lfeJ.45. Kako je in kako bi bolje bilo na Pivki. (Dalje). II. Poljedelstvo. Poglavitni vzrok revnega kmetovanja na Pivki so pre-drobno razkosane kmetije, kar sem že v 23. listu letošnjih „\ovic" dokazati skusil. Razodel sem tudi v ravno tistem listu svoje misli, kako bi se tej nadlogi dalo pomagati. Dasiravno sem vse tiste reči le ob kratkem omenil, vendar mislim, da za vsacega Pivčana dosti umevno. Naj prebere moj tedanji spis ter se ozre le po svoji kmetii, se bo pa resnice do dobrega prepričal in sam si rekel: ;,Glejte! sej res, mar bi v senci ležal tisti čas, kterega potratim od kosca do kosca, bi potem čil ložej delal!" Zakaj,JjHne-tova osoda je drugačna kot gospodova: ta se sprehajaje spočije in navžije tečne sape, da more tuhtati in pisati; kmet pa leže ali sede novih moči prejme, da more spet mahati s koso ali cepcom. Ponovljam tedaj tudi tu: Temeljito zboljšanje revnega sedanjega kmetovanja na Pivki se da zidati le na razmenjo in zJoibo (komasacijo) posestev. Z neukretnin$^M|-sprotami bi se res moralo biti, in le z velicimi težimrmi kaj doveršiti; pa kdor zmage želi, se ne sme boja bati. Veliko je sicer kmetov, kteri se tresejo za svoje koščke, misleči, da se jim pri razmenjevanji mnogoverstna krivica dela; vendar jih je tudi dosti, kteri zložbe ali komasacije žele in radi boljši kose za slabši sosedu dajo, da imajo le več polja vkup in bliže. To bi lahko z zgledi dokazal, ko bi bilo treba. Ker je pa premalo upa, da bi se kedaj te moje in več Pivčanov želje uresničile, ne bom s spisom nobenemu več skomine delal, ampak tu le jim predlog razvil, po kterem naj svoje koščke obdelujejo, če jim bo ušeč. Tla cele pivške doline so po polji take, kakoršne po spašnikih; namreč debele ilove in pa apnenine. Razloček je le ta, da so s pašni ki večidel kamniti, polja je pa več ilovega. Peščenih tal se le malo vidi in sicer le po tistih kotih, kjer se potoci iz lapornatih gričev gmajne na polje ocejajo. Je tedaj le oglajeni drobni lapornik z ilom namešan, ktera mešanca je pa le plitva, tako, da komaj brazdo zakriva, pod ktero je že čisto ilo, ali več se apnena zemlja ali celo živa skala. Po takih tleh brazdo lahko vlečeta dva vola. Nekteri taki koti in žlebovi, ki imenovane potoke sprejemljejo, so pa tudi močvirnati, kakor ravno pred Slavino, skoraj cela okolica potoka Poročnika, krog orehovškega Korotana, večidel bregov pod-nanoške Lokve, tudi po več mestih bregovi Pivke. Te tla se štejejo v dolini med najrodovitniše, in so skoraj skozi in skozi le košenine; malokje jih orjejo, ker jih voda pogo-stoma zaliva; pa kdor jih orje, mora že dva para vpreči. Podnanoške polja, valovno gričaste tla, so najtežje ilove, tako da je treba povsod v plug dva para vpreči in sicer dobra para. Zato bi Podnanosci, ko bodo konje po-prodali, ne smeli samih krav imeti, ampak tudi volov več ali manj, kakor je kmet in lastnost njegovega polja. Čedalje gori po Pivki so pa tla zmiraj ložejše, ilovica z apneno perstjo zmiraj bolj namešana, po nekterih mestih je perst prav černa in rahla in zlo rodovita. Iz vsega tega se razvidi, kakošno in koliko blaga kmet na Pivki za ral potrebuje. Vem , da je marsikdo drugačnih misel kot jez ter bo terdil: „Za ral in vožnjo je treba volov na Pivki kakor drugod". Tudi jez vsacemu večjemu posestniku za delo vole priporočam, krave pa le za mleko. Ali kakošni posestniki so na Pivki? Skoraj sami polzemljakarji in maseljčarji in celo polmaseljčarji. Kar tak klaje pridela, mu jo par volov v enem mescu vso pod kožo spravi. Izgledov je na Pivki dovolj, kam privolarijo mali kmetje, in pa kako se godi kravarjem. Polje unih je leto za letom pustejse in hujše zadolženo, da pride nazadnje na boben; ti so pa tako rekoč cvet pivškega kmetijstva. Kdor ne verjame, naj se le po domači vasi pazljivo ozre. Poglavitni pridelki na Pivki so: Krompir, pšenica, oves; po nekterih vaseh tudi fižol, ajda, korenje in repa; vendar za prodaj težko kaj ostane zunaj unih treh pervih. Vse drugo, kar se seje in sadi, je le malo pri malem komaj za domače potrebe ali pa še ne. Marsikdo se bo čudil, da >^anje nobenega druzega pridelka na prodaj nimajo, ki se drugod po Slovenskem v toliki obilnosti vsako jesen spravlja; na primero: koliko ajde po Gorenskem in Dolenskem in po več notranjskih dolinah, koliko repe na bližnjem Krasu, koliko zelja celo po Cičarii itd.! Res, da pivski svet se ne more meriti ne z gorenskimi ravninami ne z dolenskimi dolinami in goricami, ne z rodovitnostjo kraških ograd; pa vendar bi se lahko veliko veliko več pridelalo, ako bi Piv-čanje sedanje zaostalo kmetovanje opustili ter hiteli v tej reči za sosedi, kakor hite v nepotrebnih rečeh. Zakaj ga imenujem ,,za ostalo" kmetovanje? Zato, ker se ne ujema s potrebami zlo obljudene dežele. Nekdaj je bilo tako prav in koristno; zdaj je napak, ker potrebam ne zadostuje. Pogovarjajo se pred tremi leti z nekim previdnim Dolencom o poljodeljstvu , mu popišem, kako Pivčanje kmetujejo; — kaj mi reče? — „Pivčanje ste tedaj še v dobi pastirjevanja!" in mi kar verjeti ni mogel, da je tako. In pa kdo drugi bo verjel, kar bom zdaj le popisal, razun Notrajnec blizo Pivke bivajoč, dasiravno je resuica, da bi tako ne bila! Pivška vas ima polje krog sebe ležeče v pet ali šest delov razdeljeno. V vsakem delu ima kmet kakih pet do deset koseov. Pervi in drugi del je vsako leto tisti, v kterega sejejo samo pšenico, rež in ječmen; imenujejo ju ;,perve" in )5zadnje pšenične njive" ali „pšeničnice". Za ^zadnjimi pšeničnicami" pridejo , „ovsenice", tretji del polja, v kterega sejejo oves, kteri hoče tudi setve „pše-ničnic". Četerti del so „ajdove njive", v ktere ajdo in proso sejejo; tam pa tam se vidijo tudi setve unih treh delov. Peti del so ^krompirjeve", šesti „korenjeve njive"; le v ta dva dela seje ali sadi vsak, kar se mu dopade. Te šestere njive se verste leto za letom krog vasi tako, da v šestih letih okoli pridejo. Da je treba vsako leto kaj druzega na njivo vsejati ali vsaditi, to Pivčanje dobro vejo in tudi store, kakor pa- 358 vnetni kmetje drugod po svetu, ker narava tako hoče. Al da so setve in sadeži krog vasi tako navezani in se tako motajo kakor vozljata štrena na motovilu, to je napčno in ne streže pridu. Zakaj pa ne? saj vendar „red je žila življenja!" Resnično in zmeraj, kjer in kakor ga narava tirja po zapovedi premodrega Stvarnika; ne pa zmiraj, kjer in kakor ga ljudje silijo. Prav dober je bil tak red nekdaj, dokler je bila vas še majhna in so bile posestva tedaj večje in poglavitno premoženje vaščanov cede. Vrelika čeda je malo družino najbolje preživila, da so le kolikaj poljskih pridelkov imeli. Zdaj je pa ravno nasprotno. Človeštvo se je tako pomnožilo, da ne morejo več cede poglavitni del življenja biti, ampak le poljskim pridelkom pripomoči. Zato mora človek poglavitno skerb na polje obračati, in blaga le ne zanemarjati: pastirstvo se mora poljodelstvu umakniti. Vesvoijen napredek in potreba sta s časom tudi Pivčane dalje vlekla, da so več kot polovico svojega posestva obdelali; al pastirovanje v poljedelstvo vendar se tako mešajo, da ni s tem ne z unim nič, ker eno drugo obotavlja. Kakošni zakladi v spašnikih zakopani leže, sem v pervem delu pokazal; kako pa pastirovanje prid polja krati, bomo tu le vidili. Na Pivki najpred dozori ječmen, potem pa rež in za njo pšenica. Te tri setve začnejo žeti navadno najzadnje dni mesca malega serpana, in jih požanjejo pervo tretjino velikega serpana. Drugo tretjino imajo z ovsom opraviti, včasih še čez; vendar do konca mesca so že tudi s prosom pod streho. In kvaterni teden tudi ajde nikoli na njivah ne najde. Prec za njo mora krompir, repa, korenje iz zemlje. Krompir je zrel, tedaj le v hram ž njim; al repa bi lahko še rastla, korenje bi se v zemlji še debelilo, pa mora ven — zakaj? — Pervič zavolj cede! drugič zavolj rali! Njive, ktere so že zadnje dni mesca malega serpana poželi in bi jih lahko par dni še pred, bi mesca kozoperska lahko drugo letino dale, pa leže prazne — zakaj? Zavolj cede! Berž ko Pivčanje ječaien, rež in pšenico iz njiv domu spuljajo, popusti čeda gmajno in gre v njive. V osmih dneh povžije do bilčice, ki jo more odgrizniti, kar je zelenega po pšeničnih njivah; zemljo, po kteri se vedno suče, pa tako stepta in zmlaji, sosebno kadar je vreme mokrotno, da bi mlatič tako dobro na njivi mlatil, kot v skednji. V tem času so tudi ovsene njive prazne, ktere enaka osoda zadene; za njimi pa po versti do korenjevih. Zato mora do kvaternejra tedna vse pod streho biti; tudi kar bi lahko še celi mesec in čez, skoraj do vseh Svetih rastlo in se debelilo. Potem pa toži tam una, da nima s čem prešičev rediti ! Ravno tako pametno je, na tiste njive repo in korenje sejati, na ktere pride k letu pšenica in rež! Vsak bi lahko spomladi vedil, da bo moral te njive že kvaterni teden orati; zakaj bi tedaj raje ajde, prosa, detelje na-nje ne usejal ali krompirja ne vsadil ali kaj druzega, kar pred kva-ternim tednom dozori! (Dal. si.) List 46 Kako je in kako bi bolje bilo na Pivki. II. Poljedelstvo. (Dalje). Koliko več bi se pridelalo, ako bi se previdniše kme-tovalo! Vse drugače je tedaj treba začeti. Ako res ni Piv-čanov volja, raztresenih koščkov v večji kose zediniti, naj bi saj čedovanje po polji opustili in poljedelstvo si takole vredili: Kadar kmet svojo njivico izorje, več ali manj njive štirih sosedov pohodi in sicer na vsakem koncu tako na dolgo, kakor je njegov plug dolg, kar ni maloT kdor si misli drevo in pred njim vprežena dva para živinčet; na vsaki strani pa, če ni zlo zlo neškodljiv, saj kolikor sta vol in človek široka. Vsak lahko vidi, kakošno škodo bi kmet napravil sosebno v mokrotnem vremenu, ako bi spomladi njivo oral, ktera se steza na sosedovo ozimino ali leži prek nje. Zato je prav pametno in dobro, da je polje v toliko delov razdeljeno, kolikor je poglavitnih setev in sadežev; in tako mora ostati, dokler je polje razniervljeuo, ker tako kmetje vkup ležeče njive vsi saj v enem tednu poorjejo in si malo ali nič ne škodujejo. Treba pa bi bilo: 1. prenarediti poljski red nekoliko. Za ajdovimi njivami naj bi bile korenjeve in za temi še le krompirjeve. Tako bi repa imela čas rasti in korenje se debeliti; krompirjeve njive bi pa bile Jahko vselej o pravem času za pšenično ral prazne. To bi sicer v navado pogojevanja enmalo zmešnjave s pervega prineslo, pa nič ne de, ako bi se v nov red prestopilo, bi bil veliko lepši, kot je sedanji. Pivčanje namreč gnoje perve pšenične njive, zadnjih pa ne, in ovsenih tudi ne, tako da dve leti zaporedoma nič gnoja na njivo ne pride. Potem pa dve leti spet pride; namreč v ajdove in krompirjeve njive, v korenjeve pa spet ne. Po mojem bi se pa njive boljši vsako drugo leto gnojile, kakor bomo spodej slišali. 2. Ral nekoliko ovreči. Zdaj orjejo najpred perve pšeničnice, in ko so te že obsejane, začnejo zadnje orati. Jez bi pa svetoval zadnje pšeničnice dobro gnojiti, v nje tudi rež in ječmen sejati in jih pred kot perve obdelati, zato da bi jih tudi pred kot perve požeti mogli. Zakaj pred požeti, bomo tudi pozneje slišali. Pervih pšeničnic bi pa ravno tako ne bilo treba gnojiti, kot zdaj zadnjih ne gnoje, ker bi prišle na dobro gnojene krompirjeve. Po tem redu bi tedaj vsako njivo vsako drugo leto pognojili, kar bi persti gotovo bol teknilo ia rast bolj pospeševalo kot zdaj, kdor je že tak stiskavec ž njim, ali prav za prav, tak lahkomisljen zapravljivec, da ga raje zanemarja in preč meče, kakor na njivo vozi. Zakaj gnojili bi saniraj drugi, četerli in šesti delj njiv, namesto da gnoje pervega, četer-tega in petega. Tako bi nobena setev ne prišla na zlo puste njive, in perst bi se nikoli tako ne izpila. Pa bodo Pivčanje rekli: )5E kaj, oves nam lep zraste tudi na pustih njivah!" Jez pa terdim, da bi oves še lepši zrastel na pognojenih njivah. Dalje: ^Krompirjeva njiva mora biti dve leti zaporedoma pognojena, potem je krompir debel na nji". Dobro rečeno! Menim, da bo vsak kmet to poterdil. Zato bi ne bilo napak, ako bi po nasvetovauem redu tudi v korenjeve njive saj malo gnoja pod brazdo vergli; gotovo bi se korenje, repa, fižol, bob. leča, in kar še v tiste njive pride, ne sperlo ne z gnojem ne z gnojivci. Zdaj mi bojo pa rekli: „Kje bomo toliko gnoja jemali!" Kako bi se tega napada rešil! Težavno je termo iz glave zbiti; nemogoče bolnika ozdraviti, ki ne verjame, da je bolan. ??Novice" so že dosti podučaih spisov prinesle, kako naj bi si kmetje gnojnišča napravili, in kako z gnojem in gnojnico ravnali. Zato se mi nepotrebno zdi, vse to spet na dolgo in široko razkladati. Omenil bom tedaj le, česar je Pivčanom posebno in najbolj treba slišati. Gnojnišča so na Pivki skoraj skoz in skoz na napčnem mestu in napčno narejene. Največ vasi namreč tako leži, da tla na eno ali drugo ali na vse strani od hiš vise. To je prav, zakaj zmirom je bolje, da je hiša na suhem kot na mokrem, ne le za pohištvo, ampak tudi za zdravje blaga in ljudi. Menda zato so pa Pivčanje mislili, da mora tako tudi gnojnišče ležati, ktero se nahaja pred ali za hišo. Če leži za hišo, se vsa gnojnica, tako rekoč sok gnoja, oceja čez vert na polje. Vertu pride sicer v prid, da je tak, da ga je lepo viditi; in če je za njim košenina, tudi nji v prid pride gnojnica. Al največkrat so njive sem ter tje tudi pustine. Če je pustina, vsak vidi, da je gnojnica na nji zaveržen zaklad. Če so njive, se razliva gnojnica po jamčih, od kodar jo dež spera, da ne pusti ne duha ne čuha za sabo. Še uerodniše leži gnojnišče pred hišo. Da ne govorim o nasledkih, kteri izvirajo stanovavcom take hiše v zdravji in v očeh bližnjih in tujih ljudi, opomnim le, da gnojnica gre tako vsa pod zlo; voda jo spira >li po sredi vasi v kak kolovoz in po njem ali v kako strugo, ali se pa zgubi po kamniti gmajni. Gnojnišča naj bi si za 3 ali 4 čevlje globokeje skopali za hlevom ali skednjem, ali če tega ni moč, saj bolj na vert kot pred hišo, ter ga z drevjem obsadili, bodi si že kakoršno hoče, da le dobro senco dela. Proti gnojnisčini jami naj se oceja mokrota in blato iz celega dvorišča in iz vseh hlevov. Hlevi pa naj se pogostoma snažijo in iz- kidujejo, ne kakor nekteri delajo pustivsi gnoj po dva mesca in čez v hlevu, da stoji blago z zadnjimi nogami veliko višje kot s pervimi. Da bi se pa kup v gnojni jami bolj narastel, bi bilo prav dobro ulice pred hišo in poleg verta, na kterih je navadno veliko blata in smetja, večkrat pometati in smeti na gnoj metati, kakor tudi gnoj s kako perstjo iz gmajue ali kjer je kak nepotreben grič, mešati, posebno za take njive, ktere so zlo plitve. Korist bi bilo ua vse kraje. 3. Bi se morala žetev kolikor toliko pospešiti. Pivčanje žito tako dolgo zoreti dajo, da zernje samo iz klasja pada. Zato ga ni treba še le v kozolce staviti, kakor Gorenci in Dolenci delajo; temuč kar se dopoldne nažanje, se popoldne lahko omlati, če le ni njiva preveč pleveluata, bila. Da se pa trava v suopji posuši, ga puste en ali poldrugi dan na polji ležati. Pri ti priložnosti moram vendar omeniti, kaj in kako je s kozolci na Pivki. Naj pa nikdor ne cikne, da njemu osebno tu nasprotovam, zakaj tacih misel sem bil vedno, od kar sem se po raznih krajih Krajnskega ozerl in lastnosti Pivke bolj opazoval. In da bi se v ti reči posebno, kakor sem se v marsikaki drugi, morda preveč ne zatelebil, sem se pred posvetoval s Pivčanom, kterega moja domovina ponosno svojega imenuje in kterega med wNovičnimi" do-pisovavci „Novice" same pravično med svoje pervake štejejo. Kar razodeti menim, je pa to-le: Ker je polje na Pivki tako zlo razdrobljeno, ue vidim v takem ravnanji o setvi, kakoršno sem ravno kar zgorej popisal, toliko napčnosti in nespameti, kolikor nekteri, ki pridejo na Pivko iz krajev, kjer so kozolci potrebni, in tudi bi, kakor vsake pivške nadloge, tako pogrešanja kozoleov ne pripisoval le edini burji. Reva barja, koliko butaro so ji le pivški dopisovavci že na gerbo naložili! Sem že večkrat mislil: Zdaj je bo vendar že eukrat konec pod takim bremenom! pa ni dolgo, kar nam je spet čez Kras sem v Terst zlo zlo pihala. Je neki res taka, kot škratelj. Nikakor ne tajim, da bi ne bila burja huda nasprotnica ko-zoicom na Pivki; pa vendar vsacega zagotovim, da bi na Pivki ne le zidani, temuč tudi leseni kozolci zastran burje lahko stali, kakor ne le s ceglom krite in s kamnjem obložene hiše stoje, ampak še več visocih, s slamo kritih streh; in vendar ni burja za moje pameti še nobene čez Osojevnico odnesla. Huje kot serditost burje podira na Pivki kozolce, ali čem reči, jih postaviti ne da, sedanji stan kmetij. Vprašam le: Kje naj si Pivčau kozole postavi? — Mar na vertu za hišo? Da si bo na njem pripraven prostor naredil, bo moral saj pol verta, če več ne, ogoliti, in tako bo šlo še tisto pičlo sadje, ki ga zdaj dobiva, rakom žvižgat. In pa je treba tudi vediti, je li lega verta zato. in kako bodo kokoši gospodinile , in kar je pervo: kakošen dohod je do verta, — marsikak kmet bi moral doberšno pot na rami snopje v kozole in iz kozolca nositi. — Ali morda na kakošnem zunaj vasi ležečem kosu polja? Kosi bliže vasi ležeči so že tako dolgi, da bi kozole cele dolgosti ne potreboval, morda še polovice ne. Ali kaj širo-kost pravi? Pravi, da bi si moral kmet pred in zad voza vojesa narediti; in ko bi h kozolcu voz snopja pripeljal ter ga spraznil, bi moral vole čez-nj preuesti, da bi jih na drugem koncu napregel ter voz ritnisko odpeljal; zakaj soseda na desni in levi ne vem, da bi toliko hiastenja po svojih kosih terpela, kolikor bi se ga pri obračanji storilo. Dalje je tudi tu vprašanje: ali ima kmet kos, ki se na kolovoz steza; veliko jih je, ki imajo dohod do lastnega le po ptujem. Blizo vasi tedaj kozolca ni moč postaviti dru-gači, kakor da se kosi razmenjajo, ali pa del polja odloči nalaš za kozolce. Pa če se toliko da, zakaj bi se ne dalo vse polje razmenjati? — Dalje od vasi so ujive in kose-nine dosti prostorne; pa kakošno delo bi to bilo, vsak lahko previdi. O žetvi bi kmet iz koseov krog vasi ležečih nekoliko celo skozi vas vozil h kozolcu, ki bi četert, morda pol ure delječ od vasi ležal, in o mlatvi spet od doma v 366 skedenj! Takemu početju bi se le bedak smejal, pameten bi pa z glavo majal in kozolčevavce miloval. Da mokro leto, kakoršno je letošnje bilo, o žetvi veliko škodo dela, zoper ktero bi bili kozolci dobra pomoč, je gola resnica, ktere ni treba še le dokazovati; pa take leta so na Pivki, sodim, zlo zlo bele vrane. Iz vsega tega sklenem, da morajo Pivčanje tako dolgo brez kozolcov biti, dokler bojo njih kmetije v sedanjem stanu. Kadar bojo pa polja porazmenjali in za hišami prostorne verte imeli (Bog ve, kdaj bo tako!), si bo lahko ta in uni poslopje razširil, ali prekelj po stebrih nabil; pa kdor tega poslednjega storil ne bo, da bo le sicer umno kraetoval, mu saj jez ne bom soldaških palic namirjal. (Dalje sledi.) 367 List 47. Kako je in kako bi bolje bilo na Pivki. II. Poljedelstvo. (Dalje). Naštete tri premembe so pa zato potrebne, ker se drugače ne more druga letina pridelati, tako bi se pa. Namreč zadnje pšeničnice naj bi se kakor hitro je moč požele, potem pa prec zorale in obsejale. Večkrat bi tudi ajda se kaj lepo dozorela, vendar bi se moralo ž njo le bolj po malem. Repe bi pa za pšenico lahko pridelali vozove in vozove in ž njo redili polne svinjake svinj in prascov. Ne bilo bi treba celo zimo krompirja v zevenci ali oblici kuhati in korenja le za ime beliti, po njem bi se lahko špe-hovica cedila, pri želji marsikaka jeternica skuhala in žgancom debeli ocverki pomagali v gerlo. Marsikak presič bi se lahko v Terst ali kacemu kerčmarju prodal. Pa ne le prešičev, tudi krave bi z repo kaj lepo redili, da bi bile lepe gladke in debele, in bi se mleka namolzlo polno golido, ali kjer bi bilo več molznih krav, poln škaf. Potem bi se prilegla kaša; koliko bi se naredilo sira in masla za dom in prodaj! Da krave repo rade jedo, vsak Pivčau dobro ve, sosebno če je kedaj blizo repne njive pasel. To pa ni moja fantazija; to sem na Pivki kolikokrat slišal, preden sem misliti znal. Perve pšeničnice bi pa morale prazne ostati, in sicer zato, ker jih je treba že prec drugo polovico septembra zorati in obsejati kot zadnje pšeničnice, do kterega časa bi repa še ne bila nič prida, da ajde kar v misel ne jemljem. Drugače kot zdaj bi bilo treba obdelovati tudi polje, ktero Pivčanje sploh ?)v senožetih" ali enako imenujejo. To polje namreč dalje od vasi leži in ni v tistih šest delov vredjeno, al ker je preveč odročno, ali pa ker ima drugačne naravne lastnosti, in ral med košenino namešano. Le v tem delu posestva je od soseske kmetu pripuščeno obse-jati njivo, s čemur hoče. Zato pridejo v te njive vse setve in sadeži, kteri v polje, in sosebno detelja, korenje, repa, lan, zelje itd., tudi turšica, če komu na misel pride jo sejati. Pa kako dolgo ima rastev tu odlog? Le teden dalje, 374 kot v korenjevih njivah, to se pravi, le za ime dalje. Zakaj ko začnejo kvaterni teden za pšenico orati, tebi nič meni nič, župan mora po v;>si oznaniti, da naj domu spravijo vse, kar raste, tudi zelja ne izvzemši, ali pa gredo varovat, zakaj kvaterno nedeljo mora čeda čez vse. Nekteri kmetje, se ve, da se jeze, pa če nočejo, da jim čednik in pastirji krompirja ne popečejo in blago vsega druzega ne požre, morajo ubogati. Le v kakošni ogradi je vse do svojega časa varno. Kako tedaj je mogoče, da bi Pivčanje redili blago in kaj prida pridelali! Dokler bo njih kmetovanje v sedanjem stanu, nikoli ne! Kakor sem že rekel, pastirovanje je mnogo nadlog krivo. Krave tedaj v hlev, in v hlevu jih rediti; polju pa odlog, da na njem zore pridelki do svojega časa! Tega ne rečem, da bi nikoli ne smeli krav na njivo ali v senožet izpustiti na pašo, saj to dobri in umni kmetje povsod delajo. Čemu bi neki bil tisti plevel, kteri v jeseni po njivah raste? Al ravno to terdim, da naj bi Pivčanje tako pasli, kakor zvedeni kmetje drugod; kdo bi jih pa tega najložej navadil, sem že več kot enkrat povedal. Posebno pa se grajati mora, da so Pivčanje o psenični rali taki stiskavci s senom in deteljo. Pozimi, ko blago brez dela v hlevu leži, mu vale po cele koše vsakoršne kerme, namesti da bi varčno največ z rezanco kermili; o rali pa, ko živinče celi dan plug ali brano vlači, ga ne izprežejo opoldne k jaslam, ampak po njivi, da naj se pase; ponoči pa namesti mu doma večerje in počitka pri-vošiti, naj se pase do enajste ure, do polnoči ali se čez! Ga mora v plugu griža gnati, da je vedno v nevarnosti, kdor za njim klešči. Poslopja imajo Pivčanje v primeri z druzimi Slovenci prav dosti prostorne, čedne in pripravno uredjene, tako da bi lahko vsacega soseda poslali si hišo prezidat, kteri bi se prederznil, jim zanikernost v teh zadevah očitati. Se preveč zidajo. Čemu so polzemljakarjem in maseljčarjem hiše v nadstropja zidane s štirimi in več shrambami, ki pogostoma še v dve nimajo kaj staviti? Več vasi je na Pivki, ktere so čedniše kot marsikter terg ali celo mesto na Krajnskem. Da bi le v lepih hišah vselej tudi primerno blagostanje doma bilo! Navadno stoji pivška hiša tikoma pri cesti ali vaški poti, drugo poslopje se pa steza od nje na vert. Kjer je hiša s ceglom krita, je drugo poslopje navadno od nje ločeno in s slamo krito; kjer je pa tudi hiša s slamo krita, stoji vse pod eno streho. Pri zadnjih se steza dvorišče ali borjača (dvorjača) poleg celega poslopja in je na unih treh straneh ograjena z zidom ali pa s plotom, malokje z živo presko, ktere bi bilo na Pivki lahko več viditi. Pri unih je največ prostorno dvorišče med hišo in med drugim poslopjem ležeče, na levo in desno z vieocim zidom obzidano. V enem kotu zraven dvorišča je goveji hlev, za njim pa ovčji; ves ostali prostor pod odrom imenujejo lupo, v ktero o žetvi vse nuopje z njiv speljajo in tako zlože, da le ritovje ven gleda, klasje je pa notri skrito; tako mu ne morejo ne kokoši ne druge zobalke škodovati. Ko to pomlatijo, napeljajo notri krompirja, repe, korenja, da se tu ohladi in posuši, potem ga še le v hrame spravijo. Pozneje v jeseni pa ta prostor zaiože s steljo, frodljem, slabšim senom, ktero še le mesca oktobra po gorah nakose, in z enacimi rečmi. Kdo ne vidi tu prav dosti lepega reda? Vendar bi bilo š