Portret meseca Dr. Mateja Koncina Peternel, vrhovna sodnica Angažirana umetnost Slikarka in ilustratorka Polona Lovšin Dobitnika obcinskih priznanj Mag. Tatjana Strmljan iz DPM-a Trzin in Anže Zupanc iz KUD-a Franc Kotar Trzin Orhideja Loeslova grezovka Že dvakrat razglašena za izumrlo, toda v Trzinu ima bogato rastišce Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo obcine Trzin . Na naslovnici Kolesarske povezave v Trzinu tudi po prenovi (še) ne bodo take, kakor bi si jih želeli, zato bodo na obcini vnovic kandidirali za evropska sredstva za trajnostno mobilnost. (Foto: Peter Hudnik) Glavna in odgovorna urednica: Tanja Bricelj, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Dunja Špendal, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Majda Šilar Redni avtorji prispevkov: Nina Rems, Nataša Pavšek, Brigita Ložar, Žana Babnik, Katja Rebolj, Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Jožica Trstenjak, Milica Erculj, Saša Hudnik, Valentin Orešek, Maja Brozovic, Miha Šimnovec Avtorji fotografij: Zinka Kosmac, Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Nina Rems, Tjaša Jankovic in drugi Lektoriranje: Mirjam Furlan Lapanja Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za naslednjo številko oddajte najpozneje do sobote, 5. septembra 2020. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preobli­kovanja prispevkov. Obcina Trzin Spletna stran: www.trzin.si e-pošta: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.00–14.00 Sreda: 8.00–13.00 in 14.00–18.00 Petek: 8.00–13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Pred poletjem Junij mi je bil od nekdaj ljub, najbolj zaradi kresnick, pa tudi zato, ker se po koncu šole med ljudi naseli malo vec sprošcenosti. Tokratno poletje prihaja k nam potihoma, s pocasnimi, obotavljivimi koraki, kakor da bi se balo prevec obljubiti. Pa vendar: kresnicke že letajo in prav v teh dneh bodo šolarji v roke vendarle dobili spricevala. Tudi valeto so trzinski devetošolci – vsem preprekam navkljub – le izpeljali. Na tem mestu se želim zahvaliti našim malim in vecjim gla­vam, vrtickarjem, šolarjem, devetošolcem in dijakom, ki so jih zadnji meseci zagotovo krepko zamajali. Ko govorimo o ucenju na daljavo, dojemanju spremenjene stvarnosti, upoštevanju novih pravil in omejitev, vas prijazno prosim, da se spomnimo pomembnega dejstva: družba potrebuje odrasle, zrele in odgo­vorne odrasle, medtem ko imajo otroci pravico do otroštva. Ne pozabimo, da si samo enkrat star 11, 12, 13, 14 let in da je vsa­ko poletje v srednji šoli »najpomembnejše poletje v življenju«. Za nas je vseeno, ali 35 ali 47 let, poletja so si dokaj podobna – ampak sladkih 16 … ej! Dragi naši malcki, mulci in mule, najstniki in najstnice, dragi mladi ljudje – zajemite poletje z veliko žlico, kajti v minulih me-secih ste pogosto morali pokazati veliko zrelosti, poguma in odgovornosti! Vcasih ste tega premogli celo vec kakor tisti, ki bi vam morali biti za zgled, zato praznujte poletje in se naužijte druženj s prijatelji, poležavanj v travi, spogledovanj in romanc, ljubezni in zabav. In ne skrbite – vse bo! Vse pride! Vse boste še doživeli! Življenje je tu za vas in vse bo še prav. Cenjeni bralci, s tokratno številko se uredništvo Odseva za dva meseca poslavlja od vas. Znova nas boste lahko brali v cetrtem tednu septembra. Do tedaj vam želimo prijetno branje, gosto senco, hladno pijaco in soncne dneve. Sonce menda krepi odpor­nost, dober imunski sistem pa je kljucen pri odvracanju virusov. Tanja Bricelj, glavna in odgovorna urednica Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice Medobcinski inšpektorat in redarstvo Mengeška cesta 9, 1236 Trzin e-pošta: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.00–11.00 Sreda: 9.00–11.00 Obcinske novice Obcinski svetniki na seji z zašcitnimi maskami in varnostno razdaljo Dvanajsta redna seja obcinskega sveta, ki je potekala 20. maja, je bila prva seja po uvedbi protikoronskih ukrepov. Zaradi zagotavljanja ustrezne varnostne razdalje je seja potekala v Dvorani Kulturnega doma, ob­cinski svetniki pa so upoštevali vse zašcitne ukrepe. To je bila obenem prva seja po razglasitvi epidemije, saj poslovnik ne dopušca dopisnih sej in drugih oblik sprejemanja odlocitev. Z novim statutom oziroma poslov­nikom, ki je v sprejemanju ravno v dneh okoli izida junijske številke Odseva, bodo, kot kaže, omogocene tudi druge oblike. Obcinski svet je obravnaval dvanajst tock. Za zacetek so svetniki dolocili, pod kakšnimi pogoji se lahko dodatno zniža cena vrtca v pri­meru pocitniške odsotnosti ali odsotnosti otroka zaradi bolezni. Nato so se seznanili z letnima porociloma o delovanju Zdravstvenega doma Domžale in Programa Svit za lansko leto. Sledilo je porocilo direktori­ce Doma pocitka Mengeš Lidije Krivec Fugger, ki je obcinske svetnike seznanila z Letnim porocilom o izvajanju socialno varstvene storitve pomoc na domu in z Letnim porocilom Centra aktivnosti Trzin (CAT) za leto 2019. Krivec Fuggerjeva je povedala, da je bilo v Trzinu lani 14 uporabnikov pomoci na domu, da pa so imeli težave pridobiti usposo­bljen kader za izvajanje pomoci. Pri dejavnostih Centra aktivnosti Trzin je omenila, da se izvajalci, najveckrat študenti, zaradi nizkega placila za izvajanje niso množicno odlocali, da pa so v lanskem letu imeli izgubo, zato so morali v letu 2020 povišati clanarino. Svetnik Anton Peršak (LTRT) je pohvalil delo centra in doma ter pou­daril dobro sodelovanje z obcino, cemur se je pridružil tudi župan Peter Ložar in povedal, da sta bila v casu koronakrize z direktorico dnevno v kontaktu. Krivec Fuggerjeva je povedala: »Cutila sem, da vedno lahko dobim pomoc pri Obcini Trzin in Civilni zašciti. Stvari so se dnevno spre­minjale, vedno pa smo našli rešitev. Zahvaljujem se za vso podporo, ker smo jo res potrebovali.« Obcinski svet se je nato seznanil s Strategijo prostorskega nacrta, ki jo je predstavila Judita Thaler, predstavnica podjetja Urbi in med dru­gim povedala, da lokacija pokopališca ostaja nerešena, obvoznica pa se je prelevila v dogovor treh obcin (ob Trzinu še Domžal in Mengša) in se bo vodila z regionalnim prostorskim nacrtom. Po razpravi, v kateri je Alenka Marjetic Žnider (OAOT) želela pojasnila o povezovalni cesti in regionalnem prostorskem nacrtu, so svetniki z 11 glasovi »za« in dvema vzdržanima sprejeli spremembe in dopolnitve strategije prostorskega razvoja in obcinskega prostorskega nacrta Obcine Trzin. MedpobudamiclanovobcinskegasvetajeDunjaŠpendal(LTRT)dala pobudo, da se financno ovrednoti delo upravljanja Facebookove stra­ni @trzinski Odsev, cemur se je s pohvalo in podporo pridružilo vec svetnikov. Klavdija Tretjak in Nuša Repše (obe LTRT) sta se zahvalili Civilni zašciti Trzin in vsem, ki so v casu koronakrize pripomogli, »da smo danes tukaj, kjer smo«. Anton Peršak (LTRT) je pozval k ponov­nem razmisleku o ureditvi pokopališca in ob tem, da si želimo sodobne ureditve slednjega, dal pobudo za ureditev le žarnega zidu, ki bi zavzel manj prostora. Alenka Marjetic Žnider (OAOT) je postavila vprašanje o dogajanju v Prodniku in dala pobudo, da se na naslednji seji predstavi problematika. Marko Kajfež (LZT) je opozoril na problem nutrij. Svetnice in svetniki so se nato seznanili z ukrepi akcijskega nacrta lokalnih energijskih konceptov za minulo leto, letnim porocilom Me-dobcinskega inšpektorata in redarstva, porocilom o uresnicevanju pro-gramske zasnove glasila Odsev v letu 2019, po skrajšanem postopku so sprejeli Zakljucni racun Proracuna Obcine Trzin za leto 2019, potrdili predloge za podelitev obcinskih priznanj in nagrad pristojne komisije ter za konec obravnavali še Predlog Statuta Obcine Trzin in Poslovnika Obcinskega sveta obcine Trzin. (tb, foto: Tanja Bricelj) OBCINA TRZIN in DRUŠTVO UPOKOJENCEV ŽERJAVCKI TRZIN vabita na OBCINSKO PROSLAVO ob DNEVU DRŽAVNOSTI v sredo, 24. junija 2020, ob 19. uri na plošcadi pred Centrom Ivana Hribarja. Polaganje venca k spominski plošci bitke v Trzinu pri mostu cez Pšato bo ob 18. uri. Dogajanje bo spremljala Godba na pihala Bežigrad, ki bo nastopila tudi na proslavi, na kateri bo slavnostni govornik Ladislav Lipic, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Vabljeni! DU Žerjavcki Trzin Obcina Trzin predsednik župan Zoran Rink Peter Ložar Obcinske novice Civilna zašcita Obcine Trzin Povzetek delovanja v casu koronske epidemije 12. marca 2020 ob 18. uri je bila razglašena epidemija covida-19, naslednji dan je poveljnik Civilne zašcite RS izdal sklep o aktiviranju državnega nacrta za zašcito in reševanje v primeru nalezljivih bolezni. V obci­ni Trzin ta dan ni bilo potrjenega primera okužbe z novim koronavirusom, pozneje pa v celotnem obdobju izrednih razmer le eden. Smrtnih žrtev ni bilo. Župan in podžupan ter predstavnika Obcinskega štaba Civilne zašcite Obcine Trzin (OŠCZ OT) so imeli isti dan interventni sestanek in so zaceli prve dejavnosti ter narocili nekaj zašcitne opreme, ki je bila takrat še dobavljiva. Poveljnik obcinskega štaba je razdelil naloge, kot so nakup dodatne zašcitne opreme za vse sodelujoce v morebitnem odzivu, odrejeno ažurno obvešcanje javnosti, organiziranje potrebne pomoci v sode­lovanju z nevladnimi organizacijami in prostovoljci za oskrbo z živili, zdravili in drugimi nujnimi življenjskimi potrebšcinami za vse obcane, ki so bili takrat v izolaciji ali karanteni, imajo kronicna obolenja ter nimajo nikogar, ki bi jim lahko pomagal. V ta namen smo na obci­ni vzpostavili dežurno telefonsko številko in s pomocjo štaba civilne zašcite sistem prostovoljcev, ki so bili na voljo za oskrbo in pomoc starejšim ter drugim posameznikom iz ranljivih skupin. Vsak dan smo komunicirali z ljubljansko izpostavo Uprave za zašcito in reševanje ter usklajeno sodelovali z drugimi institucijami. Dejavni smo bili tudi pri zapiranju in postopnem odpiranju javnih otroških in športnih parkov in igrišc. Po potrebi smo uporabnike opozarjali na spoštovanje sprejetih ukrepov in nismo zaznali vecjih kršitev. Že teden pred razglasitvijo epidemije so pristojni zaradi varovanja zdravja stanovalcev odredili zaprtje Doma pocitka Mengeš, Enota Trzin, tudi župan je odredil odpoved vseh javnih prireditev in zbiranj z namenom preprecevanja širjenja novega koronavirusa. Obcinski štab in obcinska uprava sta sproti obvešcala javnost o preventivnih, omejitvenih in drugih ukrepih za zajezitev širjenja virusa SARS-CoV-2. Pripravili in objavili smo osem sporocil za javnost. Prvo obvestilo smo pripravili 17. marca, ko je bila aktivirana dežurna telefonska številka, in ga razdelili po gospodinjstvih. Nato smo jav­nost redno obvešcali na obcinski spletni strani (v marcu dvakrat na teden, nato pa enkrat na teden), po gospodinjstvih smo delili obvestila obcanom. V sodelovanju z urednico obcinskega glasila Odsev, ki je za namen ažurnega obvešcanja krajanov vzpostavila Facebookovo stran @trzinski Odsev, smo jih obvešcali tudi prek družbenih omrežij. Ceprav Obcina Trzin nima izdelanega nacrta zašcite in reševanja ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni pri ljudeh (aktiviran je bil državni nacrt, obstaja tudi regijski – oba sta le deloma ustrezna za COVID 19), je bil odziv na stanje ustrezen,odzivanje pa je potekalo po protokolih in smiselno, kot je predvideno v državnem in regijskem nacrtu. Na dogodek so se odzvali vsi clani obcinskega štaba, sodelovali pa so glede na razpoložljivost. Delovanje je vodil in usklajeval poveljnik obcinskega štaba. Kot dobra praksa se je izkazala izdelava mask v lastni režiji s pomocjo prostovoljcev, ki so se zelo dobro odzvali. Posredovali smo tudi pri razdeljevanju zašcitnih mask iz papirnatih prtickov, ki smo jih naredili vec kot pet tisoc, kar je bilo v casu splošnega pomanjkanja mask zelo dobrodošlo. Zdaj ko se lahko z razdalje in kriticno ozremo nazaj, ugotavljamo, da bi bilo treba pri pripravah prej zaceti postopke nabave zašcitne opre-me, saj ob uradni razglasitvi epidemije ta ni bila dobavljiva oziroma je bila na voljo v omejenih kolicinah. Prevzemali smo jih na sedežu izpostave Uprave RS za zašito in reševanje v Ljubljani ter v Držav­nem logisticnem centru Roje. Opremo, ki so jo dobavili prek obcine za potrebe obcinskega štaba Civilne zašcite Trzin, smo prevzemali ne­posredno pri proizvajalcih oziroma dobaviteljih, vecinoma v Obrtno--industrijski coni Trzin. Razdelitev je potekala neposredno prek štaba civilne zašcite do upravicencev. OŠCZ OT se je v zacetku junija sešel na seji, na kateri je na kratko analiziral potek dogajanja in odzive v casu koronske krize. Ocenili smo, da je bil odziv ob zacetku epidemije ustrezen in pravocasen, sicer pa je že konec maja obcinski štab CZ Trzin deloval v okrnjeni zasedbi. Zmanjšane so bile tudi potrebe po oskrbi obcanov ter po zagotavlja­nju osebne zašcitne opreme. Verjamemo, da smo zdaj bolje pripravlje­ni na morebiten odziv v prihodnje. Naj izkoristimo to priložnost, da se zahvalimo vsem, ki so bili v minulih mesecih neposredno in posredno vpeti v delo obcinskega štaba Civilne zašcite Obcine Trzin in so kakor koli pomagali. Veseli bomo vaših predlogov in izboljšav, lahko pa se nam pridružite v štabu kot tudi v okviru drugih sil za zašcito in reše­vanje na obcinski ravni. Naš novi e-naslov je civilna.zascita@trzin.si. Maja Keber Furlan, skrbnica nacrtov ZIR Obcine Trzin, in Miha Pavšek, poveljnik OŠCZ OT Sodelujoci v silah za zašcito, reševanje in pomoc v poro- cevalnem obdobju: 2020 SKUPAJ SODELUJOCIH OŠCZ PGD OBCINSKA UPRAVA PROSTOVOLJCI MAREC 111 38 6 33 13 APRIL 109 44 13 27 25 MAJ 40 18 / 19 3 Kot pomanjkljivost bi ocenili neusklajenost delovanja pristojnih institucij na državni ravni oziroma resornih ministrstev, predlaga­li bi enoten sistem nabave in dobave na ravni državnega štaba Republike Slovenije in regijskih izpostav, razmisliti je treba tudi o vecjih pristojnostih omenjenih služb. V prihodnje bi si želeli, da bi bil protokol za evidentiranje potreb in razdeljevanje osebne varoval­ne opreme natancneje dolocen, k cemur bi pripomogel na primer enoten (spletni) portal, vsaj na regijski ravni, kjer bi se vse beleži-lo. Tako bi lahko preprecili komunikacijske prepreke med deležniki in podvajanje informacij. Nekaj konkretnih predlogov smo že med samo koronsko krizo podali pristojni izpostavi Uprave RS za zašci-to in reševanje za obmocje Ljubljane. V našem kraju Prodnik in pristojnosti Obcine Trzin Zgodba o Prodniku ima dolgo brado in se vrti okoli vec tematik. Že pred leti je bilo v predvolilnem casu v ospred­ju vprašanje cen komunalnih storitev, v zadnjem casu pa odmevajo domnevne nepravilnosti pri zaposlovanju agencijskih delavcev in neobicajen boj med starim in novoustanovljenim sindikatom, ki se zavzema za redno zaposlitev 28 agencijskih delavcev, znižanje cen komu­nalnih storitev in zamenjavo vodstva. Po daljšem molku sta se z odprtim pismom oglasila tudi svet delavcev Prodnika in stari, oziroma kot so zapisali, reprezentativni Prodnikov sindikat. V pismu razkrivata domnevna politic­na in interesna ozadja vodij novega sindikata, dvomita o plemenitem zavzemanju za delavske pravice in na laž postavljata mit o najdražji komunali. Ker je ena od soustanoviteljic Javnega komunalnega podjetja Prodnik tudi Obcina Trzin, smo o njeni vlogi povprašali župana obcine Trzin, Pe­tra Ložarja, ki je poudaril, da je »pomembno locevati med upravljavski-mi in ustanoviteljskimi pravicami«. JKP Prodnik je namrec v lasti petih obcin, ki so tudi njegove ustanoviteljice. Obcina Trzin ima 5,84-odstotni delež, Obcina Domžale 56,16-odstotni, Obcina Mengeš 14-odstotni in Obcini Lukovica in Moravce vsaka po 12-odstotni delež. Najvišji organ je skupšcina, katere clani so župani obcin ustanoviteljic. »Skupšcina lahko le imenuje in razrešuje nadzorni svet ter imenuje in razrešuje di­rektorja družbe, ne sme pa posegati v delo nadzornega sveta in ne v delo vodstva. Ko govorimo o delovnih razmerjih, o ustreznosti odloca delovna inšpekcija. Župani smo pozvali pristojne inštitucije, naj predno­stno odlocajo o problematiki. Zacasna odredba inšpektorata za delo je že bila sprejeta, drugi sodni postopki pa še tecejo. Na drugi strani je prav tako podana kazenska ovadba zaradi kratenja sindikalnih pravic proti direktorju, kar je znova pristojnost sodišca in ne skupšcine. Skup-šcina je sicer bila aprila, ko je potekel štiriletni mandat prejšnjemu nad­zornemu svetu. Na skupšcini je bila potrjena nova sestava nadzornega sveta. V naslednjem mandatu naj bi ga sestavljali direktorji obcin Dom-žale, Trzin in Moravce, vendar novega nadzornega sveta ni bilo mogoce oblikovati, ker je župan Obcine Moravce vložil izpodbojno tožbo zoper sklepe skupšcine, ceprav je njihov kandidat, direktor obcine, sodeloval na njej in bil potrjen za clana nadzornega sveta.« Na straneh @trzinski Odsev smo že porocali o tem, da morajo v Prod-niku znova zaposliti odpušcena delavca, sindikalista novega sindikata VIR Prodnik, prav tako smo objavili celotno odprto pismo starega sindi­kata in sveta delavcev. Na tem mestu povzemamo le njihove navedbe o višini cen komunalnih storitev. (tb, foto: Tanja Bricelj) STORITEV Povprecna cena v Sloveniji Cena JKP PRODNIK Najvišja cena v Sloveniji Najvišja cena vs. cena JKP Prodnik oskrba s pitno vodo 0,7336 eur/m3 0,6702 eur/m3 1,4948 eur/m3 +2,23-krat vec kot Prodnik odvod odpadne vode 0,3141 eur/m3 0,2727 eur/m3 0,7095 eur/m3 +2,6-krat vec kot Prodnik zbiranje komunalnih odpadkov 0,1690 eur/kg 0,1699 eur/kg 0,3688 eur/kg +2,17-krat vec kot Prodnik zbiranje bioloških odpadkov 0,1708 eur/kg 0,1560 eur/kg 0,4521 eur/kg +2,89-krat vec kot Prodnik obdelava komunalnih odpadkov 0,1095 eur/kg 0,1307 eur/kg 0,1673 eur/kg +1,28-krat vec kot Prodnik odlaganje preostanka komunalnih odpadkov 0,1908 eur/kg 0,2073 eur/kg 0,9461 eur/kg +4,56-krat vec kot Prodnik Povzeto po odprtem pismu Sindikata JKP Prodnik in Sveta delavcev podjetja Prodnik, v katerem se sklicujejo na podatke Zbornice komunalnega gospo­darstva Slovenije. Nove stopnice pred Kulturnim domom Omejitve gibanja med epidemijo na sreco niso prinašale samo slabega. To je bil hkrati tudi idealen cas za gradbena dela pred Kulturnim domom, saj dom v tistem casu ni bil obiskan. Kot nam je povedal Matjaž Erculj, višji svetovalec župana za družbene dejavnosti, so dela za ureditev vhoda, torej zunanjega podesta, klancine in stopnic,zajemalacelovitorekonstrukcijo:odstranjevanjebetona,dobetoniranje sto­pnic, polaganje kamna in obdelavo kanalizacijskega jaška, ki ima po novem kamnit pokrov. Poleg omenjenega so vhod pomaknili bolj v notranjost, postavili novo steno in premaknili vrata. Opravljena dela so stala 3.580 evrov brez DDV. (tb, Foto: Tanja Bricelj) V našem kraju Kolesarji še dolgo malo gor in malo dol Nova 14-kilometrska kolesarska povezava med Kamnikom in Ljubljano, za katero so obcine sredstva pridobile iz evropske financne perspektive za regionalni razvoj do leta 2022, je razo-caranje tako za kolesarje kot za obcine. Država je namrec z razdelitvijo evropskih sredstev precej zamujala, obcine pa so, da bi ulovile casovne roke, sprejemale rešitve, ki so dalec od idealne podobe sodobnih kolesarskih stez. Še vec: Direkcija za vode namrec nasprotuje domnevnemu poseganju v vodno telo pri preckanju Save med Crnucami in Tomacevim, zato je prvotni projekt za tretjino krajši. Namesto najprej predvidenega asfaltiranja makadama ob Štajerski cesti, ki bi vodil mimo hipodroma in proti Vojkovi, se kolesarska steza zdaj usmerja kar po Dunajski skozi Crnuce, ceprav naj bi bila predvidena dovoza na most precej oddaljena od brežine, pot za pešce in kolesarje pa na mostu že obstaja. Koncni izkupicek bo tako namesto prvotnih 11,4 le pet kilometrov kolesarske poti, namesto enega kilometra kolesarskih stez bo teh 3,28 kilometra in kolesarskega pasu na vozišcu bo po spremembi projekta namesto 4,9 le še 2,14 kilometra. (Vir: Dnevnik) Župan Peter Ložar pravi, da je glavna težava pri razdeljevanju sredstev. »Drugje po Evro-pi se v prvem letu dogovorijo, kako bodo razdelili denar, v drugem letu sredstva razdelijo, nato pa pet let delajo. Pri nas pa se tri leta dogovarjamo, tri leta razdeljujemo sredstva, nato pa skušamo v zadnjem letu nadoknaditi vse za nazaj.« Kljub temu optimisticno do-daja, da bodo s kolesarskim projektom kandidirali tudi ob naslednji evropski perspektivi, ki bo prav tako namenjena projektom trajnostne mobilnosti. »Vseeno upam, da bomo imeli v Trzinu dve zelo spodobno urejeni kolesarski povezavi: ena bo namenjena predvsem lokalnemu prometu družin, otrok, mamic z vozicki in sprehajalcev, druga pa bo namenjena hitremu kolesarskemu tranzitu.« Na Obcini Trzin sicer izvajajo enajst evropskih projektov, pri cemer je Ložar poudaril, da zaposleni pri projektih delajo dobesedno prostovoljno, saj obcinski uradniki tovrstnega dela nimajo v opisu del in nalog. Podžupanja Nuša Repše kot koordinatorka sodeluje pri evropskih projektih, medtem ko podžupan Rado Gladek dejavno sodeluje pri trenutno najvecjem projektu v Trzinu, gradnji Doma zašcite in reševanja. O kolesarskih stezah in drugih projektih smo povprašali podžupanjo. Kdaj bodo vidni prvi posegi v obstojeco trzinsko kolesar sko infrastrukturo? Želim si, da bi lahko rekla, da že jutri, realno pa bo do uresnicitve prišlo prihodnje leto. Letos jeseni naj bi za zacrtano traso pridobili vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Izdelave se bomo lotili takoj, ko bo dokumentacija v naših rokah. Kaj se bo delalo najprej? Projektni osnutek je v koncnem usklajevanju pri pristojnih orga nih in je v sklepni fazi. Kolesarska trasa bo vecinoma potekala po obstojeci trasi. Želimo si, da bi vecina kolesarske trase potekala enonivojsko, kar pomeni brez dvigov in spustov, in da bo s tekocim potekom tudi kar najvarnejša za uporabnika ter da bo cim manj srecevanja z motornimi vozili. Povezava med cono in Mlakami bo potekala po obstojeci trasi in bo asfaltirana in urejena kot kolesar ska steza. Kako namerava Trzin v prihodnje urejati vprašanje kole sarskih poti, ki so cedalje bolj obremenjene tudi zaradi elektricnih skirojev? Ti namrec vse pogosteje vozijo kar po cesti. Ministrstvo za infrastrukturo je že oblikovalo usmeritev, da bi cim vec kolesarskih povezav uredili kot hitre koridorje, da bi postale ko lesarske steze široke najmanj 2,5 metra in bi bile posledicno pri mernejše za nova elektricna kolesa. V prihodnosti torej še vedno želimo uresniciti prvotni nacrt za tako povezavo južno od železniške proge. Na obcini so sprejeti tudi ukrepi crpanja evropskih sredstev za obdobje 2020 2027, kjer dajemo res velik poudarek trajnostni mobilnosti, zato smo bili te pobude ministrstva zelo veseli. Kako je na projekte LAS a in njihovo izvedbo vplivalo do gajanje zadnjih mesecev? Koronakriza je pustila posledice tudi pri LAS ovih projektih. Od locb pristojnih organov žal še vedno nismo prejeli. Mocno upam, da jih bomo prejeli še pred poletjem in da bomo lahko zaceli uresnice vati projekte. Pred kulturnim domom so bile nedavno obnovljene stopni ce. Kdaj bo glede prenove Kulturnega doma (vhod, oder …) vidnega kaj vec? Nove stopnice v kulturni dom (šlo je za 3.500 evrov) so naložba obcine in niso del LAS ovega projekta. Za preostanek prenove, ki je del projekta Kulturno srce Trzina, pa moramo spet pocakati na od locbo pristojnih organov. Mi smo v nizkem štartu, a se projekta ne moremo lotiti brez papirjev v roki. Zacetek del, kot smo ga navedli v casovnici v razpisni dokumentaciji, bo zdaj zdaj tu, saj je za preure janje kulturnega doma ustrezen cas le med poletnimi pocitnicami, ko je dvorana prazna. Držimo pesti, da potrebne odlocbe dobimo pred poletjem. Zelo podobno velja tudi pri ureditvi muzeja na pros tem, kjer prav tako še cakamo na odlocbo LAS a. V našem kraju Boža Smagur, še vedno angažirana 92-letna varovanka trzinskega Doma pocitka Za manjše, v lokalno skupnost vkljucene domove »Trzinski dom živi polno življenje. Ceprav nisem iz teh krajev, se tu pocutim kot doma in kot del tega kraja. … Bogato dogajanje v domu ti daje obcutek, da kljub letom še zmoreš in da nisi odpisan.« Tako je zapisala 92-letna upokojena novinarka Boža Smagur v enem izmed svojih clankov, ki jih je lani objavila v Delu in Mla­dini. Varovanka trzinske enote Doma pocitka Mengeš se v njih zavzema za manjše, v lokalno skupnost vpete domove in kot primer dobre prakse omenja prav trzinski dom starejših. V tukajšnjem domu biva cetrto leto, zadnji dve leti pa sta bili, kot pra-vi, dve najplodovitejši leti njenega življenja, in to po tistem, ko je že umirala in so jo po netipicni pljucnici komaj rešili. V tem obdobju je objavila vec prispevkov o problematiki urejenosti domov za starostni­ke in dobrih praksah iz Finske. »Kljucen je obcutek, da ima varovanec nekoga svojega blizu, da lahko svojci pridejo na obisk vsak dan, saj ce so oddaljeni dvajset kilometrov ali vec, to ni mogoce. Zelo pomemben je tudi obcutek, da clovek ostaja v domacem kraju, in zato zelo cenim zamisel, ki jo je Trzin izpeljal z gradnjo manjšega doma starejših. Taka praksa seobgradnjinovih domov premalopoudarja. Menim,dasoprav obcine tiste, ki bi morale graditi domove za starejše, se povezovati med seboj tako upravno kakor kadrovsko, podobno kot sodelujeta maticni mengeški dom, ceprav precej vecji, in trzinski.« Boža Smagur pri tem ne pozabi omeniti, da je januarja letos trzinska enota Doma pocitka Mengeš praznovala deseto obletnico. »Rada bi povedala, da je skrb za cloveka mogoca in nujna ne glede na politicni sistem, skrb za vse pomoci potrebne skupine od rojstva do smrti,« doda in poudari, da je kljucna težava slovenskega sistema skrbi za starejše v tem, da se denar ne porablja dovolj smotrno. »Denar je, le da ga ne znamo racionalno porabljati. Nobena bolnišnica ne želi biti rangirana kot manj pomembna, na nižji ravni,« meni Smagurjeva in opisuje izkušnjo iz Finske, kjer je zdravstvena oskrba starejših urejena po stopenjskem sistemu in kjer oskrbni dan na prvi stopnji (tam za os­krbovance skrbi zdravnik splošne prakse) stane manj kot na vsaki nas­lednji. Iz Finske opisuje tudi primer, ko je bila direktorica doma starejših obenem vodja obcinske socialnovarstvene službe in je zato imela dober vpogled v življenje starejših v kraju. Boža Smagur, trmasta knapovska hci Boža Smagur se je rodila v rudarski družini v Trbovljah. Pravi, da ji je bilo nekaj uporništva položenega že v zibko. Življenjske poti so jo vodile do Dunaja, kjer je že pri štirinajstih varovala otroke, v Beograd na študij novinarstva in na polletno šolanje na Finsko. V življenju se ni ustrašila nicesar: pomivala je posodo, obirala jagode v Essexu, iz Slovenije do Norveške potovala na avtoštop, sodelova la na delovnih akcijah, pozneje pa delala tudi v izvršnem svetu in za Ljudsko pravico opravila pogovor z Josipom Brozom Titom. »Moja izkušnja iz Velike Britanije, kjer so me vzeli pod svoje okrilje pri Bri tish Councilu in me obravnavali, kot da sem njihova podiplomska študentka, mi je dala zaupanje vase, saj so me tam sprejeli kot osebnost in me imeli za sebi enako.« V Londonu je devet mesecev delala v domu ostarelih, zato ni nenavadno, da je pozneje, ko je kot novinarka pisala za Našo ženo, med drugim posegala tudi na po drocje skrbi za starejše in že leta 1970 objavila prispevek »Starejše pušcamo prevec same«. O vlogi novinarstva in nedavni razvpiti odlocitvi senata vrhovnega sodišca pripomni: »Grozno. Tu gre za politike, ki sploh ne bi smeli biti politiki. Ta negativni odnos do no vinarstva je posledica njihove lastne nesposobnosti in politicnega gledanja, ki ga imajo.« Zadnji meseci za Božo Smagur niso bili preprosti. »Korona me je precej prizadela, doletele so me vse mogoce bolezni in v tem casu sem pre­cej oslabela tako telesno kakor tudi mentalno. Nisem mogla pisati, celo brati nisem mogla. Kakor da bi nad mano viselo neko breme, ki me je omejevalo pri tem. Pa sem po naravi zelo pozitivna! Omejitve so trajale predolgo in šele zdaj pocasi zacenjam cutiti, da se bo breme razpršilo. A spet: majhni domovi so se tudi v tem casu uspeli bolje ohraniti, medtem ko so veliki kolosi imeli mnogo vecje težave.« V svoji knjigi Spominjanja, ki je v nakladi 90 izvodov izšla ob njeni 90-letnici, Boža Smagur omenja »pogovor z življenjem«. Ste se že vse pogovorili z življenjem, smo jo vprašali, saj se zdi, da Boža Smagur lahko še veliko pove! »Dobro vprašanje. Pripravljena sem na odhod, a ce se bo še kaj porodilo, bom povedala in zapisala. Ne bom pa obžalovala, ce se ne bo,« pravi Boža Smagur, a za vsak primer se je – kdo bi si mislil – jeseni vpisala na tecaj racunalništva. Spomnimo: pri dvaindevetde­setih! Tecaj racunalništva pa sploh ni edini tecaj, ki se ga udeležuje v okviru Centra aktivnosti Trzin. »Že od svojega prihoda v dom sodelujem na tecaju geografije in umetnostne zgodovine. Januarja sem pripravila predavanje o Norveški in Finski. Gradivo so mi pomagali na racunalniku pripraviti v domu, jaz pa sem dodala še svoj fotoalbum.« Zakonecsmoji po sledeh zapisoviznjeneknjigeSpominjanjapostavili še nekaj kratkih vprašanj. Kava, vino, džin ali konjak? »In kava in vino in džin.« Savna ali morje? »Najprej v savno, potem na morje.« Kaj bi raje, brali knjigo ali poslušali glasbo z vinilke? »Oboje. Glasbo imam zelo rada, še posebno dalmatinsko, a najraje imam klasiko. Ko smo imeli koncerte pod balkoni, sem najbolj uživala, ko so prišli pet Alenka Gotar in Anže Šuštar ter pozneje Taja Jamnik, mlada varovanka Gotarjeve.« In kaj po­greša v domu pocitka v Trzinu? »Trenutno samo sprehode ob Pšati, saj smo za zdaj pri izhodih še vedno omejeni le na zelenico pri domu. No, pa frizure še nimam,« vedro pove Boža Smagur. Tanja Bricelj V našem kraju Življenje v Domu pocitka po koncu pandemije Obiske po uradni razglasitvi konca pandemije so v Domu pocit­ka v Trzinu seveda težko pricakovali tako stanovalci kot njihovi najbližji. »Ker trzinski Dom spada med manjše domove, nam je uspelo v precej kratkem casu zagotoviti, da so vsi stanovalci dobili vsaj en obisk, so pa ti potekali po posebnem protokolu in le po vnaprejšnji napovedi,« sta v pogovoru omenili direktorica Doma pocitka Mengeš Lidija Krivec Fugger in socialna delavka v trzinski enoti doma Katarina Pezdirc. O tem smo nekaj male-ga že pisali. Zahtevana je bila torej vsa potrebna zašcita, da bi še naprej dosledno skrbeli za zdravje svojih varovancev. Veselje ob vnovicnem snidenju je skalilo le to, da telesni stiki še niso dovoljeni. »Dolocene težave seveda povzrocajo tudi maske, saj osebe z demenco zamaskirane osebe ne prepoznajo, mnogi pa zelo slabo slišijo in govoru svojca zaradi maske težko sledijo,« sta dodali sogovornici. Nedvomno pa je tudi takšna oblika dru­ženja, cetudi omejena, stanovalcem lepšala dni. Vse te primanjkljaje pa jim je uspelo nadomestiti z objemi in poljubi na daljavo. Ob nadaljnjem sprošcanju ukrepov nacrtujejo tudi izhode stanovalcev (ti so za zdaj ome­jeni zgolj na obisk vrta oziroma zelenice ob Domu), saj ti že težko pricakujejo daljše sprehode ob Pšati, obisk frizerja in pedikerja ter seveda pristno druženje z domacimi, kar jim je v casu osamitve najbolj primanjkovalo. Kljub težkemu obdobju, ki so ga preživeli, pa stanovalci doma še danes govorijo o koncertih pod balkoni, ki so jim lepšali dni. Zadnji je bil izveden 31. maja, med pos­lušalce pa je vnesel veselje, pozitivno energijo in nov zagon. »In cetudi smo prvi val okužb premagali, bomo tovrstne koncerte prav zaradi izjemno pozitivnega ucinka izvajali še naprej. Z veseljem pa bomo zaceli spet uporabljati tudi naš vrt, kjer so prav zdaj zacvetele lepe vrtnice, in si privošcili kakšen sladoledni piknik.« Konec prvega vala pa se je žal prekril tudi s koncem dejavnosti za to sezono. Te se bodo nadaljevala v oktobru, ce vmes le ne bo posegla višja sila. Cetudi so v domu precej uspešno zasnovali spletne dejavnosti, virtualne tecaje in razlicne športne de­javnosti, srcno upajo, da bodo jesen lahko zaceli klasicne oblike vadb, tecajev, delav­nic in drugih oblik druženja in izobraževanja. Ce to zaradi spremenjenih razmer pac ne bo mogoce, racunajo, da se bodo z županom lahko dogovorili za drugacne oblike delovanja. So pa udeleženci omenjenih dejavnosti, predvsem gospe, ki obiskujejo vadbo joge in pilatesa, zadnje pomladne dni izkoristili za druženje ob kavi, prijeten in sprošcen klepet ter nasmejano fotografiranje. Ob koncu sta sogovornici še enkrat poudarili: »Iskreno bi se radi zahvalili vsem, ki ste kakor koli pripomogli k ohranjanju zdravja in varnosti v našem domu. Hvala žu­panu, hvala civilni zašciti, številnim prostovoljcem, vsem nastopajocim, hvala pa tudi svojcem in osebju doma za odlicno sodelovanje in delo.« Barbara Kopac Lepota se skriva v notranjosti Tulipanovec je drevo, ki izvira iz Severne Amerike in zraste tudi do 30 metrov visoko. Ce bi ga opazovali od dalec, bi najbrž le zamahnili z roko in rekli, da ni nic posebnega, a kot je pogosto tudi med ljudmi, se prava lepota tega drevesa skriva v notranjosti krošnje. Ime naj bi tulipanovec dobil po svojih okoli pet centimetrov velikih skledastih rumenkastih cvetovih, ki spominjajo na cvetove tulipanov. Lastnica Blanka Jankovic svojega navdušenja nad to zanimivo medonosno rastlino ne skriva. Zanimivost: drevo v mladosti raste pocasi, po­zneje pa se njegova rast pospeši. Les tulipanovca uporabljajo v rez­barstvu, za furnir, glasbila, vžigalice in svincnike, pa tudi za krste in notranje obloge v bivalnih prostorih. (tb, foto: Zinka Kosmac) V našem kraju Po težko pricakovanem aprilu zdaj cakamo na jesen Vrsta vozovnice Železniška postaja Ž. p. Trzin ind. cona in Trzin Mlake Ž. p. Trzin Enosmerna vozovnica 1,30 € 1,90 € Tedenska vozovnica 10,40 € 15,20 € Mesecna vozovnica 36,40 € 53,20 € Polletna vozovnica 182,00 € 266,00 € Letna vozovnica 291,20 € 425,60 € Datum uvedbe novih dizelskih vlakov na kamniški progi se znova od­mika. Po prvih obetavnih informacijah z zacetka leta, ko naj bi jih dobili aprila, se je uvajanje novih vlakov zaradi epidemije zamaknilo v jesen. »Ce le ne bo prišlo do novih nepredvidenih dogodkov,« so nam za Odsev sporocili iz Slovenskih železnic. Slovenske železnice smo vprašali tudi, kdaj se bo zacela graditev dru­gega tira kamniške proge, ki naj bi jo kot prioritetno dolocil minister Vrtovec, vendar nam pristojni niso mogli postreci z odgovorom, saj gre za pristojnost Ministrstva za infrastrukturo oziroma DRI-ja. Spomnimo še to, da naj bi za upokojence, starejše od 65 let, študente invalide ter registrirane športnike študente in dijake od 1. julija letos zacela veljati brezplacna vožnja z vlaki in avtobusi v medkrajevnem pro-metu, vendar pri Slovenskih železnicah pojasnjujejo, da nimajo konkret­nih navodil ministrstva, ki je uveljavilo spremembe zakona o prevozih v cestnem prometu in z njimi brezplacne vožnje. Upokojenci oziroma starejši od 65 let so namrec edina vecja skupina, ki do zdaj ni imela vecjih ugodnosti, zato jim bodo brezplacne vozov-nice omogocale vecjo mobilnost in lažje ohranjanje socialnih stikov in potovanj. (tb) (Avtor tabele: Miha Pavšek) Dve dobri novici Že v zacetku maja je ministrstvo za infrastrukturo sprejelo sklep, da se podaljša veljavnost vozovnic oziroma se zagotovi dobroimetje za cas, ko imetniki niso mogli uporabljati javnega prometa. Kot vemo, je bil ta ustavljen v casu od 16. marca do 11. maja. Tako so veljavnost letnih vozovnic podaljšali za dva meseca, dobroimetje pa na kartico pripisali vsem, ki so kupili vozovnice za cas od 16. marca do 10. maja. Dobroimetje je mogoce koristiti od avgusta do konca julija prihodnje leto. Druga dobra novica je, da so Slovenske železnice znižale cene abonentskih kartic (kolicnik za izracun se je znižala z 32 na 28) in za 55 odstotkov pocenile prevoz koles, ki po novem znaša 1,5 evra. Znova med knjižne police Ko je Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin po prvomajskih pra­znikih znova odprla svoja vrata, je bilo treba na zacetku odprtja knjižnice vse želeno gradivo pred izposojo predhodno narociti, cesar je marsikdo vajen še iz casov, ko COVID-19 svetu še ni bil poznan. Vendar je vecini manjkal tisti pristni stik s knjigo, še preden so si jo izposodili na dom Ob koncu maja, ko to porocamo, je med Trzinci zavelo navdušenje ob novici, da sme­jo bralci znova vstopiti v knjižnico ter si sami naravnost s knjižnih polic izbrati želeno gradivo. Dobili smo obcutek, da se življenje vendarle vraca v stare tirnice, ceprav ni cisto tako. Kljub malce razširjenemu dostopu do knjižnih polic še vedno obstajajo omejitve, ki jih ohranjamo zaradi skrbi za zdravje tako zaposlenih v knjižnici kakor tudi obiskovalcev. Zadrževanje v knjižnicnih prostorih je za zdaj še omejeno le na ogled, izposojo in vra-cilo gradiva, medtem ko so citalnica, igralni koticek in racunalniški prostor v dneh, ko nastaja prispevek, še zaprti za javnost, saj želimo omejiti morebitni drugi val okužb, ki ga strahoma pricakujemo jeseni. Iz navedenih razlogov zato še vedno spodbujamo spletne rezervacije v sistemu Cobiss ali narocanje gradiva po telefonu, je pa v knjižnici dobrodošel vsak, ki obicajno dobi navdih za branje šele ob ogledu platnic. Elektron-ski naslov trzin@dom.sik.si, ustvarjen za narocanje gradiva v casu pandemije, zaradi sprošcanja ukrepov ni vec v uporabi. Naj poudarim tudi, da sta dotikanje in prelistavanje knjig, ki si jih ne nameravamo izposoditi, za zdaj še odsvetovana, saj mora vsaka knjiga po vsakem stiku z bralcem v še obvezno osamitev, ki traja tri dni. V ta namen je v knjižnici postavljena tudi miza, kamor se to gradivo odlaga, da se ne meša z gradivom, ki ostaja na policah. A vendar je obcutek, da smo lahko vnovic med policami, nadvse prijeten. Besedilo in foto: Barbara Kopac V našem kraju Anže Zupanc, prejemnik bronaste plakete Obcine Trzin za izjemne igralske dosežke v KUD-u Franc Kotar Trzin Na odru si »vzame pozornost«pod svojimi pogoji Star je 26 let. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani dela kot mladi raziskovalec in pripravlja doktorat, sicer pa ljubiteljsko igra v igral-ski zasedbi Hlodi Kulturno-umetniškega društva Franc Kotar Trzin. Lani je za vlogo v predstavi Blaznost igre od septembra do decembra prejel vsa najvecja gledališka priznanja, kar jih lahko dobi ljubiteljski igralec: maticka, nagrado za najboljšo moško vlogo na Cufarjevih dnevih in najdragocenejšo, Severjevo nagrado. Po vseh priznanjih je bronasta plaketa Obcine Trzin logicna zaokroži­tev lanskoletne gledališke sezone, ki Anžetu Zupancu poleg potrditev gledališke stroke daje tudi priznanje za izjemne dosežke, pomembne za lokalno skupnost. O pomenu nagrad jeAnže Zupanc spregovoril že v januarskem velikem intervjuju za Odsev, ko je omenil, da si sicer vsak clovek želi potrditve okolice, a da mu je (bila) vsa tista pozornost ob prejemu že tretje gle­dališke nagrade v dokaj kratkem casu vseeno nekoliko odvec. Zdaj, pol leta kasneje in ob prejemu bronaste obcinske plakete, Anže pravi, da o kakšnem »bremenu slave« in pozornosti vseeno ne bi mogel govoriti, saj ni postal prepoznaven, je pa tedaj prejel kar nekaj cestitk ljudi, ki mu osebno in v gledališkem smislu veliko pomenijo. »Pri gledališcu je 'finta' ravno v tem, da si lahko pozornost, ko si na odru, vzameš pod svojimi po­goji, nato pa se vrneš v zavetje svojega sveta,« pojasnjuje Anže Zupanc. »Vecina ljudi si najbrž želi pozornost in potrditev okolice, redki so tisti, ki si želijo izkljucno samotarskega življenja. Vsi drugi pa od družbe nekaj potrebujejo, ce ne drugega, vsaj potrditev, da obstajajo in da so. Sestra, ki bo letos diplomirala iz biopsihologije, mi je povedala, da je to tudi raz-log, zakaj se denimo brodolomcem lahko zmeša – ker nimajo potrditve, da sploh so,« pojasnjuje Zupanc in doda, da je ponosen na dosežke, ki so jih osvojili s Hlodi, in da je nagrad vesel. Na klišejsko vprašanje o tem, kaj mu pomeni obcinska nagrada in ali v Trzinu velja, da se mora clovek najprej dokazati »na tujem«, da mu po­tem uspeh priznajo tudi doma, Anže Zupanc odgovarja skromno. »Vesel in pocašcen sem, da se je komisija odlocila dodeliti nagrado prav meni. Ocitno sem moral narediti nekaj, zaradi cesar sem dobil plaketo, ceprav bi si jo verjetno zaslužili tudi nekateri drugi. Kaj je komisijo prepricalo, da so izbrali mene, ne vem, saj ne poznam meril za podelitev nagrade in drugih kandidatov. Prav gotovo smo Hlodi s prejetimi nagradami pove-cali prepoznavnost in ugled našega kulturnega društva in tudi obcine, ki ga podpira, a ne bi si upal trditi, da so bila zgolj to merila komisije. Trzin mi kot kraj veliko pomeni, saj sem tu preživel otroštvo in tudi zdaj tu pre­živim veliko casa. Ima cudovito prednost: tu potrebuješ le deset minut do gozda in deset minut do središca glavnega mesta.« Igralska zasedba Hlodi ima letos leto odmora, a vseeno smo trzinski gledalci nestrpni, kdaj bomo lahko znova videli Anžeta na odrskih de­skah. »Igro in delo z novimi projekti ter ustvarjanje na splošno pogrešam in sem ga še kako pogrešal med karanteno. Predvidevam, da bomo s Hlodi nov projekt zaceli pripravljati prihodnje leto, za letos pa ne morem trditi, da me boste videli na odru. Pred karanteno sem se pridružil ku­dovskemu hišnemu bendu Karsmreklasmrekla kot spremljevalni vokalist, vendar nas je povozil koronavirus, tako da nismo imeli niti ene vaje. Iz teh in drugih razlogov predvidoma ne bomo nastopili. Prav tako letos ne sodelujem v novem projektu, saj grem avgusta na službeno izmenjavo v tujino, ce se seveda v teh cudnih casih ne zgodi kaj nepredvidljivega. Morda se kaj spremeni, vendar zdaj težko napovem, kako bom z energijo in casom.« Med karanteno pa je imel Anže Zupanc, ki je sicer praviloma zelo zapo­slen, vendarle prevec casa, zato se je lotil, kot pravi sam, »ne-še-zasta­ranih projektov«. Nadaljeval je pisanje dveh nedokoncanih dram in eno privedel skoraj do konca. »Manjkata mi še dva ali trije prizori, zamisel o koncu pa imam v glavi in jo moram le spraviti na papir. K sodelovanju pri uglasbitvi nekaterih pesmi, ki se pojavijo v drami, sem znova povabil Uršulo Jašovec, s katero sva si že pred tremi leti zastavila vecji pro-jekt – glasbeno dramo, a je nisva dokoncala. Upam, da nama uspe tok-rat, a tudi to se lahko zavlece, saj sva oba zelo zasedena. Ta drama bo sestavljena iz razlicnih razmišljanj in vprašanj, položenih v usta razlicnim likom. Prav tako ne bo imela klasicne oblike, ampak nesosledne in meta­foricne prizore, ki bodo oblikovali celoto. Toliko bi si upal o tem projektu reci na tej tocki. Upam, da bo uprizorjen, ko bo dokoncan.« Tudi mi se pridružujemo tej želji in seveda upamo, da bomo tedaj znova uživali v odlicni odrski umetnosti Anžeta Zupanca. Ob prejemu bronaste plakete Obcine Trzin Anžetu Zupancu iskreno cestitamo! (tb) Anže Zupanc je Severjevo nagrado prejel za vlogo v predstavi Blaznost igre. (Avtorica maske: Tanita Seifert) V našem kraju Letošnja dobitnica bronaste plakete Obcine Trzin, mag. Tatjana Strmljan Blizu sta ji prostovoljno delo in pomoc ljudem Tatjana Strmljan izhaja iz stare trzinske rodbine Mušic. Na pogled drobna in krhka gospa, ki bo prihodnje leto srecala Abrahama, deluje umirjeno in preudarno. Magistra pravnih znanosti s podrocja delovnega prava in prava socialne varnosti verjetno tudi zaradi svoje izobrazbe vedno premisli, preden odgovori na vpraša­nja, še posebej tista, ki posegajo v njeno zasebnost. Osrecujejo jo dobri medcloveški odnosi, ne prenese pa širjenja neresnic. Na najinem srecanju je najprej spregovorila o za-cetkih delovanja Društva prijateljev mladine Trzin, ka­terega idejni pobudnik je bil »stric« Tone Ipavec skupaj s prvo predsednico teto Anico Mušic. »Rada imam Trzin in rada imam otroke, zato sem takoj privolila v delo tajnice društva. Prijaznost, spre­jemanje drugacnosti, prip­ravljenost pomagati, vse to clani društva nosimo v sebi. Trudimo se s programom ponuditi otrokom priložnos-ti za dejavno in ustvarjalno preživljanje prostega casa.« V prostovoljno delo društva je sprva kot udeleženca društvenih ustvarjalnih de­lavnic vkljucila tudi svo­ja otroka, ki sta ji pozneje doma pomagala pri raznih pripravah na dogodke. Zanimivost: dvajset let po vpisu v register je društvo v istem mesecu pridobilo status nevladne organizacije v javnem interesu. Veseli jo, da se jim je v zadnjih letih pridružilo vec novih clanov, ki so prinesli nove zamisli in novo energijo. Obcinska nagrada je bila zanjo prijetno presenecenje in se jo je razveselila. »To je delo vseh clanic Društva prijateljev mladine. Redke vztrajamo v njem že dvajset let. Ce se ne bi tako dobro razumele in imele tako dobrih odnosov, verjetno ne bi vztrajala toliko casa.« Njena mlajša sestra Sonja je na Facebookovih straneh Društva prijateljev mladine Trzin o Tatjani med drugim zapisala: »Odgovorno in vestno je opravljala strokovno tehnicna in admi nistrativna dela ter skrbela za koordinacijo med organi društva. Vseskozi je tudi sodelovala pri oglaševanju, pripravi planov dela in porocil ter skrbela za sodelovanje z razlicnimi institucijami in posamezniki. Veliko aktivnosti, ki jih je društvo organiziralo, je bilo dobro obiskanih, nedvomno tudi zato, ker je veljala za umetnico medsebojnih odnosov. Njena znanja s podrocja prava, izkušnje in cut za delo z ljudmi razlicnih starosti so pri delovanju društva prišli še kako prav.« Na otroštvo jo vežejo lepi spomini. Takrat so nas varovali stari star-ši ali sosedje, zadnje leto pred vstopom šolo pa smo obiskovali malo šolo. Tatjano je varovala babica Francka, ki ji je privzgojila ljubezen do kuhanja, ker sta veliko casa preživeli v njeni kuhinji. Ljubezen do peke ji je ostala, saj še danes vsak teden iz njene kuhinje zadiši po sladkih dobrotah. V šoli je bila vestna ucenka, pod vodstvom Franca Brecka je trenirala tudi streljanje. »Nikoli ne bom pozabila naših za­bavnih druženj in voženj z vlakom po Jugoslaviji,« se spominja. Med šolskimi pocitnicami je vecino prostega casa preživela s sovrstni­ki na ulici, v okoliških gozdovih in na Frnihtovem bajerju, kamor so radi zahajali predvsem pozimi. »Takrat seveda nisem razmišljala o lastništvu bajerja in da to pravzaprav ni 'naš' bajer. Pravni jezik mi je bil takrat še tuj.« Še vedno se rada sprehaja in tece po tem delu gozda, prav tako uporablja trim stezo in tekaške poti okoli gradu Ja­ble. Je ekološko ozavešcena, narava in skrb zanjo ji veliko pomenita. Rada bi jo nedotaknjeno ohranila za naše potomce. To je tudi javno izrazila s clankom »Ohranimo bajer in gozd okoli njega«, ki je bil leta 2003 objavljen v majski številki Odseva. Njena hci pa je leta 2005 opravila raziskavo z naslovom »Kako ravnamo z odpadki v Trzinu«. Otroke je Tatjana že od nekdaj oboževala, zato je hotela nadaljeva-ti družinsko tradicijo – v njeni širši družini je namrec veliko uciteljev in vzgojiteljev (mama, tete, sestricne ...). Po koncani osnovni šoli se je vpisala na takratno Pedagoško gimnazijo, a je zadnje leto šolanja v casu hospitacij ugotovila, da to ni prava izbira. Vedno je imela v sebi cut za pravicnost, zato se je kot druga v rodbini preusmerila v pravniški poklic. Z novorojenko Nino v narocju je leta 1996 uspeš-no koncala študij na Pravni fakulteti. Vseskozi je pridno pomagala v družinskem podjetju Cistoca, ki ga je ustanovil oce Franci. Njena delovna pot jo je najprej vodila na Center za socialno delo Ljublja­na Bežigrad. Nekaj let pozneje se je zaposlila na višjem delovnem in socialnem sodišcu, od leta 2005 pa je vodja pravne službe na ZPIZ. »Imam veliko sreco, da lahko delam, kar me veseli,« prepricljivo zatrdi in doda: »Žal imam kot vodja vec organizacijskih del in veliko pisanja porocil. Zadnja leta grem le redko na obravnave na sodišce, a grem, da ohranjam stik s stroko.« Ob tem ne pozabi omeniti svojih sodelavcev: »Dober kolektiv smo in se dobro razumemo.« Ima odlike dobrega vodje: »Vseskozi potrebujem strokovni razvoj. Ce si enkrat vodja, moraš vedeti in znati vec kot drugi. Tako jim lahko omogociš ustrezno podporo in utemeljeno izmenjavo mnenj. Treba jih je tudi pohvaliti. Ljudje se morajo na delovnem mestu dobro pocutiti, po­tem raje in bolje delajo.« Z Nino v narocju je Tatjana prevzela diplomo. (Foto: osebni arhiv) V našem kraju S hcerjo Nino, prav tako diplomirano pravnico, in sinom Klemnom, ki obiskuje tretji letnik Gimnazije Bežigrad, so obiskali že nekaj svetovnih prestolnic, med njimi tudi Lizbono. (Foto: osebni arhiv) Mušici so zelo povezani in se veliko družijo doma in na morju, kjer imajo poletna zatocišca. »Moja mami Majda mi je v življenju vedno stala ob strani,« pove Tatjana, ki pa je bila še posebej navezana na oceta in njegova smrt pred štirinajstimi leti jo je mocno zaznamova-la. Prav zaradi njegove pobude je po rojstvu sina zacela teci in leta 2003 na ljubljanskem maratonu pretekla svojih prvih sedem kilome­trov. »Tek je nekaj cudovitega,« je prepricana. »Ni ti treba nic dru­gega kot obuti superge in greš. V Trzinu in okolici so krasne poti za tek.« Leta 2008 se je pridružila tekaški skupini in zacela redno teci. V prostem casu, ki ga je zadnja leta vedno vec, rada bere. Prebere vsaj eno knjigo na mesec. Ob tem mi zaupa, da so po vzoru zabavne­ga ameriškega filma »Book Club« s prijateljicami Klaro, Urško in Tino oblikovale svoj knjižni klub. »Prebrale smo kar nekaj knjig, med njimi Življenje brez omejitev Nika Vujicica, Blagor ženskam Alenke Rebula in Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj … Navdušila me je uspe­šnica Ob petih vstani in svet ti bo ležal na dlani kanadskega avtor­ja Robina Sharme, zadnjo pa sem prebrala Kneginjo Klevsko.« Njen prosti cas zapolnjuje še delo v obeh zelenjavnih vrtovih, zelo rada si ogleda kakšen dober film. Razveseljuje jo tudi hcerin kuža Max. Njena priljubljena zimska rekreacija je tek na smuceh, poletja zelo rada preživlja na morju. Zadnja leta z otrokoma tudi potujejo, kot svoj najvecji podvig omeni osvojitev Triglava. Sicer se ne izpostavlja rada in je raje v ozadju. Je dobra poslušalka in rada prisluhne ljudem. »Zelo nas bogatijo dobri prijateljski odnosi, ki se jih trudim negovati. Nadvse pomembni so mi tudi dobri družinski odnosi in mislim, da jih znam dobro vzdrževati. Tudi ljudje zacutijo, da je moj namen vedno dober in pošten. Sem pa tudi dosledna,« pove po tehtnem premisle­ku. Samega sebe je namrec težko predstaviti. Pri otrocih se trudi privzgojiti cut do soljudi, obcutek pravih, pozitivnih vrednot oziroma zavedanje, kaj je v življenju v resnici pomembno in kaj nas osrecuje. »In to nikakor niso materialne dobrine,« konca. Tatjana priporoca knjigo dr. Vojka Kavcica Umovadba, v kateri lahko preberete, da je odlicna preventiva pred demenco tudi ples, pri katerem moraš vkljuciti najvec možganskih centrov. Tanja Jankovic V našem kraju Loeslova grezovka v Sloveniji Že dvakrat razglašena za izumrlo, a v Trzinu ima bogato rastišce Orhideje poznamo kot priljubljene okrasne rastline, doma v tropskih deževnih gozdovih. A tudi v naših krajih uspeva po zadnjih podatkih vsaj 79 vrst in podvrst kukavicevk, kakor jim recemo po slovensko. Z izjemo lepega ceveljca imajo vse manjše cvetove od sorodnic, ki so na prodaj v vrtnih centrih. Priljubljene so med botaniki in ljubitelji, ki se združu­jejo v društva z namenom boljšega poznavanja domacih in izmenjave izkušenj pri gojenju tropskih vrst. V Sloveniji smo imeli že vsaj štiri taka društva ali klube, kar kaže na veliko priljubljenost teh rastlin. Orhideje so izjemne rastline zaradi vec lastnosti. Številne vrste so vezane na edinstvene opraševalce, ki živijo le toliko casa, dokler orhi­deje cvetijo. Pogosto so cvetovi podobni samicam žuželk, oprašujejo jih samci, ki se skušajo pariti z njimi. Še bolj posebna so semena, ki nimajo skoraj nobene zaloge hraniva, zato morajo biti že ob kaljenju prisotne dolocene glive, ki simbiotsko prehranjujejo kalcek. V družini je kar okoli 28.000vrst, število osebkov iste vrste pa je pogosto zelo majhno, pone-kod jih lahko štejemo na prste. Ena takih je Loeslova grezovka, mala kukavicevka, ki je bila leta 2007 najdena tudi v Trzinu. Loeslova grezovka je pri nas zavarovana tako kot vse kukavicevke in ji posebne pozornosti niti nismo posvecali. Ni bila uvršcena niti v knjigo Toneta Wrabra 100 znamenitih rastlin Slovenije. Kako pomembna je ta vrsta za Evropo in ne le za Slovenijo, smo spoznali šele ob nacrtovani gradnji zajezitve Brja pri Bledu. Tam je leta 2000 raslo vsega dvanajst rastlin, veliko za tiste case. Razprava o gradnji jezu in s tem unicenju soteske je bila burna, sodelovale so številne okoljevarstvene organiza­cije, a šele grožnja s sankcijami Evropske unije je umirila investitorje in ustavila njihove apetite. Dogodki tistega casa so ohranjeni in dostopni na spletni strani Zavest.net. Zanimivo branje tudi za današnji trenutek, ko z zakonom pod kamuflažo koronavirusa zmanjšujemo pravice nevla­dnih organizacij ob presojanju vplivov gradbenih posegov na okolje! Loeslova grezovka je po mnenju raziskovalcev ena od kljucnih vrst, ki so indikator zdravega ekosistema. Take vrste so na se znamu omrežja Natura 2000, Direktiva o habitatih pa se obve zuje ohraniti njihova rastišca. Loeslova grezovka je majhna, do 25 cm visoka kukavicevka, za povrh s cvetovi rumenozelene barve, zato je med enako visokim mocvirnim rastjem težko opazna. Ima vsega dva zelena lista, ki ju je kar težko lociti med listi mrzlicnika, ki se pojavlja na istem rastišcu. Na steblu požene od tri do 15 cvetov. Cvetovi se pojavljajo po ledenih možeh, v maju so še redki, do kon-ca junija pa že odcvetijo. Ko sem jo prvic videl, se mi je zdela povsem neugledna in ji sploh nisem posve­til pozornosti. Šele ob fotografira­nju sem zares prepoznal cvetove takrat meni nepoznane kukavicev­ke in bil pozneje povsem šokiran nad tako pomembnim odkritjem. »Tudi Jure najde slepo kuro!« Takrat je bilo v Sloveniji poznanih le nekaj deset rastlin. Podobno kot pri vseh kukavicevkah semena do-zorevajo okoli sto dni, nato se gla­vica odpre in semena se postopno trosijo po okolici. Suha stebla rastlin s plodovi in nekaj semeni ostanejo še do naslednje pomladi. Rastlina se tudi vegetativno razmnožuje v majhne gruce s kratkimi podzemnimi poganjki. Kadar so vremenske razmere neugod­ne, torej ob sušni pomladi, kakršna je letos, se rastline sploh ne razvijejo oziroma zrastejo le posamicni osebki na rastišcu. Kdo oprašuje cveto­ve, ce sploh kdo, še ni razjasnjeno, verjetno se semena razvijejo kar brez oprašitve oziroma s pomocjo dežnih kapelj. Semena kalijo, kot receno, le ob prisotnosti simbiotske glive, izmerjena kaljivost znaša manj kot 0,5 odstotka. Rastline potrebujejo vsaj štiri leta, da zacvetijo. Ob vsaki motnji v ekosistemu lahko izumrejo, kar je bilo veckrat opaženo v ZDA, Veliki Britaniji in državah Beneluksa. Slovensko ime grezovka je rastlina dobila po svojih rastišcih, grezih. Alfonz Paulin, znameniti slovenski botanik, jo je imenoval mocvirna cepetlika. Za Loeslovo jo je poimenoval Carl Linné po pruskem bo­taniku Johannu Löslu (1607–1655), latinsko rodovno ime pa je dobila po mastnem videzu listov. Njena znacilna rastišca so povirna, nizka in prehodna barja ter zamocvirjeni travniki v Evropi in Severni Ameriki. V literaturi navajajo, da je število primerkov na rastišcih najveckrat manj­še od deset, v Trzinu pa je populacija številcno nadpovprecno bogata, saj so jih lani našteli blizu 80, uspeva pa še streljaj »cez mejo« obcine v bližini gradu Jable. V Sloveniji so pojavljanje grezovke prvic zabeležili leta 1851 pri Gor­nji Radgoni in v okolici Kobarida. Nato je na teh rastišcih izginila in je veljala za izumrlo vrsto vse do leta 1970, ko jo je v Žejni dolini našel S. Peterlin. A je cez nekaj let tudi tam niso vec našli in je tako že drugic pri­stala med izumrlimi vrstami. Da so lahko leta 1978 objavili prvi clanek o tej imenitni rastlini, so morali cvetoci primerek poiskati ob Baškem jezeru na avstrijskem Koroškem, tako redka je bila. Leta 1982 so jo našli v dolini Tople na Koroškem, pa najdbe pozneje niso potrdili, leta 1988 pa so našli eno rastlino v okolici Bleda pri Podhomu in nato še 12 v Brjeh. To so tiste rastline iz tretjega odstavka. Bistvena sprememba o poznavanju rastišc je nastala šele ob sistematicnem iskanju botanikov, ki se tudi ta trenutek ukvarjajo s preucevanjem grezovke v Trzinu, to so J. Kosec, J. M. Kocjan, B. Anderle, I. Dakskobler, B. Zupan, A. Seliškar in B. Vreš od konca tisocletja pa vse do danes. Najpopolnejšo sliko je sestavil Brane Dolinar. Trenutno je znanih vsaj 30 rastišc, ki se tockasto pojavljajo povsod po osrednji Sloveniji. Rastišce v Trzinu se po številu primerkov še vedno uvršca med najbogatejše. Ob koncu prispevka še vprašanje, kako in koliko je Loeslova grezovka ogrožena v obcini Trzin. Ce se vodni režim na njenem rastišcu ne bo spreminjal, jo najbolj ogroža bliskovito zarašcanje s krhliko, jelšo in dru­gim grmicevjem. Ta grožnja se bo menda v kratkem zmanjšala. Jure Slatner Pregled vecjih nahajališc Loeslove grezovke (Liparis loeselii) v Sloveniji je prip­ravil Branko Dolinar, avtor knjige Kukavicevke v Sloveniji. V našem kraju Marja rešuje trzinska mokrišca Mokrišca so naravni zbiralniki vode, ki zmanjšujejo možnost poplav, skrbijo za ugodnejše podnebje in so imeniten dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam, med njimi tudi številnim že ogroženim. V projektu Mala barja – Marja, ki izboljšuje ohranjenost barij in mokrotnih travnikov, sodeluje tudi Trzin. Obcina Trzin se je skupaj s štirimi projektnimi partnerji pod vodstvom Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN) pridružila pro-jektu Mala barja – Marja, ki se izvaja s pomocjo nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), cilj projekta pa je ohra­njanje evropsko pomembnih habitatnih tipov na desetih obmocjih v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem. Eno od teh obmocij leži tudi v naši obcini. Med predvidenimi projektnimi dejavnostmi v obcini Trzin je tudi od­kup približno štirih hektarjev velikega obmocja zemljišc, na katerem bo zagotovljeno ohranjanje za ravnovesje v naravi izjemno pomembnega ekosistema. Zaradi opušcene ekstenzivne kmetijske rabe se mokrišca namrec pospešeno zarašcajo z grmovno in drevesno vegetacijo, neka­tera pa ogrožajo tudi tujerodne in invazivne vrste. Letos Zavod za varstvo narave na obmocju trzinskih mokrišc, ki se zarašcajo, nacrtuje odstranitev grmovja in dreves. Za ohranitev in izbolj­šanje rastišc Loeslove grezovke, okroglolistne rosike in drugih mokrišc­nih vrst pod okriljem zavoda potekajo tudi popisi rastlin ter raziskave merjenja ravni podtalnice s piezometri, posebnimi merilnimi napravami v plasticnih tulcih. Nakljucne radovedne obiskovalce prosimo, naj ne ho-dijo cez mokrišca, ker je spodaj šota, ki nastaja skozi tisocletja, unicimo pa jo lahko s teptanjem v nekaj letih ali z napacnimi posegi v nekaj urah. Mocvirno rastlinje ne more uspevati nikjer drugje in ga s hojo cez mo­krišce unicimo za vedno. V ta namen v Trzinu že nekaj let poteka izobra­ževanje mladih o mokrišcih na naravoslovnih dneh z Osnovno šolo Trzin. Obcina letos in prihodnje leto nacrtuje tudi ureditev informativne toc­ke z izobraževalnimi vsebinami o pomenu mokrišc, postavljena bo ob robu manjšega dela mokrišca, ki leži najbližje naselju, v bližini gostilne Trzinka. Znova bomo izvedli tudi tri akcije odstranjevanja invazivnih in Piezometer je posebna me-rilna naprava v plasticnem tulcu, ki meri raven podtal-nice. Nakljucne obiskovalce mokrišc prosimo, da se jih ne dotikajo in premikajo. (Foto: Maja Brozovic) tujerodnih rastlinskih vrst. V prvi v zacetku junija smo z izbranim izva­jalcem, Slovenskim geocaching klubom, odstranjevali invazivno zlato rozgo. Skupna predvidena vrednost vseh dejavnosti, ki se izvajajo pod okri­ljem Obcine Trzin, je dobrih 220.000 evrov, od tega bo približno 85 od­stotkov sredstev povrnjenih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Obcina Trzin in Zavod RS za varstvo narave Naložbo sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija. Ceptec v trzinskih gozdovih Malce nenavadno ime za cudovito rastlino, ki sicer sliši na ime lepi ceveljc. Najdemo ga na apnencastih tleh v sencnatih bukovih gozdovih. V Sloveniji je razširjen v Alpah, raste na primer v Martuljških gorah, na Jezerskem ob poti na Ceško koco, srecamo pa ga tudi na Gorjancih in Bohorju. In da ne pozabim, tudi v bližini Trzina! Lepi ceveljc je v trzinskih gozdovih zacel cveteti v maju, v višjih predelih pa ga bomo lahko obcudovali še v juliju. Ko smo leta 1980 ustanavljali Planinsko društvo Onger, smo razmišljali tudi o sekciji za varstvo narave. Kot že veste, nas je k temu spodbujal že žerjavcek, izvedeli pa smo, da se v bližnjem gozdu najde prelep rumen cvet, podoben šolncku. Ce mi ne zameri, ceptec namrec, bi dejal, da je podoben Smrketinemu šolncku. Saj veste, na koga mislim? Cvet ima res obliko ceveljcka zlatoru­mene barve, dolg je od tri do štiri centimetre, obdajajo pa ga štirje rdecerjavi sulicasti pergonovi listi. Na steblu, ki je lahko do 60 cm visoko, se razvijeta eden ali dva cvetova, vcasih pa celo štirje. Medena usteca so za žuželke neke vrste past. Žuželka v cvet lahko zleze, ven pa ne more, ce ne opravi opraševanja. Drugega izhoda ni, notranje stene cveta pa so gladke. Pri tem je zanimivo še, da cvetlica v ceveljcu ne ponuja kakšne vabe ali hranila. Njeno latinsko ime je Cypripedium calceolus, slovensko pa mu pravimo lepi ceveljc, ceptec ali marijini šolncki, spada v družino or-hidej (Orchidaceae). Trzinsko rastišce je bilo med letoma 1980 in 1990 zelo bogato. Clani sekcije za varstvo narave smo vsako leto našteli od sto do sto dvajset prelepih cvetov. O rastišcu smo obvestili tudi Zavod za varstvo kulturne in naravne dedišcine, njegov predstavnik si je rastišce ogledal. Bdeli smo nad njimi od trenutka, ko so zacveteli, pa do trenutka, ko so se umaknili drugi podrasti. Skoraj nisi mogel postati clan sekcije, ce nisi pazil na lepi ceveljc! Potem pa se je bogato rastišce zacelo zmanjševati; lastniki so odstranjevali drevesa in bujna podrast je pocasi prerašcala rastišce. Bali smo se tudi, da jih bodo odkrili »ljubitelji« narave in jih izkopali. Danes jih res lahko preštejemo na prste ene ali morda dveh rok. Še posebno lepi so v soncnih majskih dneh. Le kako dolgo še? Aleksander Cicerov Portret meseca Naša sokrajanka: vrhovna sodnica dr. Mateja Koncina Peternel Zaznamujeta jo pogum in svoboda Vrhovna sodnica dr. Mateja Koncina Peternel je ena od dveh sodnic, ki se na seji petclanskega senata vrhovnega sodišca v zacetku februarja letos nista strinjali s sodbo v odmevnem primeru M. Š. P. proti J. J., in je sodnemu spisu priložila loceno mnenje. Spomnimo: prvo- in drugostopenjsko sodišce je leta 2016 in 2018 ugodilo tožnici, novinarki RTV Slovenija Mojci Šetinc Pašek, naj ji toženi politik Janez Janša izplaca odškodnino zaradi žalitve casti in dobrega imena zaradi »civka« na Twitterju. Senat je letos pritrdil tože­nemu in ugodil reviziji, ki jo je zahteval Janša, kar je v javnosti sprožilo burno razpravo. Osmega maja so na spletni strani sodišca objavili sodbo, ki je veliko pozornosti vzbudila tudi zato, ker jo je senat sprejel z glasovi treh sodnikov proti dvema sodnicama. V locenem mnenju je dr. Koncina Peternelova med drugim zapisala: »Toženec je z uporabo besedne zveze odslužena prostitutka bralcu pred ocmi naslikal podo-be neprivlacnih, utrujenih prostitutk in je bolece segel preko kritike tožnicinega novinarskega dela v intimno sfero tožnice kot ženske.« Z našo sokrajanko, vrhovno sodnico dr. Matejo Koncina Peternel, smo se pogovarjali o sodniških odlocitvah, pogumu in svobodi, o nje­nem profesionalnem delu ter o tem, kako ocenjuje življenje v Trzinu. V nekem pogovoru ste omenili, da je prednost sodniškega poklica strokovna svoboda. Ste alpinistka, ljubite višave in se ne bojite ne prepadov ne skalnih previsov. Clovek dobi vtis, da ste zelo pogumni, obenem pa je planinarjenje verje­tno povezano z obcutkom svobode, neodvisnosti? Prav ste uganili: najbolj svobodno se pocutim v gorah. Kako zelo pomembna je telesna in duhovna svoboda, se velikokrat zavemo šele takrat, ko jo izgubimo. To smo vsi spoznali letošnjo pomlad. Trzinci smo spoznali, da živimo v tretji najmanjši slovenski obcini: mejo naše obcine sva z možem v casu epidemije prehodila v slabih šestih urah. Bolj kakor telesna svoboda pa je zame pomembna svoboda odlocanja in neoviranega ustvarjanja. Še vedno enako menim kakor pred leti, da med pravniškimi poklici prav poklic sodnika omogoca najvecjo stro­kovno svobodo. Odvetnik mora velikokrat uveljavljati pravna stališca stranke, ceprav se z njimi strokovno ne strinja. Tudi v državni upravi in podjetjih morajo pravniki slediti navodilom nadrejenih. Sodnik pa v okviru zakona in ustave lahko sledi le svoji vesti in prepricanju. Nekoc ste dejali, da mora biti sodnik zašciten pred vplivom in nadzorom politike, da lahko neodvisno odloca. Ste sodni­ki dovolj zašciteni? V srednjem veku je sodna funkcija pripadala kralju, ta pa jo je lahko prenesel na sodnika, ki ga je sam imenoval in odpoklical – sodnik je moral odlocati po navodilih vladarja. Postopno je prišlo do spoznanja, da je pošteno in nepristransko sojenje mogoce le, ce je sodnik neod­visen, zato so sodnike zaceli izbirati med tujci, ki niso bili podvrženi lokalnim vplivom. Tako so se postopoma uveljavili profesionalni sodni­ki. Pravila, ki zagotavljajo neodvisnost sodstva, so namenjena zašciti državljanov pred zlorabo državne oblasti. Država in politiki so namrec zelo pogosto stranke v sodnih postopkih. Zato je pomembno zagoto­viti, da bo sodnik res odlocal tako, kakor misli, da je prav in v skladu z zakonom, in ne tako, da bo ustregel doloceni politicni eliti, ker bo v strahu za svoje imenovanje, napredovanje, placo ali razrešitev. Zato je za neodvisnost sodstva tako pomemben trajni sodniški mandat. Pomembno pa je tudi, da je postopek imenovanja, napredovanja in razrešitve sodnikov urejen tako, da je onemogocen neposredni vpliv politikov. Smo ena redkih držav, v katerih sodnike še vedno voli državni zbor, zlasti pa je z vidika neodvisnosti problematicno, da tudi vrhovne sodnike imenuje državni zbor. »Zato je pomembno zagotoviti, da bo sodnik res odlocal tako, kakor misli, da je prav in v skladu z zakonom, in ne tako, da bo ustregel doloceni politicni eliti. … »Smo ena redkih držav, v kateri sodnike še vedno voli državni zbor, zlasti pa je z vidika neodvisnosti problematicno, da tudi vrhovne sodnike imenuje državni zbor.« Vaša gesta, ko ste v zadevi M. Š. P. proti J. J. zapisali loceno mnenje, mocno odmeva. Kako ste se pocutili, ko ste pisali sodbo, saj ste bili porocevalka, a se z odlocitvijo niste stri­njali? Gre v tem primeru poleg vprašanj o svobodi izražanja in spoštovanja clovekovih pravic tudi za žensko vprašanje? Zadeva M. Š. P. proti J. J. je zelo pomembna, saj obravnava žaljivo izražanje vplivnih ljudi na družbenih omrežjih. V tej zadevi je bil žaljivi »civk« politika na Twitterju usmerjen proti novinarki. V današnji družbi se soocamo z vse bolj grobim javnim besednim obracunavanjem in mislim, da tu spol ne igra pomembne vloge. Posamezniki, vplivneži in mediji tekmujejo za pozornost ljudi in to najucinkoviteje pridobijo z objavami, ki šokirajo. Pri tem pa je vse manj pomembno, kako hudo s tem posežejo v osebnost in dostojanstvo drugih ljudi. Najveckrat je za tem koristoljubje, pri medijih žal vse pogosteje pritiski lastnikov za prodajo oglaševalskega prostora. Vse to pa se pocne v imenu svobode Portret meseca izražanja. Menim, da zlasti nosilci javnih funkcij nosimo pomembno vecjo odgovornost za uveljavljanje eticnih standardov v medsebojni komunikaciji. Zavedati se je treba, da je svoboda posameznika vselej omejena s pravicami in svobošcinami drugih. Vsi poznamo zlato pra­vilo medsebojnega sožitja Ne stori drugemu, cesar ne želiš, da drugi stori tebi. V tej zadevi je bila odlocitev sprejeta s tremi glasovi proti dvema. Od nedavnega je v civilnih postopkih razkrito, kako sodniki glasujemo v posamezni zadevi. Ne zgodi se velikokrat, da mora sodnik pisati obra­zložitev odlocitve, s katero se ne strinja, je pa to vselej težko. Na sreco bomo po novi ureditvi lahko vrhovni sodniki v takšnem primeru – tako kakor ustavni sodniki – pisanje odlocbe prepustili clanu senata, ki je glasoval za odlocitev, sami pa bomo lahko napisali drugacno loceno mnenje, ki bo objavljeno skupaj z odlocbo. Pravite, da dober sodnik za svojimi odlocitvami vedno vidi ljudi in posledice svojih odlocitev. Obenem ste velika zago­vornica mediacije. Ali smo v Sloveniji že sprejeli zamisel, da je dobro, ce ljudje spore urejamo sami in jih ne dajemo v roke sodnikov? Mislim, da smo v Sloveniji v zadnjih letih naredili zelo veliko pri spod­bujanju ljudi k mediaciji. Tudi sama sem trdno prepricana, da je veliko bolje, ce ljudje z medsebojnim popušcanjem sami poišcejo rešitev, ki je zanje sprejemljiva, zlasti ko gre za sosedske, zapušcinske in družin­ske spore, saj bodo udeleženci le tako zmogli sobivati tudi v prihodnje. Vselej sem bila najbolj zadovoljna, ce sem kot sodnica ali kot medi­atorka strankam pomagala doseci poravnavo, s katero stranki nista uredili le tistega konkretnega spora, ampak sta dolgorocno in celovito uredili medsebojne odnose. »Veliko bolje je, ce ljudje z medsebojnim popušcanjem sami poišcejo rešitev, ki je zanje sprejemljiva, zlasti ko gre za so sedske, zapušcinske in družinske spore, saj bodo le tako tudi v prihodnje zmogli sobivati.« Bili ste tudi vodja implementacijske skupine za družinski za­konik. Kakšni so vtisi eno leto po sprejemu? Po letu dni lahko recem, da smo se na spremembe dobro pripravili in za zdaj ni bilo vecjih težav. So pa družinski spori med custveno najbolj obremenjujocimi, zlasti zdaj, ko smo tudi družinski sodniki sooceni s hudimi zlorabami in zanemarjanji otrok, ki so jih prej obravnavali centri za socialno delo. Sodobni hitri cas prinaša vse vec custvenih stisk in osebnostnih motenj, ki se odražajo v medsebojnih odnosih partnerjev. Vedno vec je razpadov družin, pri katerih partnerja med seboj neusmiljeno obracunavata preko otrok, in ko zadeva pride pred sodišce, sodniki praviloma odlocamo le še o tem, katera od mogocih rešitev je za otroka najmanj slaba. Država bi najvec lahko naredila s preventivnimi ukrepi: socialno varnostjo družin, razumnim delovnim casom, ki bi družinam omogocal vec skupnega kakovostnega casa, z zadostnim številom klinicnih psihologov in kakovostnih programov za psihološko podporo otrokom in staršem in z zadostnim številom stro­kovnjakov na centrih za socialno delo, ki bi lahko pomagali na domu. Tako sploh ne bi bilo treba s sodnimi ukrepi zašcititi otrok. »Vedno vec je razpadov družin, pri katerih partnerja med seboj neusmiljeno obracunavata preko otrok, in ko zadeva pride pred sodišce, sodniki praviloma odlocamo le še o tem, katera od mo gocih rešitev je za otroka najmanj slaba. Država bi najvec lahko naredila s preventivnimi ukrepi …« Pred osmimi leti ste za Domžalsko-kamniške novice pove­dali, kaj pogrešate v Trzinu in kaj vam je všec. Še vedno nimamo dvotirne železnice, tudi kolesarske steze ne, pa po­kopališca tudi ne. Kako ocenjujete urejenost obcine in njen napredek v zadnjem obdobju? Kolesarskih poti imamo nekaj vec, infrastruktura se redno obnavlja, pridobili smo zunanje naprave za telesno vadbo. Mislim, da Trzin po­nuja zelo kakovostno življenje. Sama ves cas uporabljam storitvene dejavnosti v Trzinu, saj mislim, da lahko tudi tako pripomorem k na­daljnjemu razvoju kraja. Imamo odlicne frizerje, najboljšo kozmeticar­ko, zanimivega novega peka. Zelo sem vesela, da ohranjamo cudovite sprehajalne in rekreativne površine okrog bajerja in Ongerja, zlasti pa sem navdušena nad veliko izbiro umetniških, kulturnih in rekreativnih društev. Vse pohvale tudi Kulturno umetniškemu društvu Franc Kotar za gledališki abonma in pripravo zanimivih predavanj. Ce strnem: v Trzinu mi je lepo. Tanja Bricelj Društva Novice Prostovoljnega gasilskega društva Trzin V maju smo imeli dve intervenciji. 24. maja smo ob 14.51 dobili poziv za pomoc pri crpanju vode. Na Okrajnem sodišcu v Domžalah se je namrec poškodoval notranji hidrant, voda je zalila okoli dvajset pro-storov sodišca in podjetij in lokal v pritlicju. Nastala je vecja materialna škoda na opremi in pohištvu. Poleg poklicnih gasilcev Centra zašcite in reševanja Domžale smo na intervenciji posredovali skupaj s sedmimi sosednjimi gasilskimi društvi. 26. maja smo bili aktivirani ob 7.14 zaradi prometne nesrece na Mengeški cesti. Na prehodu za pešce sta trcili osebno in kombinirano vozil, pri tem se je en clovek poškodoval in je bil z reševalnim vozilom prepeljan v UKC Ljubljana. Skupaj z gasilci Centra zašcite in reševanja Domžale smo pomagali zavarovati kraj nesrece, posuti cestišce in usmerjati promet. V društvu smo v skladu z navodili zaceli sprošcati ukrepe. Epidemija je za nami, pred nami pa so novi izzivi. Ostale bodo še nekatere omejitve, ki se jih bomo morali držati. Žalosti nas, da so letos odpadle naše prireditve, prav tako so odpadla vsa tekmovanja tako clanov kakor mladine v spomladanskem terminu. V našem društvu od zacetka epidemije do danes še nismo imeli operativnih vaj. Tudi v Gasilski zvezi Domžale se sektorske vaje in tecaji še ne izvajajo. Želimo si, da bi se stanje cim prej normaliziralo. Z veseljem opazujemo napredovanje gradnje novega Doma zašcite in reševanja. Naj spomnim, da je bil sedanji gasilski dom nazadnje obnovljen med letoma 1980 in 1986. Dela so opravili clani društva sami. Financno so pri prenovi pomagali Krajevna skupnost Trzin, ki je nakazala takratnih 5.000.000 dinarjev, gasilci pa so z donacijami krajanov nabrali kar 8.000.000 dinarjev (povzeto po knjigi 100 let PGD Trzin, 2006).. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! Dušan Kosirnik Po delcku Notranjske Prvi torek v juniju se pohodniki Društva upokojencev Žerjavcki Trzin že tradicionalno odpravimo na potep po naši lepi državici. Ker nam je »potovanje« letos preprecila epidemija, smo se odlocili, da podpremo delovanje vsaj enega slovenskega turisticnega vodnika, ki si s tem služi vsakdanji kruh. Ob dogovorjeni uri smo se pri cerkvi na Rakeku srecali s turisticno vodnico Alenko Veber. Ob cerkvenem vhodu smo poslušali pripoved o življenju in delu Jožeta Plecnika, (cigar oce je bil Notranjec) in o njegovi zasnovi za povecanje cerkve. Na pokopališcu smo si ogledali najvecji Plecnikov nagrobnik, ki je v lasti družine Žagar. Malo vec smo izvedeli o Notranjski in zelenem Krasu, preštevali smo vrhove Javornikov in mod-rovali, kako lepo nam je, ko imamo tako veliko gozdov. Potem smo se zapeljali skozi Podskrajnik na zacetek naravoslovne ucne poti v Rakovem Škocjanu. Tu nam je vodnica razložila, da je ta naravoslovni park najstarejši v Sloveniji, saj je star kar 70 let, govorila nam je o reki sedmerih imen, ki jo vecina pozna samo kot Ljubljanico (izvir na Hrvaškem Trbuhovica, Obrh, Stržen, Unica …). Ob Malem na­ravnemmostusmoobcudovali,kajvsejenaravaustvarilaskozistoletja, nato pa nas je pot vodila ob desni strani reke Rak, kjer smo se ukvarjali z vprašanjem, ali voda sploh tece ali kar stoji. Na poti smo prepoznavali pticje petje, se pogovarjali o rastlinju, živalih, kraških pojavih in zelo hitro prispeli do Velikega naravnega mostu. Tu smo se ojunacili in zapeli Trzinko, ki je prav zanimivo odmevala na vse strani. Vodnici smo s svo­jim petjem tako zelo ugajali, da smo pristali tudi na njeni promocijski FB-strani. Sicer pa Žerjavcki v zelenih majckah in cepicah društva pov-sod pritegnemo pozornost. Po levem bregu Raka smo se nato vrnili na izhodišce in po treh urah hoje smo tako naredili 11.000 korakov. Po izdatnem cerkniškem golažu in zajetnem kosu toplega domacega kruha na eni od turisticnih kmetij smo se nato odpeljali v rojstno vas slikarja Maksima Gasparija. Sredi vasi so vašcani leta 2013 Gaspariju postavili spomenik. Zanimive pa so hišne številke v vasi, kjer ima vsa­ka hiša drugacno Gasparijevo razglednico. V »Notranjski hiši« so nam postregli s kavo, od vodnice pa smo se poslovili z obljubo, da se letos vidimo še v Babnem Polju, od koder izvira. Besedilo in foto: Milica Erculj Pomladno prebujanje zelišcaric Clanice zelišcarskega krožka Lipe Domžale, Univerze za tretje življenjsko obdobje, smo se odpravile v Komendo. Ta kraj je tako blizu Trzina, a vendar ga vecina ni nikoli spoznala bolje kakor izza okna avto­mobila. Najprej smo se sprehodile po gozdu. Po dolgem casu smo veselo klepetale in zraven nabirale še robidove in smrekove vršicke, pljucnik, preslico, kamilico ter si izmenjevale znanje o zdravilnih zelišcih in njihovi uporabi v vsakdanjem življenju. Kmalu pa smo se iz sveta zelišc preselile v zgodovino, v zgodnjo že­lezno dobo. Le kratek prijeten sprehod ob robu gozda je bil potreben, da smo si ogledale tako imenovano ticnico na bližnji gozdni vzpetini. Ticnice so bile svetišca naših prednikov iz predkršcanskega casa. Zatem smo si ogledali cerkev in knjižnico Petra Pavla Glavarja, duhovnika, cebelarja, komendatorja, pedagoga, gospodarstvenika in mecena. ter cerkev. Komenda je tudi ime za posest malteških vitezov, ki so tod po­speševali konjerejo. Konjske dirke so tradicionalno še iz Valvasorjevih casov. Marinka Kopac Društva • Trzinc vas gleda Nad pandemijo s kanckom gorenjske trme O tem, kako so folkloristi Folklorne skupine Trzinka, ki delujejo pod okriljem Turisticnega društva Kanja Trzin, prila­gajali svoje dejavnosti v casu pandemije, sta spregovorili Alenka Pandel Bandur in predsednica Folklorne skupine veterani Majda Mušic. V pogovoru sta poudarili, da so bili clani Folklorne skupine Trzinka, ki je pred dvema letoma zaznamovala deset let uspešnega delovanja, v casu pandemije celo bolj zasedeni kot obicajno, saj so jih poleg obicajnih obve­znosti cakale še druge naloge. »Vecina se nas je morala navaditi na delo od doma,« je pojasnila Alenka, »po cemer prej ni bilo potrebe. Kar tri naše plesalkesozaposlenevšolstvu,karpomeni,dasejenjihovodelopodvojilo, poleg tega pa imamo tudi vsi še šoloobvezne otroke, ki so nas veliko bolj potrebovali kot kadar koli do zdaj. Vse to nam je vzelo veliko casa.« Folklor­na dejavnost je bila zato v tem obdobju zacasno potisnjena vstran, saj so sporazumno sklenili, da si do jeseni vzamejo prosto. »Že pred izbruhom epidemije novega koronavirusa je bil za nas najvecji izziv številcni primanjkljaj. Namrec, za kakršen koli nastop ali tekmovanje potrebujemo vsaj šest parov, kolikor nas tudi je, a v primeru bolezni oziroma izostanka enega samega clana je to takoj skorajda nepremostljiva ovira.« Tudi zato k vclanitvi spodbujajo še vec posameznikov, ki jih folklora zanima, saj bi tako skupino okrepili, hkrati pa vsem clanom olajšali nastope, tekmo­vanja in vaje. »Med nami je vselej barvito, ne bo vam žal,« je z nasmeškom dodala Alenka, ki pa se še predobro zaveda, da cetudi so vsi njihovi nastopi videti sprošceni in lahkotni, se zadaj skriva veliko let vloženega truda, ga­ranja, ožuljenih stopal, unicenih obuval in še marsicesa, cesar na odru ni videti. Predsednica veteranske folklorne skupine je poleg tega poudarila, da je v prejšnjih mesecih zmanjšana dejavnost že vidno vplivala na njihove na­stope, pojav epidemije pa je porušil še preostale nacrte, ki so jih imeli za tekoco sezono. Teh se ne da nadomestiti, se bodo pa po najboljših moceh potrudili, da bodo novo sezono zaceli kar se da mocno. »Vsaka nova kore­ografija namrec zahteva veliko vaje, vse na novo usvojene korake je treba utrditi, izpiliti in vaditi, dokler niso popolno izvedeni.« Ko je to usvojeno, se košcki koreografije sestavijo v celoto, nato pa morajo plesalci to celoto preplesavati in preplesavati, dokler jim ne preide v kri oziroma postane del njih. Ce vmes ne poseže višja sila, bodo svoje plesno delovanje nadaljevali cez nekaj mesecev. »Natancnih nacrtov za delovanje v prihodnje še nimamo oziroma jih ne moremo opredeliti,« je povedala Alenka, »o tem se namrec dogovarjamo sporazumno, skupaj, in sicer na zakljucnem izletu, ki ga nikdar ne izpustimo in ga tudi letos ne bomo.« Skupina se tako vsako leto odpravi v drugo slo­vensko pokrajino, kjer si clani vzamejo tri dni, od petka do nedelje, da spoz­najo šege in navade obiskanih krajev, se seznanijo z domacimi obrtmi ter preizkusijo tamkajšnja vina in poslastice. Letošnji izlet nacrtujejo v Posocje, obiskali bodo namrec Bovec in okolico, kjer se nadejajo novega zagona in navdiha za prihajajoco sezono. Obe sogovornici sta se strinjali, da bo skupina s svojimi že pridobljenimi izkušnjami, poznavanjem folklorne dejavnosti, vecletnim trdim delom in kanckom gorenjske trme vztrajala in premagala tudi izzive, ki so jim jih na pot postavile trenutne raz mere. Na vaje, ki naj bi jih zaceli v sredini septembra, tako znova vabita vse navdušence nad plesom in folklorno umetnostjo ter jim obljubljata, da tovrstnih druženj ne bodo obžalovali. Besedilo in foto: Barbara Kopac Trzinc vas gleda Strešna strašila Poseben pecat vsakega kraja so tudi strešne konstrukcije in kritine; poz­namo kar nekaj podeželskih naselij in manjših mest, ki na primer slovijo po enotnih strehah opecnate barve ali po svojevrstni kritini (na primer skrilavi). V Trzinu glede tega ni kakšnih posebnih zapovedi, imamo pa še kar nekaj ostrešij, ki jih še vedno »krasijo« televizijske antene. Vecina teh je po spre­membah tehnologijedanespovsemodvec.Kljubtemupa šestrmijov nebo in pogledujejo k nekdanjim oddajnikom. Ce nihce drug, so jih prav gotovo veseli ptici, saj so neke vrste višinska pristajalna steza ali izhodišce za nad­zorovanje okolice. Ce so še vedno ožicene s koaksialnim kablom, v katerem je baker (odlicen prevodnik), delujejo tudi kot strelovod. Starejši se gotovo še spomnijo, kako pomembno in hkrati nevarno je bilo lovljenje televizijskih signalov v prejšnjem stoletju. Tudi sam sem bil nekajkrat v vlogi usmerjevalca antene, pri cemer mi je posredovalec (beri tisti, ki je vpil skozi okno) porocal o kakovosti signala, da smo koncno le našli optimalno smer. Brez mobilnika, voki-tokija in še cesa podobnega, vse zato, da smo na koncu zmagoslavno zagle­dali deloma zasnežen ali zrnat program naših severnih sosedov (ORF) prek oddajnika na Dobracu, gore za­hodno nad Beljakom. Še dobro, da je dandanašnji tehnologija tako napredovala, da tele­vizijske antene nimajo vec cesa iskati na strehah, zato je skrajni cas, da ta strešna strašila od tam odstranimo. Tudi trzinska … Besedilo in fotografija: Miha Pavšek Društva Trentska srebrnina pred dnevom mladosti Koronavirus je precej ohromil tudi delovanje domacega planinskega društva. Konec maja je vendarle stekla zadnja v nizu akcij odstranjevanja invazivnih tujerodnih kopenskih rastlin. Smo pa lahko v minulih mesecih spremljali zanimive planinsko obarvane objave na spletnih in Facebookovih straneh društva ter ne nazadnje gradnjo naših novih prostorov, ki jih že nestrpno pricakujemo in bodo v novem Domu zašcite in reševanja. Že res, da smo v casu omejitve gibanja na lastno obcino spoznali še zadnje poti, stranpoti in stezice v nekaj vec kot poldeveti kvadratni kilometer veliki trzinski obcini. Roko na srce, tu in tam, zlasti v gozdnatem svetu, smo vendarle »prestopili« k ljubljanskim, mengeškim ali celo domžalskim sosedom, a je bilo vse na varni razdalji in brez prekrškov. Letošnji april je bil »nesramno« lep, saj je bilo padavin le za vzorec, posledicno pa na pretek lepega vremena. Ves cas omejitev smo pridno migali in delali od doma, kjer se tudi dobro je! Nakopiceno energijo in narastek telesne teže je bilo treba kmalu po odjavi ukrepov preveriti in prevetriti v pravih gorah. Ce kje, potem teh ne manjka nad Trento, kjer se da vzpon na nekatere vrhove povezati kar z grebenskim precenjem. Enega takih sem izbral za letošnjo prvo pravo turo. Za precenje grebena Srebrnjak (2092 m)–Trentski Pelc (2109 m) imate kar nekaj možnosti, opisanih digitalno in v knjižni razlicici. Mene je zamikal ob obisku lovske koce na Starem Utru lani poleti po lo-vski poti Cez dol in spustu prek vojaške ceste (24 serpentin!) mimo Podskalarja. Pelc je bil tako blizu, a v resnici še dalec, saj postanejo te gore manj dostopne šele v zgornji tretjini; višinska razlika med dolino in tem grebenom je kar poldrugi kilometer. Izbral sem turo z zacetkom in koncem po omenjeni cesti ter preprical tudi starejšega od sinov, sicer alpinista in športnega plezalca, da se mi pridruži. Navzgor sva šla po cesti do 20., navzdol pa spet od 19. serpentine dalje; slednja je tista, pod katero je voda in na katero se spusti tudi pastirska steza s Starega Utra, ki jo bova uporabila ob vrnitvi. Ko zapustimo cesto, smo hitro na plaznici, imenovani Zvirnik, v zgornjem delu jo uberemo po levem kraku, ki nas pripelje v nekoliko težji svet. Povsem zgoraj je vec možnosti, vse zahtevajo nekaj plezanja, ker smo v trentskih go-rah. Kljub prebranim opisom na vrhu ugotoviš, da si šel drugje kakor opisovalci. Pozor, ta del je treba prehoditi zgodaj dopoldne ali pa v oblacnem vremenu, sicer vam bo sonce pot pošteno podkurilo! Ko si enkrat na grebenu in uzreš to »srebrnino«, hipoma pozabiš na vse prejšnje »muke« (tudi koronsko …), saj so tod razgledi tako prvinski kakor le malo kje pri nas. Še celo vršiških motoristov ni vec slišati. Grebensko pohajkovanje je v primerjavi z dotedanjo hojo en sam Užitek, namenoma pisan z veliko zacetnico. Vmes tako ali tako nimaš kam navzdol dol, zato moraš najti na vršni del Trentskega Pelca izpostavljeni prehod po policki in žlebu (teže ga je najti v nasprotni smeri), kjer te caka naslednja 360-stopinjska panorama, ki je prava trentska »zlatnina«. Ko si ven iz »ta hudega« (zgoraj moraš vstopiti v pravi žleb) na me­lišcu, te že cakajo možici za planino Staro Utro, do katere pripelje vojaška cesta, kar pa ne pomeni, da se ne moreš za krajši cas izgubiti na ruševnati bližnjici. S planine poišceva bližnjico do 19. serpentine in vode, ki ji prav lepo slediva vse do grape in naprej, kjer pa je je »vedno manj«. Kljub vsemu nazadnje izskociva iz gozda tik nad serpentino z vodo. Za celotno zanko sva potrebovala devet ur, a ne bo nic narobe, ce si jih rezervirate deset ali še kakšno vec. Mene je »ta mladi« ves cas priganjal in prav je tako. Vecino casa sem le modro molcal, pa ne zato, ker ne bi imel cesa povedati, temvec nisem prišel do sape ... In tako je tura, ki bi morala biti praviloma cešnja na torti ob jesenskem koncu vsakoletne gorniške sezone, postala izhodišce za njeno nadaljevanje. Drugi casi, drugi obicaji, kaj hocemo, ocitno je virus nekatere stvari obrnil na glavo. A pomnite, tam gor je vse in za vedno na pravem mes-tu, le obiskovalec teh lepot mora biti ustrezno pripravljen in opremljen ter v spremstvu izkušenih stezosledcev, sodobnikov Špika, Mote in Pavra, starih trentskih gorskih vodnikov! Miha Pavšek, vodnik PD Onger Vremenska s(e)kir(i)ca Ljubezni vremensko nenaklonjeni mesec Za nami je veliki traven ali cvetnik, osrednji mesec meteorološkega spomladanskega trojcka. Tudi letošnjega bomo tako kakor lanskega pomnili po mokrem in dokaj hladnem ter za sonce nekoliko prikrajša­nem vremenu. Temperature so bile enake ali pa celo malo pod dolgo­letnim povprecjem (1991–2010), kar je v zadnjih letih prej izjema kot pravilo. Zaradi podnebnih sprememb in posledicnega dviga tempe­ratur imamo vecinoma opraviti z nadpovprecnimi vrednostmi. Zato nas taki »odkloni« kar nekoliko presenetijo, a nekdaj so bili sestavni del normalnega letnega »valovanja« temperatur. V zadnjih desetletjih beležimo vecinoma presežne, pogosto tudi rekordne temperaturne vrednosti za tiste kazalnike, ki beležijo toplotne znacilnosti vreme­na. Kakor koli že, morda pa letošnja letina le ne bo tako slaba, saj »meseca maja dosti dežja, v jeseni dosti blaga«. In ce pogledamo še malo bolj naprej, »dež v maju, tolst je božic«. Ena od starih vremenskih modrosti pravi tudi, da naj bi bil junij suh, ce je maj moker. Prva polo-vica najsvetlejšega meseca v letu tega ni potrdila, saj nas je že prvi teden pošteno namakalo; morda pa se nam kresnik ali rožnik odkupi v nadaljevanju? Vreme in protikoronski ukrepi niso bili minuli mesec nic kaj naklonje­ni ljubezni. Morda tisti na daljavo, pisemski, e sporocilni in kdove še kakšni – mokrota, hlad, pomanjkanje sonca in poldrugi meter dolga varnostna razdalja ji vsekakor niso bili v prid. Upati je, da ne bomo tudi v nadaljevanju ostali pri platonski ljubezni (uganili ste, imenuje se po grškem filozofu Platonu, 427–347 pr. n. št., sicer Aristotelovem ucencu), natancneje tisti, kjer ni dotikov in telesnih odnosov. Pouda­rek pri tej vrsti ljubezni ni na površ(i)n(sk)osti, kjer imamo opravka predvsem z izmenjavo pogledov, lahko tudi dotikov in skromnim be-sedicenjem. Platonsko ljubezen opisujejo kot ideal ciste ljubezni brez »umazane« spolnosti, saj je temelj te ljubezni hrepenenje in idealizi­ranje ljubljene osebe. Vendarle pa tovrstna ljubezen ne seže globoko oziroma ne gane custev toliko, da bi govorili o metuljckih zaljublje­nosti ali o kakšni resni naklonjenosti. Na kratko, nekaj simpatije ali še bolj po domace – malo sem, malo tja. Ste se kdaj vprašali, zakaj je prav maj najpogosteje oznacen kot mesec ljubezni? Odgovor tici v dejstvu, da nas narava prav ta mesec v letu z vsem, kar se ji »dogaja«, klice in spodbuja k ustvarjanju novega življenja. To je sicer le en vidik ljubezni, ki je veliko vec od partnerske in družinske. V širšem smis­lu lahko ljubimo svoje prijatelje, rastline, živali, naravo v splošnem, pa tudi umetnost, delo, kulturo in na koncu ves svet. Morda nas je prav letošnja pomlad zaradi posebnih okolišcin navdihnila, da bomo tudi ljubezen zaceli dojemati bolj celostno, tudi na racun nekaj casa odsvetovanega druženja in stikov. V naši kulturi ob besedi ljubezen najveckrat pomislimo na zaljubljenost; k temu so najbolj pripomogli sodobni mediji. Ti nam jo prikazujejo kot romanticno zamaknjenost, ki nam bo izpolnila vse želje in potrebe. Ko zaljubljenost mine, pa pocasi opazimo vse pomanjkljivosti par-tnerja, in ce se iz zaljubljenosti ne razvije prava ljubezen, se razo-carani odvrnemo od njega in išcemo nov objekt zaljubljenosti. Ce v svojem življenju ne doživljamo prave ljubezni, hrepenimo po njej, in kolikor vecje je naše pomanjkanje, toliko vecja so pricakovanja in smo se še prej pripravljeni ujeti v past lastnih custev. V pomanjkanju smo namrec pripravljeni privoliti v marsikaj, kar bi mnogi imeli za popolno-ma nesprejemljivo. Ce želimo izpolnjujoco zvezo, moramo imeti radi najprej samega sebe, predvsem toliko, da se ne spušcamo v odnose, za katere je že vnaprej jasno, da nas ne bodo osrecili. Po drugi strani pa moramo biti dovolj samozavestni in trdni ter ne smemo podleci paniki, ker nas nihce ne bo maral. Vsak sam je najbolj odgovoren za lastno sreco. Ali drugace povedano: nihce drug nas ne more osreci-ti. Zmotno je mišljenje, da je naša sreca odvisna od vedenja drugih, ki naj bi zadovoljili naše morebiti tudi nezrele potrebe; tako smo na najboljši poti, da postanemo odvisni od odnosov. Odvisnosti pa že v temelju niso dobre, tudi tiste, povezane z vremenom, ki hoceš noceš vpliva na razpoloženje in pocutje ljudi in torej posredno tudi na njiho­vo custvovanje. Tokrat nas je zaneslo malo stran od vremena, pa nic zato. Koga pa sploh še zanimata dve tretjini dni v maju s padavinami, pricakovano hladni in mokri ledenjaki in nekoliko z zamudo polulana Zofka ter od pušcavskega prahu in finega peska umazan sneg v viso­kogorju, ki ga še vedno lahko opazujemo? Se mi je zdelo, da nikogar, zato se le prepustite ljubezni. V teh casih jo potrebujemo tudi druge mesece v letu, zdaj še toliko bolj kot kadar koli prej! VREMENSKA POSTAJA OŠ TRZIN (maj 2020) Kazalec Podatek Povprecna temperatura zraka (°C) 14,6 Najvišja temperatura zraka (°C) 26,1 Najnižja temperatura zraka (°C) 3,3 Najvecja dnevna T amplituda (razlika maks./min. T, v °C) 20,0 (23,3,/3,3) Število dni s padavinami = 0,2 / = 2 / = 20 mm) 20 / 11 / 2 Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 27,4 Mesecna kolicina padavin (mm/h) 117 Kolicina padavin v letu 2020 (mm/h) 291 Najvišja hitrost vetra (km/h) / smer 45/JJV Št. toplih dni (maksimalna dnevna T zraka = 25 °C) 3 Meteorološki podatki za Trzin za maj 2020. Celoten arhiv je dostopen na sple­tnem naslovu http://trzin.zevs.si (meni Statistika). Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin). Trzinci - naš ponos Kultura Živalce, hudobi in kronana korona Princesam je dolgcas. Zelo jim je dolgcas, to pa zato, ker morajo biti doma. Zaradi koronavirusa kakopak! Vendar iznajdljive princeske ugo­tovijo, da obstajajo videoklici, in se zacnejo družiti v virtualnem svetu. Zlatolaska, Elsa, Ariela, Merida, Trnuljcica, Sneguljcica, Moana in Jas­mina ne zamudijo nobene priložnosti za zabavo s svojimi prijateljicami, hkrati pa razkrivajo, kakšno je njihovo življenje med koronsko karanteno. Zgodba bo del zakljucnega nastopa Mini dramske šole, ki bo kot vsako leto potekal v dvorani Kulturnega doma, vendar bo letos vstop omejen tako, da bo zadošceno smernicam preventive pred širjenjem korona­virusa. Letos bo nastop 23. junija, zaradi preventivnih ukrepov pa bo število obiskovalcev omejeno in seveda bodo imeli prednost pri obisku tisti, ki so igralcem najbližji. Tri skupinice Mini dramske šole so namrec nadaljevale gledališko ustvarjanje tudi v casu pandemije, srecanja pa so se pod mentorstvom Saše Hudnik in Jasmine Bejtovic prenesla v virtualni svet preko vide­oklicev in spletne komunikacije z mladimi in najmlajšimi gledališcniki. Mlade igralke iz nadaljevalne skupine Mini dramske šole, s katerimi je ustvarjala Saša, so med spletnim druženjem razmišljale o svojih likih (princeskah), in sicer o tem, kaj pogrešajo v casu izolacije, cesa se vese­lijo, ko bo konec, kaj jim ustreza in cesa ne marajo. So se naucile cesa novega? Gledalci bodo to lahko izvedeli na zakljucnem nastopu. Spletno sodelovanje se na prvi pogled zdi zelo preprosto, vendar brez podpore staršev najmlajša skupina (otroci, stari od štiri do devet let) ne bi mogla sodelovati. Skupaj z mentorico Jasmino so ustvarjali zgodbo o živalih. Vsak teden so v spletni ucilnici poiskali delcek zvocnega posnet­ka, zgodbice, ki jo je posnela Jasmina. Naloge mladih gledališcnikov so bile razlicne, med drugim so soustvarjali zgodbo, risali, snemali kratke videoposnetke in dodajali svoje zamisli. Starejša skupina Dame drame, v kateri sodelujejo sama dekleta, te­žav s tehnologijo ni imela. Same so lahko dostopale do spletne ucilnice in pošiljale svoje izdelke. Tudi one so pod Jasmininim budnim ocesom opravile razlicne naloge v povezavi z besedilom »Pozor, hudobi na delu!« avtorja Vinka Möderndorferja, katerega priredbo bodo prav tako upri­zorile na zakljucnem nastopu. Poleg domišljije in nekaj racunalniških spretnosti pa so dekleta potrebovala tudi pomoc družinskih clanov, na primer pri snemanju videa, kjer so jim roke posodili drugi, one pa so bile pripovedovalke. Gledališce na odru ali na spletu, dokazali smo, da domišljija ne pozna meja! Saša Hudnik in Jasmina Bejtovic, Mini dramska šola Zavoda Azum Zavod Azum in Osnovna šola Trzin Z gledališcemproti nasilju Nasilje v vsakršni obliki je žal sestavni del vsakdana tudi med starejšimi osnovnošolci. V zavodu Azum smo pripravili delavnico v okviru projekta pod okriljem evropske mreže Bridge 47, ki je namenjen ozavešcanju in iz­obraževanju starejših osnovnošolcev o nasiljua v njegovih širših pojavnih oblikah, posebno pozornost pa smo posvetili tudi nasilju med zmenka­njem. Kot prva se je našemu vabilu za sodelovanje v projektu odzvala Osnov­na šola Trzin. Ker nas je pri nacrtovanju izvedbe presenetila pandemija, smo delavnico prestavili na splet in jo izvedli kot videokonferenco. Na delavnici so sodelovali ucenci, ki v šoli obiskujejo izbirni predmet gleda­liški klub, vodi ga Marjana Galjot. Z njimi smo se srecali trikrat, na vsaki delavnici pa smo interaktivno obravnavali pojave, kot so diskriminacija, enakost med spoloma, nasilje in nasilje med zmenkanjem. Pri tem so bile uporabljene tudi gledališke tehnike, kot sta igra vlog in improvizacija. V zadnjem casu so namrec metode gledališke pedagogike vse bolj priso­tne tudi pri pedagoškem delu, saj je lahko gledališce izjemno orodje pri ozavešcanju in izobraževanju, raziskovanju in preizkušanju razlicnih re-snicnosti v varnem in nadzorovanem okolju. S sodelovanjem v dramskih dejavnostih mladi lažje razumejo, zakaj je pomembno, da ne poskušajo nasilno vplivati na pravico drugega do lastnih odlocitev in da ne dovolijo takega ravnanja z njimi samimi. Prav tako smo razmišljali o tem, kakšna dejanja se uvršcajo k nasilnim, je to lahko partnerjeva ali partnericina prepoved druženja s prijatelji? Je to tudi narocanje, kaj mora kdo obleci, kako se mora vesti, o cem govoriti? Lahko nasilje dejansko locimo na posamezne vrste ali se te prepletajo? Kaj narediti, ko smo price nasilju? Projekt je nacrtovan v skladu z naceli globalnega ucenja in je name-njen povezovanju konkretnih primerov v širši kontekst v skladu s cilji traj­ nostnega razvoja, še posebej s ciljem številka 5: Enakost spolov in krepitev vloge vseh žensk in deklet. Vendar pa smo na delavnicah poudarjali tudi, da je spoštljiv in nenasilen odnos nujen z vseh strani ne glede na spol. Na zakljucni delavnici so ucenci poudarili, da se premalo govori o tej temi in da bi moral biti pogovor o nasilju veckrat v ospredju tako med mladimi kot tudi v šoli. Saša Hudnik, Zavod Azum Kultura Trzinski KUD v casu pandemije Delovanje Kulturno umetniškega društva Franc Kotar Trzin je bilo v casu pandemije zelo omejeno, saj so bili od­povedani vsi dogodki, vaje in druženja. Prostori društva so bili v omenjenem casu osamitve tako na voljo le štabu Civilne zašcite Trzin, za vse druge obiskovalce pa so bila vrata Kulturnega doma zaprta. Kako se je s tem soocalo društvo, smo vprašali predsednico Aleksandro Kmetic in dejavno clanico Veroniko Weixler. Pojasnili sta, da so že pred pandemijo zaceli zavzete priprave na Trznfest 2020, ki letos praznuje dvajset let, a zaradi nastalega položaja slavje letos ne bo mogoce. Aleksandra in Veronika obljubljata, da bo zato naslednji Trznfest toliko bolj neverjeten. Performans New Reality, foto: Gabrijel Gales »Poleg tega smo zaceli vaje za novo predstavo, in sicer priredbo Can-karjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski v režiji Mateja Mijatovica,« sta dodali kulturnici. Zaradi protitikoronskih ukrepov so morali za (ne) dolocen cas zaustaviti tako vaje kakor napovedane predstave. Od­povedati so morali tudi literarni vecer, katerega gost bi moral biti Tomaž Lapajne Dekleva. »V casu krize sva najbolj pogrešali druženje in ustvarjanje s soigralci iz KUD-a, ki je bilo v tem casu omejeno na virtualno komuniciranje.« Kot na vseh drugih podrocjih, ki so utrpela dolocene posledice pandemije, se je tudi kulturno delovanje v Trzinu zacasno ustavilo. »Med osamitvijo sem kljub drugemu delu in obveznostim nadvse po­grešala kulturne prireditve,« je že povedano dopolnila nekdanja pred­sednica Društva, današnja blagajnicarka in še vedno zelo dejavna clanica, Brigita Ložar. »Pogrešala sem tudi pevske vaje s Civkami in vse drugo. Žal mi je, da je delovanje KUD-a tako zastalo, in upam, da to ne bo imelo dolgotrajnih posledic. Odpadel je, kot že omenjeno, tudi zna­meniti Trznfest, šele nedavno pa smo znova lahko zaceli delati in vaditi.« Kljub premoru in nekaterim še vedno veljavnim omejitvam Društvo deluje naprej, saj novo predstavo trenutno pripravlja odrasla gleda­liška skupina, medtem ko imajo uspešni Hlodi »leto pocitka«. Zaradi pomladanskih ukrepov se je premiera nove predstave prestavila na jesen, kar pa ne ustavlja njenih ustvarjalcev niti jim ne jemlje navdiha in zagnanosti. O otroških in odraslih abonmajih, za katere skrbita Saša Hudnik in Brigita Ložar, se sicer še usklajujejo, bodo pa ti po mnenju predsednice zagotovo izvedeni, razen v primeru ponovne viš­je sile. »Našli bomo nacin, da bomo poskrbeli za vse naše abonente.« Dejaven je vseskozi ostajal vecji del otroške gledališke skupine Show, ki je tik pred zacetkom razglasitve pandemije, 8. marca, iz­vedla premierno uprizoritev avtorskega muzikala Hiška prijateljstva. Režirala ga je Saša Hudnik, ki je zanj napisala tudi scenarij, za glasbo in aranžma pa je poskrbel Igor Razpotnik mlajši. Skupina Show KUD Franc Kotar Trzin, ki deluje pod Sašinim mentorstvom, se je izkazala tudi po razglasitvi pandemije, saj je kar deset od petnajstih clanov spletno ustvarjalo v obliki videokonferencnih klicev. Srecevali so se enkrat na teden in uresnicevali razlicne naloge. »Med njimi je bil, de­nimo, tudi oglas za korona izdelke – izdelke, brez katerih se ne bi dalo preživeti pandemije, nekateri clani pa so posneli kratke avtorske igrane prizore,« je pojasnila Saša Hudnik, mentorica skupine. »Ker so odpadle tudi pevske vaje s Civkami, je tako ostalo vec casa za našteto.« Veronika, ki skupaj s Sašo skrbi za vsebinsko privlacne in z za­ nimivimi gosti popestrene literarno-kulturne vecere, je dodala, da se bodo ti vnovic zaceli septembra, kot prvi pa bo nastopil že omenjeni Tomaž Lapajne Dekleva, ki se je moral v marcu zaradi izrednih razmer udeležbi odpovedati. »Ce bodo raz- mere stabilne, bodo ti kulturni veceri potekali po že ustaljenem urniku, torej vsak zadnji cetrtek v mesecu, v Dvorani Marjance Rucigaj.« Obe sogovornici sta dodali, da KUD pri njegovem delovanju vseskozi mocno podpira Obcina, na kar racunajo tudi v prihodnje. Ceprav se v KUD-u resnicno trudijo, da bi znova zagnali ce­lotno kulturno delovanje, se zavedajo, da ukrepi otežujejo vaje in celoten postopek priprav. »Dejstvo je,« je še pristavila Aleksan­dra, »da ustvarjalci v KUD-u ne želimo ogrožati zdravja gledalcev, a našega umetniškega ustvarjanja nobeni ukrepi ne morejo zaustaviti, zato bomo vedno našli pot do varnega prikazovanja ustvarjenih vsebin.« Cetudi si želijo polno dvorano in pristen stik z obiskovalci dogodkov, zdravje ljudi še vedno postavljajo na prvo mesto, in dokler bodo veljali doloceni ukrepi, se jih bodo strogo držali. Bo pa zato vnovicno sre-canje v gledališki dvorani, ko bo cas za to, toliko slajše. Za vse nas. Barbara Kopac Kultura Polona Lovšin, akademska slikarka in ilustratorka Med razveseljevanjemotrok in angažiranoumetnostjo Razstava del Polone Lovšin, akademske slikarke in ilustratorke iz Trzina, je prva razstava, ki je v Cen­ter Ivana Hribarja prišla po karanteni. Najbrž si ne bi mogli želeti bolj »prave« razstave po koronskih ukrepih, kot so pravljicne, mehke in barvno bogate ilustracije Lovšinove. Zdi se, da nas podobe izpod njenih rok zazibljejo v otroškost in popeljejo v tisto prijetno obcutje, ko smo nekje med blazinami, morda v maminem narocju, cemeli s svojo najljubšo slika­nico in jo znova in znova in znova prebirali. Bržkone prav zaradi slik, ki zacarajo in vodijo v neki drugi svet. Na drugi strani bogate koloristike pa nas, bam, pri-caka crno-beli svet resnicnosti, ki ga umetnica slika s pretanjenim obcutkom za aktualno problematiko naše družbe. Njen opus ilustracij deklice s kužkom v zadnjem casu navdušuje predvsem sledilce Facebo­okove strani Polone Lovšin. V njem zlahka prepozna-mo avtorico. Ali deklica s kužkom že ima ime? Ne, deklica nima imena, zagotovo bo tudi ostala brez. Tudi ku­žek ostaja brez imena, ceprav je to naš družinski frajer Gucci, corgi, valižanski ovcar. Mlajša hcerka Mima si ga je neskoncno želela in ga dobila noc pred božicem leta 2017. Zelo smo se razveselili vaše razstave, ki je prva po odpravi protikoronskih ukrepov, a ob prihodu v Center Ivana Hribarja smo ostali nekako nepotešeni, saj je bil dostop do del v prvih dneh omejen, pa tudi uradnega odprtja razstave (zaradi znanih razlogov) ni bilo. Obi-skovalci smo pomislili, da bi vam kot Trzinki (a ne samo zato!) v domacem kraju lahko namenili vecjo razstavo. Izbor del in število ilustracij sem prepustila kuratorki razsta­ve Saši Bucan iz kamniške Galerije Mihe Maleša Medobcinskega muzeja Kamnik. Sprva sem nameravala razstaviti vec del Deklice z vžigalicami, a se mi je zdelo modreje, da z njimi še nekoliko pocakam na cas, ko bo slikanica izšla. To bo predvidoma letos. Sicer pa Trzin žal nima primernega galerijskega prostora. Galerije so ocišcen prostor, zgolj s praznimi stenami, zato se je kuratorka odlocila, da bodo ilustracije kot tisk na kapa papirju. Meni se je to zdela cudovita ideja. Že 40 let živim v Trzinu, tu sem obiskovala tudi osnovno šolo in celo moji hceri sta imeli kar nekaj uciteljev, ki so poucevali tudi mene. Tako številni vedo, da sem od nekdaj predana risanju. Ste zagovornica angažirane umetnosti. Svoj prispevek ste ji med drugim dodali s posodobljeno Deklico z vži­galicami in vec ilustracijami trenutno aktualnih dogod­kov, ki jih objavljate na svoji Facebookovi strani. Med najbolj odmevnimi so ilustracije dogodka »do spodnjic« pred kulturnim ministrstvom, dogajanja pred parlamen-tom in poklon zdravstvenim delavcem med koronakrizo. Kako so pravzaprav nastale te ilustracije? Deklico z vžigalicami, delo H. C. Andersena, sem zasnovala tako, da je postavljena v današnji cas. V te ilustracije sem vkljucila ne samo današnji prostor, ampak tudi marsikatero problematiko, ki pesti družbo. Glede deklice s kužkom pa, hm … Prijatelju sem v nekem trenutku rekla, da sem sita negativizma in ustrahovanja ljudi preko medijev in da bi rada ljudem narisala na obraze na­smeh … in tako se je rodila ta deklica. Motivi so preplet obcutij, informacij iz okolja in tistega, kar me je predramilo. Ne prenesem krivice kot tudi ne blatenja ljudi, za katere vem, da so cudoviti, predani umetniki. Mednje spadata Prešernova nagrajenka, igral­ka, plesalka Katarina Stegnar in igralec, plesalec Primož Bezjak, ki je na protestu pred Ministrstvom za kulturo povsem legitimno in z vso pravico izvedel performans. Žal tudi sama velikokrat poslušam, da živim na racun davkopla-cevalcev – ampak le kako, saj si tudi sama placujem prispevke, pridno delam za založnike, nimam dopusta …? Po merilih države mi gre prevec dobro, ker si placujem prispevke, glede na meri-lo sociale pa predstavljam socialno ogroženo družinico, saj sem mama samohranilka dveh šoloobveznih otrok. Ministrstvo za kulturo gleda le na zaslužek ustvarjalca in ne upošteva, ali ima O Poloni Lovšin Polona Lovšin (v juniju je praznovala 47 let) je imela svojo prvo razstavo v Kamniku že kot srednješolka, resneje pa se je z otro škimi ilustracijami zacela ukvarjati leta 1999. Sprva je objavlja la v revijah in ucbenikih, sodeluje pa tudi s tujimi založbami Pan Macmillan, Penguin Books in Templar Publishing ter razstavlja doma in tujini. Po diplomi iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 2000 je bila za ilustracije slikanice Bobek in barcica leta 2004 predlagana za nagrado izvirna slo venska slikanica, dve leti pozneje pa je bila nagrajena tudi za ilustracije slikanice za dislektike Medo reši vsako zmedo. Svoja dela med drugim predstavlja v okviru ljubljanskega knjižnega sejma, knjižnega sejma v Bologni, na bienalu ilustracije na Ja ponskem in v Bratislavi. Kuratorka razstave Saša Bucan je o njenem delu med drugim zapisala: »Ob njenih figurah, pa naj bo to podoba otrok ali odraslih oseb, razlicnih živali, rastlin pa tudi objektov ali celih prostorov, se nam zdi, da gre pri umetnici za izjemen obcutek za vsakršno živost, ki jo obdaja v vsem najde skrivnostno formulo in jo pripelje do zavidljive podobe: kdor jo enkrat uzre, je menda nikoli ne pozabi.« Razstava v Centru Ivana Hribarja se koncuje v teh dneh, medtem ko si jo v Kamniku lahko ogledate še do 13. avgusta. umetnik otroke ali pa je samski, in to je povsem napacno. Javnost ne pozna ne sistema ne umetnikov in najlažje je kritizirati. Poleg tega so umetniki, ki se ukvarjajo z gledališko umetnostjo ali ne nazadnje z glasbo, kjer je poglaviten obiskovalec, v zelo težkem in nezavidljivem položaju. Na ilustracijah deklice s kužkom je njeno rdece lice­ce edina barva poleg bele in crne. Jaz jo razumem kot »upanje«. Kaj pomeni vam, še posebno zato, ker pra­vite, naj ne išcemo pri vas nasmehov, saj da ste bitje melanholije? Gre zgolj za tehniko brez globljega pomena; risba z ogljem, crno akrilno barvo in rdeco barvico. Res pa so to risbe, pri katerih je podanih veliko mojih osebnih izpovedi, kar mi je ljubo. Kar precej casa sem bila zelo sramežljiva deklica in vsi so vedeli za moja rdeca licka, zato so tu. Zdi se mi, da ljudje napacno razumejo pomen besede melanholija. Meni je neizmerno všec, a kdor me pozna, ve, da se veliko smejem, tudi rada kakšno hudomušno pri­pomnim, zato pravim, naj pri meni ne išcejo nasmeha, ker ga ne skrivam. Crna barva pa ima pri meni isti pomen kot pri nekom, ki mu je všec rumena. Ni bistvene razlike. Ce bi nekomu, ki mu umetnost ni blizu, želeli približa-ti slikanje in ilustracije, kako bi ga povabili na svojo razstavo? Kaj je tisto, kar želite deliti s svetom? Kultura Sem precej nevsiljive narave, pa ostajam le pri besedi vabljeni, imam pa to prednost, da so moja dela natisnjena v knjižni obliki. Naložila sem si poslanstvo razveseljevati otroke, zato mi je v ve­liko veselje, da vedo za moje slikanice. Nam zaupate še kaj vec o sebi? Odgovor prepušcam vam glede na to, koliko želite deliti z nami. Nekje ste omenili, da ste se že vozili proti otoku mrtvih? Moj svet je zelo pravljicen, a ne toliko stran od vrednot, ki mi veliko pomenijo. Družinica mi je pomenila vse in tolažim se, da tudi pri Rdeci kapici oce ni omenjen, a iskreno me je locitev mno-go bolj custveno zlomila kot bolezen, ceprav tudi ta ni bila lahka. Ne skrivam, da sem od svojega 35. leta starosti, torej že 12 let, 80-odstotni invalid brez debelega crevesja in s stomo. O stomi ljudje premalo vedo, saj jo še vedno povezujejo zgolj s starejšimi. Naucila sem se z njo živeti in na njen racun izustiti marsikatero šalo, vendar ko sem zbolela, je imela moja mlajša hci le tri leta in meni je bilo pomembno zgolj to, da še živim. Sem pa hvaležna svojemu kirurgu, dr. Zdravku Štoru, da me je rešil pred smrtjo. In seveda hcerama Emi in Mimi, ki sta moj navdih v vseh pogledih. Tanja Bricelj Mladi o mladih AneX Pleind, trzinski raper, traper in glasbeni producent v ucenju Z glasbo želi spreminjati naš pogled na svet Maj z umetniškim imenom Anex Pleind (izpeljano iz ang. unexplaind) je star 20 let in živi v Trzinu. Rad igra nogomet in uživa v umetnosti, kot svoj konjicek pa je opisal tudi pogoste odhode v Ljubljano in »henganje« s prijatelji. Najpomembnejše v življenju mu pomeni glasba, s katero se ukvarja že dobrih šest let. Piše avtorske pesmi, pred dobrim letom se je zacel ukvarjati tudi s produkcijo glasbe. Zvrsti njegovega ustvarjanja glasbe sta rap in trap, zadnje case pa se podaja tudi v razlicne podžanre housa in popa. Ne želi imeti klasicne službe in ni izbral »varne« poti zaposlitve in rednih prihodkov, ampak si želi to zagotoviti z glasbeno kariero, z ustvar­janjem glasbe in projektov, povezanih z njo. Navdiha ima dovolj za vse življenje! Kam segajo tvoji zacetki ukvarjanja z glasbo? Že pri osmih letih sem napisal prvo besedilo, ki je bilo rockerske zvrsti, prvic pa sem resno zacel pisati besedila pri 14 letih, ko sem slišal komad Eminema in Rihanne »The Monster«, torej povsem drugacnega žanra. Takrat sem bil še bolj sramežljiv, zato prva tri leta svojih besedil nisem kazal nikomur. Kdo te je navdušil za ustvarjanje glasbe? Eminem je bil povod, da sem zacel pisati besedila, od slovenskih reperjev pa sem takrat poznal po vecini le komade Zlatka in Krecha (smeh), bolj sem se zgledoval po tujih glasbenih ustvarjalcih, najvec ameriških, ker se mi je takrat angleški jezik zdel veliko bolj speven. Imaš morda kakšnega vzornika, po katerem se zgledu­ješ? Vsi moji vzorniki so mrtvi. (smeh) XXXTENTACION mi je predsta­vljal najvecjega vzornika, saj je bil najbolj raznovrsten na svojem podrocju. To pomeni, da se je dotikal najvec razlicnih žanrov in tipov glasbe in jih kombiniral. Ustvarjal je rap, trap, pop, RNB, kla­sicni rock, grunge, ne ravno klasike, v svoje pesmi pa je pogosto vpeljal tudi jazz, metal, »futuristic sound«. Njegovi komadi so zelo custveni in veliko najstnikov, ki ga poslušajo in svojih custev ne razumenjo ali pa se z njimi ne znajo spopadati, se lahko z njegovo glasbo zelo poistovetijo. Ustvarjaš bolj avtorske pesmi ali jih raje prirejaš? Po vecini je avtorsko vse, kar sem do zdaj objavil (npr. na druž­benih omrežjih), vendar pa imam ogromno neizdanih komadov, ki so samo napisani, in med njimi so tudi priredbe. Ne le liricne, pac pa zdaj, ko sem se zacel ukvarjati še s produciranjem glasbe, tudi inštrumentalne priredbe. Katera avtorska pesem ti je najljubša? Za zdaj še ne bi rekel, da sem stoodstotno zadovoljen s katero koli pesmijo. Imam pa tri najljubše, ki še niso zunaj, vendar so še v pripravi. Naslov ene izmed njih je »@oceanija« in je nastala v sodelovanju z nekdanjim sošolcem Janezom. Na Youtubu bo obja­vljena v juniju. Kje išceš navdih za besedila? Razlicno, odvisno od tega, kaj je tema pesmi, in odvisno od moje­ga razpoloženja. Ponavadi išcem navdih v sebi, v svojih podoživlja­njih. Ce pa je glasba oziroma besedilo bolj ekstrovertirano, potem pa iz okolice, iz tega, kar sem doživel, le da so tu mišljeni dogodki okoli mene ne na psihicni, ampak na povsem fizicni ravni. V teh besedilih je vsebovano moje dojemanje delovanja sveta in družbe. Ce povzamem, imam dve vrsti navdiha: crpam iz misli in iz dejanj. Kje si že imel nastope in ali te je mogoce najeti? Ja, seveda me je mogoce najeti (smeh), ceprav bi bil trenutno nastop kratek, pa vendar je kar nekaj projektov in »demov« v nas­tajanju. Prvi uradni nastop na Rap battlu sem imel na Metelkovi pred kakšnim letom in pol. Ceprav mi ni šlo prevec dobro in moj nastop ni bil ravno vrhunec »freestyla«, sem prvic nastopal pred širšim poslušalstvom in takrat ugotovil, da je to res to, kar želim poceti v življenju. Te je bilo na odru strah? Strah pred neuspehom je tisti ocitni strah in tudi sam sem ga imel, seveda. Morda tudi strah pred tem, da bi se osramotil. Obcutiš zaradi ustvarjanja glasbe kakšno odrekanje? Recimo, da obcutim odrekanje normalni zaposlitvi. Zame ni zani­mivo, da bi opravljal obicajno službo osem ur na dan, da bi za ne­dolocen cas obtical na delovnem mestu, ki mi ne bi bilo v veselje. V tej smeri je koncni cilj vsekakor neodvisno živeti od umetnosti. Katera je tvoja najljubša zvrst glasbe? Trenutno old school rap in trap, vendar odkar sem zacel produci­rati, poslušam zelo razlicno glasbo vse od housa, synthwava, ko­rejskega popa do jazza, klasicne glasbe. Iz razlicnih žanrov glasbe crpam navdih za produkcijo. Kakšno glasbo ustvarjaš? Prva tri leta sem vecinoma pisal old school rap besedila, potem pa je postal aktualen trap. Najprej sem imel odpor, vendar mi je na koncu prirasel k srcu. Odkar sem zacel producirati glasbo, pa ustvarjam house, synthwave in pa razlicne oldschool rap, pop, trap beate. Bi za konec dodal še sporocilo za trzinsko mladino? Trzin ima ogromno nadarjenih posameznikov z neizkorišcenim potencialom. Poskušal bi povezati te posameznike in vse, ki so na­darjeni na podrocju glasbe, produkcije, fotografije, skratka nasploh v umetnosti, v skupni višji cilj ali skupni projekt. Nina Rems Šola Gospa uciteljica Korona: »No, ucenci*, kaj smo se naucili?« »Ker nas je stanje (tako kot vse v državi) našlo nepripravljene in ker je bila podpora države ome­jena, smo se predvsem trudili, da zagotovimo ucno kontinuiteto,« je vecmesecno obdobje ucenja na daljavo opisala Mateja Chvatal, ravnateljica Osnovne šole Trzin. Poudarila je, da so se trudili za­gotoviti cim vec neposrednega stika med ucenci in ucitelji; da je velik dosežek, da so izobraževalni proces sploh nadaljevali in ga pri­peljali do konca; da so se otroci nekaj naucili, bili ocenjeni, napre­dovali in da bodo v teh dneh dobili spricevala, saj bi se lahko koncalo tudi s splošnim zaprtjem šol. »V prihodnje pa se bomo morali na take stvari pripraviti – kot država, družba in kot posamezniki.« V Osnovni šoli Trzin so z anketo med ucenci in starši preverili, kako je potekalo ucenje na daljavo in kakšne so bile najpogostejše teža­ve pri tem. Povratne informacije jim bodo služile kot izhodišce za izboljšave ob morebitnem novem zaprtju šol in za boljšo tehnicno in didakticno pripravljenost. Ucenje na daljavo je sicer pokazalo pre­cejšnje razlike med ucenci, oddelki, ucitelji in starši, te pa izhajajo tako iz razlicnih življenjskih okolišcin, razlicne stopnje motiviranosti za delo kakor tudi iz razlicne opremljenosti z znanjem, kompetenca-mi ali tehnicno opremljenostjo na podrocju informacijsko-komuni­kacijske tehnologije (IKT). Na pobudo staršev je Svet staršev konec maja sklical tudi izredno sejo in nanjo povabil vodstvo šole. Njihov glavni namen je bil kon­struktivno predstaviti stiske staršev in se posvetovati o tem, kako v prihodnje ob podobnih razmerah delovati cim bolj ucinkovito in primerno za otroke. Starši so omenili, da bi si želeli vec odzivnosti uciteljev (tudi klicev po telefonu), vec videoklicev in videopredavanj, pri cemer se zavedajo, da tudi ucitelji pogosto niso imeli ne navodil in ne ustreznih orodij. Neposredni stik z ucenci so pogrešali tudi ucitelji, je povedala Chvatalova, predsednik Sveta staršev, Tomaž Kadunc, pa je opozoril, da bi ustanoviteljica šole, torej Obcina Trzin, morala poskrbeti za enotno tehnicno opremo (službeni prenosnik), kar bi uciteljem olajšalo delo. Vprašanje, ki ga v naslovu postavlja gospa uciteljica Korona, se torej ne nanaša le na ucence od prvega do devetega razreda, ampak so se v vlogi ucencev znašli tudi starši in ucitelji, vodstvo šole in ob­cina, ki so s svojimi vprašanji pogosto ostajali sami, brez odgovorov. Navodila šolskega ministrstva so bila preskopa ali poslana zadnji hip in velikokrat neživljenjska, zelo razlicna pa so bila tudi izhodišca za delo – in to pri vseh, tako ucencih kot uciteljih in starših. Ker pa je še posebno med šolniki zavedanje o vseživljenjskem ucenju veliko, smo prepricani, da se bodo pred morebitnim jesenskim drugim va­lom koronabolezni bolje opremili z novimi znanji, še prej pa bodo vsi, ucitelji in ucenci (in starši), odšli na pocitnice. Ce kdaj, potem so si jih letos zares zaslužili! Tanja Bricelj *Namestobesedeucencipoljubno vstavite: ucitelji, starši, vodstvo, obcina, država, družba .... Drugo- in tretješolcisoustvarjali Grinijev casnik Grini, maskota Javnega komunalnega podjetja Prodnik, za mlajše osnovnošolce vsako leto prip­ravi natecaj ali nagradno igro, s katero ucence spodbuja k razmisleku o varovanju okolja, pravilnem ravnanju z odpadki, spoštljivem odnosu do vode in pomenu pravilnega ravnanja z odpadno vodo. Že drugo leto zapored je tako potekal natecaj Grinijevo casnikovanje. Grini je v zacetku tega leta obiskal ucence drugih in tretjih razredov v šolah na obmocju obcin Domžale, Mengeš, Trzin, Lukovica in Moravce ter jih tokrat povabil k ustvarjanju na teme, poveza­ne z vodo: clovek in voda, vodni krog, kaj ne spada v kanalizacijo in recepti za napitke z vodo. Ucenci so ustvarili vec kot 350 cudovitih izdelkov, med katerimi ni bilo preprosto izbrati najboljših, saj so bili vsi dobri, predvsem pa vsak izmed njih nekaj posebnega. Žirija je imela zelo težko delo, tolažilo pa jo je dejstvo, da so vse risbice objavljene na spletni strani www.grini.si. Izbrani izdelki so objavljeni v Grinijevem casniku, ki so ga prejeli ucenci drugih in tretjih razredov. Vsem, ki so poslali svoje prispevke, se zahvaljujemo za trud in sodelo­vanje. Ce bodo otroci takšnemu razmišljanju sledili tudi v prihodnje in v skladu z njim ravnali, bo iz naših pip še dolgo tekla cista pitna voda. Javno komunalno podjetje Prodnik casnik tukaj Zdravje • Pokukajmo k sosedom Zdravljenje hudih oblik covida-19 z maticnimi celicami V svetu biotehnologije do sedaj še nihce ni uspel razviti ucinkovitega zdravila za covid-19 ali cepiva zanj, zato je treba iskati druge nacine zdravljenja težje obolelih. To pocnejo tudi v podjetju Educell, sestrskim podjetjem Biobanka, ki deluje v Trzinu in o katerem smo pisali v prejšnji številki. Educell velja za prvo biotehnološko podjetje pri nas in za eno pionirskih podjetij s podrocja celicnih terapij in regenerativne me­dicine na svetu. Celicne terapije so novi nacini zdravljenja, pri kate­rih pacientu lastne ali darovalceve celice pripomorejo k izboljšanju bolezenskega stanja tedaj, ko standardno zdravljenje ne zadošca. »Naši izdelki se uporabljajo v slovenskih klinicnih ustanovah za zdravljenje artikularnega hrustanca, vezikoureteralnega refluksa, regeneracijo kostnega tkiva in zdravljenje imunoloških motenj,« pove direktor podjetja, dr. Miomir Kneževic, ki poudari, da so eni od dveh podjetij na svetu z licenco za gojenje krvotvornih maticnih ce­lic. Že pred šestimi leti so za zdravljenje hudih imunskih zapletov, ki nastanejo kot posledica presaditve darovanega kostnega moz­ga ob raznih onkoloških ali hematoloških boleznih, v laboratoriju v Trzinu razvili inovativni celicni pripravek poimenovan ImmunoArt. »Glede na klinicno izkazano ucinkovitost umiritve imunskega odzi­va pri nekaterih pacientih, bi lahko ImmunoArt lahko deloval tudi v primeru prekomernega odziva imunskega sistema pri pacientih s covidom-19.« Dr. Kneževic je koordinator projekta FAC!, v okviru katerega delu­je konzorcij 13 partnerjev iz osmih držav in treh celin. Sestavljajo ga strokovnjaki s podrocij celicne terapije, inženiringa bioreaktor­jev in medicinskih pripomockov, identifikacije in karakterizacije vi-rusov, biofarmacevtske proizvodnje, kriticne oskrbe in upravljanja s klinicnimi preskušanji ter regulativnih zadev. V projektu sodelu­jejo tudi slovenski raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo, Fakultete za farmacijo in Inštituta za mikorbiologijo in imunologijo Medicinske fakultete. Projekt je usmerjen k dvema ciljema; razviti terapevtske celice za zmanjševanje dihalne stiske in prepreciti ra­zvoj komplikacij in vnetje pljuc z uporabo protivirusnega zdravila, ki se ga vnese v okužene celice. »Ta trenutek je na svetu le nekaj podjetij, ki imajo ustrezna regulatorna dovoljenja, opremo, znanje in skupino ljudi, ki bi bili sposobni realizirati tovrstne terapije. Eno od njih je prav Educell,« pravi dr. Kneževic in dodaja, da s pripravki maticnih celic že poskusno zdravijo bolnike s covidom-19 v Srbiji (Beograd in Kragujevac) in Italiji (Videm). Preprican je, da pomenijo celicne terapije velik preboj v medicini: »A varnost pacientov je pri tem vedno na prvem mestu.« Tanja Jankovic Najvecja matica na svetu tehta dobri dve toni »Kakovost, znanje, sanje« je napisano na plošci s podatki o najvecji matici na sve­tu, ki je težka dobri dve toni, široka štiri metre in visoka 3,6 metra. Matica se poteguje tudi za uradni naziv »najvecje na svetu« pri Guinnessovi knjigi rekordov in stoji na dvorišcu nove poslovne stavbe podjetja Matica MB, ki ga poznavalci poznajo še iz poslovne zgradbe v Trzinu. »Brez matice ne bi bilo nicesar, ne najdaljšega mostu, ne najvišje zgradbe in ne poletov v vesolje. Ponosni smo, da naša matica tokrat ni povezovala samo kovinskih delov, ampak ljudi, s katerimi smo ustvarili navdihujoco zgodbo,« je povedal Matej Burger, direktor podjetja Matica MB, ki je k izdelavi najvecje matice na svetu pritegnil še podjetji Lesnina OK in Dvig. V sodelovanju z akrobatsko skupino Dunking Devils je v minulih mesecih nastal video, ki ga na kanalu Youtube najdete s kljucnimi besedami The Biggest Nut (ang. matica). V teh dneh je podjetje dobilo svoje nove prostore v sosednji Komendi, kjer v poslovni coni odpirajo tudi maloprodajno trgovino s pritrdilno tehniko in delov­nim orodjem. (tb) Pokukajmo k sosedom Projekt »Virtualno ni realno« Iskali bomo alternativne oblike druženja Skupina sedmih študentov magistrskega študija socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je v okviru predmeta Menedžment razvila projekt Virtualno ni realno. Clani skupine Pija Florjancic, Sara Hocevar, Maja Istenic, Andreja Nadrah, Iza Ustar, Luka Piletic in Anja Mal so s projektom želeli spod­buditi socialno interakcijo med mladimi, saj se vsi zavedamo, da se v zadnjih letih prevec posvecamo svojim telefonom in virtualnemu svetu. Študenti so pripravili letake z nalogami, s katerimo so želeli mla­de spodbuditi h kakovostnejšemu preživljanju prostega casa. Že-leli so, da bi mladi naloge za razgibavanje možganov reševali na avtobusih, v kavarnah, skratka ko na kaj cakajo in se kratkocasijo. Z Anjo Mal, eno izmed ustvarjalcev projekta, smo opravili spletni intervju, v katerem pojasnjujemo, za kakšen projekt gre. Kako to, da ste se lotili tega projekta, kaj ste želeli z njim doseci in kakšne rezultate pricakujete? Projekt je nastal v okviru predmeta Menedžment, naša naloga pa je bila, da oblikujemo in izpeljemo projekt na podrocju, ki nas zanima. Na zacetku smo želeli narediti nekaj na podrocju »vpliv­nežev« in mladih, ki jim sledijo. Naredili smo hitro analizo stanja pri mladih (anketirancev je bilo 501, vecina je bilo srednješolcev in študentov ter nekaj osnovnošolcev). Ugotovili smo, da vsi vpraša­ni uporabljajo vsaj eno od spletnih omrežij (Facebook, Instagram, Youtube), vec kot polovica jih tudi sledi tako imenovanim »influn­cerjem«. Ugotovili smo tudi, da kar nekaj mladih spremlja vplivneže za krajšanje casa (na primer ko cakajo avtobus, prijatelja ipd.). Ta podatek se nam je zdel zelo zanimiv in tako smo oblikovali letake, ki smo jih po prvotni zamisli želeli razdeliti po kavarnah v bližini srednjih šol in fakultet, na avtobusnih postajah … Tako bi spodbu­dili mlade, da dolgcas preživljajo v realnem (uporaba naših letakov) in ne v virtualnem svetu (»skrolanje« po telefonu). Stanje v sredini marca nam je preprecilo izvedbo, zato smo naš projekt nekoliko preoblikovali in ga namenili širši populaciji – ne le mladim, ampak vsem, ki so v tem casu vec doma in išcejo zamisli za popestritev prostega casa. Tudi pri preoblikovanem projektu naš cilj ostaja podoben – da bi ljudje nekaj trenutkov namenili nalogam na naših letakih in se tako »odklopili« od naprav. Kakšen je pomen socializacije med mladimi? Vemo, da je proces socializacije najpomembnejši v obdobju mla­dostništva. Takrat stiki s prijatelji najbolj vplivajo na odrašcanje mladostnika, prav tako je navezovanje stikov pomembno v ob-dobju otroštva, saj se s tem procesom ucimo družbenih vrednot, pravil, kulture in moralnih pravil. S preselitvijo druženja na spletno omrežje je ta proces zelo okrnjen, kar bi lahko imelo posledice, a le ce bi bili v karanteni dlje. Vseeno so spletni kanali vsaj neka­kšen nadomestek in podaljšek fizicnega stika in okolja, ki mladim omogoca raziskovanje sveta. Kaj lahko mladi pricakujemo v prihodnje? Ceprav se nekatere skupne dejavnosti še nekaj casa ne bodo smele izvajati, pa bomo našli alternativne oblike pre­življanja skupnega casa, kar ni ravno slabo. Tu se bosta pokazali naša iznajdljivost in ustvarjalnost. Mislimo pa, da ne bomo kaj manj prijatelji, kot smo bili do zdaj. Kako je treba v tem casu ravnati – še bolj negovati prija­teljstva, se redno slišati, videti na spletu ali pocakati na osebne stike? Menimo, da je v trenutnih okolišcinah prijateljstva treba negovati tudi po telefonih, s spletnimi kamerami in spletnimi omrežji. To je v danih razmerah edini nacin za zagotavljanje obcutka povezano­sti s prijatelji. Vseeno pa je osebni stik še pomembnejši, saj nam komuniciranje v živo dá širšo sliko o sogovorniku (obrazna mimika, TI JE DOLGCAS? Poglej okoli sebe in fotogra.raj: - Nekaj, kar ti nariše nasmeh na obraz. - Nekaj, kar si želiš spremeniti. - Nekaj, kar ti je pomembno. - Nekaj, kar želiš videti vsak dan. Slike shrani in jih ne objavi. Tudi tvoje življenje je zanimivo, pusti virtualno in vstopi v realno. virtualnonirealno@gmail.com kretnje). Ni treba, da je srecanje nujno v kavarni na kavi, v kinu ali kje drugje v zaprtih prostorih, ampak je lahko v parkih, naravi … Imamo pa še eno dobro zamisel: prijatelju pošlji pravo pismo po pošti! Ta je danes redkost in verjamemo, da bi pritegnilo veliko pozornosti in bi prijatelju veliko pomenilo. Projekt »Virtualno ni realno« je za današnje razmere še kako smi­seln in zelo aktualen. Po tem, ko smo cele dneve preživel doma, sami s svojimi mislimi, smo za preganjanje dolgcasa še hitreje posegli po telefonu. Boljše pa bi seveda bilo, ce bi se zamotili z miselnimi igrami ter se ob tem tudi zbližali z družinskimi clani. V zdajšnjem casu se spopadamo z ogromnimi spremembami našega vsakdana, prilagajanji, spoznavanjem življenja v drugacni luci. Pri­siljeni smo v drugacen pogled, morda veliko stvari odslej ne bomo vec jemali za samoumevne, ampak bomo zelo hvaležni, da se lahko družimo s prijatelji, hodimo po toplem soncku ter ostajamo v res-nicnem svetu. Nina Rems Iz narave na krožnik Kako je Netflix obiskal trzinski gozd Vso noc je deževalo. Nismo vedeli, ali bomo lahko snemali, nato pa se je zjutraj vreme zjasnilo in dogo­divšcina se je zacela. Ker je bila Netflixova ekipa omejena na štiri dni snemanja v Sloveniji, pri cemer so morali sodelujoci obiskati vec krajev od Goriških brd do Bleda, smo se dobili dokaj zgodaj, ob osmi uri. Slovenci smo prišli obuti terensko, kakor se za gozd spodobi, Netflixo­va ekipa pa pretežno v trendovskih belih športnih copatih. Slovenski del ekipe sta poleg mene sestavljala še chef Bine Volcic in Ida iz agencije, ki je skrbela za filmske lokacije, urejala vsa gozdna dovoljenja in skrbela, da se ni kaj zataknilo. Od gradu Jable smo se podali v Dovgo dolino (mislim, da se še vedno bije bitka, s katero crko dejansko zapišemo ime doline). Na poti smo šli mimo smrekovih dreves, pod katerimi raste mah. Ta se je v tistem jutru še posebno lepo lesketal. Snemalec je rekel, da je tako kot v carobni deželi Narniji. Se kdaj pocutite tako, ko hodite skozi trzinski gozd? V oddaji so nastopali trije glavni igralci, ki so vsak na svojem podrocju poskrbeli za prenovo restavracije – arhitekturno, vinarsko in kulinaricno. Serija naj bi v osnovi prenavljala restavracije, ki so ne le na robu pro-pada, ampak tudi stojijo na tocki preloma, na primer na robu prepada, reke, morja ali cesa drugega. Številni me sprašujejo, zakaj so potem izbrali Žmavca. Ko je produkcijska ekipa že prispela v Slovenijo, so ugotovili, da resta­vracija, s katero so se pogovarjali in je dejansko na robu Ljubljanice, ni primerna za prenovo, saj je spomeniško zašcitena. Zato so se obrnili na slovensko agencijo, ki se ukvarja s filmskimi lokacijami. S skupnimi napori so našli Žmavca, ki sicer ni niti restavracija niti ne stoji na robu. Nic kaj organizirani niso bili, kajne? Poleg belih športnih copat so izstopali tudi po svoji mladosti. Tako se je pred nama z Binetom znašla ekipa, v kateri so bili vsi mlajši ne samo od mene, ampak tudi od Bineta. Snemanje je tako kot obicajno vkljucevalo veliko stanja na mestu. Ponovitve so bile rezervirane zgolj za najinega gostitelja in kuharja Dennisa Prescotta. Moja naloga je bila povedati angleška imena za nekaj rastlin. Tu se je zataknilo, saj krompirjevka nima angleškega imena, ker je anglofonski svet nima – raste samo na tem koncu sveta, v Srednji Evropi in na Balkanu. Zadovoljni so bili z latinskim imenom in prevodi vseh treh do-macih imen za krompirjevko – poleg tega še gozdni regrat in smrdljivka. Potem sem povedala še, kakšen okus imajo nekatere rastline, in še nekaj modrosti, kot da je narava naša najboljša kuharica. In cakanje se je zacelo. Trajalo je vec kot eno leto, da je bila oddaja predvajana. Pricakovanje je bilo veliko, komentarji na oddajo pa raznovrstni. Neka­teri so se zgražali nad polhom, ki ga je Bine postregel h gozdni polenti, drugi nad pomanjkanjem rdece niti. Dejstvo pa je, da nas je spet rešila narava, saj je prav tisti del z gozdno dogodivšcino najbolj izstopal in oddajo naredil zanimivo. Zato vas na koncu prosim, da ste ponosni na slovensko naravo, ki je celo v najbolj pustem delu leta – snemali smo pozimi – najbogatejša na svetu. Izkazalo se je, da se bele športne copate sicer ne obnesejo najbolje, zato pa se toliko bolj obnesejo rastline, saj takih drugje po svetu ne poznajo. Serija Restavracije na robu nima dolocenega termina ogleda, temvec je na svetovnem spletu dostopna vsem narocnikom Netflixa ali tistim s poskusno brezplacno narocnino. Gozdna polenta Sestavine: • Polenta • Sol • Olje • Gozdna zelišca (krompirjevka, plodovi cemaža, krebuljica, penuša, zajcja deteljica …) (Recept je neposredno z Netflixa. Prilagodite ga letnemu casu.) Priprava: Prav je, da polento kupite pri slovenskem kmetu. Taka verjetno ne bo instant, zato se bo kuhala vsaj pol ure. Skuhajte jo do mehkega, solite, dodajte malo mašcobe ter na drobno narezana gozdna zelišca. Od gozdnih rastlin uporabite le rastline, ki jih znate prepoznati. Premešajte, da zadiši, in ponudite. Dobili bos te neponovljiv okus slovenskega gozda. Res je caroben! Besedilo in foto: dr. Katja Rebolj, www.katjarebolj.com *Netflix: Netflix je vodilna svetovna internetna storitev z vec kot 151 mili­joni narocnikov v vec kot 190 državah. Za narocnino od 7,99 do 11,99 evrov ponuja TV serije, dokumentarne filme in igrane filme v najrazlicnejših ža­nrih in jezikih, vsak mesec pa se dodajajo nove TV-oddaje in filmi. Narocniki lahko navedene vsebine gledajo brez casovne omejitve, kadarkoli in kjerkoli na katerem koli zaslonu, povezanem z internetom. Posebna prednost: vse videovsebine so brez reklam. Oglasi AS ZA DOBRE PONUDBE VOZILA NISSAN IZ ZALOGE DO 6.600 € PRIHRANKA* 7 LET JA STVA** PRIDOBI PONUDBO ŠE DANES Kombinirana poraba goriva: 8,0 – 4,7 l/100 km. misije CO2: 126 – 207 g/km. misijska stopnja: uro6D Temp. misije NOX: 0,0181 - 0,0577g/km. misije trdnih delcev: 0,0002- 0,00092g/km. Št. delcev (x1011): 0,01– 1,67. Vrednosti meritev porabe in emisij ustrezajo novemu standardu meritev WLTP (globalno usklajen postopek testiranja za lahka vozila). *Ponudba velja ob nakupu vozila v akciji Cash Plan preko Nissan Financiranja. Stranka je v okviru akcije Cash Plan upraviLena do promocijskega popusta v višini do 6.640 € z vkljuLenim DDV, ki velja za Nissan X-Trail 1.7 dCi XT 4WD Tekna s kovinsko barvo, možnosti odloga priLetka odplaLevanja meseLnih obrokov do 120 dni in brezplaLnega podaljšanega jamstva. Pogoj akcije je sklenitev ŽnanLne pogodbe z minimalno Žnancirano vrednostjo 5.000 € in minimalnim trajanjem Žnanciranja 24mesecev. Odlog priLetka odplaLevanja do 120 dni je omogoLen v primeru minimalnega 20% pologa in v primeru ustrezne bonitete stranke. **7 let jamstva obsega 3 leta tovarniške garancije ter podaljšano jamstvo za 4., 5. leto po programu “As new”, 6. in 7. leto pa po programu Basic. oz. za 160.000 km, karkoli se zgodi prej. Ponudba velja za omejeno število vozil na zalogi. Akcija velja do 30.6.2020. oz. do razprodaje zalog. Renault Nissan Slovenija, d.o.o. si pridržuje pravico, da akcijo predLasno zakljuLi ali jo podaljša. Pridržujemo si pravico do napak. Slike so simbolne. VeL na www.nissan.si Avt T ka c. 108, 1000 Ljubljana. Prodaja novih vozil: 01/ 20 00 627, prodaja rabljenih vozil: 01/ 20 00 560, servis: 01/ 20 00 570. E-mail: info@malgaj.com ODPRTO OD PON DO PET: OD 8.00 DO 18.00, SOB: OD 8.00 DO 12.00, NED: ZAPRTO www.malgaj.si POCITNIŠKO VARSTVO V OSNOVNI ŠOLI TRZIN od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure v ucilnici 1.b razreda dop. malica, kosilo, likovni in ucni material, vodenje Otroci naj imajo s seboj copate, peresnico z barvicami in flomastri, plastenko z vodo, kremo in zašcitno kapo proti soncu. Prijave do 19. 6. na: natasa@gladek.si Vec info na: www.facebook.com/DPMTRZIN/ | 31