NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

UDS

54  036 2

||||||||||||||||||||||||||||||||j||||||| DN JEHART

395290303  cobiss  a

IZ KAIRE
V BAGDAD

vr-

fi iSfe „•

1  V-JV . 1 - , .'1 ■ WS:pVfl  -i;v



it.c ■ „ v--,:7 ; '7v77 ■■ v-■ w

:  7s774 ;  ^ ....

«_ . J'\~'\  'V. - Vr 'v> ,t&


-‘V


-'rt''-1-

' ' 777 : 57f'

4 «4

]pj:

>€■

v,: 7'

. 4.'V;



.'■ ■': ■ • . - '

■ ' 4 '' .4 '• - ‘ A - ■

>•• £ f' <’’ .

r-7 /<:'• i ;
• /v\ , - u .

■

'/ic

ro^-.



*" <<Jr* .v;'.

v ->747  -

4$

• ■ ; •• :  . ..

. ■ : ,4 7 .. \4:.4 7 7,7777'


-

,41»

/ <

’ ;■ ■•;'; 7 * ; 4A . .. y4> y  • .(vr;4 " _

' : : 'J n ’ > £4 'f ' > !i '

.....

'■

.7 '• . .7 >

?§in 4 \ p? &.*,

4'7  .' ■■■• ■' >4 ' 'V-.7- 7

%?

pmm.


i.'

• ' 777 »77

.-> 7 -

... aa  , ••:



i  17 .-v M MR

s7te7
■ •■ •- .--a

. • •

-0yl






0

- 4' 97 77

>7rv5 . ?V v i 7’7777


-■

_.v

C 7 ' v  V : . ■;..•■•■*? A T/.- 2 K -Vi x ■■• *••••> ... . _ L IJt _,

'

7  4  44  •;

;- : f4}'4rfe::4

■

' ; 4,;4k'iQ 4

7» i; <s>


... ... .4 ; - . .-•■■■ ... . ■ !  ... . „•« - tl

> ■ v - ;

. v  ''-?'-  ;7. • • , i, ^

£ ■  . ■ - v,—v

-4ii;

44

... rf.p  4 44 : -r4 444 :  ^4s|a;y
' ..' : .,'./ A '4.-,,;;44 4^r:.-.- 4 4f:::?44 A . ■;•■■...

•■■ ■ •■ . -.4 • .- .4: ■

. '

- •-.' ' V ■ '■•■* : ,; 4  '4 4 •• •■ < $■•<%  ■ 4' r- ■■  :., J  • \ 1

H  - 5 v

.

■ .?:>•


'f&r*

;»v/4v-  > 4 . ■->••■.■4

■V" '• 4-44 x %3

4, <•-'

— ž

'?4. 47


47 4 , ^ t -‘ \  v  - j

1  - 1  A'-.'^ 5

' ■C 1 '.; 4  •

‘ '''444 44

» ' 4  / ' ' 4 ' .- . .;■ 4  .

:  • ' •' ,A>- ■ ••.- - . , ' ;?v>-

■444 .; ; - 4 '' 4- ■ ' 47.'  4,.' 4"-

Z'fr  y0-rOž-r ^

.

' ' ■' • V - - s ". ' ■ ;

■' v  " ' 0 ti

■u:..

WS

''-0y/:(0t : 00
..  v/ .'. V



čv.j"; r •>'■

4444447■■•'■

4 ' 1  jjjSK ®


Sili issi

f .v*... • 4'.‘..77: ■" '4>' . • ,7 ; .-7'' ' / > ' . . y T;V' ;: 7 r '0 :r -

V’- 4 . Si. .V. ■ v •->' ■ • . 4. • 4 ' s ■•: '/• • '■ ^ v '.-av v -, : ,. v ‘.h:-' j; v^I

' A  .• v  ' - 4 • '4 . .■■■ . .'

i . I' - .-' 4"'.-"  iv ' 7 4'. ,;4 : ' ;';• ■ . v '7

... :

4. '•K 1 '' , ;

. ■ -

#/■


' 4:4. /P

■ I " . ...

; .7^ '\h ■ \ 0

'  . 4 Y' 1  ' 4 ; " ■' '■‘ 44 : :; 4 „i ;4  4. . v fj ^ v

'. 7.4 ■ . 4 '" . 4 4. ' ■M i s&':y '■  v >7".-.

Dr. Anton Jehart

Iz Kaire v Bagdad

IZDANO KOT‘DRUGA KNJIGA
ZNANSTVENE KNJIŽNICE

S49*6

/^J-2.

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

Svojemu vladiki

dr. A. Karlinu








" - ■



v f .

Boj za sveio pismo se v naših dneh vse bolj
poosiruje. V imenu vede ga bojujejo nasprotniki;
zemljepisje, zgodovina, jezikoslovje in starinoslovje
jim mora pomagati v napadih na verodostojnost
svetega pisma. Zato mora temeljito poznati naj¬
novejše pridobitve teh ved, kdor hoče sveio pismo
uspešno braniti. Pri nas se razen v nekaj člankih
po časopisju ta boj ostro še ne pojavlja; ni pa
dvoma, da se bo kmalu tudi pri nas vnel in segel
v širše sloje ljudstva. Saj kdor hoče ljudstvu vzeti
vero, mu mora predvsem vzeti spoštovanje do sve¬
tega pisma. Naši dobi je usojeno, da izvojuje boj
za vero v boju za sveto pismo, predvsem za stari
zakon.

To je nagnilo mojega vladiko, da me je 1.1925
za šest mesecev in 1.1927 za mesec dni poslal na
studijsko potovanje po deželah svetega pisma.
Pravilno umevanje potreb našega časa mi je tudi
naklonilo požrtvovalno velikodušnost duhovščine
in vernikov lavantinske škofije in drugih dobrot¬
nikov, da so mi gmotno pomagali na pot, in isti
razlogi so bili pač tudi merodajni, da mi je odbor
Mohorjeve družbe poveril delo, ki ga danes izro¬
čam javnosti.

Knjiga noče biti zgolj poročilo o mojem poto¬
vanju po Orientu. Takih potopisov imamo, vsaj za
Palestino, itak precej. Knjiga hoče biti apologija
svetega pisma, posebno starega zakona. Z oro¬
žjem, ki ga nudijo moderne vede, zemljepisje,
narodopisje, politična in kulturna zgodovina sveto-

pisemskih dežel in ljudstev, hoče braniti vero¬
dostojnost sv. pisma; pojasniti hoče s pomočjo
najnovejših pridobitev teh ved glavna in najtežav¬
nejša, še ne docela rešena vprašanja glede pro¬
blemov svetega pisma, nuditi hoče s popisom sveto¬
pisemskih dežel tudi neznanstveniku možnost, da
bolje umeva sveto pismo.

Zato in da bi knjiga ne bila predraga zaradi
obsežnosti, je moralo izostati vse, kar ne služi temu
namenu, in sprejeti je bilo treba marsikaj, kar ni
strogo potopisno poročilo. Razdelitev snovi v
črtice, ki od njih vsaka zase samostojno obdeluje
svoje vprašanje, se je podala sama po sebi.

Strogim znanstvenikom - jezikoslovcem se mo¬
ram opravičiti, da se nisem dosledno držal obi¬
čajnih transkripcijskih znakov pri egiptovskih in
arabskih imenih. Brez tehničnih iežkoč bi se tak
dosleden pravopis ne dal izvesti, je pa tudi brez¬
pomemben v knjigi, ki je namenjena predvsem
širšim slojem.

V Mariboru, o božiču 1927.

Dr. A. J.

PRVI DEL

TISOČ KILOMETROV OB NILU

Krilato solnce, simbol boga Horusa.

VRATA V EGIPT.

1 .

Vse je vrelo na krov.

»Aleksandrija se vidi! Afrika —1«

Stopil sem za njimi.

Res! Tam na južnem obzorju se je belila dolga
črta v opoldanskem solncu.

Srce mi je hitreje udarilo. Aleksandrija —1 Vrata
v bajni Egipt, v gorko zaželeni Orient!

Ljudje so nastavljali daljnoglede, eni so pravili,
da se že Faros vidi, drugi so se čudili rumenka¬
stemu, pustemu obrežju, ki se vleče od mesta proti
zapadu in izginja v meglenem obzorju, ter razla¬
gali, da je tisto puščava Sahara, ki da sega trd©
do mesta. Spet drugi pa so kazali na morje, ki se
je prelivalo iz temnomodre barve v kalno, uma¬
zano bledo.

»To je voda reke Nila,« je razlagal moj sosed,
prijazen Nemec iz Westfalske, trgovec, ki je bi!
z mano v ozki kabini. Pravil je, da se ob vsem
tristo kilometrov dolgem obrežju Delte — nilskega
ustja — pozna umazana, blatna voda Nila.

To in ono mi je razlagal zgovorni, vsevedni
Nemec o Egiptu, večkrat ga je že videl na svojih
trgovskih potih. Le na pol sem ga poslušal, oči so

11

mi žejno visele na novem svetu, ki je vstajal iz
morja.

Vse bliže je prihajala Aleksandrija. Že je bilo
videti nasip, daleč ven v morje sega, da brani pri¬
stanišče pred nilskim blatom, svetilnik se je dvig¬
nil, pristaniške palače so rastle, razločno je stopal
iz morja rdečkasti peščeni pas Sahare na zapadu
mesta.

Nepozaben ti ostane prvi pogled na Afriko, na
Aleksandrijo. Nad vse zanimiv je, pokrajinske le¬
pote pa ne nudi. Ni ozadja. Vsa Delta reke Nila je
nepregleden, raven svet, Nil ga je nanosil v tisoč¬
letjih iz gorate Abesinije, in ravno, komaj par me¬
trov visoko je tudi obrežje. Aleksandrija se ti zdi,
da plava na lističu papirja sredi morja.

In vendar je bistrovidni osvojevalec sveta, veliki
Makedonec Aleksander, prav na tej skrajni točki
Delte hotel imeti prestolico svoje, pol tedanjega
sveta obsegajoče nove države. Revna vas Rakotis
je tedaj samevala na ozkem pasu suhe zemlje, sredi
močvirja in lagun, ribiči so stanovali v njej, nepo¬
znan kraj je bil.

Leta 331 pr. Kr. je položil Aleksander Veliki te¬
melj novemu mestu, Aleksandrija se je po njem
imenovalo. Pozidal ga je na zemeljski ožini med
morjem in jezerom Mariut na kraju nekdanje ribi¬
ške vasi. Zunaj v morju pred vasjo je ležal otok
Faros; tega je zvezal po tisoč tristo metrov dolgem
nasipu s celino. Najlepše stavbe so stale na Farosu.
Močen nasip je potegnil po otočičih vzhodno od
Farosa in zgradil pristanišče, v katerem so imele
prostor največje tedanje ladje.

Tako je nastala Aleksandrija.

Razen meča pa je prinesel Aleksander v osvo¬
jeno deželo tudi helenizem, grški jezik in grško
kulturo. Egipt naj bi bil druga Grčija, Aleksandrija
pa druge Atene. In njegovi nasledniki Ptolomejci

12

so svojega velikega prednika vsaj v tem verno
posnemali.

Zbrali so v Aleksandriji umetnike in učenjake
vsega tedanjega sveta, ustanovili modroslovno
šolo in knjižnico, ki je kmalu bila največja na svetu
in je štela nad 700.000 — ne knjig, ker knjig še tisti¬
krat niso poznali, ampak zvitkov pergamenta in
papirosa.

Da bi pomnožili število prebivalcev, obenem pa
tudi da bi raznarodili in laže pogrčili Palestino, so
naselili Ptolomejci krog 100.000 palestinskih Judov
v Aleksandriji. Aleksandrijski Judje so imeli zase
svoj del mesta, uživali so velike politične pravice,
živahno so se tudi udeleževali znanstvenega dela,
celo svojo judovsko - helenistično šolo so imeli.
Filon, sodobnik Kristusov, je v njej učil.

Tristo let, prav tja do Kristusovih časov in še
pozneje, je bila Aleksandrija središče poganske
učenosti. Mnogo se je študiralo, bralo, zbiralo, pre¬
pisovalo, pisalo in prevajalo; aleksandrijski uče¬
njaki so sloveli po vsem tedanjem svetu.

Pa Ptolomejci so propadli, razkošno življenje
jih je uničilo. Prišli so Rimljani in naredili iz Egipta
rimsko pokrajino. Ko so zavzeli Aleksandrijo, je
zgorel velik del knjižnice in z njo mnogo nepre¬
cenljivih zakladov grške in latinske književnosti.
Kdo ve, ali bi ne imeli mi dandanes čisto drugačnih
pojmov o zgodovini in kulturi starega veka, če bi
se bili aleksandrijski književni zakladi ohranili?

Dediščino poganske vere v Aleksandriji je pre¬
vzelo krščanstvo. Evangelist sv. Marko, učenec
sv. Petra, je prvi deloval v Aleksandriji. Še vedno
bogata knjižnica pa je prišla v prid mladi krščan¬
ski vedi.

Slonel sem ob pregraji, zamišljen v davno znan¬
stveno slavo Aleksandrije. Skoraj opazil nisem, da
smo privozili mimo mogočnega nasipa — luko-

13

brana. Cel gozd jamborov je zraslel pred nami.
Jadrnice vseh velikosti, parniki vseh barv so po¬
čivali v mirnih vodah pristanišča. Nekoliko ob strani
pa sta mrko ždela dva sivkasta jeklena orjaka,
angleški bojni križarki. Bilo je komaj mesec dni po
umoru sirdarja, angleškega vojnega zastopnika v
Egiptu, Egipčani so se spet spomnili, da so narod
in da so Angleži tujci v deželi, poskusili so z revo¬
lucijo; pa kaj ko jim je bila angleška pest koj za
vratom.

Svetel motorni čoln se je izvil iz gneče parnikov
in jadrnic ter zabrzel proti nam. Egiptovska zasta¬
vica je vihrala na njem. Policija, carinski pregled,
podpis potnih listov in druge take prijetnosti so se
bližale!

Parnik se je ustavil, spustili so stopnice in za¬
stopniki egiptovskih oblasti so lezli na krov. Pa
niso bili Angleži.

Egipt je dandanes »samostojna država«, svojega
kralja imajo, svoj parlament, sami se upravljajo.
Kako? Hm —1 Le to je, hvala Bogu, dobro za tujce
in turiste, da na važnih mestih povsod sedijo še
vedno Angleži.

Rdeči tarbuši so zamigotali na krovu. Prvo sre¬
čanje z Egipčani! Pa prav nič niso podobni mrša¬
vim postavam svojih pradedov. Le obrazi so zelo
zagoreli, oči velike, ustna čudno debela. Sicer pa
so čisto po evropsko oblečeni, kratke suknje imajo,
dolge hlače, vse po pariškem kroju, in da jim ne
čepi na glavi živordeč stožec, ki ga tarbuš ime¬
nujejo, ne pa kakor mu mi napačno pravimo fes,
bi človek mislil, da so to navadni Evropci. Le precej
rejeni so, ti potomci faraonskega ljudstva.

Kmalu smo opravili in ko sem čez četrt ure pri¬
hitel na krov, smo že sloneli trdo ob pomolu. V
pestri gneči čakajočih sem opazil rjavo frančiškan¬
sko haljo. Oče Ferdinand me je prišel čakat! In

14

malo v stran sta dve naši slovenski šolski sestri
stali in mi mahali v pozdrav.

»Hvala Bogu!« sem se oddehnil. Dobro de, če
najde človek v tujini domače ljudi.

2 .

»Hvala Bogu, da danes šele komaj šestič de¬
žuje!« sem godrnjal in se tesneje zavil v površnik.

»Ne pozabite, da smo v januarju in da imamo
sedaj tu doli deževno dobo!« se je škodoželjno
muzal oče Ferdinand in se skrival pod svoj ogromni
dežnik.

»Pa pravijo, da vlada v Egiptu večno poletje in
govorijo o večnomodrem nebu —1«

»Aleksandrija ima sredozemsko podnebje, v zim¬
skih mesecih pri nas dežuje in tudi pošteno mrzlo
je včasi. Više gori, že v Kairi na primer, pade vse
leto komaj par kapljic dežja, in še više v Egiptu
pa vobče ne vedo, kaj je dež in kaki so oblaki.«

»To je dobro, sicer bi moral pisati domov po
dežnik. — Toda povejte mi, dobri oče, kaj je tisto
tamle?«

Hodila sva ob morju. Na levi stojijo visoke pa¬
lače, na desni pa objema kamenita ograja v ogrom¬
nem polkrogu morje, prazno pristanišče, ne tisto,
ki sem se v njem sinoči izkrcal. Ob koncu polkroga,
daleč zunaj v morju, štrlijo iz morja kvišku raz¬
valine iz davnih dni.

»Tole je staro pristanišče iz časov Aleksandra,
največje je bilo, kar jih je poznal stari svet. Pesek
ga je zasul, ni več za rabo. Pa izkopali ga bodo
in porabili za osebni promet. In tamle zunaj je
Faros, midva pa stojiva približno na heptastadionu,
na nasipu, ki je po njem Aleksander zvezal otok
Faros z mestom.«

»Neverjetno —! Nasip je bil vendar ozek. Tu pa
stoji kar celo mesto —1«

15

»Seveda! Ko so arabski kalifi vladali v Egiptu
in še pozneje pod Turki je mesto propadlo, morje
je naplavilo peska ob nasip, tudi ljudje so storili
svoje, razširili so nasip, da bi dobili prostora za
mesto — in dandanes je hepfasfadion pol kilometra
širok. Večji del arabskega mesta stoji na njem.«

»In tamle, pravite, je Faros, nekdanje osmo čudo
sveta? Največji svetilnik, ki ga je stari vek poznal
in ki so vrh njega kurili ponoči velikanski kres, da
je ladjam pot kazal?«

»Tam je Faros bil. Kar sedaj vidite, se Faros
imenuje, pa razvaline so iz 15. stoletja. Stojijo pa
na temeljih nekdanjega svetilnika. Tam, kjer je da¬
nes arabski del mesta, in še dalje zunaj, kjer je
kraljeva palača in kopališče, tisto je pa otok Faros.
Tam so, kakor veste, 72teri Judje prevajali Moze-
sovo postavo na grški jezik.«

»Hm —! Prevajali so, aleksandrijski Judje, pa da
jih je bilo 72 in da so prevajali na Farosu vsak zase,
nazadnje pa da so si bili vsi prevodi dobesedno
enaki, to je bajka, ki jo pripoveduje talmud.

Pa povejte mi, ker že vse tako dobro veste, kje
je pa cerkev, ki je v njej pridigoval sv. Marko, kje je
prestolica Velikega Atanazija, Cirila? In najbolj
radoveden pa sem, kje je stal Museion, slavna
aleksandrijska modroslovna šola s svojimi 700.000
knjigami?«

»Tega pa ne vem, četudi sem že skoraj dve leti
v Aleksandriji. Sploh menda tega nihče ne bo nikoli
dognal. Staro mesto je popolnoma izginilo. Ljudje
pravijo, da ga je morje požrlo.«

»No, mislim, da se je razvalinam Aleksandrije
godilo kakor vsakim drugim razvalinam. Marmor
in kamenje, kar ga je bilo uporabnega, so pozidali
v nove hiše, ruševine pa so poravnali in zvozili v
morje ter razširili heplasiadion. V tem zmislu prav
sodijo ljudje, če pravijo, da je morje mesto požrlo.«

16

»Premalo je zanimanja za starinska vprašanja
v Aleksandriji. Premalo kopljejo in raziskujejo.«

»Seveda! Vse bolj se zanimajo za denar, je vi¬
deti, za kupčije, za cene bombaža in sladkorja in
drugih takih reči, ki jih Egipt prideluje. Mar jim je
razvalin —1«

»Pa nekaj starin vendarle imamo! Na primer
Pompejev steber —.«

»— ki s Pompejem nima nič skupnega!«

»Katakombe —•!«

»Niso kdove kaj! Kdaj pa si ogledava te zna¬
menitosti?«

»Popoldne. Sedaj pojdeva po arabskem mestu
in v novo pristanišče, potem pa z električno domov
k obedu.«

Šla sva torej v arabski del mesta. Ulice so ozke,
umazane, zatohle, malo tujcev je videti, tem več pa
Arabcev v dolgih kuftanih in pisanih turbanih; ži¬
vahno, glasno življenje polje po ulicah. Tu je edini
kos Orienta, kar ga je še ostalo v Aleksandriji, ki
je sicer že čisto svetovno mesto in se ne loči mnogo
od drugih pristanišč Sredozemskega morja.

Bila sva tudi v pristanišču. Prava »vrata Egipta«!
Gore bombaža, v metrske cule ozko stisnjenega,
neštete vreče riža, zaboji sladkorja se kopičijo in
čakajo na izvoz. Bombaž, sladkor in riž so namreč
glavni pridelki Egipta, zlasti Gornjega. Bombaž po¬
tuje največ na Angleško in marsikatera obleka, ki
jo nosimo, je ležala kdaj kot sirov bombaž v ale¬
ksandrijskem pristanišču.

V nekem skladišču je strašno dišalo po čebuli.
Potipal sem vrečo, res je bila čebula. Spomnil sem
se, da so že svoj čas Izraelci hvalili egiptovsko
čebulo in da se jim je v Sinajski puščavi po njej
tožilo.

Obiskala sva tudi vrlega tržaškega Slovenca, ki
sg Vrli tudi piše. Gostilno ima v pristanišču, zelo

2 Iz Kaire v Bagdad.

17

dobro mu gre. Med drugim prodaja iudi hrvatski
pelinkovec, štajerska jabolka, vrhniške konzerve,
kislo zelje in kranjske klobase.

Opoldne sva se vrnila domov. Stanoval sem v
»Zavetišču«. Mariborske šolske sestre imajo nam¬
reč v Aleksandriji zavod za slovenske dekleta, ki
pridejo v Aleksandrijo službe iskat. Hodijo jih čakat
k parnikom, poiščejo jim službe pri poštenih ljudeh
in skrbijo zanje, kadar so brez službe. Važno in
požrtvovalno je njihovo delo, le žal da so v precej
težavnem gmotnem položaju. In še hišo jim hočejo
vzeti.

Slovenskih deklet je v Aleksandriji baje krog
pet tisoč. Po večini so Goričanke, Primorke. Za
njihov dušni blagor skrbijo slovenski frančiškani,
— tisto leto je bil doli oče Ferdinand. Tudi dru¬
štveno življenje jim vodi. Svojo knjižnico imajo,
igre prirejajo in petje gojijo. Mnogo je v Aleksan¬
driji tudi Dalmatincev, po večini so trgovci, neka¬
teri so zelo bogati.

O narodni zavesti naših ljudi v Aleksandriji bi
se dala marsikatera reči —. Koliko nam jih tam doli
ukradejo Lahi —! Pa smo si mi doma sami največ
krivi, če se nam vsako leto toliko ljudi v tujini
izgubi —.

Malokateri turist in romar se dolgo pomudi v
Aleksandriji. Orienta željnim potnikom ne nudi me¬
sto s svojim sredozemsko-evropskim značajem nič
posebnega, s prvim vlakom odhitijo dalje na jug,
v sijajno, živahno Kairo. In malokateri se zave, da
je šel mimo mesta, ki nam je rodilo grški prevod
svetega pisma, in da je šel mimo zibelke krščan¬
skih visokih šol.

Judje tretjega stoletja pr. Kr. po večini niso več
razumeli hebrejskega jezika, v katerem so bile pi¬
sane njhove svete knjige. Zato so jih učenci rabinci

18

aleksandrijske šole prevedli na grški jezik, ki je bil
iislikral že ludi za Jude splošen občevalni jezik.
Grški prevod se je hitro razširil, Judje so ga radi
brali, morebiti ga je rabil tudi Kristus Gospod, prav
gotovo pa so ga uporabljali apostoli, posebno
sv. Pavel.

Prevod kaže vse znake aleksandrijskega gr¬
škega narečja tedanje dobe in je poln hebrejskih
besed, ki so jim aleksandrijski Judje pri prevajanju
dali več ali manj srečno grško obliko. Grški prevod
je vplival tudi na sv. Jeronima, ko je prevajal sveto
pismo na latinski jezik, in ker so po latinskem pre¬
vodu narejeni vsi drugi katoliški prevodi, tudi naš
slovenski, se kaže tudi v njih vpliv aleksandrijskega
prevoda in vseh njegovih posebnosti. Marsikakemu
verskemu ali nabožnemu izrazu, ki je iz svetega
pisma prešel v naš besedni zaklad, so očetovali
aleksandrijski grški govoreči Judje. Beseda na pri¬
mer amen, hosana, aleluja, Jezus, Kristus, Mesija,
Marija in še mnoge druge so vse nastale v Ale¬
ksandriji.

Tako so zakladi poganske učenosti, ki so jih
nakopičili v Aleksandriji Ptolomejci, prišli v prid
Cerkvi in svetemu pismu.

Pa še več. Prav ta aleksandrijska poganska uče¬
nost, grško modroslovje, ki so ga gojili aleksan¬
drijski učenjaki, bogati književni zakladi, ki so jih
zbrali Ptolomejci, — vse to je postalo rodovitno
polje, iz katerega je vzklila prva krščanska bogo¬
slovna veda. Aleksandrija je zibelka krščanskih
visokih šol, prvo krščansko vseučilišče je stalo v
Aleksandriji.

Ko se je začelo krščanstvo širiti po Aleksandriji
in po Egiptu, so mnogi učeni pogani slavne ale¬
ksandrijske modroslovne šole prestopili k novi veri;
po zgledu poganske šole je nastala krščanska mo-
droslovna šola. Okoristila se je s književnimi za-

2 ‘

19

kladi Aleksandrije, prepojila preproste evangeljske
nauke z zdravimi načeli grškega modroslovja ter
s tem orožjem uspešno pobijala pogubne tedanje
krive vere.

Poleg tega so v tej šoli poučevali katehumene
in jih pripravljali na krst, vzgajali pa tudi nade¬
budne mladeniče za duhovski poklic. Aleksan¬
drijski učenjaki so prvi gojili razlago svetega pi¬
sma, zbirali in prepisovali stare rokopise svetega
pisma in si pridobili nevenljive zasluge za te stroke
bogoslovne znanosti. Veliki možje so delovali v
Aleksandriji: Origen, Atanazij, Ciril. Iz te šole je
izšla tudi svetnica, sv. Katarina, aleksandrijska mu¬
čenica, pogumna mladenka, ki se ni ustrašila niti
najbolj učenih poganskih modroslovcev.

Pa prišle so divje mohamedanske vojske, ale¬
ksandrijske knjižnice so zgorele, šest mesecev,
tako pripovedujejo arabski zgodovinarji, so kurili
aleksandrijska kopališča s krščanskimi knjigami;
Museion, aleksandrijska visoka šola s svojimi mar¬
mornatimi lopami in dvoranami, je razpadel v ruše¬
vine, polmesec je zasijal nad cerkvami sv. Marka
in Atanazija. In dandanes? Sledu ni več o znan¬
stveni veličini, na krajih, koder so se zbirali vede
željni učenci vsega tedanjega sveta krog učenega
Origena, tam vrvi in se gnete množica denarja
željnih trgovcev in blaga željnih kupcev. Aleksan¬
drija je zamenjala znanstveno slavo za slavo trgov¬
skega bogastva.

Le spomin je ostal in se bo nepozabno vezal na
ime Aleksandrija, dokler bo obstajalo sveto pismo
in bo obstajala krščanska šola. In aleksandrijska
tla bodo za vedno častitljiva tla, saj je iz njih vzklil
prelepi cvet — krščansko modroslovje.

20

Sfajroegipiovski orači in sejavci. (Po reliefu v Tijevi grobnici.)

NIL, OČE EGIPTA.

1 .

Pri Kafr ez-Zajjatu sem ga prvikrat videl, tisto
jutro, ko sem se v Kairo vozil.

Seveda ni bil ves. Kmalu za Kairo se cepi v dva
rokava, v rosetski in damietski. Razen tega mu
»puščajo« vodo z neštetimi kanali, ki se razprezajo
po jvsej Delti ter namakajo polja in vrtove.

Zato pri Kafr ez-Zajjaiu nikakor ni tak mogočen
veletok, kakor bi moral biti »oče Egipta«. Povrh je
bilo še v januarju, torej ob času, ko ima prilično
najmanj vode.

Vkljub temu sem z vsem spoštovanjem zrl z
ogromnega železniškega mostu na sveto reko in
njene rjave valove.

V Kairi seve je Nil velik, širok. In čim više prideš
gor v Egipt, tem večji je. Čisto razumljivo. Gornji
Egipt je ozka dolina, obdelane zemlje ni mnogo.
Zato v Gornjem Egiptu Nilu tudi ne odvajajo toliko
vode kakor v Delti.

Videl sem sveto reko od njenega ustja pa gori
do prvih brzic v Šellalu, na približno tisoč kilo¬
metrov dolgi poti. Cela dva meseca je bil Nil moj
zvesti spremljevalec, napajal me je z neštetimi

21

limonadami in drugimi hladilnimi pijačami, umival
in kopal sem se v njem, brez Nila bi bilo moje po¬
tovanje po Egiptu nemogoče.

Zato mu bodi posvečeno posebno poglavje.

2 .

Nil je kratkomalo oče Egipta. Rodil ga je, hrani
ga in napaja ga.

Če bi ne bilo Nila, bi segala od Atlantiškega
pa do Rdečega morja sama nepretrgana puščava,
velika Sahara, ki itak grozeče gleda s strmih bre¬
gov Nila dol v njegovo zeleno dolino.

Pa v davnih tisočletjih, ko še človek ni bival
v Egiptu, je priteklo iz osrednje Afrike silno vo¬
dovje, si izkopalo v pesku puščave strugo, izjedlo
mogočne granitne stene, drlo čez pečine, rilo vse
globlje in niže ter se končno nekje blizu današnje
Kaire izlivalo v morje. Kajti o tem ni dvoma, da
današnje Delfe še tistikrat ni bilo in da je sredo¬
zemska obal z globokim zalivom segala do Kaire
in morebiti še više.

Tisočletja in tisočletja so minevala in nepre¬
stano je nosil Nil z abesinskega gorovja zemljo
s seboj in jo plavil v morje. Morje se je izpre-
menilo v močvirje, močvirje v suho zemljo in zra-
sfla je celina, ki jo dandanes imenujemo Spodnji
Egipt, Delto, najrodovifnejši del vsega Egipta.

Pa še več je storil oče Nil.

Nanosil je z abesinskih gora tudi v svojo skal¬
nato strugo blata, ki se je izpremenilo v rodovitno
zemljo. Pod vročim južnim solncem je vzklilo bujno
rastlinstvo, celi gozdovi trstičja in palm. Živali so
se naselile v njih. ogromni nosorogi, velikanski
krokodili so lenarili v močvirjih med trstičjem, levi
so gospodarili po dolini. Tisočletja je ustvarjal Nil
svojo dolino in nato je prišel človek, kakih osem

22

do deset tisoč let pred nami se je priselil čez
puščavo sem v zeleno, vabljivo dolino Nila.

Dejali bodete, to- so sanje, vroče solnce Egipta
ti jih je rodilo!

Nikakor ne!

Le poglej si spomenike starega Egipta v Kar-
naku, v Tebah, drugod, — vsi leže nekaj metrov
pod današnjim svetom, nekateri celo tako glo¬
boko, da so si današnji prebivalci Egipta na stre¬
hah orjaških nekdanjih templjev mirno postavili
svoje vasi, ne vedoč, kaj leži pod kupom zemlje.

Dolina Nila se je zaradi vsakoletnih povodnji
dvignila. Kopali so in našli, da sega rodovitna
zemlja 11 do 13 in še več metrov globoko. Pod njo
leži pesek, skala. Merili so, koliko se je svet zvišal
ob spomenikih, in so izračunali, da se je zadnjih
pet tisoč let dvignil na vsakih dvajset let približno
za dva in pol centimetra.

Računaj in boš našel, da je bil Egipt pred osem
do deset tisoč leti kamenita puščava.

Nil je rodil Egipt. Pa ga tudi hrani in napaja.

Dežja v Egiptu ne poznajo, razen v spodnji
Delti, v bližini Sredozemskega morja. Studence
v vsem Egiptu bi lahko na prste seštel, pa še ti
imajo svojo vodo od Nila — saj drugih rek v Egiptu
ni —, kar torej vlage Egipt potrebuje, mu jo mora
dati Nil.

Da Nil vsako leto deželo preplavi in pognoji
z mastnim, rodovitnim blatom, to smo se učili že
v šolah. In tudi to, da se egiptovskemu fellahu —
kmetu — prav nič ni treba mučiti z oranjem, z gno¬
jenjem in z drugim poljskim delom ob času setve.
Egiptovski kmet vrže seme kar po blatu, ko je
voda usahnila, nato požene svinje in drobnico na
polje, živina brodi po blatu, stlači vanj seme in
fellah lahko mirno čaka na žetev.

Tako je res bilo nekdaj.

23

Ko je od junija do sepiembra ob izvirkih Nila
deževalo, je začel Nil rasti. Seveda ne povsod
obenem. Sredi majnika je pridrlo vodovje do Har-
turna, v začetku junija je bilo v Assuanu, 14 dni
pozneje v Srednjem in Spodnjem Egiptu. Vsa de¬
žela je bila pod vodo, nilska dolina je bila po¬
dobna jezeru. Le mesta, zavarovana z močnimi
nasipi, so gledala iz tega jezera in pa templji,
vasi fellahov pa so bile pod vodo, njihove prstene
koče so se podirale, mnogo ljudi in živine je po¬
ginilo.

Pri nas bi se take povodnji bali. V Egiptu pa
so se je razposajeno veselili; prinašala jim je vsak¬
danji kruh, blagostanje. Koče so hitro spet posta¬
vili, saj je Nil pustil blata dovolj za seboj. Vse je
vriskalo in pelo in se veselilo tega blagoslova.
Kajti gorje, če bi bila povodenj izostala! Vse živ¬
ljenje bi bilo zastalo.

Tako je bilo.

Dandanes poplave ni več.

Pa ne morebiti zato, ker Nil več .ne narašča.
Nil slejkoprej privali vsako leto ogromne množine
mastnega vodovja iz Abesinije in slejkoprej je nje¬
gova porast pogoj za blagostanje dežele, — toda
medtem ko je Nil svojčas le enkrat na leto, avgusta
in septembra, pognojil in namočil zemljo in je
mnogo vode neporabljene drlo v morje, vse ostale
mesece pa je bila suša, štedijo dandanes z rodo¬
vitno Nilovo vodo in jo v mesecih izobilja hranijo
za suhe mesece.

Kje neki hranijo vodovje Nila?

Mogočne jezove so potegnili na več mestih
preko vse doline, največji je pri Assuanu na meji
Sudana. Za temi jezovi kopičijo nilsko vodno bo¬
gastvo, v globoke kanale odvajajo njegove va¬
love, v prostrane krnice jo napeljujejo, ob suši
pa jo spuščajo na polja.

24

Vsa dežela je dandanes dobesedno prepletena
s kanali, velikimi in malimi in najmanjšimi. Veliki
kanali so široki kakor naše reke in tudi plovni;
precejšnje jadrnice plovejo po njih. Takoj za je¬
zom se cepijo od glavne struge in gredo po do¬
lini svojo pot, več ali manj vzporedno z Nilom.
Od njih se cepi nebroj manjših kanalov in od teh
so napeljani še manjši kanali in struge in jarki do
posameznih polj.

Ker leži Nil niže ko polja, je treba vodo dvigati.
Od preprostega čebra, ki ga ob vodi stoječi fellah
podaja više stoječemu tovarišu, ta tretjemu in ta
če treba, še četrtemu, — pa do modernih sesalk
na bencin, vse mogoče naprave najdeš in lahko
občuduješ na potu ob Nilu.

Pa ko pride voda do fellahove njive, se ne
sme kar potratno razliti. Vse polje je razdeljeno
v grede, po dva do štiri kvadratne metre široke,
vsaka greda ima nizek, do dva decimetra visok
obkop. In na tako gredo priteče voda iz Nila po
drobnem jarku in ko se posuši, pusti za seboj plast
mastnega blata — polje je pognojeno, treba je le
še sejati in saditi. V starih dobah je Nil fellahu le
enkrat na leto prav potratno namočil in nagnojil
zemljo, dandanes si jo fellah za vsako setev na¬
moči po tri do štirikrat. Vode je dovolj nabrane za
jezovi, treba je le dvigniti zatvornice, pa je priteče,
kolikor je dežela potrebuje. Zato je pa tudi dan¬
danes redno mogoča dvakratna, po večini celo
trikratna setev in žetev na leto na istem polju.

leseni sejejo pšenico, ječmen, deteljo; aprila
žanjejo, v Gornjem Egiptu že prej. Nato sejejo še
drugič, spet deteljo in pa riž. Žetev je septembra.
Še enkrat sejejo, ponajveč koruzo in duro, neke
vrste proso, žetev je novembra.

Na vseh poljih seveda ni mogoča trikratna
setev. Sladkorni trs in bombaž, ki ju v novejšem

25

času posebno mnogo pridelujejo, izmozgavaia
zemljo in polje mora več mesecev ležali neobde¬
lano, da si opomore.

Da izpopolnim sliko o delovanju očela Nila,
moram še povedali, da Nil prebivalce svojega
kraljestva tudi napaja, ne samo živali, ludi ljudi.

Brrrr! Kdo pa bo pil umazano vodo iz Nila,
polno blata in nesnage in ki se je v njej više gori
kje morebiti kopal črni zamorec ali pa celo kak
krokodil.

Nič ne pomaga! Studencev v Egiptu ni, da bi
bilo vredno o njih govoriti. Torej moraš piti Nil,
ali pa od žeje poginiti — vsaj tako je bilo, dokler
v zadnjem času Egipčani niso začeli na moč piti
češko in nemško pivo.

Pa ni treba, da bi pil nilsko vodo nesnažno.

Vsako mesto, vsak večji kraj ima svojo vodno
napravo. Mogočne sesalke dvigajo vodo iz kanala
ali pa naravnost iz Nila v visoke krnice in od tam
mora voda po dolgi poti skozi cedilo (Filter), ki
jo popolnoma očisti vse nesnage, nato skoz po¬
sode, v katerih različne kemične snovi dajo vodi
prijeten, svež okus, in končno jo napeljajo po več
sto metrov dolgih ceveh skozi ledenico, kjer se
shladi na 6° C. Potem šele jo spustijo po vodo¬
vodu v mesto.

Tako pripravljena nilska voda prav čisto nič
ne zaostaja za našo studenčnico. Saj na umetni
način storijo z njo isto, kar stori pri nas recimo
z blatno deževnico narava.

Pravijo, da je nilska voda sladka. V starih egip¬
tovskih pesmih hvali ženin lepoto neveste: »Sladka
si ko nilska voda!« Da je redilna, o tem sem raz¬
mišljal, ko sem v Kairi in po drugod gledal rejene
meščane in bujne Egipčanke.

Naj si že bo z nilsko vodo kakorkoli, eno je res:
»Qui semel bibit aguam Nili, iterum bibet.« — Kdor

26

enkrat pije vodo iz Nila, jo bo še pil. — Tako stoji
zapisano nad vhodom v svetovnoznani hotel Sheap-
heard v Kairi.

Če ne verjameš, pa pojdi in se sam napij nilske
vode! Jaz sem skusil, da je res. Po dveh letih me
je že vdrugič gnalo v Egipt.

3 .

Nevzdržno je drevel Delta-ekspres proti Kairi
Vozovi so se zavijali v oblake prahu in drobnega
peska, ki je silil skozi vsako špranjo. Pokrajina je
brzela mimo, nenavadna, čudovita. Nepregledna
ravna polja, gruče vitkih palm, pod njimi kupi
prstenih koč, fellahi pri delu, vasi, mesta z belimi
hišami in ravnimi strehami, kolodvori, polni ljudi
v orientalskih pestrih nošah, kanali, veliki in mali,
vse križem speljani, in tamle zunaj se pomika po
polju počasi belo trikotno jadro. Tam je glavni
kanal, jadrnica plove po njem, ne vidi se ne kanal
ne ladja, le ogromno jadro moli ven nad polje in
počasi leze po njem. Čudovit prizor!

Najbrž sem predolgo in prezamišljeno strmel
v novi, nenavadni svet, mojega soseda se je lotil
dolgčas, tisti Nemec iz Westfalske je bil, ki sem
se z njim seznanil že na parniku. Podražil me je.

»Gospod profesor, ali gledate, če bi kje videli
sedmere debele krave egiptovskega Jožefa?«

»Tisto ne,« sem se nasmejal in sedel k njemu.
»Saj veste, da so tiste krave živele le v sanjah
faraonovih. Torej jih žal fudi ne bova srečala v
Egiptu.«

»Seveda ne! Kakor tudi ne egiptovskega Jožefa!
Kajne,« mi je pomežiknil, »tista zgodba o egiptov¬
skem Jožefu in o faraonovih sanjah in kako je bil
Jožef povišan, — vse fo je pač le samo lep roman,
ki se zanimivo bere, in še precej dobro je za¬
mišljen.«

27

Mož se je rad prerekal o verskih vprašanjih.
Mnogo je bral, ponajveč plitve »znanstvene« članke
po časopisih. Sicer pa je bil dober človek in pri¬
jeten družabnik.

Meni se ni ljubilo. Zanimal me je svet zunaj, rad
bi bil spet gledal skozi okno. Zato sem mu kratko
odgovoril:

»Seveda je lep roman, ena najfjubkejših povesti,
kar jih je v starem zakonu. In povrh je še resničen.
Jožef sam je napisal zgodbo svojega življenja ali
pa jo je pripovedoval svojim otrokom in ti so jo
sporočili dalje. In to sporočilo je porabil Mozes,
ko je pisal svojo knjigo.«

»Bežite, bežite!«

Razvnelo me je.

»Zakaj se Vam to zdi nemogoče? Ob času, ko
je Jožef živel, so imeli Egipčani že zelo razvito
slovstvo, zgodovinsko in leposlovno. Mnogo so
pisali. In Jožef, poljedelski minister tedanjega egip¬
tovskega kralja, da tako rečem, bi naj ne bil znal
pisati, in bi naj ne bil pisal zgodovine svojega
življenja?«

»Hm —! Ko se pa vse bere kakor bajka. — Tiste
sanje o kravah, ki pridejo iz Nila, tisto povišanje,
nabiranje žita —.«

»Prav nasprotno, gospod! Prav nič se ne bere
kakor bajka! Vsaka poteza v Jožefovem romanu
se čudovito strinja s tem, kar vemo o življenju
Egipčanov iz egiptovskih virov samih. Nad sanjami
se spotikate? Ali ne veste, da so bile sanje pri
Egipčanih v posebni časti? Egiptovski kralji sami
nam poročajo na svojih spomenikih o svojih pre¬
roških sanjah! — Dalje! Sedmere krave so pristno
egiptovske. Krava je bila Egipčanom simbol rodo¬
vitnosti, obilice poljskih pridelkov, da, naravnost
simbol obilne nilske poplave. Posvečena je bila
Hatori, boginji rodovitnosti, zato so Hatoro upo-

28

dabljali s kravjo glavo. Ali je torej čudno, če se je
kralju sanjalo o kravah, ki prihajajo iz Nila, ko pa
je bila povodenj Nila in blagostanje dežele nje¬
gova glavna skrb?

In da je bil povišan Jožef, tujec v Egiptu, to se
Vam zdi čudno? Kolikokrat so, tako nam javljajo
egiptovski spomeniki, prav tujci prišli na dvoru
egiptovskih kraljev do visokih časti. Celo sužnji!
Celo Semiti, torej rojaki Jožefovi. — O »žitnicah«
niti govoriti nočem. Na več mestih so že izkopali
okrogle, stolpom podobne stavbe, ki so po izjavi
tehtnih arheologov služile ža spravljanje žita. Egip¬
tovski papirosi govorijo o žitnicah, na reliefih jih
vidite.

Torej poglejte! Vsa zgodba o egiptovskem Jo¬
žefu je takorekoč prežeta s pristnimi egiptovskimi
kulturnimi elementi, diha svežo zgodovinsko re¬
sničnost, je bila torej pisana na egiptovskih tleh
in od človeka, ki je sam doživel, kar pripoveduje.
Berite Ermannovo knjigo o Egiptu! Protestant je, pa
Vaš rojak. Ne govori v prilog svetemu pismu, pove
pa odkrito, da so podatki o kulturnih razmerah
starega Egipta, kolikor jih je v svetem pismu, po¬
polnoma pravilni.«

»Hm —!« je pokimaval, »kar pravite tule, doni
zelo verjetno. Kupil si bom Ermanna. — Ampak,«
je pridejal s trmo, ki je običajna pri takih ljudeh,
ki komaj da so čuli en trden dokaz zoper svoje
zmotne trditve, že koj preskočijo na kaj drugega,
samo da jim ni treba priznati zmote, »ampak —
poslušajte! Tiste desetere šibe, ki je z njimi Mozes
prisilil faraona, da je izpustil ljudstvo, tiste šibe,
pravim, niso bili nobeni čudeži. Ko Nil naraste, je
njegova voda vsa rdeča, od rdečkaste prsti, ki jo
nosi s seboj. Vidite! To je kar prvi čudež Mozesov!
In ko voda usahne, ostane na poljih nebroj vodnih
živali, posebno žab. To je drugi čudež! Mrhovina,

29

ki jo je voda pusiila za seboj na poljih, gnije, izcimi
se kuga, tista znana bolezen elefantiasis, neka
vrsta tvorov. Glejte spet Mozesov čudež! In tako
dalje.

Pisec knjige je čul o takih naravnih dogodkih,
pa je iz njih naredil čudeže za svojo zgodbo —.«

»Hm —! Da! Zelo ste duhoviti! Če bi človek slu¬
čajno ne poznal dobro svetega pisma, bi Vam res
ne vedel kaj odgovoriti.«

»Kajne!« se je smehljal dobri mož.

»Ampak — povejte mi, kdaj pa je nilska voda
rdeča?«

»Ob času, ko je povodenj na višku.«

»In kdaj se pojavijo žabe na egiptovskih poljih,
— oziroma so se pojavile, ker dandanes jih itak
ni več — in kdaj so prišli tvori in kuga in druge
prijetnosti?«

»Ko je voda usehnila, seve.«

»In kdaj je voda na višku?«

»V Spodnjem Egiptu takole ob koncu avgusta,
v začetku septembra.«

»Izvrstno! In kdaj usahne voda?«

»No, septembra začne padati. Oktobra je prva
setev. — Ra čemu to?«

»Takoj, gospod! Ali veste, v katerem mesecu je
Mozes delal svoje čudeže pred faraonom?«

»Ne vem.«

»Vam bom pa jaz povedal,« sem dejal in segel
v torbico, kjer sem imel shranjeno sveto pismo.

»Tule. Poslušajte! V drugi knjigi Mozesovi, v
devetem poglavju, berete: In lan in ječmen sta bila
pokončana, kajti ječmen je bil že v klasju in lan
je pognal glavice. Pripomnim, da je tu govor o
sedmi šibi, tistikrat je poslal Dog grom in točo nad
Egipt.

Mozesovi čudeži so se torej godili proti koncu
februarja, ko je ječmen že v klasju. Predolgih pre-

30

sledkov ne morete nastaviti med posameznimi ši¬
bami, ker bi bili brezpomembni, tudi niso razvidni
iz besedila.

Če so se pa čudeži godili februarja, niso mogli
biti naravna posledica povodnji, ki, kakor sami pra¬
vite, septembra že odteče, tako da oktobra že se¬
jejo. In razen tega, — če bi bile vse te šibe le
naravni pojavi, kako da se jih je faraon zbal? In
Izraelci sami tudi niso bili tako otročji, da bi ne
bili znali ločiti naravnega pojava od čudeža.«

Ves v zadregi me je gledal. Na njegovo srečo
je v tistem trenutku nekdo pri oknu zaklical:

»Piramide! Piramide se vidijo!«

Vse je hitelo k oknom. Voz je bil poln turistov z
vseh koncev sveta. In prvega pogleda na piramide
nihče noče zamuditi.

Tudi jaz sem poskočil in moj tovariš za menoj,
čeprav je piramide že večkrat videl. Znanstveni
prepir je bil pretrgan in pozabljen z egiptovskimi
žabami, mušicami, tvori in drugimi šibami vred.

Res, tamle zunaj na jugu je štrlel v nebo ogro¬
men sivkast trikot in za njim drugi in tretji. Piramide
v Gizah! Zelo daleč so še bile, tovariš mi je po¬
vedal, da so še najmanj petdeset kilometrov od¬
daljene. In vendar so bile že kakor sinje daljne gore
na obzorju. Kaj šele, ko bom stal ob njihovem
vznožju, sem pomišljal.

Vlak je drevel s podvojeno brzino, kot bi se mu
mudilo, da pride čimprej domov. Par postaj je
kakor nekaj bledih, motnih in bežnih senc šinilo
bliskovito mimo, na levi se je pojavilo sivo go¬
rovje. »Džebel — gora — Mokattam,« je razlagal
Nemec. Pod njo se je zabelilo mesto.

»Tisto je Kaira?«

»Še ne,« je dejal. »Tam je Novi Heliopolis. —
In tamle so Malarije,« je kazal, »z znamenitim Ma¬
rijinim drevesom.«

31

Pojavile so se predmestne hiše na levi in desni,
nizke, neredno postavljene stavbe, tu pa tam pa¬
lače z vrtovi in palmami; vlak je grmel in ropotal
čez neštete ogibe, par dolgih, širokih ulie, polnih
ljudi in avtomobilov, je križalo železnico — in nato
nas je počasi pogoltnila orjaška jeklena dvorana,
glavni kolodvor.

Vlak se je ustavil. Doječe sem gledal skozi okno
v gosto gnečo na peronu. Robci so mahali v po¬
zdrav, arabski nosači so se obešali na okna, rjavi
drzni obrazi plamenečih oči, in se ponujali, eni so
že kar lezli v voz, zastopniki hotelov so kričali in
hvalili vsak svoj hotel: Sheapheard! Continental!
Savoy! National!, rdeči iarbuši so migotali, vmes
so kričali prodajalci limonade, cigaret, časopisov
in vseh mogočih drugih reči, evropski kroj in arab¬
ski kuftan sta se pomešavala — le rjave frančiškan¬
ske halje ni bilo videti nikjer.

Prosil sem bil očeta Evgena, naj pride na kolo¬
dvor. Pa ni prišel.

Moj wesifalski znanec se je tudi naglo poslovil.
Njegovi ljudje so ga čakali.

»Veselilo me bo, če se še kje srečava in nada¬
ljujeva najine razprave!«

»Tudi mene. Pa na svidenje!«

Nisem mislil, da ga bom še kdaj kje srečal.

32

l'. '-^)  ; ■■■ l :^z r J ri -.pfi-;ti^-:'^^ —-1-C‘*l!I-S2r[fl •'-*'—

M"--i-i:«t:tiytE?~°Tavr3 C!~£  ■ •.••■ S5-

jš«žas‘s=rfs»fc«ew«aw^^5

i^jia«ar«Ksaa<«i4»»iia rjS

Hieraiično pismo. Odlomek iz papirosa.
Spodaj: prepis v hieroglifih.

V PRESTOLICI ORIENTA.

1.

»Ampak čujte, oče Evgen, iale vaša Kaira —!
Veselil sem se, da bom videl Orient, iole pa je
pariški boulevard ali pa londonski.«

»Seveda je!« ponosno pritrdi oče Evgen. »Da¬
našnja Kaira je evropsko mesto, orientalski pobar¬
vano. Posebno še Ismailije, zapadni del. Pa le po¬
čakajte, da prideva v vzhodni del mesta, v Muski,
in v njegove stranske ulice! Tam je še Orienta
dovolj!«

Oče Evgen pase slovenske duše doli ob Nilu
že nad dvanajst let. Naprosil sem ga, naj mi raz¬
kaže Kairo, in tisto popoldne sva šla postopat po
mestu.

Ulica se vrsti za ulico, ravne, široke, nekatere
po kilometer dolge, večinoma vse gladko asfal¬
tirane čez in čez; ob njih je nepregledna vrsta
samih palač, sijajnih trgovin in izložb; ponekod so
drevoredi akacij in platan, vrtovi palm z bajno
lepimi vilami kairskih mogotcev, povsod živahen

3 Iz Kaire v Bagdad.

33

promet: avtomobili, izvoščki, električna železnica,
— to je Ismailije, evropski del mesta.

»Krog 1870 se je tukaj mesto začelo,« je razlagal
oče Evgen, »podkralj Ismail ga je ustvaril. Poprej je
bila tod zanemarjena puščoba ob Nilu. Sedaj je tu
doma bogastvo, ministrstva so tu nastanjena, diplo¬
matski zastopniki, tudi jugoslovanski, banke —.«

»Pa tudi revščina,« sem pokazal na dva fanta¬
lina, ki sta s pločevinastimi škatlami v rokah sto¬
pala med gnečo, vsa umazana in raztrgana, in
iskala nekaj po tlaku.

»Kajpada! Ta dva pobirata cigaretne ogorke.
V Kairi se dnevno pokadi več milijonov cigaret.
Ogorkov je torej dovolj. Takile fantki jih pobirajo,
svoje odjemalce imajo, ti osnažijo tobak, kar ga
ostane v ogorkih, in ga predelajo v nove cigarete,
katere potem spet prodajajo —.«

»Fej —1 Nobene cigarete več ne pokadim v
Kairi!«

»In posel nese, pravijo. Fantom in Tovarnarjem'.
Ulice imajo strogo razdeljene med seboj. Gorje,
če bi kdo pobiral na tujem zemljišču! Do krvi se
stepejo!«

Prišla sva do križišča. Dotedanje ulice so bile
mrtve v primeri z vrvenjem in drevenjem, ki se je
valilo kakor mogočna reka mimo naju. Obstala
sva, ni bilo mogoče čez.

Sredi križišča je stal policist, ne Anglež, doma¬
čin. Za dobro glavo je segal nad ljudi, bele roka¬
vice je imel in kratko palico v roki. Nekaj časa je
bil obrnjen v eno stran ulice, recimo proti zapadu,
promet od severa na jug se je valil mimo njega:
dolga vrsta avtomobilov, kolesarjev in drugih vozil
in cela reka pešcev, za njegovim hrbtom pa se je
moral promet v smeri od vzhoda na zapad ustaviti,
avtomobili so se kopičili, električna je obstala, le
pešci so smeli čez, če so si upali. Nato pa je stopil

34

par korakov na desno, se obrnil proii jugu, dvignil
roko in promet v smeri sever - jug se je ustavil za
njegovim hrbtom, promet v smeri vzhod - zapad pa
je smel mimo. Nato je spet stopil z oblastnim
korakom na prejšnje mesto. Tako je vodil ogromni
val prometa sedaj v eno, sedaj v drugo smer.

Porabila sva ugodno priliko ter naglo smuknila
na drugo stran veletoka, le za silo sva ušla kole¬
som avtomobila. Pa ni se treba bati, nič se ne
zgodi, ali pa le redkokdaj v primeri z našimi mesti.
Vozniki in pešci v Kairi se dobro razumejo med
seboj.

Šari-a Bulak! Kar so za Beograd Terazije, za
Dunaj Karntnerstrasse, za Berlin Unter den Linden,
to je Šari-a Bulak za Kairo. Središče prometa,
središče življenja, podnevnega in ponočnega. Pet¬
deset metrov je cesta široka, nebotične palače jo
obrobljajo, neizmerno bogastvo, lesk zlata in dra¬
guljev, sijaj in pestrost svile je nakopičena v njenih
izložbah, po sredi ceste se vali gor in dol nepre¬
trgan tok avtomobilov, dvotirna železnica hrumi, ob
straneh pa drevi in se peha gneča ljudi z vseh
svetov.

Pozno popoldne je. Gneča na sprehajališču
(korzu) se bliža vrhuncu. Evropski živelj prevla¬
duje. Gladko obriti Anglež, z ozkimi, stisnjenimi
ustnicami, sprevaja svojo lady in presoja izložbe;
dolarski Američan z zadovoljnim, prezimim obra¬
zom malomarno postopa med gnečo. Ta dva sta
najmočnejša in najštevilnejša — in najbolj priljub¬
ljena v Kairi. Prava sezona je, januar. Mrzli sever
je prišel zimovat v topli Egipt. Angleški čuješ go¬
voriti, francoski, nemški.

Posebna značilnost na sprehajališču je domačin-
meščan, uradnik in trgovec, veleposestnik. Debe-
lušasf je, polnega, rdečega obraza. Na glavi ima
živordeč, čopast tarbuš, obvezno pokrivalo Egipta;

3

35

po evropskem kroju je oblečen, izbrano, gosposko,
prav nič se mu ni ireba sramovati pred bolj omi¬
kanim tujcem. Z rokami na hrbtu in s palico v roki
po trije, štirje skupaj hodijo po korzu, arabski go¬
vore in grški, pa ponosni so, da ves svet prihaja
k njim občudovat bajni Egipt, — in veseli, da jim
prinaša denar.

Pa nikar ne mislite, da ni na ulici v tej pestri
sliki domačega žensfva! Kairske ženske, stare in
mlade, so samostojne (emancipirane). Ves dan jih
vidiš na ulici, zaklenjenih in zastraženih haremov
menda ni več v Kairi. Bogato so oblečene, sama
svila jih je; po pariškem kroju so oblečene in celo
po najnovejšem; Mohamedovi postavi o zagrnjenem
obrazu so že davno nezveste, kvečjemu da imajo
čez obraz pregrnjeno prozorno, belo ienčico, ki
pa bolj odkriva ko zakriva svetle, iskre oči, žive
in velike, ter smehljajoče se polne ustnice. Le
redkokdaj, samo podnevi, vidiš še kako čisto pra¬
voverno mohamedanko, od glave do pete zavito
v črno obleko, s črnim, neprozornim pajčolanom
čez ves obraz, ali pa vsaj čez spodnji del lica.

»Tole je mestni vrt Ezbekije,« me je zbudil oče
Evgen iz opazovanj. »In tamle je slavni Sheapheard,
svetovni hotel, ki v njem lahko stanujete za pol¬
drugi funt dnevno!«

Egiptovski funt stane danes krog 280 dinarjev.
No, lepe cene!

Zavila sva v ulico Kemal Baša, — mogočna člo¬
veška reka je, ki se zliva v veletok, v bulaško cesto.

»Pojdiva v Muski, pa si jutri oglejva ulico Ke¬
mal!«

Lehko je reči! Pa deset minut sva čakala, da
sva našla ugoden trenutek in pohitela na drugo
stran. Potem je šlo hitreje.

Vzhodno od vrta Ezbekije se Kaira na mah iz-
premeni v orientalsko mesto. Ogromne evropske

36

palače izginejo, nižje stavbe se pokažejo, ki se med
njimi vijejo ozke, zatohle ulice z roglatim kame¬
njem ali pa kar s prstjo tlakane. Turbani te sre¬
čavajo, pisani kufiani, rjavi za-buti, plave gallabije
— same dolge, do peta segajoče, gubaste oble¬
ke —, košati burnusi s kapuco in pod njo ostre,
presunljive oči in orlovski nos beduina iz puščave.
Avto izginja, nima prostora, mesto njega obvladuje
ulico dolgouhi sivec z mršavim beduinom ali pa s
celo goro tovora na potrpežljivem hrbtu. Promet
pa je še živahnejši ko v evropskem delu in se po¬
sebno odlikuje po jutrovski kričavosti, ki se čuje
tem silneje, ker so ulice ozke in stisnjene.

»Oglejva si bazare!« je veleval oče Evgen. Sto¬
pila sva v stransko ulico.

Kar obstal sem. Ulica je morebiti štiri metre
široka. In na voglu te ozke ulice in zunaj pod milim
nebom je opravljal brivec svoj posel. Oblečen v
umazan kuffan z neizogibnim čopastim iarbušem,
drzno v tilnik porinjenim, je ne meneč se za dirindaj
krog sebe strgal po licu svoje žrtve s toliko gibčno
hitrostjo, da sem se vsak čas bal nesreče. In pri
tem je imel še čas, da je opazil mene tujca, se mi
prijazno zarežal in pokazal na stol poleg sebe na
ulici, češ, kar sedi, effendi, koj bom gotov s temle.
In poleg njega je čevljar obdeloval podplate bo¬
dočega obuvala, da je mimo stopicajoči osliček
plašno odskočil. Tretji v družbi je bil seve mojster
šivankar s svojimi pomagači. Dva sta sedela čisto
zunaj na ulici in vihtela šivanke, tretji pa je poleg
njiju likal hlače. Na drugi strani ulice je besno
drdral šivalni stroj in delavec pri njem se je čez
hrbet jezil nad svojim pomočnikom.

Gledajoč vso to pocestno prostodušno obrt sem
premalo pazil na ulico, nekdo me je sunil med
rebra; odskočil sem in se zaletel v steber bakrenih
loncev, da so se zveneč in bobneč strkljali po tleh.

37

Pravzaprav bi bil moral nevarnosi že prej opazili,
ker so ii kleparji neznansko ropotali in razbijali.
Trgovec je klel po arabsko, pomočniki so hiteli
reševat lonce izpod nog ljudi in osličkov, mene pa
je oče Evgen hitro potegnil za seboj in izginila sva
v gneči.

Druga ulica. Vsa se blesti, pri zlatarjih sva. Dro¬
ben možiček obdelava s kladivcem košček zlata,
ga tenči v ploščico, z drobnimi kleščicami ga suče
in zvija, s tenkim šilom ga prebada, zlato nitko
poteza skoz in pred mojimi očmi nastaja zlat na-
vesek. Smehljaje se mi ga ponudi v nakup. Tam
spet zabija delavec zlate in srebrne nitke zapo¬
redoma v črno mahagonijevo deščico; ne mine
toliko časa, da bi se dobro ozrl naokoli, pa je po¬
krov za tobačnico, okrašen s pisarni, gotov.

Glava me je bolela, ko sva se končno izluščila
iz labirinta ulic in iz šumne gneče ter se počasi
napotila nazaj v evropski del. Oče Evgen je poiskal
lepo restavracijo z napisom »Brasserie allemande«
— nemška pivarna — in tam sva sedla in si po
tolikih trudih privoščila pristno budjejeviško pivo,
seve spet kar zunaj na ulici, na široki ploščadi.

Večerilo se je. Ploščad in ulica sta zažareli v
nebrojnih lučih. Med gosti je prevladoval rdeči
iarbuš. Že zato, ker si ga Egipčan nikdar ne sname,
niti pri jedi ne. Čuden, nenavaden prizor za tujca
je ta pogled po migotajočih živordečih iarbuših,
po zagorelih obrazih pod njimi, rejenih in polnih,
pa tudi koščenih in suhih, z naprej stoječimi če¬
ljustnimi kostmi.

Gneča je velika, novi gostje komaj da prostor
dobijo. Egipčani radi pijejo pivo, menda rajši ko
nilsko vodo. Vsaj meščani. Restavracija obratuje
čisto po evropsko. Evropski natakarji, večinoma
Dunajčani, švigajo v črnih frakih sem ter tja, pri¬
našajo cele vence penečega se piva, plačilnega

38

ni nikjer, zaman ga kličeš, prav kakor pri nas,
»šef«, gospodar, pride, se klanja fu, pozdravlja iam,
govori z znanci, Dunajčan je, pa seveda gladko
govori vse mogoče jezike. Obrat mu gre dobro,
mi je razlagal oče Evgen, čeprav je pivo trikrat
dražje ko pri nas. Carina je visoka, pa vseeno ga
uvažajo, domače pivo je za nič, voda Nila je dobra
za limonado, za pivo ne velja.

Pa dolgo nisem mirno užival pestre slike. Skoz
gnečo se je priril fantek v revni gallabiji, z belo
beduinsko čepico na glavi in s škatlo v roki. Po¬
kazal je na moje čevlje, pokleknil, me prijel za
nogo in že je vihtel krtačo. Zaman sem mu pri¬
povedoval, da je moj čevelj že itak obupno snažen
in lep, zaman ga je odganjal oče Evgen. Ko vse
nič ni pomagalo, je zajokal, kazal na usta, polagal
dlan na želodec in tožil, da je lačen, da danes še
nič ni jedel. »Samo en piaster, effendi, pa bom
krasno zlikal čevlje —1 Jesti moram!«

Dal sem mu piaster — krog Din 2-80—, skril
nogo pod stol in ga napodil. Pa koj za njim je
prišel že drugi s tako škatlo pod pazduho, po¬
kazal na moje čevlje, pokleknil, me prijel za nogo
in mislil začeti. Pa prihitel je tretji, ga porinil stran,
nazadnje sta se stepla za moj čevelj. Nič ni po¬
magalo, moral sem dati vsakemu piaster. Muzajoč
se sta odšla in z bistrimi očmi iskala po gneči
novo žrtev.

Nato se je prismehljal drug fantek, z zabojčkom
v roki, polnim cigaret v okusno opremljenih ška¬
tlicah vseh najrazličnejših vrst. Kupil sem očetu
Evgenu eno, dobil je še škatlico vžigalic povrhu.

Eantek se je poslovil in za njim je dostojanstveno
stopil predme dolg, koščen Arabec, oblečen v rjav
za-but od vratu do peta, in razkril pred menoj
sijajno bogastvo steklenih diamantov in biserov,
zapestnic, igel, uhanov, prstanov in druge drob-

39

narije. Poskusil je z angleščino, s francoščino, z
nemščino, od vsakega jezika je znal par drobcev.
Ko sem mu pa po arabsko povedal, da ničesar
ne bom kupil, se me je lotil s toliko arabsko zgo¬
vornostjo, da sem nazadnje le vzel ovratno iglo.
Cenil jo je deset piastrov, dobil sem jo za tri, —
prav kakor pri naših krošnjarjih Bosancih!

Koj za njim se je prihvalil do naše mize pro¬
dajalec bogvedi kakih srečk in za njim je tiščal
fant s polnim naročjem časopisov, arabskih, an¬
gleških, francoskih, in kdo ve kaj vse so nama še
prišli ponujat, le aeroplanov in avtomobilov še ne.

2 .

Največja znamenitost Kaire je brez dvoma egip¬
tovski muzej, eden najobsežnejših na svetu. V Isma-
iliji stoji, blizu Nila, mogočna stavba je s pritličjem
in nadstropjem, nebroj dvoran in sob ima, da se
izgubiš v njih, če nimaš s seboj živega ali pa vsaj
pisanega vodnika.

Ta palača je tempelj 4000 letne egiptovske kul¬
ture; kajti 4000 let se je razvijala in je cvetela, ena
izmed najstarejših je, kar jih poznamo. V davnih
dobah, 4000 let pred Kristusom, ko so še jezera
krila naša polja in so medvedi in orjaški jeleni
gospodarili po pragozdih naših hribov in se je še
pračlovek skrival po jamah, tedaj so Egipčani že
imeli visoko kulturo, zidali so templje in mesta,
računali leto po solncu, znali so pisati, imeli so
razvito slovstvo, šole, in ko se je Grška krog leta
1000 pred Kristusom začela zbujati, tedaj je egip¬
tovska kultura že šla v zaton in mrtva je bila, ko
se je Rim šele začel.

Kultura Egipta je propadla obenem s samostoj¬
nostjo dežele, zadnja stoletja pred Kristusom. Tem¬
plji so se porušili, grobove je pokril pesek pu¬
ščave, nevedni ljudje so uničili, kar je kljubovalo

40

zobu časa, egiptovska kultura je prišla v pozabo
in je ostala v njej prav do našega 19. stoletja. Šele
novejšemu in najnovejšemu času je bilo dano, da
je odkril davne spomenike te prastare kulture. Vse
še tudi danes ni odkrito, vsako leto še prinese kaj
novega, pa reči se more, da je veda o Egiptu,
egiptologija, danes blizu vrhunca.

Ogromna je množina staroegipfovskih spome¬
nikov, ki so nakopičeni v muzeju. Cele dneve se
moraš pri njih muditi, če hočeš vse vsaj z nekolikim
pridom pregledati. Nemogoče je, da bi vam jih vse
četudi samo površno popisal.

Eno pa moram omeniti, kar je tudi mene skoraj
najbolj zanimalo. To so egiptovski hieroglifi.

Učil sem se hieroglife prebirati, nikdar pa še
nisem videl pristnega, pravega napisa v hieroglifih.
V muzeju sem se jih končno do sita nagledal.

Egiptovski pismeni spomeniki so deloma v ka¬
men vklesani, deloma pisani na papiros, izvrsten,
gladek papir, ki so ga izdelovali iz mozga rastline,
papiros imenovane. Trstiki je podobna in v obilici
je nekdaj rastla ob Nilu. Dandanes jo je najti le
še gori v Nubiji. Naš papir je od nje dobil ime.
Liste iz papirosa so lepili v dolge trake in jih zvi¬
jali v zvitke. To so bile egiptovske knjige. Nekateri
papirosi so po 40 m dolgi. Pisali so na papiros s
črnilom, ki so ga delali iz saj in tekočega gumija,
in s peresom iz trstike.

Toda kakšno je egiptovsko pismo?

Egipčani so izumitelji abecede. Ni res, da bi jo
bili iznašli Feničani. Le dobili so jo od Egipčanov,
jo primerno izpremenili ter jo dali Grkom in drugim
narodom, s katerimi so prišli v stik.

Začetek egiptovskega pisma je bil podobopis.
Kdor je hotel napisati besedo ptič, je narisal ptiča,
če je hotel napisati besedo vol, je narisal volovsko
glavo; šfirikof je pomenil hišo itd. V egiptovskem

41

muzeju je dovolj takih prvotnih podobopisov, ro¬
bato in preprosto so v kamen vklesani ali pa na¬
slikani na les.

Podobopis so si izumili seve tudi drugi narodi,
pa le Egipčanom je bilo dano, da so to iznajdbo
dalje razvijali. Začeli so namreč z eno in isto po¬
dobo »pisati« vse besede, ki so se enako glasile.
To jim je bilo tem laže, ker so v egiptovskem je¬
ziku le soglasniki nositelji pomena, samoglasniki
pa se izpreminjajo. Kakor pri nas na primer so¬
glasniki v-r-t lahko pomenijo vrt, vrata, vreti, va¬
rati itd., tako je Egipčanom pomenila na primer
skupina soglasnikov w—r ptiča, pa tudi besedo
»velik«. Podoba ptiča jim je pomenila zlog w-r v
kakršnikoli besedi. S tem so iznašli zlogopis.

Pa še en korak so stopili dalje. Znake za zloge
so začeli uporabljati za znake začetnega zlogo-
vega soglasnika. Usta na primer se imenujejo po
egiptovsko re, narisali so usta in rabili ta znak za
črko r. Tako so izumili črkopis. Štel je 24 črk. Te
so prevzeli Feničani, trgovski narod, ki je pogosto
prišel v stik z Egipčani. Od njih so se pisanja na¬
učili Grki, od teh pa Rimljani. Ti so si na podlagi
egiptovsko-grških črk napravili »latinico«, ki jo
rabimo tudi mi. Latinica je torej v bistvu nastala
iz. hieroglifov.

Pa še eno reč so iznašli. Narisati ptiča, hišo,
usta itd., za vsako črko posebej podobo, to je bil
zamuden posel. Pisarjem pa se je mudilo, posebno
kadar je bilo treba pisati po narekovanju. Zato so
si polagoma podobe poenostavili, lepopisci so
pridejali še razne okraske in naveske in nastalo
je pismo, ki ga imenujemo hieratično. Razmerje
med hieroglifi in hieratičnim pismom je prav tako,
kakor pri nas med tiskanimi in pisanimi črkami.
S hieroglifi so pisali na kamnite spomenike, hiera¬
tično pismo pa so rabili v vsakdanjem življenju,

42

kadar so pisali na papiros. Krog leta 500 pred Kri¬
stusom je končno prišlo v rabo demotično pismo,
neke vrste brzopis, bi dejal.

Egipčani so mnogo pisali, ne samo na granitne
spomenike, na stene templjev in grobnic, ampak
največ na papiros. Egiptovski muzej hrani nebroj
papirosov, cela dvorana jih je v prvem nadstropju.
In koliko jih je po muzejih v Londonu, Parizu, Ber¬
linu in v zasebni lasti! Že iz števila dosedaj naj¬
denih lahko sklepamo, da je tudi Egipt imel svoj
papirnati vek, ne samo enkrat, ampak večkrat, v
dolgi dobi štirih tisoč let svojega kulturnega raz¬
voja.

Pisali pa so o vsem mogočem, od težkih, suho¬
parnih bogoslovnih vprašanj pa do lehkomiselnih
zaljubljenih pesmic. Izmed bogoslovnih spisov sta
za umevanje njihovih verskih nazorov najvažnejša
knjiga »O mrtvih« in »Knjiga o večnosti«. Tudi v
egiptovskem muzeju jih je nekaj, najlepši je pa¬
piros, najden v grobnici kraljice Ke-ma-re — celo
s slikami! — in papiros neke tempeljske pevke.
Mnogo je papirosov, ki vsebujejo zbirke modrih
izrekov, so nekaka »Knjiga modrosti«. Nad vse
mične so narodne pripovedke, zelo mnogo jih je
ohranjenih. Poleg tega so gojili tudi pesništvo.
Nešteto ljubkih pesmic nam je ohranjenih, pripo¬
vedujejo nam, da je mladina 4000 in več let pred
nami prav tako čustvovala in živela kakor dan¬
danes. Imeli so pa tudi resnobne knjige. Neki pa¬
piros, ki je gotovo kdaj krasil knjižnico kakega
zdravnika, je kar cela učena knjiga o zdravilstvu.
Tudi zdravniški predpisi — recepti — so nam prišli
v roke.

Razume se, da so Egipčani znali tudi računati
in da so poznali vsaj osnovne pojme tehnike, sicer
bi ne bili zgradili teh mogočnih stavb. Iz računskih
papirosov poSnamemo, da so znali seštevati, od-

43

števafi, množiti, — deliti pa ne. Seveda se je nji¬
hova matematika ozirala predvsem le na praktične
potrebe vsakdanjega življenja.

Gojili so tudi zvezdoslovje. Iz zvezdoslovnih pa-
pirosov zvemo, da so računali leto po solncu, štelo
je 365 dni, 12 mesecev, vsak mesec je štel 30 dni.
Njihov koledar, nekoliko zboljšan, je še dandanes
v rabi.

Le eno naj še omenim, domače in šolske naloge
egiptovskih šolarjev. Nič novega se ne zgodi na
svetu in naši šolarji in dijaki s svojimi sitnimi na¬
logami naj se tolažijo, da so že 4000 let pred njimi
egiptovski šolarji prav tako v potu svojega obraza
pisali naloge.

Pa kako so se nam te naloge ohranile? Na dva
načina.

V ljudskih šolah, bi rekel, so pisali učenci naloge
na črepinje pobitih loncev in vrčev in na ploščnate
kamne. Ko jih niso več rabili, so jih vrgli proč, celi
kupi leže med razvalinami templjev, tam so
namreč bile šole. Te črepinje — ostraka jih ime¬
nujemo — so ra  nas dragoceni kulturni spomeniki
in krasijo naše muzeje. V višjih šolah so pisali na
papiros. Umrlim dijakom so starši dajali s seboj
v grob njihove »zvezke«. Tako so prišli v naše roke.

Tem nalogam gre zahvala, da so se v tolikem
številu ohranile staroegiptovske narodne pripo¬
vedke, slavospevi na kralje in bogove, poročila o
vojnah, o važnih zgodovinskih dogodkih, pesmi itd.
Učenci so jih prepisovali iz starejših del, da so se
vadili v zamotanem egiptovskem pravopisu in v
lepopisju, prav kakor iz istih razlogov pišejo na¬
loge naši učenci.

Pismenost v starem Egiptu seve ni bila tako
razširjena kakor v našem času. Prav zato pa je bil
pismen človek v visoki časti in »pisar« je v starem
Egiptu veljal za učenjaka. Takole opominja mo-

44

drijan Duauf svojega sina, ko ga pelje v tempelj¬
sko šolo:

»Glej, moj sin, ni ga stanu, ki bi ne bil podložen.
Le učenjak vlada vse ljudi. Zato se posveti temu
poklicu in postani pisar, da boš vodil ljudstvo!
Kajti služba pisarjeva je imenitna, trsiika in pa-
piros mu prineseta udobnost in bogastvo. Položi
svoje srce med knjige in ljubi jih kakor svojo mater.
Kajti ni je na svetu stvari, ki bi imela večjo vred¬
nost kakor knjiga!«

Tako govori neki papiros.

Skoraj da se mi je stožijo, ko sem se poslavljal
iz dvorane papirosov. Zlati časi, ko je »papiros
prinesel udobnost in bogastvo« —! Modri Duauf bi
o naših časih drugače govoril!

45

Hieropoliianski obelisk.

SVETA DRUŽINA V EGIPTU.

1 .

»Pojdiva v Staro Kairo, Vam pokažem kraj, kjer
je stanovala sveta Družina,« me je povabil nekega
dne oče Evgen. In sva šla.

Stara Kaira je južno predmestje današnje Kaire,
na desnem bregu Nila leži, približno nasproti pi¬
ramidam. V davnih dobah se je kraj imenoval Here-
ohe, to je: bojišče. Verjetno je, da se je iz tega
imena razvilo ime Kaira. Ko so Rimljani nekaj de¬
setletij pr. Kr. zasedli Egipt, so pozidali v današnji
Stari Kairi trdnjavo. Trnjavsko obzidje še stoji in
vanj je pozidana Stara Kaira, kup revnih hiš z
ozkimi, umazanimi ulicami, polnimi nesnage in
uboštva. Skoraj sami Kopti stanujejo v Stari Kairi,
šest cerkev imajo in nekaj samostanov. Tudi judje
imajo majhno sinagogo.

Izmed koptijskih cerkev je najznamenitejša cer¬
kev Abu Serge, posvečena je sv. Sergiju, sirskemu
vojaku in mučeniku, ki ga časti tudi latinska cer-

46

kev. Zelo stara je, pravijo, da najstarejša v Kairi.
V današnji obliki je iz sedmega stoletja, stavbno
gradivo je deloma vzeto od še starejše cerkve, ki
je stala na tem mestu.

Ko sva vstopila, je bradat koptijski duhovnik v
prazni cerkvi opravljal službo božjo, njegov sin
mu je stregel. Z enoličnim, jokavim glasom je eno¬
lično pel v koptijskem jeziku neskončno dolga be¬
rila iz svetega pisma. Prenehal je, se obrnil in naju
nekaj časa gledal, pa spet začel. Fantek je pustil
očeta pri oltarju samega in prišel bliže.

Tudi notranjost kaže častitljivo starost. V starem
bizantinskem slogu je zidana, stropa nima, goli
krov se vidi. Stebrovje jo deli v tri ladje. Marmor¬
nati stebri so različne debelosti in različnega sloga,
očividno so vzeti iz starejše dobe. Tlaka ni, prstena
tla pokrivajo stare, shojene in umazane preproge.

Ogledoval sem si glavni oltar in stare lepe rez¬
barije v lesu in slonovini ter zanimive starodavne
slike. Spet je prekinil duhovnik svoje molitve in
mignil fantku. Ta je vzel svečo z oltarja in naju
vprašal, če hočeva videti kripto.

Pritrdila sva; posvetil nama je po ozkih stop¬
nicah in kmalu sva stala v podzemeljski, nizko obo¬
kani kripti. Kake štiri metre leži pod zunanjim sve¬
tom, stene So vlažne in fantek je pravil, da ob po¬
vodnji vdira v kripto voda. Svet se je zaradi poplav
dvignil in stara cerkev, vsekakor prva na tem me¬
stu, je prišla polagoma pod zemljo.

Dva starinska stebra in košček stene delijo pro¬
stor v tri ladjice. Vsaka ima v prednji, oltarni steni
vdolbino. V desni ladjici stoji krstni kamen.

Današnja kripta pod cerkvijo Abu Serge je
prvotna cerkev, v drugem ah tretjem stoletju je
bila pozidana. Starodavno koptijsko izročilo trdi,
da stoji na mestu, kjer je sveta Družina stanovala.

To izročilo je verjetno.

47

Stara Kaira je stala že ob Kristusovem času;
najbrž je bila južno predmestje in zadnji ostanek
staroegiptovskega Heliopolisa, mesta, ki je ležalo
severno od današnje Kaire. Te ob Kristusovem
času seve še ni bilo. Tudi kripta pod cerkvijo Abu
Serge ima vse znake visoke starosti. Izročilo Kop¬
tov, da je iz drugega ali tretjega stoletja, se ne da
ovreči. V tedanjih časih pa je bil spomin na sveto¬
pisemske dogodke še živ. Če se na kak kraj, po¬
sebno na kako svetišče, veže spomin na tak do¬
godek, je tako izročilo precej verjetno, posebno
še, ker so v tistih časih radi zidali cerkve na takih
krajih.

To krajevno izročilo ima tem tehtnejšo veljavo,
ker ga sporočajo Kopti.

Kopti so neposredni potomci starih Egipčanov,
vsi drugi današnji Egipčani so priseljenci. Dan¬
danes jih je še krog 700.000. Imeli so svoj jezik,
koptijski, ki je poslednja veja staroegiptovskega
jezika, pa je že od tretjega stoletja po Kristusu
mrtev. Obredne knjige Koptov pa so pisane v tem
jeziku. Kopti so sicer kristjani, toda imajo v svoji
veri marsikakšen zmoten nauk — niso katoličani.

To ljudstvo je nedvomno najverodostojnejši no-
sitelj izročila. Starodavno je, že tisočletja živi na
istem mestu, povrhu je še orientalsko ljudstvo in
pri teh se izročila brez primere živeje ohranijo ko
pri nas. Če je ostal kak spomin na bivanje svete
Družine v Egiptu, so ga Kopti, prvi kristjani Egipta,
gotovo ohranili.

Še en razlog govori v prilog temu izročilu. V
Stari Kairi, južnem predmestju Heliopolisa, so ne¬
dvomno ob Kristusovem času živeli tudi Judje. Na¬
seljeni so bili sicer po vsem Egiptu, prav posebno
mnogo pa jih je bilo v Heliopolisu, ker so imeli
v bližini, v Leontopolisu, svoj tempelj, po vzoru
onega v Jeruzalemu. V Stari Kairi imajo še dan-

48

danes sinagogo. In v bližini svojih rojakov se je
naselila sveta Družina, ko je pribežala v Egipt.

Ne trdim, da so ti dokazi nepobitni in da bi bila
sveta Družina čisto gotovo stanovala na kraju da¬
našnje cerkve Abu Serge. Gotovo je le, da ti raz¬
logi verjetnost koptijskega izročila utrjujejo. Sta¬
rodavna kripta je kraj, ki zasluži, da ga s pobožno
spoštljivostjo obiščemo, — za kristjana je drugi
Betlehem, drugi Nazaret.

2 .

Pa še en kraj blizu Kaire je ohranil spomin na
bivanje svete Družine v Egiptu, vas Matarije blizu
razvalin prastarega mesta Heliopolisa. Severno od
Kaire leži, kake pol ure vožnje z lokalno železnico.

Oče Evgen me je najprvo peljal k razvalinam
Heliopolisa. Pa zaman sem se oziral za razvali¬
nami, le vitek, visok obelisk stoji sredi obsežnega
deteljišča, severno od njega pa kup koč na majhni
višini. V bližini je oral fellah in poganjal lene vole,
ki so z lesenim plugom rezali plitve brazde.

Obelisk je edini spomin na Heliopolis. Žalosten
sameva sredi polja, priča tisoč in tisočletne zgo¬
dovine. Videl je Napoleona in francosko vojsko
1. 1798, videl je 1. 1517 sultana Selima, ki je pod¬
vrgel Egipt Turkom, videl je divje Mameluke, čul
je strastni: »La ilaha illa ’l-lahu« prvih arabskih
osvojevalcev Egipta za kalifa Omarja 1. 640, rimske
legije so korakale mimo njega in nekoč je prišla
sem od vzhoda skromna, revna družina in utrujena
počivala v njegovi bližini, gledal je Božje Dete v
naročju mlade Deve. — Gledal je Aleksandra Ve¬
likega, faraoni so hodili mimo njega v tempelj
darovat solnčnemu bogu Re, Mozes je krog 1. 1500
pr. Kr. gledal nanj, ko je hodil v tempeljsko šolo,
stoletja je že bil star, ko je Abraham s Saro prišel
v Egipt krog 1. 2000 pred Kristusom.

4 Iz Kaire v Bagdad.

49

Poleg piramid je obelisk hieropolitanski naj-
siarejša priča egipiovske zgodovine.

Meslo Heliopolis — to ime je grško — so Egip¬
čani imenovali Anu, On ga imenuje v svoji prvi
knjigi Mozes, ko poroča, da je bila žena Jožefova
hčerka Putifarjeva, duhovna v Onu. Prastaro mesto
je bilo. Leta 4200 pr. Kr. je že stalo, solnčni bog
Re je imel v mestu svoj tempelj in njegovi duhovni
so izračunali solnčno leto na 365 dni ter gojili vedo
in umetnost, pismenost in slovstvo. Sredi tretjega
tisočletja so pozidali solnčnemu bogu nov, veli¬
časten tempelj in pred njega postavili poleg drugih
obeliskov tudi obelisk, ki še danes sameva na
mafarijskem polju. Dolga stoletja je bil Anu pre-
stolica faraonov; ko je pa odstopil to čast Mem-
fisu in Tebam, je začel propadati. Rimski zemlje-
pisec Sfrabo je 1. 10 pr. Kr. našel mesto že v raz¬
valinah. Polagoma so tudi razvaline izginile, kar
je bilo kamenja, so ga porabili za mošeje in palače
v Kairi, sirova, le na solncu posušena opeka pa
je razpadla. Obeliske so razvozili po vsem svetu,
eden stoji tudi v Rimu na trgu sv. Petra. Le eden
je ostal, da priča o davni, slavni zgodovini Helio-
polisa.

Ker torej ni bilo nič posebnega videti, sva šla
z očetom Evgenom v Mafarije.

Ob cesti, na gornjem koncu vasi, leži majhen
vrt poleg lične, na novo pozidane cerkvice očetov
jezuitov iz Kaire. Dva dela ima, v sprednjem je
nekaj dreves in pod njimi vodnjak. Čuvaj ti koj
požene ogromno kolo in prisuče čeber hladne
vode iz globočine. Voda je dobra, čista, pa pristna
nilska.

V drugem delu vrta stoji »Marijino drevo«, pra¬
stara sikomora, divje figovo drevo. Deblo je vse
preperelo in preklano, vihar je pred leti odtrgal
polovico drevesa, le ena večja veja še zeleni in

50

še ia je podpria. Kraj je lasi nekega mohamedana,
ki pobira pei piasirov vstopnine.

Koliko legend se veže na to drevo! Da je Mati
Božja z Detetom pod njim počivala, ob drevo da
se je naslanjala hišica, v kateri je sveta Družina
stanovala, iz vodnjaka v bližini da je Marija vodo
zajemala itd.

V koptijskem cerkvenem koledarju beremo, da
se 15. julija obhaja v Matarijah »Spomin na posve¬
titev cerkve hieropolitanski Devici«. V vasi Mata-
rije je torej stala nekdaj cerkev, posvečena Materi
Božji. Dandanes ni več sledu o njej, mohamedani
so jo podrli. Kdaj je bila sezidana, se ne ve; v
petem stoletju je gotovo že stala, to vemo iz drugih
virov.

Kar smo povedali v podkrepitev koptijskega iz¬
ročila o kripti cerkve Abu-Serge, to velja v polni
meri tudi za cerkev v Matarijah. Starodavna cer¬
kev, ki o njej govori koptijski cerkveni koledar,
je gotovo verodostojna priča, da se je na tem
mestu vršil svetopisemski dogodek; tudi koptijsko
izročilo samo zase ima mnogo veljave. Kakor Stara
Kaira je tudi naselbina Mafarije ostanek starega
razsežnega Heliopolisa in je stala gotovo že ob
Kristusovem času. In da so Judje prebivali tod
okoli, je, kakor rečeno, čisto gotovo, ker so imeli
v bližini svoj tempelj.

Pa dejali bodete, da je potemtakem sveta Dru¬
žina na dveh krajih stanovala —.

Zakaj ne? Saj je bil sv. Jožef delavec, tesar.
Hodil je za delom in je stanoval tam, kjer je delo
dobil. Sicer pa ni nujno, da je sveta Družina v
Matarijah res stanovala. Za resničnost sporočila
je dovolj, če je pod drevesom počivala, kakor pri¬
poveduje legenda.

4

51

Navpični prerez skoz Keopsovo piramido.

PIRAMIDE V GIZAH,

1 .

Voz električne železnice je zbobnel čez dolgi
nilski most, zvonil med palmami, vrtovi in bogatimi
vilami po Gizah ter pohitel ven na odprto polje
proti zapadu. Včasi je pridrevel avto, šinil mimo in
hitel, poln turistov, istemu cilju naproti, k piramidam,
k tem ogromnim čudom egiptovskega stavbarstva.

Nemiren sem bil, stezal sem vrat skozi okno,
saj sem se prvikrat vozil k piramidam! Kar naj¬
bolje sem hotel uživati čudno, nenavadno pokra¬
jinsko sliko, ki ji ni enake na svetu.

Spodaj v ospredju, še v nilski dolini, leži bedu¬
inska vas, precej čedna je videti od daleč. Palme
so raztresene po pokrajini, slikoviteje bi jih noben
slikar ne mogel porazvrstiti. Zelenje obdaja vas.
Iz iega zelenja pa se brez prehoda, kakor odre¬
zano, dviga rumenkast breg, na jug in sever se
izgublja v sivi daljavi. To je rob puščave Sahare.
In gori na robu stojijo trije ogromni sivi trikoti,
drug za drugim. Za ozadje imajo temnomodro za-
padno nebo, vse pa obliva topla svetloba janu¬
arskega jutranjega solnca z barvami, ki jih pozna
le egiptovska pokrajina —.

52

Vse bliže prihajajo piramide, vse više rastejo
čarobni trikoti v nebo in ko se električna ustavi
na vasi pod bregom, je velika prva piramida za¬
krila polovico neba.

Z utripajočim srcem stopam v breg po široki
gladki avtomobilski cesti. V petih minutah sem gori.
Zdi se mi kot da stojim pod Grintovcem. Omam¬
ljen sem, piramide pravzaprav še ne vidim, le
ogromno steno. Oko obvisi na razgledu. Nilska
dolina leži pod menoj; vsa zelena je, sinji trak jo
prepleta; to je Nil. Tamle leži Kaira in za njo sivo
gorovje Mokattam. Na severu se širi nepregledna
ravnina Delte, na jugu se izgublja dolina v daljavi
med dvema sivima črtama, tisto sta robova Sahar¬
ske in Nubijske puščave.

Čudno tiho in slovesno je tu gori. Žive duše ni
videti na razsežnem prostoru pod ogromnim ne¬
botičnim skalovjem. Pač —. Tamle izza belkastih
pečin se izlušči dolga postava v snežnobelem kut-
lanu. Počasi, dostojanstveno stopa proti meni.
Beduin je.

»Effendi,« mi pravi, »ali hočeš polesti na pira¬
mido?«

Na piramido? Po tejle strmi steni, ki je po¬
dobna triglavskim stenam, le da nadelane poti in
klinov nikjer ni videti.

»Hvala! Ne bom.« Strma stena mi ne ugaja.

»Pa pojdi, te popeljem v notranjščino. Tamle je
vhod,« je kazal v steno, kjer je kakih petdeset
metrov visoko gori zijala temna odprtina.

»To še manj. Nimam časal«

Kopito je udarilo ob skalo, policist je prijezdil
odnekod, beduin se je dostojanstveno zavil v svoj
kuflan in umerjeno odkorakal. Prepovedano je na
lem »svetem« mestu turiste nadlegovati.

Še vedno sem stal nepremično. Kaj naj najprvo'
gledam, ali silne, gladko rezane kamne, poldrugi

53

meier visoke in več meh ov dolge, ali po strmi steni
gor v vrtoglavo višino, 140 metrov visoko, ali ostri
zobčasti rob tamle zunaj, ki se vzpenja v strmem
kotu proti vrhu? Ali bi občudoval skorajda siro¬
mašno preprostost, da tako rečem, golo geome-
tričnost stavbe, ki pa prav po svoji preprostosti
naredi silen vtis, ker tembolj stopi v ospredje
ogromnost zgradbe, — ali bi se končno čudil, kako
so pred tolikimi lisoči let brez pare in elektrike
spravili te ogromne teže od gorovja, kjer so jih
lomili, semkaj in potem v ig^o višino?

Počasi sem stopal trdo ob vznožju proti jugu.
Precej korakov je treba storiti, skoraj 230 m je od
enega vogla do drugega.

Zavijem krog vogla —. Spet enaka, ogromna
stena, enako silno, rezano kamenje. Par korakov
na jug stojijo tri majhne piramide, kvečjemu deset
metrov so visoke, deloma že v razsulu.

Spet zavijem krog vogla pod zapadno steno.
Tedaj šele zagledam tovariša in soseda velike
Keopsove piramide, piramido kralja Refrena, in
onstran, daleč že v puščavi, tretjo manjšo, Mike-
rinovo. Kakor med gorskimi vrhovi se mi zdi da
stojim.

Zamišljen gazim drobnozrnat, zlatorumen pesek.
Povsod so sledovi grobov. Ogromno pokopališče
leži krog piramid. Nadzemeljske kamnite stavbe
teh grobov so seveda že popolnoma izginile, kveč¬
jemu da so ostali temelji. Podzemeljski navpični
rovi, z opeko obzidani, so še ostali, pa so s peskom
zasuti. Nekatere so že odkopali, nad 10 m so glo¬
boki. Te grobove, mastabe, so si napravili egiptov¬
ski “mogotci, faraonovi dvorjani; počivati so hoteli
blizu svojega kralja.

Pogledal sem gor v stene. Podjetnost me je po¬
grabila, kaj ko bi na lastno pest malo poplezal
po tehle velikanskih stopnicah?

54

Povzpel sem se na prvo stopnico, dober meier
je visoka, pol metra široka. Kmalu sem bil na drugi,
na tretji, na čeirti in še više. Sopeč sem obsedel.

Kako skalovje! Sklad na skladu se dviga —.
Tu gori se šele dobro vidi, kako so piramide stavili.
Najprvo so položili temeljno ploskev, nanjo drugo,
ki je pa na vse strani za pol metra ožja, nato tretjo,
tudi za pol metra ožjo itd. Če jo pogledaš od blizu,
je stena podobna ogromnim ozkim stopnicam, ki
se proti vrhu vse bolj zožujejo. Dandanes seve je
tako, kajti svojčas je bila piramida pokrita z glad¬
kimi granitnimi ploščami. Te pa so v stoletjih od¬
trgali in porabili za stavbe v Kairi. Saj je neki sultan
hotel kar celo piramido raznesti in kamenje upo¬
rabiti za mošeje.

Kamen piramide je belkast peščenec, lomili so
ga v gorovju Mokattam, vzhodno od Kaire. Vsak
kamen je gladko in pravilno obsekan, robovi pa
so že zelo skrhani. Zob časa gloje že pač tudi ob
večnih piramidah.

Pa kako so spravili te ogromne kamne od on¬
stran Kaire in v tolike višine? Dvoje jim je pač bilo
v izobilju na razpolago: mnogo časa so imeli, pa
delavskih moči dovolj in poceni.

Moja stavbarska razmišljanja je kruto prekinil
policist na konju. Prijezdil je krog vogla, me za¬
gledal gori med skalovjem, zapovedovalno za¬
mahnil s korobačem in mi zaklical, da je prepo¬
vedano tod plaziti se po piramidi.

Zakaj neki, sem ugibal in lezel nazaj. Ali se boji,
da bi se piramida pokvarila?

Drugih dveh piramid tisti dan nisem obiskal, ni
bilo časa. Videl sem jih ob drugi priliki. Nič po¬
sebnega ne nudita, podobni sta veliki Keopsovi
piramidi, le da sta manjši in slabše ohranjeni. Zna¬
čilno je, da so vse tri piramide s svojimi stranicami
usmerjene natančno proti štirim delom sveta, da

55

imajo vse iri vhod v severni sieni in da krijejo vse
tri v svoji kamenih notranjščini kraljevske grob¬
nice. Seveda so sarkofagi — kamnite krste —
prazni, izropani. Dobri dve uri sem potreboval, da
sem prišel krog vseh treh piramid.

Tisti dan sem pa obiskal sfingo, ki stoji v plitvi
nižini južno od velike piramide.

Ko so stavili Kefrenovo piramido, je na njeni
južnovzhodni strani štrlela iz peska ogromna živa
skala. Morebiti je imela že od narave podobo le¬
žečega leva. Kamnoseki in kiparji, katerih je bilo
v starem Egiptu dovolj, in še zelo veliki umetniki
so bili, so se lotili skale, izklesali iz nje leva, pa
dali glavi obraz kralja Kefrena. Poleg sfinge so
postavili graniten tempelj, v katerem so obhajali
mrtvaške obrede.

V tisočletjih je pesek sfingo zasul. Že kralj Tuf-
mosis IV. jo je krog 1. 1420 pr. Kr. odkopaval, po¬
zneje so jo še večkrat reševali iz peska, pa šele
pred par leti so jo popolnoma izkopali in sedaj
jo lahko občuduješ v vsej njeni ogromnosti in nemi
veličastnosti.

Trup sfinge je lev, ki počiva na šapah. Zadnje
so skrčene pod telo, sprednje ima stegnjene pred
sebe. Telo je 60 m dolgo, obraz sfinge je obraz
pristnega Egipčana z debelimi ustnicami, podol-
gasfimi očmi in z rahlo izstopajočimi čeljustnimi
kostmi. Izdelan je čudovito pravilno, čeprav so
njegove mere 40 krat večje nego mere človeškega
obraza. Žal, da je deloma pokvarjen. Mameluki so
s topovi streljali v sfingo in ji odbili nos.

Hladno in ravnodušno gleda levji človek s svo¬
jim spačenim obrazom vzhajajočemu solncu na¬
sproti že skoraj pet tisoč let. Kaj je vse videl! Na¬
rodi so prihajali v nilsko dolino in spet izginjali,
mesta so zrastla pod njegovimi očmi in se zrušila
v prah, bojni krik krvavih vojsk je donel k njemu

56

pa spet utihnil, Aleksander Veliki, Julij Cezar, mo¬
gočni kalifi, Napoleon, kralji, državniki, učenjaki,
bogataši in reveži so ga hodili gledat, so odšli,
preminuli in naredili prostor drugim, pettisočletna
svetovna zgodovina je šla mimo njega, — gledaš
ga, zreš mu v nemi, nepremični obraz, kamen je,
ni živ, pa nehote položiš v njegove oči, v njegovo
lice izraz, kake misli neki misli nemi čuvar piramid
in petfisočlefni opazovalec zgodovine — ?

»Čemu se pehate in mučite,« se ti zdi, da govori
njegov obraz, »čemu? — Ko pa vse mine —!«

2 .

Pa vidim vam že na obrazu zapisano vprašanje,
kaj pomenijo velikanske piramide, kaj pomeni
skrivnostna sfinga?

Koliko se je že o tem ugibalo, duhovitega in
nespametnega! Kake skrivnosti, matematične, ča¬
rovniške, okultistične, so iskali v piramidah, kake
zagonetke bi naj pripovedovala skrivnostna sfinga!
Odkar pa beremo hieroglife kakor lafinico in od¬
kar sta kramp in lopata odkopala pesek in ruše¬
vine, je egiptologija odgrnila tudi piramide in dvig¬
nila fajinstveni zastor s sfinge.

V resnici piramide, pa naj si bodo fisfe fri velike
pri Gizah ali one manjše v Sakkari in pri Dahšurju
ali kjerkoli — piramid je v Egiptu krog 60 —, niso
nič drugega ko grobnice egiptovskih kraljev iz
tretje do pete dinastije, to je iz let 3000—2600
pr. Kr. Dandanes ko poznamo razvoj egiptovskih
grobnic od prazgodovinske dobe pa do najno¬
vejših časov, nam je čisto jasen tudi postanek pi¬
ramid.

V prazgodovinski dobi so bile grobnice plitve
jame v pesku. Bogatejši pa so si že tistikrat dali
nad grobom pozidati nastavek iz kamenja ali pa
iz sirove opeke. Sčasoma se je jama poglobila,

57

je dobila obliko štirikotne sobice, truplo so dejali
v leseno, pozneje v kamnito rakev, v sarkofag.

Poleg sobice za rakev so napravili še drugo za
mrtvaške obrede. Tam so sorodniki darovali raj¬
nemu hrano in molili zanj obredne molitve. Tja so
mu polagali tudi iz lesa izrezljane različne stvari,
ki jih je v življenju rabil. Egipčani so namreč vero¬
vali, da duša rajnega, »ka« so jo imenovali, živi še
tudi po smrti in da se celo večkrat vrača k telesu.
V kraljestvu Ozirisa pa da živi rajni prav tako živ¬
ljenje, kakor ga je živel na zemlji, in opravlja prav
tista dela, kakor jih je opravljal v življenju.

Čim bogatejši je bil rajni, tem večja je bila grob¬
nica, nad zemljo pa se je začela dvigati iz posu¬
šene opeke zidana stavba, ki je sama po sebi do¬
bivala koničasto obliko. Ti nastavki so postajali
vse večji in končno srečamo 1.2900 pr. Kr. prvo
piramido v egiptovskem stavbarstvu, stopničasto,
z opeko zidano piramido kralja Zoserja v Sakkari.

Leta 2700 do 2600 so doba velikih piramid.
Keops, Kefren, Mikerinos so si postavili ogromne
grobnice, ki že štiri tisoč let sem vzbujajo obču¬
dovanje sveta.

Te orjaške grobnice krijejo v svojem osrčju
dolge hodnike, razsežne dvorane, pa tudi ozko
celico s sarkofagom. Seveda so dandanes dvo¬
rane prazne. Že zdavnaj so roparji vdrli v piramide,
pokradli dragocenosfi, odprli sarkofage in odnesli
mumije.

Poleg kralja so hoteli biti pokopani tudi njegovi
sorodniki, žene, otroci, pa tudi višji dostojanstve¬
niki. Zato je ves prostor okrog piramid poln manj¬
ših grobnic, mastab. Tudi manjše piramide stojijo
poleg velikih, te so grobnice kraljic in otrok. Poleg
vsake piramide je stal obredni tempelj. Ohranjen
je le še tisti, ki pri njegovem vhodu straži velika
sfinga.

58

Ta sfinga je končno več ali manj slučajno na¬
stala, kakor smo že omenili. Sicer pa so sfinge pri
vhodu v tempelj navaden pojav v Egiptu. Izredne
na tej sfingi so le njene orjaške mere.

Po letu 2600 niso več stavili piramid. Mesto njih
so si vklesali grobnice v skalo, v strme stene
gornjeegiptovskih gora.

To je suha resnica o piramidah in o sfingi, vse
drugo je domišljija in romanticizem tistih let, ko je
bila egiptovska kultura in zgodovina sama še ve¬
lika uganka in ko je egiptologija še tičala v povojih.

Eno pa je treba povedati in poudariti.

Orjaške piramide nam pričajo, da so Egipčani
verovali v posmrtno življenje, v neumrjočnost duše.

Na zapadu, tam kjer solnce vsak dan zatone in
hodi svojo ponočno pot, tam leži kraljestvo Ozi¬
risa, boga smrti in večnosti. Z njim se sprehaja
zveličani po prelepih livadah, od časa do časa
pa pride »ka« (duša) in obišče svoje telo ter uživa
darove, ki jih prinašajo sorodniki.

Iz davnih tisočletij sem pridigujejo nemi kamni
poznim rodovom glasno pridigo o neumrjočnosti
duše in o njeni končni združitvi s telesom ob vsta¬
jenju.

Pa še nekaj.

Ves Egipt je poln templjev, poln piramid in gro¬
bov, ki bodo, se ti zdi, vekom kljubovali. Križem
pa lahko prebrodiš nilsko dolino, pa ne vem, če
boš razen v Tell Amarni našel le samo sledove o
hišah in bivališčih, ki so si jih iz kamna sezidali
starodavni Egipčani. Ali ni to čudno — ?

Je čudno, pa za naš vek.

Ljudstvo pa, ki je živelo ob Nilu tisoče let pred
nami, je smatralo pozemeljsko življenje za minljivo,
ni se mu zdelo vredno, zidati si kamnite stavbe
za ta svet. Iz nilskega blata so bile njihove hiše
in palače, že zdavnaj so razpadle. Toda »ka«, duša,

59

ta je dobila kamenii grob, mogočno piramido,
skalnato grobnico, »hišo zapada«, kajti:

»Ne zaupai v dolgost svojih let! Bogovom je
tvoje življenje kakor ena sama ura. Človek po
smrti živi in njegova dela položijo kupoma pred
njega. Večnost pa traja brez konca. Nespameten
je, kdor jo prezira. Kdor pa pride k bogovom brez
greha, ta bo med njimi živel kakor bog in hodil
okoli kakor gospodar večnosti. Zato si postavi
lepo hišo zapada in krasno bivališče v kraljestvu
smrti, kot pameten človek, ki prav stori!«

Iz naukov kralja Meri-ka-re.

60

BELI GRAD MEMFIS.

1 .

Dva turista sia stopala z dolgimi, izdatnimi, prav
hribovskimi koraki po prašni cesti s postaje Be-
drašein ven na zapad, palmovemu gozdu naproti.
Eden je imel redovno frančiškansko haljo, drugi
je bil oblečen kot navaden zemljan, oba pa sta
nosila pristne planinske nahrbtnike. Moj prijatelj
oče Ferdinand iz Aleksandrije je bil in moja ma¬
lenkost; potovala sva v Memfis.

Tisto jutro sva se pripeljala v Bedrašein, ki je
z vlakom dobre pol ure oddaljen od Kaire. Na ko¬
lodvoru so naju obsuli neštevilni oslarji in kričavo
hvalili in ponujali svoje osle, malo je manjkalo,
pa bi se bili stepli. Ubranila sva se jim, si naložila
nahrbtnike in ponosno odkorakala peš čez polja,
na nepopisno začudenje in ogorčenje vseh bedra-
šeinskih oslarjev, ki najbrž takih »oslov« še niso
videli, da bi sami in peš nosili svojo prtljago po
nilski dolini. Toda nisva se zmenila zanje, šlediti
sva hotela in hoje sva bila vajena.

Prašna cesta pelje čez globoke jarke, nekdanje
nilske kanale, mimo razkopanih nasipov, mimo
mlak in močvirja, in zavije v razsežen palmov gozd.

61

Krog gozda leži rodoviino polje, konec januarja
je, najlepša pomlad v Egiptu. Detelja zeleni —
travnikov tod ne poznajo —, žito gre v klasje, v
dobrih dveh mesecih bodo želi, nepregledna polja
čebule srečavava, nasade bombaža in sladkornega
trsa. Tu pa tam umazana vas* koče narejene iz nil¬
skega blata, hiše iz sirove opeke, fellah prijezdi
na osličku mimo, obstoji in v nemem čudenju gleda
čudni postavi, ki peš nosita vsaka svojo bisago na
hrbtu in gazita prah, — vsem starodavnim običa¬
jem Egipta na kljub.

V gozdu sva. Pustiva cesto in se obrneva na
levo.

Ogromni kupi prsti, kamor pogledaš, globoke
jame, tla posuta s črepinjami. Gozd se zredči, jasa
se odpre pred nama. Splezava na nekak griček,
porasel z redkimi palmami — in pred nama leži
groblje.

Globoke kotline zevajo vsepovsod, vidi se, da
je tu delovala motika starinoslovca. Med kotlinami
ozki grebeni in tam onstran, da, tam štrli kvišku
nekaj kakor prava, z opeko zidana stena, luknja
v zidu pomeni najbrž okno ali vrata.

Stopiva na groblje.

Noga se vdira v sipko prst, prah se dviga za
vsakim korakom, črepinje vsepovsod. V neki jami
leži ogromen vrč starinske oblike na pol razbit,
v neki drugi jami okrogel kamen z luknjo na sredi,
ostanek žrmlje, drugje spet velik kup črepinj, kdo
ve, če ni bilo tam lončarjevo skladišče. Končno
stojiva med dvema še precej dobro ohranjenima
stenama, lege opeke se še dobro vidijo, o hišah
pripovedujejo, o palačah, o živahnih ulicah —.

Tiho obstojiva, kot bi hotela prisluškovati, ali se
še čuje šum in ropot ogromnega mesta, klici pro¬
dajalcev, vzkliki živahnih meščanov, drdranje boj¬
nih voz, krik voznikov in vzdihi sužnjev —.

62

To je Memfis, starodavni Men-nofru, svetopi¬
semski Not, mesto, ki pomeni tisočletja egiptovske
zgodovine.

V davnem času, 1. 3500 pr. Kr., je kralj Mena po¬
zidal tu trdnjavo »Beli grad« v obrambo zoper
neubogljive kneze Spodnjega Egipta, tistikrat ko
je ustvaril zedinjeno kraljestvo obeh dežel: Gor¬
njega in Spodnjega Egipta. Krog trdnjave je kmalu
zrastio mesto in kralji pete in šeste dinastije (2800
do 2400 p. Kr.) so stolovali v Memfisu. Kamnit
tempelj, posvečen bogu Ptahu, je stal v mestu in
svetišče apisa, svetega bika. In vsa dolga stoletja
do Kristusovih časov je bil Memfis eno prvih mest
v Egiptu in tudi eno največjih.

Šest ur si hodil, da si prišel krog njega. Naj¬
večje ladje iz Sredozemskega morja so pristajale
ob njegovih zidovih, stofisoče prebivalcev je štelo,
bogastvo se je kopičilo v njem, razkošje se je
širilo, pa tudi politična moč je vladala v Memfisu
nad vsem Egiptom in tudi nad sosednimi deželami.
V Memfis so pošiljali nesrečni kralji judovski po¬
slanstvo za poslanstvom prosit pomoči zoper mo¬
gočnega Nebukadnezarja. Zaman sta svarila pre¬
roka Izaja in Jeremija kralja in ijudstvo, naj rajši
zaupajo na Boga, ko pa na moč Memfisa.

In zgodilo se je, kar sta napovedovala. Že Asar-
haddon je oblegal Memfis, Kambizes pa ga je vzel
in naredil iz Egipta perzijsko krajino. Tudi Rim¬
ljani so naložili Memfisu svoj jarem in kmalu nato
je mesto propadlo.

In danes je mogočni Memfis zapuščeno groblje,
kupi prsti so ostali od njega, dva ogromna kipa
Ramzesa II. ležita v gozdu palm, ki sta stala svoj-
čas pred Ptahovim templjem, samotna sfinga se
zagonetno smehlja nekje sredi palm, tu pa tam kak
preperel kamen s hieroglifi — to je vse. Palmov
gozd raste na kraju, kjer je kdaj vrvela živahna

63

prestolica, fellah reže brazdo ter seje in žanje po
ulicah kraljevske presiolice. »Not bo puščava, za¬
puščen bo, nihče ne bo stanoval v njem,« je pre¬
rokoval Jeremija. In »razbil bom kipe in uničil
malike Nota,« je napovedal Ezekiel.

In tako se je zgodilo. .

2 .

Vsako egiptovsko mesto je imelo svoje pokopa¬
lišče. Tudi kraljevski Memfis ga je imel, na zapadu
je ležalo, kakor vse egiptovske grobnice, gori na
robu doline.

Tja gor sva se napotila, peš in z nahrbtniki,
puščajoč za seboj tužne ostanke Memfisa.

Gozdič preneha, cesta pelje spet po rodovitnem
polju. Izognila sva se vasi Sakkara, ni nama bilo,
da bi se ljudje preveč za naju zanimali, plazila sva
se čez jarke in plotove, prišla spet na cesto, de¬
telja je zeleneta na desni in levi — in hipoma sva
stala v pesku, v puščavi. Prehod z rodovitnega
sveta v mrtvo puščavo je neposreden, z eno nogo
stojiš v zelenju, z drugo že na pesku. Ostra črta
je meja med življenjem in smrtjo.

Vse više sva stopala. Iz puščave so rastle pira¬
mide, pred nama je padala skalnata stena v do¬
lino, vsa preluknjana kakor sito. Sami grobovi,
vdolbeni v živo skalo.

Krog naju je svet razoran in razkopan, poln pol-
zasutih jam in razdejanih kupov, posut s črepinjami,
preobložen z ruševinami. Kamor stopiš, povsod ti
noga stoji na grobovih. Čas je seveda nastavke
iz kamenja ali opeke že zdavnaj razdejal, roparji
so grobove prekopali, iskajoč zaklade, mumije so
na zraku razpadle v prah. Te tu pa tam je kak grob
ušel skrunitvi, starinoslovci so ga našli, previdno
izkopali, in ti ostanki pripovedujejo tisoč in tisoč¬
letno zgodovino Memfisa in njegovih prebivalcev

64

Mimo mačjega pokopališča sva šla — iudi mačke
'so Egipčani častili — med dvema piramidama više
in pred nama je stala čudna, stopničasta piramida
kralja Zoserja. Še pol ure stopava in brodiva pesek,
pa sva pri hišici, ki si jo je postavil francoski egip¬
tolog Marietie, da je v njej stanoval, ko je v letih
1858—1881 vodil izkopavanja na grobiščih Memfisa.

In tam so nama odpovedale noge. Puščava pač
le ni zeleno Pohorje! Vsa zdelana od vročine in
od gaženja po pesku sva sedla v hladno, senčno
verando ter se vkljub vsem starinam krog naju
posvetila obedu, ki sva ga prinesla s seboj. Arabec
nama je skuhal dehtečo kavo, midva pa sva polna
dobre volje krstila hišo učenjaka Marietie za go¬
stilno pri Marjeti.

Šele nato sva šla nad starine.

Najznamenitejša je Tijeva grobnica. Ti je bil
kraljevski stavbnik in nadzornik piramid, vsekakor
zelo bogat mož, kakor priča grobnica. Krog 1. 2700
pr. Kr. je živel.

Kakor vsaka grobnica ima iudi Tijeva dva dela,
obredni tempelj, ki stoji nad zemjo, in grobnico,
ki leži pod zemljo. Obredni tempelj je pesek seve
že zdavnaj zasul, dandanes leži skoraj 10 m pod
puščavo. Le vhod je odkopan, pa tudi vanj se ne¬
prestano siplje pesek.

Stopila sva za vodnikom po pesku navzdol po
preddvorju in prišla mimo dveh stebrov skozi ozka
vrata v veliko obredno dvorano. Zrak je tu doli
zatohel in vroč, stene so čez in čez pokrite z
reliefi, mojstrski vklesanimi v peščenec. Reliefi
Tijeve mastabe spadajo med najlepše in najbolje
ohranjene v Egiptu. So tudi velike kulturne vred¬
nosti, ker nam nazorno kažejo življenje starih dni.

Kaj vse je tu vklesano v stene! V dvorani so
opravljali daritve za rajnega, vsi reliefi se nana¬
šajo na fa obred. Fellahinje vidiš, perutnino in polj-

5 Iz Kaire v Bagdad.

65

ske pridelke prinašajo rajnemu v dar, dvorišče
vidiš, polno gosi in golobov, sužnji pitajo gosi z
debelimi cmoki. Tamle koljejo vola, eden ga drži
za roge, drugi mu izpodbija zadnje noge, že leži
na tleh, razsekavajo ga in pripravljajo najboljše
kose za daritev. Na drugi steni pečejo gosi za raj¬
nega, peke vidiš, ki pripravljajo kruh, celo pivo
varijo za rajnega. Po reliefih soditi, je bil rajni Ti
snedež prve vrste, posebno pečene gosi in golobe
je rad jedel.

V kotu so ozka vrata. Tam stoji Ti, mogočno
korakajoč v dvorano. Po ozkem hodniku se pride
v stranske celice, polne najlepših reliefov. Pripo¬
vedujejo ti o življenju in delovanju tega imenitnega
faraonovega uradnika. Tu vidiš, kako žanjejo žito,
kako ga mlatijo Cmanejo) — živino gonijo po snopju,
položenem po tleh, da izmane zrnje —, nato ga
vejejo — z lopatami mečejo zrno v zrak, vse drugo
opravi veter —, končno ga na osličkih spravijo do¬
mov. Poleg pa stoji Ti in nadzoruje delavce.

Pa Ti je bil tudi faraonov nadslavbnik. Zato
vidiš na drugi steni tesarje, ki tešejo in žagajo
bruna, ladjarje, ki stavijo barko, mizarje vidiš in
končno še tudi opekarje, ki delajo opeko prav
kakor so jo nekdaj Lahi delali pri nas, vse z roko.
Na neki steni vidiš Tijevo pisarno, pisar čepi s pre¬
križanimi nogami, drži na kolenih papiros in pridno
zapisuje, kar mu nadzornik narekuje, zunaj pa vla¬
čijo valpti trmaste dolžnike in neubogljive po¬
danike na obračun.

Tudi zabavo je ljubil Ti. Tamle gledaš, kako se
vozi v svoji ladji po Nilu ter lovi ptiče in ribari.
Tudi godcev in plesalk, ki so Tia razveseljevale
pri obedih, seve ne manjka.

Sredi obredne dvorane peljejo stopnice v nizek
hodnik, po njem se pride v podzemeljsko grobnico
Tijevo. Sarkofag stoji v njej, mumije pa ni več,

66

tudi ne zlata in nakita. Že pred tisoč leti so roparji
vlomili v maslabo in jo izpraznili.

Zadovoljno si oddahneva, ko stopiva spet na
sveži zrak. Pa še enkrat je treba iti pod zemljo
v imenu vede.

Par sto korakov zapadno od Tijeve grobnice
leži podzemeljska grobnica apisov, bogu Ptahii
posvečenih bikov. Bog Plah, ki so ga v Memfisu
častili, se prikazuje v podobi bika, tako so pravili
Egipčani. Pa mu ni bil vsak bik za to dober. Črn
je moral biti, na glavi je moral imeti belo liso in
še 27 drugih znamenj je moral imeti. Duhovni so
šli po deželi in če so takega bika našli, so ga slo¬
vesno prepeljali v Memfis; tam je dobil svojo pa¬
lačo, imenitno so mu stregli, mu kadilo zažigali
in ga po božje častili. Tudi nasvete je dajal apis
in pomoč je delil. Kdor je bil v stiskah ali dvomih,
je obrazložil svetemu bičiču svojo zadevo, nato
pa mu je ponudil šop detelje ali sladkornega trsa,
ali kar je pač mislil, da bo najrajši žrl. Ako je bičič
apis ponujeno pičo vzel, tedaj je bil prosilec go¬
tovo uslišan, ako pa ni hotel jesti, pa ne —. In ko
je sveti bik poginil, so ga skrbno balzamirali in
položili v posebno grobnico.

In v to grobnico svetih bikov sva vstopila. Vsa
je pod zemljo, 200 m je glavni rov dolg in ob njem
leže na desni in levi stranske celice. Sarkofagi
stoje v celicah po eden v vsaki in v njih spijo večno
spanje — biki? Ne, vsaj dandanes ne več; sarko¬
fagi so prazni, izropani. Le dva sta še ostala ne¬
oskrunjena in v njih je našel učenjak Mariefle trupla
balzamiranih bikov in kupe zlatnine in drugih dra¬
gocenih darov »pobožnih« častilcev, ki so dali biku
dragocene darove v grob.

Zatohlo, dušeče, mučno je tam doli pod zemljo,
pohitela sva, da prideva kmalu spet ven na zrak
in na solnce.

5

67

Mnogo drugega zanimivega bi se še dalo po¬
gledali v tisočletnem pokopališču Memfisa, pa
pozno je že bilo, na vlak sva morala.

Oprtala sva si spet nahrbtnike in odkorakala po
vročem pesku v zeleno dolino, za nama pa je do¬
nelo smejanje in ogorčeno zabavljanje prevaranih
oslarjev.

66

V GORNJI EGIPT!

Počasi so lezli dolgi vozovi nubijskega ekspresa
iz ogromne jeklene dvorane glavnega kolodvora.
Bobneč in sopeč se je izvijal vlak iz objema ne-
šiefih iračnic in ogibov, umerjeno je vozil čez
prehode živahnih ulic Bulaka, severnega pred¬
mestja Kaire, grmel po ogromnem železniškem
mostu čez Nil in zavozil ven v rodovitna polja na
njegovem levem bregu.

Sem z mokattamskega hribovja je v slovo po¬
zdravljala citadela s svojimi kakor svinčnik vitkimi
minareti, na desni pa se je kopala velika Keopsova
piramida v žarkih jutranjega januarskega solnca.
Vse hitreje je vozil vlak. Elegantne vile predmestja
Gize so šinile mimo, ob progi so se pojavili široki
kanali, ki namakajo polja južno od Kaire, in nova
avtomobilska cesta, ki jo je kralj Fuad dal napraviti
iz Kaire v Bedrašein in še dalje v Fajjum. Skozi
goste palmove gozdove Bedrašeina, ki v njih po¬
čiva starodavni Memfis, je vozil že z vso brzino.
Stopničasta piramida se je prikazala na robu pu¬
ščave, za njo piramide Dahšurja, letovišče Heluan
se je zabelilo onstran Nila, še enkrat je pogledala
za nami citadela Kaire, — in Kaira s svojo zna-

69

menilo okolico je izginila v rahli jutranji meglici,
ki je vstajala iz Nila in iz kanalov.

Vlak je brzel z vso divjo naglico, ki mu jo omo¬
goča popolna ravnina nilske doline in v dolgih
ravnih črtah potegnjena železniška proga. Postaje
in postajice so brzele mimo; prah se je dvigal iz¬
pod koles in za vlakom so se ga valili celi oblaki;
vkljub skrbno zaprtim dvojnim oknom je prihajal
v voz in kmalu se ga je nabralo po blazinah toliko,
da bi lahko pisal po njem. Pa vsake dve ali tri ure
je prišel uslužbenec in ga je skrbno obrisal.

V Gornji Egipt sem se vozil! V deželo večne
pomladi, večnega poletja, kjer ne poznajo ne dežja
ne megle, ne kašlja ne nahoda, kjer pozimi sije
vroče solnce; naproti bajnim čudom palm in pu¬
ščav, ogromnih mračnih templjev in kraljevskih
grobov! Kdor ni videl Gornjega Egipta, ni videl
Egipta!

Udobno sem se zleknil po mehkem naslonjaču
drugega razreda in vzel v roke vozni red egiptov¬
skih državnih železnic.

Celih 105 postaj iz Kaire v Šellal, do zadnje po¬
staje Egipta! Okroglo 900 km. Skoraj dvakratna
razdalja od Zidanega mosta do Beograda! Nočni
ekspres, ki vozi skozi do Šellala, potrebuje za to
pot 17 ur. Nagla vožnja, če primerjate, da vozi
Orient-ekspres z Zidanega mosta v Beograd sko¬
raj 12 ur! Cena je razmeroma zelo nizka. Iz Kaire
v Šellal plačaš v drugem razredu krog 540 dinarjev
za 900 km vožnje, z Zidanega mosta v Beograd
pa za 511 km Din 538-50!

Moj načrt za Gornji Egipt je obsegal le najvaž¬
nejše točke: Luksor, Karnak, kraljevske grobove
ter Assuan in File. Koliko lepega sem moral izpu¬
stiti! 2al mi je bilo za Tell Amarno, prestolico ver¬
skega revolucionarja Eh-en-atona, kjer so pred
kratkim izkopali cel zaboj velezanimivih diplomal-

70

skih pisem iz 14. stoletja pr. Kr. in še mnoge druge
zanimivosti, žal mi je bilo za Abidos, za Dendero,
za Edfu in Kom Ombo, za same velikanske, še zelo
dobro ohranjene templje —. Pa kaj sem hotel!
Pičla mošnja me je glasno svarila, naj štedim, če
hočem prebresti ves Orient od Nila do Eufrata!

Seveda — če bi imel denar! Vsak teden vozi
v zimski dobi udoben turistovski parnik iz Kaire
v Assuan. Tri tedne traja potovanje tja in nazaj.
In vse se obišče, kar je količkaj zanimivega, in
pri vsem tem ti še niti ni treba stanovali vsak dan
v drugem hotelu, na parniku imaš ves čas svojo
kabino, hrano, postrežbo in vodnike. Kajpada stane
tako potovanje 60 egiptovskih funtov, krog 17.000
dinarjev brez pijače in napitnine in drugih postran¬
skih stroškov. Mene pa je stal ves Gornji Egipt
okroglo deset funtov, Din 2.800!

Vdan v svojo usodo sem zrl skoz okno ven v
nilsko pokrajino in se tolažil, da se z mehkega
sedeža ekspresnega vlaka tudi mnogokaj vidi in
da vsekakor hitreje potujem nego rajni naš misi¬
jonar Knoblehar, ki je iz Kaire v Assuan 1.1850
potreboval cel mesec.

Človeku iz alpskih dežel, ki je vajen mnogolične
pokrajine, visokih gor, valovitega hribovja, sliko¬
vitih zelenih dolin, gozdov in trat, se zdi nilska
dolina enolična in dolgočasna. In res ima nekaj
enoličnega na sebi, vsaj od Kaire do Luksorja.
Kakih 15—20 km je široka, izprva blizu Kaire še
širša, pozneje nekaj ožja, ravna je ko miza, tu pa
lam vidiš palmov gozd, po večini pa le posamezne
gruče palm, pod njimi kup rjavih koč, iz blata na¬
rejenih, od časa do časa mesto s pobeljenimi hi¬
šami v evropskem slogu, onstran le ravnine pa
vidiš zunaj na obzorju rjavkasto — bregovje se ti
zdi da je, pa ni bregovje, le rob puščave, ki pada
sfo, dvesto, včasi še več metrov globoko v dolino

71

in se na drugi strani nadaljuje v neizmerni brez¬
končni peščeni ravnini, Libijski puščavi ali Sahari
na zapadu, Nubijski puščavi na vzhodu. Ravne,
nepregledne, enolične in enobarvne črte povsod,
kamor pogledaš.

In vendar je prav ta enoličnost tisto, kar daje
pokrajini ob Nilu poseben čar. Brezkončne ravne
črte, ki se izgubljajo v sinji daljavi in ki jih le tu
pa tam prekinja vitka, zvezdnata palma ali pa
sivkasta ploskev daljne piramide kje na obzorju,
brezmejna, rumenkasta puščava, v katero se ti
včasi pogled odpre, obrisi mogočnih pilonov, ostan¬
kov nekdaj slavnih svetišč, ki se pojavijo za nekaj
časa ob Nilu, pa spet izginjajo, rahle, prozorne
barve, nad vsem pa svetloba, bela, sijajna, in nebo,
modro in jasno ko safir — to je pokrajinska slika,
ki jo moreš občudovati le v Gornjem Egiptu.

72

Solnčni bog se vozi po podzemiju.
(Po reliefu v tebski grobnici.)

STOVRATE TEBE.

1 .

Poln drhteče vedoželjnosti sem se koj drugi dan
po prihodu v Luksor napotil po zaprašeni cesti
ven v Karnak, obiskat slavni Amonov tempelj. Peš
seve in ne meneč se za nadležne oslarje in iz-
voščke.

Pokrajina se je kopala v žarkem jutranjem ja¬
nuarskem solncu. Z otožnim zadovoljstvom sem
mislil na svojo severno domovino, ki ob koncu
januarja zmrzuje v snegu in ledu in megli. Avto me
je prehitel in zavil za nekaj časa lepi solnčni svet
v sivo meglo prahu. Družba Angležev ali pa Ame¬
ričanov, sem pomislil, v toplem Luksorju prezimu¬
jejo in za zabavo hodijo tudi stare templje gledat —.
Visoka sezona je, vsi hoteli so jih polni. Luksor
hiti, da si v teh par mesecih sezone zasluži funtov
in dolarjev za vse leto.

Ni ga lahko kraja na svetu, ki bi znal živeti tako
zgledno od tujske obrti kakor Luksor. Velika vas
je — po naše, tam doli mu pravijo mesto. Tri
ogromne moderne hotele ima, ki zaposlujejo Luk¬
sor in vso okolico. Luksor si kuje zlato iz kamnov
starih templjev in ga koplje iz grobnic faraonov —.

73

Kajti na kraju današnjega Luksorja in Karnaka
ob desnem bregu Niia in ven na vzhod, kjer ležijo
sedaj žitna polja in raste bombaž in sladkorni trs,
in na levem bregu vse ven do sivega skalnatega
gorovja, — tod se je pred tri — štiri tisoč leti širilo
glavno mesto vsega Egipta, Rim Orienta, tekmec
Babilona, stovrate Tebe. Tako so imenovali mesto
Grki, Egipčani so mu rekli Wesel ali pa enostavno
Newt, »mesto«, iz česar je nastal svetopisemski
No. Prerok Jeremija omenja mesto, Ezekiel pripo¬
veduje o množicah njegovega prebivalstva, Nahum
pravi o njem: »Stalo je pri rekah in imelo vode
krog sebe, morje mu je bilo branišče, zidovi so
štrleli iz morja. Etiopija in Egipt sta bila njegova
neizčrpna moč, Punt in Libija sla mu pomagala.«
Celo stari Homer pozna Tebe. Grški in rimski
pisatelji imenujejo mesto »stovrato« radi njegove
ogromne razsežnosti. Med leti 1500—900 pr. Kr., v
dobi, ko je bil Egipt velevlast tedanjega sveta, so
bile tudi Tebe svetovno mesto, na višku razvoja.
Heliopolis je tedaj že propadal, Memfis ni bil več
prestolno mesto. Najmogočnejši faraoni so vla¬
dali v Tebah, razni Tutmosesi, Amenofisi in Ram-
sesi. Moč Egipta je segala tistikrat čez Palestino
in Sirijo tja do mej Babilona in Aššurja in globoko
v današnji Sudan, neizmerno bogastvo se je ste¬
kalo v Tebe iz vseh krajev in dežel, mogočni tem¬
plji so zrastli, veda in umetnost sta bili na vrhuncu,
sveža narodna poezija je zacvetela, ki nam je ohra¬
njena v pesmih in narodnih pripovedkah, — nikdar
več ni dosegel stari Egipt take veličine ko v tebski
dobi.

Toda kje je danes morje hiš in palač, kje so
živahne množice, ki so vrvele po dolgih ulicah,
vitki Egipčani, črni Nubijci, rjavi Etiopci, krivonosi,
bradati Kanaanci, mršavi prebivalci puščave, vsi
podaniki mogočnih Amenofisov in Ramsesov? In

74

strnjene vrste njihovih bojevitih, zmagoslavnih voj¬
ščakov, oboroženih s ščiti, loki in sulicami, ki so
korakali ven skozi stotera vrata Teb in hodili po
zmage v Etiopijo, Palestino in Sirijo in Babilonijo?
In bojni vozovi z zakrivljenimi srpi ob oseh, in ko¬
njiča, strah Izraela? In vsemogočni duhovni boga
Amona v dolgih belih haljah? In kralji sami, ki so
zapovedovali od morja do izvirkov Nila, od Nila
do Eufrata —1

Kralji ležijo zunaj »v hišah zapada«, v dolini
Biban el-muluk v temnih grobnicah ali pa so iz¬
postavljeni po muzejih na ogled vsemu radoved¬
nemu svetu, duhovni so izginili z velikim Amonom
vred, ljudstva so vrgla raz sebe jarem faraonov,
stovrate Tebe so razpadle, in fellah, edini pristni
potomec faraonskih Egipčanov, — on pa orje in
žanje po ulicah in trgih svetovnega mesta.

Le eno je ostalo od sijajnih Teb.

Orjaški Amonov tempelj v Karnaku, največji kar
jih svet pozna, tempelj v Luksorju in pa grobovi
onstran Nila, zunaj na zapadu mesta, v »dolini
kraljev«.

Ista misel, ki se ti vsiljuje pod piramidami in na
razvalinah Memfisa, ti pride tudi na kraju nekda¬
njih Teb —. Zemeljska bivališča, hiše živih, so iz¬
ginila, templji bogov in »hiše zapada«, bivališča
rajnih pa še danes kljubujejo času in razdirajoči
roki —.

Iz razmišljanja me je zbudilo klicanje »Bagšiš,
ja hawaga! Bagšiš —!«

Po prašni cesti je prišla fellahinja s fantkom ob
krilu. Vitke ko palme so te feliahinje, prav kakor
tiste, ki jih gledaš na reliefih. Tudi njihovi obrazi
so čisto reliefom podobni. Pristni potomci faraon¬
skih Egipčanov!

Pa na obrazu te žene ni brati veselja in zado¬
voljstva. Izmučen je, truden. Trpijo ti ljudje, mnogo

75

trpijo in garajo — za svoje gospodarje, velepo¬
sestnike. Različna socialna vprašanja se ti vrivajo,
ko gledaš te zdelane, vdane obraze in poslušaš
večno beračenje za bagšiš —.

Segel sem po foiografičnem aparatu. Zadaj za
fellahinjo in otrokom je kipel v nebo šop visokih
palm in pod njimi se je senčila preprosta fellahova
koča. Slikovit predmet, kakor nalašč sestavljen za
amaterja!

»Sawwarna! Sawwarna!« — slikaj nas! — je
vzkliknil fantek in koj sta stala oba pripravljena.
Vajeni so ti ljudje, da jih tujci fotografirajo! Nisem
bil jaz prvi, ki sem nanju nastavil aparat!

In ko sem bil gotov, je fantek stegnil roko: »Bag-
šis!« Za take reči mora tujec seveda plačati.

Dal sem mu bagšiš in se med zadovoljnim »Hatr
herak!« — hvala ti lepa — napotil dalje.

Na desni strani ceste, dva metra globoko, ležijo
kamniti podstavki, sfinge so sfale na njih, fu pa
tam se še vidi šapa, kos trupa, po večini je vse
izginilo. Tu se je začel tempeljski okraj. Dvored
sfing je peljal k templju Hona, boga meseca, Amo¬
novega sina. Njegova pilona gledata tamle izza
palm. Globoko ležijo dandanes podstavki, nilske
vode so svet zvišale.

In koj nato sta stala pred menoj v okvirju vitkih
zvezdnatih palm visoka, z reliefi okrašena pilona
Honovega templja. Piloni se imenujejo v egiptov¬
skem stavbarstvu masivni štirivoglati stolpi, ki sto¬
jijo ob vhodu v tempelj. Višji so ko tempeljska
stavba, proti vrhu se zožujejo in imajo ravno streho.
Po dva pilona stražita vhod v tempelj, vhod sam
pa je ozek in nizek.

Honov tempelj je majhen, ličen in dobro ohra¬
njen. Egiptovski templji so drug drugemu podobni;
vsi so zidani po istem načrtu, vsi imajo preddvor,
sveto in najsvetejše. Ne bom posebej popisoval

76

Honovega templja, dovolj je, če opišem Amonov
tempelj, največji, kar so jih kdaj Egipčani postavili.

In tamle leži, kakih 300 m severno od Honovega,
cel labirint zidovja in stebrovja, štrlečih obeliskov
in mogočno razkoračenih pilonov, še v razvalinah
orjak, da bi rekel: velikani so ga zidali in nosili
ogromne kamne vkup, ne pa tisti vitki slabiči, ki
jih vidimo na reliefih, ali pa kakor je bila tista fella-
hinja z otrokom. Le nekako nerazmerno nizek se ti
zdi da je. Tla templja ležijo namreč skoraj dva
metra pod zunanjim svetom. Svojčas so mogočni
nasipi krog tempeljskega okraja zadrževali nilske
povodnji, pa so razpadli in Nil je v poslednjih tisoč
letih nanosil za dva metra blata v tempelj in krog
njega. Šele v najnovejšem času so razvaline od¬
kopali in osnažili.

Vhod je od zapada, od Nila sem. Široka tlako¬
vana cesta vodi med dolgim dvoredom ovno-
glavih sfing, na koncu ceste pa se dviga mogočno
pročelje templja, nad 40 m visoka pilona, stražarja
Amonovega templja. Sfinge in pročelja, vse je fako
dobro ohranjeno, v žarki svetlobi južnega solnca
leži pred teboj resnično in živo, da je treba le še
samo svečanega sprevoda duhovnov v belih haljah
in pestre, fisočglave množice, ki se vali za njimi
v mračne prostore, — pa si pomaknjen za tri tisoč
let nazaj v dobo sijaja in slave mogočnih Teb.

Resnobno in nemo zrejo ovnoglave sfinge za
teboj, ko stopaš proti vhodu. Kako neznaten in maj¬
hen se zdiš ob vznožju ogromne kamnite gore
pilonov!

Vstopiš. Petnajst metrov sta pilona debela in
onstran se ti odpre pogled po obširnem odprtem
prostoru. Stebrovje ga obdaja na severni in južni
strani. Na vzhodni pa stojita spet dva pilona-veli-
kana in Ramses II., v nadčloveški velikosti iz kamna
izklesan, sedi pred njima na desni in levi. Od levega

77

kipa so žal le samo noge še ostale. Tu je bil pred¬
dvor ljudstva, žgalni oltar je stal v njem, ljudstvo
se je tu zbiralo k daritvam. V severnem kotu se .
dviga ogromen kup prsti, tu pa tam se še vidi zi¬
dovje iz. sirove opeke. Fellahi so si svojčas v pred¬
dvoru postavili kar celo vas!

Plaho stopaš mimo kamnitega velikana Ram-
sesa II. na desni, ki malomarno gleda tja predse,
zavzet se ozreš po gigantskih nogah na levi, ki jim
niti do kolen ne sežeš, še nekaj korakov skozi
pilon — in mrak te objame.

V pragozdu stojiš, se ti zdi. Kamor pogledaš,
predse, na desno, na levo, na vse strani se vrstijo
stebri, — pa kaki stebri! Šest doraslih mož je treba,
da ti enega objamejo! Cele ceste peljejo med
stebri, pa se zdijo, da so ozke stezice. In nad teboj
se izgubljajo ta orjaška debla v mračnih tminah
stropa, pač več ko dvajset metrov visoko. To je
dvorana stebrov, največje čudo starega veka, naj¬
večje delo, ki so ga Egipčani izvršili.

Nem in zamaknjen stopaš po kamnitem pra¬
gozdu. Ne veš, čemu bi se najbolj čudil, ali mrač¬
nemu molku ogromne dvorane ali silnemu duhu
stavbarja, ki si je zamislil tako zgradbo, ali bi ugi¬
bal, kake stroje so imeli pred tisoči let ljudje, da
so dvignili tele ogromne, po tri metre debele in
meter visoke »bobne«, iz katerih so stebri sestav¬
ljeni. Molčeči mrak živahno deluje na domišljijo,
duhovne gledaš, gladko obrite, golo ostrižene, tem- .
nih bistrih oči, v belih haljah. Po mračnem hladu
se sprehajajo in načrte kujejo, kako bi še dvignili
moč Amonovo in svojo —. Skoraj te je strah, naglo
stopiš dalje.

In vrstijo se dvorane za dvoranami, piloni za
piloni, stebrovja, obeliski, postranski prostori, ozke
temne celice, ki so služile v bogvedi kake tajne
namene, reliefi, kipi-velikani brez glav, brez rok,

78

ruševine vse križem. Končno se splaziš čez
ogromno kamenje v zadnji del templja, v najsve-
iejše. Vrsta dvoran na desni in levi, na sredi pa
kapelica. Tu je bila shranjena sveta barka Amo¬
nova in v njej kip Amonov. Ob slavnostnih dneh
so barko s kipom, skrbno zagrnjenim, nosili du¬
hovni v svečanem sprevodu krog templja in po
mestu in sam kralj je svojemu očetu zažigal kadilo,
kajti kralj je bil Amonov sin —.

Še majhen tempelj za najsvetejšim, pa si zunaj
v svetlem solncu. Nad 600 korakov nasteješ v po¬
dolžni osi templja, od prvega ovna zunaj v dvo-
redu pa do zadnje stene. Skoraj pol kilometra!
Tako dolg je veliki Amonov tempelj. Širino bi cenil
na t20 metrov.

Pa to je samo tempelj Amonov. Ves tempeljski
prostor, svojčas obdan z mogočnim zidom, poln
malih templjev in kapel, raznih stavb, stanovanj
za duhovne, z dvoredi sfing — štirje so bili, ohra¬
njen je samo dvored ovnov — z dvema svetima
jezeroma, z vrtovi in gaji palm, je bil 1400 metrov
dolg, in 480 metrov širok.

In koliko bogastva je bilo nakopičenega v teh
prostorih, zlata, srebra, dragocenih posod, kipov,
draguljev! Na desettisoče je štel Amon sužnjev,
ki so bili njegova last, na tisoče glav živine, in
koliko posestev je imel po deželi!

Mogočen je bil Amon. Ni čuda, da se je zaman
boril zoper njega verski revolucionar Eh-en-aton
in zaman skušal mesto njega vpeljati v Ehut-atonu
(Tell Amarni) češčenje solnčnega boga Atona. Šele
krščanstvo je zlomilo Amonovo moč in strlo nje¬
govo slavo.

Na stenah, pilonih in obeliskih Amonovega tem¬
plja so kralji ovekovečili svoja dela in svoje zmage.
Lep kos egiptovske zgodovine je v teh napisih.

79

Izmed njih je najslovitejši napis kralja šešonka
na južni zunanji steni drugega pilona. Poroča nam
o zmagoslavnem pohodu šešonkovem v Kanaan in
nad Jeruzalem. Šest metrov je visok in deset metrov
dolg. Na sredi vidiš boga Amona, v desnici drži
bojni srp, z levico pa vleče na vrveh za seboj pet
vrst ujetnikov. Njihovi obrazi kažejo izrazite se¬
mitske znake: krive nosove, izstopajoče čeljustne
kosti, dolge semitske brade. Podobe ujetnikov so
pravzaprav doprsni kipi, ki stojijo na podolgovatih
ščitih. V teh so zapisana imena kanaanskih mest,
ki jih je Šešonk na svojem pohodu zavzel. Vseh
jih je krog 125. Napis je deloma pokvarjen.

Pod Amonom stoji boginja-varuhinja tebske
pokrajine. Tudi ta vleče za seboj pet vrst ujetnikov.
Pred Amonom kleči gruča semitskih Kanaancev
s povzdignjenimi rokami. Vrh slike je napis v hiero¬
glifih, z običajno gostobesednostjo popisuje Še-
šonkove zmage.

šešonkov napis je v marsikakem oziru zanimiv
in važen. Poročilo o njegovem vpadu v Kanaan in
o obleganju Jeruzalema se nahaja namreč tudi v
svetem pismu. V drugi knjigi Kronik, v 12. poglavju
beremo:

»In v petem letu kraija Roboama je prišel Sisak,
kralj Egipta, gori nad Jeruzalem — z 1200 vozovi
in 60.000 konjiki in brezštevilnimi množicami, ki so
prišle z njim iz Egipta, Lubimi, Sukimi in Etiopci.
In zavzel je utrjena mesta, ki so bila Judova, in je

prispel pred Jeruzalem-in je vzel zaklade hiše

Gospodove in zaklade hiše kraljeve, pobral vse,
vzel tudi zlate ščite, ki jih je napravil Salomon —.«

Poleg tega, da nam napis nudi trdno oporo za
kronologijo starega zakona, nam tudi priča, da
svetopisemski dogodki niso izmišljotine, temveč
zgodovinska dejstva. Obe poročili, svetopisemsko
in šešonkovo, se ujemata, oziroma izpopolnjujeta.

80

Število vojakov, bojni vozovi, libijske in etiopske
pomožne čete, vse to se strinja s tem, kar od dru¬
god vemo o sestavu egiptovske vojske. Tudi ime
šešonk je po priznanju egiptologov pravilno na¬
vedeno s Sisak, oziroma šošek v hebrejščini.

Šešonkov vpad v Kanaan ni edini dogodek v
svetem pismu, ki o njem govorijo tudi viri izven
svetega pisma, le eden prvih je, ki jih je potrdila
tudi svetna veda. Ni še mnogo desetletij tega, da
so celo možje-znanstveniki odklanjali sveto pismo,
posebno stari zakon, češ, da nima nobene znan¬
stvene, zgodovinske podlage. Pa po dolgem ovinku
znanstvenih raziskovanj so prišli zadnja leta vsaj
tisti, ki se z vedo resno bavijo, do spoznanja, da
nam tudi sveto pismo pripoveduje zgodovinske do¬
godke. Uspehi njihovega iskanja, njihova znan¬
stvena dela, so hote ali nehote dragocen dokaz
za resničnost in verodostojnost svetega pisma. Da
za mnoga svetopisemska poročila še ni najti do¬
kazov izven svetega pisma, to naj nas ne moti. Iz¬
kopavanja v Egiptu, v Palestini, v Babilonu, v Ni¬
nivah in drugod, kjer so se vršili svetopisemski
dogodki, še niso končana. Ne mine leto, da ne bi
kramp in motika sfarinoslovca spravila na dan spet
kaj novega. In med temi novimi najdbami je vedno
kaj, kar ima pomen tudi za sveto pismo. Zato resni
znanstveniki vse pogosteje jemljejo sveto pismo,
zlasti stari zakon, za izhodišče svojemu iskanju.
Nasprotniki svetega pisma naj si le zapomnijo:
nevarno je odrekati svetopisemskim dogodkom
resničnost in verodostojnost! Marsikdo je že osra¬
močen umolknil, ker ga je kak na novo najden spo¬
menik na laž postavil.

Šešonkov spomenik v Karnaku pa nam tudi
osvetljuje pravilno razmerje med svetim pismom
in zgodovinskimi viri. Gori navedeno mesto iz sve¬
tega pisma omenja le pohod šešonkov, izpušča pa

6 Iz Kaire v Bagdad.

81

podrobnosti. Pač pa dostavlja svarilne besede, da
je prišel faraon nad Jeruzalem, ker »so grešili«.
»Vi ste mene zapustili, jaz pa sem vas pustil v
rokah kralja Šešonka. Služili mu bodete, da spo¬
znate, kaj je meni služiti in kaj je služiti zemelj¬
skemu kralju.«

šešonkov napis pa nam navaja nad 125 mest,
ki jih je kralj zavzel. Iz njih lahko razberemo celo
zgodovino njegovega pohoda. Razlika je jasna.
Sveto pismo ni zgodovina, ampak verska knjiga,
podaja nam zgodovinske dogodke z verskega sta¬
lišča. In edino s tega stališča je treba presojati
in umevati zgodovinske dogodke, ki nam jih pri¬
poveduje.

Za 35 piastrov sem se pogodil z mladim oslar-
jem in ob šestih zjutraj sem pogumno zlezel na
dolgouhega sivca ter ponosno odjezdil po ulicah
Luksorja proti dolini kraljev. Narava me je obdarila
z dolgimi nogami, oslička pa s kratkimi, včasi se
mi je zdelo, da mi bo ušel izpod nog v ljubo pro¬
stost, pa skrčil sem kolena, kar se je dalo, — in
šlo je. Oslar poganjač je peš in bosopet capljal
za nama. Izlet je bil preračunan na ves dan, ob¬
orožil sem se izdatno s fotografičnimi potrebšči¬
nami, gostilničar pa me je založil s košem jestvin,
s trebušastim vrčem hladne nilske vode in pridejal
še tudi steklenico francoskega burgundca.

Na brodu smo se pripeljali na levi breg Nila,
ki je pri Luksorju zelo širok, ter se napotili proti
skalnatemu gorovju v »hišo zapada«, v febsko ne¬
kropolo.

Tebska nekropola — mesto mrtvih, pokopališče
— pomeni zadnjo stopnjo v razvoju egiptov¬
skih grobnic. Doba mastab je minila, doba piramid
tudi. Mesto njih so si tebski kralji in velikaši ko¬
pali globoke skalnate vodoravne ali pa poševne

82

rove, po 50 do 100 metrov dolge, in se vanje dali
položiti k večnemu spanju.

Predpogoj za to jim je nudilo golo skalnato go¬
rovje, ki se dviga na zapadnem bregu Nila, kake
l 1 /, ure oddaljeno od reke. K temu načinu pokopa¬
vanja pa jih je navajala tudi skrb, da si pripravijo
nemoten večni počitek. Kajti že tistikrat se je do¬
gajalo, da so drzni roparji vlomili v grobove in
pokradli dragocene zaklade, ki so jih sorodniki dah
svojim rajnim s seboj na pot v večnost, da tam
nadaljujejo življenje, kakršnega so bili vajeni na
zemlji.

Zato so si izbrali za nekropolo ozko, težko do¬
stopno dolino in postavili pred vhod straže, zato
so si izkopali v goro globoke rove, prave labirinte,
in zazidali in zasuli vhod vanje, da je še dandanes
treba vse učenjaške duhovitosti, preden najdejo tak
kraljevski grob.

In vendar so tatovi vdrli v večino grobov, pa
tudi starinoslovci naših dni so nekatere našli in —
oropali, seve »v imenu vede«.

Tebska nekropola leži deloma v nilski dolini,
tostran gorovja el-Asasif, deloma v ozkih, divjih
soteskah gorovja. V gorovju ležijo grobovi kraljev
in dvornih velikašev, v ravnini pa obredni templji,
posvečeni večinoma tebskemu bogu Amonu. Tam
so tudi kralji imeli svoje zimske palače. Krog njih
je nastalo celo mesto, stanovanja za ljudi, ki so
živeli od grobov, za delavce, za strokovnjake v
balzamiranju trupel, za kamnoseke, kiparje, sli¬
karje, za vojake, ki so grobove stražili, za duhovne
itd. To mrtvaško mesto je seve izginilo, le templji
so ostali in dve, tri kraljevske palače.

V zmernem diru, da me je oslar dohajal, sem
jezdil ob nasadih sladkornega trsa, ob deteljiščih
in ječmenovih poljih proti severozapadu in prispel
v tričetrt ure do templja v Kurni. Nisem se dolgo

6 *

83

mudil z njim, tempelj je templju podoben, dovolj
sem jih že videl, nič posebnega ne nudi, zajahal
sem osla in potoval dalje.

Kmalu za Kurno se začne soteska, ki vodi h gro¬
bovom v »dolino kraljev«, v Biban el-muluk.

Tužen, zapuščen, divji kraj! Nobenega drevesa,
niti bilke ne vidiš, nobene ptice ne slišiš, kvečjemu
da zaprhuta plahi jastreb v naglem begu visoko
nad teboj. Divje razorano skalovje štrli na desni
in levi visoko v sinje jasno nebo, sam beli apnenec,
ki ga neusmiljeno obseva močno južno solnce, da
te oči skelijo od ostre bele svetlobe.

Tri četrt ure jezdiš po tej samotni puščavi, naj-
prvo na zapad, nato naravnost na jug, mimo ostre
skale zaviješ in pred teboj na jug se odpre po-
dolgasta kotlina, stranske soteske gredo iz nje na
vse strani, silna strma bela stena kipi na desni
v nebo, na levi leži džebel Asasif, onstran pa je
nilska dolina. Povsod zijajo vhodi v temne rove.
To je Biban el-muluk, dolina kraljev.

Egiptovski faraoni niso znali zamisliti samo orja¬
ških stavb, znali so tudi za svoj večni počitek najti
kraj, ki s svojim tihim, samotnim veličastvom ozna¬
nja res kraljestvo grobov, in smrti kakor noben
drug kraj ne v vsem Egiptu.

Razjahal sem ob nizkem beduinskem šotoru.
Gonjač je privezal osla h kamnu, utrujen sedel v
senco šotora, mene pa so se lotili dragomani, da
me popeljejo na »oni svet« in mi razkažejo globine
kraljevskih grobov.

Koliko je grobov v tebski nekropoli, tega ne
bomo nikdar zvedeli. Da so milijoni tod pokopani,
to je razumljivo. Saj so bile Tebe svetovno mesto.
Tisoče grobov je pesek že zdavnaj zasul, drugi
spet so tako skriti, da jih nikdar ne bodo našli.
Rimski zgodovinar Sirabo je poznal 40 grobov,
danes jih poznamo 60, po večini kraljevskih.

84

Vsi znani grobovi so vklesani v živo skalo, v
stene, ki obdajajo dolino kraljev in sosedne wadije.
Seveda niso vsi enako veliki in lepi. Večina gro¬
bov je zanimiva le za znanstvenike, navaden turist
si ogleda le najlepše.

Ostal sem štiri ure v dolini kraljev in obiskal
šest grobov. Naj popišem le najlepšega in največ¬
jega, grob kralja Sethosa I. Njegovo egiptovsko
ime je Seti, vladal je krog 1. 1300 pr. Kr.

Stopil sem za vodnikom — obisk grobov je do¬
voljen le v spremstvu vodnikov, ki so od države
nastavljeni — in zavila sva v ozko stransko so¬
tesko, ki se cepi od glavne kotline in se obrne proti
vzhodu.

V hribu zija rov, pa gotovo pet metrov globoko
leži vhod, po lesenih, za turiste narejenih stopnicah
stopaš dol. Vodnik odklene železna vrata, pri¬
tisne na gumb in v rovu se zasveti električna luč.
Grobovi, ki jih turisti obiskujejo, so namreč vsi pod
ključem in električno razsvetljeni.

V rovu sva. Vse globlje pada, nekaj nad dva
metra je širok, kake tri metre bo visok. Na stenah
so reliefi, kljunoglavi, ovnoglavi bogovi, kače, kro¬
kodili, kravje glave.

Vse globlje se pogreza hodnik, stopnice so po¬
ložili za turiste. Že sva 30 metrov globoko v gori,
stene so preobložene z reliefi, same podobe o živ¬
ljenju v kraljestvu smrti.

Še po strmih stopnicah navzdol in zavzet ob¬
stojim.

Na pragu velike dvorane sem, močna električna
luč jo sijajno razsvetljuje, štirje stebri podpirajo
strop in med njimi se vidi skozi vrata v še večjo
dvorano, enako sijajno razsvetljeno. Po stenah v
gostih vrstah reliefi, izvrstno ohranjeni in vsi v ži¬
vih barvah, zdi se ti, da so bili lani narejeni, pa so
že 2300 let stari! Vmes nebroj hieroglifov.

85

Nem od čudenja potujem od stene do stene. Kdo
bi mogel vse to pregledati, kaj šele zapisati! Vod¬
nik mi je pravil, da so učenjaki, egiptologi, po cele
tedne čepeli in študirali v tej dvorani. Jaz pa sem
imel le dobre pol ure časa.

Reliefi pripovedujejo, kako se godi duši rajnega
v podzemlju, v kraljestvu smrti, in kaj vse mora
preživeti, kaj vse srečati, preden pride v spremstvu
solnčnega boga na kraj počitka.

Po mnenju Egipčanov zatone solnce zvečer v
kraljestvu smrti, na zapadu, in potuje po njem vso
noč. Zato vidiš na vseh teh slikah solnčnega boga
v njegovi barki in poleg njega različne demone in
bogove podzemlja, s čudnimi, strahotnimi glavami
leva, krokodila, vola, dalje spet kače s človeškimi
glavami, kače, ki bruhajo ogenj, kače z dvema gla¬
vama, kače s štirimi nogami, kače s peruti itd.
Drugje spet vidiš sovražnike solnčnega boga —
zavržene, ki plavajo po brezkončnih podzemelj¬
skih jezerih, druge, ki se pečejo v čudnih ognjenih
pečeh, spet druge, ki stojijo na glavi v plamenih
itd., in poleg njih bogove in demone, ki hladno¬
krvno in ravnodušno gledajo njihovo trpljenje. Stra¬
hotne slike, ki pa iz njih vkljub temu govori vera
v posmrtno življenje, vera v neumrjočnost duše, in
ki iz njih odseva spomin na davno prarazodefje o
večnih kaznih pogubljenih duš, popačeno in za-
temnelo po blodnjah poganstva.

Druga dvorana nima izhoda, nazaj v prvo moraš.
In v njenem levem kotu je v steni nizka odprtina,
skozi njo vidiš v globok, temen prepad. Dandanes
seve peljejo stopnice čez prepad, svojčas pa jih
ni bilo. Čemu so napravili dve zaporedni dvorani,
nato pa v prvi v njenem skrajnem kotu rov nada¬
ljevali, pa izkopali koj za vhodom prepad?

Vse zato, da bi prevarili tatove. Kdor je prišel
do druge dvorane in tam ni našel vrat, se je vrnil.

86

misleč, da mumije ni v grobu. Šele po dolgem iska¬
nju in trkanju po stenah je morebiti zadel na za¬
zidana vrata. Ko pa je stopil skoznje, je telebnil
v prepad.

Tako so kralji zavarovali mir svojim telesnim
ostankom. In vendar — vse zaman.

Po dolgem poševnem mostu prideva v niže le¬
žeči rov, za celo nadstropje leži niže. Spet stopava
kakih 24 metrov daleč, vedno navzdol. Reliefi na
stenah pripovedujejo, kako se godi duši rajnega
pred sodniki podzemlja.

Nova dvorana se odpre, globoko spodaj leži.
Kdo ve, koliko metrov sva že pod zunanjim sve¬
tom. Na stenah so spet reliefi iz kraljestva smrti.
Na koncu dvorane, za nekaj metrov niže, leži ce¬
lica, v njej je stal kraljev sarkofag iz alabasfra. Ni
ga več, v London so ga spravili, mumijo pa v egip¬
tovski muzej. Ubogi Seti! Tako globoko v goro se
je dal skriti, pa so ga našli, izvlekli iz kraja miru
in počitka ter ga izpostavili na ogled radovednim
zijalom! Ni po mojem okusu —.

Tudi grobnica je kar preobložena z reliefi, več
stranskih sobic ima, najbrž so bile grobnice za
kraljeve sorodnike, ki so jih tja pokopavali že pred
kraljevo smrtjo in tudi še po njej.

Zadaj je še ena dvorana, pa nima nobenih re¬
liefov.

»Sedaj sva sto metrov daleč v gori,« je pravil
vodnik, »in šestdeset metrov niže ko Vaš oslar
zunaj v dolini!«

Globoko sem zasopel. Šele tedaj sem opazil,
kako težek, moreč da je zrak v teh globinah. Ko¬
liko milijonov kilogramov skalovja pač visi sedajle
nad mojo glavo?

»Pojdiva nazaj!« sem dejal in vesel sem bil, ko
se je spet zasvetil skozi vhod beli dan. Globoko
sem šel po sapo, ko sem stopil iz rova, pa oči sem

87

si moral zakriti; blesteča dnevna svetloba me je
zbodla, da je kar zabolelo.

Obiskal sem še druge grobove, nato pa šel gle¬
dat na novo najdeno grobnico Tut-enh-amona.

Tut - enh - amon se je prvotno imenoval Tut-
enh-aton, bil je zet kralja Eh-en-atona, verskega
revolucionarja, in njegov naslednik. Zelo mlad je
prišel do vlade, tudi po značaju je bil slabič, od¬
pravil je »novo vero« v solnčnega boga Atona,
vpostavil spet Amona ter preselil prestolico nazaj
v Tebe Zato pa so mu Amonovi duhovni poskrbeli
za tako sijajno grobnico, kakor jo je malokateri
kralj imel. Leta .1922 sta jo našla Angleža Carnavon
in Carter, sredi ceste leži, ki vodi dandanes po
dolini kraljev, vhod so zasule ruševine in sipine iz
komaj par metrov više ležeče grobnice Ramsesa VI.
Tut-enh-amonov grob je edini, ki so ga dosedaj
našli nedotaknjenega, bajni zakladi so ležali v njem
celih 3300 let. Sedaj so jih znosili v Kairo in v Lon¬
don, Tut-enh-amona pa so pustili, da v miru po¬
čiva še nadalje v svoji — prazni — grobnici. Le
vhod so zasuli.

Tako je bilo letos, ko sem vdrugič obiskal dolino
kraljev. Leta 1925 pa so v grobnici še delali, ljudje
so nosili ven zaboje, polne dragocenosti, in nikogar
niso pustili v rov. Tut-enh-amonove grobnice torej
odznotraj nisem videl, pač pa velik del izkopin
v egiptovskem muzeju v Kairi.

V tem je poldne že minilo, treba je bilo iti dalje.
Poklical sem oslarja, ki je mirno dremal za šoto¬
rom v senci, in napotila sva se črez hribovje Asasif
proti vzhodu v Der Bahari.

Z vrha se mi je odprl pogled, ki ga v življenju
ne bom pozabil.

Na zapadu globoko spodaj leži dolina kraljev,
kotlu podobna soteska, naravnost nasproti Asa-
sifu stoji ogromna navpična stena, ki zapira ko-

88

ilino proti zapadu, razsekani vrhovi jo nadaljujejo
proti severu, proti jugu pa se izgublja v puščavo.
In povsod, kamor pogledaš, od vseh strani ti zijajo
nasproti temne odprtine rovov, vse gorovje je pre¬
luknjano in prevrtano. In nad vso to divjo krasoto
je razprostrt molčeči plašč mrtvaškega miru —.

Vhod v kraljestvo smrti —.

Pa poglej na vzhod!

Zelena, bujna dolina Nila, vasi leže pod gručami
visokih palm, sinji trak je vpleten v sočno zelenje,
Luksor vidiš, bele evropske palače hotelov in više
gori mogočne pilone Karnaka —.

Tam so stale stovrate Tebe, svetovno mesto,
življenja polna prestolica —.

4 .

Izmučen, zdelan, zaspan od vročine, žejen in
gladen sem se ob treh popoldne privlekel v senč¬
nate arkade Hatšepsutinega templja v Der Bahari.

Najprvo sem poskrbel za telo, tempelj in reliefi
so lahko čakali. Lotil sem se košare in koj ugotovil,
da mi je oslar izpil vodo, medtem ko sem lazil po
osrčju zemlje. Zato pa je moral v najhujši vročini
teči po drugo v beduinsko vas. Nato sem obedoval.
Obral sem dva mršava pečena goloba, pojedel
košček obloženega kruha, par trdih jajc in za žejo
tri pomaranče. Bolj pičlo je bilo, pa še to mi ni
dišalo, vročina je bila prevelika. Potem sem legel
po tleh, si dejal kamen pod glavo in zadremal, po
nasvetu, ki pravi, da ni dobro v teh vročih krajih,
če se v opoldanski vročini človek preveč muči.
Svež in spočit sem se nato lotil Hatšepsutinega
templja.

Zelo lepo lego ima, pod strmo visoko steno leži,
dvorane so deloma izklesane iz žive skale. V treh
terasah je zidan, široka cesta se v glavni osi tem¬
plja polagoma dviga od terase do terase. Dostop je

89

svojčas krasil dvored sfing, ki so pa domalega
čisto izginile. Široko prvo teraso zaključuje sie-
bričje z reliefi na stenah, ki pričajo, da je kraljica
zelo ljubila vrtnarstvo. V skali se vidijo jame, v njih
so bile zasajene palme, vinska trta itd.

Tudi drugo teraso zaključuje sfebričje. V južni
dvorani so sloviti punlski reliefi. Haišepsui je bila
miroljubna kraljica, velikih vojsk ni vodila, pač pa
je poslala svoje trgovske ladje na odkritja po Rde¬
čem morju in ob vzhodni afriški obali v deželo
Punt. Kje je ležala, ne vemo, morebiti na obali
osrednje Afrike. Dežela Punt je bila za Egipčane
dežela čudežev, od tam so dobivali zlato, slono¬
vino, ebenovino, kadilo in mnogo drugih drago¬
cenosti. Bogato obložene so se vračale ladje v
Tebe in številni reliefi druge terase, sedaj že zelo
razdejani, pripovedujejo o teh pohodih in odkritjih,
ki so bili za tedanjo dobo nekako to kar za nas
odkritje Amerike. Koče zamorcev vidiš, okrogle
kakor slamnati čebelni panji, glavarji Punta po¬
zdravljajo na obrazu ležeče odposlance mogočne
kraljice, dalje tam nalagajo blago na ladje, zlato,
vreče kadila in sedem balzamovih dreves, zase¬
janih v lesene sode, ki jih je žive in zelene dala
prepeljati kraljica v Tebe.

Na tretji terasi je ležalo najsvetejše, ki je pa
skoraj popolnoma uničeno. V prvih časih krščan¬
stva so se v templju naselili puščavniki, zato se
tempelj še dandanes imenuje der, t. j. samostan.
Najbrž so jih podobe poganskih bogov motile v
premišljevanju, grdo so jih poškodovali.

Kmalu sem se moral posloviti od lepega Hat-
šepsutinega templja, zajahal sem osla in krenil proti
jugovzhodu čez puste sipine in ruševine, kjer se
je nekdaj širilo »pogrebno mesto«. Nič drugega ni
ostalo od njega kot razvaline nekaterih palač, tem¬
pelj Ramsesa II. in Ramsesa III.

90

Izmed vseh egiptovskih faraonov je Ramses II.
najbolj znana osebnosf. Od Delfe pa do Nubije,
ves Egipt je poln njegovih palač, fempljev, kipov
in napisov. Zelo dolgo je vladal; delaven, podjeten,
pa tudi zelo častiželjen je bil. O njem so dolgo
mislili, da je on tisti faraon, ki se je z Mozesom
pogajal za odhod Izraelcev iz Egipta, vdrl z vojsko
za njimi ter utonil v Rdečem morju. Pa izkazalo se
je, da ni. Ne morebiti radi tega, ker ima svojo grob¬
nico v dolini kraljev in ker njegova mumija leži
v egiptovskem muzeju, ker torej ni utonil, ampak
iz drugih razlogov. Vladal je namreč približno od
1292 do 1225 pr. Kr., tako računajo danes najboljši
egiptologi. Ob tem času pa so bili Izraelci na vsak
način že v svoji obljubljeni deželi. Pa tudi sicer
se ne ujemajo tedanje razmere v Egiptu in Palestini
s tem, kar vemo o njih iz svetega pisma.

Pač pa je bil Ramses II. večkrat v Palestini, ki
je tistikrat spadala pod Egipt. V dolgotrajnih bojih
s Hetiti, narodom današnje Male Azije, si je zago¬
tovil svojo posest, v zahvalo za svoje zmage pa je
pozidal Amonu tempelj v Tebah in dal na njegove
stene vklesati v reliefih in napisih svojo bojno slavo.

Pustil sem osla in oslarja v senci grmičja ter šel
gledat Ramsesov tempelj.

Na notranjih stenah obeh glavnih pilonov so
vklesani Ramsesovi boji. Severni pilon pripoveduje
o življenju v taboru. Bojne vozove vidiš v dolgih
vrstah, konje, ki jim hlapci polagajo zob, osli no¬
sijo živila in vodo, vojaki se pretepajo za vodo,
pometali so vrče po tleh in udrihajo drug po dru¬
gem, poleg pa eden mirno in zadovoljno pije iz
kozjega meha itd.

Južni pilon popisuje bitko. Ramsesa vidiš na boj¬
nem vozu, trikrat večji je nego drugi umrljivi ljudje.
Tako so egiptovski umetniki izražali veličastvo in
božanstvenost svojih kraljev. Kakor dež gosto lete

91

njegove pušice, celi kupi mrtvih sovražnikov leže
pod njegovim vozom. Egipčani hitijo svojemu kralju
na pomoč.

S pravo naslado in s čudovito živahnostjo riše
umetnik vse te podrobnosti. Bojni prizori na Ram-
sesovih pilonih spadajo med najboljše izdelke egip¬
tovske likovne umetnosti.

Sicer pa je tempelj že zelo razdejan. Štirje orja¬
ški kipi boga Ozirisa, vsi obglavljeni od kdove
katerih sirovežev, še tudi v razdejanju pričajo o
izredni umetnikovi sili. Pri vhodu v notranjo dvo¬
rano stebrov ležijo ostanki dveh res velikanskih
kipov Ramsesa II. Uhlji so meter dolgi, prsi merijo
šest metrov od ramena do ramena. Nekje v kotu
še leži roka, meril sem jo in dognal, da ima na
laktu pet metrov v obsegu. Kazalec je meter dolg,
drugo razmerje si lahko sami izračunate!

Poslovil sem se od mogočnega, slavohlepnega
Ramsesa II. in odjezdil v tempelj Medinet Habu,
ki ga je postavil Ramses III. Amonu in tudi sebi.
Dobro je ohranjen, stene so polne reliefov iz živ¬
ljenja faraonovega. Nad vhodom v tempelj stoji
Ramsesov dvorec, gori v prvem nadstropju je imel
svoj harem, sobe za svoje številne žene in sužnje.
Reliefi pripovedujejo o življenju in razkošju, ki je
vladalo v teh sobah. Utrujen sem končno poiskal
oslarja in živinče, sladko sta dremala drug ob dru¬
gem, medtem ko sem se jaz pehal za vedo in umet¬
nostjo.

Še mnogokaj je videti v iebski nekropoli, n. pr.
tudi grobove kraljic v soteski Biban el-hartm. Pa
za tak temeljit obisk je treba cele dneve preživeti
v tebski puščavi, za kar mi pa ni bilo. Prenasičen
sem že bil grobnic, templjev in razvalin, utrujen
tudi, — obrnil sem glavo svojemu oslu proti domu.

Le eno znamenitost sem mimogrede še obiskal,
takozvane Memnonove kolose.

92

Zunaj na polju samevala dva velikanska kipa,
nad 20 meirov visoka, daleč naokoli ni nobenih raz¬
valin več videli. Ime so jima dali Grki, z Memno-
nom nimala nobenega opravka, ampak sla le se¬
deča kipa Amenolisa III., krog 1400 pr. Kr. je vladal.
Nekdaj sla stala pred vhodom v tempelj, pa tempelj
je razpadel, ljudje so zvozili kamenje bogve kam,
drugo je preplavil Nil, le oba orjaka še slojila, —
nema stražarja nekropole.

Že rimski zgodovinar in potopisec Slrabo pri¬
poveduje, da je severni kolos ob solnčnem vzhodu
pel, dajal od sebe rahel, kovinasl glas. In že Rim¬
ljani so hodili poslušal svetovno čudo pevajočega
kamnitega velikana. Ti »turisti« so se celo oveko¬
večili na kolosih s svojimi podpisi.

No, jaz sem zaman čakal na glasove kamnitega
godbenika. Ne poje več. Mlad fantalin je menda
ugenil moje želje, brž je splezal južnemu orjaku
po nogah in pod pazduho ter zapel otožno arabsko
popevko. In ko je priplezal spel na tla, mi je po¬
molil roko: »Bagšiš —!«

»Hm,« sem dejal in pokazal na svojo knjigo,
»tule stoji, da je svojčas pel onile, severni velikan!
Južni kolos ni nikdar pel! Slabo si to napravil, zato
ti nič ne dam.«

Pa me ni pustil. Dati sem mu moral piasier.

Blizu kolosov stoji prava pristna egiptovska sa-
kija, vodnjak. Osliček goni vodoravno ležeče zob¬
často kolo, to suče navpično stoječe kolo, krog
tega pa teče vrv in nanjo so privezani lončeni vrči.
V globini zajemajo vodo, jo na kolesu dvigajo in
jo izlivajo v žleb, pa se spet vračajo krog kolesa
v globino. Po žlebu odteka voda na polje, vse sku¬
paj neverjetno cvili in stoka, -ker je vsa naprava
lesena, niti koščka železa ni na njej. Osel ima oči
zavezane, potrpežljivo stopa v krogu, misleč kdove
kam da potuje. Poleg sakije v detelji pa dremlje

93

bos, na pol nag, rjav beduin, nadzornik tega čudo¬
vitega gibala.

Voda v teh sakijah seveda ni živa studenčnica,
ampak pristna voda iz Nila. Nilova dolina je na¬
plavina, zrcalo Nila leži po večini v isti višini
kakor svet krog njega, — po zakonih fizike je torej
čisto umljivo, da priteče voda iz zemlje, kjerkoli
le za par metrov koplješ. Slične vodnjake so po¬
znali že stari Egipčani.

Fotografiral sem cvileči vodnjak in se naglo od¬
pravil proti Nilu, še kolosom nisem utegnil stisniti
palcev v slovo, kajti že so hitele sumljive postave
raztrganih beduinov sem čez polje — po bagšiš.

94

Izidin tempelj na otoku File pred 100 leti.

NA ŠTIRIINDVAJSETEM VZPOREDNIKU.

1 .

Še za en dan ob Nilu navzgor, globlje v Afriko!
Prav do najjužnejših mej Egipfa, v črno Nubijo!

Od Luksorja do Assuana je še dobrih dvesio
kilometrov železnice. Ob osmih sedeš na vlak, ob
pol dveh si v Assuanu. Vlak vozi počasi, ovinkov
je vse polno, nilska dolina se zoži na pol kilometra,
komaj da je še prostora za široko strugo, za že¬
leznico in za ozek pas rodovitne zemlje. Posebno
na desnem bregu, koder teče tudi proga, silijo siv¬
kaste stene nubijskega peščenca trdo do Nila; vse
razrite in razklane so in gori kje v skalovju vidiš
revno nubijsko vas, da se čudiš, kako so ljudje tja
gor prišli s svojimi kočami in od česa sploh živijo
v tej goli, suhi, kamniti puščavi.

Pri džebel Silsile — »gora verige« — zapusti
proga za dobrih 25 kilometrov dolino Nila, ki se
v velikem kolenu izogne gorovju, ter teče v ravni
črti skoz nepopisno pusto, prazno puščavo. Sam
pesek, samo kamenje, skalovje, divji wadiji. Živega
bitja ni videti, nobenega drevesa. In žarko nubijsko
solnce siplje na to sivkasto pokrajino svojo belo,
ostro svetlobo, da te oči zabolijo, če pogledaš skoz

95

okno. Hvala Bogu, da traja vožnja po tem kosu
puščave le slabo uro. Pa tudi ta čas zadostuje, da
dobi človek pravi pojm, kako je v puščavi onstran
življenje in zelenje prinašajočega Nila.

Absolutno nerodovitna pa ta puščava ni. Pri
Kom Ombu, kjer se železnica spet približa Nilu,
so v najnovejšem času začeli z namakanjem.
Ogromne sesalke dvigajo vodo 25 metrov visoko
iz Nila v puščavo, na vse strani so izkopali kanale
— in puščava rodi! Skoraj sto kvadratnih kilome¬
trov nekdaj gole puščave so izpremenili v rodo¬
vitne nasade sladkornega trsa. In delo mislijo še
nadaljevati.

Onstran Kom Omba stopi tudi levi breg trdo do
Nila. Saharska puščava pošilja široke plazove svo¬
jega zlatorumenega peska z višin k vodi, obdelane
zemlje skoraj ni več videti, tu pa tam kake grede.
Palme stojijo ob Nilu. Enolične ravne črte Spod¬
njega in Srednjega Egipta so že zdavnaj izginile,
pokrajina je vse bolj slikovita, živahna, za vsakim
ovinkom zagledaš kaj novega, posebnega. Svet je
ves drugačen, to ni več Egipt, čisto druge vrste
pokrajina je, — v Nubiji smo.

Od onstran Nila te pozdravlja visok, kopast,
zlatorumen vrh, sredi reke se pojavi ozek, gosto
s palmami obrasel otok, na njegovem severnem
koncu je velikanski trinadstropen hotel, vlak zavozi
med vrtove in hiše ter se ustavi na skromnem ko¬
lodvoru, predzadnjem na tisoč kilometrov dolgi
egiptovski železnici, — v Assuanu.

Stopiš iz zaprašenega, zatohlega, gosto zastr¬
tega voza na pločnik. Ej, kako solnce! Vroče pri¬
peka, huje ko pri nas v juliju, skoraj navpično
padajo njegovi žarki. In ta svetloba, sijajna, svetla,
bela! Vse je tako čudno belo! In ta zrak! Suh je.
niti sledu vlage ni v njem, in čist je, da vidiš daljne
obrise Saharske puščave ostre in razločne kakor

96

z najboljšimi naočniki! In gorak —! Kar kopal bi
se v lem zraku. Smo pač na 24. vzporedniku. Ubogi
Evropci iam daleč gori na 49. vzporedniku, ki teče
skozi Slovenijo! Danes je 29. januar, zebe vas, pre-
mraženi se stiskate krog sajastih peči, zunaj pa
brije zimska burja in snežni zameti, ali pa mežika
nizko izza obzorja zaspano zimsko solnce skozi
sivo, dolgočasno meglo v zledeneli svet —.

Izročim se na milost in nemilost zastopniku ho¬
tela. Prtljago oskrbi zame, voz čaka zunaj, brez
skrbi se pomešam med ljudi, ki vrejo k izhodu, vsi
svetlo in lahko oblečeni, tujci v snežnobelih plat¬
nenih oblačilih, domačini — sami moški seve, žensk
tu ni videti — v dolgih belih in prižaslih kuftanih,
z belimi turbani na glavi, ki še močneje podčrta¬
vajo črnorjavi nubijski obraz. Kajti tu v Nubiji so
ljudje, — ne rečem, da so taki kakor zamorci,
ampak take barve so kakor dobro pražena kavna
zrna, iemnorjavi. Nekateri pa so skoraj čisto črni.
In iz teh temnih obrazov se bliska belina velikih,
svetlih oči, se bleste snežnobeli zobje. Kamor po¬
gledam, povsod nekaj novega, nad vse zanimivega.
Ni čuda, da sem izgubil vodnika med samim gle¬
danjem in gledanjem. Ves nemiren je prisopihal
za menoj, me pograbil za roko in stlačil v svoj voz.

2 .

Koj drugo jutro sem obiskal otok Elefantine.

Otok je morebiti dva kilometra dolg in pol kilo¬
metra širok. Dve vasici se skrivata med gostimi
palmami, črna nubijska mladež radovedno kuka
izza bornih koč za belim tujcem. Južni del otoka
je skalnat, visok in gol in tam ležijo razvaline egip¬
tovske obmejne trdnjave, ki so jo Grki imenovali
Elefantine, Egipčani pa Jeb.

Pri Assuanu je šla meja med kraljestvom fara¬
onov in Etiopijo. Egipčani svojim južnim sosedom

7 Iz Kaire v Bagdad.

97

nikdar niso prav zaupali, čeprav so bili z njimi v
trgovskih zvezah in čeprav je bil velik del Etiopije
— današnji Sudan — nekaj časa Egipčanom pod¬
ložen. Zato so svojo južno mejo dobro utrdili. Krai
je za to zelo primeren. Nilska dolina je ozka in
prav nad Assuanom so nilske brzice; prehod čez¬
nje za jadrnice je bil tistikrat skorajda nemogoč.
Puščava za vpad ni prišla v poštev, treba je bilo
torej le ozko dolino pri Assuanu zapreti. Že zgodaj
so pozidali na južnem rtu otoka Jeb močno trdnjavo
in nastanili v njej številno posadko. Tudi na kraju
sedanjega Assuana so stale svojčas najbrž utrdbe.

Toda Jeb ni bil samo obmejna utrdba, bil je ob¬
enem tudi važno tržišče za pridelke notranje Afrike.
V Jeb so prinašali Efiopci na prodaj kadilo, dišave,
posebno pa slonovino. Od slona je otok dobil tudi
svoje ime.

Ime Elefantine je v začetku našega stoletja za¬
slovelo v znanstvenem svetu.

Leta 1904 je namreč kupil Anglež Mond od ne¬
kega starinarja v Assuanu šop starih papirosov.
Ko so jih znanstveniki pregledali, so našli, da so
papirosi silno važne listine, pisane v aramejskem
jeziku, ki je tesno v sorodu s hebrejščino. Pisali
so listine krog 1.471—410 pr. Kr. Judje, ki so služili
za vojake v jebski posadki. Kmalu nato je izkopal
dr. Rubenson v razvalinah trdnjave še tri druge pa-
pirose, ki imajo skoraj isto vsebino in so iz istega
časa. Izdal jih je nemški učenjak Sachau, zato se
dandanes tudi imenujejo papirosi Sachau.

Iz njih zvemo, da je živela v trdnjavi Jeb številna
naselbina judovskih vojakov-najemnikov s svojimi
družinami vred. Imeli so celo lasten tempelj, ki so
v njem opravljali daritve, prav kakor v Jeruzalemu.
Tudi lastne duhovne so imeli. Papirosi so pisani
skoraj v istem času ko svetopisemski knjigi Ezdrova
in Nehemijeva. Aramejščina v teh knjigah je popol-

98

noma enaka aramejščini papirosov. Jezik papirosov
potrjuje, kar so že poprej domnevali, da v petem
stoletju pr. Kr., torej po povratku Judov iz ujetni¬
štva, hebrejščina ni bila več občevalni jezik. Tudi
zgodovinski podatki omenjenih svetopisemskih knjig
dobivajo iz papirosov novo potrditev. Končno je
zanimivo, da so Judje kljub prepovedi v peti Mo-
zesovi knjigi, 12. pogl., imeli tempelj in obhajali da¬
ritve zunaj Jeruzalema. Prenagljeno je vsekakor
sklepanje tistih, ki iz tega dejstva dokazujejo, da
ob času elefaniinskega judovskega templja Moze-
sovih knjig še ni bilo, da so torej šele pozneje na¬
stale. Če bi bilo to res, bi Mozesovih knjig niti v
drugem in prvem stoletju pr. Kr. še ne smelo biti,
kajti tistikrat so imeli Judje tudi tempelj izven Je¬
ruzalema, namreč v Leontopolisu blizu Kaire.

Te in slične reči sem razmišljal, ko sem stopal
po ruševinah starega Jeba. Ni mnogo ostalo od
nekdanje važne, trdnjave.

Stala je na visoki skali, ki strmo pada na treh
straneh v Nil, na četrti pa se polagoma znižuje
v rodovitna polja in palmove gozdove. Skale so
mestoma podzidane. Judovski tempelj je popolnoma
izginil. Papirosi sami pripovedujejo, da so ga Egip¬
čani razdejali pri vstaji 1. 410 pr. Kr. Vidijo pa se
še granitni piloni poganskega templja in temelji,
deloma tudi stene stanovanjskih hiš, ki so bile zi¬
dane s sirovo opeko. V eni teh hiš je našel Ruben-
son one tri papirose.

Ob peščeni obali sem gledal, kako so nubijske
žene zajemale vodo iz Nila v trebušaste, visoke
vrče. Ta voda je zanje edina, ki jo dobijo. In malo
više gori se je pa nadebudna črna nubijska mladež
kopala v valovih Nila.

Ko sem stopil v čoln, je nekdo prihitel iz pal¬
movega gozdiča ob bregu in klical, da bi počakal.
Anglež je bil. To je povedala njegova govorica,

i

99

vsa njegova dolga suha postava, zlasti pa njegov
ostro začrtani, gladko obriti obraz s stisnjenimi,
izrazitimi ustnicami, v katerih je tudi med govor¬
jenjem trdovratno tičala kratka dublinska pipa.
Predstavil se je in prosil, če se sme prepeljati z
menoj v Assuan.

Povabil sem ga v čoln in zvedel na četrturni
vožnji, da je kopal po jebskih razvalinah za papi-
rosi. Našel ni nič. Pravil je, da 'se je zadnja leta
lotila ljudi prava strast stikati za papirosi. Vsak
hoče najti papirose in se proslaviti. Kjer je še kak
kup ruševin neprekopan, povsod brskajo in rijejo.
Pa navadno nihče nič ne najde.

»Poskusil bom svojo srečo še v Mezopotamiji.
Tam je še dovolj deviških razvalin.«

Prisluhnil sem. V Mezopotamijo je vodila tudi
moja pot.

»Ste že bili kdaj v Mezopotamiji?« sem vprašal.

»Ne še. Pa imam dobre zveze v.Bagdadu. Upam,
da mi pojdejo na roko in da bom kaj imenitnega
izkopal.«

»Pojdite v Kiš ali pa v Kerkuk! Tam so sedaj
na delu.«

Ne vem, kako da so mi ušle te besede. Najmanj
pa sem odgovoren za posledice, katere so rodile.

»V Kiš in v Kerkuk?« je vprašal. »Poznate te
kraje?«

»Iz knjig in časopisov.«

»Pa mislite, da bi kaj našel?«

»Tako vsaj pišejo.«

»Dobro. Pojdem. Dajte mi svoj naslov. Če kaj
najdem, Vam pošljem lep spominek v zahvalo za
nasvet.«

Izmenjala sva vizitki in odšel je v svoj hotel.
Gledal sem za tem novodobnim rudosledcem in
srečolovcem in niti na misel mi ni prišlo, da bom
kdaj v življenju le samo še sled našel o njem.

100

3 .

Največja zanimivost, ki jo nudi daljni Assuan,
so vsekakor nilske brzice, ogromni jez in otok kile
s svojimi od Nila preplavljenimi templji.

Bogati ljudje se dajo od krepkih nubijskih ve¬
slačev peljati po Nilu iz Assuana čez brzice do
jeza, se dvignejo po žlebu čez jez in veslajo po
jezeru, ki je nakopičeno za jezom, do otoka File.
Kar je seve izredno lep, pa nekoliko nevaren užitek
in tudi drag. Navadni ljudje se pa peljejo z vlakom
po kratki progi do Šellala, stopijo v čoln in narobe
obiščejo najprvo File ter nato jez in brzice. Vlak
stane deset piastrov in v četrt ure si v šellalu.

Šellal leži onstran brzic in jeza in je pristanišče
za angleške parnike, ki vozijo po Nilu navzgor do
Halfe in više. Promet čez brzice in jez je namreč
za parnike in večje jadrnice nemogoč. Kratka proga
Assuan—Šellal pa oskrbuje nemoteno zvezo med
Egiptom in angleškim Sudanom. Šellal je torej
končna postaja 1000 km dolge egiptovske železnice
in obenem izhodišče prometa, ki gre v Sudan in
v osrednjo Afriko.

Svet severno od Assuana ima čisto svoj značaj.
Mogočen greben granita se je .vrh Assuana vrinil
od zapada proti vzhodu v egiptovski peščenec,
strmo, razklano granitno hribovje temne barve ob¬
daja dolino. V tisočih let si je izkopal Nil skoz ta
granit svojo ozko pot, v močnem padcu hrumi in
pada in se peni čez ogromne skale, ki mu za¬
pirajo pot, po ozkih kamnitih žlebovih drevi s stra¬
hovito naglico mimo čeri, ki so ostro brušene kakor
nož, le najizurjenejši krmarji pridejo brez škode
čez te slapove, dolge skoraj cel kilometer. Nad
slapovi, sredi divjih, strmih bregov, pa leži majhen,
zelen, prelep otočič. Pi-lak so ga imenovali Egip¬
čani in postavili tu na najjužnejši točki svojega

101

kraljestva krasen tempelj Izidi in Ozirisu. Tako je
bilo v davnini.

Ko pa so Angleži 1. 1902 dovršili orjaški nilski
jez med Assuanom in Šellalom in zaprli strugo, se
je Nil nad jezom izpremenil v jezero, preplavil
dolino in sosedne wadije 300 km daleč navzgor,
oblekel hribovja, ki so doiedaj stala ob njegovem
bregu, in jih izpremenil v skalnate otoke — in po¬
polnoma preplavil otok File. Komaj da še strehe
pilonov in glave stebrov gledajo iz vode. In iz vseh
krajev romajo turisti v Šellal, da vidijo to zname¬
nitost, edino na vsem svetu, tempelj v vodi, mo¬
gočno nilsko jezero in največji jez na svetu.

Na postaji Šellal te koj obsujejo čolnarji, črni
Nubijci, in preden si se prav zavedel, si se že po¬
godil za tri ure vožnje na otok File in k jezu ter
nazaj in da boš plačal 35 piastrov in izdaten bagšiš
čolnarjem. In že tudi sediš v ličnem čolnu pod plat¬
neno streho, črni žilavi Nubijci, sama kost in koža
jih je, se vpenjajo v vesla in pojejo k ritmičnemu
pljuskanju vesel otožno arabsko popevko.

Počasi se bližaš ličnim stavbam, ki gledajo sredi
jezera iz vode, res posebnost, ki je ni več videti
na svetu. Januarja, ko je dosegla voda prilično
polno višino, moli tempelj kvečjemu za dva metra
še iz vode, čoln pristane koj na strehi pilona, čol¬
narji ti pomagajo gor, sprehajaš se po široki strehi,
stopiš na rob — in gledaš spodaj v zelenkastih
globinah stebrovje, stene z reliefi, vrata, oltarje,
kipe bogov, vse lepo ohranjeno, pa vse pod vodo.
Zdi se ti, da zreš uresničeno pripovedko o za¬
kletem gradu na dnu jezera.

Ko začne spomladi v Spodnjem Egiptu vode pri¬
manjkovati, tedaj stopnjema odpirajo zatvornice
velikega jeza, voda odteka -in tempelj Izide in Ozi¬
risa se prikaže iz vode. Pa le deloma. Otok in tudi
spodnji del stavb je vedno pod vodo.

102

Kako dolgo bo še stal lični tempelj in kljuboval
razjedajoči moči vode? Zgodovinarji in starino-
slovci vsega sveta so ugovarjali zoper ta jez, ki
grozi uničiti najlepši biser Egipta, angleški inže-
nerji pa kažejo na milijone in milijone, ki jih Egipt
leto za letom zasluži, ker mu jez tudi ob suši na¬
maka polja —.

Peljali smo se mimo palme, samotno je molela
iz valov. Čuden pogled! Na bregu otoka je stala
prej, visoka in vitka. Pa voda ie zagrnila breg in
sedaj sega skoraj 20 metrov ob deblu palme na¬
vzgor, le njen zvezdnati vršiček še gleda iz valov.
Ko sem se 1. 1927 vdrugič tam mimo vozil, palme
ni bilo več. Voda jo je izpodkopala.

Kdaj bo zasut tudi Izidin tempelj in bajnolepi
kiosk s svojimi vitkimi stebriči, ki se tamle zrcalijo
v mirni gladini jezera — ?

Dobre pol ure se voziš med skalnatimi otoki,
nekdanjimi bregovi Nila, mimo kipečih, strmih sten,
vse glasneje doni votlo bobnenje in hrumenje od-
nekod sem čez vodo. Tamle reže nizka, ravna črta
jezero. Tam je jez.

Pristaneš. Sedem metrov široka cesta vodi po
jezu od brega do brega. Dvojni železniški tir je
položen po njej, na straneh zavarovan s kamnito
ograjo. Na levi leži jezero, ogromna vodna gladina,
ki se izgublja med nubijskim hribovjem, na desni
pa je prepad in globoko spodaj grmi Nil iz za-
tvornic.

Posadijo te na železniški voziček, dva veslarja
prisedeta, dva pa se upreta v voziček in že zdrčiš
po jezu. Vsak trenutek se ti odpre drug, lepši po¬
gled na jezero nad jezom in v globoko spodaj
ležečo dolino pod jezom. Približno na sredini iz¬
stopim in zlezem po strmih stopnicah skoraj 50 m
globoko k vznožju jeza. Z glušečim bobnenjem
grmi prav poleg stopnic voda iz zatvornice, gosta

103

megla prši in solnčni žarki se lomijo v njej v vseh
mavričnih barvah. Peneč se in kakor zelen od jeze
se vali Nil dalje po skalah, pada čez pragove in
si išče poii med pečinami. To so brzice, prvi nilski
prag (katarakt). Šest jih je od Assuana do Hartuma.
Tale tukaj še ni niti največji, pa je vendar slikovito
lep in divji.

Spet sedeš na voziček. Na levi se vrste zatvor-
nice, 180  jih je, električna sila jih dviga in spušča.
Spomladi in poleti so skoraj vse odprte in milijarde
kubičnih metrov mastne, rodovitne vode se razli¬
vajo po vsem Egiptu.

Četrt ure se voziš v zmernem diru. Veslarji so¬
pihajo. Jez je dva kilometra dolg. Falski jez na
Dravi je eden največjih v Evropi, pa kako majhen
je v primeri s tem orjakom!

Na kraju smo.

Najprvo me zanima žleb z zatvornicami, ki po
njem manjše jadrnice dvigajo čez jez, oziroma jih
spuščajo iz jezera v dolino. Pravkar jih čaka celo
krdelo na jezeru. Iz Sudana so priplule, različno
drobno blago vozijo v Egipt. Domačini iz vasi ob
Nilu se bavijo s tem blagovnim prometom, vsaj
nekaj zaslužijo, ker dežela je tod uboga, komaj
kak pedenj rodovitne zemlje najdeš ob Nilu.

Više gori so stroji, stanovanja inženerjev in lična
restavracija. Celo pivo se dobi, pomislite, pivo z
leda, tu gori v Nubiji, na meji Sudana!

Točno tri ure sem potreboval za ves izlet, z
opoldanskim vlakom sem se lahko vrnil v Assuan.

Medtem ko sem bil na jezu, je prispel v Šellal
velik sudanski parnik. Pravkar so se izkrcavali
potniki, nekaj Evropcev ie bilo, ponajveč Angle¬
žev, pa domačinov vseh barv in oblik, bledorumeni
egiptovski meščan-trgovec, rjavi, od solnca ožgani
beduin, iemnorjavi Nubijec in kakor noč črni za¬
morec, večinoma trgovci in ljudje, ki iščejo službe

104

zdaj tu zdaj tam. Vkrcavale so se pa gruče turistov,
da obiščejo gornje Nilove brzice, Abu Simbel, Har-
ium, Dongolo in zamorske dežele v črnem Sudanu.

Veliko koprnenje me je pograbilo. Vleklo me
je v Hartum, kjer je deloval oče Knoblehar, in gor
v misijonske dežele Sudana. Blizu sem bil tem kra¬
jem, kdo ve, če bo kdaj v življenju prilika še tako
lepa.

Toda — denar! In čas —1 Zamudil bi tri tedne,
dnevno bi potrošil najmanj en funt!

Ni šlo. Miril sem svoje želje in si prigovarjal,
da Sudan nima pomena za sveto pismo. Moje po¬
tovanje pa je predvsem namenjeno svetopisemski
vedi.

Žalosten sem zrl za turisti, ki so stopali po mo¬
stiču na krov, zanimivim krajem naproti.

Šel sem na vlak.

Še en pogled na gladino nilskega jezera, na
bajni Izidin kiosk, ki se je s svojimi stebriči zrcalil
v valovih; zamahnil sem z roko v pozdrav najjuž¬
nejši točki svojega potovanja in vlak je zavil med
granitnimi skalami v puščavo.

Dva dni pozneje sem prispel meglenega jutra
zaspan in zaprašen nazaj v hladno Kairo.

105

DRUGI DEL

IZ GESENA NA SINAJ


Puščava.

COOK IN DRUGE TEŽAVE.

1 .

V sijajni, blesteči se sprejemni dvorani Cookove
palače v Kairi je stal dolg, suh človek z razmršeno,
nekoliko osivelo brado, v precej ponošeni obleki
iz debelega sukna, plah v vedenju in redek, ne¬
gotov v besedah. Poleg njega pa je stal gospod
v brezhibni beli platneni obleki, odločnih kretenj,
oblastnega vedenja, ki se mu je poznalo, da je
vajen občevanja z dolarskimi in funtovskimi bo¬
gataši.

Oblastni mož je bil ravnatelj Cookovega turi-
stovskega urada, oni drugi pa sem bil jaz.

»Torej na Sinaj hočete — ?« je vprašal prezir¬
ljivo.

»Da.«

»Pa na Sinaj nihče ne potuje! To stane! Ali imate
toliko denarja — ?« Dvomeče me je meril od pete
do glave.

»Preveč ne. Pa na Sinaj moram. — Koliko bi
pa stalo?«

»Izračunali Vam bomo. Prosim, malo počakajte!
Pokličem našega dragomana. Saj brez dragomana
ne morete na Sinaj.«

109

Čakal sem in čez dolgo časa se je privalil v
sobo zelo debel človek. V pisan kufian je bil oble¬
čen, palico, znamenje dragomanske oblasti, je nosil
v eni roki, z drugo pa si je brisal potni obraz.

Ravnatelj je predstavil in odšel. Začela so se
pogajanja.

»Torej na Sinaj hočete — ? Po kateri poti? Iz
Sueza po puščavi čez Garandel in Feran, ali po
morju v Tor in čez gorovje do samostana?«

»Še sam ne vem prav. Pa recimo čez Suez
in Tor.«

»Dobro. To je krajša pot. Jo tudi poznam. Pa
vsekakor je tri dni iz Tora v samostan. — Ali znate
arabski?«

»Hm —! Učil sem se.«

»Brez dragomana ne bo šlo. Pripravljen sem iti
z Vami.«

»Koliko bi pa računali?«

»Poglejva! Prvič: potrebujete dva šotora, enega
zame, enega zase. Drugič: kuharja. Kuhar ne po¬
trebuje šotora. Tretjič: kuhinjsko posodo, živila,
vodo, nekaj vina, konjaka, čaj, kavo, sladkor in
tobak za naju in za beduine. Veste, beduini hočejo
tobaka in sladkorja! — četrtič: puško. Beduini so
malo prida, treba jih je ustrahovati. Nosil bom pu¬
ško, pa bodo čisto krotki.

Nekaj teh reči, šotor, kuhinjsko posodo in drugo
lahko dobiva na posodo pri Cooku, drugo morate
pa kupiti. Recimo da potrebujeva tri tedne za tja
in nazaj. Za 25 funtov Vam dobim šotor in drugo
opremo in Vas peljem do samostana in nazaj. Že¬
leznico, parobrod Suez—Tor, kamele, kuharja itd.
morate posebej plačati. Vse skupaj bi Vas stalo
krog 40 do 50 funtov. Pa bi varno in udobno po¬
tovali.«

»Hm —! Da. Dovolite —. Kako Vam je ime?«

»Mohamed.«

110

»Dobro, Mohamed! Napravil si bom račun za
živila in za drugo. Pa Vam pridem jutri ob tej uri
povedat, kako bo.«

»Zelo dobro! Torej, effendi, pa ne pozabite na
cigarete in tobak! In pa dobro kavo kupite! Bedu¬
ini radi pijejo dobro kavo!«

»Dobro, dobro!« —

Bolj bežal ko šel sem iz elegantne sprejemne
dvorane. Zunaj na ulici pa mi je ušla, ne vem več
katera krepka slovenska beseda.

»Petdeset funtov —! Ljudje božji! Potem bom
v Palestini obtičal in Babilona in Niniv sploh nikdar
videl ne bom!« Tisti dan sem obesil sinajsko poto¬
vanje na klin.

2 .

Čez nekaj dni pa sem šel poskusit drugo pot.

Peljal sem se z električno v predmestje Abba-
sije. Tam stanuje nadškof sinajskih pravoslavnih
menihov samostana sv. Katarine. Visoki gospod bi
moral pravzaprav v samostanu na Sinaju stanovati,
pa mu je najbrž dolgčas v samoti.

Izstopil sem pred lično vilo, ki stoji sredi palm
in zelenja. Arabski vratar mi je prišel odpirat. Ali
je upravitelj doma, sem vprašal. Naravnost k nad¬
škofu nisem hotel siliti.

Da ga ni doma, mi je mož povedal, da naj drugi¬
krat pridem. Razumel sem in mu stisnil izdaten
bagšiš. Prijazno se je zarežal in dejal, da bo oče
upravitelj jutri prav gotovo doma.

In res je bil. Dobro zna poleg grščine tudi fran¬
coski in arabski. Predložil sem mu svoj potni list
in svoja priporočilna pisma, povedal svoje želje
ter omenil tudi obisk pri Cooku.

Upravitelj, mož s častitljivo brado in prav pri-
kupljivim obrazom, je pogledal v potni list in ves
vesel vzkliknil:

»Vi ste Srb — Jugoslovan?«

111

»Da.«

»Izvrstno! Čisto prav je, da ste prišli k nam!
Cookovi dragomani so pretirano dragi. Prav po
ceni bodete potovali! — Toda dovolite, da naročim
črno kavo!«

Kmalu sva sedela na mehkem divanu pri dehteči
kavi, kadila cigarete in delala načrte.

»Iz Sueza po puščavi čez Garandel in Feran je
šest do osem dni,« je razlagal. »Še več. Kakor pač
potujete in kolikor časa se mudite med potom. Po
Rdečem morju do Tora in čez gorovje do samo¬
stana je seve bliže. Popoldne sedete v Suezu na
parnik, ste drugo jutro v Toru in če koj odpotujete,
ste v dveh, treh dneh v samostanu. Po tej poti
v novejšem času tudi mi potujemo, tudi živila za
samostan pošiljamo čez Tor. V Toru imamo maj¬
hen samostan, oče Genadij ga vlada. Dobro zna
francoski, rad Vam bo pomagal. — Po kateri poti
pojdeie?«

»Bom pa potoval čez Tor. Malo časa imam in
tudi denarja nič preveč.«

»Dobro! Potovali bodete kakor potujejo naši
romarji, torej kolikor mogoče po ceni. Za dve ka¬
meli — dve morate imeti, eno zase, eno za prtljago
— bodete plačali samo en funt za tja in en funt
za nazaj. Dva vodnika dobite s seboj. Saj znate
arabski?«

»Toliko, da me ne morejo prodati —.«

»Dobro! Dragomana ne potrebujete. Baedeker
Vam zadostuje. Pač pa si morate nakupiti živil za
14 dni. Stanovali bodete sicer v samostanu, pa
hrane Vam ne bodo mogli dati. Kuhinja pa Vam je
na razpolago. Za stanovanje Vam ne bo treba
ničesar plačati, ker ste naš romar.«

»Ali je nevarno za tujca na Sinaju?«

»Prav nič. Sinajski beduini so dobri, pošteni
ljudje, večinoma vsi v službi samostana. Zelo pri-

112

jazno Vas bodo sprejeli. Potovali bodete pod var¬
stvom samostana. Orožja ni treba s seboj jemati.«

»Kaj pa šotori?«

»Če se ne bojite spati pod milim nebom, Vam
jih ni treba. V treh dneh ste iz Tora v samostanu.
Dvakrat prenočite na prostem. To ni taka reč!
Odeje vzemite s seboj! Jih imate?«

»Da.«

»Dobro! Ni Vam treba šotorov. — Kdaj mislite
odpotovati?«

»Brž ko mogoče.«

»Par dni morate počakati, obvestiti moramo sa¬
mostan v Toru, da Vam poskrbi kamele. In pripo¬
ročilno pismo Vam napišemo za sinajski samo¬
stan. Brez pisma Vas ne sprejmejo.«

Domenila sva se še o nekaterih podrobnostih
in poslovil sem se. Lahko si mislite, kako vesel
sem bil!

Potovanje na Sinaj je bilo sicer v mojem na¬
črtu, pa dvomil sem, da se bo načrt dal uresničiti.
Vse mogoče strahove sem imel. Najbolj sem se
bal, da bo predrago in da mi dovoljenja ne bodo
dali.

Hvalil sem božjo Previdnost in upraviteljevo do¬
brotljivost ter odpotoval v deželo Gesen, da ob¬
iščem bivališča Jakobovih sinov.

8 Iz Kaire v Bagdad.

113

Siaroegipfovski opekarji. (Po reliefu v Tijevi grobnici.)

V DEŽELI GESEN.

1 .

Ko je zavladala sedemletna lakota po Egiptu
in po sosednih deželah, je povabil Jožef, tako be¬
remo v prvi Mozesovi knjigi, očeta in brate v Egipt.
In ko jih je predstavil faraonu, mu je ta rekel:
»Dežela egiptovska ti je na razpolago, v najbolj¬
šem kraju dežele naseli očeta in brate, prebivajo
naj v deželi Gesen.«

Kje je bila dežela Gesen?

Globoko kje v Egiptu, sredi med svojimi ljudmi,
faraon tujih priseljencev gotovo ni naselil. To je
zahtevala že politična modrost, razen tega sč> Egip¬
čani inozemce, posebno še pastirske Kanaance,
prezirali in jih imeli za neizobražene. Ker so bili
Jakob in njegovi sinovi pastirsko ljudstvo, je um¬
ljivo, da jih je naselil v krajih, ki so bili predvsem
primerni za živinorejo. In za pašo najbolj prikladna
je bila pokrajina, ki je ležala na meji med Egiptom
in Arabsko puščavo, v vzhodni Delfi. Tja so že
tudi Egipčani pošiljali svoje črede na pašo.

Neki sfaroegiptovski papiros, ki je sedaj v Tu¬
rinu, poroča o 22. egiptovski pokrajini Pa-Kos in

114

pravi o njej, da je izredno bogata pašnikov in ži¬
vine. Ležala je po današnjih krajevnih razmerah
med mestom Zagazik in Sueškim prekopom, med
Sredozemskim morjem in puščavo, ki je vzhodno
od današnje Kaire.

Ni nobenega dvoma, da je Kos — Pa je le spol-
nik — isto ko Gošem v hebrejskem svetem pismu
in isto, kar Jeronim v latinskem prevodu imenuje
Gesen, to je, dežela, v kateri so stanovali Jakob in
njegovi potomci. Tudi za to je Kos — Gošem, ker
ležijo prav v tej pokrajini razvaline mnogih mest,
ki jih sveto pismo imenuje v deželi Gesen, n. pr.
Zoan (Taniš) pri današnji vasi Zanet, Pithom, Ra-
meses in druga. Vzhodno od Zagazika leži mesto,
ki se še dandanes imenuje Fakus, kar je isto ko
Pa-Kos, oziroma Gošem. —

Krasen februarski dan, pravi majnik je bil, ko
sem odkorakal iz Zagazika na vzhod, v brezkončno
ravnino nekdanjega Gesena. Obiskal sem predvsem
razpadle razvaline starega mesta Bubaslis, kjer so
Egipčani častili boginjo mačk, in se obrnil po trav¬
nati pustinji proti severu h kanalu Ismailije. Tako
se imenuje kanal, ki je napeljan iz Kaire mimo
Zagazika in skoz wadi — dolino — Tumilal na
vzhod v mesto Ismailije. Tam se cepi, en del teče
na sever v Pori Said, drugi na jug v Suez. Imenuje
se tudi kanal sladke vode, v nasprotju s pomor¬
skim kanalom, ki teče vzporedno z njim iz Port
Saida v Suez. Izkopali so ga 1. 1862, ko so delali
pomorski, Sueški kanal, da so imeli delavci dovolj
pitne vode. Vsa mesta od Zagazika proti vzhodu
in ob Sueškem kanalu oskrbuje s pitno vodo, ob¬
enem pa namaka polja in vrtove. Dolg je dobrih
300 km. Že za faraonov je bil iz Nila skozi Gesen
in mimo današnje Ismailije kanal, ki je pa služil
obenem tudi prometu. Izlival se je v Grenka jezera
in Egipčani so se vozili po njem s trgovskimi la-

8

115

djami v deželo Punt, o kateri smo že govorili, po
zlato in slonovino.

Revne fellahske vasi leže ob kanalu, eno sem
si podrobneje ogledal.

Vsa vas ima kakih 10, 12 koč, skupaj se drže
kakor slanice v satovju. Vse so narejene iz nil¬
skega blata, pa ne morebiti zidane z. opeko, ampak
čisto navadno vkup zmazane. Le boljše koče so
šlirivoglate in imajo ravno streho iz trstičja, slame
in blata, večinoma pa so podobne čebelnim pa¬
njem, so okrogle in proti vrhu koničaste. Oken ni,
luknja v steni je za vrata, za okno in za dimnik.
Silna revščina! Sicer pa fellah v tej deželi večnega
poletja ne potrebuje močnih, varnih stavb. Zado¬
stuje mu, če mu koča nudi hladno senco v opol¬
danski vročini, najrajši je pod milim nebom, kjer
dela in počiva.

Ogledoval sem revne koče, psi so lajali vame
in otroci, razcapani in umazani, so pogledovali iz
»vrat« in izza voglov za menoj. Ni dvoma, prav
takele so bile tudi vasi Izraelovih potomcev, ki so
v teh krajih pred 3500 leti živeli in tlačanih fara¬
onom, kakor današnji fellah tlačani bogatim vele¬
posestnikom.

Šel sem dalje ob kanalu po prašni cesti. Pastir
je prignal čez travnike čredo drobnice, da jo na¬
poji pri kanalu, — slika, ki bi jo lahko koj dejal
med prva poglavja druge Mozesove knjige. Sicer
pa sem malokoga srečal, ljudje so delali na polju.
Le eno srečanje sem doživel.

Bližal sem se večjemu kraju. Evropsko zidane
hiše so se belile med palmami. Naproti mi je pri¬
jezdil na osličku debel človek v prižastem kufianu
in s tarbušem na glavi. Obstal je trdo pred menoj,
gibčno zlezel z osla, nič ni pozdravil, pokazal je
name in osorno vprašal:

»Kaj pa imaš tamle? Kaj je tisto?«

116

»Tole — ?« sem vprašal in mu pomolil stojalo
za fotografični aparat, ki sem ga nosil v roki. »To
je stojalo.«

»Stojalo — ? Čemu rabiš tisto reč?«

»Poglej!«

Pritisnil sem na gumb, stojalo je razvilo svoje
tri noge, postavil sem ga na cesto, vzel iz torbice
aparat in ga privil. »Vidiš, sedaj pa te lahko foto¬
grafiram.«

»Hm, hm —1« je majal z glavo. »Mislil sem, da
imaš strojno puško.«

Nasmejal sem se in mu razložil, da nisem ne¬
varen človek. Pomirjen je zlezel nazaj na osla in
se opravičeval:

»Veš, effendi, jaz sem omde — občinski pred¬
stojnik — onega mesta tamle in moja dolžnost je,
da skrbim za red in varnost. Zgodi se, da pridejo
včasi sumljivi ljudje, ki bi nam radi vznemirili naše
fellahe —. Pa nič ne zameri!«

Odjezdil je proti Zagaziku, jaz pa sem zapustil
cesto in šel med polja in travnike. Pravih travnikov
po naših pojmih ob Nilu in v Delti ni, le razsežna
deteljišča vidiš. Detelja je glavna krma, vse leto
jo svežo polagajo živini. Sušiti in za zimo shranje¬
vati je ni treba, ker zime ni. Sena v Egiptu nisem
videl. Tukaj v vzhodni Delti, posebno pa še v dolini
Tumilat, kjer svet prehaja v puščavo, najdeš pa
tudi obširne travnate pustinje. Ne kosijo pa teh
pušč tudi ne, le za pašo jih uporabljajo.

Vmes pa leže še tudi polja. Zemlja je lepa, samo
blato. Pridelujejo ječmen, čebulo, česen, kumare
in druge dobre stvari, ki se je po njih že Izraelcem
tožilo, ko so potovali po pusti Sinajski puščavi.
Od glavnega kanala se cepijo na vse strani manjši
kanali, od teh pa gredo jarki k vsakemu polju.

Stopal sem kako uro ob enem izmed teh ka¬
nalov in z zanimanjem opazoval vodne naprave.

117

Mnogo skrbi in dela dajo fellahu. Res je sicer, da
mu ni treba gnoja na njivo voziti in da namakanje
ni baš naporno delo. Toda mnogo časa in pazlji¬
vosti je treba, da se v redu izvrši. Cele ure mora
presedeti fellah poleg svojega polja in čakati, da
se mu nateče dovolj vode, od grede do grede jo
mora spuščati, razdirati in mašiti okope, ki grede
obdajajo, broditi po blatu in po vodi in vse to mora
opraviti v strogo določenem času; kajti ko mine
njegova ura, mora prepustiti vodo sosedu.

Nekje na polju sem opazil fellaha, oral je. Koj
sem pohitel bliže, se postavil na konec njive, pri¬
pravil fotografični aparat in čakal, da priorje do
mene.

Kmetič je bil zaposlen s svojimi voli, pristnimi
črnimi egiptovskimi bušami, ki tako čudno tiščijo
glave k tlom, in se izprva ni zmenil zame. Ko pa
sem dvignil aparat, je ubožec na ves glas zakričal,
pustil plug in vole ter jo skokoma udrl čez brazde.

Osupnil sem za hip, pa koj skočil za njim in mu
vpil, naj počaka. Obstal je ves zasopel in me pla¬
šno gledal.

»Pri Allahu, kaj ti je prišlo, da si zbežal — ?«

»Tako — se te — bojim! Ali me — me boš
ustrelil?«

Na vse grlo sem se nasmejal. Malo prej je omde
imel stojalo za strojnico, sedaj pa tale fellah foto¬
grafični aparat za puško ali top ali kaj —.

»Ne bom te ustrelil, ne! Saj si priden človek!
Le fotografiral bi te rad, da bom doma pokazal,
kako znaš orati!«

Spravil sem ga nazaj k plugu. Kako častitljivo
orodje! Izraelovi sinovi so že menda orali z njim.
Pravo pristno »drevo«! Kos lesa je za lemež, drugi
kos, poševno pritrjen na prvega, pa je za držalo,
— to ti je ves plug! Niti za žebelj ni železa na
njem. Prav tak plug sem videl na reliefih Tijeve

118

grobnice v Sakkari. 4500 let je šlo mimo fellaha,
pa se niso dofeknila njegovega poljskega orodja.

Lepo sem mu prigovarjal, mu obljubil bagšiš, ga
postavil k plugu in naredil posnetek, ki sem ga še
danes vesel. Dal sem mu za bagšiš pet piastrov.
Ves iznenaden je obračal srebrni novec med prsti.
Saj je pet piastrov za fellaha več nego zasluži
v treh dneh.

Dolgo sem še tisti dan brodil po brezkončni ge-
senski ravnini, nazadnje pa sem sedel pod široko-
vejnati evkalipt, ki je sameval ob stranskem ka¬
nalu, vzel v roke sveto pismo in prebiral dogo¬
divščine Izraela v Gesenu. Kako vse drugače se
berejo na krajih, kjer so se godile! Barvo dobijo,
meso in kri, življenje. Ni treba, da si sanjač, pa ti
oživijo gesenske poljane. Izraelovi otroci hodijo za
svojimi čredami, stopajo za plugom, s sklonjenimi
hrbti pobirajo slamo za opeko, prej so jo dobivali
od države, sedaj si jo morajo sami iskati, opeko gne¬
tejo iz nilskega blata, za njimi pa stoji valpet in
njegova palica poje, če si hočejo privoščiti le za
trenutek oddiha. Težko leži faraonova pest na nji¬
hovih ramenih, odkar je prišel v deželo iz puščave
Mozes iz Levijevega rodu, stopil pred faraona ter
zahteval, naj izpusti ljudstvo, da se vrne v domo¬
vino svojih pradedov. In glas gre po deželi, da je
Mozes velik prerok, čudodelec, da je Bog z njim,
velike čudeže je storil na ianifskih poljanah pred
faraonom. In pastirji si pripovedujejo, in delavci
po opekarnah, da bo kmalu konec suženjstva, da
pojdejo v deželo svobode, ki jo je Bog obljubil
Abrahamu in Izaku in Jakobu —.

2 .

Kmalu onstran Zagazika se začne wadi Tumi-
lai, nekdaj v davni predzgodovinski dobi morebiti
struga Nila. Rodovitna polja polagoma izginjajo,

119

le ozek, komaj par kilometrov širok pas travnate
pustinje spremlja sladki kanal, ki teče v Ismailije,
onstran tega zelenja pa že leži na sever in jug
rumena peščena puščava. Nekdaj ob času Izra¬
elcev je bilo tod več rodovitnega sveta, ko pa je
razpadel kanal faraonov, je pritisnila puščava v
dolino. Odkar so v preteklem stoletju kanal po¬
pravili, je namakanje spet mogoče in ozki pas ze¬
lenja se leto za letom širi.

Da je bil ta kos gesenske dežele kdaj rodo-
vitnejši in gosteje obljuden, o tem pričajo številne
razvaline starih mest, ki tu leže. Nekaj so jih že
izkopali, druge še krijejo peščeni griči.

Eno je razkril francoski učenjak Naville pri vasi
Mahsame. Pravi, in verjetno je, kar trdi, da je našel
svetopisemski Pifhom, tisto mesto, ki o njem be¬
remo v drugi Mozesovi knjigi, da so ga morali
Izraelci faraonu pozidati.

Seveda sem šel fudi le razvaline gledat.

Koj za vasjo Mahsame ležijo, tik ob sladkem
kanalu. Dolga vrsta sten še stoji, tlorisi hiš se še
vidijo, ulice se dajo zasledovati. Dobro se vidi na
zidovju opeka, lega na legi leži. Nekoliko večja
je nego naša, iz blata je narejena in na solncu
posušena. Med blato je pomešana rezanica (sese-
kana slama), z blatom so vezali tudi lege in po¬
lagali slamo mednje. Slama je seve že sprhnela
_jn v prah razpadla, pa dobro se še vidijo med
legami belkaste vrste sprhnele slame.

Uporabo slame pri zidanju in izdelovanju opeke
omenja tudi sveto pismo, ko poroča o trpljenju
Izraelcev v Gesenu. V drugi Mozesovi knjigi be¬
remo, da je faraon naročil delavskim nadzornikom:
»Ne bodefe dajali več ljudstvu slame za izdelo¬
vanje opeke kakor dosedaj. Sami naj gredo in naj
nabirajo slamo. In isto množino opeke, ki ste jo
dosedaj naročevali, morajo izdelati in nič manj.«

120

Poleg razvalin templja, posvečenega bogu Aionu
— od njega je meslo ime dobilo — ležijo globoke,
z opeko obzidane, okrogle jame. Nekdaj so bili to
visoki, koničasti, okrogli stolpi, ki so imeli do dva
metra v premeru in kakih pet metrov višine. Dan¬
danes so stolpi seve porušeni in kar je ostalo, so
zagrnile ruševine, le okrogle plitve, obzidane jame
se še vidijo. O njih dokazuje Naville, da so žitnice,
ki jih omenja Mozes v drugi knjigi: »In Izraelci so
pozidali faraonu mesta žitnic Pithom in Rameses.«
Sicer pa so bile žitne shrambe v starem Egiptu
splošno v rabi. Vsak večji posestnik jih je imel,
na reliefih jih vidimo in v razvalinah kraljevske
presfolice v Tell Amarni so našli ostanke žitnih
shramb, ki imajo osem metrov v premeru.

Pa Pithom je še v drugem oziru pomenljiv.

Krog 1. 1500 pr. Kr. je mesto gledalo čuden pri¬
zor. Trume ljudi so prihajale sem po dolini, čudni
ljudje, prav nič podobni Egipčanom, visokega čela,
svetlih oči, krepke postave. Gosta brada in krivi
nos sta jih izdajala za Semite, revna obleka za
ljudi delavskega stanu. Vse več jih je prihajalo,
za na pot so bili pripravljeni, palice so nosili v
rokah, cule na ramah, oblečeni so bili v dolge
halje, čez pas podvezane. Silno mnogo jih je bilo,
samih moških čez 600.000, in povrh še žene in
otroci. Vso noč so prihajali, taborili so na pusti¬
njah zunaj mesta in ob kanalu, zajemali vodo in
pekli pri brezštevilnih ognjih običajne podpepel-
nike, kakor jih jedo revni ljudje. Niti kvasili si jih
niso, tako se jim je mudilo.

Prihod Izraelcev je gledalo mesto. Sukkot, ta¬
borišče, so ga imenovali semitski govoreči Jako¬
bovi potomci po egiptovskem Tukkot, kakor se je
mesto v navadnem življenju imenovalo. Kajti Pit¬
hom — Per Aton — je bilo le versko ime in je
pomenilo hišo Atonovo, tempelj, ki je v mestu stal.

121

In ko so bili zbrani, so se dvignili in šli dalje
proti vzhodu, proti puščavi, proti današnji Ismailiji,
kjer so se utaborili pri Etamu.

3.

Tudi jaz sem sledil stopinjam Izraelovih otrok,
odpotoval proti vzhodu v Ismailije ter se utaboril
v edinem velikem hotelu pri kolodvoru.

Ismailija je moderno mesto. Pred 70 leti ga še
ni bilo. Nastalo je, ko so kopali pomorski kanal iz
Pori Saida v Suez. Približno na sredi kanalske
proge leži, v Kairo je odtod najbliže, odkar so
izpeljali sladki kanal, je tudi pitne vode dovolj, —
torej prostor kakor nalašč za sedež vodstva ka¬
nalske družbe.

Evropske ravne ulice in vile kanalskih uradnikov
ne nudijo nič posebnega. Pač pa je okolica kraje-
pisno in geološko zanimiva in sedež »kanalske
kompanije« nudi priliko za brezplačne izlete po
kanalu, — tistemu seve, ki ima slučajno prijatelja
v bližini vsemogočnega ravnatelja družbe.

Oboje sem izrabil.

Najprvo sem obiskal el-Gisr, most med Afriko
in Azijo. Dobro uro severno od Ismailije leži, griča!
greben je, kakih pet kilometrov je dolg in 16 metrov
se dviga nad Sredozemskim morjem, najvišja točka
na ozkem pasu celine, ki leži med Sredozemskim
in Rdečim morjem ter veže dva ogromna svetova,
Afriko in Azijo. Nekdaj v davnih dobah zemlje so
gotovo pljuskali valovi pramorja čezenj, to doka¬
zujejo ogromni kupi konšilij, zapnenelih in okame-
nelih ostankov školjk in morskih polžev, ki sestav¬
ljajo greben. Pozneje kdaj je morje odstopilo, v
globelih pa je voda ostala, tam so jezera Ballah,
Timsah in Grenka jezera, ki po vrsti leže na da¬
našnji ožini v črti kanala. Ta jezera so morali s
strugo zvezati v prekop.

122

Ko so kanal kopali, so imeli s io višino silne
težave. Na vsej črti od Port Saida do Sueza leži
svet komaj en meter nad morjem, na Gisru pa je
bilo treba kopati 16 m globoko in strugo še po¬
globiti za 11 m pod morsko gladino, težka naloga
za tedanji čas, ki še ni poznal modernih strojev.

V globoki zarezi teče kanal, le najvišji jambori
gledajo čez bregove, neprestano se siplje pesek
iz puščave na desni in levi v vodo, nepretrgano
delujejo ogromni stroji ter snažijo in trebijo kanal..
Na višini stoji polrazdrta kapelica, posvečena »Ma¬
teri Božji v puščavi«, kajti tod mimo nekje, tako
pravi izročilo, je šla sv. Družina na begu iz Betle¬
hema v Egipt.

Posebnih zanimivosti Gisr turistu ne nudi. Le
zgodovinar postoji na peščenih grebenih, se ozira
čez kanal na ono stran v Azijo, pa spet na zapad
proti rodovitni Delti. In gleda v duhu tisočletja na¬
zaj, ko so čez ta »most« — edino celino med
Afriko in Azijo — hodili narodi in vojske in be¬
gunci in trgovske karavane.

Zveza med Azijo in Afriko, oziroma med Kana-
anom in njegovim zaledjem, Sirijo in Mezopota¬
mijo, ter med Egiptom je bila odnekdaj živahna.
Za nomade — pastirske narode — kanaanske in
obmejnih puščav je imel rodovitni Egipt vedno ve¬
liko privlačno moč. V Egipt so se selih, če jim je
zmanjkalo hrane in če za njihove črede ni bilo več
dovolj paše. Celi narodi so se preselili v Egipt,
n. pr. Hiksosi, ki so vpadli v Delto v 17. stoletju
pr. Kr. in vladali nad njo čez sto let ter imeli celo-
svoje lastne kralje. Tudi o drugih sličnih vpadih
in obiskih azijskih nomadov nam pripovedujejo*
egiptovski spomeniki.

Zato ni prav nič pravljičnega, kakor nekateri
preveč učeni ljudje hočejo, v poročilih svetega
pisma o potovanju Abrahama in Jakobovih sinov

123 ,

v Egipt in da se je Jakob z vso svojo družino in
z vsem imetjem naselil v Gesenu, »ker je lakota
v deželi Kanaan in ker ni pašnikov za naše črede«
(2 Moz 47, 2) — nasprotno, vse to se čisto ujema
s tem, kar od drugod vemo o selitvi nomadov iz
pustega Kanaana in iz arabskih puščav v Egipt.

Pa tudi trgovske zveze je imel Egipt s kanaan¬
skimi in sosednimi deželami. Egipčani so uvažali
predvsem razne vrste balzama, olje, vino, nekakšno
pivo, konje, les, orožje, sužnje, moške in ženske

— kanaanske žene so veljale za lepotice v Egiptu.

— Pripovedno in zgodovinsko slovstvo Egipta iz
14. in 13. stoletja pr. Kr. je polno poročil o trgovini
s Kanaanom. Popolnoma se ujema s tem, kar be¬
remo o Jakobovem sinu Jožefu, ki so ga od nje¬
govih bratov kupili madjanilski trgovci, noseč miro
in dišave v Egipt, ter ga tam prodali za sužnja.

Pa tudi politične zveze so imeli Egipčani s Ka¬
naanom in Sirijo. Od 1. 1500 do 1000 pr. Kr. je Egipt
vladal nad temi deželami prav tja do Eufrata. Kralji
Tutmosis III., Amenofis III., predvsem pa Ramses II.
in Ramses III. so v mnogih bojnih pohodih utrdili
egiptovsko nadoblast nad temi deželami. Reliefi na
obeliskih in pilonih in številni papirosi pripove¬
dujejo o njihovih slavnih zmagah. Kanaanski na¬
mestniki in podkralji so v številnih pismih poročali
faraonom o stanju svojih pokrajin. Zbirko takih
pisem so našli pred kratkim v Tell Amarni v palači
kralja Eh-en-Afona.

In ves ta promet, potni in trgovski, poštni in
vojaški, je šel po večini čez Gisr. Starodavna ka¬
ravanska cesta je vodila iz Delte, iz Memfisa mimo
fieliopolisa in skozi dolino Tumilat, čez Gisr, mimo
Peluzija in dalje v deželo Filistejcev, v Gazo, Jaffo,
čez Dotain in dolino Jezrael, mimo liberijskega je¬
zera in ob vznožju velikega Hermona v Damask
ter čez puščavo v Babilon, — pot, ki ji z malimi

124

izpremembami sledijo še današnje ceste, avtomo¬
bilske in železniške.

Razumljivo je, da so se na tej skrajni meji svo¬
jega kraljestva egiptovski faraoni proti zemlje in
kruha lačnim Azijcem skrbno zavarovali. Sueška
ožina najbrž v drugem tisočletju pr. Kr. ni bila tako
dolga kakor dandanes; Rdeče morje je segalo blizu
do današnje Ismailije in severni del ožine je bil
močviren — današnje jezero Menzale —, pa Gisr
je bilo treba zavarovati in tudi ozki nekdanji zaliv
Rdečega morja severno od Sueza ni dovolj branil
pred vpadi. Zato beremo že v starih egiptovskih
pripovedkah iz dvajsetega stoletja o »kraljevskem
zidu«, ki je tod branil Egipt pred »prebivalci pe¬
ščene puščave«. Razen tega so postavili faraoni
še celo vrsto trdnjav ob tej svoji meji. Take trd¬
njave so po vsej verjetnosti bila tista mesta, ki o
njih beremo v drugi Mozesovi knjigi: »Naj se uta¬
borijo Izraelci pri Pi-hahirofu, ki leži med Magdalo
in morjem, Beelzefonu nasproti.« V bližini teh mest,
ki jih žal dandanes ni več najti, se je vršil tudi pre¬
hod Izraelcev skoz »Rdeče morje«.

O vsem tem in še o mnogem drugem sem raz¬
mišljal, ko sem slonel ob razpadli steni kapelice
»Matere Božje puščavske«. Veter je podil drobna
peščena zrnca po tleh, rahlo so zvenela s tistim
tenkim jeklenim glasom, ki ga tako pogosto čuješ
v puščavi, spodaj v kanalu pa se je peljal mimo
ogromen parnik, le vrhovi jamborov so gledali čez
visoke bregove kanala, počasi je vozil, da bi va¬
lovi ne nasuli še več peska v kanal. Proti Rde¬
čemu morju je peljal in kdove kam dalje v Indijo
in Avstralijo izseljence, ki so si šli v daljni svet
kruha in zemlje iskat, blago in trgovce iz bogate
Evrope na tržišča daljnega Vzhoda.

Kakor nekdaj, tako pelje še tudi dandanes čez
Gisr svetovna cesta, kakor nekdaj še tudi dandanes

125

potujejo tod mimo ljudje iz enega sveta v drugi
svet, in tudi njihovi nameni so enaki, danes isti ko
pred tremi, štirimi tisoči let.

4 .

Po posredovanju gospoda Prinzhoferja, upo¬
kojenega kanalskega pilota in mojega dobrega
znanca, sem dobil prostor na službenem parniku,
ki vozi iz Ismailije po kanalu blizu do Sueza in
dovaža kanalskim čuvajem živila in druge potreb¬
ščine. Pri krmarju na mostiču sem si poiskal ugo¬
den prostor, kapitan pa mi je bil za tolmača.

Tisti del kanala je pokrajinski in zgodovinski
najzanimivejši. Mene je predvsem zanimal, ker se
je tod nekje po vsej verjetnosti vršil znameniti »pre¬
hod Izraelcev čez Rdeče morje«. Severni del ka¬
nala od Ismailije do Port Saida je bolj enoličen,
v ravni črti je izpeljan po mrtvi puščavi.

Ob osmih zjutraj smo zapustili Ismailijo in za¬
vozili ven v jezero Timsah, v »krokodilje jezero«.
Majhno je in plitvo, komaj pet kilometrov meri po
dolgem in širokem, obrežje je močvirno in gosto
obraslo s trstičjem. Rdeče plavače (boje), ponoči
električno razsvetljene, kažejo parnikom pot, da
ne zavozijo v plitvine.

Kapitan mi je razlagal promet po kanalu.

Vhod v kanal sta obe mesti Pori Said in Suez.
Preden zavozi parnik v kanal, se mora za nekaj ur
ustaviti. V Port Saidu navadno nalaga premog, v
Suezu pa je karantena — zdravniški pregled — za
potnike, ki pridejo iz daljnega Orienta, iz Indije,
Kitajske, Japonske, Avstralije. Nato dobi parnik
kanalskega pilota — vodnika. Ti ljudje so izkušeni
kapitani, ki poznajo vsak pedenj kanala. Sam no¬
ben parnik ne sme voziti po kanalu. Služba kanal¬
skega pilota je naporna, zato vozi le do Ismailije,
tam pride drug na krov. Kanalski piloti so seve

126

silno dobro plačani, saj zasluži družba ogromne
vsole. Vsak parnik plača za prevoz okroglo šest
zlatih frankov za eno tono — 1000 kg — tovora,
in deset frankov za vsakega potnika. In 1.1924 je
vozilo skozi kanal nad 4200 parnikov s skupno to-
nelažo nad 24 milijonov ton! Družba naredi letno
50—60 milijonov frankov čistega dobička! Delnice
kanalske družbe, po večini v rokah angleške vlade,
stanejo dandanes večlisočkrafno nominalno vred¬
nost. In vendar so stroški prevoza malenkostni v pri¬
meri s stroški in z izgubo časa, ki jo parnik utrpi,
če bi vozil krog Afrike. Saj je n. pr. pot iz Evrope
v Indijo skrajšana za polovico.

Privozili smo v kanal, ki veže jezero Timsah z
Grenkimi jezeri. Bregovi se približajo, puščava zre
v kanal. Na tem mestu je kanal prilično najožji,
od brega do brega ne meri nad 100 m, drugod je
nad 130 m širok. Globok je povsod 12 do 13 m, tudi
največji oceanski parniki lahko vozijo po njem. Ves
kanal je 160 km dolg, za to pot potrebuje parnik
povprečno 14 ur, ker sme le počasi vozili.

Kanal je treba neprestano snažiti, sicer bi ga
zasul pesek. Čudil sem se, zakaj bregov ne pod-
zidajo. Kapitan je pravil, da to še vse pride, da
vobče kanal še ni čisto gotov, da ga mislijo še
izdatno razširiti in poglobiti.

V tem so se bregovi razširili, sinjemodro zrcalo
Grenkih jezer se je razlilo pred nami. Daleč v je¬
zero moli ozek polotok in na njegovem koncu stoji
čuvajnica sredi palm, zelenja in cvetlic, pravi raj
po toliki peščeni pustinji. Parnik je stal pol ure,
kapitan se je za nekaj časa poslovil, ostal sem sam
na mostiču in se vdal opazovanju in razmišljanju.

Dne 19. marca 1869 so prvikrat planili valovi Sre¬
dozemskega morja v Grenka jezera. Do tistega dne
so bila jezera brezpomembne močvirnate mlakuže,
skorja natrona jih je pokrivala, 12 m so ležala pod

127

morsko gladino. Dandanes segajo od obzorja do
obzorja, so na najširšem mestu 15 km široka in
merijo dobrih 40 km po dolgem. Obrežje je nizko,
same konšilije, le v daljavi na jugozapadu se vidi
nizko gričevje.

Kakor dandanes, približno taka so bila jezera
pred davnimi dobami, ko Sueške zemeljske ožine
še ni bilo in je pramorje valovilo od Sueza do
Port Saida po sedanjih nizkih peščenih planotah.
Le s to razliko, da je voda segala še više, morebiti
do gorovja tamle na jugozapadu. Pa tudi pozneje,
ko je morje odstopilo in se je dvignila iz valov
višina Gisr in je Rdeče morje segalo — po vsej
verjetnosti se je to zgodilo že v zgodovinski dobi

— do Ismailije, tudi tistikrat je bila pokrajinska
slika približno taka kakor dandanes. In tamle na
zapadnem obrežju jezera, ali pa najbrž više gori
med Grenkimi jezeri in jezerom Timsah, kjer je
danes že celina in kanal izpeljan po njej, tam so
taborili pred 3500 leti Izraelci, ko so zagledali za
seboj bojne trume faraona, ki mu je bilo žal, da
jih je pustil iz dežele. »In ko je Mozes stegnil roko
nad morje, ga je veter odvzel in vroč veter je pihal
vso noč in ga je posušil in voda se je razdelila
in Izraelci so šli po sredi posušenega morja.«

Da se je vršil prehod Izraelcev približno čez
severni del današnjih Grenkih jezer, o tem so si
dandanes merodajni znanstveniki edini. Starejši
razlagalci seve iščejo kraj prehoda južno od Sueza,
čez morje, ki se dandanes imenuje Rdeče.

Toda sveto pismo, bi utegnil kdo ugovarjati,
vendar izrecno pove, da so šli Izraelci čez »Rdeče
morje«. Na to je treba ugotoviti, da zemljepisnega
pojma »Rdeče morje« hebrejski izvirnik ne pozna

— in ta se za taka vprašanja predvsem vpošteva.
Ta pojm je uvedel v sveto pismo aleksandrijski
grški prevod in po njem ga je prevzel tudi sv. Jero-

128

nim. Hebrejski izvirnik pravi, da so šli Izraelci čez
»jam suf«, kar pomeni vodovje, obrasilo s irsličjem.
Zalo ima znanstvenik proste roke in sme iskati
kraj prehoda tudi drugje, če ima za to tehtne razloge.

In tehtnih razlogov je dovolj. Naj nekatere na¬
vedem.

Če bi se bil prehod vršil čez današnje Rdeče
morje bolj ali manj južno od Sueza, bi bili morali
Izraelci usmeriti svoje potovanje zapadno od Su¬
eza po zapadnem obrežju Rdečega morja navzdol.
To pa bi bilo nezmiselno. Že radi tega, ker so bili
namenjeni na Sinaj, pot na Sinaj pa pelje severno
od Sueza in ob vzhodni obali Rdečega morja. Po
kaj naj bi bili šli Izraelci na zapadno obal — ?

Drugi razlog.

Prehod se je vršil ponoči. Bog je namreč, pri¬
poveduje sveto pismo, ponoči najprvo poslal mo¬
čan veter, ki je morje razdelil in dno posušil. To
je trajalo vsekakor nekaj ur. In nato šele so šli
Izraelci čez. In ob prvi jutranji straži — ob treh
zjutraj — »se je morje vrnilo na svoje mesto in
vodovje je zagrnilo Egipčane«. Prehod je trajal
torej le nekaj nočnih ur. Rdeče morje pri Suezu
pa je dobrih 20 km široko, Izraelci bi potrebovali
za prehod 8 do 10 ur, vso noč. Kar se nikakor ne
ujema s svetopisemskim poročilom. Nasprotno pa
so Grenka jezera v svojem severnem delu komaj
par kilometrov široka.

Naj omenim še tole. Grški in latinski potopisci
zadnjih stoletij pr. Kr. cenijo sladki kanal faraonov
na približno 62 rimskih milj, to je krog 100 km, ter
pravijo, da se je stekal v Rdeče morje. Sto kilo¬
metrov pa je približna dolžina današnjega kanala
sladke vode od Nila pa do Grenkih jezer. Iz tega
sklepajo mnogi, da je nekdaj segalo Rdeče morje
mnogo više nego dandanes, do Grenkih jezer, ali
celo blizu do Ismailije. Če so torej šli Izraelci čez

9 Iz Kaire v Bagdad.

129

današnji severni del Grenkih jezer, so tudi šli »čez
Rdeče morje«.

Priznati seve moramo, da vprašanje prehoda do
danes še ni z gotovostjo rešeno. In ne bo rešeno,
dokler ne zvemo, kje so ležala mesta Magdalum,
Pi-hahirot in Beelzefon, pri katerih se je prehod
vršil, in dokler ne bomo čisto zanesljivo vedeli,
kak je bil svet med Suezom in Ismailijo pred pri¬
bližno 3500 leti. Strokovnjaki v zgodovinskih in
geoloških vprašanjih so neumorno na delu; prav
sedaj se vršijo izkopavanja ob kanalu južno od
Ismailije. Prav nič ni dvoma, da se bo tudi to vpra¬
šanje še pojasnilo.

Iz mojih razmišljanj me je zbudila parna piščalka.
Kapitan je stopil na mostič, odrinili smo.

Med vožnjo po Grenkih jezerih mi je kapitan
pripovedoval o bitkah tu med svetovno vojno.

Združena avstrijsko - turško - nemška vojska —
vojaki po večini domačini iz Palestine, Sirije in
Transjordanije, topništvo avstrijsko, častniki nem¬
ški — je prodirala od Gaze in Beršebe skozi Sinaj¬
sko puščavo proti kanalu. Misel je bila dobra, kajti
po kanalu gre pot v angleške kolonije, v bogato
Indijo in Avstralijo, in Angleži so glede kanala
jako občutljivi. Zavezniki so napadli kanal neko¬
liko više nad Grenkimi jezeri, da bi prišli Ismailiji
za hrbet in se polastili železniškega križišča Pori
Said—Suez in Ismailija—Kaira. Prišli so čez kanal,
dalje pa ne. Angleži so imeli pripravljeno zasedo
v puščavi in so jih vrgli nazaj. Nad 10.000 ubogih
palestinskih in sirskih fellahov je splavalo po ka¬
nalu —. Ta prehod se je torej čisto drugače kon¬
čal, ko oni pred 3500 leti.

Pri čuvajnici Habret smo spet postali, nato pa
se je parnik vrnil v Ismailijo. Utrujen sem prišel
tisti večer domov, pa vesel, da sem toliko zanimi¬
vega videl, in še čisto zastonj povrhu.

130

Staroegipfovski ladjarji. {Po reliefu v Tijevi grobnici.)

SUEZ.

1 .

Vlak je zavil krog visoke peščene sipine, še
enkrat sem videl nazaj v nižine, kjer ležijo Grenka
jezera, nato pa se je odprl svet na jug proti Rde¬
čemu morju. Na zapadu strmi v nebo visoki, skal¬
nati džebel Ataka, na vzhodu pa vstaja iz puščave
rjavkasto hribovje, začetki gorovja et-Tih, ki ob¬
roblja Sinajski polotok ob Rdečem morju prav dol
do skrajnega južnega rta. Med obema gorovjema
se odpira široka globel.

Tam je Rdeče morje, sem pomislil in napenjal
oči. Pa zaenkrat še ni bilo videti morja, le veter
je prinašal vlažen, slan zrak od juga, kar je po
peturni vožnji po puščavi iz Ismailije kaj prijetno
delo.

Kmalu nato se je pojavila na obzorju peščene
enoličnosti gruča zelenja in vmes stavbe, Suez se
je bližal. Vlak je zavozil med beduinske koče, nato
med boljše hiše in zapeljal po dolgi ulici med sa¬
mim drevjem na postajo.

Dva dni sem si odmeril za Suez, porabil sem
čas za krajepisne študije v okolici in da sem se
pripravil za pot na Sinaj.

9

131

Mesto samo ne nudi nič posebnega. Preden so
pritekle vode Sredozemskega morja skoz kanal v
Rdeče morje, je bil Suez revna beduinska vas. Po
otvoritvi kanala seve se je mesto kaj naglo dvig¬
nilo, ne malo radi tega, ker je dobilo pitno vodo,
ki mu doteka po sladkem kanalu tristo kilometrov
daleč iz Kaire mimo Ismailije.

Koj tisto popoldne sem se napotil skoz zapadni,
čisto evropsko zidani del mesta ven proti gorovju
Ataka in prišel sem prvikrat na obal Rdečega
morja.

Ali je tisto morje res rdeče, me seveda povpra¬
šujete. Kajpada ni rdeče. Prav tako je kakor vsako
drugo morje in svoje ime je dobilo, da samo ne
ve kako. Toliko vsaj je gotovo, da tega imena ob
času Izraelcev ni imelo.

Odkod pa je svoje ime dobilo? Morebiti od tega,
ker so Egipčani imenovali svojo zemljo »črno«,
Heme, puščavo krog nje, torej tudi Nubijsko, ki sega
tja do morja, pa »rdečo« po rumenkastem pesku.
Dežele vzhodno od Egipta se v papirosih vobče
imenujejo »rdeče dežele«. Mogoče je, da je ob
času, ko so aleksandrijski Judje prevajali sveto
pismo na grško, ta pojm prešel tudi na morski
zaliv, ki leži sredi puščav, na današnje Rdeče
morje. Vsekakor je po aleksandrijskih Judih prešel
v sveto pismo in po njem v besedni zaklad vseh
kulturnih narodov. Mogoče pa so tudi druge raz¬
lage.

Eno posebnost pa ima Rdeče morje, vsaj blizu
Sueza. Ob oseki odstopi namreč za skoraj sto me¬
trov od obali, da se pokaže morsko dno. In prav¬
kar je bila oseka, ko sem prišel k morju. Koj sem
porabil priliko ter uprizoril pravi pristni »prehod
čez Rdeče morje«, — šel sem kake četrt ure daleč
po morskem dnu. Vse se je več ali manj ujemalo
s svetim pismom, le pošteno blaten sem bil, ker

132

se dno ni hotelo posušiti. Pobiral sem školjke iz
blata, gazil po njem v imenu vede in razmišljal
o tistih ljudeh, ki hočejo vzeli svetopisemskemu
poročilu o prehodu Izraelcev čez Rdeče morje
značaj čudežev in pravijo, da so šli Izraelci čez
morje enostavno ob oseki. Na eno so namreč po¬
zabili, ti učeni ljudje.

Če so bili Izraelci toliko navihani, da so brž po¬
rabili oseko ter ušli Egipčanom na drugo stran,
so bili pač tudi Egipčani prebrisani dovolj in so
dobro vedeli, da se bo morje v kratkem spet vrnilo
in jih zajelo. Šli bi bili torej v gotovo smrt.

Zlezel sem iz blatnega morskega dna in se na¬
potil ob obali ven proti gorovju Ataka. Svet je vse
skozi do gorovja in daleč gor proti severu nizek
in valovit ter kaže vsa znamenja, da je tod plju¬
skalo nekdaj morje. Ni videli puščavskega peska,
le mirijade in mirijade drobnih školjk in polževih
lupin pokrivajo tla. Z vsakim korakom jih zdrobiš
na stotine. Ponekod so deloma zapnenele in se
drže skupaj v trdih kepah. Prav nič ne dvomim,
da je segalo morje kdaj pri Suezu više nego dan¬
danes in da je to bilo še v zgodovinski dobi.

Skoraj dve uri sem hodil do gorovja. Golo, pusto
in prazno in razklano se dviga z obali precej
strmo v hrib. Veliki kamnolomi so na obali, ozko¬
tirna železnica je speljana v Suez, vse novejše
mesto je pozidano s kamenjem tega gorovja.

In eno sem videl, kar je važno za vprašanje
prehoda.

Tisti, sicer vsega spoštovanja vredni razlagalci
svetega pisma, ki hočejo, da so šli Izraelci južno
od Sueza čez Rdeče morje, in da so torej pod
gorovjem Ataka taborili, ko je faraon za njimi pri¬
šel, tisti, pravim, obali pod gorovjem sami niso
videli. Tam je namreč sicer prostora dovolj za ši¬
roko cesto, da bi lahko stotnija vojakov vštric ko-

133

rakala, ni pa prostora za tabor Izraelcev, ki je
po poročilu svetega pisma štel 600.000 mož brez
žen in otrok, in za brez števila glav živine. Če pa
Izraelci niso taborili precej južnozapadno od Su¬
eza, jim ni bilo treba bežati pred faraonom »čez
morje«.

2 .

Se tisti večer sem pripravil vse potrebno za pot
na Sinaj. Nakupil sem konzerv, mesnih in zelenjad-
nih, jajc, prepečenca, kave, čaja, soli, sladkorja,
konjaka, tobaka in drugih reči, vsega je bil precej¬
šen zabojček.

Skrbelo me je le, kako bom v puščavi preno¬
čeval. Na golih tleh bo treba ležali. Samo eno
odejo' sem imel. Mislil sem, da bi si kupil še eno,
toda denar se mi je smilil.

Dolgo sem ugibal sem in tja. Pa mi je prišla
sijajna misel. Nekje sem bral, da se beduini ponoči
stisnejo h kameli, da jih greje. Tudi jaz bom tako
storil.

Ves potolažen sem jo mahnil drugi dan peš v
kraje severno od Sueza. Prepričati sem se hotel
na lastne oči, ali je mogoče, da bi bilo kdaj se¬
galo morje više gor čez Suez do Grenkih jezer.

Križem sem hodil po pusti valoviti ravnini, brskal
in kopal po naplavinah školjk, lazil po jarkih in
wadijih, ki jih je izkopal bogvedi kdaj kak naliv,
in dobro je bilo, da me nihče ni videl. Kdo ve, kaj
bi si bili o meni mislili.

Prišel sem do kanala sladke vode, ki teče vzpo¬
redno s pomorskim kanalom ob njegovi zapadni
strani. Dal sem se prepeljati — pa na čudnem vo¬
zilu. Par napihnjenih kozjih mehov je plavalo v
vodi in čeznje so bila položena tri, štiri palmova
bruna —. Brodar je stanoval na drugi strani, in
dolgo je trajalo, da sem ga priklical. Vrgel mi je
kar čez vodo vrv, ker kanal ni širok, sam sem si

134

potegnil brod na svoj breg in ko sem boječe stopil
na gugajoča se bruna, sem mu moral vreči vrv
nazaj in kar kratkomalo me je potegnil čez —.
Slična vozila sem videl tudi pozneje na Tigrisu
v Mezopotamiji, kelek se tam imenujejo, samo da
so mnogo bolj varna in večja.

Onstran kanala sem našel nekako cesto, držal
sem se je in prišel čez dobro uro nenadoma k
pomorskemu kanalu. In sicer prav na mestu, kjer
gre cesta čez — na brodu seve, ki je pa železen
in moderno urejen — iz Afrike v Azijo, na Sinajski
polotok in kdove kam še vse. Lična čuvajnica stoji
ob brodu. Čuvaj, domačin, gladko govori francoski,
postregel mi je s hladno vodo, ki je skoraj uro
daleč sem od sladkega kanala napeljana nalašč
za čuvajnico — kanalska družba potratno skrbi za
svoje ljudi — in mi pripovedoval marsikako zanimi-
vost o kanalskem prometu. Ponudil mi je tudi, da
bo felefonično poklical avto iz Sueza, v eni uri da
sem lahko doma, mi je pravil. Pa hvaležno sem
odklonil, avto bi bil pregloboko segel v moj žep,
peš sem se spet napotil proti domu.

Utrujen in zdelan sem prišel v mesto, pa zado¬
voljen sem bil s svojimi uspehi. Razen polnih žepov
školjk, polževih lupin, kamenin, in naravnost ogrom¬
nega kosa sljudovca, ki sem ga našel na pobočju
sladkega kanala, sem prinesel domov tudi prepri¬
čanje, da je segalo morje svojčas nedvomno daleč
na sever čez današnji Suez.

135

Odhod iz Tora.

MOJA HOJA NA SINAJ.

1.

Krasno juiro je vstajalo izza sivega sinajskega
gorovja, se zrcalilo v temnomodrem Rdečem morju
in zlatilo vrhove, ki spremljajo ozki morski zaliv
na desni in levi: zobčasti Serbal, najvišji vrh Sinaja,
na vzhodu, in koničasti džebel Garib na zapadni
obali morja.

Vozili smo se blizu sinajskega obrežja. V strmih
stenah se dviga naravnost iz valov, pusto, divje.
Nobene vasi ni videti, nobene hiše, ne človeka ne
živali, niti drevesa. Tu pa tam so globoko zarezani
zalivi, kjer so se skrivali gusarji, ki so nekdaj vzne¬
mirjali Rdeče morje.

Čez nekaj časa se strme stene odmaknejo, pe¬
ščena obal, nizka in ravna, se vrine med gorovje
in morje; izprva je ozka, polagoma pa se razširi
v prostrano puščavo, ki sega tja do meglenih da-

136

Ijav, kjer se očrtavajo silni vrhovi, jedro sinajskega
gorovja.

»Puščava Ka-a!« mi je razlagal prijazno ladijski
poročnik, Slovenec iz iržaške okolice, ki že deset
let brodari po Rdečem morju v službi Kedivialne
egiptovske parobrodne družbe. »Po njej bodete
potovali, če hočete na Sinaj.«

»Hm —! Vsekakor prijetni vidiki!« sem dejal
dvomeče.

»Pa ni preširoka tista puščava. Osem ur potre¬
buje kamela, da pride čeznjo.«

»Res — ? Hm —1 Ni preširoka —,« sem skrival
svojo popolno nevednost glede potovanja po pu¬
ščavah. »Koliko pa je do sinajskega samostana?«

»Tri dni. En dan po puščavi Ka-a, dva dni po
gorovju. Pot je silno zanimiva, tako so mi pravili
turisti.«

»Da — ? Jih mnogo potuje na Sinaj?«

»Malokdo. Tucat ali kaj na leto. Je pač le neko¬
liko naporno. Lani jih je bilo več. Ruske žene iz
Jeruzalema so romale v samostan. Polna ladja jih
je bila.«

Parnik se je bližal obrežju. Nekaj palm sem za¬
gledal in kup belih stavb.

»Tisto je Tor,« je razlagal poročnik. »Pa opro¬
stite, na delo moram. V četrt ure pristanemo.«

Sirena je zatulila, previdno se je bližal parnik
celini. Obrežje Rdečega morja, zlasti na sinajski
strani, je polno čeri in koralnih kleči. Daleč zunaj
smo obstali.

Od obrežja sem je prihitel svetel motorni čoln,
poln tarbušev in turbanov. Pristal je, ljudje so sple¬
zali na krov, kakor so pač mogli, morje je bilo
nemirno in parnik ni imel običajnega mostiča za
izkrcavanje.

Rdeči tarbuši so zamigoiali na krovu. Bistre oči
so me ogledovale, rejen gospod se mi je približal.

137

»Vi ste effendi iz Jugoslavije, ki potuje na
Sinaj?«

»Da.«

»Samostan v Toru je brzojavno obveščen, da
pridete danes. Naročeno mi je, da Vas pospremim.
Prosim, potrudite se z menoj!«

Govoril je angleški. Najbrž policijski uradnik,,
sem pomislil. Še tukaj človeku ne dajo miru.

Mož je res bil uradnik egiptovske vlade in še
zelo visok. Sam ma-mur, nekak okrajni glavar, je
prišel pome. Seveda ne iz političnih razlogov, am¬
pak da po priporočilu sinajskega nadškofa zame
poskrbi.

Izkrcali so me, vrgli mojo prtljago za menoj, pri¬
srčno sem se poslovil od rojaka in odrinili smo.

Obal krog Tora je kolikor mogoče negosto¬
ljubna, nizka, pusta, sam pesek. Ves življenjski na¬
men in pomen tega samotnega, od vsega sveta
ločenega mesta — vas je, bi rekli mi — je karan¬
tenska postaja, ki leži kake pol ure južno od mesta.
Če izbruhne v Indiji ah kje na daljnem Vzhodu ko¬
lera, se morajo parniki za nekaj dni v Toru ustaviti,
zdravniki pregledajo potnike, da ne zanesejo ko¬
lere v Evropo. Razen tega je Tor pristanišče za
sinajski samostan. Sem dovažajo parniki žito in
druga živila iz Egipta in karavane jih spravijo čez
gorovje v samostan.

Brodeč po globokem pesku smo prišli v »mesto«.
Par revnih, nizkih, kamnitih hišic je in sredi med
njimi stoji cerkvica v značilnem bizantinskem slogu.
Na eni hišici, še najlepši v vsem mestu, je plapo¬
lala egiptovska zastava, tam je vladal ma-mur. In
poleg je bila druga lična stavba z napisom »Mek-
teb«. Šola v sinajski puščavi. Pa naj kdo reče, da
egiptovska vlada ne skrbi za kulturo!

Naproti nama je prišel mlad duhovnik, bradat,
prijaznih oči. Oče Genadij.

138

Prisrčno me je pozdravil po francosko in me po¬
vabil v svoje skromno, pa lično župnišče. Ma-mur
se je poslovil, pa obljubil, da še pride pred mojim
odhodom. Moj potni list je vzel s seboj.

Predložil sem očetu Genadiju svoja priporočilna
pisma in koj nato sva bila globoko v načrtih in pri¬
pravah.

»Kdaj želite odpotovati?«

»Malo časa imam in Tor ne nudi nič posebnega.
— Ali lahko že danes odpotujem?«

»Lahko. Ste že danes onstran puščave ob go¬
rovju. V dveh urah bo vse pripravljeno. Dve kameli
dobite, eno zase, eno za prtljago, in dva vodnika.
Za vse skupaj plačate en funt.«

»Kaka pa sta tista dva vodnika?« sem vprašal
previdno.

»Beduina sta, oba v službi samostana. Z življe¬
njem jamčita za Vas. Prav pridna, dobra človeka..
Nič se Vam ni treba bali.«

Nekoliko sem pomislil, pa rekel da in določil
odhod na opoldne. Dobri dve uri sem imel časa.

Dobil sem prijazno sobico in se takoj lotil pri¬
prav. Treba je bilo urediti prtljago za tri dni, tako
da sem imel najpotrebnejše reči koj pri roki. Moj
dobri nahrbtnik mi je prišel na pomoč. Vanj sem
zložil za tri dni konzerv (da mi ne bo treba po dva¬
krat na dan odpirati zaboja), čaja, kave, sladkorja,
tobaka, citron, čokolado, kuhinjsko posodo.

Oče Genadij me je prišel gledat. Takole mimo¬
grede je vprašal, kako bom nočeval.

»Odejo imam s seboj in pa blazinico.«

»Premalo bo, gospod! Zimske noči so mrzle v
puščavi in v gorah!«

»Stisnil se bom h kameli, toplo mi bo!« sem po¬
vedal samozavestno.

Nasmejal se je. Zardel sem.

»Ste že kdaj potovali na kameli?«

139 -

»Ne še.«

»Torej ne vesie, kak zopern duh gre od kamele.
Noben Evropec ga ne vzdrži za dolgo. Kakor re¬
čeno,« je hitel, ko je videl mojo zadrego, »zeblo
Vas bo! Dal Vam bom s seboj žimnico in pa po¬
šteno odejo. Ko se vrnete, mi oboje prinesete
nazaj.«

»Ampak, — kdo bo vse to nosil?«

»Oh —! Vso posteljo bomo naložili na Vašo
jezdno kamelo. Prav mehko bodete sedeli! In zve¬
čer Vam beduina posteljeta. Koj pojdem, da Vam
preskrbim posteljnino.«

Hvaležno sem gledal za njim.

Spet je prišel in me povabil na obed. Tudi ma-
mur je prišel in mi prinesel potni list, vidiran in
opremljen s pečatom sinajskega »markaza« — po¬
krajinske oblasti. Za njim je prišel policijski rav¬
natelj, poštni ravnatelj, ravnatelj karantene in še
par drugih visokih osebnosti Tora. Pili so močni,
dehteči Genadijev araki — žganje, narejeno iz da¬
teljnov in drugih orientskih sadežev —, zobali slad¬
karije, srebali črno kavo in mi dajali dobre nasvete
vse vprek.

In nato je šla vsa družba z menoj na župnijsko
dvorišče. In zunaj sta klečali dve kameli, ena rjava,
obložena z mojo prtljago, druga lepo bela, prijaz¬
nih, velikih oči in ponosnega vratu, otovorjena s
posteljnino. In poleg sta stala dva beduina, eden
mlad, drugi star, in se mi režala. In vpričo vseh
teh osebnosti bi naj prvikrat v življenju zajezdil
»ladjo puščave« — ?!

»Ali ste že kdaj jezdili kamelo?« se je muzal
oče Genadij.

»Da — ne — da —1 V Egiptu pri piramidah.«

»No, vsekakor nekaj! Ne pozabite, da vstane
kamela najprvo z zadnjimi nogami, potem šele s
prednjimi. Najprvo se nagnite nazaj, nato pa hitro

140

naprej! In primite se za glavico na sedlu. In naj¬
bolje, da sedite kakor ženske, z obema nogama

na —.«

»A — o — a —! Izvrstno, izvrstno!«

Med Genadijevim prigovarjanjem sem stopil h
kameli, naredil pravilno ročno stojo na sedlu, za-
kolobaril z desno nogo pod desno roko in trdno
smuknil v sedlo. Žival je šinila kvišku in v hipu sem
med veselim odobravanjem vse družbe plaval vi¬
soko med nebom in zemljo.

»Videti je, da ste se tam pri piramidah dobro
priučili kamelam.«

»Največ sem se naučil iz knjig, oče Genadij!«

»Iz knjig?«

»Iz knjig! Pri nas se vsega iz knjig naučimo.«

Ladji puščave sta se premeknili, moja žival je
ljubko, a vendar ponosno stegnila dolgi vitki vrat
proti zbrani družbi — ne vem, kaj je hotela po¬
vedati s to svojo kretnjo —, zadnji pozdravi so
doneli iz zemeljskih nižav v višavo, kjer sem sto-
loval mehko usidran na obilni Genadijevi žimnici,
prešerno sem zakrilil s klobukom v pozdrav družbi
in kameli sta svečano odkorakali skozi dvoriščna
vrata v puščavo, ki se začne koj za cerkvenim
zidom.

In tako sem nastopil svojo prvo pot po pravi
pristni puščavi.

Solnce je lezlo v zaton za daljne afriške gore
onstran Rdečega morja. Rezko hladno je bilo, ves
popoldan je bril in tulil po puščavi mrzel severnik,
nas zavijal v neprodirno meglo drobnega peska
in nam ga sipal v ušesa, v oči, v usta, v rokave,
kamor je le mogel. Šele na večer se je veter od-
dehnil in se izgubil proti jugu, kjer je nad brez¬
končnim obzorjem še vedno visel temnosiv oblak
prahu..

141

Potovali smo po nizki, nalahno vzbočeni višini
med dvema wadijema. Počasi in premišljeno, pa
neskončno enolično sta se prestopali kameli, zi¬
bali dolge vratove in me gugali na desno in levo,
naprej in nazaj. Zapadajoče solnce je risalo po
pesku njune sence — orjaške, strahotne postave
na brezkončnih dolgih nogah. Poleg sta stopala
bosa in peš beduina, včasih pognala živali s
hreščečim ha! hal, potegnila katero za vrv, se
pogovarjala z menoj in pripovedovala, največ
pa molčala. Krog nas je ležala sivkasta, peščena,
brezmejna planota puščave Ka-a, le v daljavi pred
nami, vsekakor še par ur daleč, so vstajali obrisi
strmih sten; večerno solnce jih je rumenilo.

»Tamle skozi vodi pot na Sinaj, effendi!« je po¬
kazal starejši beduin. Oblečen je bil v za-but, dolgo,
srajci podobno haljo, na prsih odprto. Barva se tej
obleki ni dala več določiti, le to se je videlo, da
je vsa raztrgana in obšita. Do kolen mu je segala,
dalje dol pa je mož razkazoval suhe, koščene, od
solnca vse ožgane meče. Na glavi je nosil velik
turban, ovit krog takije, volnene čepice, ki bi mo¬
rala biti bela, pa je bila umazana.

»Kje?« sem vprašal in radovedno zrl v daljavo.
»Čez tiste stene?«

»Ne, effendi! Ozka soteska vodi skozi stene.
Tamle se začne.«

Spet sem gledal, pa ničesar nisem videl. Neverno
sem majal z glavo.

»Da, o effendi! Tamle je wadi es-Sle. In tam
skozi bomo jufri potovali.«

»jutri? Torej prenočimo zunaj v puščavi?«

»Da, effendi! Pokazal ti bom lep prostor, za
vetrom je, zelo pripraven za taborenje. — Pohiteti
moramo. Noč bo kmalu.«

»Ha ha!« je pognal kameli, hitreje sta prestav¬
ljali dolge noge, močneje me je gugalo in zibalo.

142

Mrak je bil kratek, skoraj tema se je že naredila,
iko smo zavili na desno po bregu wadija navzdol
in prišli v široko, kotlu podobno votlino. Videti je'
bilo, kot da je šele lani tod drevel silen hudournik.
Stene wadija sestavljajo naplavine, sam gladek,
jajčast gramoz, s peskom pomešan, po dnu pa le¬
žijo velike skale, okrogle in obrušene, kakor jih je
videti v naših gorskih potokih. Pa vode ni nikjer,
še mokrote ne, tudi nobenega zelenja ne.

Kdo ve, v kateri pradobi, ko je vrhove sinajske
;  še kril led, tistikrat je hrumel dol z ledenikov gor¬
ski hudournik, nosil skale in kamenje s seboj in jih
odlagal tu v ravnini. Pa podnebje se je izpremenilo,
potok se je davno posušil, le naplavine še pričajo
o njem.

Pojezdili smo po wadiju in pod visoko steno
gramoza je zaklical vodnik živalima svoj. rezki
isssss! Ustavili sta se. Pihajoč hhhh! je zadonel in
pokleknili sta. Zlezel sem na tla.

S kritičnim očesom človeka, ki je mnogo bral
o taborenju po puščavah, sem gledal naokoli in
sam pri sebi razmišljal, dokler nisem vprašal:

»Kako bomo tu taborili, ko pa ni vode in ni ku¬
riva — ?«

»Za vse je oskrbljeno, o effendi! Vodo imamo
tamle v mehu, drva pa tule v vreči. In prostor je
za vetrom, effendi! Izvrstno boš spal!«

Starejši se je lotil tovorne kamele ter odvezoval
številne bisage in mehove, mlajši, snažen, ličen
fant šestnajstih let, drobne, vitke postave, v modri
gallabiji — dolgi obleki, slični za-bulu — in v be¬
lem turbanu, je deval na tla posteljnino. Jaz pa sem
stopal okoli, da si razgibam odrevenele ude.

Fant je položil po pesku močno platneno rjuho,
nanjo je dejal žimnico, jo pokril z odejami, dejal
še blazinico na svoje mesto in moja postelja je bila
gotova. Razpostavil sem ob njej kovčeg, zaboj in

143

nahrbtnik, izkopal iz nahrbtnika kuhinjsko posodo
ter se pripravil, da si skuham večerjo.

Beduina sta medtem naložila sedla in vreče
v polkrogu, starejši je odvezal veliko vrečo, izsul
iz nje kup suhih vej in nekaj, kar je bilo oddaleč
krompirju podobno. Vsaj okroglo je bilo. Nato sta
počenila in zanetila.

Postavil sem samovar, nalil špirita — par ste¬
klenic sem ga imel s seboj — in zaklical mlajšemu
beduinu, naj mi prinese vode. Prinesel mi jo je —
v kozjem mehu. Les je tod drag, sodov nimajo, pa
nosijo vodo v mehovih iz kozje kože, gladko ustro¬
jene in trdno sešite. Iznajdba je sicer dobra, pa
voda dobi čez par dni neprijeten okus. Za kuho
še velja, pitna pa ni.

Nalil sem vode, prižgal samovar, pripravil čaj
in poiskal konzervo mrzle svinjske pečenke. Pri
svojih kuharskih poslih sem seve moral čepeti in
klečati v pesku, ker stola nisem vzel s seboj, s
peskom je bil poslajen čaj, osoljen kruh in pečenka
zabeljena. Pa kaj zato! Končno sem bil med mno¬
gimi ah in oh le gotov, razpoložil sem čaj, konjak,
sladkor, prepečenec in konzervo ob ležišču, se
udobno zleknil nanj in začel uživati. Vmes sem
pridno opazoval svoja dva tovariša.

Eden je razpihaval ogenj, drugi pa je na ploščnat
kamen nasul ječmenove moke, odvezal meh in vlil
na moko vode. Nato je gnetel testo.

Zopern duh po — po nečem mi je udaril v nos
in koj sem uganil, da so bili tisti »krompirji«, s ka¬
terimi sta kurila, kamelji odpadki. Že z doma sta
si jih prinesla s seboj.

Testo je bilo gotovo. Razgrebla sta žerjavico,
položila testo na razbeljeni pesek, pokrila vse sku¬
paj z žerjavico in počakala.

Pozabil sem na večerjo ter gledal in gledal. In
zasvetilo se mi je, kaj počenjata —.

144

Ali ni bil iislole podpepelnik, pravi prislni sveto¬
pisemski podpepelnik, kakor si ga je pekel že
Abraham, prav tak, kakršnega je našel pri vzglavju
prerok Elija, ko je bežal pred hudobno Jezabelo na
sveto goro sinajsko? Na Jutrovem se v tisoč letih
malokaj izpremeni in svetopisemski očaki so si,
hodeč za svojimi čredami, pekli po pustinjah in
puščavah Kanaana in Sinaja podpepelnik brez
dvoma prav na tak način kakor tamle moja dva
beduina.

Starejši je poiskal medtem par zrnc kave, iz¬
vlekel odnekod prazno konzervno škatlo, vsul vanjo
zrna, pa jih je pražil na žerjavici in z vejico mešal.
Ko so bila po njegovem mnenju že dovolj pražena,
jih je zmlel med dvema kamnoma, vsul zmleto kavo
v lonček z vodo, pristavil in kuhal.

Ko je bila kava kuhana, sta razgrebla žerjavico,
osnažila podpepelnik kolikor toliko od pepela in
peska, si ga nadrobila in večerjala. H »kruhu« sta
srebala črno kavo, brez sladkorja seveda. Tudi
meni sta ponudila. Odlomil sem grižljaj in pokusil.
Trdo je šlo, kot bi ježa požiral, in okus je imelo —
ne bom povedal po čem. Saj sta ga pekla na —
tisti žerjavici —. Pokusiti sem moral tudi še kavo.
Vroča voda z drobci slabo zmlete kave —. Kolika
skromnost!

Seveda sem jima ponudil svoje večerje, čaj s
sladkorjem in konjakom, košček mrzle pečenke in
prepečenca. Hvaležno sta sprejela. Le pečenko sla
odklonila, češ, svinjsko meso jima brani postava
korana. Dal sem jima mesto mesa čokolade.

Po večerji smo sedeli krog pojemajočega ognja.
Beduina sta pripovedovala o svojih potovanjih po
Sinaju — v svojem življenju še nista bila zunaj v
svetu —, gori pod Sinajem blizu samostana stojijo
šotori njune družine, vodnika sta in lepo število
turistov sta že spremljala k samostanu.

10 Iz Kaire v Bagdad.

145

Marsikaj zanimivega sem čul iz življenja bedui¬
nov, kar me je živo spominjalo na sveto pismo,
marsikatere arabske besede sem se naučil, ki je
ni v mojih slovarjih. In poleg tabora sta polglasno
in hrumeče prežvekovali kameli, včasi je katera
stegnila svoj dolgi, vitki vrat iz teme k ognju, rado¬
vedna, kaj neki si imajo ti ljudje toliko pripove¬
dovati.

Pozno v noči je bilo, ko sem zlezel na ležišče.
Pa dolgo nisem mogel zaspati. Proti polnoči so se
zasvetili vrhovi, noč je obledela na vzhodu, luna
je priveslala izza gorovja in čarobno osvetljevala
divje skalovje, pusti wadi in moj tabor.

Bedel sem in premišljeval in sanjal, zvezde so
mi gledale v oči, velike in sijajne, kakršne pozna
le južno nebo. In polnoč je že davno minila, ko mi
je spanec zatisnil oči, vse začudene nad toliko
bajno lepoto.

3 .

Tretji dan na kameli.

Ne vem, ali je še kje kaj na svetu, kar se da pri¬
merjati s počutki človeka, ki prvič v življenju tri
dni zaporedoma kamelo jezdi. Ves svet in posebej
Sinaj mi je bil deveta briga. Nem sem visel na
sedlu, se gugal in neprestano gugal na desno in
levo in iz nerazumljivih vzrokov obenem tudi na¬
prej in nazaj, topo sem zrl predse, želodec in dro¬
bovje sta napovedovala revolucijo, jed mi ni dišala,
živel sem od konjaka, sladkorja in čaja. In pa pipo
sem kadil, ta se mi hvala Bogu še ni ustavila.

Drugi dan po odhodu iz Tora smo .potovali po
slikoviti soteski es-Sle, ki je mestoma tako ozka,
da lahko z razprostrtimi rokami dosežeš njene
stene, in prenočili ob koncu soteske v samem div¬
jem, razklanem skalovju. Tretji dan smo zgodaj
odrinili v strmo hribovje po ozkih stezah, nad pre¬
padi in globokimi wadiji; potovali smo po gorskih

146

planotah, samih pustinjah, lezli čez sedla in pre¬
laze, prišli v samotne wadije, in spet smo plezali
na sedla, vedno više in više.

Krog treh popoldne smo prišli na visok greben,
ustavili smo se, da bi počili.

Na desni in levi so se dvigali skalnati vrhovi,
pred nami je ležal širok wadi, kakršnih smo že več
prehodili te dni, zunaj na robu pokrajine, nekoliko
na levi, pa je molel v zrak drzno zaobličen vrh,
v strmih stenah je padal v globoko zarezane so¬
teske. Predaleč je še bil, ni se še videlo, ali je le
en sam vrh, ali pa začetek dolgega grebena.

»Tamle je džebel Musa, effendi!« me je opozoril
beduin. »In na desni spodaj, v wadiju leži samo¬
stan.«

Džebel Musa — Mozesova gora! Tako pravijo
beduini gorskemu vrhu, ki je po starodavnem iz¬
ročilu gora deseterih zapovedi.

V hipu me je minila otrplost in utrujenost in
morska bolezen, z žejnimi očmi sem pil pogled
na goro, tako vroče zaželeno, s tolikimi trudi in
žrtvami doseženo, sliko, ki jo je iskala in si jo
sestavljala domišljija od tistih dob sem, ko sem
prvič bral »Zgodbe svetega pisma«. In že je bil
tudi pri roki fotografični aparat, da zajame v trajni
spomin prvi pogled na sinajsko goro.

In nato smo hiteli po dolgem wadiju Sebajje.
Vse bliže, vse večja je prihajala Mozesova gora.
Še na eno sedlo smo splezali, gora je zakrila vse
zapadno nebo in pred nami, na sever, se je odprla
ozka, kamnita soteska in v njej, trdo ob vznožju
Mozesove gore, je ležalo sivkasto zidovje, prvo,
ki sem ga videl v teh treh dneh.

»Ed-der, effendi!«

Samostan sv. Katarine!

Videl sem sloveče samotne samostane, kartu¬
zijanski samostan Chartreuse pri Grenoblu, samo-

10

147

sian Moniserrat v Španiji, pa takega nemega, divje
samotnega samostana na svetu ni menda več, ka¬
kor je samostan sv. Katarine pod sinajsko goro, —
kup sivega, starodavnega zidovja v ozki, globoki
soteski, dve silni gori se ti zdi, da sta se razklali,
da naredita prostor za samostan, na levi kipi v
nebo džebel Musa prav tak, kot da ga je včeraj
robilo osrčje zemlje, na desni pa strle v zrak zo¬
bate', razorane stene džebel Meradže, in dalje na
desno in levo in v ozadju pokrajine sami goli, divji
vrhovi rdečega in sivega granita, nikjer sledu o
človeku, nikjer nobenega zelenja.

Nekoč sem gledal sliko, gorovje na mesecu je
kazala, mrtvo, izgorelo, razklano gorovje. Domiš¬
ljija jo je narisala.

Tu gori na sedlu pa se mi je zdelo, da gledam
resnično pokrajino na mrtvem mesecu.

Kamelarja sta me zbudila iz zamaknjenja. Mu¬
dilo se jima je, njun tabor da je še poldrugo uro
daleč od samostana.

Stopili smo navzdol, soteska nas je pogoltnila.
Strahovite navpične stene Mozesove gore na levi
in razklane čeri džebel Meradže na desni so gro¬
zile, da padejo na nas. Sivo samostansko zidovje
se je vse jasneje očrtavalo v večernem mraku. In
izza zidovja — da, res, par temnih, resnobnih cipres
je pogledalo izza njega in dajalo mrtvi, kamniti
pokrajini čudovit, poseben čar.

Kmalu smo bili pod mogočnim, visokim obzid¬
jem. Zavili smo krog vogla.

In tam za obzidjem je prihajal častitljiv mož v
duhovniški obleki, z dolgo belo brado, s prijaznim
nasmehom na licu.

» Kahur^a  (Kalimera) — dober dan!« me je po¬
zdravil po grško, pristopil, dvignil roke kakor v
blagoslavljanje in mi pomagal z visokega hrbta
kamele.

148

»Dobro došli!« je nadaljeval, pa žal sem svojo
šolsko grščino že toliko pozabil, da mu nisem znal
odgovoriti. Moral sem začeti z arabščino, ker fran¬
coski ni znal.

Beduina sta se lotila prtljage, jaz pa sem stopil
za častitljivim očetom in zaman gledal, kje bi bila
vrata. Šele ko sem bil čisto blizu, sem zagledal
med dvema bastionoma ozek, nizek vhod. Glo¬
boko sem se moral skloniti, ko sem stopil v temni
hodnik. Zavit je, črki S je podoben, radi varnosti
pred sovražniki. Posebno Saraceni so v prejšnjih
stoletjih samostan pogosto napadali.

Oče Joahim, tako mu je bilo ime, me je peljal
po stopnicah nekam gor, odprl vrata — in stal sem
v salonu, kakršnega bi bil najmanj pričakoval tu
v divji samoti. Na mehek divan me je posadil, še
sem ves začuden gledal krog sebe, ko je vstopil
drug častitljiv mož, srednje postave, bistrih oči,
resnoben in mil, prednik samostana, arhimandrit
Teoklit. In za njim je še nekdo prišel, in tedaj sem
čul tu gori, tri dni globoko v sinajski samoti, tisoče
in tisoče kilometrov od domovine, — domače be¬
sede v prijetno donečem makedonsko-srbskem
narečju:

»Zdravi, gospodine! Kako je?«

Visok, fršat človek, z ostrimi, značilnimi pote¬
zami v obrazu, pristen Srb, oče Ljuba, se je priril
skoz vrata, stopil k meni in me objel.

Tako so me sprejeli v pravoslavnem samostanu
sv. Katarine- na Sinaju.

149

Napisi na skalah v dolini el-Ledža.

PRI SINAJSKIH OČETIH.

1 .

Z očetom Ljubo sva sedela v prijazni, udobni
sobici samostanskega gostišča. Počival sem po
naporih tridnevne kamelje ježe, oče Ljuba pa je
pripovedoval o samostanu in o življenju tu v samoti.

»Ampak,« sem dejal, »povejte mi, kako ste prav¬
zaprav prišli sem, Srb med same Grke?«

»Čisto enostavno. Doma sem iz bitoljske okolice.
Pri Bitolju je imel sinajski samostan, kakor mnogo-
kje drugod, velika posestva in tudi samostan. V
tisti samostan sem vstopil. Pozneje šem prišel na
grške otoke, kjer imamo tudi posestva, nato v Kairo
in končno sem na Sinaj, kjer so me postavili za
nekakega oskrbnika. Naše oaze nadzorujem, ki jih
imamo več tukaj na Sinaju, in skrbim, da jih bratje
v redu obdelujejo.«

»Iz bitoljske okolice ste? Torej ste naš držav¬
ljan?«

»Grški državljan sem. Onstran meje sem doma.
Pa v Beogradu sem že bil. Po vojni smo posestvo
pri Bitolju prodali in samostan me je poslal v Beo¬
grad, da zadevo uredim. Nekdaj je bilo v sinajskem
samostanu več Srbov, tudi Ruse smo imeli. Odtod

150

prihaja, da so v samostanski knjižnici starosloven¬
ski in ruski rokopisi. Redovniki so jih prinesli s se¬
boj, ker so rabili staroslovenske obredne knjige.«

»Zelo zanimivo! — Pa omenili ste redovnike.
Sinaiti ste torej redovniki?«

»Da. Naš red je ustanovil sv. Bazilij Veliki. Red
bazilijancev je razširjen po vsej pravoslavni cerkvi,
najbolj na Ruskem.«

»Vem. Saj tudi latinska cerkev pozna bazilijance.
Sploh mislim, da so se latinski redovni ustanovitelji
pri sv. Baziliju učili.«

»Seveda. Le da vzhodni redovi mnogo strože
žive nego zapadni. Mesa vobče ne uživamo, vina
ne pijemo, razen v bolezni. Dvakrat ponoči in dva¬
krat podnevi se zbiramo v cerkvi k skupni molitvi.«

»Koliko vas je sedaj v samostanu?«

»Sedemnajst. Prej jih je bilo mnogo več. Razen
tega so nekateri bratje zunaj v oazah na delu, v
Faranu, v Buslanu, v Arbainu.«

»In od teh oaz živite?«

»Premalo bi bilo. Pridelamo le nekaj olja, sadja,
vina za bolnike in za tujce, pa nič zrnja. Tega in
še druge reči, ki jih potrebujemo, dobivamo z na¬
šega posestva, ki leži blizu Kaire v Delti. Iz Kaire
dovažamo žito v Tor, od tam pa s karavanami sem
gor.«

»Tudi na otokih imate posestva?«

»Da. Samostan ima 12 metohij — podružnic —.
Glavni samostan je samostan sv. Katarine tu na
Sinaju. Naš vrhovni poglavar je sinajski nadškof,
ki pa stoluje sedaj v Kairi. Saj ste ga obiskali?«

»Da. Pravzaprav le očeta upravitelja. Zelo lepo
palačo ima.«

»Da, da. Nekdaj smo bili bogati —. Po vojni pa
gre trda. Poprej nam je Rusija pošiljala podporo,
sedaj je to minilo.«

»Kaj pa tujci, turisti?«

151

»Oh —, od teh pač ne živimo! Sicer pa jih pride
tako malo, morebiti 20 do 30 na leto. Večinoma je
vsak turist naš gost. Če nam kaj da, je dobro —.
Pa saj veste, učenjaki navadno niso bogati. In kdo
bi pa naj prišel sem razen učenjaka. — Pa dosedaj
je še šlo. V bodoče ne vemo, kako bo.«

Nekdo je potrkal. Mlad človek v črni redovni
obleki je vstopil in nekaj povedal očetu Ljubi po
grško.

»To je naš diakon Kleofa. Pravi, da je obed go¬
tov in če Vam ga sme prinesti.«

Povedati moram, da so me že koj sinoči očetje
sinaiti povabili, naj bom njihov gost. Poleg stano¬
vanja so mi ponudili še tudi hrano in vso oskrbo
za ves teden, ki sem ga nameraval pri njih prebiti.
Zaman sem ugovarjal, da je to preveč in da imam
hrano s seboj. »Tiste konzerve bodo že počakale.
Porabite jih, ko bodete potovali dalje po svetu!
Na potu vse prav pride.«

Vdal sem se, ker sveža hrana je vsekakor boljša
kot konzerve. In postregli so mi imenitno.

Dobil sem izvrsten obed, glavno besedo je go¬
vorila sicer zelenjava, pa tudi sveže meso so mi
prinesli, — pečenega pristnega sinajskega kozlička,
zelo okusno prirejenega. In — steklenico vina!

»To je pristno sinajsko vino. V vasi Bustan je
zrastlo. Pokažem Vam naše vinograde. Pokusite!«

Trčila sva. Obisk dovoljuje sinaitom izjemo od
strogega redovniškega pravila, tudi oče Ljuba je
pokusil.

Sladko je bilo kot malaga, da so se ustnice spri-
jemale. Vmes se je okusila prijetna grenčica. In
dišalo je. Po samih rožicah. Pa močno je bilo, za
žejo ni bilo, mešal sem ga z vodo.

Po obedu se je oče Ljuba poslovil.

»Počivali bodete, ste utrujeni. Ob treh pa se
oglasim, da Vam razkažem samostan.«

152

2 .

»Veste,« je razlagal oče Ljuba, ko sva siopiia
iz moje sobe na dolgi hodnik, »veste, naš samo¬
stan je pravi labirint, je zbirka hiš in koč iz vseh
dob zgodovine. Tale hiša na primer, to je gostišče
za tujce, ni še dolgo, kar so jo pozidali. Štiri sobe
imamo za tujce.«

Pogledala sva si jih. Vse so lepo, udobno oprem¬
ljene. Tujec-turist, ki pride sem gor v divjo pu¬
ščavo, je res lahko prijetno iznenaden. Poleg sob
je kuhinja. Postaren brat je gospodaril po njej in
pripravljal za mojo večerjo.

Stopala sva po hodniku. Samostan tvori nepra¬
vilen štirikot, vsaka stran bo imela kakih 80 do
90 metrov. Visoko obzidje ga obdaja od vseh strani.
Na notranji strani se držijo obzidja enonadstropne
stavbe, gostišče na severni, celice redovnikov na
zapadni in južni strani, na vzhodu pa gospodarska
poslopja. Sredi tega štirikota leži dvorišče, polno
različnih stavb, hiš in hišic.

»In tamle, tista nova stavba,« je kazal na dvo¬
rišče, »tisto je knjižnica. Prej so bili rokopisi raz¬
metani in raztreseni po vsem samostanu. Sedaj so
zbrani in urejeni. Jutri si jih pogledava. In tista po¬
drtija tamle, tisto je naša mošeja.«

»Mošeja — ? Mohamedanska — ?«

»Da. Veste, samostan je nekdaj mnogo trpel od
napadov mohamedanskih beduinov. Pa so sinaiti
pozidali mošejo in postavili nanjo polmesec. Od
tedaj je bil mir. Mohamedani sami so hodili sem
molit. Saj zelo častijo Mozesa. Dandanes seveda
se nam napadov ni treba več bati, mošeja razpada
in bo najbrž počasi izginila.

Poleg nje pa, vidite, tam stoji naša samostanska
cerkev. Poglejva si jo!«

Zlezla sva po stopnicah, hodila spet po hodnikih
in končno prilezla v globoko dvorišče, na ozki pro-

153

sior med dvoriščnimi siavbami, povrhu še zagrajen
iu z vriičem, tam s celico. Največ prostora zavze¬
mata novosezidana knjižnica in pa cerkev.

Po sedmih stopnicah se pride k vhodu v cerkev.
Nad vhodom pove grški napis, da »Na tem mestu
je govoril Gospod Mozesu, rekoč: Jaz sem Bog
tvojih očetov, Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog
Jakoba. Jaz sem, ki sem.«

Vstopil sem skozi majhen preddvor — in izne-
naden obstal.

Taka krasna cerkev v tej divjini! Marmornata tla,
vsa pisana in svetla kot zrcalo, marmornata priž¬
nica, ogromni pozlačeni lestenci, na stotine svetiljk
najrazličnejše velikosti, pozlačen strop, v zlatu se
blesteč ikonostas — v pravoslavnih cerkvah pre-
graja, ki loči glavni oltar od drugih delov cerkve —,
ikone — slike — kamor pogledaš, res, take bogate
in tudi okusno okrašene cerkve bi človek tukaj ne
pričakoval.

»Pa smo tudi ponosni nanjo!« je povedal oče
Ljuba, ko je videl moje čudenje. »Toda pojdite,
pokažem Vam še vse kaj drugega!«

Vstopila sva skoz »careva vrata« mimo dveh
bronastih levov v Najsvetejše. Oči so mi obvisele
na prekrasnem mozaiku, ki blesti s stene nad glav¬
nim oltarjem.

Izpremenjenje Gospodovo na gori predstavlja in
tej skrivnosti je tudi cerkev posvečena, ne pa, ka¬
kor sem mislil, sv. Katarini, aleksandrijski mučenici.
Kristus plava nad oblačkom, ob stcani sta Mozes
in Elija, prva sinajska romarja, pri nogah Gospo¬
dovih leži sv. Peter, poleg pa sv. Jakob in sv. Janez.
Krog glavnega prizora je vrsta doprsnih slik, do¬
vršeno izdelanih v mozaiku, dvanajstere preroke
predstavljajo, ter evangeliste in apostole. Ob strani
je gora Sinaj, Mozes pred gorečim grmom in spet
Mozes s postavo v rokah.

154

Slika izpreobrnjenja iu v cerkvi pod sinajsko
goro ima globok simboličen pomen. Poudarili hoče,
da je Kristus, novozakonski poslavodajalec, prišel,
da izpopolni slarozakonsko postavo Mozesa in
prerokov, postavo, ki je bila dana tu gori na Sinaju.
Slike apostolov in evangelistov, ki obdajajo glavno
sliko, bi naj to misel še močneje poudarile.

Tako mi je razlagal oče Ljuba, ko sem poln ob-
čudovanja zrl na prekrasno delo, in dokazoval, da
je mozaik nedvomno iz šestega stoletja, iz dobe
carja Jusiinijana, ki je samostan pozidal.

Veliki oltar ne nudi nič posebnega. Na listovi
strani mi je pokazal oče Ljuba marmornato krsto.
V njej, je pripovedoval, so shranjeni ostanki sv. Ka¬
tarine aleksandrijske, sedaj le še glava in roka,
druge ostanke je samostan v teku let poklonil svo¬
jim raznim dobrotnikom in zaščitnikom, ki so jih
raznesli po svetu.

»Sedaj Vam pa pokažem še našo največjo zna¬
menitost!« je pravil oče Ljuba in me peljal za veliki
oltar. Sezula sva si čevlje in bosa stopila po dra¬
gocenih preprogah k majhnemu oltarju. Srebrna
svetiljka visi od njega in razsvetljuje v srebro vde¬
lan križ pod oltarno mizo.

»Tukaj je kraj,« je razlagal oče, »kjer se je Bog
prikazal Mozesu v gorečem grmu. Zato sva si se¬
zula čevlje, kakor je storil tudi Mozes, ko se je temu
kraju približal.

Na tem prostoru je stala kapela, še preden je
car Justinijan v šestem stoletju pozidal cerkev in
samostan. In stala je na tem mestu, ko je carica
Helena v četrtem stoletju tukaj postavila prvo
cerkev.«

Molče in spoštljivo sem poslušal razlago. Kraj
je vsekakor starodavna priča še starodavnejšega
izročila, ki sega v prve čase krščanstva ter ima
polno verjetnosti zase.

155

»Pojdite, da Vam pokažem še potomca tistega
grma!« me je povabil spremljevalec in sva šla iz
cerkve po ozkem dvorišču. Za cerkvenim zidom
zeleni bodičast grm.

»Tale grm raste iz korenin gorečega Mozeso-
vega grma. Našli so ga tu, ko so zidali cerkev in
samostan.«

Tudi to sporočilo sem sprejel z dolžno spoštlji¬
vostjo, pa bolj iz obzira na očeta Ljubo, ko na vero¬
dostojnost izročil. Priznati moram, da se mi je zdelo
izročilo o kapelici gorečega grma mnogo verjet¬
nejše nego izročilo o tistem bornem grmu.

Oče Ljuba me je še vodil po drugih samostan¬
skih prostorih, mi kazal revne celice sinaitov, mi
predstavil najsiarejšega brata, ki živi že nad tri¬
deset let nepretrgoma v samostanu, me peljal tudi
v gospodarska poslopja, v stiskalnico za olje, v pe¬
karno, kjer pečejo drobne hlebčke za družino in za
beduine, ki v samostanu služijo in spremljajo ka¬
ravane iz Tora, tudi v gosposko opremljeno sta¬
novanje arhimandriiovo sem smel kradoma pogle¬
dati, nazadnje pa sva šla na vrt.

Peljal me je v grobnico, kjer so v lepem redu
zložene kosti umrlih sinaitov, in potem sva sedla
zunaj na vrtu pod košato drevo.

Solnce je šlo za Mozesovo goro, ki se koj za
vriom dviga v navpičnih stenah proti nebu, večerna
senca je lezla v samotno, skalnato samostansko
dolino, lahen vetrič je prišel odnekod in šepetal v
vejah košate murve, nalahno so se zibale vitke,
temne ciprese, ki stoje med gredami, sto in sto let
stare, resnoben brat je stopal med njimi in zalival
iz bližnjega studenca zelenjavo, vsakdanjo hrano
sinaitov, oče Ljuba pa mi je polglasno, kot bi ne
hotel motiti svečanega miru, pripovedoval o sto¬
letnih znojih in trudih samostanskih bratov, ki so
s karavanami prinašali rodovitno prst iz sedem dni

156

oddaljenega Sueza, dokler je niso toliko nanosili,
da so se drevesa ukoreninila. Tako je nasial samo¬
stanski vrt, zelen otočič v sivem morju golega ka¬
menja.

Mrak se je že naredil, ko je prišel brat Kleofa
vabit k večerji.

Moja davna želja se je izpolnila, — tisti dan sem
obiskal svetovnoznano sinajsko rokopisno knjiž¬
nico.

Sinajska knjižnica v pravem pomenu besede,
kakor si jo mislimo mi, pravzaprav še ni stara, mo¬
rebiti bo imela 40 let. Poprej so ležali dragoceni
rokopisi zanemarjeni, nerazumevani in pozabljeni
po raznih prašnih kotih in celicah. Kajti sinajskim
menihom-samotarjem se ne more očitati — ne nek¬
danjim in ne sedanjim —, da bi bili kdove kako
veliki učenjaki in znanstveniki. Saj je znano, da je
1.1858 našel Tischendorf sloviti »Codex sinaiticus«
— grški prevod vsega svetega pisma v rokopisu
iz četrtega stoletja — v samostanski kuhinji med
smetmi! Najbrž ga je rešil še o pravem času, sicer
bi bil kuhar z njim svojim bratom kavo skuhal —.
In Angležinja Smith-Lewis je 1. 1892 našla dragocen
sirski rokopis iz tretjega stoletja med odpadki, naj¬
brž bi bil tudi romal v kuhinjo in bi bil postal žrtev
plamena.

Pred par desetletji so — pod pritiskom znan¬
stvene javnosti — kpnčno poskrbeli častitljivim ro¬
kopisom za dostojen prostor. Na dvorišču so pre¬
zidali neko stavbo in v prvem nadstropju so na¬
stanili knjižnico. Od tedaj pa tudi ni več tako lahka
reč, priti do rokopisov. Kdor jih hoče le samo vi¬
deti, mora imeti prav posebno dovoljenje od sinaj¬
skega nadškofa. Kdor bi pa hotel dlje časa v knjiž¬
nici študirati, mora pa imeti že prav tehtno pripo¬
ročilo. Odkar je Tischendorf »vzel s seboj« sinajski

157

kodeks, so se sinajski menihi zavedeli svojega dra¬
gocenega zaklada in pazijo nanj z najsirožjo po¬
zornostjo.

'Dovoljenje za obisk v knjižnici sem imel in sinaj¬
ski očetje, ki živijo v strogem redu, so mi natančno
določili red, kdaj smem rokopise obiskati. Štiri
ure so mi določili za obisk, dve uri predpoldne,
dve uri popoldne. Ni bilo mnogo, pa zadovoljen
sem moral biti. Saj sem imel le teden dni na raz¬
polago za vse sinajske znamenitosti, en dan za
knjižnico primeroma torej ni bilo malo.

Knjižničar oče Joahim me je spremljal in oče
Ljuba, ki je bil za tolmača. V pritličju stavbe je
neka kapela — kapelic je vobče vse polno po
samostanu —, po ozkih stopnicah se pride v prvo
nadstropje. Lična predsoba je urejena za čitalnico,
za »studijsko dvorano«. Stoli so pripravljeni, mi¬
zice. Marsikateri učenjak iz daljnega sveta je že
tu presedel dneve in tedne in se vglabljal v pre¬
perele rokopise.

In nato so mi odprli vrata v zaželeni raj.

Dve sobici, obe skupaj menda dvanajst metrov
dolgi in pet metrov široki, vsaka z enim oknom,
ob vseh stenah predali do stropa, le okna so prosta.
Pa tudi ti predali niso dostopni, gosi lesen plot,
visok do stropa, zapira na desni in levi prostor,
kjer so rokopisi, in le ozka pot pelje med obema
plotoma od vhoda pa skozi sredino obeh sob do
zadnje stene. Izključeno je, da bi kak Tischendorf
kje spet kaj »s seboj vzel«.

Postajal sem ob plotih, gledal rokopise, lepo
nastavljene po predalih, gledal očeta Joahima, pa
spet rokopise.

»Tole so grški rokopisi,« je razlagal oče Ljuba.
»Tamle so arabski, — tamle sirski — etiopski —
— georgijski —. In tule,« me je peljal v kot zadnje
sobe, »tule so staroslovenski rokopisi.«

158

j Dvoje sem na prvi mah opazil. Staroslovenski
rokopisi niso zagrajeni in pa zelo malo jih je v pri¬
meri z visokimi in polnimi omarami drugih roko¬
pisov.

»Vseh rokopisov je 3223,« je pravil oče Ljuba,
»največ seveda grških, teh je 2250.«

Nato sta se očeta nekaj menila po grško in oče
Ljuba mi je rekel:

»Malo časa imate. Najbolje bo, če si podrobno
ogledate le staroslovenske rokopise. Ste zado¬
voljni?«

Moral sem biti.

Posadila sta me za mizico in začeli smo. Po¬
časi in spoštljivo je jemal oče Joahim rokopis za
rokopisom s predalov, vsakega obrisal, ga dal
očetu Ljubi, ta ga je pogledal od vseh strani in
ga položil predme na mizico.

Pregledal sem rokopise, kolikor se je dalo na¬
tančno v kratkem času, ki so mi ga določili. Vseh
staroslovenskih rokopisov je 37. Pravzaprav le 36,
kajti rokopis štev. 5 ni staroslovenski, ampak je
latinski tekst psalmov z rumunskim komentarjem.
Vsi rokopisi so vezani, na hrbtu imajo prilepljen
listek in na njem številko. Vsi so pisani v cirilici.
Glagolskih rokopisov 1. 1925 ni bilo v knjižnici. Mo¬
goče je vsekakor, da imajo v samostanu shranjen
tudi kak glagolski rokopis. Oče Ljuba je nekaj go¬
voril o starih papirjih, ki še niso urejeni.

Seznama staroslovenskih rokopisov ni. Žalostno
je dovolj, da so sicer katalogizirani in popisani
grški, arabski in sirski rokopisi, da se pa za staro¬
slovenske rokopise do danes še noben strokovnjak
ni zmenil.

Naj podam kratek pregled in popis starosloven¬
skih rokopisov. Omenim pa koj, da nisem strokov¬
njak ne v slavistiki ne v paleografiji in da sem
rokopise smel le kratko in površno pregledati. Niti

159

deset minut za vsakega nisem imel časa. Upam
pa za trdno, da bo seznam vzbudil zanimanje po¬
klicanih strokovnjakov in da bomo imeli kmalu tudi
za staroslovenske sinajske rokopise res znanstveno
in strokovno sestavljen seznam, ki ga seveda more
sestaviti samo poklicni znanstvenik.

Številke seznama se ujemajo s številkami rokopisov, kakor
so bili označeni v knjižnici 1.1925. Naslove sem podal v slo¬
venščini, ponajveč radi tega, ker večini rokopisov manjka
naslovna stran in je bilo treba naslov ugeniti šele iz vsebine.

1. Evangeliarij, pisan na pergament, nepresiedna pisava.
— 2. Rokopis nepoznane vsebine, brez naslovne strani, pa¬
pir. — 3. Četvero evangelijev, papir. — 4. Apostolska dela,
Pisma Pavlova, Jakobova, Petra, Janeza, začetka ni, na koncu
je pridejano: Liturgična uporaba knjige. Papir. — 5. Vulgatin
tekst psalmov in spevov v latinščini s komentarjem v rumun-
ščini, knjiga novejšega datuma. — 6. Psaltir. V začetku manjka
nekaj psalmov, pisava nepresiedna, pergament. — 7. Psaltir
»s vozsledovanigmi malimi tropareni molitv«. Nekaj listov
manjka v začetku, pergament, nepresiedna pisava, zelo star
in obrabljen rokopis. Sodim, da je najstarejši med staroslo¬
venskimi. — 8. Psaltir, pergament, nepresiedna pisava. Za¬
četka manjka. — 9. Spominska knjiga — imenik romarjev —
od starejših dob do 19. stoletja. — 10. Psaltir. Pisan na
papir. Rokopis novejšega datuma. — 11. Profetologij. Ne¬
presiedna pisava, pergament. — 12. Evangeliar (?), manjka
mnogo. — 13. Horologij. Pergament, nepresiedna pisava, zelo
star rokopis. — 14. Služebnik. — 15. Služebnik. — 16. Treb-
nik. — 17. Trebnik IMolitvoslov). — 18. Rokopis nepoznane
vsebine. — 19. Oktovih. — 20. Oktovih. — 21. Oktovih, grški
in staroslovenski. — 22. Bogorodičnik. — 23. Triod. — 24. Pen-
tekostar. — 25. — 28. Menea. — 29. Panegirik. — 30. Crkveni
ustav. — 31. Oktovih. — 32. Panegirik. — 33. Slova sv. Oče¬
tov. — 34. Zbornik slov. — 35. Zbirka molitev za na zadnjo
uro. — 36. Tolkovanje. — 37. Apostoli.

Rokopisi štev. 1 do 12 ter štev. 37 so, izvzemši
štev. 9, svetopisemski prevodi, drugi so obredne
knjige za pravoslavno bogoslužje. Novi zakon je
torej dobro zastopan, iz Starega pa razen psalmov
in odlomkov iz prerokov ni nobene knjige. Videti
je, da so sinaiti skrbeli za take svetopisemske
tekste, ki so jih potrebovali v bogoslužju. Znan-

160

sivenih namenov pri nabiranju in prepisovanju ro¬
kopisov niso imeli.

Nekateri rokopisi so zelo stari, na primer št. 1,
6, 7 (1), 8, 11, 13. Pisava je nepresledna (besede
še niso ločene), črke so z vso skrbjo in enako¬
merno, naravnost krasno pisane, pergament je star
in oglodan.

Prepričan sem, da bi rokopisi, strokovno in te¬
meljito preštudirani, prinesli marsikako korist sla¬
vistiki in biblični tekstni kritiki. Tudi ni dvoma, da
bodo sinajski staroslovenski zakladi kmalu dvig¬
njeni. V par letih se bodo k sinajskemu samostanu
vozili z avtomobili in rokopisna knjižnica bo lahko
dostopna. Ali ne bo sramota za slovenske znan¬
stvenike, če bo kdaj te zaklade dvignil — tujec?

Zato pa je nujno treba, da se odloči kateri naših
slavistov in potuje na Sinaj, dokler je še čas.

11 Iz Kaire v Bagdad.

161

Taborišče v dolini er-Raha.

GORA DESETERIH ZAPOVEDI.

1 .

Počivali smo v stenah Mozesove gore.

Silni skladi sivega in rdečega granita so se ko¬
pičili krog nas, orjaške skale so visele nad nami,
grozeče, kot bi se hotele vsak hip zrušiti v strmi
prepad. Tu pa tam so se belile snežne krpe v sen¬
cah in razpokah, vse leto da jih ne prežene solnce,
je pravil oče Ljuba. Nad nami je kipel v modro
blesteče se nebo vrh gore en sam masiven gra¬
nitni stožec, pod nami globoko spodaj pa je ležala
ozka gorska planica, kamnitemu kotlu podobna,
s kapelico sv. Elije in samotno, vitko, kdove koliko
sto let staro cipreso. Krog nje se je zaganjalo raz¬
burkano, okamenelo valovje granita, dvigajoč se
proti severu v drugi vrh Mozesove gore, ki ga
beduini imenujejo Ras es-Safsaf, »vrbin vrh«, ker
samotari v njegovih stenah samotno, vrbi podobno
drevo. Drugam se zaenkrat iz našega zatišja ni vi¬
delo. Mrzel januarski veter je žvižgal krog voglov,
pa bili smo na varnem.

162

Ob sedmih zjutraj smo mislili odriniti iz samo¬
stana, pa je bilo osem, preden smo odšli. Beduin,
ki nam bi naj nosil košaro s hrano in pijačo — ves
dan sva nameravala ostati na gori — se je za-
kesnil. Ponujal sem se, da bom sam vse nosil in
se skliceval na svoj dobri nahrbtnik, pa oče Ljuba
ni dovolil.

Džebel Musa ima . nekaj nad 2200 metrov (pri¬
bližno toliko kot Stol v Karavankah). Toda samo¬
stan sam že leži nad 1500 metrov visoko. Od samo¬
stana do vrha je torej le nekaj nad 700 metrov in
ti se dajo premagati v dobrih dveh urah. Nadelana
steza pelje nekaj časa v velikih ovinkih po strmem
vzhodnem pobočju. Egiptovski podkralj Abbas I.
jo je dal narediti. Hotel si je namreč na vrhu gore
postaviti letovišče, začel je graditi pot, pa si je
premislil. Zato pot preneha nekje v skalah, seveda
na najbolj strmi in nevarni točki, ter prepušča tu¬
ristom, da sami lezejo kvišku, kakor morejo in znajo.

Oče Ljuba je pripovedoval. Vse je vedel.

»Tamle doli,« je pravil in kazal v kamniti kotel,
kjer danes še stoji Elijeva kapelica, »tam so se¬
deli sedemdeseieri Izraelovi starešine, kakor pri¬
poveduje druga Mozesova knjiga, in so videli Boga
Izraelovega. Mozes pa je šel sam na vrh in je na
vrhu ostal 40 dni in 40 noči in Bog mu je dal po¬
stavo, napisano na kamnite plošče, in navodila,
kako naj sestavi sveti šotor in uredi božjo službo.
In pozneje je tamle spodaj v votlini — kapelica
stoji sedaj ob njej — stanoval Elija, ko je pribežal
na sveto goro pred hudobno Jezabelo.«

Zamišljen sem zrl po stenah.

»Kod pa je prišel Mozes sem gor, kaj mislite,
oče Ljuba?« sem vprašal vsevednega sinaita.

»Izraelci so taborili spodaj v dolini er-Raha. Od
lam je šel Mozes v samostansko dolino in zadaj
za današnjim samostanom po ozkem skalnatem

11

163

žrelu na Elijevo planico. Tam je pustil starešine
in sam lezel na vrh prav po poti, ki po njej tudi
mi danes lezemo. Edina pot je na vrh. Abbasove
poti še ni bilo in povsod drugod so stene strme
in nedostopne. Tu gor je prišel, pa nikjer drugje!«

No, oče Ljuba je poznal svoj džebel Musa, on
že ve, kako je bilo tistikrat, sem si mislil in s spo¬
štovanjem zrl po stenah, ki so pred 3500 leti gle¬
dale, kako je stopal vodja in Izraelov posiavoda-
jalec v višave na pogovor s svojim Bogom.

»Pa. pojdimo še mi! Čas je! Južinamo lahko na
vrhu,« je odločil oče Ljuba in vstal. Beduin je po¬
bral košaro, jaz pa palico in šli smo po Mozesovi
poti gledat obličje božje narave.

Vse hujša je bila strmina, vse silneje so grozile
granitne stene. Nekaj časa sem lezel po ozkem
žlebu, tu pa tam so bile nadelane stopnice, pa žleb
je prenehal in prišli smo na gladko skalo. Po dveh,
po štirih, hodeč, lazeč in drsajoč smo se pehali
v strmino. Vsak je imel sam s seboj opravka, vsak
si je iskal svojim močem in svoji gibčnosti pri¬
merno smer.

Najhujša strmina je bila za nami, bili smo trdo
pod kopastim vrhom. Zagledal sem staro zidovje.

»Mozesova kapela!« sem vzkliknil, zbral vse
svoje hribovske moči, preskočil zevajočo razpoko,
šinil po gladki granitni plošči, se vzpel po ruše¬
vinah, da je kamenje letelo v prepad — in na rav¬
nem sem bil. Še par naglih korakov in stal sem na
vrhu poleg na pol podrte kapele.

Nisem zavriskal. Mozesova gora je svet kraj.
Pa mi je tudi glas zastal v grlu, kajti kar sem gledal,
je presegalo najbujnejšo domišljijo.

Goli, razklani, razorani grebeni in vrhovi so štr¬
leli drug za drugim in na vse strani, kakor daleč
je peljalo oko; strme stene so se bočile kvišku,
vmes pa so se pletle in zvijale ozke, mračne so-

164

leske, wadiji brez vode, okamenelo valovje granit¬
nega morja. Na jugozapadu pa je segal v sinjino
orjaški masiv, 2600 metrov visoka piramida z za¬
sneženim vrhom, — gora sv. Katarine, najvišji vrh
Sinaja. In pod menoj, na vzhod, na jug, na zapad
so zevali prepadi, strmoglave stene Mozesove gore,
še danes v tistem prastanju kakor takrat, ko so jih
neznane sile izrinile iz zemeljskega osrčja v višave.

Čudil sem se razgledu s Triglava, z Velikega
Kleka, z Ortlerja, z vrhov, ki so višji ko Mozesova
gora, — pa nobeden od teh razgledov se ne da
primerjati z brezkončno, divjo lepoto sinajskega
gorovja.

Začel sem razumevati, zakaj je prav sem gor,
vpričo samotnega tihega veličastva svojega stvar¬
stva, poklical Bog vodnika izraelskega ljudstva,
zakaj ga je hotel prav v tej zgovorni samoti na¬
praviti za postavodajalca, za svojega zastopnika
med izvoljenim ljudstvom —.

Oče Ljuba je prisopihal na vrh in za njim beduin,
ki je šel pripravljat južino, z očetom pa sva stopila
v kapelico.

Majhna stavba je, morebiti deset metrov dolga.
V kapelici je oltar, ikone visijo naokoli. Pa le redko
se opravlja tu služba božja. V kotu za vhodom sem
zagledal kup knjig, obredne knjige so bile, med
njimi je ena ruska, zelo lepa, pa je žal tudi zelo
zanemarjena.

Poleg kapelice stojijo še ostanki abside, pol¬
krožne oltarne stene. Oče Ljuba mi je razlagal, da
je nekdaj stala na mestu sedanje Mozesove kape¬
lice cerkev, ki so jo pa Saraceni porušili. Sv. Sil¬
vija akvitanska, ki je krog L 380 potovala po svetih
krajih, pripoveduje, da je na vrhu Mozesove gore
našla cerkev in tudi v njej molila. Cerkev je morala
biti precej velika, po vsem vrhu so raztresene ru¬
ševine. Starodavne razvaline so vsekakor dokaz,

165

da je že v četrtem stoletju po Kr. džebel Musa
veljal za goro deseterih zapovedi.

Poleg kapelice je mošeja. Mohamedani namreč
Mozesa visoko spoštujejo, koran ga imenuje celo
postavodajalca. Poleg mošeje pa je votlina, v njej
je prebival Mozes, tako pravijo, ko je bil 40 dni
na gori. Da ni ves tisti čas zunaj na prostem stal,
posebno ponoči ne, to je vsekakor razumljivo. Da
pa si je prav v tisti votlini zavetje poiskal, to se
pa ne da dokazati.

Ko se je vseh lepot in groz do dobra naužila
duša, smo poskrbeli po napornem plezanju še tudi
za telo. Oče Ljuba — oskrbnik samostana — nas
je dobro založil in vteknil v košaro poleg drugih
okusnih reči tudi steklenico rujnega sinajskega vina
zame, zase pa steklenico dateljnovega žganja. Si-
naiti sicer ne smejo piti vina, pač pa jim pravila
ne branijo žganja.

Poldne je minilo, ko smo se poslovili od samot¬
nega vrha in veličastnega razgleda ter se odpravili
po strminah navzdol. Sestop je bil težaven, parkrat
mi je spodrknilo na gladkih stenah, pa oče Ljuba
je skrbno pazil name. V zahvalo sem ga na nekem
snežišču prijateljski, pa prav po pohorsko okepal.
Čez slabo uro smo bili v kotlinasti ravnici pri
Elijevi kapeli.

Kapela tista stavba pravzaprav ni, le lesena
koča je in v njej ležišče, klop, križ, par slik, zbirka
loncev in ponev, poleg koče pa skladovnica drva.
Včasi stanuje v koči, je pravil Ljuba, kak brat sinait
za pokoro ali pa da zadosti svojim željam po po¬
polni samoti.

Iz koče se pride v ozko votlino, v njej je sta¬
noval, tako je razlagal oče Ljuba, prerok Elija, ko
je pribežal na Sinaj.

Poleg koče je še studenec in majhen, zagrajen
vrtič, v njem pa starodavna cipresa. Kraj je pravi

166

količek miru, kakor nalašč pripravljen za puščav-
niško življenje.

Tudi mi smo se za nekaj uric vdali puščavni-
škemu življenju. Beduin in oče Ljuba sla zanelila,
pristavila lonce in ponve ler kuhala obed, jaz pa
sem sedel na klopi in sanjal v božji svet.

Pozno je bilo, ko smo prilezli skozi divje žrelo
med navpičnimi stenami k samostanu.

2 .

Sedel sem na skali ob robu doline er-Raha in
bral. Sam sem bil.

Zgodaj sva odšla tisto jutro z očetom Ljubo iz
samostana, da obiščeva wadi et-Tle. Sinaiti imajo
v wadiju rodovitno oazo, polno oljčnih nasadov,
izdaten studenec jo namaka in samostanski brat
jo oskrbuje. Obedovala sva pri njem, si ogledala
oazo, hodila po bližnjem gorovju in obiskala raz¬
padle celice nekdanjih samotarjev, nazadnje pa se
podala v dolino er-Raha. Oče Ljuba je imel opravka
pri beduinih, ki taborijo tu pa tam na robu doline,
pustil me je za nekaj časa samega in vdal sem se
svojim mislim.

Dolina er-Raha, »dolina počitka«, leži severno
od samostana, kake tričetrt ure je do nje. Prav¬
zaprav že ni več dolina, velika ravnina je sredi
gorovja. Poldrugo uro sem potreboval, da sem jo
prehodil po dolgem, dobro uro pa za po širokem.
Strmo gorovje jo obdaja od vseh strani, na jugu
pa jo zapira mogočna granitna stena Mozesove
gore, oziroma njeni trije severni vrhovi Ras es-
Safsaf. Wadiji vodijo iz doline na vse strani, med
njimi na jug vzhodno od Mozesove gore wadi ed-
Der, ki v njem leži samostan, zapadno od Moze¬
sove gore pa wadi el-Ledža, ki sem ga prejšnji dan
obiskal in našel v njem vse polno nabatejskih na¬
pisov iz prvih stoletij po Kristusu. Lepšo pokra-

167

jinsko sliko kot je dolina er-Raha z Mozesovo goro
v ozadju je težko kje najti na svetu.

In tu v tej dolini, tako trdi sporočilo in tako misli
večina katoliških in tudi nekatoliških znanstvenikov,
poznavalcev Sinaja, tu se je utaborilo ljudstvo za
leto dni po izhodu iz Egipta in tamle pod goro, na
južnem koncu doline je ljudstvo stalo, ko je Bog
med gromom in bliskom oznanjal svoje zapovedi.
Zares, izrazitejšega, veličastnejšega pozorišča si ni
mogoče zamisliti za svetovno dramo, ki je v njej
nastopil sam najvišji postavodajalec in stopil pred
milijonski narod.

Listal sem po drugi Mozesovi knjigi: V tretjem
mesecu izhoda Izraelovega iz Egipta — sem bral
na 19. poglavju — istega dne so prišli v puščavo
sinajsko ... In tam so se utaborili, gori nasproti.
In Mozes je šel na goro in Bog ga je poklical z
gore — — in mu rekel: »Pojdi k ljudstvu in posveti
mi ga danes in jutri in pripravljeni naj bodo za tretji
dan. Tretji dan namreč bo prišel Gospod pred vsem
ljudstvom na goro Sinaj. In postavil boš moje ljud¬
stvo krog gore in jim rekel: Varujte se, da ne sto¬
pite na goro in da se ne dotaknete njenih mej; vsak,
ki se bo doteknil gore, bo umrl — —. In ko bo
zapela trobenta, tedaj naj pridejo h gori — —.

In že je prišel tretji dan in jutro je zasijalo, in
glej, začulo se je grmenje in zasvetili so se bliski
in gosta megla je pokrila goro in glas trobente je
vse močneje donel in balo se je ljudstvo, ki je bilo
v taboru. In ko jih je Mozes izpeljal iz tabora Bogu
naproti, so se postavili ob vznožju gore. Vsa gora
sinajska pa se je kadila, kajti Gospod je stopil
nanjo v ognju in dim se je dvigal iz nje kakor iz
topilnice in vsa gora je bila grozna.

In Gospod je stopil na vrh sinajske gore in po¬
klical Mozesa na vrh. In Gospod je govoril: Jaz
sem Gospod tvoj Bog, ki te je izpeljal iz Egipta,

168

iz hiše sužnosii. Ne imej tujih bogov poleg mene.
Ne moli jih in ne časti jih.‘«

In dalje pripoveduje druga Mozesova knjiga, da
je šel Mozes na goro s 70 starešinami in kako so
videli Boga in pod njegovimi nogami je bilo kakor
tla iz safirovih plošč in kakor nebo, kadar je jasno.
In Gospod je rekel Mozesu: »,Pridi k meni na
goro in dal ti bom kamnite table in postavo in za¬
povedi —.‘« In Mozes je šel skozi oblak na vrh
gore in je ostal tam 40 dni in 40 noči.

In ko je ljudstvo videlo, da se Mozes obotavlja
priti z gore, se je zbralo pred Aronom in mu reklo:
,Napravi nam bogove, ki nas bodo vodili — —
In Aron jim je napravil tele iz zlata, rekoč: ,To so
bogovi, ki so te izpeljali iz Egipta — In postavili
so oltar in darovali in ljudstvo je sedlo k pojedini
in k pitju, nato pa vstalo in plesalo —. In v tem
je prišel Mozes z gore. In — ko je videl tele in ples,
se je silno razjezil in je zgrabil table in jih razbil
ob vznožju gore —.

In prišla je kazen nad ljudstvo in ko so se spo¬
korili, je postavil Mozes sveti šotor, posvetil du¬
hovne in uredil službo božjo.

In drugo leto, v drugem mesecu, dvajsetega dne
se je dvignil oblak iz svetega šotora in odpotovali
so sinovi Izraelovi iz Sinajske puščave —.«

Zamislil sem se v slikovito pokrajino.

Tritisoč petsto let je minilo, odkar so se ti do¬
godki na Sinaju vršili. Nobenih sledov niso zapu¬
stili Izraelci o svojem bivanju v sinajskih gorah,
nobenih napisov, — vsaj do danes še nihče ni ni¬
česar našel. Kod so hodili, ko so prišli čez Rdeče
morje, kje so se utaborili za leto dni? In kje je
gora, na katero je stopil Bog in jim dal zapovedi?
Sveto pismo govori o »sinajski gori« in o »gori
Horeb«, natančnejših podatkov pa nam o gori ne
pove.

169

Edino starodavno izročilo nam priča, da je gora
deseterih zapovedi današnji džebel Musa, dolina
er-Raha pa kraj, kjer so Izraelci tisto leto taborili.

Priče tega izročila so številni samotarji, ki so
se že v prvih časih krščanstva naselili na Moze-
sovi gori in v njeni bližini. Samotarji so živeli sicer
tudi po drugod na Sinajskem polotoku, največ pa
jih je živelo blizu Mozesove gore, toliko, da jim je
1.530 car Justinijan pozidal na kraju prejšnje cerkve
gorečega grma trdnjavo, ki naj bi jih branila pred
Saraceni. Ta trdnjava je deloma ohranjena še v
današnjem samostanu. Kaj drugega je pač vabilo
te samotarje v bližino Mozesove gore ko staro¬
davno, nam že izgubljeno sporočilo, da je Moze-
sova gora gora deseterih zapovedi.

Druga priča je kapelica gorečega grma, ki je
stala na kraju današnje samostanske cerkve. Našla
jo je že v četrtem stoletju carica Helena in nekaj
desetletij pozneje tudi sv. Silvija akvitanska.

Tretja priča pa je cerkev vrh Mozesove gore,
njene razvaline smo omenili. Tudi to cerkev je vi¬
dela že sv. Silvija v drugi polovici četrtega sto¬
letja.

Obe starodavni svetišči spričujeta prav kakor
samotarji, ki so se v njuni bližini naseljevali, da je
današnja Mozesova gora že v prvih časih krščan¬
stva veljala za goro deseterih zapovedi, — najbrž
na podlagi kakega starejšega, nam nepoznanega
sporočila.

Za to pa govorijo tudi krajevni razlogi.

Ni mnogo, kar nam pove sveto pismo o »sinajski
gori«, zadostuje pa, da vsaj s precejšnjo verjet¬
nostjo določimo kraj.

Izraelci so pod sinajsko goro taborili leto dni.
Bilo jih je pa 600.000 mož brez otrok in velika mno¬
žica drugega ljudstva in drobnice in goved in raz¬
ličnih živali brez števila. Utaborili so se pa »sinaj-

170

ski gori nasproti«. Torej je moralo biti v neposredni
bližini gore prostora za približno milijon ljudi. Na
vsem Sinajskem polotoku, to poudarjajo vsi, ki ga
poznajo, pa ni v neposredni bližini kake visoke
gore najti takega prostora, razen na severni strani
Mozesove gore. Tam leži ravnina er-Raha, raz-
sežna dovolj, da na njej lahko tabori milijon ljudi.

Pa še drugi krajevni razlogi govore za to.

Bog je naročil Mozesu: »Postavil boš moje ljud¬
stvo krog gore-.« Edini džebel Musa daje mož¬

nost za to. Na severu gore leži ravnina er-Raha,
na vzhodu wadi el-Der, na zapadu wadi el-Ledža,
na jugu nizko sedlo. Džebel Musa je samostojna
gora, sama zase stoji, izlahka se je postavilo ljud¬
stvo krog te gore in poslušalo zapovedi božje. No¬
ben drug vrh na vsem polotoku nima take lege.

Dalje pripoveduje sveto pismo, da je Mozes več¬
krat šel na goro. Vsega je bil najmanj petkrat na
vrhu. Pot iz tabora na vrh torej ni bila ne predolga,
ne prenaporna. S to zahtevo svetopisemskega po¬
ročila se prav dobro ujemajo krajevne razmere
naše Mozesove gore. V dobrih dveh urah si z rav¬
nine er-Raha na vrhu, v poldrugi uri nazaj. In pre-
težavna, prenevarna ta pot ni.

Tukaj torej, v senci mogočnega džebel Musa, v
ravnini er-Raha in v sosednih wadijih, je prebivalo
izvoljeno ljudstvo leto dni, občevalo v veličastni
gorski samoti s svojim Bogom in se pripravljalo
na svoj poklic —. Kako čudovito primeren kraj si
je izbrala božja Modrost za svoje namene!

Klicanje me je zbudilo iz razmišljanja. Oče Ljuba
je prihajal. Opravil je svoje oskrbniške posle in
me prišel vabit, naj obiščem z njim družino mojih
dveh vodnikov.

Ob pobočju gorovja, na robu doline, je same¬
valo pet, šest nizkih, črnih beduinskih šotorov. Psi
so besno zalajali, ko sva prihajala. Pa velik bradat

171

beduin je stopil izza šotora in jih pregnal, naju pa
povabil na črno kavo.

Zvedavo sem ogledoval nizke, komaj nekaj nad
meter visoke šotore. Zračno je vsekakor dovolj pod
njimi. Saj so na vse strani odprti. Drugega namena
pač nimajo, ko da dajejo senco v opoldanski
vročini.

Ali so pač bili šotori Izraelcev pred 3500 leti
v dolini er-Raha drugačni — ? Ne verjamem. Živ¬
ljenje puščavskih nomadov se v tisoč letih le malo
izpremeni.

Pil sem gostoljubno ponujeno kavo, brez slad¬
korja seve, in se pogovarjal s šejhom in z vodni¬
koma o potovanju po sinajskih wadijih. Rad bi bil
obiskal oazo Feran in še to in ono, prilika bi bila
ugodna, predrago bi tudi ne bilo, — pa časa je
manjkalo. V treh dneh sem moral biti spet v Toru,
če sem hotel ujeti parnik za v Suez. In moja pot je
bila še dolga, komaj četrtino sem je šele prehodil.
Palestina me je še čakala, Libanon in daljni Ba¬
bilon.

172

Sedel sem na terasi svojega hotela pri črni kavi,
počival od sinajskih naporov in pregledoval naj¬
novejše časopise. Potreben sem jih bil. Saj sem
bil štirinajst dni brez zveze s svetom.

Nekdo je prišel na teraso, sedel blizu mene in
tudi naročil črno kavo. Nisem se ozrl za njim, pre¬
več so me zanimali časopisi.

Nekaj časa je bilo tiho, nato je prišlec parkrat
izzivalno zakašljal, in ker to ni izdalo, je pol šaljivo
pol nepočakano zaklical po nemško:

»Ali ste ali niste — ?«

Naglo sem se okrenil. Kdo neki govori tukaj v
Ismailiji nemški, pa da mene pozna navrh — ?
Prinzhofer ni bil, njega sem pravkar obiskal.

Bil je moj dobri znanec, wesifalski trgovec.

»Vi tukaj — ? Mislil sem, da ste že zdavnaj v
Jafi ali pa že celo doma.«

»Seveda sem jaz!« se je smejal. »Spoznal sem
Vas in si tudi takoj mislil, kaj tukaj počenjate.
Gotovo ste iskali potopljenega faraona ob obalih
Rdečega morja!«

»Seveda! Pa ga nisem našel, ker leži v egiptov¬
skem muzeju v Kairi. Kaj pa Vi?«

»Trgovski posli! Davi sem prišel v Ismailijo, drevi
se odpeljem v Pori Said, jutri pa najbrž v Jafo. In
Vaša pot je najbrž ista?«

»Ne. Nocoj se odpeljem v Kairo in šele čez
teden odpotujem v Obljubljeno deželo.«

»Torej ste tod gotovi s svojimi študijami?«

»Kolikor toliko. Pravkar prihajam s Sinaja.«

173

»Ni mogoče! Ste si upali na Sinaj? To mi morate
povedati!«

Pripovedoval sem mu svoje dogodivščine. Z ve¬
likim zanimanjem je poslušal, pokimaval, povpra¬
ševal in h koncu dejal:

»Torej ste sedaj popolnoma prepričani o resnič¬
nosti dogodkov, ki bi se naj bili tod vršili?«

»Prepričan sem bil že prej. Obiskal sem te kraje,
da na podlagi krajepisnih in narodopisnih študij
svetopisemske dogodke temeljiteje razumem.«

»Hm! Svetopisemski dogodki res v teh krajih, bi
rekel, kar plavajo po zraku. Človek se nehote spo¬
minja na izhod Izraelcev, na prehod čez morje in
na druge take pripovedke. Veste, mi protestanti
mnogo več beremo sveto pismo nego vi katoličani,
zato ga pa tudi dobro poznamo.«

»Poznate da! Pač pa so vam vsi ti dogodki le
pripovedke.«

»Sveto pismo je zase, gospod, veda pa zase! In
moderna veda razodeva in dokazuje, da so do¬
godki, zlasti v Mozesovih knjigah, pobožne, lepe
pripovedke. Manjka pa jim vsakršne znanstvene
vrednosti. Zgodovina niso! To vidite, če jih le samo
površno pregledate.«

»Vem, tako je Vaše mnenje. Govorila sva že
o tem.«

»Da. O egiptovskem Jožefu. Priznal sem Vam,
da ni brez podlage, kar ste tistikrat povedali. Pri¬
znam tudi danes, da utegnejo te pripovedke biti
zgodovinski nadahnjene. Zgodovina pa niso!«

»Izvrstno! Če bova še nekaj časa skupaj, se bo¬
dete navzeli čisto katoliškega naziranja!«

»Kako to mislite?«

»Ker tudi noben pravilno poučen katoličan ne
trdi, da bi bilo sveto pismo zgodovinska knjiga.
Sv. pismo vobče ni znanstvena knjiga, verska
knjiga je, zato pripoveduje dogodke z verskega,

174

božjega stališča. Isti dogodek pa doni čisto dru¬
gače, če ga pripoveduje znanstvenik, zgodovinar,
ko pa če ga pripoveduje kdo drug s stališča božje
Previdnosti, ki vodi in vlada človeško usodo.
Vkljub drugačni pripovedni obliki pa je dogodek
lahko v obeh primerih resničen.«

»Ampak —

»Potrpite, prosim!« sem ga ustavil. Predmet me
je razvnel. »Tudi iz drugih vzrokov je ta otroško
pripovedna oblika pri svetopisemskih dogodkih
čisto umljiva. Pomislite, dragi moj, da so dogodki,
zlasti prve Mozesove knjige, starodavna izročila,
ki so prišla do pisatelja, recimo do Mozesa, skozi
tisočletja iz otroških dob človeštva, pomislite, da te
pisatelj pisal svojo knjigo za preprosto pastirsko
ljudstvo, ki je imelo o svetu in življenju prav otroške
pojme, najmanj pa je imelo take pojme, kakor jih
imamo mi! Isto velja tudi o pisatelju samem. Zato
je razumljivo, da so dobili dogodki v sv. pismu tisti
otroški značaj, ki smo ga sicer vajeni pri pripo¬
vedkah.

Kljub temu pa so ti dogodki zgodovinsko res¬
nični, resnično je tudi krajepisno in narodopisno
ozadje dogodkov. Stvar vede je, da to dokaže.

Vidite! Tako sva si prišla čisto blizu —!«

»Hm —! Če bi bili ti dogodki zgodovina, bi se
morala najti tudi izven sv. pisma kaka sled o njih,
recimo kaki hieroglifski napisi. Le mislite n. pr. na
izhod milijonskega naroda Izraelcev in na pogin
egiptovske vojske in faraona! Pa o vsem tem ne
najdete besedice na egiptovskih spomenikih!«

»Gospod! Načeli ste vprašanje, ki se je ob njem
že marsikateri nasprotnik sv. pisma spoteknil, ker
se je predaleč upal. Ali morete dokazati, da je iz¬
kopan že zadnji hieroglif, da je najden že zadnji
papiros? Ali ne veste, ki toliko berete znanstvene
reči, da vsako leto spet kaj novega najdejo, da je

175

marsikatera taka najdba kakor blisk osvetlila in
razjasnila že marsikatero nejasno stran Mozesovih
knjig?«

»Pa o Mozesu in o Izraelcih in posebej o poginu
egiptovske vojske v Rdečem morju še niso ničesar
našli!«

»Trmasti ste! Kar še ni, se še lahko zgodi! Kar pa
posebej zadeva Mozesa in pogin faraonove vojske,
pa Vam tole povem. Egipčani so sicer mnogo pi¬
sali, zgodovinarjev, znanstvenih pisateljev po naših
pojmih pa niso imeli. Kar je zgodovinskih spome¬
nikov iz starega Egipta, so vsi le naročeni slavo¬
spevi na faraone in njihova dela. Sami sebe so
faraoni proslavljali na pilonih in tempeljskih stenah,
svoje zmage so dali pisati na papiros. In ti slavo¬
spevi so vse drugo ko objektivna zgodovina. Svojih
porazov, svojih ponesrečenih pohodov niso za¬
pisovali. Dobro pa veste iz sv. pisma, da je v
zadevi Mozesa in izhoda iz Egipta tedanji faraon
prav slabo odrezal. Po vsem, kar poznamo egip¬
tovske »zgodovinarje«, je čisto umljivo, da o tem
molčijo.

Še nekaj! Egipčani so bili ponosen narod, silno
visoko so mislili o sebi in o svoji kulturi, s pre¬
ziranjem so gledali na svoje sosede, posebej še na
tiste nomade, ki so prihajali leto za letom od vzhoda
iz puščave v rodovitni Egipt. Ta poteza egiptov¬
skega značaja odseva iz vsakega papirosa.

Pa pride kopa pastirjev kruha beračit v bogati
Egipt — Jakob in njegovi sinovi. Ali res mislite, da
se je oholim egiptovskim faraonom vredno zdelo,
te samo besedico o teh beračih vplesti v svoje
slavospeve? In Mozes in izhod Izraelcev! Dobri
Bog! Kolikokrat so prihajali v Egipt in odhajali iz
njega narodi in rodovi, iz izvenegipfovskih virov
zvemo o tem, egiptovski viri pa o tem molčijo.

176

5arbarski sosedi so jim biii prenizki, da bi se
menili zanje —.

Sicer pa, dragi gospod, če so tudi kdaj omenili
Jakobite in Mozesa in Izraelce, ali mislite, da so jih
imenovali v svojih spomenikih z istimi imeni ko
sv. pismo? Da so gledali Egipčani Izraelce in nji¬
hovo življenje in njihove doživljaje z istimi očmi,
s katerimi so Izraelci v svoji narodni zavesti gledali
sami sebe? Da so popisali zgodovino Izraelcev v
Egiptu z istega verskega, božjega stališča, s ka¬
terega jo popisuje sv. pismo — ? Morebiti, in skoraj
bi ne dvomil o tem, nam egiptovski spomeniki res
omenjajo to in ono o Izraelcih, o Jožefu, o Mozesu,
— pa premalo še poznamo njihov jezik, njihove
zemljepisne in narodopisne izraze, da bi mogli
točno razbrati iz njihovih spomenikov, koga mislijo,
kaj mislijo. Mnogo imamo egiptovskega slovstva,
pa mnogo je še za nas nejasnega v njem! Pa danes
smo že tako daleč, da si noben resen znanstvenik
ne upa trditi, da so svetopisemski dogodki Moze-
sovih knjig gladko izmišljeni. Rajši molči, ker se
boji, da ga že prihodnja ura osramoti.«

»No, pa bom tudi jaz rajši molčal k temu po¬
glavju. Ampak«, je pridejal z značilno trmo, »čemu
vse te lepe besede in ves ta dolgi lepi govor, če je
pa dokazano, da so Mozesove knjige nastale med
osmim in šestim stoletjem pred Kristusom, morebiti
še pozneje. Mozes torej knjig vobče m pisal. Tega
pa ne morete ovreči!«

»Tudi ne bom. Ker prvič tudi Vi svoje trditve ne
morete dokazati — je še nihče ni —, drugič pa ker
bi ne bila gotova. — Vaš vlak pride čez dobro uro.

Namesto vseh dokazov Vas hočem le samo eno
vprašati. Zakaj bi naj Mozes ne bil pisal — ? Iz¬
obražen je bil, obiskoval je tempeljsko šolo, nobena
stroka egiptovske vede mu ni bila nepoznana. Tudi
pisati je znal. Poznal je tudi egiptovsko slovstvo,

12 [ 7 . Kaire v Bagdad.

177

ki je bilo prav tistikrat zelo razvito, bral je na¬
rodne pripovedke o zgodovini egiptovskega na¬
roda, bral je slavospeve na faraone, poznal je
tudi egiptovsko verstvo. Med svojim ljudstvom
pa je našel dragocene zaklade prastarih izročil
iz časov, ko je še Abraham živel v Mezopo¬
tamiji, in še starejša sporočila. In če je marsikaj
drugega v Egiptu vplivalo na Izraelce, zakaj bi naj
ne bila vplivala nanje tudi duševna egiptovska kul¬
tura? Vsaj na Mozesa in na kneze ljudstva, ki so
gotovo bili tudi izobraženi —. Vse to je tako rekoč
stisnilo Mozesu trstiko in papiros v roke, da je
začel po zgledu egiptovskega narodnega slovstva
tudi za svoje ljudstvo pisati zgodovino.

Trditev, da Mozes ni ničesar pisal, ali še sploš¬
neje rečeno, da Izraelci pred osmim stoletjem niso
imeli slovstva, ta trditev se mi zdi smešna in ozko¬
srčna in nevredna velikih znanstvenikov, ki so sicer
globoko izobraženi in duhoviti.«

Tako sva se prerekala in čas je minil. Treba je
bilo oditi na vlak.

Prisrčno sva se poslovila. Ne vem, ali ga bom
še kdaj videl, tudi ne vem, ali sem ga prepričal. Le
to vem, da je vsaj enkrat v življenju čul tudi drugo
plat zvona. In to je vsekakor dobro.

Tisti večer sem po treh tednih spet prispel nazaj
v sijajno Kairo. Teden dni pozneje, v začetku marca,
pa sem se poslovil od bajnih čudežev Egipta ter
odpotoval v Sveto deželo.

178

TRETJI DEL

KRIŽEM PO PALESTINI

13 Iz Kaire v Bagdad.




'

.


Kantara-Est.

IZ KAIRE V JERUZALEM.

1 .

Na robu puščave je dremal nočni ekspres Kaira-
Haifa.

Blizu polnoči je bilo. Rahel svil zvezd se je raz¬
lival po puščavi, redke žarnice so osvetljevale po¬
stajo, nekaj nizkih lesenih hiš in nekaj šotorov,
razpostavljenih po pesku. Dve leti je stara ta po¬
staja, preprosta je in zasilna, pa njeno ime Kantara-
Est je že znano povsod, kjer imajo ljudje denar
za potovanje. Saj je prva postaja na edini progi,
ki veže Afriko in Azijo.

Popotnikov je bilo malo videti. Eni so še imeli
opravka v carinarnici doli ob kanalu, edini zidani
stavbi na vsej postaji, drugi so že dremali po vo¬
zovih, spet drugi pa so šele prihajali iz Afrike,
čez kanal, s postaje Kantara-Wesf, ki je zadnja ob
južni obali kanala.

Angleški vojaki z nasajenimi bajoneti so stražili
dohode k vlaku; na vsak korak sem moral pokazati
potni list in še posebno dovoljenje za vstop v Pa-

13

183

lesiino in še izkaz, da imam za tri mesece dovolj
denarja.

Utrujen od nočne vožnje iz Kaire, slabe volje
radi nečuvenega sitnarjenja carinarjev, proti ka¬
terim so njihovi jugoslovanski tovariši prave ovčke,
sem zlezel v dolg, rjav voz drugega razreda, ker
do spalnega voza Kaira—Jeruzalem moj žep ni
segel, razložil obilno prtljago po praznem oddelku,
si napravil udobno ležišče in čakal na odhod v Ob¬
ljubljeno deželo.

Čemu tole triurno čakanje v puščavi, sem go¬
drnjal. Čemu je treba prestopiti iz vlaka Kaira—
Port Said, zakaj ne napravijo mostu čez kanal,
ampak nas prav po srednjeveško prevažajo na
brodu, zakaj ne opravijo carine kar na vlaku?
Sedanja petnajsturna vožnja iz Kaire v Jeruzalem
bi se dala z direktnimi vozovi skrajšati na dvanajst
ali celo na deset ur.

Nezadovoljni modernež! Kako srečni bi bili naši
nekdanji jeruzalemski romarji, da jim je bilo dano
priti iz Kaire v Jeruzalem z udobnim brzovlakom
v petnajstih urah, namesto da so se morah poldrugi
dan voziti po morju iz Aleksandrije in tvegati živ¬
ljenje pri izkrcavanju v Jafi. Niti sanjalo se jim ni,
da bo kedaj brzovlak drevel po peščeni puščavi,
ki leži na meji med Egiptom in Palestino, in da
bodo njihovi nasledniki zvečer sedli v Kairi v
udobni vlak, pa.se drugo jutro zbudili pod jeru¬
zalemskim obzidjem.

Pa taki smo sodobni ljudje, siti civilizacije! In
ko boš z letalom v dveh urah iz Kaire v Jeruzalemu,
mislim, da boš tudi tistikrat — in ni več daleč do
tedaj — še godrnjal nad zamudami. Je pač tako,
da vedno godrnjamo!

Pa komu je prišla duhovita misel, poprašujete,
da je potegnil železnico po puščavi iz Egipta v
Palestino?

184

Železnico je rodila svetovna vojna, kot rodi
vsako zlo tudi marsikaj dobrega.

Pred vojno sla bili v Palestini le dve železnici,
ena iz Jafe v Jeruzalem, druga, ozkotirna, pa iz
Haife v Damask. Ko so začeli prodirati združeni
Angleži in Francozi za umikajočimi se nemško-
turškimi četami od kanala v notranjost Palestine,
so si v ozadju postopoma gradili železnico, da so
imeli zvezo z Egiptom, svojim glavnim oporiščem.
To slrategično železnico so začeli na azijski strani
kanala, nasproti postaji Kantara na tedaj že ob¬
stoječi progi Kaira—Port Said. Kantara pomeni
most in že od nekdaj so tam na brodu prevažali
čez kanal karavane. Mostu čez kanal pa še dan¬
danes ni, največ iz stralegičnih razlogov in radi
tehničnih iežkoč. Popotnike prevažajo na motor¬
nem brodu, pravijo pa, da bodo sčasoma napravili
dvigajoči se most, ki ne bo oviral prometa po
kanalu.

Po vojni so Angleži, mandatarji Palestine, slra-
tegično železnico izpopolnili in jo opremili za tujski
promet. Dandanes teče proga blizu morske obali
od Kaniare do Haife in se v Lyddi križa s staro
progo Jafa—Jeruzalem. Dnevno vozi ekspresni vlak
v vsaki smeri, zvečer iz Kaire, zjutraj iz Haife.
Razen lega še vozi nekaj lokalnih vlakov med važ¬
nejšimi palestinskimi postajami. Spalni vozovi vo¬
zijo iz Kantare-Est naravnost v Jeruzalem. Nihče
več ne potuje iz Egipta po morju v Palestino, vsak
rajši sede zvečer ob šestih v Kairi na vlak, pa je
drugo jutro ob devetih v Jeruzalemu.

Pomiril sem svojo godrnjavo voljo s tolažbo,
da bodo jeruzalemski romarji bodočega desetletja
potovali še udobneje in hitreje v Jeruzalem, se
razpoložil po mehki blazini in kmalu zaspal.

Nisem čul, kdaj je vlak zapustil Kantaro in kanal
ter odhitel v brezmejno puščavsko noč.

185

2 .

Zbudil sem se, ker me je nekdo stresel za nogo.

Sprevodnik je stal pred menoj in vljudno prosil
za tickef, za vozni listek. Dan je bil. Mož je imel
rjavo, ožgano lice, rjavo obleko khaki angleškega
kroja, na glavi farbuš, na prsih pa napis v velikih
hebrejskih črkah iz svetle medenine.

Zagrebel sem hkrati obe pesti v zaspane oči,
zazehal in šel iskat iicket, vmes pa sem se začuden
popraševal, kako pride tisti pristno pravi hebrejski
napis na železničarjeve prsi in ali bo treba z mo¬
žakarjem po hebrejsko govoriti.

Pa na srečo ni bilo treba. Ko je ščipal list, me
je v lepi angleščini poučil, da moram v Lyddi pre¬
stopiti na jeruzalemski vlak.

»Smo že v Palestini?« sem se začudil.

»Pravkar smo zapustili Gazo. V dobri uri smo
v Lyddi. Good by!« se je poslovil.

Neverjetno! Torej sem prespal vso puščavo in
zanimivo Gazo tudi! Škoda!

Pogledal sem na uro in na vozni red. Res! Ob
petih je bilo, vsaj po egiptovskem času, torej krog
polšestih po palestinskem času. In malo pred peto
uro odhaja vlak iz Gaze in ob polsedmih je v Lyddi.
Zaspal sem si Gazo.

Odgrnil sem okno na desni.

Solnce je stalo že precej visoko na sinjem ju¬
tranjem nebu. Ob progi je ležal valovit svet, pol
travnata pustinja, pol obdelano polje. Rdečkasta
zemlja je gledala iz redke trave. Drevja ni bilo
videti. Globlje v pokrajini se je svet polagoma
dvigal in zunaj na obzorju se je očrtavalo nizko
gorovje v sinjih jutranjih sencah. Vse više se ie
dvigalo od juga proti severu.

Moj prvi pogled po Sveti deželi!

Nižina ob progi je bila nedvomno nekdanja fili¬
stejska dežela, saj smo pravkar zapustili Gazo,

186

eno glavnih nekdanjih filistejskih mest. In gorovje
zunaj na obzorju? Da, iisto je moralo biti judejsko
gorovje, oziroma rob gorskih planot, sedemsto do
osemsto metrov visokih, na katerih ležijo sveto¬
pisemska mesta, tamle nekje, prav nasproti Gazi,
stari Hebron, više gori Detlehem in še bolj na
severu Jeruzalem.

Z žejnimi očmi sem vsrkaval sinjo pokrajino,
kopajočo se v mladem jutranjem solncu, valovito
ravnino, daljno sinje gorovje, deželo otroških sanj,
predmet mojih študijev, deželo tolikokrat zaželeno
in končno doseženo. Za nekaj mesecev bom njen
gost, križem bom potoval po njej. Ali mi bo odkrila
pogled v tajne svoje davne zgodovine, mi dala
razumeti svoj zagonetni obraz? S kakimi mislimi
in počutki se bom čez pol leta vračal po tejle
progi domov?

Obrnil sem se na levo. Prikazale so se mi nove
zanimivosti!

Angleži so speljali železnico čisto blizu morja,
da jo imajo v območju svojih bojnih ladij. Morja
samega ni videti iz vlaka, pač pa cele gore pe¬
ščenih sipin. Sredozemski zapadni veter, jako
vztrajen in močen, zanaša v deželo droben, rumen
pesek, ki ga morje naplavlja. Obal je vsa spe-
ščenela, nekdanja pristanišča so izginila, izginja
pa pod peskom že tudi kulturna zemlja, ki je kedaj
segala prav do morja. Saj je še železnica v ne¬
varnosti, ponekod so jo morali že preložiti in pre¬
pustiti stari tir peščenim valovom.

Kolodvori so večinoma majhne lične kočice iz
lesa in železa, pokrite z valovito pločevino. Po¬
stajni napisi govorijo v treh jezikih: v angleščini,
arabščini in v hebrejščini. V angleščini zato, ker
je angleščina dandanes uradni jezik Palestine, v
arabščini, ker je arabščina občevalni jezik večine

187

prebivalcev, v hebrejščini pa na ljubo judovskim
priseljencem, ki jim Angleži povsod radi ustrežejo.

Čudno se berejo starodavna svetopisemska
imena na modernih železniških postajah: Gaza,
Medždel-Askalon, Asdod, Jamnija, Lydda —. Spo¬
mini ti vstajajo na bojevite Filistejce, na silnega
Samsona, ki je tod junačeval. Že v mladih letih si si
ustvaril v domišljiji Sveto deželo ter vanjo slikal
in risal kraje, ljudi in dogodke; ko pa se prvo jutro
zbudiš v deželi svetopisemskih dogodkov, ti rezek
pisk lokomotive pretrga bajno sliko, kolodvori,
tračnice in brzojavni drogi pa ti pravijo, da je tudi
Sveta dežela doživela svoje dvajseto stoletje po
Kristusu.

Toda ne. Niso zabrisani vsi svetopisemski sle¬
dovi.

Trdo ob progi se vleče slabo shojena pot. Že
ves čas jo gledam, kar smo zapustili Gazo. Gotovo
pelje še dalje doli v Ariš in v Egipt. In tamle, glej,
se ziblje po poti, vlaku naproti, dolga karavana
težko obloženih kamel. Mogočne cule blaga jim
težijo grbe, na vrhu pa čepi rjav beduin. Kamele
stegujejo dolge vratove, prezirljivo pogleda včasi
katera na hropečo in ropotajočo novotarijo, kot
bi hotela reči, da to ne spada v deželo peska in
pustinje, sicer pa se ne zmenijo za nas. V hipu so
mimo.

Gledam za njimi, dokler ne izginejo za voglom.
In zdi se mi, da sem res videl košček prave Svete
dežele, take, kakršna se mi je porodila kedaj v
otroški domišljiji. Ali niso bili tisto madjanilski
trgovci, ki peljejo Jožefa v Egipt — ? Ali pa more¬
biti Jakobovi sinovi, ki gredo v Egipt žita kupovat?
Vsaj tod so gotovo potovali, ker železnica se pre¬
cej tesno drži starodavne karavanske steze iz Pa¬
lestine v Egipt, ki jo prerok Izaja imenuje »Via
Aegypti«.

188

3.

Težko in počasi sopiha vlak po ozki, skalnati
soteski doline Sorek navzgor. Po ostrih ovinkih
se suče, trdo ob skalnatih stenah in prepadih vozi,
kolesa cvilijo, dolgi vozovi škripljejo in pokajo v
sklepih. Nikamor ni videti ko v kamniti, suhi wadi
spodaj in v modro nebo gori.

Na progi Jafa—Jeruzalem smo. Zapustili smo
moderno urejeno, veliko križišče Lydda, pobrzeli
mimo krasnih, temnozelenih oranžnih nasadov in
po ravnih poljih ramelskih in sedaj se pehamo
strmo »gori v Jeruzalem«.

Dve uri potrebuje vlak iz Lydde v Jeruzalem.
Prava gorska železnica je, saj mora premagati
sedemsto metrov višinske razlike na razdalji komaj
87 km. Kajti Lydda leži nizko ob morju, Jeruzalem
pa nad 700 m visoko.

Proga Jafa—Jeruzalem je bila prva železnica
v Palestini. Začeli so jo 1.1892. Poprej so romarji
potovali iz Jafe v Jeruzalem peš in na konjih, tudi
na vozovih. Pa so rabili za to pot poldrugi dan do
dva dni!

Potnikov ni bilo mnogo v mojem oddelku. Sam
sem sedel v svojem kotu, držal Baedekerja v roki,
prebiral redke postaje in nestrpno čakal, kedaj
se bo videlo sveto mesto.

Bitfir, muslimanska vas, ptičje gnezdo gori v
strmih stenah, zadnja postaja pred Jeruzalemom,
je bila mimo. Nisem imel časa misliti na Bar Kohbo,
judovskega vsfaša, ki se je v bitfirskem skalovju
dve leti ustavljal Rimljanom, moje misli so hitele
naprej. V nekaj minutah bom videl sveto mesto!

Soteska se še zoži, vlak stoka v še hujšo strmino.
Koj nato pa se soteska razširi, vrtove zagledaš,
vinograde, celo zeleno trato. Vmes lične hišice.

Ali je to predmestje Jeruzalema? Ne še. Bae-
deker te pouči, da se dolina imenuje Wadi el~werd,

189

Rožna dolina. V primeri s sotesko spodaj je res
rožna dolina.

Pa vse kaže, da smo blizu velikega mesta. Ši¬
roka, gladka cesta pride odnekod, avto šine mimo,
vse več hiš stoji po pobočju, velik samostan za¬
gledaš, vlak vozi hitreje in se ne muči več, dolina
se je raztegnila v ravnino, strmina je le še ne¬
znatna. Še berem v Baedekerju, da je tod nekje
David potolkel Goliata, in ko pogledam spet skozi
okno, stoji na desni zunaj že cela ulica hiš, velika
tovarna z visokim dimnikom, ogromen reklamni
napis priporoča ne vem že katero vrsto bencina
in olja za avtomobile, še več hiš pride naproti z
vrtovi in nasadi. Drhteč od pričakovanja, se nagnem
skozi okno, svež, bi dejal planinski vetrič mi ob¬
jame lice, vlak nenadoma zavije v ovinek in zdrdra
po ravnini in tamle spredaj z višine gleda sivo
mogočno obzidje, visok stolp pozdravlja — —.

Sion! Saj ga poznam s slik! In tamle tisto mo¬
gočno zidovje, tisto so pa Jafska vrata!

Vsak romar je ginjen, ko prvič v življenju zagleda
sveto mesto. Ko so ljudje še peš in na konjih ro¬
mali v Jeruzalem, so na zadnjih višinah kleče po¬
zdravili sveta tla.

In novodobni romar?

Solze so mi lezle v oči, pa presunljiv žvižg lo¬
komotive je rezko prekinil val pobožnih čustev,
utonila so v trušču in dirindaju kolodvora in po¬
polnoma jih je udušil banalni klic:

»Jeruzalem! Vsi izstopite!«

Umazan turban se je pojavil na oknu voza, pod
njim žareče, zaslužka željne oči v rjavem obrazu
Arabca.

Z mehanično, že stokrat na tem potovanju po¬
novljeno kretnjo sem segel po prtljagi, z meha¬
ničnimi, že stokrat ponovljenimi izrazi sem se
pogajal z nosačem, brez pobožnih čustev, pač pa

190

poln skrbi, kako bi v množici avtomobilov in vozov
izbral najcenejšega prevoščka, — tako sem stopil
prvikrat na sveta tla.

V besnem diru me je zapeljal avto po prašni
cesti, sam ne vem kod, in v četrti ure sem bil pred
avstrijskim gostiščem.

Šele ko sem se umil in preoblekel, šele ko sem
pristopil — ob polenajstih — k oltarju v tihi, lepi
domači kapelici gostišča, par korakov od postaje,
kjer je Gospod srečal svojo žalostno mater, šele
tedaj so čustva nemoteno privrela iz polnega srca.

191

Salomonovi hlevi.

V PODZEMELJSKEM JERUZALEMU.

1 .

Vidim, kako majete z glavo nad mojim čudnim
naslovom. Kdo pa bo hodil po jeruzalemskih kle¬
teh? Ali pa se je mar Jeruzalem v zemljo pogreznil?

Oboje je v nekem oziru res. Po kleteh, po pod¬
zemeljskih prostorih mora hoditi, kdor hoče Jeru¬
zalem videti, in v zemljo se je pogreznil, v sipinah
in razvalinah je pokopan — seveda ne sedanji
Jeruzalem, pač pa svetopisemski.

Ni ga namreč mesta na svetu, ki bi bilo doživelo
toliko razdejanj ko Jeruzalem. V šiiritisoč letih,
odkar ga poznamo, je bilo mesto blizu dvajsetkrat
do tal razdejano. In kolikokrat so bili v tej dobi
uničeni posamezni deli mesta! In po vsakem raz¬
dejanju je Jeruzalem spet nanovo vstal na razva¬
linah. Pri obnavljanju so uporabljali dele razrušenih
stavb ali pa vsaj del starega stavbnega gradiva,

192

drugo pa so zasuli, razvaline poravnali in pozidali
na njih novo mesto. Ruševine so se kopičile na
ruševine, sipine so zasule dolinice med griči, ki
je na njih stal nekdanji Jeruzalem, svet se je pola¬
goma dvigal in današnji Jeruzalem leži deset do
dvajset in še več metrov nad tlakom in nad temelji
svetopisemskega Jeruzalema. Slične pojave kaj¬
pada opažamo tudi v drugih starih mestih, v no¬
benem pa se ni nekdanje mesto pogreznilo tako
globoko v zemljo ko v Jeruzalemu. Saj ga ni mesta,
ki bi stalo že štiri tisoč let in bi imelo za seboj
tako burno, krvavo zgodovino, kakor jo ima Jeru¬
zalem.

Naj navedem nekaj primerov.

Med skalnatim vrhom jeruzalemskim in med dan¬
danes golo Oljsko goro leži globoka Kidronska
dolina. Znana nam je že iz ljudske šole. Kolikokrat
je šel Gospod čez potok Kiaron v vrt Gelsemani
in na Oljsko goro!

Dandanes potoka ni več in tla doline so se pre¬
selila za več metrov na vzhod. Struga nekdanjega
potoka pa leži skoraj dvanajst metrov globoko
pokopana pod ruševinami, ki so se nasule dol
z mesta.

Za koliko se je Kidronska dolina v teku stoletij
zvišala, se prav nazorno vidi na cerkvi Marijinega
vnebovzetja.

Če greš od vrta Gefsemani nekoliko korakov
po dolini proti severu, zapaziš pred seboj kos le¬
pega romanskega svoda. Zdi se ti, da je v zemljo
zakopan. Stopiš bliže, pa stojiš pred pročeljem
cerkve, ki leži globoko v tleh. Petnajst stopnic
pelje z današnje ceste doli k vhodu. Stopiš skozi
vrata, spet se pogrezajo široke stopnice globoko
v mračno notranjost. Enajst stopnic še spet na-
šteješ, pa si pred vhodom v cerkev Marijinega
vnebovzetja. Iz dvanajstega stoletja je, iz časa

193

križarjev, in leži sedem metrov pod Kidronsko
dolino. Za toliko se je svet v osmih stoletjih v
Kidronski dolini zvišal.

Še je treba iti po stopnicah, kakih dvajset jih je,
in šele tedaj stojiš pred cerkvijo, ki so jo pozidali
v petem stoletju. Ta cerkev leži dvanajst metrov
pod današnjo Kidronsko dolino.

Jeruzalem iz časa Gospodovega leži torej na
tem mestu res prav globoko pod zemljo.

Drug primer! Niže spodaj v Kidronski dolini
vidiš južno od današnjega tempeljskega obzidja
grič, Ofel imenovan. Nekateri najnovejši topografi
in zgodovinarji so razsodili, da je ta grič morebiti
tisti Sion, na katerem je stal grad Jebusitov, prva
naselbina na kraju današnjega Jeruzalema, in ki
ga je David zavzel v prvih letih svojega vladanja
ter si na njem pozidal prestolico.

Šli so kopat. In iz več metrov globokih ruševin
je prišlo na dan obzidje Jeruzalema iz časa kraljev,
mogočen okrogel obrambni stolp in številne v skalo
vsekane grobnice. Ni mnogo, kar so našli, in še ne
dokazuje, da bi bil Ofel res starozakonski Sion,
težko se bo dalo še kaj več najti, pa kar so našli,
priča, da leži zgodovina Jeruzalema res pod zemljo.

Pa pojdiva še dalje navzdol po Kidronski dolini,
pod vznožje krščanskega Siona, tistega, na katerem
je Gospod obhajal zadnjo večerjo. Francoski
asumpcionisti so kupili na tem pobočju velik kos
zemljišča, začeli s kopanjem in izkopali krasne,
dobro ohranjene stopnice, ki peljejo z vrha Siona
skoraj v ravni črti čisto do dna Kidronske doline.
Stopnice so ležale tri metre globoko v zemlji in
v ruševinah. Desno in levo od stopnic so izkopali
temelje hiš v grško-rimskem slogu prvih stoletij
po Kristusu.

Ni dvoma, da so te stopnice iz Gospodovih ča¬
sov. Tistikrat je bil krščanski Sion še obljuden in

194

je moral imeli zvezo tudi s Kidronsko dolino. Za
cesto je pobočje prestrmo, napravili so stopnice.
Zelo verjetno je torej, da je tudi Gospod kedaj hodil
po teh stopnicah, da so te stopnice poslušale
Njegov zadnji pogovor z učenci na veliki četrtek,
ko je šel z njimi v Getsemani, in da so Ga po teh
stopnicah zvezanega gnali na Sion v Kajfovo hišo.

Že ti primeri pričajo, da ni dovolj, če si samo
od zunaj pogledaš današnji Jeruzalem, potem pa
poveš in zapišeš, tu je bil Davidov grad ali tamle
po tisti ulici je hodil Gospod. Kdor hoče videti
kraje, kjer so se vršili svetopisemski dogodki, mora
iti v podzemeljski Jeruzalem.

Pa zakaj, poprašujete, poudarjam tako zelo to
dejstvo?

Zato, ker hočem podkrepiti verodostojnost iz¬
ročil, ki pričajo, da se je na tem ali onem kraju
v Jeruzalemu — in isto velja o Sveti deželi vobče
— godil kak svetopisemski dogodek.

Morebiti si že čul ali bral, da je kdo dvomil nad
svetimi kraji v Jeruzalemu in po drugod v Sveti
deželi, češ, kdo pa ve, da se je to in to res na tem
kraju zgodilo? Več tisoč let je že minilo, ljudje so
že zdavnaj pomrli, pozabilo se je, kje je kaj bilo.

Takega nevernega Tomaža je treba peljati v
podzemeljski Jeruzalem. Pokazati mu je treba te¬
melje že zdavnaj razpadlih svetišč, ki jih je že
v četrtem stoletju carica Helena pozidala nad mesti
svetih dogodkov, torej ob času, ko je spomin nanje
še gotovo živel v pravnukih tistih ljudi, ki so do¬
godke gledali z lastnimi očmi. Pokazati mu je treba
globoko pod tlakom današnjega Jeruzalema, po
kleteh in po drugih podzemeljskih prostorih da¬
našnjih hiš nahajajoče se sledove nekdanjih jeru¬
zalemskih ulic, tak nevernež naj gre gledat stare
okrušene zidine, ki so na njih pozidane današnje
hiše ali pa ki ležijo globoko zakopane v ruševinah

195

in sipinah — in kameni mu bodo pričali o davnih
dogodivščinah, kjer molčijo ljudje, ki so že davno
pomrli.

Kramp in motika znanstvenika sta razgrnila velik
del zgodovine Jeruzalema, obenem pa tudi osve¬
tlila premnoga krajepisna vprašanja. Trditev, da
se je ta ali oni dogodek vršil na kakem mestu, ni
samo pobožno mnenje, legenda, ampak je za ve¬
čino krajev znanstveno dokazana resnica.

2 .

Na zapadni strani Jeruzalema zunaj mestnega
obzidja, pa čisto blizu njega, je stal ob Gospo¬
dovem času skalnat grič, morebiti je bil kakih šest
metrov visok. Pravzaprav ni bil niti grič, ampak
le skalnat izrastek na grebenu, ki se vleče od Siona
proti severu. Kopast je bil, podobo lobanje je imel,
zato so ga imenovali Gulgolet. To besedo je spre¬
menil latinski prevod v Golgoto in jo prevedel
s Kalvarijo, kar dobesedno pomeni lobanjo. Ver¬
jetno je, dokazano pa ni, da so na tem skalnatem
griču Judje obešali hudodelce.

Grič se je od vzhoda, od mesta gor, polagoma
dvigal, na zapadu pa je strmo padal v ozko do¬
linico. Po tej dolinici je peljala pot iz Jeruzalema
skozi Sodna vrata ven med vrtove. Levo ob poti
je bila v skali Golgote majhna, nizka votlina.

Desno ob poti se je svet spet dvigal v strmo
steno, kakih osem do deset metrov visoko. Ta vi¬
šina se je polagoma izgubljala v pobočju sionskega
grebena. V tej skali so bile grobnice bogate ju¬
dovske obitelji Jožefa iz Arimateje, med njimi tudi
grobnica, ki si jo je dal imenovani bogataš zase
v skalo vsekati. V dolinici pa je bil vrt, tudi last
Jožefa iz Arimateje, zelenjad je v njem prideloval
vrtnar, posebej za to nastavljen, figovo in oljčno
drevje je rastlo na vrtu, morebiti tudi kaka cipresa.

196

Omeniti je še treba globoko jamo na vzhodni
strani Golgote. Stara cisterna je bila, kamenje so
lomili v njeni bližini za jeruzalemske stavbe.

Tak je bil kraj, kjer so Gospoda križali. Na
Golgoti je stal križ; kakih trideset korakov v stran
spodaj v vrtu so Gospoda položili v grob, križ pa
so vrgli obenem s križi obeh razbojnikov v staro
cisterno in jih zasuli s kamenjem.

Razumljivo je, da so že prvi jeruzalemski kri¬
stjani pobožno častili kraj, ki ga je orosila Gospo¬
dova kri. Zato je dal rimski cesar Hadrian, velik so¬
vražnik krščanstva, 1. 132 Golgoto, Božji grob in
dolinico med obema zasuti in je na tem mestu
uredil prostran trg. Na Golgoti je postavil kip boga
Jupitra, na grobu pa kip boginje Venere.

Pa prav s tem je po božji previdnosti poskrbel,
da je ostal sveti kraj nespremenjen in da se je
spomin nanj tem zvesteje ohranil. Cesarica Helena
je dala ruševine odstraniti in našli so skalo Golgote
in grob nedotaknjen. Pozidala je v letih 326—334
baziliko, ki je obsegala Golgoto, grob in kraj, kjer
so našli križ. Da so za baziliko dobili prostora,
so odsekali skalnati grič, v katerega je bil vdolben
grob, in pustili le skalo, ki je neposredno obdajala
grob sam. Obsekali so tudi skalo Golgote in ji
dali obliko kocke, šest metrov dolge, pet metrov
široke in pet metrov visoke. Nad Božjim grobom
so podvignili veličastno kupolo, skala Golgote je
ostala pod milim nebom, ladjo cerkve pa so po¬
stavili na kraju, kjer so našli križ.

Ta veličastna stavba, edinstvena po svojem na¬
črtu, je stala do vpada Perzov 1. 614. Kosroa je dal
baziliko razdejati. Posamezne dele so v teku po¬
znejših stoletij obnovili, kalif Hakem pa je dal
1. 1009 s kladivom razbiti skalo Božjega groba,
kolikor je je še gledalo iz razvalin. Križarji so
Konstantinovo baziliko obnovili vsaj v glavnih de-

14 Iz Kaire v Bagdad.

197

lih: kupolo, Golgoto in del glavne ladje. Cerkev
križarjev sloji še dandanes.

To je jako lepa povesi, mi bosle dejali, in lislo
o cerkvi križarjev in o Konsianiinovi baziliki bi
človek še verjel. Kdo pa nam more dokazali, da
sloji cerkev Božjega groba res nad Golgolo in nad
Božjim grobom.

Priznali vam moram, da je že marsikdo lako
dvomil in da cerkev sama in njena najbližja okolica
nikakor nimata podobe, kol da bi res kedaj lam
stala Golgota. Cerkev sloji namreč dandanes sko¬
raj sredi mesta, lesno jo obdajajo od treh strani
razne stavbe, prosi je samo del južnega pročelja
z današnjim glavnim vhodom. Sledu ni o kakem
hribu.

Toda uvaževali je Ireba dvoje.

Prvič so naši, bi dejal, šolski pojmi o Golgoti
čislo napačni. V šoli in tudi sicer pri verskem
pouku čujemo o »gori Kalvariji«, domišljija nam
slika visok hrib, recimo par slo metrov visok, zunaj
Jeruzalema, kake pol ure daleč od mesta. Saj me
je nekdo prosil, ko sem se vrnil s potovanja, naj
mu dam fotografijo — gore Kalvarije! V resnici
pa fa »gora« ni bila nič drugega ko neznatna skal¬
nata guba.

Drugič pa je treba uvaževali zgodovino Jeru¬
zalema in njegovo današnjo lego. Ob Gospodovem
času se je namreč raztezalo mesto le po južnem
delu sionskega hriba, njegov severni del pa je bil
prazen. Šele ob času Hadriana se je mesto začelo
širiti proti severu in dandanes leži cerkev Božjega
groba sredi mesta. Ruševine so zravnale svet in
skoraj popolnoma zasule dolinico, ki leži med
sionskim in tempeljskim gričem, ter zabrisale vi¬
šinske razlike, tako da stopaš dandanes skoraj
čisto zložno navzgor po nekdaj strmem pobočju
grebena, na katerem je bila Golgota.

198

Če boš to dvoje uvaževal, boš laže verjel ne¬
pretrganemu izročilu, ki trdi že skoraj dvajset sto¬
letij, da je na tem mestu stal križ odrešenja.

Če pa se ne zaneseš na izročilo in si hočeš pri¬
dobiti tudi znanslveno gotovost, pa pojdi z menoj
v podzemeljski Jeruzalem in pokazal ti bom, da se
izročilo popolnoma ujema s poročilom evangelijev
in z geološkimi krajevnimi razmerami.

Da je današnja cerkev Božjega groba delo kri¬
žarjev iz 1. 1135—1149, tega ni treba dokazovati,
to je zgodovinsko dejstvo. Zgodovinsko dejstvo je
pa tudi, da so križarji pozidali svojo cerkev prav
na mestu Konstantinove bazilike. Kupola je še
stala do prvega nadstropja, stali so še tudi temelji
glavne ladje. Mojster Jourdain, ki je cerkev zidal,
se je držal kolikor mogoče teh temeljev. To do¬
kazujejo ostanki glavnega pročelja Konstantinove
bazilike, ki jih lahko vidiš v ruskem gostišču in
v koptijskem samostanu, kakih petdeset metrov
vzhodno od današnje cerkve. Pod širokimi stop¬
nicami, ki zakrivajo del razvalin, vidiš zid iz mo¬
gočnih klesancev, skrbno so obdelani in na robeh
za tri prste gladko obrušeni. Ob stopnicah se zid
pravokotno obrne proti severu, nekaj ga je še v
ruskem gostišču, nekaj pa v sosednem koptijskem
samostanu. V kleti samostana se vidijo glavna in
desna stranska vrata pročelja, leva deloma za¬
kriva zid, ki deli gostišče in samostan. Os imeno¬
vanih glavnih vrat teče po sredini današnje cerkve
in točno skozi središče kupole nad Božjim grobom.
Današnja cerkev stoji torej točno na temeljih Kon¬
stantinove bazilike, le da je za polovico krajša.

Dvomil pa boš morebiti, ali je Konstantin res
pozidal svojo baziliko nad Golgoto in nad Božjim
grobom.

Če že nočeš verjeti, da se je tistih tristo let od
Kristusa pa do Konstantina spomin na kraj križanja

14

199

moral ohranili nepokvarjen, le bo o lem lega kraja
prepričala in njegove geološke prilike. Pojdi z me¬
noj, pa bova pogledala po podzemeljskih prostorih
in zidinah bližnje okolice in cerkve same.

Predvsem moramo ugotovili, da je bil Kristus
križan zunaj mesta. Tako nam je zapisal sv. Pavel
v pismu do Hebrejcev. In sv. Janez pravi v svojem
evangeliju, da je ležala Golgota zunaj mesta.

Ali je bil kraj, kjer stoji današnja cerkev Božjega
groba, ob Gospodovem času zunaj mesta?

Bil je. To nam dokazujejo ostanki mestnega ob¬
zidja, takozvanega drugega zidu, ki ga je postavil
Herod Veliki, vzhodno od današnje cerkve Božjega
groba, v že prej imenovanem ruskem gostišču.
Klesanci so obdelani prav na tisti način, kakor so
jih obdelovali ob času Herodovem, t. j. z gladko
obrušenim, do tri prste širokim robom. Te klesance
je pozneje Konstantin uporabil, ko je stavil pročelje
svoje bazilike. Priznati pa moramo, da vprašanje,
kod je potekal drugi, Herodov zid, z znanstveno
gotovostjo do danes še ni rešeno in bo tudi težko
kedaj.

Da je bil prostor današnje cerkve Božjega groba
svojčas res zunaj mesta, pa nam dokazujejo še
druga dejstva.

Zadaj za današnjo kapelico Božjega groba se
pride po par stopnicah v podzemeljske, v skalo
vsekane grobnice. Izročilo jih imenuje grobnice
družine Jožefa iz Arimateje. Je tudi čisto verjetno,
da je imel Jožef iz Arimateje družinsko grobnico
na svojem posestvu.

Pa denimo, da grobovi niso bili last Jožefa
iz Arimateje. Dokazujejo nam vkljub temu dvoje.
Prvič, da se je dvigala svojčas na kraju današnjega
Božjega groba živa skala. Kajti le v živo skalo so
si dali Judje svoje grobnice sekati. Skalnate stene
sicer ni več, ker jo je dal Konstantin odsekati, da je

200

dobil prostor za baziliko, pa treba je le dvigniti
tlak današnje kupole, in že najdeš živo skalo. Tudi
svet zadaj za kupolo je živa skala in se polagoma
dviga, kakor vidiš v ulicah zadaj za cerkvijo. Vse
to se popolnoma ujema s poročilom evangelijev.

Drugič pa nam grobovi sami pričajo, da je kraj
ležal zunaj mesta. Grobovi in vse kar je bilo s smrtjo
v zvezi, je Judom po Mozesovi postavi veljalo za
nečisto. In take obredne nečistosti so se morali
strogo čuvati, zato se tudi na grobiščih niso na¬
seljevali. Imenovane grobnice in kraj krog njih je
ležal torej vsaj do prihoda Rimljanov zunaj mesta.

In če ti tudi to ne zadostuje, pa pojdi z menoj
na današnjo Golgoto!

Stopiva skozi današnji glavni, južni vhod v cer¬
kev, seve z vodičem v roki, kajti sicer se izgubiva
v labirintu ozkjh hodnikov in temnih kotov. Mrak
naju objame. Čisto blizu vrat leži velik rdečkast
kamen. Imenujejo ga kamen maziljenja. Leta 1810
so ga pravoslavni Grki položili na to mesto. Za
njim se dviga visoka, črna stena. Tisto je grški
k a t o 1 i k o n , ki so si ga pravoslavni grški menihi
pozidali 1. 1808. Poprej je bila tam glavna ladja
križarske bazilike, veličastno stebričje, vezano s
svodi, je delilo glavno ladjo v več delov; mogočen
slavolok se je odpiral proti grobu, prosi, odprt
pogled si imel na vse strani po križarski cerkvi.
Grki pa so stebričje zvezah z visokimi stenami in
si sezidali cerkev v cerkvi, svoj katolikon, kjer
obhajajo svoje obrede. Te odurne stene grdo pačijo
cerkev in ves svet obsoja to stavbarsko spako.

Pa pustiva jo in se obrniva na desno.

Strme stopnice vodijo gori nekam v nekak kor,
mi bi dejali: Tam gori je Golgota. Tri oltarje vidiš,
desni pomeni deseto in enajsto postajo križevega
pota, levi dvanajsto, kjer je stal Gospodov križ,
srednji oltar s prelepo, ginljivo sliko Žalostne Ma-

201

lere božje pa pomeni trinajsto postajo. Kraj je ni¬
zek, neštete oljenke ga razsvetljujejo.

Opraviva pobožnost, pa se posvetiva znanstve¬
nemu raziskovanju. Tla krijejo marmornate plošče.
Pod grškim oltarjem, kjer je dvanajsta postaja, je
v plošči dolbina. Če sežeš globlje v njo, otipaš
robato skalo. Tam je po starem izročilu mesto,
kjer je stal križ. Na desni strani oltarja je pod
srebrno mrežo razpoka, 15 cm široka, spet po iz¬
ročilu tista razpoka, ki je nastala ob smrti Gospo¬
dovi v skali Golgote.

Toda — ali je tam gori na tistem »koru«, pet
metrov nad tlakom današnje cerkve, res živa
skala? To je odločilno vprašanje.

Stopiva po stopnicah nazaj v cerkev in skozi
ozka vrata v prostor pod današnjo Golgoto! Nekaj
oltarjev vidiš, v ozadju, prav pod dvanajsto postajo,
pa skalo in v njej nizko votlino. Na tej skali stoji
oltar dvanajste postaje. V stropu votline vidiš raz¬
poko, ista je, ki si jo prej videl na desni strani ol¬
tarja. Dva metra je globoka in navpična je, razpoka
ni narejena po naravni geološki sestavini skale.

In skala je živa! Pridvigni katerokoli ploščo mar¬
mornatega tlaka, povsod boš našel skalo. Nada¬
ljuje se pod oltarji, pod zidom, zunaj pred cerkvijo,
pod tlakom v sosednih prostorih pravoslavnega
grškega samostana.

Današnja »Golgota« je res živa skala, kocka,
pet metrov visoka, prav tista in prav taka, kakor
jo je dal Konstantin obsekati.

Pojdiva še v Božji grob!

Današnji Božji grob je kapela pod ogromno ku¬
polo, ki sloji na mestu nekdanje Konstantinove
kupole. Grki so jo obnovili, ko je 1.1810 kupola
križarjev pogorela.

Preden začneva raziskovati Božji grob, moram
povedati, kaki so bili judovski grobovi vobče.

202

Judje so pokopavali svoje rajne v skalnate gro¬
bove. Zemlje je v gorati Judeji malo in vsa je bila
skrbno obdelana. Za grobove v njej ni bilo pro¬
stora. Skalnata grobnica je imela dva dela. Koj za
ozkim vhodom iz zunanjega sveta se je širila majhna
sobica, vsa v skalo vsekana. Tam so se zbirali so¬
rodniki k molitvi. V skrajnjem kotu te sobice je bil
čisto nizek vhod v pravo grobnico, v ozek prostor,
tudi ves v skalo vsekan. Ob podolžni strani so
vklesali v skalo nekako klop, tja so položili truplo,
balzamirano in v prte povito. Sprednji, večji prostor
je bil večinoma vedno odprt, pred pravo grobnico
pa so zavalili okrogel, našim mlinskim kamnom
podoben kamen, poseben žleb je bil narejen, po
katerem so ga potakali, in tako velik je bil, da je
zakril ves vhod v grobnico. Take grobnice vidiš
še dandanes v judejskih hribih.

Tudi današnja kapela Božjega groba ima dva
dela. Sprednji se imenuje kapela angela. Spominja
na dogodek, ki ga evangelisti pripovedujejo, da
so namreč jeruzalemske žene prišle h grobu in ga
našle odprtega, na kamnu pa je sedel angel.

Skozi nizek, ozek vhod se pride v grobnico. Dva
metra je dolga, malo manj ko dva metra široka.
Na desni je oltar nad prostorom, kjer je ležalo Go¬
spodovo telo. Vsa grobnica je obložena z mar¬
morjem. Pa za marmornatimi ploščami je živa
skala, približno za en meter obdaja sedanjo ka¬
pelico na vseh straneh; živa je, pravim, nadaljuje
se pod tlakom kupole proti severu, kjer jo spet
najdeš v poprej opisanih grobnicah Jožefa iz Ari-
mateje. Tudi klop, prostor, kamor so položili Go¬
spodovo telo, je živa skala pod današnjo mar¬
mornato oltarno ploščo.

Da zaključim!

Geološka formacija in krajevne prilike današnjih
najvažnejših svetišč, cerkve Božjega groba, Gol-

203

gole in groba Gospodovega, se ujemajo s poro¬
čilom evangelistov in izročila. Kraj se je seveda
zelo spremenil. Konstantin je zagrešil usodno na¬
pako, da je dal skalo Golgote obsekati in odstraniti
skalo groba, izvzemši liste dele, ki neposredno
obdajajo grobnico. Nepreračunljivo škodo je po¬
vzročil tudi kalif Hakem, ki je razbil še tisto, kar
je od oboka grobnice ostalo. Ruševine so svet krog
Golgote zasule in zravnale, mesto je zrasflo na
kraju, ki je bil svojčas zunaj obzidja, hiše so se
tesno stisnile krog cerkve, križem gredo ulice, kjer
je kedaj stalo Herodovo obzidje, zaman išče
nešolano romarjevo oko »goro« Kalvarijo in skalo
Božjega groba, le znanstvenik, oprt na dvatisoč¬
letno nepretrgano izročilo, najde s kladivom in
krampom v roki sledove nekdanjega mestnega ob¬
zidja, najde skalo Golgote in skalo Božjega groba,
ki mu zgovorno priča, da je izročilo pravilno.

Lapides clamabunt — kamni bodo govorili, je
rekel Gospod.

3 .

Kod je nosil Odrešenik križ na Golgoto? To
vprašanje se ti vsiljuje, ko zapustiš po svojem
prvem obisku mračne, starodavne prostore cerkve
Božjega groba ter stopiš ven v vrvež orientalske
ulice.

Dandanes se začne križev pot na severovzhod¬
nem koncu mesta blizu Štefanovih vrat, v nekda¬
njem gradu Antoniji, poznejši turški vojašnici, kjer
je prva in druga postaja, pelje na zapad mimo
avstrijskega gostišča, kjer so blizu skupaj tretja,
četrta in peta postaja, po lahno se dvigajoči ulici
navzgor mimo šeste postaje, prekriža živahni bazar
ter obišče sedmo iri osmo postajo, ki ležita komaj
par korakov severno od cerkve Božjega groba,
pa sta ločeni od nje po stanovanjskih hišah. Zato
mora romar tukaj pobožnost prekiniti in se vrniti

204

v bazarsko ulico. Po visokih stopnicah mimo ru¬
skega gostišča šele pride k deveti postaji, ki leži
pri vhodu v koptijski samostan trdo za današnjo
kapelico Golgote. Odtod bi bilo par korakov na
Golgoto. Pa kopti tega ne dovolijo, romar mora
nazaj mimo ruskega gostišča, mimo nemške pro-
testantovske cerkve, skozi južna vrata v cerkev
Božjega groba in po stopnicah na Kalvarijo, kjer je
deseta, enajsta, dvanajsta in trinajsta postaja. Štiri¬
najsta postaja je v kapeli Božjega groba.

Vsak petek se zberejo romarji na dvorišču turške
vojašnice in molijo pod vodstvom frančiškanov po
jeruzalemskih ulicah križev pot po stopinjah Go¬
spodovih.

Kritično razpoloženemu modernemu človeku se
bodo morebiti ob današnjem križevem potu vzbu¬
jali dvomi. Kdo mi jamči, bo dejal, da je res tod
nosil Gospod svoj križ? Kolikokrat je bil Jeruzalem
v teku zadnjih dveh tisočletij razdejan, ulice gredo
vse drugje nego tistikrat, pozabilo se je, kje se je
kak dogodek vršil, saj dolgo stoletij kristjani niso
smeli obiskovati svetih krajev itd.

Priznati moram, da je vprašanje križevega pota
eno najtežavnejših topografičnih vprašanj Jeruza¬
lema. Prav v najnovejšem času je vstal hud spor
med starejšim, frančiškanskim izročilom, in med
novejšo, »znanstveno« teorijo dominikancev. Vsa
podrobna vprašanja križevega pota bo težko kedaj
mogoče točno rešiti. Tega namena tudi naša knjiga
nima. Dovolj naj bo, da skušamo rešiti glavno
vprašanje, kje je bila prva postaja, izhodišče kri¬
ževega pota. Konec je podan po zgodovinsko in
topografično nesporno dokazani legi cerkve Bož¬
jega groba.

Predvsem pa nekaj besed o postanku te pobož¬
nosti. Jasnost v tem pogledu bo mnogo pripomogla
k rešitvi topografičnih vprašanj križevega pota.

205

Ločiti je treba pri križevem potu tri reči: do¬
godke, oziroma število posameznih postaj, smer
križevega pota, pa lokalizacijo, nameščanje postaj
po jeruzalemskih ulicah.

Dogodki, ki jih častimo v pobožnosti križevega
pota, niso vsi vzeti iz evangelijev. Le devet jih
evangeliji imenujejo, drugih pet, t. j. trikratni padec,
srečanje z Njegovo Materjo in srečanje z Veroniko,
je dostavilo pobožno izročilo, ki pa ne sega nazaj
čez leto 1200.

Poročila romarjev vse do dvanajstega stoletja
vobče ne poznajo pobožnosti križevega pota v
Jeruzalemu. Šele L 1280 prvikrat govori neko po¬
ročilo o »potu, ki ga je hodil Gospod, noseč svoj
križ«. Ta »križev pot« pa pozna le tri postaje: en
padec, srečanje s Simonom in srečanje z jeruza¬
lemskimi ženami. V naslednjih stoletjih so nastale
še druge postaje in L 1584 nam romar Andrihomij
našteva dvanajst postaj, ki odgovarjajo našim se¬
danjim prvim dvanajsterim postajam. Kdaj so za¬
čeli častiti še trinajsto in štirinajsto postajo, se ne
ve. Krog 1. 1730 šteje križev pot vseh današnjih
štirinajst postaj.

Križev pot, t. j. češčenje štirinajsterih dogodkov,
kakor je dandanes v navadi, je torej razmeroma
mlada pobožnost. Polagoma se je razvijala, kakor
še tudi marsikatera druga pobožnost. Ta pobožnost
v svoji celoti vobče ni nastala v Jeruzalemu, večina
postaj je nastala v zapadni Evropi in od tam so jih
romarji prenesli v Jeruzalem.

To je treba udejstviti zato, ker noben kritično
šolan topograf ne more prevzeti odgovornosti za
topografično pravilnost postaj, izvzemši prvo in
drugo ter zadnjih pet, ter za historično resničnost
tistih postaj, ki niso v evangelijih imenovane.

O smeri križevega pota se da govoriti seve šele
od 12. stoletja dalje, od takrat, ko vobče romarji

206

poročajo o iej pobožnosii v Jeruzalemu. Na splošno
je bila isla ko dandanes, le nekaj malega se je
spremenilo. Začela se je v gradu Antoniji in se
končala v cerkvi Božjega groba. Točna smer poti,
ki jo je hodil naš Gospod s križem, se kajpada
nikdar ne bo dala ugotoviti. Svet se je za več
metrov dvignil tudi v notranjosti mesta, zlasti do¬
linico med Sionom in tempeljskim gričem so sipine
zasule, ulice, vsaj tiste, kjer so prve postaje, tečejo
dandanes drugod ko ob Kristusovem času, itd.
Z gotovostjo se more reči le to, da je po tem, kar
bomo niže doli povedali o prvi postaji, smer vsaj
približno ista, katero je hodil Gospod na veliki
petek. Več dokazati in trditi pa noben topograf
ne bo mogel in tudi ne bo hotel.

Že iz dosedaj povedanega sledi, da tudi loka¬
lizacija, nameščanje postaj, ni mogla biti vedno
ista. Šele od 18 . stoletja dalje so postaje na istih
mestih ko dandanes. Za topografično pravilnost
tistih postaj, ki jih evangeliji ne imenujejo, seve,
kakor smo že omenili, noben vesten topograf ne
bo prevzel jamstva, izmed ostalih postaj je loka¬
lizacija desete do štirinajste postaje podana s hi¬
storično in topografično nesporno podano lego
Golgote in Božjega groba, kar smo že dokazali
v prejšnjem poglavju. Da sla prva in druga postaja
ležali v gradu Antoniji, to pa bomo v naslednjem
skušali dokazati.

Kakor v vprašanju Golgote in Božjega groba
tako je tudi v vprašanju prve in druge postaje
zvezda vodnica izročilo. Že romarji četrtega sto¬
letja pišejo, da je bil Kristus v Pilatovem preloriju
na smrt obsojen in bičan, ter stavijo pretorij v grad
Antonijo na severovzhodnem koncu mesta. Od
tistikrat pa do danes tudi nihče nikdar ni dvomil
o lem in tudi dandanes se začenja križev pot na
kraju, kjer je nekdaj stal grad Antonija. Šele v naj-

207

novejšem času nameščajo nekateri topografi Pila¬
tov sodni dvor spodaj v dolini Tyropaeon, trdo ob
tempeljskem zidu. Pa njihovi razlogi so vse preveč
samovoljni, zaenkrat ne zmorejo za svojo trditev
nobenega neovrgljivega dokaza in imajo zoper
sebe šestnajststoletno krajevno izročilo.

Ako pa tudi tebi tako starodavno izročilo nič ne
velja ali ne zadostuje, pa pojdi kakor na Golgoti
tudi to pot z menoj v podzemeljski Jeruzalem, pod
današnji mestni tlak in med razvaline, in prepričal
se boš, da se izročilo ujema z arheološkimi najd¬
bami in z evangelijskim poročilom.

Najprvo pa je treba rešiti načelno vprašanje, kje
je vobče treba iskati poslopje, v katerem je bil Kri¬
stus na smrt obsojen in bičan.

V evangelijih beremo, da je Kristusa obsodil na
smrt Pilat, tedanji rimski prokurator Palestine. Pa¬
lestina je bila namreč tistikrat rimska pokrajina,
Judje niso bili več samostojni, tudi smrtne obsodbe
niso smeli sami izreči. Prvo in drugo postajo je
torej treba iskati v Pilatovem stanovanju, ki je
bilo obenem tudi sodna hiša. Pa kje je Pilat sta¬
noval?

Rimski prokuratorji niso stalno bivali v Jeru¬
zalemu, ampak v Cezareji pomorski. V Jeruzalem
so prihajali le službeno, posebno ob judovskih
velikonočnih praznikih. Takrat se je z vsega sveta
nabralo na tisoče in tisoče Judov v Jeruzalemu in
takrat so Judje, nemirno ljudstvo, posebno radi po¬
skusili upor zoper svoje rimske gospodarje. Zato
je rimski prokurator za praznike osebno prišel v
Jeruzalem in je tamošnjo posadko še ojačil s če¬
tami iz Cezareje.

Stanovati pa je mogel in smel prokurator ob ta¬
kih dneh v Jeruzalemu le tam, kjer je bil varen pred
upornim ljudstvom, tam, kjer so bili nameščeni tudi
vojaki, torej v pretoriju, v vojašnici preforijanske

208

kohorte. Da je pa mogel prokurator od blizu opa¬
zovati uporne množice ter koj poseči vmes in že
v kali udušiti vsak upor, je moral biti pretorij blizu
tempeljskega prostora; kajti tam, krog templja, so
se ob praznikih zbirale ogromne množice in tam je
najčešče butnil na dan upor. Zato je bil najprimer¬
nejši prostor za pretorij edinole grad Antonija, ena
najmočnejših trdnjav v Jeruzalemu, povrh še v ne¬
posredni bližini tempeljskega prostora. V gradu
Antoniji, ki je stal na kraju turške vojašnice v ulici
Sitti Marjam, tam je torej treba iskati bivališče Pi¬
latovo, pretorij, in tam je bila tudi prva postaja kri¬
ževega pota.

S temi zgodovinskimi razmotrivanji se strinjajo
tudi arheološke najdbe in evangelijska poročila.

Leta 1855 je kupil o. Ralisbonne, spreobrnjen Žid
in ustanovitelj reda sionskih hčera, kup razvalin v
ulici Sitti Marjam, na severovzhodnem koncu mesta,
čisto blizu loka Ecce homo. Postaviti je hotel na
tem mestu svojemu novemu redu samostan in cer¬
kev.

Razkopavali so razvaline, da bi položili temelje,
in so naleteli na zanimive reči. Predvsem so našli,
da se lok Ecce homo, ki je bil dotedaj viden samo
na ulici, nadaljuje v razvaline. Lok ima tri dele;
srednji, najširši, sega deloma čez ulico, nekaj pa
so ga našli med razvalinami, tudi severni, manjši,
del je stal med razvalinami. Južnega ni več, najbrž
je že razpadel. Ves lok je meril v dolžini 19 m,
zidan je v herodijanskem slogu. Nad glavnim lokom
je bilo še vsaj eno nadstropje z dva metra širokim
balkonom.

Pa še več so našli. Vzhodno od loka so odkrili
dva metra pod današnjo ulico Sitti Marjam in pod
dvoriščem frančiškanskega samostana, ki leži na
severni strani ulice, 40 m dolg in 30 m širok prostor,
tlakan z 41 cm debelimi kamnitimi ploščami. Našli

209

so tudi baze sfebričja, ki je obdajalo prosior od
treh strani, in vzhodno od tlakanega prostora te¬
melje različnih manjših stavb. Tudi na severni
strani so stale stavbe. Na jug sega prostor trdo do
skale, na kateri je zgrajena zdaj današnja turška
vojašnica.

Tudi pod lokom samim so našli tlak in ta se
nadaljuje še zapadno od loka pod ulico Sitti Marjam
in pod grškim samostanom na severni strani ulice.
Ta tlak ima isto širino ko lok, namreč 19 metrov.
V osi glavnega loka so plošče počezno nasekane.

Del loka Ecce homo vidiš še dandanes na ulici
Sitti Marjam, večji del pa v cerkvi sionskih hčera.
O. Ratisbonne je postavil pred njim glavni oltar.
Tlak pa lahko vidiš v samostanu frančiškanov, v
nizki kripti cerkve sionskih hčera in v samostanu
grških menihov.

Izkušeni arheologi izjavljajo, da je bil lok Ecce
homo nekdaj glavni vhod v trdnjavo, ki jo je po¬
zidal Herod Veliki na kraju nekdanje makabejske
trdnjave Baris na skali v severovzhodnem kotu
tempeljskega griča in jo po rimskem cesarju Marku
Antoniju imenoval: grad Antonija.

Ako stojiš v ulici Sitti Marjam blizu avstrijskega
gostišča in gledaš proti vzhodu, si na podlagi teh
najdb prav lahko ustvariš sliko gradu Antonije.

Devetnajst metrov široka, dobro tlakana ulica je
peljala iz doline Tyropaeon navzgor do triločnega
razkošno opremljenega glavnega vhoda v grad.
Ker je bila v gradu nameščena tudi rimska konjiča,
so bile plošče v osi glavnega vhoda nasekane, da
konjem ni polzelo. Skozi glavni vhod si stopil v
širok atrium, v preddvor, tlakan z debelimi kamni¬
timi ploščami. Krog in krog je stalo stebričje, med
stebri se je prišlo v notranje prostore. Vzhodno in
severno stran so zapirale različne stavbe, na desni
pa je bil vhod v notranjost palače.

210

Ta slika se popolnoma ujema z evangelijskim
poročilom o obsodbi Krisiusa.

V Janezovem evangeliju, ki še najobširneje po¬
pisuje prizor pred Pilatom, beremo, da »so Judje
peljali Jezusa v pretorij, sami pa niso šli v preiorij,
da se ne bi omadeževali, ker so hoteli jesti veliko¬
nočno jagnje«. Vstopili so torej le skozi iriločni
vhod in ostali v preddvoru. Pilat je stanoval desno
od preddvora v trdnjavi, ki je stala nekoliko više,
na kraju, kjer je dandanes turška vojašnica. Še
dandanes, ko je ulica Sitti Marjam najmanj za dva
metra višja nego tistikrat, je treba iti po precej
strmih stopnicah, da se pride na dvorišče vojaš¬
nice.

Vsakikrat torej, kadar je hotel Pilat k množici
govoriti, je »šel k njim ven«, pravi evangelist, na¬
mreč iz više ležeče palače v preddvor. Na vzhodni
in severni strani preddvora so bile, kakor rečeno,
razne stavbe, morebiti tudi ječe. V eno teh so
vzeli rimski vojaki Jezusa s seboj, ga bičali, s trnjem
kronali in zasramovali. Že v petem stoletju nam
neko romarsko poročilo pripoveduje o kapelici
bičanja, ki je stala na tem mestu. Obnovljena ka¬
pelica stoji še dandanes na dvorišču frančiškan¬
skega samostana v ulici Sitti Marjam. Evangelist
pravi, da je prišel Jezus »ven s trnjevo krono in
škrlatnim plaščem«, t. j. iz enega imenovanih pro¬
storov ven v preddvor. In tam ga je Pilat pokazal
množicam, rekoč: »Ecce homol«. Nato ga je vzel
s seboj v palačo, ga izpraševal in spet »privedel
ven in sedel na sodni stol na mestu, ki se imenuje
lithostratos, po hebrejsko pa Gabbatha«. In tam ga
je obsodil.

Lithostratos pomeni prostor, flakan s kamenjem.
Kje drugje je treba ta lithostratos iskati, če ne
vzhodno od loka, v preddvoru, tlakanem s 40 cm
debelimi kamnitimi ploščami, dolgem kakih 40 m,

211

širokem 30 m! Tam so siali Judje, ki niso hoteli
vstopiti v notranje prostore gradu, tam si je dal
Pilat postaviti sodni stol. Gabbatha se po hebrejsko
ta kraj imenuje, kar pomeni vzvišen prostor. Ime-
nuje se tako, ker se svet v preddvoru od vzhoda
in zapada nalahno dviga, kar je videti še dandanes
v ulici Sitti Marjam. Tam so našli pred leti razvaline
starodavne kapelice. Današnjo kapelico na dvo¬
rišču frančiškanskega samostana so pa obnovili
šele leta 1904.

Omeniti je še treba, da je lok Ecce homo dobil
svoje ime, ker so v 14. stoletju vzidali vanj dve
kamniti plošči, na katerih je, tako pravi poročilo,
Jezus stal, ko ga je Pilat pokazal ljudstvu.

Zaključimo!

Začetek in konec križevega pota se da s skoraj
znanstveno gotovostjo lokalizirati s pomočjo iz¬
ročila in arheoloških najdb, ki se ujemajo z evan¬
gelijskim poročilom. Vmesne postaje pa ležijo vsaj
približno tam, kjer je nosil Gospod križ na Golgoto.
Lahko torej moliš križev pot po jeruzalemskih uli¬
cah z mirno zavestjo, da hodiš vsaj približno po
stopinjah Gospodovih.

4.

Tistikrat ko je kralj David odredil ljudsko štetje,
je poslal Bog kugo nad Izraela in pomrlo je 70.000
ljudi. David pa je videi prikazen. Angel Gospodov
je stal pri gumnu Omana Jebusejca, na hribu Mo¬
rija, goli meč je držal v roki, naperjen proti Jeruza¬
lemu. David in starešine, oblečeni v spokorno
obleko, so padli na obraz. Gospod pa je zapo¬
vedal Davidu po preroku Gadu, naj mu zgradi na
gumnu oltar. In David je kupil gumno za šeststo
siklov, zgradil oltar Gospodu ter daroval žgalno
in mirovno daritev. Angel pa je vteknil meč v nož¬
nico in kuga je prenehala. Tako beremo v prvi
knjigi Kronik.

212

Že David se je bavil z načrtom, da bi sezidal
tempelj na kraju, kjer je bilo kedaj gumno Ornana
jebusejca. Pa šele Salomon ga je pozidal. Prav¬
zaprav Feničani, kajti Izraelci niso bili bogvedi
kako imenitni stavbarji in umetniki. Krog 1. 1000
pr. Kr. je bil tempelj gotov, sijajna stavba z raz¬
košnimi preddvori in s svetiščem, razdeljenim v
sveto in najsvetejše. Žgalni oltar je stal na skali,
ki je bila svojčas gumno Ornana Jebusejca.

Ta tempelj je razdejal Babilonec Nebukadrezzar
1  586. Po povratku iz ujetništva so ga Judje spet
pozidali, pa bil je reven v primeri s Salomonovim.
Ob času Kristusovem je Idumejec Herod Veliki
obnovil Salomonov tempelj v vsem njegovem ble¬
sku in sijaju. Mere svetišča so bile iste ko pri
Salomonovem, preddvori pa so bili še enkrat tako
obsežni. Ta tempelj je videl veličastvo božje, Sina
božjega, v svojih zidovih. Stal pa je le do 1.70.
Rimljani so ga razdejali in požgali. In od tedaj ga
nihče več ni obnovil.

Kalif Omar je po zavzetju Jeruzalema 1. 638 po¬
stavil nad Omanovo skalo preprosto molilnico,
njegovi nasledniki so jo povečali in olepšali, kri¬
žarji so jo 1. 1099 spremenili v cerkev, 1. 1187 pa je
sultan Saladin postavil nad skalo krasno mošejo,
ki še dandanes stoji in ki o njej gre glas, da je
najlepša na svetu.

Neke nedelje predpoldnem sem se odpravil, da
obiščem tempeljski prostor, pozorišče tisočletne
zgodovine izraelskega in judovskega ljudstva. Iz
avstrijskega gostišča ni daleč. Pot pelje po ozki
ulici el-Wad, po nekdanji dolini Tyropaeon, proti
jugu in se pri koncu obrne na vzhod.

V mračni obokani veži je stal Arabec. Vstop¬
nine ni, pač pa moraš kupiti za 15 piastrov na
slabem papirju malomarno tiskano brošuro v fran¬
coskem jeziku, ki ti »popisuje« zgodovino tempelj-

13 Iz Kaire v Bagdad.

213

skega prostora in mohamedanskega svetišča.
Težka lesena vrata so zaškripala in stopil sem na
tempeljski prostor.

Hriba Morije pravzaprav ni več videti. Dolino
Tyropaeon, ki je svojčas ločila Morijo od Sionskega
hriba, so zasule ruševine. Kopali so in našli dno
nekdanje doline južnozapadno od tempeljskega
prostora 15 do 18 m, mestoma 26 m pod tlakom
mesta. Le stopnice, ki peljejo gori na ploščad
k sedanjemu mohamedanskemu svetišču, te ne¬
koliko spominjajo na hrib.

Počasi in dostojanstveno sem stopal po stop¬
nicah. Opozorili so me, da se je treba na tem,
mohamedanom zelo svetem prostoru zelo dostojno
vesti, da so mohamedani na ta svoj sveti kraj zelo
ljubosumni in da njihova fanatičnost prav tukaj
rada zavre. Vrhu stopnic stoji visok, zračen svod
na vitkih stebrih, in za njim enako vitka in okusna
osmerokotna stavba s kupolo, Kubbef es-Sahra,
»svetišče skale«, Omarjeva mošeja, kakor jo tudi
imenujejo. Poleg mekkanskega je najznameniiejše
mohamedansko svetišče na svetu.

Pri enem izmed štirih vhodov je čepel Arabec
in mi koj ponudil copate. V mohamedansko sve¬
tišče namreč smeš sicer stopiti s klobukom na
glavi, pač pa ne v čevljih. Za orientalca je stvar
enostavna, saj ima samo sandale na nogah. Evro-
pec pa se bo nerad šel sezuvat pred vrata. Zato
so po vsem mohamedanskem svetu uvedli za Ev-
ropce copate pri takih svetiščih, katere jim do¬
voljujejo obiskati.

Privezal sem si torej obilne klobučinasfe copate
in nerodno oddrsel skozi vrata.

2e zunanjost svetišča naredi dober vtis s svojimi
harmoničnimi linijami, vitkim stebričjem in visoko
kupolo, notranjost pa te kar očara. Kamor pogle¬
daš, tla, stene, stebričje, svodi, povsod najpleme-

214

niiejši raznobarvni marmor. Stene pod kupolo po¬
krivajo krasni, nad vse zanimivi mozaiki, nad njimi
pa se vijejo v zlatu na modrem dnu napisi iz korana.
Okna so iz barvanega stekla umetno zložena in
puščajo le rahlo, tajinstveno luč, ki se v čarobnih
mehkih leskih odbija od bleščečega se marmorja.

Pa mene je manj zanimala vsa ta sijajna lepota,
saj vse to ni pristna arabska umetnost. Svetišče so
zamislili in postavili bizantinski krščanski stavbarji;
Arabci vobče nimajo pristno narodnega stavbar¬
skega sloga. Vleklo me je k skali, po kateri ima
svetišče ime.

Sredi svetišča, vprav pod kupolo je, gola, rjava,
raskava in starikava. Kot bi ugovarjala tujemu
blesku, ki jo obdaja. Kaka dva metra je gleda iz tal,
.ake štiri metre meri v štirikotu. Seveda se je ne
smeš dotekniti, niti blizu ji ne smeš priti. Močna
lesena ograja jo obdaja. Saj jo je Mohamed posvetil
s svojo navzočnostjo, raz njo je odjezdil na svoji
beh kameli el-burak v nebo; še danes kažejo
odtis kamelinega parklja na skali. Pohitela je za
njim, prišla je že precej daleč, pa jo je nadangel
Gabriel potegnil nazaj in od tistega časa visi na
svojem mestu med nebom in zemljo. Tako pripo¬
veduje arabska legenda.

Za znanstvenika pa pomeni divja, starikasta
skala edini ostanek sijajnega Salomonovega tem¬
plja. Dokazano je, da je na tej skali stal veliki
žrivenik v preddvoru. Na njem je gorel večni ogenj,
na njem so darovali dan za dnem vsako jutro in
vsak večer daritve Jahvetu.

Da je to res, dokazuje zgodovina tempeljskega
prostora od 1. 70 dalje. Tudi mere skale odgovarjajo
meram žrtvenika, kakor so navedene v sv. pismu.
Pod svetiščem vidiš v skali votlino in če pogledaš
na strop, opaziš luknjo, ki gre navpično skozi vso
skalo. To je kanal, po katerem se je odtekala kri

15 :

215

zaklanih živali, in voda, s katero so oltar umivali.
Kanal se pod tempeljskim prostorom nadaljuje na
vzhod v Kidronsko dolino.

Molče sem se poslovil od častitljive skale, ki
je bila nekdaj del Omanovega gumna, ki je gledala
slavo in veličastvo Salomonovega templja in ki je
na njej darovala Mati božja par golobčkov v oči¬
ščevanje, šel ven, se iznebil copat in stopil krog
svetišča.

Tempeljski prostor je razsežna planota, na
vzhodu in jugu jo obdaja mestni zid, na severu in
zapadu pa hiše. Ploščad, ki na njej stoji Omarjeva
mošeja, je tri metre višja, drugi prostor je raven.
Razna mohamedanska svetišča stojijo naokoli, v
južnem delu pa mošeja el-Aksa, »najbolj oddaljena«,
namreč od Mekke. Tu pa tam stojijo vitki topoli in
košate platane, med njimi studenci, napaja jih
vodovod iz Salomonovih ribnikov, ki leže južno
od Betlehema. Mohamedanski muftiji in ulema, ki
jih spoznaš po snežnobelem šašu, ovoju, krog
rdečega tarbuša, se dostojanstveno sprehajajo v
dolgih kufianih v senci topolov, nekdo nese od
studenca polno posodo vode. Mirno greš mimo,
občutek imaš, da si kot kristjan tod nepoklican
gost, tujec, ki te na tem svojem svetem mestu
mohamedani le tolerirajo.

Današnji tempeljski prostor je razsežen, nepra¬
vilen, podolgast štirikot. Od severa na jug merijo
stranice po 450 m, od vzhoda na zapad po 250 do
300 m. Ves obseg meri približno 1500 m. Takega
ogromnega gumna Ornan gotovo ni imel in tudi
hrib Morija ni mogel imeti takega obsežnega vrha.
Salomonov tempelj s preddvori vred je bil pravilen
štirikot, vsaka stranica je bila krog 180 m dolga.
Ta prostor odgovarja torej komaj današnji ploščadi,
na kateri stoji Omarjeva mošeja. Pa niti tako ob¬
sežen ni mogel biti vrh Morije.

216

Današnji obseg je dobil tempeljski prostor po
podzidkih na južni in južnozapadni strani hriba. Že
Salomon je moral pobočje podzidavati, da si je
postavil palačo na južni strani templja, torej že na
pobočju hriba, na kraju približno, kjer stoji današnja
mošeja el-Aksa. Podzidki so še vidni.

Pred vhodom v mošejo peljejo stopnice v glo¬
boke podzemeljske prostore. Tla nalahno visijo
proti jugu. Mogočni oboki počivajo na silnih ste¬
brih in podpirajo tlak, na katerem stoji mošeja.
Sredi teh galerij vidiš steber, orjaka, ki bi ga trije
moški komaj obsegli. Izklesan je iz enega samega
kamna. Glave in podnožja stebrov, svodi in vobče
ves stavbni slog je starinski in sega gotovo nazaj
Qo Herodove dobe. Tudi Herod Veliki si je postavil
na tem mestu palačo. Seveda so poznejši vladarji,
zlasti Justinijan in tudi kalifi, podzidke še popravili
m povečali. Ni pa dvoma, da je že Herod uporabljal
gradivo in podzidke iz časa Salomona in drugih
judovskih kraljev.

Slične podzemeljske, stavbe vidiš tudi pod južno-
zapadnim oglom tempeljskega prostora. Imenujejo
iih dandanes splošno »Salomonove hleve«. Trdo
•ob tempeljskem zidu peljejo strme stopnice globoko
pod tlak tempeljskega prostora. Spet stojiš v mo¬
gočnih kleteh, ogromni svodi se bočijo nad teboj,
debeli stebri jih podpirajo. Kamni, iz katerih so
stebri sestavljeni, pa so iz različnih stavbnih dob.
Eni imajo robato obdelane ploskve, le na robeh
so za nekaj prstov gladko obrušeni. Ti so iz dobe
križarjev. Drugi imajo gladko obsekano ploskev in
so tudi zaokvirjeni. Znanstveniki jih stavijo v dobo
Herodovo. Končno so nekateri izredno gladko
obrušeni po vsej ploskvi, skrbno izdelani, le visoka
starost se jim pozna; o teh pa znanstveniki sodijo,
da so iz Salomonove dobe.

Zgodovina teh »Salomonovih hlevov« je tale.

217

Južnovzhodno pobočje Morije je podzidal že
Salomon z mogočnimi oboki. Te podzemeljske
prostore je res uporabljal za hleve. Salomon je bil
namreč prvi judovski kralj, ki si je omislil konje.
V tretji knjigi Kraljev beremo, da je kupoval konje
pri Egipčanih, Hettitih in drugih narodih, ki so se
bavili s konjerejo. Že Kronike in Nehemja govorita
o konjskih vratih, ki so peljala skozi mestno obzidje
na južnovzhodni strani tempeljskega okraja. Herod
je podzidke popravil in povečal, saj je bil tempeljski
prostor ob njegovem času dokaj obsežnejši nego
ob Salomonovem. Današnji podzidki pa so iz časa
justinijana, kalifi so jih morebiti tudi popravljali.
Tudi križarji so te podzemeljske prostore porabljali
za hleve. Dandanes so prazni.

Poslovil sem se od mračnih prostorov in zlezel
spet na svetlo. Stopil sem še na obzidje in splezal
na skrajnji njegov rob ob južnovzhodnem voglu.
Vrtoglava višina! Še dandanes, ko tiči več nego
polovica zidu v sipinah. Zid je namreč 48 m visok,
pa le 23 m ga je nad zemljo, 25 m ga tiči v ruše¬
vinah. Na tem mestu je treba iskati svetopisemski
pinnaculum templi, vrh templja, kamor je skušnja-
vec postavil Gospoda in mu rekel: »Vrzi se doli —1«

Kar je še tempeljskega prostora, je manj za¬
nimiv. Praznota ti zeva od vseh strani nasproti in
zapuščenost. Trava raste med kamnitimi ploščami,
trava poganja iz razpok po ruševinah. Tujec, mo-
hamedan, zapoveduje in gospodari na svetem
mestu Jahvetovem.

»... in mesto in svetišče bo razdejal narod in
vojvoda, ki pride, in konec templja bo pustošenje
in puščoba«. Tako je napovedal prerok Daniel.
Za tempeljskim obzidjem zunaj pa plačejo po¬
tomci ljudstva, ki je zagrešilo vso to puščobo, in
objokujejo slavo Siona in templja: »Radi palač,
ki so razdejane, radi templja, ki je porušen, radi

218

zidov, ki 50 podrli, radi naše slave, ki je izginila —,
sedimo samotni in jočemo —«

Le en spomin je ostal: starikasta, rjava skala,
ki je bila nekdaj gumno Ornana Jebusejca in ob
kateri je stal angel z golim mečem, naperjenim
proti mestu. Razgaljena leži sredi bleska moha¬
medanske mošeje, ostala je, da spominja na gro¬
zečega angela in da priča o minuli slavi in o
padcu izvoljenega ljudstva.

Ko sem se vračal iz tempeljskega prostora, sem
se pri vratih še obrnil, da bi fotografiral vitki svod
in osmerokotno mošejo za njim. Stopil sem na
visok kamen, pripravil aparat, meril daljavo in
ocenjeval razsvetljavo.

V tistem hipu je priletel kamen odnekod, še
eden in še eden. Eden me je skoraj zadel. Pre¬
strašen sem pogledal kvišku.

Dva mohamedanska pobalina sta skokoma hitela
po stopnicah proti meni in kričala svoj džaur.

Naglo sem sprožil zaporo, posnetek je bil go¬
tov, skočil sem s kamna in se z brzimi koraki
umeknil ven skozi vrata v temni hodnik tempelj¬
skega zidu in na ulico.

219

Avtomobili pri jafskih vratih v jeruzalemu.

NOVI JERUZALEM.

1 .

Po ponesrečeni kanalski bilki julija 1916 se je
nemško-lurška vojska postopoma umikala skozi
Palestino proti severu. Decembra 1916 je padel
el-Ariš, nato Ber Šeba, kmalu nato Gaza in Jafa.

Mesto Jeruzalem sta obe stranki v medsebojnem
dogovoru proglasili za nedotakljivo. Hudi boji pa
so bili onstran Oljske gore. Angleži so stali južno
in zapadno od Jeruzalema, njihove granate so
žvižgale čez sveto mesto in padale na skalnata
pobočja svetopisemskega Anatota, kjer je bil pre¬
rok Jeremija doma, Jeruzalem se je vdal in 9. de¬
cembra 1917 je vrhovni poveljnik angleško-fran-
coskih čet, general Allenby, slovesno jezdil skozi
Jafska vrata v osvobojeni Jeruzalem. Anglija je

220

prevzela protektorat nad Palestino in v Jeruzalemu
se je naselil angleški High Commissioner, upravnik,
Turk je zapustil deželo, Jeruzalem in Palestina
sla bila angleška.

Grom topov je zbudil sveto mesto in vso deželo
k novemu življenju.

Potovanje v Jeruzalem je bila pred vojno do¬
godivščina, ki jo je bilo res vredno opisati. Kdo
ne bere z zanimanjem živahnih, mestoma celo raz¬
burljivih poglavij naših slovenskih jeruzalemskih
romarjev, ki so na divjih konjih in po strmih stezah
jezdili iz Jafe gori v Jeruzalem, vedno v smrtni ne¬
varnosti, ker niso znali jezdili, pa tudi ker so se
deloma upravičeno bali, da jih izza kake skale
napade četa roparskih beduinov! Potovanje iz Je¬
ruzalema v Betlehem, v Jeriho ali celo v Nazaret,
to so bili doživljaji, ki o njih naši romarji še dan¬
danes na dolgo in široko pripovedujejo.

Svetovna vojna je Jeruzalem iz teh srednjeveških
prometnih razmer na mah dvignila v moderno živ¬
ljenje. Nova železnica veže svetovno mesto Kairo
z Jeruzalemom, večerjaš lahko še v Kairi, zajutr-
kuješ pa že v Jeruzalemu. In med potom si lahko
privoščiš še nočni počitek v udobno urejenem
spalnem vozu!

In ceste, ki peljejo dandanes od vseh strani v
Jeruzalem! Nočem v nič devati naših prometnih
potov, pa s cestami v nekdanjem Kanaanu se ne
morejo kosati. Cesta iz Jafe v Jeruzalem, ali pa ona
iz Jeruzalema v Jeriho ali v Hebron ali pa na sever
v Galilejo, te ceste so gladke ko miza. Avto teče
po njih, da ga skoraj ne čutiš.

Zato je tudi avtomobilski promet železnico sko¬
raj izpodrinil. Kmalu po vojni so se bavili z mislijo,
da bi potegnili železnico iz Jeruzalema čez Nablus
v Nazaret, pa so to misel opustili, ker obvladuje
ves promet avto.

221

Avtomobila pred vojno v Jeruzalemu nisi videl.
Dandanes jih je v Jeruzalemu samem več nego v
kakem našem velikem mestu. V mestu samem sicer
ne, ker so ulice starega Jeruzalema slejkoprej ozke r
strme in vijugaste. Pa stopi ven pred Jafska vrata!
Nepregledna kolona avtotaksijev te čaka, šoferji
te obsujejo in ti ponujajo svoja vozila za cene,
ki so z našimi cenami primerjane naravnost smešno
nizke. V desetih minutah si za pet piastrov v Be¬
tlehemu, v treh četrtih ure za deset piastrov v
Hebronu, v treh četrtih ure pri Mrtvem morju in v
Jerihi, v treh četrtih ure v Jafi. Ali pa pojdi ven k
Damascenskim vratom! Krasni vozovi najmoder¬
nejših tipov so ti na razpolago za dolge, večdnevne
vožnje po Transjordaniji, križem po Palestini, v
Nazaret, v Damask. In če hočeš, se naložiš pri
Damascenskih vratih s svojo prtljago vred v velik
Dodge-avto, pa si v štirih, petih dneh onstran
Arabske puščave v Bagdadu!

Jeruzalem je dandanes prometno središče, ki se
po svoji živahnosti lahko kosa z modernimi ev¬
ropskimi mesti.

Moderni prometni sredstvi, železnica in avto,
pa sta že tudi začela bistveno spreminjati častitljivi
obraz svetega mesta. Svojčas so v Jeruzalem »ro¬
mali« in tako romanje je zahtevalo vsekakor pre¬
cejšnjih žrtev, ki jim ni bil vsak človek kos. Dan¬
danes se potuje v Jeruzalem in v Palestino »za
zabavo«, tujski promet raste v težke številke leto
za letom, tujski obrat se razvija v doslej nepo¬
znanih oblikah.

Pred vojno si v Jeruzalemu stanoval v enem ali
drugem gostišču, en sam velik hotel je bil v mestu.
Leta 1925 sem naštel v notranjosti mesta blizu
cerkve Božjega groba štiri moderne hotele, celo
vrsto drugih ob Jafski cesti. In v Jeruzalemu zidajo
in bodo še zidali. Predvojni Jeruzalem je kazal

222


zunaj obzidja na zapadu in severu še polno praznih
lis, po vojni so zrastla lam cela predmestja s hoteli
in trgovinami, večja nego je pa ves stari Jeruza¬
lem sam.

Tujci prinašajo denar v deželo, to vedo tudi Je¬
ruzalemčanu Zaenkrat še denar samo zbirajo, pa
že se pojavljajo velikanski načrti, ki bi naj zboljšali
tujskoprometne razmere.

Jeruzalem nima dobre pitne vode. Leta .1925 je
bila strašna suša in vode je v Jeruzalemu čisto
zmanjkalo. Cele vlake so je vozili iz ravnine ob
morju. Tedaj se je rodil načrt, da bi speljali Elizejev
studenec pri Jerihi gori v Jeruzalem. Studenec je
močen, vode bi bilo dovolj za vse mesto. Višinska
razlika med Jeriho in Jeruzalemom znaša sicer
samo nekaj nad tisoč metrov na daljavo 25 km.
Toda kaj je to za moderno tehniko! Zdi se, da bo
prišlo do uresničenja tega načrta.

Tudi električne centrale Jeruzalem nima. Je nekaj
zasebnih elektrarn, pa te so majhne in skrbe komaj
za lastno hišo. In izmislila si je angleška podjetnost,
da bi zajezili Jordan — Jordan ima silen padec —
in zgradili ogromno centralo, ki bi oskrbovala z
elektriko vse mesto. Tudi to se bo v kratkem zgodilo.

Da bo slika novega Jeruzalema še popolnejša,
naj omenim še napredek v duševni kulturi.

Judje-zionisti so ustanovili v Jeruzalemu hebrej¬
sko vseučilišče. Na Oljski gori leži, 1. marca 1925
so ga slovesno otvorili. Goji pa to vseučilišče iz¬
ključno židovsko vedo in ima krasno knjižnico.

Jeruzalem se prenavlja. Treba je le še, da izgi¬
nejo ozke, nesnažne ulice in starodavne podrtine
v notranjem mestu in da narede prostor širokim,
ravnim ulicam in novodobnim hišam, da pride voda
v mesto in z njo zelenje in vrtovi in da se zasveti
namesto brlečih petrolejk tisoč sveč močna elek¬
trična žarnica, pa bo Jeruzalem svetovno mesto.

225

Naravna pestrost orientalskega mesta, čar ča¬
stitljive starodavnosti in z njim romantika jeruza¬
lemskega romarja, ta bo seve izginila. Ali v korist,
ali v škodo Jeruzalemu, tega ne morem reči.

2.

»Žeja me!« mi je tožil moj jeruzalemski znanec,
vseučiliški profesor iz Bonna ob Renu, ko me je
nekega vročega popoldne obiskal. »Vi ste že star
Jeruzalemčan. Gotovo veste, kje bi se dobilo tod
dobro pivo!«

Tisto o starem Jeruzalemčanu je bilo v toliko
res, da sem že sedmi teden štel v Jeruzalemu, on
pa šele nekaj dni. O pivu pa sem vedel le toliko,
da se dobi, in še precej dobro, zunaj v Jafskem
predmestju.

»Dobro!« sem torej dejal. »Pa pojdiva v novi
Jeruzalem!«

»V novi Jeruzalem?«

»Da. V novi. Tam stanujejo Židje. V starem pa
mohamedani, ki ne smejo piti takih pijač.«

Pa sva šla.

Peljal sem žejnega Nemca po križevem potu,
po zelenjadnem bazarju, mimo celih kupov jeri-
honskih in jafskih pomaranč, indijskih fig, egiptov¬
skih banan, mimo kumar in melon, mimo cerkve
Božjega groba in proti Jafskim vratom.

Novi Jeruzalem se začne pravzaprav že pri pošti.
Novodoben trg so napravili pred pošto, sguare
Allenby ga imenujejo po osvoboditelju Jeruzalema,
štiri široke ulice se stekajo vanj. Odtod dalje ima
Jafska cesta čisto evropsko lice. Na severni strani
ležijo nasadi krog ruskega gostišča, na južni pa
nove večnadstropne hiše. V pritličjih so trgovine,
najrazličnejše blago dobiš v njih, celo kmetijske in
elektrotehnične stroje in tudi knjige, česar bi v
starem Jeruzalemu zaman iskal.

224

Še kakih dvesto korakov mimo praznih stavbišč,
— in hipoma se ti zdi, da si prestavljen iz svetega
mesta nekam v severovzhodno Nemčijo.

Same evropsko oblečene ljudi srečavaš, izpod
širokih klobukov te gledajo, se ti zdi, čisto znani
obrazi, ki imajo izrazito slovanski tip, poljski in
nemški čuješ govoriti. Ženske srečaš v robcih, ne¬
navaden prizor za te kraje, tam pri podbojih svojih
vrat sloni gostilničar z belim predpasnikom na
rejenem trebuščku, kratkokrilo dekle srečaš, poleg
nje stopa fant, prizor, ki je sicer v Orientu narav¬
nost prepovedan, če ne nemogoč.

Moj prijatelj je kar obstajal.

»Ti so poljski Židje,« sem razlagal. »Krivih nosov
in semitskih obrazov ni videti, večinoma le same
slovanske tipe. Mešani zakoni!«

»Človek bi ne verjel, da smo še v Jeruzalemu!«
se je čudil. »Zdi se mi, da me je kakor nekdaj
preroka Habakuka zagrabil angel za lase in me v
hipu prestavil od Jafskih vrat v kako šlezijsko po¬
deželsko mesto. Tamle glejte!«

Pristni pravi kmečki lojtrski voz na štiri kolesa
z deskami čez lestvice je privozil mimo. Na vozu
je sedel fant v žametnem jopiču z dolgim bičem
v roki, tako neizrekljiv domač pojav, da sva oba
zijala za vozom, za takim vozom, mislite si, na
jeruzalemskih ulicah! Jaz vsaj, ki že dobre tri me¬
sece nisem videl takega vozila.

Gostoljubni napis na bližnji hiši je vabil v he¬
brejskem, angleškem in nemškem jeziku na sveže
hamburško eksportno pivo. Opozoril sem nanj pri¬
jatelja in vstopila sva.

Gostilniška soba, prijazna in prav po nemško
snažna, naju je sprejela. Okrogle, belo pokrite
mize po vrsti, na njih pepelnik, sol in poper, na
stenah slike nemških in švicarskih mest in pokrajin.
Gostilničar v srajčnih rokavih se je približal in

225

vprašal po francosko po najinih željah. Že sem
zinil, da bi naročil pivo. Pa tovariš je ves navdušen
koj začel po nemško.

Seveda je bil gostilničar Nemec, ali bolje
nemško-poljski žid ne vem že več odkod. Prinesel
nama je pivo, nalil in prisedel — prav po domače.
Pogovor je seveda vodil profesor.

»Ste že dolgo tukaj?«

»Dve leti. Po vojni sem prišel v Palestino. Na¬
selil sem se spodaj v ravnini blizu Gezerja. Pa ni
šlo. Zemlja je peščena, treba je trdo delati. Mi pa
tega nismo vajeni. Doma smo polovico manj delali,
pa smo več pridelali nego tu.«

»In pustili ste kmetijo?«

»Seveda! Skoraj vsak je razočaran, ki se v Pa¬
lestini loti kmetijstva. Mnogo se jih vrne, pa veno¬
mer prihajajo drugi. Celi vlaki so jih polni. Iz Polj¬
ske pridejo, iz Nemčije, iz Amerike. Toda vse se
seli v mesta, k trgovini, k tovarnam. Vsa mesta so
jih polna. Izpočetka se je še dobil zaslužek, sedaj
je že slabša.«

»Torej zionistovski pokret nima bodočnosti?«

»Ima jo!« je poudaril mož zelo samozavestno.
»Zaenkrat smo šele začeli. Pa vse bo šlo. Tudi
poljedelstvo. Naši ljudje se morajo kajpada šele
navaditi na grudo, na podnebje. Prvi rod bo še
trpel, drugi pa bo že aklimatiziran. Saj je zemlja
v nekaterih legah zelo rodovitna. — Toda naš
glavni up je industrializacija Palestine! Naši ljudje
iz Nemčije in iz Amerike so iz dobre šole in so
prinesli velike načrte s seboj. In mnogo smo jih že
uresničili. Ali ste na primer že videli naše mesto
Tell Awiv pri Jafi? Pred par leti je bil tam sam
pesek. Pa danes poglejte! Kar dežela potrebuje
industrijskih izdelkov, vse skoraj že sami izdelu¬
jemo! Ali pa Haifa s svojimi oljarnami in cement¬
nimi tovarnami! Ali pa Rišon le Zion s svojimi veli-

226

kanskimi vinogradi in kleimi! In tudi Jeruzalem se
industrializira. Seve je bolj kraj za trgovino, radi
tujskega prometa. V tem oziru se bo dalo še mnogo

storiti.«

Pokimavala sva. Mož je bil prepričan zionist,
hvalil je uspehe tega pokreta, navajal Tell Awiw,
na katerega so zionisti nad vse ponosni, ni pa
omenil, da zionislovski industriji manjka denarja, da
inozemski denarni trg nezaupno gleda razmere v
Palestini itd.

»Koliko je danes zionistovskih kolonistov?«

»51izu 80.000 nas bo. Večina jih je po mestih.«

»In v Judeji?«

»Tukaj jih je najmanj. Judeja ni za poljedelstvo.
V Galileji so, v dolini Ezdrelon, ob Tiberijskem
jezeru, pa tudi na Saronski planjavi. Seveda je
zemlja posebno v Galileji zelo zanemarjena. In kar
je najhujše, hiše in gospodarska poslopja je treba
šele postaviti. Leta in leta stanujejo naši ljudje pod
šotori, preden si zmorejo vsaj kočo.«

»Kaj pa pravijo domačini, Arabci?«

»Hm —1 Kaj si hočejol Lep denar dobijo za svoja
zemljišča, pa se selijo onstran Jordana, v kraljestvo
liedžas. In tolažijo se, da bo spet sultan zapove¬
doval nad Palestino, razlastil naše ljudi, njim pa
brezplačno vrnil zemljo, dobro obdelano, in še hiše
povrh. Sicer pa, saj veste, vsi ne prenašajo novih
razmer tako mirno.«

Pogovor je zašel na politična tla, ki so, vsaj
radi zionistovskega pokreta, v Palestini zelo vroča.

Znano je, da se je angleška vlada že koj iz-
početka vojne obvezala židovskim denarnim mo¬
gotcem, da bo, ako zmaga, na vso moč pospeše¬
vala naseljevanje Judov v Palestini. To svojo ob¬
ljubo je dosedaj tudi vestno držala. Ne samo radi
dane besede, ampak glavno iz denarnih razlogov.
Mandat nad Palestino jo stane težke milijone, iz

227

svojega žepa jih ne bo plačevala, dežela sama jih
mora plačati. Pa Palestina je uboga, pasivna de¬
žela. Treba jo je bilo gospodarsko dvigniti. Do¬
mačini, orientalci, pa so za delo preleni. Zato je
izročila deželo podjetnim judovskim kolonistom.
Ti spravijo vsaj nekaj davkov vkup, s katerimi si
Anglija plača stroške svojega mandata.

Ni dvoma, da je ta zamisel z golega finančnega
stališča zelo pametna. Pa zionistovski pokret ~
kolonizacija Palestine po Judih — vsebuje kruto
trdoto. Arabci so od 7. stoletja sem v Palestini
naseljeni, so domačini, judovski denar pa jih tira
z rodne grude —.

Da Arabci z zionistovskim pokretom in z angle¬
ško, zionistom prijazno politiko niso zadovoljni, je
razumljivo. Saj je prav spomladi 1.1925 prišlo v Jeru¬
zalemu do resnih nemirov. Sir Herbert Samuel, žid
in prvi High Commissioner, je moral oditi, namesto
njega je prišel lord Plumer, star vojak, in angleška
zionistovska ljubezen se je zaradi napetih političnih
razmer v Palestini in zaradi nejevolje vsega moha¬
medanskega sveta precej ohladila. Z vojakom
Plumerjem je Anglija poudarila, da je Palestina
zanjo pravzaprav le trdnjava, ki naj brani kanal,
in da mora biti njena politika prav zato tudi do¬
mačinom pravična.

Vkljub temu se zionistovski pokret nadaljuje, zio¬
nistovski agenti spravijo vsako leto na tisoče Židov-
kolonistov v Palestino. Saj je treba spodriniti do¬
mačine, katerih je še vedno 70 odstotkov vsega
prebivalstva. Abrahamu, Izaku in Jakobu obljub¬
ljeno deželo nazaj v roke izvoljenemu ljudstvu, to
je geslo zionistovskega pokreta.

Kako se bo pokret razvil v bodočnosti, tega ni
mogoče povedati. Nam katoličanom ni vseeno, če
bi končno res zavladal židovski živelj v deželi, ki
je tudi nam sveta. Redovi in kongregacije, ki so

228

naseljeni po Palestini, z nemirom motrijo zioni-
slovski pokrei'. Splošno vlada prepričanje, da se
bo moralo nekaj ukreniti in zavarovati katoliške
pravice. Pa splošno je tudi prepričanje, da more
le sveta Stolica v tej zadevi kaj doseči.

Umljivo je, da sva se s prijateljem nemudoma
izognila tem vprašanjem in obrnila pogovor na
drug predmet. Prišli so tudi drugi gostje in gostil¬
ničar je odšel k njim. Poslovila sva se.

Kmalu sva bila spet v ozkih, strmih ulicah sta¬
rega Jeruzalema, sredi orientalskega sveta in
vrvenja romarjev. Pa z zelo razdvojenimi čustvi.

Človek res ne ve, koga bi rajši videl, da vlada
v leruzalemu, jude ali mohamedane.

Ali morebiti Angleže — ? Ko je Alienby vko¬
rakal skozi Jafska vrata, se je krščanski svet od-
dehnil. Vse je mislilo, sedaj je konec mohamedan-
stva, krščanstvo bo dobilo nazaj svoje cerkve in
bo zavladalo na svetih mestih.

Kako smo se zmotili, o tem priča pogovor pri
židovskem gostilničarju.

Ali mora Jeruzalem res na večno biti jabolko
prepira?

16 Iz Kaire v Bagdad.

229

Obzidje Askalona.

V DEŽELI FILISTEJCEV.

1 .

Ko se je bližal čas žetve, je šel Samson na
obisk k svoji ženi, Filisieiki iz Tamnate. Ta pa si je
v njegovi odsotnosti vzela drugega in Samson se
je zarotil, da se bo maščeval nad Filistejci. Nalovil
si je tristo šakalov, povezal po dva skupaj za repe
in nanje pritrdil gorečo plamenico ter šakale iz¬
pustil. Ti so koj planili v žitna polja Filistejcev, žito
se je vžgalo in je pogorelo, pa tudi tisto žito je
zgorelo, ki so ga že spravili na kupe, in tudi vino¬
gradi in oljčni nasadi.

Na to zgodbo iz knjige Sodnikov sem mislil, ko
sva z Mohamedom, mojim spremljevalcem, jezdila
po širokih, rodovitnih dolinah južno od 5et Gemala.
Marca je bilo, pa žito, ki tod zraste komaj pol me¬
tra visoko, je že zorelo desno in levo od prašne
ceste. Nizko, kopasto hribovje spremlja doline na

230

vzhodu in na zapadu, tu pa tam sameva kaka oljka,
sicer pa je hribovje golo, s travo in grmičjem ob¬
raslo, in kaže mestoma siva, kamnita rebra. Sredi
doline se vije reven poiočič, ki pa je ob tem času
že suh, saj gre v začetku marca zadnjič dež v južni
Palestini. Vsekakor pa se ta pokrajina prijetno
razlikuje od skalnate, nerodovitne gorske planote,
na kateri leže Jeruzalem, Betlehem in drugi kraji
gornje Judeje.

Tudi ta svet, zapadno pobočje judovskega hri¬
bovja, je pripadel pri razdelitvi Kanaana Judovemu
rodu. Pa prav tja do bojevitega Davida je Juda le
malokedaj mirno užival dobrote teh rodovitnih dolin.
Kajti tod in daleč na zapad po še rodovitnejših
dolinah ob morju so že bivali Filistejci, neugnani
in zakleti sovražniki izvoljenega ljudstva. Ti, bi
dejal, obmejni kraji so bili pozorišče vednih bojev,
doline krog Bet Gemala in vasice, ki so kedaj stale
ob brdih betgemalskih, pa so bile priče Samso¬
novih junaštev. Tukaj je ležala Tamnata, kjer je bila
doma njegova filistejska žena in kjer je raztrgal
leva z golimi rokami, tod nekje je treba iskati višino
Ramat Lehi, kjer je z oslovsko čeljustjo pobil »tisoč
Filistejcev«.

»Effendi,« me je zmotil v mojih svetopisemskih
razmišljanjih Mohamed, »vroče je, počijva si! Tamle
za skalo je studenec!«

Dolina se je zožila in cesta je peljala precej
strmo navzgor na sedlo med dvema vrhovoma.
Razjahala sva in peljala konje med obcestno
grmovje. Pod visoko skalo je bila votlina, vanjo je
nemudoma zlezel Mohamed in se čez nekaj časa
vrnil z novico, da je vode dovolj za naju in za konja
in da je še lepo hladna povrh.

Blizu poldne je bilo, truden sem bil, saj sva že
iri ure nepretrgoma jezdila. Zato sem odločil:

»Pa si počijva! Koliko je še do Bet Džibrina?«

16

231

»Poldrugo uro še, effendi! Pa dolgo se ne
smeva lod muditi, kajti od Bet Džibrina do Tell
es-Safijja je še štiri ure. In v Bet Džibrinu se bova
tudi najmanj dve uri pomudila.«

»Dobro. Sedaj je enajst, o pol eni odrineva, pa
sva ob dveh v Bet Džibrinu.« Tako sem jaz, effendi,
določil počitek.

Sedla sva in južinala. Tudi-Mohamed je pridno
segal po konzervah in celo po vinu, čeprav je bil
mohamedan.

Moj Mohamed je bil sijajen človek, skromen,
prijazen, prijeten družabnik. Za vsak kotiček je
vedel po filistejski deželi in poleg arabščine in
turščine je dobro znal tudi laški ter nekaj fran¬
coščine in angleščine. Jezikov so ga naučili očetje
salezijanci v Bet Gemalu. Razen za gostoljubje in
za konja, ki so mi ga posodili za dva dni sredi
najnujnejšega poljskega dela, sem jim bil za Mo¬
hameda najbolj hvaležen.

Pred dvema dnevoma sem prispel v Bet Gemal,
prvo postajo svojega, na devet dni preračunanega
potovanja po deželi Filistejcev. Priporočilo sem
imel s seboj od prelata Fellingerja, rektorja avstrij¬
skega gostišča, in zelo gostoljubno so me sprejeli.
Samostan imajo in poljedelsko šolo za sinove
južnopalestinskih fellahov. Naselbina leži na gričku,
uro oddaljena od postaje Artuf ob železnici Jeru¬
zalem—Jafa, cel gradič je in okolica je za polje¬
delsko šolo zelo primerna, ker je res rodovitna.
Domačini beduini jo zelo čislajo; njihovo delovanje
je gotovo koristno za deželo, le to se mi je zdelo
sumljivo, da je občevalni jezik v zavodu in tudi
pouk skoraj izključno laški.

Dali so mi konja in za spremljevalca pa Moha¬
meda, Arabca, ki je bil nekak vseznalec v zavodu.
Tudi oborožili so ga, trdeč, da podeželsko poto¬
vanje po južnozapadni Palestini še dandanes ni

232

posebno varno. In priporočilna pisma na razne
šejhe so mi napisali.

Med južino so nenadoma zaiopolala kopita gori
na sedlu. Mohamed je planil pokonci, zgrabil za
puško in pogledal izza grmovja po cesti.

Pa kmalu je puško spet povesil, povedal, da so
pnjatelji, in stopil na cesto.

Trije beduini so prijezdili, njegovi dobri znanci
so bili. Prisedli so k studencu in kmalu smo bili
v živahnem pogovoru. In vsaj eno korist sem imel
od dveh konzerv, ki so mi jih pojedli, zvedela sva
namreč, da betdžibrinskega šejha ni doma.

Mohamed je majal z glavo, ko so beduini od-
jezdili.

»Ne vem, kako bo. — Šejha ni doma. — In tile
ljudje!...«

»Pa odjezdiva kar dalje v Tell es-Safijje in bel-
džibrinske starine naj naju pihajo v uho!« sem
odločil in odjezdila sva dalje.

V pol ure sva bila na vrhu sedla in čez uro naju
je objel senčnat oljčni gaj, ki obdaja Bet Džibrin
od vseh strani.

Jezdila sva mimo mogočnega loka, ki moli iz
kupa razvalin desno od ceste. Ostanek je nekdanje
škofijske stolnice iz dobe križarjev. Vas leži ob
cesti. Bele kamnite hiše z ravnimi strehami in
majhnimi, visoko ležečimi, zamreženimi okni,
pristno mohamedanske in neprijazne, so gledale
na naju, poldne je bilo in skoraj nikogar na cesti.

Pred neko hišo sva se ustavila. Občinska hiša
da je, je razložil Mohamed. Zlezla sva s konj, po¬
željivo sem pogledal po senčnatem balkonu gori
v »prvem nadstropju«, segel po nahrbtnik in dejal:

»Sedaj si bova pa koj kavo skuhala!«

Toda Mohamed me je prijel za roko.

»Počakaj, effendi! Nič se še ne ve, kako naju
bodo sprejeli. Tile ljudje!...«

233

Par vaščanov v dostojanstvenih kuftanih je pri¬
korakalo po cesti, obstali so od daleč in naju gle¬
dali. Rekel pa nobeden ni nič. Še več jih je prišlo,
tudi ti so od daleč obstali. Eden je pa nekam sum¬
ljivo odšel.

Stala sva pri konjih, jaz sem si prižgal pipo,
Mohamed pa je nemirno stopal krog živali, držat
puško v roki in pogledoval po vaščanih. Nekaj
fantalinov se je nabralo na dvorišču bližnje mo¬
lilnice, vihteli so pesti in kričali. Tudi par kamnov
je priletelo, pa nobeden ni zadel. Vaški možje so
pritisnili bliže.

Tedaj je prikorakala po cesti vsa angleška po¬
sadka vasi Bet Džibrin — v osebi enega edinega
človeka, oblečenega v bele jahalne hlače, rjavo
angleško vojaško suknjo in v usnjate dokolenice.
Oborožen je bil ta človek pa prav do zob. Bil je
policist, orožnik, zastopnik angleške vlade, kar
hočete.

Mohamed si je slišno oddehnil, mu šel naproti
in mu koj živahno razložil najin položaj.

Angleška posadka se je počehljala za ušesom,
mož je stopil k meni, pozdravil s selam, pogledal
po vaščanih, ki jih je bilo vse več na cesti, pa
pokazal na balkon.

»Effendi, tamle gor v senco stopi! Boš varen
pred solncem!»

Mohamed je privezal konje k plotu, vzela sva
prtljago in šla po stopnicah na balkon. Bil sem
ujetnik in povrh so me fanatični beldžibrinski mo-
hamedani še oblegali.

Ne vem, kako bi se bile stvari še razvile, da ni
kmalu nato prikorakal po cesti velik plečat mož
v bogatem svilenem kuffanu. Preril se je skozi
vaščane in stopil na balkon.

»Zvedel sem, da je prišel neki effendi. Šejha ni
doma, jaz sem njegov brat in —.«

234

Predstavil sem se, mu dal svoje priporočilno
pismo iz Bet Džrbrina in potni list ter povedal
svoje želje. Ker je Mohamed po turško govoril z
nj;m, sem tudi jaz turški govoril.

In nato sem si v spremstvu šejhovega brata,
angleške posadke in svojega, tudi oboroženega
Mohameda ogledal betdžibrtnske starine. In konec
je bil tak, da me je šejhov brat povabil z vaškimi
starešinami vred na kavo v svoj selamlyg. Dal mi
je tudi priporočilno pismo na šejha v Tell es-Safijju,
svojega sorodnika, in dovolil, da sem ga s stare¬
šinami vred smel fotografirati.

In vse to zato, ker sem turški govoril in ker sem
imel priporočilo od očetov salezijancev. Palestin¬
ski fellah ne mara Angležev, še vedno ne more
pozabiti Turka ter je hvaležen salezijancem, ki ga
drže na rodni grudi in mu vzgajajo njegove sinove
v dobre kmetovalce.

2 .

Tema se je že delala, ko sva zavila krog viso¬
kega, strmo v ravnino padajočega griča in se na
mah znašla sredi trope besno lajajočih psov. Mo¬
hamed jih je komaj odganjal s puškinim kopitom,
da naju niso obgrizli.

Po pobočju so stale raztresene koče, luči ni bilo
prav nobene, tudi nobenega človeka ni bilo videti.
Zajezdila sva v vaško ulico.

Končno je nekdo prišel po temi in vprašal:

»Min hada? Kdo je?«

»Sahib — prijatelj,« sva odgovorila oba hkrati.

Dostojanstven mož je stopil pred naju. Mohamed
me je predstavil in dal sem mu svoja pisma, pri¬
poročilo šejha betdžibrinskega in pismo predstoj¬
nika betgemalskega ter svoj potni list. Mož, bil je
šejh el-beled, je vzel pisma in odšel z njimi v bližnjo
kočo. Midva pa sva razjahala in peš peljala konje
med koče.

235

Ni minilo pet minut, pa se je šejh z naglimi koraki
vrnil in naju. povabil s seboj. Nekdo je prihitel za
njim in nama odvzel konje. Snel sem nahrbtnik in
sedlo in šejh naju je peljal skozi nizek vhod na
neko dvorišče. Posvetili so in skozi nizka vrata
smo vstopili v nekako sobo. Tla so bila iz blata,
strop pa palmova bruna. Po tleh so ležale pre¬
proge.

Nekdo je prinesel kup blazin, nekdo drugi je
prihitel s stolom. Čudeč se, kje da so v tej deželi
izteknili tako evropsko pohištvo, sem izpočetka
sedel nanj, ko pa sem videl, da so vsi drugi počenili
na preproge, sem vstal, zložil na stol sedlo in na¬
hrbtnik in tudi počenil s prekrižanimi nogami. Trdo
je šlo, utrujen sem bil, pa šejh mi je brž segel skopo
blazinic na pomoč in ohranil sem še s precejšnjo
dostojanstvenostjo svoje evropsko ravnotežje.

Medtem so že bile nevidne ženske roke pridno
na delu in postaven človek je prinesel na medenem,
lepo cizeliranem pladnjiku sedem findžanov, sko¬
delic, kave. Posegel sem v torbo na sedlu po ciga¬
rete in postregel. In potem smo kadili in pili kavo
in govorili, turški in arabski, kakor je kazalo —
in kakor sem pač bolje znal. Nato so prinesli ve¬
čerjo.

Mize seve ni bilo. Sredi med nami je ležala pre¬
proga in nanjo so razpostavili krožnike, polne raz¬
ličnih jedil. Opazil sem mlečno kašo iz dure, krožnik
olja, krožnik trdo kuhanih jajec s soljo in poprom,
krožnik strdi in krožnik kislega mleka. Poleg pa
ogromen kup ploščnatih, našim mlincem podobnih,
lepo zapečenih podpepelnikov.

Šejh je ponudil. »Itfaddal!« je dejal, »izvolite!«

V zadregi sem gledal mlečno kašo in druge te¬
kočine. Žlice ni bilo ne blizu ne daleč nobene videti.
»Počakaj!« sem si dejal, »boš videl, kako bodo
drugi naredili.«

236

Toda »Iifaddal!« je s poudarkom ponudil šejh.

Vroče mi je prihajalo. Če ne začnem, bom grdo
užalil šejhovo gostoljubnost. 2e sem premišljeval,
ali bi se morebiti ne dalo. tisto mlečno kašo kar
s peščico zajemati, in prav tako tudi strd in olje,
ko se je zgenil Mohamed.

!a sijajni človek je najbrž ugenil mojo zadrego.
Z odločno kretnjo je segel po podpepelniku, ga
pretrgal na dvoje, naredil iz ene polovice lično
tuljavo, šel z njo v kašo, si nesel izdaten zalogaj
okusne jedi med ustnice in pojedel vse skupaj
z »žlico« vred.

Koj sem razumel. Hitro sem segel tudi jaz po
podpepelniku, ga raztrgal na dvoje, naredil tuljavo,
več ali manj popolno, posegel z njo v kašo, si je
nesel lep zalogaj v usta in tudi vse skupaj pojedel
z žlico vred. In nato je storil isto tudi šejh s svojimi
starešinami.

Začetek je bil storjen. Drugo je šlo vse gladko.

Ko smo pospravili prve krožnike, so prinesli
druge, koštrunovo meso z rižem. To pot nisem ča¬
kal na Mohameda, razumel sem položaj in koj
z roko segel med mastne kose pečenke. Tudi drugi
so tako jedli. Iz riža smo si valjali mastne cmoke
kar v pesti.

Po pečenki je prišla spet kava in pri tej smo
ostali. Postregel sem še s cigaretami in s čokolado
in našel hvaležne odjemalce.

Proti polnoči so se možje razšli in ostala sva
sama s šejhom. Naredili smo načrt za naslednji dan,
šejh mi je lastnoročno prinesel žimnico in mi postlal.
Nato se je poslovil še on in legla sva spat, seve
kar oblečena.

In potem je prišla noč, črna, temna in strašna,
da je vse življenje ne bom pozabil.

Nekako čez pol ure je bilo, ko sem začutil, da
mi pri vratu in pri nogah nekaj leze po koži. Bolhe,

237

sem si mislil, in da se je na nekaj bolh v takile
beduinski koči že pač treba pripraviti. Zadremal
sem.

Pa kmalu sem se spet zbudil. Zdelo se mi je, da
ležim na mravljišču —. Celo krdelo, kaj še, cela
vojska filistejskih bolh me je napadla. In tako te¬
meljito so me otipavale, da ni bilo prostorčka na
koži, kamor bi ne bile prišle.

Kaj sem vse počel, da bi se ubranil tem filistej¬
skim sovražnikom, tega ne bom pripovedoval. Šele
proti jutru sem zadremal.

Mohamed me je zbudil. Vso noč je smrčal, mrcina!

»Kef halak?« me je prijazno vprašal, »kako se
počutite?«

Nisem mu odgovoril na to zlobno vprašanje, pri¬
žgal sem luč, mu dejal, naj gre ven, in se slekel.
Za trdno sem bil odločen, da poiščem in uničim vso
filistejsko zalego, ki se je naselila na mojem »sve¬
tu«. Tak vendar nisem smel nazaj med ljudi!

Vse sem preiskal, vsak kotiček obleke, vsako
gubo, vse. Pa sledu ni bilo več o nočnem obisku.

Vmes se je vrnil Mohamed. Nasmejal se je.

»Nič niste našli? Naše beduinske bolhe so vse
drugačne nego vaše frankovske! Ne prebivajo v
posteljnini in obleki, ampak v zemlji. In zveste so
svojim beduinskim gospodarjem. Tujca napadejo
pa se vrnejo nazaj v zemljo. Lahko ste brez skrbi,
nobena ne pojde z Vami!« —

Po zajtrku naju je peljal šejh na grič k razva¬
linam. Ni dvoma, da je na tem zadnjem izrastku
judejskega gorovja stala svoj čas filistejska trd¬
njava, ki je branila Filistejo pred vpadi Izraelcev
v njih rodovitno, voda bogato ravnino ob morju.
Pa o trdnjavi ni več sledu. Nekaj črepinj sem iz¬
brskal iz bližnjih razorov in jih vzel za spomin
s seboj. Mislim, da so iz pozne filistejske kulturne
dobe, helenski vpliv se že vidi na njih.

238

Nekaj več je ostalo od križarske trdnjave Blanca
guarda. Pa križarske trdnjave so me manj zanimale,
privoščil sem si še krasni razgled na zapad po
nekdanji deželi Filistejcev, kamor sem bil v bližnjih
dneh namenjen; krog desete ure pa sva se poslo¬
vna od gostoljubnega šejha in odjezdila v hribovje
proti Bet .Gemalu,

3 .

Dva dni pozneje sem čezBetŠemeš,Lairun, Modin,
R eale in Lvddo prispel v Jafo. Ogledal sem njene
znamenitosti in se pripravil za dolgo pot globoko
v deželo filistejsko. Najel sem si za tri dni močen,
dolg avto, si izbral vozača, ki je deželo dobro po¬
znal, si nakupil nekaj živeža in nekega lepega jutra
sem oddrdral na jug, neznanim krajem in doživlja¬
jem naproti.

Nikar ne mislite, da sem se vozil po ravnih, glad¬
kih cestah in da sem nočeval po hotelihl Vsega tega
v deželi Filistejcev ni, vsaj dandanes še ne in tako
kmalu tudi še ne bo.

Izprva je še šlo po lepi cesti, nekaj desetin kilo¬
metrov na jug od Jafe. Onstran Rišon le Ziona pa
sva zavila po grudastem kolovozu čez polja in ko
je kolovoza zmanjkalo, kar čez pašnike na zapad
k morju. Za nekaj časa so minili tudi pašniki in
zašla sva med peščene griče in sipine. Ni šlo po¬
vsod gladko, večkrat sem moral zlesti z voza in ga
tiščati iz peska, pa nazadnje sva le prispela na
cilj, k nekdanjemu pristanišču mesta Jamnija.

Kraj se imenuje Minet Rubin. Dandanes je po¬
polnoma speščenel. Kamor pogledaš, sam pesek,
le tu pa tam moli iz njega še kako napol posušeno
drevo. Na nizki višini sameva mohamedanska mo¬
šeja, enkrat na leto romajo k njej mohamedani iz
Jafe in okolice. Med peščenimi griči leži ozka,
dolga močvirnata mlaka. Tod je kedaj tekel potok
Sorek, ki prihaja z judejskega hribovja.

239

Ob času Rimljanov je bilo jamnijsko pristanišče
važnejše nego jafsko. Saj je bila Jamnija tistikrat
sedež velikega sanhedrina. Pa zapadni vetrovi so
zasuli pristanišče s peskom, obrežje se je pomek-
nilo na zapad in dandanes je ta kraj že dobre četrt
ure oddaljen od morja.

Ahmed, moj vozač, mi je povedal, da se do morja
sploh ne da priti z avtom. Časa pa tudi nisva imela,
ker sva hotela še tisti dan priti do Gaze. Zapustila
sva torej samotne sipine in se odpeljala nazaj v
deželo.

Vozila sva spet po pesku, zavozila v močvirje,
ki leži pod peščeno odejo, lezla v strme griče, za¬
peljala krog ovinka nenadoma v številno čredo
goved, zašla v žitno polje in končno srečno spet
pribrodila na nekako stezo in z nje na kolovoz
med polja in travnike.

Ljudje so delali na polju, deteljo so kosili, rado¬
vedno so gledali drzni avto, ki je vozil po potih,
koder se je njihova živina le s težavo mučila, hiše
so se pojavile, palme so pozdravljale, prispela sva
v Jamnijo.

Na nizkem kopastem griču stoji. Hiše so rjave
in imajo nizke, poševne strehe, česar drugod po
Judeji nikjer nisem videl. Zidane so z napol žgano
ali pa samo na solncu posušeno opeko. V filistejski
deželi ni kamenja, lesa pa je tudi malo.

Nisva se mudila v nekdaj slavni Jamniji. Ponovil
sem v duhu spomin na čase, za judovstvo tako
žalostne, ko je Tit razdejal Jeruzalem, pregnal ju¬
dovsko prebivalstvo in ko je moral celo mogočni
sanhedrin bežati v Jamnijo, in odbrzela sva dalje.

Čez kako uro sva privozila v svetopisemski As-
dod. Dandanes je revna vas, koče so iz blata in
s trstičjem krite, le par jih je z opeko zidanih. Ulice
so ozke, da sva se komaj prerila skozi nje z velikim
vozom. Razen par klesancev, ki stoje tu pa tam ob

240


hišnih voglih ali leže zunaj na polju, ni ničesar več
videli o nekdanji slavi. Za vasjo sloje razvaline
srednjeveškega hana in mimo pelje železnica Kan-
tara—Haifa. Postaja je severno od vasi.

Svojčas je bil Asdod eno glavnih filistejskih
zveznih mest. Dagona, filistejskega boga rib, so
častili v Asdodu. Važno trgovsko mesto je bilo na
karavanski poli v Egipt. Apostol Filip je pridigoval
v Asdodu in v prvih časih krščanstva je bil v mestu
celo škofijski sedež.

aški hodža, mohamedanski duhovnik, je sfal
na vasi, ko sva pridrdrala med koče. Zvedavo naju
je popraševal za kod in kam še vaški učitelj, mlad
človek, po evropsko oblečen, s larbušem na glavi,
je prišel. Gladko je govoril angleški in zelo olikano
se je vedel. Asdod ima danes ljudsko šolo. Sicer
pa ima sedaj res že skoraj vsaka palestinska vas
svojo šolo z arabskim učnim jezikom, v večjih
krajih pa so še povrh šole raznih katoliških kon¬
gregacij in proieslaniovskih verskih družb.

Učitelj nas je povabil vse skupaj na kavo in
zastopnika asdodskega kulturnega življenja sta bila
jako ljubezniva. Čudil sem se, pa sem kmalu zvedel,
zakaj. Ko sem se poslavljal, sta me prosila, da bi
se smela peljati na sprehod v Gazo, odkoder bi se
z večernim vlakom vrnila domov. Ker je bilo v vozu
prostora dovolj, in ker je tudi Ahmed zatrjeval, da
bo laže vozil, če bo voz tudi zadaj obtežen — jaz
sem sedel pri vozaču —, sem ju rad vzel s seboj.

Vozili smo trdo ob železnici, večinoma po kara¬
vanski »cesti«, fo je po travnikih in puščah, koder
so globoko v posušeno blato vdrte stopinje ka¬
meljih parkljev kazale sled karavan, ki še dandanes
vkljub železnici oskrbujejo tovorni promet med
Egiptom in Palestino.

Čez dobro uro smo se obrnili ostro na zapad
profi Askalonu v območje peščenih gričev in se

241

ustavili v vasi Medždel. Bazar je bil poln ljudi,
sejmski dan so imeli. Žal nisem imel časa opazo¬
vati pestrega življenja. Ahmed me je poučil, da
moram peš v Askalon, ker je svet popolnoma spe-
ščenel. Pustil sem torej voz in spremljevalce v
hanu, si najel osla in oslarja ter odjezdil na zapad
proti morju.

Kmalu za vasjo se začne pesek, prava puščava.
Globoko se je vdiralo osličku, počasi je stopal.
Mudilo se mi je, in oslar je pridno vihtel gorjačo,
pa osličku naglica ni bila pogodi, brcal je, da je
pesek letel na vse strani, me položil med bodičasto
kaktusovo grmovje in šel v ljubo svobodo.

Prepustil sem osla in oslarja njuni usodi in se
peš napotil dalje.

Vse globlji je bil pesek. Droben in zlatorumen je,
zapadni veter je vel in pesek je »potoval«. Tenka
plast drsi po površini, čuje se rahlo kovinsko
žvižganje, ki ga povzroča trenje peščenih zrnc.
Pravijo, da pesek poje.

Kraj je silno zapuščen. Hiše ni nobene videti,
tu pa tam moli še kako drevo iz peska, pred leti
je stalo morebiti še na travniku, danes je travnik
že pod večno potujočim peskom, drevo še korenini
v zemlji, pa zmanjkalo mu bo vlage, usehnilo bo.
Kmalu bo pesek zasul tudi medždelske ulice in hiše.

Svet je lezel polagoma kvišku, hoja je bila vse
bolj naporna. Že sem videl mogočne razvaline v
goščavi na grebenu griča in kmalu sem stal pred
ruševinami askalonskega obzidja.

Mestoma je zid še dobro ohranjen. Zidan je z na¬
pol žgano opeko, pozna se že vpliv bližnjega Egipta.
Stopil sem skozi veliko odprtino, kjer so bila kedaj
mestna vrata, in zagledal globoko spodaj pred
seboj sinje Sredozemsko morje in peneči se venec
valov, ki se je zaganjal ob skalnato obal nekda¬
njega askalonskega pristana.

242

Askalon je imel lepo lego. Proti vzhodu ga je
■obdajal visok greben v polkrogu, po tem grebenu
je šlo mestno obzidje. V polkrožni kotlini ob morju
in po pobočju grebena pa je ležalo mesto. Zares
slikovita lega.

Pa saj je bil Askalon tudi eno največjih filistej¬
skih mest. V zadnjem stoletju pred Kristusom je
imelo celo lastno neodvisno ljudovlado pod rim¬
skim protektoratom. Herod Veliki je bil v Askalonu
roien. Za njegovega časa je mesto posebno cve¬
telo. Leta 1099 so ga križarji pol leta oblegali in ga
končno zavzeli. Od 13. stoletja dalje je Askalon
razvalina.

Spustil sem se po pobočju. Čudno, peska ni več
videti, na gosto raste grmovje. In med njim leže
ostanki nekdanje slave askalonske, polomljeni ste¬
bri, korintski kapiteli, mogočni klesanci, porušene
zidine, preperela opeka in vmes globoke jame,
nekdanje cisterne. Star beduin me je našel in me
za majhen bagšiš peljal doli k obali. Tam so iz¬
kopali star tempelj, ki pa žal ni iz stare filistejske
dobe, ampak iz helensko-rimske. Vsekakor sem
videl lepe kipe v plemenitem grškem slogu, lepe
korintske stebre, vaze, sarkofage in mnogo dru¬
gega, kar priča, da je bil zadnja stoletja pr. Kr. tudi
Askalon popolnoma pod vse obvladujočim vplivom
helenizma.

Šel sem še k morju. Valovje buta ob razrušene
nekdanje pristaniške stavbe, stebrovje gleda iz
vode ali pa leži križem po valovju in pripoveduje
o ponosnih filistejskih, feničanskih, grških in rimskih
brodovih, ki so v davnih dobah pristajali ob njih,
privažali in odvažali blago in prinašali živahno
življenje. Danes pa »Askalon molči, črede se pasejo
po njegovih ulicah in po njegovih razvalinah no-
čujejo pastirji«. Tako sta mu napovedala Jeremija
in Zofonija. Kajti Bog je Filistejce obiskal.

243

4.

Sveiopisemska Gaza je videla Samsonovih dvoje
velikih junaštev. Neke lepe noči je odnesel kar cela
mestna vrata na bližnji hrib in pa umrl je v Gazi na
tragičen način pod razvalinami Dagonovega tem¬
plja, ki ga je porušil z enim samim sunkom svojih
mogočnih pleč.

O Dagonovem templju ni več sledu, glede vrat
pa mi je pravil don Gabriel, katoliški misijonar v
Gazi, pri katerem sem stanoval, da se še vidi, kraj,
odkoder jih je odnesel. Šla sva ga gledat.

V vzhodnem delu mesta stoji kos starodavnega
mestnega zidu z zazidanimi vrati. Napol tičijo v
zemlji. O njih pravi izročilo, da je tam vzdignil
močni Samson mestna vrata iz tečajev, nesel pa da
jih je na džebel Muntar. Tudi tega mi je pokazal
don Gabriel. Vzhodno od mesta leži, onstran kolo¬
dvora, ploščnat je in nizek. Samson je moral biti
vsekakor močen človek, kajti hrib je gotovo uro
hoda od mesta.

Današnja Gaza je čedno, lično mesto. Hiše so
kamnite, deloma tudi z opeko zidane, mnogo jih je
večnadstropnih. Ulice so snažne, široke in celo
tlakane so! Ljudje se oblačijo že zelo po egiptov¬
sko, moške vidiš v evropskem kroju s tarbušem na
glavi, ženske, vsaj meščanke, nosijo prozoren, bel
pajčolan čez gornji del lica, prav kakor Egipčanke.
Ni čuda. Saj je Kaira dandanes po železnici komaj
par ur oddaljena od Gaze. Tudi bazar kaže egip¬
tovski značaj.

V severnem delu mesta sem obiskal zanimivo
džamijo es-Sajjid Hašim. V njej je pokopan Hašim,
Mohamedov ded. Gaza je bila namreč nekdaj vele-
važno trgovsko mesto in glavna postojanka kara¬
vanske ceste, ki je peljala iz Damaska po Kanaanu
v Egipt. Iz notranjosti dežele, iz okrajev onstran
Jordana, da, kakor poroča izročilo o Hašimu, celo

244

iz Arabije pa so prihajale v Gazo karavane arabskih'
trgovcev, ki so lu nakupovali blago za svoje dežele.-

Dandanes je Gaza za trgovino dokaj manj po¬
membna, pa je še vedno važno tržišče, posebno
za palestinski ječmen, za olive, fige in dateljne.
Pristanišče je bilo nekdaj trdo za mestom, pa pesek
ga je zasul in dandanes ni o pristanišču niti sledu.

’• isti dan sem obiskal tudi starodavne razvaline
Umrn Džerar, starozakonsko Geraro, znano iz zgo¬
dovine Abrahamove. Ko je prišel Abraham v Ka-
naan, ga je prepotoval s svojimi čredami od severa
do juga, pa se končno ustavil na gerarskih pu¬
stinjah, južno od Gaze. Brezkončne pustinje so bile
dobra paša njegovim številnim čredam, nomad
Abraham pa je na njih lahko živel svoje svobodno
pasiirsko življenje.

Vozil sem se po bujnih nasadih oljk in fig, ki
obdajajo Gazo od vseh strani, in prišel ven v od¬
prto pustinjo južno od Gaze. Obdelanega polja ni
več videti, bodičasta trava raste v šopih, vmes je
videti rdečo zemljo, pa tudi pesek. Pozimi, t. j. v de¬
ževni dobi, je pustinja krasna zelena preproga,
poleti, v vroči dobi, pa je rjava pušča. Marca je bilo
listikrat, vroče je že bilo in trava je že venela.

Prevozil sem nekaj praznih wadijev in prispel v
dobri pol uri do velikega kupa kamenja. Imenujejo
ga hirbef Umm Džerar, kar je nedvomno stara Ge-
rara. Tod je torej pasel Abraham svoje črede, Ha-
garina tragična zgodba z Ismaelom se je odigravala
v teh pustinjah, Izak in Jakob sta tu zagledala luč
'sveta. Iz teh pustinj so hodili Jakobovi sinovi v
Egipt žita kupovat.

O teh častitljivih starodavnih zgodbah sem pre¬
mišljeval in hodil po pustinji, Ahmed pa je poprav¬
ljal avto. Na robu nekega wadija sem iznenaden
obstal. Ali sem sanjal? Ali mi je mogočen čar dal
gledati za štirifisoč let nazaj v dobo Abrahamovo?

17 Iz Kaire v Bagdad.

245

V plitvem wadiju je stala cela vas črnih nizkih
šotorov. Ognji so tleli med njimi, ženske so kuhale.
Moški so lenarili, drugi so imeli opravka s konji
in kamelami. In po wadiju gor in dol, kjerkoli je bilo
malo sence, so se skrivale pred vročim opoldan¬
skim solncem goste črede ovac in koz. Niže v wa-
diju pa so ženske tkale platno za šotore. Pol metra
dolgi kolči so tičali v pesku v gotovo 20 m dolgi
vrsti. Snutek iz kamelje dlake je bil napeljan od
kolca do kolca v celi njegovi višini, ženske so
čepele poleg in pretikavale počezno nit — votek.

Če to ni tabor Abrahamov, sem si dejal, pa je
prav gotovo tale beduinski tabor prav tak, kakor
je bil nekdaj Abrahamov tabor v gerarskih pu¬
stinjah. Stvar je bila nad vse zanimiva, že sem
stopil, da bi si tabor od bliže pogledal, ko so me
zavohali psi in besno lajajoč planili po pobočju
wadija proti meni.

Z najdaljšimi koraki, ki sem jih zmogel, sem
bežal nazaj. Pa pseta so mi bila že čisto blizu.
Kdo ve, kako bi se mi bilo še godilo, da ni zapazil
Ahmed moje stiske. Skočil je na sedež, avto je
zabrnel in tuleč in ropotajoč šinil mimo mene in
v jato razdraženih psov. Psi so se prestrašili, naj¬
brž lake pošastne živali še nikdar videli niso in ne
slišali, stisnili so repe in se umeknili v wadi.

Hudomušni Ahmed se mi je sicer smejal in mi
pravil, da me je bilo lepo gledati, kako sem jo
ubiral po pustinji. Pa vkljub temu sem mu bil hva¬
ležen, da mi je rešil, če že ne življenje, pa vsaj hlače.

5 .

Južnovzhodno od Gaze leži brezkončna valovita
ravnina, na vzhod sega do robov, za katerimi leži
globoka kotlina Mrtvega morja, na jug pa se izgub¬
lja v puščavi Sinajskega polotoka. V severnem delu
te ravnine leži Ber Šeba, oaza sedmerih studencev.

246

In v Ber Šebo sva se peljala tisto popoldne*iz Gaze.
Mudilo se nama je. Iz Gaze v Ber Šebo je z avtom
dobre tri ure. In iz Ber Sebe sva hotela še tisti dan
prit v Jeruzalem, kar je pomenilo spet tri ure dobre

vožnje.

Po skromnem obedu v misijonski hiši smo sedli
v voz, tudi don Gabriel je prisedel. Četrt ure daleč
se je peljal z nama, nato pa se je poslovil in sama
sva zdrknila ven v neizmerno pustinjo.

O cesti seve ni bilo sledu. Smer je kazala ka¬
melja steza in sled avtomobila, ki je morebiti par
dni pred nama tod vozil. Sled je peljala skoraj na¬
tančno proti jugovzhodu. Ahmed je že parkrat vozil
Franke v Ber Šebo, zaiti nisva mogla.

Vožnja z avtom po takih brezkončnih planotah
je polna čarov, ki so popotnikom na gladki, ravni
cesti nepoznani. Še večje in strašnejše puščave
sem pozneje prevozil z avtom, prav posebno pa
se mi je vtisnila v spomin moja vožnja iz Gaze
v Ber Šebo.

Poloma se nama je dvakrat pokvaril voz. Enkrat
je počil obroč na zadnjem levem kolesu, brž sva ga
zamenjala z rezervnim kolesom, katerih sva imela
kar tri s seboj, drugič pa se je pokvarilo nekaj v
stroju. Ubogi Ahmed se je plazil po hrbtu in tre¬
buhu, da ga je popravil.

Medtem sem šel na sprehod in izfeknil v bližini
— strelne jarke iz svetovne vojne. Več vrst jih je,
od zapada na vzhod potekajo v polkrogih in lom¬
ljenih črtah. Dober meter so globoki. Ahmed mi je
tole o njih razlagal.

Nemško-turška vojska je pripravljala napad na
Sueški kanal. Na potu iz Palestine h kanalu pa je
Ber Šeba zadnji studenec. Tega so zasedli, utrdili
in obdali s sostavom jarkov, ki so ležali dan hoda
na zapad in na jug od oaze. Iz Jafe so speljali celo
železnico v Ber Šebo in še globlje v puščavo proti

17 *

247

kanalu. »Vse je bilo dobro zamišljeno in priprav¬
ljeno. Pa v nečem so se zavezniki ukanili. Poslali
so v jarke in proti kanalu palestinske fellahe pod
vodstvom nemških in turških častnikov. Fellahom
pa se ni ljubilo nositi kožo naprodaj za tujce in
ker so povrh še slabi vojaki, se je pohod na kanal
čisto ponesrečil. Dne 30. oktobra 1917 je bila bitka
pri Ber Šebi, zavezniki so to važno postojanko iz¬
gubili, mesec pozneje je padla tudi Gaza in nemško-
turška vojska se je morala umekniti na črto Jafa —
Jeruzalem.

Zapustila sva žalostne spomine na svetovno
klanje in oddrdrala dalje.

Globok wadi nama je zastavil pot. Prav nič se ni
pomišljal Ahmed, naravnost po strmem pobočju je
spustil voz. Bolj zdrknila sva po kamenju navzdol
ko se vozila, na dnu pa sva pljusknila v globok
tolmun, da sva bila vsa mokra. Pa pridni stroj naju
je potegnil ven, kakih sto metrov sva še brodila
po vodi, pa se splazila da sam ne vem kako po
strmi poti spet na planoto. Ponosno je poropotal
stroj, kot bi se zavedal, da je dobro izvršil svojo
dolžnost.

Občudoval sem stroj in vozača. Se pač moti,
kdor misli, da je avto ustvarjen samo za gladke
cestel Ta čudoviti stroj nudi neverjetne možnosti in
jih razkrije šele v težavnem terenu, kjer bi odpo¬
vedala vsaka vozna živina. Zato je avto najboljše
vozilo za divje, neobljudene kraje in ima prav tam
še veliko bodočnost.

Čez pol ure se je pojavila na vzhodnem obzorju
ravna, visoka črta. Pogledal sem Ahmeda.

»Sikket hadid,« je povedal, »železnica iz Rafe
v Ber Šebo.«

Spomnil sem se. Iz Rafe ob progi Kanfara-Haifa
so potegnili Angleži železnico v Ber Šebo, deloma
iz strategičnih razlogov, ker so beršebski studenci

248

važna točka za brambo kanala, deloma pa tudi iz
trgovskih razlogov. Ber Šeba je na pol poti iz Rafe
k južnemu koncu Mrtvega morja. In tam ležijo ne¬
izmerni, še ne dvignjeni zakladi čiste kamene soli,
asfalta in žvepla. Te zaklade mislijo Angleži v do¬
glednem času dvigniti in za prevoz bodo speljali
železnico čez Ber Šebo do južnega konca Mrtvega
morja.

Bliže je prihajala ravna črta, razvila se je v mo¬
gočen železniški nasip, ki je v velikem polkrogu
presekal široki wadi. Šinila sva skozi obokan via-
dui f in zagledala pred seboj Ber Šebo. V par mi¬
nutah sva bila na vasi.

Današnja Ber Šeba je lična, snažna naselbina,
večinoma je nastala po vojni. Že ni več samo vas,
trg bi mi rekli da je. Iz kamena zidane bele hiše,
večinoma pritlične, stojijo v lepi ravni vrsti, širok
trg leži med njimi, na majhni višini se košati močna,
ponosna utrdba, angleška zastava se vije na nje¬
nem stolpu. Številna posadka biva v trdnjavi in
čuva dragoceni zaklad beršebski, sedmere stu¬
dence. Beršebski tržani pa so skoraj sami judje-
zionisti. Večinoma so trgovci, saj je Ber Šeba važno
tržišče, ki oskrbuje daleč naokoli beduinske ro¬
dove z vsakdanjimi življenjskimi potrebščinami.

Ahmed je ustavil pred »glavnim hotelom«, lično
pritlično hišico, ki je imela kar dve sobici, gostil¬
niško in stanovanjsko. Postregli so mi pa dobro.
Še pivo sem dobil, pomislite!

Pa moj Ahmed mi ni privoščil počitka. Štiri je
bila ura, ko sva prišla, in ob petih je določil, da se
bova odpeljala. Torej eno uro za vseh sedem stu¬
dencev!

Pustil sem torej pivo, konzerve in kruh ter odšel
iskat znamenite studence.

Na vzhodni strani naselbine pada svet za kakih
trideset metrov in tam spodaj v široki ravnini ležijo

249

zelene oazice. Košato drevje in zelene traiice ob¬
dajajo izvirke. Preštet sem jih, res jih je točno
sedem. Daleč naokoli izvirajo, tudi niso vsi enako
veliki. Vseh niti obiskati nisem mogel, izbral sem si
najbližnji studenec, ki je obenem največji. V de¬
setih minutah sem bil pri njem.

Častitljivi spomini iz davne dobe svetopisemskih
očakov se vežejo na te studence. Pred štiriiisoč
leti je tod pasel svoje črede očak Abraham, iz¬
kopal je tudi studenec, kakor beremo v prvi knjigi
Mozesovi, zasadil gaj in postavil oltar Gospodu.
Tudi Izak je ob studencih postavil svoje šotore in
tu nekje se je pač tudi vršila tista zgodba, ki nam
pripoveduje, kako je Jakob na nasvet svoje matere
Rebeke ukanil brata Ezaua za očetov blagoslov.

Današnji studenci seve že zdavnaj niso več taki
kakor ob tistih časih, ko so Abraham in njegovi
potomci pri njih napajali svoje ovce. Studenec, ki
sem ga obiskal, je moderno preurejen, močna se-
saljka na bencinski pogon dviga vodo iz globine,
jo izliva v veliko krnico iz cementa in jo pošilja
po ceveh gori v vas. Tudi dva druga studenca, sem
čul, imata sesaljki na stroj. Vode je torej dovolj tod,
le temu sem se čudil, da je ne uporabljajo baš
preveč izdatno tudi za namakanje polj. Pa mislim,
da se bodo podjetni Judje beršebski kmalu lotili
tudi tega in spremenili beršebsko puščavo v rodo¬
vitna polja in v zelene travnike, brž ko bo speljana
železnica do Mrtvega morja.

Šel sem nazaj, na robu planote sem se še enkrat,
menda zadnjikrat v življenju, ozrl na sedmere oaze
in dalje na vzhod. Tam zunaj za sinjim grebenom
je ležal južni konec Mrtvega morja. Tam nekje sta
pač tudi kedaj stali mesti Sodoma in Gomora, na
kateri še dandanes spominja solnati džebel Usdum
ob vzhodni obali morja. Kako rad bi bil obiskal
tudi še tiste kraje! blizu sem jim bil, tri, štiri ure

250

vožnje z avtom, pa bi bil tam! Pa mošnja je imela
tudi to pot glavno besedo ...

Točno ob petih sva odhitela po še precej dobri
cesti na sever v judejsko hribovje. Ob sedmih sva
biia v Hebronu, katerega pa sem že prej parkrat
obiskal, ob iričeirt na osem sva zdrknila mimo
Betlehema, kjer sem tudi že bil dvakrat, ob osmih
pa sem se prašen, umazan, utrujen in lačen, pa
zadovoljen nad uspelim devetdnevnim potovanjem
po deželi filistejski ter hvala Bogu zdrav in s celimi
udi izkrcal pred avstrijskim gostiščem.

251

Zapadna obal Genezareškega jezera.

V DOMOVINI GOSPODOVI.

1 .

»Popoldne se peljem z avtom na goro Tabor!«
sem povedal tovarišu, vseučiliškemu profesorju iz
Bonna, s katerim sva se seznanila že v Jeruzalemu
in se skupaj vozila v Nazaret.

»Z avtom — ? Na Tabor — ?« se je zgražal. »Kaka
profanacija! Jaz pojdem peš!«

Prepustil sem ga njegovi usodi.

Peš je pet ur iz Nazareta na goro Tabor, z avtom
dobro uro. Pridobil sem cel dan, če sem vračunal
še počitek po neizogibni utrujenosti. Čas mi je bil
pičlo umerjen, najel sem si avto, katerih je vedno
dovolj na razpolago v Nazaretu, plačal funt za ves
popoldan in se odpeljal.

Do Tabora resnične ceste pravzaprav ni. Spodaj
v dolini Esdrelon se odcepi od glavne ceste slab

252


kolovoz, po travnikih in med žitnim poljem se voziš
pol ure, pa si v vasi Deburijje. Od tam šele pelje
dobra avtomobilska cesta v ostrih serpentinah
strmo na vrh.

Res sem tu pa tam vztrepetal in včasi tudi malo
kriknil, kadar je vozač le prenaglo in preblizu ob
robu prepada zasukal avto v ovinek, pa arabski
šoferji so dobri, četudi drzni vozači, brez nesreče
sem prišel na vrh.

Pustil sem voz pri vratih še dobro ohranjenega
nekdanjega saracenskega obzidja in vstopil.

Lep drevored, pol kilometra dolg, pelje po vrhu
Tabora k cerkvi in gostišču frančiškanov. Na levi
je zid, svet za njim je last grških pravoslavnih
menihov. S konca drevoreda že od daleč pozdrav¬
lja pročelje nove cerkve, pozidane po vojni. Ko
prideš bliže, ves začuden gledaš pred cerkvijo
kupe razvalin. Ostanki so nekdanjega samostana
benediktincev iz 12. stoletja. Nekoliko kazijo pro¬
čelje, pa angleški urad za čuvanje spomenikov v
Palestini je odločil, da morajo ostati. Na desni
spredaj je samostan in gostišče frančiškanov.

Cerkev je bila zaklenjena, pogledal sem si jo
pozneje. Stopil sem krog nje in se vdal razkošnemu
razgledu.

Tabor ima morske višine 562 m, se dviga 420 m
nad dolino Esdrelon in 770 m nad kotlino Geneza-
reškega jezera. Razmeroma torej ni visok, pa sam
zase se dviga iz široke doline esdrelonske ter stoji,
bi skoraj rekel, na robu 208 m pod morjem ležeče
jordanske doline in genezareške kotline. In ta nje¬
gova samotna lega omogočuje razgled, kakršnega
ni kmalu najti v Palestini.

Pester zemljevid Gospodove domovine leži pred
teboj razgrnjen. Globoko pod tvojimi nogami se
širi dolina Esdrelon, rumene ploskve žitnega polja
se menjavajo z obsežnejšimi ploskvami zelenih

253

travnikov. Vmes so naselbine zionistov, ponekod
se še belijo šotori, po drugod že vidiš bele hišice
z rdečimi strehami. Evropa, se ti zdi, da je padla
na galilejska tla. Ravna črta od vzhoda na zapad,
po dolini, tisto je ozkotirna železnica Haifa—
Damask, od severa na jug pa teče bela črta, avto¬
mobilska cesta iz Nazareta v Jeruzalem.

Na jugu obroblja dolino golo gorovje Gelboe, ki
ga je David preklel, dalje na zapad ponosno dviga
glavo vedno zeleni Karmel. Med njima leži sloviti
prelaz dotainski, za katerega so borili krvave boje
vsi, ki so hoteli gospodovati v Kanaanu. In zadaj
vstaja vrh za vrhom, gorovje Efraim, tudi dvojčiča
Ebal in Garizim vidiš, med katerima leži starodavni
Sihem, sedanji Nablus.

Daleč zunaj na zapadu se blesti v popoldanskem
solncu valovje Sredozemskega morja, tam je Haifa,
tam je Akko, ki vzbuja spomine na viteške križarske
vojne. In na severozapadu valovi hribovita gornja
Galileja, ožja domovina Gospodova, doline, rav¬
nine, kopasti griči se vrstijo in vsak pripoveduje,
da je na njem počivalo nekdaj oko božjega Deteta
in mladeniča iz Nazareta. Med griči, bolj proti jugu,
komaj eno uro oddaljena od esdrelonske ravnine,
tam je kotlina in v njej in po njenih pobočjih leži
Nazaret, dandanes lično, belo mestece, nekdaj ko¬
maj znana, revna, tiha vas.

Na vzhodu pa se svet podira, se ti zdi. Hrib za
hribom se dviga, visoki so, pa eden leži niže ko
drugi. In za njimi vidiš brezno, od severa proti jugu
segajoč globok jarek, dolino Jordana. Več sto
metrov leži pod morsko gladino, eden najčudovi¬
tejših pojavov je na zemeljski obli. In tam gori,
tam je nekak kotel, ogromen, razsežen, sveta pri¬
manjkuje, nič se ne vidi, le onstran kotla poteka
sinja, bleda črta. V tistem kotlu leži Genezareško
jezero, 208 m pod morsko gladino. In sinja črta

254

onstran, tisto je Transjordanija, visoka gorska pla¬
nota, čudovit, še malo poznan svet.

S severa doli pa gleda mogočna planina, sveto¬
pisemski Hermon, ponosen na svojo višino (2700 m)
in na svojo vedno zasneženo glavo, radi katere ga
Arabci imenujejo džebel eš-šejh, sivoglavi staro¬
sta, sveta gora kanaanskih poganov, ki jo pa tudi
sv pismo občuduje. In više gori v sinji megli se
dvigajo grebeni »belega« Libanona, ki jih posebno
pozimi in spomladi dobro vidiš, ko je zrak čist
in ko so globoko doli pokriti s snegom.

laka je ožja domovina Gospodova, Galilaea
montium, hribovita Galileja, blagoslovljen kos
zemlje, brez dvoma najlepši v vsej obljubljeni
deželi. Zares, lepšega kraja si Gospod ni mogel
izbrati za svojo domovino, pa tudi veličastnejšega
pozorišča ne za svoje spremenjenje na gori.

Zamislil sem se še v zgodovino Tabora, ki je bil
po svoji samotni legi ob starodavni karavanski cesti
Damask—Jordan—Dotain—Sredozemsko morje že
v sivih dneh kanaanske zgodovine strategična
točka prve vrste, mislil sem na babilonske trdnjave,
ki so, kakor izkopine dokazujejo, v drugem tisoč¬
letju pr. Kr. stale ob pobočju Karmela, na Megiddo
in Tell Ta’annak, na boje Izraelcev in Filistejcev,
ki so se borili za posest dotainskega prelaza in
z njim za posest vsega Kanaana, na Jozijo, ki je
padel pri Megiddu v boju z dežele lačnim faraonom
Nekaoiom, na Jožefa Flavija, guvernerja Galileje,
. ki je ufrdil Tabor zoper Vespazianove legije, na
saracenske horde, na sultana Saladina, ki je tudi
pozidal na Taboru silne utrdbe, na križarje, na
Napoleona, ki je 15. aprila 1799 ob vznožju Tabora
priboril eno svojih najsrečnejših zmag, — pa sredi
med moja razmišljanja je zagrmel bobneč grom
izpod neba. Pooblačilo se je nenadoma, kar se v
Galileji spomladi pogosto zgodi, nevihta se je bli-

255

žala. Z naglimi koraki sem bežal pod streho fran¬
čiškanskega gostišča.

In tam sem po dolgem popraševanju našel Slo¬
venca, brata Hiacinta iz Šmartna pri Slovenjgradcu.
In medtem ko je dež pljuskal zunaj, me je dobri
rojak gostil v lepi romarski obednici ter mi pri¬
povedoval o svojem tihem življenju na samotnih
taborskih višinah. In sredi najhujšega dežja so se
odprla vrata in noter je stopil, ves moker, da je
curljalo od njega, gospod profesor iz 5onna ob
Renu, ki se ni hotel z avtom peljati na Tabor.

2 .

Štiri prijetne dni sem preživel v mičnem Naza¬
retu in v njegovi ljubki okolici, obiskal Naim, En
Dor, Zer’in, ki je sfarozakonski Jezrael, križem pre¬
vozil dolino Esdrelon, si pogledal Haifo in Akko in
hodil po Karmelu, peti dan pa sem se odpeljal
h Oenezareškemu jezeru. Iz Nazareta do Tiberijade
ob jezeru je okroglo 30 km, cesta je lepa, pa svet
je hribovit, avto potrebuje celo uro.

Onstran Kane »galilejske«, rojstnega kraja
sv. Jerneja in kjer je Gospod storil svoj prvi javni
čudež, se začne rodovitna ravnina, pozorišče ne¬
srečne bitke pri Hattinu 1. 1187 med križarji in Sala-
dinom, ki pomeni konec latinskega kraljestva kri¬
žarjev v Palestini in začetek turške vlade. Za ro¬
gatim gričem Karn Hattin, ki pa skoraj gotovo ne
bo gora osmerih blagrov, dobiva pokrajina čudno
lice. Zdi se ti, da se voziš po visoki gorski planoti,
kajti pred teboj se odpira globok prepad in šele
daleč onstran njega na vzhodu vidiš spet gorske
robove. V resnici pa si komaj 200 m nad morjem.
Kmalu se ti pojasni čudni pojav.

Avto privozi na rob ravnine, cesta začne padati
v strmih vijugah navzdol. Ne vidiš še v prepad,
zakrivajo ti ga hribi, ki so sicer visoki, ki pa leže

256

vendar globoko spodaj. Čez nekaj časa pa zagle¬
daš na levi strani ceste belo tablo z napisom »See
level« — morska višina. Prepad, ki leži pred teboj,
je depresija, 208  m pod gladino Sredozemskega
morja ležeča kotlina Genezareškega jezera.

Odtod dalje se voziš v prepad, pod zemljo. Vse
globlje pada avto v širokih serpentinah, vse bolj
sc razgrinja pred tvojimi začudenimi očmi pod¬
zemeljska kotlina, vroč, gost zrak ti prihaja na¬
proti. Hipoma se zablešči na dnu kotla ažurno je¬
zero in koj nato vidiš strmo pod seboj ob jezeru
belo mesto Tiberijado, na levi proti severu raz¬
košno zeleno obal, krog in krog pa venec visokih
gor, čudovit, nepozaben pogled. Avto zavozi med
lične predmestne vile in v četrti ure se ustaviš
pred snažnim, novodobnim hotelom.

Da je Tiberijada dandanes popolnoma judovsko
mesto, to uganeš na prvi pogled. Krivih nosov sicer
ne srečavaš, pač pa kakor v novem Jeruzalemu
slovanske tipe, posebno med dekleti, poljski, ruski
in nemški jezik ti doni na uho, da se začuden ogle¬
duješ, kam si zašel.

Svetopisemskih spominov v Tiberijadi ni. V sta¬
rem zakonu se mesto ne imenuje, ker ga je postavil
šele Herod Antipa. V evangelijih pa se tudi ne
imenuje, nikjer ne beremo, da bi bil Gospod kedaj
mesto obiskal. Judje so se mesta izogibali, ker je
stalo na grobovih nekega starejšega, nam nepo¬
znanega mesta. Sicer pa je današnja Tiberijada
precej bolj severno od Herodove Tiberijade.

Obiskal sem cerkev sv. Petra v frančiškanskem
samostanu, posvečeno spominu na čudoviti ribji
lov, in šel ven v pristanišče. Koj so me obsuli arab¬
ski čolnarji in se mi kričavo ponujali za vožnjo
po jezeru, k železniški postaji v Samak ob južnem
koncu jezera, v Medždel in Tabko, čez jezero k
razvalinam Kal’at el-Hossen, ki veljajo za kraj,

257

kjer so se svojčas obsedene svinje vrgle v »morje«,
itd. Vsaka vožnja za en funt.

Izbral sem si najpoštenejši obraz in se pogodil za
vožnjo ob obali do Tabke in za en funt. Šofer mi je
prinesel nahrbtnik, drugo prtljago sem pustil v
svojem »glavnem stanu« v Jeruzalemu; avto sem
poslal nazaj v Nazaret in naročil, naj me pride čez
tri dni v Tabko iskat. In nato sem se izročil sveto¬
pisemskim valovom Galilejskega »morja«, s tiho
željo, to vam moram priznati, da bi doživel tudi
kak svetopisemski viharček, in če bi bil tudi le
samo majhen.

Za en funt sem dobil velik čoln na jadro, tri
veslarje in še kapitana povrh. »Odrinite na glo¬
boko!« sem zapovedal z besedami evangelista
Luke in zapeljali smo na odprto morje. Arabci so
razpeli jadra, posegli v vesla in v laktu udarcev
peli otožno popevko, nem sem užival razkošno
lepoto, ki se je kakor v filmu razvijala pred mojimi
gladnimi očmi.

Z jezera se šele vidi, kako lepo lego ima Tibe-
rijada. Trdo ob obali se je razpoložila, bele vile
leže raztresene po pobočju navzgor. V ozadju pa,
koj za mestom, se dviga strma, temna gora, nad
400 m visoka, ki pa ni gora, ampak globoko pod
gladino Sredozemskega morja segajoča stena ge-
nezareške depresije. Na jug se gora izgublja v sivi
praznoti vedno globlje padajoče jordanske doline,
na sever pa se zniža in se nadaljuje v mehko za¬
okroženih črtah jezerske obali. Čudno, da vkljub
svoji lepi legi Tiberijada danes še nima posebnega
tujskega prometa.

Lahen veter se je uprl v jadro, bele hiše tibe-
rijadske so ostale zadaj, nove slike je razvil film.
Nizko ob obali leče cesta, hribovje stopa nazaj,
spodaj trdo ob jezeru leži revna vas Medždel,
nekdanja Magdala, domovina spokornice Magda-

258

lene, za njo se dviga strma skalnata stena wadija
Mamam, golobje doline. Misli se bavijo nekaj časa
s to zanimivo evangelijsko osebnostjo in iščejo
kraj, kjer je morebiti kedaj stala pristava Marije
iz Magdale, pa že se razgrinjajo nove lepote obali
in vzbujajo nove evangelijske spomine.

Hribi se odmaknejo, globoko v wadi Hamam se
vidi. Tod je peljala nekdaj iz Nazareta in iz Galileje
cesta k jezeru, po tej dolini je hodil Gospod, da se
je izognil poganski Tiberijadi. Med hribovjem in
obaljo leži ravnina, polja se nalahno dvigajo v po¬
bočja, vsepovsod je zelenje in ob jezeru stoji pravi
pristen gozd — redkost v Palestini — košatih
evkaliptov in vitkih topolov, vmes raste neprodirna
goščava. Potočiči se stekajo v jezero. Tam je
terra Genezaret, genezareška pokrajina, pravi raj
Galileje. Če bi ne vedeli iz evangelijev, da je bila
ta zemlja ob Gospodovem času gosto obljudena,
da so se ribiške vasice vrstile ob obali in se belile
po rebrih, bi nam o tem pač že sama njena da¬
našnja rodovitnost morala pričati.

Tu so prava evangelijska tla. Koliko del Gospo¬
dovih je ta blagoslovljena zemlja videla, koliko
njegovih govorov čula! Tu nekje je ležala Betsaida,
rojstno mesto apostolov Andreja, Petra in Filipa.
V jezero sega skalnat grič. Obal je močvirna, raz¬
valine v bližini se imenujejo Han Minje. Mina po¬
meni po arabsko pristanišče. Ni dvoma, da je bilo
tam nekdaj pristanišče za v bližini ležečo vas.
Ob razvalinah hana stoji weli Šejh Ali es-Sajjad.
Morebiti da se v imenu Sajjad še skriva staro ime
Betsaida.

Tu je pristal ‘Gospod po pomnožitvi kruha, ki se
je zgodila više gori ob jezeru, tu blizu so Ga učenci
videli hoditi po valovih in »ko so pristali in iz¬
stopili, so Ga ljudje takoj spoznali in obleteli so
vso tisto pokrajino ter začeli prinašati bolnike«.

259

Pa Betsaida je izginila. Gospod jo je preklel.
»Gorje tebi, Betsaida!« Močvirje in goščava krijeta
kraj, ki je imel toliko prilike, da bi se bil izpre-
obrnil, pa se ni hotel.

Listal sem po drobni Hetzenauerjevi izdaji evan¬
gelijev in za nekaj minut nisem pazil na okolico.
Tedaj je nenadoma pljusknil v čoln širok val in za
njim še drugi. Močen veter je sunil v jadro in ga
izpulil Arabcu iz rok, zaplahutalo je, čoln se je
sumljivo nagnil. Hetzenauer je plaval na dnu čolna
in ves moker sem bil. Daleč naokoli je jezero raz¬
burkano valovilo, čoln se je nevarno gugal. V
skrbeh sem pogledal kapitana.

»Ma fiš — nič ni!« se je nasmejal. »Vrtinec, ki
bo koj mimo!«

Pa ni bil koj mimo. Grdo nas je premetavalo, še
par valov smo dobili v čoln in s težavo so spet
vlovili jadro. Nisem brez kazni izzival Galilejskega
morja! Pa čudno, dalje zunaj je bilo jezero čisto
mirno! Taki pojavi niso redki na Genezareškem
jezeru. Razlagal sem si jih tako, da močen veter
zaide s hribov v globoko jezersko kotlino, se spre¬
meni v vrtinec in zapleše z valovi, dokler se ne
poizgubi po jezeru.

Rad bi se bil še vozil, pa imeli smo zaenkrat
viharja dovolj in Tabka, gostišče nemškega pale¬
stinskega društva, za tisti dan moj cilj, se je zabe¬
lila med evkalipti na obali.

Vsi Arabci so se morali upreti v vesla in delali
so, da so se jim žile nabreknile na rokah, končno
pa smo le brez večje nezgode pristali ob pomolu
Tabke.

3 .

Koj drugo jutro sem se peš napotil v Tell Hum,
v evangelijski Kafarnaum.

Pot pelje vseskozi trdo ob jezeru. Ob Gospo¬
dovem času je peljala tod rimska cesta, ki je prišla

260

ob jezeru navzgor skozi Tiberijado, mimo Befsaide
v Kafarnaum in je od iam šla v ovinku čez hribovje
k Jordanu. Po tej cesti je hodil tudi Gospod v Ka¬
farnaum, ki si ga je bil izbral za »svoje mesto«, ko
Ga v Nazaretu niso hoteli poslušati.

Kraj je bil tistikrat gosto obljuden. Odkod bi se
bilo sicer vzelo tistih pet tisoč mož, ne vštete žene
in otroci, ki jih je više gori ob jezeru nasitil? Danes
je obal zapuščena in prazna, ne vidiš ne vasi ne
hiše ne ljudi. Tudi galilejski ribiči so izginili, tu
pa iam vidiš kakega revnega beduina broditi po
plitvinah ob obali. Niti obdelana ni zemlja, četudi
je videti zelo rodovitna, za meter visoka trava
raste ob poti.

Vroče je tu doli ob jezeru, dvesto metrov pod
gladino Sredozemskega morja. Saj obdajajo tod
kotlino od vseh strani do petsto in še več metrov
visoki hribi, leži torej nad 700 m globoko, pa je
komaj 12 km široko in 21 km dolgo. Zrak ni čist,
sinja meglica zakriva južni konec jezera, tudi
vzhodna, transjordanska obal se le slabo vidi.
Jezero je danes gladko ko zrcalo, noben vetrc ga
ne giblje, blesti se v solnčnih žarkih ko skleda ži¬
vega srebra.

Samotna tihota leži na obali. Pa prav ta tihota
dobro de domišljiji, ki se vdaja spominom evan¬
gelijskih dogodkov. Mitničar Levi-Matej, Jairova hči,
stotnik kafarnaumski, žena, bolna na krvoloku,
mrtvoudni človek, kafarnaumska sinagoga, vzvišeni
govor o nebeškem kruhu — kdo bi mogel našteti
vse dogodke in besede, ki so jih videle in čule
kafarnaumske obali?

Pa kje leži Kafarnaum? »Gorje tebi, Kafarnauml
Do nebes si se povzdigoval, pa do pekla se boš
pogreznil!« Obal je samotna in zapuščena, ljudje
ne stanujejo več tod, goščava se razgrinja, kjer
so kedaj stale bogate kafarnaumske hiše, razva-

18 Iz Kaire v Bagdad.

261

line ležijo ob jezeru, edina priča o sijaju trdo¬
vratnega mesta.

Za tričetrt ure zagledaš trdo ob obrežju med
košatimi evkalipii enonadstropno stavbo, obdano
z zidom. Tam leži Tell Hum in enonadstropna hiša
je gostišče frančiškanov. Vstopiš in prijazni fran¬
čiškan te koj pelje k slovitim razvalinam »kafar-
naumske sinagoge«.

Ali res stojimo na tleh Gospodovega mesta?

O razvalinah sinagoge v Tell Humu so zgodo¬
vinarji in arheologi napisali že celo kopo strokov¬
nih razprav. Meje naše knjige žal ne dovoljujejo,
da bi se s tem vprašanjem obširneje bavili. Na
kratko pa lahko ugotovimo tole.

Današnje arabsko ime kraja, Tell Hum, spominja
vsekakor na evangelijski Kafarnaum, še bolj pa na
talmudski Kefar Tanhum in Kefar Tehumin. Zdi se
celo, da je Kefar Tehumin, kar pomenja obmejno
mesfo, pravo ime kraja, in da je Kafarnaum le
ljudska potvorba. Iz Kefar Tehumin so Arabci
naredili svoj Tell Hum.

Romarska poročila iz čefrfega in nadaljnjih sto¬
letij stavijo evangelijski Kafarnaum v bližino Bet-
saide (sv. Epifanij), v bližino današnje Tabke, ki se
je fistikraf imenovala Hepfapegon, sedmeri stu¬
denci (Silvija akvifanska). Sv. Jeronim poroča, da
so razvaline Korozaina za dve milji (3 km) od¬
daljene od razvalin Kafarnauma. Res ležijo raz¬
valine Korozaina tričetrt ure više gori v hribovih
nad današnjim Tell Humom. Silvija akvifanska po¬
roča še tudi, da je videla v Kafarnaumu sinagogo,
ki da je zidana z rezanim kamenjem in da stopnice
peljejo k sinagogi. Oboje je še danes videti na
razvalinah v Tell Humu. Slično poročajo tudi mlajša
izročila.

Današnje razvaline, izkopane in strokovno pre¬
iskane v letih 1865—1905, kažejo bogati, skoraj

262

nekoliko preobloženi helenski slog, kakršen je bil
v navadi po vsem iedanjem rimskem cesarstvu pri
monumentalnih stavbah. Da so bile te razvaline
kedaj judovska sinagoga, o tem ni nobenega
dvoma, to je znanstveno dokazano.

Gre le za dvoje vprašanj: ali je bila sinagoga
pozidana ob času Kristusovem in ali stoji na kraju
evangelijskega Kafarnauma.

Na drugo vprašanje lahko odgovorimo s skoraj
znanstveno gotovostjo, da je Tell Hum res nekda¬
nji talmudski Kefar Tehumin, oziroma evangelijski
Kafarnaum. Ime se ujema in izročilo tudi. Na prvo
vprašanje pa je teže odgovoriti. Nekateri arheo¬
logi so le mnenja, da je sinagoga iz drugega ali
tretjega stoletja po Kr., ker da je slog prebogat
za prvo stoletje in še iz drugih razlogov.

Vkljub temu prevladuje dandanes pri večini
strokovnjakov naziranje, da so razvaline v Tell
Humu res razvaline sinagoge, ki jo je, kakor po¬
roča evangelist Luka, pozidal kafarnaumskim ju¬
dom rimski centurion, tisti, ki je prvi izgovoril zna¬
menite besede »Gospod, nisem vreden — 1«.

Poslovil sem se od gostoljubnih frančiškanov,
ki mi niso samo postregli s strokovno razlago raz¬
valin, ampak mi v prijetno hladni jedilnici okrepčali
tudi telo, ter se napotil dalje ob jezeru.

Poti ni več, kar po celem je treba hoditi. Divji
oleander bujno poganja svoje bele in rdeče cvete,
trdo ob vodi vidiš rumeno cvetočo peruniko na
visokih steblih, v plitvih zalivih pozdravlja kaluž-
nica in poleg nje se ziblje trsfika, obe znani iz
domačih vod. Iz grmovja se dviga tu pa tam sa¬
motna divja oljka, bodičasto ferebinto srečavaš,
včasi močno zadehti, če prideš mimo balzamovega
grma. Obali Tiberijadskega jezera so pravi raj za
bofaničarja. Ni čuda. Vode je dovolj, vročina pa
ie v tem kotu prav fropična.

18

263

V pičlih dveh urah sem prišel na severni konec
jezera, k ustju Jordana. Beduin je čepel ob bregu
in me za dragih pet piastrov prepeljal čez reko —
in bil sem v Transjordaniji, ki pa pripada tu gori
še Francozom. Še pol ure ob peščenem bregu
dalje, pa sem stal na kraju, kjer je morebiti ležala
ob Kristusovem času Betsaida Julias.

Kraj je zapuščen. Sem se je umeknil Gospod,
ko je Herod dal obglaviti sv. Janeza Krstnika, in tu
nekje je tudi nasitil množice, ki so prišle za njim
»na samotni kraj«, odtod je poslal učence v čolnu
na drugo stran jezera, v deželo Genezaret.

Celo uro sem hodil po ogromnih, sočnih trav¬
nikih, si ogledoval črede buš, ki so jih pasli beduini,
in opazoval gručo fellahov, ki so prekopavali jarke
in spuščali vodo iz Jordana po travnikih. Ti so me
opozorili, da dalje ne morem, ker so više gori
travniki vsi preplavljeni. Vrnil sem se k brodu in
si pod senčnatim evkaliptom privoščil popoldanski
počitek.

Nazaj grede mi je prišla blizu Kafarnauma ne¬
srečna misel, da bi šel iskat razvaline evangelij¬
skega Korozaina. Topografi so mnenja, da jih je
najti v današnjih razvalinah hirbet Keraza, in Bae-
deker me je poučil, da se pride k njim v eni uri
po wadiju, ki se vleče severno od Kafarnauma
v hribovje.

Nisem se dolgo pomišljal, obrnil sem jezeru
hrbet in se začel pehati po wadiju navzgor. Poti
ni seve prav nobene. Grmičje je bilo mestoma tako
visoko, da sem izginjal v njem, spotikal sem se
ob kamenju, se plazil po bazaltnih skalah, vmes
pa iskal z očmi po pobočju wadija za sledovi raz¬
valin. Pot mi je curkoma tekel po obrazu, solnce
je v ozkem wadiju neznosno pripekalo. Najrajši
bi se bil vrnil, pa sram me je bilo pred samim seboj
in zato sem vztrajal.

264

Po tričeirturnem pehanju sem zagledal gori na
levem bregu vvadija nekako zidovje. Po dolgem
iskanju sem našel primeren kraj, lam sem zlezel
na vrh, poln znanstvenega navdušenja, da bom po
tolikem trudu res našel grešni Korozain.

Pa skoraj nič nisem našel. Nekaj zidin in siari-
kasfega kamenja, sledu pa ne o stebrih in kapitelih
in o sinagogi, ki jo je obljuboval Baedeker.

Samemu sebi sem se smilil, da sem šel to revno
kamenje ogledovat. Tolažil sem se, da so najbrž že
davno pred menoj turisti in znanstveniki pokradli,
kar je bilo količkaj znamenitega, da pa je razvalina
prav gotovo nekdanji Korozain. In pomirjen sem
začel premišljevati, kako bi pravzaprav prišel nazaj
v Tabko. S kompasom in z zemljevidom sem si
določil smer, pa jo mahnil nazaj v wadi in po drugi
strani navzgor.

Prišel sem na gorsko planoto, poraslo z grmov¬
jem in posuto s kamenjem. Dve uri sem blodil po
njej, solnce je lezlo za hribe, žejalo me je, po
ušesih mi je zvenelo od utrujenosti in vročine, ob¬
upaval sem že, ko začujem pasje lajanje.

Šel sem za glasom in našel za nekim gričem
beduinski tabor. Psi so me obsuli, klical sem na
pomoč, par beduinov je prišlo iz šotorov. Potožil
aem jim svoje težave, dali so mi neke mlačne,
blatne mlake piti, vsaj mokra je bila. Vabili so me,
naj ostanem čez noč pri njih, drugi dan da me
pospremijo v Tabko. Odklonil sem sumljivo vabilo,
se odkupil s prav izdatnim bagšišem in si dal
pokazati smer v Tabko. Ob devetih zvečer sem
prišel ves zdelan in lačen domov. Na lastnih kosteh
sem okusil Gospodove besede: »Gorje tebi, Ko¬
rozain!«

Drugi dan sem lenaril in sanjaril ob jezeru, tretji
dan popoldne pa je prispel pome moj avto, da me
odpelje spet v Jeruzalem.

265

Poslovil sem se od prijazne Tabke, od ljubkih
bregov genezareških, od bele Tiberijade, in se
odpeljal nazaj nad morsko obal. Ob šiirih po¬
poldne sem bil v Nazareiu, kjer pa se nisem ustavil,
ob sedmih zvečer pa v Jeruzalemu.

Teden dni sem še ostal v Jeruzalemu, urejeval
svoje zapiske in fotografične posnetke, v drugi po¬
lovici aprila pa sem se z vlakom odpeljal čez Lyddo
in Haifo v Damask. Od tam sem nameraval na¬
stopiti dolgo pot čez Arabsko puščavo v Bagdad.

266

ČETRTI DEL

PO PUŠČAVAH ARABIJE
IN MEZOPOTAMIJE






Z AVTOMOBILOM ČEZ ARABSKO PUŠČAVO.

1  1 .

Karavana je počivala pred hotelom Victoria.

Davi ob osmih je pribrzela čez Libanon, ob de¬
vetih bi imela odrinili v puščavo, pa smo še ob
enajstih postopali krog nje in čakali.

Šoferji so nalagali večjo prtljago na tovorni
avto in privezovali ročne kovčege osebnim avto¬
mobilom na ledja, pa vse spet odvezali in zložili na
cesto, se posvetovali in ugibali, kako bi najbolje in
najvarneje spravili na vozove 21 velikih in 14 malih
kovčegov. In ko je bilo že vse spet natovorjeno in
povezano, so še vedno stali trije, štirje kovčegi na
cesti in ni jih bilo kam dejati.

Popotniki, štirinajst nas je bilo, smo se naveli¬
čali trdega tlaka; eni so odšli na lunch v hotel,
drugi so se porazgubili po bližnjih ulicah, le par

269

najpotrpežljivejših nas je ostalo; pomagali smo
tovoriti in raztovarjati, svetovali smo in sitnarili,
da se bo prtljaga pokvarila, naprašila in izgubila,
ter res uspeli, da se je odhod še bolj zavlekel.

Končno je bilo vodji karavane, rezkemu in red¬
kobesednemu Američanu dovolj, zagodel je svoj
»Ali right! Go on!« in tovorni avto se je odmajal po
ulici ter izginil za oglom. Nato je zgrabil za hupo in
tuleč klical zamudne popotnike. Zlezli smo v dolga,
nizka, pa zelo udobna avtomobila, ki sta nosila
napis: »Eastern Transport Company Beyrouth~
Bagdad - Teheran«, in se udobno razposadili po
mehkih sedežih; saj bo treba sedem ur sedeti do
Palmire. Ročne torbice, volnene odeje in drugo
drobnarijo, ki mora biti na taki dolgi vožnji vedno
pri roki, smo zložili pod sedeže, zunaj na stopnicah
je bila pritrjena manjša prtljaga, da je bila tudi pri
roki, ob zadnji steni smo vozili s seboj hrane in
pijače za dva dni, na hrbtu in na strehi pa so bile
pritrjene vrvi, lopate, motike, rezervna kolesa, cela
mehanična delavnica, popotna lekarna in ne vem
kaj še vse. Opremljeni smo bili, kakor je treba biti
opremljen za dolgo, negotovo vožnjo čez veliko
puščavo.

Moj sedež je bil hvala Bogu poleg vozača, naj-
udobnejši je bil, lahko sem stegoval dolge noge,
kakor in kamor sem hotel, in povrh sem imel še
najlepši razgled. Prostor mi je poskrbel rojak, lju¬
beznivi gospod Pavličevič, lastnik hotela Victo-
ria, največjega v Damasku. Dalmatinec je po rodu
in naš državljan.

Avto je zatrobil, na pragu se je klanjal gospod
Pavličevič svojim gostom, par rok je zamahnilo v
pozdrav puščavskim popotnikom, in avto se je leno
odzibal izpred hotela ter se zagnetel v gosto ob¬
ljudeno ulico. Počasi smo vozili po zelenjadnem
bazaru, se zvijali skozi ozke ulice predmestja,

270

zavili zunaj med zelenimi, bujnimi vrtovi in nasadi
proti severovzhodu, zdrknili mimo žuborečega po-
točiča Barada in pohiteli na avtomobilsko cesto,
ki pelje v Libanon in dalje gori v severno Sirijo.

Avto je zabrzel in puščal goste oblake prahu za
seboj. Ubogi sopotniki drugega avtomobila, ki je
vozil za nami! Udobno sedenje se je spremenilo v
mehko zibanje, to pa v prožno odskakovanje.
Francoske ceste v severni Siriji pač le še niso
angleške avtomobilske ceste Palestine! Zeleni
vrtovi Damaska so izginili za nami, mrtva, siva pu¬
ščava nas je objela, na desni je segala tja do brez¬
končne ravne črte, kjer je nebo slonelo na njej, na
levi pa se je, kakih pet kilometrov oddaljen, dvigal
raztrgani, goli džebel Kalamun. In vanj smo zavo¬
zili čez pol ure nagle vožnje, najprvo po strmih
vijugah navzgor, potem pa po pusti peščeni gorski
planoti med dvema sivima apnenima grebenoma
naravnost na sever.

Nobenega avtomobila nismo srečali, žive duše
nismo videli na cesti. Nekaj vasi smo v divji na¬
glici prevozili, zapuščenih in pozabljenih sredi pu¬
ščave — od česa neki ti ljudje živijo? —, in nato
me je prijetno guganje na mehkem sedežu zazi¬
balo v spanec. Pa je bilo tudi zaspano vroče v
vozu, čisto zaprtem radi gostega prahu.

Močen pok me je zbudil. Avto je nevarno visel
na stran, vozač je godel »Damned defect!« in za¬
držal brzino. Trdo pred nami je ležala beduinska
vas Karialen, siva v sivi puščavi.

Obstali smo pred hanom na robu vasi in izsto¬
pili. Šofer je napovedal par minut odmora in se koj
lotil dela, da izmenja zadnje levo kolo, na katerem
je počil, najbrž radi vročine, gumijev obroč.

Škoda, da nismo smeli v vas! Katoliški sirski
maroniti imajo v Kariafenu samostan. Vehki reveži
so, morebiti bi mi bili za primeren bagšiš podarili

271

kako staro obredno knjigo, ki bi jo lahko tvegali,
za mene pa bi bila velike vrednosti. Pa šofer je
dejal, da bomo v par minutah odpotovali in da se
ne smemo oddaljiti. 1

Postopali smo torej krog avtomobila in ocenje¬
vali prve vtise o vožnji po puščavi. Sami novinci
smo bili, nobeden se še ni vozil čez veliko puščavo
v Mezopotamijo.

Iz vseh delov sveta nas je nabral puščavski
avto, iz Anglije je bil neki višji častnik, iz Francije
novoporočen par, ki si je privoščil ženitovanjsko
potovanje iz Pariza čez Kairo in Bagdad v Tehe¬
ran, iz srednje Evrope sem bil jaz, iz Egipta mlad
trgovec, iz Kanade pa gospod Perry. In še neki
človek je bil, ki pa ga nisem prav znal opredeliti
glede domovine, mislim, da je bil odnekod iz
osrednje Azije.

Okolica hana razen zaprašenega kaktusovega
grmičja in nizkih palm ni nudila nobene spre¬
membe v sivi enoličnosti puščave, zato je razum¬
ljivo, da je bila edina ženska na krovu puščavske
ladje središče zanimanja vseh sopotnikov. An¬
glež je meril Parižanko s kritičnim pogledom,
mladi Egipčan jo je lovil s svojimi velikimi, žar¬
kimi očmi, mi drugi, ki smo imeli fotografične
aparate, pa smo lovili mladi par s svojimi lečami.
Pa brez uspeha. Previdno sta se nam izognila za
kaktusovo grmovje, ona obotavljaje se, kar je
razumljivo pri koketni Parižanki, on pa z jeznimi
očmi in nagubanim čelom ter nervozen. Kar je bilo
tudi razumljivo.

Štiriurna vožnja iz Damaska do Kariaiena še ni
mogla roditi ožjih stikov med člani sedmorice. Le
Kanadec Perry se je meni že v Kariatenu približal.
Postaren človek je bil, sivo brado je že imel in
redke lase, nemško pokolenje mu je bilo videti na
obrazu in v vsaki njegovi tehtni, premišljeni kretnji.

272

Profesor orientalistike je na Manifoba Collegu v
Winnipegu v Kanadi in prav kakor jaz si je tudi on
privoščil enkrat v življenju studijsko potovanje v
Orient. Njegovi pradedi, tako sem pozneje zvedel,
so bili Nemci in tudi sam je leto dni študiral na
vseučilišču v Leipzigu. Ne vem, zakaj je baš meni
naklonil svoje simpatije, morebiti je zaslutil znan¬
stveno sorodstvo. Sklenila sva prijateljstvo in
skupno sva prevozila in prehodila Mezopotamijo in
obiskala njene razvaline ter delila križe in težave
potovanja, pa tudi denar.

»Specken Sie deutsch?« me je nagovoril, ko
sem namerjal fotografični aparat na han.

»No, 1 don’t,« sem odgovoril. Čemu bi naj go¬
voril z Američanom po nemško?

Pa se ni dal premotiti. Je že kje zvedel, odkod
sem doma, in odslej je poskušal nad menoj svojo
rogljato nemščino, ki mi je zbujala mnogo smeha.
Govorila sva nemški, kadar sva bila sama, v družbi
pa angleški.

Kolo je bilo izmenjano, hladilnik napolnjen s
svežo vodo, ki jo je beduin prinesel iz hana, avto
je zatrobil in zlezli smo na krov.

Onstran Kariaiena se poizgubi v puščavi zadnje
hribovje vzhodnega Libanona, le tu pa tam zraste
kak samoten, nizek greben iz nepregledne rav¬
nine. Velika Arabska puščava se začne, prave
ceste ni več, sirsko avtomobilsko cesto smo za¬
pustili že pri vasi Nebk v Libanonu, mestoma je še
videti sledove stare rimske karavanske ceste, ki
je peljala iz Damaska v Palmiro in dalje k Eufratu,
včasi nas je srečal še tudi kak rimski milliarius,
skoraj dva metra visok kamenit steber, s katerimi
so Rimljani šteli milje po svojih cestah.

Po triurni, silno enolični vožnji mi je pokazal
šofer na severovzhod, kjer je ležalo med dvema
golima grebenoma nekako sedlo.

(

273

»Tamle je Palmira!«

Obrnil sem se in naznanil družbi razveseljivo
vesi. V hipu nas je minila dremava malomarnost,
avto je planil v puščavo in kar požiral daljavo, ži¬
vahno razlaganje je šlo od ust do ust, bliže sta
prihajala kamenita grebena, na vrhu, levo od sedla
se je izluščilo iz skalovja zidovje polpodrle trd¬
njave, koj nato smo bili na sedlu — in spodaj pred
nami se je razgrnila brezkončna ravan, osrčje ve¬
like puščave, ki leži med Damaskom in Bagdadom.
V daljavi se je izgubljala v umazano sivi meglici,
ki jo je čudovito ožarjalo večerno solnce, v
ospredju spodaj, kakih dvajset metrov niže pod
sedlom, pa se je bleščala v zlatorumenem pesku
dolga vrsta vitkih stebrov, masiven tempelj iz rdeč¬
kastega kamena je žarel na koncu stebrišča.

Palmira, kraljica puščave, je ležala pred nami.

2 .

Obstali smo tik pod mogočnimi razvalinami
Ba’alovega templja pred nizko, dolgo in preprosto
hišico, ki je pomenila edini »hotel« v Palmiri. Šofer
nam je dal dve uri odmora, eno za obisk pri raz¬
valinah, drugo za večerjo, in razšli smo se.

Posebej za razvaline meni ni bilo mnogo. Tem¬
pelj solnčnega boga je podoben onemu v Ba’albeku,
za podroben študij ni bilo časa, glavno mi je bilo,
da dobim lep, celoten vtis in da ujamem še pred
solnčnim zapadom nekaj posnetkov.

Oddal sem potni list »hotelirju«, ki je bil obenem
najvišja policijska oblast Palmire, zadnje posto¬
janke francoske Sirije proti vzhodu, vzel fotogra-
fični aparat in filme ter odšel med razvaline.

Pustil sem tempelj solnčnega boga na desni in si
ga prihranil za na zadnje, če bo še čas, ter pohitel
ven k stebrišču. Najlepši in najznačilnejši ostanek
Palmire je, nekdanja glavna ulica.

274

Po globokem rumenem pesku, mimo ogromnih
klesancev iz rdečega školjčnega apnenca in čez
podrle in polomljene stebre, ki so kdaj obdajali
mestni trg, sem se preril do portika, do vhoda v
glavno ulico. Visoki, v bogatem grško-rimskem
slogu postavljeni loki se bočijo na masivnih pila¬
strih, glavni lok, ki je pod njim šla ulica, ima višino
10-5 m in dobrih 5 m premera. Desno in levo stojita
še dva manjša loka. Iz neznanih vzrokov so portik
asimetrično postavili, os ceste seka v topem kotu
os glavnega loka. Ves portik je vkljub svojim tisoč
sedemsto letom še dobro ohranjen in živo spominja
na rimske slavoloke. Saj je tudi iz njihovih dob.

Onstran portika se začenja stebrišče. Dober
kilometer je dolgo, od jugovzhoda proti severo-
zapadu poteka, pa ne skozi v ravni črti. Približno na
sredini se obrne v topem kotu nekoliko proti severu.
Stebri so stali v dveh vzporednih vrstah, kakih
štiristo jih je bilo v vsaki vrsti. Dandanes seveda
ne stojijo več vsi, le kakih dvesto sem jih naštel.

Ti stebri so spremljali na desni in levi glavno
ulico, za njimi so stale palače. Hodnik za pešce je
bil pokrit in je nudil meščanom prijeten hlad. Zdi
se, da je na vrhu prvega stebrišča stalo še drugo,
tudi s hodnikom.

Stopal sem ob stebrišču po nekdanji glavni ulici
in mislil na minuli sijaj Palmire, kraljice sirske
puščave.

Na splošno se dandanes sodi, da je Palmira
istovetna z mestom Tadmor, o katerem piše druga
knjiga Kronik, da ga je pozidal Salomon. Še dan¬
danes pravijo Arabci mestu Tadmor, beseda pri¬
haja iz semitskega tamar, ki pomeni palmo. Ime
Palmira je šele v grški dobi prišlo v rabo in tudi
palmo pomeni.

Začela se je naselbina na tem pustem kraju pač
predvsem zato, ker izvira v bližnjem hribovju pod

275

prej omenjenim sedlom potok, močen dovolj, da
goni tisoč metrov niže že mlinski kamen. Voda ima
sicer 20° R in diši po žveplu, pa se kmalu ohladi,
izgubi žvepleni duh in je pitna. Potok je dajal na¬
selbini dovolj vode in mu je namakal vrtove in
polja. Še današnji palmirski beduini pridelujejo na
teh poljih žito in sočivje, celo marelice in granatna
jabolka, dateljne, vino in fige.

Prav zato pa je Palmira že od davnih dob sem
važna postojanka za karavane, ki so tovorile in še
tovorijo blago med Bagdadom in Damaskom. Od¬
kar menda Semiti hodijo po puščavah Arabije, so
se ustavljali ob žuborečem potoku tadmorskem.

Promet pa prinaša bogastvo. Prvotna naselbina
s 'prenočišči za trgovce se je razvila v bogato
trgovsko mesto, s skladišči za blago iz daljnega
Orienta na eni strani ter iz Kanaana in Egipta na
drugi. Ko so Rimljani prišli v te kraje, so seveda
koj segli tudi po bogati Palmiri. Cesar Galien je
dal mestu naslov kraljevine. Po smrti kralja Ode-
nata leta 267 pa je zavladala njegova vdova, lepa,
izobražena, pa ponosna in vlade željna kraljica
Zenobija.

Pod njeno vlado je dosegla Palmira višek sijaja
in moči. Podložni ji niso bili samo arabski in sirski
beduinski rodovi, gospodovala je ta čudovita žena
tudi nad Libanonom in Fenicijo, nad Transjordanijo
in Palestino, nekaj časa celo nad spodnjim Egip¬
tom. Od Eufrata do Nila je segalo njeno žezlo.

Rimljani, tedanji vladarji sveta, take moči na
vzhodnih mejah svojega imperija seve niso mogli
trpeti. Cesar Avrelian je zbral svoje vzhodne legije,
potolkel vojsko Zenobije leta 273 v odločilni bitki
pri Homsu v severni Siriji in oblegal Palmiro. Dolgo
se je mesto ustavljalo, pred predajo pa je Zenobija
z malim spremstvom pobegnila čez puščavo proti
Eufratu, da bi s svojo lepoto in z močjo svoje oseb-

276

i osti pridobila perzijska plemena za boj proff
Rimljanom. Pa žal ji sreča ni bila mila. Pri današ¬
njem mestu ed-Der ob Eufralu so jo dohiteli rimski
konjiki, premagana, ponižana ujetnica, ponosna
kraljica Orienta je stopala nekaj mesecev pozneje
za bojnim vozom Avreliana v njegovem zmagoslav¬
nem pohodu po rimskih ulicah.

Rimsko posadko so Palmirčani pobili. Za kazen
je Avrelian mesto porušil, slava Palmire je za
vedno minila. Pod cesarjem Justinianom je bila le
še trdnjava na meji vzhodnorimskega cesarstva,
nato so prišli kalifi, ki mestu tudi niso prizanesli;
leta 1089 je veliki sirski potres porušil večji del
stebrišča, pesek je zasul razvaline, kamelja trava
je pognala po ulicah in trgih, revni beduini so se
naselili v razvalinah solnčnega templja, zapad je
pozabil na nekdanjo slavno Palmiro in šele 1. 1678
so člani angleške trgovske naselbine v Aleppu
razvaline slučajno spet našli in razkrili.

Od tedaj je Palmira cilj znanstvenikov in turi¬
stov. Prejšnja stoletja je bilo potovanje v Palmiro
še precej nevarno podjetje, divja beduinska rodova
Amur in Ennese, ki sta menjaje se gospodovala
nad porušeno Palmiro, nista kazala mnogo zmisla
za tujski promet. Odkar so Francozi v Siriji, je
obisk Palmire manj nevaren, četudi je bilo prej
treba pet do šest dni potovati iz Damaska v Pal¬
miro po samotnih krajih. Z avtom smo prišli v
sedmih urah.

Če prideš kdaj v Damask, si na trgu Serai naj-
meš avto, tja in nazaj stane deset egiptovskih
funtov, brez skrbi lahko obiščeš Palmiro.

Dospel sem do konca stebrišča, razvaline ne¬
kakega templja ali morebiti mavzoleja ga zaključu¬
jejo. Vse naokoli leže klesanci, razrušeni pilastri,
okrašeni z bogato ornamentiko. Pogled s tega
vzvišenega prostora nazaj na stebrišče, v sredini

19 Iz Kaire v Bagdad.

277

nalahno prelomljeno v topem kotu, je lep in zani¬
miv. Stavbnik je s to zlomljeno črto gotovo hotel
doseči čim izrazitejšo perspektivo.

Obrnil sem se nazaj, poiskal tudi zase primerno
perspektivo, zlezel na visok klesanec in fotogra¬
firal. Blizu sedem je že bila ura, solnce je lezlo za
rob puščave, pa v teh krajih je še tudi ob taki pozni
uri dovolj svetlobe za dobro lečo. Mikalo me je še
k potoku, kjer sem videl ležati silno čredo kamel,
najbrž last palmirskega šejha, pa ni bilo več časa.

Obotavljaje se sem stopal ob vitkih stebrih, ki
so bili v svoji mladosti priče zgodb ponosne,
bojevite kraljice puščave, njene slave, ko se je
na čelu svojih vojsk iz zmagovitih pohodov vra¬
čala na iskrem belem žrebcu po okrašenem ste¬
brišču k solnčnemu templju in je ljudstvo vriskajoč
pozdravljalo svojo mlado, od solnca ožgano kra-
ljico-junakinjo in ji trosilo cvetlice, — pa tudi
njenega ponižanja, ko je ujeta in premagana, bosa
in z razpuščenimi lasmi zadnjikrat stopala po ste¬
brišču svojega rodnega mesta v pregnanstvo v
daljni, osovraženi Rim.

Nemo strmijo stoteri stebri v puščavo, ko da bi
žalovali za svojo kraljico in obtoževali nenasitni
rimski imperializem, ki si lasti tuje kraje in dežele
in jim ne da, da bi se po svoji volji razvijali.

Škoda, da nisem romanopisec!

Solnce je zašlo. V zlatorumenem lesku je žarelo
stebrišče, je gorel tempelj solnčnega boga, je
plamtela puščava. Še enkrat, menda zadnjikrat v
življenju, sem se ozrl po bajni kraljici puščave pa
stopil na dvorišče »hotela«.

Večerjali smo obilno, skoraj preobilno za po¬
potnike sredi divje puščave: juho, kuhano povojeno
svinjino, pečene piščance, sočivje, kuhano sadje,
pomaranče, fige, poleg pa pili žarko hbanonsko
vino, črno kavo, — no, sem si mislil, če nas po

278

puščavi čakajo take bogato obložene mize, potem
se bo že dalo živeti.

Seveda smo te zaloge sami pripeljali s seboj na
tovornem avtomobilu in jih tudi dovolj drago

plačali.

Točno ob osmih nas je šofer povabil, da zase¬
demo prostore. Tovorni avto je že oddrdral, ire-
,‘ega avtomobila pa še ni bilo. Da nas bo že našel,
je brezskrbno pravil naš vozač, mi pa smo se
neverno čudili, kako nas bo »našel« zunaj v temni,
neizmerni puščavi. Za te drzne ljudi je menda
vožnja iz Damaska v Bagdad kakor za nas bliž¬
njica iz ene vasi v drugo.

Hotelir in obmejni policijski nadzornik nam je
prinesel potne liste. Stal sem ob avtomobilu in
občudoval mogočna žarometa, ki bi nam naj sve¬
tila po puščavi, ugibal sem, kako bo pač našel
šofer svojo tisoč kilometrov dolgo pot naravnost
v Bagdad, ko vendar zaenkrat menda po puščavi
ni ne lesenih ne kakih drugih kažipotov, ki stojijo
pri nas hvala Bogu že na vsakem ovinku, na vse
drugo sem mislil, le na naše brate Čehe ne, — ko
me nekdo potaplja po rami in me v domači jugo-
slovenščini, pa s pristno pravo in nedvoumno
češko izreko vpraša:

»Vi ste Jugosloven, ali ne?«

Šinil sem okoli, ko da je udarilo poleg mene.
Kdo govori v Palmirski puščavi jugoslovenščino s
češko izreko — ?

»Hotelir« je bil.

Na moje zavzeto popraševanje mi je razložil, da
je češki legionar, da je služil v francoski vojski in
da se je boril tudi v Palestini in Siriji s Francozi in
Angleži zoper turško-nemške zaveznike. Ostal je
v francoski Siriji, sprejel ponujeno mu mesto po¬
licijskega nadzornika na zadnji postojanki Fran¬
cozov v Palmirski puščavi in ko se je začel avto-

19

279

promet Damask-Bagdad, je v svoji vprav češki
podjetnosti »otvoril hotel«, zaenkrat seve šele
samo zasilno zavetišče z jedilnico, kuhinjo in
skupnim ležiščem za dvanajst oseb. V kratkem pa
da namerava, je pravil, postaviti res hotel, če tudi
skromen, ki bo omogočil turistom in znanstveni¬
kom daljše bivanje v Palmiri. Gospodinji pa mu
njegova soproga, mlada Čehinja.

Vabila sta me, naj ostanem v Palmiri, v treh
dneh da pride drug avto, ki me bo vzel s seboj
čez puščavo, vozni listek da velja tudi zanj in da
bom vse tri dm njun gost.

Omahoval sem, ali bi ali ne bi, in še danes mi
je žal, da nisem ostal. Zamudil sem priliko, kakršna
se mi nikdar več ne bo nudila.

Zahvalil sem se za vabilo, se prisrčno poslovil
od rojakov, obljubil, da pri povratku prav gotovo
ostanem par dni v Palmiri, sedel v avto, ki je že
nestrpno drdral in ropotal, in odpeljali smo se ven
v gluho, temno puščavo.

3 .

Arabska puščava loči, pa tudi veže dva prastara
kulturna svetova, Mezopotamijo in Egipt s Kana-
anom. Že v sivi davnini, pet in več tisoč let pred
Kristusom, so živeli tostran in onstran puščave
narodi na razmeroma visoki kulturni stopinji in
imeli medsebojne trgovske stike, se preseljevali in
vojskovali. Ker je osrčje Arabije nedostopna, ka-
menita puščava brez vode, so šle poti iz Mezopo¬
tamije v Kanaan in Egipt že v davnih dobah čez
severno arabsko puščavo, ki ni tako negostoljubna
in je v svojem severnem kotu razmeroma ozka.

Iz Babilona in iz južnomezopoiamskih kulturnih
središč so peljale že od nekdaj tri poti v Damask
in čez Kanaan v Egipt. Najobičajnejša, pa tudi naj¬
daljša je šla ob Eufratu navzgor blizu do armen-

280

skega gorovja, od tam čez gornji kot puščave
mimo današnjega Aleppa k Sredozemskemu morju
in ob obali navzdol. Tej poti se je pridružila pri
Aleppu tudi pot iz Niniv, ki je šla ob Tigrisu na-
/gor in ob vznožju armenskega gorovja k Eufratu.
Na tej poti je vode povsod dovolj, zato so ob
Eufratu navzgor potovale osvojevalne vojske Babi-
Iona nad sirske kraljevine, nad Kanaan in Egipt.
Pa tudi egiptovski faraoni, ki se jim je zahotelo po
mezopotamskih deželah, so tod vodili svoje vojske
in tod je gnal Abraham svoje številne črede iz Ura
v Harran.

Druga pot je peljala ob Eufratu do današnjega
mesta ed-Der in od tam naravnost na zapad čez
puščavo v petih dneh v Palmiro ter dalje v Damask
in Kanaan. Tudi ta pot nudi dovolj vode, ker ležita
med ed-Derom in Palmiro dva studenca. Trgovske
karavane hodijo še dandanes to pot, do svetovne
vojne si se celo lahko z vozom peljal iz Damaska
čez Palmiro v ed-Der ali pa iz Aleppa v Mosul,
seve za drag denar.

Tretja pot je najkrajša. V Damasku se obrne na¬
ravnost na vzhod proti Bagdadu. Vode medpotomni,
pot meri 1400 km. Zmorejo jo le kamele, ki potrebu¬
jejo zanjo 30—40 dni, če prehodijo običajne štiri
kilometre na uro. Hedžinke, prvovrstni arabski dir¬
kači, pridejo polovico prej. Na tej poti je pred
vojno obratovala turška ekspresna pošta, v štiri¬
najstih dneh je bilo pismo iz Bagdada v Damasku.

Izvzemši gori omenjene proge se je do svetovne
vojne vršil promet po teh puščavah izključno s ka¬
melami. Šele v svetovni vojni so angleške izvid-
niške čete prvič z avtomobili prodrle globlje v
puščavo. Njihove izkušnje so porabili drzni ame¬
riški šoferji in poskušali na progi nekdanje turške
ekspresne pošte ustvariti direktno zvezo med Da¬
maskom in Bagdadom. Iz Aleppa v ed-Der in v

281

Mosul so vozili že prej. Koj nato se je začel reden
potniški promet, osnovala se je delniška družba,
ki je nabavila močne puščavske avtomobile, na¬
jela zanesljive vozače in uredila postaje v Palmiri
in v Kubeiti onstran puščave.

Leta 1925 sta obstojali že dve taki prometni
družbi. Ena vozi vsak torek, druga vsak petek
zjutraj iz Beiruta čez Damask in Palmiro naravnost
v Bagdad. Poleg teh dveh inozemskih družb pa so
si tudi podjetni domačini ustanovili svoje prometne
družbe. Varneje in udobneje se voziš z inozemsko
družbo, domačini obratujejo le z odprtimi avto¬
mobili, pač pa so mnogo cenejši.

Važnost avtomobilske zveže med Damaskom in
Bagdadom leži na dlani. Odkar obstoja, se tujski
promet v teh krajih zelo dviga. Poprej se je upal v
Mezopotamijo kvečjemu kak posebno drzen in
bogat Američan ali pa Anglež. Silne daljave so
bile za znanstveno delo v nekdanji Babiloniji in
Asiriji velika ovira. Dandanes prideš z avtom v
dobrih 30 urah iz Damaska v Bagdad. Mezopotam¬
ske razvaline niso več dostopne samo požrtvoval¬
nim znanstvenikom in bogatim ljudem, cela krdela
turistov obiskujejo Babilon, Ninive in Ur za zabavo
in mimogrede na potu v Indijo. In kdor dandanes
obišče Egipt in Palestino, si lahko privošči tudi
»izlet« čez puščavo v Bagdad.

Angležem posebej je zveza dobrodošla, ker so
po vojni prevzeli mandat nad Mezopotamijo in ker
imajo tam številno vojaštvo. Zveza London-Bagdad
s parnikom Marseille-Beirut in z avtom čez pu¬
ščavo traja dandanes samo sedem dni, poprej pa
je trajala okoli Arabije in po Tigrisu navzgor sko¬
raj trikrat toliko časa. Tudi pot iz Londona v Indijo
je čez puščavo dandanes krajša, ker vozi iz Bag¬
dada železnica v Basro ob Perzijskem zalivu, od¬
koder se odpeljejo potniki s parnikom.

282

Absolutno zanesljiva in brez nevarnosti ta avto-
vožnja čez puščavo seve tudi dandanes se ni.
Marsikateri polno zaseden avto je že obtičal, v si¬
pinah puščavskega peska in ni mogel ne naprej ne
nazaj, dokler ga niso s trudom izkopali in potegnili
na trdna tla. Tudi beduinski rodovi, posebno tisti
ob Eufratu, so še vedno neugnani in komaj štiri¬
najst dni pred mojim potovanjem so napadli par
ur zapadno od Kubeite avtomobil, ustrelili neko
gospo in izropali potnike. Pa sčasoma bodo tudi
tem prometnim težkočam kos in železna roka An¬
gležev bo ukrotila puščavske roparje.

Naš avto je napravil precejšen ovinek, ker je
vozil po turistovski poti čez Palmiro. Palmire pač
nihče noče pustiti na strani, kdor se prvič vozi po
teh krajih. Pot se je sicer podaljšala, namesto
1400 km nas je čakalo okroglo 1600 km, pa voz je
bil prvovrsten in dvesto kilometrov več ali manj
ga ni kaj dosti zamudilo.

Po obilni večerji in dobrem vinu v »hotelu Pal-
mifa« so bili duhovi v avtomobilu izprva precej
živahni in veseli. Vse vprek so govorili moji so¬
potniki, angleške in francoske duhovitosti so pre¬
tresale ozračje, kmalu pa so drug za drugim
utihnili in ko sem se ozrl, sem videl le še smešno
kimajoče zaspane glave ter sem in tja nihajoče
postave. Vse je spalo.

Zunaj v puščavi je bila trda tema. Mlaj smo imeli
in vzhajal je šele proti jutru. Drugega nisem videl
ko to, kar je prišlo v ostro osvetljeni stožec žaro¬
metov. In tam sem videl pesek in spet samo pesek
in po njem sled našega tovornega avtomobila, ki
je precej pred nami zapustil Palmiro.

Nekaj časa sem strmel v to peščeno enoličnost,
opazoval tahometer, ki je stalno kazal 60 km
brzine, se čudil šoferju, ki je davi v Beirufu sedel
za volan, sedel za njim ves dan in bo sedel še vso

233

noč in ves jutrišnji dan, ugibal, kako najde pravo
smer po temni brezkončnosti — in nazadnje sem
tudi jaz sladko zaspal.

Sunkoma je avto obstal in plašno smo šinili vsi
pokonci.

Kaj se je zgodilo — ?

Nič hudega. Le nenavadna prometna ovira nas
je ustavila.

Zunaj v puščavi, kakih dvajset metrov od nas,
je lezla mimo večsioglava karavana kamel.

S počasnimi, umerjenimi koraki so stopale
ogromne, visoko natovorjene živali iz teme v svetli
stožec žarometov, tiho kakor pošasti so korakale
skozi svetli pas in spet izginile v temi. Tu pa tam
je katera stegnila dolgi vrat proti nam, velike,
bleščeče se oči so za trenutek pogledale po ropo¬
tajočem nestvoru, ki je motil tihi mir njihovega
puščavskega kraljestva, pa se spet zaničljivo
obrnila v stran. Na nekaterih so sedeli beduini, do
nosu zaviti v obilne volnene burnuse.

Celo četrt ure je trajala fantastična nočna pro¬
cesija. Ko je bila zadnja kamela mimo, se je avto
zgenil in s podvojeno naglico šinil v puščavo.

Nisem mogel več zaspati. Čudovita procesija
mi je rojila po glavi. Odkod je prišla karavana?
Kam je potovala?

Na kompasu sem videl, da se vozimo precej
točno proti jugovzhodu. Karavana je sekala našo
pot pravokotno, torej je prihajala od severovzhoda,
od Eufrata. Morebiti je prihajala iz ed-Dera ali iz
Mosula, ali pa celo iz Perzije, in je potovala po
najkrajši poti v Damask ali pa še dalje na jug. Iz
ed-Dera je bila že najmanj pet dni na potovanju,
nadaljnjih pet dni bo potrebovala še do Damaska.
Kje bomo že mi z našim avtomobilom v petih dneh!
Morebiti jih avto še dojde v puščavi, ko se bo
vračal iz Bagdada v Damask —!

284

Zapadna kultura dvajsetega stoletja se je sre¬
čala s tisočletno kulturo Orienta! Avtomobil je
prodrl v dosedaj nesporno kraljestvo kamele in
kakor vse kaže, bo v kratkem neomejen vladar
puščave, — moderna »ladja puščave«.

Cez nekaj časa smo zagledali pred nami, pa
niže spodaj v temi, dvoje luči. Še sem premišljeval,
kaj bi naj pomenili ti skrivnostni luči sredi divje,
neobljudene puščave, ko je avto spremenil smer
proti severovzhodu in se nagloma spustil navzdol
po strmem pobočju. Luči so prišle bliže in ustavili
smo se trdo poleg našega tovornega avtomobila.

»Bencina potrebujemo!« je dejal šofer in zlezla
sva na prosto.

Tudi sopotniki so zapustili voz. Vozač je odredil
nekaj minut odmora, da si nalije bencina, mi pa
smo si smeli medtem razmekniti otrple ude.

Stali smo v globokem wadiju. Tla so bila posuta
z drobnim kamenjem, pločevinaste bencinske
kante so ležale naokoli. Bili smo na bencinski po¬
staji. Bencin smo seve vozili s seboj.

Tema je bila, pa na žametnem črnomodrem nebu
so svetile tako močne sijajne južne zvezde, da sem
dobro razločeval strmo pobočje wadija na desni
in levi. Suhi, sveži in hladni puščavski zrak nam je
pregnal vso zaspanost, pa skoraj zeblo nas je.
Puščava je podnevi neznosno vroča, ponoči pa
pesek in kamenje naglo izžarita podnevi vsrkano
vročino in zrak se ohladi skoraj do ničle. Naš vo¬
zač je bil izkušen človek, vedel je, česa nam
manjka. Izvlekel je izpod sedeža ogromen termo¬
for, ki je gotovo držal pet litrov, ga odvil in nam
po vrsti postregel s kadečo se prvovrstno črno
kavo.

Hvalili smo njegovo previdnost v vseh jezikih,
pili vsak po tri, štiri čaše dehteče močne kave in
računali, koliko kilometrov nas še čaka. Prevozili

285

smo, kakor je kazal lahometer, že 527 km, čakalo
nas je torej še nekaj nad tisoč. Šofer je pravil, da
pridemo s prestanki vred in če se nam nič ne pri¬
peti, v soboto zvečer v Bagdad. Če bi se brez
prestanka vozili, kar pa je bilo praktično nemo¬
goče, bi prišli že ob dveh popoldne. Vsekakor nas
je čakala še dolga pot in radi smo verjeli šoferju,
da bomo prišli vsi trdi in sključeni od sedenja
na cilj.

Zapustili smo bencinsko postajo, se vzpeli po
pobočju spet ven v odprto puščavo in dreveli dalje.

Včasi sem malo podremal, nasplošno pa sem
odslej bedel. Utrujen nisem bil ali vsaj utrujenosti
nisem čutil. Napeta radovednost, kak svet nam bo
razgrnilo mlado jutro, nam zdaj vsem ni dala nič
več zaspati.

Čez uro ali kaj sem naenkrat opazil v daljavi
pred seboj nekaj kakor žareč zubelj. Iz zemlje se
je dvigal, krvavordeč je bil in svita ni dajal nobe¬
nega od sebe. Izprva je bil čisto majhen, pola¬
goma pa je prihajal vse večji, nazadnje je bil že
meter visok.

Tudi drugi so opazili prikazen. Ugibali so vse
mogoče. Prikazen je bila nazadnje že res čarobna.
Velikanski krvavordeč plamen brez vsakršnega
svita je molel iz puščave v črno noč, nizko spodaj,
saj je bilo obzorje popolnoma ravno, brez naj¬
manjše višine. Novoporočeno gospo iz Pariza je
bilo že kar strah. Vprašal sem šoferja.

»Moon rise!« je dejal suho in inteligenten »Ah!«
je zadonel po vseh sedežih.

Seveda! Mlaj smo imeli in tisti čarobni krvavi
zubelj tamle na nizkem obzorju ni bil nič drugega
ko vzhajajoči srpasti mlaj!

Kmalu je zlezel više na nebo, pridobival na si¬
jaju in čez dobro uro že ni bilo več tako temno;
v rahlem modrikastem svitu je ležala krog nas ne-

286

pregledna ravnina, posula z drobnim kamenjem,
mestoma pa peščena.

Z neukročeno naglico smo dreveli po lej mo¬
drikasti poltemi uro za uro, z nepretrgano enolič¬
nostjo so drdrali motorji. Na vzhodu se je, sam ne
vem kdaj, pojavila nežna bleda svetloba, v ostri,
ravni črti jo je sekalo obzorje, temna puščava.
Svetloba je prihajala iz ene same točke, ki je bila
najsvetlejša, in se v polkrogih polagoma širila
proti nebu, prelivajoč se v razne barve. Svetlo
jedro je prehajalo v sivkasto belo barvo, ta v rož-
nordečkasto, ta spet v vijoličasto in vijoličasta se
je stopnjema izgubljala v vse bolj temnem, modrem
žametu neba.

Vse večji so bili ti polkrogi, vse svetleje je bilo
v puščavi, mlado jutro je prihajalo. Že je ležala
puščava krog nas v bledem jutranjem svitu. Tedaj
je hipoma obzorje zažarelo, mogočen rožnatordeč
sijaj je oblil vzhodno nebo in vidno hitel kvišku, za
njim je zavaloval zlatorumen svit, silen žarek je
kakor strela šinil po nebu, izza ravne črte obzorja
je pogledala solnčna obla. In nato je bil svetel dan.

Kako bi vam mogel opisati veličastvo solnčnega
vzhoda v puščavi — ? Le to rečem, da kdor ne
veruje v Stvarnika, naj gre v puščavo gledat
solnčni vzhod! Ni čuda, če so narodi puščave ob
solnčnem vzhodu pokleknili v pesek, se priklanjali
vzhajajočemu solncu in ga molili.

Vozili smo se v belo, sveže puščavsko jutro. Ob
štirih — vsaj po moji uri, ki je še vedno kazala
egiptovski čas; v resnici je bilo že ob šestih —
smo počivali v širokem wadiju Hauran. Vode ni
bilo videti, pač pa so na dnu wadija gledali iz
peska tu pa tam šopi zelene kamelje trave. Dobili
smo zajtrk, šofer nam je postregel s konjakom,
sandvvichi in črno kavo. Tolažil nas je, da dobimo
v Kubeiti izdaten lunch in da imamo do Kubeite še

287

samo štiri ure. In nato nas je spet pogoltnila brez¬
mejna puščava.

Svet je nalahno visel proti jugovzhodu, proti
Eufratu, sicer pa je bil raven in gladek ko miza,
niti najmanjše bilke ni bilo videti. Obzorje je bilo
dovršena krožna črta, središče tega kroga je bil
naš avto. Kakor ogromna modra kupola je poči¬
valo nebo na tej ploskvi, v vsem tem neizmernem
prostoru ni bilo drugih živih bitij ko nas sedem
popotnikov, ni bilo slišati drugega glasu ko eno¬
lično ropotanje motorjev.

Nobenih drugih živih bitij? Pač!

Tamle zunaj v temnorjavem svetu se je nekaj
premikalo. Še sem razmišljal, kaj bi utegnilo biti,
ko nekdo vzklikne:

»Gazele!«

Šofer je krenil z glavo, pogledal, se nasmehnil,
pokimal in v sunku se je obrnil avto. Koj sem raz¬
umel. Dohiteti je hotel živali in nam jih pokazati
od blizu.

V divjih skokih so bežale plašne živalce po pu¬
ščavi. Toda avto je šinil za njimi ko strela, nad
80 km brzine je kazal tahometer. Te naglice ne
zmore niti skokonoga gazela, v par sekundah smo
bili pri njih.

Šofer je zavozil v sredo črede, kakih deset
gazel je bilo, in uravnal brzino po njih. Še na misel
ni prišlo živalim, da bi se razpršile, v divjem begu
so dirjale venomer naprej, pred nami in vzporedno
z nami, tako blizu, da bi jih bili lahko skoraj z ro¬
kami zagrabili. Ljubke, drobne živalce so bile,
rjave barve, prav kakor je puščava, velikih plašnih
oči in z ravnimi, gladkimi, pa precej nazaj obrnje¬
nimi rogovi. Vzklikali smo, ploskali od veselja in
se vedli kakor otroci, ki jim pokažeš lepo igračko.
In ko smo se dovolj nagledali, je vozač zadržal
brzino in gazele so izginile v rjavi daljavi.

288

Obrnili smo se nazaj v našo smer in šofer nam
je razlagal, da si angleški častniki s postaje Ra-
• sadi večkrat privoščijo ta najmodernejši šport,
lov na gazele z avtomobili.

Pa naš lov na gazele ni bil brez posledic. Vkljub
vsej izkušenosti je vozač izgubil »pot«, običajno,
preizkušeno smer, ki nudi najmanj zaprek, zašli
no med peščene sipine. Nekaj časa je še šlo, pa
a mah smo bili v globokem pesku, avto je ropotal
i a mestu, obtičali smo.

Šofer je odredil kuluk. Najprvo smo z lopatami
odkopali pesek izpod koles, nato smo privezali
dolgo vrv, šofer je sedel k volanu, dal motorjem
polno plina, mi pa smo vlekli kakor sužnji. Kolesa
so se sicer blazno vrtela, naprej pa ni šlo. Spet
smo odkopavali in vlekli, šofer je klel »Damned
gazellesl«, mi pa smo stali krog voza in ugibali.

Šli smo tiščat. Vsak je uprl pleča ob avto, kjer
je le mogel, šofer je pustil motorje pri miru in sun¬
koma obračal prednja kolesa. In tedaj je šlo, po¬
časi sicer, pa vsaj premeknili smo se. Na srečo
je bila sipina samo kakih 15 m dolga; v potu obraza,
med krikom in smehom smo končno stiščali voz
spet na trda tla. Temu in onemu je zdrknilo, plo¬
skoma je padel po pesku, tega in onega je uščip¬
nilo kolo, krohot tovarišev mu je bila nagrada za
njegove bolečine. Gospa iz Pariza seve ni tiščala,
stala je ob strani ter po angleško in po francosko
bodrila sužnje k delu. Potni, prašni in umazani, pa
vsi srečni nad razburljivim doživljajem smo končno
sedli v rešeni avto, previdno je iskal vozač smer
in čez kako uro smo zagledali na obzorju oblaček
prahu. Naš tovorni avto je bil, ki smo ga ponoči
izgubili, ker je prepočasi vozil.

Odslej smo vozili tesno drug ob drugem in ob
osmih smo bili, vkljub zamudi v Kubeiti, v prvi be¬
duinski vasi onstran velike puščave.

289

4.

Iz Kubeite vozijo nekateri avtomobili v Hit ob
Eufratu, ki je komaj 30 km oddaljen in kjer so od¬
prli Angleži velike vrelce nafte, iz Hita pa ob levem
bregu Eufrata v Feludžo in v Bagdad.

Ne vem, zakaj se mi nismo peljali v Hit. Obrnili
smo se iz Kubeite naravnost na jug v puščavo in
nato na vzhod proti Eufratu. Tristo kilometrov smo
še imeli do Bagdada, malenkost za ljudi, ki so pre¬
vozili že 1300 km. Ob šestih zvečer, je računal
vozač, bomo v Bagdadu.

Poldne je bilo, solnce je žgalo s temnomodrega
neba in puščava je gorela. Vsa se je spremenila.
Davi sveža, hladna, prozorna do obzorne ostre
črte, je opoldne plamtela v neznosni beli, bodeči
svetlobi, vročina je vela po njej kakor iz krušne
peči in obzorje je izginjalo v sivi meglici.

Obilen lunch v Kubeiti in pa dolga, utrudljiva
nočna vožnja sta pokazala svoje posledice, tiho je
bilo v vozu, potniki so večinoma dremali, rahlo
smrčanje se je prijetno vmešavalo v enolično ro¬
potanje strojev. Mislim, da je smrčal gospod Perry.
Vsaj iz najinega poznejšega skupnega potovanja
vem, da je vdan tej simpatični navadi.

In tedaj je bilo, da sem videl svojo prvo fato
morgano. 1

Opazoval sem kazalec na tahometru in slučajno
pogledal skozi okno na vzhod, kjer je tekel, tako
sem računal, Eufrat. In glej, zunaj na obzorju je
ležalo veliko jezero! Ne v puščavi, ampak neko¬
liko više, za kak meter nad običajno višino ob¬
zorja. Obzorne črte ni bilo videti, mesto nje sem
gledal jezero. Sinji valovi so rahlo valovali, sredi
jezera je ležal majhen otok in na njem gradič ali
razvaline, ni se videlo razločno, palme so se skla¬
njale k valovom. Prizor je bil tako naraven, mičen
in osvežujoč, da sem si nehote poželel požirka

290

hladne vode iz jezera in da bi si mogel v njem
okopati svoje trudne, pekoče ude.

Tudi sopotniki so videli mamljivo sliko. Gospa
iz Pariza je vzklikala svoj »Jolil Joli!« in ploskala.
Par minut je trajal prizor, pa je izginil, siva meglica
je spet pokrivala obzorje.

Odslej sem neprestano gledal ven na vzhod. In
res, čez kakih deset minut se je pojavila nova tata
morgana.

Sinje morje je ležalo par kilometrov pred nami,
na desni ga je obrobljala pestra, bujna obal, pol¬
otoki in globoki zalivi, mični otočiči, na levi in v
ozadju pa se je morje izgubljalo v brezkončno
daljino. Med sliko in med puščavo je bil za meter
visok prazen prostor, kjer se ni videlo prav nič.
Nekaj nad pol minute je drhtela prelepa tata mor¬
gana v vročem zraku, pa je izginila, kakor bi jo
odpihnil.

Spet nova slika.

Hipoma smo se vozili ob obrežju jezera. Sinji
valovi so segali na dvajset metrov blizu nas, po¬
krivali pa so vso širino puščave, nekje daleč zunaj
je segal gol polotok v jezero, včasi je bilo videti
tudi dva. Mikalo me je, da bi rekel šoferju, naj za¬
vozi v jezero, da se malo ohladimo. Pogledal me
je, prizanesljivo se mi je nasmehnil. »Mirage!« je
dejal, dal vozu drugo smer — in jezero je izginilo.

Še par mičnih slik smo videli, potem pa smo
imeli mir pred temi zapeljivimi prevarami. Srečali
smo druge zanimivosti, bolj realne.

Puščavi je bilo videti, da se bližamo Eufratu.
Pojemala je. Srečavali smo šope kamelje trave,
izprva bolj poredke, pa vse več jih je bilo. Pri¬
vozili smo mimo majhne oaze zaprašenih palm in
grmičja in preplašili celo čredo divjih kamel. V
silnih, strašno smešnih skokih so prhale na vse
strani, metale neskončno dolge noge od sebe, da

291

so odskakovale gosto porasle grbe na njihovih
hrbtih. 5rž sem pripravil fotografični aparat, šofer
si je izbral lepo gručo, kobilo z dvema mladičema,
Vozil par trenutkov trdo ob njih, in posrečilo se mi
je, da sem jih ujel na ploščo. Ta posnetek štejem
med svoje najzanimivejše slike in prav ponosen
sem nanj, saj sem fotografiral v brzini blizu 60 km
in kamele so tudi dirjale za stavo.

Svet je padal navzdol, zavozili smo med napla¬
vine, v globoko sotesko, napravili ovinek — in
pred nami se je zableščala široka mogočna reka
med nizkim obrežjem, zelenim in obraslim s pal¬
mami in grmičjem.

Eufrat, rajska reka. Konec brezkončne puščave!

Živahno življenje je zavrvelo v vozu. Kdor je
imel le količkaj uporaben fotografični aparat, ga
je hitel pripravljati, na splošno, enodušno željo je
moral šofer avto ustaviti, vsi smo poskakali ven in
kakor otroci kričeč in smejoč se hiteli k vodi.

Obrežje je bilo čisto nizko. Vrgel sem suknjo
od sebe, si zavihal rokave, legel in s hlastno po-
željivostjo potopil obe roki do ramen v hladno
vodo. Kar čutil sem, kako se mi je ohlajala vroča
kri. Umil sem si še obraz, rad bi si bil še noge
okopal in vse telo, pa nisem mogel. Ne radi tega,
ker sem se bal Tobijeve velike ribe, ki je pa sicer
po Tigrisu plavala, kakor pripoveduje sv. pismo,
ampak ker je avtomobil že neusmiljeno trobil k
odhodu.

V bližini je pasel pastir črne, drobne ovce in
kozličke. Radovedni so prišli blizu, čreda in pa¬
stir. Kakor nalašč, sem si mislil, se hitro oblekel,
vzel aparat in ga pomeril. Pa predaleč so bili,
pomignil sem pastirju, naj pridejo bliže. Mož je
res prišel na 10 korakov blizu, pa — pokleknil, dejal
roke na prsi in se priklanjal. Takega bizantinizma
seve nisem mogel posneti, pa dolgo sem mu moral

292

dopovedovati, kaj bi rad. Končno je le naredil za¬
želenih nekaj korakov, ujel sem ga z ovcami in
Eufratom vred, dobil je lep bagšiš in bi bil najrajši
spet padel na kolena. Pa ušel sem mu.

Odslej smo vozili skoraj neprestano ob reki. Na
levi, onstran obrežja, je ravnina, mestoma lepo
zelena, na desni pa stojijo strme, do 50 in še več
metrov visoke stene iz rumene naplavine, ponekod
čudno in fantastično oblikovane, po drugod pre¬
sekane po globokih wadijih. Po enem teh wadijev
smo splezali spet ven v puščavo, in ugotovil sem,
da je mezopotamska ravnina, t. j. ravnina med
obema rekama Eufratom in Tigrisom, izdatno nižja
kot Arabska puščava, vsaj v severnem delu.

Precej smo se oddaljili od reke, spet nas je ob¬
jemata vroča puščava, pa čez četrt ure so se za¬
belile v sivi daljini prve hiše. Vse več se jih je
izluščilo iz puščave, palme so pozdravljale, prišli
smo na nekako cesto, šinili mimo vrtov, ulica nas
je objela. Ramadi, skrajnja postojanka Angležev
proti puščavi, je pozdravljala puščavske popotnike
iz daljnega Damaska.

Carinska revizija, pregled potnih listov in druge
sitnosti so nas čakale. Bili smo na meji Iraka, tako
imenujejo Angleži tisti del Mezopotamije, ki jim je
po svetovni vojni pripadel kot mandat. Od Per¬
zijskega zaliva sega pa do sto kilometrov severno
od Mosula.

Zelo so strogi na meji. Ni bilo dovolj, da je šofer
nesel potne liste vidirat, še vsakega posebej so
klicali gor v urad, primerjali njegov obraz s foto¬
grafijo v potnem listu, ga popraševali po narod¬
nosti in česa išče v Iraku, ali ima dovolj denarja,
kod bo vse potoval, kdaj se bo vrnil in kam itd. Pa
šlo je vse gladko, četudi počasi, in vsi smo dobili
vizum in dovoljenje za vstop v obljubljeno deželo
klinopisov in babilonskih razvalin.

20 Iz Kaire v Bagdad.

293

Po enourni zamudi smo zapustili Ramadi in se
obrnili na jugovzhod proti Feludži. Prave puščave
je bilo konec, vozili smo se po pustinji. Šopasta
trava je bila sicer že vsa ožgana in rjava od vro¬
čine, saj je april tod že silno vroč, pozimi, to je
decembra, januarja in februarja, pa pustinja oze¬
leni. Svet je sicer peščen, pa pri primernem na¬
makanju bi bil rodoviten. Blizu reke smo srečavali
že tudi polja, koče pod palmami in druge znake
obljudenosti. V eni uri smo bili v Feludži.

Pri Feludži pelje eden izmed redkih mostov čez
Eufrat. Zasilen je, na pontonih leži, Angleži so ga
zgradili, nekdanji turški most pa je bil baje še
slabši. Počasi in previdno smo vozili čezenj; dolg
je. Eufrat je pri Feludži dobrih 200 metrov širok.
Na mostu smo dobili luknjo v eno izmed zadnjih
koles, spet smo se mudili s popravljanjem in krpa¬
njem. Nato pa smo zavozili na starodavna mezo¬
potamska tla, v deželo »med dvema rekama«, in
naglo je šlo dalje.

Iz Feludže do Bagdada je še okroglo 70 km.
Svet je popolnoma raven in gladek, sama naplav¬
ljena prst, kamenja ni videti nikjer. Vozili smo
mestoma z 90 km brzine, pozno je že bilo, solnce
je lezlo za puščavo, šoferju se je mudilo.

Izprva ni bilo videti, da smo na tleh starodavne,
tisočletja za nami ležeče kulture. Zaman sem se
oziral za sledovi obrambnega zidu, takozvanega
medijskega zidu, ki ga je dal Nebukadrezzar po¬
tegniti od Eufrata do Tigrisa in ki je bil po opisu
Ksenofontovem 100 km dolg. Kmalu pa smo sre¬
čali prve razvaline nekdanjih babilonskih kanalov,
plitve struge z visokimi nasipi ob straneh. Na rav¬
nini na levi je zrasila iz tal mogočna razvalina
Akarkuf. V njej je morebiti treba iskati prastaro
mesto Akkad. Žal se nismo smeli ustaviti, ni bilo
časa, tudi pozneje jih nisem mogel obiskati.

294

Zadreveli smo mimo in napenjali oči v daljavo,
kjer je moral ležali Bagdad.

Precej na levi od naše smeri so se tedaj zable¬
ščale zlalorumene točke v večernem solncu. V par
minutah nagle vožnje so se točke razvile v vitke
minarete s čudnimi čebulastimi nastavki. Pet jih je
bilo in med njimi se je blestela pozlačena kupola.

»Kadhimen!« je razložil vsevedni šofer. Vedel
sem iz knjig, da je Kadhimen slavna božja pot ši¬
itov, mohamedanske sekte. Nad grobovi svojih
dveh »svetnikov«, imama Musa el-Kahim in njego¬
vega vnuka, so postavili veliko mošejo, ki se meri
po svoji lepoti z najlepšimi mošejami v Kairi.
Kadhimen leži pol ure severno od Bagdada; ob¬
iskal sem mesto pozneje, pa sem bil srečen, da
sem odnesel zdrave ude. Šiiti so fanatična sekta.

Bagdada zaenkrat še ni bilo videti. Le temna
črta je trdovratno ležala na obzorju in se vse bolj
poglabljala, čim bliže smo ji prihajali. Šofer mi je
povedal, da so to palmovi gozdovi, ki obdajajo
mesto na desnem bregu Tigrisa.

Pokrajina je kazala vse znake, da se bližamo
velikemu mestu. Od desne sem je prišel visok na¬
sip, vozili smo proti njemu, z drznim sunkom je
obrnil vozač avto, planili smo po pobočju, da smo
za trenutek viseli čisto na strani in se hipoma
znašli na gladki, dobro nadelani, skoraj evropski
cesti. Tod seve nismo smeli več voziti 90 km na uro,
ovinek bi nas bil vrgel po strmem pobočju. Šofer
je zmanjšal brzino, nazadnje smo lezli še samo
s 40 km. Nebrzdana svoboda puščave je bila pri
kraju, bili smo v kulturni deželi.

Vmes se je temna črta na obzorju raztegnila v
višino in širino, vrhovi palm so se izluščali iz nje,
videti je bilo, da se bližamo gozdu. Hiša je šinila
mimo, vozili smo po železnem mostu, globoko
spodaj je tekel kanal, avtomobile smo srečavali.

20 '

295

In potem se je slika naglo spreminjala. Ceste so
prihajale od desne in leve, palmov gozd je prihitel
naproti in nas nazadnje pokopal v svojo hladno
večerno senco, vse več avtomobilov nas je sre¬
čalo, ljudje peš in na kolesih so hiteli mimo, zavili
smo na neko glavno cesto —.

Bral sem Tisoč in eno noč v prevodih in v iz¬
virniku, spremljal sem slavnega kalifa Harun ar-
Rašida na njegovih potih po živahnih ulicah Bag¬
dada, slikal sem si v domišljiji njegove ulice, hiše,
mošeje, vrtove in ljudi, pa kar sem tu nenadoma
zagledal, je presegalo najbujnejšo domišljijo, ki jo
zmore človek iz srednje Evrope.

Cesta je peljala od zapada na vzhod, zahajajoče
solnce je sipalo svoje zlate žarke poševno nanjo.
Temen gozd neskončno visokih palm jo je obrob¬
ljal, pod palmami so stali kioski v vseh mogočih
barvah, ob cesti na desni in levi je bila pot za
pešce in po tej je dobesedno migljalo in vrvelo
ljudi, veselih Bagdadčanov. Bil je večerni korzo,
pa korzo, kakršen je mogoč le na meji daljnega
Orienta.

Gospodje v snežnobeli platneni obleki z živo¬
rdečim tarbušem na glavi, drugi v dolgih, častit¬
ljivih kuftanih, belih, pisanih in temnih, in z velikimi
turbani vseh mogočih barv in oblik, belimi, zele¬
nimi, rdečimi, pisanimi, vmes pa ženske — in teh
je bilo največ — v nenavadno pestri bagdadski
noši, z dolgimi, do tal segajočimi, gubastimi krili iz
težke, bleščeče se svile vseh mogočih pisanih
barv, od pasu in čez glavo pa ogrnjene v nekak
burnus iz iste svile, da nisi videl drugega ko obraz,
večinoma pa še tega ne, ker so mnoge nosile paj¬
čolan, ene črnega, druge belega, čisto prozornega,
spet druge so imele nekako deščico nad gornjim
obrazom, da si videl le nosek, usta in brado. Vmes
so hodili za nameček dolgi, suhi, gladko obriti an-

296

gleški častniki, tenkih usten in hladnih oči, otroci
v kar mogoče pisanih, neverjetnih krojih so se po¬
dili med njimi, in vso to bujno, migljajočo pestrost
je odevalo večerno solnce z zlatorumenim sijajem,
temne zvezdnate palme so bite okvir te čudovite
barvne kompozicije, v ozadju pa se je bleščal široki
pas Tigrisa in za njim so sanjali vitki minareti in
kipele kupole v temnomodro večerno nebo.

Tako sem prvikrat v življenju videl Bagdad,
mesto kalifov.

Korakoma smo vozili po korzu, široka cesta nas
je peljala na pontonski most, bajnolep pogled se je
odprl na rajsko reko Tigris in na njen levi breg, na
palme, na lične hišice pod njimi, z umetno izrezlja¬
nimi balkoni, na mošeje, kupole, minarete. Pijani
lepote smo se gugali čez dolgi most, zavili v ži¬
vahno dolgo ulico in koj nato skozi široka vrata
na dvorišče velikega hotela. Opotekajoč se smo
zlezli po 32urni vožnji z ozkih sedežev, se meha¬
nično dali zapisati policijskemu uradniku in šli
iskat vsak svojo prtljago.

S priporočilom karmelskega samostana v Haifi
sem odšel h karmelitom, ki imajo v Bagdadu misi¬
jonsko hišo in cerkev. In po posredovanju o. Fran¬
cis Peter Thomasa, Belgijca po rodu, sem dobit v
hotelu Willingdone, čigar lastnik je bil njegov pri¬
jatelj, edino še prazno sobico v poletni utici na
strehi. In za menoj je priromal s svojimi kovčegi
tudi Kanadec Perry, ki je ves večer zaman iskal
sobo. Odstopil sem mu polovico utice. Tretji v
družbi pa je bil gospod Haskell iz Bombaya v Indiji,
zastopnik Rothschildovih kletarn Rišon te-Zion pri
Jafi, ki je imel sobico poleg naju.

In tam med prijatelji iz daljnih delov sveta sem
se utaboril za tri tedne in se lotil sredi žive, pestre
sedanjosti resnega študija osivele davnine babi¬
lonskih in asirskih narodov.

297

Odlomek iz obeliska Salmanasarja III.
Izraelski kralj Jehu daruje Salmanasarju vojni davek.

PRED TISOČLETJI.

1 .

Kanaan je svetopisemska dežela. Večina sveto¬
pisemskih dogodkov se je vršila v tej deželi, ki jo
je Bog dal svojemu ljudstvu, da v njej živi in dozo¬
reva za svoj poklic.

Svetopisemska dežela pa je tudi Mezopotamija;
prva je za Kanaanom. Pradomovina izvoljenega
ljudstva je, njegova zgodovina je tesno zvezana z
usodo mezopotamskih narodov, njegova kultura
korenini v mezopotamskih tleh.

Le listajmo po sv. pismu! Kjer se nam bo odprlo,
povsod bomo našli sledove Babilona in Niniv.

Zgodovina človeškega rodu se po poročilu
sv. pisma vobče začenja v Mezopotamiji. V drugem
poglavju prve Mozesove knjige beremo namreč,
da so iz rajskega studenca izvirale štiri reke, Fison,
Gihon, Eufrat in Tigris. Katere reke bi bile Fison in
Gihon dandanes, tega zagotovo še ne vemo, Eufrat

298

in Tigris pa sta še danes glavni reki Mezopotamije'.
Po poročilu sv. pisma je torej ležal raj ob izvirkih
Eufrata in Tigrisa, t. j. v armenskem gorovju, v ne¬
posredni bližini Mezopotamije.

Brezkončna, komaj nekaj metrov nad morjem
ležeča mezopotamska ravnina je bila tudi torišče
tistega usodnega geološkega dogodka, ki ga pri¬
poveduje prva Mozesova knjiga od 6. do 9. po¬
glavja in ki ga imenuje hebrejski izvirnik mabbul,
uničevanje, katastrofo, mi pa po netočnem pre¬
vodu vesoljni potop. Noetova barka je obstala na
gori Ararat v Armeniji, torej spet v neposredni bli¬
žini Mezopotamije. Zanimivo je dejstvo, da tudi
starodavno klinopisno izročilo mezopotamskih na¬
rodov, Gilgamešev epos, pripoveduje o tem po¬
topu, mestoma skoraj dobesedno tako kakor
sv. pismo, in da je junak potopa, Ut-napišti, živel
v mestu Šuruppak, današnjem Fara v južni Mezo¬
potamiji.

Tudi babilonski stolp je nepoznano ljudstvo zi¬
dalo v južni Mezopotamiji. Sindžar, kakor sveto
pismo imenuje tisto deželo, se še dandanes ime¬
nuje pokrajina ob Eufratu blizu razvalin Babilona,
in Babil, kakor sv. pismo imenuje kraj, kjer so stolp
zidali, je ime mesta, ki je stalo tam že gotovo leta
4000 pred Kristusom.

In še v istem poglavju nam sv. pismo pripove¬
duje, da je bil Abraham, praded izvoljenega ljud¬
stva, doma v Uru »na Kaldejskem«, in da se je od
tam preselil v Harran in dalje v Kanaan. Ur je po
najnovejših izkopinah starodavno mesto južne Me¬
zopotamije, Harran pa leži v severni Mezopotamiji.

V dolgi dobi Abrahamovih potomcev, egiptov¬
ske sužnosti, sodnikov in prvih kraljev nam sveto
pismo mezopotamskih narodov ne imenuje. Šele
za poznih kraljev nastopita Asirija in Babilon,
to pot pa usodno posežeta v življenje izvo-

299

ljenega ljudstva. Tistikrat je bilo ljudstvo raz¬
cepljeno v dve kraljestvi, v kraljestvo Juda in
kraljestvo Izrael. Namesto da bi se bili medse¬
bojno podpirali v brambi zoper silno Asirijo, sta se
bratski kraljestvi sovražili in slabili v neprestanih
bojih. In obe sta padli, žrtvi osvajalne politike me¬
zopotamskih kraljestev Asirije in Babilonije, ki sta
se prav tedaj, najprvo Asirija, nato Babilonija,
dvignili do silne moči in postali velevlasii v teda¬
njem sprednjem Orientu. Kraljestvi Juda in Izrael sta
bili napoti njunemu pohodu k Sredozemskemu
morju in v bogati Egipt. Četrta knjiga kraljev in
vzporedna poglavja Kronik nam pripovedujejo o
pohodih asirskih in babilonskih kraljev nad Kanaan,
o padcu Samarije, glavnega mesta kraljestva
Izrael, leta 722, in o padcu Jeruzalema, glavnega
mesta kraljestva Juda, leta 586. Asirski kralji Tiglat-
pilesar, Salmanasar, Sargon, Sanherib, Asarhad-
don in babilonski kralji Nabopolasar, Nebukad-
rezzar, Evil Merodak, Nabonid in njegov sin Bal-
tasar se pogosto imenujejo v dobi poznih kraljev.
Da raznarodi severni Kanaan in si ojači zapadno
mejo svojega ogromnega kraljestva, je asirski
kralj Sargon odpeljal desetere rodove, prebivalce
kraljestva Izrael, v Asirijo, iz istih razlogov je Ne-
bukadrezzar po padcu Jeruzalema preselil rodova
Juda in Benjamina v Babilonijo. Severni rodovi se
nikdar več niso vrnili v domovino, njihovi potomci
še danes živijo v Mezopotamiji, deli Judovega rodu
pa so se po padcu Babilona leta 539 pod perzijskim
kraljem Kirom vrnili v Jeruzalem.

Nesrečno usodo izvoljenega ljudstva nam opi¬
suje sv. pismo kot kazen za malikovanje in za
druge grehe, katerim se je ljudstvo vdalo. Bog mu
je pošiljal preroke, ki so ga v mogočnih besedah
svarili in mu napovedovali konec. V preroških vi¬
zijah opisujejo preroki Izaja, Jeremija, Ezekiel,

300

Nahum in Habakuk bodoče vpade Asircev in Ba¬
biloncev, opisujejo njihove vojske, njihovo strašno
konjico, njihovo bojevitost in krvoločnost, Aššur
in Babilon sta šiba božja za hudobno, od Boga od¬
padlo ljudstvo. Pa jeza božja bo prišla tudi nad
malikovalski, grešni Aššur in Babilon, tako tolažijo
preroki svoje ljudstvo in napovedujejo konec Niniv
in konec Babilona v pretresljivih besedah.

Življenje izvoljenega ljudstva v ujetništvu nam
opisujejo zanimive zgodbe v knjigi Tobijevi in
Esterini. Prerok ujetništva, Daniel, pa nam živo
slika življenje na dvoru najmogočnejšega kralja
babilonskega, Nebukadrezzarja, in opisuje tudi
usodni dogodek v poslednji noči pred padcem Ba¬
bilona, znano zgodbo »Mene, tekel ufarsin«.

Zgodovina izvoljenega ljudstva je bila torej
tesno spojena z usodo mezopotamskih narodov.
Mezopotamija je bila njegova pradomovina, Ninive
in Babilon sta določala njegovo usodo skoraj tisoč
let. Zato je umljivo, da se je tudi njegovo kulturno
življenje razvijalo pod vplivom te kulture.

Iz svoje pradomovine, iz Ura v južni Babiloniji,
je prinesel Abraham prasemitska izročila o stvar¬
jenju, o potopu, o babilonskem stolpu in staro¬
davne rodovnike, ki segajo nazaj do Adama. Ta
izročila so bila skupna last mezopotamskih naro¬
dov, zato jih najdemo tudi v babilonskem slovstvu,
le pogansko pobarvana, medtem ko so se v rodu
Abrahamovih pradedov ohranila čista in neska¬
ljena. Mozes jih je porabil, ko je pisal svojo prvo
knjigo. Pravno življenje Abrahama in njegovih po¬
tomcev je bilo deloma urejeno po babilonskem
pravu. Kanaan je namreč dolga stoletja politično
spadal pod Babilon, zato je babilonsko pravo ve¬
ljalo tudi v Kanaanu.

Koledar Izraelcev je bil koledar Babilona, ima
kakor ta 12 mesecev in 354 dni v letu, svetopisemska

301

imena mesecev so babilonskega izvora, dan so za¬
čenjali kakor v Babilonu na predvečer, noč so delili
v tri straže. Svetopisemska astronomija je doma v
Babilonu, zvezde so Izraelci delili v podobe kakor
babilonski zvezdogledi. Ta odvisnost od Babilona
je tem izrazitejša, ker so imeli mnogo bližji sosedi
Izraelcev, Egipčani, svoj koledar urejen po solncu,
ki pa o njem v sv. pismu ne najdemo nobenega
sledu. Tudi uteži in denar so povzeli Izraelci po
Babilonu.

Da kaže končno tudi slovstvo izvoljenega ljud¬
stva, kolikor nam ga je ohranjenega v njegovih
svetih knjigah, v jezikovni obliki sorodnost z babi¬
lonskim slovstvom, je umljivo. Izraelci so bili se¬
mitsko pleme, prav kakor narodi Babilonije in Asi¬
rije, zato so si bili. z njimi sorodni v mišljenju, ču¬
stvovanju in izražanju misli. Tako sorodstvo pa še
ne pomenja odvisnosti in nikakor ne moremo sle¬
diti protestantovskim in brezverskim asiriologom,
ki iščejo v vsakem duševnem pojavu izvoljenega
ljudstva, celo v njegovem verstvu, vpliv Babilona.

Mezopotamija je svetopisemska dežela, bolj ko
Egipt ali katerakoli druga sosedna dežela Kana-
ana. Izvoljeno ljudstvo je koreninilo v tej deželi, je
bilo v sorodu z njegovimi narodi, kralji Babilona in
Niniv so z mečem pisali njegovo zgodovino. Kdor
hoče torej sv. pismo umevati ali pa ga celo drugim
razlagati, mora poznati davno zgodovino in kul¬
turo Mezopotamije, mora vsaj za nekaj časa dihati
njen puščavski zrak, uživati prah njenih razpadlih
razvalin in piti vodo rajskih rek.

2 .

Prazgodovina Mezopotamije je še zavita v sivo
meglo davnine. O prvotnih naseljencih niso dose-
daj našli na mezopotamskih tleh še nobenegp
sledu. Najstarejše najdbe, ki se dajo zgodovinski

302

zanesljivo opredelili, so iz dobe krog 1. 3600 pr. Kr.
Fantastičnih številk o pet, šest in še več tisoč letih
dandanes noben resen arheolog in zgodovinar ne
bo več podpisal.

Kaki so bili v tisti davni dobi ljudje v Mezopo¬
tamiji in kako so živeli?

Mezopotamska ravnina je segala tistikrat le pri¬
bližno do današnjih mest Abu Šahrein in Nasrijje,
do starih mest Eridu in Ur. Tam se je začenjalo že
morje. Eufrat in Tigris sta naplavila v šest tisoč
letih z armenskih gor toliko zemlje, da leže razva¬
line Ura in Erida dandanes dobrih 200 km severno
od morja. Gotovo je tudi, da je tistikrat potekal
Eufrat precej bolj vzhodno od današnje smeri.
Starodavna mesta Larsa, Erek, Lagaš, Šuruppak,
Nippur in druga so ležala ob njegovih bregovih,
dandanes pa leže njihove razvaline v suhi puščavi,
dokaj daleč od Eufrata.

Dežela je bila rodovitna, dobro obdelana, ne-
številni kanali so jo prepletali. Kakor Nil v Egiptu,
tako sta namreč tudi Eufrat in Tigris v Mezopota¬
miji edini reki. Mezopotamija nima nobenih studen¬
cev, vode Eufrata in Tigrisa so dajale in dajejo še
dandanes deželi vso rodovitnost, jo hranijo, nama¬
kajo in napajajo. Kopanje in snaženje kanalov je
bilo glavno delo mezopotamskih ljudstev in naj¬
važnejša skrb njihovih kraljev. Zato je pa tudi da¬
jala gruda toliko, da niso živeli od nje samo mik¬
roni Babilona, ampak da je veljala Mezopotamija
naravnost za žitnico.

Razumljivo je, da je bila rodovitna mezopotam¬
ska ravnina zaželen raj vsem obrobnim narodom.
Prebivalci goratih krajev, ki leže na vzhodu in na
severu Mezopotamije, so se postopoma v raznih
tisočletjih naseljevali v ravnini, pa tudi nomadi
arabskih puščav na zapadu so šli do obrežja Eu-
frafa in Tigrisa iskat boljših paš za svoje črede.

303

Prvi naseljenci, ki o njih zvemo iz izkopin, so
bili Šumeri in Akkadi. Šumeri so bili narod nam
nepoznanega plemena, spomeniki jih kažejo kot
ljudstvo s pravilno očrtanimi okroglimi glavami,
velikim mesnatim nosom in mesnatimi ustnicami.
Obraze so imeli gladko obrite. Njihov jezik je po¬
doben turško-tatarskemu jeziku. Akkadi pa so bili
čistokrvni Semiti z obilnimi lasmi, gosto, skrbno
negovano brado, podolgastim obrazom in značil¬
nim zakrivljenim nosom. Njihov jezik je zelo tesno
soroden s hebrejskim in arabskim jezikom. V dobi,
iz katere imamo najstarejše izkopine, sta živela
oba naroda že skupno v mezopotamski ravnini,
Šumeri v južnem delu, Akkadi v severnem.

Dandanes se splošno sodi, da so bili Šumeri
prej v deželi nego Akkadi, priselili pa da so se od
severovzhoda, iz goratih krajev, morebiti iz cen¬
tralne Azije. Kdaj, tega ne vemo, gotovo pa je, da
so leta 4000 pr. Kr. že bili v Mezopotamiji in da je
bila njihova kultura že tistikrat na primeroma vi¬
soki stopinji. Ker v Mezopotamiji ni kamenja, so si
zidali mesta in templje iz opeke, ki so si jo delali
iz mastne naplavljene zemlje; opeko so vezali z
asfaltom, ki so ga dovolj našli v deželi sami. Ko¬
pali so kanale, gojili živinorejo in poljedelstvo, kle¬
sali so kipe in reliefe iz kamna, ki so ga pa uvažali
iz vzhodnih dežel. Poznali so srebro, zlato in baker,
železa pa še ne. Znali so celo že tudi pisati. Nji¬
hovo pismo je bilo izprva podobopis, ta se je pola¬
goma razvil v zlogopis. Prvi dosedaj najdeni Su¬
merski napisi so pisani že v zlogopisu. To pred¬
postavlja več stoletij dolgo dobo razvoja, o kateri
nimamo nobenih spomenikov. Pisali, oziroma vre-
zavali so pisemske znake izprva na kamen, pa jih
že tudi s trikotnim pisalom vglabljali v mehke gli¬
naste plošče, ki so jih sušili na solncu ali pa žgali
v ognju. Pod vplivom tega mehkega glinastega pi-

304

semskega materiala so se znaki razvili v klinaste
znake, zato imenujemo njihovo pismo klinopis.
Šumeri so iznajditelji klinopisa. Njihovo slovstvo
zgodnje dobe obsega napise na kipih božanstev
in na spomenikih kraljev, rodovnike in anale, ver¬
ske in obredne tekste, pa že tudi pogodbe o kupu
in prodaji, o ustanovitvi templjev itd. Politično so
bili Šumeri razdeljeni v celo vrsto posameznih
mest s kraljem na čelu. Te kraljevine, ki so kve¬
čjemu obsegale mesto in okolico, so se med seboj
neprestano borile za prvenstvo in nadoblast, sča¬
soma so nekatera mesta nadvladala druga in na¬
stale so večje kraljevine. Tako je krog leta 3000
zavladalo mesto Lagaš nad sosednimi mesti Ur,
Erek, Larsa in Eridu, krog leta 2800 pa mesto Erek
nad vso južno Mezopotamijo.

Severni sosedi Šumerov so bili že v četrtem
tisočletju semitski Akkadi. Zelo verjetna je pod¬
mena, da so se ti Semiti izselili iz nerodovitne
južne Arabije v Kanaan in od tam v severno Mezo¬
potamijo, odkoder so polagoma prodirali proti
jugu in potiskali prvotne naseljence Šumere pred
seboj. Utegnili so priti v Mezopotamijo krog 1. 4000.
Izprva sta oba rodova živela drug poleg drugega,
kmalu pa sta se začela med seboj pomešavati.
Nomadski, nekulturni Semiti so polagoma prevzeli
sumersko kulturo, med drugim tudi njihov klinopis.
Politično so bili tudi Akkadi razdeljeni v posa¬
mezne mestne kraljevine. Pa že zgodaj so akkadski
kralji skušali dobili tudi sumerska mesta v svojo
oblast. Kralja Sargon in Naram Sin sta v letih 2650
do 2600 prva zavladala nad Šumerom in Akkadom.
Leta 2400 je sicer sumersko mesto Ur za nekaj
časa vladalo nad obema narodoma, pa moč Šu¬
merov se je preživela, semitski narodi so prevzeli
za vedno njihovo politično in kulturno dediščino.
Babilonski kralji iz semitskega plemena Amoritov

305

so si krog leta 2200 in 2100 podvrgli srednjo in
južno Mezopotamijo in mogočni kralj Hammurapi,
sodobnik Abrahamov, si je krog leta 2100 nadel
doneči naslov »kralj Babilona, kralj Šumera in
Akkada«. Babilon, do tedaj neznatno mesto z ne¬
znatnim kraljem, se je razvilo v glavno mesto no¬
vega zedinjenega kraljestva južne Mezopotamije
in je ostalo, če že ne vedno politično središče, pa
nedvomno glavno kulturno središče mezopotam¬
skih narodov prav do zadnjih stoletij pr. Kr., sve¬
tovno velemesto, čigar vpliv je segal od mej
današnje Perzije na sever globoko v Malo Azijo,
na zapad pa v Kanaan in celo v daljni Egipt.

Svojo politično nadmoč v Mezopotamiji je moral
Babilon proti koncu drugega tisočletja odstopiti
naraščajoči moči bratskega severnega naroda,
Asircem.

Tudi Asirci so bili Semiti. Davno pred 1.2000 so
se izselili iz južne Mezopotamije in si pozidali
mesto Aššur ob ustju Malega Žaba. Spomin na to
izselitev nam je ohranilo tudi sv. pismo, ki pripo¬
veduje v prvi Mozesovi knjigi v desetem poglavju,
da je mogočni Nimrud, ustanovitelj mest Babilon,
prek, Akkad in Kalanne v južni Mezopotamiji,
»odšel iz te dežele v Asirijo in pozidal Ninive, Ir-
Rehobot, Kale in Rezen«.

Asirci so bili bojevit, krvoločen, skoraj sirov
narod. Iz neznatnih početkov se je Asirija v drugem
tisočletju razvila v veliko državo in si postopoma
podjarmila vse sosedne narode. Miroljubni Babi¬
lonci so v tej dobi toliko oslabeli, da so Asircem
podlegli, in kralj Tukulli-Ninib si je krog leta 1260
že nadel naslov »kralj Aššurja, kralj Šumera in
Akkada«. Odslej pa do padca Niniv je bil sijajni
Babilon, bogat templjev in palač, zlata in srebra,
središče duševne kulture, neprestano zaželeni cilj
osvajalne politike asirskih kraljev. Asirski generali

.306

so dejanski vladali v Babilonu in ludi asirski kralji
so radi zamenjali svojo neznatno preslolico s si¬
jajnim Babilonom. V nekaterih dobah Babilon
vobče ni imel lastnih kraljev.

Osvajalna politika asirska pa si je poiskala tudi
novo smer proti zapadu. Imperialistične, še bolj pa
trgovske težnje so bile gonilna sila, .ki je vodila
asirske kralje na te bojne pohode. Kakor nekdaj
sumerske in babilonske kralje, tako je tudi asirske
kralje mikalo, da bi vladali »od južnega morja (Per¬
zijskega zaliva) do severnega morja (Sredozem¬
skega)«. Asirski trgovini, ki je bila v glavnem
usmerjena na zapad, pa so zastavljale pot male
aramejske državice ob vzhodnem Libanonu ter
kraljestvi Izrael in Juda v Kanaanu. Aššurnazir-
palove vojske so prve stale leta 877 na vrhovih
Libanona, Salmanasar III. pa se je leta 854 v bitki
pri Karkaru v Libanonu srečal z močno zvezno
vojsko libanonskih in kanaanskih držav. Na kamnu,
na katerem je z napisom proslavil svojo sicer dvom¬
ljivo zmago, beremo prvikrat ime svetopisemskega
kralja v klinopisnih spomenikih. Izraelski kralj
Ahab je bil namreč tudi med zavezniki. Izraelski
kralj Jehu pa že plačuje davek Salmanasarju in je
ovekovečen na obelisku, ki si ga je Salmanasar
postavil v svojem glavnem mestu Kala.

Njegovi nasledniki so nadaljevali pohod na
zapad. Tiglatpilesar IV. je bil 1. 734 prvi v Kanaanu,
prišel je do Gaze ter oblegal leta 733 Samarijo.
Sargon pa je leta 722 mesto zavzel in Izraelovega
kraljestva je bilo konec. Sennaherib je grozil Judi
in Jeruzalemu in se je prvi pomeril v južni Filisteji
z Egipčani, ki so v strahu že dolgo sem opazovali
naraščajoče sile Asirije in se začeli bati za svoje
vzhodne meje. Pod Sennaheribom so Ninive po¬
stale glavno mesto Asirije, razširil je mesto, po¬
zidal palače in templje; pa slava Niniv je bila

307

kratka in mesto nikdar ni doseglo sijajnega Babi¬
lona, ki je še slejkoprej ostal največje in najsijaj¬
nejše mesto sprednjega Orienta.

Še enega silnega kralja je doživela Asirija.
Asarhaddon je na svojih pohodih na zapad pre¬
magal Egipt in zavzel Memfis leta 670. Nadel si je
k svojim drugim naslovom še naslov »kralj Egipta
in Kuša (Eiijopije)«. Vladal je od Tigrisa do Nila,
od Perzijskega zaliva do Sredozemskega morja.

Njegov naslednik je bil Aššurbanipal. Miroljuben
kralj je bil, velik lovec in ljubitelj klinopisov. V svoji
palači v Ninivah je zbiral v izvirnikih in prepisih
slovstvene zaklade iz vseh koncev države, posebno
iz Babilona je odnesel, kar je imelo le količkaj
slovstvene vrednosti. Njegovo knjižnico so 1. 1849
izkopali, neizmerne koristi je za poznavanje asir¬
ske in babilonske zgodovine in kulture. V politiki,
pa ni imel sreče, izgubil je Egipt in mnoge druge
dežele, ki so jih njegovi predniki pridobili Asiriji
z ognjem in mečem.

Za njim so vladali slabiči. Babilon je leta 625
postal samostojen, od severa doli so se valile v
Asirijo tolpe nomadov indoarijskega plemena, od
vzhoda sem pa so silili Medi z Iranske planote v
rodovitno Mezopotamijo, v Ninivah pa ni bilo moža,
ki bi bil znal vse te preteče nevarnosti odbiti.
Leta 606 so Ninive nenadoma padle in z njimi je
razpadla na kosce mogočna Asirija, strah spred¬
njega Orienta.

Na jugu se je tedaj povzpel do moči nov se¬
mitski narod. Klinopisi ga imenujejo Kaldu, He¬
brejci Kasdim, grški pisatelji in z njimi tudi sv. Je¬
ronim v latinskem prevodu sv. pisma pa Chaldaioi,
Kaldejci.

Kaldejci so bili čistokrvni Semiti, to pričajo že
njihova lastna imena, kolikor nam jih je znanih iz
dobe pred 1. 625. Naselili so se v južni Babiloniji že

308

zelo zgodaj, kdaj, lega ne vemo. Prišli pa so ne¬
dvomno, kakor vsi drugi semitski rodovi, iz južne
Arabije. V raztresenih kolonijah so živeli prav gori
do okolice Babilona, njihove glavne naselbine pa
so bile ob arabskem obrežju Perzijskega zaliva.
Zgodovine te »pomorske dežele«, kakor jo imenu¬
jejo klinopisi, ne poznamo; le to vemo, da je že
zgodaj postala Asircem nadležna. Kakor vsi ob¬
robni narodi Mezopotamije so si tudi Kaldejci že¬
leli priti v rodovitne ravnine Eufrata in Tigrisa in
ne samo to, ampak zahotelo se jim je tudi po
bogastvu in po moči Babilona. Dokler je mogočna
Asirija vladala nad Babilonom, si niso upali poseči
po tem zaželenem cilju, vedno pa so bili priprav¬
ljeni pomagati upornemu Babilonu zoper Asirijo.
Ko pa je Aššurbanipal umrl in zapustil svojim ne¬
sposobnim naslednikom oslabelo kraljestvo, se je
nenadoma povzpel Kaldejec Nabopolasar na kra¬
ljevski prestol Babilona leta 625. Z njim se začenja
nova doba v zgodovini Babilona, doba velike moči
in blestečega sijaja, ki je bila pa tudi zadnja in
čisto kratka.

Nabopolasar je imel polne roke dela, da je
uredil kraljestvo, ki si ga je pravkar pridobil. Zato
je poslal svojega sina Nebukadrezzarja nasproti
egiptovskemu faraonu Nehotu, ki se je s silno
vojsko bližal Eufratu. V bitki pri Karkemišu je Ne-
bukadrezzar premagal Egipčana leta 605, kmalu
nato je njegov oče umrl.

Nebudkarezzar II. (604—5621 je bil eden najsijaj¬
nejših kraljev Babilona in svetovne zgodovine
vobče, dobro znan iz sv. pisma, pa tudi po svojih
stavbah v Babiloniji. Ni je skoraj razvaline, ki bi
na njenih opekah ne bilo vtisnjeno ime tega kralja.
Mesto Babilon je doseglo pod njim višek svoje moči
in svojega sijaja. Pa tudi sosedne dežele so čutile
njegovo moč. Nebukadrezzarju je končno uspelo,

21 Iz Kaire v Bagdad.

309

da je premagal majhno kraljestvo Judovo, ki se ie
Asircem toliko časa ustavljalo. Po triletnem oble¬
ganju je Jeruzalem 1. 586 padel. Nebukadrezzar je
oropal in požgal tempelj, podrl mesto in odpeljal
na tisoče Judov v babilonsko ujetništvo. Tudi Egipt
si je osvojil in kakor prej Asirija je sedaj Babilon
vladal od Tigrisa do Nila.

Pa kakor v Asiriji tako je tudi v Babilonu višku
moči in slave za petami sledil že tudi padec. Ne-
bukadrezzarjevi nasledniki so bili slabi vladarji,
poslednji je bil Nabonid. Pobožen mož je bil, po¬
vsod po državi je popravljal in zidal templje svojim
bogovom, velik slovstvenik in zgodovinar je bil,
razkopaval je razvaline starih templjev in iskal v
njih klinopise davnih dob ter sestavljal kronike o
zgodovini sumerskih, akkadskih in babilonskih
kraljev. Vse te skrbno sestavljene kronike so se
ohranile, z njimi je sicer Nabonid zelo koristil ar¬
heologom in zgodovinarjem naše dobe, Babilonu
pa je njegovo čudaško delovanje povzročilo padec
in konec.

V Perziji je namreč tedaj vstala nova močna
osebnost, Kir, sin Kambiza, kralj Anšana. Premagal
je medijskega kralja Asiiaga, zasedel prestol per¬
zijskega kraljestva, zavladal tudi nad Asirijo in
Malo Azijo ter se pripravljal, da zavojuje tudi Ba¬
bilon. In medtem ko se je njegova mogočna vojska
počasi bližala Babilonu, je učeni in pobožni Na¬
bonid tičal med svojimi klinopisi, ne meneč se za
znamenja časa, in prepustil državne posle sinu
Bel-šar-uššurju, ki je iz sv. pisma znan pod imenom
Baltazar. Babilon, ki ga je Nebukadrezzar utrdil
tako močno, da se je zdel docela nepremagljivo
mesto, je padel po izdajstvu, Perzija je prevzela
dediščino semitskih narodov Babilonije in Asirije
ter zavladala od iranskih planot do Saharske pu¬
ščave.

310

3.

Pa odkod vemo vse to, kdo nam ve povedati o
narodih, ki so živeli v davnih sivih dobah 6000 let
pred nami, o kraljih, o njihovih vojskah, o njih de¬
lovanju?

To vprašanje je gotovo upravičeno. Asiriologija,
kakor imenujemo vedo o zgodovini, kulturi in pose¬
bej o jeziku mezopotamskih narodov, ta veda je v
zadnjih desetletjih posegla tako globoko v vse
stroke svetopisemske vede, se povzpela do tako
odločilnih trditev glede prazgodovine izvoljenega
ljudstva, glede vsebine prvih poglavij sv. pisma in
glede postanka sv. pisma vobče, da mora pač vsak
izobraženec vsaj nekaj vedeti o virih asiriologije,
ako hoče razumeti njena izvajanja in jih pravilno
presojati.

O svoji zgodovini in kulturi nas obveščajo na¬
rodi Babilonije in Asirije sami. Izkopine na mezo¬
potamskih tleh so spravile na dan razvaline mest,
templjev in palač ter razsežno slovstvo in te priče
nam pripovedujejo o tistih davnih dobah, ko so
Abrahamovi pradedi še živeli v Mezopotamiji, ko
se je Abraham preselil s svojimi čredami v Ka-
naan; nudijo nam važno izpopolnilo k svetopisem¬
skim poročilom o zgodovini izraelskih in judovskih
kraljev, priče so, ki so brezpogojno zanesljive, ker
nam jih podajajo očividci tistih dob, ki so vse do¬
godke sami videli in doživeli.

Prava izkopavanja v Mezopotamiji so se začela
šele v začetku 19. stoletja. Do tedaj svet niti vedel
ni več, kje je ležal Babilon, kje so ležale Ninive in
druga svetopisemska mesta. Po padcu asirskega
in babilonskega kraljestva so mesta ostala v raz¬
valinah, nihče jih ni več pozidal, stavbno gradivo,
sirova ali pa slabo žgana opeka, se je razsulo v
prst, puščavski veter je nanosil na razvaline pesek
in nastali so čudno oblikovani, nizki griči sredi

21

311

zapuščene, peščene ravnine, »telli« jih imenujejo
današnji beduini.

Tisočletja so tekla mimo samotnih peščenih
iellov. Aleksander Veliki in Ksenofont sta vodila
svoje vojske mimo, ne vedoč, da so ti telli grobovi
slavne preteklosti; arabski nomadi so se naselili
ob Eufratu in Tigrisu in pasli svoje črede po gosto
obraslih gričih, divje tolpe Tatarov in Turkov so se
valile mimo, — Babilon in Ninive, Aššur in Kala in
Larsa in Ur in druga mesta so prišla v pozabo.
Srednji vek je bral sv. pismo, čul o teh mestih, pa
ni vedel, kje so ležala.

Pač, nekdo je ohranil vsaj megleno izročilo na
lego teh svetopisemskih mest, — potomci tistih
rodov, ki sta jih Sargon in Nebukadrezzar odvedla
v Asirijo in Babilonijo in ki se niso vrnili v domo¬
vino. Ti so pripovedovali popotnikom iz Evrope,
trgovcem, misijonarjem in diplomatskim zastop¬
nikom, da se pod temi peščenimi griči skrivajo raz¬
valine mest, ki jih je Bog kaznoval radi malikovanja,
prav kakor so preroki napovedali. Benjamin iz
Tudele, španski Žid, je prvi prišel s to novico v Ev¬
ropo, in Pietro della Valle je prvi prinesel v Evropo
opeko s klinopisi.

Zanimanje za mezopotamske razvaline se je v
Evropi zbudilo in v drugi polovici 18 . stoletja so že
potovali v Mezopotamijo razni znanstveniki, med
njimi karmelit o. Emanuel de St. Albert, znani uče¬
njaki Niebuhr, Olivier, Rich in drugi. Mnogo zani¬
manja in čudenja so vzbujali v znanstvenem svetu
neznani in nerazumljivi napisi na opekah, ki so jih
ti prvi raziskovalci našli ob lellih ali pa kupili od
domačinov in jih prinesli s seboj. Nihče jih ni znal
brati, pa vsi so slutili, da je to babilonsko-asirsko
pismo in da mora pač še mnogo takih napisov le¬
žati v razvalinah. In kar je posebno zanimivo, slu¬
tili so že tedaj, da utegnejo ti spomeniki vsebovati

312

tudi marsikaj, kar bi bilo važno za umevanje
sv. pisma.

In prav la misel, koristili z izkopavanji v Mezo¬
potamiji svetopisemskemu študiju, je dala povod,
da so se evropske kulturne države res lotile pra¬
vega sistematičnega izkopavanja. Francoski kon¬
zul v Mosulu, E. Botla, je 1. 1842 prvi začel kopati
na razvalinah nekdanjih Niniv. Koj za njim je prišel
v Mezopotamijo Anglež, slavni H. Lavard, in je s
krampom in motiko odkril čudečemu se svetu
Ninive, Kalo in Babilon. Za njim so kopali še Plače,
ki je odkril Sargonovo palačo v Khorsabadu, Tav-
lor, ki je našel Ur, Rassam, Smith, Hilprecht in v
novejšem času Sachau, Koldewey in drugi, ki so
izkopali Babilon in sumerska mesta južne Mezo¬
potamije.

Zakladi, ki so jih ti raziskovalci našli in pošiljali
v Evropo, so presenetili ves svet. Ogromni krilati
biki, kipi babilonskih in asirskih bogov, spomeniki,
reliefi, prizme in stožci, gosto popisani s klinopisi,
in nad pol milijona večjih in manjših glinastih tablic,
polnih skrivnostnih, nepoznanih znakov, opisi raz¬
rušenih palač in templjev, — te najdbe so zbudile
silno, neverjetno navdušenje med znanstveniki in
izobraženci. Ustanavljale so se učene družbe, ki
so gmotno podpirale izkopavanja, znanstveniki
Evrope in Amerike so se posvetili študiju klino¬
pisov, nova veda, asiriologija, se je rodila.

Klinopisnega slovstva je bilo za študij v ogrom¬
nih množinah nabranega po javnih in zasebnih
zbirkah, nihče pa teh skrivnostnih znakov ni znal
brati. In božja previdnost je tedaj poskrbela, da so
našli ljudje ključ tudi za te znake, ki vsebujejo to¬
liko važnih podatkov za umevanje sv. pisma.

Tolmačenje klinopisnih znakov je eno najduho¬
vitejših del, kar jih pozna zgodovina človeške vede.
Saj so bili popolnoma nepoznani ne samo klino-

313

pisni znaki, nepoznan je bil tedanjim znanstveni¬
kom tudi babilonsko-asirski jezik, v katerem so ti
znaki pisani. Ogromno duševno delo razbiranja
klinopisov tudi ni opravil en sam človek, več sto¬
letij so se trudili z njim najduhovitejši in najbistro-
umnejši učenjaki.

Najbrž bi bil babilonsko-asirski klinopis še dan¬
danes zapečatena knjiga, da niso že več stoletij
pred odkritjem Babilona in Niniv našli v razvalinah
Persepolisa, nekdaj glavnega mesta perzijskega
kraljesiva, klinopisni napis, ki je sicer dolgo klju¬
boval človeški duhovitosti, ki so o njem končno pa
vendarle ugenili, da je pisan v treh jezikih. Toda
šele Grotefend je prvi poskusil znake brati. Iz
raznih dejstev je sklepal, da je prvi napis v staro¬
perzijskem jeziku in da pomeni v njem najčešče se
ponavljajoča skupina znakov imena perzijskih
kraljev iz dinastije Ahemenidov. Poiskal je v he¬
brejskem izvirniku sv. pisma prvotne oblike teh
imen, poskusil z imenom Darjaweš, podložil njegove
znake skupini sedmerih klinopisnih znakov, ki jih
je smatral za kraljevo ime, in na ta način našel prvi
ključ. S temi najdenimi znaki je iskal dalje in bral
končno cel odstavek, 1. 1802.

Grotefendu gre zasluga, da je prvi pokazal, kako
je treba najti ključ za branje klinopisov, čeprav se
je sicer zmotil, ker je mislil, da ima pred seboj
črkopis. Šele Lassen je našel, da so klinopisni
znaki zlogopis, in po tem načelu in s pomočjo na¬
pisov v Behisiunu je končno Rawlinson leta 1846
precej pravilno bral perzijski napis iz Persepolisa.

Ni prilike, da bi na tem mestu podrobneje zasle¬
dovali velezanimi razvoj klinopisnih študijev, po¬
vemo le, da je bil anglikanski župnik E. Hincks
tisti, ki je 1. 1846 prvi bral babilonske in asirske
klinopise in sestavil prvo slovnico tega, dotedaj
popolnoma nepoznanega jezika.

314

Dolgo pot je še morala hodili človeška duhovi¬
tost po zamotanih labirintih klinopisja, dolgo )e
trajalo, preden so našli, da nekateri znaki pomenijo
črke, drugi zloge, drugi pa spet da so ideogrami,
t. j. znaki za cele besede. Veliko zmedo je povzročila
najdba, da je nekatero starejše klinopisno slovstvo
pisano v čisto nepoznanem nesemitskem jeziku
Šumerov, najduhovitejši možje preteklih stoletij so
kamen na kamen prinašali k sijajni stavbi nove vede,
asiriologije, med njimi Sayce, Oppert, Smith, Schra-
der, Delitsch, Haupt, pa dandanes smo končno že
blizu viška.

S pomočjo seznamov klinopisnih znakov, se¬
stavljenih po izkustvu, proučavajo nalašč za to
šolani asiriologi po muzejih in zbirkah klinopisne
tablice in druge klinopisne spomenike, jih prepi¬
sujejo v latinico in prevajajo. Razbiranje klinopisov
je naporno in mučno. Niso vsi spomeniki dobro
ohranjeni, mnogi so polomljeni in razpokani, tablice
so okrušene, pisava je mnogokrat komaj vidna, saj
so tablice iz gline, na solncu posušene ali pa slabo
žgane, po 3, 4, 5 in celo po 6 tisoč let so ležale v
pesku in prahu. Razen tega pomeni vsak klinopisni
znak navadno po več različnih zlogov, treba je te¬
meljitega znanja semitskih jezikov, posebno he¬
brejščine, treba je dolgoletne vaje, primerjanja in
predvsem duhovitosti, preden je klinopisni stavek
zanesljivo zapisan v latinici. Eno se mora priznati:
znanstveniki, ki prebirajo klinopise, so resni,
stvarni ljudje, ki jim je le za vedo. Stavek, ki ga raz¬
berejo z glinaste tablice, je ali zanesljivo pravilen,
ah pa sami priznajo, da je »čitanje tega ali onega
stavka še negotovo«. Tendenciozne potvorbe jim
ne more in ne sme nihče očitati.

Šele tedaj, ko je strokovni znanstvenik klino¬
pisno tablico s trudom prebral, je tekst poraben
za nadaljnji študij. Pa treba je še mnogo prebrati

315

in primerjati, da se dobi enotna in celotna slika,
recimo o zgodovini kralja Nebukadrezzarja, ali pa
o kulturnih razmerah recimo 20. stoletja pr. Kr. To
delo opravljajo večinoma drugi znanstveniki, iz
njihovih študijev nastanejo razprave o raznih vpra¬
šanjih babilonske in asirske zgodovine in kulture
in skoraj vsaka taka razprava je važna tudi za
sv. pismo. Tudi tem znanstvenikom se ne more
očitati, da bi ne bili stvarni. Pa žal je bila asirio-
logija do zadnjih let le v rokah nekatoliških ljudi,
protestantov in brezvercev. Umljivo je torej, da so
ti ljudje obravnavali vprašanja, ki so v zvezi z bi¬
bličnimi problemi, s stališča svojega svetovnega
naziranja. Zato so sicer resni in zelo zaslužni znan¬
stveniki, ki so s svojimi študijami vedi in sv. pismu
po eni strani neizmerno koristili, po drugi strani
marsikaj napisali, kar nasprotuje katoliškemu na-
ziranju. V njihovih delih je treba ločiti med nepo-
bitno resnico, ki je je vedno vsaj nekaj v njih, in pa
med tem, kar je njihovo, veri in katoliškemu nazi-
rariju nasprotno mnenje. Zato mora katoliški znan¬
stvenik pri teh delih ločiti stvarnost od osebnih mnenj.

Klinopisnega slovstva je že sedaj ogromno
mnogo izkopanega. Klinopisnih tablic, od največjih,
ki merijo 25 do 30 cm v dolžini, pa do najmanjših,
ki merijo komaj par kvadratnih centimetrov, je po
javnih in zasebnih zbirkah nad pol milijona. Na
tisoče je napisov na kamenitih spomenikih, kipih,
vazah, reliefih, stožcih, prizmah itd.

Iz klinopisov zvemo o vsem javnem in zasebnem
življenju Babilonije in Asirije. Kralji so popisali
svoja dela večinoma na kamen, na spomenike, na
krilate bike, reliefe, obeliske, prizme in stožce.
Zanimivo je, da nam bojeviti asirski kralji opisujejo
večinoma le svoje bojne pohode, babilonski kralji,
vsaj od 1. 2300 dalje, pa popolnoma molče o vojskah
in poročajo le o svojih stavbah, templjih in palačah,

316

o kanalih, ki so jih dali izkopali, o izboljšanju zem¬
ljišč itd.

Zgodovinarji so nam napisali sezname kraljev in
dinastij. Najslarejši laki zapiski so še iz dobe Šu-
merov. Kralje delijo v kralje pred potopom in kralje
po njem. Predpotopnim kraljem dajejo silno dolge
vladarske dobe, prav kakor sv. pismo svojim pred¬
potopnim očakom. Obširnejše ko ti seznami so
anale, ki nudijo poleg imen še tudi kratke podatke
o delovanju. Še obširnejše so kronike, med njimi
so najvažnejše takozvane babilonske kronike.

Klinopisi nas poučujejo tudi o pravnem življenju.
Najstarejši postavodajalec, ki ga do sedaj po¬
znamo, je bil šumerski kralj Urukagina, krog 1. 2800,
ohranjena nam je tudi zbirka sumerskega prava iz
dobe kraljev mesta lir, krog 1. 2400, najvažnejši pa
je Hammurapijev kodeks, steber iz bazalta, ki ima
2-5 m višine in 2 m v obsegu. Ta spomenik je naj¬
daljši klinopisni napis, kar so jih dosedaj našli,
4000 vrst obsega, ki so razdeljene na 49 odstavkov.
V približno 300 paragrafih obravnava javno in za¬
sebno pravo Hammurapijevega kraljestva. Tudi
zbirke asirskega prava so nam ohranjene.

Klinopisi nas obveščajo o babilonski in asirski
vedi. Mnogo medicinskih del nam je v prepisih
ohranila knjižnica kralja Aššurbanipala, obširne
razprave, ki nam popisujejo razne bolezni, pa tudi
zdravila in ravnanje z bolnikom. Zanimivi so tudi
zdravniški predpisi in poročila osebnega zdrav¬
nika na dvoru kralja Asarhaddona, ki se je pisal
Arad-Nanai.

Babilonci so bili veliki matematičarji, četudi so
bili iznajditelji raznih računskih operacij že Šutneri.
Uporabljali so seksagezimalni številčni sistem,
Akkadi pa že tudi decimalnega poleg seksagezi-
malnega. Poznali so seštevanje, odštevanje, mno¬
ženje in deljenje, kvadriranje in kubiranje, poznali

317

so trikot in štinkot, znali so izračunati ploskev in
dolžino stranice. Znali so tudi meriti polja in po¬
sestva, nikjer pa nisem našel, da bi znali, kakor je
nekdo trdil celo v neki učni knjigi, da bi bili znali
izračunati ploskev kroga, da bi bili torej poznali
Ludolfovo število. Uporabljali so matematične ta¬
bele, mnogo takih tabel je ohranjenih.

Neverjetno visoko se je pri Babiloncih razvila
astronomična veda. Poznali so pet planetov, Mer¬
kurja, Venero, Marsa, Jupitri in Saturna. K plane¬
tom so prištevali tudi mesec in solnce. Poznali so
že tudi ekliptiko, tečaj, ravnik, zoodiak in 71 ozve¬
zdij, opazovali so solnčni in lunin mrk; tega so v
novobabilonski dobi že celo znali vnaprej izraču¬
nati. Opazovali so komete in meteorje in izračunali
vzhajanje najvažnejših nepremičnic ter čas njiho¬
vega obhoda. Njihov koledar je bil urejen po me¬
secu, šteli so 12 mesecev, menjaje se po 29 in 30
dni. Leto je štelo 354 dni, od časa do časa so vložili
prestopni mesec. Leto so začeli z mesecem Nisa-
nom, ki odgovarja našim pomladanskim mesecem,
mesec pa z mlajem, ki ga pa niso izračunali, ampak
z opazovanjem določili. Mesec so delih v tedne
s sedmimi dnevi, poieg pa so imeli, kakor se zdi,
tudi šest- in petdnevni teden. Ohranjenih nam je
zelo mnogo astronomičnih tabel od dobe Hammu-
rapija skoraj do Kristusovega časa. Astronomična
veda je bila torej prastara iznajdba, izpočetka je
bila seve le »dekla astrologije«, pozneje pa se je
osamosvojila.

Mnogo so se bavili z jezikoslovjem. K temu jih
je silil predvsem njihov kompliciran klinopisni si¬
stem, pa tudi dejstvo, da so prevzeli svojo kulturo
od naroda, ki je govoril popolnoma drug jezik.
Sestavljali so silabarje, sezname klinopisnih zna¬
kov, zlogov in ideogramov, jim pridejali na levi
pomen v šumerskem jeziku, na desni pomen v

318

akkadskem jeziku. Obdelovali so iudi slovnico,
sumersko in akkadsko, pisali so tudi komentarje
k raznim delom.

Iz klinopisov zvemo, da so imeli šole že v naj¬
starejših časih. V razvalinah mesta Šuruppak so
našli »šolske knjige« iz 4. tisočletja. Cele kupe pi¬
sanih šolskih tablic iz poznejših dob so našli v
Nippurju, Sipparju, tudi v Babilonu in v Aššurju. Te
šolske in domače naloge so polne pogreškov, ve¬
like težave je povzročal semitskim klinopisnim
šolarjem šumerski jezik, nekak »drugi deželni
jezik«, ki so ga morali znati, ker je bil verski ob¬
redni jezik in ker brez njega niso razumeli klino¬
pisnih znakov, ki so, kakor omenjeno, šumerska
iznajdba. Poleg branja in pisanja so se učili tudi
računanja, merjenja, astronomije, zdravilstva in
glasbe. Šolarji niso bili samo otroci, ampak tudi
odrasli. Imeli so tudi višje šole, akademije, kralji so
zbirali krog sebe učenjake in znanstvenike, klino¬
pisno slovstvo so zbirali v arhivih in knjižnicah.

Izčrpno nam poročajo klinopisi o verstvu. S spe¬
kulativno teologijo se Babilonci niso bavili, pač pa
so nam ohranjeni dolgi seznami božanstev, ki so jih
častili. Verski in obredni jezik je bil šumerski še
tudi v poznih časih semitske nadvlade. Zelo ob¬
sežno je nabožno pesništvo. Po obliki je metrično
sestavljeno, po vsebini so pesmi, himni in eposi.
Značilni so med himni babilonski psalmi, ki so zelo
podobni svetopisemskim psalmom. Med eposi so
najvažnejši: epos o stvarjenju sveta, ki je v sedanji
oblik: iz dobe prve babilonske dinastije (1. 2100),
epos o potovanju boginje Ištare v podzemlje in
epos o junaku Gilgameš. Ta nam je ohranjen na
dvanajstih glinastih tablicah, v tretjem delu eposa,
na enajsti tablici je vpletena zgodba o potopu, ki
je mestoma skoraj dobesedno podobna svetopisem¬
skemu poročilu, le da se klinopisni Noe imenuje

319

llt-napišti. Da bi bilo v klinopisnem slovstvu najti
kaj o padcu prvega človeka, kakor se je svojčas
pisalo, o tem nisem našel prav nobenega sledu.

Četudi se bliža študij asiriologije svojemu višku,
še vendar zadnje poglavje dolgo ne bo zapisano.
Mnogo je še tellov po mezopotamskih ravninah, ki
čakajo na podjetne, nadarjene, predvsem pa z de¬
narjem dobro založene raziskovalce, mnogo je še
nerazumljivega v jeziku in pismu mezopotamskih
narodov, marsikatera vrzel v zgodovini Sumerskih
in akkadskih kraljev še čaka na izpolnitev, na
desettisoče klinopisnih tablic še leži po muzejih in
zbirkah neprebranih. Pa že dosedanji uspehi asirio¬
logije so sijajni. Tolmačenje klinopisov je eno naj¬
duhovitejših del človeške vede, klinopisni študij
nas je seznanil z življenjem in mišljenjem davnih
narodov, nam razkril kulturo, v kateri korenini tudi
naša kultura, in je prinesel neprecenljive koristi
svetopisemski vedi.

320

Zigguraf v Uru, idealno obnovljen po izkopinah.

UR, DOMOVINA ABRAHAMOVA.

1 .

»Tea —! Coffee —! Milk —! Cakes —I«

Jelonoša jedilnega voza se je sprehajal ob vlaku
gor in dol in pojoč budil speče popotnike k zajtrku.

Zdramil sem se iz prijetnih sanj, začuden ugo¬
tovil, da nisem doma, ampak v preprosto oprem¬
ljenem vozu drugega razreda bagdadske želez¬
nice, in pogledal na uro.

Polšestih je bilo po mezopotamskem času. Pri
nas doma so ljudje še spali! Torej smo bili vse¬
kakor že globoko v spodnji Mezopotamiji. O pol¬
noči sva s Perryjem sedla v Bagdadu na vlak in
koj legla spat. Škoda, da nisem videl pokrajine
južno od Bagdada! Tolažil sem se, da si jo pogle¬
dam pri povratku. Pa je tudi nisem videl, ker sva
tudi nazaj grede tisti del prevozila ponoči. Baje je,
tako mi je razlagal najin sopotnik, Anglež, postaje-
načelnik v Diwanijji ob spodnjem Eufratu, precej

321

rodovitna in tudi obdelana, posebno kar so An¬
gleži v deželi.

Pogledal sem skozi okno.

Solnce je lezlo za rob brezkončne, prazne pu¬
ščave. Krvavordeče je svetilo, nebo je bilo rožnato.
Na ravnini daleč zunaj je ležalo nekaj temnega,
teli, ki je kril kdo ve katero staro sumersko mesto.
Nobenega drevesa ni bilo videti, nobene hiše, no¬
benega človeka. Prazen svet —.

Na desni je bilo obzorje globoko spodaj še
temno, tam zunaj, v Afriki, še ni sijalo solnce. Po
ravnini sem je mrak polagoma lezel v svetel dan
in trdo ob progi, ki je iz brezkončnosti prihajala in
odhajala v brezkončnost na jug, tam je stala edina
stavba na vsej tej neizmerni ploskvi, preprosta
hišica, postaja. Brzojavne žice so hitele od severa
v njo in jo brez odmora zapuščale, brzeč proti
jugu, da še drugim postajam v tej tužni samoti
javljajo vesti iz srečnejših delov sveta.

Ob hišici je stal postajenačelnik v snežnobeli
evropski obleki, pa s križem krog glave ovitim
snežnobelim turbanom nad olivnorjavim okroglim
licem, v katerem se je belina mandeljnastih oči
čudno bleščala — Indijec. Pogovarjal se je z vla¬
kovodjem, dolgim Angležem v kroju khaki, in z za¬
mazanim strojevodjem ne vem katere narodnosti.
Prav nič se jim ni mudilo. Bil je čas za breakfast,
za zajtrk, »ekspres« Bagdad-Basra ni bil sestav¬
ljen iz ameriških pullmanov, po katerih se zložno
med vožnjo sprehajaš iz voza v voz, navadni dolgi
vozovi so bili, tipa naših osebnih vlakov, v jedilni
voz se je dalo le priti, kadar je vlak stal, zajtrk pa
so prinesli kar v vozove.

Dregnil sem vljudno pod rebra gospoda Perrvia,
ki je smrčal ob sosedni steni na svoji »postelji«.
Pomolil je sivo glavo iz globin svoje spalne vreče,
zagodel običajni »Ali right!« in se z vrečo vred

322

pet obrnil k steni. Postajenačelnik iz Diwanijje je
e stal pri vratih in naročeval zajtrk, več nas ni
bilo v oddelku. Naročil sem si čaj z rumom, mle¬
kom in keksi in čez par minut mi je porinil jelonoša
poln pladnik kar skozi vrata v voz. Zadišalo je po
rumu, gospod Perry je še enkrat pomolil sivo glavo
iz vreče, vihal nos, povedal »Ali right!« in me prosil,
naj tudi zanj naročim.

Indijski postajenačelnik, vlakovodja in stroje¬
vodja so se končno domenili, si salutirali, vlako¬
vodja je zamahnil z roko nekam po svežem pu¬
ščavskem zraku, zlezel v svoj voz in vlak je tiho
ter brez razburjanja uradnikov in popotnikov z
udobno naglico odhitel v brezkončnost.

Lotil sem se pospravljanja. Vozili smo se sicer
v drugem razredu, pa ta drugi razred ni imel druge
opreme ko šest z usnjem prevlečenih divanov, po
dva drug vrh drugega ob vsaki steni. V četrti steni
so bila vrata na stranišče in v prostor za umivanje.
Sredina voza je bila prazna, tam si lahko zložil
prtljago. Vsak popotnik je plačal in dobil svoj divan
in na njem je lahko počenjal, kar je hotel, sedel,
lenaril, spal, jedel ali pil. Stola ni bilo nobenega.
Oprema je bila torej naravnost spartanski pre¬
prosta, res puščavska. Pa je seve le začasna. Že¬
leznica vozi le iz Basre blizu Perzijskega zaliva do
Bagdada in nekaj sto kilometrov više, kjer se iz¬
gubi v puščavi; nastala je iz strategične železnice,
ki so si jo Angleži pri svojem prodiranju zgradili in
jo po vojni za silo opremili za potniški promet.
Meja z Angorsko republiko še ni urejena, ko pa
bo politična bodočnost Mezopotamije končno-
veljavno določena, bodo bagdadsko železnico
brez dvoma speljali do Mosula in še dalje na za-
pad, kjer se bo združila z že obstoječo turško že¬
leznico Carigrad-Aleppo, ki se zaenkrat še tudi
neha nekje sredi puščave. Tedaj šele bodo vozili

323

iudi po Mezopotamiji udobni spalni vozovi, peljal
se boš iz Londona do Bagdada in Basre in more¬
biti še dalje čez Perzijo po suhem v Indijo. Za
sedaj pa mora turist v teh krajih omejili svoje želje
na najmanjšo mero in mora biti zadovoljen, da
udobneje in hitreje potuje nego še pred desetimi
teti sloviti znanstveniki, ki so tedne in tedne poto¬
vali na revnih kelekih, splavih, po Eufratu in Tigrisu.

Ker ti železnica ne nudi drugega ko prazni
usnjati divan, si moraš posteljnino sam prinesti
s seboj, ako hočeš količkaj udobno spati. Kajti vlak
vozi iz Bagdada v Basro celih 24 ur. Gospod Perry
je vlačil že iz Kanade sem svojo spalno vrečo
s seboj, jaz sem se zadovoljil z odejo in zglavni-
kom. Spali smo pa vsi kar oblečeni.

Zložil in povezal sem svojo posteljo in začel
pogovor z Angležem. Pripovedoval mi je o raz¬
merah v Mezopotamiji. Na vsaki količkaj važnejši
postaji je načelnik Anglež, vse drugo osobje so
ali Arabci ali pa Indijci. Te uvažajo Angleži iz svo¬
jega bližnjega dominiona in jim poverjajo zaupna
mesta. Domačini opravljajo nižje službe. Načelnik
je navadno edini Anglež na postaji, dolgčas mu je
in vesel je, če spet kdaj sreča rojaka. Enkrat na
leto dobi dopust in se sme peljati k svoji družini
na Angleško, kajti žena in otrok ne smejo imeti pri
sebi v službi.

Pridružil se je še Perry in ubijali smo čas, kakor
se je dalo. Pokrajina je večno enolična in nepre¬
gledna ravnina, vsaki dve, tri ure se ustavi vlak
pred preprosto hišico, ki pomeni postajo, kak
beduin, zavit v težek volneni burnus, zleze iz tre¬
tjega razreda in se peš napoti ven v puščavo na
vzhod. Tam teče Eufrat in tam ležijo revne bedu¬
inske vasi, tu pa tam tudi kak večji kraj.

Na postaji Diwanijje je Anglež izstopil, ostala
sva s Perryjem sama prav do Ura. Vlak je stal pol

324

ure. Belooblečeni steward je prišel in vabil redke
popotnike, da si naročijo obed. In spet je zavozil
vlak v dolgočasno ravnino, puščavo brez peska,
pokrito s posušenim blatom, z naplavino Eufrata.

Na drugi postaji je prizvonil jelonoša ob vlaku
in klical k obedu. Edino jedilni voz je dolg in go¬
sposko opremljen. Razen jedilnega voza spremlja
vsak vlak tudi kantina, dobro založena s konzer¬
vami, sadjem, pivom, vinom itd. Kantina ne oskr¬
buje samo jedilnega voza in popotnikov, ampak tudi
postaje in je poleg pošte menda edina prijetna
sprememba za Angleže, nastavljene po tej samoti.

Po obedu, ki je bil slab in drag, sva podremala
in skoraj zaspala zanimivi prevoz čez stranski
rokav Eufrata pri Samawi. Ob petih je bil neiz¬
ogibni Five o’clock tea v jedilnem vozu in krog
polsedmih sva v daljavi na jugozapadu zagledala
nizek grič, podoben visoki, štirivoglati stavbi.

»Ziggurat Ur!« je vzkliknil Perry. Bil je v teh
rečeh bolje poučen ko jaz in je koj pridejal daljšo
razpravo o Uru, ki je trajala do postaje Ur Junction.

Na kolodvoru naju je že čakal načelnik. Gospod
Perry je bil Kanadec, angleški državljan, in torej
vsaj v Mezopotamiji odlična osebnost. Oblasti so
mu povsod rade postregle, že prejšnji večer naju
je brzojavno napovedal in vse je bilo pripravljeno
za najin obisk. Vesel in zadovoljen sem bil, da
sem se v sijaju britanskega imperija grel še jaz.

Ur je velika postaja. Štiri hiše so, postaja, kan¬
tina in dva bungalova, kakor se tukaj po indijsko
imenujejo nizke, lične hišice s široko verando. V
enem teh dveh bungalovov nama je načelnik od-
kazal stanovanje, obednico in spalnico. V obednici
je predstavljala evropsko kulturo ena sama velika
miza, v spalnici pa dve postelji z žičnimi vložki
brez vsake posteljnine. Pred bungalovom je stalo
edino drevesce v vsem Uru, nekaka vrba.

22 Iz Kaire v Bagdad.

325

Indijec s križem povezanim belim turbanom se
je predstavil za kuharja. Vprašal sem, kaj bi se
dobilo za večerjo.

»You can have everything!« je samozavestno
dejal kuhar. Nato sem naročil juho, piščance, so¬
lato s krompirjem in črno kavo, čisto po domačem
jedilnem listu.

Vprašanje večerje je bilo torej urejeno in na¬
čelnik naju je peljal v »angleški klub«, v nizko,
ozko kantino. Mlad človek jo vodi, g. Lira E. Isaak,
Kaldejec, kristjan iz Wana. Z mnogimi drugimi svo¬
jega plemena je moral po vojni bežati pred turškim
nasiljem. Angleži v Mezopotamiji so te begunce
radi sprejeli in jim poverjajo boljša mesta. Ponosno
je pravil, da je potomec slavnih, bojevitih Asircev.
Kar je vsekakor mogoče.

Prišlo je še par uradnikov, Indijcev in Kaldej-
cev. Kantina je edina točka, ki nudi v pusti dolgo¬
časnosti Ura vsaj nekaj zabave. Pili smo dobro
pivo, pa lačen sem bil in ker le nihče ni prišel kli¬
cat k večerji, sem šel v bungalov gledat, ali je
piščanec že pečen.

Pa kuhar je dremal na verandi in ko sem ga
zbudil, mi je z najbolj nedolžnim licem na svetu
izjavil, da ni ne juhe ne piščancev ne solate ne
krompirja. Pa je prej dejal, da lahko dobiva, kar
hočeva —!

Orient!

2 .

Drugo jutro ob poldevetih smo se napotili go¬
spod Perry, jaz in Kaldejec ven k razvalinam Ura.
Dobre pol ure so oddaljene od kolodvora. Postajo
so Angleži iz tujskoprometnih ozirov zgradili blizu
razvalin.

Pot pelje po suhi puščavi. Tla so kakor povsod
po južni Mezopotamiji posušeno blato, naplavina,
ki jo nanosi Eufrat ob vsakoletnih pomladanskih

326

■ovodnjih. Tu pa tam se vidijo bele lise natrona, ki
pričajo, da je tod pred davnimi tisočletji valovalo
še morje. Mestoma je bilo treba gaziti pesek, ki pa
u ni doma, ampak ga veter nanosi iz Arabske
puščave.

Gospod Lira je živahno pripovedoval in razlagal.
Zelo se zanima za zgodovino svojih »pradedov« in
je v njej tudi dobro podkovan. Osebno je bil na-
.zoč pri najnovejših izkopavanjih v Uru in je mnogo
idel in zvedel, česar ni najti v nobeni knjigi.

Beduini imenujejo razvaline el-Mukkajjar, mesto
asfalta. Stoletja sem so namreč kopali po razvali¬
nah za asfaltom, ki je z njim vezana opeka. Že v
preteklem stoletju so znanstveniki slutili, da se pod
razvalinami el-Mukkajjara morebiti skriva sveto¬
pisemski Ur, rojstno mesto Abrahamovo. In Anglež
Taylor, ki je 1. 1857 prvi znanstveno preiskal raz¬
valine, je našel tudi dokaz za to.

V južnozapadnem voglu razvalin je namreč iz¬
kopal gosto popisan glinast stožec, enake stožce
tudi na drugih treh voglih, in iz njih smo zvedeli, da
pomenijo razvaline svetišče Nannarja, boga me¬
seca, ki so ga posebno častili v Uru, in da je Na-
bonid popravil in povečal ziggurat, tempeljski grič,
in postavil vrh njega tempelj v čast bogu Nannarju
in da je našel pri popravljanju stavbe napis, iz ka¬
terega je posnel, da je svetišče prvi postavil kralj
Ur-Engur in njegov sin Dungi. Ta dva sta vladala
krog 1. 2400. Ziggurat in tempelj ob njegovem
vznožju sta torej sfala že ob času Abrahama, ki je
živel krog 1. 2100. Tako je bil najden svetopisemski
Ur in najden en dokaz več, da so svetopisemski
podatki pravilni.

Taylor je po navadi tedanjega časa v razvalinah
Ura iskal predvsem napise in ker teh ni mnogo
našel, je delo opustil. Šele Wooley je v letih 1923
m 1924 stvarno in znanstveno preiskal teli in oko-

22

327

lico ter izkopal ziggurat, tempeljski prostor, tem¬
peljske stavbe južno od ziggurata in nekaj grobov.
Izkopine v Uru so najznamenitejše v Mezopotamiji
v zadnjih letih.

To in še mnogo drugega je pripovedoval gospod
Lira, medtem ko se je vse jasneje oblikoval pred
nami masivni šiirivoglafi ziggurat. Pri čuvajevi
hišici, kjer je stanoval med izkopavanjem tudi
Wooley, se začnejo razvaline.

Mezopotamske razvaline na prvi pogled zelo
razočarajo, posebno tistega, ki je pravkar prišel iz:
Egipta in gledal tam velikanske pilone, mogočne
piramide, ogromne mračne dvorane, vse iz reza¬
nega kamna, ponekod presenetljivo dobro ohra¬
njene. Vsega tega zaman iščeš po Mezopotamiji.
Le kupe prsti najdeš, križem razkopane, tu pa tam
še kak zid, sledove običajnega tempeljskega griča,
temelje stavb, po tleh črepinje, zlomljeno opeko
z žigom kralja, ki je tempelj popravil. To je vse.
Nobenih mogočnih zidov, nobenih kipov, nobenega
stebričja. In še to, kar vidiš, leži v pusti, prazni
puščavi. Kdor išče po Mezopotamiji slikovitih, ro¬
mantičnih razvalin, bo razočaran odšel.

Vzrokov za to je več. Egiptovske stavbe so vse
iz kamna, zato so kljubovale tisočletjem; mezopo¬
tamski narodi pa so stavili svoje templje le iz si¬
rove ali pa polžgane opeke in to stavbno gradivo
je držalo komaj par stoletij, nato pa je začelo raz¬
padati pod vplivom zimskih nalivov, puščavskih
vetrov in solnca. Zato so že babilonski in asirski
kralji morali popravljati stavbe svojih prednikov
in posebej babilonski kralji ne vedo skoraj nič dru¬
gega povedati o svojem vladanju ko to, katere
templje so obnovili in povečali.

Drugi vzrok pa je malomarnost nekdanje turške
vlade. Stoletja so beduini pred očmi turških oblasti
rili in grebli po mezopotamskih tellih za opeko in

328

jo prodajali v mesta. Razvaline so bile zanje prav
izdaten vir dohodkov in mirno lahko rečemo, da so
polovico razvalin zvozili v današnja mezopotamska
mesta.

Vkljub temu je ostalo še ogromno mnogo. Pa so
prišli evropski znanstveniki, temeljito prekopali
ielle, našli kipe, reliefe, spomenike, cele knjižnice
in vse odnesli v evropske muzeje. Le prazni kupi
prsti in razbite opeke so ostali. Odkar ima seve
po vojni Mezopotamija svojo lastno upravo, je
mnogo na boljšem. Angleži so ustanovili v Bag¬
dadu poseben oddelek za varstvo starin, ki strogo
čuva nad tem, kar je še ostalo, in ne pusti ničesar
odnesti. Ustanovili so tudi muzej, za izkopavanje je
treba posebnega dovoljenja in večina tega, kar se
najde, se mora oddati muzeju.

Razvaline Ura so v nekem oziru izjema. To pa
veš ceniti šele, ko si videl vso Mezopotamijo. Zig-
gurat Ura je namreč najbolje ohranjeni tempeljski
grič, kar jih dosedaj poznamo, in je za poprečnega
obiskovalca tudi edina znamenitost. Tudi mi smo
se najprvo napotili k njemu.

Tla so razkopana, preskakovali smo jarke, lezli
po kupih udirajoče se prsti, našli smo celo ostanke
poljske železnice, na kateri so odvažali prst in pe¬
sek, ki je do lani zakrival zigguraf in okolico. Na
tempeljski ploščadi smo se ustavili in gospod Lira
je začel svoje predavanje.

Vsak babilonski tempelj, in to velja deloma tudi
za asirske templje, stoji na razsežni, z opeko tla¬
kam ploščadi. Ta bi ga naj branila pred povod¬
njimi, pa mu tudi dala vzvišeno lego nad mestom.
V severozapadnem kotu ploščadi stoji ziggurat na
Še višji ploščadi. Ziggurati so posebnost mezopo¬
tamskih templjev. Kakor je vsako mesto imelo svo¬
jega boga in svoj tempelj, tako je imel vsak tempelj
svoj ziggurat, umeten, z opeko zidan, masiven grič

329

ali bolje stolp, navadno štirivoglat, z vogli, usmer¬
jenimi točno proti štirim delom sveta. Vsak ziggu-
rat je imel več nadstropij, pot v serpentinah je
vodila od tempeljske ploščadi do vrha, ponekod
pa tudi več ali manj strme stopnice. Na vrhu je stal
ličen tempelj.

Ziggurat v Uru je, izvzemši zadnje nadstropje,
še popolnoma ohranjen. Dolg je 65 m, širok 43 m,
prvo nadstropje je 10 m visoko, drugo in tretje po
2-5 m, zadnje 4 m. Na severovzhodni strani, t. j.
med vogloma, ki gledata točno na sever in na
vzhod, peljejo trojne stopnice na prvo nadstropje,
dvojne ob steni, ene naravnost s ploščadi.

Stopil sem bliže in z velikim zanimanjem ogle¬
doval goste lege opeke, vezane z asfaltom. Neko¬
liko tanjša je nego naša, zato pa obilo dvakrat
tako široka. Na vsaki opeki je vtisnjeno v klino¬
pisu ime kralja, ki je tempelj pozidal, oziroma po¬
pravil. Iz teh napisov posnamemo, da je prvo nad¬
stropje s stopnicami vred pozidal kralj Ur-Engur,
višje dele pa je postavil in deloma obnovil Nabo-
nid. Taylor je mislil, da je ziggurat v notranjosti
votel po zgledu egiptovskih piramid, in je začel na
vrhu kopati navpičen rov, da bi prišel, kakor je
domneval, do grobov ali do zakladnic. Pa se je
zmotil in dandanes vemo, da so vsi mezopotamski
ziggurati masivne stavbe.

Izbrali smo si stopnice na vzhodnem voglu in sto¬
pili po njih. Z opeko so tlakane in še dobro ohra¬
njene, 91 sem jih naštel, bilo jih je pa nekaj več,
ker začetka manjka. Nekaj metrov pod sedanjim
vrhom se stopnice nehajo, o nadstropjih ni mnogo
sledu; le izkušen siavbnik in strokovnjak more iz
poredkih sledov spoznati, koliko jih je bilo in kako
visoko so segala.

Gospod Lira je pripovedoval, da je WooIey na¬
šel tole: Vsako višje nadstropje je za nekaj metrov

330

odstopalo od roba nižjega. Hodnik, ki je tako na-'
stal na ploščadi vsakega nadstropja, je imel zidano;
ograjo, tudi stopnice so imele ob zunanji strani
ograjo. Iz vsakega, hodnika so peljale na raznih
straneh stranske stopnice v višje nadstropje, tiste
iz prvega v drugo so še ohranjene. Na vrhu, kjer
so se stekale tri glavne stopnice, so bila visoka
vrata, skozi nje so peljale stopnice v osi glavnih
stopnic na vrh k templju. O tem templju ni ostalo
ničesar več, da pa je bil odet s posteklenjeno
opeko v modri barvi, dokazujejo kosci take opeke,
ki so jih našli v sipinah ob vznožju ziggurata in po
vseh nadstropjih ter tudi na vrhu.

Z vrha je obsežen razgled. Krog ziggurata se
vidijo izkopani temelji tempeljskih stavb, krog in
krog pa leži neizmerna gola puščava. Vzhodno od
razvalin se vleče po njej od severa na jug ravna
črta in na njej leži na jugovzhodu kupček hiš, to je
železnica in postaja Ur Junction. Drugega na vsej'
neizmerni ploskvi ni videti nič.

Od česa je neki v tej puščavi živelo mesto Ur?
Kje je v tej negostoljubni puščobi Abraham pasel
svoje črede?

Nekdaj je bilo drugače. Eufrat je valil svoje ro¬
dovitne vode trdo mimo mesta, kakor pripovedu¬
jejo klinopisi, nešteti kanali so donašali okolici
rodovitnost. In par kilometrov na jug je ležalo
osvežujoče morje.

Dežela je bila rodovitna. V sivi davnini se je tod
naselil narod Šumerov, inteligentno, izobraženo in
delavno ljudstvo, cvetoča mesta so ležala na rav¬
ninah, kjer sedaj kraljuje mrtva puščava. Med njimi
pa so že tudi živeli Semiti, Akkadi in Kaldejci. In
v enem ali drugem teh semitskih rodov so živeli
pradedi Abrahama. Ob bregovih Eufrata in ob nje¬
govih kanalih so pasli svoje črede, bogati, mogočni
šejhi so bili, in v enega samega Boga so verovali.

331

In odtod se je izselil Tare, oče Abrahamov, in šel
iskat ob Eufratu navzgor novih pašnikov svojim
čredam. Prišel je v Harran in od tam je poklical
Dog Abrahama v Kanaan.

Odtrgal sem z vrha ziggurata košček opeke, ki
se je je držal še asfalt, v spomin na stavbo, ki jo je
nekdaj gledal praded izvoljenega ljudstva, in stopil
za tovarišema.

332

E-temenanki (babilonski stolp?), idealno obnovljen po
izkopinah Koldeweya.

BABILON.

1 .

Slabo sem spal listo noč in že ob štirih sem bil
na nogah. Ves prejšnji večer sem študiral Layarda
in Koldeweya, ki sem ju kupil v bagdadski vladni
knjižnici, in moje misli so bile obrnjene proti Ba¬
bilonu.

Zbudil sem kuharja, napravil mi je angleški
zajtrk, praženo slanino z jajci, mrzlega piščanca in
čaj. Ker sem nameraval ostati ves dan pri raz¬
valinah, sem si vzel obed s seboj, celega peče¬
nega piščanca, pomaranče, kruh in steklenico pa¬
lestinskega vina. Ob petih je priropotal naročeni
avto, mesto naročenega šoferja, ki sem ga poznal
že od drugih izletov, da je zanesljiv, pa je prišel
njegov brat, mlad fant. Nezaupno sem ga gledal in
vprašal, ali zna pot v Babilon. Dejal je roko na
srce, me zvesto pogledal in prepričevalno po-

/v

X

333

vedal: »Ajwa, effendi! Da, gospod!«. Kai sem si
hotel? Verjeti sem mu moral.

Razvaline Babilona leže okroglo 130 km južno
od Bagdada v puščavi ob Eufratu. Železnica
Bagdad-Basra vozi sicer trdo mimo razvalin in po¬
staja Hille je komaj pičle iričefrt ure peš oddaljena
od najbližnjih tellov, pa vozni red je zelo neroden.
Ob poltreh zjutraj bi se pripeljal v Hille, ki razen
dveh kamenitih hišic ne nudi prav nič, in šele čez
dva dni bi se vrnil v Bagdad, spet sredi noči. Tudi
za prehrano bi si moral sam skrbeti. Rajši sem si
najel avto za ves dan, plačal 50 rupij, pa sem se
povrh še lahko od ene razvaline do druge vozil.
Drago je sicer bilo, rupija je indijski denar, ki so
ga Angleži uvedli v Iraku, vreden je sedem egip¬
tovskih piastrov, to je približno dvajset dinarjev.
Plačal sem torej za avto tisoč dinarjev! Mezopo¬
tamija je draga dežela!

Vozila sva se naglo. Nekaj časa je fant še znal
pot, t. j. smer, ker poti ni bilo prave po puščavi,
kmalu pa sva zašla. Vozil sem se namreč tistikrat
že drugič v Babilon. Pa moj prvi obisk je bil bolj
površen in informativen, študirati nisem utegnil
razvalin, ker sem se vozil z zelo mešano družbo,
ki se je na razvalinah Babilona bolj zanimala za
košare z živili, ko pa za babilonsko opeko in za
klinopise. Pa vsaj pot sem si tistikrat dobro za¬
pomnil na raznih znakih, na razpadlih kanalih in na
peščenih gričih. Spominjal sem se tudi, da se me¬
stoma med potom vidijo brzojavni drogi bagdadske
železnice. In prav teh to pot ni bilo nikjer videti.
Trdo sem prijel fanta in tam zunaj sredi samotne
puščave mi je malodušno priznal, da še nikoli ni
bil v Babilonu.

Bil sem prepuščen samemu sebi. Vedel sem pa,
da pelje železniška proga trdo mimo razvalin,
vedel tudi, da se trenutno voziva zapadno od proge.

334

Spremenil sem torej smer vožnje, dal križariti proti
ugovzhodu in sem res čez nekaj časa zagledal v
daljavi ko šivanke tenke črte v čistem puščavskem
zraku. Odslej sem vozil vedno v bližini železnice,
zavozila sva parkrat v globok pesek, se plazila po
nasipih zapuščenih kanalov, obtičala nekatere-
krati v njihovih blatnih strugah, pa čez dobre pol
ure sem z zadoščenjem pokazal šoferju, ki je k
mojim navodilom vso pot neverno odkimaval, glo¬
boko spodaj na jugu samoten teli. Babilon je bil na
vidiku.

Koliko svetopisemskih spominov vzbuja to ime!
Ljubka sličica vstaja pred teboj, v zgodbah svetega
pisma za ljudske šole si jo gledal, babilonski stolp
ti kaže. Silno visok je, ljudje vlačijo vkup bruna
in kamenje, drugi pa odhajajo, zmešali so se jim
jeziki. In spet vidiš drugo sliko: krvoločni babilon¬
ski kralj »Nabuhodonozor« oblega Jeruzalem in
vlači nesrečne Izraelce v babilonsko sužnost. In
spet vidiš Daniela v Babilonu, enkrat v ognjeni
peči, drugič kako sedi v levnjaku sredi divjih levov,
skozi okno gori pa gleda kralj Nabuhodonozor.
Vidiš Daniela, kako razlaga prestrašenemu »kralju«
Baltasarju skrivnostno pisavo na steni kraljevske
dvorane, Mene, tekel ufarstn. Tudi lepa Estera,
njen stric Mardokaj in hudobni Aman ti pridejo v
spomin.

In koliko pomeni Babilon zgodovinarju, znan¬
stveniku! Ime Babilon odmeva po njegovih stro¬
kovnih knjigah, v eni vrsti stoji s svetovnimi mesti
starega veka. Kar so bile Tebe za Egipt, Atene za
Evropo, to je bil Babilon za ves sprednji Orient,
sedež politične in vojaške moči, ki je s»gala od
Eufrata do Nila, od Sredozemskega morja do In¬
dijskega, središče sprednjeorientalske kulture, ki
se po svoji starosti kosa z egiptovsko in po svojem
pomenu in vplivu z grško-rimsko, sijajno, bogato,

335

razkošno in razuzdano mesto, ki je po teh svojih
lastnostih prišlo celo v pregovor.

Pa čudno, to sijajno, slavno mesto so ljudje tako
pozabili, da dolga stoletja nihče niti vedel ni, kje
je ležalo. Šele sredi osemnajstega stoletja sta mi¬
sijonar oče E. de St. Albert in učenjak Niebuhr pre¬
iskala ielle severno od mesta Hille in izjavila, da
pod njimi ležijo pokopane razvaline velikega Babi¬
lona. Francoz Botta je 1. 1845 prvi znanstveno izko¬
paval na razvalinah Babilona, za njim Layard,
Oppert in Rassam. Pa ti raziskovalci so bili le
lovci za klinopisnimi zakladi, šele Nemec Kolde-
wey je v letih 1899 — 1912 temeljito prekopal velik
del iellov, preiskal in premeril stavbe in jih tudi
znanstveno opisal. Njemu gre zasluga, da poznamo
danes Babilon, vsaj notranje mesto, natančno in
temeljito, takega, kakršen je bil ob času velikega
Nebukadrezzarja, v dobi svojega največjega sijaja.

2 .

Vse bliže je prihajal samotni, podolgovati teli.
Vozila sva proti visokemu nasipu, ki se je vlekel
po pustinji proti jugovzhodu, šinila skozi preseko
in ustavil sem avto. Bila sva trdo pod gričem, ki
mu Arabci pravijo teli Babil.

Pa Babilon naju je prav neprijazno sprejel.

Že med vožnjo sem opazoval, da dobiva južno-
zapadno nebo čudno sivkasto barvo. Vse više po
nebu je lezla in vse temnejša je bila. In prav ko
sem izstopil, je sunil strašen piš sem čez teli, za¬
bliskalo se je in zagrmelo in v hipu se je vsula nad
grič in nad najbližnjo okolico strašna ploha.

Planil sem nazaj v avto. Imel je sicer streho, pa
bil je na straneh odprt, zato sva ga zasukala, da
sva bila vsaj za hrbtom varna pred nalivom. Pa
zlobni vihar se je tudi sukal in od strani vlival cele
škafe dežja na naju. Spet sva zasukala in tako smo

336

plesali pod častitljivim tellom obupen ples, ki je bil
vreden filmanja. Na srečo le dobrih deset minut.
Prav tako naglo, kakor je prišel, je vihar tudi izginil
proti severovzhodu, na mah je bilo nebo nad Babi¬
lonom spet jasno, solnce je vroče posijalo, posušila
sva se in tudi zemlja je bila kmalu spet suha.

Vzel sem načrt Babilona, Koldeweyevo knjigo,
naročil šoferju, naj me počaka, in začel plezati po
strmem pobočju lella. Vdiralo se mi je v sipkasti
prsti, pa čim više sem plezal, tem bolj je bilo po¬
bočje trdno in proti vrhu sem lezel že po grebenu
porušene stene iz žgane opeke., Blizu mene je mo¬
lela iz sipine šiirivoglata stavba, ostanek morebiti
nekdanjega stolpa. Splezal sem na ploščad in se
zadovoljen oddehnil. Razgled je bil lep, razgrnil
sem Koldeweyev načrt in začel študirati okolico.

Najprvo mi je oko obstalo na nasipu, skozi ka¬
terega sem privozil. Začenja se par sto metrov
severno od Babilona in teče v ravni črti proti jugo¬
vzhodu. Daleč spodaj v ravnini se pravokotno
obrne naravnost proti jugozapadu in se izgublja v
gozdu palm na robu razvalin. Hipoienuzo tega
pravokofa tvori na zapadu široki Eufrat, ki teče
mimo Babilona v vijugah od severa proti jugu in se
skrije za palmami. V tem pravokotnem trikotu,
čigar koti so usmerjeni natančno na sever, vzhod
in jug, leže razvaline. Ostra, ravna črta seka od
severa proti jugu ta babilonski trikot v dva neenaka
dela: železnica Bagdad-Basra. Del trikota vzhodno
od železnice je prazna ravnina, zelene lise leže po
njej, jarki jo prepletajo, tam so polja beduinov, v
delu zapadno od železnice pa leži vzdolž ob Eu~
fratu, mestoma trdo ob obrežju, vrsta prstenih
gričev. In ti ielli so vse, kar je ostalo od sijajnega
svetovnega mesta.

Onstran Eufrata, na zapadu in južno od tellov,
zelenijo bujni gozdovi palm in sredi njih se beli

337

mesto Hille. Krog in krog pa leži siva, mrtva pu¬
ščava, ravna, nepregledna ploskev. Na tej ravnini,
pa daleč spodaj na jugozapadu, skoraj že na ob¬
zorju, komaj viden, se dviga temen grič, nekaj štrli
iz njega, podobno je prstu, ki kaže proti nebu. Tam
je teli Borsippa, po izročilu »babilonski stolp«. Tudi
na vzhodnem obzorju je videti grič, tisto je teli
Oheimir, ki krije starodavno akkadsko mesto Kiš.

Grški zgodovinar Herodot, ki je ob njegovem
času, v petem stoletju pr. Kr., Babilon deloma še
stal, pripoveduje, da je imelo mesto obliko štiri¬
koten Potemtakem nam je ohranjena samo polovica
nekdanjega Babilona, pravkar opisani trikot, druga
polovica je ležala na desnem bregu Eufrata in ta je
tekel po sredi mesta. Pa na desnem bregu Eufrata
niso našli dosedaj še nobenih razvalin, izvzemši
teli Borsippa, ki pa je bil najbrž mesto za sebe.
Morebiti da bodo poznejša izkopavanja spravila
na dan tudi tam razvaline, zaenkrat poznamo le
tisti del Babilona, ki je ležal na levem bregu. Tam
je bilo po vsej verjetnosti notranje mesto, tam so
stale trdnjave, kraljevske palače, templji, repre¬
zentančne stavbe, z žgano opeko zidane, ki so se
zato tudi najbolje ohranile. Stanovanjske hiše, s
sirovo opeko zidane, so popolnoma izginile.

Stopal sem po vrhu Babila. Ni še znanstveno
preiskan, le nekaj malega so še kopali, tu pa tam
se vidijo zidovi, ostanki stolpov, ulice, pa večinoma
vse iz pozne perzijske dobe. Našli pa so, da je
stala kedaj na tem mestu trdnjava, ki jo je pozidal
Nebukadrezzar v brambo zoper napade od severa.

Zlezel sem z griča na zapadni strani, ki je zlož-
nejša, šel okoli in na severni strani k nasipu. Ta
pomeni nekdanje zunanje obzidje Babilona. Nebu¬
kadrezzar ga je postavil in grški in rimski pisatelji
se čudijo njegov ; m orjaškim meram. Zid je bil, piše
Herodot, 200 laktov visok in 100 laktov širok, vrh

338

obzidja je peljala cesta, na kateri sta se lahko sre¬
čala dva bojna vozova, vsak s štirimi vštric vpre-
tenimi konji. Dolg je bil zid 88 km in na vsakih 50 m
se stal stolp, podoben gradiču.

Ostanki kažejo, da Herodot ni preveč pretiraval.
Na kraju, kjer sem si nasip ogledoval, je videti, da
se bil zid dvojen. Zunanji je bil iz sirove opeke,
notranji iz žgane. Dvanajst metrov široki vmesni
prostor je bil napolnjen s prstjo. Vkljub temu, da so
pod turško vlado beduini stoletja kopali opeko v
obzidju in vkljub temu, da je sirova opeka razpadla
v prst in se je sesedla, je nasip še vedno več me¬
trov visok in zelo širok. Koldewey računa širino
obeh zidov z vmesnim prostorom vred na 26 m,
Herodotovo poročilo o dveh štirivprežnih bojnih
vozovih je torej precej točno. Le Herodotova dol¬
žina ne odgovarja temu, kar je ostalo. Morebiti je
Herodot pretiraval, morebiti pa je velik del mesta
izginil, deloma se je sesul, deloma so ga beduini
prodali v Bagdad, v Hille in drugam.

Stopil sem v avto in dal počasi voziti po slabem
kolovozu proti jugu. Polja in travniki ležijo na desni
in levi, mestoma je svet močviren, kanali in jarki ga
prepletajo. Na levi teče železnica. Tam se vidijo
kupi prsti. Tam so ležala predmestja dvamilijon-
skega Babilona, so stale med vrtovi hiše, so tekle
ulice. Danes pa beduin pase, orje, seje in žanje po
ulicah in trgih Babilona.

Dobra dva kilometra južno od griča Babil leži
drugi grič, teli el-Kasr ga beduini imenujejo, in 200 m
dalje irelji, teli Amran. V teh dveh tellih je našel
Koldewey največje in najbolje ohranjene stavbe.

Pustila sva kolovoz in zavozila med slabo ob¬
delana polja. Ob vznožju griča el-Kasr sva obstala,
izstopil sem, se oborožil s Koldeweyem in fotogra-
fičnim aparatom ter naročil vozaču, naj zadrema,
ker me dlje časa ne bo nazaj.

339

Tell el-Kasr je nižji ko Babil, komaj 14 m ima
višine, pa je trikrat obširnejši. Tudi el-Kasr še ni
ves prekopan in raziskan, Koldewey je v glavnem
izkopal sredino griča ter njegovo južno in zapadno
stran. Drugo leži še globoko pod prstjo in čaka na
lopato.

Ko stopiš na rob vrha, vidiš pred seboj mrežo
rovov, ki peljejo na vse strani, globoke jame, po¬
rušene zidove, ki križem gredo, in vmes široke,
tlakane prostore — cel labirint, v katerem se ti zdi,
da se ne moreš orientirati. Brez Koldeweyeve
knjige in njegovega načrta in če bi ne bil že enkrat
površno videl razvalin, bi bil tudi jaz stopal po tem
labirintu kakor slepec po polju cvetic. Na srečo
sem to pot dobil še izkušenega vodnika.

Nameril sem korake naravnost proti severnemu
delu tella. Tam stoji v globoki jami najlepša in naj¬
bolje ohranjena razvalina Babilona in dosedaj naj¬
lepša razvalina v vsej Mezopotamiji, Išiar-sakipat-
tebiša, Ištarina vrata, ki jih je postavil veliki Nebu-
kadrezzar. Kmalu sem jih našel.

In spet sem kakor pred tedni zamaknjen stal ob
robu jame, ki jo je moral izkopati Koldewey, da je
prišel do temeljev. In v tej jami stojijo štirje mo¬
gočni stražni stolpi v štirikoiu, z žgano opeko
zidani, ogromni reliefi zmajev in bikov iz siekle-
naste, raznobarvne opeke jih krasijo od vrha pa do
temeljev. Skozi ta vrata je peljala najlepša cesta,
»sveta cesta«, z asfaltom in z opeko tlakana, od
severa proti jugu po notranjem mestu k templju
Marduka, ki je bil glavni bog in gospodar Babilona.
Zmaj je bil sveta žival Marduka in Bela, štirinogata
pošast z luskinatim trupom, s kačjo glavo in raz¬
klanim jezikom, z enim samim pokonci stoječim
rogom — dva sta mišljena, pa v perspektivi se vidi
samo eden — s kremplji na nogah, mitologična
žival. Daniel je stopal skozi ta vrata v palačo Ne-

340

bukadrezzarja, ki leži južno od vrat, dolga proce¬
sija duhovnov z gladko obritimi glavami in obrazi,
z božanstvenimi kipi Marduka, Ištare in drugih ba¬
bilonskih bogov na nosilih, strnjene množice ljud¬
stva so se valile po sveti cesti, krik in vik je od¬
meval od visokih stolpov in zidov.

In krik in vik me je zbudil iz sanjarjenja. Ali so
oživele tisočletne razvaline? So prišli duhovi Be~
lovih svečenikov obhajat slovesni sprevod?

Izza zidu v Nebukadrezzarjevi palači je pogle¬
dala rjava, kuštrava glava, mlad beduin je prilezel
za njo in se povzpel po sipini, za njim drugi in tretji
in četrti in v hipu so stali poleg mene, beduinski
fantalini, v raztrganih, umazanih burnusih, bosopeti,
gologlavi, žarečih črnih oči, ponosni, samozavestni.
Ropot avtomobila jih je privabil, bagšiš so zavohali
pa so prišli za menoj.

»Tukaj so Ištarina vrata!« je dejal eden in je z
elegantno kretnjo, kakršne je zmožen le svobodni
sin puščave, zamahnil proti jami, samo po sebi
razumljivo, kot da je naročen dragoman. In njegovi
tovariši so za njim hiteli razlagati, da tamle leži
palača Nebukadrezzarja, Danielova dvorana, babi¬
lonski stolp itd.

Vznevoljilo me je, poznal sem take vsiljivce iz
Egipta in iz Palestine. Trdo sem se obregnil:

»Sam vem! Ne potrebujem dragomana!«

Stopil sem par korakov po robu stene in se
obrnil v stran. Pa prišli so za menoj.

»Tamle je babilonski lev! Pojdi, effendi, pove¬
dem te k njemu!« se je ponujal spet prvi.

»Ne potrebujem vas! Poberite se! Ne motite
me!« sem se kregal.

»Effendi,« je dejal užaljeno prvi, »jaz sem naj¬
starejši sin šejha iz Kuwairiša tamle, tale svet je
last mojega očeta in moja last. Jaz hodim po svoji
lastnini, po kaki pravici pa ti stojiš tukaj?«

23 Iz Kaire v Bagdad.

341

Tako govori svoboden beduin. In prav je povedal.
Sram me je bilo in premišljeval sem, kako bi zlepa
popravil svojo robatost in se izognil prepiru.

»Dobro!« sem dejal. »Pa dragomana ne potre¬
bujem. Tule imam knjigo učenjaka, ki je razvaline
izkopal.«

»Koldeweya — ?«

»Da. Odkod poznaš Koldeweya?«

»Poznal sem ga. Nosil sem v košari prst iz tehle
jam, ko je bil tukaj.«

Pogledal sem ga. Bil je dobrih dvajset let star,
verjetno je vsekakor bilo, da je delal pod Kolde-
weyem. Vprašal sem ga po nekaterih podrob¬
nostih, za katere je mogel vedeti le očividec, —
res je služil pod Koldeweyem. Tak človek je bil
seve boljši vodnik ko vsaka knjiga.

»Koliko zahtevaš, če mi pokažeš razvaline?«
sem ga še vprašal.

»Daj mi rupijo!«

Rupija je sedem piastrov, dvajset dinarjev. Ni
bilo mnogo in pogodila sva se. Drugi dečki so se
poizgubili, midva pa sva začela strogo znanstveno
raziskovati stari Babilon.

3 .

Najprvo sva si še podrobneje ogledala stolpe
Išlarinih vrat. Izkopine prav nazorno kažejo, kako
so zidali v Babilonu. Tisto, kar dandanes še stoji
od Ištarinih vrat, je stalo ob času Nebukadrezzar-
jevem že pod tlakom tedanjega mesta, prava Ne-
bukadrezzarjeva stavba pa je skoraj popolnoma
izginila. Pa zakaj so tičala Ištarina vrata tako glo¬
boko pod tlakom?

Stavbno gradivo mezopotamskih mest, pol-
žgana ali celo sirova opeka, je bilo slabo. Vsakih
par stoletij so morali stavbe popraviti ali pa nanovo
zidati. Le najmočnejši zidovi so kljubovali vre-

342

menu. Ruševin pa niso odstranili, ampak so jih
enostavno razkopali, poravnali, vrh njih pa zidali
nanovo. Mestni tlak se je polagoma dvigal, zidine
slo in tisoč let starih stavb so izginile pod tlakom
poznejših dob. Današnji raziskovalci, ki kopljejo
prav do deviških tal mezopotamske ravnine, pa od¬
krivajo vse te razne stavbne dobe in Koldewey ni
odkril samo Babilona iz Nebukadrezzarjeve dobe,
ki je najmlajša, ampak tudi Babilon iz drugega in
tretjega tisočletja.

To kažejo prav nazorno Ištarina vrata. Stolpi so
bili masivni, močni, poznejši stavbarji jih niso po¬
drli, ampak so, čim se je tlak vsled ruševin zvišal,
enostavno zvišali tudi stolpe. Današnji ostanki
Ištarinih vrat, 12—15 m visoki stolpi, so torej zidovi
iz davnih dob babilonske preteklosti, nastavek, ki
ga je Nebukadrezzar pozidal, pa je skoraj docela
izginil. To dokazuje tlak ceste, ki leži komaj par
metrov pod vrhom današnjih stolpov. Le to vemo,
da so bili stolpi obloženi z blestečo se ostekle-
njeno opeko v raznih barvah, in računamo, da so
bili morebiti 15—20 m visoki.

Fotografiral sem stolpe od vseh strani in se po¬
slovil od teh najizrazitejših spomenikov babilon¬
skega stavbarstva. Moj dragoman me je peljal
okoli jame. Južno od Ištarinih vrat se cesta nada¬
ljuje. Levo od nje leže razvaline templja boginje
Nun-mah, matere vseh babilonskih božanstev, ti¬
pičen zgled babilonskih templjev, v temeljih še
dobro ohranjen. Preddvor ima, sveto in najsvetejše,
zlat kip boginje je stal v njem, ki ga pa seveda že
davno ni več.

Na desno od ceste leži spet labirint jarkov, jam
in zidov, ki iz njih navaden človek pri najboljši
volji ne more ničesar razbrati. Da štedijo z denar¬
jem, namreč raziskovalci dandanes ne odkopljejo
vsega lella, ampak ga presekajo na več mestih

23 '

343

z globokimi, vzporednimi orientacijskimi rovi. Ar-
heologu-stavbniku zadostuje ostanek zidu, vogel ali
kos tlakanega prostora, da si iz njega izračuna
celo stavbo. Žigi na opeki in drugi napisi, ki jih
pri tem najde, pa mu povejo, kaj razvalina pomenja
in kdo je stavbo pozidal.

Beduin mi je razlagal, da je na tem mestu ležal
Nebukadrezzarjev grad, mogočna trdnjava s pa¬
lačami, dvoranami, dvori, stanovanji in uradi. Ne-
bukadrezzar sam nam sporoča o tem svojem gradu
v nekem napisu takole: »Nabu-kudurri-uššur, kralj
Babila, varuh E-sagile in E-zide, sin Nabu-aplu-
aššurja, kralj Babila sem jaz. Palačo, bivališče
svojega veličanstva, sem pozidal na kraju Irsit-
Babil, položil sem temelje trdno na dno podzemlja
in z asfaltom in žgano opeko sem ga povzdignil ko
goro tako visoko — naj vladajo moji potomci v tej
palači za večno.«

Irsil-Babil se pravi dobesedno zemlja babilon¬
ska in pomeni po mnenju Delitscha in Koldeweya
kraj, kjer je stala prva naselbina Babilona, imeno¬
vana Bab-ilu, vrata božja. Kaj da sklepa iz tega
Koldewey, bomo še omenili.

»Tole je vzhodno obzidje gradu,« je razlagal
fant. »Potekalo je ob sveti cesti in je bilo zelo
visoko. Tule so bila glavna vrata,« je kazal na po¬
rušeno odprtino v zidu, »tamle je bil veliki dvor,
tamle mali dvor. Tamle je bila prestolna dvorana,
ki jo je Koldewey effendi imenoval Danielovo dvo¬
rano, ker je v njej veliki prerok Judov, Daniel, raz¬
lagal Baltasarju neznane besede, ki so se prikazale
na steni dvorane.«

Koldeweyeva domneva je zelo verjetna. Kje
drugje bi naj bil Baltasar pripravil znano razkošno
pojedino svojim velikašem, če ne v kraljevskem
gradu in v prestolni dvorani? In izmed dvoran je
bila, kolikor jih poznamo iz razvalin, ta dvorana

344

prestolna. Merila je 50krat 20 m, dovolj velika je
bila za tako gostijo, pred njo je ležal trikrat večji
dvor, široka vrata so se odpirala vanj iz dvorane,
nasproti glavnemu vhodu se vidi polkrožna dol-
bina v notranjem zidu, tam je stal prestol, tako da
so tudi gostje iz preddvora mogli videti »Njegovo
visočanslvo« prestolonaslednika Baltasarja. Se¬
veda so ohranjeni le temelji dvorane in nekaj zidu,
izginila pa je stena, na katero je skrivnostna roka
pisala Babilonu usodni Mene, tekel ufarsin.

»Tamle pa so viseči vrtovi kraljice Semiramide!«
je pokazal beduin v severovzhodni vogel trdnjave.
»Koldewey effendi je pravil, da so!«

Dolge vrste stebrov je videti, tu pa tam so še
deloma ohranjeni oboki. Koldewey misli, da je na
teh obokih ležala široka ploščad, na njej pa vrt, ki
ga grški pisatelji imenujejo »viseči vrtovi Semira¬
mide«. Semiramis, Samumarat, je bila asirska kra¬
ljica, soproga kralja Šamši-Adada, nekaj časa je
morebiti vladala za svojega sina Adad-Nirarija,
vsekakor pa je živela 250 let pred Nebukadrezzar-
jem. Cela vrsta legend se je ovila krog imena te
kraljice, edine, ki jo slavijo klinopisi, grški pisatelji
so jo pomotoma celo spravili v zvezo z Nebu-
kadrezzarjevimi vrtovi. Ti so sicer zgodovinsko
dejstvo, Nebukadrezzar jih je res zasadil, malo
verjetna pa je Koldeweyeva podmena. Meni vsaj
se že prostor premajhen zdi. V tistem kotu kraljev¬
skega gradu je moglo stati kvečjemu par dreves.
Sicer pa niti Koldewey sam ni za trdno prepričan
o resničnosti svoje podmene.

Zapustila sva grad in šla v smeri svete ceste
proti jugu. Tam leži, dober kilometer od griča Kasr
oddaljen, tretji grič, teli Amran ibn Ali, tako ime¬
novan po grobnici Amrana, ki stoji vrhu tella.
Kakih 200 m severno od tella leži širok prazen
prostor, es-Sahn ga dandanes imenujejo Arabci.

345

In kakor se je v današnjem imenu Kasr ohranil
spomin na Nebukadrezzarjev grad, tako nam tudi
es-Sahn pove, da je na tem praznem prostoru
ležal kdaj tempeljski dvor, kajti arabsko ime es-
Sahn pomeni s stebričjem obdano dvorišče mošeje.

Tempeljski prostor, obdan z močnim zidom, je
meril približno 409 m v kvadratu. Na notranji steni
zida so stale razne stavbe, stanovanja duhovnov in
skladišča, v zapadnem delu prostora pa ziggurat
Babilona, imenovan E-temenanki, »hiša, ki sega do
neba«. Tega je Koldewey izkopal.

Moj beduin me je peljal na nizek grič in začuden
sem gledal z njegovega roba nekak štirivoglat
masiven otok sredi enako štirivoglatega globokega
tolmuna.

»Voda iz Eufrata je udarila v rov, ko smo od¬
kopavali temelje ziggurata,« je razlagal fant.

Mogočnega visokega ziggurata babilonskega
torej dandanes ni več, le templji se še vidijo, ki jih
pa obliva voda iz Eufrata, ker ležijo dandanes pod
njegovo gladino, in pa kakih pet metrov zidu. Le
duhoviti KoIdewey je bil zmožen ugeniti iz teh
ostankov največjo tempeljsko stavbo Babilona in
Mezopotamije vobče.

Herodot popisuje ta babilonski stolp takole.

»V drugem delu mesta stoji svetišče boga Bela,
bronastovrato, in še v mojih časih je stalo, dva
stadija je imelo na vsaki strani, štirivoglato je bilo.
Sredi tega svetišča pa je bil pozidan trden stolp,
en stadij širok. In na tem stolpu je stal drugi
stolp in na tem spet tretji, vsega je bilo osem stol¬
pov. Pot je bila od zunaj po stopnicah, ki so peljale
krog vseh teh stolpov. Na sredi pa je bilo počiva¬
lišče s sedeži, na katerih so si ljudje počivali, ki
so stopali na stolp. V zadnjem stolpu je bil velik
tempelj in v tem templju je stala velika lepo oprem¬
ljena postelja in poleg zlata miza. Nobene sobe ni

346

bilo v lem templju. Tudi noben človek ni lam pre¬
nočeval, razen neke žene, ki si jo je bog sam izmed
njih izbral. Tako pripovedujejo Kaldejci, ki so
duhovni tistega boga.« (Her. 1, 181.)

Poročilo se na splošno ujema z razvalinami, le
stavek o stopnicah je nekoliko nejasen. Koldewey
je našel na južni strani stolpa temelje stopnic, ki
so v strmem kotu peljale na stolp, bile so, bi rekel,
od zunaj prislonjene k južni steni ziggurata, more¬
biti tako, kakor je videti na zigguratu v Uru. Kako
visoko so segale, tega na razvalinah ni videti. Kol-
dewey sodi, da so peljale do polovice višine, od
tam pa da so šle po Herodotovem poročilu poševno
trdo krog stolpa na vrh.

Višine stolpa Herodot ne pove, le to, da je imel
osem nadstropij. Koldewey računa višino na 50 m.
Kralji, ki so stolp zidali in popravljali, se hvalijo,
da je bil silno visok. Nebopolasar n. pr. pravi:
»Tistikrat mi je Marduk zapovedal, da položim te¬
melje babilonskemu stolpu, ki je že pred menoj
začel razpadati, v osrčje podzemlja, njegov vrh pa
naj bi segal do neba.« Nebukadrezzar pa se hvali:
»Sklenil sem povzdigniti vrh stolpa E-temenanki
tako visoko, da bi tekmoval z višino neba.«

Koldewey je prepričan, da je E-temenanki sveto¬
pisemski babilonski stolp ali da vsaj stoji, povečan
in razširjen, na kraju, kjer je stal babilonski stolp.
Opira se predvsem na že omenjeni Nebukadrezzar-
jev izraz Irsit Babilu, zemlja babilonska, kraj prve
naselbine na tleh mesta Bab-ilu. Izročilo babilon¬
skih Judov seve išče svetopisemski babilonski stolp
v Borsippi, navaja pa le legendo za dokaz.

Zanimivo je tole. Vprašal sem svojega spremlje¬
valca, kako pravijo beduini vasi, ki leži med pal¬
mami onstran Eufraia, trdo ob bregu in nasproti
tellu Amran. Dejal je, da se imenuje Sindžar. Ne
bom trdil, da je res, pa zelo verjetno se mi zdi, da

347

se v tem imenu skriva spomin na deželo Senaar,
na eredz Sin’ar po hebrejskem izvirniku. V deželi
Sin’ar se je po poročilu prve Mozesove knjige,
11. poglavje, naselilo ljudstvo, ki je prišlo od
vzhoda, si delalo opeko, jo vezalo z asfaltom, si
zidalo mesta in si postavilo »stolp, čigar glava bi
naj segala do neba«.

V griču Amrah ležijo razvaline templja E-sagila,
ki je bil posvečen Marduku. Le deloma je preiskan,
ker radi Amranove mošeje vrh lella Koldewey ni
smel kopati, in še to, kar je izkopano, je Koldewey
spet zasul. Ker nič ni videti, sva šla na teli Markaz,
ki leži pol kilometra severno od Amrana. Koldewey
je našel na tem tellu ostanke meščanskih hiš, po-
največ trgovine. Arabsko ime markaz res tudi po¬
meni tržišče.

Onstran Markaza je potekal od severa proti jugu
takozvani notranji zid. Ohranjen je le še severni
del zidu, severno od Nebukadrezzarjevega gradu
poteka in na kraju, kjer so Ištarina vrata, je bil
glavni vhod. Stari Babilon, recimo ob času Ham-
murapija, je torej ležal tam, kjer stoje dandanes
griči Kasr, Amran in Markaz. Ta Babilon je bil
desetkrat manjši ko Babilon Nebukadrezzarjev.

Vročina je pritisnila. Bilo je že ob enajstih, dobre
tri ure sem se že mučil s pustimi zidinami in požiral
prah Babilona. Utrujenost se me je lotevala, odšla
sva s fantom iskat avtomobil. Stal je še na mestu,
kjer sem ga pustil, in šofer je smrčal na mehkem
sedežu. Dal sem beduinu pogodeno rupijo in še
nekaj povrh, sedel in se odpeljal v Hille, da tam
prebijem najhujšo vročino.

4 .

V »kavarni«, nizki utici iz palmovih vej in po¬
stavljeni v senčnat gozd visokih palm trdo ob
vodah Eufrata/ sem si ohladil vročo glavo, pojedel

348

za obed par trdo kuhanih jajec in tri pomaranče,
— piščanec, ki sem si ga prinesel iz Bagdada, se
mi je na razvalinah Babilona usmradil —, popil
nekaj findžanov izvrstne črne kave in se odpeljal.

V Hillah se nisem ustavil. Mesto je čisto moha¬
medansko, ljudje so fanatični in tujca silno obirajo.
Moj cilj je bil slavni Borsippa.

Zunaj v puščavi leži, 30 km oddaljen od razvalin
Babilona. Že od daleč vidiš vrhu iella samotno
steno, ki nemo moli v zrak. Kakor prst kaže proti
nebu, kot bi hotela potrjevati judovsko izročilo, da
je tam stal ošabni babilonski stolp, in kot bi hotela
pričati, da je Bog sam na tem mestu kaznoval napuh.
Še nova, dobro nadelana cesta pelje v Kuto in Ker-
belo, romarska cesta je, ki po njej vsako leto potuje
na tisoče šiitov, pripadnikov najbolj fanatične mo¬
hamedanske sekte, na grob Huseina v sveto mesto
Kerbelo. Tell leži kakih pet kilometrov severno od
ceste. Po slabih kolovozih, nato po celini, po po¬
sušenem blatu, mimo močvirij in čez razpadle
kanale se pride do njega.

V bližini se razlušči v dva griča. Vzhodni še ni
razkopan, pa nedvomno leže tudi pod njim razva¬
line. Zapadni, tisti s steno na vrhu, je površno pre¬
kopan, zidove vidiš že od daleč, rovi in jame
kažejo o delu motike in lopate. O njem vemo le
toliko, da leži pod njim tempelj E-zida, posvečen
bogu Nabu (svetopisemski Nebo). V klinopisih se
kraj imenuje Barsipp, dandanes mu pravijo Bor¬
sippa ne pa birs Nimrud, kakor napačno stoji v
nekaterih knjigah. Krog templja je stalo mesto,
ločeno sicer od Babilona, pa morebiti enako staro
z njim.

Ustavil sem avto v dolinici med obema telloma
in šel raziskovat zapadni grič.

Stopil sem najprvo krog griča. Kolikor mi je
slovstvo dosegljivo, sem našel, da je razvaline v

349

enajstem stoletju obiskal že omenjeni Benjamin
iz Tudele in jih po izročilu babilonskih Judov krstil
za ostanke svetopisemskega babilonskega stolpa.
Leta 1820 je teli obiskal Rich, leta 1878 Rassam, ki
je našel napis: »Jaz sem Nabu-kudurri-uššur —
varuh E-sagile in E-zide, prvi sin Nabu-aplu-
aššurjev, kralj Babilona, — sem nanovo pozidal ta
tempelj v Borsippu.« Za njim je obiskal razvaline
še Layard in jih tudi popisal. O novejših izkopinah
nisem mogel dobiti slovstva.

Tell ima podolgovato obliko in leži od jugo-
zapada proti severovzhodu. Ob njegovem vznožju
sem naštel kroginkrog 580 korakov. Južnozapadna
in severozapadna stran padata strmo v puščavo,
najlaže dostopna je južnovzhodna stran, severo¬
vzhodna se polagoma dviga v strmino. Na južno-
vzhodni strani sem zlezel med razvaline. Čez po¬
rušene zidove, ki s svojimi pravilnimi štirikoti raz¬
ločno kažejo temelje stanovanjskih hiš, sem pri¬
plezal na širok, odprt prostor trdo pod gričem, ki
na njem sameva visoka stena. Tja gori sem se na¬
potil. Izprva je pobočje še položno, videti je sledove
nekakih teras, nadstropij, h koncu pa se strmo
dvigne proti vrhu. Tla so prstena, kosci opeke leže
naokoli. Vse razločneje se oblikuje samotna stena.

Končno sem stal pod njo. In slep sem bil za
mogočni razgled po brezmejni puščavi, za pal¬
move gozdove ob Eufratu, za zelenkasta močvirja
na zapadu in jugu od tella, za Kerbelo in Kuto, ki
sta se očrtavali na zapadnem obzorju, mikala me
je edinole skrivnostna samotna stena.

Masivna je, zidana s samo žgano opeko, ki pa
je nekoliko manjša, nego se običajno vidi na babi¬
lonskih razvalinah. Ob vznožju sem naštel šest
korakov širine, tri korake debeline, visoka bo 8 m. .
Stene niso gladke, razkrhane so, čudni nastavek
torej ni samostojna stena, ampak le del stavbe, ki

350

je po čudnem naključju ostal cel. Po sredi je stena
razpočena, luknje v zidovju so skrbele za odtok
deževnice, ki se je vsihavala. Na južnozapadni
strani ležijo ob vznožju zidu ogromni kepasti kosi
tesno spojene opeke, na površju je dobro videti,
da je posteklenjena.

Šel sem na rob vrha. Južnozapadna stran je od¬
kopana. Zdrknil sem po ruševinah navzdol in si jo
ogledal. Iz opeke je, deloma žgane deloma sirove,
dobro je še ohranjena in za las je podobna stenam
ziggurata v Uru. Štel sem korake od enega vogla
stene do drugega, kolikor se je pač dalo na raz¬
kopanem svetu, in jih naštel 43. Tudi ta stena ima
luknje za odtok deževnice.

Zlezel sem spet nazaj na vrh in se vdal razmiš¬
ljanju in ugibanju.

Kaj pomenijo te razvaline? Kaj predvsem skriv¬
nostna, samotna stena vrh griča?

Čudne legende so spletli beduini krog te stavbe.
In babilonski Judje uporno trdijo, da je stavba
ostanek svetopisemskega babilonskega stolpa. To
izročilo je prišlo tudi k nam in ni je kmalu knjige o
sv. pismu, ki bi ne prinašala strmega griča s sa¬
motno steno in pod sliko besede: »Razvaline ba¬
bilonskega stolpa«.

Po analogiji z drugimi tempeljskimi stavbami
Babilonije Borsippa s svojo steno ni nič drugega
ko ostanek ziggurata, masiven, z opeko zidan tem¬
peljski grič. To dokazuje njegova južnovzhodna
stran, ki je popolnoma podobna stenam ziggurata
v Uru. To dokazuje pa tudi lega griča. Usmerjen je
namreč točno na štiri dele sveta, prav kakor ziggu-
rat v Uru in drugi dosedaj izkopani ziggurati v
Mezopotamiji.

Kako obliko da je imel ta ziggurat, še ne vemo.
Vsekakor je bil štirivoglat. Ker pada južnozapadna
stran strmo v puščavo in ker je severovzhodno po-

bočje precej položno, sodim, da so od le strani
peljale stopnice ali pa terase na vrh. Izkopine ob
vznožju na tej strani kažejo običajno lice, širok
tempeljski prostor, obdan od treh strani s stano¬
vanjskimi hišami.

Ali je tel! Borsippa svetopisemski babilonski
stolp ali ne, tega ne vem. Starodavno judovsko iz¬
ročilo govori zanj, znanstveni razlogi pa govorijo
za E-temenanki.

Solnce je že lezlo k zvezdnatim palmam Sin-
džara, ko sem se spet vozil mimo gričev Babilona
proti Bagdadu. Sem od iella Markaz je gnal pastir
čredo črnih ovac, na bližnjem deteljišču je fellah
nakladal potrpežljivemu osličku kopo detelje, ba¬
bilonski griči so risali dolge čudne večerne sence
po ravnini, otožna zapuščenost je ležala na po¬
krajini, kjer je nekdaj vrvelo dvamilijonsko mesto
Nebukadrezzarja. Tako mu je napovedal prerok
Jeremija, rekoč: »— zadnja bo med narodi, zapu¬
ščena, samotna suha puščava. Radi jeze božje ne
bo več obljudena, spremenila se bo v puščavo,
vsak, ki bo šel mimo, se bo začudil in zavzel in se
bo rogal njenim ranam —.«

Počasi sem vozi! mimo, poslovil sem se od tella
Markaz, kjer je nastala pred pet, šest tisoč leti prva
naselbina Babilona, morebiti tista, ki o njej pravi
sv. pismo, da jo je ustanovil Nimrud, pogledal sem
proti griču Amran, kjer je hotelo ošabno človeštvo
podvigniti stolp, ki bi segal do neba, še enkrat sem
se ozrl na Kasr, ki zakriva usodno dvorano Mene,
tekel ufarsin, griči so odhajali mimo, tudi teli Babil,
neuklonljiva trdnjava Nebukadrezzarjeva, še en¬
krat sem se obrnil, z zadnjim pogledom, najbrž
zadnjim v življenju, sem zajel globoko resnobo
razvalin, neme, pa zgovorne spomenike božje jeze
in minljive slave, in zdrknil je avto skozi preseko v
Nebukadrezzarjevem zidu spet proti Bagdadu.

352

Tell Nimrud. Napol izkopan krilaii bik.

AŠŠUR IN NINIVE.

1 .

»Well, ihafs ali righl!« si je oddehnil gospod
Perry, Kanadec, ko sva razpoložila prtljago sredi
voza in se udobno zleknila vsak na svoj usnjati
divan. Koj nato je vlak zapustil severni kolodvor
bagdadski in odpihal v temno noč proti Mosulu.

Ura je bila osem, drugi dan ob dvanajstih, tako
je stalo v voznem redu, bi imel vlak priti na zadnjo
postajo ali pravzaprav na konec proge, ker postaje
lam ni bilo nobene. Na žalost sva šele v zadnjem
hipu pred odhodom ugotovila, da vlak nima jedil¬
nega voza, ampak samo kantino. Niti koščka kruha
nisva imela s seboj, niti kapljice vode, zanesla sva
se na jedilni voz, in z zavistjo sva gledala najine
sopotnike, ki so, sloneč vsak na svojem divanu,
zadovoljno uživali kuretino, trdo kuhana jajca, bel
kruh ter pili hladno vodo Tigrisa iz trebušastih

353

prstenih vrčev. Tolažil sem Perryja, da bom koj na
postaji Kadhimen skočil h kantini in vprašal, če
imajo pivo in kak prigrizek, pa dvomil je o mojih
uspehih.

»Žalostna dežela!« je godel. »Mar bi bil ostal v
hladni Kanadi! In Bog vedi, kdaj in kako še prideva
v Mosul!«

Njegovi pomisleki so bili upravičeni. Proga iz
Bagdada na sever je samo provizorična in še vedno
taka, kakršna je bila pred vojno. Tudi vozovi so
kolikor mogoče še slabši ko oni na progi Bagdad-
Basra. Proga se neha enostavno sredi puščave in
do Mosula je še dobrih 250 km suhe, divje puščave.
Avtomobili sicer prihajajo iz Mosula po popotnike,
pa kdo nama je jamčil, da jih bo dovolj za polni
vlak ljudi!

V Kadhimenu sem šel iskat kantino. Našel sem
jo, podobna je bila našim boljšim živinskim vozo¬
vom, pa natrpano polna je bila živil. Še čaj in kavo
je kuhal kantiner na petrolejskem štedilniku šved¬
skega izvora. Le piva je obžalovaje pravil da nima,
pač pa izvrstno pokalico.

Kupil sem sadnih konzerv, kruha in pokalic in se
polnih rok vrnil k Perryju. Hvalil je mojo spretnost
in nato sva večerjala tudi midva. Seve le sadne
konzerve in mlačno pokalico —. Moj Kanadec je
še ponovno vzdihnil, zakaj ni rajši ostal v Kanadi,
jaz pa sem razmišljal o prijateljih, ki uživajo krasni
majnik doma in pijejo tečno pivo, ne pa mezopo¬
tamskih pokalic. In nato sva zaspala.

Vožnja je bila ves čas dolgočasna. Vseh postaj
na 300 km dolgi progi je devet, postaje so torej
silno redke. Na predzadnjo postajo Baidži smo
dospeli ob šestih zjutraj, od nje pa do konca proge
vozi vlak šest ur brez prestanka. Založila sva se
z jedjo in pijačo iz kantine, popila še v naglici vročo
kavo kar stoje zunaj pred kantino, nato pa sva

354

ždela in dremala, gledala ven v mrtvo puščavo in
čakala na odrešenje.

Malo pred dvanajsto uro se je vlak res točno
ustavil. Pogledal sem ven.

Na levi ni bilo videti drugega ko puščavo, na
desni pa sta stala daleč zunaj dva velika bela šo¬
tora, v katera so vodile brzojavne žice, po tleh na
pesku so ležali kupi tovorov, zaboji, bale, vreče,
vmes so letali ljudje in so trobili avtomobili. Po¬
potniki so vreli iz vozov.

Koj sem razumel položaj. Planil sem iz voza,
mignil vozaču, ki se je pravkar zaletel s svojim
velikim vozom v kup zabojev, obstal je, že je hitel
od ene strani človek v svilenem kufianu k njemu in
od druge rejen Armenec, voz je bil lep in močen,
skočil sem, položil roko vozaču na ramo in zakli¬
cal: »Hired!« (Najet!) Jezna sta premagana tekmeca
hitela dalje.

Naglo sva se pogodila. Vsak bo plačal 40 rupij
do Mosula, silen denar je bil, blizu 600 egiptovskih
piastrov, dobrih 1600 dinarjev za oba. Pa zado¬
voljen sem bil, da sem voz dobil.

Moj dobri Kanadec je še lezel iz spalne vreče
in si mel oči, ko sem bil že spet v vozu. Hitro sva
pospravila »postelji«, umila se nisva nič, kdo bo
tratil čas po mezopotamskih puščavah s takimi
posli, zlezla sva v voz in zdrknili smo skozi gnečo
»kolodvora« ven v puščavo.

Šofer je moral sprejeti v pogodbo tudi obisk
razvalin Kal’at Šergat. Malo se je upiral, ker mu je
bilo s poti, pa za dober bagšiš se je vdal.

Razvaline leže dobrih 90 km severovzhodno od
železnice trdo ob Tigrisu. Šele po dolgem iskanju
in križarjenju po puščavi smo jih našli. Vse so pre¬
kopane in preiskane. Prvi jih je izkopaval Layard
leta 1847, našel je napise in nekaj soh, vedel pa ni,
kaj razvaline pomenijo. Za njim je kopal Koldewey,

355

ki je našel prve sledove tempeljskih stavb in kra¬
ljevskih grobov. Od 1903—1914 je kopal Nemec
Andrae, uspehi so bili presenetljivi.

Andrae je odkopal temelje starodavnega templja
boga Aššurja, ki sega nazaj v drugo tisočletje pr.
Kr., ostanke še starejšega templja Ištare iz 1. 3500,
tempelj z značilnim dvojnim zigguratom bogov Anu
in Adada, kraljevsko palačo Tukulti-Niniba, celo
vrsto drugih palač, nebroj klinopisnih tablic, stož¬
cev, stel itd. Debela knjiga vsebuje seznam vseh
najdb. Kal’at Šergat je bilo eno najbogatejših naj¬
dišč za asirsko zgodovino in kulturo.

Današnji ostanki seve razočarajo, kakor vse
mezopotamske razvaline. S trudom sva splezala s
Perryjem na visoki teli, polna pričakovanja, na
vrhu pa sva obstala, se molče spogledala in Ka~
nadec je malomarno vteknil roke v žep ter dejal:

»Well — thafs ali? Mar bi bil doma ostal!«

Rovi peljejo na vse strani, jame zijajo, na vsak
korak naletiš na podrto zidovje. Poleg opeke se
še vidi tudi kamen, Asirci so ga dobivali iz gora¬
tega Kurdistana. V severozapadnem voglu stoji
strm grič, tam je bil dvojni ziggurat. Zlezel sem
nanj, krasen pogled se odpira z višine po valoviti
asirski puščavi na desnem bregu Tigrisa in po
kurdijskem hribovju na levem bregu. Globoko spo¬
daj pa hiti umazani Tigris mimo. Aššur je bil že po
svoji naravni legi močna trdnjava.

Nisva imela mnogo časa, v pol ure sva pregle¬
dala vse razvaline in odhitela nazaj k vozu. Šofer
je nestrpno čakal. Še štiri ure do Mosula! Noč nas
ni smela dohiteti!

In dreveli smo po puščavi, lezli v vvadije, plezali
po strminah, pili kavo v zanemarjeni beduinski
bajti blizu nekih petrolejskih vrelcev — teh je
mnogo v okolici Mosula — in prispeli ob sedmih
zvečer v Mosul.

356

Gladna sva bila, utrujena in umazana tudi. Prav
dobro mi je del gostoljubni sprejem pri oo. domini¬
kancih, za katere sem imel priporočilna pisma že
iz Jeruzalema, najbolj pa sem bil vesel treh stekle¬
nic piva, ki sem jih izteknil v neki — lekarni blizu
samostana. Bile so res tudi lek.

2 .

V nedeljo zvečer sva se pripeljala v Mosul, v
sredo je odhajal prvi vlak spet nazaj v Bagdad. Če
nisva hotela čakati do sobote, ko je spet vozil vlak
v Bagdad, sva morala v dveh dneh opraviti z raz¬
valinami Niniv. Gospod Perry je bil koj zato. Po¬
staran človek je bil, vajen ameriške udobnosti, o
kateri seve v Mezopotamiji dandanes še ni nobe¬
nega sledu, in vročina mu tudi ni ugajala. Meni je
bilo sicer nekoliko žal, rad bi bil za ves teden
ostal v Mosulu, francoski očetje dominikanci so bili
zelo gostoljubni. Pa grozila mi je nevarnost, — de¬
narja mi je primanjkovalo. In če bi se moral sam
voziti nazaj na kolodvor, bi bil moral tudi sam pla¬
čati ves avto. In 80 rupij ni mala reč!

Načrt je bil torej kmalu narejen. V ponedeljek
bližnje Ninive, v torek oddaljeni Nimrud in Khorsa-
bad, vmes pa zanimivosti Mosula. In v ponedeljek
ob osmih zjutraj sva že spet sedela v avtomobilu in
drdrala po turškem pontonskem mostu čez Tigris
ven proti Ninivam.

Ostanki Niniv leže na levem bregu Tigrisa, štiri
kilometre oddaljenem od Mosula. Dva iella, teli
Kujundžik (ovnov grič) in teli Nebi Junus (grič pre¬
roka Jone) ter visokemu štirikotnemu nasipu podobne
razvaline mestnega obzidja zaznamujejo lego ne¬
kdanjega mesta. In čudno, vkljub temu, da ležijo
razvaMne pravzaprav Mosulu pred nosom, dolga
stoletja nihče ni vedel, kje so stale Ninive.

24 Iz Kaire v Bagdad.

357

Prvi je prinesel v Evropo glas o razvalinah Niniv
žid Benjamin iz Tudele v 12. stoletju. Zvedel je zanje
od ninivskih rojakov. Prve risbe o razvalinah in
tudi prve klinopise pa je prinesel Anglež Rich leta
1820. Pa šele Francoz Botta je 1.1842 prvi kopal na
griču Kujundžik. Anglež Layard je našel v sipinah
Kujundžika ogromno knjižnico kralja Aššurbani-
pala, največjo zbirko klinopisnih tablic, ki jo je
našel kak raziskovalec na mezopotamskih tleh.
Razen tega je izkopal cele dvorane Aššurbanipa-
love palače, reliefe, krilate bike, sohe in druge
spomenike. Za njim so še kopah Rassam, ki je našel
drugi del Aššurbanipalove knjižnice, King in Kol-
dewey.

Obstala sva ob vznožju Kujundžika in zlezla na
grič.

Prav nič ni videti. Niti običajnih rovov in jam ne.
Botta, Layard in Rassam še niso poznali novejšega
sistema orientalskih rovov, kopah so podzemeljske
rove in prodirali od vznožja gričev v notranjščino.
Iskali so večinoma le klinopisne tablice, reliefe,
stožce, krilate bike in druge take zaklade, odkrili
del Sennaheribove in Aššurbanipalove palače, kar
se je dalo odnesti, so odpeljali v London, in ko ni
bilo več kaj najti, so delo pustih. Ninive še čakajo
na strokovnjaka-stavbnika.

Malomarno sva stopala po krtinah, kakor je
imenoval Perry gričasto, s travo in grmičjem ob¬
raslo površino tella, si mislila vsak svoje, pustila
domišljiji svobodno pot in nazadnje nezadovoljna
stopila spet v avto.

Drugi teli, Nebi Junus, sploh še ni raziskan. Mo¬
šeja, posvečena preroku Jonu, stoji na njem, in
krog nje vas. In kjer stoji mohamedansko svetišče,
tam se ne sme kopati. Dominikanci pa so mi pravih,
da je Nebi Junus poln najlepših klinopisnih tablic in

358

da jih mohamedani pridno kopljejo in na stotine
prodajo. Seveda, zato pa so prepovedali kopati!
Zaslužiti hočejo! Malo je upanja, da bi pod angle¬
škim mandatom postalo bolje.

Vozila sva se proti jugu ob nasipu, ki krije
mestno obzidje, in zavila ob njem proti vzhodu.
Nekje sva zlezla na nasip, beduini pridelujejo na
njegovem pobočju krompir in žito.

Z vrha je lep razgled. V ogromnem štirikotu ob¬
daja nasip, nekdanji zid, oba griča, ki ležita blizu
Tigrisa, in razsežno ravnino vzhodno od gričev.
Potok Khauser se leno vije po ravnini in se steka
pod Kujundžikom v Tigris. Na tej ravnini je stalo
mesto. Izginilo je popolnoma. Onstran obzidja je
videti v daljavi vrsto manjših tellov, tam so stale
zunanje utrdbe Niniv.

Kdo bi se ne spominjal na razvalinah Niniv pre¬
roka Jone? Saj so mu celo mohamedani postavili
mošejo sredi razvalin. Tudi s Perryjem nama je
prišla beseda na tega Hebrejca, oznanjevalca božje
jeze nad Ninivami, ugibala sva posebej o njegovih
besedah: »Ninive so bile veliko mesto, tri dni hoda
so merile v obsegu.«

Kar je tule ležalo pred nama, pač ni »merilo tri
dni hoda v obsegu«. Niti obsega ni imelo, ki ga
imajo naša večja mesta. Razvila se je živahna de¬
bata na vrhovih obzidja. Zagovarjal sem naziranje,
da so Jonovi trije dnevi običajno orientalsko preti¬
ravanje, ki ga ne gre zameriti Hebrejcu Joni. V vsem
življenju še ni videl velikega mesta, asirska pre-
stolica je naredila nanj mogočen vtis in da bi tega
dostojno povedal, je porabil tisto med Hebrejci
običajno rečenico o treh dneh, ki izraža vobče
daljšo dobo. Dobesedno pa da teh treh dni ni treba
vzeti, kakor tudi ne vzamemo dobesedno, da je
Odrešenik tri dni v grobu ležal.

24

359

Duhoviti Perry pa me je opozoril na tole.

Asirska mesta, prav kakor tudi babilonska, niso
bita sklenjena mesta po zgledu srednjeveških
trdnjav. Med deli mesta so ležale velike ploskve
nezazidanega prostora, polja, travniki in pašniki,
da so imeli prebivalci živil zase in za živino dovolj
tudi pri daljšem obleganju. Le notranje mesto, kra¬
ljevske palače, templji in trdnjave, je bilo obdano
z obzidjem. Tako je bilo tudi v Ninivah. Štirikol, ki
še dandanes zaznamuje mestno obzidje, je obdajal
notranje mesto, zunaj obzidja pa se je mesto na¬
daljevalo prav do zunanjih utrdb, katere je še tudi
dandanes videti na ravnini vzhodno od razvalin.
Če še k temu dodenemo, je pravil Perry, da Ninive
še vobče pravzaprav niso vse izkopane, da so
dosedanji raziskovalci le površno preiskali teli
Kujundžik, za okolico pa se niti zmenili niso, da je
najbrž tudi sedanj-i Mosul del nekdanjih Niniv, da
sla najbrž tudi teli Nimrud in teli Khorsabad več
ali manj spadala k Ninivam, potem, je pravil, trije
svetopisemski dnevi za Ninive najbrž ne bodo
preveč.

Nisem mu ugovarjal. Domov grede pa sva na¬
pravila kompromis. Jonovi trije dnevi so nekoliko
pretirani, Niniv pa še ne poznamo dovolj, da bi
mogli ločno vedeli za obseg mesta.

V torek predpoldnem sva obiskala teli Nimrud.
Domačini pravijo, da je v njem pokopan svetopi¬
semski Nimrud. Razvaline je preiskal prvi Layard,
za njim še drugi. Dognano je, da leži pod sipinami
griča mesto Kala, ki o njem sv. pismo pravi, da ga
je ustanovil Babilonec Nimrud. Kralj Salmanasar I.
je krog leta 1300 prestavil preslolico asirskega
kraljestva iz Aššurja v Kalo. Aššur je sicer še vedno
ostalo važno središče države radi templja držav¬
nega boga Aššurja, par stoletij pozneje pa je pro-

360 ,

padel. Od leta 900 dalje šele so bile Ninive glavno
mesto kraljestva.

Tudi Nimrud še ni popolnoma izkopan. Layard
je izkopal le nekaj podzemeljskih rovov ter iskal v
glavnem klinopise in spomenike. Zato tudi na lellu
ni mnogokaj videti, le pristne krilate bike sem na
njem prvikrat našel, kar dva blizu skupaj. Napol
gledata iz prsti, po dva metra sta dolga, glava je
človeška, truplo živalsko z mogočnimi krili ob
bokih. Polni obraz kaže značilno frizirano asirsko
brado in dobrodušne, zadovoljne poteze. Ob truplu
in po krilih je vse polno klinopisnih napisov. Vzpo¬
redno stojita, v davnih časih sta čuvala vhod v kra¬
ljevsko palačo, sedaj pa sta varuha poslednjih
ostankov asirske prestolice. Dokler ju ne bo pod¬
jeten Evropec kupil ali pa ukradel in odpeljal v kak
evropski muzej.

Zlezla sva še na visoki ziggurat v severoza-
padnem delu razvalin, občudovala rov, ki ga je na
zapadni strani ziggurata izkopal Layard, in se
vrnila v Mosul.

Popoldne sva hitela na sever proti turški meji,
na obisk v Khorsabad. Razvaline je izkopal Fran¬
coz V. Plače 1851 — 1855 in ugotovil, da pokrivajo
palačo kralja Sargona II. Klinopisi imenujejo pa¬
lačo Dur Šarrukin.

Razvaline so popolnoma spet zasute, videti ni
prav nič. Utrujena in nezadovoljna sva s Perryem
postopala po sicer precej razsežnem tellu, Ka-
nadec je godel svoj »Well — doma bi bil ostal!«.
Pa naju je našel fellah, nama menda videl na
obrazu žejo in naju je povabil s seboj na kislo
mleko. In tedaj sva zagledala vsaj eno in edino za¬
nimivost razvaline.

Na južnem robu lella leži, skrita v plitvi jami,
beduinska vasica, nizke, prstene kočice, pokrite
s trstičjem iz bližnjega Tigrisa. Beduin, ki naju je

361

našel, je bil šejh in je imel najlepšo kočo. V senci
koče je ležala čreda črnih ovac in poleg pastir s
kuštravim ovčarskim psom. Idila, vredna, da sva jo
pogledala! In pa ironija usode! Na palači kralja
Sargona II., najsilnejšega kralja Asirije, kralja Ba¬
bilona, osvojevalca Samarije, ki je vladal od Tigrisa
do Nila, na palači tega kralja si je revni beduinski
rod drznil postaviti svoje koče in pasti po njenih
dvoranah svoje ovce!...

»Vae Aššur — gorje Asiriji!« je napovedal pre¬
rok Izaja.

362

Bagdad z mosiom.

V BAGDADU.

1 .

Sedel sem na strehi hotela in urejeval zapiske.
Perry je še spal.

Nedelja je bila, odmaševal sem pri karmelitih in
se priporočil o. Thomasu, naj pride po končanem
svojem opravilu k meni, da pojdeva mesto ogle¬
dovat.

Konec majnika smo imeli, ob devetih je šele bilo,
pa je že pripekalo, da bi bil najrajši skočil v Tigris,
ki je tamle doli mimo hitel. In hotelir je pravil sinoči,
da je še prijetno čez dan v primeri z avgustom.

.Nisem mogel delati. Razni ziggurafi so se mi
mešali. Ziggurat E-temenanki, ziggurat E-sagila,
ziggurat E-zida, ziggurat Aššur-išiši, — ne, to ni
bil ziggurat, asirski kralj je bil, v tale kup ga moram
dejati —.

Vražja vročina! Zmetal sem papirje v stran, za¬
klical strežniku, naj mi prinese običajno mešanico
whiskyja in sode, ter se naslonil čez pregrajo.

363

Glavna ulica gre mimo hotela. Deset metrov je
široka, morebiti še manj. Enonadstropne hiše sto¬
jijo ob njej, prvo nadstropje je zidano, drugo po
večini leseno, leseni balkoni obrobljajo vse pro¬
čelje nadstropja, gosto zamrežena okna imajo in
za poldrugi meter segajo ven na ulico. Strehe so
vse ravne in vse imajo ob straneh visoke lesene
pregraje, ki pa ne služijo samo svojemu običajnemu
namenu, ampak hočejo tudi skriti pred radoved¬
nimi sosedovimi očmi življenje, ki se na strehi
odigrava.

Dagdadec preživi lep del življenja na strehi, čez
dan v lični senčni utici, ponoči pa kar pod milim
nebom. Večerja na strehi, pije svoj šerbet in črno
kavo, se zabava, moli in spi na strehi. Posebno
spati je mnogo prijetneje na strehi ko pa v ozkih,
zatohlih spalnicah. Sam sem par noči spal na strehi
pod zvezdnatim »kaldejskim« nebom, prav prijetno
je bilo, le komarji so me tako grdo oklali, da sem
bil ves rogljat.

Spodaj na ulici so se pehali pešci, kolesarji,
avtomobili, in še tudi izvoščki s kočijami na čudno
visokih kolesih. Menda imajo radi blata tako vi¬
soka kolesa, kajti ulice so tlakane s prstjo.

Strežnik je prinesel whisky in javil, da je prišel
neki gospod. In že je oznanjal prijeten glas njegov
prihod.

»Well! Tukaj sem!« se je prismejal o. Thomas
skozi lino v strehi. »Seveda, na vse zgodaj whisky!«

»Kaj si hočete! Moram desinficirati vašo vodo,
ki jo zajemate iz Tigrisa. Sicer bi se še okužil.«

»Oho! Naša voda je dobra! In tudi zdrava. Sicer
ni tako redilna ko voda iz Eufrata, ampak —.«

»Lepa hvala za tiste redilne snovi iz Eufrata!
Toda povejte mi, ali bom dobil tisto — ?«

»Povedal sem mu, da prideva. Najbrž naju že
čaka. Kar pojdiva!«

364

»Tisto« so bile klinopisne tablice. Trgovina s
starinami je prepovedana, a nekaj tablic sem hotel
za vsako ceno imeti, izkopavati jih nisem imel časa,
torej sem jih moral kupiti. Oče Thomas je dejal
hudomušno, da se prepoved nanaša le na večje
predmete in da tablice tudi sam kupuje. No, krilatih
bikov pač nisem nameraval odnesti.

Šla sva. Vkljub rani predpoldanski uri je bila
ulica nagneteno polna. Bagdadčan zgodaj vstaja,
da v jutranjem hladu opravi svoja pota po mestu.
Tudi tujec si kmalu osvoji to koristno navado, rajši
zgodaj vstaja in gre z Bagdadčanom vred v opol¬
danski vročini dremat.

Na bagdadskih ulicah se srečavata bližnji in
daljni Orient. Avtomobilska zveza z Damaskom,
zračna zveza z Egiptom, železnica Bagdad-Basra
in še avtomobilska zveza s Teheranom v Perziji so
v nekaj letih po vojni naredile iz Bagdada važno
prometno križišče in tržišče; pod turško vlado za¬
nemarjeni Bagdad se naglo dviga in bo v nekaj
letih poleg Kaire najvažnejše in največje mesto
sprednjega Orienta.

Bujno pestrost bagdadske ulice bi vam zaman
opisoval. Videti jo je treba. Oko ne ve, na čem bi
najprvo obstalo, ali na bogatih svilenih kufianih in
pisanih turbanih bagdadskih mohamedanov, ali na
rejenih, pot evropsko pol azijsko oblečenih Ar¬
mencih in Kaldejcih, ki nosijo po egiptovskem
zgledu živordeč tarbuš na glavi, ali na visokih ko¬
ničastih kučmah Kurdov in njihovih ožganih, divjih
obrazih. Človek ne ve, ali bi se bolj zanimal za
Perze v rdečih šahvarih in modri svileni kabi, ali za
olivnobarvna podolgasta lica in čudno velike,
svetle oči Indov pod križem povezanim, snežno-
belim turbanom, ali bi gledal tršaste, visoke po¬
stave puščavskih beduinov temnorjavih zagorelih
lic pod svileno kefijjo, ali napol nagega cestnega

365

pometača, ki nosi na hrbtu meh vode in z njo
škropi prašno, s prstjo tlakano ulico, in da je
zmeda še večja, ti pride naproti zbirka bagdadskih
gospa v pestrih, svilenih haljah, ogrnjenih čez
glavo, z zakritimi in odkritimi obrazi; svila šušti,
opojne dišave te mamijo, bolj čutiš ko vidiš rado¬
vedne poglede, — Orient valovi krog tebe, tako
pester in bujen, kakor ga ne vidiš ne v Kairi ne v
Damasku ne v katerem drugem mestu.

Zavila sva v stransko ulico. Ozka je, da bi lahko
z razpetimi rokami dosegel hiše na desni in levi.
Nad glavo pa se ti skorajda dotikajo zamreženi
leseni balkoni, tipičen znak bagdadskih ulic. Le
malo ljudi vidiva, kuftanov nič, ženske pa imajo
odkrita lica. V »latinskem delu« sva, med katoli¬
čani. Pred enonadstropno hišo sva obstala, oče
Thomas je potrkal z medenim tolkalom na medeni
podstavek. Služkinja je prišla odpirat, poljubila
roko očetu, mene pa nezaupno gledala in naju
peljala po ozkih lesenih stopnicah v prvo nad¬
stropje. V štirikotu obdaja hiša majhno dvorišče,
v prvem nadstropju je hodnik, vse polno je vrat.

O. Thomas me je spravil v neko sobico in odšel
iskat hišnega gospodarja, trgovca s starinami.
Precej časa sem bil sam.

Sobica je bila ozka. Vse je bilo ozko v tej hiši.
In prenapolnjeno z mizicami, omaricami, stoli in
stolčki, s preprogami na tleh, po stenah in po po¬
hištvu, z vazami in orientalskimi redkostmi. Skoraj
da si nisem upal obrniti svoje dolge postave, vsak
hip sem se bal, da bom kaj prevrnil.

Stopil sem k oknu, pa saj ni bilo okno, na bal¬
konu sem bil, dober meter sem visel nad ulico. In
nasproti, komaj meter oddaljen, je visel balkon
sosedne hiše. Okno je bilo odgrnjeno, dve mladi
ženski sta sloneli na mehkem divanu, trdo ob oknu,
in opazovali ulico. Globlje v sobi je bilo videti raz-

366

košno pohištvo, preproge, pogrnjeno mizo, zlat
lestenec. Ena izmed obeh je slučajno pogledala
kvišku, zakrilila z rokami, in v hipu je planila svi¬
lena zavesa čez okno. Pa koj nato se je spel nekaj
zgenilo za njo, špranja se je pokazala v zavesi in
dvoje črnih glav me je radovedno gledalo.

Po stopnicah sta priropotala o. Thomas in sta¬
rinar in začel se je resen posel. Po dolgem meše¬
tarjenju sem kupil pet klinopisnih tablic za grešno
drag denar, pa bi bil še več kupil, če bi bil imel
več denarja. Mož mi je pravil, in o. Thomas je pri¬
trjeval, da je res, da kupi pri njem berlinsko vse¬
učilišče vsako leto za tisoče rupij klinopisov.
Odkod da jih dobi, sem ga vprašal in mignil je z
rameni.

»Nikar ne mislite, da so znanstveniki že vse iz¬
kopali! Veliki zakladi še ležijo v mezopotamskih
tleh. In ti so last svobodnega beduina. Zakaj bi ne
zaslužil?«

Pritrditi sem mu moral. Seveda bi moral imeti
kot znanstvenik drugačno mnenje. Najvažnejši pri
taki najdbi je kraj, kjer je tablica ležala. Najmanjša
klinopisna tablica lahko opredeli zgodovinski po¬
men najdišča. Beduini tega seve ne povejo. In
marsikak zgodovinsko važen podatek je za vselej
izgubljen. Kaj sem hotel! Ves srečen sem stlačil
dragocene glinaste plošče v žep in se poslovil.

Na ulici sem se slučajno ozrl v nebo. Na bal¬
konu onstran ulice so gledale kar štiri glave za
nama. Oče Thomas se je nasmejal.

»Pridne naše župljanke so. Ampak, zapomnite
si, Bagdadčani so silno radovedni! Prepričan sem,
da že pol mesta ve za Vaše ime.«

Še tisti večer sem se prepričal, da je res.

Oče Thomas mi je nato pokazal največjo zna¬
menitost Bagdada, pokrite bazare. V severovzhod¬
nem delu mesta ležijo, dve dolgi ulici se pravo-

367

kotno križata, nad njima se boči po celi dolžini
polkrožna pločevinasta streha na železnih rebrih.
Tam, kjer sloni na hišah, poteka za pol metra ši¬
roka odprtina, skozi katero prihaja svetloba in
sveži zrak. Polmračno je v dolgi ulici in v tem pol¬
mraku se preriva in potiska tesna gruča ljudi; osli,
konji, kamele, vozički, vozovi in avtomobili gnečo
še bolj tesnijo, gost, težek prah se dviga iz nella-
kanih tal, trušč in vrišč odmeva od visokih obokov.
In sredi tega orientalskega dirindaja in prahu gle¬
daš grmade zelenjadi in sadja iz vrtov Bagdada,
zaklane ovce in kozlički visijo po mesarskih stoj¬
nicah, na ogled kupcem in v hrano tisočem muh,
čevlji, čevljički, sandale, perzijske čizme, kulle,
pristni dragoceni čilimi, čibuki in nargileji, veze¬
nine, umetnine, angleško sukno, — vse to se ku¬
poma vrsti v pisanem neredu razstavljeno po stoj¬
nicah in deskah ali pa kar po tleh kolikor mogoče
daleč ven v ulico, naravnost kupcu pod noge.
Krojači, čevljarji, brivci in strugarji obratujejo pred
tvojimi očmi, kleparji razbijajo po bakrenih kotlih
in medenih ploščah, eden cizelira meden pladnik,
potrpežljivo vsekava s topim, koničastim jeklom
drobne jamice v pladnik, polagoma lezejo izpod
orodja lepe arabeske, napisi iz korana in drugi
okraski, sestavljeni iz neštetih vbodljajev.

Izvozlala sva se iz gneče in prišla po stranski
ulici nazaj na glavno cesto. Pogledala sva si še
serai, kjer je vladal svojčas turški mutesarrif, sul¬
tanov namestnik, sedaj pa vlada kralj Faizal ali
pravzaprav Angleži. Vprašal sem očeta Thomasa,
ah je tudi slavni Harun ar-Rašid v tem seraju go¬
spodoval.

»O, Bagdad iz Tisoč in ene noči je že zdavnaj
izginil. Tartari in Turki so ga požgali in porušili.
Čisto malo je ostalo, drugo je vse iz novejših dob.
In če bo Bagdad s tako naglico napredoval, se bo

368

kmalu iz njega razvilo svetovno mesto, ki bo kve¬
čjemu le še orientalsko pobarvano.«

Šla sva še k Tigrisu. Košati gozdovi palm ob¬
robljajo njegove nizke bregove, lične hišice, prave
igračke, z lesenimi, umetno izrezljanimi balkoni in
terasami, stojijo pod palmami, trdo ob bregu. Par¬
niki iz Basre, osebni in tovorni, pristajajo ob pon¬
tonskem mostu, živahno trgovsko življenje vrvi
krog njih.

Stala sva in gledala pestro sliko in po vodi se je
prisukala čudna skleda, goffa se ji pravi, never¬
jetno vozilo je iz davnih dob. Pristalo je blizu naju
in brodar je izstopil.

»Pojdem in poskusim!« sem rekel spremljevalcu
in že sem bil pri vodi. Ali bi me za poskušnjo malo
peljal po reki, sem vprašal moža. Seveda, je dejal,
in če bo dobil dober bagšiš. In že sem stal v tisti
skledi.

Pravzaprav ni bila skleda, ampak košara. Iz
trstičja je spletena in z asfaltom pomazana, da
vodo drži. Popolnoma okrogla je in zato se pri
vožnji neprestano suče krog lastne osi. Veslač
stoji ob robu in poriva vozilo z ozkim veslom.

Mož je porinil košaro od brega. In potem je
prišlo, kar je moralo priti.

Za hip sem še videl o. Thomasa, ki se mi je
smejal z levega brega, nato pa se je Thomas za¬
vrtel z bregom vred za moj hrbet, zagledal sem
pontonski most, tudi ta se je lepo počasi zavrtel,
za mostom so se privrtele palme sem z desnega
brega, potem se je za hip zavrtel stari Tigris sam
— in potem je zaplesal svet krog mene počasen
zibajoč se valček, mislil sem na »DonauweIlen«,
valček se je spremenil v poskočnico, sedaj je bil
desni breg gori, pa spet levi, pontonski most je
razposajeno molel za hip kvišku, pa se spet po¬
greznil, tečaji zemlje so se majali, v želodcu se mi

369

je zbirala neka kepa, tiščala je navzgor, znoj mi je
oblil čelo, pokleknil sem na rob goffe, kepa je
pritiščala v požiralnik — in žrtvoval sem bogovom
Tigrisa vpričo bagdadske javnosti.

»Nazaj —1« sem vzkliknil, dovolj je bilo žrtev.
Pa ni bilo treba reči, veslač je razumel položaj in
že spretno porival nesrečno vozilo k bregu.

Oče Thomas se mi je na vse grlo smejal, ljudje
pa tudi, ki so gledali z brega in z mosta divni pri¬
zor. Jaz pa sem sramežljivo molčal, si brisal znojno
čelo in v spominu se mi je vzbujala lepa domača
popevka: »Kaj se ti, pobič, v nevarnost podajaš!«

2 .

Tisto popoldne sva s Perryjem obiskala spome¬
nik kraljice Zobeide, plemenite soproge kalifa
Harun ar-Rašida, in pozlačeno mošejo Kadhimen.
Tam sem jo skoraj skupil, ko sem hotel skozi od¬
prta glavna vrata fotografirati es-Sahn, s stebrič-
jem obdani dvor mošeje. Mohamedanski fanatiki
so me napadli in le moje dolge noge so me rešile,
da nisem bil tepen.

Sploh sem imel tisti dan smolo. V Bagdadu me
je prijel policist, ker sem hotel fotografirati na ulici
neke turške žene, ki so slučajno prišle mimo. To
pot pa so me dame same rešile. Oštele so policista,
da ga nič ne briga, če jih hoče kdo fotografirati, in
so mi rade volje dovolile, da sem jih posnel. Slike
štejem med svoje posebne redkosti, ker bagdad¬
ske noše pri nas v slikah ni videti.

Bolj slabe volje sem se vrnil tisti dan v hotel in
tam mi je sluga izročil dve vizitki. Ena je bila od
nekega češkega zdravnika, ki živi v Bagdadu. Po¬
zdravil me je kot svojega rojaka iz Češkoslovaške
in me vabil, naj ga obiščem. Koj sem razumel nje¬
govo pomoto. Po vsem Orientu zamenjavajo Jugo¬
slavijo s Češkoslovaško. Nas ne poznajo, Češko-

370

slovaška pa je znana, ker mnogo izvaža v Orient.
Pojasnil sem gospodu še tisti večer pismeno svojo
pristojnost in se mu zahvalil za vabilo.

Na drugi vizitki pa sem bral ime Ralph Play in
obvestilo, da me bo imenovani gospod zvečer
obiskal.

Čudil sem se. Kdo bi bil ta gospod in odkod me
pozna? Oče Thomas je le prav povedal, da so
Bagdadčani radovedni in da se brigajo za vsakega
tujca.

Popraševal sem slugo. Pa drugega ni vedel, ko
da je neznanec Anglež, da me je iskal predpol-
dnem in da pipo kadi. Radoveden sem čakal na
večer.

Po večerji smo sedli v hotelsko kavarno, Perry,
Haskell, o. Thomas in jaz. Bila je nekaka odhod-
niča. V par dneh sva se s Perryjem mislila odpeljati
čez puščavo nazaj v Damask.

Govorili smo o Babilonu in o Ninivah, o bodoč¬
nosti Bagdada, o angleški politiki in o beduinskih
vstajah, ob devetih pa je stopil v kavarno dolg An¬
glež s pipo v ustih. Pogledal je krog sebe, zagledal
mene in stopil bliže.

In tedaj sem ga spoznal.

Bil je tisti Anglež, ki sem ga v Assuanu januarja
prepeljal z otoka Elefantine v mesto. Iskal je pa-
pirose na otoku, pa nič ni našel. Dejal je, da bo šel
v Mezopotamijo izkopavat. Nisem mislil tistikrat,
da se bova še kdaj srečala.

Pozdravila sva se. Predstavil sem mu svoje pri¬
jatelje in pripovedovali smo si.

Res je bil v Kišu in v Kerkuku, kakor sem mu
svetoval. V Kerkuku je tudi izkopaval in že koj prve
dni našel lepo zbirko klinopisnih tablic.

V Mosulu je zvedel za mene, pa je prišel dva dni
prepozno. V Bagdadu me je seve koj našel. V za¬
hvalo za moj nasvet mi je poklonil dve klinopisni

371

tablici iz dobe prvih kraljev Ura in glinasto podobo
sumerske žene.

»In Vi, kje ste pa Vi kopali?« me je vprašal.

»Nič nisem kopal. Prišel sem v Mezopotamijo le,
da vidim kraje, kjer so se godili svetopisemski
dogodki.«

Čudil se je, ko je zvedel, da nisem nikak slaven
asiriolog in tudi ne arheolog, ampak navaden ka¬
toliški duhovnik, ki potuje z milodari, nabranimi
med ljudstvom in pri sobratih. In ne vem, kako je
prišlo, da je pogovor tudi nanesel na vprašanje,
kako stališče zavzema katoliški duhovnik do naj¬
novejših klinopisnih najdb, ki imajo zvezo s svetim
pismom. Vprašanje je viselo pravzaprav v zraku.
Sir Ralph je bil anglikanec, pa kot znanstvenik se
gotovo ni mnogo brigal za ortodoksno biblično
stališče. Gospod Haskell je bil Žid, gospod Perrv
metodist, le oče Thomas in jaz sva bila katoličana
in še duhovnika in biblicista povrh.

Hvalil sem angleško vlado, ki da je v preteklem
stoletju mnogo žrtvovala za izkopavanje v Mezo¬
potamiji in dajala Layardu, Rassamu, Rawlinsonu,
Taylorju in drugim raziskovalcem bogate podpore,
da so mogli vršiti za znanstvo tako važno delo.

»In zanimanje za sveto pismo,« sem pripomnil,
»je predvsem nagnilo Angleže, da so zbirali denar
za izkopavanja.«

»Seveda!« je pritrdil sir Ralph. »In saj so tudi
prav angleška izkopavanja največ koristila sveto¬
pisemski vedi! Lavard in Rassam sta našla, kakor
veste, v Kujundžiku klinopisne dokumente o stvar¬
jenju in potopu in s temi najdbami položila temelje
popolnoma novemu naziranju o postanku in izvoru
prvih poglavij sv. pisma.«

»Pa v Rimu,« se je namuznil g. Perry, »niso bili
preveč navdušeni nad temi najdbami.«

»Zakaj neki ne?« sem se nasmehnil.

372

»No, ker klinopisi dokazujejo, da svetopisemske
zgodbe o stvarjenju, potopu itd. niso drugega ko
babilonski miti in ker sedaj tudi vemo, da je Mozes
svojo postavo prepisal iz Hammurapijevega ko¬
deksa

Gospod Haskell je nagubal čelo in naju z o. Tho¬
masom vprašaje pogledal. Živahni oče Thomas pa
je koj bojevito posegel vmes.

»Ali ste brali tretji del Gilgamešovega eposa,
gospod Perry?«

»V prevodu, da.«

»No, potem bi pa že morali vedeti, kako zelo se
razlikuje svetopisemsko poročilo o stvarjenju in
potopu od klinopisnega. Ali niste opazili, kako
mirno, stvarno in resnobno in z izrazito moralično
tendenco da pripoveduje sveto pismo, poročilo
ima za podlago vero v enega Boga, stvarnika in
gospodarja sveta. In kako fantastično, neresno in
ponekod naravnost smešno je klinopisno poročilo
in povrh še izrazito poliieistično. Moralične ten¬
dence v njem vobče ni. Ne vem, kako morete kot
znanstvenik trditi, da so svetopisemske zgodbe
babilonski miti —.«

»Pa vendar ne morete zanikati, da bi si obe
poročili ne bili zelo podobni!« je ugovarjal Kana-
dec trmasto.

»Seveda sta si. Ali niso bili očaki izvoljenega
ljudstva prav tako Semiti kakor Babilonci? Ali ni
bil Abraham doma v južni Mezopotamiji? Isti narod
ima pač tudi ista izročila. Zato sta si obe poročili
po vsebini podobni, izhajata namreč iz istega vira,
iz semitskega praizročila. Toda pri Abrahamovih
prednikih se je to praizročilo ohranilo čisto, ne¬
skaljeno, monoteistično, pri Babiloncih pa se je
pod vplivom poganstva skvarilo, skalilo, poli-
ieisiično popačilo. Postalo je prava karikatura
resnice.«

25 iz Kaire v Bagdad.

373

»Zelo dobro!« je hvalil gospod Haskell, pravo¬
veren Žid, ki mu tudi ni bilo vseeno, če je kdo svete
knjige njegovih očetov imel za babilonske mite.
»Pa še lo povejte, oče Thomas, ali je kaj sorodstva
med Hammurapijevim kodeksom in Mozesovo
postavo!«

»Seveda sta si obe postavi sorodni. Čisto um¬
ljivo. Abrahamiti in Jakobih so živeli v Kanaanu po
Hammurapijevi postavi, ker je bit Kanaan tistikrat
pod političnim vplivom Babilona. Zato se je pač
smel in moral postavodajalec Mozes ozirati na po¬
stave in navade, v katere so se vživeli predniki
izvoljenega ljudstva. To prav nič ne nasprotuje
božjemu izvoru sv. pisma. Saj so tudi pisci drugih
svetih knjig zajemali iz svetnih virov.«

Pogovor je zašel v znanstvene globine, sirRalph
je vljudno prikril zateglo zehanje, gospod Perry je
malomarno poslušal, le gospod Haskell je bil
zadovoljen. Še je hotel nekaj vprašati, pa prišel
je hotelir, prijatelj očeta Thomasa, in nam prinesel
celo zalogo na ledu ohlajenega hamburškega
eksportnega piva.

»Odhodnica prijateljem očeta Thomasa!« je
dejal.

»Pa tale Vaš prijatelj,« sem se namuznil, »mi je
davi pravil, da rajši pije vodo iz Eufrata, ker je
baje zelo redilna —.«

»In prav je povedal!« je dejal hotelir, izbral ste¬
klenico in jo odmašil. »Redilna je, kakor vidite na
meni, ki jo rad pijem. Ampak,« je pridejal slovesno
in nam na naše iznenadenje nalil čiste vode, »am¬
pak tale voda, ki je naravnost iz Eufrata, le da je
filtrirana, ima še posebne lastnosti.

Eufrat je izviral po izročilu sv. pisma v raju.
Prva človeka sta pila iz tega rajskega studenca in
zato človeštvo še danes ne more pozabiti srečnih
rajskih dni in neprestano hrepeni po raju. Voda

374

rajskega studenca, pravimo pri nas, ima v sebi
čudovito silo nepozabnega spomina. In tudi vi, ki
ste obiskali brezkončne planote Mezopotamije, se
napijte tega nepozabnega spomina na domovino
raja, se napijte vročega hrepenenja po njenih
solnčnih planotah! In naj bi se vam to hrepenenje
še vsaj enkrat v življenju uresničilo! V to vam na¬
zdravljam z vodo rajskega Eufraia!«

Trčili smo in izpili čaše sladke Eufratove vode
do dna. V drugih steklenicah je bilo seve samo
prozaično hamburško pivo.

25

375

DOMOV.

Par dni pozneje sva s Perryjem spet brodila po
Arabski puščavi proti Damasku. To pot sva si iz¬
brala avto neke arabske prevozne družbe. Na
koncu potovanja namreč vedno denarja primanj¬
kuje in avto je bil poceni. Seveda naju niso čakale
bogato obložene mize po puščavi, vsak je jedel,
kar je imel sam s seboj, pili pa smo vodo iz vreč.
Res! Narejene so iz neke posebne vrste niti, te se
vode napijejo, se razširijo in vodo tudi držijo. Se¬
veda je vreča vedno mokra. Dva skupaj sva imela
po eno vrečo vode, pritrjeno zunaj na steni avto¬
mobila, pri nagli vožnji voda izhlapeva in ostane
hladna. Da pa ni bilo treba neprestano vreče od¬
vezovati, si je vsak napeljal iz vreče gumijevo cev
v voz, kadar je bil žejen, je vieknil cev v usta in
se »navlekel« hladne vode iz rajske reke. Čudne
reči doživlja človek v puščavah!

Vozili smo se noč in dan, brez počitka. Druge
nesreče ni bilo, le klobuk sem izgubil ponoči nekje
sredi puščave. Avto je bil namreč odprt, zaspal
sem, se naslonil na rob voza in klobuk je zdrknil
z glave. V Damasku sem si kupil drugega. Le pol
noči in ves dan sem se vozil gologlav, kar ni bilo
prav nič prijetno.

V Damasku sem par dni počival in si ogledoval
mesto. Ne bom ga popisoval, poznate ga iz drugih
slovenskih potopisov. Tudi ne bom popisoval svo¬
jih potov po zasneženem Libanonu, svojega obiska
pri cedrah in v Beirutu, kamor sem se umeknil ne¬
znosni vročini notranje Sirije.

376

V Beiruiu sem se za nekaj dni zakopal v arabsko
knjižnico jezuitskega vseučilišča, pa se zložno ob
morski obali vračal mimo starodavnega Sidona,
svetopisemske Sarepte, Tira in Haife v Palestino.
Pohitel sem še za nekaj dni v nepozabni Nazaret
in k obali Genezareškega jezera, obiskal Karmel
in pomorske kraje severozapadne Palestine ter se
čez Jafo vrnil v Jeruzalem. Težko je bilo slovo od
svetega mesta, pa potovanje je šlo h kraju, denar
pa tudi, vročina je bila prehuda in v začetku junija
sem se čez Lyddo, Kantaro in Kairo odpeljal v
Aleksandrijo. Vračal sem se sicer domov po isti
progi, pa sem imel za to tehtne razloge. Predvsem
sem se vozil ceneje, ker sem imel na parniku pri
dveh vožnjah izdatno znižano ceno, pa tudi obilne
prtljage, zbirk, ki sem si jih nabral po Egiptu,
Sinaju in po Palestini, mi ni bilo treba vlačiti v
daljno Mezopotamijo, pobiral sem nazaj grede
svoje polne kovčege.

In spet sem bil po pet in pol mesecih na krovu
tržaškega parnika, spodaj na pomolu je spet stal
o. Ferdinand in naše šolske sestre, zadnji »Z Bo¬
gom!« smo si klicali, robci so mahali v pozdrav,
počasi in obotavljaje se je zapuščal parnik prista¬
nišče, se izmotaval iz gneče ladij in lezel ven k
valobranu. Nekoliko na strani pa sta kakor pred
pol letom še vedno ždela dva sivkasta jeklena
orjaka, angleški bojni križarki, in zaman čakala na
nemire v deželi. Ob valobranu smo spustili v morje
pilota in z njim par egiptovskih uradnikov z živo¬
rdečimi tarbuši, valobran je odplaval mimo, Aleks¬
andrija je tonila v morje in z njo Afrika. Ljudje
so nastavljali daljnoglede na rumenkasto pusto
obrežje zapadno od mesta, kjer Sahara gleda ven
na morje, drugi so še zadnjikrat hoteli videti Faros,
vse bolj je izginjala obal, le še dolgo belo črto je

377

bilo videli in tudi la je izginila v lahni meglici na
daljnem obzorju.

Kdaj vas bom spel gledal, ve solnčne dežele
svetopisemske?

V Kairi prerokuje napis na vhodu v hotel Shea-
pheard: »Qui semel bibil aguam Nili, ilerum bibell«
In v Bagdadu nam je hotelir v slovo napil z vodo iz
rajske reke, da si bomo neutešeno želeli nazaj v
domovino raja —.

Naj se te prerokbe uresničijo!

378

KAZALO

Predgovor

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Vrata v Egipt.11

Nil, oče Egipta.21

V prestolici Orienta.33

Sveta družina v Egiptu . ... .....  46

Piramide v Oizah.52

Beli grad Memfis.61

V Gornji Egipt!.69

Stovrate Tebe.73

Na štiriindvajsetem vzporedniku.95

Drugi del: Iz Gesena na Sinaj

Cook in druge težave.109

V deželi Gesen.114

Suez.131

Moja hoja na Sinaj.136

Pri sinajskih očetih.  150

Gora deseterih zapovedi.162

Tretji del: Križem po Palestini

Iz Kaire v Jeruzalem.183

V podzemeljskem Jeruzalemu.192

Novi Jeruzalem.  220

V deželi Filistejcev.230

V domovini Gospodovi.252

Četrti del: Po puščavah Arabije in Mezopotamije

Z avtomobilom čez Arabsko puščavo.269

Pred tisočletji.298

Ur, domovina Abrahamova.321

Babilon.333

Aššur in Ninive.353

V Bagdadu.363

Domov.  376

Aleksandrija: razvaline Farosa.

Aleksandrija: pristan.

13 Iz Kaire v Bagdad.

h-vvn


Citadela v Kairi.

Kaira: irg pred opero in Ezbekije.

13 *

Kaira: Muski.

Sfinga in piramide v Gizah


Na cesti v Karnak.

Sfinge pred vhodom v Amonov tempelj.

Amonov tempelj v Karnaku, drugi pilon.

Dvorana stebrov v Amonovem templju.

Razvaline Memfisa.

Tempelj v Luksorju.

Dolina kraljev: vhod v grobnico Amenofisa II.

14 Iz Kaire v Bagdad.

Tempelj kraljice Hatšepsut.

Tempelj Ramsesa II.

Sakija.

Kolosa Amenofisa III.

Nilova dolina pri Assuanu.

Razvaline Jeba (Elefanline).

El-Gisr.

Na Sueškem kanalu.

Ob kanalu sladke vode blizu Sueza.

Pogled na sinajski samostan. V ozadju dolina er-Raha.

Wadi es-Sle.

Sinajski samostan sv. Katarine.

Elijeva kapelica.

V samostanski knjižnici.

Vrh Mozesove gore.

Gora sv. Katarine,

Džebel Musa — Mozesova gora.

Jeruzalem, pogled od juga na obzidje Siona
in na Jafska vraia.

Jeruzalem, Kidronska dolina in Oljska gora (vas Silwan).
Pogled od juga.

Jeruzalem, pogled s Kidronske doline na južnovzhodni vogel
tempeljskega zidu.

Stopnice s Siona v Kidronsko dolino. I. in II. postaja križ. pota in lok Ecce homo.

Pot na Golgoto. V. in VI. postaja križevega pota. Vil. in VIII. postaja križevega pota.

Ulica v Asdodu (Azoiu).

Jeruzalem, deveta postaja križevega pota.
V ozadju cerkev Božjega groba.

Beršebska puščava; pogled na jugovzhod.

Z aviom v Ber Šebo: vožnja čez wadi eš'šeri‘a.

Sedmeri studenci v Ber Sebi.

Tabor od zapada. Vidi se avtomobilska cesta,
ki pelje v serpentinah na vrh.

Nazaret od juga. Na sredini cerkev Marijinega oznanjenja.

Gorovje Gelboe.

V ospredju vas Zerln (Jezrael).

Kana galilejska na cesti v Tiberijado.

Tiberijada ob Genezereškem jezeru. Pogled od severa.

Tell Hum.

Razvaline kafarnaumske sinagoge.

Damask od zapada.

V ozadju Arabska puščava.

Palmira.

Ostanki stebrišča. V ozadju tempelj solnčnega boga.

Z avtomobilom čez Arabsko puščavo: zajtrk v puščavi.

Eufrat. Mezopotamski pastir s čredo črnih ovc.

bagdad s pontonskim mostom čez Tigris.

(Avtorjeva last.)

Ziggurat v Uru.

Vidi se severovzhodna stran s trojnimi stopnicami.

Ur, pogled z ziggurata proti jugovzhodu na tempeljski dvor
in na ostanke tempeljskih svetišč.

Ziggural v Uru, južnovzhodne stopnice. Ziggurat v Uru, južnozapadna stena.

Tell Borsippa, južnozapadna stena.. Babilon, ostanki Ištarinih vrat.

Babilon, temelji ziggurala E-temenanki (babilonskega stolpa?).

Eufrat pri Babilonu.

Babilon.

Pogled na razvaline Nebukadrezzarjeve palače.

Kavarna« pri Hille ob Eufratu.

Tell Borsippa od vzhoda.

(Judovsko izročilo trdi, da so to ostanki svetopisemskega
babilonskega stolpa.)

Tell Borsippa.

Vznožje stene na vrhu ziggurata.

Konec železniške proge iz Bagdada proti Mosulu.

Mosul ob Tigrisu, pogled z mosta proti severu.

Razvaline Niniv.

Tell Kujundžik in ostanki mestnega zidu.

Kal‘at Šergat, ostanki ziggurata. V ozadju Tigris.

Beduinska vas,

ki je zgrajena na razvalinah Sargonove palače v Khorsabadu.

Bagdad, glavna ulica.

Bagdad.

Okrogli čoln — goffa — na Tigrisu.

Bagdad, ženska noša.


Jr 'v-

y  * ■ ■ > 9 !?


AAA-.a'


.

■ ■ 1  • r

W:-. ' -Ji«:.:';-;-'::: - . 'V'*:  -k?

■ r r;;-::- v : ' , •


’


M-k


"Vi‘. 'V

%SJ:

£ff*§gfc£':* • '

“'"v /> av .

■

\  /'

f?&£ :

..L-.. ,A


i S .< £*■

* M

• ;, V'; -M'  . ; A ■ />'V'

s v

■

j V‘» iV ■>• •--. . . «,v

•a'-.: ..v. .--'-’ A ••-; \ t;,

AjA

AM

•;tfMfh

J yr :v '-

/


<^.'V

.


;- - V  * J '-v-fe

■ " v ■; M .

• ■■ H i :■■•• ' *...

V- ;

»4f>’

, : -,V

■■■ragiHL, „.

■ • - • /•

-'I • ^ :

;> , j 1 %< : LV ah

.

•<-Aj

M 0 Ši

mi

;■:>.' V'- >,

■ ‘ ■ AOJvJ ! ' '>J ■ 'A :  a-  , vj' -

■ v- . ;• -j % . • ■ •;. *.v;. v \ . - . • .» .V ■, /••-. •■/-••

■ ■ - "

; r rrA-r :,r -.'vAJ ;v r  * * - >■■■

' ■  • J , * ' - J ^ v  . - - - r  .

■ ' • 1


.j. 7 ; r

ngmuimig.v

• •: (^v- ;  vy.

i m®

. ,  - '-■''c &

.  ' •

Mm

ktH

I

mm

M MM



pir?-,

!  * *  J S

:P^Pp,',f:Pp;pk-i"^P'

v t *  . ;  .«r ,!

-

'

\ M  vi’^'

iašiS' i,

mL,,


' P'P "■■•'.

s  N  J

JA'

: : : ’-iW

• •/ ?, 4 . V .

*;


. ^h>

•J v, J

k.v : ;


V*J ' •'.' >. ••', v

/J'.;-': - • ■ • ,f-

^ ' A'. V A A -;4

>;* - *?i,: . ^ • .;• ; • - - "j.v •

" ■' '■ x " a  I V’ ._V', -Vf-if-.;,;- .*•<■

.

J



-

; &f'0£.

r ■ m t-'  f-vW\

-'..''•rv.-v,- » >■' ■ a

:.;. '■ a .'A 1  - . ••' :'L

-.is 7k.. i sQ!4:v;^;,sAAA.;:,, ;

, vkVA .'■ .

■".. ' • v 3 S>

-V

5  Av.AA-vk

A- A--

■ • i ■- r ^-'J 1

.A •:' 'V.*-

i


; 7  A 'P{t- J Pp;P'^ r

'AV' 4  ^ 3 -f':

všm

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000328676