zs E* OMLADINA Glasilo narodno-radikalnega dijaštva. ^2*--- Leto IV. Ljubljana, kimavec 1907. Štev. 6. <9 VSEBINA: ""g) X.: Poljske šolske družbe. Listek. V Celje! F.: Neznačajnosti. Ivan Stanonik: Dijaške kuhinje. Dr. Jos. Strzygowski: Kako se naj vzgoji čut za umetnost. Ponatis dovoljen le z navedbo vira. -D ^ Ci ■ i r:=== 3 Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4—; za dijake K 2-—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12. o o o Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek »reklamacija« ..- :: rr. j in če SO odprte. -..7=r.. Zaradi rednega pošiljanja -Omladine« je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča. Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika naslednikov. RAZNO. Vse potrebne informacije glede študija na visokih šolah vsebuje naš »Dijaški almanah za 1. 1907 8“, ki izide sredi meseca septembra. Naročila sprejema že sedaj upravništvo „Omladine“. Cena s pošto 1 K 10 vin. — Posameznosti in natančnejša pojasnila priobčimo v prihodnji številki »Omladine“, ki izide koncem septembra. »Prosveti« so darovali tekom teh počitnic do 1. septembra sledeči gospodje ozir. tvrdke: Narodna tiskarna v Ljubljani 100 K; tov. Leskovec 4 K; dr: Ivo Šubelj, c. in kr. dvorni tajnik na Dunaju, 100 K; Andrej Senekovič, gimn. ravnatelj 7 K; Ivan Knez, veletržec 20 K; Viktor Rohrmann, trgovec 5 K; dr. E. Bretl, zobozdravnik 10 K; Ivan Plantan, c. kr. notar 20 K; Ivan Kačič, bančni uradnik 3 K; I. V. 10 K; dr. Karel Triller odvetnik 50 K; Ivan Murnik, ces. svetnik 10 K; dr. Valentin Krisper, odvetnik 30 K; Mirko Gruden, bančni uradnik 3 K; Bogomil Kajzelj, bančni uradnik 2 K; Ciril Dolenec, bančni uradnik 1 K; Emanuel Josin, c. kr. blagajnik 4 K; dr. Fran Munda, emer. odvetnik, 10 K; Josip Wester, profesor, 2 K; Ivan Vončina, magi-stratni ravnatelj, 5 K; dr. Karel Schmidinger, c. kr. notar, 4 K; Rajko Perušek, profesor, 5 K; gdč. Ant. Kadivčeva, trgovka, 10 K; tvrdka Gričar & Mejač 2 K; dr. Gregor Žerjav 10 K; Ivan Jebačin, trgovec, 10 K (vsi v Ljubljani), dr. Štemplihar, odvetnik v Kranju, 5 K. Luka Svetec, c. kr. notar v Litiji, 20 K. dr. Jos. Tičar, zdravnik v Kranjski gori, 10 K. dr. Al. Kraut, odvetnik v Kamniku, 4 K. Niko Lenček, c. kr. notar in župan v Škofji Loki, 10 K. Alojzij Schrey, poštar na Jesenicah, 2 K. Emil Orožen, c. kr. notar v Kamniku, 4 K. dr. Mihajlo Rostohar, kand. prof. v Beljaku, 3 K. dr. I. Schegula, odvetnik v Novem mestu, 10 K. Matija Marinček, c. kr. notar v Tržiču, 5 K. V. Gostiša, inžener v Italiji, 2 K. N., sodni svetnik y Ljubljani, 112 knjig. Ivan Macher, profesor v Ljubljani, 34 knjig. Fr. Majdič, živinozdravnik v Logatcu, 23 knjig. Prof. I. Maselj in jurist E. Kobe v Novem mestu 50 knjig. Vsem darovalcem izreka najiskrenejšo zahvalo odbor »Prosvete". K odhodu na II. narodno-radikalni shod v Celje. Slovenski dijaki odpotujejo v Celje v četrtek dne 5. avgusta iz L j u b 1 j a n e s poštnim vlakom ob 3. uri 8 minut popoldne. — Notranjski tovariši se pripeljejo isti dan z opoldanskim poštnim vlakom v Ljubljano (odhod iz Trsta ob 9. uri 55 minut dopoldne, s Št. Petra ob 12. uri 50 minut opoldne, iz Postojne ob 1. uri 13 minut, prihod v Ljubljano ob 2. uri 48 minut pop.). Tu se jim pridružijo Ljubljančani, Gorenjci in Dolenci, ki se peljejoz istim vlakom ob 3. uri 8 minut dalje. — Dolenjci se pripeljejo v Ljubllano z opoldanskim vlakom, ki odhaja iz Novega mesta ob 11. uri 22 minut dop., iz Ribnice ob 12. uri 6 minut opoldne in pride v Ljubljano, južni kolodvor, ob 2. uri 32 min. — Gorenjci pridejo v Ljubljano z opoldanskim vlakom (odhod z Jesenic ob 9. uri 34 minut dop., iz Kranja ob 10. uri 32 minut, prihod v Ljubljano ob 11. uri 15 minut dopoldne. — Posavski tovariši se pridružijo skupnemu vlaku ob 4. uri 54 minut na Zidanem mostu, kamor so se pripeljali ob 4. uri 6 minut. Prihod v Celje ob 5. uri 31 minut pop. — Štajerski tovariši, ki pridejo od Maribora, se pripeljejo 5. avgusta ali z brzovlakom ob 3. uri 54 minut pop. (odhod iz Maribora ob 2. uri 31 minut) ali s poštnim vlakom ob 10. uri 18 minut dopoldne (odhod iz Maribora ob 8. uri 15 minut dopoldne). „ProsvetIne“ reklamne tablice so naročile doslej sledeče firme: Gričar in Mejač (2), Soklič (1), Valentin Golob (1), Jernej Bahovec (1), Lavoslav Schvventner (2), Česnik in Milavec (4), Skušek (1), Rus (Kranj) (1), Oblak (1), Praznik (2), knigarna »Narodne tiskarne" (1), G. Pikel (Postojna) (1), Josip Vidmar (3). V CELJE! Še malo dni nas loči od II. našega shoda. Že v zadnji številki smo objavili natančen program našega zborovanja, danes pa ponovno vabimo vse tovariše srednješolce, abiturijente, akademike, ki simpatizirajo z narodno-radikalno idejo ali so člani naših organizacij — pridite vsi in pomagajte našemu II. shodu do sijajnega vspeha! S kar največjo udeležbo pokažite, da Vam je na srcu razvoj našega gibanja, da hočete sebi in slovenskemu dijaštvu zdravega napredka, da ste trdno odločeni vstrajati pogumno na poti, na katero ste se podali in ki pelje — navzgor! Vstrajnosti in poguma zahtevamo od vseh naših tovarišev. Ne zadošča nam fraza „mi hočemo delati", ne zadovoljuje nas izjava „mi smo napredni" — - mi hočemo pokazati, da je naša struja od začetka do danes res ostala delavna, daje naše gibanje po svojem bistvu in stremljenju resnično napredno, akoravno ne nosi oficijelnega naslova svobodomiselnosti in naprednosti na svojem čelu. Celjski shod naj nam jasno pokaže sliko naše preteklosti, o kateri smelo trdimo, da je bila doba prav vzorne delavnosti, ki je rodila ne le slovenskemu dijaštvu, ampak celemu slovenskemu narodu najlepših sadov. In to nam bode v Celju bodrilo k novi vstrajnosti, k novemu delu! V tem znamenju pa se pokaže tudi naprednost naše struje. Mnenja smo, da je le tisti upravičen pridevati si ta predikat — ki nima le besed na jeziku, ampak ki se ne straši ne težav ne neprilik ne javnega mnenja v izvrševanju naprednih zahtev. Ne samo v negaciji obstoječega, ampak v afirmaciji in doslednem izvrševanju novega vidimo naprednost. Zato smatramo moderna vprašanja svobodne šole in antiduelnega gibanja za nujna. — Navzlic vsem nasprotnikom — nazadnjakom in »naprednjakom" — si bodemo v Celju vstvarili tudi o teh vprašanjih jasen položaj in zavzeli odločno stališče. V tem, dragi tovariši in prijatelji, leži po našem mnenju pomen celjskega shoda. Dokumentirati hočemo, da deluje naša struja za resničen napredek slovenskega dijaštvav intelektuelnem, moralnem in gmotnem oziru ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. In le od dejanj je odvisna bodočnost. Te besede veljajo predvsem tudi Vam, tovariši abiturijenti. — Nismo Vas vabili v naše vrste z bombastičnimi oklici, ker Vam lahko dejansko pokažemo, kaj Vas čaka v naših vrstah. Prijetnejše in brezskrbnejše življenje v akademičnem društvu Vam nudijo drugi, mi zahtevamo od Vas poleg navd uš evn osti resnega in odločnega delovanja. Kdor izmed 6 Vas je prepričan o resničnosti stavka, ki smo ga citirali zgoraj o bodočnosti slovenskega dijaštva, slovenske inteligence — ta naj pride na naš shod. Odločitev o Vašem vstopu v akademično društvo pa prepuščamo mirno Vaši razsodnosti. — Z veseljem pozdravimo na svojem zborovanju slovanske brate akademike, ki nam kažejo s svojo udeležbo simpatije do našega dela ter nas vzpodbudijo s svojo navzočnostjo k tem večji vstrajnosti. Na zborovanje vabimo posebno tudi slovensko učiteljstvo. Vedno smo skušali dejansko izvrševati princip najsložnejšega delovanja s slovenskim učiteljstvom zlasti na polju ljudske izobrazbe. Mnenja smo, da je potrebno utrditi kar najožje tovarištvo med slovenskim učiteljem in akademikom, ki sta oba poklicana delavca za narodov napredek. Z zadovoljstvom bi nas navdajala prav mnogoštevilna udeležba od strani našega učiteljstva, ki bi naj na ta način dokumentiralo svoje soglasje s tem našim principom. Želimo si na shodu objektivnih, pravih prijateljev. Naše starešine pozdravljamo že v naprej kar najprisrčneje, pozdravljamo spoštljivo tudi vse one gospode, ki pridejo na naš shod iz ljubezni do slovenske mladine, iz veselja in interesa nad njenim napredkom! Izražamo željo, naj bi naš celjski shod rodil kar najlepših sadov! Iz naroda za narod! Eksekutiva nar.-rad. dijaštva. F.: NEZNAČAJNOSTI. Med slovenskimi profesorskimi kandidati so v zadnjem času nekateri napravili izpit samo z nemškim učnim jezikom. Kot vzrok navajajo eni, da ne reflektujejo na službo na Slovenskem, njih misli lete višje, gor na cesarski Dunaj! Če pa bi imeli poleg nemškega tudi slovenski učni jezik, bi jih učna uprava smatrala za Slovence ter jih ne bi hotela nastaviti na nemškem Dunaju. Če je ta vzrok resničen, potem je to začetek narodnega izdajstva! Slovenski narod pošilja svoje sinove z velikimi žrtvami v srednje in visoke šole, da bi imel v slovenskih krajih slovenske uradnike, zdravnike, živinozdravnike, sodnike, profesorje, inženirje itd. Ni ga slovenskega dijaka, ki bi se šolal popolnoma brez slovenske pomoči, bodisi da so ga podpirali njegovi slovenski stariši, ali slovenske dijaške kuhinje ali slovenska podporna društva na visokih šolah. Vsak je toraj zavezan služiti slovenskemu narodu! Če dotičniki mislijo, da bodo kot navidezni Nemci napravili boljšo karijero, se temeljito motijo. V času nemškega ministra-rojaka Nemci ne bodo pripustili narodno dvomljivih ljudi na ravnateljska in druga vodilna mesta. Slovenci pa se zavedamo od dne do dne bolj svojih narodnih in jezikovnih pravic. Isti vzrok — pomanjkanje usposobljenosti za slovenski učni jezik — s katerim smo se srečno ubranili Profta, isti vzrok bo izključeval tudi takšne „Slovence“ od slovenskih učnih zavodov. Dosledni moramo biti! Da nam v ministrstvu takšni polovičarji ne bodo zastopali slovenskega šolstva, zato bomo tudi skrbeli. Zapomnili si bomo njih imena, ter jih poslali tudi našim poslancem, da ne bodo porabljali svojega vpliva za takšne može, ki se sramujejo slovenskega jezika! Znabiti se bodo ti gospodje kdaj naveličali službovanja med Nemci, ko bodo videli, da se njihovi slavohlepnosti ne ustreže, zahrepeneli bodo po slovenski domovini, takrat pa jih slovenski narod ne bo poznal, kakor oni zdaj ne poznajo slovenskega jezika. Na slovenska mesta spadajo značajni in celi Slovenci! Drugi delajo izpit samo z nemškim učnim jezikom zato, da bi jih izpraševalna komisija kot Nemce milostneje sodila zlasti glede nemškega učnega jezika, pri katerem nemški profesorji proti Slovanom nastopajo brezobzirno. Ti kandidati nameravajo slovenski učni jezik delati pozneje. Tudi to ravnanje ni značajno! Pravi Slovenec se nikdar niti za trenutek ne bo izdajal za Nemca, da bi se izognil kakšni neprijetnosti. Na takšne ljudi se ne moremo zanašati. Govori se, da je nek kandidat direktno zatajil svojo narodnost pri skušnji za nemški učni jezik, ko ga je profesor po govorici poznal za Nenemca in ga vprašal, če je Nemec. Če je to res, je pač sramotno! Ako nemški profesorji postopajo pristransko proti Slovencem, moramo jih napadati s postavnimi sredstvi — tozadevna akcija v parlamentu se pripravlja, prosimo podatkov! — ne pa krivico podpirati z neznačajnostjo. A tudi materijelno škodo ima kandidat, ki hoče še le pozneje delati dodatni izpit za slovenski učni jezik, ker mora plačati posebno takso za to in se še posebej voziti k dodatni skušnji. Zato slovenski profesorski kandidatje, delajte obenem izpit za slovenski in nemški učni jezik, pripravite se dobro za nemški učni jezik, a slovenščina kot materinščina vam bodi prva skrb! Borimo se za čisto slovenske srednje šole in v doglednem času jih moramo doseči; potem bodo lahko nameščeni tudi profesorji s samoslovenskim učnim jezikom. Zato se ne bojte, če vam nemški profesorji pri skušnji za nemški učni jezik mečejo polena pod noge. To nas mora bodriti, da tembolj napnemo vse sile za slovenske srednje in visoke šole! IVAN STANONIK: DIJAŠKE KUHINJE. Izmed vseh dijaških zadev je gmotno vprašanje najbolj pereče. Visokošolsko dijaštvo je v tem pogledu vsaj toliko na boljšem, da ima precej važno besedo pri razdelitvi podpor, glede srednješolcev pa še vedno prevladuje mnenje, da zadostuje, ako se jim sploh kaj da, a vsaka kritika od njihove strani mora biti izključena. Žal, da mora dijak posledice tega dejstva dostikrat poplačati s svojim lastnim zdravjem; kajti le prepogostokrat se dogaja, da prihajajo iz srednješolskih zavodov ljudje, ki nosijo že v sebi kali raznih 6* boleznij, ki so jih nalezli po dijaških kuhinjah in ne morejo premagati ovir, s katerimi se mora boriti slovenski visokošolec v tujini. Odtod toliko tragičnih slučajev v zgodovini slovenskega dijaštva! Najvažnejše podpore za slovenskega srednješolca so dijaške kuhinje. Sicer niso povsod osnovane in kakor pričajo razne novice, tudi tam, kjer obstojajo, niso v najboljšem stanju, ali s potrebnimi reformami bodo odbori lahko odpravili marsikak nedostatek. Hrana v dijaških kuhinjah je navadno neužitna in ponekod ne odgovarja niti najprimitivnejšim higijeničnim zahtevam. Nekdaj, ko so nadzorovale dijaške kuhinje narodne dame, je bilo v tem oziru nekoliko boljše. Ni mi znano, zakaj se je pozneje nadzorstvo narodnih dam odpravilo in se poverilo nekaterim osebam izmed odbora. Ker so bili dotičniki navadno preobloženi z drugim delom, so nadzirali dijaško kuhinjo le malokdaj in pripetilo se je celo večkrat, da se je že naprej napovedal čas, kdaj se bo vršilo nadzorovanje. Umljivo je, da se je pod takimi razmerami hrana v dijaških kuhinjah poslabšala. Vendar bi pa tudi nadzorstvo narodnih dam ne moglo odpraviti vseh nedostatkov po dijaških kuhinjah. Mlajši dijaki dobivajo najslabšo hrano in morajo na njo čakati najdalje, ker vedo gospodinje po dijaških kuhinjah, da si ti ne upajo pritožiti se pri odboru in ako se pritožijo, da se jim navadno ne verjame dosti. Temu bi tudi narodne dame pri največji požrtvovalnosti le težko odpomogle. Zato bi bilo pri sedanjih razmerah v dijaških kuhinjah najprimernejše, da bi smeli podpiranci voliti nekaj tovarišev, ki bi posredovali pri eventuelnih pritožbah med prizadetimi dijaki in med odborom. Pri sodijakih se bodo tudi mlajši tovariši pritožili, ako se jim bode godila krivica in potem se tudi mlajših ne bode izkoriščalo. Poleg tega bi morali imeti izvoljeni dijaki tudi pri odborovih sejah posvetovalno pravico, da lahko nasvetujejo odboru razne umestne reforme. Najboljše bi seveda bilo, da bi volili podpiranci iz svoje srede tak posvetovalni pododbor. Ponekod pa, kjer preti dijaku nevarnost, da izgubi vsled pritožbe podporo, bi bilo umestno, da se dovoli podpiranim dijakom, da izvolijo v ta posvetovalni dijaški pododbor tovariše, katerih ne podpira dijaška kuhinja; seveda bi bilo od teh strogo zahtevati, da se pouče natančno o razmerah v dijaški kuhinji in se zavedajo dolžnostij, ki jih s tem prevzamejo. Ako se sedaj kje dokaže, da je pripravljena hrana neužitna ali pa nesnažna, ostane navadno pri besedah. Odbor bi moral zahtevati za take slučaje od upraviteljice dijaške kuhinje kavcijo in si dati na ta način neko zagotovilo, da bode pripravljala vedno tečno in snažno hrano. Drug način, kako izboljšati dijaške kuhinje, bi bil sledeči. V mestih, kjer je število podpirancev dijaških kuhinj veliko, naj bi odbor priskrbel dve dijaški kuhinji in se dogovoril z upraviteljicama, da sme vsak dijak tja hoditi jest, kjer mu najbolj ugaja. Na ta način bi si upraviteljici sami delali konkurenco, ker bi hotela vsaka privabiti, kolikor mogoče veliko število dijakov k sebi na hrano. Da bi pa vedela vsaka upraviteljica vsaj približno, koliko hrane sme pripraviti, naj bi določil odbor gotov čas, tekom katerega bi moral hoditi vsak dijak tja na hrano, kamor se je za to določeno dobo priglasil. — (V Kranju bi bila n. pr. pripravna doba enega tedna, ker deli odbor znamke vsak teden.) Še le po preteku te dobe bi smel dijak drugam na hrano. Za številnejše in izdatnejše podpore je treba večjih dohodkov. V tem oziru bi bilo dobro, ako bi objavljali odbori po raznih krajevnih listih večkrat članke, tičoče se dijaških kuhinj. Članki bi gotovo neposredno pridobili mnogo darov, bili bi pa tudi lahko nekaka podlaga uspešnim zasebnim prošnjam, s katerimi bi se morali odbori dijaških kuhinj ob primernih prilikah obračati do dijaštva prijaznih krogov. Tudi prošnje do slovenskih denarnih zavodov bi ne ostale brezuspešne. Dijaštvo bi lahko priredilo vsaj enkrat vsako leto na posameznih zavodih veselice, katerih čisti dobiček bi se oddal dijaškim kuhinjam. Zelo je pozdravljati, da se sprejemajo namesto denarnih prispevkov tudi prispevki obstoječi iz raznih poljskih pridelkov, kakor je to že ponekod v navadi. V narodno izpostavljenih krajih bi morala prispevati tudi »Družba sv. Cirila in Metoda" k vzdrževanju dijaških kuhinj. »Omladina" je je večkrat opozarjala na veliko važnost, da poseča čim več koroških dijakov kranjske učne zavode. Pri sedanji ugodni zvezi med Koroško in Gorenjsko pride najprej v poštev gimnazija v Kranju. Ker pa koroški dijaki niso dovolj zmožni pismene slovenščine, bi morali pač vsaj eno leto pred vstopom v gimnazijo obiskovati ljudsko šolo v Kranju. Tudi taki dijaki iz Koroške bi morali dobivati hrano v kranjski dijaški kuhinji; v tem slučaju bi seveda morala »Družba sv. Cirila in Metoda« priskočiti z gotovo letno podporo. Upam, da se bodo odbori naših dijaških kuhinj resno potrudili, da odstranijo obstoječe nedostatke in s tem omogočili, da dosežejo dijaške kuhinje res svoj veliki smoter v polni meri dati potrebnemu dijaku v času, ko se njegov organizem najbolj razvija, dovolj tečne in dobre hrane in ga rešiti bede, kateri je brez njihove pomoči izpostavljen. DIL JOS. STRZYGOWSKI: KAKO SE NAJ VZGOJI ČUT ZA UMETNOST. Dan za dnevom lahko slišimo ljudi, ki pravijo, da so časi umetnosti minili, da je umetnosti takorekoč »odklenkalo". Človeštvo se briga — pravijo — bolj za to, kar je koristno in kar služi njegovi udobnosti, išče golo resnico in obrača svoj interes sploh na bolj realne stvari. Sploh je človeštvo danes za umetnost malo dovzetno, posebno vsled tega, ker rajši meri, računi, kalkulira, ko pa uživa. In tukaj govorimo samo o najizobraženejših ljudeh; v širši masi mora tako zamreti vsa dovzetnost za umetnost, za lepo sploh, ker stremi masa za udobnostjo in zabavo s tem večjo silo. Te žalostne razmere — pravijo črnogledi ljudje — se poznajo tudi na umetnikih, ki so se že popolnoma udali današnjemu toku. Izdelujejo, kar jim pride ravno na misel, poskušajo danes to in jutri ono, dajejo nam dela (hišna pročelja, neporabno hišno opravo, slike), pri katerih ne vemo, kje je zgoraj ali spodaj, spredaj ali zadaj, desna ali leva. Velike umetniške razstave ubijajo in morijo duha; zdijo se nam zamotani, temni labirinti, v katere ne posveti nikdar žarek upa, da napoči kedaj v umetnosti in torej tudi za umetnost boljša, lepša doba. Niti nemški cesar, ki vendar lahko prosto izbira umetnike in umetniška dela, nima srečne roke pri tem. Kar je on naročil in dal postaviti v Berlinu, ali kar je dal poslati v Rim ali v Ameriko i. t. d., to je prej vzbujalo zasmehljive, porogljive govorice o njegovem okusu in izzivalo v celem svetu, pred vsem pa v Nemčiji pikre satire, ko pa vzbudilo v množici (omikani in neomikani) zanimanje in ljubezen do umetnosti. Vse to, kar trdijo ti ljudje o umetnosti in njenem položaju, je gotovo res. K temu pa še pride neko drugo žalostno dejstvo, ki umetnost naravnost ovira. To je umetniško klikovstvo, ki se zbira okoli posameznih skupin slikarjev, arhitektov, praktičnih umetnikov i. t. d. To so gruče »sladko-snedežev“, ki obožavajo vsako, tudi najmanjšo gesto svojega junaka, pri tem pa zabavljajo na vsa usta črez one, ki stoje izven te klike. Tako se občinstvo bega in je nazadnje tako zmešano, da ne ve, koga ali česa se naj drži. Kar se zdi jednemu kritiku znamenito, vredno občudovanja, to raztrga drugi s pikro, sarkastično ironijo. Vsled tega se najdejo ljudje, ki pravijo, da je bolje, če se sploh nikdo ne briga za prepire umetnikov, ker so časi umetnosti tako že minuli. Umetnost po njihovem ni za kaj boljšega, ko da si ž njo preganjajo dolg čas ljudje, ki niso „za boljšo rabo“. In vendar ni tako hudo, kakor trde ti črnogledi ljudje. Nekaj ljudij se še vendar najde, ki verujejo, da ne more umetnost, kakor tudi religija in ljubezen ne, nikdar izmreti ali vsaj približno tako daleč propasti, kakor si mislijo ljudje, ki so ponosni na velikanske pridobitve 19. stoletja na polju vede in tehnike. Naj nassuharealnostše tako hudo tlači k tlom, naj se nam prozajična gola resnica, moreča vsakdanjost s svojimi skrbmi in potrebami še tako izzivajestavi pred oči: čim neusmiljeneje se vse to godi, tem glasneje zahteva človeško srce svoje pravice, ki ne zastarajo nikdar, kaj še da bi odmrle. Človeško srce išče rešitev »svetovne uganke", najsi bo rešitev desetkrat napačna ali kriva, človeško srce hoče verjeti in ljubiti, naj si se mu tudi pove, da ustvarja vse ljubezenske ideale spolni nagon. Človeško srce hrepeni tudi po umetnosti; umetnost se namreč ne razvija samo vsled težnje po svobodni obliki, ampak tudi za to, ker želimo videti idealen svet, ki si ga ustvarjamo sami, kolikor mogoče natančno in popolno. Suhoparna, vsakdanjo realnost nas namreč le ubija, mori in pritiska k tlom. Moderna umetnost pa ne ustreza nobeni teh teženj in želj. Naši slikarji srednje vrste iščejo in nam kažejo iluzije, ki jih kaže narava sama v nepre-kosljivi množini. Arhitekti so se razdelili v dva tabora: eni se ravnajo v prvi vrsti po snovi, tvarini, s katero zidajo tehniki, drugi pa ustvarjajo dekorativno v ploskvi. Namestil, da bi stremeli za najvišjim, kar se da doseči in si pri tem podredili, zase porabili vse druge umetniške stroke, se ravnajo mnogi prav po nepotrebnem po praktičnih umetnikih (Nutzkunstler), ki ustvarjajo zopet tako mnogo prisiljenega, da se ne more prav spoznati, kaj je dobro in kaj ne. Naša umetnost nima pravih tal, ker se mora vsak umetnik boriti zase, ne da bi ga pri tem podpirala duševno množica. In vendar se mora današnji umetnosti priznati velikanska vstrajnost. Našli so se umetniki, ki so bili tako rekoč proroki nove dobe, umetniki, ki so res dali nekaj tolažilnega trpečemu, hrepenečemu človeškemu srcu. Da ni bil njihov vpliv tako širok in da so ostali le »vpijoči v puščavi", tega je kriva topost mase. Milijoni znajo danes brati, pisati in računati, koliko pa jih je, ki znajo uživati to, kar je lepo? In vendar ima vsak človek tudi hrepenenje po lepem, vsak mora in hoče delati ne le z razumom, ampak tudi v srcem. Če skrbi država zato, da zna vsak pisati, brati in računiti, morala bi skrbeti tudi za to, da bi znal uživati umetnost. Ker država ne skrbi za to, mora se za to pobrigati vsak sam, da ne ostane suh »polovičar«, kateri živi le od tega in za to, da je in pije. Najboljše se začne s tem poukom pri otroku v šoli; današnja metoda risanja stremi deloma za tem. Za tako vzgojo pa ni nobena starost prevelika; potrebno je le, da ima človek zdrave čute in zdrav razum. Predno pa govorimo o tem, kako se naj vzgaja čut za lepoto, moramo spregovoriti nekaj o načinu, kako nastajajo umetniška dela, kaj je naloga in namen umetnosti. (Dalje prihodnjič.) X.: POLJSKE ŠOLSKE DRUŽBE. Mej Poljaki delujelo sedaj tri večje obrambne družbe in sicer v nemškem, ruskem in avstrijskem delu bivšega poljskega kraljestva V veliki kneževini pozanjski deluje »Straža", ki je razdeljena na tri sekcije: gospodarsko, kulturno in pravno. Obstoja še ne popolnoma dve leti, toda deluje prav vspešno in se lepo razvija. Največji delokrog ima kulturna sekcija, ki deluje posebno na to, da bi vzbudila in ohranila mej tamošnjimi Poljaki narodno zavest. Zato širi predvsem znanje poljske zgodovine in literature ter izdaja razne brošure in šolske knjige za začetnike in odrasle analfabete. Kmalu po ustanovitvi je izdala dve brošuri: 1. »Govori na prvem občnem zboru »Straže" in 2. »Razprave za društva": Nemci in Slovani; O potrebi edinosti in skupnosti Poljakov v tujini in Germanizacija v Veliki kneževini poznanjski. Prve brošure se je razposlalo 50.000. Dalje je razdala imenovana sekcija med ljudstvo 3000 poljskih abecednikov, 1200 poljskih zgodovin in nad 1000 čitank. Posebno zanimivo je vsakoletno prirejanje izletov za mladino. Iz zelo ponemčenih krajev (Westfalsko) se pošiljajo otroci v bolj poljske n. pr. v Poznanj, iz teh bolj poljskih krajev pa v popolnoma poljske, kakor Krakov, Lvov, Zakopane i. t. d., kjer ostaja deca navadno cele počitnice, torej večji del poletja. Tako se vzbuja, raste in vtrjuje v deci narodna zavest, ki jo potem prinese domov mej bratce in sestrice, pripovedujoč jim o velikih in lepih krajih, kjer prebivajo samo Poljaki. Prirejajo se zabavni večeri in predavanja, pri katerih se kažejo k lažjemu umevanju skioptične slike; vse prireditve so zelo priljubljene. Sploh je delavnost kulturne sekcije družbe „Straža“ tako vsestranska in pronikava, da se ne da popisati vseh panog njenega delovanja. Oglejmo si razmere in delovanje Poljakov na Ruskopoljskem. Ko se je vstaja 1. 1863. na celi črti ponesrečila, je začela ruska vlada delati z vsemi silami na to, da zatre poljski jezik in živelj. Umetno je ščuvala seljake in delavce proti poljski inteligenci in plemenitašem, ki so se še edini trudili ohraniti mej narodom zavest, da mu je bila mati Poljka in da so njegovi očetje prelivali srčno kri za poljsko svobodo. L. 1868. so bile izginile večinoma že vse poljske šole in se spremenile v ruske, poljske knjige pa so bile, razen nekaterih, katere je dovolila vlada sama, zelo strogo prepovedane. Te razmere so rodile odpor in dale povod, da se je porodilo društvo „Towarzystvo Obrany Narodowej“ (društvo narodne obrane), ki je delovalo večinoma tajno. Narodni duh in samozavest je bila mej ljudstvom popolnoma zamrla in to obuditi je bila naloga T. O. N. Res se je posrečilo vprizoriti 1902 boj za poučevanje verouka v poljščini, toda rodoljubi so spoznali takoj, da so brezsilni tako dolgo, dokler je učiteljstvo rusofilsko ali pa popolnoma rusko. Pričeli so na tihem gonjo proti ruskim učiteljem in pri tem skušali pridobiti z zaupnostjo, denarjem in raznimi drugimi sredstvi učitelje Poljake. Stvar se je posrečila, učitelji so pristopili T. O. N. in pričeli v šolah skrivoma podučevati tudi v poljskem jeziku. Ko je bila vlada na vzhodu tako strahovito poražena in je doma izbruhnila revolucija, so Poljaki podvojili svoje delo in po deželi kot tudi po mestih so' hiteli učitelji in akademiki na skrivnem podučevati ljudstvo. Ko pa je vlada 26. julija 1906 potrdila pravila šolske družbe „Towarzystwo Polskiej Macierzy Szkolnej", se je pričelo takoj živo vstanavljanje ljudskih in srednjih šol. Njen program je zelo obširen, tukaj nekaj odstavkov: § 1. Družba T. P. M. S. ima namen buditi in širiti prosveto v narodnem duhu. § 2. Družba stoji nad vsemi strankami, edina njena naloga je razvoj poljskega šolstva in prosvete sploh. § 3. Družba ima pravico: 1. Vstanavljati, vzdrževati in podpirati: a) otroške vrtce, b) ljudske šole, c) tečaje za odrasle analfabete, d) pripravnice za učitelje in učiteljice, e) ljudske čitalnice in knjižnice, /) srednje in vse višje šole. 2. Ustanavljati ljudske dome v prosvetne in zabavne namene. 3. Prirejati predavanja, poučne pogovore (debate) i. t. d. S čudovito požrtvovalnostjo so pričeli skladati vsi sloji prispevke za družbo, ter ji tako omogočili ustanoviti že v prvih mesecih prav mnogo ljudskih šol*), razen tega pa še dosti moških in ženskih šol, ki imajo značaj srednjih šol. Povsod, v mestih in po deželi so hodili akademiki, delavci in obrtniki od šole do šole in odvajali iz njih poljsko deco v novoustanovljene poljske šole, ki so se rapidno polnile z učenci. Največjo pozornost se obrača ravno na ljudske šole, kajti to je v istini najbolj potrebno, ker je mnogo krajev, kjer je še do 75°/0 analfabetov. Jasno je, da prosvetno delovanje ne more posebno hitro uspevati, dokler se je treba boriti s takimi zaprekami, kakor je ravno vlada (ruska) in pa analfabetstvo. Toda odločnost in pa visoke svote, katere žrtvuje za to šolsko družbo poljska inteligenca, jamči tudi tukaj za povoljen vspeh. Posebno delavni so Poljaki v Galiciji, kjer deluje „Towarzystwo Szkoty Ludowej“ (družba ljudske šole v Krakovu). Najživahneje se deluje v vzhodnih krajih, kjer so Poljaki zelo pomešani z Rusini, naravnost trd boj pa se bije na zapadu ob šlesko-gališki meji, kjer skušajo poljski živelj iztrgati iz rok prodirajočih Nemcev in Cehov. (Dalje prih.) qS&