164         A. Gradnik: V mraku. — V. S. Fedorov: V hipih takih . . .
Na podlagi rečenega trdimo, da samo prvi, drugi in četrti del »Osvetnikov« zaslužujejo, da kot junaški eposi nosijo ta vzajemni naslov, da oni sami širijo slavo Marticu kot epskemu pesniku. Sedaj pa recimo katero o vsakem teh delov posebe in ocenimo njih vrednost!                                                                    (Dalje prihodnjič.)
V mraku.
J~*,večer, ko v tihi mračni sobi igram na svoji violini, prihajajo pred mojo dušo na prošle lepe dni spomini.
Prihajaš ti . . . Obraz tvoj bled je in solza ti v očeh leskeče, in sedaš k meni, šepetaš mi in glas nemirno ti trepeče.
In gledaš me —• in spet odhajaš . . . Otožno strune mi zvenijo in glasi, trudno trepetaje, za tabo v tihi mrak hitijo.
A. Gradnik.
V hipih takih prihajaj k meni . . .
or na polju rožice                     In ob tihih poletnih večerih,
po celi zemlji se scvetajo,           ko solnce spe v ocean
tak sanje dušo mlado mi             in zadnji žarki zlatijo
prepletajo.                                      gorice in zeleno plan,
Jaz sanjam ob rosnih jutrih,        jaz sanjam spet svoje sanje,
ko solnce pozdravi nas,               in takrat se mi zdi,
ko koscev petje razlega se          da solnce z vso svojo vročino
črez rodno vas.                              se v moje srce potopi.
Jaz sanjam ob vročih poldnevih,   Takrat čutim božanske sile
ko zemlja od žeje gori                 in ljubezni nebeške moči . . .
in ko cvetje solncu daruje           V hipih takih prihajaj  k meni,
največ svoje sočne krvi.               oj, Olga, ljubica ti!
V. S. Fedorov.