Andrej Kirn (izd.) :
ZNANOST V DRUŽBENOVREDNOTNEM SVETU
Zbirka družboslovje, Delavska enotnost, Ljubljana 1988
(557 str. + 68 str
. kritičnega uvoda)
Zbornik Znanost v družbenovrednotnem svetu jeprvovrstni izdajateljski podvig Delav-
ske enotnosti in avtorja izbora dr
. Andreja Kima. Gre slej ko prej za prvo knjižno
predstavitev tematike (teorije znanosti) in to v kar največjem obsegu . Seveda pa velja kar
na začetku povedati, da bo marsikateri zainteresirani bralec pogrešal nekatere klasične
tekste. Tako morebiti pristaši analitične filozofije kakšnega Stegmullerja, (post)marksisti
Habermasa pa Adorna, psihologi vsaj Holzkampa, Thea Hermana in Westmeyerja
pedagogi Brezinko in Rombacha itd Ne zasledimo tudi vrste klasičnih imen teorije
znanosti (Kuhn, Lakatos, Feyerabend, Camap itd). Vendar ima avtor izbora najbrž svojo
dovolj tehtno argumentacijo (ki jo na kratko razgrne na začetku knjige)
. Kakor koli že, če
bi hotel zadovoljiti vsem (upravičenim) interesom, bi moral zbornik obsegati nekajkrat več
strani, pa bi še vedno izpadlo veliko izjemno relevantnih in za posamezni bralski interes
nenadomestljivih avtorjev oz. tekstov. Kirn se je v izboru odločil za kombinacijo tekstov
"železnega repertoarja" in specialnih tem (ter avtorjev), ki jih širši krog zainteresiranega
bralstva prvič srečuje pogosto šele v tem izboru .
Kirn je celoten zbornik razdelil na pet poglavij. V prvo poglavje (Znanost v svetu
življenja in družbe) je uvrstil klasične tekste Husserla Manheima in Poppra, kjerprva dva
avtorja nekoliko štrlita iz ozkega pojmovanja teorije znanosti. V drugem poglavju (Vred-
notne predpostavke in razsežnosti znanosti) je uvrstil obveznega Webra in najbolj "po-
perjanskega Nemca", Hansa Alberta ter Moma Katuzianov tekst, ki odpira vprašanja
znanstvenosti in problemov, kijih takšen status odpira v ekonomiji . Sledita dve zanimivi
poglavji (Znanost, etika in odgovornost ter Znanost v kontekstu in navzkrižju z druž-
benopolitičnim tehnološkim odločanjem), kjer več avtorjev, kijih "nespecializirani" bralci
pogosto šele v tem izbora prvič srečajo, predvsem odpirajo in (vsaj delno) tudi odgovarjajo
na nikoli do konca razrešljiva vprašanja etike, etičnih mej in dilem, družbene odgovornosti
znanstvenega početja političnih konsekvenc, navzkrižja tehnicističnega uma itd Zbornik
se zaključi spoglavjem (Revizija standardnega pogleda na znanost), v katerem sociolog
Michael Mulkay ter Ilya Progogine (skupaj z Isabelle Stengersovo) skušajo podati vizije
novih paradigem znanstvenega mišljenja ob prehodu v 21. stoletje. Za uvod v zbornik
urednik dr
. Mm poda izčrpno kritično študijo, ki približno sledi problemom, kot jih
odpirajo avtorji v posameznih sklopih
. Km posveti zlasti veliko pozornosti eksplikaciji
pojma ideologija (geneza pojma in sodobna pojmovanja) ter njeno zvezo z vprašanji
znanosti in znanstvene nevtralnosti. Ob koncu svoje uvodne študije poda Kirn tudi obsežen
izbor literature o vprašanjih, kijih odpira naslov zbornika
. Sploh pa je za zbomik značilno,
da je nadpovprečno dobro opremljen zznanstvenim aparatom .
Omeniti velja morebiti še na videz obrobno terminološko novost tega zbornika
. Kirn
uvaja namesto običajno uporabljanega termina "vrednostna vezanost, ne/nevtralnost"
novo obliko "vrednotna vezanost, ne/nevtralnost"
. Stara oblika ki smo jo najpogosteje
samoumevno uporabljali, se je tako razkrila kot slovnično (in tudi vsebinsko) manj
ustrezna in najbrž lahko pričakujemo, da se bo nova oblika termina splošno uveljavila
.
Tudi ta zbornik še enkrat (vsaj delno) potrjuje misel, ki jo lahko izrečemo z
Nietzschejem, ki je nekje zapisal : "Das Problem der Wissenschaft kann nicht auf dem
Boden der Wissenschaft erkannt werden" . Po drugi strani pa znanost in znanstveniki
vendarle ne morejo iskati nekaj zunaj nekoga ali nekaj, ki bi "namesto" in "na mestu"
znanosti (Althusser) raz/reševal(o) znanstvene probleme . Večni in univerzalni pro-
blemi znanosti (vrednotna ne/nevtralnost, pristranost, etični problemi, kijih znanstveno
početje odpira, odnos med naravoslovnimi, "eksaktnimi" in družboslovnimi, "mehkimi"
znanostmi itd. itd.) nujno zahtevajo aktivno refleksijo vseh znanstvenikov "specialistov"
;
nobena filozofija znanosti, sociologija znanosti itd. ne more tega storiti mano njih
. In
144

zadnje čase vse več znanstvenikov (tudi naravoslovcev in tehnikov) spoznava to resnico
in se aktivno prevprašuje o problemih in mejah lastne produkcije .
Zgodovina teorije znanosti je pravzaprav zgodovina "spora o pravi metodi", v
katerem znameniti "Positivismusstreit" v nemški sociologiji šestdesetih let (Adorno,
Habermas, Popper, Albert ..) ni ne prvi in slej ko prej ne zadnji vrh. Spor o metodah v
njegovih "klasičnih" formah sega vse nazaj do začetkov teorije znanosti v francoski šoli
Epistémologie (Duhem, Brunschvicg), pa do še zgodnejše Kantove "Prolegomene"
(1783) in "treh kritik", ki predstavljajo nekakšno filozofsko podlago teorije znanosti . Še
zgodnejša obravnavanja spoznavnoteoretskih in znanstvenoteoretskih vprašanj so se
vezala v lavnem zgolj na aktualne in konkretne probleme posameznih raziskovanj in
spremljajočih pojavov in
dilem ter jih zato težko prištevamo k "čistim", "pravim" spo-
znavnoteoretskim problemom teorije znanosti (Romabch je zato nekje spor o metodi
v tem predspoznavnoteoretskem obdobju označil s karakterjem "ambulantne spo-
znavne teorije") .
V "sporu o pravi metodi" pomeni termin metoda (fr. méthode, iz gr. /methodos =
pot k čemu
; od = pot) spoznavnoteoretsko osnovo raziskovalnega procesa in predvsem
"usmeritev", ki jo zastopa znanstvenik v svoji stroki
. Tako bi torej lahko rekli, da "metoda"
v tem kontekstu ne pomeni način obravnave in obdelave raziskovalnega "objekta" oz .
"predmetnega področja" v smislu "tehnike"
(zbiranja in obdelave podatkov l ), ampak
predvsem "pot" oz
. "pristop" k nekemu določenemu objektu oz
. predmetnemu področju,
v katerem mora biti opredeljen predvsem naš temeljni odnos do tolmačenja specifičnih
kategorij in terminov, ki ob raziskovanju nastopajo, ter opredeliti (in argumentirati)
našo spoznavnoteoretsko pozicijo, s katero objekt našega
raziskovanja zapopademo .
Ta pomenski dualizem
je še zlasti pomembno poudariti zaradi tega, ker se je pokazalo,
da
- ko se je "Positivismusstreit" razširil na specialna družboslovna področja (npr
.
psihologijo, pedagogiko)
-
je veliko nesporazumov in razhajanj koreninilo ravno v
mešanju
obeh rab termina metoda .
Preseganje "klasičnih fona" spora o pravi metodi pomeni predvsem Webrova
premestitev spora na raven t
.im. "spora o vrednotni nevtralnosti". Max Weber, sloviti
profesor nacionalne ekonomije in sociologije na univerzah v Berlinu, Heidelbergu,
Freiburgu
in Münchnu, je s svojimi spisi o metodoloških vprašanjih družbenih znanosti,
ki jih je spisal pred in po prvi svetovni vojni, sprožil neskončni val polemik, ki so se jih
udeležili najeminentnejši filozofi, spoznavni teoretiki in družboslovci od zgodnjega
Sprangerja, M
. Schelerja, Mannheima preko udeležencev sociološkega "pozitivismus-
streita vse do današnjih avtorjev in njihovih dilem. Weber je leta 1904 v svojem "principu
vrednotne nevtralnosti znanosti (cf. "Die objektivität sozialwissenschaftlicher und so-
zialpolitischer Erkentniss") poudaril, daje razmerje med znanostjo in "prakso" stvar, ki
je ne more principielno razreševati znanost kot taka, ampak zgolj voljno delujoči
posameznik, "ki po svoji lastni vesti in svojem osebnem svetovnem nazoru presoja in
izbira vrednote, o katerih je govor
. Znanost mu lahko pomaga, da se ozave, da vse
delovanje
in seveda glede na okoliščine tudi nedelovanje pomeni glede na posledice
negibanje k nekim vrednotam in stem
- kar se dandanes še zlasti pozablja - praviloma
proti drugim vrednotam. Narediti izbor pa je stvar posameznika" . Zato po Webru
empirična znanost ne more nikogar poučevati kaj je treba, ampak zgolj kaj zmore in -
pod določenimi pogoji
- kaj hoče . S tem pa je Veber prišel do pomembnega in še vedno
aktualnega sklepa, ki ga je formuliral takole
: "Res je, da se osebni svetovni nazori na
področju naše znanosti vseskozi vpletajo tudi v znanstveno argumentacijo, jo vedno
znova zamegljujejo ter dopuščajo različno ocenjevanje teže znanstvene argumentacije
celo na področju ugotavljanja enostavnih kavzalnih zvez, s čimer rezultat zmanjšuje ali
veča izglede osebnih idealov
: možnost, da hočemo kaj določenega ." Tako torej že
Weber radikalno loči med
vrednotnimi sodbami in samimi dejstvi in kategorično
zaključi, da zato "politika ne sodi v predavalnico"
. Ob tem pa se premalo zaveda, da je
"politika" imanentna že samim dejstvom, kar načelno sledi tudi njegovega zgornjega
izvajanja.
Kakšne so perspektive vprašanj vrednotne (ideološke) vezanosti glede na zgornje
Webrovo fondiranje problema in glede na (neodločen) izid "spora o pozitivizmu v
145

nemški sociologiji"? Kakšna je perspektiva alternative -klasično rečeno - nomološki ali
idiografski pristop k razreševanju spoznavnoteoretskih dilem družboslovja ; in koliko je
naravoslovje (zaradi principielno kavzalne narave njenih dejstvenih razmerij) v privili-
giranem položaju, glede na družboslovje? Ali obstoja vizija nove enotnosti znanosti,
kot
se sprašuje Winfired D'Avis?
Zdi se, da je zadnji modni trend v teoriji znanosti odmik od starega, še na tradiciji
"spora o pozitivizmu v nemški sociologiji" temelječega "kritičnega soočanja" . Sedaj, vsaj
na nemški sceni zopet iščejo možnost t .im. "kritične sinteze" . Utemeljujejo jo z nekakš-
nim dualizmom (hkratnim upoštevanjem) etičnih in spoznavnometodoloških principov .
Tako imenovana "zavestna pristranost" angažiranega znanstvenika (modni termin se-
demdesetih let) se postavlja predvsem kot etični princip, ki mora upoštevati kar
največ
temeljnih metodoloških principov eksaktnosti
.
O teh dilemah podaja Kirnov zbornik obilo
zanimivegabranja .
Vlado Miheljak
146