Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. Št. 34.
SLOVE
JA
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Zn inostranstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 21. avgusta 1936.
A
LLAJJLU
Upravništvo : Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Kompromis
Kompromis je beseda tujka, dasi je sedaj močno v rabi. Dr. Glonarjev žepni slovarček tujk jo ima na strani 123. in sicer tako-le: kompromis, lat., dogovor, pogodba, sporazum. Že to razlaganje je dokaz, da je raba te tujke upravičena, ker nobeden izmed naštetili prevodov ne izraža natančno tega, kar si mislimo pri izvirni tuji besedi.
Polizobraženci in tudi nekateri preprosti ljudje hudo radi uporabljajo tuje besede, ker hočejo im-ponirati. Zato je razlaganje razširjenih tujih besed pri nas precej v časteh. Večkrat je pa tak tuj izraz težko čisto natančno obrazložiti. Seveda je tudi polno tujk, ki se čisto lepo in natančno dajo prevesti z enim samim izrazom. Raba takili tu jk je kajpada nepotrebna, zato takih besed resnično izobražen človek ne rabi.
Kompromis kakor rečeno ni take vrste tujka. Ako hočemo ta izraz navadnemu človeku razložiti čisto natančno, pridemo skoraj v zadrego. Izmed prevodov, ki jih navaja dr. Glonarjev slovarček, še najbolj odgovarja sporazum. Ako n. pr. govorimo o kompromisih v zakonu, mislimo pri tem pač nesporazume v posameznih tekočih vprašanjih, kjer zakonca drug drugemu več ali manj popustita ali odnehata. Kompromis bi naj bil torej sporazum, pri katerem je poudarek na popustu ali odnehanju. Sporazum, pri katerem ni treba nikomur nič popustiti ali odnehati, se nikoli ne imenuje kompromis.
Zaradi tega poudarka na popustu ali odnehanju je kompromis vedno nekaj nepopolnega, šibkega, ne slovečega. Pregovor sicer pravi, da pametnejši odneha. Vendar to velja samo za manj važna vprašanja. V važnih, težkih vprašanjih sicer res včasih pametnejši odneha, vendar ti pametnejši že spadajo med tiste, o katerih pravi Sv. pismo: Otroci tega sveta so modrejši. Cerkev nastopa odločno proti kompromisom. Tildi v načelih značaj ne pozna kompromisov. Če hočemo o kom izreči visoko mnenje, pravimo, da je načelen brezkompromisen značaj.
Kompromis igra veliko vlogo v javnem življenju. Ker ima vsak, ki v javnosti igra veliko vlogo, mnogo zavidnikov in sovražnikov, jih ima seveda tudi kompromis. V slovenskem javnem življenju si je pridobil največji sloves kot neizprosen prcganjavec vsake vrste kompromisov dr. Mahnič. Ta je takrat silno razbohotenemu kom-promisarstvu zadal tako hude udarce, da so takratni zagovorniki in zaščitniki kompromisov popolnoma izgubili glave in da je bilo videti, da se v našem javnem življenju kompromisarstvo ne bo več zlepa opomoglo. V resnici ni trajalo dolgo, da je zopet nepričakovano oživelo. Pojavil se je pa spet nevaren nasprotnik v osebi pisatelja Ivana Cankarja. Ta je šibal kompromisarstvo kot uva-ževanje praktičnih razmer, izrabljanje instinkta Št. Petrskega predmestja in Št. Florijanskc doline, tako hudo, kakor prej dr. Mahnič, samo v veliko bolj učinkoviti umetniški obliki.
Slovensko kompromisovstvo v javnem življenju je čudovito žilavo. V zadnjem času se je raz-
bohotilo bol j kakor za časa dr. Mahniča in za časa Ivana Cankarja. Vse naravnost vpije po novem junaku, ki naj bi zopet s silo zamahnil.
Prav posebno vlogo igra kompromis v političnem življenju. V idejnem svetu so nekdaj obstajale struje, ki niso hotele s kompromisom imeti ničesar opraviti. Politične stranke so pa vedno bolj ali manj upoštevale in uporabljale kompromise. Ločile so se med seboj po tem, da so nekatere imele več načel ali točk v programu, glede katerih niso priznale kompromisa, druge manj. Bolj preprosto se je reklo, da so nekatere bolj, druge manj načelne. V novejšem času imajo politične stranke vedno lepša načela in vedno več in hujših kompromisov. V političnem časopisju imenujejo posamezne politične stranke kompromis, ki ga sklenejo same, vedno, zdrav, dober, pošten in pameten kompromis, kompromis, katerega sklenejo nasprotne stranke med seboj, pa je vedno gnil, trlici, slab, nezdrav in škodljiv kompromis.
D—š—r:
Sirite naš list »Slovenijo"!
Potreba delovnega načrta
Ko je izšla pred petimi leti prvič »Slovenija«, se je dalo kar občutiti, kakšen svež veter je zapihal v splošno mrtvilo, v katerem je bila jasna beseda o slovenski misli prej onemogočena! List je takrat samotaril, tedanji mogočniki — jugo-slovenarji — so skrbno gledali, da so »Slovenijo« ignorirali, samo da ne bi njihovi zvesti pripadniki postali pozorni na list, ki bi jih bil utegnil s svojo besedo navsezadnje privaditi na poskus mišljenja z lastno glavo. »Slovenija« si je začrtala izrecno zunajstrankarsko lastnost in si naložila glavno nalogo, da razgiba in izvabi iz mrtvila slovensko izobraženstvo, ki mu je bila in je še namenjena. 1 ri leta je tako životarila in klicala, ne meneč se za sovražne, in če to
ne, pa vsaj
(Dopis.)
ljubosumne poglede naših političnih obrtnikov, katerih ozko obzorje ni dovoljevalo širokega, samo od občutja slovenske misli oplojenega političnega delovanja. Prve razpoke v »granitni stavbi«, ki so se pokazale jeseni leta 1934, so bile na slovenskih tleh hkratu tudi sad njenega vztrajnega tiska, njene poštene in ravne poti.
Slovenska politična misel je stopila na dan, ne zmagoslavna, ne ponižna: stopila je pred oči Slovencev kot nujna stvarnost ki je ne more prekriliti nobena mistika, kot misel, ki nosi pogoje uspeha v sebi sami.
Če katero glasilo, sme »Slovenija« gledati na ta svoj razvoj z zadoščenjem. Ali s tem njeno poslanstvo ni končano, njena odgovornost ni iz-
:er-je
gus 155 pa nega po-
Velika slovenska ustvaritev
Za letošnji Veliki šmaren so bile odkrite v frančiškanski cerkvi v Ljubljani nove slike na presni omet v cerkveni ladji. Ustvaril jih je slovenski umetnik Matej Sternen.
Ljubljanska frančiškanska cerkev stoji že 290 let in je ena izmed najstarejših ljubljanskih c kev. Bila je do 1. J845 neposlikana. Tega leta pa Prešernov sovrstnik in prijatelj Matej Langus poslikal na presno 2 kapeli, od I. 1848 do l. 1855 pa cel strop in ostale 4 kapele, Janez Wolf je pozneje na novo poslikal prvo kapelo od glavi altarju na listni strani. Potres je I. 1895 hudo škodoval Langusovo delo. Po potresu sta Nemca Kastner m Kleinert uničila Langusovo slikarijo in sama napolnila strop. Njiju delo je bilo brez umetniške vrednosti in je bilo tudi tehnično slabo izvršeno, tako da je odpadala barva. Zato je bilo treba odstraniti vse, kar je bilo na obokih pres-biterija in bulije tja do glavnega zidca na stenah.
Že lani je Sternen ustvaril na stropu presbi-terija veliko fresko »Vnebovzetje device Marije (er poslikal na presni omet tudi stene med cei kvenimi okni. Že to delo je bil zgodovinski i godek za našo umetnost in za slovensko kultu Lani je poslikal Sternen okoli 000 nr skupaj « sliko na steni za glavnim oltarjem, ki jo je moral posneti po stari kompoziciji. Letos je pa poslikal vso ladijo na oboku in stenah do glavnega zidca in ladijo nad korom. S tem je umetnik končal veliko delo in ustvaril umetnino, ki bo govorila prihod n j i m stoletjem.
Daritev stare in nove zaveze« oziroma »Zgodba sv. maše« je predmet velike Sternenove freske ladiji. Spodaj proti ve iz stare
ah. i-
«
lo-
ro.
s
.	—v uv-iTivv
'likenni altarju stoje podobi zaveze: Adam m Eva, ki ju goni angel
1]
iz paradiža, v sredi Abraham, ki daruje Izaka, Mojzes, Kajn in Abel, nad to skupino se razteza mavrica, ki deli od prve prihodnjo skupino: Kristusa na križu, ki sc dviga v nebeške višave, pod njim dva angelja, od katerih je prvi obrnjen navzdol, braneč Abrahamu krvavo daritev, drugi, levi pa plava pod Križanim navzgor. Nad Kristusovo glavo oziroma nad križem razprostira roke velik angel j iz višin. Na desni in levi tega drugega prizora stoje skupine prerokov in očakov stare zaveze. Zadnja največja skupina je »Kronanje Marije« v nebeških višavah. Ob Mariji na straneh so angelji, veliki angelj na levi z žezlom, veliki angelj na desni s kadilnico. Nad Marijo je na levi Bog-sin, na desni Bog-oče, nad njima sv. Duh, še višje pa na sredi podoba vere s križem, na straneh pa podoba upanja (s sidrom) in podoba ljubezni. Prav na vrhu te alegorije pa plava spet velik angelj.
la freska je razdeljena v 3 prizore, ki se gode eden nad drugim in je v kompoziciji mojstrska. Posamezni prizori so po velikosti v razmerju 1:2:3, šteto od spodaj navzgor. Že to razmerje samo vpliva harmonično in močno dekorativno. Gledišče za fresko je od kora proti altarju. Zato je tudi zadnja skupina (Kronanje Marije), ki je tudi po vsebini težišče slike, največja po obsegu.
V	barvah je spodnja skupina (Daritev stare zaveze) najbolj stvarna in pisana, ker se godi na zemlji, prav tako predmetna je risarija. Drugi prizor s Kristusom na križu (Daritev nove zaveze) prehaja v barvah že v abstraktnejše tone, v risbi v večje gibanje, ki se v tretjem prizoru razvije v razgibanost in breztelesno barvitost: v nebeško blaženost Marije pri kronanju. Slikarsko naj zanimivejše podobe so angelj, ki podi Adama in Evo iz raj tu in Kajn v spodnji skupini, veliki angelj pod križem, leteč navzgor v drugi skupini, in v tretji Marija sama, čudovita v barvah, osvet-
ljena z reflektirano svetlobo, v modrikastem, zla-tookrastem in belem oblačilu. V prostoru je 14 velikih angeljev in več angeljskih glav, ki vežejo druge podobe med seboj in izpopolnjujejo dejanje, Rolet angeljev je čudovit, perspektivičnih okrajšav, ki so risarske umetnije same zase, niti ne opaziš, ker je celota tako močno podana. Posebnih izvedeniških razmišljanj so vredni per-spektivični problemi Sternenove mojstrske freske.
Glavna freska v ladji je 8 m široka in 20 m dolga; vsa slikarija v ladji in nad korom, kjer je posebna freska »Marija s svetniki in Davidom« z desetimi figurami in z lunetami nad cerkvenimi okni in na kapah med okni, pa meri 700 m2.
Celo to veliko delo je napravil Sternen v štinih mesecih oziroma v 17 tednih, julij Quaglio, začetnik baročnega slikarstva na presno pri nas in veliki freskant, znan po italijanski Benečiji in drugod,^ je slikal kupolo v ljubljanski stolnici 1. 1703 šest tednov. Quaglijeve freske v ti kupoli so merilc okoli 140 m2. QuagIio je bil hiter delavec, dejali so. da kar »piše« po zidu in ne slika. Sternen ga je presegel, ker je izvršil svojo umetnino, ki je petkrat večja kot je bila Q nagli jeva kupola (staro kupolo so podrli okoli 1. 1840 in so z njo izginile Quaglijeve freske), le v trikrat daljšem času: posekal ga je v hitrosti dela skoro dvakrat. Že s (mn je postal Sternen slovenski Matej »fa presto« kot je bil Giorgione italijanski Lucca »fa presto«.
Pomen Sternenove mojstrovine je pa za slovensko umetnost še drug.
Sternen je v tem svojem naj večjem delu združil^ slovensko izročilo iz največ je pretekle dobe naše oblikujoče umetnosti, iz baroka, s sedanjostjo. /aradi tega je Sternenova mojstrovina polna slovenske duhovnosti, ki jo je mogel ustvariti le popolnoma slovenski človek, /aradi tega je liunet-
Stran 2.
SLOVENIJA
črpana. Nasprotno: njeno poslanstvo je postalo dandanes določnejše, še bolj odgovorno. Slovenska politična misel je udarila na plan na mnogih ločenih žariščih, zavojevala je hkratu skupine, ki se vzajemno niso poznale in ki si zato tudi niso zaupale, temveč se prav zaradi tega tu in tam celo polasale. Razkropljenost, nezaupanje in prepire je rodila preprosta okolnost, da pri nas noben javni gib, zlasti pa ne kak spontani gib, ni svoboden, temveč je izpostavljen nadzorovanju po ljudeh, ki nimajo nobene moralične pravice do tega posla. Nesvobodnost javnih gibanj hrani v sebi nasledek, da so mogoči razgovori, diskusije fn razmišljanja samo v najožjih prijateljskih družbah, v katerih sc udje vzajemno poznajo in so osebni prijatelji, ki pa so nasproti vsakršnemu novodošlccu nezaupni. Razkropljenost pripadnikov slovenske politične misli je kaj naraven začetek združevanja v danih razmerah. Začetek je ta čas že za nami. V slovenski zemlji že delujejo politične struje, ki so se zapisale slovenski politični misli v vsem njenem družbenem in gospodarskem pomenu. Struje, ki so sklenile, da bodo delovale složno, da se bodo podpirale in da sprejmejo v svoje skupne vrste še tudi nove, ena-kostremeče skupine. Vse te struje ne bodo imele nasprotnika samo v dejanskem stanju; kolikor bolj se bodo zbirale, tem ostreje se bo pokazal še osebni nasprotnik, ki bo skuša! zanesti razdore, netiti staro nezaupanje, podtikati nepristne pripadnike in ovaduhe, in če drugače ne bo šlo, si prisvojiti videz, da je le on pravi in porokovani varuh slovenske politične misli, Zadnja oblika »polena« zoper nove, zdrave in od preteklosti domače politične prakse odrezane toke je najnevarnejša in smo jo že mogli opaziti. Najnevarnejša pa je zato, ker je sposobna skvariti občni slovenski značaj naše misli in ga potisniti na Frokrustovo posteljo strankarskega gesla, ki bo cenil dobre in slane Slovence spet po tem, ali pripadajo zveličavni stranki ali ne in ah' slepo sledijo od nikogar izvoljenim voditeljem ali ne, s tem jih pa ponižati na drobtinčarske opor-tu niste.
Današnja in prihodnja naloga »Slovenije« bo prav v tem, da bo s svojim stvarnim in nestrankarskim tiskom varovala čistost slovenske politične misli kot program Slovencev brez ozira na strankarsko pripadnost, da bo torej dvigala slovensko politično misel nad dnevno strankarsko povprečje in nadzorovala vse, ki zatrjujejo za svoje politično delovanje zvestobo tej misli. Taka tribuna, ki bo obravnavala slovenska vprašanja s stvarnega, nestrankarskega gledišča, bo Slovencem prav zdaj najpotrebnejša. Tako nalogo je izvrševala »Slovenija« že doslej, ta naloga zadobi zdaj samo jasnejše lice, ta naloga naj pa zadobi zdaj tudi — sistematično ureditev.
Zakaj političnim gibanjem, katerih gonilo je slovenska politična misel, je potreben do podrobnosti izdelan delovni načrt, tisto delo, ki ga pri starih strankah še nikdar nismo doživeli. Pri teh je bil najvažnejši trenutek tisti, ko so štele za sestavo vlade in ko so licitirale navzdol osebne zahteve tistih, ki naj bi zasedli darovane stolčke. Še nikdar ni kaka slovenska politična skupina nastopila oblast, priložnost za delo z načrtom, kakšno delo je slovenski zemlji potrebno, v kateri vrsti je treba zadovoljiti življenjske potrebe
nina, ki ima vrednost za stoletja, ker je tudi oblikovno in tehnično na višku.
Sternen je upodobil nebesa. Tudi naši veliki freskanti iz začetka in srede 18. stoletja so slikali prizore v nebesih, vendar pa le v iluzionističnih višavah in so v glavnem podajali dogajanja na zemlji. Tudi največja in najboljša slovenska freska iz 18.stoletja, llovškovo »Vnebovzetje in življenje Marije« na Sladki gori je tako zasnovano. Slovenski barokisti so komponirali iz kroga v višino, Sternen je komponiral brez shem v prostor. Sternenu je glavno veliko zračne plastike in razdelitev podob v prostoru. Matevž Langus je svoje freske izvrševal na način slikanja z oljnato barvo; še na ostankih Langusove slikarije na ljubljanskem frančiškanskem stropu so bile videti pri očeh podob vejice na trepalnicah. Sternen pa je slikal na široko tako, kot so delali italijanski freskanti v 16. stoletju (Michelangelo) in tudi slovenski v baroku. Ima pa povrh tisto zračnost in skladnost barv, ki jo je začel v freskah Tiepolo, in neposrednost, ki jo je prinesel impresionizem. S to impresionistično čustveno neposrednostjo vpliva Sternenovo delo, ki bi ga imenovali lahko tudi »angelska freska« zaradi množine in dovršenosti angeljskih figur, globoko na gledalca in ga potegne s seboj. Iz Sternenove mojstrovine diha velika harmonija.
Ko so odkrili 24. septembra 1703 v ljubljanski stolni cerkvi Quaglijeve freske v kupoli, je drvelo ljudstvo iz Ljubljane in cele dežele gledat ta »čudež«, kakor pripoveduje dr. Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher). Kdo se je pa zmenil za odkritje velike slovenske umetnostne ustvaritve kot so Sternenove freske? Še v Ljubljani ne ve štiri petine ljudi za ta dogodek. Kur naprej naj piše naša žurnalja o berlinski »Olimpiadi« (še ime je napačno),
D. J. R-i.
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije«!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«.
slovenske zemlje in Slovencev, in prav ta nepripravljenost,
da je treba vsako maloto šele s pomočjo javnega mnenja naravnost izpraskati z roba mize.
Zato zahteva čas že danes, da dobimo Slovenci kedaj vendarle delovni načrt slovenske politike, ki ne bo zaklenjen v strankarskih aktovkah, temveč nadstrankarski, vsem Slovencem koristen. na vse Slovence misleč.
Delo pri sestavi načrta, sprejemanju predlogov, oblikovanju teženj in potreb, zbiranju gradiva, je delo, ki daje slovenskim izobražencem priliko, da zasujejo prepad med seboj in med delovnim ljudstvom, da premagajo svojo odtujenost od ljudskih utripov, od ljudskega hotenja. Daje edino priložnost, da se slovensko razumništvo zbudi- iz mrtvila in kruhoborstva. Pri tem delu bodo potrebni pravniki, zdravniki, tehniki, agro-
Ob osemstoletnici
1.
Slovensko ljudstvo je lani ob evharističnem kongresu v Ljubljani dokazalo vsemu domačemu in tujemu svetu, kako visok in širok je njegov etični nivo. Vzorna discipliniranost, ki so se ji zlasti čudili zastopniki naše vojske, spontana enodušnost vse prave slovenske Slovenije in iskrena, prav nič prisiljena vseslovenska zavednost in pobožnost so slovesno pričale o veliki kulturnosti našega ljudstva.
Vsem, ki so bili navzočni, so tisti nepozabni dnevi, čisto živi in gorki, še zdaj v spominu.
In kakor se pobožni misijoni po župnijah radi ob prvi obletnici praznujejo z obnovo, s ponovitvijo poglavitnih pobožnosti, tako se je letos primerilo, da je zgodovina sama pokazala, kje in kako naj se ponovi ljubljanski evharistični kon-res, pokazala tako, da nas je speljala v Stično, jer je vpričo deset in deset tisoč ljudskih zastopnikov iz vseh slovenskih krajev najslovesne je obnovila evharistični kongres in prav samostansko skromno, ponižno poveličali! slavno
osemstoletnico stiskih belili menihov.
O	pomenu, ki ga ima ponovitev evharističnega kongresa, pišejo in so pisala poklicna peresa; nas za to priliko bolj zanima stiška osemstoletnica.
2.
Nam. ki živimo v dobi raznih evolucij in revolucij, morajo biti kar všeč stiški beli menihi.
Ti možje so zmerom vedeli, kaj hočejo. Usoda jih je poslala med nas v najtemnejšem srednjem veku. In beli, kakor po duši in vsem svojem delu, so začeli prižigati luč prosvete in do ta čas neznane časti, ki gresta tudi preprostemu človeku in njegovemu poštenemu delu.
Prihod belih menihov na Dolenjsko je bil začetek trdne in trajne revolucije tistega še na pol poganskega in splošno zanemarjenega časa.
3.
Sveti Bernard, začetnik belih menihov iz cistercijanskega reda, je bil disident gosposkega benediktinskega reda, ker mu je le-ta, posnetek in zmnožek svojega časa, ta čas živel preohlapno in premalo sveto. Uprl se je življenju, ki ga njegova sveta duša ni marala, moško in očitno se je obenem uprlo še nekoliko menihov tovarišev. Z njimi je ustanovil cistercijanski red.
Cistercijani so torej bili gosposki sinovi svetega Benedikta in so postali ponižni bratje svetega Bernarda. Njih nastop je pomenil prevrat, revolucijo. Čas ga je razumel, zgodovina ga je označila: »Benedictus montes, Bernardus valles amabat« — Benediktinci živijo sami zase po samotnih višinah, cistercijani pa so se z vso ljubeznijo ponižali v nižave, na polje, da bi sredi kmečkega ljudstva živeli, delali in trpeli.
Kmečko delo, ki se mu beli stiški menihi posvečajo, vsak po svoji moči in nadarjenosti, nas zbližuje z njimi prav posebno. Spoštujemo jih in radi imamo, ker vemo, da je vse njih prizadevanje v velik prid našega kmečkega ljudstva.
Sveti Bernard je bil velika osebnost. Bil je velik plemič po rojstvu in po duši. Vse ga je spoštovalo in ljubilo. Njegova beseda je prav dosti zalegla na kraljevem dvoru; tako je bila veljavna, da je odločilno krotila tudi sito prešer-nost in tresorito prepirljivost samovoljnih mogotcev. Moli in delaj, je bil njegov nauk, ki je udaril trajen pečat vsemu cistercijanskemu redu.
3.
Po vsem Dolenjskem in po nekaterih krajih na Gorenjskem in na Štajerskem se sledovi tega pečata poznajo še zdaj. Na Dolenjskem ga skoraj
nomi, filozofi, absolventi strokovnih šol, trgovski in finančni izvedenci, znanstveniki, poznavalci strokovnih gibanj in stremljenj najetega delavstva, kmečki in obrtni izvedenci, vsi, prav vsi stanovi, ki jih oploja izobrazba, ustvarja pa družbeno in gospodarsko življenje Slovencev. Sestava delovnega načrta slovenske politike prihodnjosti bo veliko delo, katerega dobršni del bo obstajal v razporeditvi nujnosti, s katero se naj uresničijo posamezne potrebe in zahteve, dokaj težaven del bo natančen seznam ovir, ki jih je nametalo osemnajstletno »državotvorstvo« jugoslovcnar jev in podobnih oportunistov, ki pa jih bo treba eno za drugo odstraniti, da bo njiva razorana in sposobna za novo setev, naporno delo bo v ugotovitvi vsega, kar so dosedanji upravljači zapravili, podrli in odnesli, da bomo vedeli, kakšna povračila so nam potrebna, katere naše pridobitve se nam morajo povrniti itd. itd. Tako lepe naloge slovenski izobraženci še niso imeli, pa tudi ne tako težke. Dajte, zganite se! Zvežite se, posvetujte se in osvojite, kar ste našli za prav v pravi slovenski zavesti. Potem pa — obvestite ljudstvo, da bo začutilo, da v novi slovenski politiki ni več mesta Ion u na mandate, na stolčke, na »blago-naklonjenost merodajnih«, na drobtine, ki z desno prihajajo, z levo roko pa odhajajo, temveč da se je slovenski izobraženec znašel v eni vrsti z delovnim ljudstvom v delu za vse. »Slovenija« bo brez dvoma tej nalogi služila z vso vnemo.
stiškega samostana
ni kraja, kjer se ne bi poznala stiška roka, najsi nam oči hodijo po udelani zemlji njiv ali vinogradov, po cestah in potih, po vaseh in cerkvah.
Stiski menihi so nam všeč tudi kot kmečka gospoda.
Kakor vsi taki, so tudi oni bili graščaki z gospodarskim sistemom služnosti in tlačanstva, vendar pa niso poznali gosposke prešernosti in perverzne krutosti, ki sta ponekod bili notranji in zunanji prilastek tedanje graščinske gosposke. Svoje podložnike so z dobrim zgledom učili krščanskega življenja in poštenega dela, posebno pa umnega kmetovanja.
Stiškiin podložnikom se ni slabo godilo. Vsakdo je vedel, da mu je življenje pod krivo opaiovo palico najvarnejše, najboljše in najmirnejše. Pravilnost te misli se je izkazovala ob hudih časih. Stiški samostan je zmerom imel odprte roke in sočutno srce za vse, ki so bili potrebni pomoči, gmotne ali duhovne.
4.
Stari stiški menihi so uradovali slovensko in tudi sicer pisali slovensko že sto in petdeset let, preden nam je Bog poslal Primoža Trubarja. Stiški slovenski rokopisi so skoraj najstarejši naši pisani jezikovni spomeniki.
Stični gre tudi čast, da je bila prva, ki je v naših krajih organizirala in podpirala nižje in višje šolstvo.
V	stiškem samostanu je bila nekaka srednja šola, ki je vzgajala meniški naraščaj in šolala tudi posvetne dečke. Iz nje smo dobili skladatelja Jakoba Petelina-Gallusa, učenega zdravnika in prirodosloven Marka Grbca, dramatika in histerika Antona Linharta in učenjaka Martina Kuralta, da izmed vseh premnogih omenimo samo te štiri, še zdaj znane može slovenske kulture.
Stiški samostan je rad podpiral znanost in umetnost. Tudi Academio operosorum — akademijo znanosti, ki so jo ustanovili I. 1693. v Ljubljani. ni prezrl, marveč ji je močno pomagal.
Stiški menihi so bili učeni možje. Imeli so velikansko knjižnico. Ko je cesar Jožef II. I. 1784. zatrl samostan, so jo vladni komisarji nekaj po-zgubili, nekaj razpršili na vse štiri vetrove velikega cesarstva, ostanek na poteknili v kleti ljubljanske kmetijske družbe, odkoder jo je za prvo in največjo doto dobila »Licealna knjižnica v Ljubljani«, ki se je tista leta ustanovila.
Razvlekli so tudi samostansko lekarno, ki so iz nje po menihu zdravniku bolni tlačani brezplačno dobivali zdravila. Tako velike lekarne ni bilo zlepa nikjer več v vsej razsežni Avstriji.
5.
Cesar Jožef II. je bil bistra glava. Skoraj vsi njegovi reformacijski nameni so bili pametni. Nesreča je bila le, da so mu jih pridili in maličili malopridni svetovalci.
Prav mnogih samostanov, ki jih je zdrobila njegova prenagla roka, res ni bilo škoda. Razgon učetni h in delavnih stiških menihov pa je bilo krivično dejanje.
Sedanji stiški menihi, nasledniki starih svojih prednikov, tudi ne živijo brezdelno.
Dobroto njihovega dela čuti skoraj vsa Dolenjska. Ustanovili so elektrarno zase in za vso Stično in napravili sirarno in prekajevalnico svinjine. Ko kmet ne dobi denarja skoraj od nikoder, lahko vsaj nekaj iztrži za mleko, ki ga prodaja meniški sirarni, in s prodajo prašičev v prekajevalnico. Da mu jih ni treba prav pod ceno dajati v golt oderuhom in goljufom.
Bog daj srečo in božjega blagoslova belim sti-škim menihom za vezilo njihove
osemstoletnice.	Iv.	Z.
SLOVENIJA
Stran 3.
Primer Gradnik
»Juiro« z cine 30. julija (936 je objavilo zahvalno pismo kranjskega dekana gosp. Matije Š k e r b c a gosp. flrju. G r a d n i k u v dokaz neoporečnosti sodniškega poslovanja g. dr. Gradnika oh šenčurskem procesu. S tem pismom je Hotelo »Jutro« zaznamovati »Slovenčev« pristavek »znani preiskovalni sodnik šenčurskih dogodkov« kot krivico. Kranjski dekan je nato v »Slovencu« z dne 2. avgusta 1936 obrazložil pobudo, zaradi katere je napisal dotično pismo po končani preiskavi, torej pred odločitvijo, ali bo obtožen ali ne, v zmoti, da je ta odločitev že padla, njemu v prid, g. dr. Gradniku pa v zaslugo. Rkratu objavlja v kranjskem »Gorenjcu« spomine na tiste dni, v katerih se bo gotovo, če se že ni, dotaknil tudi svoje zahvale, ki jo je ob zaključku glavne razprave, pred izrekom razsodbe, naslovil na senat Državnega sodišča za zaščito države v imenu vseh šenčurskih obdolžencev. Bil je potem obsojen na leto dni.
I udi »Slovenija« je že omenila premestitev g. flr. Gradnika, in sicer v zvezi z razločnim negodovanjem jutranjih ljudi nad okolnostjo. da je bil g. dr. Gradnik premeščen, kakor da se je že s samo premestitvijo navedenega sodnika pripetila nekakšna nezakonitost, ki bije teni bol j v lice, ker je zadela nacionalno, t. j. jugoslovenarsko mislečega sodnika. »Slovenija« je pravilno opozorila, da bi morali videti nacionalisti — pa čeprav gre tudi za g. dr. Gradnika, ki ga moramo šteti tja ne samo po volji jutranjih ljudi, temveč tudi po izkušnjah onih političnih obsojencev, ki so tvegali zoper sodbe prve stopnje prizive — v premestitvah med južne brate odliko, ne pa kazen. S tega zrelišča »Slovenija« ne razume, zakaj Se »Jutro« šopiri in zakaj so jutranji ljudje kot režimniki pošiljali tja natančno samo take, o katerih so pisali, da so protidržavotvorni, separatisti, punktaši itd. Taka kritika »J ut rovega« negodovanja je bila vsekakor na mestu. Podoba je, da jutranji ljudje prav dobro vedo, da premeščanje nacionalno, t. j. jugoslovenarsko mislečih, ni koristno privlačnosti jugoslovenarstva, posebno ako mislijo tako iz dobre vere, naivnosti ali lenivosti in nesamostojnosti, in ne iz spekulativnosti (kakor jutranji ljudje sami med seboj).
Zato mislimo, da ta skušnja jutranjim ljudem ni neznana in da so s premestitvami neljubih oseb v južne kraje — tudi v sodni stroki — izbili prav za prav davkraten dobiček. Dobili so mesta za »ljube osebe« in se otresli samo takih, ki jih služba v južnih krajih ne more več — pokvariti.
V	časopisno kvalifikacijo sodniškega delovanja g. dr. Gradnika se načeloma ne spuščam. Preveč se zavedam pojmovanja sodniške nedotakljivosti,
Darujte za tiskovni sklad
»SLOVENIJE«
čeprav še ni uveljavljena. S tega vidika ne prikrivam, da imam glede pametnosti »Slovenčevega« pristavka pomisleke. Ali da se bo videlo in zapomnilo, s kakšno hinavščino skušajo jutranji ljudje razpihati premestitev g. dr. Gradnika v Split (v isti stopnji in v istem draginjskem razredu) v krivico, ki je bila menda storjena na stebru državne misli, povem to-le:
Isto »Jutro«, ki se danes zgraža nad »Slovenčevim« pristavkom, je oktobra 1933 z razprtim tiskom, na prvi strani 'in v obliki brzojava iz Belgrada poročalo ne samo o tem, da je Državni svet z bliskovito naglico razveljavil razsodbo celjskega upravnega sodišča, s katero je konfinacija nekih politikov bila proglašena za nezakonito, temveč v zvezi s tem tudi o tem, da so vsi sodniki celjskega upravnega sodišča s predsednikom vred »bili po potrebi službe« upokojeni. Takrat je vsakdo vedel in je »Jutro« ta vtis tudi hotelo, da je bilo upravno sodišče v Celju obglavljeno, ker so členi senata imeli pogum biti v svoji službi drugačnega mnenja kot dr. Kramer, Pucelj in dr. Marušič, ki je kot ban odredil nezakonito konfinacijo. (Takratno veselje »Jutra« nad omenjenim decimiranjem pa tega dnevnika letos ni oviralo, da ne bi zapisalo: »Znano je, da smo imeli glede teh konfinacij svoje posebne poglede«, namreč odklonilne!) Zahteva nekih odvetnikov, da bi se ljubljanska odvetniška zbornica uradno uprla takemu početju, je naletela na gluha ušesa z izrecno motivacijo, da bi protestiranje ne bilo »varno« za zbornico...
Isto »Jutro« je že leta 1931 z zadoščenjem objavljalo premestitve rednih sodnikov, ki 8. novembra niso šli na volišče in oddali »glasu« za gg. Živkoviča in dr. Kramerja. Zato pa je molčalo ko riba. ko se je leta 1934 Maksimovič maščeval za izsiljeno upokojitev celjskih upravnih sodnikov tako. da je nenadno upokojil dva višja sodnika. o katerih je veljalo, da sta ljubljanskim in mariborskim jugoslovenarjem posebno pri srcu. S tem je Maksimovič razločno pokazal, da se je izvršila upokojitev celjskih upravnih sodnikov samo na zahtevo politikov iz Slovenije. S tem smo pa tudi že pri viru: namreč, da so se premestitve sodnikov pod režimom edino mogočega orodja državne politike izvajale izključno po zahtevali strankarskih mogotcev, da je bilo sodstvo natančno tak plen strankarije, kakor sploh vsako javno nameščenje. Za tako početje in za tako sistematično dosledno početje je bilo treba podstave, in te so si prav dr. Kramer in Pucelj kot. ministra vlade »nacionalne koncentracije« in dr. Marušič kot dravobanski ban preskrbeli s suspenzijo sodniške stalnosti, ki jo je celo diktatorski režim pustil pri miru. To so navedeni in njihovi listi proglašali za »uvajanje nove demokraci je«.
Slovenski sodniki naj si dobro zapomnijo, kdo jim je odvzel sodniško stalnost, slovenska javnost pa naj po tem ceni današnje »demokratične disertacije« dr. Kramerja, Puclja in dr. Marušiča v senatu.	Slovenski odvetnik.
Opazovalec
Izbran fižol
41.
Korenit prevod
Nedavno je bolgarska plesna družina obiskovala slovenska mesta in pokazala nekaj zgledov bolgarskega narodnega plesa. Pri predstavah so delili tiskane programe v bolgarščini, iz katerih ste smeli pri mnogih točkah najti pristavek »narodna igra«, t. j. po slovensko: narodni ali ljudski ples. Tak program so delili tudi na Jesenicah v sokolskem domu, kjer je zastopnik gostitelja, patentiran jugosloven, prevajal naslove točk programa. In ta prevajalec je prekrstil bolgarsko »narodno igro« naravnost v »nacionalno kolo«. Tako in nič drugače.
42.
Skrivalnica
Že ko je jutranji poročevalec opisoval vzvišene dogodke kongresa JNS, smo opazili izredno poudarjanje okolnosti, da so se kongresa udeležili baje v prvi vrsti in najbolj številno predstavniki kmeta in delavca. Laskanje preprostim ljudem se nam je zdelo sumljivo pri stranki, ki so ji vrhovi nabasani samih odslovljenih ministrov in banov, katerih demokratičnost in priljubljenost sta naravnost prislovični, ali samo med narekovaji. Isto laskanje in sumljivo poudarjanje se je ponovilo v poročilu o »nad vse uspeli« banovinski konferenci dravobanski h janezov, prvi po »krasnem« kongresu. Tudi te se je udeležilo izmed dravoban-skih pripadnikov zelo veliko »predstavnikov našega nacionalnega delavstvu in kmeta«.
Pregledali smo zato imena tistih, ki so se iz našega okraja udeležili kongresa in ki jih je »Jutro« naštelo, pa smo opazili, da je tukajšnja okraj-
na organizacija poslala na kongres dva vele-ugledna zastopnika, ki nimata niti enega javnega mandata stranke, ne na občini, ne v kakem »sre-slcem« odboru, pa niti v organih stranke same. Poslala je torej na pomladitveni kongres kar dva »frajtarja«. Tudi 9. avgusta, ko se je vršila banovinska konferenca, smo videli v domačem kraju kar zaporedoma vse glavne in za početje JNS odgovorne krajevne voditelje, iz česar sklepamo, da se »nad vse uspele« banovinske konference niso udeležili. Saj janezi. posebno kadar niso pri vladi, vendar ne znajo biti na dveh krajih hkrati. In tako se nam vsiljujejo vprašanja: ali se mogoče resnični krajevni voditelji nacionalne misli v okrajnih in občinskih organizacijah JNS ta čas skrivajo, ali ne štejejo za primerno, da se javnost spominja, h kateri stranki pripadajo, ali proučujejo, pod kakšno drugačno značko in v katerem boljšem trenutku bi se spet porinili v ospredje, da rešijo ta »mili narod« od »elementov«? Talca vprašanja se nam vsiljujejo, ker smo po padcu Jevtiča, ki je pomenil zadnjo varianto javnega zastavljanja lastnih oseb teli voditeljev, slišali, kako je aktivni vodilni funkcionar okrajne organizacije prostodušno zabavljal čez JNS ali kako je aktivni »narodni poslanec«, ud kluba JNS, mirno zatrjeval, da ga šteje samo »Jutro« med ude stranke, da pa on to ni. Kdo povede nas in »mili narod« iz teli skrivalnic na jasno?	Z.
krat je šlo težko, celo prav težko, a šlo je. Sedaj izhaja že peto leto. Še vedno se bori s težavami. Ne bomo prikrivali: nekaj ji je škodovalo lansko znižanje plač, nekaj stavka v tiskarski stroki, ko je morala za več mesecev prenehati. Uredništvo in uprava se trudita, da izgubljeno kolikor mogoče popravita. Je pa to tudi stvar naših naročnikov in prijateljev, predvsem tistih, ki so nam od vsega začetka zvesti. Te prosimo v prvi vrsti, da nam priskočijo na pomoč z nabiranjem novih naročnikov. Dobrodošli so nam tudi samo naslovi takih, ki z mislijo, ki jo zastopa »Slovenija«, soglašajo, pa nanjo še niso naročeni! Pošljite nam jih. Oglasilo se je sicer že mnogo novih naročnikov, a še vedno ne toliko, da bi lista obstoj bil popolnoma zagotovljen. Vabimo prav posebno mladino, ker prav njej utira list pot v boljšo bodočnost.
Opozarjamo in vabimo
»Slovenija« je začela izhajati v najtežjih časih, ko je bila vsaka svobodna beseda popolnoma zatrta. Mnogi se je niso upali naročiti, drugi so jo dobivali v ovitku. Vzdržala je, vzdržala s pomočjo naročnikov. Drugih virov ni imela. Dosti-
Nemško prodiranje na Balkan
»Slovenija« je bila med prvimi, ki je izrekla sum o potovanju dr. Schachta po Balkanu. Zdaj se oglaša tudi drugo časopisje, tako balkansko kakor drugo evropsko, pred vsem francosko in angleško. Nekoliko pozno, ker Schacht je prišel, da samo zaključi, kar je bilo že davno pripravljeno z največjo previdnostjo.
Romunski listi odklanjajo način trgovanja z Nemčijo, kakor si ga je bil zamislil dr. Schacht. Nemčija reflektira v prvi vrsti na ondotno nafto, Romuni so pa zoper izmenjavo na osnovi slabe nemške valute. Razen nacistično orientiranih fašistov so vse romunske ljudske skupine tudi sicer zoper tretjemu cesarstvu naklonjeno gospodarsko politiko.
V	Bolgariji so prav ob prihodu dr. Schachta dobila notranja nasprotstva posebno akuten značaj. Vse demokratično usmerjene skupine,, ki imajo nedvomno večino med narodom, so zoper vsako sodelovanje z državami s fašističnimi režimi. Zahtevajo vrnitev tirnavske ustave in sploh državljanskih političnih svoboščin.
Na zlasti hud odpor je naletela tretjemu cesarstvu prijazna politika v Grčiji, kjer je vlada pod pretvezo, da gre zoper komunistično nevarnost, razglasila obsedno stanje in razpustila parlament, ne da bi obenem določila dan volitev, kakor to predpisuje ustava. Recept za svoje postopanje si je seve izposodila v Berlinu.
Dogodki na Balkanu so obrnili nase tudi pozornost francoskih in angleških gospodarskih krogov. Angleški »Great Britain and East« pa prinaša članek Johna Browna, ki v njem pravi, da so v Jugoslaviji na dnevnem redu velika javna dela. Namerava da se zgraditi tudi tri glavne železniške proge in sicer: Peč—Kotor, Kučevo— romunska meja in Banja Luka—Belgrad. Pisec zatrjuje, da so za prevzem javnih del najbol j delavni Nemci. V notranjem ministrstvu mu je bilo rečeno: »Zadnje pogodbe so odšle vse v Nemčijo — nemški agentje so nas nadlegovali mesece in mesece. Iz vaše države (Anglije) smo videli samo enega človeka.«
I	u nekaj ni zdravo. Vsa dela dobivajo tujci, pred vsem Nemci, domača podjetja pa propadajo. Zadnjega razpisa za zgradbo cest v Mariboru sta se udeležili samo dve podjetji, ker ostala nimajo orodja, kredita pa ni nikjer ...
Grški list »Makedonija« podčrtava v dopisu iz Londona zaskrbljenost angleških uradnih krogov zastran vedno večjega prodiranja npmške podjetnosti na Balkan. Zadnji obisk dr. Schachta in nemška taktika, da bi se v Nemčijo uvažalo čim več kmetijskih pridelkov iu sirovi-n brez prejšnje določitve cen, ima za nasledek občutno napredovanje nemškega gospodarstva. S svojo taktiko je Nemčiji uspelo, mnogim proizvodom zvišati cene nad cene na mednarodnem tržišču, ki jih ne plačuje z zdravo valuto. Tako je pritegnila na sebe blago večine držav in odrinila druge kupce, robo pa plačuje s svojimi industrij?« imi izdelki po ceni, ki so znatno višje od onih na mednarodnem trgu. Nemčija je s svojo taktiko uspela, da je naredila obubožane države Podonavja in države na Balkanu za svoje poverjenike, pogodbene poverjenike. One dajejo Nemčiji obvezna brezobrestna posojila, za katera dobivajo industrijske izdelke, ki jim določa cene Nemčija.
V	načrtu dr. Schachta je očividno, dostavlja »Jugosl. Lloyd«, da služijo balkanske države Nemčiji kot most do Perzije. S tem si ustvarja svoj pridobitni in hkrati politični predor na Vzhod.
Posledice te politike začenjamo čutiti tudi Slovenci in jih bomo v bližnji bodočnosti še bolj.
S pomočjo nemškega kapitala se industrija na Slovenskem polagoma demontira in na njen račun ustvarja pogoje zanjo drugod. S slepoto j.e udarjen, kdor misli, da nam je tako ravnanje v gospodarsko ali politično korist. Rudniki na Slovenskem hirajo, delavci delajo za najnižje mezde, pa še komaj vzdržujejo v tekmi z enakimi podjetji
Stran 4.
SLOVENIJA
Vodja
Spisal srbski Radoje M. Domanovic. — (Nadaljevanje.)
drugod, kjer so življenjski pogoji na čisto primitivni stopnji. Kapital si pač išče terišča za svojo ekspanzivnost tam, kjer je možnost izkoriščanja večja. Slovenski človek zato ne verjame sirenskim glasovom o blagodati, ki da jo prinaša k nam kapital tretjega cesarstva.	M.
Slovencem se dobro godi...
V	obrambi za Zenico v Bosni, kjer razširjajo ondotne železarne s pomočjo kapitala iz tretjega cesarstva, se je iznebila sarajevska »Jugosl. pošta« tudi te-le: »Jeseničani menda ne mislijo, da se jim bo zagotovila predpravica na visoke zaslužke in na višjo življenjsko raven.«
Ali ste poravnali naročnino?
Pisec nemara še nikoli ni bil na Jesenicah in sploh ne ve, kako živi naš človek; če je bil, je pa gotovo prišel samo v »banjo«, kjer seveda ni mogel videti, kako živita slovenski delavec in kmet. Beseda »Jugosl. pošte« je čisto jugoslovenarska, ki ni noben dokaz, ne za Zenico, ne za Jesenice. Sploh se pa že kažejo posledice nacističnega vpliva na Balkanu; prvi jih bomo začutili Slovenci, na vrsto pridejo pa tudi tisti, ki jih »Jugosl. pošta« danes zagovarja. Da le ne bo prepozno.
Mali zapiski
Prepovedana knjiga.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepove-dalo prodajati in širiti knjigo »Drhtaji duše«, ki je izšla v Zagrebu.
Naša sramota.
Slovenski minister je dejal nekoč: »Največ ovadb v mojem področju je iz Slovenije; sram me je, da se tako razgaljamo pred Srbi. Oni nam to tudi očitajo.« Nasproti nekdanjim skrivnim ovadbam prihajajo zadnji čas v modo spet javne, kakor v časih Šušteršiča in Tavčarja. Mnogi mislijo, da se tistega, kar je moda, ni sramovati, pa če je še tako nemoralno. Pogostnost le otopi čut, ne naredi pa nemorale za moralno. K sreči se je že preprosti človek naučil čitati med vrsticami, da lahko samostojno loči plevel od zrnja. V čast nam pa denunciranje nasprotnika vseeno ni — brez ozira na to, da se kolo časa suče iii da ima vsaka palica dva konca. Na kakšen dober zgled se bo mogel ovadeni sklicevati, če se razmere spremenijo?	..I-	,i	*	:	1	1	'	!	'
’	!	Zoper	trojanskega	konja.
V ljubljanski Delavski zbornici so spoznali veliko nevarnost: vsiliti jim hočejo konja, ki ni me drugega kakor prava pravcata trojanska zver. Razumljivo, da so vsi klubi zoper takega tovariša.
Oliinpiada in Čehi.
V češkem listu »Lidove Noviny« piše predte-lovadkinja M. Provaznikova: »V prostih vajah je bilo naše moštvo skoraj brez napak. Pa je vendar dobilo samo 56 od 70 dosegljivih točk. Če bi dobili 60 točk, kar smo po pravici pričakovali, bi zmagali mi. Neizmerno sem hvaležna vrsti, da se m dala vznemiriti in je vzdržala do kraja.« Podobnih pritožb bi lahko navedli nešteto, ne samo čeških, ampak tudi iz listov drugih narodov. Po teh sodbah sodeč je bila vsa olimpiada samo reklama v prid tretjega cesarstva. Nemčiji je bilo priznano na njej i., Jugoslaviji pa 24. mesto...
Gibanje za demokracijo na Poljskem.
Kakor v Bolgariji, narašča tudi na Poljskem gibanje za združenje vseh demokratičnih sil. Zlasti med kmečkim ljudstvom dobiva to gibanje tal. Vse protifašistično usmerjene skupine zahtevajo demokratično ustavo, svobodne volitve, demokratizacijo samouprav, svobodo besede, tiska in združevanja, politično amnestijo, preganjanje korupcije itd. 15. t. m. so bile po vsem Poljskem velikanske manifestacije za te zahteve. Vlada je ta dan sicer proglasila za narodni praznik, v spomin na zmago nad boljševiki, organizirala je tudi velike vojaške parade in celo odredila, koliko največ sme biti ljudi na opozicionalnih manifestacijah; toda zaman. Pripravlja tudi ustanovitev svoje stranke od zgoraj navzdol. Gibanje je že tako močno, da se ne bo dalo zatreti. Posebno narašča odpor zoper zvezo s fašistično Nemčijo.
Zanimivi procesi na vidiku.
V	Ljubljani so v teku razne preiskave, ki se utegnejo končati pred sodiščem. Pripravljajo se pa še nove ovadbe. Po vsebini in osebah, ki igrajo v njih vlogo, bodo nekatere pravde politične pravde, čeprav je njih jedro vse prej kakor politično. V nekaj primerih so menda poskusili s posredovanjem, a brez uspeha. Da bi le bili zastonj vsi vzdihi za tistimi časi, ko so lahko izginjali spisi in se je marsikaj dalo narediti tako »po domače«- ‘J
Tako je minil prvi dan in z istim uspehom je minilo še nekoliko dni. Nič večje važnosti, samo malotne ovire: strmoglavili so v jarek, v strugo, zadeli na plot, na ograjo, na bodečo nežo, nekaj jih je zlomilo noge ali roke, ranilo glave, toda vse te muke so prenesli. Nekateri starci so jim propadli, pa so bili pač stari. Pomrli bi bili, če bi bili tudi doma sedeli, kaj šele na poti! — Je rekel tisti govornik in je ohrabril ljudi, da so šli dalje.
Nekoliko manjših otrok, dve do tri leta je pomrlo, toda starši so stisnili srce, ker je Bog tako hotel, in žalost je manjša, ako so otroci manjši: »To je manjša žalost, toda ne daj Bog, da bi starši dočakali, da bi izgubili otroke, ko dorastejo za možitev ali ženitev. Če je tako sojeno, je bolje čim prej, ker je tudi manj žalosti!« Je tolažil zopet oni govornik. Mnogi so klecali in šepali, nekateri so zavili rute preko glave in dajali hladne obkladke na žulje, nekateri so nosili roke v rutah. Vsi so se ogulili in raztrgali, da so jim visele cunje od obleke, vendar je šlo srečno dalje in dalje. Vse to bi bili lažje prenašali, pa jih je tudi lakota pogosto mučila. Toda šli so naprej.
Nekega dne se je pripetilo nekaj važnejšega.
Vodja je šel naprej, za njim najodločnejši (manjkal je en par). Za ta dva se ni vedelo, kje sta. Splošno mnenje je bilo, da sta jih izdala in pobegnila. Ob priliki je tisti govornik tudi govoril o njihovem sramotnem izdajstvu. Malo jih je, ki mislijo, da sta prepadla na poti, toda molče in ne povedo svojega mnenja, da se ljudje ne bi plašili (pa potem po vrsti ostali). Zdajci se prikaže grozno velika in globoka kamenita struga, pravi prepad. Obala tako strma, da se ni smelo napraviti koraka naprej. Tudi odločni so obstali in pogledali vodjo. On je nagnjene glave, namrgoden in zamišl jen molčal in odločno korakal naprej, mahajoč s palico pred seboj na levo in desno, po svoji znani navadi, in to ga je, kakor pravijo mnogi, delalo še dostojanstvenejšega. Nikogar ni pogledal, nič ni rekel, na njegovem licu nikake spremembe, niti sledu strahu. Vse bližje prepadu. Celo najhrabrejši od najhrabrejših so prišli, bledi v obraz kakor cunja, pa nihče ni smel pripomniti niti besede pametnemu, ostremu in odločnemu vodji. Še dva koraka, pa bi bil vodja ob prepadu.
V	smrtnem strahu, široko odprtih oči so otrpli vsi in najodločnejši so komaj zadržali vodjo, magari, da so se pregrešili proti disciplini, on pa je pri tem stopil enkrat, drugič in se strmoglavil v prepad.
Nastala je zmeda, zdihovanje, vrišč, prevladoval je strah. Nekateri so celo začeli bežati.
—	Stojte, kam tako naglo, bratje! Mar se tako drži dana beseda — mi moramo naprej za tem modrim človekom, ker on ve, kaj dela; saj ni menda neumen, da bi sebe upropastil. Naprej za njim. To je največja, ali morda tudi zadnja nevarnost in ovira. Kdo ve, če ni že za to strugo kaka čudovita rodovitna zemlja, katero nam je Bog namenil. Samo naprej, ker brez žrtev ni ničesar! — tako je govoril tisti govornik in se je prestopil dva koraka naprej in zmanjkalo ga je v strugi. Za njim najodločnejši in za temi so planili vsi.
Javkanje, stokanje, trklanje, ječanje po str-meni breg'u hude jame. Zaklel bi se človek, da se nihče živ, a kaj šele zdrav in cel ne more spraviti iz tega prepada. Toda trdno je človeško življenje. Vodja je imel redko srečo, ker se je pri padcu zadržal, kakor vselej, na nekem grmu in se ni poškodoval ter se mu je posrečilo, da se je polagoma izkobacal in prišel na obalo.
Kavarna »Medulič« v Zagrebu
ki jo obiskujejo Slovenci, bržčas ne reflektira na naše slovenske somišljenike in hrvaške pri jatelje, ker nam je vrnila list. Da preženemo vsak dvom, smo pogledali v seznam Jevtičevih volilcev z dne
5.	maja 1935, pa snxo se prepričali, da imamo nemara prav.
Politična amnestija v Egiptu.
Egiptovska vlada je razglasila popolno politično amnestijo. Iz zaporov je izpuščenih okrog 2500 jetnikov.
Nov list
Izšli sta prva in druga številka polmesečnika »Na mejah«, lista za gospodarstvo, prosveto in kulturo. Izhajal bo vsakega 1. in 15. v mesecu; letna naročnina 25 Din. Uredništvo fii uprava sta na Jesenicah na Gorenjskem. Krekov dom. Za konzorcij je podpisan Andrej Križman z Jesenic, za urednika pa Ignacij Železnik iz Ljubljane. List tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani. V uvodni besedi se izrekel uredništvo za krščanska načela in končuje: »Hočemo hiti odraz narodne skupnosti in njegovih svetih izročil, glasniki njegovega boja za poštenje in pravico, očiščujoči ogenj, ki izžiga uljesa, ki bi se iz tujih teles hotela zajesti v naše narodno telo. Hočemo biti varuhi zdravja, bojevniki proti gnilobi, ki mrtvece odlaga na prod, stražarji na mejah dobrega in slabega.
Medtem ko se je spodaj razlegalo ječanje, pla-kanje, ali se je čulo zamolklo stokanje, je on zlezel nepomičen. Samo molčal je in mislil. Nekateri spodaj razgreti in razsrjeni so ga začeli psovati, pa se tudi za to ni zmenil.
Tisti, ki so se srečneje strkljali in ustavili kje ob grmu ali drevesu, so začeli s težavo lezti iz struge. Nekdo si je zlomil nogo, nekdo roko, nekdo se je udaril v glavo, da se mu je kri vlila po licu. Vsak se je kaj ranil, nihče ni prišel cel razen vodje. Gledali so vodjo mrko, postrani in stokali od bolečin, on pa niti glave ni dvignil. Molčal je in mislil, kakor vsak modrijan.
Minilo je še nekaj časa. Število potnikov vedno manjše in manjše. Vsak dan je vzel katerega; nekateri so zapustili tako potovanje in se vrnili domov.
Od velikega števila potnikov jih je ostalo še dvajset. Vsakemu se je videlo obupavanje in sum na suhem, od napora in gladu utrujenem obrazi*, toda nihče ni nič več rekel. Molčali so kakor vodja in šli. Celo tisti ognjeviti govornik je majal obupno z glavo. To je bila težka pot.
Dan na dan se je začelo tudi število teh manjšati in ostalo je deset tovarišev. Obrazi še obup-nejši in celo pot se je čulo namesto razgovora vzdihovanje in ječanje.
Sedaj so bili že bolj prikazni kot ljudje. Hodili so z berglami, obesili roke na rute, ki so jih privezali okrog vratu. Na glavi polno ovitkov, obkladkov in modrega bombaža. In tudi ako bi bili hoteli prenašati nove žrtve, ne bi bili mogli, ker po vsem telesu ni bilo mesta za nove rane in vbode.
Že so izgubili vero in upanje tudi najodločnejši in najtrdnejši, vendar so šli dalje, to se pravi, pomikali so se na neki način s težkim na-
Jjorom, z vzdihovanjem in stokanjem od bolečin. }a kaj bi, ko se naza j ne more. Mar tolike žrtve, pa sedaj zapustiti pot?!
Pomračilo se je. Opotekali so se ob berglje, ko so tako pogledali, pa ni bilo več vodje pred njimi. Še en korak, pa so bili zopet vsi v strugi.
—	O joj, noga! ... o joj, mati moja, roka! .. . ° j°j- — se Je razlegalo javkanje in potem samo vzdihovanje, ječanje in stokanje. Nekdo je celo z zamolklim glasom zmerjal samega vodjo, pa je umolknil.
Ko se je zdanilo, je vodja sedel tako, kakor tistega dne, ko so ga izbrali za vodjo. Na njem se ni opazila nikaka sprememba.
Iz struge se je izkobacal tisti govornik in se dva. Ozrli so se okrog sebe tako zamazani in krvavi, da bi videli, koliko jih je še ostalo, ali bila je samo še ta trojica. Smrtni strah in obup jim je napolnil dušo. Okolica nepoznana, hribovita, goli kamen, a poti nikjer. Še pred dvema dnevoma so prešli pot in jo zapustili. Vodja je tako vodil.
Pomislili so na toliko tovarišev in prijateljev, na toliko družin, ki so propadle na tej čudotvorni poti in prevzela jih je žalost, hujša od bolečin v poškodovanih udih. Gledali so z lastnimi očmi svoj lastni pogin.
listi govornik je prišel k vodji in začel govoriti z onemoglim, trepetajočim glasom, polnim bolečine, obupa in grenkosti:
— Kam naj gremo?
Vodja je molčal.	.	.	.
  Kam nas vodiš in kam si nas pripeljal: I eni
smo se zaupali skupno s svojimi družinami in šli smo za teboj, zapustivši liišo in grobove naših prednikov, da bi se rešili pogube v tej nerodovitni deželi, ti pa si nas huje pogubil. Dvesto družin smo popeljali s teboj, in sedaj preštej, koliko nas je še ostalo.
— Pa mar niste vsi po številu? — zajeclja vodja, ne da bi dvignil glavo.
— Kako to vprašaš? Dvigni glavo, poglej, preštej, koliko nas je ostalo na tej nesrečni potil Poglej kakšni smo tudi mi, ki smo ostali. Bolje bi bilo, da nismo ostali, kakor da smo take prikazni.
— Ne morem pogledati!...
_ Zakaj?!
— Slep sem!
Nastala je tišina.
— Ali si na poti izgubil vid?
— Že rodil sem se slep.
— Trojica je obupno obrnila glave.
|esenski veter je strahovito zabučal po planini
in nosil ovelo listje; po hribih se je valila megla in skozi hladen, vlažen zrak so šumela krila ga v ra nov in razlegalo se je zloslutnje krakanje. Sonce je bilo zakrito z oblaki, ki so se valili m hiteli urno nekam dalje, dalje.
Oni trije so se spogledali v smrtnem strahu.
— Kam sedaj? — zajeclja eden z grobnim glasom.
— Ne vemo!_________________________________ (Konec.)
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani..