188
Mirno so ležale ruske vojne ladje v pristanišču pred trdnjavo v temni noči. Čisto tiho so priplule japonske napadalke. Kar naenkrat zbude ruske mornarje strašni gromi. To ni bilo gromenje topov: pokalo je pod ladjami, in takoj so bile tri težko poškodovane. Japonci so bili namerili nanje svoje torpede, najnevarnejše orožje v morskih bitkah. Torpedo plava naravnost proti ladji, na katero je na-merjen, in ko zadene vanjo, se razleti in jo požene v zrak ali hudo poškoduje. Prvi napad se je posrečil: več ruskih ladij je bilo poškodovanih. A zdaj je začela ruska mornarica odgovarjati. Vnel se je hud boj, v katerem sta imeli obe stranki velike izgube. Rusko brodovje je šlo nazaj v pristanišče, Japonci so pa imeli v oblasti morski zaliv.
Dne 8. februarja pa je bil boj pri Čemulpu. Japonci so napadli dve ruski vojni ladji, kateri sta bili po daljšem boju tako poškodovani, da ju je poveljnik sam potopil,  da ne bi prišli sovražniku v last.
Na suhem se približujeta obe armadi reki Jalu, ki meji med Korejo in Mandžurijo. Rusi so zgradili železnico čez zamrznjeno Bajkalsko jezero, da hitreje prevažajo vojake. Korejci, Japoncem bratski narod, pomagajo slednjim; korejski  cesar je  priznal
celo japonsko nad-oblast. Rusi so pa proglasili   Mandžurijo   za svojo. Ob reki Jalu pride do  odločilne bitke.
Medtem se je brodovje pred Vladivo-stokom  oprostilo  ledu
in je začelo delati Japoncem sitnosti ob njihovem lastnem obrežju. Do večjega boja pa je prišlo zopet pred Port Arturjem.
Dne 23. februarja so Japonci poslali proti Port Arturju pozno ponoči štiri torpedovke in več starih parnikov. Te so hoteli potopiti ravno ob vhodu ter tako zamašiti pristanišče, da Rusi ne bi mogli vun. Zraven so pa hoteli nastaviti velike množice razstrelilnih snovi, katere bi pognale v zrak ruske ladje, ki bi hotele oprostiti pristanišče. Ob eni popolnoči — bila je temna noč brez zvezd — so prišli Japonci, da izvrše svoj zavratni naklep. A ruska velika bojna ladja „Retvizan", ki je stala ob vhodu v pristanišče, je zapazila napad in začela streljati Vnel se je boj, v katerem so pomagali Rusom tudi topovi s port-arturske trdnjave. Boj je trajal do četrte ure zjutraj. Japonci so izgubili več ladij in bežali. Tudi tretji napad čez dva dni je bil odbit.
Koreja.
Vojska med Rusijo in Japonsko obrača oči vsega sveta na deželo, ki leži med njima, in kjer se morata zadeti obe vojskujoči sili v odločilnem udarcu. Kavkaško in mongolsko pleme, ki se borita za nadvlado v Vzhodni Aziji, sta se srečala v Koreji. Na tem bojišču se odločuje zdaj velepomembna borba, ki bo mogočno vplivala na svetovni razvoj.
Prepogosto pomenja ime samo željo, ki se pa nikdar ne izpolni. Tako so se tudi Korejci zmotili, ko so svojo domovino imenovali Korejo, „deželo vzvišenega jutranjega miru" ali „mirno deželo na vzhodu". A mir jim ni bil že davno več odločen; imajo pač to nesrečo, da stanujejo ravno med dvema močnima sosedoma, in zdaj"jim je grozil ta, zdaj zopet oni. Že pred dvatisoč leti, ko je bilo na polotoku med Rumenim  in Japonskim   morjem  polno
Iz korejskega mesta.
malih državic, so prišli Japonci črez morje in so si hoteli deželo osvojiti. Od zahoda pa so prišli Kitajci. A Kitajci so dali več kot vzeli. Oni so zanesli kulturo v deželo, svilorejo, papir in pismenke, Budd-hovo in Konfutsejevo vero. Pa Korejci so hoteli biti samostojni in so se zavezali z Japonci, da se osvo-bode Kitajcev. Toda kmalu so morali Kitajsko poklicati na pomoč, da preženo Japonce iz dežele. To se je ponavljalo, dokler ni slednjič korejski kralj postal kitajski vazal. Ta nadvlada ni bila težka; vsako leto je kralj poslal mal davek v Peking; zato pa je dobil od kitajskega cesarja koledar za prihodnje leto. Korejci so se popolnoma zaprli v svojo deželo: proti Japoncem jih je ločilo morje, napram Kitajski so si napravili umetno mejo. Korejski kralj je namreč zapovedal, da ne sme nikdo stanovati v dolini Hun-kiang. Vsa kupčija in vse občevanje s sosedi mora prenehati; kitajski trgovci smejo priti na Korejo samo