Časopis s podobami za slovensko mladino. Ptićkam-selivkam. Kam bežite, drobne ptičke? Kjer se vedno cvetje smeje, Kaj zapuščate doline, tjakaj bomo poletele, naše trate, naše gričke, kjer miloben vetrec véje, naše gozde in planine? tam o vaših logih pele." — „Tja na južni vrt letimo; Z Bogom, z Bogom, drage ptičke; starka zima k vam prihaja, srečna naj vas vodi zvezda, me pa v beg pred ljuto zimo — pa ne zabite na gričke, tja, kjer mlada vesna raja. kjer so vaša drobna gnezda! Jaz bom čakal, samotarec, da se vrne pómlad druga, Čakal v pusti sobi starec, da se vrnete spet z juga! Bogumil Gorenjko. Dobra majka je jesen. Skopa je pomlad ; cvetje nam prinese, cvetje spet odnese daleč v južni grad, ko poslavlja se od trat. Skopa ni jesen! Sadja nam prinese, trale z njim potrese; ljub prihod je njen — dobra majka je jesen ! Bogumil Gorenjko. Brata. Povesi. — Spisal Janko Potali. IV. o stopi kneževič Marko v sobo svoje stare matere, zapazi v nji tudi svojega brata, kneževiča Urha. Bil je v veliki zadregi. Toda le za hip. »Babica, vse je izgubljeno!« začne kneževič Marko, ko se umiri in opogumi. »Kaj bi naj bilo izgubljeno?' se začudi stara mati. Na željo očetovo sem se odpovedal knežjemu klobuku v prid kne-ževiču Danilu!« Kakor strela iz jasnega neba zadenejo te besede kneževičevo staro mater. — Omahnila je na naslonjač. Kneževiča jo prestrežeta. Ko se nekoliko zave, začne s tresočim glasom: »Marko, kaj se je zgodilo?« Kneževič Marko ji pojasni položaj. Ko konča, se dvigne stara mati raz stol. na katerega sta jo bila kneževiča posadila. In začno z motnim glasom: »Ne, ni še izgubljeno vse! . . . Kneginja Katarina in tudi knez Lazar ne smeta kar meninič tebinič poteptati pravico prvorojenstva! ... Ta ima svojo veljavo od pamtiveka! ... In zaradi tega knezu Lazarju ni treba držati obljube in prisege! . . . Sicer pa mislim, da tu ne spletkari nihče drugi, nego hudobna teta kneginja Katarina! . . . Verujta mi, da je ona vmes! . . . Odkar je došla ona med nas, ni več miru v gradu!« Kneževiča pritrdita molče. »Ce imam še količkaj vpliva na svojega sina, kneza Lazarja, mora odstopiti od svoje neopravičene želje!« nadaljuje stara mati. »Takoj grem k njemu, in on inora preklicati vse! . . . Taka sramota! . . . Moč Kata-rinine tete pa se mota streti!« . . . »Stojte, babica!« dé kneževič Marko, ko vidi resno voljo stare matere. »Stojte, babica! ... Če bi bili tudi oče pri volji, ne bil bi nikdar jaz! . . . Tudi jaz sem že dal svojo možko besedo!« . . . »Stoj, Marko!« zavpije kneževič Uril. »Stoj, Marko! ... Ne prenagli se! . . . Lepo je, da hočeš pomagati očetu iz zadrege i« se umakniti! ... Pa Bog ini je priča, dokler živim jaz, se to ne bo zgodilo!« . . . »Ne prisegaj, Urhl« mu seže kneževič Marko v besedo. »Pa četudi bi mogel namočiti svoj meč v krvi Katarinini in Danilovi!« nadaljuje kneževič Urh. »Tebi, Marko, se vidi, da ravnaš možki. <5=? 138 033 A jaz ti pravim, da je to otroško! . . . Čemu pa nosimo meče? . . . Čemu pa imamo na tisoče junakov? ... Za kratek čas? . . . Reci samo besedo in mesto fanfar bodo zadoneli bojni rogovi po širni kneževini!« . . . »Stoj, Urh! ... Ne divjaj tako!« ga miri kneževič Marko. »Ne tajim, da je pravica prvorojenstva prestara. Toda trdim pa, da še noben knez naše rodbine ni prelomil dane prisege in obljube. Tudi najin oče je ne sme! Rajši umrem, nego bi se kdaj v zgodovini naše lepe kneževine pisalo, da je kneževič Marko zavladal v trenotku, ko je njegov oče, knez Lazar, prelomil prisego in obljubo. Govoril sem!... In tudi sam ne odstopim od dane obljube! . . . Nisem prišel k vama, da bi vaju prosil pomoči. Prišel sem k vama samo po slovo. Zakaj, preden zaide danes solnce, odidem!« Ko čujeta stara mati in kneževič Urh te odločne besede, obmolkneta. Predobro sta poznala kneževiča Marka, da bi še dalje silila vanj. Vedela sta, da se r,e uklone nikdar. »Če odideš ti, odidem tudi jaz!« reče stara mati žalostna. >. Kamor greš ti, grem tudi jaz!« izpregovori kneževič Urh. »Čujta ine!« dč kneževič Marko proseče. »Veseli me, da hočeta oba z menoj. A eden mora ostati pri očetu, da ga tolaži. Vem, da se Urh ne vda moji prošnii. Predobro ga poznam! In bolje je za vso našo rodbino, da odide. Ne zaupam mu. Prenagel je! . . Lahko bi sc v moji odsotnosti prigodilo kaj takega, česar nas varuj Bog! ... A vi, babica dobra moja, bodete ostali iz ljubezni do mene in do svojega ljubljenega sina, kneza Lazarja. Kaj ne, da bodete, babica moja dobra?« Molk. »Težko mi bode!« . . . vzdahne stara mati ihte. »Toda ker vem, da je to tvoja srčna želja, dragi moj Marko, in se mi smili vajin oče, mol sin knez Lazar, ki je gotovo samo žrtev hudobnega spletkarstva, hočem ostati!. . . Dovoli, dragi moj Marko, da te blagoslovim. Kamorkoli odideš, bodi srečen! . . . Spremlja naj te Bog! ... In Vsemogočni, ki te je ljubil dosedaj in te samo preizkuša, ti bo poplačal to trpljenje stoterno! . • -Blagoslovi te po meni On! . . . Bodi srečen in vrni se kmalu zopet rred nas!« . . . Nehote sta pokleknila oba kneževiča. Babica pa je položila vsakemu eno roko na glavo. In veli ustnici sta šepetali blagoslov. Kneževiča pa sta ititela. V. »Marko!« ... »Olga!« ... t Prestrašila sta se drug drugega. »Marko, kaj ti je? »Prihajam brez knežjega klobuka.« - Kako to?« GK 130 S3 Knežević Marko je povedal svoji soprogi, da je njegov oče, knez Lazar, lepega dne obljubil svoji soprogi, kneginji Katarini, da sme željo želeti kakoršnokoli in da jo bode on izpolnil, če bo ie moč. Danes pa je kneginja Katarina zaželela željo. In še preden jo je izrekla, ji je knez prisegel pri Bogu in pri ljubavi svojega prvorojenca, da jo ji izpolni. In kneginja Katarina je zaželela knežji klobuk v prid svojemu sinu Danilu. Molk. »Ker nočem,. je nadaljeval kneževič Marko, »da bi prelomili oče prisego in obljubo, zaraditega sem se vdal.« »In kaj sedaj?« mu seže kneginja Olga v besedo. »Odpotujemo nemudoma na moja posestva. Babico sem pregovoril, da ostane pri očetu. Tolažila ga bo. Urh pa se nikakor ni dal pregovoriti, da bi ostal. In veruj mi, da mi je ljubše, da gre z nami. Nagel ie in lahko bi se pripetilo kaj takega, česar nas varuj Bog! . . . Uredi torej vse naj-potrebneje Drugo dobimo že za seboj. Naveličal sem se gradu, v katerem se samo spletkari, odkar je došla sem teta kneginja Katarina.« »Tudi jaz mislim tako!« mu seže kneginja Olga v besedo. »In babica misli ravnotako!« ji pritrdi kneževič Marko. »In ne moti se nobeden!« dostavi kneginja Olga. Kneževič Marko ji pritrdi molče. »Marko!« začne spet kneginja Olga. »Marko, veruj mi. da nisem zaraditega žalostna! Še vesela sem. Na naših posestvih bomo živeli kakor v raju. Izprehajali se bomo po peščenih stezicah med svežim zelenjem in dehtečim cvetjem. Peli nam bodo gozdni pevci, katerim bode prilagal srebrnočisti potoček svoje prijazno šumljanje. In kadar te bode mučila težka misel, pregnala ti jo bom jaz in zlati otroci tvoij. Ne žalosti se torej, ljubi moj Marko! . . . Vdajmo se volji božji in srečni bomo! ... Saj s knežjim klobukom bi si nakopal na glavo le novih skrbi in novih odgovornosti! ... Ali ne misliš tako tudi ti, dragi moi Marko!« »Da, Olga!« ii pritrdi kneževič Marko. »Izpoznavam vsaki dan boli. da sva samo ena duša v dveh telesih. In tako mora biti med zakonskimi, ako hočejo biti zadovoljni v sreči in nesreči. Pa dovolj tarnanja! . . . Samo nečesa te še prosim, Olga!« »No, — in?« »Pojdiva k očetu po slovo! — Res je, da me je žalil, toda veruj mi, da ne prostovoljno. Sama se bodeš uverila o resnici mojih besedi.« »Marko, verujem že sedaj! . . . Idiva!« . . . In odišla sta. ♦ » * Ko stopita v sobo kneza Lazarja, dobita poleg njega njegovo mater, ki ga je tolažila. Pa zaman so bile tolažilne besede materine. Prevelika je bila žalost očetova. Knez Lazar je zrl žalostno skozi okno, skozi katero se je videlo v okrašeno mesto, v katerem je vrelo, kakor v velikanskem mravljišču sredi temnega gozda. cea 140 »Danilo!« nadaljuje knez Lazar. »Dragi moj sin! ... Vedel sem, da me imaš rad! . . . Vedel sem, da ljubiš svojega brala Marka! ... Da ga pa ljubiš tako, tega nisem vedel!« . . . >Oče, vi ste dvomil: o tem?« Knez Lazar onemi. Po kratkem molku pa nadaljuje: »Da, dvomil sem! . . . Tembolj pa verujem sedaj!« . . . Svečana tišina zapluje po sobi. Knez Lazar pa dé: • Večni Bog!. . . Hvala ti tisočerna na veliki dobroti, ki si mi jo izkazal! . . . Težak bi bil račun! ... Ti Večni sam si mi ga olajšal! . i . Težko bi umrl, da se me nisi usmilil! . . . Sedaj umrjem rad! . . . Moji sinovi se ljubijo med seboj in to mi je priča, da ljubijo tudi Tebe in mene!... In očetu, ki ima sinove, ki ljubijo Boga, se ni treba bati smrti! Zato ti hvala tisočerna, večni Bog!« . . . Zahvalna molitev je plula po sobi. Vsi navzoči so pokleknili nehote. Radosti je bilo preveč. Knez Lazar ie omedlel. In na zemljo je legla mehka, pomladanska noč . . . In sanjala je sen bratovske ljubezni. vm. Drugega dne pa je vstalo solnce v vsi svoji lepoti izza temnega gozda. Njegovi zlati žarki so se poigravali tistega iutra z drevesnimi vrhovi tako poredno kakor še nikdar doslej. In veseli so bili tistega jutra tudi meščani in vitezi in ljudstvo širne kneževine, ko so jim oznanile glasne fanfare, da kneževič Danilo ne mara knežjega klobuka, temveč da zahteva, naj ga prevzame njegov brat, kneževič Marko, ljubljenec meščanov, viteštva in ljudstva širne kneževine. Skoda bi bilo opisovati krasni izprevod na slavlje. Skoda bi bilo opisovati veselice, ki so se prirejale v čast velikega slavlja po širni kneževini. Kaj takega se ne da popisati. Se tako lep opis niti iz daleka ne doseže resnice. Pa nai bi bil poln zlatih besedi. Vse je bilo praznično in veselo. In hudobna teta? Ponoči je izginila iz gradu. Pregrenke so ji bile besede kneževiča Danila. In kaj je končalo našo povest tako ugodno? Previdnost božja in ljubezen med brati! CSÄ 144 ss csa 145 »s Ne bo nič! ruzega ne delaš, kot sediš pri tem črnem spaku, pa mu piskaš in piskaš! Meniš, da boš kavko naučil peti kot kosa? Prazen ves trud! Kavka je kavka! Kavka ni za to.« Tako in enako so obirali Bevšekova mati svojega Tončka, kadar so naleteli nanj, da je piskal svojo piščalko mladi kavki. Kdo bi jim bil pa tudi zameril! Štirinajst dni venomer Tončkova piščalka — odkar namreč je, nabirajoč gobe, v Omejčevem gozdu naletel na mladega črnega ptiča, ki je moral po nerodnosti pasti iz gnezda. Kateri otrok pa ni vesel ptiča, četudi ni posebno lepo pisan, da je le ptič. pa je dobro. In Tonček je bil tudi vesel mladega ptiča. »Ej. kaj pa vlačiš to nemarnost domov?« so ga ošinili mati, ko je piišel z mlado kavko okoli vogla. »Tam bi bil pustil, kjer je bilo!« »Udomačil jo bom, pa peti jo bom naučil,« je menil Tonček. »O seveda, peti, pa peti! Ko naučiš kavko, nauči pa še telička.« Toda Tonček ni obupal. Ure in ure je presedel pri ptiču ,in mu je delal vsakovrstne napeve. Toda iz kavke ni spravil nobenega pravega glasu. Le včasih se mu je zazdelo, da bo — ko je mladi črnuh odpiral svoj črni kljun; toda njemu ni bila mar Tončkova godba, pač pa je zeval zato, da bi mu priletelo kaj vanj iz Tončkovega predpasnika. ■Premlada je še,« si je mislil Tonček in je piskal dalje in dalje, dokler r.i nekoč zmanjkalo črne učenke. Ali je bila mačka, ali pa Bevšekova mati sami. ki. so storili konec Tončkovi glasbeni šoli, o tem Tonček ni nikoli ugibal. Ena teh dveh oblasti je pa le morala biti. ( t f »Kaj misliš,« so rekli Bevšekova mati nekaj let po tisti kavkini zgodbi svojemu možu, »kaj praviš, ko bi dali našega Tončka v šole?« »Kakor veš.« se nakratko odrežejo oče. »Saj bi ne silila, pa mi ne da miru. Omejčev Lojzek pojde. pa hoče tudi naš in me naganja in naganja, naj tebe prosim, da bi ga dal! In meni se tudi zdi, da bi bil. kar ves je podoben študentu.« lako je bilo govorjenje. In oče se niso protivili. Jeseni ie šel Tonček v mesto v šolo, vkljub temu. da sta učitelj in župnik pripovedovala o težkih mestnih šolah, da tamkaj izhajajo samo oni učenci, ki so posebno nadarjeni in so v domačih šolah prav prvi ali pri prvih. »Bo, bo,« so mislili pri tem Bevšekova mati. »Le gospoda imata rajši Omejčevega, pa onegajiaprej silita; našemu pa ne privoščita.« Toda le prekmalu se je pokazalo, da Tončkova glava ni za mestno učenje in le slaba poročila so dobivali Bevšekovi iz mesta. »Sama bom stopila v mesto do profesorjev,« odločili so se naposled mati. ker bevšekovega očeta ni bilo lahko spraviti pred učeno gospodo. In šli so mati in so vprašali po Antonu Bevšeku. csa i4o ss> «•Anton Bevšek . . . Anton Bevšek ... da. da, Bevšek. Ali ste vi mati njegova?« »Mati sent, mati.« »Ej mati, zaman je ves trud! Bevšek je Bevšek. Bevšek ni za to. Bevšek ni za šolo.« »Morebiti pa le bo, veste, zdaj je še premlad!« »Morda!« Drugo leto pa Tončkovega imena ni bilo več v šolskem poročilu. Kdo je bil kriv konca Tončkove šole, ali Bevšekov oče ali gospod profesor kdo vé? Ena izmed teh dveh oblasti je že morala biti. F. O. _ da bi le kmalu prišel sem,« je mislil Cene. »Rad bi videl, c kakšen obraz bo naredil.. . Gledal bom izza grmovja in po- tem jo hitro odkurim, da me ne dobi hlapec Boštian « Čakal ie Cene, dolgo čakal in je postal že nestrpen. Toda naposled je vendar zagledal Jožo, ki ie hitel proti grmu po jopiče. Zasmejalo se je Cenetu srce, in obraz se mu je raztegnil v zadovoljen smeli. Prišel je Joža k grmu; pobral ie svoj jopič in ga oblekel. Hotel je ravno pobrati druge jopiče; tedaj pa seže nehote z roko v žep. Občuti nekaj mrzlega in ob-tiplje kačo. »Hu-uu-u!« Iz ust se mu izvije prestrašen krik, in zona ga oblije po vsem telesu . . . Strese se in strga jopič raz sebe. Toda vsi e j prestrašenosti ga ne more sleči. Leta okrog kakor obnorel in vpije, da gre do mozga. Umolknili so kosci tam pri hlevu, in grablievke so utihnile . Ozrli so se na Jožo in so se čudili. »Kaj pa je vendar Bovčanu?« dć naposled hlapec Boštjan. Vrže vile v seno in steče proti grmu. Za niim pa hité kosci in grablievke. »Kaj pa ti je vendar!« izprašuje Boštjan in drži Jožo za rame. A Joža vpije naprej in trga jopič raz sebe. Naposled se posreči hlapcu Boštjanu. da mu ga sleče in ga vrže v travo. Takrat pa se sesede siromak Joža na zemljo in se prične krčevito jokati. Takrat pa zasliši tudi hlapec Boštjan smeh izza grmovja in zagleda Hostnikovega Ceneta. Izpozabil se je bil Cene in v svojem velikem veselju je dvignil glavo in se je zasmejal veselo. A še predno jo je utegnil odkuriti. ga je že flržala trda t>est hlapca Boštjana. Z levico ga je prijel za uho, z desnico pa mu je nabijal hrbet. Bolelo je Ceneta, da se je zvijal in izkušal uteči, a zaman. Zatulil je glasno in je prosil: O, Boštjan, pusti me! . . . Pusti me. Boštjan, o dobri Boštjan! - A hlapec je vlekel neusmiljeno in je nabijal po trdem hrbtu. Siromak Joža. (Dalje.) CSS 147 <53 »Kaj si naredil spet Bovčanu?« ie govoril zasopel. »Kaj si si spet izmislil?« »Pusti me, Boštjan, o Boštjan!« je prosil Cene. »Modrasa sem mu dejal v žep . . .« »Kaj, nepridiprav?« se je srdil Boštjan in udarjal in vlekel še liuje. »Modrasa si mu dejal v žep? O, ti klada hudobna! Pa ga je pičil sedaj — ravno v prst ga je pičil . . .« »O, Boštjan, ni ga pičil,« je tulil Cene vedno glasneje. »Modras je mrtev . . .« »Naj bo živ aii mrtev! V prah te stolčem, ti seme hudobno! Na, da boš pomnil še deset let.« In desnica ni več nabijala trdega hrbta, ampak se je lotila glave z gorkimi udarci. Tema se je delala Cenetu pred očmi, in v glavi mu je kar šumelo. Naposled je zabolela tudi hlapca Boštjana roka. Še enkrat ie zamahnil in potem je odšel. Cene pa se je vlegel na trato in je bil z nogami ob zemljo. Bolelo ga je vse. Pekla so ga ušesa, lica so mu gorela in po glavi mu je šumelo, kot bi se pretakal hudournik . . . Vrnil se je hlapec k jokajočemu Joži. Potegnil je iz žepa Bovčevega jopiča mrtvega modrasa. Prestrašeno so zaklicale grablievke in so stopile nazaj. Boštjan pa je stopil k dečku in ga pričel tolažiti. »Ne jokaj, Joza. Glej. nndras je mrtev in te ni pičil . . . Naredil ti je to Cene, in dobro sem ga poplačal; Joza, dobro, da se ne bo upal več nagajati.« Pomiril se je naposled Joza. Vstal je in ni več jokal. Le tupatam se je še zdrznil in ga je zazeblo, ko se je domislil modrasa. Šli so kosci, in grabljevke so šle, da pospravijo zadnje seno. Kmalu se je zaslišal spet veseli smeh in lepa pesem mladih grabljevk. Joza je splezal zopet na hlev in je pričel spet tlačiti seno. Izginil je bil strah in solze so se posušile. Prišlo je veselje nazaj. V grmovju pa je ležal Cene. Ihtel je od togote in bolesti in je bil z nogami ob tla. Doživel je sramoto, kakoršne še nikoli. Zmaščevati se je hotel in se je tudi zmaščeval; a pri tem je padel v težke pesti hlapca Boštjana, tega neusmiljenega Boštjana. Smeje se zdaj tam na hlevu Joza — Cenetu se smeje in njegovemu maščevanju in mu privošči vse . . . Srdito tedaj udari Cene s pestjo po trdih tleh in zavpije.: »Maščujem se ... In vendar se maščujem! Bovčanu bom zaigral in tudi nad Boštjanom se maščujem . . .« Sklenil je Cene to in se ie pomiril. V tem so končali tam pri hlevu kosci in grabljevke svoje delo in so se napotili proti domu, ker se je delal že večer. Šli so doli po potu in so prepevali radostno pesem. Lepo jih ie bilo slišati in prijetno sem gori k gostemu grmovju. Cene pa je snoval črne naklepe. Na trati je ležal in se ni zmenil za veselo petje. Toda naposled je vstal, ker je videl krog sebe že večer. Pohitel je po potu za kosci, ki so prepevali že nekje spodaj v dolini . . . Q3S 148 «D Privadil se je bil Joža že popolnoma tujine. Dobro mu je bilo pri Gričarjevih. Tudi hlapec Boštjan ga je imel rad in je pogosto zbijal z njim šale. Mislil ni Joža več tolikokrat na skalnato Trento z žalostjo v srcu. Le tupatam ga je še objelo domotožje in je zbudilo v njegovi mladi duši hrepenenje po tihi hišici in po malem vrtiču. Toda le za trenotek. Otresel se je teh žalostnih misli in se je zasmejal. Kaj bi bil otožen, ko vse ne pomaga nič! Dobro se mu godi, zakaj bi povešal glavo? Hej, lepo je na svetu kroginkrog, in ni lepa samo zapuščena, skalnata Trenta . . . Sovražnikov ni imel Joža nikjer. Radi so ga imeli tovariši, ker je bil vesel, in se niso več norčevali in ga dražili. Lepo mu je bilo in dobro. — Samo Hostnikov Cene ga je sovražil in je gledal mračno in temno za njim. Koval je še vedno črne naklepe in je čakal priložnosti. Izogibal se ga je Joža in mu je hodil s pota. Sobota je bila, ko je izvedel Joža, da ga prideta mati in starejša sestrica obiskat iz Trente. Od veselja je poskočil in srce se mu je za-„smejalo. V jutru tistega dne je prinesel nekdo tisto novico iz Trente. Prišel je k Gričarju in je poiskal Jožo. Za uho ga je prijel in se je zasmejal. Pa mu je povedal tisto novico. Ej, lepo bo jutri, to se bo smejal. In smejala se bo mati in tudi sestrica se bo smejala. Pa si bodo pripovedovali dogodke in novice si bodo razkladali . . . Vesela bo nedelja, kakor še nikoli, in lepa, kakor že davno ne . . . Sel je tisto soboto Joža noter na Travno brdo. Daleč je bilo tam pod sivimi snežniki, Gričarjeve ovce so se pasle tam. Sel je Joža gledat, če so ovce še skupaj in če se niso pogubile. Dolgo je hodil in je našel živino. Lepo se je pasla po Travnem brdu in niti ene ni manjkalo. Vesel je bil Joža in je splezal na visoko skalo Zadnje glave. Planinke je zasledil tam in jih je natrgal. Ves klobuk je okrasil z njimi in se je napotil potem proti domu. Medpotoma je srečal gospoda in gospo, ki sta šla na izprehod. V?el je Joža klobuček z glave in ju je pozdravil. Pogledala sta gospod in gospa planinke in všeč so jima bile. »Ali nama daš nekaj cvetov?« vpraša gospod. »Rada bi jih, ker so zelo lepe.« Joža izbere najlepše cvetove in jih pomoli gospodu. Vzame jih gospod in mu podari dve svetli desetici. Srčno je bil Joža vesel. Medpotoma je ogledoval svetli denar in je premišljeval, kam bi ga dejal. A nazadnje se je domislil in se je razveselil . . . Jutri prideta mati in sestrica in veselje bo prišlo z njima. Sestrici bo podaril prvo desetico. Kupi naj si kaj lepega, kar ji najbolj ugaja. Drugo desetico pa dà materi, naj jo ima za spomin na Jožo, ki služi med tujim svetom . . . »Dober je Joža,« bodeta govorili mati in sestrica in se ga bodeta spominjali z veseljem . . Da, materi in sestrici podari desetici; saj sam ju ne potrebuje. Čemu bo njemu denar, ko ima vsega zadosti? 140 as Domislil se ie Joža tega, in dobro se inu ie zdelo. Se preden si je mislil, ie prišel v vas in jo je zavil po stranskem potu proti domu. Glej, tam ob plotu je melai Hostnikov Cene denar h kamenčku. Doma so ga poslali v prodajalnico, naj kupi to in ono. A Cene je postavil sredi pota kamenček in je pričel metati denar. »To je Mihec ... to je Tone ... to je Peter.« je govoril, ko je metal denar za denarjem. Vrgel ga je kvišku in je štel potem: »Mož, glava . . . glava. mož. — Ej, tako bi te dal, ti Mihec, da bi ne imel nikjer nobenega gumba . . . Tebe, Peter, bi pa lopnil po glavi, da bi bilo joj.« Šel je Cene nazaj in je pričel spet metati denar h kamenčku. Potem pa ga je pobira) in iskal okrog ... A glej, kam pa je prišla desetica? Vrabca, sem-le je priletela, a zdaj je ni nikjer. Da bi se bila skotalila kam za plot. ie nemogoče. Trava ie tam in skozi travo ne more iti. Zaskrbelo je Ceneta, da mu ie šlo že na jok . . . O, desetica, ti nesrečna desetica, kam si vendar šla? Tepen bo Cene doma, pa zato, ker jo je metal h kamenčku in jo je izgubil . . . Bridko ie bilo Cenetu v srcu in obupno je preteknil še enkrat vsak kotiček. A desetice ni bilo nikjer. Sedaj se je spomnil hudobnega duha in navdalo ga je novo upanje ... Pride hudobni duh in sede na denar, da ga ni mogoče več najti. Smeje se dečku, ki išče obupno kroginkrog in ne najde izgubljenega denarja. Kajti hudobni duh sedi na njem in ga skriva ... In domislil se je Cene tudi, kako se prežene hudobni duh in se pride do denarja. Natrga trave in zvije v repič. Položi ga na kamen, razbija po repiču in govori: »Pojdi. hudobni duh! Prikaži se, desetica!« Stolče ves repič in prične iskati nanovo. Toda desetice ni bilo nikjer, naj io išče, kakor jo hoče, 2e več kot pol ure je bilo preteklo, in doma so 'ga že pričakovali. A Cene ni mogel v prodajalnico in tudi domov ni mogel. Izgubi! je desetico in brez nje ni mogel nič kupiti. Vendar jo je še iskal neutrudno in je brskal po travi. (Konec prft.) gms Na novi poti. Za gore solnce se je skrilo, objemlje trudno zemljo noč; potihnilo je vse po vasi, obseva luna strehe koč. V oči- le meni spanec neče, miru nocoj le zame ni: srce bojazni mi trepeče, oj, nove poti se boji . . . Ko zjutraj zarja bode vstala, zapustil bom domači kraj . . . Moj dragi dom, o koča mala, kdaj spet te bodem videl, kdaj? Slavko Slavič. IbO Stavbenik. „Stopi bliže, mož ti duhoviti, stopi bliže stavbenik naš slavni, da nagradim carski te za stavbo, ki jo duh tvoj silni je ustvaril. Stopi bliže in poslušaj carja, ki so Grozni mu ime nadeli ! Stopi bliže, pa se sam uveri, da ni Grozni, temveč da je Dobri Ivan car. ki zdaj te povišuje čuj, v najvišje plemstvo v širnem carstvn. Vladi m irska vsa naj bode tvoja! Tudi ljudstvo in živina n^ena, kakor tudi premoženje njeno, kar premore ga vsa kneževina, čuj, najlepših ena v širnem carstvu. Toda preden dvignem žezlo svoje v znamenje, da vse tako se zgòdi, kakor zdajle ravno sem govoril, mi obljubi, stavbenik naš slavni, da mi vrnil bodeš le resnico na vprašanje, ki ti ga bo stavil zdajle Ivan, car Vasiljev Grozni." —- In tišina, kot svinčena mòra, legla zdajci je na vso dvorano, legla zdajci je na vse prisotne. Saj v življenju svojem car še nikdaT ni bil toli dober, radodaren in pa mehek, kakor ravno danes. Moški stopi pa zidar pred njega, ki ustvaril stavbo je prekrasno, ki ji para ni v vsem širnem carstvu« „Ali mogel, stavbenik naš slavni, duh tvoj silni še bi kdaj zgradili cerkev lepšo, nego li je ona, ki pred kratkim si jo nam postavil?... Nili morda duh ti tvoj otrpnil, ko dovršil si to krasno cerkev, ki ji para ni v vsem mojem carstvu, ki ji para daleč ni po svetu?" In nasmehne stavbenik se slavni, stopi bliže in tako de carju : „Ni otrpnil duh moj vstvarjajoči, ko dovršil stavbo veličastno sem, ki krasi tvoje stolno mesto, ki ji para ni v vsem tvojem carstvu, ki ji para daleč ni po svetu "Ni otrprirt duh moj vstvarjajoči, temveč svež je, kakor bil poprej mi. Lehko pa bi duh moj vstvarjajoči ti postavil mnogo lepšo cerkev, kot je ta, ki zdaj sem jo postavil, in ki krasi Moskvo ti prestolno!" — Zgane se nevoljen samodržec in zavist mu v dušo temna leže. čelo lepo pa se mu omrači in osorno sikne to povelje: „Ne, ne bodeš stavil druge cerkve! Tako ima naj le Moskva moja! Duh tvoj silni mora otrpneti ! . . . Primite ga, vi krvniki zvesti! Zvežite ga, peljite za Moskvo Tamkaj naj mu silni duh otrpne, ker tako veli vam Ivan Orožni!" — Zabučalo drevje je krog Moskve. Zašumela reka je široka. Otemnelo solnčece je zlato, in otožno peli so zvonovi raz zvonikov, ki postavil on jih, ki mu vzeli tam za Moskvo — glavo. Janko Polàk' Zašumela ajda ... Zašumela ajda, polna vsa čebel je : „Zlata., dobra iesen že v deželo pelje dražestne darove, rumene sadove; na kočiji zlati z zrelo vinsko trto lepo okrašeni zlata, dobra jesen se v deželo pelje .. . Bogumil Oorcnjko. mm csa 151 «o LISTJE IN CVETJE Modrost v pregovorih, domačih io tnjih. Bolezen. Boljše je, bolan biti na telesu, kakor na duši. (Telesna bolezen more povzročiti le Časno smrt, dušna bolezen pa lahko nakoplje tudi večno pogubljenje. Kdor je zdrav na duši, čudi veliko laže prenaša Mesne bolečine./ Kdor ni bil nikoli bolan, ne ve, kako je bolniku pri srcu. — Lahko tolaži bolnika, kdor je sam zdrav. — Ena unča bolezni se bolj čuti nego cent zdravja. Bolniku se zdi vse grenko. — Kdor je bolan, ga jezi muha na steni - Obračaj bolnika kakor hočeš, na najmehkejšem ležišču mu ni všečno. — Bolniku drugače ura bije nego zdravemu. Za bolezni ni takega zdravila, da bi si človek prste lizal za njim. Poleg drugih težav, ki tarejo bolnika, mora uživati še grenka in neokusna zdravila, ki mu jih zapisuje zdravnik. V prenesenem pomenu je enako resnično, da tudi zdravila za dušne bolezni niso prijetna, zahtevajo premagovanje.) Bolnika ni treba vprašati, hoče li zdrav biti. (Splošna resnica: samoobsebije umevno, da se hoče vsakdo iznebiti tega, kar mu je neprijetno ) Ni treba vprašati bolnika marveč zdravnika (Bolnik se sam ne more tako poznati, kakor zdravnik, ki je temeljito proučil rasne bolezni. Kdor ima kako pregreho na sebi, je ne opazi tako kot drugi.) Bolezen prijaha na konju, odhaja pa peš— Bolnika je treba časa, da ozdravi. To je tolažba, če se bolezen le počasi odpravlja. Enako se polagoma odpravljajo tudi dušne bolezni.) Dolga bolezen, gotova smrt. — Kjer je bolnik v čnmnati, je smrt pred vrati. — Bolezen ie bliskanje smrti. Bolnik varčuje samo pri čevljih ker ne more hoditi, sicer pa zdravljenje mnogo stane in v p ošteva t i je tad zamudo dela.) — V boleznih beži denar pri vseh vratih. — Čimbolj bolnik medli, tembolj se zdravnik debeli Bolnik upa, dokler še diha. - Nihče ni tako bolan, da bi ne pričakoval izboljšanja. Drugačna bolezen, drugačno zdravilo. (Velja zlazti pri vzgoji.1 Kdor je spoznal bolezen, je že napol ozdravel. (Za neznano bolezen ni mogoče do- \ ločiti pravega zdravila. Tudi Prt dušnem I poboljšanju je prva reč: spoznanje samega. Bolnikom manjka le ene reči, zdravim pa mnogo- Najnevarneje je bolan oni, ki noče ozdra-veti. (Šajnfsrečnejši je grešnik, ki še volje nima, da bi se poboljšal. Če je bolnik na mrtvaškem odru, je prepozno klicati zdravnika. Četudi bolezen ne umori, vendar sledi zapusti, i V telesnem in dušnem pomenu.. Novi listi in knjige. 1. Kosi Anton: Iz življenja našega cesarja. Povodom Šestdesetletnice našega cesarja Franca Jožefa I. Založil izdajatelj v Središču. Tisk J. Blasnika nasi, v Ljubljani 1908. Cena 24 h. — Ta knjižica je posebno zato priporočljiva, ker mladini ne podaje dolgih in zamotanih opisovanj, marveč le najimenitnejše podatke iz cesarjevega življenja in nekaj mikavnih dogodkov oh posebnih prilikah. 2. Zbirka ljudskih iger. 7. in 8. snopič. Založila Kat. Bukvama v Ljubljani 1908. Cena K 1-60. — Ta snopič ima tri igre z moškimi in tri z ženskimi vlogami: 1. Sinovo maščevanje ali Spoštuj očeta; 2. Za letovišče; 3. Občinski tepček; 4. Dve materi; 5. Nežka z Bleda; 6. Najdena hči. Vse igre so jako mikavne, Čestokrat ganljive. Ako se ne morejo na odru vprizoriti, bo že koristna zabava, ako se le čitajo z razdeljenimi vlogami. V prejšnjih 6 zvezkih je že priobčenih 22 iger, resne pa tndi ialjive vsebine. Zastavica. (PriobCIl Fr. Kramar.) štiri Črke zberi in sestavi v vrsto, ki svetnika naj pove ime. Zdaj še prvo črko brž odpravi, pa pove ime pregrehe ti grde. Šaljivo vprašanje. (PrioMII .Internus'.) Katerega človeka smo najmanj veseli kadar poskoči? (Rešitev in imen« reillcev v prihodnji številki.) „Vrtec" izhaja 1. dné vsakega meseca in «o|i i prilogo vred z« v«e teto 5 K 20 b, za pol teta 2 K 60 b — Uredništvo in upravništvosv. Petra cest» it. 73, v L i u b I j a b i. Izdaje društvo „PrlpravnJlkJ dom". - Urejuje A nt. KržJC. - Tiska Katoliška Tlakama v Ljubljani.