871
Miodrag Pavlovič (1928):
BALKANSKI POTOPIS
Počasi pojdi skozi majhne cerkve
in ne sprašuj za pot,
roko podaj v pozdrav lesenim soham svetih mož,
v kri in mleko potopljenih,
Radoslav Dabo
po stropih džamij opazuj
drhtenje belih kač,
po hišnih urah večnosti
svoj čas si naravnaj,
skloni pod polnočnim se zvonjenjem,
težkim in prosojnim
kakor da ti zvezde padajo na šlem,
v gozdu orjaških rož
posedi z mojstri,
z nežnim dletom naj ti spremenijo lik.
Potem pa brž v planine!
Do velikanskih čaš, nabreklih od ledu,
do hladnih stolpov megle.
Potlej se ozri
in navzdol poglej, na to noro dirkanje gozdov
in zveri, srditejše od vetra,
na obzorju pustem ljudstva ni
ne vitkih zgradb,
nihče ni semkaj še prispel,
nič še ni bilo tu ustvarjeno,
ne zbor glasov, ne reke!
Vse, kar si na Balkanu videl,
bili so le prividi — ladje
na odprtem, mrkem morju prazačetka.
JUTRANJI     Svita se. ZAPIS
Ne povem, kdo sem. (Šepetajoč: gramatik) grem po vodo.
Dolge nočne ure bral sem ob oljenki.
Vedro spuščam v rujno reko.
Nad menoj stražar opreza,
če pritihotapile se bodo vile.
Pred vhodom v mesto veter je obstal
s svežnjem poročil za danes.
Skoz odprto okno vidim,
gospodar spi z roko na ročaju meča.
872
873
Iz modeme srbske poezije
Tudi telo mu je meč,
si rečem in oči povzdignem.
Zgoraj  belo sije posteljnina, bog na njej je spal.
Neka roka spušča se na mojo glavo.
Svita se.
Postlati moram posteljo.
Zelo se veselim.