med ljudmi. S kolegom Janezom Štebetom na FDV sva analizirala podatke iz več anketnih raziskav in ugo- tovila, da se družbena neenakost med sloji prebivalcev znotraj države izraža tudi z vidika njihovega (ne)vključevanja v svet. Razlike med njimi so še posebej pomembne glede na to, da se zaradi različnih teženj ohranjajo še vnaprej. Tisti, ki se najbolj zapirajo v ožje teritorialne enote, hkrati tudi nimajo želja, da bi se v prihodnje bolj vključevali v širšo družbo. Zanje je značil- no, da imajo (naj)nižjo stopnjo izobrazbe, nizek dohodek, da prebivajo na podeželju, da imajo podrejen položaj na delovnem mestu, da manj potujejo in da verjetno sploh še niso potovali z letalom, da pripisujejo večji pomen prednikom ter rojstvu in času bivanja v Sloveniji, da so verni, da redko dajejo kakšno pobudo v svojem okolju in podobno. Toda prav večja odprtost in izpostavljenost možnostim v sve- tovnem merilu lahko pomenita tudi izzive za spremembo ne- enakosti med notranjimi sloji. Veliko univerz po svetu privablja najbolj nadarjene študente od povsod in jim nudi različne ob- like pomoči. Tudi nekateri programi  EU, na primer Erasmus in Ceepus, upoštevajo neenake materialne možnosti mladih in jim omogočajo brezplačni študij na univerzah drugih držav.« – Verjetno pa imajo težnje k prostorskemu odpiranju ven- darle tudi svoje meje? Globalizacija po eni strani simbolizira vse večjo odprtost v svet, ko pa postane vsevključujoča na ravni sveta kot celote, ne pre- ostaja ničesar več zunaj nje. Torej se spet znajdemo v zaprtem sistemu. To pomeni izgubo ,zunanjega sveta‘, izgubo alternativ in ponotranjenje reševanja vseh problemov. Težnja znebiti se neželenih pojavov, ljudi ali stvari tako, da bi jih ,izvozili‘ iz sistema v zunanji svet, postaja neuresničljiva. To ni le abstraktno akademsko vprašanje. Zgodnja ozaveš- čenost o tem lahko prepreči, da bi se znašli popolnoma ne- pripravljeni na tako izgubo alternative temu svojemu ,edinemu svetu‘. Tudi tu je potreben miselni preobrat. Približujemo se položaju, v katerem ne bo več nikogar drugega, na kogar bi lahko prenesli negativne posledice svojega delovanja. In to se kaže na vseh ravneh teritorialne organizacije družbe. V po- enotenem svetu se na primer nevarnih odpadkov ne bo več mogoče znebiti preprosto tako, da bi jih izvozili v kateri drug predel sveta ali nekam zunaj tega sveta. Tako se bo zastavljalo vprašanje o večji odgovornosti, ki se ji objektivno ne bo več mogoče izogniti. Kot posamezniki in skupinsko jo bomo mo- rali prevzemati le nase. V zvezi s tem se zaostruje tudi kritika globalizacije. Z ekološ- kega vidika stopajo v ospredje meje rasti in meje svobode, ki zastavljajo tudi meje globalizaciji, Zaostrujejo se zahteve po deglobalizaciji prometa, okrepili pa naj bi regionalne izmen- jave. Kot pravi Andrej Kirn, česna ni treba uvažati iz Kitajske! V večji meri naj bi se opirali na svoje sile. Pojavlja se zahteva po večji samozadostnosti, na primer v zvezi z energetsko in s prehransko oskrbo. Kar je pred nekaj desetletji veljalo za znak nerazvitosti in zaostalosti, zdaj postavljamo v ospredje politike na lokalni, nacionalni in globalni ravni. Z vključevanjem zičnega okolja se nam prejšnje predstave o globalizaciji sprevračajo v svoje nasprotje. Življenje ljudi bo vse bolj razpeto med svetovljansko informacijsko sfero in ekološki- mi zamejitvami zičnega sveta. Tehnološko okrepljena moč človeka pa pomeni, da postaja sam sebi najpomembnejši vir bogastva in hkrati tudi lastnega ogrožanja.« – Gospod akademik, hvala, da ste delili z nami svoje po- glede in razmišljanja. Želim vam uspešno delo še naprej! Intervjuval: Boštjan Kerbler, 11. 12. 2013 Boštjan Kerbler Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: bostjan.kerbler@uirs.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 118 Boštjan KERBLER Značilnosti zasebnega najemnega sektorja v Sloveniji Intervju z dr. Richardom Sendijem Dr. Richard Sendi je raziskovalec na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. Specializiral se je za stanovanjske študije in na tem področju ima več kot dvajset let raziskovalnih izku- šenj. V tem obdobju je vodil številne raziskovalne projekte o različnih temah, povezanih s stanovanjsko problematiko, kot so: stanovanja in kakovost bivanja, stanovanjska politika kot generator in blažilec socialnih problemov, izhodišča za zago- tavljanje raznolikosti stanovanjske gradnje, smernice za samo- graditelje, strategija za povečanje ponudbe stanovanj, ukrepi za povečanje učinkovitosti trga stanovanj, stanovanjske razmere starejših, prenova stanovanjskih sosesk itd. Objavil je tudi številne znanstvene in strokovne članke, monograje in tudi poglavja v knjigah, izdanih v tujini. S kolegom in sodelavcem Richardom sem se pogovarjal o naj- novejši raziskavi, v kateri je s sodelavci preučeval značilnosti zasebnega najemnega sektorja v Sloveniji. – Med letoma 2011 in 2014 ste s sodelavci z urbanistič- nega inštituta opravili raziskavo o značilnostih zasebnega najemnega sektorja v Sloveniji. Zakaj ste se odločili za preučevanje te problematike? »S problematiko stanovanjskega najema v zasebnem sektor- ju se na urbanističnem inštitutu ukvarjamo že dalj časa. Prvo raziskavo o delovanju tega sektorja smo izvedli že leta  2000, vendar je bila ta po obsegu in vsebini bolj omejena, kot je sedanja. Gre za področje, ki ni zakonsko ustrezno urejeno in do zdaj še bilo deležno potrebne podpore s strani države, kot je to praksa v razvitejših zahodnoevropskih državah. Nacionalni stanovanjski program 2000–2009  (mimogrede, sprejet šele devet let po uvedbi stanovanjskih reform, od leta 2009 pa Slovenija nima nacionalnega stanovanjskega progra- ma) je, med drugim, predvidel tudi uvedbo ukrepov za za- gotavljanje potrebnih tržnih razmer za spodbujanje vlaganj v zasebna najemna stanovanja na način, ki naj bi njihovim la- stnikom jamčil sprejemljivo varnost naložb in dobiček. Avtor- ji stanovanjskega programa so navedli, da je razvoj zasebnega najemnega sektorja nujen zaradi nenehnega povpraševanja po najemnih stanovanjih, še posebej v večjih mestih in regijskih centrih. Vendar današnje stanje na področju zasebnega najema kaže, da država med veljavnostjo stanovanjskega programa ni uspela uresničiti zgoraj omenjenega cilja. Kot je splošno znano, se najemna dejavnost v glavnem opravlja neregistrirano oz. nele- galno. Uradna politika pa se ves čas vede, kot da ta dejavnost ni pomembna, in jo še naprej zanemarja. Vemo pa, da si v državah, v katerih uspešno deluje ustrezno partnersko sode- lovanje med lokalnimi oblastmi in zasebnimi najemodajalci, ni mogoče predstavljati stanovanjskega sistema, v katerem ne bi bil aktivno vključen zasebni najemni sektor kot eden od pomembnih ponudnikov najemnih stanovanj. V raziskavi smo torej želeli izvesti temeljito analizo stanja in aktivnosti na tem področju, kar je osnova za oblikovanje izhodišč za vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okvira za zagotavljanje učinkovitega delovanja zasebnega najemnega stanovanjskega trga. Pri tem pa velja omeniti, da je izvedbo projekta nancirala Agencija Republike Slovenije za razisko- valno dejavnost.« – Praviš, da zasebni najemni sektor večinoma deluje nele- galno. Kako utemeljuješ te domneve? Dr. Richard Sendi, raziskovalec na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 119Intervju »Leta 2011, ko smo začeli izvajati ta raziskovalni projekt, sploh ni bilo nobenih javno dosegljivih uradnih statističnih podat- kov o številu stanovanj, ki se oddajajo v najem v zasebnem sektorju. Prelomna sprememba se je zgodila v letu 2013, ko je Statistični urad RS prvič, odkar obstaja, javno objavil tudi podatke o številu stanovanj, ki se oddajajo v najem na zaseb- nem trgu. Po rezultatih registrskega popisa iz leta 2011 je bilo 78 % stanovanj lastniško zasedenih (lastnik živi v stanovanju), 6,5 % neprotnih, 1,8 % tržnih, 0,7 službenih in 0,3 % namen- skih (npr. domovi za upokojence, študentski domovi …). Za nas je posebej zanimiv podatek, da znaša delež zasebnih najemnih stanovanj le 1,8 % celotnega naseljenega fonda. V strokovnih krogih namreč velja splošno prepričanje, da je ta delež precej višji, kot ga kažejo podatki iz popisa. Poleg tega sta vprašljiva še dva popisna podatka. Prvič, skoraj 13  % naseljenih stano- vanj je bilo kategorizirano za ,uporabniška‘ (to so stanovanja, v katerih nihče od stanovalcev, ki stanovanje uporabljajo, ni lastnik, hkrati pa stanovanje ni najemno). Drugič, 21 % celo- tnega stanovanjskega sklada je bilo opredeljeno za ,nenaseljena‘ stanovanja, kar pomeni, da naj bi bila ta prazna. Po našem prepričanju sta ta podatka ključna pri določanju prave velikosti zasebnega najemnega fonda. Čeprav tudi mi nimamo natančnih podatkov o dejanski ve- likosti zasebnega najemnega fonda, zagovarjamo tezo, da je resnično stanje popolnoma drugačno. Prepričani smo, da je delež stanovanj, ki se oddajajo v najem v zasebnem sektorju, precej večji od tega, ki ga predstavlja sedanja uradna statistika. Eden ključnih argumentov za to trditev je, da podatki SURS o zasebnem najemnem fondu predstavljajo le najemodajalce, ki so imeli v času izvedbe popisa prijavljeno dejavnost zasebnega najema. Nihče v državi (ne SURS ne GURS) ne ve, ali so ,nena- seljena‘ stanovanja dejansko nenaseljena. Prav tako nihče ne ve, natančno koliko ,uporabniških‘ stanovanj v celoti uporabljajo osebe, ki resnično ne plačujejo najemnine. Dejstvo je, da zaseb- ni najemni sektor ni ustrezno pravno urejen, da manjka tudi ustrezen institucionalni okvir, ki je nujno potreben za učin- kovito in uspešno delovanje zasebnega najemnega sektorja. To tezo so potrdili tudi predstavniki različnih državnih ustanov in nevladnih organizacij, ki so v okviru projekta odgovorili na naša vprašanja o sedanjem načinu delovanja zasebnega na- jemnega sektorja.« – Zakaj je tako pomembno, da se vzpostavi urejeno delo- vanje zasebnega najemnega stanovanjskega sektorja? »V odgovoru na to vprašanje bi najprej poudaril nekaj po- membnih slabosti sedanjega načina delovanja tega sektorja. Zaradi neurejenosti dejavnosti ni natančnih podatkov o de- janski velikosti tega fonda  – natančna informacija o tem je zelo pomembna za ugotavljanje in načrtovanje stanovanjskih potreb  – niti ni mogoče preverjati kakovosti ponudbe na zasebnem najemnem trgu, prav tako ni ustreznih razmer za spodbujanje aktivnejše in formalne udeležbe potencialnih in- vestitorjev oz. najemodajalcev. Zaradi neurejenosti dejavnosti obstaja tudi možnost, da nekatera stanovanja dejansko ostajajo prazna zaradi neustrezne oz. pomanjkljive zakonodaje  (pred- vsem v zvezi z visokimi davki, razmerjem najemnik/najemoda- jalec, zapletenimi in dolgotrajnimi postopki izselitve v primeru prekinitve najemnega razmerja itd.), morebitna prazna stano- vanja pa pomenijo nesmotrno rabo obstoječih stanovanjskih zmogljivosti. Na drugi strani pa naj bi vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okvira za delovanje zasebnega najemnega sektorja pripomogla k aktivnejši udeležbi potencialnih inve- stitorjev na zasebnem trgu in s tem k povečanju raznovrstne ponudbe najemnih stanovanj ter tudi k omogočanju večje stanovanjske mobilnosti prebivalcev, zmanjšanju potreb po zdaj pretiranem hrepenenju po lastništvu stanovanja, uvedbi ustreznih partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem ter k njihovemu učinkovitejšemu in usklajenemu delovanju, ne nazadnje pa tudi k znižanju pritiskov na že močno omejeno ponudbo neprotnih najemnih stanovanj pri občasnih razpisih javnih stanovanjskih skladov.« – Katere so bile ključne vsebine vaše raziskave? »Raziskava je bila izvedena v treh glavnih zaporednih fazah. V prvi fazi smo izvedli podrobni pregled tuje literature in analizirali različne sisteme/modele ureditve zasebnega naje- mnega sektorja v nekaterih državah EU. Namen pregleda tuje literature je bil vzpostaviti teoretične okvire, ki so nam služili kot vodilo pri izvedbi analize obstoječega stanja v Sloveniji. Sočasno nam je pregled literature pomenil osnovo za izvedbo kontekstualne primerjalne analize sedanjega delovanja sektorja v Sloveniji s sistemi v razvitejših zahodnoevropskih državah. V drugi fazi smo se lotili analize dejanskega stanja oziroma na- čina delovanja zasebnega najemnega sektorja pri nas. Analizo stanja smo izvedli v dveh delih, in sicer s terensko raziskavo ter analizo vloge in stališč državnih ustanov in nevladnih organi- zacij. S terensko raziskavo smo želeli ugotoviti, katere so glavne značilnosti delovanja zasebnega najemnega sektorja in kakšna je kakovost ponudbe na zasebnem trgu. Terensko raziskavo smo izvedli s pomočjo vprašalnika, ki je obsegal 40 vprašanj, z njimi pa smo zbrali informacije o vrsti ponudbe, lastniku (spol, starost, kraj bivanja), zičnih lastnostih najemne enote (loka- cija, vrsta, tip, velikost, leto zgraditve, prenovljenost, vzdrže- vanost itd.), notranji opremljenosti  (pohištvo, gospodinjski aparati, ogrevanje, internet itd.), zunanji opremljenosti  (par- kirišče, dvorišče, dostopnost javnega prometa itd.), stanovanj- skih stroških  (najemnina, drugi stroški, način plačila, avans, varščina), zahtevah najemodajalcev  (tip najemnika, omejitve, možnosti za sklenitev najemne pogodbe, možnost za prijavo bivališča) itd. Pri tem je treba poudariti, da je bila izvedba terenske raziskave najkompleksnejši in najzahtevnejši del celotne raziskave. Z analizo vloge in stališč državnih ustanov in nevladnih or- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 120 Intervju ganizacij, ki delujejo na področju stanovanjske oskrbe, smo želeli ugotoviti, kako oz. s katerimi konkretnimi dejavnost- mi sodelujejo na tem področju in kakšni so njihovi pogledi glede sedanjega načina delovanja zasebnega trga. Zanimalo nas je tudi, ali se raziskane ustanove zavedajo pomembnosti in potencialnih koristi zasebnega najemnega sektorja ter ali pri posamezni ustanovi obstaja interes za njegovo urejeno in učinkovito delovanje. Ta del raziskave naj bi nam prav tako pomagal razumeti in razložiti, zakaj je stanje na tem področju danes tako, kakršno je. Za pridobitev teh informacij smo pri- pravili vprašalnik, ki smo ga poslali v izpolnitev ključnim mi- nistrstvom (ministrstvu za infrastrukturo in prostor in ministr- stvu za nance), državnemu zboru (odboru za infrastrukturo in prostor), vsem parlamentarnim poslanskim skupinam (SLS, SDS, DESUS nam niso odgovorili), stanovanjskemu skladu RS in javnemu stanovanjskemu skladu MOL. V raziskavo smo vključili tudi pomembnejše nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju, in sicer Svet za pravice najemnikov, Združe- nje najemnikov, Združenje lastnikov nepremičnin, Združenje lastnikov razlaščenega premoženja, Mladinski svet Slovenije in Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU-rooms). Tretja faza je bila namenjena oblikovanju in predstavitvi pri- poročil za ureditev razmer v zasebnem najemnem sektorju.« – Praviš, da je bila izvedba terenske analize stanja najtežji izziv pri izvedbi raziskovalnega projekta. Zakaj? »Kot sem že omenil, zaradi sedanjega odnosa države do tega sektorja ni mogoče pridobiti natančnih informacij o velikosti in drugih značilnosti ponudbe na zasebnem trgu. To seveda prav tako pomeni, da ni uradnega vira informaciji o najemo- dajalcih, ki delujejo v tem sektorju. Zaradi tega je bila izvedba raziskave na tem področju že od začetka močno otežena. Prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili, je torej bilo, kako priti do informacij o ponudnikih in njihovih nepremičninah. Poskusi, da bi od davčnih organov pridobili vsaj informacije v tistih na- jemodajalcih, ki imajo dejavnost prijavljeno, niso bili uspešni. Izvedeli smo, da nam teh informacij ne morejo posredovati, saj bi s tem kršili zakon o zaščiti osebnih podatkov. Tako nam je v danih razmerah ostala le možnost, da do naslovov najemoda- jalcev pridemo prek javnih medijev, ki oglašujejo stanovanja za najem na zasebnem trgu. To je bilo najlažje. Od tod naprej pa je bil ključni problem, kako izvesti raziskavo o najemodajalcih in njihovih nepremičninah glede na to, da je to zelo občutljivo področje, na katerem, kot že rečeno, nekateri ponudniki sto- ritev delujejo nelegalno. Zaradi vseh navedenih okoliščin smo izbrali tako imenovano prikrito raziskovalno metodologijo – v angleščini imenujejo to covert research methodology –, ki je nam omogočila izvedbo raziskave, ne bi raziskovane osebe vedele, da so vključene vanjo. V primerjavi z drugimi klasičnimi meto- dologijami (kot so telefonske/poštne ankete ali intervjuji face- -to face) ima ta metodologija pomembno prednost. V našem primeru gre za to, da smo lahko dobili zelo natančne odgovo- re, ker so najemodajalci mislili, da odgovarjajo potencialnim najemnikom. Zaradi tega smo dobili natančne odgovore tudi na tista občutljiva vprašanja, kot so, ali najemodajalec sklene najemno pogodbo z najemnikom; ali se najemnina plača z go- tovino ali prek bančnega računa; ali lahko najemnik registrira začasno bivališče na naslovu najema; ali najemodajalec zahteva predplačila najemnine itd. Pri izvedbi terenske ankete so nam pomagali študenti, ki smo jim dali natančna navodila v zvezi z zbiranjem želenih informacij.« – Kaj so glavne ugotovitve terenske raziskave ter analize vlog in stališč državnih ustanov in nevladnih organizacij? »Najprej glede terenske raziskave. V državi, v kateri je po podatkih popisa iz leta  2011 92  % stanovanj v lasti zičnih oseb, velja splošna nenaklonjenost do reševanja stanovanjskega problema z najemom, pri čemer ima področje zasebnega na- jema pogosto tudi negativen prizvok. Ta stanovanjski sektor je pogosto okarakteriziran z negativnimi opisi, kot so oddaja- nje enot brez najemnih pogodb, neurejena, nevzdrževana oz. podstandardna ponudba, oderuške najemnine, omejitev svo- bode itd. Rezultati naše raziskave kažejo, da ni tako. Nekatere ugotovitve so nas precej presenetile. Ugotovili smo lahko, da stanje le ni tako slabo, kot velja oziroma je splošno razširjeno mnenje, predvsem glede kakovosti ponudbe v tem sektorju. Med pozitivnimi ugotovitvami velja omeniti to, da večina najemodajalcev z najemnikom sklene najemno pogodbo. Prav tako presenetljiva je bila ugotovitev, da je le minimalna razlika med deležem najemodajalcev, ki prejemajo najemnino v goto- vini (45 %), in tistim, ki najemnino prejemajo prek bančnega računa  (42 %), preostalim  (13  %) pa je celo vseeno, odvisno od želje najemnika. Ugotovili smo tudi, da večina najemo- dajalcev dovoli prijavo začasnega bivališča. Dalje, večina pre- gledanih najemnih enot je bila dobro urejena, vzdrževana in prenovljena, pri čemer starost stanovanjske stavbe, v kateri je bila nepremičnina, večinoma ni bistveno vplivala na kakovost ponujene enote. Večina najemnih enot je bila tudi ustrezno opremljena z osnovno stanovanjsko opremo in ustreznim sis- temom ogrevanja. Hkrati smo, seveda, ugotovili tudi določene slabosti sedanjega delovanja sektorja. Med temi bi poudaril to, da je povprečna najemnina glede na kupno moč prebivalstva relativno visoka, v nekaterih primerih celo oderuška. Ugotovili smo tudi precej velik razpon (več kot petkratni) med najnižjo in najvišjo naje- mnino. In tako kot velja pri cenah stanovanj, smo tudi glede najemnine ugotovili, da so (po kvadratnem metru površine), te precej višje za manjše enote v primerjavi z večjimi najemnimi enotami. To so seveda tržne deformacije, ki so posledica neu- strezne stanovanjske politike in pomanjkljive oz. neuravnote- žene ponudbe stanovanj v splošnem. Druga pomanjkljivost se nanaša na najemno pogodbo. Čeprav večina najemodajalcev z najemnikom sklene najemno pogodbo, nismo ugotovili  (ker nismo smeli spraševati), ali so te pogodbe dejansko tudi pri- Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 121Intervju javljene upravnim organom. In glede na to, da najemodajalci niso zakonsko dolžni prijaviti najemne dejavnosti, obstaja ne- kaj dvomov glede dejanske funkcije teh pogodb, še posebej če niso notarsko overjene. Ugotovili smo tudi, da so obratovalni stroški povprečno dokaj visoki, še posebej v zimskem času. In čeprav so najemne enote večinoma dobro vzdrževane, smo ugo- tovili, da so manjše najemne enote navadno slabše prenovljene. Glede ugotovitev analize vlog in stališč državnih ustanov in nevladnih organizacij bom povzel le ugotovitve iz analize dr- žavnih ustanov, ker je v tej fazi njihova vloga pomembnejša za nadaljnji razvoj sektorja. Glavna ugotovitev tega dela raziska- ve je, da se vse državne ustanove, ki so sodelovale v raziskavi, dobro zavedajo pomanjkljivosti zasebnega najemnega sektorja in slabosti sedanjega delovanja zasebnega trga. Različne usta- nove so naštele različne slabosti, s tem da so bile določene pomanjkljivosti navedene pogosteje. Med temi velja omeniti priznanje, da je odstotek lastniških stanovanj v Sloveniji kot delež celotnega stanovanjskega fonda previsok, medtem ko je delež najemnih stanovanj skoraj zanemarljiv. Glede pomemb- nosti zasebnega najemnega sektorja kot segmenta stanovanj- ske oskrbe smo dobili odgovor, da mora biti zasebni najemni stanovanjski sektor osnovni nosilec najemnega stanovanjskega trga oz. da morajo biti najemna stanovanja v zasebni lasti nor- malen sestavni del stanovanjskega trga ter vlaganja domačega in tujega zasebnega kapitala. Večina organov se prav tako strinja, da so natančni podatki o stanovanjskih nepremičninah v naje- mu pomembni tudi z vidika načrtovanja stanovanjske politike. Večina tudi priznava, da tako veliko število praznih stanovanj ni sprejemljivo. Glede sedanjega načina delovanja tega sektorja pa resorno ministrstvo (za infrastrukturo in prostor) ugotavlja da je ,zasebni najemni sektor problematičen‘. Druge ustano- ve so poudarile, da pogoji za delovanje zasebnega najemnega trga še niso vzpostavljeni; da sedanji trg zasebnih najemnih stanovanj deluje v premalo transparentih okoliščinah; da na zasebnem najemnem trgu pogosto prihaja do zlorab in sive ekonomije; da področje označuje slabo pravno varstvo pravic iz najemnih razmerij; da je reševanje sodnih sporov iz naslova najemnih razmerij izjemno počasno itd.« – Če prav razumem, raziskava torej kaže, da odgovorne državne ustanove za to področje natančno vedo, kaj vse je narobe … »Da, tako je. Naša raziskava potrjuje prav to. Predlagali so tudi  (ker smo jih prosili) ukrepe, ki jih je treba nujno izvesti za izboljšanje stanja. Zaradi tega se lahko začudeni vprašamo: zakaj dobrih dvajset let po uvedbi stanovanjskih reform pristojni državni organi  (zakonodajna in izvršilna oblast) niso ničesar naredili za zagotavljanje normalnega delovanja zasebnega na- jemnega sektorja? Pri iskanju odgovorov na zastavljeno vprašanje je treba ome- niti tudi to, da smo parlamentarne stranke vprašali: Ali je vaša poslanska skupina kdaj razpravljala o problematiki delovanja zasebnega najemnega sektorja v Sloveniji? Na to vprašanje smo dobili različno formulirane odgovore. Glavna ugotovitev pa je, da nobena od parlamentarnih strank ni nedvoumno navedla, da se je kdaj resno ukvarjala s to problematiko.« – Bi za konec želel dodati še kaj? »Mislim, da sem z odgovori na zastavljena vprašanja zadovo- ljivo predstavil ključne vsebine raziskave in njene najpomemb- nejše ugotovitve. Res pa je, da so to le povzetki, ki jih v tako kratkem prispevku ni mogoče natančneje razlagati. Lahko pa povem, da bomo novembra v okviru predavanj na Urbanistič- nem inštitutu RS podrobneje predstavili rezultate tega razi- skovalnega projekta. Vse zainteresirane že zdaj vljudno vabim na predstavitev.« – Richard, najlepša hvala za zelo zanimiv pogovor. Želim ti, da bi tudi v prihodnje opravil še veliko tako zanimivih raziskav! Intervjuval: Boštjan Kerbler, 23. 9. 2014 Boštjan Kerbler Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: bostjan.kerbler@uirs.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 122 Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI Prostor in osebnost Naša osebnost se odslikava v prostoru, v katerem bivamo. Raziskovalci so doka- zali, da je mogoče na podlagi fotograj različnih notranjih stilov sklepati o so- cialnih in osebnostnih lastnostih upo- rabnikov, od njihove starosti, poklica in statusa do osebnosti, želja, konjičk- ov in življenjskih stilov (Gosling idr., 2002, ter Wilson in Mackenzie, 2000). To niti ni presenetljivo, če vemo, kako zelo pomembna je za človekovo dobro počutje identikacija s prostorom. Da se ti zdi, da prostor izraža to, kar si ti misliš, da si, kar ni nujno enako temu, kar si drugi mislijo o tebi. Prav oseb- nost posameznika je tista, ki nam pove, ali mora biti dnevna soba opremljena z več trdimi stoli ali mehkimi zofami, ali naj prevladujejo ravne ali organske linije, ali naj bodo površine sijoče ali hrapave in kaj narediti s podedovanim rustikalnim pohištvom. Zakaj so neka- teri bolj nagnjeni h klasiki, drugi pa k modernim trendom? Odgovor lahko najdemo v različnih osebnostnih ti- pih, ki jim pripadamo. Vsak od nas je namreč splet različnih tipov. Sally Au- gustin (2009) navaja sedem področij, ki odločilno vplivajo na videz prostora, ki naj bi ustrezal naši osebnosti. Vsaka od okoliščin bolj ustreza enemu ali druge- mu tipu osebnosti. V nekaterih vidikih se tipi tudi prekrivajo. Introvertirane in ekstrovertirane osebnosti Ekstrovertirane osebe se v družbi ljudi in stvari polnijo z energijo. Uživajo v ve- likih večerjah, izbirajo domove z malo notranjimi stenami, ne potrebujejo časa, da bi bile same s seboj, in so zelo živahne narave. Introvertirane osebe bolj uživa- jo v zasebnosti, družinskih večerjah, in manjših prostorih z več stenami, nujno potrebujejo čas zase in so mirnejše nara- ve. So tudi boljše v zaznavanju prihajajo- čih informacij, zato so z njimi hitro pre- obremenjene. Ekstrovertirani uživajo v senzualno bogatih prostorih z živimi barvami, v glasni in hitri glasbi, inten- zivnih teksturah, rahlo valujočih poteh in dramatičnih vonjavah. Za introverti- rane velja popolnoma obratno. Ekstro- vertirani imajo radi prostore, ki se spre- minjajo, introvertiranim to ni po godu. Ljubša jim je stabilnost. Ekstrovertirani raje razstavljajo svoje osebne predmete na ogled drugim, introvertirani so bolj zadržani. Oba karakterja sta različna tudi v načinu vodenja pogovora. Za in- trovertirane je pomembno, da jim drugi ne vdirajo v njihov osebni prostor. Zato so jim ljubi eksibilni sedeži, s katerimi lažje korigirajo osebne razdalje in jih po potrebi povečajo. Ekstrovertirani bodo uporabili bolj odprte postavitve zof brez vmesnih kosov pohištva, medtem ko je introvertiranim miza med njimi in so- govorniki dobrodošla. Ekstrovertirani potrebujejo očesni stik in radi sedijo blizu druge osebe, introvertirani potre- bujejo možnost očesnega umika, za kar lahko nevsiljivo poskrbi primerno po- stavljena slika ali okno nasproti sedeče- ga. Introvertirani imajo raje štirioglate kot okrogle mize, ki spodbujajo pogo- vor in druženje. Ekstrovertirani izbirajo bolj odprte prostorske zasnove, v kate- rih se preprosto prehaja med javnimi in zasebnimi območji. Introvertiranim bolj ustreza dom, ki nudi več zasebno- sti. Ker se ekstrovertirani težko zadrži, če se mu ponudi priložnost za druženje ali pogovor, morajo biti prostori, v ka- terih se mora osredotočiti na delo, uma- knjeni tako, da ne mora videti drugih ljudi niti poslušati njihovih pogovorov. Vsekakor pa ti prostori ne smejo biti brez stimulacije. Bel monoton prostor bo ekstrovertiranega motiviral, da si poišče dodatne okoljske dražljaje, kar praviloma pomeni, da bo vstal in od- korakal iz sobe. Poslušanje radia med delom, ki je za introvertiranega mote- če, bo ekstrovertiranemu pomagalo, da bo ostal zbran. Manj poživljajoče oko- lje (umirjene neintenzivne barve, manj podrobnosti in detajlov, manj razgibani prostori) je idealno za introvertiranega, ki se tako izbrano zabava sam s seboj in za to ne potrebuje zunanjih dražljajev. Posredno in neposredno procesiranje informacij Izkazalo se je, da na oblikovanje pro- stora vpliva tudi način procesiranja in- formacij posameznika. Ljudje namreč informacije iz okolja različno vpijamo in dojemamo. Nekateri jih sprejemajo bolj neposredno, drugi jih bolj osebno obarvajo, zato je njihovo dojemanje bolj posredno. Če se bo prvi ob pogledu na oblazinjen stol spraševal, ali je ta trd ali mehek, bo drugi razmišljal, ali je podo- ben tistemu iz njegovega otroštva. Zato ljudje z neposrednim načinom dojema- nja ne marajo dvoumnosti, imajo do- bro oko za detajle, so zelo premočrtni in se ne zanimajo preveč za trende. So tudi dobri v popravljanju stvari. Tisti, ki bolj posredno dojemajo informacije, Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 123Razmišljanja so bolj intuitivni, se dobro počutijo v okoliščinah, ki so dvoumne, detajli jim ne pomenijo veliko, bolj jih zanima ce- lota prostora in zelo jih zanimajo trendi. V popravljanju stvari ne blestijo, zato si raje omislijo nov kos. Tiste z nepo- srednim dojemanjem privlačita klasika in simetrija, tiste s posrednim dojema- njem pa dogodivščine in modernost. Hiše prvih bodo zato bolj simetrične in klasično oblikovane, medtem ko drugi raje živijo v sodobnih modno oblikova- nih objektih. Za prve je pomembnejša uporabnost objekta, za druge pa njegova estetika in asociacije, ki jim jih ta vzbuja. Organiziranost v življenju Pri organiziranosti lahko najdemo dve skrajnosti: organizatorje in improvi- zatorje. Prvi imajo radi svoje življenje pregledno in predvidljivo organizira- no, so natančni, se pred odločitvami dobro informirajo, so bolj formalni in načrtni. Drugi ljubijo spontanost, so prilagodljivejši, lahko se odločajo tudi brez potrebnih informacij in so ležer- nejši. Organizatorji zato potrebujejo prostore, v katerih so lahko učinkoviti in dobro organizirani. Radi se obdaja- jo s stvarmi, ki jim pomagajo pri dobri organiziranosti, npr. table z opomniki, dovolj polic ali površin, na katerih lah- ko učinkovito uredijo svoje stvari. Ker so improvizatorji slabše organizirani, jih pred roki po navadi grabi panika. Za njih je pomembno, da v prostorih ni pretiranih impulzov iz okolja (npr. hrup z ulice, neposreden pogled na živa- hen trg ali cesto), saj bistveno hitreje od organizatorjev izgubijo osredotočenost. Za sprejemanje odločitev potrebujejo več zičnega materiala, ki ga morajo imeti med delom razstavljenega (velika delovna miza), in pozneje tudi možnost, da ga pospravijo (dovolj velik arhiv ali shramba). Prav tako so nagnjeni k zbi- ranju stvari v splošnem, češ da bi jim lahko v prihodnosti kdaj prav prišle. Zato potrebujejo več omar in polic za hranjenje oblek, gospodinjskih stvari in krame v splošnem. Odzivanje na zunanje dogodke Ljudje smo za zunanje dogodke različ- no občutljivi. Občutljivi ljudje se ob zunanjih dražljajih hitro vznemirijo, za ozadje jim je ljubša tiha glasba, za osre- dotočanje potrebujejo tišino, občutljivi so na močne vonjave ter se hitro zbudijo ob hrupu in močni svetlobi. Občutljivi ljudje si morajo zato organizirati okolje tako, da omejijo zunanje vplive. Posebej problematičen je hrup, zato naj upora- bljajo materiale, ki vpijajo zvoke (npr. akustične obloge, tekstilne zavese, debe- le preproge in oblazinjeno pohištvo). V spalnici lahko za udušitev zvokov po- maga tudi prisotnost tako imenovane- ga belega šuma (podoben zvok, kot ga oddaja televizor, kadar ni programa in je na zaslonu megla) ali tihe prijetne glas- be. Podobno kot introvertirani ljudje potrebujejo občutljivi ljudje za zbrano delo zaščiten prostor z malo zunanjih dražljajev, kar pa ne pomeni, da zadošča, da si na ušesa nataknejo slušalke in se obrnejo v prazno steno. Veliko bolje je, če je v prostoru možnost pogleda skozi okno v naravo, sobni akvarij ali ogenj v kaminu. To občutljivim ljudem ponov- no napolni mentalne baterije. Odnos do usode Kako naj usmerjam svoje življenje? Eni se imajo za usmerjevalce svoje usode in so prepričani, da uspeh v življenju ni stvar srečnega naključja in da sreča ni vnaprej določena. Ti ljudje niso vra- ževerni in praviloma načrtujejo daleč vnaprej. Drugi spet verjamejo v usodo. Verjamejo, da je sreča v življenju vna- prej določena in da jim življenje v večji meri krojijo drugi. Bolj so nagnjeni k vraževerju in dolgoročno načrtovanje življenja se jim ne zdi smiselno. Usmer- jevalci svoje usode praviloma potrebuje- jo eksibilnejše življenjsko okolje. Raje imajo pohištvo, ki ga lahko premikajo in uporabijo na različne načine. Všeč jim je, npr. miza, ki jo lahko uporabljajo na različnih višinah, kot kavno mizico, jedilno mizo ali delovni pult. Ugajajo jim podobne odprte sedežne postavitve kot ekstrovertiranim. Ljubše so jim tudi kompozicije z ravnimi linijami. Organ- ske oblike zof je zato bolje postaviti v prostor človeka, ki verjame v usodo, kot tistega, ki se na usodo požvižga. Prvemu bodo tudi bolj ustrezale mehko pada- joče zavese v prostoru, medtem ko bo drugi bolj zadovoljen z ravnimi žaluzi- jami. Ljudje, ki verjamejo v moč usode, se večkrat obdajajo z osebnimi predmeti (več odlagalnih površin in praznih sten za slike) in so manj nagnjeni k spremi- njanju okolja. Na drugi strani so ljudje, ki ne verjamejo v usodo, aktivnejši v ohranjanju neokrnjenega naravnega okolja, kar lahko vpliva na izbor mate- rialov, ki jih uporabljajo v opremljanju (več naravnih in ekoloških materialov in tehnologij). Vpliv, ki ga ima na nas neposredna družba, v kateri se zadržujemo Se bo vaše vedenje v družbi spremeni- lo? Boste bolj ali manj zgovorni, kot če ste sami? Tudi odgovori na ta vprašanja lahko vplivajo na to, kakšno okolje naj vas obdaja. Človek svoje vedenje namreč prilagaja družbi, v kateri se nahaja. Na ene ljudi družba vpliva bolj, na druge manj. Tisti, ki si ne pustijo posebej vpli- vati s strani družbe, bolj premočrtno sledijo svojemu notranjemu vodstvu. Njihova dejanja so zato bolj usklajena z njihovimi mislimi. Ljudje, na katerih vedenje zelo vpliva družba, se vedejo drugače, če so v družbi, kot če bi bili v istem trenutku sami, vendar pa imajo sposobnost družbo motivirati, se lahko z vsakomer spoprijateljijo in se v družbi praviloma odlično počutijo. Ti ljudje so zelo občutljivi na simboliko predmetov. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 124 Razmišljanja Občutljivi so na statusne simbole in z njimi se radi obdajajo; hiša, avto, na- kit, znane blagovne znamke. Zelo hitro podležejo modnim trendom in so v splošnem nagnjeni k temu, da z lahkoto prevzamejo vedenje in okolje ljudi, ki se jim zdijo prijetni ali koristni. Zelo radi ustvarjajo dober vtis (z načinom obla- čenja in opremo svojega neposrednega okolja) in delajo tisto, kar mislijo, da se drugim zdi primerno. Potreba po vznemirljivih aktivnostih Vas nove dogodivščine vznemirjajo? Vam dajejo energijo? Potem spadate med ljudi, ki imajo veliko potrebo po adrenalinu. Tovrstni ljudje ljubijo ra- znoliko življenje, navdihuje jih nevar- nost, radi obiskujejo nove kraje, uživa- jo v lunaparkih in hitri vožnji. Zato jim bolj ustrezajo okolja z veliko dražljaji, glasnejšo glasbo, močnejšimi vonjavami, svetlejšimi barvami, močnejšo osvetli- tvijo in intenzivnimi teksturami. Bolje se počutijo v razmetanih kot v vzorno pospravljenih prostorih. V slednjih po- grešajo več vidne kompleksnosti, ki je zanje pomembna. Večja je tudi verje- tnost, da se bodo lotili več opravil na enkrat (multi tasking). Zanimiv je poda- tek, da so ljudje, ki ljubijo adrenalin, bolj nagnjeni k temu, da so jim všeč stvari, postavljene na desno stran od centra, medtem ko drugi dajejo prednost levi strani. To je lahko zanimiv podatek pri oblikovanju prodajaln. Ljudje, ki imajo radi vznemirljive aktivnosti, so veliko- krat tudi ekstrovertirani, zato so jim všeč podobna okolja kot ekstrovertira- nim. Ljudje, ki živijo v mestih, imajo praviloma večjo potrebo po akciji: že- lijo si več barve, intenzivnejših vonjev in glasnejših zvokov kot tisti, ki živijo na podeželju. Raziskovalci ugotavljajo, da se v razvi- tih družbah prevladujoča osebnost lju- di spreminja. Ljudje postajajo vse bolj ekstrovertirani in si želijo senzorno bo- gatih okolij; z intenzivnejšimi, bolj na- sičenimi barvami, glasnejšimi zvoki in več prostorske kompleksnosti. Zato so tovrstna okolja vse popularnejša. Ker si ekstrovertirani želijo tudi več druženja, bo naraščala potreba po prostorih, ki to omogočajo. Vendar pa želja po družab- nosti ni vedno produktivna. Na delov- nem mestu, kjer potrebujemo zbranost, morajo oblikovalci še posebej paziti na vidno zaščito pred vplivi neposredne okolice (mimoidoči, sodelavci, stranke), ki ekstrovertiranemu pomagajo, da osta- ne zbran. Spreminjajo pa se tudi mladi. Prihajajoče generacije so bolj narcisoi- dne od predhodnih, kar pomeni, da in- dividualnost domov in delovnih okolij postaja vse bolj cenjena vrednota. Mag. Špela Kryžanowski, univ. dipl. inž. arh. Arhitelje arhitekti d.o.o., Rimska 22/ II.N, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: spela.kry@gmail.com Splet: www.arhitelje.com Viri in literatura Augustin, S., 2009: Place Advantage. Wiley & Sons, Hoboken, New Jersey. Gosling, S., Ko, S., Mannarelli, T., in Morris, M., 2002: A room with a cue: personality judgments based on offices and bedrooms. Journal of personality and social psychology 82(3): 379–398. Wilson, M. A., in Mackenzie, N. E., 2000: Social attributions based on domestic interiors. Journal of environmental psychology 20: 343–354. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 125Razmišljanja Ciril OBLAK Gorenjska hitra železnica bi lahko bila tudi primestna železnica ... V Evropski uniji in tako tudi v Slove- niji se urbanizacija prostora ureja na- črtno. V naši državi se sicer zdi, da je urejanje prostora včasih tudi stihijsko. Sedanji procesi preobrazbe prostora ne bi smeli biti nenačrtni. Zdi se nam, da je urbanistična stroka ponekod nespo- sobna ali odrinjena. Razdrobljenost na množico občin daje vtis, da vsaka obči- na gospodari s svojim prostorom, ne da bi upoštevala sosednje občine in regijo. Zato je načrtovanje prostora dejavnost, v kateri sodeluje veliko različnih strok v regijah, nujna in edina možnost za zastopanje interesov vseh vpletenih v urbanistični razvoj. Prostor je lahko deniran tudi z arhi- tekturo, ki naj bi bila umetnost obliko- vanja prostora. Človek poskuša prostor obvladati, ko se v njem naseli, želi v njem tudi preživeti. Sodobna kriza prostora je posledica hitrega razvoja človekove tehnologije, ki ga v urbanem prostoru velikokrat tudi stihijsko prehiteva. Vse pa je odvisno od civilizacijskega odnosa človeka do urbanega prostora. Globalna ekonomska kriza, ki nas je zajela, zahte- va ponovno ovrednotenje človekovega odnosa do prostora. Prisluhniti je treba prostoru, ga prepoznati, oceniti njegove kakovosti, ga spoštovati in šele nato s sedanjo človeško močjo poseči v njegov utrip s spoznanjem, da v urbaniziranem prostoru omogočimo čim manj nasilno preživetje človeku in naravi. Gorenjski se obeta velik prostorski poseg z načrtovano hitro železnico do Avstrije, ki bo vplival tudi na razvoj le- tališča Brnik, na cestno ureditev Kranja ter na osebni cestni in železniški promet v primestju Ljubljane. Obratno pa lahko na omenjeni promet vpliva tudi lokacija novega, z natečajem zasnovanega letali- škega terminala ob avtocesti. Del hitre železnice med Ljubljano in Kranjem bi namreč lahko imel funkcijo primestne železnice, če bo potniški terminal posta- vljen ob avtocesti. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil izveden arhitekturni nate- čaj za ta »južni terminal« (1.  nagrada arh. C. Oblak) in v ta namen tudi zgra- jen AC-priključek. V Kranju je bila spomladi  2013 na pobudo krajanov v krajevni skupnosti Primskovo, ki imajo parcele na trasi re- zervata »severne obvoznice«, obliko- vana civilna pobuda za izbris rezervata. Rezervat »severne obvoznice«, je bil načrtovan v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bila v urbanističnem načrtu mesta Kranj načrtovana trasa avtoceste še pod Šmarjetno goro, nad železniško postajo. Ko je bila zgrajena avtocesta severno od Kranja, je postala »severna obvoznica« kot vzporednica avtoceste nesmiselna, zato se verjetno v vseh petdesetih le- tih do danes ni realizirala. Medtem se je cestni motorni promet v vzhodnem delu Kranja tako povečal, da povzroča zgostitve in zastoje. Kot arhitekt, ki od leta  1962 delujem v Kranju, sem poskušal analizirati to prometno problematiko in pripravil predlog za prostorsko-prometno ure- ditev, kot predlog za OPN. Predlog je bil 26.  marca  2013 posredovan KS Primskovo (predsedniku KS), 28. mar- ca 2013 pa tudi razposlan članom civil- ne pobude. V ta namen je bil v predlogu za »civilno pobudo« obravnavan širši prometni prostor občin Naklo, Kranj, Šenčur in Cerklje. Preprosto zato, ker se prometnega nereda ne da rešiti par- cialno, na primer s štiripasovno cesto iz občine Šenčur, ki bi samo premaknila zastoje in kolone vozil proti Kranju. V tem delu Kranja je treba promet razpr- šiti in samostojno priključiti na AC z novimi priključki. Vzhodni priključek Kranja na AC je namreč z razširitvijo zazidave postal predvsem zahodni pri- ključek Šenčurja. Predlog za civilno pobudo »severna obvoznica« pri KS Primskovo MO Kranj: pripombe na razgrnitev OPN Te pripombe so rezultat več kot tridese- tletnega stalnega strokovnega spremlja- nja prometnih tokov na širšem obmo- čju Kranja in urbanističnih rešitev iz prvonagrajenega internega natečaja za »južni terminal letališča Brnik«, na razprave civilne pobude KS Primskovo, ki so vključevale pobude zainteresiranih krajanov glede »severne obvoznice«. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 126 Razmišljanja Uvod Ob razgrnitvi občinskega prostorskega načrta (OPN) za MO Kranj imamo pripombe o nerešenih prometnih te- žavah na področju cest in železnice na območju občin Naklo, Kranj, Šenčur in Cerklje ter vse do Ljubljane. Za krajane KS Primskovo je posebej problematičen »rezervat za severno obvoznico« med Naklom in Šenčurjem, ki poteka na južni strani avtoceste in se krajanom ne zdi smiseln, ker ima funkcijo obvoznice lahko že avtocesta. Za mestno občino Kranj je najbolj problematičen cestni promet, saj v prometnih konicah prihaja do velikih zgostitev prometa in zastojev, očitno postaja Kranj spalno naselje za ljudi, ki delajo v primestju Ljubljane. Lega letališča Brnik v občinah Šenčur in Cerklje vpliva na ponavljanje urba- nih funkcij. Ker je Kranj četrto največje slovensko mesto, ima najbrž pravico do več priključkov na avtocesto. Krajani zato predlagajo priključek v Gorenjah na cesto, ki pelje iz Stražišča mimo Qlandie, Tuša in Mercatorja. Načrtovana hitra železnica (po kateri bi potekal tudi primestni promet) bi bila ugodnost za razvoj vseh gorenjskih ob- čin. Zamisel o primestni železniški pove- zavi bi bila dolgoročna rešitev osebnega prometa v primestju Ljubljane, letališča Brnik, Kranja, Škoe Loke, Medvod (z odcepom proti kamniški progi pa tudi za Kamnik in Domžale). Kompleksno bi se železniški promet s primestno železniško povezavo dalo rešiti tako v korist gorenjskih občin in letališča ter tudi v korist Ljubljane, v kateri bi se zmanjšala potreba po parkirnih mestih za delovna mesta uslužbencev, šolarjev in študentov iz primestja, ki bi name- sto avtomobilov uporabljali primestno železniško povezavo. Po grobi oceni bi primestna železniška povezava med Kranjem in Ljubljano pokrila urbanizi- rano območje s pol milijona prebivalcev, kar pomeni, da bi bila rentabilna. Predlog prometne ureditve: cestni promet Namen tega predloga cestnega omrežja v medobčinskem prostoru občin Naklo, Kranj in Šenčur je, da težave s prome- tom ne reši s »severno obvoznico«, am- pak drugače. Za prostorsko načrtovanje bi bilo ugodno, če bi prizadete občine med seboj tesno sodelovale. Kranj ni več regionalno središče Gorenj- ske, ker ni več »pokrajin«, ampak je prej spalno naselje za primestje Ljublja- ne. Severna obvoznica nima v novem kontekstu prostorske ureditve nobene vloge, zato se tudi ni realizirala. Povzro- ča pa za del krajanov Primskovega ve- like težave pri razpolaganju z zemljišči. Slika 1: Zemljevid s predlogi za spremembe OPN, MO Kranj Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 127Razmišljanja Dolgoletno vztrajanje pri »rezervatu« izhaja še iz časa, v katerem je bila na- črtovana avtocesta pod Šmarjetno goro na desnem bregu reke Save, in zdaj ni več utemeljeno. Zato predlagamo, da se opusti, cestni promet pa se rešuje po pre- dlogu, opisanem v nadaljevanju Kranj potrebuje posebno vzhodno vpadnico z avtoceste, ne pa odcep na lokalno cesto pri Šenčurju, kjer so vsakdanji zastoji že pri povprečnem prometu. Poleg tega je Kranj, kot že rečeno, četrto največje me- sto v Sloveniji, zaradi česar je upravičen do več priključkov na avtocesto. Glavna vzhodna vpadnica v Kranj bi po- tekala iz rekonstruiranega AC-priključ- ka za letališče Brnik. Od tod bi potekala nova vzhodna vpadnica do trgovskega centra Tuš na prečno vzhodno cesto relacije Škoa Loka–Preddvor, ki bi se na odseku Labore–Gorenje razširila v štiripasovnico in bi imela severno od trgovskega centra Mercator nov priklju- ček na avtocesto. Ta priključek bi zelo skrajšal tudi dostop do protokolarnega objekta Brdo. Ta vzhodna vpadnica bi potekala pretežno po gozdnih površi- nah, imela pa bi tudi funkcijo obvoznice za naselja od Vogel do Kranja (Vogle, Voklo, Prebačevo, Hrastje, Čirče, Pla- nina). Priključek vzhodne vpadnice bi bil na srednjem delu štiripasovnice, to je bližje jedru spalnih naselij, zato bi bil promet na štiripasovnici razporejen bolj uravnoteženo. Za predlagano cestno omrežje ne bi bilo treba opraviti večjih rekonstrukcij na av- tocesti. Predvsem pa bi odpadel velik vi- adukt ter izkopi v teren med stadionom in Primskovim, kar je bilo predvideno s »severno obvoznico«. Most čez reko Kokro, ki je narisan v podaljšku »vzho- dne vpadnice« iz smeri trgovskega cen- tra Tuš, za sedanje reševanje prometa ni nujno potreben. Je pa obetaven za pri- hodnjo prostorsko ureditev mesta kot celote, tudi za lokacijo avtobusne posta- je, ki bi lahko ostala v središču mesta na sedanji lokaciji, in za navezavo na cesto proti Naklu ter prihodnjo zunanjo ob- voznico (ring) čez Savo v Stražišče (med Šmarjetno goro in Joštom). Predlog prometne ureditve: železniški promet Nekaj podatkov za osvetlitev predloga primestne železnice med Ljubljano, le- tališčem Brnik in Kranjem. Na razstavi skupine POT (slikar Z. Pu- har, arhitekt C.  Oblak in slikar V.  Tu- šek) v Augsburgu in ponovitvi razsta- ve ob 70-letnici V.  Tuška v avli MO Kranj leta  2006 (razstavo je odprl žu- pan M. Bogataj) je bil prikazan predlog primestne železnice med Ljubljano, le- tališčem Brnik, Kranjem, Škoo Loko, Medvodami in Ljubljano. O razstavi je poročal časnik Dnevnik (avtor Miran Šubic, 7.  januar  2006, »Z vlakom na brniško letališče«). Že leta  1987 pa je bil z internim arhitekturnim natečajem načrtovan južni terminal letališča Brnik v bližini AC-priključka za Brnik, v ka- terem je prvonagrajeni projekt predvi- deval primestno železnico iz Ljubljane (prva nagrada na internem natečaju za »južni terminal« letališča Brnik, Slove- nija projekt Ljubljana, november 1987). Predvidena posodobitev gorenjske žele- znice po obstoječi trasi je odpadla. Predvidena je bila nova trasa gorenj- ske hitre železnice, katere predlog od leta  2006 poteka ob trasi gorenjske av- toceste. Primestna železniška povezava bi na odseku med Ljubljano in Kra- njem potekala po progi hitre železnice. V Struževem (pod Exotermom) bi bila povezana z obstoječo progo Kranj–Na- klo. Primestni vlaki bi vozili vsako uro v obe smeri, tako da bi bili letališče Brnik in kranjska postajališča povezani z Ljubljano vsake pol ure. Iz Kranja v Ljubljano prek Brnika ali pa prek Škoe Loke. Letališče ima premalo prometa, da bi imelo svoj krak železnice. Po tem predlogu bi primestna železni- ška povezava dopolnjevala dostop na letališče, rentabilnost pa bi primestni železniški povezavi dalo primestje Lju- bljane s približno pol milijona prebival- cev. Med Brnikom in Kranjem bi bila postajališča na letališču Brnik, v Šen- čurju, Kranju pri centru Mercator, pri stadionu, centru Gorenjska (nekdanja tovarna Gorenjska oblačila), v Struže- vem, na železniški postaji, na Orehku, v Škoi Loki na Trati itd. Na priloženi urbanistični karti je narisana približna trasa hitre železnice (z radiji do 2 km, za večje hitrosti hitrih vlakov). Lokacija »južnega terminala letališča Brnik«, hotela in nove krajše vzle- tno-pristajalne steze je povzeta iz ome- njenega urbanističnega natečaja. Ob- stoječa gorenjska železnica bi še naprej obratovala za lokalni potniški in tovorni promet. Na hitri železnici ne bi bilo ve- čjih postaj, ampak bi bila le izogibališča za primestni vlak, ker se hitri vlaki med Ljubljano in Jesenicami ne bi ustavljali. Lokacija letališke stavbe na južni strani letališkega kompleksa je za razvoj celo- tnega prostora Ljubljane in severnega primestja obetavnejša kot obstoječa lo- kacija, ki deluje nekako odročno. Tudi lokacija hotela je boljša ob avtocesti in južnem terminalu letališča. Obstoječi severni kompleks letališča bi se moral razviti v servisni del. Komunalna cona za štiri občine bi bila v območju, do- danem sedanji komunalni coni Šenčur. Industrijsko cono bi te občine imele v obstoječem industrijskem bazenu ob reki Savi, od Drulovke do Nakla. Kranj, 27. avgust 2013 Ciril Oblak, univ. dipl. inž. arh. (ZAPS 0371 A) A B O Arhitekt Biro Oblak, d. o. o. (št. projek- ta p-126/13/ID) Cesta na Klanec 55, Kranj E-pošta: a.b.oblak@siol.net Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 128 Kritike Jasna HROVATIN Urbane podobe: samostojna razstava Jasne Kralj Pavlovec Kritično o razstavi in urbanih podobah Jasna Kralj Pavlovec je arhitektka, obli- kovalka, predavateljica in predstojnica Katedre za notranjo opremo in arhi- tekturo prostora na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Njeno področje arhitektur- nega ustvarjanja in prenosa znanja je notranja arhitektura javnih in stano- vanjskih objektov. Še posebej jo zani- majo medprostori, prostori v prostorih ter korelacija med načrtno in naravno oblikovanim prostorom in uporabniki. Kot pripovedovalka oblikovalskih zgodb se je od 11.  junija do 14.  julija 2014 s samostojno razstavo URBANE PODOBE/URBANE SLIKE/UR- BAN IMAGES predstavila zagrebški javnosti v Galeriji Bernardo Bernardi. Urbane zgodbe so kolekcija dvanajstih vzorcev, urbanih zapisov na tekstil, prek katerih oblikovalka razmišlja o premikih, komunikacijah, prostorskih in urbanih zapisih. Abstraktne podo- be, ki asociirajo na čipko, so izpeljane iz urbanističnih načrtov slovenskega modernističnega arhitekta, oblikoval- ca in urbanista Eda Mihevca, avtorja urbanistične ureditve slovenske obale. Vzorci izražajo utrinke vsakodnevnih potovanj, zapisanih v načrte. Iščejo in razlagajo premike v prostoru. Premiki predstavljajo potovanje energije in ljudi, izrisujejo podobe in urejajo življenje. So kot žile, po katerih potuje kri, so žile na- ših potovanj iz kraja v kraj, je na vabilu zapisala Jasna Kralj Pavlovec. Avtorica razstave prek umetniškega za- pisa premikov ljudi skozi prostor in čas združuje raziskovalni in umetniški del svojega dela in življenja. Proces ustvar- janja se je začel z raziskovanjem urba- nističnih načrtov slovenske obale, ki so nastali med letoma 1959 in 1981. Na osnovi teoretičnih dognanj je obli- kovalka Jasna Kralj Pavlovec z mo- nokromatskim zapisom zarisala svoje razumevanje komunikacij v urbanih in medmestnih prostorih obalne krajine. Z abstrahiranim zarisom je ustvarila skrivnostne vzorce v obliki »urbane čipke«, zapisane na tekstil. Ob njih je postavila zgodbe posameznih mest, na primer zgodbo o Izoli: »Reka je zaris novih prostorskih denicij in vzorcev premikov do in mimo idiličnega ribiške- ga mesta Izola na obali Tržaškega zaliva. Reka predstavlja neskončno potovanje, ki nas mehko, nežno valovito, pa vendar silovito in vztrajno vodi naprej do konca naših obzorij ter sveta, do konca našega zičnega življenja. Valovanje ponazarja mehkobo slovenske gričevnate pokraji- ne, ki se spušča in dviguje iz Adrijanske- ga morja.« Urbane zgodbe Jasne Kralj Pavlovec so predstavljene v katalogu, ki je v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku ter oblikovno sledi razstavi in jo nadgrajuje. Slika 1: Katalog kolekcije dvanajstih urbanih podob s spremljajočimi zgodbami (urednica in oblikovalka kataloga Jasna Kralj Pavlovec) Slika 2: Mihevčevi urbanistični načrti z izrisi premikov skozi prostor in čas Njena dela in zgodbe, ki jim sledijo druga za drugo, nas popeljejo v svet subtilnih prostorskih zaznav, različnih mogočih interpretacij posameznih lon- gitudinalnih zapisov, ki skupaj tvorijo li- kovno in vsebinsko zaključeno zgodbo. Z gotovostjo lahko rečemo, da razstava URBANE PODOBE ponuja drugačen, svojski, zanimiv in dovršen pogled na zapise v prostoru. Izr. prof. dr. Jasna Hrovatin, univ. dipl. inž. arh. Fakulteta za dizajn, Ljubljana, Slovenija E-pošta: jasna.hrovatin@fd.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 129Predstavitve in informacije Slika 3: Razstava Urbane podobe v Galeriji Bernardo Bernardi v Zagrebu, 2014 Mojca PERŠE Svetloba s pridihom nostalgije Iz preteklosti v sedanjost Slovenci imamo dolgo in bogato prete- klost, materialno in nematerialno kultur- no dediščino, ki pomeni nenadomestlji- vo vrednoto. Zavedati se moramo, da je to, kar je bilo narejeno v preteklosti, tre- ba ohranjati, ceniti in vključevati v vsak- danje življenje. Predmeti iz preteklosti, ki so naša kulturna dediščina, so večkrat neuporabni v sedanjosti in lahko služijo samo kot okras tistemu, ki te predmete ceni in zbira. Zbiratelj ima lahko samo spomine nanje, na preteklost, spomine na družinsko dediščino, kraj, opravila ipd., lahko pa jih spet oživimo in jim damo novo vrednost. Stari predmeti po navadi ne služijo več svojemu namenu in ležijo po podstrešjih ter so prej v napoto kot za okras. Naloga oblikovalca je, da zna prepoznati kakovost in možnost, ki jo stari predmeti ponujajo, ter jih tako ponovno oživi. Naš namen je, da jih pre- budimo iz preteklosti in jim za uporabo damo novo možnost z novo podobo ter jim tako damo novo vrednost, povezano z našo identiteto, kulturo in okoljem. Študentje drugega letnika notranje opreme Fakultete za dizajn so pod mentorstvom Mojce Perše iz starih predmetov  – predmetov naše kultur- ne dediščine  – ustvarili nove zanimi- ve predmete. Naloga je bila oblikovati svečnik na temo preteklost, sedanjost, svetloba in božični čas. Poiskati in izbrati so morali predmet iz preteklosti in ga oblikovati  – preoblikovati v svetlobno telo  – svečnik. Nova funkcija predmet iz preteklosti ohrani in mu podaljša ob- stoj. Gre za enega od načinov preobli- kovanja starega v novo. Z dodajanjem novih materialov dobimo nove oblike, nove funkcije, nove predmete. Tudi s trajnostnega vidika je to eden od nači- nov ravnanja s starimi predmeti. Krea- tivnost nima meja. Tako so lahko tudi predmeti iz kulturne dediščine odličen vir in izhodišče za oblikovanje ali preo- blikovanje novih predmetov. Svečniki so bil razstavljeni na Zlatem bazarju, ki ga vsako leto organizira Center Korak na Brdu pri Kranju. Pro- jekt oblikovanja svečnikov s pridihom nostalgije je bil dobrodelne narave. Da ustvarimo nekaj novega, ne potrebuje- mo veliko. S tem smo želeli pokazati, da ustvarjalnost res nima meja. Mogoče bo ta projekt navdušil še koga in bo posegel po naši preteklosti ter ustvaril nekaj za sedanjost – prihodnost. V prispevku predstavljamo nekaj zani- mivih svečnikov, ki vključujejo lesene izdelke iz preteklosti. Slika 1: Svečnik STOJAn, Januš Meglič (men- torica: Mojca Perše) Slika 2: SVEČNIKA STARE MAME, Katja Kato- na in Maja Dolenc (mentorica: Mojca Perše) STOJAn: Svečnik, pri katerem je kot osrednji del uporabljen pesto. To je cen- ter lesenega kolesa pri vozu. Služi kot jedro, v katero so vpete štiri novoobliko- vane lesene noge. Tvori zanimivo obliko svečnika, ki ga lahko obrnemo z nogami navzdol ali navzgor. SVEČNIKA STARE MAME: Navdih za svečnika je bila slovenska potica, ku- linarična posebnost in izvirna slovenska sladica. Svečnika tako predstavljata slo- vensko identiteto. Zanjo so potrebne sestavine in valjar. Star valjar in potica, narejena iz štirih kolutov debla kostanja. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 130 Predstavitve in informacije CELIČNI SIJ: Podstavek krojaške lutke, ki ni več služil svojemu namenu, je postal podstavek lupine za narezane kartonske tulce, na katerih je bilo navito blago. Lupina tvori rastoč razgiban ovoj, skozi katerega prodira razpršen odsev svetlobe. Svečnik lahko postne luč. DVOJNO UPANJE: Svečnik ima za osnovni del staro leseno kolo voza, okrog katerega je obdan kovinski obod iz obročev. Okrogla oblika ponazarja neskončnost in upanje. Slika 4: Svečnik CELIČNI SIJ, Gregor Veler (mentorica: Mojca Perše) Slika 5: Svečnik DVOJNO UPANJE, Davor Bo- kalič (mentorica: Mojca Perše) Slika 6: Svečnik KMEČKA LUČ, Jan Gnidovec (mentorica: Mojca Perše) SVEČNIK F&M predstavlja žensko in moškega. Združuje star lesen navitek za prejo in lesen kalup za pletenje košar. Podnožje ali stojalo je novo in nareje- no iz pleksistekla. Svečniku da sodoben videz, element preteklosti pa povzdigne na piedestal. Slika 3: Svečnik F&M, Dona Stubičar in Nina Martinović (mentorica: Mojca Perše) KMEČKA LUČ: Vile, nekoč kmečko orodje, postanejo del velikega svečnika. Novo leseno struženo podnožje se zgle- duje po nogi stare kmečke mize ali starih lesenih ograjah. Mojca Perše, univ. dipl. inž. arh. Fakulteta za dizajn, Slovenija E-pošta: mojca.perse@fd.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 131Predstavitve in informacije Sabina MUJKIĆ Humanitarna akcija: pomoč za ogrožene v poplavah Katastrofalne poplave, ki so posledica klimatskih sprememb in hkrati tudi nesmiselnih posegov v prostor, torej človeškega faktorja, so med drugim iz- zvale katastrofalne posledice v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Srbiji. Po podatkih Al Jazeere Balkans je bilo v poplavah ogroženo 2,15  milijona ljudi. Največ v BiH, in sicer 1,36  milijona. Površina poplavljenega območja v BiH, Srbiji in na Hrvaškem je bila večja od površine Slovenije (slika 1). Na sliki 2 je prikazano stanje v nekaterih Slika 1: Površina poplavljenega območja (vir: Al Jazeera Balkans) Slika 2: Podoba mest po poplavah (Zavidovići, Maglaj, Doboj, Željezno polje, Domaljevac, Banja Luka, Bosanski Šamac in druga mesta; kolaž: Sabina Mujkić, vir fotografij: internet) Slika 3: Informacije o zbirnem mestu (foto: Sabina Mujkić) Sliki 4 in 5: Spremenjena funkcija knjižnice urbanističnega inštituta (foto: Sabina Mujkić) mestih v času poplav. Ekonomska škoda, ki so jo povzročile poplave, samo v BiH znaša več kot 2 milijardi EUR. V zbiranje pomoči za prebivalce na po- plavljenih območjih se je že v začetku vključil tudi Urbanistični inštitut Re- publike Slovenije, ki je v prostorih kn- jižnice odprl zbirno mesto za zbiranje materialne pomoči od 19. do 31  maja 2014. Pomoč, ki smo jo zbrali na urbanis- tičnem inštitutu in v sodelovanju z valdorfsko šolo, se je merila v tonah. Zbrana pomoč je ob podpori ambasa- de Bosne in Hercegovine v Ljubljani in Rdečega križa 25.  junija 2014 prispela v mesto  Maglaj, naselje Moševac. Ob urbanističnem inštitutu so v tej akci- ji sodelovali še Zavod Krog, Društvo bosanskegahercegovskega in slovenske- ga prijateljstva Ljiljan in Zavod Karo. Urbanistični inštitut je bil del akcije »Slovenija za Bosno in Hercegovino«. Vsem, ki so se vključili v humanitarno akcijo, ki smo jo izvajali pri nas na ur- banističnem inštitutu, se iskreno in iz srca zahvaljujem! Sabina Mujkić Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: sabina.mujkic@uirs.si Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 132 PRIPRAVA OGLASOV za posebno izdajo revije Urbani izziv Osnovni tehnični podatki Oblikovani oglasi morajo biti pripravljeni v enem od naslednjih formatov: • TIFF, • PDF/AI (fonti besedil morajo biti pretvorjeni v krivulje). Resolucija gradiva mora biti visoka, najmanj 300 dpi. Gradivo mora biti pripravljeno v črno-beli tehniki. Velikosti in cene oglasov Oglasi so lahko pripravljeni za objavo v živi rob ali znotraj paginacije. Pri pripravi oglasa za objavo v živi rob je treba na vseh stra- neh dodati 3 mm za porezavo, upoštevati pa je treba tudi vezavo revije, zato mora biti odmik besedila vsaj 10 mm od levega roba. Vse objavljene cene oglasov vključujejo DDV in veljajo za objavo znotraj revije, v rubriki, namenjeni za oglaševanje. Cena objave oglasa med prispevki, torej zunaj posebne rubrike za oglaševanje, je višja za 100 %. CELOSTRANSKI OGLAS Velikost: 210 x 297 mm ali 170 x 240 mm Cena: 150 € POLSTRANSKI OGLAS MANJŠI OGLAS Ustrezno pripravljeni oglasi morajo biti poslani najkasneje do 1. julija na elektronski naslov urbani.izziv@uirs.si Naročilnice za objavo oglasov morajo biti poslane po elektronski ali navadni pošti na naslov uredništva: Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Urbani izziv – uredništvo, Trnovski pristan 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija. Velikost: 210 x 148 mm ali 170 x 120 mm ali 81 x 240 mm Cena: 100 € Velikost: 81 x 120 mm ali 81 x 60 mm Cena: 50 € Oglasi