ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 -4(117) 597 
IN MEMORIAM 
Dr. Vlado Valenčič 
Trnovo 26.11.1903 - Ljubljana 7.12.1999 
10. decembra 1999 smo na ljubljanskih Žalah pospremili dr. Vlada Valenčiča na njegovi zadnji 
poti. Vsako slovo je težko, še posebej je težko slovo od človeka, kije užival pri vseh, ki smo ga osebno 
poznali in se z njim srečevali pri delu, posebno spoštovanje. To pa zato, ker smo v njem videli 
pokončno, značajno osebo, ki je niso mogle zlomiti niti stiske vojnega časa, niti krivice, ki jih je 
utrpel, niti povojni čas, ki mu ni bil naklonjen. Premogel je toliko notranje moči, ki mu je dajala 
poguma, daje vsemu kljuboval, zato pa iskal uteho v svojem delu. To je bilo kronano z dosežki, ki so 
uvrščali dr. Valenčiča med vodilne strokovnjake s področja slovenske gospodarske zgodovine. 
Dr. Valenčiču je bilo usojeno, daje dočakal visoko starost. Tik pred smrtjo je minulo 96 let, odkar 
seje rodil v Trnovem pri Ilirski Bistrici posestniku in zadružnemu delavcu Ivanu in materi Uršuli. Kot 
ukaželjen mladenič je moral zgodaj zdoma, zato pa so mu bila vrata tudi na visoke šole na stežaj 
odprta. Študijska leta je zaključil na Fakulteti za gospodarske in socialne znanosti Univerze v Ziirichu, 
kjer je leta 1926 diplomiral in na podlagi disertacije o slovenskem zadružnem gibanju tudi promoviral 
za doktorja politične ekonomije. 
Disertacija je bila že napoved dr. Valenčičevega poklicnega dela, ki seje začelo pri Zadružni zvezi 
in Zadružni gospodarski banki v Ljubljani. Hitro se je vključil v javne razprave o vprašanjih zadru­
žništva in agrarne politike. V letih 1928-32 je urejal tudi glasilo Zadružne zveze Narodni gospodar, 
v letih 1940-41 pa agrarnopolitični del glasila Kmetijske zbornice Orač. Dogodki leta 1941 so 
predstavljali zanj veliko preizkušnjo in so mu docela preokrenili tudi življenjsko pot. 
Potem ko je šele čez dve leti dobili prvo povojno zaposlitev pri Državnem avtobusnem in 
prevozniškem podjetju Slovenije in so ga po reorganizaciji podjetja dodelili k Oblastnemu odboru v 
Postojno, se je 1. septembra 1950 začela pokojnikova pot v arhivu. Tedaj je obstajal načrt, da bi 
Mestni arhiv ljubljanski pripravil monografijo o zgodovini Ljubljane, in v dr. Valenčiču so spoznali 
pravega strokovnjaka za gospodarsko-zgodovinsko področje. Tako je pokojnik posvetil celih 24 let 
sedanjemu Zgodovinskemu, tedaj Mestnemu arhivu ljubljanskemu. Znan je bil kot umirjen, nadvse 
vesten, točen in discipliniran uslužbenec, do sodelavcev in uporabnikov arhivskega gradiva pa vedno 
ustrežljiv. Zelo pomembna je bila njegova strokovna pomoč, ko se je arhiv po letu 1972 močno 
kadrovsko pomnožil in pomladil. 
Možnosti, ki jih je dajal vsakodnevni stik z zakladnico preteklosti, je znal nadvse dobro izkoristiti. 
Vendar se znanstvena pot dr. Valenčiča začenja že preden je prišel v arhiv in se je kljub častitljivi 
starosti nadaljevala tudi po upokojitvi leta 1974, vse dokler so mu moči to dovoljevale. Od leta 1926 
sledimo vrsti njegovih prispevkov v tržaškem Pravnem vestniku, Socialni misli, Narodnem 
gospodarju, Oraču in drugih zadružnih glasilih (tudi zunaj Slovenije). Zanimala so ga agrarna 
politika, zadružništvo in razna druga aktualna gospodarska vprašanja. Zadružništvu je namenil tudi 
dva pregledna članka v Spominskem zborniku Slovenije ter v Zborniku slovenskega obrta 1918-1938. 
Že v teh prispevkih je pogosto dokazal, da zna povezovati sedanjost s preteklostjo. 
V arhivu je postal dr. Valenčič najprej zgodovinar Ljubljane s težiščem na 18. in 19. stoletju, 
deloma pa je segalo njegovo zanimanje tudi v starejši čas. Sistematično je obdeloval področje za 
področjem, pobude so se rojevale - kakor je sam pripovedoval - tudi ob delu z uporabniki arhivskega 
gradiva. Vrsta razprav daje podroben vpogled v stanje in strukturo ljubljanskega prebivalstva od 16. 
stoletja dalje, agrarno zgodovino Ljubljane do zemljiške odveze, ljubljansko obrt in industrijo od 
njenih začetkov. Preučeval je ljubljanske trgovce in trgovino, ljubljanske Žide, gradbeni in 
urbanistični razvoj mesta, preimenovanja ljubljanskih ulic in drago. Žal ni dočakal, da bi - tudi na 
598 ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 5 3 ' 1999 -4 (117) 
podlagi njegovih številnih dragocenih raziskav - nastala zgodovinska monografija Ljubljane, kar je 
bila njegova želja prav do smrti. 
Dr. Valenčič se ni zapisal zgodovini le kot raziskovalec preteklosti Ljubljane, vabili so ga tudi od 
drugod. Njegove razprave bogatijo zbornike, posvečene krajem kot Ilirski Bistrici, Kamniku, Kranju, 
svetu med Muro in Dravo. Že njegove ljubljanske razprave so pogosto posegale tudi v širši slovenski 
prostor, ki ga je vse bolj zanimal. Težko si je zamisliti zgodovino agrarnih panog v Gospodarski in 
družbeni zgodovini Slovencev brez prispevkov dr. Valenčiča. Že do tedaj je veljal kot poseben 
poznavalec zgodovine mlekarstva in gozdarstva. Od kreditnega gospodarstva ob koncu srednjega 
veka, tovorništva, trgovine, še posebej žitne, do delniških družb na Kranjskem segajo nadaljnja 
temeljna pokojnikova dela v slovensko gospodarsko zgodovino. V prikazih o zemljiških gospostvih 
ter prebivalstvu na Kranjskem v 18. stoletju je znal izvabiti iz statističnih podatkov največ, kar seje 
dalo. Prispevek o izseljevanju Slovencev predstavlja sploh prvi celovit pregled slovenskega izse-
ljeništva do druge svetovne vojne (nastal je že v začetku petdesetih let). Kot sodelavec Slovenskega 
biografskega leksikona nam je zapustil številne prikaze oseb iz Ljubljane, predvsem iz sveta 
gospodarstva, od katerih imajo Zoisi še posebno vrednost. 
Dr. Valenčič nam je dal veliko kot arhivski delavec, kot znanstvenik in kot človek. Ljubljana se 
mu je pozno, a vsaj malo oddolžila s plaketo mesta, ki jo je prejel leta 1989. Naslednje leto je sledila 
Kajuhova nagrada, postal je tudi častni član Arhivskega društva Slovenije (1995). Ne bo ostal v 
neizbrisnem spominu le nam, ki smo ga poznali, trajen spomin si je zagotovil predvsem s svojimi 
številnimi deli, ki so marsikje zaorala v ledino ljubljanske in slovenske zgodovine. 
Jože Žontar 
Bibliografija dr. Vlada Valenčiča 
Občina in samouprava, v: Pravni vestnik: List za pravoslovje in pravosodje 6, Trst 1926, str. 
75-80, 85-88. 
Fašistovska »ustava dela« (La carta del lavoro). - Ideologija fašizma, v: Socialna misel 6, 
Ljubljana 1927, str. 166-169, 187-191, 226-227, 239-242. 
Statistika in javna uprava, v: Pravni vestnik: List za pravoslovje in pravosodje 8, Trst 1928, str. 
48-52. 
Die slovenische Volkswirtschaft und das Genossenschaftswesen, v: Bankarstvo: Ekonomski 
mjesečnik Srba, Hrvata i Slovenaca 6/1929, str. 358-360 (najprej izšlo v publikaciji, izdani ob priliki 
svetovne razstave v Barceloni tega leta). 
Das slovenische Genossenschaftswesen, v: Konsumgenossenschaftliche Praxis, Köln 1929. 
Razvoj zadružništva v luči letopisov Zadružne zveze, v: Narodni gospodar 31/1930, str. 14-21. 
Kaj naj upoštevajo konzumne zadruge pri svojem poslovanju?, v: Narodni gospodar 32/1931, str. 
81-83 (objavljeno tudi v: Konzument, Ljubljana 1931, št. 5 in Zadružni glasnik, Sarajevo 1931, št. 8). 
Pred novim zakonom o zadrugama: Odgovor na kritiku projekta Glavnog Zadružnog Saveza, v: 
Narodno blagostanje III., Beograd 1931, str. 65-67. 
Gospodarstvo in zakonodajstvo: K načrtom novih zakonov, v: Narodni gospodar 33/1932, str. 
59-61. 
Cene agrarnih pridelkov in agrarna politika, v: Za izboljšanje življenskih pogojev našega 
kmetijstva: Poročilo o kmetijski anketi, ki se je vršila pri kralj, banski upravi Dravske banovine v 
Ljubljani v dneh 30. maja do 3. junija 1938, L, Ljubljana 1938, str. 164-179. 
Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici 
Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 457-464. 
Vprašanje zaščite kmečke posesti. - Ob štiridesetletni« Zadružne zveze. - Organizacija silosov v 
naši državi. - Velika naloga, v: Orač: Za bodočnost slovenskega kmeta 1/1940, str. 13-14, 181-182, 
184-186, 193-194.