Letnik XIV.
Štev. 5 in 6.
NAŠI ZAPISKI
SOCIALISTIČNA REVIJA.
VSEBINA: E. K.: Avtonomija in samouprava. / Peter Jug: Oblastna in okrajna samouprava v Sloveniji. / —p—k: Konzumne in produktivne zadruge. (Dalje prih.) / Ivan Favai: Socializem in etika. (Konec). / X.: Naravno pravo. / Filip Uratnik: Prograinatična študija. / Misli o agrarni reformi. / Dr. M. Schacherl: Naloge občinske uprave. (Dalje prih.) / Utrinki: Mase. / Ivan Svetlin: Draginjske številke. / Pregled: Polil ika: Politične razmere v 'Sloveniji. / Razpust ljubljanske mestne hranilnice. / Zadružništvo: Zadružno gibanje v Jugoslaviji. / Mednarodno zadružno gibanje. / Gospodarstvo:	Gibanje cen na Angleškem.
Strokovni pregled: Zanimiva razsodba Lyjnskega sodišča v zadevi stavkolomstva. / Položaj rudarjev v Združenih državah. Socialna politika:	Statistika o zaposlenosti v Nemčiji:
Kako preračunavajo v Nemčiji eksistenčni minimum. / Draginjske doklade v Nemčiji. / Revije, publikacije in polemika: ........... Polemika „Njive“ proti „Našim zapiskom"...................
Urejujeta: Stanko Likar in Filip Uratnik.
V Ljubljani, 1. julija 1922.
Last in založba ,,Slovenske Socialne Matice".
Tiska .Ljudska Tiskarna' Maribor.
§1
E. K.
AVTONOMIJA IN SAMOUPRAVA.
Svetovna vojna je bila strašen memento, kažoča grozne posledice, ki jih morejo imeti gospodarska in iz njih izvirajoča nasprotja. V času, ko nas vse uči, da so celo obstoječe države praktično premajhne za uspešno, kaj še neodvisno gospodarstvo, in vse sili v stvarjenje večjih skupin in naposled v mednarodno zvezo, je blazno drobiti še tisto, kar, je že zedinjeno. Zlasti delavstvo ne more trpeti take demagogije, s katero prihajajo njegovi najvitalnejši interesi na kocko. Moderni delavec se ne more omejiti na majhno domovinico. On mora tja, kjer so pogoji za njegovo delo. Če se razvija industrija, za katero je najbolj osposobljen, na jugu, mora na jug; če se odpirajo novi rudniki na vzhodu in je na zapadu preveč rok, mora na vzhod. Zanj je važno, da je povsod lahko doma. Zanj je pa tudi važno, da ne napreduje socialno zakonodajstvo le na malem koščku te ali one »avtonomne deželice«, ampak da najde povsod čim najboljše pogoje. Pa tudi če se mu ne bi bilo treba ne enkrat preseliti zaradi iskanja dela, zahtevajo vsi njegovi interesi enako gospodarsko in socialno zakonodajstvo po vsej državi. Če bi se zgodilo, da bi veljali po raznih krajih različni predpisi za delodajalce, bi bila posledica, da bi kapitalisti razvijali podjetja tam, kjer bi zakoni najmanje ovirali njih izkoriščanje, in prav tisti delavci, ki so si največ priborili, bi bili v največji nevarnosti, da največ izgube. Nastala bi gnezda delavcev, mnogo slabše plačanih od vseh drugih, in iz tega bi se razvile kolonije stavkokazov na škodo vsega ostalega delavstva.
Vse druga reč je tista avtonomija, ki se posameznim delom lahko prepusti v zadevah, ki se tičejo le teh delov. Za to avtonomijo, ki je različna od aržavnopravne, imamo besedo »samouprava«, in za to so se socialisti borili. Delali so na to, da bi ljudstvo dobilo kolikor mogoče več direktnega vpliva na vse zadeve, ki se ga tičejo, in nekoliko uspeha se je i doseglo tudi v tem oziru.
PETER JUG-.
OBLASTNA IN OKRAJNA SAMOUPRAVA V SLOVENIJI.
V	naslednjem si bomo poskusili konkretno predočiti, kako bo izgle-dala na podlagi zakona z dne 15. maja 1922 oblastna in okrajna samouprava v Sloveniji.
I.	Samoupravna telesa.
Oblasti bodo po delokrogu in obsegu nekako to, kar so bile bivše avstrijske dežele. Slovenija bo razdeljena na dve oblasti, in sicer na mariborsko in ljubljansko. Vsaka izmed teh dveh oblasti bo štela okrog pol milijona prebivalcev in bo torej tako velika, kakor bivša kranjska.
Okrajna samouprava pa je za Slovenijo nekaj povsem novega. Res, da imamo na Štajerskem že tudi dosedaj okrajne zastope. A od teh okrajnih zastopov, ki v bodoče tudi na Štajerskem ne bodo obstojali, se bo bodoča okrajna samouprava bistveno razlikovala. Ona se ne bo raztezala na področje sodnih okrajev, ampak na področje političnih okrajev ali okrajnih glavarstev, kojih obseg se bo v mariborski oblasti precej spremenil, med tem ko ostane v ljubljanski oblasti skoro neizpremenjen. Novo bo za okrajno samoupravo tudi to, da ne bo ležalo pri njej, kakor pri desedanjih okrajnih zastopih vse težišče na okrajnih odborih, ki so voljeni vrhu tega potom indirektnih volitev — ampak tudi na okrajni skupščini, ki bo od časa do časa zasedala.
Tako v oblasti, kakor v okraju imamo dva nositelja samoupravne oblasti: odbore, ki vodijo permanentno tekoče posle in obstojajo iz 5, odnosno 5 do 8 članov, in pa oblastne in okrajne skupščine, ki obstojajo, kakor vidimo spodaj iz pregleda, iz 17 do 54 članov.
Oblastne in okrajne skupščine in odgovarjajoči odbori se volijo za dobo štirih let. Oblastna skupščina se bo sklicevala vsako leto dne 5. oktobra na redno zasedanje, na kojem se bo odobril proračun in računski zaključek. Tu se bo sklepalo tudi o oblastnih uredbah in oblastnih dokladah. Tudi oblastni, odbori in vodilni samoupravni uradniki se bodo nastavljali na teh skupščinah. Ta zasedanja bodo trajala po piotrebi, naj-dalje dva mesca. Srezke skupščine se bodo sklicevale na redna zasedanja najmanj dvakrat na leto in sicer spomladi in jeseni na sedež političnega okraja. Ta redna zasedanja bodo trajala najdalje 15 dni.
Nova samouprava nam daje toraj nebroj malih parlamentov, ki bodo za naše ljudstvo kot politična šola velikega pomena Razdelitev dela med odbore in skupščine spominja na ustroj ruskih izvršilnih odborov in sovjetov, ki poslujejo tudi na ravnokar opisan način.
Razdelitev mandatov, ki jih bodo volili posamezni okraji v oblastne in okrajne (srezke) skupščine, je razvidna iz sledeče tabele (ki je samo približna in se bo morala morda tu pa tam še spremeniti):
A.	Ljubljanska oblast.
Voli v	Voli v
oblastno	okrajno
Okraj (mesto):	skupščino	skupščino
zastopnikov:
Ljubljana (mesto)	5	—
Ljubljana (okolica)	6	40
Kamnik ....	4	27
Kranj		5	35
Radovljica . . .	3	20
Logatec ....	2	15
Litija		6	24
Voli v	Voli v
oblastno	okrajno
Okraj (mesto):	skupščino	skupščino
zastopnikov:
Krško......................5	35
Brežice in Sevnica .	3	20
Laško......................3	20
Novo mesto ...	5	33
Kočevje....................4	28
Črnomelj...................3	17
B.	Mariborska oblast.
Okraj (mesto):
Voli v Voli v oblastno okrajno skupščino skupščino zastopnikov:
. . 3
Maribor (mesto)
Celje (mesto) ...	1	—
Celje (okraj)- Vransko	5	33
Gornji grad ....	2	10
Konjice...................2	15
Šmarje—Kozje — Rogatec ......	5	33
Slovenjgradec — Šoštanj ....................3	18
Opomba: O razdelitvi teh dveh velikost le cenili.
Okraj (mesto):
Voli v oblastno skupščino
Voli v okrajno skupščino
zastopnikov:	
Dravograd (Prevalje—	17
Marenberk) ... 3	
Ptuj—Ormož ... 7	45
Ljutomer	3	18
Maribor, levi breg . 4	27
Maribor, desni breg . 4	27
Murska Sobota . . 5 (?)	30 (?)
Dolnja Lendava . . 4 (?)	27 (?)
nimamo niti približnih podatkov	in smo
II.	Kako se bo v oblastne in srezke skupščine volilo?
Tako, kakor pri volitvah v konstituanto. Velika razlika pa bo na eni stiani v tem, da bo postavil vsak okraj svojo listo. Zato bo treba vložiti liste na sedežu glavarstev. Za stranke, ki ne razpolagajo s kadrom inteligence. bo to precej težka naloga. Treba bo vložiti za vsako volišče kandidatno listo, imenovati za vsako volišče predstavnike, zbrati podpise od 25 piedlagateljev, vložiti toliko kandidatnih list, kolikor je volišč v okraju.
Nadaljna razlika bo pri ugotovitvi volilnega rezultata.
Ta rezultat se bo določil takole:
Vsi oddani glasovi se bodo delili s številom mandatov za dotični okraj. To bo količnik. Stranke, ki ne bodo dosegle niti 2/a količnika, se bodo iz nadaljnega volilnega postopanja izločile in ne dobe nobenega glasu. Glasovi vseh drugih strank se bodo delili zaporedoma z 1, 2, 3, do tistega števila, kolikor je razdeliti mandatov. Izvoljene so zaporedoma največje številke.	1
Primer:
Lista III Lista IV Vseh glasov Kandidatov 850	70	6120	5
Količnik	2/3	količnika
1224	=	812
Lista IV se ne vpošteva dalje, ker ni dobila 2/3 količnika. Ostale liste se dele
z 2	1750	850	425
s 3	875	425	212
s 4	437	212	106
s 5	218	106	53
Navečje številke so 1750, 850, 875, 437, 425.
Rezultat: Prva lista dobi 3 mandate, druga enega, za četrtega se žreba med III in IV listo.
Zanimiv bi bil račun, kako bi bili mandati med posamezne stranke razdeljeni, ako bi ostalo posestno stanje posameznih strank neizpreme-njeno. V tem slučaju bi se videlo, da to pot ne bo težav z razdelitvijo mandatov, težava pa bo za marsikako stranko, ki še nima toliko izkušenih ljudi, kolikor jih bo treba, da postane samouprava iz mrtvega papirja živa resnica.
III.	Glavne naloge samoupravnih teles.
Oblastni odbori postanejo, kakor prejšnje dežele, nadzorovalna oblast nad občinami in dovoljujejo občinske doklade od 50 do 300 (za višje doklade bo treba odobritve ministra financ). Razven lega bodo upravljali odbori oblastne bolnišnice, zdravilišča, denarne in zadružne ustanove. Pospeševanje kmetijstva, obrti, trgovine, zadružnišva, skrb za javno zdravstvo, za ceste in prometne naprave, za strokovno izobraževanje, so nadaljne panoge, ki spadajo v področje oblastne samouprave.
Važna točka je nadalje ustanavljanje in vzdrževanje hranilnic in kreditnih zavodov, oddajanje strokovnih mnenj vladi na njeno zahtevo.
Ves ta delokrog se lahko zelo razvije, ker bodo stala oblastim precejšna denarna sredstva na razpolago. • (50% doklad na direktne davke, razven tega samostojne davščine in dohodki oblastne imovine.) Samostalni davki in doklade znašajoče nad 50 °/„, se smejo vpeljati le z odobrenjem ministrstva za finance.
i	IV.	Konec.
Mnogo kritizirajo našo samoupravo. Tudi nam je preozka. Želeli bi, da bi bil fijen vpliv na občo upravo jačji.
Eno pa moramo resnici na ljubo priznati: življenje, ki ga znamo vdihniti mrtvemu papirju je vse, papir nič. Od nas samih in od zastopnikov, ki jih bomo volili, je v veliki meri odvisno, kakšna bo naša samouprava. Ako se bomo vsedli ob težkih začetnih delih prekrižanih rok za mizo, mesto da bi zavihali rokave, ako bomo kritizirali vse in vsakega, pričakujoč od zunaj pomoči, mesto da bi sami kaj delali — potem bo samouprava malo
Lista I Lista II 3500	1700
vredna. Še to, kar nam zakon daje, bo ostalo le na papirju. Ako bo pa drugače — je lahko vpliv, samoupravnih korporacij velik, še večji pa njih politično-vzgojni pomen.
—	p — k:
KONZUMNE IN PRODUKTIVNE ZADRUGE.
II. Razvoj konzumnih in produktivnih zadrug.
A. Splošna slika.
Že v načelnem delu te razprave smo povdarili, da so gospodarske krize in gospodarska trenja tista sila, ki stoji povsod prva ob zibelki zadružnega gibanja.
Ob enem pa smo povdarili, da je mogla vstvarjati ta sila le tam trajno obstoječe organizacije, kjer jo je podprl nauk, da je zadružna organizacija nositeljica novega, pravičnejšega družabnega reda. Iz teh razlogov se pojavljajo prvi tipi konzumnih organizacij v Napoleonovih vojskah.
Pod vplivom socialistično-zadružne teorije se v teh izrednih razmerah nastale organizacije ustaljajo in urejajo. Čim jačji je ta vpliv, tem manj so ti zadružni početki začasnega značaja. V svetovno vojsko je vstopilo zlasti konzumno zadružništvo že kot močna organizirana sila. Ta vojska in silne gospodarske krize, ki jo spremljajo in ki ji sledijo, so razširile zadružno organizacijo z elementarno silo po vseh- deželah, ki so v vojski trpele. Duševne sile socialistično-zadružnega nauka spremljajo tudi ta novi razmah in mu morejo dati edino trajnejši značaj.
Oglejmo si ta razvoj nekoliko natančneje. Ker prehajamo s tem bolj v podrobnosti, postaja potrebno, da govorimo o razvoju zadružništva v posameznih državah posebej.
a) Angleško združništvo.
Prva društva za kupovanje moke in kruha se pojavljajo na Angleškem koncem 18tega stoletja, toraj v Napoleonovih vojskah. Vendar se zapo-čenja na Angleškem pravo zadružno gibanje šele z nastopom socialističnega teoretika Roberta Owena.
Robert Owen je bil lastnik velike predilnice v New-Lanarku na Angleškem. Ko je prevzel leta 1800 vodstvo svoje tovarne, v koji je bilo zaposlenih nad 2000 delavcev, se je posvetil v prvi dobi praktičnim socialnim reformam v tovarni.
Z vzgojevalnim delpm, z omejitvijo dela mladoletnih, s skrajšanjem delavne dobe, s skupnim nakupovanjem živil za delavstvo, z zidanjem delavskih stanovanj, z ustanovami za bolne in onemogle, z omejitvijo gostiln, in podobnimi reformami je ustvaril med delavstvom take razmere, da je postala njegova tovarna v New-Lanarku čudo, kojega sloves je segal daleč na okrog. Težka gospodarska kriza, ki je napočila za angleško industrijo
leta 1815 je dala Owenu povod, da je začel globlje razmišljati o vzrokih te krize.
Pri tem je spoznal, da prihajajo te gospodarske krize v glavnem od tod, ker ni prave medsebojne zveze med proizvodnjo in potrošnjo. To se kaže v prvi vrsti v tem, da se delavstvo tako slabo plačuje, da postaja nemogoče, da bi vse to, kar pridela, tudi pokupilo in potrošilo.
Tako se kopiči blago v malo rokah, ki ga zopet ne morejo potrošiti. Med tem ko trpijo na eni strani najhujše pomanjkanje, tonejo na drugi strani v preobilici razpoložljivega, a nevporabljivega bogastva. Vse to bi se dalo odpraviti na ta način, da bi se organizirala proizvodnja v zadrugah, ki bi pridelovale same vse to, kar potrebujejo in ki bi bile tudi lastnice skupno pridelanih proizvodov. Sprva je priporočal Owen take zadruge same za brezposelno delavstvo, pozneje pa se je utrjala v njem vedno bolj vera, da postanejo zadruge gospodarska oblika bodočnosti. Med letom 1820 in 1830 je razvil Owen živahno časopisno propagando za svoje ideje in je zbral okrog sebe velik krog udanih učencev. Okrog 'leta 1832 so ustanovili Owenovi učenci že okrog 500 zadrug.
Vsem tem zadružnim delavcem je manjkalo praktičnih izkušenj. Tudi so se premalo zavedali, da so male zadruge, kakor so jih oni ustanavljali, le drobec v kapitalističnem gospodarstvu in da morejo skrbeti vsled lega ravnotako za svoj kapital, kakor vsa kapitalistična gospodarstva. (Zakaj na zunaj mora gospodariti osamljena zadruga po istih načelih, kakor gospodarstva, ki jo obdajajo.) Zato njihove ustanovitve niso dobro uspevale. Naglemu razmahu je sledil zastoj in razkroj, ki traja do leta 1844, ko so ustanovili predilniški delavci v Rochedalu — znani pod imenom roche-dalski pionirji, konzumno društvo, ki je postalo vzor za vse angleško in po njem za konzumno zadružništvo celega sveta in ki je zadobilo tako svetoven sloves. Rochedalski pionirji so ustanovili svojo konzumno zadrugo ob času težkega mezdnega boja, z očividnim namenom, da si osnujejo, ne samo nakupovalno zadrugo, ampak zadrugo, ki bo zbrala prej ali slej potreben kapital tudi za lastno produkcijo in dala tako svojim članom možnost dela in zaslužka. Ta namen in pa izkušnje zadobljene pri Owenovih zadrugah so povzročile, da so si postavili rochedalski pionirji, kojih duševni vodja je bil pod vplivom Owenovih idej stoječi tiskar, za svoje poslovanje sledeča vodilna načela, ki se jih konzumno zadružništvo še danes po vsem sVetu drži’
1. Blago se mora prodajati po tržnih cenah, s čemur naj se vstvari možnost, da se zbira za zadrugo potrebni zadružni kapital.
2. Nad običajno obrestno mero pri zadrugi nabirajoči se kapital se ima razdeliti med člane po razmerju nakupov pri zadrugi ali po razmerju drugih dajatev za zadrugo.
3. Blago naj se pri konzumni zadrugi ne kreditira, ampak naj se oddaja proti gotovini.
Rochedalsko konzumno društvo, ki obstoja še danes, se je naglo razvilo in je bilo dolgo časa središče angleškega zadružništva. Takoj v prvih
letih je ustanovilo za delavstvo lepo knjižnico in je vršilo tako ne samo gospodarsko, ampak tudi vzgojevalno in kulturno misijo med angleškim delavstvom.
Težavnejši je bil razvoj produktivnih zadrug, ki so jih začeli na Angleškem malodane istočasno ustanavljati. Te zadruge se deloma vsled pomanjkanja kapitala, odjema ali delovne discipline niso mogle prav razviti — • kjer so se pa vendarle razvile, tam so se razvijale navadno v kapitalistične družbe z zaključenim krogom članov, ki so delali bolj z najetimi delavci, nego s člani. Šele v najnovejši dobi so se začele razvijati produk livne zadruge na Angleškem pod okriljem in pod vodstvom strokovnih organizacij in zadobivajo tako vse večji razmah.
Angleško zadružništvo se je uveljavilo brez zadružnih zakonov v boju proti zadružništvu sovražnim obrtnim in trgovskim zakonom. Ko je dobila Angleška leta 1852 prvi zadružni zakon, je bilo angleško zadružništvo žc močno in je imelo začetne težave že za seboj. Leta 1863 so si ustanovila angleška konzumna društva svojo nakupovalno zadrugo s sedežem v Manchestru. Angleški nakupovalni zadrugi se je pridružila leta 1888 še skotska nakupovalna zadruga v Glasgowu. Tretjo centralo so si ustvarile irske zadruge. Te nakupovalne zadruge so bile v prvi razvojni dobi posredovalnice za nakupe. Polagoma pa so začele kupovati za svoje članice na lafsten račun. Začele so počasi tudi s produkcijo. Danes sta se razvili angleška in škotska nakupovalna zadruga v velikanski podjetji, ki posedujeta poleg trgovskih obratnih naprav velike in dobro urejene tovarne za piškote, sladkor, čevlje, marmelado, milo, sveče, konšerve, tobak, predilnice, tkalnice, konfekcijske tovarne, tovarne za pohištvo, velike tiskarne in bančne oddelke.
Angleška nakupovalna zadruga ima tudi velikanska lastna posestva in plantaže ter lastno paroplovbo. Svoja zastopstva ima v vseh večjili trgovskih središčih sveta.
-
Velikostni povojni razmah angleškega' zadružništva se zrcali v sledečih številkah:
Članov . . . . . kapitala funtov*) . prometa „
dobička...............
osobja................
izplačanih mezdnih plač
Leta 1913	Leta	1919
3,011.390	4,182.019
54,919.381	98,801.231
130,035.874	324,781.079
14,260.414	21,809.565
144.154	187.535
8,491.448	20,962.169
(Viri: Totomianz: Geschichte des Genossenschaftswesens. Heinrich Herkner: Die Arbeiterfrage, I. B., str. 180 in sledeče, II. B., str^531 in sledeče. Internationales Genosserischaftsbulletin.)
Opomba: *) 1 {unl je vreden po današnji valuti nad 120(1 jugoslovanskih kron.
IV.	FAVAI:
SOCIALIZEM IN ETIKA.
ESEJI.
II.
(Konec.)
Psihološki momenti, iz katerih se poraja kapitalistična mentaliteta konkurence, so torej v bistvu tako rjiaterialistično pobarvani in tako malo plemeniti t. j. tako malo etično zasnovani, da bi bilo smešno govoriti, o kakem idealizmu ali etičnem cilju kapitalističnega družabnega reda. Da je tako, vam najjasneje izrazi vsak Amerikanec, kjer je kapitalizem kljub vsem demokratičnim frazam dosegel skoro najvišji razvoj, s kratkim stavkom: Človek mora doseči komfortable življenje, t. j. doseči moraš kolikor mogoče veliko telesno udobnost. To je torej cilj amerikanske mentalitete. Da bi bilo to le sredstvo in da bi bilo garancij, da bi se dalo potom kapitalizma res nekaj doseči, enakopravno življenje brez suženjskega izkoriščanja mase v korist redkih izvoljencev, potem bi ne bilo ugovora. Ker pa vemo, da je baš amerikanski kapitalizem kakor tudi drugi n. pr. angleški in francoski dosegel neki večji komfort za svoje državljane le s tem, da izrabljajo koloniste (t. j. tudi naše v Ameriki in drugod delajoče ljudi) kol sužnje in da jih bodo morali še nadalje izrabljati, zato temu amerikanskemu idealu odrekamo vsako poštenost. Vsakdo ve, kako rojen Amerikanec sovraži vsakega Neamerikanca, kajti gospod še nikdar ni iskreno ljubil svojega^ hlapca. Na drugi strani nam pa govori baš zastoj vsake višje filozolične izobrazbe, to je pomanjkanje zanimanja za visoke življenske, t. j. etične in druge probleme svetovnega naziranja dovolj jasno o nizkem nivoju amerikanske kulture, ker slonijo bolj na eksperimentalnih rezultatih tehnično razvite civilizacije, niso pa znak duševne, oziroma srčne kulture, ki bi imele na sebi znak čistega, nesebičnega človečanstva. Človek biti pa se pravi: biti pravičen in ljubiti sočloveka. Pravi človeški eros (ljubezen) ne more živeti brez logos-a (razum), a sam logos, sam špekulativni razum, kakor ga vidimo v današnji evropsko-amerikanski kulturi je znak kulturnega propadanja. Najmočnejši argument, ki ti ga prinese zastopnik kapitalističnega družabnega reda je ta, češ ako bi bil socializem na krmilu, pa bi posamezniku ne bila dana prilika iz osebnega t. j., profitarskega interesa skrbeti za napredek, za nove iznajdbe, in to bi značilo nazadovanje, ker bi nihče ne maral delati v prvi vrsti za druge. Gotovo je, da bi posamezni ljudje, zlasti dokler ni človeštvo za socializem dosti vzgojeno, tako rekli in storili. Pa to je baš dokaz, da taki ljudje še nimajo niti trohe socialističnega čuta. Na drugi strani bi končno eventualni zastoj, kakor ga n. pr. vidimo tudi v Rusiji, kjer se je v prehodni dobi pretiravalo, značil le zastoj v civilizaciji. Dočim se je kulturni, recimo srčni nivo zato tembolj dvignil. Saj civilizacija še ni kultura. Narod, ki ifna par železnic ali bank več, zato . ni bolj kulturen kot drugi, ki jih ima manj.
Kar se pa v splošno tiče podjetnosti, delavnosti, in sicer na polju napredka, iznajdb, tu bi lahko ugovarjali, da so mnogokrat najbolj genialni ljudje, največji iznajditelji živeli in umirali v pomanjkanju navadno baš zato, ker se niso hoteli s svojim značajem ukloniti kakemu navadnemu izkoriščevalcu. Zato pa niso nič manj iznašli. Njihove iznajdbe so postale skupna človeška last, oni pa so umrli od lakote. In če bi socializem, kai gotovo še pride, živel v srcih ljudi, tedaj ne bo nič manj napredka, pač pa morda celo več, gotovo pa bo napredek v pravi, notranji kulturi, ker bo srčna kultura nadvladovala. Tedaj ne bo samo posamezniku ozir. gornjim 10.000 ljudem dano zadovoljno življenje, temveč milijonom in tedaj bo rad posameznik delal v prvi vrsti za družbo, ne pa kakor danes, ko dela največ zalo, da si pomaga iz težkega socialnega položaja, ozir. da potem zbira v svoji roki kar največjo množino materielnih dobrin, misleč da je to največja čast; danes pa povsod vidi, da vse časti le bogatine, »Reven biti to ni sramota,« to seveda radi pravijo bogatini, da tolažijo druge, v resnici pa tolažijo svojo vest, vedoč, da vsled pogoltnosti maloštevilnih zato tisoči drugih toliko več trpijo. Ako po vseh teh mislih izvajamo, na čem sloni etično načelo kapitalizma in na drugi strani socializma, tedaj se da to reči takole: Kapitalizem je v prvem redu individualističen, torej propagira razvoj posameznika (individua) tudi v gospodarskem smislu in nc more biti res demokratičen. Tedaj je vse lepo besedičenje modernih demokratskih struj samo pobarvan kapitalističen individualizem. To pa je menda vsakemu jasno, da individualizem hočešnočeš ne more izvajati ljubezni do bližnjega v taki meri, kakor je to n. pr. učil tudi Kristus, oziroma kakor bi se dalo to tudi v gospodarskem smislu izvesti, da bi ne bilo revnih; kajti kapitalizem mora stati na principu močnejšega individua, ki v gospodarskem smislu s kopičenjem kapitala v rQkah posameznikov onemogočuje pravično ravnovesje ozir. porazdelitev materialnih dobrin med vso človeško družbo.
Ljubezen do bližnjega pa izključuje, da bi smel posameznik imeti več kakor potrebuje, kajti ekonomski zakon in položaj je že tak, da kopičenje nadpotrebnega kapitala in blaga v eni roki, prikrajša druge tako, da niti potrebnega ne morejo imeti. Na druge, n. pr. politične konsekvence kapitalizma se tu ne oziram,
Torej povzroča kapitalistični individualizem, da se diference v gospodarskem sestavu družbe izražajo v postanku razredov, t, j. .ločitvi med bogate, bogatejše in revne ter revnejše. Kapitalizem bi torej moral tedaj priznati tak razredni boj, ki se vleče čez vso človeško zgodovino. Na drugi strani pa socializem, ki propagira ta vsiljeni razredni boj baš zato, da razrede odpravi, mora zahtevati izvajanje ljubezni do bližnjega tako, da sme posameznik imeti le toliko, kolikor res potrebuje in da pripade vse, kar bi posameznik vsled večjih zmožnosti glede produktivnosti dosegel nad mero lastne potrebe, t. j. kar je doslej posameznik kot nadvred-nost dela lahko spravil v svojo lastno korist, to bi moralo po naukih socia-
lizma ozir njegove etike pripasti v korist celi družbi. Etična tendenca socializma obstoji torej v tem, da vsak svojo ljubezen do bližnjega praktično izvaja, da v ekonomskem oziru zahteva zase le kar je za posameznika potrebno, vsako nadvrednost pa a priori, t. j. v naprej pripozna celi družbi. Etična konsekvenca je torej, da se v ekonomskem oziru nadvrednost v produkciji pripozna kot last skupnosti. Kadar se pa bo socializem začel praktično izvajati, tedaj o nadvrednosti dela itak ne bo več govora, ker nadvrednost, t. j. profit je sedaj baš cilj in plen tistega, ki ga išče v svojo korist. Socializem pa ne pozna profita v smislu individualističnega kapitalizma. Profit je čisto spekulativen pojav posameznika, socialna družba pa bo poznala samo skupno produkcijo v skupno korist, t. j. skupno distribucijo. Profita ne sme imeti nihče, ker vsi imajo enako, recimo da ne absolutno, nego le relativno, a gotovo tako razdeljeno, da bo vsak, ki dela lahko živel, da ne bo revežev, da pa bodo bolni in obnemogli tudi lahko živeli in v starosti preskrbljeni od družbe, katere člani so, dočim je kapitalizem izdajal milijarde in milijarde za militarizem in za moritev človeštva v najstrašnejših vojnah, kakor da je to samoobsebi umljivo, a ljudje, zlasti delavstvo, pa je v bolezni in starosti ginevalo in umiralo. In pri vsem tein se je vzgajalo v duhu »humanitete.« Takšna je ta ironija evropske kulture. Kapitalizem in egoizem sta si seveda brata. Kdor v prvi vrsti na se misli, potem pa šele, daleč potem šele na svojega bližnjega, ta je egoist in tak je moral po kapitalističnem naziranju biti pravi človek, ali kakor se pravi »bog, ki je sam sebi najprej brado ustvaril«. Gotovo je, da je človek sam sebi najbližji, a gotovo je tudi, da so večini ljudi drugi ljudje mnogo predaleč. Zato torej socializem tak egoizem pobija. V socializmu tak egoizem neha in tu se zahteva pravi altruizem, ki ni drugega kot plemenit egoizem. Ljubezen do bližnjega naj se izraža v tem, da vse, kar bi utegnil imeti preveč, daš drugim. Tak altruizem bo torej moral biti princip socialistične družbe, za kar pa človeštvo seveda danes še zdaleka ni dovolj vzgojeno. A zato pa stem ni rečeno, da se mora priznati kapitalistični družabni red kot boljši. V evropskih in drugih državah, ki jih vodijo dandanes kapitalisti pa vidimo, da se s strani vlad niti malo ne skuša v socialističnemu smislu vzgajati oziroma delovati, nasprotno, socializem se prezira in zatira s stališča: beati possidentes — blaženi tisti, ki imajo.
Kako bi pa bilo urediti socialistično družbo na podlagi teh osnovnih principov, to je vprašanje organizacije produkcije in distribucije. V prvem redu je treba širiti idejo, in to ne samo v možganih nego tudi v srcih. Ne gre samo za politične uspehe, temveč tudi za etične. Gotovo je, da v življenju ni mogoče doseči povsod in vedno idealnih uspehov, a bojevati se jc treba kljub temu; boj je težak in dolgotrajen, a uspeh bo gotovo enkrat velik in silen in človeška družba bo, kadar bo socialistično urejena boljša in srečnejša, kakor v sedanji obliki — kapitalistične dobe. To pa v prvi vrsti zato, ker je etična podlaga socializma plemenita, dočim individualistični kapitalizem zastopa življenski boj, kakor ga vidimo v živalstvu — v naravi.
—	X —
NARAVNO PRAVO.
Vsi revolucionarji so se borili od nekdaj proti človeški pravici in za naravno pravo. Mi pa smo se učili v šolah, da ni naravnega prava in da je samo človeško pravo. Na te nauke mislimo često in vedno bolj čutimo, da so enostranski, če ne krivi. Naravno pravo je.
Juristi so zemljo natanko izmerili in razdelili, okrog posameznih parcel so napravili ograje in plotove in od teh parcel so jih odkazali enemu več, drugemu manj, tretjemu nič. Te ograje in plotovi so zakoni, vsa razdelitev pa je veljavno pravo.
Na odkazani parceli se smeš gibati, ne smeš pa se zadevati ob plot ali posegati na sosedovo njivo, Ako so ti odkazali juristi premajhno parcelo, tako da se na njej ne da živeti, potem ti je po veljavnih zakonih prepovedano živeti. In če se buni tvoja notranjost proti tej pravici in teka od sodnika do sodnika, vsi sodniki ti bodo dejali: To je človeška pravica!
V	takih trenotkih boš dejal v svoji notranjosti: Čutim, da je to krivična, protinaravna pravica in da mora biti neko drugo pravo, čeprav ni napisano. Tako je govoril, do skrajnosti užaljen pravni čut vedno, in že stari Sofoklej narekuje svoji Antigoni te besede. Živa bitja na svetu sc porajajo, rastejo, umirajo — in pravica, ki jim po naravi pristoja je pravica življenja, pravica zahtevati priznanje moči, ki je v njihovem bistvu. Ker so te sile dane količine, si je mogoče misliti idealno pravo, ki odgovarja razmerju teh sil. Seveda — pravo je stalno, a to kar imamo v mislih ni stalno. To idealno pravo je kakor obleka, ki bi rasla s človekom. Obleka, ki bi postajala večja kadar postaja človek iz deteta mladenič in mož, in bi postajala manjša, ko postaja izsušen starec. A take obleke ni, samo v fantaziji si jo je mogoče zamisliti. In vendar taka slika ni brez vrednosti: po njej boš lahko sodil obleko, ki jo dejansko nosiš in dejal boš: ta obleka je premajhna ali preohlapna. Napraviti jo je treba tako, da bo odgovarjala moji sliki o obleki, kakor mora biti. Na tem primeru smo pokazali, kaj razumemo pod besedo naravno pravo. Veljavno pravo je podobno obleki, ki jo je napravil krojač: to pravo je nekaj stalnega, nespremenljivega, nekaj, kar bi rado za večnost veljalo.
Naravno pravo pa je ono, ki odgovarja razmerju življenskih sil. Ker se to razmerje vedno spreminja, se spreminja tudi naravno pravo in zadeva kot revolucionarna misel ob zakone človeškega prava. Če bi bili, kakor bogovi, bi napravili zakon, ki bi spremljal to gibanje življenja, in presodil in precenil že vedno v naprej, kedaj se je razmerje moči spremenilo. To kar bi bilo bolno in na smrt obsojeno, bi samo prostovoljno umrlo in prepustilo svoje mesto novemu bitju, ki ga pošilja na svetovno pozornico zakon življenja. A nobeno živo bitje ni bog, ampak beden črviček, ki se boji umreti. Zato morajo tisti, ki prihajajo, šele dokazati svojo moč, zato je zakon življenja tak,da se vstvarja pravica v boju!
V	boju z umirajočim zakonom se uveljavlja novo pravo.
Veliko se piše o tem, ali naj vstvarjamo novi družabni red v revolucionarnem boju, ali s pomočjo mirnega razvoja. Debatira se o tem, ali naj se uveljavi socializem z evolucijo ali z revolucijo.
Kdor misli pod besedo evolucijo na način, ki naj nam prinese nov družabni red brez sile, brez boja, ta nam ne bo prinesel novega prava. Zakaj obstoječe pravo ne umira nikdar samo od sebe, iz svoje lastne volje, ampak le tam, kjer zadeva ob jačjega nasprotnika. Zato proletariat samo v zakonodajnih odborih ne more izvojevati svojih pravic. V zakonodajnih odborih se nahajajo njegovi mirovni delegati, Zunaj mora proletariat zbirati svoje glavne sile in biti svoje vojske. Ako teh vojsk ni bilo, kakšna naj bo veljava posredovalcev-delegatov? Kdo naj jim verjame, da so tisti, koje zastopajo, vredni lepšega življenja in da so si ga zmožni izvojevati?
Brez revolcionarnih bojev ni novega prava.
Revolucija pa nam ne pomenja le krvavih bojev — to je samo najostrejša oblika revolucije — ampak vsak boj proti zakonu. Zgodovina delavskega gibanja je dolga vrsta revolucionarnih pokretov vseh vrst. Delavstvu so prepovedali praznovati praznik 1. maja. Delavstvo pa ga je vkljub temu praznovalo, ne meneč se za preganjanja, ki so bila za to praznovanje po zakonu določena. Že to je bila revolucija. In ker je imelo delavstvo toliko sile, da je zakon ni mogel streti, je moral to silo priznati. Če smo dejali, da brez revolucionarnih bojev ni novega prava in da bi bilo popolnoma napačno, ako bi pričakovalo delavstvo vse od dela svojih zastopnikov v zakonodajnih zborih, moramo pa na drugi strani povdariti, da je to delo izredno važno.
Novo pravo se ne poraja povsod in vedno v enako ostrem trenju, med enakim pokončavanjem za enako ceno revolucionarne krvi. Politik lahko gleda naprej, lahko sodi po vzgledih in izkušnjah o šansah predstoječih bojev in lahko razmišlja prej o miru, predno je spregovorilo orožje svoj zadnji dokaz.
To je vzrok, da se odigravajo revolucije v deželah z visoko politično inteligenco manj krvavo, kakor tam, kjer te inteligence ni. Tam je treba pi'emeriti vso silo orožja — in pretrpeti pri tem vso silo razdejanja. Težko je potem reči, kdo je tega razdejanja kriv. V Beogradu visijo po vseh stenah slike: Kaj so naredili boljševiki iz Rusije? Po našem mnenju so to krivične slike. Z isto pravico — in morda večjo — bi lahko napisali: Kaj so naredili iz Rusije tisti, ki so pustili, da se je nabirala in nabrala tolika sila gnjeva, obupa in volje po razdejanju, ki je vdarila ob revoluciji s takšno elementarno silo na dan.
Das eben ist der Fluch der bosen Tat,
Dal3 sie fortzeugend, immer Boses mufi gebiiren.
Velikega pomena je torej, da ima narod može, ki znajo preceniti, kakšno naj bo naravno pravo, kakor ga zahteva razmerje živih sil, ki jih morajo znati preceniti. Naloga proletarskih zastopnikov v zakonodajnih odborih je,
da poskusijo to cenitev olajšati. Proletariat pa mora vedno biti pripravljen na cstro borbo. Če te misli na kratko zberemo bomo rekli:
Ni novega prava, če ni sile, ki si ga je pripravljena v revolucionarni borbi priboriti. Zato mora biti naša borba revolucionarna.
Ako spremlja to borbo delo za zbiranje sil, diplomatična borba in drugi poskusi, da se izvede boj za novo pravo uspešno in v obliki, s kojo je zvezano čim manjše razdejanje in ako imenujemo to delo evolucionarno metcdo, potem je evolucija važen činitelj v t>oju za novo pravo. Ako pa je ta beseda izraz za mirno, za vsako ceno zakonito reševanje družabnih nasprotij, potem za tako evolucijo nismo. Boj in revolucionarno gibanje sta nujna za novo pravo.
FILIP URATNIK:
PROGRAMATIČNA ŠTUDIJA.
Programi nemške socialne demokracije, pa naj si bo to že erfurtski ali gorliški, so podobni dnevnemu povelju dobrega vojskovodje, ki je pokazal s krepko roko na cilj in ki namenoma noče prenadrobno predpisovati, kako se naj do tega cilja pride, dobro vedoč, da obseže en sam duh težko vse mogoče kombinacije dogodkov in da je treba zidati radi tega na zdrav razum vseh tistih, ki streme za postavljenim ciljem.
Že od Kautskega so zahtevali, naj pove v programu natančneje, kako si predstavlja ustroj socialistične družbe. Kautsky pa ni hotel sprejeti takih konstrukcij v socialistični program. Še bolj čudno se je marsikomu zdelo, da se v to tudi v Gorlicah niso spuščali, v dobi, ko je bilo na kupe literature o socializiranju vseh mogočih stvari in ko ni manjkalo najnatančnejših popisov socialistične družbe. Tako ostaja čredo nemškega socializma tudi v Gorlicah stari, iz dveh misli obstoječi temeljni stavek:
Iz gospodarskih nasprotij sedanje družbe vodi na eni strani i z p r e-memba kapitalistične pri v'a tne lastnine produktivnih sredstev vdružabno lastnino, na drugi strani pa izprememba blagovne produkcije v socialistično za in potom družbe se vršečo proizvodnjo. Vsekakor morata ostati te dve misli tudi za jugoslovanski socializem programatičen temelj, kar mora biti iz stilizacije bolj razvidno, kakor je to v sedanjem programu. Vprašanje pa je, ali vendarle ni potrebno, da se prvo in drugo misel, določneje obrazloži, pa najsi je še tako gotovo, da se program ne sme spuščati v podrobnosti ali morda celo v dnevno polemiko.
To se nam zdi potrebno, ker je treba cilj vendarle točno označiti, bolj kakor je to v zgornjem stavku. V tem stavku je izraženo načelo, da je povsod tam, kjer veže delitev delo gospodarstva v širše družabne enote, ta enolta lastnik produkcijskih sredstev, da je ta enota tudi pravi lastnik proizvodov, in da ima ta enota pravico proizvode med svoje člane po na-
Črtu deliti. Kdor ve, da veže delitev dela dandanes, ne vasi ali malih zadrug, ampak cele kontinente v velikanske družbe, tega vodi ta misel nehote do tega, da si predstavlja kot socialističen cilj koncem koncev velikansko, ves svet obsegajoče podjetje, ki bo vrhovni lastnik vseh produkcijskih sredstev na svetu in ki bo predpisovalo produkcijo in razdeljevalo proizvode celega sveta. Tak socializem pa zadeva opravičeno na ostro kritiko, ki podčrtava, da zahteva taka centralizacija ogromen birokratičen aparat, kojega gospodarsko nesposobnost državni obrati evidentno dokazujejo.
Ako socialistični program to misel odkloni, kar se mi zdi samo ob sebi umevno in natančneje pove, da je družba le v načelu lastnica vseh produktivnih sredstev, prepuščajoč posameznim svojim članom posest teh produkcijskih sredstev, ako nadalje pove, da ureja po socialističnem programu družba le v velikih obrisih smer produkcije in razdelitev produktov, ne izključujoč vkljub temu ne pri produkciji, ne pri zamenjavi inicijative od spodaj, samostojnega udejstvovanja članov, potem se je treba resno lotiti enega vprašanja: Kako urediti medsebojno izmenjavo tako, da se bo avtomatično vršila in da bo podana vkljub temu čim naj-jačja garancija za to, da se bo zamenjavalo delo za delo in da se bo produciralo po načrtu. Naš namen je bil pa danes samo opozoriti na važnost tega vprašanja, ki ga danes marsikdo niti ne vidi, medtem, ko se zdi marsikomu podrejenega pomena — a je za socializem in njegov nadaljni razvoj odločilne važnosti.
MISLI O AGRARNI REFORMI V SLOVENIJI.
(Josip Lenarčič — Vrhnika, Ljubljana 1921 Samozaložba.)
Ta knjiga ni napisana v prilog agrarni reformi v Sloveniji, ampak z očitnim namenom, da vpliva na vse merodajne faktorje v agrarni reformi nasprotnem smislu. Da bi bil njen vpliv v tem oziru čim večji, je pisana v srbohrvaščini. Vkljub temu pa bo zanimala tudi prijatelje agrarne reforme.
Pisatelj sicer trdi, 'da ni principielen nasprotnik agrarne reforme in da priznava popolno pravilnost načela, da je treba čuvati gospodarsko slabšega pred izkoriščanjem gospodarsko jačjega. Vendar pa za Slovenijo upravičenost in potrebo agrarane reforme zanikuje. Knjiga zbira z veliko skrbnostjo obširen statističen material, ki bo jako orožje za vse nasprotnike agrarne reforme. Gotovo je namreč, da je na agrarni reformi, kakor je zamišljena, marsikaj takega, čemur se da s številkami uspešno oporekati. Vendar pa moramo biti tudi napram takim številkam oprezni, ako vemo, da jih je zbral pisatelj, ki je od agrarne reforme sam hudo prizadet, ker poseduje nad 600 ha zemlje in je moral dati, kakor sam pripoveduje, za 6000 kron v zakup travnike, ki bi nosili letos 450.000 kron čistega dobička. (Kdor pozna, v kako obupnih razmerah živijo po vojski delavci in. bajtarji na veleposestvih, bo videl v tej številki, da je prinesla agrarana reforma,
\
četudi v skromnem obsegu izvedena, vendarle nekaj koristi.) V lepih grafičnih tabelah, ki bodo vsakomur	dobrodošle,	prikazuje	knjiga,	kako je
zemlja v Sloveniji dosedaj razdeljena. Iz te tabele posnemamo: V	Sloveniji
je 87"/., zemlje v rokah kmečkih posestnikov, 13"/« zemlje ali 209.314 hektarjev pa spada pod agrarno reformo.	Nekaj nad	polovico	te zemlje, to je
107.970 hektarjev poseduje 41 tujih	državljanov,	od ostale	zemlje	poseduje
163 domačih državljanov 77.673 hektarjev in 76 juridičnih oseb 22.606 hektarjev. Poljedelske zemlje (to je njiv, travnikov, vrtov, vinogradov in pašnikov brez gozda) je v Sloveniji- 94v rokah kmečkih posestnikov. Pod agrarno reformo spada le 6"/„ ali 45.927 hektarjev. Od te zemlje je 30.447 hektarjev njiv in travnikov, ostalo so pašniki in planine. Ako odštejemo zemljo do 75 hektarjev, ki za agrarno reformo v smislu dosedanje zakonodaje ne prihaja v poštev, spada pod agrarno reformo vsega skupaj 18.914 hektarjev poljedelskega sveta, ki pripada do dveh tretjin tujim državljanom (12.802 hektarja). Gozdov je 77-31'/,, v rokah kmečke posesti, 22'6"MI ali 153.957 hektarjev pa v rokah veleposestnikov. Od veleposesti pripada 12*5"/,, 41 tujim državljanom, 7'9"/0 163 domačim veleposestnikom, 22"/„ pa 16 juridičnim osebam. Največja posestva ima 9 tujih posestnikov, ki posedujejo 68.629 hektarjev zemlje in pet domačih, ki posedujejo 24.299 hektarjev zemlje. Gospod pisatelj je mnenja, da je večina veleposestev v Sloveniji sad dolgotrajnega truda, ne kake nasilne akcije (str. 4). Ta veleposestva so nastala vsled razvoja gospodarskega življenja ... Za socialističnega čitatelja, ki vidi v tem po gospodarskih konjunkturah obvladanem razvoju morda sad spretne špekulacije in kombinacije, s kojo se posameznik na škodo splošnosti prekomerno okorišča, je seveda jasno, da o dolgotrajnem trudu in po njem podani moralni opravičenosti do velikanskih veleposestev, kakor nikjer, tako tudi v Sloveniji ne more biti govora. V smislu agrarne reforme naj bi prišli gozdni kompleksi v državno last, z namenom, da bi se vporabil donos gozdov za državne in splošne interese, med drugim tudi za to, da bi se oskrbovalo siromašno prebivalstvo z drvmi. Proti tej nameri dokazuje pisatelj na podlagi številk, da so nosili državni gozdovi bivših avstrijskih domen le 3-26 do 4-87 kron čistega letnega donosa na hektar, med tem ko so donašali pred vojsko privatni gozdovi najmanj 16 do 18 kron na hektar. Neuspeh državnega gospodarstva leži — kakor sodi pisatelj -— v bistvu državne uprave, ki je neokretna, izključuje osebno iniciativo in izrabljanje dejanskega položaja.
Ta ugotovitev je gotovo uvaževanja vredna. Gotovo tudi prijatelji agrarne reforme ne bodo smeli biti zato, da bi prišli gozdovi pod birokra-lično državno upravo. Vendar pa se nam zdi zaključek: »Torej je privatna posest edini izhod,« veliko prenagljen.
Kako je to, da napredujejo prav dobro tudi akcijska podjetja, kjer o kaki iniciativi lastnika ne more biti niti govora? To je zato, ker je njihova ustava takšna, da daje ravnateljem in vsem drugim odgovornim oi-ganom več možnosti, da gospodarijo po lastnem prevdarku, kakor državna uprava.
V	tem vidimo izhod: gozdna posestva naj se upravljajo po avtonomnih kor-
poracijah, stoječih pod državno kontrolo in pod vodstvom strokovnjakov, ki jim je priznati veliko samostojnost. V nadaljnem poglavju piše pisatelj proti parcelaciji veleposestev in dokazuje, da se s tem uničuje racionelno gospodarstvo s troji, kar zopet onemogoča prehrano mestnega in industrijskega prebivalstva v dosedanji izmeri. Tudi ta ugovor je točen. Favoriziranje parcelacije in maksimum, ki ostaja okrog dosedaj enotnih gospodarstev, kakor truplo brez rok in nog, sta zelo nesrečni normi agrarne reforme. Tu ima gospod pisatelj prav. Nima pa prav, ko prihaja do zaključka, da je tudi tu edin izhod privatno lastništvo in da si ni mogoče misliti zadružne upravljanih veleposestev. Gospod pisatelj ima sicer prav, ko trdi, da je silno težko zidati zadružno gospodarstvo. Videl bi pa lahko, če bi hotel videti v Sloveniji tudi dokaze, ki govore proti njemu. V Sloveniji imamo dovolj jakih zadrug, ki so te začetne težave premagale in ki ne gospodarijo nič slabše, kakor privatna podjetja. Najtežji je prehod iz malega obratovanja v veliko: To je jedro začetnih težav za zadruge.
Mnenja smo, da bi se dale pri razvoju iz veleposestev v poljedelske zadruge te težave posebno lahko premagati, zakaj tu je najtežji del razvoja v zadružno gospodarstvo, razvoj iz malega obrata v veliki obrat že izvršen. Tu ne gre za ničesar drugega več, kakor da ostane onih 450.000 kron čistega dobička, o kojih govori pisatelj (str. 18) v tej ali oni obliki, v lasti splošnosti in ne v nezasluženi lasti enega posestnika. Gospod pisatelj trdi, da v Sloveniji za nezadovoljnost ni povoda, ker se more pri nas s poštenim delom vsak preživljati, tudi ako je brez zemlje in da se vzgaja pri nas ljudstvo v napačni veri, da je treba za boljše življenje »deliti« mesto, da bi se povedalo, da je treba več proizvajati.
Kar se prvega tiče, je stvar pač precej drugačna. Mi poznamo gozdne delavce, bajtarje iz okolice posestev gospoda pisatelja, ki bi bili že zelo zadovoljni z agrarno reformo, ako bi jim zasigurala vsaj v toliko eksistenco, da bi jih veleposestnik-lastnik ne mogel pognati, kadar bi se mu poljubilo iz bajt, kjer stanujejo. Vemo tudi, da živijo ti ljudje tudi drugače tako slabo, da so lahko nezadovoljni. Priznavamo pa, da išče ta nezadovoljnost izhoda kamorkoli in da pri tem ne ubira vedno pravih poti. Škoda je, da ti sloji svojih teženj in težav ne znajo tako lepo popisati, kakor je storil to gospod pisatelj. Svetovali bi, da bi se napravila v teh krogih enketa, ki bi spravila gotovo mnogo stvarno in psihološko zanimivega gradiva.
Montanus.
DR. MIHAEL SCHACHERL:
NALOGE OBČINSKE UPRAVE.
(Avstrijska > Zentralstelle fiir sozialdemokratische Gemeindepolitik« izdaja komunalnopolitične spise najboljših avstrijskih komunalnih delavcev. Kol prvi zvezek teh spisov je izšel spis: »Aufgaben der Gemeinden«, ki jo je
spisal znani socialitsični politik dr. Michael Schacherl. S to brošurico hočemo seznaniti tudi slovensko delavstvo. Razmere, popisane v označeni brošuri, so se sicer od leta 1919, ko je knjiga izšla, zelo spremenile, toda cilji so ostali isti. Vsled tega si mora posamezne oddelke vsak čitatelj svojini krajevnim razmeram primerno prikrojiti. V vsakem slučaju pa bo našel
v knjigi mnogo pobude.)
Važnost občinske uprave.
A ko smo imeli do prevrata dovolj vzroka, da smo se pritoževali nad pomanjkanjem politične izobrazbe na vseh poljih, velja to v posebni meri za razumevanje občinskega gospodarstva in uprave. Celo v vrstah organiziranega delavstva, ki je izvojevalo enako volilno pravico za parlament z velikimi žrtvami in še večjimi nevarnostmi, je vladala neverjetna brezbrižnost za delovanje v občinskih zastopstvih, Majhni krajevni tirani, kakor župani, občinski svetniki ali uradni vodje so se solnčili ob neverjetni potrpežljivosti. Najhujša korupcija ter zapravljanje na eni strani, na drugi strani pa skopuško varčevanje pri revnejših, se je smatralo kot nekaj samo-obsebi umevnega. Najvažnejša komunalna vprašanja, ki so mogla kvečjemu mimogrede razburiti občane, so se kmalu polegla, kakor valovi, ki jih povzroči v mlako vržen kamen.
Celo delavci, ki so svoječasno enako volilno pravico za državni zbor kupili s krvjo, so mislili, da nimajo v občini ničesar govoriti in vsak poskus vzbuditi zanimanje za občinsko volitev se je izjalovil nc le ob nasprotju vladajoče klike, ampak že ob brezbrižnosti brezpravnih.
Vzroki tega obžalovanja vrednega pojava so bili različni. Delavski razred je bil v boju za enakopravnost v državi tako zaposlen, da se je zaradi te državne politike pozabil zavzeti za ta najmanjši organ: občino. Razen tega ga je oviralo tudi dejstvo, da ni imel volilne pravice za občino. Šele v trenotku, ko je vsled osebnodohodninskega davka prišlo nekoliko bolje plačanih delavcev do volilne pravice, je vzklilo nekoliko zanimanja za občinska vprašanja v teh maloštevilnih krajih. V večini občin tega seveda ni bilo, in tako se je posedujočim omogočilo, da so lahko vladali občino v svojo korist in da so celo lahko zabranili brezpravnim vsak upogled v svoje delovanje. Kakor se občinski veljaki niso brigali za ne^osedujoče, tako se slednji niso brigali za prve.
Kai se je zaznalo iz občinskega urada pa tudi ni bilo tako, da bi vzbujalo trajen interes pri nevolilcih. Prepiri meščanskih skupin ali oseb so mogli zanimati le volilce, meščane in uradnike, delavcev in drugih brezpravnih se to ni tikalo. Ali naj bo zgrajena nova cesta tu ali tam, je brigalo le špekulante in posestnike, ki so imeli v bližini hišo in posestvo, ostalega prebivalstva pa to ni zanimalo. Karseje zaznalo okomunalnem delu v občini, ni interesiralo neposedujočih slojev. Karbijihpa zanimalo, niprišlo v razpravo v o b-činskemsvetu. V občinskem svetu ni bilo zastopnikov neposedujočih;
vsled tega se jih tudi nikdo ni domislil. Kar se je razpravljalo, se je tikalo le volilcev. Tako se je v neposedujočem sloju vkoreninila misel, da jih občinski zastop nič ne briga. Le pri uvedbi ali zvišanju užitninskih, stanovanjskih in drugih bremen so se neprijetno spomnili, da se v občinski sobi dela, sicer ne zanje, pač pa proti njim.
V	resnici bi pa imela občinska zastopstva v svojem delokrogu priliko storiti za delovno ljudstvo veliko dobrega in potrebnega. To je izostalo vsled tega, ker občina že davno ni več to, kar bi naj bila, namreč pravna in splošnosti služeča zadruga, kakor je bila iz vsega početka, ampak je kakor država, ki ima posedujoči in neposedujoči razred, kojih interesi si nasprotujejo. Tako se je moralo pred interesi posedujočega razreda umakniti celo to, kar bi koristilo navidezno le njim samim, v resnici pa bi bilo plndonosno za celoto, za občino kot enoto.
Toda okolnost, da je zastopstvo posedujočega razreda znalo izbegniti dolžnosti napram občini in neposedujočim, ne morebiti vzrok, da bi se to še dalje dopuščalo. Če se v občini rešujejo le »tekoči posli« mesto važnih komunalnih reform, se delavski razred s tem ne sme zadovoljiti. Delavski razred mora pokazati na to, da se d a n e s v občini ne dela tega, kar je v njegovem interesu, da pa je možno in potrebno gospodariti komunalno politično tako, da bo v interesu delovnega ljudstva.
Vsled tega razčistimo na kratko samo nekaj najvažnejših komunalnih vprašanj, ki naj delavcem in delavskim ženam pokažejo, kako važno, in za življenje nujno je, da posvetijo tudi občinski politiki vso pozornost. Sedaj ko je prevrat prinesel delavstvu enako volilno pravico tudi v občinska zastopstva, je to zapoved samožitja i n socialnega razvoja.
Zdravstvo.
Zdravje je največja dobrota za vsakega, prav posebno pa za delavca in njegovo družino. Ako zboli mož, pomeni to zmanjšanje dohodkov, bolezen žene pa zvišanje izdatkov, ker se mora najeti »postrežnica«, da gospodinjstvo ne zabrede v preveliko zmešnjavo. Ali pa mora iti mož na hrano v gostilno, kar gotovo poveča izdatke. Bolezen večinoma nezavarovanih žen in otrok stane predvsem mnogo denarja, ki ga je treba odšteti zdravniku in lekarnaju. Zdravju delavca pa preti izredno mnogo nevarnosti. Napor pri delu v tovarni, nezadostno zavarovanje proti prahu, nezadostna in poleg tega še dostikrat neprimerna hrana, ogrožajo in izpodkopavajo zdravje. Tu je dolžnost občine, da nevarnosti, ki prete zdravju delavca ne poveča in pomnoži, posebno ker že samo kopičenje .stotin in tisočev ljudi po mestih povzroča vedno nove nevarnosti. Nalezljive bolezni, naj si bodo akutne nalezljive: ošpice, šarlah, difterija, tifus, rdečica, kolera, kuga itd., ali kronične, kakor tuberkuloza ali sifilis, prete ogromnemu številu ljudstva s pogubo. Kakor hitro izbruhne v kaki deželi ali mestu kaka epidemija, se morajo izdati odredbe, ki razširjanje te epidemije zabranjujejo. Bolezni,
kakor koze, kolera, kuga so bolj splošnega značaja, ker ogrožajo tudi stanovanja bogatinov. Toda tuberkuloza je doma večinoma pri revnejših slojih in to je nemara vzrok, da se zoper njo ne stori tega, kar bi se moralo storiti, čeravno umrje na tuberkulozi leto za letom več ljudi, kakor pa na vseh drugih epidemijah skupaj.
Ne le v trenotku ko se je kaka epidemija pojavila in ne le proti akutnim nalezljivim boleznim, temveč tudi proti kroničnim ljudskim boleznim je treba pravočasno nastopiti.
Torej preventiv n ost! Kakor je za posameznika lažje, da se bolezni varuje, nego da jo šele zdravi, tako je tudi s sanitarnimi odredbami občine: Vstvariti zdrave življenske razmere za vse prebivalstvo — v kolikor more tu občinska uprava sodelovati — to je najboljša in končno tudi najcenejša metoda, da se odvzame epidemijam in ljudskim kugam pogoje za razširjenje.
Kot take preventivne, javno zdravje osigurajoče odredbe so najvažnejše naslednje:
Odvoz odpadkov, človeških in živalskih, kakor tudi odpadkov hišnega gospodarstva.
Odvoz smeti in fekalij je v marsikaterem mestu še zelo primitiven in združen z največjo nevarnostjo za človeško zdravje. Najopas-nejše v tem oziru so greznice. Odvoz fekalij z vozovi je lahko nevaren, ker more na primer pri tifusu, koleri itd. postati sredstvo za nadalnje širjenje bolezni. Kjer teče kaka reka skozi mesto, se mora na vsak način napraviti splavna kanalizacija. Šele tedaj, če se odvajajo fekalije iz stranišč po neprodirnih kanalih v reko, je možno napraviti za čistočo stranišča tako nujno potrebno vodno izplahnjevanje.
Smeti, najsibodo v hiši ali na ulici se morajo nalagati in odvažali na način, da se hiše in ceste ne onesnažijo in da se prah ne more vzdigovati v zrak.
Prah je huda nevarnost za zdravje. Oči, grlo in pljuča so posebno izpostavljena tej nevarnosti. Žalibog prebivalstvo to vse premalo uvidi, ker sicer bi svojih cunj, s katerimi briše pohištvo ne otresalo pri oknih na javno ulico, tudi bi ne iztepalo preprog in obleke skozi okna vkljub strogim policijskim odredbam. Tukaj bi imela občinska uprava prednjačiti z dobrim vzgledom, kar bi vplivalo zelo vzgojevalno.
V	prometu je že precejšnje število aparatov za zbiranje smeti po hišah kakor tudi vozov, s katerimi je možno odstranjati smeti iz hiš in ulice brez nevarnosti.
Tudi v z d r ž e v a n j e c e s t spada v delokrog obrambe proti prahu. Iz čim'slabejšega in mehkejšega materiala so ceste, v tem večji meri se razvija na njih prah. Ako nosi vsak vrtinec ljudem na ulici in v stanovanja cele oblake prahu, v usta, oči, nos, ušesa, in z njimi neštete milijarde povzročiteljev bolezni vsake vrste, ni to več samo neprijetna nadležnost, ampak tudi velika nevarnost za zdravje in življenje. V tem oziru je torej zanemarjanje cest zelo obsojati. Ceste iz granita, asfalta, različni sistemi
gradbe cest s pomočjo smole ali tera in po potrebi izdatno škropljenje in čiščenje (pometalni stroji po noči) so najboljša sredstva proti prahu. Nikakor ne zadostuje, da so ceste in trgi v bližini stanovanj gospode in bogatašev dobro vzdrževani, medtem pa se puščajo oni v predmestjih in okoliših proletarskih stanovanj tako v nemar, da bi se prebivalstvo moralo v prahu pogrezniti, v blatu zadušiti in v snegu obtičati.
Enakomerna skrb za vse dele mesta je potrebna, kar pa še danes ni obveljalo, ker skrbe zastopniki priviligiranega stanu le za bogatejše sloje. Posebno ugodno vpliva na čistost ulic in trgov, če je na razpolago dovolj javnih pisoarjev in stranišč. Kjer ni teh naprav ali pa so iste preoddaljene druga od druge, tam so ceste in trgi onesnaženi, ker nujnost in potreba nima zakona. Take naprave bi naj bile ljudstvu brezplačno na razpolago, tudi ženskem spolu, za katerega danes niti tam ni preskrbljeno, kjer so za moške napravljeni pisoarji.
Oskrba z vodo.
Zdravstveno neoporečna voda je najboljša garancija za iztrebljenje nalezjjivih bolezni. Dunaj n. pr. je bil znan prej kot pravo gnezdo tifusa, odkar je pa napravljen vodovod, je tifus postal tam redka prikazen, in če se ugotovi kak slučaj, je bil navadno zanešen od zunaj.
Hišni studenci postanejo sčasoma nemogoči, posebno če se mesto zazida, ker postane voda v mestu okužena. Zato je povsod misliti na čimprejšnjo napravo vodovoda, ki naj bo napeljan iz čim najoddaljenih krajev. Množina vode v vodovodu naj bo izdatna in naj se izdatna poraba vode ne zabranjuje z raznimi odredbami — kakor vodnimi urami. Čim več se vode porabi za pranje in čiščenje, tem boljše je zdravstveno stanje prebivalstva.
(Nadaljevanje sledi.)
UTRINKI.
Mase.
V	Herknerjevi knjigi: Die Arbeiterfrage, čitamo na strani 187. U. dela o Robertu Owenu, kojega sliko podajamo v študiji o konzumnih in produktivnih zadrugah tudi tele stavke: Druga polovica Owenowega življenja je bila manj srečna in uspehov bogata, nego prva. Na mesto splošnega občudovanja so stopili polagoma na ji jute jši napadi.
S cerkvenim interesom se je združeval (v boju proti njemu) interes tovarnarjev, katerim se Owenova križarska vojska proti dobičkarstvu pri splošni nezadovoljnosti med delavstvom ni zdela več tako nevarna, kakor od začetka. Prišlo je tako daleč, da so nahujskane delavske množice na zborovanjih v Busslemu in Bristolu Owena, ki je bil že starček dejansko napadle.
IVAN SVETLIN:
DRAGINJSKE ŠTEVILKE.
Predmet	. Mesečna potreba za 5člansko rodbino (mož, žena in 3 otroci)	April		Maj	
		za enoto	skupaj	za enoto	skupaj
moka 0		15 kg	26-—	390-	25--	375-—
moka za kuho . .	10 „	25'—	250"—	24-—	240"—
moka krušna ■ .	10 „	23-—	230"—	22-—	220'—
koruza 		20 „	15-—	300'—	14-50	290"—
krompir		70 „	T—	490"—	6-40	448'—
fižol		13 „	16-—	48-—	16-—	48'—
meso I		H	48-—	518"—	68-—	728'—
meso II		10 „	44-—	440"—	64’—	640'—
mast		3 „	98-—	294"—	110*—	330 —
sol		1 „	12--	12-—	12*—	12 —
olje		1-5 /	96--	144'—	96-—	144"—
riž I		2'5 kg	40’-	100'—	40'-	100"—
riž II 		2-5 „	34'—	85'—	34-—	85"—
sladkor v kockah .	2 „	66-—	132"—	64'-	128" —
sladkor kristal . .	2 „	60'—	120"—	58'—	116*—
kava Santos . ■ •	0-7 „	120"—	84"—	120-—	84"—
kava Rio ....	0-7 „	116"—	81'20	116*—	81-20
frank		o-i „	52"—	5-20	64‘-	6-40
milo		1 „	54'-	54-—	56"—	56--
kisova kislina . .	0-5 l	120"—	60--	130'-	65'—
čaj			0-1 kg	250"—	25-—	250"—i	25-—
mleko 		20 •/	10"—	200"—	io--	200'—
rum		0-5 „	112*—	56"—	112*—	56'—
drva		1 m	350-—	350"—	350 —	350'—
premog . • • • čevlji		4 q	113'—	452--	113 —	452--
	pol para	600"—	300"—	600"—	300"—
kamgarn ....	1 m	900’ -	900’—	900"—	900"—
ševiot		1 „	600"—	600'—	600"—	600"—
molinos		2 *>	45"—	90-—	50-—	100 —
stanarina ....	2 sobi in kuhinja	200"—	200'—	200"—	200'—
Skupaj . . K	7010-40				7379-60
	1!	II	1	II	r
Pregled draginjskih številk v posameznih mescih.
Mesec	K	Mesec	K	Mesec	K
Julij 1914 . Julij 1920 . Januar 1921 . April 1922 . Maj 1922 .	179-64 3509-80 3861-50 7010-40 7379-60	April 1921 Julij 1921 Oktober 1921	3805-10 3866-30 4500-90	Januar 1922 Februar 1922 Marec 1922	5271-30 6345-40 6891-40
Opomba: Od januarja 1922 do maja 1922 se je podražilo najbolj meso, ki je bilo januarja 15 krat, maja pa 35 krat dražje, nego pred vojno. Kfer pa je bila moka v maju 62 krat, krompir pa 64 krat dražji nego pred vojno, je meso sorazmerno še vedno cenejše, nego druga živila.
PREGLED.
POLITIKA.
V Sloveniji se je začela na političnem polju prava babilonska zmešnjava, v kateri se kmalu najboljši strokovnjak ne bo več spoznal.
Vse stranke preživljajo težke krize. Najbolj še zna prikrivati svoje notranje težave Slovenska ljudska stranka. A njeni mesca maja v Gelju storjeni sklepi, ki skušajo premostiti vse polno nasprotij z gnilimi kompromisnimi formulami — dokazujejo, da se bori tudi njena politična ladja težko s povojnimi viharji.
Demokratska stranka stoji, kakor se zdi pred razcepitvijo. Borba Kamenarovič — dr. Žerjav, Praprotnik — je zanimiva zlasti zato, ker se vedno očitneje kaže, da gredo pota »Narodove« in »Jutrove« frakcije demokratske stranke definitivno narazen.
Tudi socialistična stranka preboleva težke krize. Izhajajoč iz krogov njenih nekdanjih somišljenikov, javljata Prepeluh in Lončar ustanovitev posebne politične skupine slovenskih avtonomistov. Kolikor moremo presoditi, ta skupina med socialističnim delavstvom ne more računati na kako posebno zaslombo. Bolj obžalovati je bilo nasprotja v stranki sami, ki so nastala vsled nespo-razumljenja med strankinim odborom za Slovenijo in pa posameznimi organizacijami. Spor sam je imel svoj izvor v izvajanju šta-tvta, ki ga je sprejel trboveljski kongres v decembru 1, 1. Ljubljanska strankina organizacija se je osamosvojila, izjavila svojo vripadnost stranki in počela izdajati tednik »Zarjo«. 28. in 29. junija t. 1. pa je skupna konferenca glavnega strankinega in pa pokrajinskega odbora sprejela v Celju sklepe, ki omogočajo poravnavo nastalih diferenc, kolikor sc na ta način že sploh niso odstranile.
Na Štajerskem so razvili živahno agitacijo Radičevci, ki bodo naleteli marsikje na ugoden teren. — —
Iz te slike jerazvidno, da se nahaja Slovenija v dobi političnega presnavljanja. V tem vrenju se bode merila sila poleta, moralna in umstvena jakost, požrtvovalnost, odločnost in disciplina. To so znamenja zmage.
V Ljubljani so razpustili Mestno hranil-
uporabljanjem dvojne pravice, iz strankarskih ozirov, brez v zakonu utemeljene nuj-nico in občinski svet. Oboje se je storilo z nosti, Ne moremo verjeti, da bi mogla biti taka politika v dobi in razmerah, ki zahtevajo pred vsem duševne asimilacije in koncentracije duhov, državotvorna politika. To ni nrti strankarsko dobra politika. Tudi mi, ki ne gojimo nobenih simpatij za negativno radlčevstvo in podobne izrodke vseh
variant — razumemo, da izziva tako postopanje vse, ki žele imeti v zakonu zaščito proti nasilju, na enoten odpor.
Bistva tega odpora pa ne označujejo prav tisti, ki pišejo o avtonomističnih, separatističnih in podobnih blokih! Vsaj socialistična stranka ne more biti za nobeden drug blok, kakor za blok pristašev zakonitosti proti nasilju.
ZADRUŽNIŠTVO.
Zadružno gibanje v Jugoslaviji. Jugoslovansko zadružništvo žal v mednarodni zadružni organizaciji ne prihaja v poštev. Tu bo stalo še dosti truda, predno se posreči ustanoviti večje nacionalne zadružne centrale. Na iniciativo Zveze gospodarskih zadrug v Ljubljani se je vršil koncem aprila v Ljubljani sestanek, ki je izdelal načrt za kooperacijo med nekaterimi večjimi zadružnimi organizacijami iz Srbije, Hrvatske in Slovenije.
Mednarodno zadružno gibanje. Po iniciativi tajnika zadružne internacionalno zveze Maya dela zadružna internacionala vztrajno na izvedbi dveh velikih načrtov: na upostavitvi gospodarskih stikov med za-padno-evropskimi zadrugami in ruskim zadružništvom in na ustanovitvi svetovne velenakupne družbe. Mesca marca 1922 sc je mudila v Rusiji delegacija zapadnoevrop-skih zadružnih organizatorjev. Delegati so si ruske razmere temeljito ogledali. Udeležili so se vseruskega zadružnega kongresa, ki je zboroval v Moskvi 20. marca 1922. Obiskali so tudi lakotno ozemlje. V »Pravo lidu« piše
o	utisih iz Rusije dr. G. Winter, ki je spremljal zadružno delegacijo v Rusijo kot tolmač. V angleški Cooperative News priobčuje svoje vtise iz Rusije zadružni tajnik H. J. May. V francoski reviji >*Action Cooperative« popisuje ruske razmere francoski član študijske komisije Poisson. Internacionalna zadružna zveza namerava izdati o svojih utisih iz Rusije obsežno poročilo. Že iz dosedanjih poročil je posneti, da je sodba delegacije o pomenu ruskega Centrosojuza za razvoj zadružništva v Rusiji in preko njenih mej zelo ugodna. Na seji širšega odbora mednarodne zadružne zveze, ki se je vršila od 9. do 11. maja v Milanu, je prišlo to do izraza na ta način, da se je sklenilo soglasno kooptirati zastopnika ruskega Centrosojuza v ožji odbor mednarodne zadružne zveze. Na ravnokar omenjeni seji so se napravili tudi važni sklepi glede zadružne mednarodne denarne organizacije in izmenjave. Sklenilo se je, naj se ustanove po vseh deželah zadružne banke, ali pa vsaj bančni oddelki velenakupnih družb. V kratkem naj se skliče v Essen konferenca zadružnih bančnih strokovnjakov, ki naj izdela načrt za medsebojne vezi med zadružnimi bankami posameznih dežel. Mednarodna velenakupna družba naj bi započela z
delom na ta način, da bi nakup in prodajo med posameznimi velenakupnimi družbami posredovala. Na svoj račun pa bi ne trgovala. Svoj sedež naj bi imela ta družba v Manchestru.
GOSPODARSTVO.
Gibanje cen na Angleškem. Padanje cen na Angleškem neprestano napreduje. Živila, stanovanje, obleka in kurivo so bila 1. marca 1922 še povprečno le še 88 odstotkov dražja nego leta 1914. Lansko leto v marcu so bile cene še za 141 odstotkov višje kakor v miru. V enem letu so padle cene na Angleškem malone za polovico.
STROKOVNI PREGLED.
Zanimiva razsodba Lyonskega sodišča v zadevi stavkolomstva strokovno organiziranih. V Lyonu je proglasila neka strokovna organizacija z večino glasov stavko. Nekateri člani te organizacije pa se tega sklepa niso držali in so šli vkljub temu na delo. Strokovna organizacija je vložila proti tem organiziranim stavkokazom tožbo, češ da so s stavkolomstvom kršili svoje obveze na-pram organizaciji, in da so organizacijo s tem, da so stavko tako podaljšali, občutno oškodovali. Lyonsko sodišče je tožbi — ugodilo z utemeljitvijo, da je pristop k strokovni organizaciji svoboden, da pa znači pristop ob enem obvezo, da se bo član pokoril sklepom občnih zborov organizacije.
Položaj rudarjev v Združenih državah.
V združenih državah je okoli 10.000 rudo-kopov, ki so last okoli 2000 kapitalistov. V teh rudnikih dela okoli 700.000 delavcev, ki pa niso stalno zaposleni. V zadnjih 30 letih je odpadlo na leto le okoli 214 delavnih dni.
—	Zaslužek posameznika niti v dobi najboljše konjunkture ne zadostuje za kritje njegovih potrebščin.
Posebno varljivo je presojati položaj ameriških rudarjev po dnevnem zaslužku.
V Pittsburškem distriklu je po podatkih predsednika Unije rudarjev John Lewisa znašal povprečni dnevni zaslužek v letu 1921 6.20 dolarja, povprečni letni zaslužek pa le 763 dolarjev. Razlika, ki nastane, če množimo dnevni zaslužek s številom dni v enem letu je tolmačiti na ta način, da so rudarji lela 1921 delali le 123 dni. V Ohiu sc je lela 1921 delalo 118 dni, v Indiani 159, v West Kentuky 130 in v zapadni Virginiji okoli 80 dni.
Rudarstvo ni nikaka sezonska industrija. Brezposelnosti rudarjev je kriva metoda in pa pomanjkljiv red, ki vlada v pre-mogarski industriji. Samo 12 procentov premogovne produkcije se porabi za hišno gospodarstvo, zato ni res, da bi zmanjšanje le uporabe povzročalo krizo v premogarski
industriji in bilo vzrok nezaposlenja rudarjev.	.
Od premirja po svetovni vo)ni se je omejilo delo na 30 ur tedensko in na 121 delavnih dni letno. Od rudarja, ki jc delal na ta način le eno tretjino leta, pa se je zahtevalo, da naj bo bstali dve tretjini leta pripravljen, kadar se bo ga poklicalo na delo in naj ves ta čas živi od zaslužka 121 dni. Organizacija Združenih rudarjev Amerike pa je ena najboljših organizacij; ona je odgovorna skoro za vso zakonodajo, skrbi za varnost rudnikov in rudarjev. S posebnim sistemom tarifnih pogodb, ki jih je sklenila z velikimi zvezami podjetnikov, je omejila konkurenco lastnikov rudnikov, ki ^se je razvijala na škodo delavcev.
Lastniki rudnikov menda niso v celi državi enotno organizirani, vsaj v njihovem nastopanju tega ni opažati. Vendar pa se vsi strinjajo v eni zahtevi — za znižanje delavskih plač.
Neverjetno slabe razmere, ki vladajo v rudniških revirjih, kjer delavci niso organizirani — na srečo produkcija v teh rudnikih ni odločilna za celotno produkcijo — naj bi po mnenju podjetnikov služile za vzor ciljem, ki naj bi jih skušale doseči delavske organizacije. Najslabše razmere naj postanejo merilo, s katerim se naj uredi delovno razmerje v celi premogarski industriji.
V tem boju podpirajo podjetnike vsi reakcionarni krogi do plutokratskih interesentov, ki bi radi depresijo industrije izrabili in organizirano delo uničili — n. pr. jekleni trust. Izobraženi delavci cele dežele se zavedajo, da je napad na rudarje vojna, ki jo začne kapilal proti vsemu organiziranemu delavstvu.
V ameriškem kongresu je poslanec Me-yer v očigled teh razmer vprašal vlado: ali more vlada ali hoče kongres v takem boju o-stati brezbrižen?
Če se podjetniki in rudarji ne poiavnajo potem naj vlada postavi rudnike pod svojo kontrolo, dokler se ne doseže trajnega sporazuma. Brezposelnost in nestalno delj, preveč razvita industrija, visoke cene, ki jili mora plačevati konzument, armada škodljivih prekupčevalcev, zločinsko zlorabljen)« naravnih in človeških moči, ogrožanje demo kracijc po vladi industrijskega absolutizma v krajih, kjer ni organizacij, zahtevajo brezpogojno trajno rešitev socialnega proble ma, zaščito političnih in ekonomskih oiavic delo\ncga naroda. (Po Internat. Gcv/erk-schattsbund).
SOCIALNA POLITIKA.
Statistika zaposlenosti v Nemčiji. Nemške državne posredovalnice izražajo stanje zaposlenosti na la način, da navajajo, koliko prosilcev odpada pri državnih posredovalnicah na 100 prostih mest. Ta statistika na-' vaja za drugo polovico leta 1921 tele številke:
	moških	ženskih
julij	169	117
avgust	158	112
september	146	105
oktober	136	110
november	145	116
december	166	109
Kako preračunavajo v Nemčiji eksistenčni minimum? V Nemčiji posvečavajo statističnim študijam o draginji in gibanju cen veliko pažnjo. Med najboljša tozadevna dela spadajo raziskovanja dr. Kuczynskega, ki se objavljajo sHalno v listu »Der freie Ange-stellte«. Dr, Kuczynski skuša najti, v nasprotju z metodo, ki smo jo zavzeli mi pri naših diaginjskih tabelah, tisto najnižjo svoto, s katero se da živeti, ako kupuje človek najcenejša jedila, ki se je i njimi mogoče preživljati.
Kuczynski računa da potrebujejo na leden:
Otrok od 6 do 10 let:
2300 gramov kruha 250	»	moke
250	»	ovsenega	zdroba
125	»	ječmenove kaše
1000	»	krompirja
1000	»	sočivja
135	»	surovega	masla ali mar-
garine 250	»	marmelade
125	»	sladkorja
1	liter mleka Žena isto in razven lega še:
500 gramov kruha 125	»	ovsenega	zdroba
250	»	graha
1000	»	krompirja
250	»	konservnega	mesa
125	»	slanine
250	»	slanikov
125	»	margarine
Mož — težki delavec	isto	in	razven
tega se:
500 gramov riža 250	»	fižola
125	»	slanine
250	»	slanikov	in
125	»	margarine
Za kurjavo in razsvetljavo računa Ku-czynski 1 kubični meter črnega premoga in 6 kubičnih metrov plina.
Za obleko računa Kuczynski 17—20 odstotkov pribitka	k svoti,	izdani	za	hrano,
za vse ostale izdatke pa 27 odstotkov. Na ta način prihaja do zaključka, da je znašal za Nemčijo v marcu 1922 tedenski eksistenčni minimum za samskega moža 165, za zakonski par brez	otrok 241	mark,	za	zakonski par z dvema	otrokoma	pa 322	mark.
V	Berlinu imajo za veliko predmetov poleg svobodnih cen še vedno maksimalne cene, ki so sorazmerno nizke. Tako je bil v
Berlinu v marcu 1922 racioniran kruh 27, mleko 29, premog 35, margarin 27, sladkor 39 krat dražji, kakor pred vojsko. V svobodni trgovini	pa je bil	kruh 47	krat, krompir pa celo 88	krat dražji, ^ego	v	miru. Zanimivo bi bilo	prenesti	vse to	v	naše razmere, ali vsaj	vstaviti	za zgoraj	navedene
življenske potrebščine cene v naši valuti in izračunati, koliko bi znašal pri nas pod drugače enakimi pogoji za življenje nujno potreben eksistenčni minimum.
Na Nemškem razmotrivajo resno o vprašanju, kako bi se uvedle spremenljive, po draginji se ravnajoče draginjske doklade tudi za uradništvo. Je to eden najtežavnejših problemov, ker predpostavlja, da se uredi enako gibljivo tudi spreminjanje državnih dohodkov, ali vsaj dela teh dohodkov, Zato je treba poseči po sredstvu, ki smo ga mi v našem listu že ponovno priporočali:	Treba je uvesti poleg nestalnega
vrednostnega merila papirne valute, stal-nejše vrednostno merilo, in meriti v proračunih vsaj del dohodkov po tem merilu.
REVIJE, PUBLIKACIJE IN POLEMIKA.
Polemika »Njive« proti »Našim zapis-
skom«. »Njivi«, oziroma g. Knalliču »Naši zapiski« niso všeč. Glavni vzrok zato je iskati v mojem članku, ki v zadevi sorodnosti obeh programov nemške socialne demokracije s programom SSJ, ne soglaša z mnenjem, ki ga zastopa g. Knaflič. Polemika je zašla na tak tir, da bi se morala začeti bojevali z gospodom Knafličem menda s predbaci-vanjem obojestranske plitvosti in nevednosti. Zato bom to debato zaključil. Rečem le to:
Lepo je, če g. Knaflič veliko čita. Ako pa je čital vse knjige, ki jih navaja tiko, kakor moj članek — potem je škoda za čas, ki ga je zato porabil. Jaz sem priznal, da je novum gorliškega programa p o v d a r j a-nje države, Ker beograjski program o tem sploh ne govori, ta stvar ne more biti prepisana. Niso pa novum polemične osli proti komunizmu v povojnem, če hočete boljševiškem smislu — ki so za beograjski program značilne, Karl Kautsky ni komunist v tem smislu, da se da komunistično gospodarstvo skonstruirati in postaviti v življenje, kot se zgradi stavba. To dokazujejo polemični spisi Karla Kautskega, avtorja Erfurtskega programa proti povojnem komunizmu. Dokazujejo pa tudi vsi njegovi predvojni spisi, v kojih Kautsky svojim kritikom uspešno dokazuje, da se v bistvene točke njegove teorije niso znali poglobiti.
—	Peter Jug.
Naročajte, čitajte in razširjajte delavske časopise:
Dnevnik
„N A P R E J”
stane mesečno 40 K.
„VOLKSSTIMME”
izhaja v Mariboru 2 krat na teden, stane mesečno 12 K.
»LJUDSKI GLAS”
stane mesečno 10 K.
„NAŠI ZAPISKI”
socialna revija, stane letno 100 K.
„D E LAVEC”
strokovno glasilo.
HnKunoualnn zadruga
r. z. z o. z.
v LJUBLJANI, Dunajska cesta 33 („BALKAN“)
Deželni pridelki, žito, mlevski izdelki vseh vrst. - Kolonijalno špecerijsko blago, spirituose, mast, slanina, mesni izdelki. —
UVOZ	- -........................IZVOZ
Telefon 336. — Brzojavni naslov »Nakupovalna Ljubljana". —	Čekovni	račun štev. 10.473.	—
LJUBLJANA. -	-	-
predal 13. Poštni ček. rač.10.532. Telefon inter. 178. Brzojavni naslov ..Hodes Ljubljana".
Hranilni oddelek
sprejema hranilne vloge in jih obrestuje od dne vloge do dne dviga po
41/0/ večje vloge proti pol- PO/
/2/0 letni odpovedi po O /0
Hranilne vloge sprejema osebno ali po položnicah centrala v Ljubljani in pa pri vseh podružnicah.
Sodrugi, vlagajmo vse prihranke v lastno hranilnico, katere hranilni kapital znaša že danes nad 3 milijone kron.
Pristopnina 10 K. Član društva postane lahko vsak.	Delež 200 K.
Pristopati se zamore pri vseh podružnicah.